LETNIK LXVII • LETO 2019 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 PROBLEM PREDOLGIH SMU- ČARSKIH SKOKOV OBREMENITVE NOGOMETNIH SODNIKOV PRILOGA ŠPORT IN JAVNI PROSTORKOLESARJENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU NAVODILA ZA VADBO GIBLJIVOSTI NADGRADNJA ŠPORTNOVZGOJNEGA KARTO- NA POŠKODBE V KOŠARKI REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja (v kolikor je avtorjev več je običajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo »Spodaj podpisana (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Če je avtorjev več, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvleček in ključne besede (v slovenščini in angleščini), besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K članku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino članka (pazite na ustrezno ločljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Gregor Jurak, Marjeta Kovač, Gregor Starc – Strokovna izhodišča za dvig obsega in kakovosti športne vzgoje v vzgojno-izobraževalnem sistemu; Vedrana Sember, Marjeta Kovač, Gregor Starc, Shawnda Morrison, Gregor Jurak – Ali smo lahko zaskrbljeni zaradi zmanjšanja telesne dejavnosti naših otrok v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju; Bojan Jošt, Janez Vodičar – Kako rešiti problem »predol- gih« skokov smučarjev skakalcev; Anže Zdolšek, Frane Erčulj – Epidemiologija poškodb pri košarki in asimetrije spodnjih udov kot dejavnik tveganja za nastanek; Živa Majcen Rošker, Miha Vodičar – Ko je za odpravljanje bolečine v rami potreben drugačen pristop: študija; Jan Bedenk, Damir Karpljuk, Mate- ja Videmšek – Vpliv slikovnih gradiv kot učnih pripomoč-kov na porabo energije predšolskih otrok pri organizirani športni vadbi; Miro Hristov – Obre- menitve nogometnih sodnikov med tekmo; Ana Šuštaršič, Maja Dolenc, Mateja Videmšek – Vpliv 8-tedenskega programa športne vadbe na gibalne spo- sobnosti in telesne značilnosti žensk s prekomerno telesno maso ter posebnosti testiranja; Miha Žargi, Aleš Dolenec – Vpliv tekaškega treninga na moč trupa pri rekreativnih tekačih; Nejc Bončina, Milan Čoh – Analiza izbranih biomehanskih značilnosti prehoda preko ovire pri teku vrhunske tekmovalke na 100 metrov z ovirami; Tine Kovačič, Joca Zurc – Vpliv gibalnih programov Specialne olimpiade Slovenije na izboljšanje gibljivosti ramenskega obro- ča odraslih oseb z intelektualno motnjo; Marta Bon, Aleš Lavrič, Katarina Gradišar Seifert, Tim Kambič – Športna dejavnost dijakov Srednje zdravstvene šole Ljubljana; Vedrana Sember – Vpliv telesne dejavnosti na učno uspešnost osnovnošolcev; Darjan Smajla, Katja Tomažin, Vojko Strojnik – Razlike v zaznavanju gibanja in položaja v gležnju med mlajšimi in starejšimi osebami; Darjan Spudić, Primož Pori, Robert Cvitkovič – Vpliv velikosti inercijskega bremena na nekatere spremenljivke vadbe za moč; Aleš Dolenec, Rok Medved – Razumevanje navodil za velikost raztega pri vadbi gibljivosti; Damjan Slabe, Eva Dolenc, Nina Hiti, Uroš Kovačič – Vloga učiteljev športne vzgoje pri zagotavljanju prve pomoči v osnovi šoli; Darjan Spudić, Darjan Smajla, Matic Sašek – Merske značilnosti skrajšanega protokola meritev dinamičnega ravnotežja z napravo Y-test; Katja Čop, Katja Tomažin – Učinek nalog, ki kratkotrajno izboljšajo delovanje živčno mišičnega sistema na ravnotežje. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revije je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscus in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Vedran Hadžič, Peter Škerlj, dr. Aleš Filipčič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v angleščino: Nives Mahne Čehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Tiskarna PRESENT d.o.o. V letu 2019 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slika na naslovnici – Otok športa Savsko naselje, Mislejeva ulica, Orodja za ulično vadbo, avtor fotografije mag. Martin Maček Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport LETNIK LXVII • LETO 2019 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 PROBLEM PREDOLGIH SMU- ČARSKIH SKOKOV OBREMENITVE NOGOMETNIH SODNIKOV PRILOGA ŠPORT IN JAVNI PROSTORKOLESARJENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU NAVODILA ZA VADBO GIBLJIVOSTI NADGRADNJA ŠPORTNOVZGOJNEGA KARTO- NA POŠKODBE V KOŠARKI REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA 1 Kazalo uvodnik / leading article 3 Vojko Strojnik – Šport in javni prostor / Sport and Public space aktualno / current topic 5 Jernej Lorbek – Tudi gibanje je človeška potreba / Physical activity is a human need intervju / interview 8 Urban Jug – Intervju, RK Celje Pivovarna Laško / Interview, Handball club Celje Pivovarna Laško športna vzgoja / sport educaation 12 Lovro Beranič – Športna vzgoja v gimnaziji danes – pogled v prihodnost / Physical education in gymnasiums today and in the future 18 Gregor Jurak, Bojan Leskošek, Gregor Starc, Marjeta Kovač, Maroje Sorić, Vedrana Sember, Saša Đurić, Kaja Meh in Janko Strel – SLOfit: nadgradnja Športnovzgojnega kartona / SLOfit: Upgrade of the Sport Educational Card 28 Gregor Jurak, Marjeta Kovač, Gregor Starc – Strokovna izhodišča za dvig obsega in kakovosti športne vzgoje v vzgojno-izobraževalnem sistemu / Expert propositions for increasing the scope and quality of physical education in the education system 38 Vedrana Sember, Marjeta Kovač, Gregor Starc, Shawnda Morrison, Gregor Jurak – Ali smo lahko zaskrbljeni zaradi zmanjšanja telesne dejavnosti naših otrok v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju? / Decline of physical activity among adolescents - time to worry? 45 Tomaž Zobec, Marjeta Kovač – Organizacija in spletne predstavitve zimskih šol v naravi v Podravski statistični regiji / Organisation and web presentation of winter school in nature at primary schools from Podravska region iz prakse za prakso / from practice for practice 51 Anton Ušaj – Razumevanje športne vadbe skozi vidik statičnega sistema / Using statical systems for the understanding of the sports training process 60 Bojan Jošt, Janez Vodičar – Kako rešiti problem »predolgih« skokov smučarjev skakalcev? / How to resolve the problem of ‘too long’ jumps by ski jumpers? 68 Neva Kralj, Mateja Videmšek – Plesni program »Gibalni dialog« z otroki do tretjega leta starosti / Dance Program “Movement Dialogue” with children to the third year of age 73 Mateja Videmšek, Maja Meško, Tasja Videmšek – Učenje kolesarjenja v predšolskem obdobju / Learning to ride a bike among preschool children šport in zdravje / sport and health 80 Matej Majerič – Sem "IN", zdravo ŽIVIM! – sistematično zasnovani video posnetki vadb za izboljšanje telesne pripravljenosti in zmanjšanje prekomerne telesne teže / I am IN, I live HEALTHY! – an systematically designed video workouts model for improving physical fitness and overweight management 89 Boštjan Jakše, Barbara Jakše, Stanislav Pinter – Problematika uživanja pogosto preučevanih antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil / Problems associated with consumption of frequently studied antioxidants in the form of dietary supplements 100 Anže Zdolšek, Frane Erčulj – Epidemiologija poškodb pri košarki in asimetrije spodnjih udov kot dejavnik tveganja za nastanek poškodb / Epidemiology of basketball injuries and asymmetries as risk factor 109 Živa Majcen Rošker, Miha Vodičar – Ko je za odpravljanje bolečine v rami potreben drugačen pristop: študija primera / When shoulder problems require different approach: a case study mnenja – polemike / opinion – polemics 114 Robert Dragan – Pasti prezgodnje specializacije mladih košarkarjev / Traps of early specialization of young players of basketball strokovna in znanstvena srečanja / expert and scientific meetings 117 Joca Zurc – Mednarodni seminar filozofije športa pred Olimpijskimi igrami Tokio 2020 / International Seminar for the Philosophy of Sport before Tokyo 2020 Olympic Games 121 Jožef Šimenko – Poročilo 6. evropskega simpozija znanosti in raziskovanja v judu in 5. znanstvenega in strokovnega kongresa o judu: Uporabno raziskovanje v judu / Report on the 6th European Judo Research and Science Symposium and the 5th Scientific and Professional Conference on Judo: Applied Science in Judo 123 Jožef Šimenko – Poročilo z 8. Svetovnega znanstvenega kongresa borilnih športov in borilnih veščin – IMACSSS / Report on the 8 th World Scientific Congress of Combat Sports and Martial Arts – IMACSSS glas mladih / young experts 125 Jan Bedenk, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek – Vpliv slikovnih gradiv kot učnih pripomoč kov na porabo energije predšolskih otrok pri organizirani športni vadbi / Impact of visaul aids as teaching aids on energy expenditure of preschool children in an organized sports activity 130 Miro Hristov – Obremenitve nogometnih sodnikov med tekmo / Activities of football referees during match-play 2 135 Ana Šuštaršič, Maja Dolenc, Mateja Videmšek – Vpliv 8-tedenskega programa športne vadbe na gibalne sposobnosti in telesne značilnosti žensk s prekomerno telesno maso ter posebnosti testiranja / The impact of 8-week training program on motor capabilities and physical characteriscits for overweight women and specificites of testing 144 Miha Žargi, Aleš Dolenec – Vpliv tekaškega treninga na moč trupa pri rekreativnih tekačih / Impact of running training on upper body strength in recreational runners 148 Nejc Bončina, Milan Čoh – Analiza izbranih biomehanskih značilnosti prehoda preko ovire pri teku vrhunske tekmovalke na 100 metrov z ovirami / Analysis of selected biomechanical characteristics of hurdle clearing by an elite female runner in 100-metre hurdles raziskovalna dejavnost / research work 152 Tine Kovačič, Joca Zurc – Vpliv gibalnih programov Specialne olimpiade Slovenije na izboljšanje gibljivosti ramenskega obroča odraslih oseb z intelektualno motnjo / Impacts of the exercises programs of the Special Olympics of Slovenia on the flexibility of the shoulder ring among adults with intellectual disability 159 Marta Bon, Aleš Lavrič, Katarina Gradišar Seifert, Tim Kambič – Športna dejavnost dijakov Srednje zdravstvene šole Ljubljana / Physical activity of the students of the Secondary School of Nursing Ljubljana 164 Vedrana Sember – Vpliv telesne dejavnosti na učno uspešnost osnovnošolcev / Impact of physical activity on academic performance in school-aged children 170 Darjan Smajla, Katja Tomažin, Vojko Strojnik – Razlike v zaznavanju gibanja in položaja v gležnju med mlajšimi in starejšimi osebami / Differences in ankle motion sense and active repositioning test between young and older adults 177 Darjan Spudić, Primož Pori, Robert Cvitkovič – Vpliv velikosti inercijskega bremena na nekatere spremenljivke vadbe za moč / Influence of Inertial Exercise Load on particular Resistance Exercise Variables 185 Aleš Dolenec, Rok Medved – Razumevanje navodil za velikost raztega pri vadbi gibljivosti / Stretching amplitude instructions understand when exercising 189 Damjan Slabe, Eva Dolenc, Nina Hiti, Uroš Kovačič – Vloga učiteljev športne vzgoje pri zagotavljanju prve pomoči v osnovi šoli / The role of physical education teachers in providing first aid at the primary school 195 Darjan Spudić, Darjan Smajla, Matic Sašek – Merske značilnosti skrajšanega protokola meritev dinamičnega ravnotežja z napravo Y-test / The reliability of shortened testing protocol using custom-made Y-balance test device 203 Katja Čop, Katja Tomažin – Učinek nalog, ki kratkotrajno izboljšajo delovanje živčno mišičnega sistema na ravnotežje / Influence of post-activation potentiation on balance PRILOGA: Šport in javni prostor / SUPLEMENT: Sport and public space 211 Dušan Macura – Šport in kategorije prostora / Sport and categories of space 212 Dušan Macura, Nina Popović – Povezanost športa z javnim prostorom / The connection between sport and public space 215 Branko Gabrovec, Vojko Strojnik – Javno zdravje, šport in javni prostor / Public Health, Sport and public space 218 Jernej Sever – Oblikovanje prijetnega vadbenega okolja na osnovi razumevanja teritorialnega vedenja / Creating a pleasant training environment based on an understanding of territorial behavior 224 Katarina Ana Lestan, Barbara Černič Mali, Mojca Golobič – Starejši za dejavno življenje potrebujejo urejen odprti javni prostor / The elderly need an well-designed open public space for an active life 230 Matej Jamnik – Analiza infrastrukture za potrebe univerzitetnega športa na slovenskih univerzah / Analysis of sport infrastructure for the needs of university sport at the Slovenian universities uvodnik 3 Vojko Strojnik Šport in javni prostor Koristi športa za posameznika in družbo so ogromne in številne. Vr- hunski šport združuje in motivira za športno aktivnost. Uspehi ko- šarkarjev, odbojkarjev, nogometašev, smučarjev skakalcev in drugih nam to neprestano dokazujejo skozi narodno poenotenje (vsaj za čas uspehov reprezentanc) in povečano vključevanje mladih v šport, da bi postali bodoči šampioni. Šport oziroma redna gibalna dejav- nost predstavlja daleč najboljšo preventivo in zdravilo pri nenalezlji- vih kroničnih boleznih. Ob tem je poceni in brez negativnih stranskih učinkov. Preverjenih dokazov za to je ogromno. Zato zdravstveni sis- tem, ki tega ne vključuje, v osnovi ne more biti učinkovit in cenovno obvladljiv. Za ukvarjanje s katerokoli dejavnostjo so ključnega pomena moti- vacija, materialni pogoji in informiranost. Z drugimi besedami: javni prostor. Ta vključuje ustvarjanje ustreznega vrednostnega sistema, ki vzpodbuja želje in potrebe po dejavnosti, sporoča, kaj je dobro in za- želeno ali obratno. Izvajanje dejavnosti je praviloma konkreten pro- ces, ki se dogaja v prostoru in času. Delamo smiselne stvari? Da, če imamo prave informacije. Strokovnjaki, mediji, izobraževanje … Vse to so sestavine javnega prostora. Če naj dejavnost dobro funkcionira, potem je potrebno razviti vse omenjene vidike. Fizični prostor je osnovno izhodišče za izvajanje športa in gibalne dejavnosti, saj gibanja brez prostora ni. Prostorske potrebe športa in gibalne dejavnosti so glede na mnoge pojavne oblike zelo različne. Ko šport in gibalno dejavnost postavimo v družbeni kontekst, se odpre potreba po zagotavljanju javnega prostora zanju. Sem spada- jo od namenskih objektov, kot so športne dvorane, bazeni ipd., do narave, kot najbolj univerzalnega prostora za gibanje in seveda vse vmes. V tistem najširšem delu, ki je vezan na naravo, je ponudba zelo pestra: sprehajalne poti, planinske poti, kolesarske poti, tekaške poti, 4 trim steze, trimski otoki, zunanji fitnesi, mirne vode in reke … enostavno kot del narave ali pa z ustreznimi dodatki, ki usmerjajo dejavnost. Načrtovanje objektov za šport in gibalno dejavnost zahteva interdisciplinarni pristop. Objekte je potreb- no uvrstiti v prostor. Geografska pokritost, dostopnost in ostali vidiki prostorskega načrtovanja bistveno vplivajo na uporabo objektov. Njihova opremljenost (vadbene postaje in ostala oprema) določajo vsebi- no vadbe. Cela vrsta podrobnosti vpliva na uporabnost in uporabo teh objektov. Ključni pri načrtovanju vadbenih objektov so cilji, ki jih z vadbo poskušamo doseči. Cilji so lahko zelo različni: od druženja in povezovanja ljudi do vplivanja vadbe na telo. Čeprav je druženje in povezovanje pomemben del športa in gibalne dejavnosti, pa ne smemo prezreti, da je gibanje njeno bistvo. In ravno gibanje skozi svojo obremenitev sproža spremembe bio-psiho-socialnega statusa. V zadnjem času vidimo velik razmah pri zagotavljanju javnih vadbenih površin. Skozi njih se kaže zaveda- nje skupnosti o velikem pomenu gibanja in gibalne vadbe. Vendar temu ne sledijo drugi vidiki. Obisk je manjši od pričakovanj, ker je javna motivacijska in informacijska podpora dokaj šibka. Tako raziskave kaže- jo, da so zunanji fitnesi predvsem mesto združevanja, manj pa vadbe. Uporaba vadbenih naprav je spo- radična, nesistematična, kratkoročna oziroma ne ustreza kriterijem, ki naj bi zadovoljili želje postavljavcev tovrstnih naprav (izboljšanje zdravja, storilnosti in počutja skozi izboljšanje gibalnih sposobnosti …). Še več, tudi če bi se vadeči trudili, teh vadbenih ciljev ne bi mogli doseči, ker vadbene naprave tega pogo- sto zaradi neprimernih konceptov in konstrukcijskih rešitev in/ali pomanjkanja vadbenih navodil sploh ne omogočajo. Nekaj primerov: asfaltne tekaške steze, prezahtevne trim vadbene postaje ali konfiguracije stez, premajhna obremenitev zunanjih fitnes naprav ipd. brez ustreznih alternativ. Tukaj se vračamo nazaj na načrtovanje vadbenih objektov. Ti so le del celotnega sistema vadbe. Zato jih je potrebno postaviti v vadbeni kontekst – obremenitev, hkrati pa izpolniti še ostale vidike tega konteksta (motivacija in informiranost – znanje), da bosta lahko šport in gibalna dejavnost dosegala pričakovane cilje. Domicilna stroka na področju vadbe je šport – športna znanost. Njena naloga je usmerjati, koordinirati, vzpodbujati in reflektirati šport in gibalno dejavnost, kjer je vadba temeljni proces. Športna stroka seveda ne obvlada čisto vseh področij, povezanih s športom in gibalno dejavnostjo, zato se mora povezovati in sodelovati z drugimi. Pri zagotavljanju javnega vadbenega prostora so to urbanisti, inženirji, organizatorji, oglaševalci, zdravniki ... Slabo pa je, ko druge stroke prevzemajo njeno vlogo. Si predstavljate, da v zdra- vstvenem domu ne bi sedeli zdravniki, ampak tisti, ki zagotavljajo opremo za prostore? Konferenca Šport in javni prostor, ki je potekala na Fakulteti za šport v Ljubljani septembra 2018, je po- kazala pomembnost tematike in izpostavila javni vadbeni prostor kot predmet interesa mnogih strok. Čeprav njihove aktivnosti močno posegajo v javni vadbeni prostor, stroke žal še niso vzpostavile potreb- nega sodelovanja. V tem smislu je konferenca tematiko šele odprla in pokazala, da se bo z njo potrebno začeti bolj intenzivno ukvarjati. aktualno 5 Physical activity is a human need Abstract the purpose of the article is to outline the physical activities of children in the past and today. The general illustration is substan- tiated by results of researches, by means of which we are presenting the causes and consequences of today’s condition, which many are not aware of or are turning a blind eye to it. More and more young people are spending their free time using new in- formation technologies, while the results of motor skills tests show a negative trend, with some exceptions, and more and more obese children. Children, who present the most vulnerable group of people, are becoming more dependent on the upbringing of institutions (schools, clubs, societies), while parents’ influence is decreasing. Children’s sensibility, as well as susceptibility, should be wisely used to systematically guide children and adolescents into beneficial leisure activities, including sports, which positive effects on the body are not only physiological but also psychological and sociological. Key words: children, motor skills, modern information technology, health, upbringing. Jernej Lorbek Tudi gibanje je človeška potreba Izvleček Namen članka je bralcem orisati stanje gibalnih navad otrok nekoč in danes. Splošna ponazoritev je podkrepljena z rezultati raziskav, s pomočjo katerih predstavljamo vzroke in posledice da- našnjega stanja, ki se ga marsikdo ne zaveda ali pa si zatiska oči. Vse več mla- dih prosti čas preživlja ob uporabi novih informacijskih tehnologij, rezultati testi- ranj gibalnih sposobnosti kažejo z neka- terimi izjemami negativni trend in vse več je debelih otrok. Otroci, kot najbolj občutljiva skupina lju- di, so vse bolj odvisni od vzgoje v usta- novah (šole, klubi, društva), vedno manj vpliva pa imajo starši. To občutljivost ali tudi dovzetnost otrok bi bilo smotrno iz- koristiti za sistematično usmerjanje otrok in mladostnikov v koristne prostočasne aktivnosti, tudi v šport, ki prinaša pozi- tivne učinke na telo, tako iz fiziološkega, kot tudi iz psihološkega in sociološkega vidika. Ključne besede: otroci, gibalne sposobno- sti, moderna informacijska tehnologija, zdravje, vzgoja. 