ANTON DEBELJAK Detinstvo jarega junaka Predragi poslušalci, napnite ušesa kakor zavci. Povedal vam bom mlado* stne čine Slavka Ostrca, ki vam je bil ob svojem času brat in sotrpin. Za Ostrca se je pisal, ne po golem slučaju, temveč po višji previds nosti, ki ga je že v daljnih prednikih zaznamovala za krasno bodočnost: ostrc, veste, pomeni nič manj ko bistrc ali veleum. Sedaj pa, ko se je proslavil po prostrani domovini, je storil čast imenu svojemu: po pravici sluje Slavko v slavi, ki mu jo smete zavidati. Prvega malega travna je zagJedal luč tega sveta v Solzni dolini, nazvani tako nemara po močnem potoku, ki žubori, včasih pa šumi ali hrumi skozi rojstno podolje. Za svit tega sveta pa ni mehkoudnik odkraja nič kaj maral, -prerado se mu je namreč bleščalo. Mamica ga je torej v zibki skrbno zakri« ¦ vala, bržkone tudi zato, da ga ne bi posečale človekoljubne muhe ali ga oba* dali brenčeči obadi. Pedenj=možic je tako pridno pupal in papal. da so mu domačini dali pri« • imek »papež«. Človek, krona stvarstvu, le polagotna raste, ne kakor ostala živa bitja: temu naravnemu zakonu se je radovoljno pokoril tudi Ostrčev večaj. Večaj mu pravim zategadelj, ker je tupatam prodirno večal aili vekal za jedačo in pijačo ter se po njej kolikor toliko večal. Mesa mu spočetka niso privoščili, samo striček Matiček je skrivaj malemu kolednikiumoledniku poklonil košček telečje pečenke. Ko je nekoč sedel tudi Slavkov papa za * mizo in ga je sinko prosil za odrezek zrezka, ga je pametni oče zavrniL češ, da to ni zdravo za mlečnozobe papeže. »Stričko, zakaj si mi pa ti dal včeraj ?« »Ker sem bil neumen,« se nepremišljeno opravičuje učeni sorodnik. A ker se frkolin drži nekam otožno, mu blagi mož vendar prepusti neznaten grižljaj. iln kaj je moral slišati v zahvalo? »Zdaj si pa tak, kakor si prej dejal!« se nasmehne hudomušni paglavec in urno oddrobni po sobi. Ko je vrli junaček štel blizu štiri leta, ga je teta Blizabeta spremila v kopališče, kjer mora vsakdo poprej pod prho, preden sme v obzidano ko< tanjo. Doma je Slavko potlcj čebljal o mokrem doživljaju: »Veš. mamica, voda, ki je ležala, ni bila nič lepa, atnpak ona, ki je visela s stropa, mi je jako ugajala.« Nekdaj je Slavko čičal na stolu, povišanem s šahovsko škatlico, za dru= žimsko mizo. Prisedniki so bili že použili sir, oziroma sadje. Tedaj se pripeti malemu čičarju huda smola. Vse oči se strogo in togo zapičijo v ne= previdneža, ki se možato otrese: »Sir je to napraviil, slišal sem ga!« StTic Matic mu je bil kupil lesenega konja, ki pa ga je varčna mati shra» nila, češ, da še ni prikladen za takšno dete. Ob letu mu ga je izročila za god, rekoč: »No, Ietos ga boš lahko jahal.« — »Mama, ali se je zdaj ihaha zmanj* šal?« poizveduje neugnani modrijanček. S sosedovo Minko se je Slavko največkrat igral. Da bi jo razveselil, ji je neki dan hotel poslati svoje srce, pravo srce iz živega telesa, zavito v slamo in položeno v košarico. Soseska se mu je smejala, češ, da si bo moral prsi preparati z ostrim nožem. Ker pa se je Ostrc ustrašil ostrine in se silno bal krvi, je opustil velikosrčno nakano ... Primerilo pa se je, da je navzlic svoji pozornosti nasproti Minki zalo deklet= ce užalil ob neki priliki. Zabaval jo je s pripovedovanjem svojih sanj. Bil je v sladčičarni, kjer je baje pohrustal celo skladanico sočnih skladancev, ki slišijo tudi na ime oblati, in obilo dru= gačnih dobrot. «Ali sem jih tudi jaz kaj pohamala?