šport in javni prostor 209 ŠPORT IN JAVNI PROSTOR Foto: Kaja Čurin 210 šport in javni prostor 211 športa niso kos športnemu samorastništvu. Za nameček je šport najbolj potenten, a nezaščiten krepitelj nacionalne identitete, ki je pomembna za stabilnost sistema. Konferenca Šport in javni prostor, na katero se nanaša ta priloga, je izpeljana z namenom aktualizacije javnega prostora z zornega kota gibalnih potreb prebivalstva, zato ker so le-te predmet špor- tne stroke. Konferenco smo pripravili po tem, ko smo pri pregledu virov ugotovili, da ta tematika še ni bila obravnavana niti na enem dosedanjem kongresu ECSS. Tematika prostora je izredno zahtev- na in, kot se je pokazalo, delikatna za obravnavo, ker posega v inte- resno področje močnih družbenih strok. Glede koncepta je konfe- renca postavila v ospredje pobudo za napovedovanje projektov, ki se šele pripravljajo, v primerjavi z ustaljeno prakso, da se na konfe- rencah zgolj poroča o že zaključenih projektih in raziskavah. Majhno število prispevkov, ki so urejeni po mozaičnem formatu brez tematskega utirjanja, je po eni strani pomanjkljivost, po drugi strani pa se treba pri tem ozreti po metuljevem efektu. Če namreč trk metuljevih kril v Afriki lahko povzroči nevihto na Aljaski, ni ne- mogoče, da majhno število prispevkov povzroči večje zanimanje za naslovno tematiko. Dušan Macura dusan.macura@ena-a.net Glede na to, da je prostor izjemno kompleksen univerzalni pojav, je ob tej priložnosti treba poudariti, da je šport povezljiv z vsemi kate- gorijami prostora. Z realnim (fizičnim) prostorom po svoji osnovni dejavnosti. Z namišljenim/imaginarnim prostorom po svoji ume- tniški komponenti. Z abstraktnim prostorom (družbeni sistem) po svojih družbenih učinkih. Z virtualnim prostorom (e-tehnologija) po poslovni kapaciteti (medijski prenosi, merilne naprave, videoi- gre …). Množično igranje igric na stadionih nakazuje na možnost, da ta zvrst postane olimpijska disciplina. In tako naprej. Pri vsem tem je družbeni prostor športa primerjalno nesorazme- ren. Organizirani del športne sfere zaostaja za športno prakso. Športna politika, športna stroka in civilna družba na področju Dušan Macura Šport in kategorije prostora 212 The connection between sport and public space Abstract When reflecting on the sport–space relation, one cannot avoid the notion of a body as the most intimate personal space, which is also the object of sport engagement and the embodiment of all other characteristics of a human being. Thus another question comes to mind, namely what is the destiny of a body in the era of unstoppable technological development which is not a self-generating phenomenon, but a product of human activity. What does a body need in such circumstances for self-preservation and which new roles of body functioning are available? It is only then that the issues of community, interpersonal relations, social or- der and living space (determining the quality of co-living and existence) become relevant. A space is an indispensable but not a sufficient category of existence. Therefore, man- agement of space is the first task of all sciences and public services in charge of caring for and managing of space. The main question concerning the function of public space is how to divide the territory into priority zones (walkways and sports grounds, traffic, shopping centres, industrial zones, administrative buildings, etc.) as well as maintaining and protecting public order as a key factor of using public space. The purpose of the article is to update the discussed theme, encourage further discussion and support greater engage- ment of the sports science in the domain of public space. The methods used in the compiling of this article included comparative record keeping and analysis of findings after reviewing the proceedings, especially of the previous ECSS congresses, whereby it was found that the topic of space had not yet been dealt with. Key words: sport, public space, public interest Povzetek Ko razmišljamo o razmerju šport–prostor, se ne moremo izogniti vprašanju telesa kot najbolj intimnega osebnega prostora, sicer predmeta športnega delovanja, v katerem domujejo vse druge lastnosti človeškega bitja. V nadaljeva- nju se samo od sebe ponuja vprašanje usode telesa v času neustavljivega tehnološkega razvoja, ki za nameček ni sa- morasel pojav, temveč produkt človekovega delovanja. Kaj telo v takih razmerah potrebuje za samoohranitev in kakšne nove vloge funkcioniranja telesa so na voljo? Šele nato po- stanejo relevantna vprašanja skupnosti, medsebojnih odno- sov, družbenega reda in življenjskega prostora, ki narekuje kakovost sobivanja ter obstoja. Prostor je nujna, ne pa tudi zadostna kategorija obstoja. Zato je ravnanje s prostorom prva naloga vseh strok in javnih služb, ki so pristojne za skrb in urejanje prostora. Glavno vprašanje pri funkciji javnega prostora je delitev teritorija na prioritetne cone (pešpoti in igrišča, promet, trgovski centri, industrijske cone, upravna poslopja …) ter vzdrževanje in varovanje javnega reda kot ključnega dejavnika uporabe javnega prostora. Namen prispevka je aktualizacija naslovne tematike, spod- buda za nadaljnjo obravnavo in podpora večji angažiranosti športne stroke na področju javnega prostora. Pri pripravi prispevka so uporabljene metoda primerjalnega evidentiranja in analize ugotovitev po pregledu zbornikov, predvsem dosedanjih kongresov ECSS, pri čemer se je poka- zalo, da tematika prostora še ni bila obravnavana. Ključne besede: šport, javni prostor, javni interes. Dušan Macura, Nina Popović Povezanost športa z javnim prostorom Če trajnostna mobilnost ni ena izmed projektnih domislic, si jo težko zamislimo brez športne dejavnosti. Šport je na ravni vadbe- nega procesa znanstveno in strokovno podprt sistem ponavljanja gibov, na uprizoritveni ravni pa določen koncept, na katerem slo- nijo športne prireditve. Torej šport artikulira prirojene in kulturirane gibalne potrebe in s tem pomembno prispeva k vitalnosti ter ka- kovosti bivanja prebivalstva. Pri zagotavljanju trajnostne mobilno- sti je ključnega pomena ustreznost javne infrastrukture gibalnim potrebam (primarna mobilnost) prebivalstva. Prvi korak pri tem so prostorski standardi, ki pa jih na področju gibalnih potreb še ni. Šport ima po svoji naravi velik vpliv na funkcijo javnega prostora. Osrednjega vpliva tukaj ni treba navajati, zato naj omenimo zlasti v sodobni družbi aktualno vprašanje športne subkulture (neformal- na samoorganiziranost, športni skvoting) ter prav tako aktualno šport in javni prostor 213 vprašanje humanizacije degradiranih območij s športnimi vsebi- nami. Ključni urbani pogoj uporabe zunanjih vadbenih površin je njihova umestitev v nastanitveno strukturo mest, kar se lahko iz- koristi pri uporabi športnih objektov in površin izven organizirane vadbe. S tem bi bil vpliv športa na urbano okoljsko politiko večji in produktivnejši, enako z zornega kota trajnostne mobilnosti kot z zornega kota kakovosti življenjskega okolja. Javni prostor je neločljivo povezan z javnim interesom. Javni interes zajema celotno prebivalstvo. Temeljna postavka javnega interesa je v prvi vrsti javno zdravje. Javno zdravje se nanaša tudi na zdrav- je skupnosti (stanje odnosov, zaposlitev, eksistenčna varnost …). Področje javnega interesa je pomanjkljivo urejeno. To je razvidno zlasti iz letnih programov športa, ker se javni interes nedopustno uveljavlja tako, da po določenih, samovoljnih, pretirano persona- liziranih kriterijih izbrani prijavitelji na razpise dobijo vse, ostali pa nič, namesto da vsi dobijo nekaj, tisti, ki imajo dodatne bonitete, pa dobijo več, sicer javni interes ni na razpolago vsem prebivalcem. Drugi tak pokazatelj pomanjkljivega razumevanja javnega interesa je opredelitev nacionalnih panožnih športnih zvez kot edinih javno veljavnih organizacij na področju športa, ki so jim dostopna javna sredstva, kljub temu da Zakon o društvih omogoča ustanovitev in delovanje tudi drugih nacionalnih športnih zvez. Nenazadnje niti OKS-ZŠZ ni panožna zveza, pa je opredeljena kot edina krovna športna organizacija z javnim pooblastilom, pri čemer skrbi zgolj za svoje članice oz. zgolj za en del članic, ne pa za celotno športno sfero. To navajamo kot primer nezadostne samoregulacije, ki kaže na šibkost organizacijske kulture na ravni športne sfere v primerjavi z drugimi področji. Prostornina je nujna značilnost vseh materialnih pojavov. Zato je pri ravnanju s prostorom najbolj pomembno primarno upošteva- nje fizikalnih zakonitosti prostora, pri obravnavanju gibalne potre- be pa upoštevanje filogenetskih dejavnikov. Človek, tako kot vsako bitje, potrebuje življenjski in spremljevalni (delovni, bivalni) prostor enako kot telesno gibanje. Od tega je odvisna njegova eksistenca, samopodoba in sposobnost sožitja. Državo v osnovi tvorijo ozemlje, ljudstvo in oblast. Ljudstvo, ki živi na določenem ozemlju, ima svoje potrebe, ki jih uresničuje v lo- kalnih skupnostih. Glavna sobivalna enota pa je soseska. Prostor- ska politika je eno glavnih področij za urejanje lokalnih skupnosti. Ker je prostor predmet mnogih poslovnih, poklicnih in strokovnih interesov, so urejanje, vzdrževanje in uporaba prostora zelo zaple- teni. Z zornega kota uporabe sta glavna normativa bivalni in delovni prostor. O pomembnosti teh normativov govori slovita raziskava na primeru podgan, ko so raziskovalci podganam omogočili ugo- dne bivalne pogoje glede hrane in toplote, le da v utesnjenem bi- valnem okolju, pa so se začele med seboj pobijati. Vsako živo bitje ima genetsko potrebo po zanj primernem obsegu življenjskega prostora, po katerem se giblje. Druga primarna potreba, ki je prav tako vezana na prostor, je potreba po pripadnosti. Zlasti človek je družabno bitje, povsem odvisno od skupnosti. Zaradi tega je kakovost sobivanja in življenja predvsem vprašanje soseske. V tem smislu je na vsakdanji ravni ključnega pomena funkcija prostora, ki je na ravni gibalnih potreb v domeni športne stroke. V primeru pomanjkljivosti na tem področju prihaja do deformacije medodnosov, kar se kaže tudi v razmahu sociopatije oz. obolelosti sistema, katerega glavna sestavina je komunikacija. Telesno in psi- hofizično povsem zdrava in kompetentna osebnost zaradi takih motenj ravna nerazsodno in neprištevno. V zvezi s tem stabilnost sistema šteje kot metabolizem skupnosti. 214 Potreba po gibanju je ena ključnih primarnih potreb, ki je v do- meni športne stroke. Športna stroka je domicilna veda na podro- čju telesne aktivnosti in gibanja. Ker pa sodobne gibalne potrebe presegajo naravne oblike gibanja, je šport pomemben del splošne kulture. Povsem pozabljeno je, da je temeljna in najstarejša oblika kulture prehranska kultura. Naj v zvezi s tem obrnemo pozornost na nespametno ravnanje z obdelovalnim prostorom, kar se nanaša na prehransko samooskrbo. Po svojih vsestranskih učinkih je šport zagotovo najbolj donosna oblika kulture. Nobena druga kulturna zvrst nima takih poslovnih, medijskih, političnih in drugih učinkov. Poleg tega šport ohranja in vitalizira temeljne psiho-fizične kapa- citete, ki so pomembne za občutek varnosti, optimizem in opra- vljanje vsakdanjih življenjskih nalog. Ne glede na to, kaj kdo počne, potrebuje za to ustrezno stopnjo zmogljivosti oz. kondicije. Vsaka kondicija pa korenini v telesu. Kinestetika in kognicija sta v visoki korelaciji. Lahko rečemo, da je napredek civilizacije v večji meri po- sledica uporabe rok kot pa možganov. Pri delitvi dneva na delo, počitek in interesne dejavnosti ima šport pomembno vlogo na vseh treh področjih (pri delu vpliva na kon- dicijo, pri počitku na regeneracijo, pri interesnih dejavnostih pa na vsebine le-teh). Prostor civilne družbe, kamor sodi tudi šport, v naj- večji meri zadovoljuje potrebe po združevanju, prosti izbiri, aktiv- nosti, igri in drugih socialnih potrebah. Najkrajša definicija športa se glasi, da je šport vsaka redna in načrtovana telesna aktivnost, pri čemer je treba poudariti, da je definicij več ter da je vsakokratna iz- bira odvisna od namena oz. od tega, v kakšnem obsegu zaposeda družbeni teritorij z zornega kota delokroga športne stroke. Slovenska država ima tako (enkratno) naravno lego, ki terja celovi- to prostorsko ureditev z zornega kota športne kulture oz. gibalnih potreb prebivalstva kot tudi obiskovalcev (turistov). Če je, po nepo- trebnem, zgolj zaradi mega poslovnih interesov bil zgrajen avtoce- stni križ, je treba izgraditi še mrežo kolesarskih stez in pešpoti kot tudi druge površine in objekte tovrstnega pomena. Poseben prostorski resurs velikega pomena za okoljevarstveno ozaveščanje in psiho-fizično regeneracijo je gozd. S tem vpraša- njem se celovito ukvarja Gozdarski inštitut Slovenije. Gozd in šport imata veliko skupnega na ravni neovrednotenih učinkov. Kakor se pri gozdu vrednost določa v glavnem na podlagi cene lesa, na podnebne in biotske učinke pa se pozablja, se podobno pri športu učinki vrednotijo zgolj na podlagi športnih dosežkov, drugi učinki pa so spregledani oz. niso ustrezno ovrednoteni. Poseben pomen imata tudi