6 Leta 1943 je Maslow objavil hierarhijo človeških potreb, kjer jih je razvrstil od osnovnih do višjih. Med najbolj osnovnimi (fiziološkimi) je poleg potreb izmenjavanja plinov, dolivanja tekočine, polnjenja želod- ca, globokega razmišljanja z zaprtimi očmi in razmnoževanja, še potreba po gibanju. Če je bilo gibanje v pradavnini nujno za človekovo preživetje in se je kot nekaj nor- malnega obdržalo vse do bližnje preteklo- sti, pa gledano skozi človekovo evolucijo, sedaj gibanje postaja v vse manjši meri sredstvo za preživetje, vedno več ljudi ga jemlje kot nujno zlo, tisti, ki se zavedamo pomembnosti, pa skušamo na različne načine ozaveščati o pozitivnih vplivih na zdravje in druga pomembna življenjska področja. V času, ko je naša država postala samo- stojna, je bilo normalno, da je otrok zjutraj poveznil nahrbtnik preko ramena in se peš odpravil v šolo ali na lep sončen dan s ko- lesom, da ga je vetrič prijetno hladil. Ali pa se je »razred« dogovoril, da bo vsak prine- sel nekaj denarja in si bodo kupili žogo za samostojno ustanovljeno razredno nogo- metno ligo, brez pomoči učiteljice. Jeseni se je seveda na veliko delalo kupe iz listja, kamor se je lahko doskočilo na tisoč in en način. Saj je kdaj kdo padel mimo, malo ga je bolela trtica, ampak se ni pritoževal, da je le sošolka v njem videla čisto pravega »su- permena«. Pa ko je zapadel sneg! Otroci so za pot domov potrebovali ogromno časa. Mamljivim skušnjavam se pač ni dalo upre- ti. Postavljanje snežaka, kepanje s sošolci in sošolkami ter vožnja po zadnjici z bližnjega hribčka zahtevajo svoj čas. Paziti so edino morali, da niso zamudili popoldanskega treninga. Za otroka je bilo takrat gibanje nekaj samoumevnega. Prostočasne aktiv- nosti so bile v veliki meri povezane z giba- njem. Skozi leta se je stanje v družbi spreminjalo, otrokom se vedno manj zaupa, vse bolj se jih ščiti, v smislu, da se jim ne dovoli aktiv- nosti/igre, ki bi lahko privedla do kakšne odrgnine, padca in modrice. V prostem času so še najbolj aktivni »možiceljni«, ki skačejo na otrokovem zaslonu, pa naj bo to na telefonu, računalniku ali kakšni drugi moderni napravi. Na nekaterih šolah imajo učenci prepoved samostojnega prihoda do tretjega razreda. Ker so šolske torbe tež- ke, jih do razreda velikokrat prinesejo starši. Mnogim se zdi, da je po gozdu nevarno hoditi, ker se lahko spotaknejo ob korenino. Veliko družin najraje zavije v nakupovalno središče, kjer more otrok lepo pridno hoditi ob starših, da jim s kakšnim poskakovanjem ne bi delal sramote. Igre na ulicah je vedno manj. Ker tudi po šoli učiteljica ne upa pe- ljati otrok v bližnji park, saj sama ne zado- volji normativom, se bolj kot ne od otroka pričakuje, da bo lepo pri miru, večino časa sede, izvrševal vse zadane naloge v dnevu, zvečer pa lepo zaspal. In potem se učiteljice pri športni vzgoji, ko otroke pripeljejo v telovadnico, čudijo, kako so nemogoči. In so res! En pleza po vrvi, trije po letvenikih, dva se tepeta, ostali že nabijajo žogo. Si predstavljate kako težko je nadoknaditi vse izgubljene možnosti za gibanje!? To je tempirana bomba! Predsta- vljajte si, da človeku ne daste en teden hra- ne, potem ga pa peljete v sadovnjak. Tudi če ne mara sadja, bo pojedel vse. Pa kaj po- jedel. Požrl! Še pecelj in koščice od jabolka. Otroci se tako dandanes zatekajo k bolj sta- tičnim dejavnostim, ki na prvi pogled niso zelo škodljive in nevarne. Kaj pa je lahko negativnega pri igranju računalniške igre ali gledanju televizije? Žorž (2008) razlaga, da računalnik nudi otroku zabavo, ugod- je, sprostitev in odmik od trenutnih pro- blemov. Brez velikih tveganj in naporov si otrok oblikuje navidezno lastno uspešnost, ki hitro lahko privede do zasvojenosti. Ti- pični znaki zasvojenosti so: nemirnost, razdražljivost, otrok se ne more odtrgati od računalnika, zanemarjati začne svoje do- mače in šolske dolžnosti, nezanimive mu postanejo celo prostočasne aktivnosti, s katerimi se je rad ukvarjal, na primer šport. Podobno zaznavajo učitelji, ki vodijo špor- tne aktivnosti v šolah v naravi. Tisti učen- ci, ki uporabljajo telefon v šoli v naravi, se redko udeležujejo prostočasnih športnih aktivnosti, za razliko od tistih, ki ne upora- bljajo telefonov in so bolj aktivni, več časa namenijo igri in druženju s sovrstniki v na- ravnem okolju. Bajzek idr. so leta 2008 ugotavljali, da so nove informacijske tehnologije v veliki meri vpete v vsakdanje življenje mladostnika. V raziskavi so ugotovili, da skoraj vsak dan mobilni telefon in računalnik uporablja 83 % anketirancev. 30,6 % vprašanih je odgo- vorilo, da čas, ki ga namenijo gledanju te- levizije v enem dnevu, znaša od 1 do 2 uri, 27,1 % vprašanih televizijo gleda od 2 do 3 ure dnevno in 22,5 % je takih, ki to počno več kot 3 ure dnevno! Podatki za ZDA (Spitzer, 2016) kažejo, da so anketiranci gledanju televizije leta 1999 namenili 3 ure in 47 minut, leta 2009 pa 4 ure in 29 minut. Za videoigre so leta 1999 porabili v povprečju 27 minut, leta 2009 pa 1 uro in 29 minut. Predšolski otroci v raziskavi avtorjev Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič (2010) pred TV presedijo med tednom 115 minut in slabe 3 ure med vikendi. Spitzer (2016) še razlaga, da so zelo nevarni učinki uporabe digitalnih medijev nespeč- nost, depresije in odvisnost, ki jo vse bolj povezujejo s prekomerno telesno težo. Vse večja pojavnost sedentarnega življenj- skega sloga med mladimi (Biddle, Gorely in Stensel, 2004; v Dolenc in Pišot, 2010) ima zlasti v razvitih deželah za posledico tudi upad gibalne aktivnosti in porast preko- merne telesne mase oz. debelosti (Lob- stein in Frelut, 2003; Jolliffe, 2004; v Dolenc in Pišot, 2010). Svetovna zdravstvena orga- nizacija (WHO) navaja, da se je v mnogih evropskih državah število (pre)debelih od leta 1980 potrojilo in se še povečuje, zlasti med otroki. Številni avtorji z raziskavami dokazujejo povezanost sedečega življenjskega sloga s prekomerno telesno težo in debelostjo. Debelost v otroštvu poveča ogroženost za nastanek številnih bolezni v odraslosti. Srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen, osteoartritis in karcinom debelega črevesa so samo najpomembnejše. Ne smemo pa spregledati tudi povezave s psihosocialni- mi in psihološkimi težavami (Fras, 2002; v Zajec idr., 2010). Tudi Voršič (2018) priznava, da sta debe- lost in pomankanje telesne dejavnosti obojestransko povezana. Razlaga, da pre- komerna telesna teža zmanjšuje otrokovo okretnost, saj more premagovati dodatno breme, kar vodi do še zmanjšanja telesne dejavnosti, kar ne privede samo do tre- nutne slabše kakovosti življenja in zdravja posameznika, ampak tudi do njegovega slabšega potenciala v odraslosti. Raziskave kažejo, da se je debelost med slovenskimi otroki v zadnjih dvaindvajsetih letih povečala. Od leta 1989 do 2011 se je delež debelih učenk, starih 9 do 11 let, v Za- savski regiji povečal za 10,2 %, v Srednjepo- savski za 9,9 %, jugovzhodni Sloveniji za 9,4 %, Goriški regiji za 4,4 %, Osrednjeslovenski regiji za 4,2 % in v Obalno-kraški regiji za 3,6 % (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek in Strel, 2011). Bolj ali manj uspešno izvrševanje vsakda- njih opravil, dela in športnih aktivnosti, otroku omogočajo njegove sposobnosti (naravne danosti), značilnosti (zunanji vi- aktualno 7 dez) in spretnosti (pridobljena gibalna zna- nja). Gibalne (motorične) sposobnosti lah- ko po klasični delitvi razvrstimo med moč, hitrost, spretnost in vzdržljivost. Ker so gi- balne sposobnosti po eni strani prirojene, po drugi pa pridobljene, lahko z rojstvom določeno temeljno stopnjo razvitosti gi- balnih sposobnosti presežemo z ustrezno gibalno aktivnostjo (Pistotnik, 2003). Iz tega lahko sklepamo, da otrok z nezadostno gibalno aktivnostjo, negativno vpliva na izkoriščanje svojih gibalnih potencialov, kar se ne pozna samo pri uspešnosti v športu, ampak tudi pri vsakodnevnih gibalnih na- logah. Že od šolskega leta 1986/87 šole vpelju- jejo in izvajajo meritve za športnovzgojni karton, s katerim spremljajo in ovrednotijo telesno zmogljivost šolajočih se otrok in mladine, med 6. in 19. letom. Na osnovnih šolah se v meritve vključi 95 % učencev, na srednjih pa med 60 % in 80 % dijakov. Meri se tri telesne značilnosti (telesna višina, te- lesna teža in kožna guba nadlahti) ter osem gibalnih sposobnosti (dotikanje plošč z roko, skok v daljino z mesta, premagova- nje ovir nazaj, dviganje trupa, predklon na klopci, vesa v zgibi, tek na 60 m in tek na 600 m). Ovrednotenje posameznika se opravi z merjenjem T-vrednosti, ki pove, kje znotraj populacije se nahaja rezultat posameznika v posamezni merski nalogi. XT-vrednost pa predstavlja povprečno vre- dnost osmih T-vrednosti posameznikove- ga gibalnega statusa (Strel, Starc in Kovač, 2011; v Kovač idr., 2011). Starc, Strel, Kovač, Leskošek, Sorić in Jurak (2016) so predstavili spremembe v tele- snem in gibalnem razvoju otrok in mladine s ponazoritvijo sprememb v izračunanih XT-vrednostih za oba spola in vse starosti v obdobju 1990–2016. Rezultati kažejo, da se je XT-vrednost v vseh dvanajstih regijah Slovenije v primerjalnih obdobjih 1991– 2000 in 2011–2015 poslabšala. Od leta 1991 pa do 2016 se je povečal delež debelih fan- tov s 7,1 % na 12, 5 %, ter delež debelih de- klet s 4,2 % na 8 %. Gibalna zmogljivost se je do 2013 vsako leto slabšala, po tem letu (predvsem v 2014) pa so se rezultati izbolj- šali, kar gre povezati s izvajanjem programa »Zdrav življenjski slog«, ki se je v osnovne šole vpeljal v letu 2010. Iz rezultatov gre sklepati, da je gibalna de- javnost otrok vse bolj odvisna od sistem- skega vključevanja otrok v osnovnošolske programe, torej od vrste, kvalitete in koli- čine programov in ponudbe izven šolske- ga časa, kot so izvajanja aktivnosti raznih športnih društev in klubov. Večja odgovor- nost za zdravje otrok se tako postopoma preveša od staršev na stran šole in drugih izvajalcev športnih programov. Volmut, Dolenc, Šetina, Pišot in Šimunič (2007) so z opravljeno raziskavo potrdili, da so otroci pred poletnimi počitnicami gibal- no/športno aktivnejši kot po počitnicah, kar pomeni, da so manj gibalno/športno aktivni med počitnicami. Razloge za to lah- ko iščemo predvsem v manjši ponudbi or- ganizirane gibalne/športne aktivnosti med počitnicami, ko so otroci prepuščeni pred- vsem lastnim interesom ter spodbudam s strani staršev. Vplivu staršev na otrokovo gibalno/špor- tno dejavnost pritrjujejo Zajec idr. (2010). Otroci (predvsem mlajši) staršev, ki se sami več ukvarjajo z gibalnimi/športnimi dejav- nostmi, so tudi sami bolj gibalno/športno dejavnejši. Iz predstavljenega lahko razberemo, da je količina športne aktivnosti posameznika povezana s količino časa, ki jo nameni upo- rabi moderne informacijske tehnologije, kar vpliva na njegove gibalne sposobnosti in zdravje. Za doseganje pozitivnih učinkov, predvsem v zgodnji mladosti, igrajo po- membno vlogo starši s pravimi, zdravimi spodbudami in vzgledom. V Sloveniji ima- mo krasno možnost spremljanja otrokove- ga stanja s pomočjo rezultatov merjenj za športnovzgojni karton in veljalo bi temu posvetiti še več pozornosti, v smislu ozave- ščanja staršev o priložnosti in pomembno- sti omenjenega orodja. V veliki meri odgo- vornost za zdrav razvoj otrok nosijo šolske in obšolske institucije, pri katerih se bi dalo z modernimi pristopi in morda prenovlje- nimi ali novimi programi vplivati na večjo vključenost otrok v šport in njihovo izbiro športnih aktivnosti na dnevni mení prosto časnih dejavnosti. Upamo, da bomo z na- pisanim spodbudili kakšnega starša več, da bo naslednje proste ure s svojim otrokom namesto na primer v kinu, preživel na kole- sarjenju ali pa da bo na počitnice namesto računalnika, tablice in telefona vzel plavuti, žogo ali katerikoli drugi športni pripomo- ček. „Literatura 1. Bajzek, J., Bajzek, R., Bedernjak, K., Červek, A., Sraka, J., Sraka, M., Strniša Tušek, Š. (2008). Od- iseja mladih. Radovljica: Didakta. 2. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). Športnovzojni karton: diagno- stika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. 3. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja: (osnov- ne gibalne izobrazbe): gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport. 4. Spitzer, M. (2016). Digitalna demenca. Kako spravljamo sebe in svoje otroke ob pamet. Ce- lovec: Mohorjeva. 5. Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B., So- rić, M. in Jurak, G. (2016). SLOfit 2016 – Letno poročilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine slovenskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2015/2016. Pridobljeno s http:// www.slofit.org/Portals/0/SLOfit_2016.pdf 6. Šetina, T., Dolenc, P., Šimunić, B. (2010). Morfološke značilnosti in raven debelosti slovenskih otrok med 5. in 9. letom starosti. V R. Pišot (ur.), Otroci potrebujemo gibanje: otrok med vplivi sodobnega življenjskega slo- ga: gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni status slovenskih otrok (str. 55–61). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstve- no-raziskovalno središče, Inštitut za kine- ziološke raziskave, Univerzitetna založba Annales. 7. Voršič, M. (2018). Spodbujanje zdrave telesne dejavnosti pri otrocih. V M. Pevec in J. Do- linšek (ur.), XV. Srečanje medicinskih sester v pediatriji (str. 51–57). Maribor: Univerzitetni klinični center. 8. Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. (2010). Otrok v gibanju doma in v vrtcu; pove- zanost gibalne športne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih staršev z izbranimi dejavniki zdravega načina življenja. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno sredi- šče, Inštitut za kineziološke raziskave, Univer- zitetna založba Annales. 9. Žorž, B. (2008). Sodobno suženjstvo-sodobne zasvojenosti. Koper: Ognjišče. Jernej Lorbek, prof. šp. vzg. CŠOD, Frankopanska 9, 1000 Ljubljana, enota dom Planinka jernej.lorbek@csod.si 8 Urban Jug Intervju, RK Celje Pivovarna Laško V sklopu študijskega programa Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je v okviru predmeta Management neprofitnih orga- nizacij nastal intervju s predstavnikom ro- kometnega kluba RK Celje Pivovarna Laško, ki se dotika in odkriva predvsem trženjsko razmišljanje in aktivnosti, ki jih na tem po- dročju izvajajo v klubu. G. Pantelič, predstavnik za odnose z javnostmi RK Celje Pivovarna Laško, lepo pozdravljeni. V sklopu opravljanja predmeta Management neprofitnih organizacij na Ekonomski fakulteti Uni- verze v Ljubljani pripravljamo semi- narsko nalogo, v kateri obravnavamo tematiko trženja v neprofitnih organi- zacijah in izvajanje procesa trženja v izbrani neprofitni organizaciji. RK Celje Pivovarna Laško je tudi širši slovenski javnosti, ki vsaj z enim očesom spre- mlja dogajanje v vrhunskem športu v naši državi, dobro poznana organizaci- ja in/ali institucija. Trženje je v teoriji znano kot dejavnost ali naravnanost, ki v neprofitnih orga- nizacijah nemalokrat naleti na odpor oz. je vlaganje vanjo manj svobodno in izzove pojavnost določenih pritiskov. Kaj je po vašem razumevanju trženje in kakšna je vloga trženja v klubu? Osnova tega odgovora menim, da izhaja iz pravne podlage, po kateri so športne organizacije v Sloveniji organizirane kot društva. Če primerjamo s tujino, je ta sis- tem drugačen, saj je pri nas težko biti la- stnik takšnega športnega kluba. V zadnjih letih so se prakse malo spremenile, vendar predvsem v pogledu, da se takšna društva skuša obvladovati z drugimi oblikami; pri- mer tega je sedanji NK Olimpija Ljubljana. Poslanstvo tako organizirane entitete je v zagotavljanju (izvajanja) neke športne ak- tivnosti oz. tistega, kar ta v svojem bistvu dela. Trženje je tako dobilo začetno vlogo v odnosu s sponzorji; v zagotavljanju po- trebnih sredstev skozi oglaševanje določe- nih znamk. V klubu v zadnjih letih delamo velik premik na nekaterih ostalih področjih. Ne govorimo več o samih sponzorstvih in iskanju sredstev tam, temveč so za delo- vanje pomembni vsi prihodki; od prodaje vstopnic, »suvenirjev« oz. t. i. »fan shop«, dodajanja gostinske ponudbe, kolikor nam to dopuščajo pravila, glede na to, da je bil zakon spremenjen v prejšnjem letu. V le- tošnjem letu smo šli v nekatere investicije v dvorani, da se zagotovijo nekoliko bolj- ši pogoji; tako za treninge igralcev kot za obiskovalce. Tu so tudi sredstva iz članarin oz. tistih, ki vadijo v klubu, in pa od prodaje igralcev. Primarno je v klubu strategija na- ravnana v razvoj mlajših igralcev, vzgajanje teh in njihov razvoj do določene ravni, ko potem zapustijo klub – seveda ob plačilu odškodnin, ki so v našem športu manjše, v primerjavi s katerim drugim, vseeno pa predstavljajo pomemben delež v celotni strukturi prihodkov kluba. V pogovor se vključi Nejc, po klubskem nazivu Team manager, ki si z g. Panteli- čem deli pisarno: Naj k temu dodam, da smo v zadnjem letu vpeljali nov sistem vstopnic, v katerem abonentskih ne poimenujemo več direktno sezonska vstopnica, temveč imamo vzpostavljen sistem članstva, s katerim imetniki do- bijo tudi določene ugodnosti. Izhajamo torej iz tega, da se na ta način včlanijo v to skupnost in se klub bolje poveže z osebo, ki pride k nam. Res je. S tem delamo korake v smeri t. i. »ca- shless« dvorane oz. proti vzpostavljanju sis- tema članstva imenovanega »Klub 1946«, ki je tudi naš program zvestobe. V tem bodo v prihodnje možnosti letne vstopni- ce, članske vstopnice, ki prinaša določene ugodnosti, in predplačniška (angl. »Pre-pa- id«) kartica, s katero bo možno kupovati v dvorani – tako v »fan-shopu«, kot, v priho- dnje upamo, pri določenih partnerjih. Vse te tri rešitve pa so lahko združene v eni sku- pni kartici in se torej ne izključujejo (drugi sogovornik, Nejc, temu doda pogovorni iz- intervju 9 raz za rešitev, angleški »any-code system«, op.a.). Iščemo torej več možnosti in virov, ki so na voljo, da lahko ta klub deluje in tudi raste v prihodnosti. Ob izhajanju oz. grajenju iz te tradicio- nalnejše podobe športne organizacije sva zdaj naštevala predvsem aktivno- sti, ki se tičejo prodaje. Trženje kot na- čin razmišljanja obsega številna podro- čja, pa odkrijva za zdaj še promocijski del. Kako vidite delovanje kluba na tem področju? Kar se tiče oglaševanja oz. naše pojavnosti na trgih, se v zadnjih letih osredotočamo predvsem na lastne komunikacijske kanale. Npr. družbeni mediji, v kar spada spletna stran in sodelovanje z nekaterimi partnerji na tem področju. Veliko pa vlagamo tudi na področje družbene odgovornosti in pri- sotnosti v okolju tudi na ta način. Zelo od- meven projekt v zadnjih letih je bilo igranje v za naš klub neznačilni roza barvi, v katerih smo se pojavili izključno z namenom pod- pore Europa Donne; torej osveščanju o raku dojk oz. o preventivnem ukrepanju na tem področju. Kot športni klub se nam na- mreč zdi prav, da smo prisotni v segmentu zdravja in zdravega načina življenja. Sode- lovali smo s fundacijo Utrip humanosti in organizacijo Lifestyle Natural, z mlajšimi ekipami se udeležujemo dobrodelnih te- kov, kjer se prav tako zbirajo sredstva za različne namene. Vsako leto smo prisotni v Božičkovi tovarni daril, prispevamo tudi nekatera darila in letno napolnimo avto ali dva starih oblačil za lokalno organizacijo, ki te zbira. Problem sicer vidimo v nekaterih praksah, ko pride do previsoke komerciali- zacije teh dobrih del, tako da dosti aktivno- sti te vrste naredimo izven pogleda oči šir- še javnosti, z željo dati poudarek samemu dobremu dejanju, ne pa primarno le naši pojavnosti in oglaševanju. To se mi sicer ne zdi slabo, kot vsaka banka, trgovska družba in vsi, ki sodelujejo v takšnih projektih, se želijo skozi to pokazati, da se zavedajo, kje oz. v kakšnem okolju živijo, vendar pa se mi zdi bistveno, da hkrati želiš pomagati. Izpostavili ste projekt roza dresov in sodelovanje z Europa Donno. Lahko mogoče poveste več, kako je prišlo do te ideje? Skušamo se držati tega, da si vsako leto iz- beremo organizacijo, ki jo podpiramo malo bolj aktivno. V preteklosti smo že sodelo- vali z Rdečimi noski, omenil sem tudi že Utrip humanosti, potem pa smo razmišljali o koraku naprej in pregledovali različne or- ganizacije, ki se posvečajo dobrodelnosti. Pri delovanju želimo ostati v lokalnem oko- lju, v Sloveniji, hkrati pa je Europa Donna organizacija, ki je prisotna širše po Evropi. Iskali smo tudi, kaj lahko takšno sodelova- nje prinese nam, in akcija se je izkazala za dobro, bila zelo odmevna, o nas so poročali na Evropski rokometni zvezi (s kratico, EHF, op. a.), o rokometni tekmi z RK Krim Merca- tor, torej z ženskim rokometnim klubom, je EHF pripravil poseben prispevek … pojav fantov v »pinki« dresih je nekaj posebnega in drugačnega, to pa je tudi tisto, kar si na koncu želimo biti. Novinarske konference in različne predstavitvene ter sponzorske dogodke želimo narediti drugačne od kla- sičnih in tako smo bili na gradu, lani smo ekipo predstavili na AMZS centru varne vo- žnje, kjer je bilo na sredini poligona narisa- no rokometno igrišče z rokometnim golom in elementi varne vožnje. Podpisali smo na- mreč zavezo k opozarjanju o varnem vklju- čevanju v promet in varni vožnji, kot tudi zavezo o ozaveščanju o projektu Pivovarne Laško Union za ničelno toleranco alkohola v prometu. V tej sezoni smo v sodelovanju s policijo izvajali kontrolo prometa in tu prav tako prejeli dobre, pozitivne odzive na dano akcijo. Ali govorimo o neposredni unovčitvi ali komercializaciji, ali pa tudi posredni, vso takšno delovanje klubu ustvarja določeno vrednost oz. gradi premože- nje blagovne znamke. Kako sponzorji in drugi partnerji gledajo na te vaše aktivnosti? Jih zaznajo oziroma vidijo v teh pomemben kapital? Definitivno je to sprejeto z velikim odobra- vanjem. Tako vsaj zaznamo v pogovorih in stikih, ki med nami obstajajo. Analiz, ki bi dale bolj točne odgovore na učinkovitost teh aktivnosti, pa zaradi stroškov, ki bi jih analize predstavljale, žal ne izvajamo. Od- zive spremljamo preko »klipingov« (izraz za poimenovanje analize medijev oz. spre- mljanje klasičnih, digitalnih in družbenih medijev, op.a.), na letni ravni naredimo t. i. medijski odtis, kot vrednotenje tistega, kar je določena aktivnost prinesla. Prisotnost in aktivnosti, ki jih izvajamo, zagotovo veliko prispevajo k naši celoti. V naslednjih vprašanjih bi se lotila ključnih publik ali pa ključnih odnosov v klubu. Začniva z glavnim sponzorjem kluba – Pivovarno Laško Union. Kakšne so potrebe in želje tega podjetja v od- nosu z vašim klubom in na kakšne nači- ne te spoznavate? Tu ne gre le za Pivovarno Laško Union, tem- več tudi za ostale, s katerimi sodelujemo na podoben način. Zagotovo pa je ta naš naj- večji sponzor in partner že več kot 30 let, kar je 30 let stalne povezave ter je tu na- stala posebna vez. Z novim lastnikom (ju- nija 2016 je nizozemski Heineken podjetje prevzel, op. a.) se je to sodelovanje spreme- nilo in njihov vložek ni več družbena odgo- vornost ali dobra volja posameznikov, kar je bila predhodna praksa v Sloveniji, tem- več gre za trženjske aktivnosti in namene. Sredstva vložijo, v kolikor za ta dobijo, kar pričakujejo oz. več kot pričakujejo. Pravijo namreč, da se uspeh sponzorstev ne meri v tistem, kar je zapisano v pogodbi, temveč ko dobi sponzor več od »formalno« priča- kovanega; to naj bi torej na koncu defini- ralo zadovoljstvo posameznega sponzorja. V Sloveniji je pomembna omejitev dvo- milijonski trg, zato je naša neprestana po- javnost na evropskem odru, v ligi prvakov in v preteklosti ligi SEHA, tudi pomembna trženjska odločitev in je povezana ravno s tem; z vprašanji, kako zadovoljevati potre- be, ki jih imajo sponzorji, kje se sponzorji želijo pojavljati, kako prodirajo na določene nove trge in kje je tu (lahko) vloga našega kluba. Zagotovo pa je ta potreba sponzorja ključna za sodelovanje in jo je potrebno ve- dno upoštevati. Ideje so lahko zelo dobre, vendar če ne sovpadajo z interesi partner- ja v nekem procesu, gredo nekako mimo; mimo nekaterih ušes in uresničitve. Katere so poleg sponzorjev še druge skupine, ki jih bi izpostavili in ki ima- jo določena pričakovanja do kluba oz. za katere klub s svojim delovanjem ustvarja določeno vrednost? Za nas so pomembne vse javnosti, vse sku- pine. Če govorimo o konkretnih primerih, med njimi, normalno, navijači. Ločimo med tistimi, ki imajo letne vstopnice, naša navi- jaška skupina je letos praznovala 25 let in z njo zagotovo imamo ter skušamo graditi posebno povezanost. Tudi z njihove stra- ni dobivamo podporo in po drugi strani vemo, da kamorkoli bomo šli, bodo spre- jeti v redu in ne bo nekih težav; zato letos ta posebna gesta – pesem, ki je posvečena prav njim; izvajalca pa sta dva Celjana, če se ponovno na kratko navežem na naš odnos oz. stike z lokalnim okoljem. Kot naslednja skupina so tu obiskovalci tekem, za katere se že dolgo trudimo, da pri tem doživetju ne bi šlo le za rokometne tekme, temveč za poseben dogodek. Ta se začne že dve uri pred tekmo, imamo igrala za otroke, nekaj 10 časa smo poskušali tudi z improviziranim mini igriščem za mlade v preddverju dvo- rane. Pomembna želja rokometa, ne samo pri nas, temveč v Evropi, je, da bi uspel po- mladiti svojo publiko. Na glavnih trgih, kot sta Nemčija in Francija, je ta publika relativ- no stara, sploh v Nemčiji veliko upokojen- cev. Tudi mi smo se namenili naproti temu izzivu in z določenimi rešitvami nam je do sedaj uspelo zelo dobro. Predvsem smo se osredotočili na družine in na mlade, po- memben segment so skupine prijateljev, ki pridejo na tekmo »se imet fajn« in spijejo kakšno pivo ali dve; omejitve v uresniče- vanju načrtov do vseh oz. do več skupin pa nam postavljajo predvsem omejitve v kadrih. To poskušamo zapolniti s prosto- voljci, s katerimi nekoliko bolj aktivno so- delovanje vzpostavljamo v zadnjem letu in imamo sodelavko, ki pokriva to celotno povezavo. Med skupinami so tu še širše povezovanje z lokalno skupnostjo, kar sva že omenjala skozi govor o družbeni odgo- vornosti in podobnem, pa povezovanje z mestom oz. občino Celje. Veliko poudarka pa je na sami organizaciji tekem, ki jih želi- mo »povzdigniti« v dogodke, ki bi bili nekaj več. Tu iščemo primerjave tudi širše, npr. v klubu, kot je francoski Nantes, ki je v celoti uveljavil idejo »cashless« dvorane in v spre- mljanje tekem vključil znanega francoskega komika idr. Ali pa na dogodkih čez lužo, kot je bila zadnja tekma Dallasa in Miamija, na katero je prišla množica slovenskih navija- čev ter pričarala vzdušje, kot ga Američani ne poznajo. Tu smo videli stik dveh povsem drugačnih dojemanj športa, saj se Ameriški obiskovalci na tekme večinoma pridejo pogovorit, nekaj pojest in imajo drugačno doživetje od slovenskih navijačev. Sam vse- eno v tem obstranskem dogajanju ne bi šel tako daleč, kot je to primer v Združenih dr- žavah Amerike, kjer je po mojem okusu vse preveč skomercializirano, iščemo pa ravno- težje med tema dvema slikama v opisanem stiku: kako torej narediti dogodek zanimiv, ne v celoti osredotočen na športni rezultat, temveč na celotno dogajanje. Ja, zagotovo, vsaj v našem okolju, to razu- memo drugače in imamo tudi drugačna pričakovanja od organizacij oz. v tem spe- cifičnem primeru športnih klubov v njiho- vem ravnanju. Iskanje ravnotežja je potem verjetno iskano med tem, da stvari delamo zaradi njih samih, ne instrumentalno le za končni finančni izplen, hkrati pa želimo vnovčiti kapitale, ki v celotnem delovanju kluba nastanejo oz. kontinuirano nastaja- jo … Zagotovo je potrebno delovati po takšni logiki, saj si je potrebno zagotoviti obstoj in preživetje. Eno je, da je to naše okolje in tu želimo pomagati, po drugi strani pa ver- jamemo, da bo okolje to znalo nagraditi z mislijo: zdaj ko je tekma, jih gremo tudi mi podpret. To so v bistvu načini kapitalizacije, ta na tekmah in ob organiziranih dogodkih, na katere računamo. Verjamemo, da ta trud opazi tudi sponzor, čeprav hkrati razume- mo, da v Sloveniji, na dvomilijonskem trgu ne moremo pričakovati takšnih vložkov kot npr. v Nemčiji, čeprav so številni drugi se- gmenti delovanja športne organizacije tu in tam povsem enaki; funkcije, ki so v orga- nizaciji potrebne, cene igralcev idr. Kje pa vidite največje rezerve v prido- bivanju dodatnih sredstev; tiste, na ka- terih že delate, in druge, ki jih bo dobro izkoristiti v prihodnje? Če pogledamo malo v primerjavo z drugimi športi in v prihodnost, se v rokometu priča- kuje, da se bodo sredstva za odškodnine in igralce povečala, vzporedno in povezano s tem to najverjetneje pomeni tudi povišane plače oz. prejemke teh igralcev, kar je lah- ko dodatna težka obremenitev za manjše klube in trge. V Sloveniji tako težje pričaku- jemo, da vzgojimo zvezdnika svetovnega formata, pa ne zaradi športnih sposobnosti ali karakterja, temveč zaradi omejitev trga; podobno pa je tudi s klubom. Rezerve tako vidimo predvsem v tekmah in drugih do- godkih, da nekako povišamo izkupiček od prodaje vstopnic, vendar ne na račun višjih cen, temveč tako, da za vsakega obiskoval- ca pripravimo večjo vrednost. Tako kot npr. nekdo, ki gre danes v kino, brez problema kupi vstopnico za kino po ceni, kakršna je; se pravi, nikjer ne gleda, ali lahko dobi prosto vstopnico, ali jo lahko dobi ceneje. Naroči si pokovko, kupi pijačo za tri evre, ki nekaj deset metrov stran stane trideset centov, vendar pa ve, zakaj, se ima dobro in je zadovoljen tudi, ko gre iz kina. Sami že- limo predvsem dvigniti kvaliteto naše sto- ritve na nivo, ob katerem bodo obiskovalci zadovoljni in se bodo imeli dobro. Med navijači sva zdaj naštela več sku- pin, ki imajo, vsaj v podrobnem pre- gledu, različne potrebe, želje, priča- kovanja in poglede na to, kaj je za njih doživetje. Kako managirate s temi raz- likami med posameznimi skupinami ali pa podskupinami med navijači in obi- skovalci tekem? Dober primer tega je npr. načrtovanje ma- skote dve leti nazaj. Ko smo dali izdelovati podobe za to maskoto, smo dobili »atleta«. Pregledovali smo skice in ugotovili, da ne želimo atleta kot tipičnega rokometaša, temveč mora naša maskota izražat naš karakter, dobrodelnost, prisrčnost, dosto- pnost in biti zanimiva za naše najmlajše obiskovalce. Naredili smo malo debelu- šnega, z migetajočo zadnjo platjo, rogovi in veliko glavo. Treba je vedeti, zakaj stvari delaš, in tu je bil naš namen ta, da ponudi- mo predvsem našim najmlajšim obiskoval- cem nekaj privlačnega. Poki, kot se imenuje naša maskota, se je toliko priljubil, da so ga veseli tudi naši organizirani navijači, ne gre pa za isto interakcijo, kot pri mlajših, zato za njih poskrbimo tudi na nekatere dru- ge načine. Ker imamo veliko obiskovalcev iz drugih delov Slovenije, ne le iz Celja in Savinjske regije, je bil pomemben dosežek poenotenje terminov tekem in nedelja ob 17:00 se je izkazal kot zadetek v polno. Za prijatelje, kot naslednjo skupino obiskoval- cev, imamo v ponudbi možnost nakupa pijače, pritegnili smo The Burger ali pa pro- dajo palačink in praženca za otroke, DJ-je za srednjo populacijo po starosti … Posku- šamo zadovoljevati kar veliko (interesov in želja, op. a.) posameznih skupin. Opažate pri tem kakšne večje negativ- ne učinke t. i. kanibalizma? Da bi torej ponudba eni skupini odvračala druge skupine? V določeni meri je to verjetno vedno priso- tno, hkrati pa ni ravne linije med temi sku- pinami. Npr. za imetnike sezonskih vstopnic oz. zdaj članstva imamo pripravljene veliko dodatne ponudbe, ko pa smo del tega po- skusno namenili splošnim obiskovalcem, nas je hitro kdo vprašal po tem. Igrala so za najmlajše, mogoče pa manjka kakšna ponudba za malo starejše, za katere smo lani poskušali z mini rokometnim igriščem. Za nas tu velja previdnost in tako ponud- bo uravnotežujemo na primer z akcijami s posebnimi navijaškimi majicami, pozornost temu delu ni odveč tudi pri načrtovanju ka- kšnih božično-novoletnih daril in podob- nih akcij. Je torej kar nekaj manevriranja in iskanja ravnotežja med posameznimi deli. Kako pa spremljate odzive? S samim opazovanjem, spremljanjem družbe- nih omrežij, izvajate mogoče tudi ka- kšno posebno merjenje? Redno spremljamo »klipinge« in družbe- na omrežja, redko in preredko, manj od želja, pa izvajamo ankete med obiskovalci. Ti podatki so seveda ključni za določene odločitve znotraj delovanja organizacije, intervju 11 vendar pa jih zaenkrat na naši prioritetni listi še ne moremo postaviti tako visoko. V preteklosti smo že poskusili v sodelovanju z Mediano in naročili takšno analizo, zadnje leto pa podatki za sprejemanje odločitev izhajajo predvsem iz ustvarjenega medij- skega odtisa in vrednotenja tega. Imamo izdelan nekakšen profil rokometnega navi- jača v Sloveniji; kdo je po izobrazbi, kakšne starosti je … vendar pa se to v zadnjih letih zaradi različnih dejavnikov hitro spreminja. V opredelitev nečesa takega bi bilo potreb- nih nekaj več vložkov in jaz, ki delam na tem področju, bi si teh podatkov za svoje delovanje in odločanje zagotovo želel. V skupnem oblikovanju prioritet v primerjavi z danimi sredstvi takšne aktivnosti zaenkrat obstanejo za drugimi prednostnimi nalo- gami na seznamu. Razmišljate tudi kaj o medsektorskih povezavah in sodelovanju z univerza- mi, tako o institucionalnih povezavah, kot o individualnih ali projektnih s po- sameznimi študenti? To so povezave, ki nam zagotovo manjka- jo, ki jih nimamo in jih včasih, ko smo mi še bili vključeni v fakultetno izobraževanje in sedeli v študijskih klopeh, niti ni bilo toliko. Sam sem npr. delal diplomo iz tega podro- čja in uporabljal takšne raziskave, bi pa bile takšne novosti dobrodošle, predvsem ka- kšna povezava – kako nekoga najdeš in z njim vzpostaviš kontakt, predvsem, ker se sam ne giblješ v teh krogih. Raziskave, ki bi nam nudile določen vpogled in sliko, sploh če bi lahko dobili še primerjavo z ostalimi podobnimi organizacijami in športi, bi bile dobrodošle. Počasi greva proti zaključku intervjuja, to naslednje področje pa hkrati z veliko pogledov predstavlja bistvo delovanja športnega kluba – igralci. Kaj je tisto, kar se vam zdi pomembno v odnosu z mladimi, ki vstopajo v ali tudi že treni- rajo v vašem klubu? Kateri so bistveni elementi vrednosti, ki jo gradite zanje? V mini rokometu oz. v naših mlajših selek- cijah imamo skupno čez 500 otrok. Dejstvo je, da na koncu ne bodo vsi rokometaši. Otroke, ki so vključeni v programe, želimo skozi naše vrednote vzgajati. Poleg špor- tnega udejstvovanja znotraj prostorov klu- ba pa nam je pomemben tudi šolski uspeh, celostna podoba posameznika – športnika, ki ima določene značilne karakteristike. Veli- ko delamo na vzpostavitvi lastne akademi- je, ki bo vzgajala posameznika –športnika, s ciljem rokometaša, hkrati pa z zavedanjem, da vsi vključeni ne bodo postali profesio- nalni rokometaši. Je po vašem mnenju v programu zado- sten poudarek na vzgojnemu momen- tu? Vzgojni moment je zagotovo zelo pomem- ben. Navsezadnje na koncu, ko dobiš špor- tnika oz. igralca prve ekipe, si ne želiš, da zna le zabiti gol ali se postaviti v obrambi, temveč potrebuješ celostnega človeka; mora biti odprt in širok. Vprašanje je na mestu, saj gre za področje, ki ga je potreb- no razvijati in ki zahteva drugačna, nekate- ra nova vključena znanja. Starejše genera- cije trenerjev v svojem programu priprave, izobraževanja ali usposabljanja, niso šle skozi sodobni program DIF-a (staro in sedaj pogovorno ime za športno fakulteto, op. a.), ki zdaj vključuje ta pedagoška znanja oz. da potrebno širino za kakovostno delo. Niso tudi vsi pedagoško naravnani, smo pa vseeno že imeli izjemne trenerje, ki so bili zraven še očetje in so se na tem področju izredno izkazali. Delati na tem sistemsko ali pa naloga vzpostavitve sistema, da bi bili vsi trenerji tako odlični trenerji kot odlični pedagogi, pa je seveda na nas. V tem šir- šem sklopu želimo dodajati tudi druge strokovnjake: npr. za prehrano in psiholo- ško rast, čeprav zaenkrat le članska ekipa zares sodeluje s psihologom. Želja je, da bi bili takšno pomoč pripravljeni spreje- ti tudi ostali; da torej sistemsko vzgajamo posameznike, ki znajo v določenem danem trenutku sprejeti pravo odločitev, pa naj bo to na tekmi ali pri pisanju testa v šoli. So pa tu še sledi bolj starega načina razmišljanja, v katerem sam vidim sprejemanje zunanje moči kot neko enigmo; ko je torej takšna ponujena pomoč posamezniku povedala, da sam dela ne opravlja dovolj dobro in je raje ni sprejel. Sklop načrtovanja akademi- je zajema razmišljanje o vseh teh naštetih dejavnikih, ki bi torej za mlade poskrbeli dovolj celovito in jih razvijali kot športnike in kot posameznike. Nameniva se zdaj še zaključnemu vpra- šanju, ki je hkrati zaokrožitev, pa tudi povzetek nekaterih ključnih delov in- tervjuja. Kateri so tisti glavni, npr. trije, cilji kluba kot celote in kje vidite vlogo trženja v njihovem doseganju? Trženje lahko zagotovi dodatna sredstva, s katerimi bomo lahko lažje in hitreje ure- sničevali naše načrte oz. prišli do določenih ciljev. Vsako od teh področij (trženja, op. a.) pa zahteva aktivno upravljanje. Tako bo dobro slediti trenutnemu trendu krepitev naših pisarn, tako s stalnimi kot tudi zuna- njimi sodelavci, da se lahko s posameznimi področji ukvarjamo čimbolj profesionalno oz. jih izvajamo na visokem nivoju. Trije cilji: akademija in razvoj dela z mladimi je na vrhu celotnega delovanja in je naša poglavitna usmeritev že nekaj let. Drugi je digitalizacija delovanja, v čemer ta pojem ne sme biti razumljen narobe. V skladu s trendi želimo vzpostaviti celostno okolje, ki bo različnim strankam zanimivo, biti blizu posamezniku na način, ki se ga ta sam po- služuje – npr. s prisotnostjo na družbenih omrežjih, ki so v nekem trenutku popular- na, digitalizirati dvorano, slediti načinu do- jemanja in spremljanja športa vseh tistih, ki nas spremljajo. Ti obe področji lahko pri- spevata k tretjemu, ki je samofinanciranje. Želimo namreč priti na nivo, v katerem bi zmanjšali finančno odvisnost od posame- znega vira ali pritoka teh sredstev. Kot sva začela ta intervju, prehajamo iz obdobja, ko je športno društvo delovalo v družbeno dobro, finančno pa ga je izključno ali v veli- ki meri podpiral sponzor. Želimo priti v ob- močje, kjer odmik od izhodiščnega nivoja v posameznem viru sredstev ne bi zamajal trdnosti kluba. G. Pantelič, hvala za vaše sodelovanje. In- tervju sva s tem vprašanjem zaključila. Urban Jug, univ. dipl. ekon. Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani urban.jug93@gmail.com 12 Physical education in gymnasiums today and in the future Abstract The market logic of modern society is also being transferred to the field of the educational process of today's gymnasium. In Slovenia, we need a new doctrine of sports education in gymnasiums, which also includes theoretical knowledge, which should also be an optional subject in general matura. Such a holistic and anthropologically oriented model of sports education, where it is a balanced exercise of practical sports contents and the transmission of theoretical sports knowledge, puts in the forefront the ideal of the harmoniously developed personality of the adolescent. To this end, we need technologically modern school sports halls and outdoor sports facilities in Slovenia. Key words: Gymnasium, sports education, adolescents, motor skills, theoretical knowledge. Izvleček Tržna logika sodobne družbe se prenaša tudi na področje učno-vzgojnega proce- sa današnje gimnazije. V Sloveniji potre- bujemo novo doktrino športne vzgoje na gimnazijah, katerih sestavni del so tudi teoretična znanja, ki bi naj bila tudi izbirni predmet na splošni maturi. Tak ce- losten in antropološko naravnan model športne vzgoje, kjer gre za uravnoteženo izvajanje praktičnih športnih vsebin in posredovanje teoretičnega športnega znanja, postavlja v ospredju ideal harmo- nično razvite osebnosti mladostnika. V ta namen potrebujemo v Sloveniji tehnolo- ško sodobno opremljene šolske športne dvorane in zunanje športne objekte. Ključne besede: gimnazija, športna vzgoja, mladostniki, gibalna znanja, teoretična znanja. Lovro Beranič Športna vzgoja v gimnaziji danes – pogled v prihodnost športna vzgoja 13 „Uvod Športna vzgoja, ki je obvezen sestavni del vzgojno-izobraževalnega kurikuluma slo- venskih osnovnih in srednjih šol, izhaja in hkrati pripada širšemu družbenemu doga- janju, ki ga enoznačno imenujemo šport. Fenomenološko gledano je šport zaradi svojega družbenega porekla področje sui generis (enkratno, svojevrstno, popolno- ma drugačno od drugih področij) in na ta način opravlja svojo posebno vlogo in poslanstvo v družbi. Hkrati pa se športna vzgoja razlikuje od ostali predmetnih po- dročjih, ki so v predmetniku slovenskih osnovnih in srednjih šol in zato za športno vzgojo prav tako velja differentia specifica (posebna razlika, temeljna značilnost). Danes smo priča velikem številu razprav in polemik okrog predmeta športna vzgoja (vsebina, število ur, obremenitve dijakov, ocenjevanje, športna tekmovanja, športni dnevi idr.) Pri tem gre za vprašanje, ali špor- tna vzgoja dosega pomembnost ostalih predmetnih področij in kako športna stro- ka ocenjuje sebe, svoja strokovna prizade- vanja in usmeritve. To je velikokrat »kamen spotike«, saj je prav od zornega kota gle- danja odvisno vrednotenje lastnega dela in dosežkov tudi takrat, ko gre za udejanjanje ciljev in vrednot športne vzgoje. Pri tem se premalo upoštevajo posebnosti slovenske družbe in njene spremembe, ki so bile v zadnjih dveh dekadah na eko- nomskem in socialnem področju tako silo- vite ter včasih nepredvidljive. Preprosto ne smemo prezreti dejstva, da so spremembe na psihosocialnem polju otrok in mlado- stnikov v današnji družbi velike ter da se te vsakodnevno še povečujejo. V porastu je socialno razlikovanje in mladostniške oblike neprimernega vedenja, posledica tega pa je, da pedagoške službe beležijo dnevni porast psihosocialnih težav otrok in mladostnikov. Današnje ukvarjanje šoloob- veznih otrok in mladine s športnimi aktiv- nostmi je treba razumeti ter pojasniti vsaj iz dveh perspektiv. Najprej v kontekstu eko- nomskega razvoja in večjega življenjskega blagostanja, kamor spadajo tudi na novo izgrajeni športni objekti (dvorane, bazeni, teniška, košarkarska in druga igrišča idr.). Hkrati pa želimo opozoriti na sedeči način življenja, kjer računalniki in pametni telefo- ni odvračajo otroke in mladostnike vstran od športne dejavnosti. Kakšno desetletje nazaj so mladi bistveno več časa preživeli zunaj, bodisi v naravi ali na športnih igriščih v druženju s svojimi vrstniki. Vsem, ki vsakodnevno živimo s športom (rekreativni športniki, trenerji, športni pe- dagogi, predavatelji s področja športa idr.) in nam šport predstavlja sestavino ži- vljenjske naravnanosti, gledamo na šport drugače kot gleda nanj manj športno na- ravnana populacija, kamor spadajo tudi mnogi učitelji teoretičnih predmetov v šoli. S športom povezane življenjske izku- šnje nas usmerjajo v poveličevanje športa in njegovo idealiziranje. Vračajo nas v čas, ko so v šolskem ter lokalnem okolju opre- mljena športna igrišča predstavljala torišče svobodne gibalne ustvarjalnosti. To vodilo nas usmerja tudi danes in prav je, da ga predamo mlajšim rodovom. Izhodišče razmišljanja o fenomenu športa in športne vzgoje izhaja prav tako iz pred- postavke, da je generično bistvo človeka njegova ustvarjalnost. Človek je bil zmeraj homo faber – izdelovalec orodja in homo ludens – igrajoči se človek. Igra, ki je pod- stat človekove kulture, je zahtevala v vsa- kem obdobju človekovega razvoja na ravni posameznika uresničenje najmanj treh po- gojev, in to so svoboda, sproščenost in od- sotnost strahu (Petrovič in Doupona, 2000). Problematika šolske športne vzgoje je preširoka, da bi jo lahko v celoti zaobjeli v enem sestavku. Predvsem želimo poudariti in osvetliti nekatera vprašanja, ki so danes posebej aktualna. Mislimo na pomen po- datkovne zbirke SLOfit – Športnovzgojni karton, na prevalenco debelosti pri sloven- skih mladostnikih, na materialne pogoje in stanje športne infrastrukture slovenskih šol, na nekatere probleme in težave slovenskih učiteljev pri izvajanju pouka športne vzgo- je in na vsebinsko ter konceptualno preno- vo predmeta. „Predmet in problem Pedagoški, zdravstveni in etič- ni vidiki pouka športne vzgoje Pomen in poslanstvo športne vzgoje daleč presega samo telesno gibalni vidik, saj je poslanstvo vsake vzgoje težnja po razvija- nju harmonično razvite osebnosti (Kristan, 2009). Pri izvajanju kakovostne športne vzgoje morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so strokovno znanje učitelja, materialni pogoji, neprekinjenost pri delu, motivacija s strani pedagoga in dijakov, primerne metode po- učevanja in učno vzgojne vsebine, ki mora- jo biti podane v kurikulumu šolske športne vzgoje v gimnaziji in morajo ustrezati tele- snim in duševnim značilnostim gimnazijske populacije. V skladu s teorijo različnosti je v naravi in družbi prisotna razpršenost lastnosti, zna- čilnosti in sposobnosti živih osebkov. V šoli je razlikovanje med učenci in dijaki priso- tno na vsakem koraku pri vseh predmetnih področjih, posebej je to prisotno pri špor- tni vzgoji, ki ima svoje pomembne zako- nitosti. Želimo izpostaviti nekatere značil- nosti, priporočila in smernice pri izvajanju pouka športne vzgoje na gimnaziji danes: a/ Pouk športne vzgoje je na temelju do- gnanj velikega števila različnih znanstvenih disciplin, izgradil svojo teoretično podstat, ki pa v praksi še zdaleč ni sprejeta in se ne izvaja v polni meri. Športna vzgoja je v očeh, tudi gimnazijskih učiteljev, velikokrat še zmeraj žal samo »telovadba«. V obdobju, ko je bila pri športni vzgoji opisna ocena, le-ta ni bila enakovreden odločevalec pri zaključni oceni gimnazijskega programa. Če povemo drugače, njena opisna ocena ni vplivala na končni uspeh dijaka. Objektivno razumevanje in vrednotenje učno vzgoj- nega procesa zahteva izenačenost športne vzgoje z ostalimi teoretičnimi predmeti. b/ Zavedati se je treba, da je socialna sli- ka današnjih dijakov drugačna od tiste pred leti, da so mnogi dijaki danes manj vodljivi in veliko bolj hiperaktivni, k temu bistveno vplivajo tudi slabši pogoji dela v mnogih dotrajanih športnih dvoranah in telovadnicah slovenskih srednjih šol, ki ne omogočajo optimalnih pogojev dela (hrup, osvetlitev, pomanjkanje prostora zaradi prevelikega števila dijakov v skupinah). c/ V množici projektov, šolskih tekmovanj, izmenjav med šolami, priprav na proslave in šolske koncerte idr. se spreminjajo ve- denjski vzorci dijakov, prav tako se spre- minja njihov odnos do učnih vsebin in zahtev pri pouku športne vzgoje. Dijaki, ki se vključujejo v različne oblike dodatnih dejavnosti (glasbene, gledališke), v različna tekmovanja, kot so matematična, fizikalna, geografska, zgodovinska, tekmovanje za Cankarjevo priznanje idr., praviloma manj- kajo pri pouku športne vzgoje in so deležni športnega primanjkljaja! Mnogi dijaki spre- minjajo odnos do pouka športne vzgoje v obliki izgube motivacije, nerednega prina- šanja športne opreme idr., vse to pa vpliva negativno na celotno skupino, ki ji dijaki pripadajo. d/ Poseben primer so nadarjeni dijaki, ki namenjajo posamezne ure pouka izbra- nim predmetov in prav športna vzgoja je 14 tukaj najbolj izpostavljena. V tem primeru je najlažje »opravičiti« odsotnost prav pri pouku športne vzgoje. Resnici na ljubo pa so prav ti »nadarjeni« tudi gibalno sposob- ni oz. tudi gibalno dovolj nadarjeni, a žal ne razvijajo svojega gibalnega potenciala na optimalen način. e/ Vprašanje, kako šola danes udejanjanja načelo harmonično razvite osebnosti, je seveda popolnoma odveč. Ker je današnja gimnazija, podobno kot velja za tržno na- ravnano družbo, velikokrat predvsem storil- nostno naravnana, izgublja športna vzgoja svojo identiteto in zato tudi pomembno mesto v vzgojno-izobraževalnem procesu. f/ Temeljni namen športne vadbe je, da otroci in mladostniki postanejo gibalno kompetentni oziroma gibalno izobraže- ni, kar vključuje redno gibalno dejavnost, razumevanje vloge gibanja ter športa in njunih vplivov na oblikovanje zdravega življenjskega sloga. Šolska športna vzgoja predstavlja danes edino redno športno dejavnost za celotno populacijo otrok (od 6. do 15. leta) ter za velik delež mladine, in sicer za nekaj več kot 95 % mladih med 15. in 17. letom in okrog 80 % mladih med 17. in 19. letom starosti (Nacionalni program športa 2014–2023). g/ Resolucija Evropskega parlamenta pri- poroča najmanj 180 minut kakovostne športne vzgoje tedensko. Po mnenju stro- kovnjakov je to najmanjši obseg, ki lahko ob kakovostnem izvajanju nevtralizira ne- gativne posledice sodobnega načina življe- nja (Nacionalni program športa 2014–2023). h/ Človekova telesna dejavnost ima svoj polni zdravstveno-preventivni vpliv samo, če je kontinuirana skozi celo življenje. Zato je ena osnovnih nalog športne vzgoje v šoli, da vzpodbudi pri učencih in dijakih motiv za pridobivanje gibalnih navad ozi- roma da se ukvarjajo s športom (Mišigoj Durakovič idr., 2003). i/ V današnji praksi se pri pouku športne vzgoje opušča didaktično načelo vsestra- nosti. Oženje športnega znanja oškoduje dijake in oži njihovo svobodo gibalnega izražanja. Ker je izbira vzgojno-izobraže- valnih vsebin po sedanjem učnem načrtu v gimnazijah prepuščena učitelju, je moč domnevati, da je vsebinska pestrost okr- njena in tako je prizadeta teleološka (smo- trna) vloga športne vzgoje. Takšna športna vzgoja torej ne opravlja svojega poslanstva, kjer je v ospredju holističen in antropolo- ško humani model, za katerega je značil- na uravnotežena energijska in teoretična razsežnost učinkovanja športne vzgoje na mladega človeka (Kristan, 2009). Debelost otrok in mladine v Sloveniji danes Danes živimo v debelilnem okolju, to je v okolju, kjer je človek izpostavljen številnim možnostim prevelikega energijskega vno- sa in tudi zaradi sedečega načina življenja, premajhne energijske porabe (Korošec idr., 2018). Slovenija ima nacionalni sistem spre- mljanja in nadzora, tako imenovani SLOfit, ki vsako leto zbira podatke ITM (indeks telesna mase) otrok, kožno gubo in osem motoričnih testov. Sistem pokriva približno 90 % populacije stare med 6-im in 19-im let starosti z velikostjo vzorca med 18 in 19 tisoč otrok in mladostnikov v posameznem letu merjenja. Podatki iz leta 2014 govore, da je bilo 26,4 % dečkov in 22,2 % deklic prekomerno telesno težkih ali debelih (Starc in sod. 2015). Pediatrična klinika iz Ljubljane je zbrala ter analizirala podatke otrok na prehodu v srednjo šolo (povprečna starost 15,4 leta) v letih 2004, 2009 in 2014 ter ugotovila, da je v obdobju 2004–2009 delež prekomerno telesno težkih in predebelih otrok narasel posebno pri dečkih ter se v obdobju 2009 in 2014 stabiliziral pri obeh spolih. Na pod- lagi razpoložljivih podatkov o prekomerni telesni teži in debelosti otrok in mladostni- kov v Sloveniji lahko sklepamo, da gre za zaustavitev trenda naraščanja in za zmanj- ševanje prevalence prekomerne telesne teže in debelosti v posameznih starostnih skupinah in različno po spolu, najverjetneje pa gre tudi za zmanjševanje glede na soci- alno ekonomski status (Korošec idr., 2018). Stanje opremljenosti športnih dvoran in šolskih telovadnic v Sloveniji danes Materialna opremljenost šol je v Sloveniji zadovoljiva, saj smo v zadnjih letih zgradi- li številne nove šolske športne dvorane in obnovili stare. S kakovostnega vidika pa opažamo tudi nekatere slabosti, saj so nor- mativna izhodišča za gradnjo, opremo in vzdrževanje športnih dvoran pomanjkljiva. Objekti, ki so bili zgrajeni pred leti, so ener- getsko potratni in manj prijazni do različnih skupin uporabnikov. Številni objekti imajo slabo akustiko, kar onemogoča optimalno sporazumevanje med uporabniki vadbe- nega prostora, neprimerni podi v športnih dvoranah povzročajo okvare gibalnega aparata udeležencev, slabo prezračevanje in slabo načrtovani spremljajoči sanitarni prostori pa odvračajo udeležence od vad- be. Primeri, ko so bile v okviru gimnazij v zadnjih dveh desetletjih zgrajena športne dvorane s samo dvema vadbenima prosto- roma, so Gimnazija Vič, Gimnazija Ptuj in Druga Gimnazija v Mariboru. Analiza je bila narejena na vzorcu 995 šolskih športnih dvoran, za katere so bili pridobljeni podatki do konca maja 2012 (Jurak idr., 2014). Dejavnikov za takšno stanje je veliko. Na osnovi razvitosti športa domnevamo, da je v tistih regijah, kjer je komercialni šport dosegel visoko stopnjo razvoja, obseg pokritih šolskih športnih prostorov bistve- no manjši kot v drugih regijah. Eden od vzrokov je zagotovo tudi v kriteriju dode- litve finančne pomoči pri gradnji tovrstnih objektov, saj so ekonomsko šibkejše občine deležne do 90 % državne finančne pomo- či, najbogatejše pa samo do 10 % teh sred- stev. Razlog za obstoječe nesorazmerje je lahko tudi zaradi nesodelovanja države in mestne občine, da bi skupaj zasnovali in izgradili šolske športne objekte (Jurak idr., 2014). Pogoji dela in poškodbe špor- tnih učiteljev Problem učiteljev v delovnih pogojih, kjer je slaba akustika, je, ker morajo s svojim glasom preglasiti hrupno okolico. Lemo- yne in sod. (2007, v Jurak idr., 2014) navajajo, da učitelji športne vzgoje na vseh stopnjah šolanja (osnovna, srednja in višja) zaznavajo hrup kot najpomembnejši dejavnik poklic- nega tveganja. Če učitelj želi, da ga bodo vadeči slišali in da bo dobro razumljiv, mora biti njegov govor vsaj 10 db višji od hrupa okolja (Steward, 2009, v Jurak idr., 2014) in mora biti oddaljen od njih približno 2 metra (Candell in Smaldino, 1994, v Jurak idr., 2014). Doseganje te razdalje pri pou- ku športne vzgoje zahteva ustrezno orga- nizacijo dela, kar ja zaradi narave samega procesa športne vadbe, ki zahteva ustrezen prostor, velikokrat nemogoče. Izsledki raz- iskave kažejo, da športna vadba v šolskih športnih dvoranah v Sloveniji poteka v slabih akustičnih pogojih (Jurak idr., 2014). Najpogostejše poškodbe učiteljev športne vzgoje so bolečine v križu in okvare hrb- tenice, sledijo težave z glasom (hripavost, izguba glasu), stopal in kolen, poškodbe ahilove tetive, zlom pete, zlom stopala, po- škodba prsta na nogi, zlom nartnice, nabita peta, natrgane vezi v gležnju, poškodba kite na nogi (Kovač, idr., 2011, v Jurak idr., 2014). Tuje raziskave kažejo, da imajo učite- lji športne vzgoje, ki se v prostem času več športna vzgoja 15 ukvarjajo z aerobnimi aktivnostmi, manj zdravstvenih težav (Mišigoj Durakovič, idr., 2004). „SLOfit – Športno- vzgojni karton Laboratorij za diagnostiko telesnega in gi- balnega razvoja na Fakulteti za šport v Lju- bljano že 33 let zapored zbira podatke in obdeluje podatke SLOfit – Športnovzgojni karton. Občutljivost in prednost tega sis- tema se kaže v hkratni analizi telesnega in gibalnega razvoja. Na podlagi vsako- letne analize podatkov so ovrednotene spremembe v gibalnih sposobnostih ter telesnih značilnosti otrok in mladine po oddelkih, razredih, šolah, regijah in na ravni države. Spoznanja o stanju psihosomat- skega statusa dijakov v daljšem časovnem obdobju so pomembna za načrtovanje in programiranje športne vzgoje v šoli, hkrati pa predstavljajo dragocen vir informacij za širšo družbo, predvsem ko gre za ugotav- ljanje sprememb pri gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti dijakov in s tem po- vezanim zdravjem ter življenjskim slogom mladostnikov. Na osnovi opravljenih analiz, ki temeljijo na podatkih podatkovne zbirke SLOfit – Športnovzgojni karton, se lahko v lokalnem okolju vzpostavi interdiscipli- narno sodelovanje zdravnika, kineziologa, fizioterapevta, medicinske sestre, nutrici- onista, psihologa, športnega pedagoga in drugih strokovnjakov. To lahko pripomore k zaznavanju in vključevanju otrok in mlado- stnikov s primanjkljaji v gibalnih navadah v intervencijske programe za zboljšanje telesnega fitnesa (Gregor Starc idr., 2016). Vrednost tovrstnih informacij je toliko ve- čja, saj so v okviru podatkovne zbirke SLO- fit – Športnovzgojni karton ovrednoteni nekateri kazalniki psihosomatičnega statu- sa učenca in dijaka na podlagi primerjave z mednarodnimi kriteriji IOTF ali Svetovne zdravstvene organizacije (ITM – indeks te- lesne mase, prehranjenost otrok, telesna višina) (Gregor Starc idr., 2016). Menimo, da je čas za celovitejšo razpravo in temeljitejši dogovor o športni vzgoji v vzgojno-izobraževalni sferi v Sloveniji. Predmetno področje športna vzgoja po- trebuje danes svojo teoretično utemeljitev v obliki učbenika, kjer se vsebinsko oziroma tematsko navezuje z ostalimi predmetnimi področji gimnazijskega programa (Izbrana poglavja športa). „Teoretična znanja pri predmetu športna vzgoja Šolska športna vzgoja je vzgojni in izobra- ževalni predmet. Pomeni, da posreduje znanja različnih področij, kot so zdrav na- čin življenja, učenje in osvajanje športne- ga znanja različnih športnih panog, kot so košarka, odbojka, nogomet, smučanje idr., kot tudi znanja s področja preživljanja pro- stega časa v naravi (izletništvo, pohodni- štvo). Športna vzgoja, ki posreduje mnoge vzgojne elemente in vrednote, lahko gre v korak s sodobnimi trendi izobraževalnega sistema današnje informacijske in jutrišnje post-informacijske družbe le, če bo zraven praktičnih vsebin posredovala tudi teo- retična znanja. S teorijo športa oziroma s teoretičnimi informacijami oblikujemo po razumski poti celostno podobo športne vzgoje, to je njeno vsebinsko sporočilnost in njene vrednote. Potrebno je, da dijaki ozavestijo pomen športnega znanja tako, da ga objektivno primerjajo z vsebinami ostalih teoretičnih predmetov. Pomemb- no je vedeti, da športna znanja temeljijo, izhajajo in se povezujejo z naravoslovnimi, družboslovnimi in humanističnimi področji znanja. Pri posredovanju teoretičnih znanj posameznih predmetnih področij mora- mo poudariti skupne vsebine ter korelacije med njimi. Naštejmo nekatere primere te- oretičnih vsebin, ki bi jih lahko gimnazijci obravnavali pri predmetu športna vzgoja: a/ Biologija: Športna prehrana, delovanje srca pri obremenitvi, zgradba in funkcija posameznih mišičnih skupin pri športni aktivnosti, delovanje CŽS in humoralnega sistema idr. b/ Fizika: Razumevanje biomehanskih problemov in odvisnost fizikalnih količin s področja dinamike in kinematike v športu (sila, vrtilni moment, gibalna količina, ena- komerno gibanje, enakomerno pospešeno gibanje, vzgon telesa pri plavanju idr.) idr. c/ Psihologija: Dejavniki, ki vplivajo na mo- tivacijo mladih športnikov, reakcijski čas v športu, osebnostne značilnosti športnika glede na posamezno razvojno obdobje idr. d/ Sociologija; Skupinska dinamika, oblike vodenja skupine, vodstvo v skupini idr. e/ Matematika: Poznavanje in uporaba matematičnega orodja pri reševanju bio- mehanskih problemov (funkcije, odvodi, integralni račun idr.) idr. f/ Statistika: Uporaba statističnih metod in računanje posameznih statističnih vredno- sti ob različnih športnih dogodkih, kot so na primer športni dnevi idr. g/ Kibernetika: Razumevanje vedenja špor- tnih sistemov in interakcija med njimi preko povratne zanke (športnik, trener, športna skupina) idr. h/ Zgodovina športa: Zgodovina sloven- skega in svetovnega športa, vloga Olimpij- 16 skih iger v Stari Grčiji in pomen Olimpijskih iger v sodobni družbi idr. i/ Filozofija: Etični vidiki športa, pomen športne dejavnosti na oblikovanje mlade osebnosti (življenjski slog) idr. j/ Slovenski jezik: Pisanje esejev o doživljaj- skih izkušnjah, ki jih pridobijo dijaki med izvajanjem aktivnosti v naravi (plavanje, pohodništvo, smučanje, tek v naravi, tek na smučeh idr.) in na športnih tekmova- njih različnega ranga (državna prvenstva, mednarodni mitingi in turnirji, evropska in svetovna prvenstva, olimpijske igre mladih idr.). „Sklep V današnji tržno naravnani družbi smo pri- ča prevelikemu poudarjanju načel, kot je recimo »družba znanja«, saj je to velikokrat samo deklarativno zapisano, in ni nekaj, kar bi se naj uresničevalo vsakodnevno za »vsako ceno«. V takšni družbeni klimi, kjer je kompetitivnost na prvem mestu, izgublja športna vzgoja v gimnaziji danes svojo primerjalno prednost glede na dru- ga predmetna področja. Gre za potrebo po novi miselnosti in uresničevanju nove doktrine športne vzgoje na gimnaziji. Športna vzgoja bi morala kot enakovreden vzgojno-izobraževalni predmet doprinesti svoj delež k celovitemu in vsestranskemu razvoju mladostnika. Usmeritev sodobne šole, kjer se vsakodnevno izvaja kopica raz- ličnih projektov, odvrača dijake vstran od neposrednega izobraževalnega procesa, športna vzgoja pa je kot »neintelektualni« predmet velikokrat nekje na obrobju šol- skega dogajanja. K temu moramo prido- dati še slabše vadbene pogoje, mislimo na ponekod dotrajane športne telovadnice in dvorane, ki so zvočno neprimerne in še bi lahko naštevali. Športna vzgoja je danes – žal – velikokrat samo telovadba, tudi v miselnosti gimna- zijskih učiteljev. Resnici na ljubo k temu pripomorejo tudi športni pedagogi sami, predvsem z lastno nedoslednostjo in ne- strokovnim pristopom. Žal sta učiteljev zgled in njegova strokovnost vse preveč- krat edina dejavnika, ki doprinašata k po- zitivnemu vrednotenju športne vzgoje na šoli, a je to žal premalo! Po zgledu na starogrško Gimnazijo, kjer je bil v družbi čaščen ideal »kalokagatija«. ki pomeni hkrati kalos in agathos, pri čemer prvi izraz napotuje k lepemu, drugi pa k vrlemu pri človeku (Kreft, 2003, v Filozofija športa – zbornik, 2003), bi morala športna vzgoja danes – glede na prisotno potro- šniško miselnost v družbi – poudariti pred- vsem pomen udejanjanja načela skladnosti človekovega telesa in duha in ideal harmo- nično razvite osebnosti mladostnika. V okviru Kurikuluma šolske športne vzgoje- na na gimnaziji bi morali oblikovati model, ki bi vseboval standarde osvojenih teore- tičnih športnih znanj in tudi zahtevano raz- vitost dijakovih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. To bi bil dijakov športni izkaz, ki bi izkazoval njegovo športno pismenost (teoretična in praktična športna znanja), s tem pa tudi nakazal njegov bodoči življenj- ski slog. Nova doktrina športne vzgoje bi naj vzpodbujala tudi svobodnejše oblike športne ustvarjalnosti, kjer pride do izraza človekova svobodna športna ustvarjal- nost izven rednih ur pouka. Podatki, ki jih športni učitelji pridobijo v okviru meritev za Športno-vzgojni karton, so nenadome- stljiv vir informiranja športnega učitelja, dijakov in njihovih staršev, raziskovalcev na FŠ v Ljubljani, raziskovalcev Nacionalnega Instituta za javno zdravstvo in Pediatrične klinike v Ljubljani, trenerjev v športnih klu- bih in drugih institucij v državi. Oboje bi naj pripomoglo k temu, da bi bil v središču izo- braževalno-vzgojnih naporov družbe ideal mladostnika z vsemi svojimi športnimi po- tenciali in zmožnostmi. Tehnološko sodob- no opremljene šolske športne dvorane in sodobni zunanji športni objekti pa so tista materialna osnova, ki omogoča uresniče- vanje zastavljenih ciljev športne vzgoje v slovenski gimnaziji danes in v prihodnje. Temeljni namen vsakega učenja je upo- rabno znanje za življenje. Ob temeljnemu poznavanju določenega področja je zna- nje tudi vrednota, ki daje človeku pomen in smisel v življenju, ga bogati in mu poma- ga razumeti zakonitosti v življenju. Špor- tna znanja, ki jih mladi pridobijo tekom osnovne in srednje šole, oblikujejo njihov življenjski slog. Govorimo o posameznikovi življenjski športni naravnanosti. V kolikor je odraz športnega znanja tudi vsakodnevno ukvarjanje s športnimi dejavnostmi prete- žnega deleža populacije odraslih ljudi, lah- ko govorimo o športni naciji. SLOfit je projekt, ki ga lahko zaradi velike- ga števila vključenih osnovnih in srednjih šol umestimo med nacionalne projekte. Temelji na rezultatih, ki so pridobljeni z meritvami za Športno-vzgojni karton na osnovnih in srednjih šolah ter jih raziskoval- ci na FŠ v Ljubljani interpretirajo v povezavi z mnogimi drugimi spremenljivkami, ki so značilne za današnji urbani način življenja informacijske in post-informacijske druž- be. Spreminjanje morfoloških značilnosti in gibalnih sposobnosti osnovnošolcev in srednješolcev pomembno korelira s te- lesno težo, vsakodnevnimi prehranskimi navadami, ukvarjanjem s prostočasnimi ak- tivnostmi, posebej s športnimi dejavnostmi in nasploh z življenjskim slogom mladih. Pri tem so posebej pomembna pridobljena športna znanja, ki vplivajo na zdrav način življenja, kot tudi spoznanja o pasteh in morebitnih negativnih pojavih sodobnega načina življenja. Sodelovanje Laboratorija za diagnostiko te- lesnega in gibalnega razvoja na Fakulteti za šport v Ljubljani z Nacionalnim Institutom za varovanje zdravja, Pediatrično kliniko v Ljubljani, Ministrstvom za vzgojo in izobra- ževanje RS, z različnimi športnimi asociaci- jami, s športnimi pedagogi idr. lahko pripo- more k večji veljavi športne vzgoje v šolah na vseh ravneh izobraževanja. Posebej si želimo izrazitejših pozitivnih premikov pri večji veljavi športne vzgoje v gimnazijah. Mislimo na vsebinsko bogatejšo športno vzgojo, kjer bi bila teoretična in praktična športna znanja tudi eden od izbirnih pred- metov na splošni maturi. Eden od ključnih korakov v tej smeri bi vse- kakor bilo permanentno izvajanje izobraže- vanja ravnateljev osnovnih in srednjih šol, kjer bi strokovnjaki omenjenih institucij, ob finančni podpori države (predvsem Mini- strstva za vzgojo in izobraževanje), podali svoja strokovna spoznanja in argumentaci- je o aktualnih vidikih športne vzgoje, hkrati pa usmerili strokovno razpravo k skupnim prizadevanjem za oblikovanjem kakovo- stnejše športne vzgoje v slovenskih šolah. Današnje generacije mladih ne bodo eko- nomsko uspešne in duševno ter telesno odporne pri soočanju z izzivi sodobnega sveta, v kolikor ne bodo osvojile tradicio- nalnih in obče kulturnih vrednot, kot tudi tistih vrednot, ki spadajo h gibalni kulturi. Prizadevajmo si za humano športno vzgo- jo enako, kot si prizadevamo za humano življenje na vseh ravneh družbe. „Literatura 1. Armstrong, N. in Welsman, J. (1994). Asses- sment and interpretation of aerobic functi- on in children and adolescents. Exercise and Sport Sciences Rewiews, 22, 435–476. 2. Crandell, C. in Smaldino, J. (1994). The impor- tance of room acoustics. In R. Tyler & Schum (Eds), Assistive listening deviches fort he he- športna vzgoja 17 aring imparied (pp. 142–164). Baltimore, MD: Williams & Wilkins 3. Doupona, M. in Petrovič, K. (2000). Šport in družba. Ljubljana. Univerza v Ljubljani. Fakul- teta za šport. 4. Izvedbeni načrt Nacionalnega programa špor- ta v Republiki Sloveniji 2014–2023 (2014). Ure- dila prof. dr. Gregor Jurak in mag. Poljanka Pavletič Samardžija. Ministrstvo za izobraže- vanje znanost in šport ter Zavod za šport RS Planica. 5. Jurak, G., Strel, J., Kovač, M., Starc, G., Lesko- šek, B., Bučar Pajek, M., Filipčič, T., Kolar, E. in Bednarik, J., (2014). Analiza šolskih športnih dvoran z uporabniškega vidika. El. knjiga. Lju- bljana: Fakulteta za šport. 6. Korošec, A., Gabrijelčič, M. in Robnik, M. (2018). Otroška debelost v Sloveniji. Ljubljana, Nacionalni institut za javno zdravje, Trubar- jeva cesta 2, Ljubljana. 7. Kreft, L. (2003). Vzgoja telesa in filozofija špor- ta. Ljubljana, Fakulteta za šport, Enajsta Aka- demija. 8. Kovač, M., Leskošek, B., Hadžič, V. in Jurak, G. (2011). S poklicem povezane zdravstvene težave slovenskih učiteljev športne vzgoje – razlike glede na spol in starost. Šport, 59 (3/4), 9–14. 9. Kristan, S. (2009). Pogledi na šport 1. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za Šport Inšti- tut za šport. 10. Lemoyne J., Laurencelle, L., Lirette, M. in Tru- deau (2007). Occupational healt problems and injuries among Quebec physical edu- cators. Applied Ergonomics, 38(5), 625–1634. 11. Mišigoj Durakovič, M., Bednarik, J., Berčič, H., Durakovič, Z., Findak, V. in Heimer, S., idr. (2003). Telesna vadba in zdravje: znanstveni dokazi, stališča in priporočila. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, Fa- kulteta za šport v Ljubljani, Kineziološka fa- kulteta Univerze v Zagrebu, Zavod za šport Slovenije. 12. Mišigoj Durakovič, M., Durakovič, Z., Ruzic, L. in Findak (2004). Gender differences in cardiovascular diseases risk for physical edu- cation, teachers. Coll Antropol, 28 (Suppl 2), 251–324. 13. Nelson, N. G., Alhajj, M., Yard, E.,M Comstock, D. in McKenzie, L.B. (2009). Physical Educati- on Class injures Treated in Emergency De- partments in the USA in 1997–2007. Pediatri- cs, 124 (3), 918–925. 14. Starc G. Strel J., Kovač M., Leskošek B., Jurak G. (2015). Analiza telesnega in gibalnega ra- zvoja otrok in mladine slovenskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2014/2015. Po- ročilo SLOfit _14-15. pdf. (2. 8. 2016). 15. Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B., So- rič, M. in Jurak, G. (2016). SLOfit 2016 – Letno poročilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2015/16. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja. 16. Steward, W. (2009). The Components of Good Acousticsin a High Performance School. Educational Facility Planner, 43 (4), 28–30. 17. Quick, J. C. ( 1999). Occupational health psychology: historical roots and future di- rections. Health Psychol, 18(1), 82–88. dr. Lovro Beranič, svetnik Grajena 66 Ptuj, Gimnazija Ptuj lovro.beranic@guest.arnes.si 18 SLOfit: Upgrade of the Sport Educational Card Abstract Slovenia is a pioneer in the systematic monitoring of the physical fitness of children and adolescents, since the national somatic and physical development monitoring system, called the Sport Educational Card (SEC), had already been developed between 1969 and 1989. Since the school year 1986/1987 all Slovene primary and secondary schools perform measurements with three an- thropometric tests and eight motor tests. The results are sent to the Faculty of Sport at the University of Ljubljana, and the Labo- ratory for Somatic and Physical Development provides feedback to each schoolchild, class and school as a whole. In recent years, the research team at the Faculty of Sport has developed information support and the upgrade of the established national system of the SEC and named it SLOfit. Registered users of the system, especially physical education teachers, parents and adolescents, as well as doctors, can use the free web application My SLOfit, through which they can access SLOfit data and fitness reports with health-risk assessment, learn good practices in cooperation between schools, health and municipalities from individual environ- ments. Users get constant professional support for interventions through a communication tool within the application My SLOfit, the website www.slofit.org, SLOfit tips and Facebook posts. The paper presents the basic characteristics of the SLOfit system, and in particular the reports for the individual and the school. Key words: physical fitness, BMI, health, child, adolescent, teacher, parent, doctor, feedback. Izvleček Slovenija je pionir v sistematičnem spremljanju telesnega fitne- sa otrok in mladostnikov, saj je nacionalni sistem za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja, imenovan Športnovzgojni kar- ton (ŠVK), razvila že med leti 1969 in 1989. Vse od šolskega leta 1986/1987 vse slovenske osnovne in srednje šole izvajajo meritve s tremi testi za oceno telesnih značilnosti in osmimi testi za oce- no gibalnih sposobnosti. Rezultate pošljejo na Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani, Laboratorij za telesni in gibalni razvoj pa jim posreduje povratne informacije za vsakega šolarja, oddelek in šolo kot celoto. V zadnjih letih je raziskovalna ekipa na Fakulteti za šport razvila informacijsko podporo in nadgradnjo uveljavljene- ga nacionalnega sistema ŠVK, poimenovano SLOfit. Registriranim uporabnikom sistema, zlasti športnim pedagogom, staršem in mladostnikom, pa tudi zdravnikom, je na voljo brezplačna upo- raba spletne aplikacije Moj SLOfit, preko katere lahko dostopajo do SLOfit podatkov in poročil o telesnem fitnesu z ovrednotenjem zdravstvenega tveganja, spoznajo dobre prakse sodelovanja med šolstvom, zdravstvom in občinami iz posameznih okolij. Uporab- niki dobijo stalno strokovno podporo pri intervencijah prek ko- munikacijskega orodja znotraj aplikacije Moj SLOfit, spletne strani www.slofit.org, SLOfit nasveta in Facebook prispevkov. V prispev- ku so predstavljene osnovne značilnosti sistema SLOfit, še pose- bej pa poročila za posameznika in šolo. Ključne besede: telesni fitnes, ITM, zdravje, otrok, mladostnik, učitelj, starš, zdravnik, povratna informacija. Gregor Jurak, Bojan Leskošek, Gregor Starc, Marjeta Kovač, Maroje Sorić, Vedrana Sember, Saša Đurić, Kaja Meh in Janko Strel SLOfit: nadgradnja Športnovzgojnega kartona športna vzgoja 19 „Uvod Telesna ali gibalna dejavnost je vedênje, ki se odvija v različnih kontekstih, pri otrocih najpogosteje med igro, prostočasno špor- tno vadbo, športno vzgojo v šoli, prihodom v šolo ter organizirano športno vadbo. V najširšem smislu izraz pomeni vsakršno gibanje, kjer mišično delo predstavlja pre- cejšen dvig porabe energije v primerjavi z mirovanjem (Caspersen, Powell in Christen- son, 1985). Telesni fitnes predstavlja sposobnost učin- kovitega izvajanja vsakdanjih dejavnosti brez prehitrega utrujanja in z zadostno energijo za prostočasne dejavnosti, lahko pa tudi sposobnost premagovanja nad- povprečnih fizičnih stresov ob nepričako- vanih dogodkih (Clarke, 1979). Nanaša se na celoten spekter telesnih lastnosti, kot so npr. kardiovaskularni fitnes, mišična ja- kost, hitrost gibanja, agilnost, koordinacija, gibljivost, pa tudi sestava telesa. V življenju sodobnega človeka ga lahko opredelimo kot kazalnik telesne sposobnosti za učinko- vito in uspešno delovanje pri delu in pro- stočasnih dejavnostih, kot kazalnik zdravja, kljubovanja hipokinetičnim obolenjem ter uspešnega soočanja z izrednimi razmera- mi. Telesni fitnes po tej opredelitvi vsebuje tudi morfološke značilnosti posameznika, ki vzajemno vplivajo na druge dele fitne- sa (mišičnega, srčno-žilnega); zato smo se odločili, da zaenkrat uporabljamo to tujko, saj slovenska poimenovanja ne odražajo ustreznih značilnosti tega pojma. Dokazano je, da je boljši telesni fitnes v otroštvu in adolescenci povezan z bolj zdravim kardiovaskularnim in presnovnim profilom in z manjšim tveganjem za razvoj kardiovaskularnih bolezni kasneje v življe- nju (Ruiz idr., 2009). Poleg tega izboljšanje telesnega fitnesa pozitivno vpliva na du- ševno zdravje (Glenister, 1996) in izboljšu- je kakovost življenja (Crews, Lochbaum in Landers, 2004; Dwyer, Sallis, Blizzard, Laza- rus in Dean, 2001; Sung, Yu, So, Lam in Hau, 2005; Swallen, 2005). Zato je telesni fitnes pomemben pokazatelj zdravja v vseh ob- dobjih življenja. „Spremljanje gibalne dejavnosti in/ali telesnega fitnesa Kljub izjemnemu tehnološkemu razvoju je merjenje porabe energije na