Listek. Na jug! Črtica s pota. — Avguštin Stegenšek. (Dajje.) 4. Posebno znamenite so v Benedkah posvetne stavbe. Za mesto so Se bolj značilne ko cerkve, če izvzameš ono sv. Marka. Pelji se od železnične postaje po velikem prelivu: ob vsaki strani te pozdravljajo marmornate palače, ena lepša ko druga. Kolikokrat so jih že opevali pesniki, kolikokrat slikali slikarji. In vendar je ta lepota za uraetnika vedno nova, ker vsak jo uprizori po svoje, nikdo pa je ne zadene, kakor je v resnici. Le glej! Tara-le v gondoli se ziblje zamišljen mladenič z nemškimi kodrami, gotovo bodoči Goethe, ker z nekako zadrego suče zdaj svinčnik med prsti, zdaj se ozira okoli in išče izvirnih mislij. Tam-le na sredi ceste vidiš fotografa, tam-le slikarja. Na sredi mostu, ki vodi pri akademiji 6ez preliv, je razpel svoje platno slikar. V pisanih barvah rastejo na njem palače in cerkve, počasi sicer, počasi, a lepe, morda 8e lepSe ko v naravi. Ljudje drvijo mimo njega. Kdo bi se zanj zmenil! To je v Benedkah vsakdanje. Biser Benedk je veliki zaliv, ki je ob obeh straneh kakor vkovan v srebrne obroče belomarmornatih palač. Ni ga lepšega prizora, kakor zvečer se voziti po njem. Iz oken palač žari vesela svetloba, po obrežju pelje električna luč in cel venec svetilnic sije na obeh straneh iz zaliva; v daljavi so videti vedno bližje in bližje, slednjič se združijo v ognjeni črti, poprek pa ju vežejo luči z mosta Rialto. Proti sredi Sirokega preliva pa vlada tema. Kakor ponočna ptica švigne zdaj gondola mimo tebe, zdaj smukne druga brez luči pa tudi skoro brez glasu Le kadar gondolijer privzdigne veslo in se voda razcedi v širokih kolobarjih ali pa s pojočim glasom opozori na svoi prihod, tedaj šele začneš prodirati temo, da bi ujel z očmi brzega soseda na vodi. Pa tudi morje ni celo mirno. Zmirom se giblje, valček se poriva za valčkom, morje rekel bi, diha. Nad njim pa plavajo v vlažnem zraku ubrani glasovi večernih zvonov. 0 krasne Benedke! Kdo bi na vas pozabil! Kdo bi ne obnavljal rad spominov na vas! In vendar! Marsiktera palača ni razsvetljena na zveCer. Mogoče da gospode ni doma; pa dostikrat tudi tam primanjkljai prebiva, katerega ne zakriva ves marmornat sijaj. Plemenite rodovine so obu- božale in država je kupila z izposojenimi denarji — njih palače za muzeje, ali pa so prišli v roke kakemu Angležu, ki pride vsako leto le na par tednov radovat se te krasote. Pa tudi nižje sloje tlači revščina in ni menda nikjer tako hudega beraStva ko v Benedkah. Benedke so tudi mesto slikarstva. Pozno se je Sele začelo razvijati, a zaradi živih barv je bilo kmalo na dobrem glasu. Sprva so slikali beneški umetniki le svete stvari, Mater Božjo, angelje in svetnike za cerkve. Ob cerkvenem zaslužku so zrastli in se spopolnili. Benedke Stejejo več svetovnoznanih slikarjev za svoje; ti spajajo z izrednimi naravnimi darovi tudi veliko osebno izurjenost. Najbolj prisrčen se mi je zdel Janez Belini. Iz njegovih slik, rekel bi, diha pobožnost. Največii mojster pa je Ticijan. Kar je slikal, ali verske ali posvetne predmete, vse je pogodil. A iz verskih sije bolj svečanost ko pobožnost in v posvetnih se je preveč udal popafienemu okusu svoje dobe. Zadnjo pot so hodili tudi njegovi vrstniki; njen konec pa je bil — propad beneškega slikarstva. Kako se dandanes trudijo Benedke, da bi postale zopet središče umetniškega gibanja! Letos so priredile že tretjo mednarodno umetnisko razstavo. Ceprav jo je počastil sam laški kralj, vendar ni bila kaj posebnega. Kako je razvoženo umetniSko polje! Vsak išče svojo