pohodništvo in planinstvo kot najbolj doživljajski obliki okoljevarstva, kar zelo dobro koordinira in upravlja Planinska zveza Slovenije. Usodo sodobnega sveta kroji finančni prostor. Denar se je pokazal kot najbolj učinkovito sredstvo obvladovanja razmer, kar je skle- pni cilj svečenikov kapitala. Obvladovanje poteka preko kreditira- nja, investicij in drugih plačilnih mehanizmov. Sodobni svet sloni na upniško-dolžniških razmerjih. Kako ta mehanizem funkcionira, pokaže dejstvo, da so najbogatejše in najmočnejše države najbolj zadolžene. Finančni prostor ob tej priložnosti omenjamo zato, ker bi šport potreboval boljše obrambne mehanizme proti finančni epidemiji. V prvi vrsti so pri tem na udaru neovrednoteni učinki športa kot predmet razvajetenega okoriščanja. Drugi negativni pojav, ki se drži športa, je hiperkomercializacija (pretirani vložki v nekatere športne dogodke, ki jasno kažejo na to, da se šport pri tem zlora- blja kot najbolj kakovosten prevodnik finančnih interesov). Vzorčni primer, ki kaže na razvejanost finančnih mehanizmov, je antido- ping, pri katerem oskrba z nedovoljenimi sredstvi kot tudi prega- njane le-teh prihajata iz istih krogov. Osnovna sprevržena logika pri tem je, da boj proti nečemu potrebuje tisto, proti čemur se bori. Promoviranje tistega, kar se istočasno preprečuje, je gene- ralna značilnost neoliberalnedoktrine. Tako najsodobnejše oblike samopromoviranja potekajo skozi zlorabo subpercepcije (režirani ali dogovorjeni napadi – npr. preganjanje tobačne industrije kot promocija kajenja; samoprijava napak na določeni seriji avtomobi- lov s strani proizvajalca kot promocija znamke itd.). „Sklep Na šport je treba gledati ne le kot na družbeno koristno dejav- nost, temveč tudi kot na dragocen socialni resurs z obsežnimi ne- ovrednotenimi učinki in neusahljivo presežno vrednostjo. Športna stroka bi morala prevzeti odgovornost za uveljavljanje neovre- dnotenih učinkov, organizirani del športne sfere pa presežno vre- dnost preusmeriti v korist športa. Ker pa je javni prostor predmet mnogih poslovnih in strokovnih interesov, pri čemer so angažira- ne najmočnejše stroke (arhitektura, gradbeništvo, urbanizem …), funkcije javnega prostora pa si ni možno predstavljati brez športa, se bo športna stroka morala toliko bolj angažirati, če naj šport v tem interesnem spopadu pridobi sebi primeren vpliv. „Literatura 1. Gros Frederic, Filozofija hoje (2009), prevod Jedrt Lapuh Maležič (2017, VBR). 2. Lefebvre Henri, Produkcija prostora (2000), prevod Varja Balžalovski Antić (2013, SH). 3. Bon Marta in drugi, Povzetki konference Šport in javni prostor (2018, FŠ – EA). Dušan Macura dusan.macura@ena-a.net šport in javni prostor 215 Public Health, Sport and Public space Abstract Demographic ageing represents one of most serious chal- lenges which Europe is facing, also Slovenia. Share of peo- ple aged 65 or more is increasing as well as life expectancy. Continuously extending life expectancy is by all means an important achievement. Citizens of the European Union (EU) are living longer, but many with one or more diseases in many places in bed health and in poor quality of life. For many old age derives dependency, frailty and/or chronical diseases. Therefore society challenge is not only extending life span, but healthy and independent ageing. Support for healthy ageing is not important only for the citizens quality of life, but also to release a burden on health systems. Frailty and disability are frequent and growing multidimensional health and social challenge which is connected to physical, cognitive and functional decline of ageing population. As the process which leads to frailty and disability can decel- erate or even reverse, it is appropriate of early interventions. Here there is an important role of sport, which can with in- terventions decelerate or even reverse frailty and space with is a facilitator. Key words: Health, Ageing, Sport, Public space. Izvleček Demografsko staranje predstavlja enega najresnejših iz- zivov, s katerim se sooča večina evropskih držav, tudi Slo- venija. Delež starejših od 65 let se povečuje, prav tako pri- čakovana življenjska doba. Kontinuirano podaljševanje pričakovane življenjske dobe je vsekakor pomemben dose- žek. Prebivalci Evropske unije (EU) sicer živijo dlje, vendar mnogi z eno ali več dolgotrajnih bolezenskih stanj, marsikje v slabem zdravstvenem stanju in z zmanjšano kvaliteto ži- vljenja. Za mnoge starost prinaša odvisnost od drugih, sta- rostno krhkost, oslabljenost (angl. frailty) in/ali kronične bo- lezni. Izziv družbe torej ni zgolj podaljševanje pričakovane življenjske dobe, ampak zdrava in samostojna starost. Pod- pora aktivnemu in zdravemu staranju je zato pomembna tako za izboljšanje kvalitete življenja prebivalstva, kot tudi za zmanjšanje pritiska na zdravstvene sisteme. V EU sta sta- rostna krhkost in oslabljenost pogost in obenem naraščajoč multidimenzionalni zdravstveni in socialni izziv, povezan s fizičnim, kognitivnim in funkcionalnim upadanjem starajoče se populacije. Ker se lahko proces, ki vodi do starostne krhkosti in oslablje- nosti upočasni ali celo popolnoma zavre, je primeren za zgo- dnje intervencije. Tukaj imata pomembno vlogo tako šport, ki lahko s svojimi intervencijami omili ali celo popolnoma zavre proces, ki vodi do starostne krhkosti in oslabljenosti, kot tudi prostor, ki to omogoča. Ključne besede: zdravje, staranje, šport, javni prostor. Branko Gabrovec, Vojko Strojnik Javno zdravje, šport in javni prostor „Uvod Krhkost opredeljujemo kot sindrom, ki je povezan z visokim tvega- njem za neugodne zdravstvene izide, in predstavlja po eni izmed številnih definicij »zdravstveno stanje, ko so zaradi številnih vzro- kov in dejavnikov zmanjšani mišična moč, vzdržljivost in fiziološke funkcije, posledično pa je zvečano tveganje za razvoj oz. poveča- nje nezmožnosti ali za smrt« (Morley idr., 2013). Gre za stanje pred nezmožnostjo z neustrezno homeostatsko rezervo zaradi kritično zmanjšanih fizioloških rezerv (Clegg idr., 2013). Splošna prevalenca krhkosti je med 9.9 % in 13.6 % in ni omejena zgolj na stare ljudi (Collard idr., 2012; Kehler idr., 2017). V starostni skupini 18–34 let je krhke okoli 5 % populacije, v starosti 85 let pa že kar dobrih 40 % populacije (Collard idr., 2012; Kehler idr., 2017). Med starimi ljudmi je krhkost eden najpogostejših vzrokov za smrt in je v zadnjem letu pred smrtjo povezana s hudo persistentno ali napredujočo nezmožnostjo v osnovnih dnevnih aktivnostih, podobno kot pri posameznikih z odpovedovanjem enega orga- na (Gill idr., 2010). Krhkost prizadene več področij: mišično moč, mobilnost, ravnotežje, vzdržljivost, koordinacijo in splošen upad fizičnih ter funkcionalnih sposobnosti (Gobbens idr., 2010). Sedeči način življenja je najpomembnejši dejavnik razvoja kroničnih bo- lezni (Booth idr., 2012). Leta sedečega načina življenja lahko prispe- vajo k povečevanju sekundarnega staranja, zmanjšanju mineralne gostote kosti, maksimalni porabi kisika ter mišični moči (Booth idr., 2012). Pri starejši osebah je sedeči način življenja še bolj izrazit (Da- vis idr., 2011), kar dodatno še povečuje tveganje za razvoj krhkosti. 216 Zmanjšana fizična funkcija je najbolj dominanten znak krhkosti (Fried idr., 2001). Zdi se, da je s starostjo povezana izguba mišič- ne mase eden glavnih vzrokov zmanjšanih fizičnih sposobnosti v starosti in posledično odvisnosti od drugih in krhkosti (Roubenoff, 2000; Narici idr., 2006). Obstajajo številni dokazi prospektivnih in kliničnih študij, da fizična aktivnost ne samo zavre, ampak tudi prepreči ali izniči posledice krhkosti. Na primer, raziskava (Rogers idr., 2017) je pokazala, da lah- ko fizična aktivnost zmanjša krhkost. Blaga fizična aktivnost je bila nezadostna za zaustavitev razvoja krhkosti, zmerna fizična aktiv- nost je zmanjšala napredovanje krhkosti pri nekaterih starostnih skupinah (posebej v starosti 65 let in več) in intenzivna aktivnost je pomembno zmanjšala krivuljo razvoja krhkosti starejših odra- slih oseb (Rogers idr., 2017). Če tudi se najpogosteje omenja fizična krhkost, je po mnenju mnogih potrebno upoštevati tudi druge komponente, kot so kognitivno in razpoloženjsko stanje, socialne in ekonomske okoliščine, življenjsko okolje in življenjski stil, multi- morbidnost, nezmožnost in motnje čutil (Gobbens idr., 2010). Krhkost je torej stanje visokega tveganja za neugodne zdravstvene izide. Povezana je s staranjem in ni zanemarljivo redka, ni pa niti neizogibna posledica staranja. Stanji krhkosti predvsem pa pred- -krhkosti se prepoznata relativno enostavno in sta v določeni meri reverzibilni (Gill idr., 2006). Lahko ju preprečimo ali njun pojav po- membno prestavimo v prihodnost. „Metoda Za pripravo prispevka smo uporabili spoznanja pregleda znanstve- ne literature. Uporabljena je bila deskriptivna raziskovalna meto- dologija in sinteza spoznanj. Za pregled smo uporabili naslednje podatkovne baze: PubMed, Cohrane knjižnica, Embase, UpToDate in Kumulativni indeks zdravstvene nege in zdravstvene literature (CINAHL). Iskanje je potekalo s številnimi kombinacijami ključnih besed v angleškem jeziku in njihovih sopomenk. Pri izbiri literature je bil upoštevan časovni kriterij. Izbrani so bili le članki, objavljeni v obdobju zadnjih 15 let, in sicer od leta 2002 do leta 2017. Ključne besede so bile izbrane iz predloga ključnih besed, ki so jih pripra- vili vodja projektov in delovna skupina za fizično aktivnost projekta skupnega ukrepanja Joint Action ADVANTAGE iz šestega delovne- ga sklopa (obvladovanje krhkosti na ravni posameznika), ki ga vodi Nacionalni inštitut za javno zdravje (2017–2019). Pregledani so bili prispevki iz recenziranih znanstvenih revij, mednarodni dokumen- ti, standardi, smernice in raziskovalne študije v Evropski skupnosti. Informacije iz uredništev, pisma, intervjuji, posterji in članki brez dostopa do celotnega besedila niso bili vključeni v študijo. V študi- jo so bili vključeni tudi sivi dokumenti, ki jih je opredelil in predla- gal vodja nalog in delovna skupina za fizično aktivnost. Prispevek temelji tudi na interpretaciji rezultatov anketiranja držav članic Evropske unije v okviru projekta skupnega ukrepanja (Joint Action ADVANTAGE). Vprašalnik so pripravile strokovne skupine projekta v okviru delovnih paketov. V primeru našega prispevka je vprašalnik pripravila delovna skupina delovnega paketa 6 (upra- vljanje krhkosti na ravni posameznika). Vprašalnik je bil pripravljen in testiran v letu 2017 na primeru Grčije in Španije. Vprašalnik je po- trdil upravni odbor projekta, 18. 12. 2018. Anketiranje držav članic je potekalo od meseca januarja do meseca marca 2018. Za primer Slovenije je vprašalnik izpolnila delovna skupina Nacionalnega in- štituta za javno zdravje s sodelavci. Analiza pridobljenih rezultatov je potekala z opisno statistiko, drža- ve članice pa so bile klasificirane v pet razredov glede na trenutno stanje v državah po posameznih področjih. Navodila za analizo in klasifikacijo so pripravili vsi delovni paketi. Navodila so bila sprejeta na upravnem odboru projekta, 19. 4. 2018. Analiza vprašalnikov je potekala meseca maja 2018. Anketne vprašalnike je vrnilo 21 držav članic Evropske unije, ki sodelujejo v projektu skupnega ukrepanja Joint Action ADVANTAGE. šport in javni prostor 217 „Rezultati Ena od pomembnih značilnosti krhkosti so zmanjšane gibalne sposobnosti, ki se kažejo predvsem v omejeni ali povsem onemo- gočeni mobilnosti in izvajanju drugih gibalnih aktivnosti. Krhkost je povezana z nizkim nivojem mišične sile in aerobne moči, sla- bim gibalnim procesiranjem, slabim ravnotežjem in povečanim tveganjem za padce. Poleg gibalnih omejitev so pri krhkih osebah običajno prisotne še druge zdravstvene težave. Zato je pri krhkih osebah večja potreba po dolgotrajni oskrbi, pogostejši hospitaliza- ciji ter povečano smrtnostjo. Krhkost ni nujno končno stanje, temveč je dinamični proces, kjer lahko osebe prehajajo med posameznimi stopnjami v obe smeri (krepki, pred-krhki in krhki). Z ustreznimi ukrepi in zdravstvenimi strategijami lahko krhkost preprečimo, zakasnimo ali celo obrne- mo spremembe v pozitivno smer (Gill idr., 2006). Gibalna vadba dokazano zmanjšuje število padcev (Cadore idr., 2014), upočasni nazadovanje kognitivnih funkcij (Kramer idr., 2005), ohranja men- talno zdravje (Landi idr., 2010), izboljša oziroma upočasni aerobne moči krhkih oseb (Ehsani idr., 2003), upočasni nazadovanje gi- balnih sposobnosti, kot so hoja, mobilnost in nizka mišična moč ter funkcionalne kapacitete. Redna telesna aktivnost, še posebej vadba, skozi vsa življenjska obdobja zagotavlja visok nivo gibalnih sposobnosti v starosti in zmanjšuje verjetnost nastanka krhkosti. Kljub temu nikoli ni prepozno začeti z vadbo, saj bo vadba, tudi če se z njo začne šele v starosti, prispevala k izboljšanju gibalnih sposobnosti, zavrla ali celo obrnila trend nastajanja krhkosti. Zmerna telesna vadba zmanjšuje napredovanje krhkosti pri neka- terih starostnih skupinah (posebej starejših od 65 let), med tem ko je intenzivna vadba pomembno izboljšala stanje krhkosti. Raziska- ve prav tako kažejo na to, da ima multikomponentna vadba, sesta- vljena iz vzdržljivosti, fleksibilnosti, ravnotežja in vadbe z uporom (30–45 min, 3x tedensko), pomemben pozitivni učinek na funkcij- sko zmožnost in splošno zdravje krhkih oseb. Vadba pa je učinko- vitejša v zgodnjem stadiju razvoja krhkosti (El-Khoury idr., 2013). Gibalno aktivnost in vadbo je mogoče izvajati doma v stanovanju, dnevnih centrih, domovih za starejše osebe, fitnes centrih, špor- tnih društvih, skoraj povsod, še posebej na prostem, v naravi, zuna- njih vadbenih parkih. Zunanji prostor mora biti prilagojen starajoči se populaciji in posamezniku. V naravi se praviloma znajde vsak po svoje, malo več usmeritve dajo zunanji vadbeni parki s svoji- mi vadbenimi postajami, še posebej če so dodane table z opisom obremenitev (število ponovitev, čas vadbe, intenzivnost …). „Zaključek V EU sta starostna krhkost in oslabljenost pogost in obenem na- raščajoč multidimenzionalni zdravstveni in socialni izziv, povezan s fizičnim, kognitivnim in funkcionalnim upadanjem starajoče se populacije. Ker se lahko proces, ki vodi do starostne krhkosti in oslabljenosti upočasni ali celo popolnoma zavre, je primeren za zgodnje intervencije. Tukaj imata pomembno vlogo tako šport, ki lahko s svojimi intervencijami omili ali celo popolnoma zavre pro- ces, ki vodi do starostne krhkosti in oslabljenosti, kot tudi prostor, ki to omogoča. „Literatura 1. Booth, F. W., Roberts, C. K. in Laye, M. J. (2012). Lack of exercise is a ma- jor cause of chronic diseases. Compr Physiol. 2(Suppl 2):1143–1211. doi: 10.1002/cphy.c110025. 2. Cadore, E. L., Casas-Herrero, A., Zambom-Ferraresi, F. idr. (2014) Multi- component exercises including muscle power training enhance muscle mass, power output, and functional outcomes in institutionalized frail no- nagenarians. Age (Dordr), 36(2):773–85. 3. Clegg, A., Young, J., Iliffe, S., Rikkert, M. O. in Rockwood, K. (2013). Frailty in elderly people. Lancet Lond. Engl. 2;381(9868):752–62. 4. Collard, R. M., Boter, H., Schoevers, R. A. in Oude Voshaar, R. C. (2012). Prevalence of frailty in community-dwelling older persons: a systematic review. J. Am. Geriatr. Soc. 60(8):1487–92. 5. Davis, M. G., Fox, K. R., Hillsdon, M., Sharp, D. J., Coulson, J. C. in Thomp- son, J. L. (2011). Objectively measured physical activity in a diverse sample of older urban UK adults. Med Sci Sports Exerc. 43(Suppl 4):647–654. doi: 10.1249/MSS.0b013e3181f36196. 6. Ehsani, A. A., Spina, R. J., Peterson, L. R. idr. (2003) Attenuation of car- diovascular adaptations to exercise in frail octogenarians. J Appl Physiol, 95(5):1781–8. 7. El-Khoury, F., Cassoum B., Charlesm M. A. in Dargent-Molina, P. (2013). The effect of fall prevention exercise programmes on fall induced injuries in community dwelling older adults: systematic review and meta-analysis of randomised controlled trials. BMJ [Internet]. 2013 Oct 29 [cited 2017 Aug 30];347:f6234. Available from: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/24169944 8. Fried, L. P., Tangen, C. M., Walston, J., Newman, A. B., Hirsch, C., Got- tdiener, J. idr. (2001). Frailty in older adults: evidence for a phenotype. J Gerontol A Biol Sci Med Sci. 56(Suppl 3):M146–156. 9. Gill, T. M., Gahbauer, E. A., Han, L. in Allore, H. G. (2010). Trajectories of disability in the last year of life. N. Engl. J. Med. Apr 1;362(13):1173–80. 10. Gill, T. M., Gahbauer, E. A., Allore, H. G. in Han, L. (2006). Transitions be- tween frailty states among community-living older persons. Arch. Intern. Med. Feb 27;166(4):418–23. 11. Gobbens, R. J. J., Van Assen, M. A. L. M., Luijkx, K. G., Wijnen-Sponselee, M. T. in Schols, J. M. G. A. (2010). Determinants of frailty. J. Am. Med. Dir. Assoc. Jun;11(5):356–64. 12. Kehler, D. S., Ferguson, T., Stammers, A. N., Bohm, C., Arora, R. C., Duha- mel, T. A. idr. (2017). Prevalence of frailty in Canadians 18-79 years old in the Canadian Health Measures Survey. BMC Geriatr. Jan 21;17(1):28. 13. Kramer, A. F., Colcombe, S. J., McAuley, E. idr. (2005). Fitness, aging and neurocognitive function. Neurobiol Aging, 26 Suppl 1:124–7. 14. Landi, F., Abbatecola, A., Provinciali, M. idr. (2010) Moving against frailty: Does physical activity matter? Biogerontology, 11(5):537–45. 15. Morley, J. E., Vellas, B., Van Kan, G. A., Anker, S. D., Bauer, J. M., Bernabei, R. idr. (2013). Frailty Consensus: A Call to Action. J. Am. Med. Dir. Assoc. Jun;14(6):392–7. 16. Narici, M. V. in Maganaris, C. N. (2006). Adaptability of elderly human mu- scles and tendons to increased loading. J Anat. 208(Suppl 4):433–443. doi: 10.1111/j.1469-7580.2006.00548.x. 17. Rogers, N. T., Marshall, A., Roberts, C. H., Demakakos, P., Steptoe, A. in Scholes, S. (2017). Physical activity and trajectories of frailty among older adults: Evidence from the English Longitudinal Study of Ageing. PloS One. 12(Suppl 2):e0170878. doi: 10.1371/journal.pone.0170878. 18. Roubenoff, R. (2000). Sarcopenia:a major modifiable cause of frailty in the elderly. J Nutr Health Aging. 4(Suppl 3):140–142. doc. dr. Branko Gabrovec Nacionalni inštitut za javno zdravje Trubarjeva ulica 2, 1000 Ljubljana branko.gabrovec@nijz.si 218 Creating a pleasant training environ- ment based on an understanding of territorial behavior Abstract Living space can be understood as an area within which the organism meets its basic needs, such as safety, food, a sexual partner and others. When fulfilling of these needs is realistically or sometimes only potentially threatened, the inborn territorial behaviors are usually triggered(Lorenz, 1980). These behaviors are typical for both animals and hu- mans. Hower certain similarities, the perception of living space in animals and humans differs greatly. Human living space is not only related to our biological needs, but is also closely related to our desires and symbolic and imaginary ideas about the world we are living in (Sokolowski, 2008). Misunderstanding of territorial behavior represents an im- portant obstacle in solving social and ecological problems and conflicts of the modern world. Our territorial behavior should therefore be properly cultivated. In sport, we can find an example of good practice that enables the creation of a safe environment, within which an individual can devel- op his or her potentials and, in the light of ethical principles, expresses and develops combat behavior. Since most of the motor and behavioral skills are developed on the basis of so- called procedural memory (Kandel, 2000), which is recorded in the brain by repetition of movements or procedures, the principles of play in sports, can also be transferred to devel- opment of social skills and nature-friendly habits. Key words: training environment, territorial behavior, gamificati- on, motor skills, social skills. Izvleček Življenjski prostor lahko razumemo kot območje, znotraj ka- terega organizem zadovolji svoje osnovne potrebe, kot so varnost, hrana, spolni partner in druge. Ko je zadovoljitev teh potreb realno ali včasih le potencialno ogrožena, se na- vadno sprožijo prirojena teritorialna vedenja, ki so se razvila v evolucijskem razvoju (Lorenz, 1980 ). Ta vedenja so značil- na za živali in za človeka. Kljub določenim podobnostim pa se dojemanje življenjskega prostora pri živalih in človeku močno razlikuje. Človeški življenjski prostor ni vezan samo na naše biološke potrebe, ampak je tesno povezan z našimi simbolnimi in imaginarnimi predstavami o svetu ter našimi željami (Sokolowski, 2008). Nerazumevanje teritorialnega vedenja predstavlja pomembno oviro pri reševanju social- nih in ekoloških problemov ter konfliktov modernega sveta. Naša teritorialna vedenja je zato potrebno ustrezno kultivi- rati. V športu lahko odkrijemo primer dobre prakse, ki omo- goča oblikovanje varnega okolja, znotraj katerega lahko po- sameznik razvija svoje potenciale in ob upoštevanju etičnih načel izraža in razvija tudi borbeno vedenje. Ker gibalne in vedenjske spretnosti razvijamo predvsem na osnovi tako imenovanega proceduralnega spomina (Kandel, 2000), ki se v možgane zapisuje na osnovi ponavljanja gibov ali proce- dur, lahko načela športne igre prenesemo tudi na področja razvoja socialnih veščin in oblikovanja naravi prijaznih na- vad. Ključne besede: vadbeno okolje, teritorialno vedenje, igrifikaci- ja, gibalne sposobnosti, socialne veščine. Jernej Sever Oblikovanje prijetnega vadbenega okolja na osnovi razumevanja teritorialnega vedenja „Uvod Kognitivna filozofija je ob koncu prejšnjega stoletja izpostavila, da so naše vedenje, znanje in predstave o svetu rezultat prepletenosti med okoljem, našim telesom in možgani. Oblikovala sta se pojma utelešenosti in umeščenosti v okolje (Clark, 1998). V evolucijskem razvoju so naši možgani pridobivali nove funkcije in mehanizme. V njih so na eni strani shranjeni podedovani mehanizmi, ki nam omogočajo zadovoljevati osnovne biološke in socialne potrebe, na drugi strani pa nam možgani omogočajo, da se preko učenja lahko prilagajamo na različna okolja in spremembe v njih. Živali in ljudje smo v evolucijskem razvoju razvili različne strategije, ki so nam omogočale preživetje. Od Darwina naprej so raziskoval- šport in javni prostor 219 ci ta vedenja poskušali opisati s pomočjo nagonov. Pri nagonskih odzivih gre za enostavna ali sestavljena vedenja, ki se sprožijo ob določnih dražljajih (Lorenz, 1980). Pomembna oblika ohranjanja preživetja so tudi tako imenovana teritorialna vedenja, ki so tesno povezana z zadovoljevanjem osnovnih življenjskih potreb. Terito- rialna vedenja se oblikujejo v okviru življenjskega prostora, znotraj katerega lahko organizem zadovolji svoje osnovne potrebe, kot so varnost, hrana, spolni partner in druge. Ko je zadovoljitev teh potreb realno ali včasih le potencialno ogrožena, se navadno spro- žijo prirojeni odzivi, ki so se razvili v evolucijskem razvoju. Živali pri varovanju svojega življenjskega prostora uporabljajo različne strategije od bega do napada. Izkaže pa se, da si ljudje večino omenjenih mehanizmov delimo z živalmi. Darwin in raziskovalci, ki so mu sledili, so ugotovil, da tudi živali čustvujejo, gojijo naklonjenost, varujejo svoj naraščaj, vzpo- stavljajo hierarhijo, se bojujejo, celo obvladajo določene oblike govorice. Živali, ki so izpostavljene travmatičnim izkušnjam, kjer se jih ponižuje ali kaznuje z bolečino, so lahko kasneje nesposobne vzpostavljati ustrezne socialne interakcije (Masson, 1998). Delfini, nekatere papige in primati so sposobni tudi abstraktnega raz- mišljanja, kar pomeni, da znajo prepoznavati preprosta števila in tudi ugotoviti, katero število je večje ali manjše. Živali in tudi ljudje podedujemo različne potrebe in vedenja, ki omogočajo njihovo zadovoljevanje. Nekatera vedenja se lahko pod vplivom okolja in učenja preoblikujejo in spreminjajo. Kljub mnogim podobnostim med človeškimi možgani in možgani razvitejših sesalcev, pa obstaja med človekom in živalmi bistvena razlika. Ta razlika se ne nanaša toliko na višje kognitivne sposobno- sti in na samo sposobnost posedovanja jezika, ampak predvsem na to, kako ljudje dojemamo življenjski prostor. Življenjski prostor ljudem ne predstavlja več samo možnosti zadovoljevanja naših bioloških potreb, ampak je tesno povezan z našimi simbolnimi in imaginarnimi predstavami o svetu ter našimi željami (Sokolowski, 2008; Lacan, 1996). Če tako primerjamo življenjski prostor leva in Aleksandra Velikega, vidimo bistveno razliko. Življenjski prostor leva je omejen z njegovimi potrebami in vedenji, ki so se razvila te- kom evolucije. Aleksandrov življenjski prostor je skoraj neomejen. Aleksander je poskušal osvojiti celoten svet, pri tem pa je upora- bljal borbene strategije in borbeni nagon, ki smo ga ljudje razvili v evolucijskem razvoju. Na tem mestu pa se oblikuje določena anomalija. Vedenja, ki so se oblikovala v evolucijskem razvoju, namreč niso bila mišljena, da delujejo globalno. Smisel imajo na lokalnem nivoju, ko posame- znemu bitju omogočajo, da zadovolji svoje biološke potrebe. Na globalnem nivoju pa omogočajo, da neka politika ali ideologija uporabi principe teritorialnega vedenja za vsiljevanje lastnih inte- resov. To lahko pripelje do težav, ki jih je v enem izmed svojih inter- vjujev izpostavil Stephen Hawking. Agresivno vedenje je mogoče prineslo določene prednosti v času pračloveka. Omogočalo je, da so ljudje dobili več hrane, ozemlja in spolnega partnerja, zdaj pa grozi, da nas bo uničilo. Razumevanje in kultiviranje naših borbenih vedenj ima torej lah- ko širši družbeni in socialni pomen. Športna igra lahko predstavlja zelo primerno varno okolje, znotraj katerega se lahko naučimo prepoznavati naše teritorialne odzive in jih ustrezno kultivirati. Principe športne vadbe lahko prenesemo tudi na področje vadbe socialnih veščin in naravi prijaznih navad. Foto: Domen Grögl 220 „Borbeno vedenje in agresivnost Z borbenim vedenjem označujemo vsa tista vedenja, ki vključuje- jo boj, borbo, bojevanje. Uporabljamo jih navadno v dveh glavnih kontekstih: 1. z bojem označujemo sodelovanje v bitki, bojevanje z upo- rabo fizične moči ali orožja, s pomočjo katerega poskušamo premagati nasprotnika, 2. figurativno boj pomeni »prizadevati si za nekaj«. V angleški literaturi se v tem kontekstu pogosto uporablja beseda »stru- ggle«. Beseda »struggle« se v angleškem jeziku uporablja tudi v besedni zvezi »struggleforsurvival«, zato bi bilo tudi v slo- venskem jeziku bolje namesto »boj za obstanek« uporabljati besedno zvezo »prizadevanje za obstoj«. Tako se ne borimo samo fizično, ampak se lahko borimo tudi za svoja prepričanja, za preživetje v težkih razmerah, za dobre špor- tne dosežke, da izkoristimo svoje potenciale. Prizadevanje, ki ga izpostavlja drugi pomen borbenega vedenja, se v veliki meri pri- bližuje tudi načelom olimpijskega gibanja. Ti izpostavljajo pomen razvoja naših gibalnih in mentalnih sposobnosti ter naše volje, ki nas pripelje do zastavljenih ciljev. Vse to naj bi v skladu z zdravim športnim, borbenim pristopom počeli ob upoštevanju etičnih na- čel in ob upoštevanju pravil športne igre »fair playa«. Borbenost, zdrava tekmovalnost je tako del športa in v tem kontekstu nima negativne konotacije. Da bi razumeli razliko med agresivnim in borbenim vedenjem, bomo izpostavili dva glavna primera, v katerih se navadno smatra, da je nek odziv agresiven. 1. Pri agresivnem odzivu gre za neizzvan, intenziven in nava- dno nekontroliran napad, ki ima namen ponižanja ali domi- niranja nad enim izmed sodelujočih akterjev. 2. Ali pa gre za sovražno, destruktivno vedenje, ki izvira iz fru- stracije ali strahu. V ozadju agresivnosti torej delujeta ali strah ali frustracija, ki spro- žita nekontrolirana in pogosto neizzvana vedenja. Ta lahko sicer spominjajo tudi na borbena vedenja, vendar imajo v ozadju druga- čen motiv. Motiv za borbeno vedenje ni strah ali frustracija, ampak naša radovednost, želja, težnja po zadovoljitvi naših bioloških po- treb, vzpostavitvi homeostaze, telesnega ravnovesja. Po eni strani je torej prav borbeno vedenje tisto, ki nas sili, da si prizadevamo, premagujemo vsakdanje težave, se borimo s samim sabo, tekmu- jemo z drugimi in nenazadnje, da smo se pripravljeni spreminja- ti. Po drugi strani pa agresivna, destruktivna vedenja na različnih nivojih ovirajo napredek človeštva, nasprotujejo spreminjanju in soočanju z lastnimi vedenji, navadami in razvadami ter onemogo- čajo oblikovanje ravnovesja med človekom in naravo. Meja med borbenim in agresivnim vedenjem je kljub temu včasih težko določljiva. Eno izmed zelo primernih okolij za prepoznava- nje razlike med agresivnim in borbenim vedenjem je športna igra. Športna igra omogoča varno okolje, kjer lahko spoznavamo naše odzive in te odzive ustrezno oblikujemo, hkrati nam prav športna igra omogoča, da svojo borbenost izražamo na neškodljiv in ne- destruktiven način. Šport in kultiviranje borbenega vedenja V zadnjem času je družba začela poudarjati pomen športne re- kreacije, ki se razlikuje od profesionalnega športa. V športno re- kreacijo se lahko vključujejo vsi ljudje ne glede na spolne, rasne in starostne razlike. Šport lahko deluje kot promotor zdravega in polnega življenja. Obenem pa pomaga tudi pri vzgoji ustreznega borbenega vede- nja, ki preko prizadevanja, truda in poudarjanja močne volje ter upoštevanja etičnih načel in spoštovanju sotekmovalcev pripelje do razvijanja posameznikovih potencialov in uresničevanja njego- vih ciljev. Na ta način skozi šport razvijamo svoje gibalne potenci- ale, hkrati pa se razvijamo tudi kot osebnost, saj skozi športno ak- tivnost oblikujemo tudi svoje navade in vedenja. Do kakšne mere izkoristimo potenciale, ki jih ponuja športna vadba, pa je seveda odvisno od samih športnikov, trenerjev in tekmovalnih pravil. Če- prav je vadba vedenjskih spretnosti sestavni del športa, navadno ni sistematična in ciljno usmerjena, ampak je zgolj stranski produkt športne aktivnosti. Ker šport navadno razumemo v kontekstu igre, so športna pravila redko vezana na različne ideologije in prepričanja, zato omogoča- jo, da se igre udeležijo pripadniki različnih narodnosti, prepričanj in veroizpovedi. Šport predstavlja primer dobre prakse. Uspelo mu je mobilizirati zelo veliko število ljudi, ki veliko energije usmerjajo v igro, ki vsaj na videz nima praktične vrednosti, a s pomočjo le-te zadovoljujemo nekatere bazične potrebe, ki usmerjajo naša življe- nja. Zaradi omenjenih lastnostih je model organiziranja aktivnosti in iger, ki se ga uporablja v športu, smiselno prenesti tudi na druga področja. Gibalne sposobnosti in socialne veščine v veliki meri razvijamo na podoben način, na osnovi tako imenovanega proceduralnega spomina. Osnovna lastnost proceduralnega (nezavednega) spo- mina je, da se v možgane zapisuje na osnovi ponavljanja (Kandel 2000). Nastaja počasi in brez zavedanja. Čeprav se gibalni vzorci in čustveni odzivi shranjujejo v različne predele možganov, sam Foto: Domen Grögl šport in javni prostor 221 proces učenja zahteva vadbo. S stresnim odzivom se na primer ne morem uspešno soočiti, če o njem samo razmišljamo. Stresni odziv se lahko naučimo ustrezno kontrolirati le z ustrezno vadbo. To pa pomeni, da metode, ki jih uporabljamo v športu, lahko uspešno prenesemo tudi na področje razvoja socialnih veščin in oblikova- nja naravi prijaznih navad. Pri športnem treniranju se seveda srečujemo tudi z različnimi po- manjkljivostmi. Otroke prehitro začnemo usmerjati v tekmoval- ni šport, rezultati na tekmovanjih postanejo bolj pomembni od vadbe in razvijanja splošnih gibalnih in vedenjskih potencialov. Športniki in gledalci ne upoštevajo etičnih načel, ki veljajo v špor- tu. Kljub pomanjkljivostim pa je pomemben potencial, ki ga šport ima. Poznavanje pomena igre v naravi in načel, ki jim je potrebno slediti, nam lahko pomaga, da se izognemo omenjenim težavam. „ Igrifikacija vadbeno vzgojnega procesa Danes je znano, da so nekatera vedenja prirojena, mnogih pa se naučimo v interakciji z okoljem. Obstajajo različni motivi za učenje, ki jih delimo tudi z drugimi živimi bitji. Eden najpomembnejših je igra. Mladiči domačih in divjih živali se zelo radi igrajo. Potreba po igri se z leti zmanjša, vendar ne izgine popolnoma. Igra vsaj na prvi pogled nima nobenega evolucijskega smisla. Med igro se ne branimo ali borimo za preživetje, ne iščemo spolnega partnerja. Kljub temu se je potreba po igri razvila kot samostojna motivacija in ima zelo pomembno vlogo pri učenju in nabiranju izkušenj. Med igro mladiči uporabljajo in preizkušajo različne gi- balne in vedenjske strategije, ki jih bodo kasneje morali uporabiti v pomembnih življenjskih situacijah. Učijo se loviti, prežati na plen, učijo se socialnih spretnosti (Lorenz, 1980). Živali se učijo svojih vedenjskih in gibalnih znanj preko igre in ne preko spoštovanja pravil. Živali se grizejo, ravsajo in na ta način počasi spoznavajo meje ter posledice svojih dejanj ter razvijajo socialne in druge vedenjske spretnosti. Igra je zato zelo pomem- ben del učenja, spoznavanja sveta, raziskovanja in prilagajanja na različna okolja. Igre, ki se jih igramo ljudje, so veliko bolj kompleksne od tistih, ki jih srečamo pri živalih, a imajo podobno funkcijo. Omogočajo nam, da v varnem okolju preverjamo lastne meje, socialne relacije in oblikujemo podobo sveta okoli nas. Igramo se lahko za zabavo in užitek, igramo družabne igre, igramo lahko inštrumente, sodeluje- mo pri različnih športih dejavnostih. Igra navadno vsebuje določe- na pravila, ki omogočajo njen potek. Že sama uporaba pomena igre v različnih kontekstih kaže na to, da igra omogoča ljudem najrazličnejše interakcije, ne da bi te in- terakcije vzeli smrtno resno. To ne pomeni, da v igro ne vložijo vse svoje moči, ampak pomeni le varovalko, ki postavlja jasno mejo igre. Igra živalim in ljudem omogoča, da poskušajo uporabljati raz- lična vedenja in spretnosti, na ta način odkrivajo svet okoli sebe in vse to počnejo v varnem okolju. To pomeni, da tudi če storijo na- pako ali izberejo napačno vedenje, posledice ne bodo usodne in s tem ne bodo ogrozili lastnih ali drugih življenj ali interesov. Igra je zato primeren poligon za prepoznavanje razlike med borbenim in agresivnim vedenjem in nam omogoča razvijanje zdrave in ciljno usmerjene tekmovalnosti. Ker imamo ljudje tako kot živali prirojen motiv po igri, le ta predstavlja zelo primerno osnovo, ki nam lah- ko pomaga pri vadbi gibalnih in vedenjskih sposobnosti. Zato, da bodo vadeči v igrah radi sodelovali, pa moramo vzpostaviti varno in prijetno okolje. Varno okolje pri igri lahko zagotavljamo tako, da sledimo nekate- rim bazičnim načelom igre. Glavna med njimi so prostovoljno so- delovanje, doslednost, jasna pravila igre, enake možnosti pri dose- ganju ciljev, brez zgodnjega izključevanja, originalnost in svežina, enotnost. Kako se lahko približamo tem načelom v praksi, bomo prikazali na konkretnem primeru. „Vadbeno vzgojni model Moje Spretnosti Glavni cilj modela Moje spretnosti je oblikovati varno, prijetno in zanimivo okolje oziroma prostor, ki otroke, mladostnike in tudi od- rasle spodbuja pri razvoju njihovih potencialov. Med drugim jih tudi spodbuja, da se učijo kontrolirati agresivna vedenja in razvi- jati zdravo tekmovalnost. Model je mogoče uporabiti na področju vadbe gibalnih sposobnosti, socialnih veščin ali pa pri oblikovanju naravi prijaznih navad. Program smo preizkusili na osnovi dveh pilotskih programov, ki jih trenutno nadgrajujemo. Projekt »Prija- zna šola karateja« in program »Mi in planet«, ki se ga je izvedlo na OŠ Spodnja Idrija. V omenjenih projektih je sodelovalo preko 500 otrok. Prvi se osredotoča na usmerjen razvoj gibalnih in soci- alnih veščin, drugi pa na razvoj socialnih veščin v šoli. Oba sledita načelom igrifikacije vadbeno vzgojnega procesa v skladu z načeli dobre igre. Programa so pozitivno sprejeli tako otroci kot starši, učitelji in trenerji. Na osnovi večletnih preverjanj ustreznih metod smo v letošnjem letu razvili prvi zaključen program »Prijazna šola karateja«, ki je na- menjen otrokom od 5. do 10. leta. Program sestavljajo (1) zgod- be, s katerimi se osmišlja izbrane probleme in spodbuja otroke k dejavnostim, (2) testiranja gibalnih sposobnosti, (3) socialne in ekološki izzive, (4) igralne karte, ki jih dobijo po uspešno opravlje- nih nalogah, (5) album za zbiranje kart, kjer je opredeljen smisel in namen posameznih kart, (6) spletna platforma Moje spretnosti, ki omogoča učinkovito vodenje in spremljanje vadbeno vzgojnega procesa (Sever, 2019). Model tako temelji na zgodbi o zmajih, kjer otroci spoznavajo pomen vadbe gibalnih in socialnih veščin in tudi pomen varo- vanja narave. Zgodba otrokom pomaga pri osmišljanju pomena vadbe, vadbo naredi bolj zanimivo in hkrati tudi spodbuja njihovo domišljijo. Med letom so otroci vključeni v različne aktivnosti, pri katerih lahko osvojijo zmajske karte in izpolnjujejo album zmajskih sposobnosti. Album je oblikovan tako, da predstavlja zaključen vadbeno vzgojni proces, ki traja med 5. in 10. letom starosti. Ce- loten vadbeno vzgojni proces se vodi in spremlja preko spletne platforme Moje spretnosti, ki omogoča beleženje rezultatov, izpe- ljavo tekmovanj, dogodkov, deluje kot spletna učilnica in orodje za obveščanje udeležencev (Slika 1). V sklopu programa otroci poleg spoznavanja in učenja karate ele- mentov načrtno razvijajo gibalne sposobnosti, socialne veščine in naravi prijazne navade. Razvoj gibalne sposobnosti se preverja na osnovi testov, ki se jih izvaja enkrat ali dvakrat letno, rezultate pa se vpisuje v platformo Moje spretnosti. S pomočjo testiranj spremlja- mo in nadzorujemo vadbo, hkrati pa z njimi tudi motiviramo vade- če, da v določenih obdobjih vadijo in izboljšajo specifične gibalne 222 spretnosti. Vadeči lahko sledijo svojim rezultatom, se primerjajo s povprečnimi vrednostmi svojih sovrstnikov in vidijo, katero sto- pnjo zmaja za posamezno spretnost so osvojili (Slika 2). Socialne in naravi prijazne navade se izvaja enkratno letno na 8 do 12 vadbe- nih enotah. Oblikovane so tako, da trenerjem olajšajo delo, otroci pa preko igre osvajajo izbrane veščine. Med socialne veščine tako spadajo hitro postavljanje v vrsto, miren prihod na trening, hitro preoblačenje, sodelovanje na vadbeni enoti in druge. Socialne ve- ščine se večinoma ocenjuje z opravil ali ni opravil. Oblikovane so tako, da jih lahko vsak vadeči uspešno zaključi. V primeru, da nalo- Slika 1. Vstopna stran platforme Moje spretnosti. Slika 2. Pregled rezultatov za posamezne spretnosti v platformi Moje spretnosti. Omogoča dostop do tabele in diagramov. Prikazuje pa tudi stopnjo zmaja, ki ga je posameznik osvojil. šport in javni prostor 223 go uspešno zaključi, dobi kartico za osvojeno veščino, ki jo lahko shrani v album. Program vsebuje tudi redne izpite za karate pasove in prijazno Zmajčkovo tekmo, pri kateri otroci tekmujejo v poligonu ter teh- ničnih in borbenih karate elementih. Točke posameznih disciplin se seštevajo. Preko platforme lahko otroci spremljajo svoje rezul- tate, sledijo napredku iz leta v leto in se primerjajo s svojimi sovr- stniki. Vsi otroci na tekmi dobijo bronasto, srebrno ali zlato medaljo in vsi zmajčkovo kartico za nastopu na zmajčkovem tekmovanju (Slika 3). Slika 3. Primer zmajske kartice za nastop na tekmovanju, ki jo lahko udele- ženec vstavi v album. „Zaključek Naši gibalni in socialnih potenciali so delno podedovani, v veliki meri pa se oblikujejo znotraj določenega vadbeno-vzgojnega okolja. Načela športne vadbe nam lahko pomagajo pri razvoju gibalnih sposobnosti in tudi pri razvoju socialnih veščin in naravi prijaznih navad. S pomočjo ustrezno oblikovanih iger je mogoče uspešno kultivirati naša teritorialna vedenja, se izogniti agresivno- sti in razviti zdravo tekmovalnost. Zato, da bodo vadeči motivirani in uspešni pri razvoju svojih potencialov, moramo oblikovati ustre- zno vadbeno okolje. Sledenje načelom dobre igre omogoča vzpo- stavitev varnega, prijetnega in privlačnega vadbenega prostora. Vadbeno vzgojni model Moje spretnosti je mogoče prenesti tudi na druge športne panoge in na področja vzgoje socialnih veščin in naravi prijaznih navad v šolah ali lokalnih skupnostih. Na osnovi vzpostavitve prijetnega vadbenega okolja lahko otroci, mlado- stniki in tudi odrasli spoznavajo in preoblikujejo svoje odzive in vedenja. Pozitivne razsežnosti športne vadbe lahko na ta način prenesemo tudi na druga področja in s tem pripomoremo k bolj uspešnemu soočanju z težavami modernega sveta. „Literatura 1. Clark, A. (1998). Being There: Putting Brain, Body, and World Together Aga- in. United States of America: The MIT press. 2. Damasio, A. (1999). The Feeling of what Happens: Body and Emotion in the Making of Consciousness. New York: Harcourt Brace and Co. 3. Darwin, C. (1998). The Origin of Species. London: Wordsworth classic. 4. Kandel, E.R. (2000). Principals of Neural Science. New York: McGraw-Hill. 5. Lacan, J. (1996). Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Ljubljana: Analecta. 6. Lorenz, K. (1980): Temelji etologije. Zagreb: Novi svjet. 7. LeDoux, J. (1998). The Emotional Brain. New York: Simon & Schuster. 8. Masson, J. M. (1998). Ko sloni jokajo / Čustveno življenje živali. Radovljica:Didakta 9. Sever, J. (2019): Prijazna šola karateja. Idrija: Karate klub Kolektor Idrija 10. Sokolowski, R. (2008). Introduction to Phenomenology. Cambridge Uni- versity Press. dr. Jernej Sever Moje spretnosti d.o.o. Neubergerjeva ulica 9, 1000 Ljubljana jernej.sever@premik.si Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. 224 The elderly need an well-designed open public space for an active life Abstract The research deals with the relation between the quality of urban open space and its use by vulnerable user groups, the elderly in particular. The hypotheses were that (1) the open space quality differs between the Slovenian towns and (2) the quality of open space (according to qualitative and quan- titative assessment) correlates with the level of its active use, as well as the quality perception and satisfaction among the users. We assessed open space quality and physical activ- ity of the elderly in four small towns (Tolmin, Trebnje, Žalec, Metlika) and two school districts in Ljubljana: Prule and Tone Čufar, using the combination of quantitative (walkability in- dex) and qualitative (multicriteria expert assessment, focus groups, questionnaire) methods. The results show that walk- ing is the most common activity of the elderly and it could be well predicted by walkability index only when motivated by the transport needs. On the other hand, the attractiveness of open space for physically active use, which is driven by other motives, has to be described by qualitative criteria. Social- izing and maintaining physical fitness are the main motives for the outdoor activity of the elderly, both very important for the wellbeing of the elderly. Izvleček Raziskava obravnava povezavo med kakovostjo odprtih pro- storov v mestih ter njihovo rabo pri ranljivih skupinah upo- rabnikov, med katerimi so tudi starejši, ki jih obravnava ta prispevek. Preverjali smo hipotezi, da se urejenost odprte- ga prostora med slovenskimi mesti razlikuje in da ta vpliva na načine telesno dejavne rabe, prav tako pa tudi na oceno kakovosti in zadovoljstvo z odprtim javnim prostorom (OJP). Na vzorcu štirih šolskih okolišev v manjših mestih (Tolmin, Trebnje, Žalec, Metlika) in dveh v Ljubljani: OŠ Prule in OŠ Toneta Čufarja je bila kakovost OJP ocenjena kvantitativno (indeks hodljivosti) in kvalitativno (ekspertna ocena in re- zultati fokusnih skupin), gibalne navade starejših pa so bile preverjene z vprašalnikom in v fokusnih skupinah. Ugotovili smo, da je hoja najpogostejša aktivnost starejših, pri čemer indeks hodljivosti dobro napove delež hoje kot načina tran- sporta, medtem ko drugih motivov (povezanih s prijetno- stjo, pestrostjo in občutkom varnosti) indeks ne zajame. Za večino starejših je dejavnost na prostem pomembna tako za ohranjanje fizične kondicije kot tudi zaradi druženja, oboje pa pomembno vpliva na kakovost bivanja. Katarina Ana Lestan1, Barbara Černič Mali2, Mojca Golobič1 Starejši za dejavno življenje potrebujejo urejen odprti javni prostor „ Izhodišča Naraščanje kroničnih bolezni, povezanih s sedečim življenjskim slogom postaja eden ključnih družbenih problemov urbanih okolij, ki postavlja dolgoročni izziv zagotavljanja možnosti za te- lesno dejavnost in aktivno življenje v mestih (Edwards in Tsouros, 2007, Barton in Tsourou, 2011). Problem nedejavnosti je v zadnjih nekaj desetletjih značilen za vse starostne skupine. Razlogi za to so predvsem uporaba avtomobila namesto hoje in kolesarjenja, vedno več sedečega načina dela, raba naprav, ki nam olajšujejo delo, in porast pasivnih načinov preživljanja prostega časa, kot sta npr. gledanje televizije in uporaba računalnika (Physical activity and health …, 2006, Campanini in Haden, 2002, Currie C. in sod., 2004). Z daljšanjem življenjske dobe se obdobje zdravega življenja podaljšuje manj kot pa pričakovana leta življenja, zato je ohranja- nje aktivne in zdrave populacije tudi v starosti izjemnega pomena za sodobno družbo (Aktivno staranje ..., 2012, Aktivno in zdravo staranje, 2015, Voljč in sod., 2015, European Commission, 2015). Po- leg organizirane rekreacije ali športnih treningov je še pomemb- nejše zagotavljanje možnosti za telesno dejavnost v tistih okoljih, kjer ljudje živijo in delajo (Barton in Tsourou, 2011, Lestan, 2017). Že samo pešačenje poveča verjetnost za pet let daljšo življenjsko dobo, k temu pa prispevajo tudi dostopnost parkov, ozelenjene ulice v bližini doma ter bivanje v domačem okolju (Takano, 2003). Pri starejših sta hoja in druge oblike gibanja pomemben pogoj za samostojno življenje in ohranjanje socialne mreže (Ramovš, 2013). Zadrževanje v odprtem prostoru ima torej dokazane pozitivne učinke tako na njihovo telesno kot tudi psihično zdravje (Sugiya- 1Univerza v Ljubljani, Biotehnična fakulteta, oddelek za krajinsko arhitekturo,Jamnikarjeva 101, Ljubljana 1000, Slovenija 2Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Trnovski pristan 2, 1000 Ljubljana, Slovenija šport in javni prostor 225 ma in Ward Thompson, 2006, Sugiyama in sod., 2008). Odprtemu prostoru v velikih mestih so raziskovalci in načrtovalci že priznali pomen, manj pozornosti pa je tej temi namenjene v manjših me- stih, saj naj bi bližina narave že zadostila tej potrebi. Za dejavno uporabo odprtega prostora v majhnih mestih ne zadošča le dovolj velika površina, temveč tudi njegova razporeditev, povezanost in opremljenost (Vertelj Nared, 2014). Z razvojem mest v zaledje in naraščanjem prometa (suburbanizacija, tranzit), naravno okolje na podeželju ni več nujno tako kakovostno, niti dostopno, še poseb- no ne vsem skupinam prebivalcev. Glavni namen raziskave je torej ugotoviti, kako pomemben je od- prti javni prostor (OJP) za telesno dejavnost starejših in katere pro- storske ureditve telesno dejavnost najbolj spodbujajo ali ovirajo. „Metode Z raziskavo smo (1.) ocenili kakovost odprtega javnega prostora (OJP) in (2.) preverili gibalne navade starejših uporabnikov prosto- ra. Oba raziskovalna sklopa smo izvedli na ravni šolskih okolišev, in sicer v štirih manjših slovenskih mestih: Trebnje, Metlika, Tolmin in Žalec, in dveh ljubljanskih šolskih okoliših: OŠ Toneta Čufarja in OŠ Prule. Razlog za izbiro šolskih okolišev za prostorsko enoto raziskave je bil v drugi proučevani skupini (šoloobveznih otrocih) ter obenem v večjemu pomenu zagotavljanja hodljivosti na teh območjih. 1. Kakovost odprtega javnega prostora (OJP) je bila ocenjena z indeksom hodljivosti in mnenjem uporabnikov OJP. 1.1. Indeks hodljivosti. Hodljivost je značilnost prostora, ki vpliva na izbiro hoje kot načina transporta. Indeks hodljivosti je številčna ocena, ki na osnovi podatkov o fizičnih lastnostih urbanega okolja pove, koliko je območje vzpodbudno za hojo (Frank idr., 2006; Le- slie E., Cerin E. idr., 2007; Frank idr., 2010; Leslie E., Coffee N. idr., 2007; Owen idr., 2007; Sundquist K. idr., 2011). Izračunan je kot vsota treh spremenljivk: stanovanjske gostote, povezanosti in mešanost rabe. Povezanost je zaradi večjega pomena v formuli utežena. Indeks hodljivosti = Z stanovanjska gostota + 1,5Z povezanost + Z mešanost rabe 1 Vsako merilo ima možen rezultat decilov od 1 do 10. Rezultat inde- ksa hodljivosti je vsota decilov posameznega merila in je lahko od 3,5 do 35, pri čemer 3,5 opisuje urbano okolje, ki ni vzpodbudno za peš hojo, 35 pa pomeni urbano okolje, v katerem meščani večino vsakdanjih storitev in opravkov lahko opravijo peš. Indeks hodljivosti je predvsem metoda za oceno možnosti hoje po vsakodnevnih opravkih, kot so npr. šola, služba in nakupi. Pri tem gre za zelo splošno oceno kakovosti odprtega prostora, ki o drugih motivih in možnostih za zadrževanje zunaj ter o primerno- sti odprtega prostora za različne starostne skupine ne pove vsega. 1.2. Mnenje uporabnikov prostora je pridobljeno s skupinsko razpravo (metoda »fokusne skupine«) s starejšimi. Metoda foku- snih skupin je ena od kvalitativnih metod za zbiranje in analizo podatkov o tem, kaj, kako in zakaj. V skupinskem srečanju se pri- sotni usmerjeno pogovarjajo na vnaprej znano temo, pogovor pa 1Razlaga formule: Z = število točk posameznega merila. Stanovanjska gostota: število stanovanjskih enot deljeno s stanovanjsko rabo. Pove- zanost: križišča na km2. Mešanost rabe: A/(ln(N)). A = (b1/a)*ln(b1/a) + (b2/a)*ln(b2/a) + (b3/a)*ln(b3/a) + (b4/a)*ln(b4/a) + (b5/a)*ln(b5/a) + (b6/ a)*ln(b6/a). a = vsota površin različnih rab. b1 do b6 = kvadratura stavbne površine v posamezni rabi (npr. stanovanjski, poslovni, komercialni ipd.). N = število vseh različnih rab. Slika 1. Skupinska razprava in vrednostno kartiranje prostora v fokusnih skupinah s starejšimi. Zelene nalepke so bile dodeljene prijetnim prostorom, oranžne pa neprijetnim. 226 poteka po določenem načrtu (Klemenčič in Hlebec, 2007). Poleg tega pogovora z udeleženci smo uporabili tudi metodo vredno- stnega kartiranja prostora, pri katerem so udeleženci na zračnem posnetku območja z nalepkami označevali prijetne (z zelenimi) in neprijetne oz. nevarne kraje (z oranžnimi nalepkami). Komentarje z obrazložitvijo izbire določenega kraja so dopisali na dopolnilne listke (Slika 1). Na ta način smo lahko prostor ovrednotili z vidika doživljanja starejših uporabnikov. Ugotovitve iz fokusnih skupin so bile v nadaljevanju digitalizirane v geografski informacijski sis- tem (GIS), pri čemer grafična predstavitev združuje tri podatkovne sloje: (1) prostore, označene kot (ne)prijetne, te smo klasificirali v (2) kategorije prostora2 glede na vrsto označenega prostora in ko- mentar ter (3) inventar odprtih javnih prostorov po kategorijah3. Poleg tega smo oceno uporabnikov, pridobljeno v fokusnih skupi- nah, primerjali z rezultati ankete o zadovoljstvu z OJP, ki jo je v svoji doktorski raziskavi opravila P. Vertelj Nared (2014). 2. Gibalne navade starejših uporabnikov prostora so bile ugo- tovljene v raziskovalnem sklopu fokusnih skupin. Starejše prebival- ce (65 let ali več) posameznih šolskih okolišev smo povabili k sode- lovanju na različne načine – kontaktirali smo društva upokojencev, izvajalce programa Starejši za starejše, izvajalce programa Univerza za tretje življenjsko obdobje in preko društva Šola zdravja. Uporabili smo metodo »območje pešačenja« (Derbyshire D., 2007, Kaller B., 2017), pri kateri so sodelujoči na zemljevid vrisali lokacijo svojega bivališča ter nato točke v prostoru, do koder gredo peš oz. poti, po katerih se sprehajajo. Vpogled v gibalne navade posame- znikov iz te starostne skupine pa smo dobili še z vprašalniki, ki so vključevali vprašanja o tem, katere so njihove najljubše in najpogo- stejše aktivnosti, so pri tem sami ali v družbi, je prvenstven namen njihove vadbe ohranjanje fizične kondicije ali socializacija oz. oboje ter kaj jih ovira pri večji aktivnosti. Skupno smo na ta način pridobili 110 izpolnjenih vprašalnikov (40 v Ljubljani in 70 v zunajljubljanskih okoliših). Opravljeni so bili tudi testi telesne pripravljenosti, ki pa zaradi nereprezentativnega vzorca4 niso bili nadalje obdelani. „Rezultati in razprava 1.1 Indeks hodljivosti se med majhnimi mesti in ljubljanskimi okoliši zelo razlikuje. V obeh okoliših v Ljubljani je povprečje izra- čunanega indeksa 29,5; v majhnih mestih (Trebnje, Metlika, Tolmin in Žalec) pa 13,5 (Tabela 1). Rezultat indeksa hodljivosti v majhnih mestih znižuje predvsem stanovanjska gostota, ki je v primerjavi z urbanim okoljem prestol- nice izrazito majhna (v vseh majhnih mestih 1). Kljub temu, da je mešanost različnih prostorskih rab v majhnih mestih precej velika (v povprečju 7, medtem ko ima Ljubljana povprečje 8,5), končni re- zultat indeksa hodljivosti majhnih mest zmanjšuje predvsem meri- 2Grajeni prostor, Mesto/trg, Narava/reka/podeželje, Območje zbiranja ljudi, Park/otroško igrišče/naravne prvine v mestu, Promet, Športni park/ športno igrišče/pokopališče. 3Drugo športno igrišče, Mestni park, OJP pred stavbami družbenega po- mena, Osrednji mestni trg, Otroško igrišče, Pokopališče, Prostor ob vodi, Vrtički v mestu, Šolsko igrišče. Kategorije in izhodiščna inventarizacija so povzeti po Vertelj Nared (2014). 4Na povabilo k sodelovanju v raziskavi so se odzvali pretežno tisti starejši, ki so tudi sicer telesno bolj dejavni. Rezultati testov fizične pripravljenosti starejših so bili v vseh primerih precej boljši, kot so običajno v tej starostni skupini. Ker rezultatov ne moremo posplošiti na vse starejše v obravnava- nih okoljih, jih v nadaljevanju ne navajamo. lo povezanosti, ki je povprečno 5,3, v obeh ljubljanskih okoliših pa je izračun povezanosti 15. Tabela 1 Kakovost odprtega javnega prostora glede na mnenje uporabnikov in indeks hodljivosti v primerjavi s splošnim zadovoljstvom, kjer ocena 5 pomeni največje zadovoljstvo z OJP (Vertelj Nared, 2014) OKOLIŠ INDEKS HODLJIVOSTI OCENA UPORABNIKOV Fokusne skupine Splošno zado- voljstvo z OJP (Vertelj Nared, 2014) indeks (<1 pomeni večji delež zelenih nalepk) m aj hn a m es ta Trebnje 11,0 2,9 0,8 Metlika 11,0 3,3 1,0 Tolmin 16,5 3,5 1,5 Zalec 15,5 3,6 1,4 Lj ub lja na T_Cufar 33,0 / 0,8 Prule 26,0 / 1,1 1.2 Mnenje starejših uporabnikov prostora smo povzeli po kategorijah prostora, ki so se izkazale za najbolj prijetne, in tistih kategorijah prostora, ki imajo največji delež neprijetnih asociacij5. V skoraj polovici primerov (44 %) sodijo prijetni prostori v katego- rijo narava/reka/podeželje (polja, vinogradi). Dejavnosti starejših v teh prostorih so hoja oz. sprehajanje, posedanje, druženje in uži- vanje v lepih razgledih. Naslednja največkrat označena prijetna območja sodijo v kategorijo parki, otroška igrišča in zelenice (29 %). Poleg hoje, sprehajanja in druženja je pomembna dejavnost v teh območjih tudi igranje z vnuki. Kot tretja kategorija najpogosteje omenjenih prijetnih prostorov so športni parki in igrišča (13 %), kjer so pretežne seveda športne dejavnosti. Največ neprijetnih prostorov sodi v kategorijo promet, razlog pa je pomanjkljiva varnost (56 %). Najpogosteje so navedeni preozki pločniki, nevarna križišča, neurejeni prehodi, neurejeno parkiranje, pomanjkanje (varnih) kolesarskih poti ter pomanjkanje pločnikov na obrobju naselij, kar onemogoča varen dostop do narave. Sle- dnje potrjuje v izhodiščih navedeno dejstvo, da sama bližina nara- ve v manjših krajih še ne pomeni, da so ta območja (starejšim) tudi dostopna. Naslednja kategorija s 15 % negativnih označb so parki, otroška igrišča in zelenice, v katerih starejše moti zanemarjenost ali pomanjkanje opreme, premalo dreves in posledično pomanjkanje sence ter tudi pomanjkanje klopi. V kategorijo pešpoti so starejši razporedili 9 % oranžnih nalepk. Moti jih predvsem to, da so neu- rejene, nasmetene ali pa so na njih za starejše težko premostljive fizične ovire. Pri pešpoteh so starejši pogosto opozorili na premalo izkoriščene potenciale, in sicer v smislu, da ni poti, kjer bi lahko bile, ali pa da bi bile obstoječe poti lahko precej lepše in prijetnejše, če bi bile primerno opremljene. Starejših v manjših krajih ne moti, da so parki v njihovih krajih sorazmerno manjši, menijo pa, da bi se 5V oklepaju so navedeni deleži dodeljenih nalepk. šport in javni prostor 227 ob boljši medsebojni povezanosti parkov s primerno opremljeni- mi potmi starejši lahko več gibali oziroma prehodili daljše razdalje. Rezultati kakovosti odprtega javnega prostora (Tabela 1) razkrivajo, da mnenje starejših glede OJP, ki ga povzema indeks dodeljenih nalepk, sovpada s splošnim zadovoljstvom uporabnikov OJP iz predhodne raziskave istih majhnih mest (Vertelj Nared, 2014). Obe merili pa se v manjših mestih skladata tudi z izračunanim inde- ksom hodljivosti. Vertelj Nared (2014) ni obravnavala Ljubljane, zato teh podatkov za prestolnico nimamo, je pa mnenje uporabnikov, ki smo ga pridobili v naši raziskavi, precej slabše, kot bi ga lahko napovedali glede na visok indeks hodljivosti. Uporaba OJP v Lju- bljani je bolj vezana na mestne parke, kjer jih moti premalo klopi ali pa brezdomci, ki na njih posedajo. Pogrešajo tudi več opreme za vadbo na prostem, prilagojene starejšim, in v bližini svojih domov več t. i. »žepnih parkov«. Starejši prebivalci majhnih mest pa bolj pogosto uporabljajo prostore v okolici svojega kraja, kjer hodijo ali kolesarijo in zaradi tega kot pomanjkljivosti pogosteje navajajo neurejene pešpoti ali kolesarske povezave. V manjših krajih starejši pogrešajo tudi prostore za športne aktivnosti, ki so bolj statične (npr. balinanje in kegljanje) in omogočajo, da jim prisostvujejo tudi tisti, ki niso zmožni bolj športnih aktivnosti. 2. Analiza gibalnih navad starejših je narejena na osnovi pov- prečno prehojenih razdalj od doma, ki jih posamezniki vsakodnev- no opravljajo, ter rezultatov ankete. Običajne prehojene razdalje se med posamezniki zelo razlikujejo. Kljub dobri povprečni telesni pripravljenosti so nekateri starejši iz- stopali z zelo dolgimi razdaljami (npr. več kot 7 km), po drugi strani pa nekateri udeleženci – predvidevamo, da zaradi starosti ali raz- ličnih drugih ovir – peš običajno prehodijo le krajše razdalje (npr. 500 m). Srednje vrednosti razdalj, ki jih peš prehodijo udeleženci fokusnih skupin, so najnižje v Žalcu (1 km) in najvišje v Metliki (2,6 km) (Grafikon 1). V Ljubljani so srednje vrednosti vsakodnevnih razdalj višje, kar sovpada z visokim indeksom hodljivosti, ki (z izje- mo Metlike) napoveduje, da meščani večino vsakdanjih storitev in opravkov lahko opravijo peš (Tabela 1). Z anketo med starejšimi udeleženci fokusnih skupin smo izvedeli nekaj podrobnosti o njihovih gibalnih navadah, priljubljenih aktiv- nostih, motivih za gibanje ter ovirah pri tem, da bi se gibali še več. V nadaljevanju predstavljamo primerjavo nekaterih rezultatov med dvema ljubljanskima območjema ter ostalimi kraji. V manjših krajih se starejši pogosteje ukvarjajo z vrtovi (tudi sa- dovnjaki in vinogradi) in hojo v naravi, medtem ko se starejši iz Ljubljane več sprehajajo po parkih. Tudi vodena vadba na prostem 1,4 1,3 1,0 2,6 1,5 1,8 0,0 0,5 1,0 1,5 2,0 2,5 3,0 Tolmin Trebnje Žalec Metlika Lj. Prule Lj. Tone Čufar Grafikon 1. Srednje vrednosti razdalj, ki jih prehodijo starejši, ko se gibljejo na prostem (v km). 22% 15% 9% 26% 15% 8% 6% 16% 6% 15% 22% 14% 14% 14% 0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% Urejanje vrta Posedanje na klopeh Sprehodi po parku Hoja v naravi Pohodništvo Vadba na prostem Kolesarjenje Drugi kraji Ljubljana Grafikon 2. Dejavnosti starejših na prostem. 228 je v Ljubljani bolj pogosta, slednja pa v vseh opazovanih krajih niti ni na voljo. Kolesarjenje je bolj pogosta oblika gibanja v Ljubljani kot v ostalih krajih (Grafikon 2). Aktivnosti na prostem so pri kar 82 % vprašanih v Ljubljani in 60 % v ostalih krajih namenjene tako gibanju kot tudi druženju. Le pri desetini vprašanih pa so aktivnosti na prostem namenjene zgolj gibanju. To potrjuje, da so pri starejših fizične aktivnosti tesno po- vezane s socializacijo (Ramovš, 2013). Deleži tistih, ki so pri aktivnostih sami oz. v družbi, so v obeh pri- merih približno enaki, nekaj razlik je v tem, v čigavi družbi so. V drugih krajih so to največkrat prijatelji (31 %) kot pa partnerji (18 %), medtem ko sta v Ljubljani ta deleža enaka. So pa starejši v ostalih krajih pogosteje v družbi vnukov ali ostalih sorodnikov (Grafikon 3), k čemur morda pripomore to, da je v manjših krajih več raz- širjenih družin in/ali pa sorodniki živijo bližje skupaj. Po podatkih Statističnega urada (SURS, 2018) je v Občini Ljubljana veččlanskih razširjenih gospodinjstev (eno, dvo ali več družinskih) skupaj 7 %, v Metliki 13 %, v Trebnjem 10 % in v Žalcu 8 %. Med dejavniki, ki starejše ovirajo ali delno ovirajo pri tem, da bi se več gibali na prostem, je pomanjkanje ustreznih površin na drugem mestu, takoj za zdravjem. V neljubljanskih okoljih je slabo zdravstveno stanje navedla tretjina udeležencev, nekaj več kot če- trtina pa pomanjkanje ustreznih zelenih površin. Pri obeh skupinah starejših iz Ljubljane so bili ti deleži manjši. Je pa v obeh ljubljan- skih okoljih bolj prisoten razlog pomanjkanje družbe (skoraj petina bi več časa preživela na prostem, če bi imeli družbo) in pomanjklji- va varnost (Grafikon 4). „Sklep V raziskavi smo ugotavljali povezavo med aktivnostjo starejših uporabnikov odprtega prostora v mestih ter kakovostjo okolja, v katerem živijo. Ugotovili smo, da Ljubljančani pogosteje upora- bljajo parke in druge OJP znotraj mesta, urejene kolesarske poti v Ljubljani jim omogočajo tudi redno kolesarjenje. Po drugi strani pa je prav pomanjkljiva varnost v mestu glavni dejavnik, ki poleg po- manjkanja družbe starejše v Ljubljani najbolj ovira pri uporabi OJP. V drugih krajih med različnimi dejavnostmi na prostem prevladu- jeta hoja in pohodništvo, kar starejši izvajajo predvsem v mestnem zaledju. Poleg slabšega zdravstvenega stanja pa navajajo, da bi k njihovemu aktivnemu preživljanju časa zunaj bistveno prispevalo več ustreznih odprtih javnih prostorov. Strnemo lahko, da se mnenje uporabnikov glede odprtega me- stnega prostora sklada z indeksom hodljivosti, po drugi strani pa prevladujoče dejavnosti starejših razkrivajo, da je dobra opremlje- nost kot tudi povezanost različnih OJP poleg prometne varnosti bistvenega pomena za dejaven življenjski slog v zrelih letih. K 32% 18% 31% 20% 34% 26% 26% 15% 0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35% 40% Sam/a S partnerjem/ partnerko S prijateljem/-ji / prijateljico/ /-cami Z vnuki, z drugimi sorodniki Drugi kraji Ljubljana Grafikon 3. S kom preživljate aktivnosti na prostem? 34% 27% 9% 4% 27% 13% 18% 15% 0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35% 40% Slabo zdravstveno stanje Pomanjkanje ustreznih zelenih površin Pomanjkanje družbe Pomanjkljiva varnost Drugi kraji Ljubljana Grafikon 4. Kateri dejavniki ovirajo vaše aktivnosti na prostem? šport in javni prostor 229 dejavnemu staranju torej kakovosten javni odprti prostor izredno pripomore, ne le zaradi vzdrževanja telesne kondicije, temveč tudi kakovosti socialnega življenja, ki je za njihovo kakovost življenja enako pomembno. „Zahvala Prispevek predstavlja del rezultatov projekta z naslovom Pomen odprtega urbanega prostora za zdravo odraščanje in aktivno staranje (The role of open space in urban neighbourhoods for the healthy child- hood and active ageing), ki ga je financirala Agencija za raziskovalno delavnost RS in se je izvajal v letih od 2016 do 2017. Poleg avtoric prispevka so v projektu sodelovali še Gregor Jurak, Gregor Starc, Marjeta Kovač in Vedrana Sember s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. „Viri 1. Aktivno staranje kot multiprofesionalni izziv (2012). V 3. Simpozij za te- meljne vede. Zbornik prispevkov z recenzijo (176 str.). Begunje: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice in Psihiatrična bolnišnica Begunje. 2. Aktivno in zdravo staranje v Sloveniji (AHA.SI). (2015). Nacionalni Inštitut za javno zdravje RS. http://www.nijz.si/sl/aktivno-in-zdravo-staranje-v- -sloveniji-ahasi-0 (27. maj 2019). 3. Barton, H. in Tsourou, C. (2011). Healthy Urban Planning. A WHO Guide to Planning for People. Routledge: New York, NY, USA. 4. Campanini B., Haden. A., eds. (2002). Reducing risks, promoting he- althy life. The world health report. Geneva, World Health Organization http://www.who.int/whr/2002/en (27. maj 2019). 5. Currie C., Roberts C., Morgan A., Smith R., Settertobulte W., Samdal O., Barnekow Rasmussen V., eds. (2004). Young people‘s health in context. Health Behaviour in School-aged Children (HBSC) study. International report from the 2001/2002 survey. Health Policy for Children and Ado- lescents, No. 4. Copenhagen: WHO Regional Office for Europe. https:// www.who.int/immunization/hpv/target/young_peoples_health_in_ context_who_2011_2012.pdf (27. maj 2019). 6. Derbyshire D. (2007) How children lost the right to roam in four generations https://www.dailymail.co.uk/news/article-462091/How-children-lost- -right-roam-generations.html (29. maj 2019). 7. Edwards, P. in Tsouros A. (2007). Trdna dejstva. Spodbujanje telesne de- javnosti in aktivnega življenja v mestnih okoljih. Vloga organov lokalnih oblasti. Maribor: Zavod za zdravstveno varstvo, Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja. 8. European Commission (2015). Public health, Europe 2020 – For a he- althier EU European Commission. http://ec.europa.eu/health/euro- pe_2020_en.htm (27. maj 2019) 9. Frank, L. D., Sallis, J. F., Conway, T. L., Chapman, J. E., Saelens, B. E. in Bachman, W. (2006). Many Pathways from Land Use to Health: Associ- ations between Neighborhood Walkability and Active Transportation, Body Mass Index, and Air Quality. Journal of the American Planning As- sociation, 72(1), 75–87. 10. Frank, L. D., Sallis, J. F., Saelens, B. E., Leary, L., Cain, K., Conway, T. L. in Hess, P. M. (2010). The development of a walkability index: application to the Neighborhood Quality of Life Study. British Journal of Sports Me- dicine, 44(13), 924–933. 11. Kaller B. (2017). Letting Children Roam https://www.resilience.org/sto- ries/2017-11-13/letting-children-roam/ 12. Klemenčič S. in Hlebec V. (2007). Fokusne skupine kot metoda presojanja in razvijanja kakovosti izobraževanja. Ljubljana: Andragoški center Slo- venije. 13. Leslie, E., Cerin, E., duToit, L., Owen, N. in Bauman, A. (2007). Objective- ly Assessing’ Walkability’ of Local Communities: Using GIS to Identify the Relevant Environmental Attributes. V GIS for Health and the Enviro- nment. Lecture Notes in Geoinformation and Cartography. (str. 91–104). Berlin, Heidelberg: Springer. 14. Leslie, E., Coffee, N., Frank, L., Owen, N., Bauman in A., Hugo, G. (2007). Walkability of local communities: Using geographic information sy- stems to objectively assess relevant environmental attributes. Health & Place, 13(1), 111–122. 15. Lestan, K. A. (2017). Pomen zelenih površin v ljubljanskih stanovanjskih naseljih za zdrav življenjski slog njihovih prebivalcev. Doktorska diserta- cija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, oddelek za krajinsko arhitekturo. 16. Owen, N., Cerin, E., Leslie, E., duToit, L., Coffee, N., Frank, L. D., … Sallis, J. F. (2007). Neighborhood Walkability and the Walking Behavior of Au- stralian Adults. American Journal of Preventive Medicine, 33(5), 387–395. 17. Physical activity and health in Europe: evidence for action. (2006). Co- penhagen: WHO Regional Office for Europe. 18. Ramovš, J. (2013). Staranje v Sloveniji – Raziskava o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije. Ljubljana: Inštitut Anto- na Trstenjaka. 19. Sugiyama T., Thompson C. W. (2006). Environmental Support for Out- door Activities and Older People’s Quality of Life. Journal of Housing For the Elderly, 19(3-4), 167–185. 20. Sugiyama, T., Leslie, E., Giles-Corti, B., Owen, N. (2008). Associations of neighbourhood greenness with physical and mental health: do wal- king, social coherence and local social interaction explain the relation- ships? Journal of Epidemiology & Community Health, 62(5), e9–e9. 21. Sundquist, K., Eriksson, U., Kawakami, N., Skog, L., Ohlsson, H., Arvids- son, D. (2011). Neighborhood walkability, physical activity, and walking behavior. The Swedish Neighborhood and Physical Activity (SNAP) stu- dy. Social Science & Medicine, 72(8), 1266–1273. 22. SURS. (2018). Statistični urad Republike Slovenije. https://pxweb.stat. si/SiStatDb/pxweb/sl/10_Dem_soc/10_Dem_soc__05_prebival- stvo__17_Gospodinjstva__15_05F30_Gospodinjsva_OBC/05F3010S. px/ 23. Takano T. (2003). Examples of research activities for Healthy Cities. Example 2, The importance of walkable green-filled surroundings in urban planning. V: Healthy cities and Urban Policy Research. (str. 170– 175). London: Spon Press, Taylor& Francis Group. 24. Vertelj Nared P. (2014). Vloga javnega prostora kot podpora urbanemu ra- zvoju na primeru majhnih mest v Sloveniji. Doktorska disertacija. Ljublja- na, Univerza v Ljubljani, FGG, Grajeno okolje, Načrtovanje in urejanje prostora 25. Voljč, B., Voljč, I., Gabrijelčič, M., Scagnetti, N., Turk, V., Gašperšič, J., Šonc, A., Kožuh, M. in Banovec T. (2015). AHA.SI: Aktivno in zdravo staranje za aktivno in zdravo starost. Javno-zdravstveni pomen padcev med starejšimi in preventivne usmeritve. Analitsko poročilo DP4 projekta AHA.SI. Lju- bljana: Nacionalni Inštitut za javno zdravje RS, Ministrstvo RS za zdravje, Ministrstvo RS za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti. dr. Katarina Ana Lestan Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta oddelek za krajinsko arhitekturo KatarinaAna.Lestan@bf.uni-lj.si khatkha@gmail.com 230 Analysis of sport infrastructure for the needs of university sport at the Slovenian universities Abstract One of the root causes for the development of university sports in the Republic of Slovenia is the construction and management of sports infrastructure (sports facilities) for the purposes of university sports. In order to determine the actual state of sports infrastructure for the purposes of university sports in the Republic of Slovenia, we restricted ourselves to the University of Ljubljana, the University of Maribor and the University of Primorska (we described the actual state of sports infrastructure for each university sepa- rately). The development of university sports in the Republic of Slovenia is inextricably to improvement of sports infra- structure for the purposes of university sports. For this rea- son, it is necessary to provide long-term systemic planning of the construction, maintenance and optimal management of sports infrastructure, which should be owned by Slove- nian universities. Key words: Sports infrastructure - university sports, Sports facilities and university sports. Izvleček Eden od temeljnih pogojev za razvoj univerzitetnega špor- ta v Republiki Sloveniji je primerna športna infrastruktura (športni objekti) za potrebe univerzitetnega športa. Za ugo- tovitev dejanskega stanja športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa v Republiki Sloveniji smo se omejili na Univerzo v Ljubljani, Univerzo v Mariboru in Univerzo na Primorskem (dejansko stanje športne infrastrukture smo opisali za vsako univerzo posebej). Razvoj univerzitetnega športa v Republiki Sloveniji je neločljivo povezan z izbolj- šanjem športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa. S tem razlogom je potrebno zagotoviti dolgoročno sistemsko načrtovanje izgradnje, vzdrževanje in optimalno upravljanje športne infrastrukture, ki naj bo v lasti sloven- skih univerz. Ključne besede: športna infrastruktura – univerzitetni šport, športni objekti in univerzitetni šport. Matej Jamnik Analiza infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa na slovenskih univerzah „Uvod Uvedba Bolonjske reforme je na področju univerzitetnega športa v Sloveniji v danem trenutku pustila negativne posledice. Te se ka- žejo v tem, da število redno športno aktivnih študentov v športnih programih, ki jih organizirajo slovenske univerze in visokošolski zavodi (v nadaljevanju slovenske univerze), upada (Bratuž 2016). Upad redno športno aktivnih študentov je doprineslo tudi dejstvo, da slovenske univerze niso znale pravilno umestiti univerzitetne- ga športa kot kvaliteto akademskega življenja v svoj »akademski sistem«. Sklicevanje na samo Bolonjsko deklaracijo in nepoznavanje ali za- nemarjanje ostalih pomembnih dokumentov o športu (EU listina o športu, Mednarodna listina o telesni vzgoji in športu, EU manifest o mladini in športu, Resolucija o športu, Bela knjiga o športu …) je slovenske univerze pripeljalo do tega, da v glavnem »gasilsko« re- šujejo probleme univerzitetnega športa. Navedenemu razumeva- nju univerzitetnega športa je sočasno doprineslo tudi k negativne- mu razvoju športne infrastrukture (športnih objektov) za potrebe univerzitetnega športa, ki je roko na srce na slovenskih univerzah (izjema je deloma le Univerza v Mariboru) pomanjkljiva in zastarela (Gerlovič 2016). „Športna infrastruktura za potrebe univerzitetnega športa na sloven- skih univerzah Eden od temeljnih predpogojev za razvoj univerzitetnega športa v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) je dolgoročno načrtovanje izgradnje, vzdrževanje in optimalno upravljanje ustrezne športne infrastrukture, ki mora biti v večinski meri v lasti univerz ali študent- skih domov (lahko v kombinaciji javnega-zasebnega partnerstva). šport in javni prostor 231 Iz Nacionalnega programa športa je lepo razvidno, da je RS nor- mative na tem področju sprejela – 3,2 m2 zunanjih športnih po- vršin na osebo, 0,32 m2 notranjih športnih površin na osebo. V praksi lahko trdimo, da slovenske univerze temu normativu nikoli niso sledile. Podatki namreč kažejo, da na Univerzi v Ljubljani (v nadaljevanju UL) razpolagajo z 0,08 m2 notranjih športnih površin na študenta, na Univerzi v Mariboru (v nadaljevanju UM) pa z 0,17 m2 notranjih športnih površin na študenta, dočim Univerza na Pri- morskem (v nadaljevanju UP) kot tudi ostali slovenski visokošolski centri svoje lastne športne infrastrukture nimajo (Gerlovič 2016). Domnevamo, da se slovenske univerze z načrtovanjem izgradnje, vzdrževanjem in optimalnim upravljanjem športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa niso resno sistemsko ukvarjale oziroma so to področje zanemarjale. Prav tako za to področje niso hoteli »slišati« odgovorni na državnem nivoju. Navajamo lahko, da na UL po osamosvojitvi Slovenije ni bila izve- dena nobena obsežna investicija (izjema je Univerzitetni plavalni center na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, ki pa ga večinoma uporabljajo študentje Fakultete za šport za svoj pedagoški proces) v smislu izgradnje ali obnove lastne športne infrastrukture za po- trebe univerzitetnega športa, kljub temu da se je število študentov podvojilo. Na UM je z izgradnjo Univerzitetnega športnega centra Leona Štuklja zadeva nekoliko boljša, dočim je na UP kot na ostalih visokošolskih centrih situacija še slabša kot na UL (nimajo lastne športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa). Pri tem lahko omenimo dejstvo, da se je v RS v letih med 1994 in 2010 zgradilo in moderniziralo preko 400 večjih športnih objektov. »Mačehovski« odnos do univerzitetnega športa je bil na UL lepo razviden iz besed nekdanjega rektorja dr. Ivana Svetlika: »Politika investicij na UL je določena. Prioriteto imajo osrednji strokovni pro- grami. Za športno infrastrukturo UL nima lastnih sredstev« (Gerlo- vič 2008). Za širše razumevanje pomena izgradnje športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa je potrebno pogledati tudi na druge univerze, kjer opažamo, da napredne univerze segmentu izgradnje lastne športe infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa posvečajo precejšnjo pozornost. Univerze, ki jih navajamo, so v izgradnjo lastne športne infrastrukture za potrebe univerzite- tnega športa investirale (Mcauley, Obrist, Weber 2008): Univerza v Gentu (8 milijonov EUR), Univerza v Baslu (20 milijonov EUR), Uni- verza v Dublinu (7 milijonov EUR). Za ugotovitev dejanskega stanja športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa na slovenskih univerzah smo se omejili na analizo stanja na UL, UM in UP. Pridobili smo dostopne podatke, kateri nam dajejo realno stanje o ustreznosti športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa na slovenskih univerzah (literatura, viri, strategije razvoja posameznih univerz, navedbe oseb odgovorne za to področje na rektoratih posameznih univerz). „Dejanske ugotovitve Dejstvo je, da je zgodovina posameznih slovenskih univerz zelo različna, zato smo analizo stanja in predloge za izboljšanje stanja športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa naredili za vsako univerzo posebej – kot rečeno smo se omejili le na UL, UM in UP. Slika 1. Univerza v Ljubljani (osebni arhiv). 232 Univerza v Ljubljani UL je najstarejša in največja slovenska univerza, ravno v letu 2019 bo praznovala svojo 100 letnico delovanja. Po zadnjih podatkih na njej študira cca. 40.000 študentov. Število vpisanih študentov se je po osamosvojitvi Slovenije podvojilo. UL razpolaga z eno večnamensko športno dvorano (Univerzitetna športna dvorana Rožna dolina), zgrajeno v osemdesetih letih prej- šnjega stoletja. Slika 2. Univerzitetne športna dvorana – zunanjost (arhiv COD). Slika 3. Univerzitetne športna dvorana – notranjost (arhiv COD). V neposredni bližini dvorane sta še dve zunanji igrišči za odbojko na mivki, zunanje asfaltno igrišče za futsal in nekaj naprav za fitnes vadbo. Omenjene površine so v lasti Študentskih domov Ljubljana, ki pa se uporabljajo v večini za rekreacijo študentov, ki bivajo v študentskih domovih. Slika 4. Naprave za fitnes vadbo na prostem in igrišče za odbojko na mivki (osebni arhiv). Študentje za športno vadbo koristijo tudi športno dvorano na Pedagoški fakulteti UL in na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana, in tudi športne prostore na Fakulteti za šport UL (v do- poldanskih in zgodnje popoldanskih urah se omenjeni prostori uporabljajo za pedagoški proces študentov Fakultete za šport). V ostalem času pa se športni prostori (telovadnice, bazen itd.) odda- jajo večinoma zunanjim uporabnikom. Podatke smo pridobili iz vsebine Strategije UL 2012–2020 in s pri- dobljenimi navedbami s strani predstavnika rektorata UL (junij 2018). Pridobljeni podatki kažejo na to, da se na UL sicer zavedajo pomembnosti športne dejavnosti in da so informirani o upadu športno aktivnih študentov kot posledice Bolonjske reforme (na- vedeno v Strategiji Univerze v Ljubljani 2012–2020). Ugotavljamo lahko, da novo vodstvo UL kaže vsekakor voljo in željo, da bi se stanje univerzitetnega športa izboljšalo. Žal pa se omenja, da za izgradnjo lastne športne infrastrukture ni bilo namenskih sredstev, obstaja pa tudi mnenje, da je najemanje športih objektov za pro- grame univerzitetnega športa celo racionalnejše. Mnenja s sistem- skim ukvarjanjem s tem področjem, vezanega na dolgoročno na- črtovanje izgradnje, vzdrževanje in optimalno upravljanje športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa, pa nismo prejeli. Dejstvo je, da po osamosvojitvi Slovenije na UL ni bila izvedena nobena obsežna investicija (izjema je Univerzitetni plavalni center na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, ki pa ga večinoma upo- rabljajo študentje Fakultete za šport za svoj pedagoški proces) v smislu izgradnje ali adaptacije lastne športne infrastrukture, kljub temu da se je število študentov podvojilo. Problem je v tem, da UL za omenjene investicije lastnih sredstev nima, saj naj bi ta sredstva zagotovilo resorno ministrstvo in Me- stna občina Ljubljana iz državnega proračuna. Povedati pa je tudi potrebno, da se na UL po osamosvojitvi Slove- nije sami niso ukvarjali sistemsko s tem področjem, saj za ta namen niso angažirali ustrezne strokovne službe. Iz navedenega lahko sklepamo, da je zaradi vse večjega števila študentov in pomanjklji- ve ustrezne športne infrastrukture, izvajanje športnih programov postajalo vse težje. Vodstvu UL tako predlagamo, da v prihodnje v strateške dokumen- te razvoja univerze vnese dolgoročni načrt izgradnje, vzdrževanje in optimalno upravljanje športne infrastrukture. Potrebna finančna sredstva za izgradnjo športne infrastrukture se mora zagotoviti z resornega ministrstva in Mestne občine Ljubljana iz državnega proračuna ter iz drugih potencialnih finančnih virov. Ob vsem tem je potrebno tudi preučiti (koncentracija študentov) smiselnost izgradnje posameznih manjših športnih centov (Bežigrad, Kode- ljevo, Rožna dolina, Vič-Gerbičeva, Brdo-Politehnika), ki bi študen- tom omogočalo optimalizacijo njihovega časa (uskladitev študija s športno aktivnostjo). Prepričani smo, da bi bilo za uspeh na tem področju (vse, kar smo navajali) potrebno angažirati ustrezno strokovno službo. Ta bi skr- bela za celovit razvoj (izgradnja, vzdrževanje, upravljanje) športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa, kot tudi za uskla- jevanje vseh programov univerzitetnega športa. Univerza v Mariboru UM je druga največja in druga najstarejša univerza v Sloveniji. Po zadnjih podatkih na njej študira cca. 14.000 študentov. šport in javni prostor 233 Univerza v Mariboru je dobila Univerzitetni športni center (v na- daljevanju UŠC), ki je bil predan njenim študentom in zaposlenim v uporabo junija 1995, februarja 2000 pa se je preimenoval po na- šem olimpioniku Leonu Štuklju. Večnamenska dvorana UŠC, ki je namenjena športnim dejavno- stim študentov, zaposlenim na UM in v prostih terminih tudi dru- gim uporabnikom. Slika 5. Univerzitetne športni center Leona Štuklja – zunanjost (arhiv: Zoran Kačičnik). Slika 6. Univerzitetne športni center Leona Štuklja – notranjost (arhiv: Zo- ran Kačičnik). Ob izgradnji sodobne športne dvorane je bila predvidena tudi iz- gradnja prepotrebne zunanje športne infrastrukture. Žal v sklopu UŠC-ja le-ta do današnjega dne ni bila uresničena (z nekaj zunanji- mi športnimi površinami razpolagajo le študentski domovi). Mnenja smo pridobili od vodje UŠC, v vsebini Srednjeročne razvoj- ne strategije UM 2013 – 2020 pa nismo zasledili, da bi bil univerzi- teten šport sploh omenjen. Dejstvo je, da UM z UŠC razpolaga z najboljšo univerzitetno špor- tno infrastrukturo za potrebe univerzitetnega športa v Sloveniji, ki pa je žal že tudi zastarela. V preteklosti je bil UŠC več ali manj s športnimi programi študentov polno zaseden, ob uvedbi Bolonj- skih študijskih programov pa je prišlo do velikega upada redno vadečih študentov. Vodstvu UM predlagamo, da v svoje strateške razvojne dokumen- te vnese načrt razvoja športne infrastrukture. Sredstva za izgradnjo naj zagotovi resorno ministrstvo in Mestna občina Maribor na dr- žavnem nivoju. Z dograditvijo (adaptacijo) UŠC-ja bo tako možno povečati programsko športno aktivnost študentov, kar bo dopri- neslo k celostnemu razvoju športa v Mariboru kot celotni Sloveniji. Tudi v tem primeru smo prepričani, da je za ta namen potrebno angažirati ustrezno strokovno službo, ki bi strateško skrbela za celovit razvoj (dolgoročno načrtovanje izgradnje, vzdrževanje in optimalno upravljanje) športne infrastrukture za potrebe univer- zitetnega športa, predvsem pa optimalno izvedbo športnih pro- gramov. Podatki namreč kažejo, da nas v tem primeru lahko skrbi ravno programska dejavnost in drastičen upad redno vadečih študentov. Univerza na Primorskem UP je tretje največja univerza v Sloveniji, ustanovljena je bila leta 2003. Na njej študira po podatkih cca. 5.000 študentov. Za prever- janje hipotez smo mnenje pridobili od predstavnika rektorata UP, v vsebini Srednjeročne razvojne strategije UP 2014 – 2020 pa nismo zasledili, da bi bil univerziteten šport sploh omenjen. Slika 7. Univerza na Primorskem (arhiv: Valerija Gržentić). UP svoje lastne športe infrastrukture (notranje in zunanje) nima. Vodstvo UP že več let posveča pozornost reševanju pomanjkanja ustrezne prostorske infrastrukture, namenjene izvajanju študijske in raziskovalne dejavnosti, ki predstavlja osnovno dejavnost uni- verze. Na UP se zavedajo, da samo ustrezna prostorska in druga infrastruktura lahko zagotavlja kakovost izvedbe vseh dejavnosti, ki jih ponuja univerza, med katere spada tudi športna dejavnost študentov. Trenutno univerza ne razpolaga z ustrezno športno infrastrukturo, zato univerza zagotavlja redno izvajanje športne dejavnosti tudi s partnerskim sodelovanjem (z Univerzitetno špor- tno zvezo Primorske). Trenutno UP pripravlja nov srednjeročni program investicij, ki naj bi zajemal tudi športno infrastrukturo za univerzitetni šport. Vsekakor pa bo UP še najprej v sodelovanju in partnerstvu z zunanjimi ponudniki iskala strokovne rešitve glede zagotavljanja kakovostne izvedbe športne dejavnosti za študente na UP. V danih razmerah pač ni mogoče pričakovati, da bi univer- za lahko v celoti zagotavljala potrebno športno infrastrukturo in strokovni kader na tem področju. Na univerzi tudi menijo, da je potrebno obstoječo javno športno infrastrukturo modernizirati ter omogočiti njeno uporabo tudi UP. V takšnem pristopu vidijo tudi racionalizacijo gradnje in vzdrževanja tovrstnih objektov. 234 Slika 7. Srednja tehniška šola Koper (arhiv: Jakob Bužan). Slika 8. Športna dvorana Srednje tehniške šole Koper (arhiv: Jakob Bužan). Lahko pa vseeno pohvalimo, da UP pripravlja srednjeročni plan investicij, ki bo zajemal tudi športno infrastrukturo za potrebe uni- verzitetnega športa (bolj kot ne v upanju povezovanja z moderni- zacijo obstoječe športne infrastrukture javnega značaja, ki naj bi bila na voljo tudi programom univerzitetnega športa). Tako kot na UL in UM predlagamo, da bi bilo potrebno za to po- dročje angažirati ustrezno strokovno službo, ki bi strateško skrbela za celovit razvoj (dolgoročno načrtovanje izgradnje, vzdrževanje in optimalno upravljanje) športne infrastrukture za potrebe uni- verzitetnega športa in temu primerno optimalno izvedbo špor- tnih programov. Kot rečeno se na UP srednjeročni plan investicij pripravlja, vsekakor pa bi ustrezna strokovna služba pripomogla k optimalnejšem implementiranju omenjenega strateškega plana v smislu izboljšav programov univerzitetnega športa. „Zaključek Slovenski univerzitetni šport se bo lahko uspešno razvijal le ob primerni športni infrastrukturi, ki mora biti v večinski lasti univerz ali študentski domov (lahko v kombinaciji javnega-zasebnega par- tnerstva). Športna infrastruktura za potrebe univerzitetnega športa na slovenskih univerzah je nujna za nadaljnji uspešni razvoj univer- zitetnega športa kot slovenskega športa nasploh. Neodgovorno bi bilo pričakovati, da se bo redna športna aktivnost in skrb za zdravje med slovenskimi študenti dogajala kar sama od sebe. Pridobili smo dostopne podatke, ki nam dajejo realno stanje o ustreznosti športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa na slovenskih univerzah (literatura, viri, strategije razvoja posameznih univerz, navedbe oseb odgovorne za to področje na rektoratih posameznih univerz), ki kažejo: • Na slovenskih univerzah se z dolgoročnim načrtovanjem iz- gradnje, vzdrževanjem in optimalnim upravljanjem športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa ni resno sis- temsko ukvarjalo. • Obstoječa športna infrastruktura za potrebe univerzitetnega športa, ki je v lasti slovenskih univerz, je zastarela in pomanj- kljiva, saj ne dosega predvidenih normativov iz Nacionalnega programa športa. • Država (resorno ministrstvo in občine) za izgradnjo športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa ni zagotovila potrebnih finančnih sredstev. Podali smo tudi predloge za izboljšanje stanja športe infrastruktu- re za potrebe univerzitetnega športa, ki bi nedvomno pripomo- gla k izboljšanju programov univerzitetnega športa v vseh svojih strukturah (redna športna dejavnost, rekreativni šport, tekmovalni šport) kot tudi slovenskega športa nasploh. Predlogi so podani v smeri: • Dolgoročnega sistemskega načrtovanja izgradnje, vzdrževa- nja in optimalnega upravljanja športne infrastrukture za po- trebne univerzitetnega športa (prostorski načrti, financiranje s strani resornega ministrstva, mestnih občin itd.) s strani ustre- znih strokovnih služb na univerzah. • Da Rektorska konferenca Republike Slovenije obravnava pro- blematiko izgradnje športne infrastrukture za potrebe univer- zitetnega športa na slovenskih univerzah. • Da Rektorska konferenca Republike Slovenije določi strokov- no delovno skupino, ki bo pripravila skupni dokument izgra- dnje športne infrastrukture za potrebe univerzitetnega špor- ta, ki se predstavi državi – resornemu ministrstvu in mestnim občinam (s predlogom načrta financiranja izgradnje iz javnih in tudi zasebnih sredstev). • Da slovenske univerze v svoje strateške razvojne dokumente vnesejo načrt izgradnje športne infrastrukture za potrebe uni- verzitetnega športa. • Da se načrt izgradnje športne infrastrukture za potrebe uni- verzitetnega športa koordinira z načrti izgradnje športe infra- strukture v vseh treh občinah (Mestni občini Ljubljana, Mestni občini Maribor in Mestni občini Koper). • Da se k aktivnemu sodelovanju povabi osrednjo slovensko športno organizacijo OKS-ZŠZ. Prepričani smo, da se bodo omenjeni predlogi uresničili (dolgoroč- no sistemsko načrtovanje izgradnje, vzdrževanja in optimalnega upravljanja športne infrastrukture za potrebne univerzitetnega športa – prostorski načrti, financiranje s strani resornega mini- strstva, mestnih občin itd.) le z angažiranjem ustreznih strokovnih služb na slovenskih univerzah. Posebno skrb pa bi bilo potrebno posvetiti tudi sistemskemu programskemu delu, saj upad redno športno aktivnih študentov zelo skrbi. šport in javni prostor 235 „Literatura in viri 1. Bratuž, Ž. (2016). Pregled redno športno aktivnih študentov pri progra- mih redne športne vzgoje in športa na Univerzi v Ljubljani v obdobju med 2004 in 2015. Univerzitetni šport, IX (9). 30–32. 2. Gerlovič, D. (2008). Nov športni sistem na Univerzi v Ljubljani (intervju s prof. dr. Ivanom Svetlikom). Univerzitetni šport, II (2), 4. 3. Gerlovič, D. (2009). Slovenski univerzitetni šport in športni objekti. Šport, LVII (3–4), 18–19 (priloga). 4. Gerlovič, D. (2016). Športni objekti in študentski šport. Univerzitetni šport IX (9), 26–29. 5. Kolar, E. (2010): Izdelava strategije razvoja športne dejavnosti študentov Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Univerza v Ljubljani (rektorat), 31 str. 6. Matkovič, A. (2015). Študentski fitnes za prebivalce študentskega doma Ljubljana. Univerzitetni šport XIII (8), 40–44. 7. Matkovič, A. (2017). Študentski fitnes za prebivalce študentskega doma Ljubljana. Univerzitetni šport X (10), 38–42. 8. Mcauley, T., Obrist, M., Weber U. (2008): Konferenca ENAS. Basel: ENAS. 9. Pavko, M. (2014): Univerzitetni športni center Leona Štuklja. Univerzitetni šport VII (7), 24–26. 10. Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji (2014 – 2023). Ljublja- na: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. 11. https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/strategija_ul/ 12. Strategija razvoja UM 2013-2020.pdf 13. Srednjeročna razvojna strategija UP 2014-2020. pdf mag. Matej Jamnik, predavatelj šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Večna pot 113, 1000 Ljubljana matej.jamnik@fkkt.uni-lj.si 236