97 Otrok in knjiga 101, 2018 | Poročila – ocene čeprav, moram priznati, me je s tem svo- jim korakom v začetku zaradi neznanega precej zanihala v dvome. Že zelo kmalu pa sem spoznala, da je to moje potova- nje povezano z neusahljivim raziskova- njem in združevanjem vsega, kar imam v življenju rada. Vsakega svojega dne se veselim. Ker vem, kako močno me delo mladinskega knjižničarja izpolnjuje z ustvarjalnostjo, svobodo in hrepenenjem. In v kako bogat svet zanimivih in ljubih mi ljudi, pa osupljivih umetnosti me vodi. Hvaležna sem družini, ker skupaj z mano neločljivo in naklonjeno biva v večnih stolpičih knjig, sanj, mnogih noč- nih razmišljanj in kolovratenj. Hvala tudi komisiji za odločitev in za- upanje ter Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, predsednici dr. Sabini Fras Popović in njeni skupini, ker s takšno skrbjo, radostjo in povezanostjo do do- vršenosti snujejo svoje dogodke. Čopovo priznanje mi je dragoceno zaradi vseh, ki ste z mano, in zaradi zavedanja, ki me je v tem času presunilo z izostreno močjo: da sem srečna v tem svojem svetu. Zapomnila si ga bom po simbolni ljubljansko-mariborski pionir- ski navezi, njegov čas pa po jubileju Mar- tina Krpana, Marlenke Stupica in drage Ančke Gošnik Godec. V mojem delu mi je, kot v njeni ilustraciji, v katero bi se lahko za dolgo dolgo naselila. Današnji dan z najdaljšo nočjo pa si bom po kelt- skem verovanju zapomnila kot trenutek, ko se življenje za hip ustavi, da lahko v svojem krogotoku Sonce začne novo pot. In da se lahko, kakor na šotnem mahu, vedno veselimo novih poganjkov. Ves čas od obvestila do podelitve Čo- pove diplome so me spremljale in nav- duševale tudi miške Anje Štefan, zato bi se z njimi zahvalila vsem, ki smo danes skupaj. In zato po dolgi poti gremo sončecu naproti. Glejte, koliko nas je! Prej ko slej nam že uspe. MAšA oGRIZEK: KoKo DAjSA: V MeStu. Ilustracije Miha Ha. Založba Miš, 2018. (Zbirka Miškolinke) Maša Ogrizek je v slovenskem kultur- nem prostoru že nekaj časa prisotna kot publicistka, v zadnjem obdobju pa se ve- dno bolj uveljavlja predvsem kot avtorica knjig za otroke. Lahko bi rekli, da se je začelo s Sinjerdečo (2013) in Slonom na drevesu (2014 – nominacija za nagrado Kristine brenkove), nadaljevalo z eko- loško naravnanimi deli (Varuhi gozda, 2016; Gozdni dnevnik, 2017) in Koko Krišno (2016), v lanskem letu pa sta jo Krasna zgodba in Gospa s klobukom izstrelili med (naj)vidnejše slovenske ustvarjalce za otroke. In letos se jim je pridružila še Koko Dajsa: V mestu – zbirka zgodb o zoprni stari mestni kuri Koko Dajsi. Knjige Maše Ogrizek povezuje pred- vsem specifičen avtoričin pogled na svet, ki se tke čez vse zgodbe, a hkrati ne udarja didaktično na plan: zmes rea- lizma, ki prikaže vse plati življenja, od tistih zelo krasnih do manj krasnih in prav nič krasnih, in (večnega) optimiz- ma, ki vedno znova pokaže, da smo sami krojači svojega življenja, blago in šivalni stroj, če ga sploh imamo, pa pač sta, kakršna sta. Življenje je konec koncev (lahko) piknik! Vse to prinaša tudi Koko Dajsa, vpo- gled v svet stare zoprne kure, ki pa nam kljub temu skozi zgodbe kar malo prira- ste k srcu, vsekakor pa nas njene dogodi- vščine dodobra nasmejijo. Koko Dajsa se je najprej udomačila v reviji Galeb. Tam se je pod taktirko tandema Maša Ogrizek in Miha Ha v stripu najprej predstavila njena nečakinja z vasi Koko Krišna, nato pa v zgodbah z bogatimi ilustracijami Mihe Haja še Dajsa. Zgodbe pa zelo uspešno zaživijo tudi v novem mediju – povežejo se v enotno epizodno pripo- ved o stari kuri, njeni »zlomljeni« nogi, nečakinji in njeni »glisti« (pravzaprav 98 Otrok in knjiga 101, 2018 | Poročila – ocene deževniku, ampak Dajsa ne bi bila stara kura, če ne bi Harija preimenovala v glisto), ki prideta na pomoč, osamlje- nosti (saj vsi vemo, zakaj se stare kure delajo, da potrebujejo pomoč) in manjši preobrazbi, ki nas od zelo zoprne kure pripelje k malo manj zoprni kuri. Zbirka Miškolinke je tako bogatejša za nov naslov, ki se imenitno vklaplja v zbirko, namenjeno predvsem mlajšim osnovnošolcem. Epizodna narava knjige je kot nalašč za družinsko branje, sem in tja posejani mini stripi z velikimi tiska- nimi črkami pa delujejo kot pripravni intermezzo, ko lahko branje prevzame poslušalec. Ob solo branju pa knjiga zaživi na svoj način – razrezana v ob- vladljive bralne zalogaje, z dovolj akcije, predvsem pa humorja, da jo ciljna publi- ka vzame za svojo. Zdi se, da avtorica tudi s komičnimi živalskimi vzporedniki likom iz našega sveta cilja na širok (dru- žinski) razpon bralcev – od najstnika Ju- stina bobra, ki ves čas nosi slušalke, da mu na ušesa nabija glasba nilskega konja Hipo-Hopa, do literarnega klasika bran- cina Prešerna in njegovega Povodnega mroža ter grškega misleca Planktona. In potem so tu ilustracije Mihe Haja, ki zgodb pravzaprav ne spremljajo, am- pak so enakovreden del zgodbe o Koko Dajsi. Knjiga je izjemno bogato ilustrira- na, celostranske (ponekod celo dvostran- ske) ilustracije in vinjetni stripi pa lahko branje spremenijo v dolgo opazovanje. Miha Ha je ustvaril živahne in simpa- tične like in jih postavil v okolje, polno podrobnosti in zgodb. Na celostranski ilustracije Koko Dajse na urgenci tako ne spremljamo samo stare kure na različnih stopnjah pregleda, temveč tudi prepož- rešno kačo v obliki kitare, nesrečno za- ljubljena/popikana ježa, malega muca s priprtim repom, polža voznika reševalca na nujni vožnji... Zdi se, da zgodbe Maše Ogrizek de- lujejo kot izjemno izhodišče za ustvarja- nje spremljajočih ilustracij. Če je Tanja Komadina za svoje ilustracije Gospe s Klobukom prejela Levstikovo nagrado in se znova izkazala za eno najboljših ilustratork mlajše generacije in je Igor Šinkovec v svoji vizualni interpretaciji Krasne zgodbe izjemno prepletel ten- kočutnost in iskrivo humornost Kra- snogradskega dogajanja, Koko Dajsa v živobarvni knjižni izdaji izpostavlja Miho Haja kot ilustratorja z izjemnim posluhom za detajle, za vizualno tkanje zgodbe in ustvarjanje polnokrvnih (ži- valskih) junakov. V avtorski samo-refleksiji (Glej: Maša Ogrizek: »Kaj počne upokojenka v knjigi za otroke?« Mišji b(r)log, dostopno na: http://www.misjibrlog.si/kaj-pocne-upo- kojenka-v-knjigi-za-otroke/) si Maša Ogrizek postavlja vprašanje, kaj počne upokojenka v knjigi za otroke, še posebej taka zoprna stara kura, ki v vse vtakne svoj nos. Knjiga o Koko Dajsi je tako pri- stna in polna življenja, da odgovarja kar sama: nasmeji s humorjem, ki, prav zara- di na prvi pogled neobičajne izbire osre- dnjega literarnega lika ni že mnogokrat prežvečen in hkrati odstira pomemben del bralčevega sveta. Saj vsi poznamo stare zoprne kure, ki zijajo z balkona in komentirajo čez zaprta vrata. Redko pa imamo čas za to, da bi njihovo zbujanje pozornosti razumeli kot osamljenost ali da bi si kot Justin bober vzeli čas, stari kuri privlekli iz trgovine sendviče, čips in Koka Kolo, se skupaj z njo namestili na kavč pred televizijo in ugotovili, da si delimo okus za filme (in nezdravo hrano). Nenazadnje je Koko Dajsa, pa čeprav spretno obide pasti didaktične literature, tudi poučna knjiga – zdaj ve- mo, da se za vsako kuro koza najde in da je potrebno zoprno staro kuro iz mesta samo posesti ob staro zoprno kozo z vasi, pa je problem z dvema starima zoprnica- ma pol manjši. tina Bilban