« se obrne Minka nanj. »Saj tebe niti zraven ni bilo,« se od* reže prostodušni kavalirček, a dekle zažene glasen jok, ki bi celo okrutne« mu Herodežu segel v dno srca. Teta Elizabeta je okoli pusta vze« la Slavka s seboj v opero. »Zakaj pa črni gospod tolče lepo gospodično?« se začudi radovednež, mislič na kapel« nika in pevko. »Saj je vendar ne tepe, ti tepček!« odvrne teta z nasmehom. »No, počemu pa potem gospodična tako kriči?« prigovarja nejeverni Tomažek. A bolj ko je svetlooki mrgolin strmel v kapelnika z bujno grivo in s paličko v roki, bolj mu je zagonetni možak ugajal. »No, tetka,« se mu naposled izvije prošnja, »če praviš, da gospod res nikogar ne pretepa, mi ga daj kupiti, se bova skupaj kratko časila!« Naključilo se je, da se je Slavko pri nekem dogodku netočno izrazil napram teti Elizabeti. Ta pa je zasumila, da je pedenj*možic vedoma izrekel neresnico, ter ga je zatorej pokarala z besedami: »V tvoji starosti se nisem jaz nikoJi zlagala!« — »Kdaj pa si pričela?« jo preseneti navihani drobljanec. S svojim sedmim letom je Slavko počel hoditi v šolo. Stavba je imela velikanska vrata, ki so zjutraj široma zevala liki pošast, hoteča požreti kopo nedolžne dece. S tesnobo v srcu so stopali otroci po kamenitih stopniščih in ginili v prostorne razrede. Vršelo je kakor v šumečem uljnjaku, dokler se ni zamajal šolski zvonec in nalik zdrobljenemu steklu sesul na preplašene pri= ilikavce svoj rezki zvok. '2n ko se je pokazal resni učitelj pred tablo, se je prvi teden ves razred kot učaran pretvoril v trepetlikovo hosto, kjer so utri= pale trepalnice in drhtele rožnate ustnice, zlasti onim, ki so čutili, da imajo slamo v glavi. Slavko pa ni spadal med trepetlikovce, nič ga ni skrbelo, da bi mu go= spod učitelj dajal »tepkovca piti.« Odlikoval se je mimo vseh tovarišev, pri L ^vsem tem pa je prizadeval vzgojiteljem dokaj preglavice s svojimi opazkami. ¦ Pri zemljepisu se mu je zdelo nepojmljivo, zakaj so si strokovnjaki izmislili B zemljevide z modrimi rekami. Samo Soča, pravijo, ima sinjkasto vodo v E slovenskih deželah! A vse te višnjeve žilice, ki naj bi bile reke, so tako suhe, p niti za kapljico vlage ni v njih. Pri naravoslovski uri je Slavko pogodil imenitno oznako za želvo. »To je žival,« je izjavil, »ki nosi četverokote po hrbtu m vtika svojo glavo v usta.« Za termometer pa je našel opredelbo: »Kadar pritisne mraz, se tc plomer umakne na neko mesto, ki ga označujemo z ničlo 0.« Nekoč je razlagal gospod katehet: »V življenju ne sme biti ničesar, kar bi moral človek prikrivati. Ysa dejanja naj bodo taka, da se morejo vršiti na belem dnevu.« — »Ne zamerite, gospod, moj stric Fric pa tega ne more,« ugovarja Ostrc. »Zakaj pa ne, dečko?« — »Ker je fotograf.« Omeniti bi hotel še neizpodbitno resnico, da je bil Slavko izboren risar. Iz šole gredoč ogleduje nekdaj svojo skicirko ter primerja mestni grad, cčrtan na trdem, belem papirju. Izvestne poteze mu niso pogodu. Brisati bi bilo treba, toda ne more zatipati radirke. Na srečo prikoraka mimo mož postave in domiselni premetenec pristopi k njemu: »Prosim, gospod stražnik, da bi mi posodiili svoj pendrek, nekaj bi rad popravil na tejle sliki.« Prej nego se poslovim od nadobudnega junaka, vam razodenem, da je po nekoliko letih šolanja že koval pesemce. Za domačo nalogo so šolarčki dobili vajo, posneto po Jenkovih verzih »Zimski dan«: Prizor na klancu. In kaj menite, kako je vaš vrstnik opravil svojo dolžnost? Poslušajte njegove stihe in stike, pri katerih mu je sicer nekoliko pomagal starejši brat z uni= verze: