Milan Kleč
Slovo
od poezije
(izjave)
POEZIJA
SE POIGRAVA
Z MENOJ
celo noč sem se premetaval
po postelji —
namesto da bi odšel
k ljubici,
ki me je zvesto vabila:
da je brez pomena,
da ne bom doživel
ničesar pomembnega —
sem se opravičeval,
dokler se nisem vprašal:
sem to sploh še jaz —
in spomnil sem se na poezijo,
ki me je do tega pripeljala
in da bi kaj popravil,
sem vdrl k ljubici
in se hotel skriti v njen objem,
vendar kako sem jo našel:
682
Milan Kleč
stala je pri oknu
in vzdihovala,
ko si je stiskala prsi, —
zagrabil sem jo za ramena,
toda ni me spoznala,
zaklel sem skozi okno
in lahko sem zapazil
še kozo,
ki je bila nepazljiva
in je prepozno
pobegnila v noč
OBIŠČE ME SIN
IN MI HOČE
POMAGATI
močna roka je stresla
mojo posteljo,
po dolgem času
sem se prebudil
in ko sem se zbral,
sem zagledal mladeniča,
ki je bedel nad menoj, —
ničesar več nisem razumel,
mladenič pa je hitel
govoriti: poglej,
kako se ljubiva —
o, poglej,
kako se ljubiva,
je kričal
in objemal žensko,
ki se je samo smejala
in previdno vlekla
rjuho, pod katero
sem ležal popolnoma gol
NAJ SE ZGODI
neizogibno je:
začelo se je —
v enem dnevu
se okrog moje koče
izmenjajo letni časi -
lotiti se bom moral
poezije, —
vrnil sem se v sobo
683
Slovo od poezije
in poiskal kovček,
kjer hranim
svilena oblačila,
ki se odevam v njih,
ko sedam sam za pisalno mizo,
polkna sem zopet odprl
in se malo razgledal
po pokrajini:
seveda, seveda —
zelo bf ga polomil,
če bi odslovil koze,
ki so gledale v moja okna,
kakor da bi bile za danes
najavljene
KOT NALAŠČ     potrkalo je na okno — SI PRIŠLA    kot nalašč si prišla: pred mojimi očmi sta stopila iz tebe krepka fanta
in me potegnila za lase — prav zares si prišla kot nalašč, tvoje telo me ni še nikdar sprejelo in tudi v nobeni moji pesmi še nisi zaživela, čeprav sva poskušala na vse načine — kot nalašč si prišla — sem tlesknil z rokami in dovolj mi je: z vsemi silami se bom oklenil poezije
684
POEZIJA, POEZIJA     prav vse pesmi so že postrgane iz te dežele — prav nobena več ne pade z neba
*
poklenil sem
in jokal — kako trpim
in kako sem nesrečen,
vendar takrat si
me imela že dovolj
odvlekla si me
v hišo in široko
razmaknila noge:
zdaj ti bom povedala —
zdaj ti bom povedala, —
si besna ponavljala
in mi potisnila glavo
med svoja napeta stegna
enkrat se že potopi
v moje čudovito naročje,
razkoplji ga in poišči
svoje otroke — svoje pesmi
in ne oziraj se v nebo —
v zemljo, —
enkrat se že zbudi
v mojem naročju,
kjer se začenjajo pesmi
v tej deželi
jaz sem pesem —
moje telo je pesem,
moje, naročje.
kaj ne vidiš tega —
ti pesnik — ti nesreča
685
Slovo od poezije
SOLZE    obrisal sem si solze
in skočil za pisalno mizo,
slekel sem se
in nastavil ogledalo,
da sem se lahko celega videl,
in začel pisati
na čist bel papir:
sledil sem ženski, s celim telesom
je stopala po zemlji in segala čez njo,
vendar ves je bilo zaman: zemlja se je
umaknila.....ženska ji je bila dovolj
in zopet sem lahko samo padel in zastokal: zdaj si bom moral še zemljo pridobiti, zdaj me je še zemlja zapustila.........
naenkrat nisem mogel več
zadržati solz,
v ogledalu se moje mišice
niso niti zganile,
bile so obupno ohlapne
in le kako bi z njimi
prijel žensko za prsi
in segel med njene noge —
zbral pa sem v besu
vseeno še toliko moči,
da sem z glavo udaril
po mizi in tolkel,
dokler je nisem razbil:
jaz sem reva —
jaz sem reva —
jaz sem velika reva
KOT DA NI     vrstile ste se
REŠITVE     možje    in žene — jemali ste me s sabo in mi kazali čudovite kanjone, me opozarjali na njihovo lepoto, na njihovo pravilno
oddaljenost od neba
in jih povezovali
z mano, kar naprej
ste me rotili,
da se ne smem počutiti
na robu: ti segaš
v nebo, ti sploh nisi
omejen z zemljo,
ti segaš tudi do tistega
česar se sploh ne vidi, —
so nadaljevali in bili prepričani,
kako me tolažijo,
ampak jaz sem zbežal
nad kanjone in se prijel
za želodec: bruhal sem, bruhal —
samo bruhal sem
DEČEK    na tole samotno hišico ME PRETEPE     sredi gozda,
sem pa po sreči naletel,
močna lučka je notri
gorela, plaho sem
preskočil ograjo
in prislonil lice na okno:
zagledal sem dečka,
srce mi je kar zaigralo, —
potrkal sem na steklo —
hotel sem dečka pozdraviti, —
deček me je opazil —
takoj je vstal in stopil
iz hiše: kako je bil lep —
pozdravil ga bom, pozdravil —
sem se veselil življenja —
deček pa me je samo zagrabil
in me vrgel ob smreke,
strašno me je pretepel
in se vrnil nazaj v hišo,
jaz pa sem ga hotel samo pozdraviti
686
Milan Kleč
687
Slovo od poezije
JAZ SEM    na vse načine POPOLNOMA NOR     sem potapljal besede, jih nosil v gozdove — na polja in jih puščal, da se rodijo, vendar še nikoli se ni zgodilo, da bi napisal: jaz sem na koncu — jaz sem nor, zdaj pa je to prišlo, ko sem divjal za kozami in legal pod njih in jih rotil,
naj onečedijo moj obraz z iztrebki
in mi ga spremenijo, da bom drugačen, da bom postal drug človek, vendar koze so se obnašale, kot da se mi posmihajo in me pustile takšnega kakršen sem,
tedaj pa sem                                #
si lahko rekel: jaz sem na koncu, jaz sem popolnoma nor