stezo, da bi prišel do slave. Posebno je to značilno za slikarje. Z velikim zanimanjem sem opazoval s te strani njih dela na razstavi. Ta kar v luskinah maže barvo na platDO in slika bolj z držalom nego s čopičem, a njegova podoba — pogled na švicarske ledene vrhe in snežnike — je od daleč krasna; oni zopet nam pričara pred oči ples ponočnih vil v Iuninem svitu, vse y modri barvi in sanjavih obrisih, nerazločno od blizu in čudno od daleč. Ta se veseli nagote in pohotnosti, oni išče zabave s slikanjem perutnine in ptičev, drugi psov, drugi zopet sadja in butelk in vsega, kar spravijo kuharice na mizo. Kolikor pa sem videl verskih predmetov, te bi bil lahko preštel Tse na prste obeh rok, in izmed teh menda nobeden ni bil za v cerkev, če izvzameš k večemu eno «sladko» podobo Matere Božje. Tako daleč je torej prišla umetnost. Ker nima pravca, ker ne pripoznava nraTnih načel, je zdvojena sama s seboj. In tudi gledavca se polastč taki čuti in nekako satn seboj nezadovolien zapusti razstavine dvorane, v katerih je toliko umetniškega truda, toliko dela, toliko upov, a tako malo pripoznanja in Se manj pravega uspeha. Kako dušno veselje pa je opazovati dela starih mojstrov! Ako prideS v Benedke, nikar ne zamudi si ogledati akademije! Neprecen- Ijivi umetniški zakladi, ki so tam nakopičeni, so res večinoma naropani iz cerkev in odpravljenih samostanov, a vpričo njih pozabi človek, da je v dvorani in ne v cerkvi, ker se jim vidi na prvi pogled, da so slikani za oltar, da je njih namen povzdigniti revnega človeka in ga približati Bogu. Tu je cela zgodovina beneškega slikarstva. Začneš z okretnimi starimi mojstri, z njih spretnejšimi učenci greš naprej, s Ticijanom se v duhu povzdigneš, da gledaS njegovo Marijino vnebovzetje, pozneje z žalostjo vidis posvetni dah siliti v svete podobe. Pavel iz Verone predstavlja na pr. obed Kristusov v farizejski hiši. Gostje, ki sedijo okoli mize so — benečanski mogotci. Na levi delijo strežniki zlato in srebrno posodo z jedili in točijo rujno kapljico. Vino in jedi gredo potem z leve na desno iz roke v roko. Tako spaja in veže ves prizor — misel na telesno ugodnost! Kje je tukaj ona gostija, katero je opisal evangelist? Tako nam je umevno, da nima obstanka umetnost, kateri manjka idej. Težko sem se ločil iz Benedk. Oziral sem se nazaj, ko je vlak ropotal čez most, ki veže raesto in kopnino in sloni na 222 kamnitih lokih. Teh mislij se nisem niti znebil, ko smo dirjali po dolgočasni ravnini, katera nas je spremljala noter do padovanskih gričev. Kako je prijetno za oko zagle- dati zopet višave! Tukaj torej raste glasovita padovanske kapljica, tukai je tudi doma moj prvi laški učitelj: Giambetista Bonin. Njegovo priporočilo je bilo res kaj vredno. Ljubeznivosti kardinalove in lepote Benedk ne bom pozabil žive dni. (Dalje prih.) Smešničar. Lov na volke. — A: Lov na volke utegne biti za lovce posebno veselje ? — B: Res! Vendar tudi nevaren }e včasih; zakaj volki so prav straSne zveri. — A: 0 tem ne dvojim; pa lovci se vendar podpirajo med seboj ? — B: Ne vselej. Glejte, jaz sem šel pred nekaj leti na Poljskem na volkove. Bilo nas je kakih deset lovcev. Kar se volk iz gozda naravnost v me zakadi. Vsi lovci zbeže — moja puška se sproži — in po meni bi bilo, če bi me ne bil rešil moi zvesti pes. Ta namreč zgrabi volka, in začneta se grizti, da je groza. — A: Pa kateri je bil močnejsi, pes ali volk? — B: Da — tega ne morem določiti; zakaj grizla in borila sta se, dokler nista drug drugega popolnoma požrla in ni ostalo nič — razven njiju repov.