gibalnem področju še vedno zelo zahtevna naloga. Za čim bolj objektivno ugotavljanje vzor- cev gibalne dejavnosti se zato uporabljajo različni pripomočki, ki na podlagi meritev bolj ali manj zanesljivo ocenjujejo gibalno dejavnost in porabo energije. Pri tem se pojavlja kar nekaj raziskovalnih izzivov, kot so: opredelitev mejnih vrednosti za posa- mezno intenzivnost gibalne dejavnosti, pogostost zajema podatkov, dolžina noše- nja pripomočka, nezmožnost pripomočka, da zazna in vključi v vrednotenje določeno vrsto gibanja (npr. kolesarjenje, vodne de- javnosti), spremembo posameznikovega vedenja, ki ga lahko sproži pripomoček idr. Kljub tem pomanjkljivostim pa so merski pripomočki, ki temeljijo na pospeškome- trih, mnogo bolj zanesljivi v oceni telesne dejavnosti in porabe energije kot subjek- tivne informacije, pridobljene z vprašalniki o gibalni dejavnosti (Adamo, Prince, Tricco, Connor-Gorber in Tremblay, 2009). Zaradi različnih kombinacij telesnega fitne- sa, genskih danosti in telesnega razvoja se otroci različno odzivajo na enako telesno dejavnost. Prav zaradi teh različnih odzi- vov in navedenih pomanjkljivosti merjenja gibalne dejavnosti je veliko bolj smiselno meriti neposredni odziv njihovega organiz- ma na gibalno dejavnost, tj. njihov telesni fitnes. Ker pa se otrokov/mladostnikov tele- sni fitnes spreminja z njegovo rastjo, dozo- revanjem, redno telesno dejavnostjo in ži- vljenjskim slogom, ga je treba sistematično spremljati v daljšem časovnem obdobju. Ameriško združenje za srce je pred kratkim priporočilo, da se telesni fitnes vključi med vitalne kazalnike ravni zdravja, ki naj se zabeležijo med vsakim obiskom pri zdrav- niku (Ross idr., 2016), številne države pa si skladno s priporočili več mednarodnih do- kumentov na področju telesne dejavnosti za krepitev zdravja (ang. HEPA) prizadevajo vzpostaviti sisteme sistematičnega spre- mljanja telesnega fitnesa svoje populacije (Andersen idr., 2008; Evropska komisija, 2014; Svet EU, 2013; Svetovna zdravstvena organizacija, 2015). Slovenija je pionir v spremljanju telesnega fitnesa otrok in mladostnikov, saj je naci- onalni sistem za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja razvila že med leti 1969 in 1989 (Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2017). Športnovzgojni karton (ŠVK) spremlja in vrednosti letne spremembe telesnega fitnesa slovenskih šolarjev, starih med 6 in 19 let (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek in Strel, 2011), od leta 1982 na manjšem vzor- cu, od šolskega leta 1986/1987 pa meritve potekajo na vseh slovenskih osnovnih in srednjih šolah (Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2017). V zadnjih letih je ekipa na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani nadgradila ŠVK in vzpostavila obogaten ter razširjen sistem SLOfit, ki ga predstavljamo v nadaljevanju. „Namen in delovanje SLOfit-a SLOfit je bistveno širši sistem kot ŠVK. Pred- stavlja informacijsko podporo in nadgra- dnjo uveljavljenega nacionalnega sistema ŠVK. Zaenkrat ga sestavljajo podatki po- datkovne zbirke ŠVK; podatki, pridobljeni z vprašalniki (o gibalnih navadah najstnikov, osnovni podatki o starših idr.); novo ustvar- jena podatkovna zbirka SLOfit (ki jo sesta- vljajo podatki ŠVK in drugi zbrani podatki) ter poročilni sistemi SLOfit za posameznika in šolo. Sistem SLOfit se stalno razvija in nadgrajuje, tako da je mogoče v prihodno- sti pričakovati še dodatne zbirke podatke, kot so npr. podatki o dnevni telesni dejav- nosti otrok, zbranih s pomočjo senzornih pripomočkov. Vodenje podatkovne zbirke ŠVK je za vse slovenske osnovne in srednje šole obvezno skladno s šolsko zakonodajo, vključevanje podatkov učencev in dijakov1 v podatkov- no zbirko, ki bi jo zaradi svojega obsega in uveljavljenosti lahko označili za nacionalno bogastvo (Jurak, Kovač in Starc, 2017), pa poteka na podlagi enkratnega soglasja staršev osnovnošolcev ter vsakoletnega soglasja srednješolcev. Tako vsako leto v aprilu na vseh slovenskih šolah potekajo meritve ŠVK s tremi antropometričnimi in osmimi gibalnimi merskimi nalogami. Natančen protokol meritev je objavljen v priročniku Športnovzgojni karton (Kovač idr., 2011), ki je obvezni pripomoček vsake- ga športnega pedagoga in je dostopen na spletnem naslovu www.slofit.org/ucitelj/ administracija. Vizija SLOfit je, da bi vanj vključeni posa- mezniki uporabljali svoje podatke za načr- tovanje vadbe za izboljšanje ali ohranjanje telesnega fitnesa skozi celotno življenjsko obdobje, s tem pa bi jih spodbujali k čim bolj kakovostni gibalni dejavnosti. Ker so možnosti šol omejene, je pri prizadevanjih za povečanje ravni gibalne dejavnosti in izboljšanje telesnega fitnesa ter posledič- no zdravja otrok vse bolj pomembna do- bra komunikacija med zdravniki, šolo in starši. SLOfit raziskovalna skupina usmerja 1Izrazi učenec, dijak, športni pedagog, zdravnik … so uporabljeni za moški in ženski spol. 20 nadaljnji razvoj sistema v dejavnosti, ki bodo zagotavljale, da se od diagnosticira- nja čim bolj uspešno in učinkovito preide k intervencijam z uporabnimi povratnimi informacijami, ki jih lahko da na podlagi ŠVK ter predstavi prek SLOfit sistema, se osredotoča na ključne uporabnike: športne pedagoge, starše, mladostnike in zdravnike (Jurak idr., 2017). Uporabnikom že ponuja informacijsko podporo prek spletne strani SLOfit (www.slofit.org) in brezplačne sple- tne aplikacije Moj SLOfit (moj.slofit.org). Od šolskega leta 2018/19 omenjenim upo- rabnikom prek njihovega uporabniškega računa omogoča dostop do SLOfit podat- kov, prikaz dobrih praks sodelovanja med šolstvom, zdravstvom in občinami iz posa- meznih okolij ter stalno strokovno podpo- ro pri intervencijah prek komunikacijskega orodja znotraj aplikacije Moj SLOfit in SLOfit nasveta ter Facebook prispevkov. Ob strokovni podpori članov SLOfit sku- pine lahko nove vrste povezovanja omo- gočijo uvedbo inovativnih modelov di- agnostike in zgodnjega ukrepanja proti zmanjšanju debelosti ter primanjkljajem v telesnem in gibalnem v razvoju. Če bo pri- zadevanja skupine uspešna, lahko v priho- dnosti vzpostavi sistem povezovanja SLOfit podatkov otrok in njihovih staršev. S tem bi lahko starši in šolarji neposredno primerjali svoj telesni in gibalni razvoj, raziskovalci pa bi lahko razvili naprednejše napovedoval- ne modele, ki bi lahko učinkoviteje poma- gali načrtovati in izvajati intervencije. Apli- kacija lahko omogoči tudi vseživljenjsko spremljanje telesnega fitnesa. V sistemu SLOfit imajo ključno vlogo šole (Slika 1), saj prek njih poteka vstop v sis- tem in identifikacija uporabnikov, kot tudi vnos ŠVK podatkov. Vsi postopki so urejeni skladno z zakonodajo o varovanju osebnih podatkov. Šole se vključijo v sistem tako, da podpišejo pogodbo o SLOfit storitvi in določijo šolskega administratorja. Ta skr- bi za urejanje vseh pravic, ki so povezane z uporabniki, povezanimi z njegovo šolo: uvozi sezname oddelkov z elektronskimi naslovi staršev oz. šolarjev, dodeljuje vloge, npr. učiteljem, šolskemu zdravniku, potrjuje vnesene ŠVK podatke, izdela šolsko SLOfit poročilo. Za posredovanje elektronskih na- slovov v sistem SLOfit smo dopolnili tudi soglasje za ŠVK, kjer lahko starši oz. dijaki podajo soglasje tudi za ta namen. Vsi šolski administratorji se morajo pred začetkom dela s sistemom udeležiti usposabljanja, ki ga brezplačno izvaja Fakulteta za šport. Za dobro uporabniško izkušnjo so znotraj aplikacije vsem uporabnikom na voljo tudi kratka navodila pri posameznih funkcijah in priročnik za uporabo. Šolski administrator posreduje vabilo za registracijo SLOfit učiteljem in šolskemu zdravniku. Registrirani učitelji lahko vnašajo ŠVK podatke in imajo vpogled v individu- alna SLOfit poročila, pa tudi druge SLOfit podatke, če jim to omogočijo starši oz. di- jaki. Vpogled v individualna SLOfit poročila in druge SLOfit podatke je omogočen tudi pooblaščenim zdravnikom. Starši in dijaki dobijo vabilo za SLOfit na podlagi uvoza njihovega elektronskega naslova v SLOfit sistem, vabilo pa se spro- ži ob prvem vpisu ŠVK podatkov v zbirko. Starši oz. dijaki se povsem sami odločajo, da podatkov v SLOfit sistemu vključno z analizami in poročili (prikazano v nadalje- vanju) ne bodo delili z nikomer, lahko pa izberejo osebne podatke, ki jih želijo deliti na primer z otrokovim izbranim zdravni- kom ali trenerjem. Če izrazijo željo po do- delitvi dostopa do izbranih podatkov tudi drugim uporabnikom, aplikacija tak dostop omogoči in ga po prejemu preklica s strani starša oz. dijaka tudi onemogoči. Starši oz. dijaki lahko kadarkoli prekličejo soglasje za obdelavo osebnih podatkov v SLOfit, tako da podajo zahtevo v aplikaciji Moj SLOfit. V tem primeru bodo osebni podatki v SLOfit anonimizirani najkasneje v 15-ih dneh po prejemu preklica. Starši oz. dijaki vselej z uporabniškim imenom in geslom dostopa- jo do svojih osebnih podatkov in osebnih podatkov otrok; napačne podatke v zbirki SLOfit tudi sami popravljajo, z izjemo zbirke ŠVK, kjer podatke vnaša šola. Vsi podatki v zbirki SLOfit se sicer avtoma- tično anonimizirajo eno leto po zaključku šolanja šolarja, v kolikor ni podana izrecna privolitev starša oz. mladostniki, uporab- nika SLOfit, da želi trajno hraniti podatke v aplikaciji. Anonimizirani SLOfit podatki se uporablja- jo za statistično in znanstveno-raziskovalno delo skladno s soglasjem Komisije za etična vprašanja na področju športa št. 6-2019- 539. „Diagnostika telesnega fitnesa s pomočjo SLOfit-a Aplikacija Moj SLOfit nudi šolam in posa- meznikom podporo pri zbiranju, hranjenju in prikazovanju ŠVK in drugih podatkov, povezanih s telesnim fitnesom. Prilagojena je za uporabo na različnih velikostih zaslo- na (osebni računalnik, prenosnik, pametni telefon, tablica). Uporabnikom so dostopni rezultati ŠVK meritev obogateni s povratno informacijo (Jurak idr., 2017), koliko je po- sameznik napredoval v enem letu, kakšen je njegov telesni in gibalni razvoj skozi leta šolanja v primerjavi z vrstniki (izraženo s centilnimi vrednostmi) in v kakšno skupino Slika 1. Odnosi med uporabniki SLOfit. športna vzgoja 21 Slika 2. Pogled starša v aplikaciji Moj SLOfit na vrednotenje rezultatov enega od testov. Slika 3. Funkcija koristnosti. 22 gibalne učinkovitosti oziroma zdravstvene ogroženosti ga uvrščajo posamezni rezul- tati. Starši lahko s svojim uporabniškim ra- čunov vidijo na enem mestu informacije za vse svoje otroke (Slika 2). Znotraj aplikacije so za vsako mersko na- logo na podlagi tujih in lastnih izsledkov (Laurson, Eisenmann in Welk, 2011; Morrow in Zhu, 2008; Starc idr., 2016; Welk, Going, Morrow in Meredith, 2011) določena ob- močja zdravstvenega tveganja, ki izhajajo iz ŠVK rezultatov. Iz primera, prikazanega na Sliki 3, je tako vidno, da se npr. zdra- vstveno tveganje pri količini podkožnega maščevja in indeksu telesne mase poveča pri tistih z višjimi vrednostmi, pa tudi pri tistih s skrajno nizkimi vrednostmi. Pri re- zultatih gibalnih merskih nalog je tovrstna funkcija samo enosmerna, njena smer pa je odvisna od značilnosti izvajanja merske naloge; ponekod je nižja vrednost zdravju bolj koristna (npr. čas pretečenih 600 me- trov), pri nekaterih nalogah pa je obratno (npr. čas visenja v vesi v zgibi). V prihodnje bodo, na podlagi novih spoznanj, ta obmo- čja še bolj natančno določena. Večletni prikaz rezultatov v posamezni gi- balni sposobnosti in telesni značilnosti tako nazorno kaže, kakšni so trendi sprememb, ter izpostavi področja, na katera je treba biti pozoren, da bo razvoj otroka čim bolj optimalen. Starši lahko sami pridejo do do- ločenih informacij glede tega (opisano v nadaljevanju), dodatne informacije pa lah- ko dobijo pri učitelju. Športni pedagogi so usposobljeni za pravilno interpretacijo ob- delanih podatkov, podatke pa uporablja- jo za potrebe načrtovanja in spremljanja učinkovitosti svojega dela ter svetovanja (Slika 4). Pomembna dodana vrednost SLOfit je iz- boljšanje sodelovanja med šolo, starši in zdravstvom pri zmanjševanju zdravstvenih tveganj otrok in mladostnikov, ki so pove- zana s prekomerno telesno maso, telesno nedejavnostjo in nizko gibalno učinkovito- stjo. To sodelovanje je navadno omejeno na redne sistematske preglede, ki pa jim ne sledi ustrezna analiza stanja in usklaje- vanje ukrepov za izboljšanje stanja. Ključni pogoj za vpeljavo učinkovitih intervencij za posameznega otroka ali šolo je dobra komunikacija med učitelji posamezne šole in šolskimi zdravniki. Zaradi tega je znotraj aplikacije Moj SLOfit imenovanemu zdrav- niku posamezne šole omogočen elektron- ski vpogled v telesni in gibalni razvoj po- sameznega otroka, pri čemer morajo starši in dijaki dovoliti tak dostop (enostavno s klikom v aplikaciji). Zdravnik z vpogledom v podatke posa- meznega otroka dobi informacijo o longi- tudinalnem telesnem in gibalnem razvoju otroka oz. mladostnika ter druge zbrane podatke v sistemu SLOfit (Slika 5). Ti podat- ki dajejo zdravniku ob boljši informiranosti o razvoju otroka tudi osnovo za pisanje priporočil glede pouka športne vzgoje in dopolnilne vadbe in informacije, s pomo- čjo katerih lahko kineziolog, kot član zdra- vstvenega tima, v sodelovanju s športnim pedagogom za posamezne otroke izdela individualni program vadbe. V primeru vključitve otroka v zdravljenje in v progra- me, ki jih vodi zdravstveni sistem, pa mu ti podatki omogočajo tudi spremljanje učin- kov zdravljenja oz. vodene vadbe (Slika 4). Algoritem sodelovanja med zdravstvenim in šolskim timom ter diagnostika za zdrav- nike s pomočjo Moj SLOfit sta podrobneje predstavljena v priročniku Družinska obrav- nava za izboljšanje telesne zmogljivosti in prehranjenosti otrok (Truden Dobirn idr., 2019). „SLOfit poročilo za posameznika Znotraj aplikacije Moj SLOfit so za posame- znika trenutno dosegljiva tri poročila: trend gibanja ŠVK rezultatov za vsa leta šolanja (v Slika 4. Uporaba podatkov SLOfit pri delu športnega pedagoga. športna vzgoja 23 HTML obliki; Slika 2), letno osebno SLOfit poročilo o stanju telesnega fitnesa (v PDF obliki; Sliki 6 in 7) in poročilo o gibalnih na- vadah (v PDF obliki; Sliki 8 in 9). Rezultati otroka oz. mladostnika so ovre- dnoteni glede na zdravstveno korist/tvega- nje in glede na položaj posameznika v po- pulaciji njegovih vrstnikov (enake starosti in istega spola). Z barvno podlago so označe- na območja zdravstvenega tveganja, tako da pomeni zelena barva – zdravo, rumena barva – potrebno izboljšanje, rdeča barva – tvegano, potrebno izboljšanje. Poročila so opremljena s pojasnili, ki omogočajo razumevanje vsem skupinam uporabnikov. Preko povezave v poročilu imajo otrok oz. mladostnik in njegovi starši dostop do na- svetov za izboljšanje posameznih sestavin telesnega fitnesa ter drugih pomembnih informacij, povezanih s telesnim in gibal- nim razvojem otrok in mladostnikov – SLO- fit nasvet. Znotraj aplikacije Moj SLOfit je na voljo tudi sistemska podpora (komuni- kacija z učiteljem in naprej s SLOfit ekipo), mogoče pa je pridobiti tudi informacije prek uredniško strokovno vodenega SLOfit Facebook profila. Slika 5. Uporaba podatkov SLOfit pri delu zdravnika. Slika 6. Izsek iz letnega osebnega poročila o stanju telesnega fitnesa. 24 Slika 7. Izsek iz osebnega poročila o stanju telesnega fitnesa – posamezna mera. Slika 8. Izsek iz poročila o gibalnih navadah najstnikov – profil vzorca gibalnih navad. Slika 9. Izsek iz poročila o gibalnih navadah najstnikov – prikaz ene od gibalnih navad. športna vzgoja 25 Najstniki imajo v SLOfit sistemu tudi mo- žnost, da izpolnijo vprašalnik o gibalnih dejavnostih v zadnjem tednu. Ta vključuje dnevni priklic zmerne in naporne telesne dejavnosti, gledanja v zaslon in spanja. Takoj po izpolnitvi je staršu oz. najstniku znotraj SLOfit osebnega profila na voljo poročilo z oceno zdravstvenega tveganja po navedenih merjenih področjih. „Šolsko poročilo Znotraj profila šolskega administratorja je šolam takoj, ko glavni SLOfit administrator potrdi šolske ŠVK rezultate, na voljo po- ročilo o stanju telesnega fitnesa, ki ima tri sklope: stanje telesnega fitnesa oddelkov (Slika 10), povzetek stanja telesnega fitnesa po oddelkih (Slika 10) in stanje telesnega fitnesa na šoli (Slika 11). Poročilo o stanju telesnega fitnesa od- delkov omogoča učiteljem posameznih oddelkov, da diagnosticirajo stanje tele- snega fitnesa za posameznika in vadbeno skupino, ki jo poučujejo, in s tem ustrezno individualizirajo oz. diferencirajo vadbo, kar je eden najpomembnejših dejavnikov ka- kovostnega pouka (glej Sliko 4). Šolsko poročilo omogoča aktivu špor- tnih pedagogov podrobno analizo stanja telesnega fitnesa med oddelki in med generacijami otrok, ločeno po spolu in po posameznih merah telesnega fitne- sa. Poročilni sistem je oblikovan tako, da lahko aktiv športnih pedagogov dopolni poročilo s posebnostmi, ki so jih zaznali v aktualnem šolskem letu in so pomembne za razlago rezultatov ter morebitno izbolj- šanje stanja. Na osnovi tega lahko predlaga ukrepe za prihodnje šolsko leto, ki jih pred- stavi učiteljskemu zboru in vodstvu šole. Poročilo tako omogoča dobro celostno sliko stanja telesnega fitnesa, pa tudi hitro identifikacijo števila zdravstveno ogroženih otrok po posameznih oddelkih in na celo- tni šoli. Tako daje dobro osnovo za načrto- vanje rednega pouka in drugih dejavnosti razširjenega programa (dopolnilni pouk, ju- tranje varstvo, interesne dejavnosti, gibalni odmor…) z namenom zboljšanja telesnega fitnesa kot tudi sodelovanja šole s straši in zdravstvom (glej: Jurak idr., 2016; Poličnik idr., 2016; Strel, Jurak, Starc in Strel, 2016). „Pogled v prihodnost Osnovna informacijska infrastruktura sis- tema SLOfit ponuja zanimive in zelo upo- rabne možnosti nadgradnje. Tako je ekipa SLOfit že zasnovala projekt vseživljenjskega spremljanja telesnega fitnesa s pomočjo sistema SLOfit, ki bo omogočal posame- zniku preverjanje in vrednotenje telesnega fitnesa tudi v odrasli dobi, pri tem pa bo posameznik lahko tudi vpisal svoje podat- ke iz obdobja šolanja, če jih še ni v sistemu, ima pa jih na svojem osebnem ŠVK. Dru- ga mogoča nadgradnja, ki jo snuje SLOfit skupina, je pridobivanje podatkov o gibalni dejavnosti iz pametnih zapestnic in njiho- va vključitev v SLOfit profil posameznika. S tem bo omogočeno dobro spremljanje izvedbe gibalnih intervencij. Pripravlja tudi napovedovalni model telesnega in gibalnega razvoja posameznika oziroma skupine šolarjev, ki bo omogočal prikazo- vanje trendov sprememb in tako oceno učinkov različnih intervencij. Spremlja tudi razvoj tehnologije veriženja blokov, ki bi lahko omogočila zbiranje in analizo velike količine podatkov o gibalnih navadah po- sameznika (npr. uporaba javnega prevoza, članstvo v športnih društvih, uporaba na- Slika 10. Nekaj izsekov iz šolskega poročila o telesnem fitnesu posameznega oddelka. 26 ravnih površin za gibanje prek geografske lokacije), kar bi lahko še zboljšalo napove- dovalne modele. „Literatura 1. Adamo, K. B., Prince, S. A., Tricco, A. C., Con- nor-Gorber, S. in Tremblay, M. (2009). A com- parison of indirect versus direct measures for assessing physical activity in the pediatric population: a systematic review. Internatio- nal Journal of Pediatric Obesity, 4(1), 2–27. 2. Andersen, L. B., Anderssen, S., Bachl, N., Ban- zer, W., Brage, S., Brettschneider, W.-D., … Vass, H. (2008). EU Physical Activity Guidlines Recommended Policy Actions in Support of Health-Enhancing Physical Activity, 1–38. 3. Caspersen, C. J., Powell, K. E. in Christenson, G. M. (1985). Physical activity, exercise, and physical fitness: definitions and distinctions for health-related research. Public Health Re- ports, 100(2), 126. 4. Clarke, H. H. (1979). Academy approves physi- cal fitness definition. Physical Fitness Newslet- ter, 25(9), 1. 5. Crews, D. J., Lochbaum, M. R. in Landers, D. M. (2004). Aerobic Physical Activity Effects on Psychological Well-Being in Low-Income Hispanic Children. Perceptual and Motor Skills, 98(1), 319–324. 6. Dwyer, T., Sallis, J. F., Blizzard, L., Lazarus, R. in Dean, K. (2001). Relation of academic per- formance to physical activity and fitness in children. Pediatr. Exerc. Sci, 13, 225–237. 7. Evropska komisija. (2014). EU Action Plan on Childhood Obesity 2014-2020 1 . A growing health challenge for the EU. Comisión Euro- pea, (Julij 2014), 68. 8. Glenister, D. (1996). Exercise and mental he- alth: A review. The Journal of the Royal Society for the Promotion of Health, 116(1), 7–13. 9. Jurak, G., Leskošek, B., Kovač, M., Sorić, M., Sember, V., Strel, J. in Starc, G. (2017). Kako naprej s SLOfit-om? Šport, 55(3–4), 208–214. 10. Jurak, Gregor, Kovač, M. in Starc, G. (2017). 30 years of SLOfit : its legacy and perspective. V: D. Milanović & N. Šarabon (Ur.), Proceedin- gs : 20th anniversary, 8th International Scien- tific Conference on Kinesiology (pp. 191–198). Opatija: Fakulteta za kineziologijo, Univerza v Zagrebu. 11. Jurak, Gregor, Starc, G., Kovač, M., Kostanje- vec, S., Radi, P., Erjavšek, M., … Krpač, F. (2016). Priročnik za preventivne time za izpeljavo de- javnosti na področju gibanja in prehrane v pi- lotnem testiranju projekta Uživajmo v zdravju. (G. Jurak, Ur.). Ljubljana: Univerza v Ljubljani. 12. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2017). SLOfit ali športnovzgojni karton skozi zgo- dovinsko perspektivo SLOfit. Šport, 65(3/4), 152–166. 13. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). Športnovzgojni karton: diagno- stika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. 14. Laurson, K. R., Eisenmann, J. C. in Welk, G. J. (2011). Development of youth percent body Slika 11. Nekaj izsekov iz šolskega poročila o stanju telesnega fitnesa na šoli. športna vzgoja 27 fat standards using receiver operating cha- racteristic curves. American Journal of Preven- tive Medicine, 41(4), S93–S99. 15. Morrow, J. R. in Zhu, W. (2008). Physical fi- tness standards for children. Fitnessgram®/ Activitygram® Reference Guide. Dallas, TX: The Cooper Institute, 70–83. 16. Poličnik, R., Berlic, N., Zakotnik, J. M., Kosta- njevec, S., Starc, G., Jurak, G. in Smajlović, S. K. (2016). Algoritem delovanja različnih deležni- kov v lokalnih preventivnih timih po konceptu skupnostnega pristopa: navodila preventivnim timom za sodelovanje v pilotnem testiranju. Nacionalni inštitut za javno zdravje. 17. Ross, R., Blair, S. N., Arena, R., Church, T. S., De- sprés, J. P., Franklin, B. A., … Wisløff, U. (2016). Importance of Assessing Cardiorespiratory Fitness in Clinical Practice: A Case for Fitness as a Clinical Vital Sign: A Scientific Statement from the American Heart Association. Circu- lation, 134, 653–699. 18. Ruiz, J. R., Castro-Piñero, J., Artero, E. G., Or- tega, F. B., Sjöström, M., Suni, J. in Castillo, M. J. (2009). Predictive validity of health-related fitness in youth: A systematic review. British Journal of Sports Medicine, 43(12), 909–923. 19. Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B., Sorić, M. in Jurak, G. (2016). Telesni in gibalni razvoj otrok v Sloveniji : šolsko leto 2015/2016 (str. 113). Ljubljana: Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja, Fakulteta za šport. 20. Strel, J., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2016). Telesna zmogljivost za boljše zdravje in po- čutje : vloga osnovnega zdravstva in lokalne skupnosti pri zagotavljanju ustrezne telesne zmogljivosti po vrhniškem modelu. V: J. Strel, G. Mišič, J. Strel in T. Glažar (Ur.), Telesni fitnes v funkciji zdravja. Logatec: Fitlab. 21. Sung, R. Y. T., Yu, C. W., So, R. C. H., Lam, P. K. W. in Hau, K. T. (2005). Self-perception of physical competences in preadolescent overweight Chinese children. European Jour- nal of Clinical Nutrition, 59(1), 101–106. 22. Svet EU. (2013). Council Recommendation of 26 November 2013 on promoting health- -enhancing physical activity across sectors. Official Journal of the European Union, Brussels (4 December), 1–5. 23. Svetovna zdravstvena organizacija. (2015). Physical activity strategy for the WHO Euro- pean Region 2016-2025. Svetovna zdravstve- na oorganizacija, (September 2015), 32. 24. Swallen, K. C. (2005). Overweight, Obesity, and Health-Related Quality of Life Among Adolescents: The National Longitudinal Stu- dy of Adolescent Health. Pediatrics, 115(2), 340–347. 25. Truden Dobrin, P., Jurak, G., Kotnik, P., Kle- menčič, S., Benedik, E., Vogrin, B.,… Dravec, S. (2019). Družinska obravnava za izboljšanje te- lesne zmogljivosti in prehranjenosti otrok. Lju- bljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. 26. Welk, G. J., Going, S. B., Morrow, J. R. in Me- redith, M. D. (2011). Development of new criterion-referenced fitness standards in the FITNESSGRAM® program: rationale and con- ceptual overview. American Journal of Preven- tive Medicine, 41(4), S63–S67. prof. dr. Gregor Jurak Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport gregor.jurak@fsp.uni-lj.si 28 Expert propositions for increasing the scope and quality of physical educa- tion in the education system Abstract The competent ministry has opened a public discussion on the White Paper on Education in the Republic of Slovenia. Its goal is to ensure a systematic expert consideration of the structure and functioning of the Slovenian education system as well as finding solutions that will ensure the high-quality of the education system in the future. It is an important time to incorporate physical education more appropriately into the education system. In the period since the last reform of the school system, the lifestyle of children and their parents has radically changed and, consequently, also the importance of physical education in the acquiring of quality knowledge, development of personality and active involvement in society. More recent international political documents have already been warning about the special role of physical education that should also be incorporated into the national education strategy. To contribute to the discussion on the White Paper, we as sports profes- sionals therefore present some expert propositions on how to appropriately incorporate physical education into the education system, which are underpinned by international and Slovenian scientific findings about the benefits of physical education and other school sports activities. Key words: physical education, White Paper, strategy, guidelines, education, teacher Izvleček Pristojno ministrstvo je odprlo javno razpravo o Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Gre za sistematičen strokovni premislek o strukturi in delo- vanju slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema ter iskanje rešitev, ki bodo v prihodnje zagotavljale njegovo kakovostno delovanje. To je pomemben čas za ustre- znejše umeščanje športne vzgoje v vzgojno-izobraže- valni sistem. V obdobju od zadnje reforme šolstva se je namreč korenito spremenil življenjski slog otrok in star- šev, posledično pa tudi pomen športne vzgoje pri osva- janju kakovostnega znanja, osebnostnem oblikovanju in dejavnem vključevanju v družbo. V novejših mednaro- dnih političnih dokumentih zato opozarjajo na posebno vlogo športne vzgoje, ki bi jo morali udejanjiti tudi v na- cionalni strategiji vzgoje in izobraževanja. Kot prispevek športne stroke k razpravi o beli knjigi zato predstavlja- mo strokovna izhodišča za ustrezno umeščanje športne vzgoje v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki temeljijo na tujih in domačih znanstvenih spoznanjih o koristi športne vzgoje in drugih šolskih športnih dejav- nosti. Ključne besede: športna vzgoja, Bela knjiga, strategija, smer- nice, vzgoja in izobraževanje, učitelj. Gregor Jurak, Marjeta Kovač, Gregor Starc Strokovna izhodišča za dvig obsega in kakovosti športne vzgoje v vzgojno-izobraževalnem sistemu športna vzgoja 29 „Uvod Oblikovanje samostojne države, vzposta- vitev večstrankarskega političnega siste- ma in sprejem nove ustave so zahtevale tudi spremembe v sistemu slovenskega izobraževanja. Leta 1996 je bila sprejeta šolska zakonodaja, ki je na podlagi kon- ceptov, zapisanih v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995), prinesla celovito ureditev vseh ravni šol- skega sistema. Pri umestitvi športne vzgoje v kurikularne dokumente (predmetnik, učni načrti, koncepti) so imeli pomembno vlo- go strateški dokumenti na področju špor- tne vzgoje: Koncepcija in strategija šolske športne vzgoje (Cankar idr., 1991), Smernice šolske športne vzgoje (Kristan, Cankar, Ko- vač in Praček, 1992) in Cilji šolske športne vzgoje (Cankar idr., 1994, 1995). Izoblikovali so jih strokovnjaki na podlagi študij tujih učnih načrtov in načrtovalnih strategij ter rezultatov slovenskih in tujih raziskav o te- lesnih zmogljivostih ter načinih preživljanja prostega časa; kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne usmeritve interesne športne vzgoje pa so bile umeščene v Nacionalni program športa (2000) na podlagi analiz športa v slovenskem in evropskem prosto- ru (Ambrožič idr., 1995; Strel idr., 1997). V dobrih dveh desetletjih sicer premišlje- nega udejanjanja sprememb v praksi spo- znavamo, da številnih usmeritev iz Smernic šolske športne vzgoje (Kristan idr., 1992), kot sta vsakodnevna ura športne vzgoje in poučevanje športnih strokovnjakov v celo- tni navpičnici, žal nismo dosegli. Ugotavlja- mo pa, da z današnjo količino športne de- javnosti ne moremo uspešno preprečevati vse bolj vidnega zmanjševanja otrokove in mladostnikove gibalne dejavnosti ter nje- nih posledic (Trudeau in Shephard, 2005). Pri tem je gotovo najpomembnejša šolska športna vzgoja, saj so jo deležni vsi učen- ci ne glede na socialni položaj. V tem pri- spevku uporabljamo izraz športna vzgoja za poimenovanje vseh kurikularnih oblik umeščanja športne vzgoje v vzgojno izo- braževalni sistem ne glede na različno po- imenovanje predmeta oz. predmetnega področja (športna vzgoja, šport, gibanje). Če so na začetku 20. stoletja trdili, da ne- kaj „telovadbe“ v šoli ne škodi, je danes športna vzgoja kot predmet z jasno opre- deljenimi cilji postala ne le enakovreden predmet, temveč eden od nujno potrebnih predmetov v šolskih programih vseh razvi- tih držav. Ne predstavlja le posredovanja športnih znanj in razvoja gibalnih sposob- nosti ter telesnih značilnosti, je tudi proces motivacije in usmerjanja v oblikovanje zdravega življenjskega sloga, pa tudi po- memben proces (sekundarne) socializacije (Hardman, 2008; Kovač, 2015). V družbi, ki ponuja mnoge pasti, kot so izrazito sedeči način življenja in nepravilni prehranjevalni vzorci, različne oblike zasvojenosti, nasilje, osamljenost, je treba dati mladim prilo- žnost za samopotrjevanje, spoznavanje temeljnih vrednot, socialno integracijo in iskanje skupnih prijateljstev (Strel in Kovač, 1999). Posebno vrednost športne vzgoje pa seveda predstavljajo zdravstveni učinki gibalne dejavnosti kot njenega ključnega postulata. Redno gibalno udejstvovanje namreč prek več mehanizmov zmanjša obolevnost in smrtnost (Blair idr., 1995; Ha- skell idr., 1992). Z redno gibalno dejavnostjo lahko posameznik zmanjša telesno težo, zboljša uravnavanje maščob v krvi (Leon in Sanchez, 2001), zmanjša količino telesnega maščevja (Kromhout, Bloemberg, Seidell, Nissinen in Menotti, 2001), dviguje raven varovalnega holesterola (HDL) in niža raven škodljivega holesterola (LDL) (Sasaki, Shin- do, Tanaka, Ando in Arakawa, 1987). Izboljša se tudi občutljivost telesa na inzulin (Mark in Janssen, 2008), zniža se krvni tlak (Mark in Janssen, 2008) in poveča kostna gostota (Whalen, Carter in Steele, 1988). Ustrezne gibalne navade pomembno vplivajo na življenjski slog in zdravje v odraslosti. De- javen življenjski slog pomembno prispeva k preprečevanju debelosti pri mladostnikih (Steinberger idr., 2009), kar hkrati zmanjšuje smrtnost pri odraslih (Janssen in LeBlanc, 2010). Redna zmerno do visoko intenzivna telesna dejavnost je povezana tudi z bolj- šim spanjem in manjšim tveganjem za nes- pečnost ter ostale motnje spanja (Lang idr., 2013), prav tako pa je izredno pomembna pri zmanjševanju stresa, anksioznosti in de- presije (Camacho, Roberts, Lazarus, Kaplan in Cohen, 1991; Glenister, 1996; Hassmen, Koivula in Uutela, 2000). V zadnjih letih je vse več spoznanj tudi o pozitivnem vplivu športne vzgoje na učni uspeh otrok. Izsledki intervencijskih študij, v katerih so povečali obseg telesne dejav- nosti v šoli, kažejo na izboljšanje učnega uspeha šolarjev (Alesi, Bianco, Luppina in Palma, 2016; Ardoy idr., 2014; Chaddock- -Heyman idr., 2013; Erwin, Fedewa in Ahn, 2013; Hillman, Pontifex, Castelli in Khan, 2014; Kvalø, Bru, Brønnick in Dyrstad, 2017; Mullender-Wijnsma, 2016; Vazou in Skrade, 2017). Nekateri tudi ugotavljajo, da poveča- nje obsega telesne dejavnosti v šoli na ra- čun zmanjšanja obsega drugih predmetov ne vpliva na poslabšanje učnega uspeha otrok (Sallis idr., 1997). Razloge za takšen učinek telesne dejavnosti raziskovalci pripi- sujejo več dejavnikom. En del predstavljajo psiho-socialni dejavniki, kot so: višja samo- podoba, samospoštovanje, zadovoljstvo, razredna klima boljše obnašanje v razre- du (Meško, Videmšek, Videmšek idr., 2013; Morillo, Reigal in Hernández-Mendo, 2018; Nelson in Gordon-Larsen, 2006; Poitras idr., 2016). Meta analiza tovrstnih telesno dejav- nih intervencij kaže, da takšne intervencije vodijo do značilno zmanjšanega motečega vedenja šolarjev (Evans in Davies, 2017), zato je lahko učinkovitost poučevanja bolj- ša. Ti dejavniki pa vplivajo tudi na manjšo odsotnost od pouka, kar posredno poma- ga k zboljšanju učnih sposobnosti (King, Burley, Blundell idr., 1994). Drug del razlo- gov za navedeni učinek telesne dejavnosti raziskovalci pojasnjujejo s fiziološkimi de- javniki, ki predstavljajo zelo aktualno temo preučevanja vpliva telesne dejavnosti na človekove kognitivne sposobnosti in jih predstavljamo v nadaljevanju. Za prikaz pomena športne vzgoje v sodob- nem izobraževalnem sistemu je nujno tre- ba osvetliti tudi sodobne življenjske sloge otrok in mladostnikov ter njihove posle- dice. Pretirana raba zabavnih tehnologij, ki narekujejo gibalno nedejaven ali celo sedeč položaj, zaščitniške prakse staršev (omejevanje otrok pri gibanju po javnih po- vršinah, npr. igranje na igriščih, samostojno gibanje po soseski, prečkanje ulice), indivi- dualizacija (otrokova napačna zaznava nje- gove vloge v družbi), pretirana skrb staršev in permisivna vzgoja so namreč močno spremenili podobo preživljanja prostega časa otrok in mladine v zadnjih desetletjih (Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2007). V istem obdobju slovenski izobraževalni sistem ni bistveno spremenil oblik pouka, saj ta za šolarje večinoma še vedno pomeni večur- no sedenje. Tako smo kot družba v zadnjih desetletjih ustvarili prevladujoče sedeče načine življenja med mladimi in seveda tudi odraslimi (Armstrong, 2007; De la Cruz- -Sánchez in Pino-Ortega, 2010; Ferreira idr., 2007; Jurak, 2006; Strel idr., 2007). Negativni učinki takšnih življenjskih slogov se kažejo v povečanem podkožnem maščevju (Olds, Ridley in Tomkinson, 2007; Strel idr., 2007), povečanju deleža prekomerno prehra- njenih (Currie idr., 2004; Lobstein in Frelut, 2003; Malina, 2007; Partnerstvo za dejav- nike tveganja kroničnih nenalezljivih bo- lezni, 2016; Wedderkopp, Froberg, Hansen in Andersen, 2004) in slabšemu telesnemu 30 fitnesu1 otrok in mladostnikov (Froberg in Andersen, 2010; Strel idr., 2007; Tomkinson in Olds, 2007; Tomkinson, Olds in Borms, 2007). Glede na izrazite spremembe v življenjskih slogih slovenskih otrok in mladostnikov (Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2007) smo na področju prostočasne športne dejavnosti izoblikovali nadaljnje usmeritve v novem Nacionalnem programu športa 2014–2023 (Jurak in Pavletič Samardžija, 2014), na po- dročju šolske športne vzgoje pa so potreb- ne korenite spremembe in drugačne kon- ceptualizacije programov, ki bi jih morali uveljaviti ob oblikovanju nove Bele knjige o vzgoji in izobraževanju, ki jo je napove- dalo pristojno ministrstvo, na kar je stroka že večkrat opozarjala (Jurak in Kovač, 2009; Kovač, 2015). Zato smo pripravili strokovna izhodišča, ki temeljijo na tujih in domačih znanstvenih spoznanjih o koristi telesne dejavnosti, še posebej športne vzgoje, in trendov spreminjanja telesnega fitnesa otrok kot posledice sprememb v njihovih življenjskih slogih. Ta izhodišča podpira več strokovnih in drugih skupin, navedenih ob koncu prispevka. „Evropska komisija in Svet Evrope priporočata najmanj 5 ur športne vzgoje tedensko Nizka raven telesne dejavnosti otrok in mladine v Evropski uniji (EU) je zelo zaskr- bljujoča, zato snovalci politik v EU že nekaj časa iščejo odgovore na ta vse večji javnoz- dravstveni problem (Bela knjiga o športu, 2007; Smernice EU o telesni dejavnosti, 2008; Evropska komisija/EACEA/Eurydi- ce, 2013). Pri tem igra pomembno vlogo izobraževalno okolje, saj raziskave kažejo, da je kar 80 % šolarjev telesno dejavnih predvsem v šoli, ne pa doma (Woods, Tan- nehill, Quinlan, Moyna in Walsh, 2010). Tudi slovenske študije kažejo, da so otroci bolj 1To tujko uporabljamo, ker slovenska poime- novanja ne odražajo ustrezno značilnosti tega pojma. V življenju sodobnega človeka lahko te- lesni fitnes opredelimo kot kazalnik telesne spo- sobnosti za učinkovito in uspešno delovanje pri delu in prostočasnih dejavnostih, kot kazalnik zdravja, kljubovanja hipokinetičnim obolenjem ter uspešnega soočanja z izrednimi razmera- mi. Po tej opredelitvi telesni fitnes vsebuje tudi morfološke značilnosti posameznika, ki vzaje- mno vplivajo na druge dele fitnesa (mišičnega, srčno-žilnega). dejavni v dneh šolskega pouka in bistveno manj med vikendi (Jurak idr., 2015; Kovač idr., 2013). Evropska komisija je zato izdala Priporo- čila za spodbujanje športne vzgoje v šoli, vključno z napotili za razvoj gibalnih spo- sobnosti v zgodnjem otroštvu in ustvar- janje koristnih povezav s športno sfero, lokalnim okoljem in zasebnim sektorjem (Priporočila za spodbujanje športne vzgo- je v šolah, 2015), ki jih je sprejel tudi Svet Evrope. V 28 priporočilih, med katerimi so tudi zagotavljanje zadostne količine in ka- kovosti gibalne dejavnosti, je opredelila posebno vlogo šol. Osnovno sporočilo je, da je šola edina institucija, ki lahko vsem otrokom zagotovi, da skozi formalno (ob- vezno) kurikularno udejstvovanje (pouk športne vzgoje, v Sloveniji tudi športni dnevi) ali dodatne (ekstrakurikularne) špor- tne in telesne dejavnosti dosežejo priporo- čila o telesni dejavnosti za mlade (Globalna priporočila o telesni dejavnosti za zdravje, 2010). Glede obsega pouka športne vzgoje je zlasti pomembno priporočilo 10, ki pravi: »Najmanjši priporočeni čas športne vzgoje v obdobju obveznega izobra- ževanja se mora povečati na najmanj 5 ur pouka tedensko. Temu primerno morajo biti prilagojeni struktura in ci- lji kurikula športne vzgoje, ki morajo opredeljevati oprijemljive in prilago- dljive standarde znanj ter sposobnosti za vsako razvojno stopnjo in med vse- bine vključiti vsakodnevno življenjsko uporabne gibalne dejavnosti.« V primerjavi z drugimi evropskimi vrstniki se naši šolarji sicer bolj približujejo pripo- ročilom o telesni dejavnosti, pri tem pa ima izjemno pomembno vlogo šola s svojimi vplivi na njihovo gibalno dejavnost (Jurak idr., 2015; Kovač idr., 2013; Sember idr., 2016). Čeprav smo na sistemski ravni še vedno da- leč od navedenega priporočila o obsegu športne vzgoje v šolskem sistemu, smo se temu obsegu približali s programom Zdrav življenjski slog v osnovnih šolah (v nadalje- vanju: ZŽS), s katerim smo dosegali izjemno dobre učinke (Strel, 2015; opisano v nada- ljevanju), vendar pa se je ta v šolskem letu 2017/2018 iztekel. Stroka ocenjuje, da nje- govo predvideno nadaljevanje skozi Raz- širjeni program (RAP) v stebru Gibanje in zdravje žal ne sledi konceptualnim izhodi- ščem projekta ZŽS, saj ne vključuje temelj- nih prvin obsega in kakovosti (nadaljevanje ne vključuje vseh osnovnošolcev, del stro- kovnega kadra pa nima ustreznih kompe- tenc za njegovo učinkovito izvajanje). Med članicami EU sta navedeno priporočilo o uri športne vzgoje na dan sicer v zadnjem obdobju že udejanjili Madžarska in Danska, prva kot del obveznega programa, druga pa v kombinaciji obveznega in razširjenega programa. „Evropska komisija in Svet Evrope priporo- čata, da športni pe- dagogi poučujejo na vseh izobraževalnih ravneh Študije učinkov poučevanja športne vzgo- je na gibalno učinkovitost naših šolarjev so pokazale, da so tisti, ki jih skupaj z razredni- mi učiteljicami poučujejo športni pedago- gi, precej bolj gibalno učinkoviti od tistih, ki jih poučujejo le razredne učiteljice (Starc in Strel, 2012; Štihec in Kovač, 1992). To je pri- čakovano glede na razlike v kompetentno- sti obeh profilov (Jurak, Kovač in Strel, 2004; Kovač, Sloan in Starc, 2008; Tul, Leskošek, Jurak in Kovač, 2015), zato tudi Evropska ko- misija in Svet Evrope z vidika zagotavljanja kakovosti pouka športne vzgoje opredelju- jeta priporočilo 13 (Priporočila za spodbu- janje športne vzgoje v šolah, 2015), ki pravi: »Na vseh izobraževalnih ravneh naj prednostno poučujejo ustrezno izobra- ženi učitelji športne vzgoje. Če to ni mo- goče, naj ta strokovni kader vsaj svetuje in daje podporo razrednim učiteljem.« „Le dovolj velik obseg kakovostno strukturirane gibalne dejavnosti v šoli daje dolgotrajne učinke V Sloveniji imamo skoraj 40-letno tradicijo izvajanja obogatitvenih programov na po- dročju športne vzgoje v osnovni šoli. Prvo- tno so bili ti programi namenjeni mladim športnikom kot pomoč pri usklajevanju njihovih obveznosti, v zadnjih desetletjih pa so ponujeni vsem otrokom. Z njimi že- limo povečati njihovo gibalno dejavnost in zboljšati njihovo telesno zmogljivost ter zmanjšati zdravstvena tveganja, poveza- na s telesno nedejavnostjo in sedenjem. Evalvacijske študije so pokazale uspešnost tovrstnih programov (Jurak, Kovač in Strel, 2006; Jurak, Cooper, Leskošek, Kovač, 2013; športna vzgoja 31 Jurak, Strel, Leskošek in Kovač, 2011; Peter- nelj, Škof in Strel, 2008; Strel, 2015; Štihec in Kovač, 1992), vendar pa tako izsledki pri nas kot v tujini (Brown in Summerbell, 2009; Dobbins, De Corby, Robeson, Husson in Ti- rilis, 2009; Kriemler, Meyer, Martin, van Slu- ijs, Andersen in Martin, 2011; Lavelle, Mac- kay in Pell, 2012) kažejo, da lahko pripeljejo do ustreznih dolgotrajnih učinkov le tisti programi, ki so vpeti v šolski prostor, imajo ustrezen obseg (npr. vsakodnevna vadba), trajajo dlje časa (npr. več let, skozi celotno navpičnico šole) in jih vodijo ustrezno kom- petentni kadri (učitelji športne vzgoje). Če interveniramo z ustreznimi strokovnimi ukrepi v obdobju šolanja, obstajajo dobre možnosti za spreminjanje navad in posle- dično ustrezno telesno zmogljivost v odra- sli dobi. Med našimi 18-letniki je kar 80 % takšnih, ki so bili prekomerno prehranjeni že ob vstopu v šolo (Starc in Strel, 2011). Šol- sko obdobje je torej z vidika telesnega in gibalnega razvoja izjemno pomembno in pomanjkljivosti v razvoju je kasneje težko nadoknaditi. „Učinki programa Zdrav življenjski slog dokazujejo, da znamo in zmoremo zboljšati gibalno učinkovitost šolarjev in zmanjšati njihovo obolevnost Medgeneracijski trendi prekomerne pre- hranjenosti osnovnošolskih otrok med 7. in 14. letom starosti kažejo na srednjeroč- no izboljševanje stanja v slovenskih šolah, še vedno pa je delež prekomerno prehra- njenih in debelih občutno višji kot ob osa- mosvojitvi Slovenije (Starc, Strel, Kovač, Le- skošek in Jurak, 2016), posebej pa izstopajo tudi dijaki in dijakinje poklicnih šol (Kovač, Leskošek in Strel, 2007; Kovač, Strel, Jurak in Leskošek, 2012). Začetek upadanja preko- merne prehranjenosti sovpada z uvedbo programa ZŽS, vendar pa so nanj verjetno vplivali tudi drugi dejavniki (ozaveščanje staršev, ureditev okolja za telesno dejav- nost otrok). Podrobne analize kažejo, da so bili trendi upada prekomerno prehranjenih v šolah, ki so bile vključene v ZŽS, za pri- bližno pol odstotka letno ugodnejši kot v drugih šolah (Strel, 2015). To lahko v desetih letih prinese kar 5 odstotnih točk zmanjša- nja deleža prekomerno prehranjenih, kar je izjemen učinek. V šolskem letu 2015/2016 je prišlo do zača- sne prekinitve financiranja programa ZŽS, v istem letu pa se je odrazila tudi zaustavi- tev ugodnega trenda padanja prekomerne prehranjenosti, ki smo mu bili priča v obdo- bju 2011–2015, kar nakazuje na izredno ob- čutljivost sistema na zmanjševanje količine kakovostno načrtovane in izvedene špor- tne vadbe. To kaže, da lahko z ustreznimi intervencijami v šolskem sistemu, usmer- jenimi v kakovostno izpeljavo programa in povečanje ur, bistveno pripomoremo k izboljšanju javnega zdravja, potreben pa je stabilen sistem, ki zagotavlja strokovno na- črtovano in vodeno telesno dejavnost (Za- ključno poročilo programa Zdrav življenjski slog 2015–2018, 2018). Debelost izjemno negativno vpliva na gi- balno učinkovitost otroka in posledično na kakovost njegovega življenja. Podatki ŠVK kažejo, da so debeli fantje za skoraj 38 %, debela dekleta pa za skoraj 28 % manj vzdržljivi od vrstnic z zdravo telesno maso (Starc, Strel, Kovač in Jurak, 2015). To prinaša velika zdravstvena tveganja (Tremblay idr., 2011), bistveno zmanjšuje kakovost življe- nja, pa tudi akademsko uspešnost debelih otrok (Booth idr., 2014; Chaddock-Heyman, Hillman, Cohen in Kramer, 2014; Haapala idr., 2014). Podrobne analize so pokazale, da so otroci na šolah, ki so bile vključene v ZŽS, napredovali v gibalni učinkovitosti za kar 6 % bolj od vrstnikov z drugih šol (Starc idr., 2015). Njihova večja gibalna kom- petentnost jim omogoča boljše možnosti vključevanja v različne gibalne dejavnosti. Posledično se je zaradi pozitivnih vplivov ustreznejšega življenjskega sloga njihova obolevnost za akutnimi obolenji v petih letih zmanjšala za skoraj 37 % (Strel, 2015). „Več gibanja med pou- kom lahko olajša delo učiteljem in izboljša učno uspešnost Kljub temu, da je ravno šolsko okolje ti- sto, ki omogoča otrokom največ gibanja, izsledki iz raziskave ARTOS (Jurak, Kovač in Starc, 2013; Starc idr., 2015) kažejo, da šolarje v času pouka najbolj obremenjuje ravno gibalna nedejavnost (prekratki od- mori med urami in dolgotrajno sedenje) in ne nekateri drugi dražljaji. Za ustrezno celodnevno količino gibanja so zato po- leg kakovostnega pouka športne vzgoje pomembne tudi gibalno dejavne prekini- tve pouka (npr. gibalni odmor, minuta za zdravje) in poučevanje skozi gibanje. Poleg tega pa te prekinitve pomembno vplivajo na kakovost pouka. Novejše študije o po- vezanosti gibalne dejavnosti s kognitivnim in možganskim delovanjem namreč kažejo, da lahko že 20-minutna aerobna dejavnost vpliva na večjo pozornost na učno snov in posledično na boljšo učno uspešnost (Hillman idr., 2009; Howie, Schatz in Rus- sell, 2015). Že v začetku 20. stoletja je Maria Montessori ugotovila, da je gibalna dejav- nost otroka ključni dejavnik njegovega in- telektualnega razvoja in tako že leta 1907 v svoje šole uvedla dve uri telesne dejavnosti na dan (Pate idr., 2014), šele v zadnjem času pa vse bolj prepričljivi znanstveni doka- zi kažejo, da gibalna dejavnost izboljšuje prekrvavljenost možganov in na ta način izboljšuje možganski krvožilni sistem, izje-Slika 1. Trend prekomerne prehranjenosti osnovnošolcev. 32 mno tudi poveča koncentracijo neurotro- pina BDNF, ki spodbuja rast nevronov (Pen- cea, Bingaman, Wiegand in Luskin, 2001), dokazano pa izboljšuje tudi mikrostrukturo možganske beline, ki je ključna za hiter pre- tok informacij med možganskimi regijami in višjimi kognitivnimi centri (Chaddock- -Heyman idr., 2014). Učenje zapletenih gibanj tako spodbuja frontalno skorjo v možganih, ki je dejavna tudi pri učenju in reševanju problemov (Jensen, 2005). Pove- dano enostavno, z zagotavljanjem ene ure gibalne dejavnosti v času pouka lahko otro- kom zagotovimo ustrezno nevrogenezo, ki sploh omogoči, da se naučijo in trajno po- mnijo snov drugih predmetov. Brez telesne dejavnosti je razvoj kognitivnih procesov namreč neučinkovit (Donnelly idr., 2016). Poleg tega telesna dejavnost vpliva na de- lovanje številnih signalnih molekul, živčnih prenašalcev, ki lahko vplivajo na čilost in znižajo anksioznost ter napetost (Casper, 2005; Peluso in Andrade, 2005), kar vodi do manj motečega vedenja šolarjev (Evans in Davies, 2017), zato je lahko učinkovitost po- učevanja boljša. Gibalno dejavne prekinitve med poukom so zato pomembne z več vidikov (Jurak idr., 2016): – nevtraliziranje neugodnih vplivov sede- nja z razbremenitvijo mišičnih skupin, ki so med sedenjem zelo obremenjene (raztezne, krepilne vaje in aerobne vaje), – prekrvavitev tkiv in pospešitev dihanja (aerobne vaje in krepilne vaje), – ustreznejša telesna drža (krepilne vaje, raztezne vaje in vaje ravnotežje), – povečana prekrvavitev možganov in zato zboljšanje osredotočenosti za na- daljnji pouk (krajša pretežno aerobna vadba, ki spodbudi možgansko delova- nje), – umirjanje (raztezne vaje, vaje ravnotežja, dihalne vaje, masaža), – socializacija (različne vaje v parih). Tovrstne oblike sicer poznamo v nekaterih naših šolah še iz časov celodnevnih osnov- nih šol, dodatne izkušnje pa smo pridobili v okviru pilotnega projekta Uživajmo v zdravju (Jurak idr. 2016). „Še vedno nismo uvedli ustrezne rešitve za vse srednješolske programe S starostjo se zmanjšuje gibalna dejavnost mladostnikov. Tako so srednješolci manj gibalno dejavni od osnovnošolcev (Sirard, Pfeiffer in Pate, 2006). Med srednješolci so kritična skupina predvsem dijaki in di- jakinje tehniških in poklicnih programov, saj so manj gibalno dejavni, izstopajo po prekomerni prehranjenosti in slabši telesni zmogljivosti (Kovač idr., 2007; Kovač idr., 2012; Kovač, Leskošek, Strel in Jurak, 2013; Westerståhl, Barnekow-Bergkvist, in Jans- son, 2005), slabše je tudi njihovo zdravstve- no stanje (Westerståhl idr., 2005), imajo pa tudi manj znanj o pomenu gibanja in špor- ta (Kovač, Leskošek in Jurak, 2012; Vašíčk- ová, Neuls in Frömel, 2010) v primerjavi s tistimi, ki se šolajo v štiriletnih splošnih pro- gramih. Raziskava slovenskih srednješolcev kaže, da gimnazijke v nekaterih testnih na- logah športnovzgojnega kartona dosegajo boljše rezultate od fantov v poklicnih šolah (Kovač idr., 2013). Obenem pa ugotavlja- mo tudi, da je obvezna športna vzgoja za številne srednješolce, posebej tiste, ki se izobražujejo v poklicnih šolah, edina gibal- na dejavnost, v katero so vključeni (Jurak, 2006; Strel idr., 2007). Zato je nujno, da se tem dijakom zagotovi najmanj tri ure športne vzgoje tedensko v primerno številčnih skupinah (ne več kot 16). V zadnjih letih je skušalo pristojno mi- nistrstvo povečati obseg kakovostnega gibanja teh dijakov s programom Mladi za mlade, ki pa zaradi različnih razlogov ni za- živel, kot je bilo načrtovano. „Zamujene priložnosti v vrtcu V zgodnjem otroštvu otrokov razvoj po- teka usklajeno in celostno na gibalnem, telesnem, kognitivnem, čustvenem in socialnem področju. Zato je izjemno po- membno, da otroku vsakodnevno po- nudimo možnosti, da izvaja raznovrstne, njemu primerne gibalne dejavnosti, saj so spremembe na enem področju povezane s spremembami na ostalih področjih. Družbene spremembe so močno zarezale tudi v življenjski slog predšolskih otrok, saj je tudi pri njih zaznana vse manjša gibalna dejavnost. Najnovejša priporočila navajajo, da morajo biti otroci, ki lahko samostojno hodijo, vsak dan najmanj 180 minut gibal- no dejavni skozi cel dan, zunaj in v zaprtih Slika 2. Nekateri dejavniki, ki obremenjujejo osnovnošolce v času pouka. Slika 3. Razlike v povprečjih nekaterih gibalnih testov glede na srednješolski program (Kovač idr., 2013). športna vzgoja 33 prostorih. Prav tako ne smejo biti nedejavni dlje časa, razen med spanjem. Posedanje pred zaslonom, potovanje z motoriziranim prevozom ali dolgotrajno pripenjanje v voziček ni dobro za zdravje in razvoj otro- ka. Zanje je najboljša gibalno dejavna igra (NHS, 2019). Ker je to obdobje učenja temeljnih gibal- nih spretnosti, je zelo pomembno, da ima- jo poleg spontanega gibanja in igre, ki jo vsakodnevno zagotavljajo slovenski vrtci najmanj v obsegu 30 minut (Bahovec idr., 1999), sistematično vadbo več kot trikrat tedensko (Engel, Broderick, van Doorn, Hardy in Parmenter, 2018; Logan, Robinson, Wilson in Lucas, 2012). Na gibalni razvoj otroka v tem obdobju vplivajo starši in tudi vrtec, saj vse več otrok preživi tam večino budnega časa med te- dnom. Ustrezne gibalne spodbude v vrtcu lahko tako pomembno pripomorejo k bolj- ši gibalni učinkovitosti vrtčevskih otrok. Pri- meri dobrih praks iz nekaterih vrtcev, kjer so zaposlili športne pedagoge, ki sodelu- jejo z vzgojiteljicami pri izvedbi vsebin gi- banja (npr. vrtci Šentvid in Jelka v Ljubljani, Tezno v Mariboru), kažejo, da je kompeten- tnost kadra pri tem ključna in da bi tovrstna rešitev morala postati sistemska. „ Izgubili smo športno vzgojo v rednih študij- skih programih, kar se pozna na zmogljivosti študentske populacije Z uvedbo bolonjske reforme je bila iz re- dnih študijskih programov izključena špor- tna vzgoja, kar je v popolnem nasprotju s potrebami današnje mladine. Ta strokovno neutemeljen poseg je resno ogrozil mo- žnosti ohranjanja ustreznega telesnega fitnesa, zdravja in akademske uspešnosti študentov. Zadnja analiza njihovega tele- snega fitnesa je namreč pokazala, da stanje njihove prehranjenosti še ni tako zelo pro- blematično, medtem ko njihova gibalna učinkovitost kaže na povečano zdravstve- no tveganje te populacije v prihodnosti, saj kar pri 30 % študentov beležimo prenizek aerobni fitnes (Jurak idr., 2017). „Predlogi za odločevalce Izobraževalni sistem je dokazano ključen prostor, kjer je mogoče povečati obseg ka- kovostnega gibanja otrok in mladine z vse- mi pozitivnimi učinki na njihovo zdravje in učno uspešnost. Kakovost v tem kontekstu pojmujemo kot preplet sodobno zasno- vanih učnih načrtov in interesnih športnih programov, materialnih in normativnih pogojev za njihovo izpeljavo, ustrezno kompetentnega kadra in ustreznih pristo- pov pri delu z mladimi. Le sodobni pristopi, kot so diagnosticiranje na podlagi objek- tivnih podatkov, ustrezna diferenciacija in individualizacija vadbe, uporaba ustreznih pripomočkov in IKT (informacijsko komu- nikacijske tehnologije – postopki uporabe sodobnih učnih medijev, kot so računal- niški programi, medmrežje, videoposnetki in njihove analize, slike, kinogrami, plakati, merilci srčnega utripa, merilci porabe ener- gije itd.), različni načini evalvacije procesa, učinkovita in senzibilna izvedba pouka in interesnih športnih programov, lahko za- gotovijo, da bo športna vadba učinkovita, hkrati pa za mlade tudi prijetna izkušnja. Skladno z navedenim in predhodno pri- kazanimi dejstvi predlagamo ustrezno sis- temsko umestitev naslednjih ukrepov. 1. V vsakem vrtcu se zagotovi zaposlitev in delovanje vsaj enega športnega pe- dagoga, ki sodeluje pri vsebinah giba- nja v vseh enotah vrtca. Na ta način se predšolskim otrokom zagotovi 1 uro sistematične gibalne vadbe vsak dan prek različnih oblik, kot so: vadbena ura, gibalni odmor, gibalne minute, jutranja telovadba. 2. Po celotni navpičnici osnovne šole se zagotovi 1 ura športne vzgoje dnevno in omogoči, da te ure poučujejo športni pedagogi. a. Podobno, kot je opredeljeno za gi- mnazije, se spremeni zakonodaja, da ure predmeta šport v osnovni šoli in predmeta športna vzgoja v poklicnih ter tehniških šolah ne sodijo v obseg obremenitve šolarjev, saj predstavlja- jo za šolarje kompenzacijo pretežno sedečemu delu in regeneracijo glede na druge šolske obremenitve. b. S spremembo zakonodaje je treba spodbuditi sistemsko vključevanje športnih pedagogov v poučevanje športne vzgoje v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Strokovno najbolj ustrezna rešitev je skupno poučevanje razrednih učite- ljev in športnih pedagogov na razre- dni stopnji. c. V celotni navpičnici naj bo v vadbeni skupini največ 16 učencev. 3. V osnovni šoli se zmanjša čas, ki ga otro- ci preživijo sede; poleg 1 ure športne vzgoje dnevno šola skozi različne s šolo povezane dejavnosti omogoči otrokom še najmanj 60 minut zmerno do visoko intenzivne gibalne dejavnosti. a. V RAP-u steber Gibanje in zdravje vo- dijo učitelji športne vzgoje. S tem se omogoči nadaljevanje učinkov pro- grama ZŽS. b. Šole izvedejo ustrezne programe za spodbujanje gibalno dejavnega pri- hoda otrok v šolo (Bicivlak, Pešbus, postajališče šolskega prevoza 1 km od šole, starši brez avtomobilov v okolici šole), organizirajo gibalni od- mor, večinoma na zunanjih površinah šole, kratke gibalne prekinitve pouka – minute za zdravje in poučevanje skozi gibanje (še posebej na razredni stopnji). c. Z organizacijo šolskih dejavnosti in ustreznim vrednotenjem tega dela se zagotovi, da interesne športne programe v šoli izvajajo športni pe- dagogi. Slika 4. Razvrstitev študentov v skupine aerobnega fitnesa glede na spol (Jurak idr., 2016). 34 d. Šole uredijo zunanjost v ustrezni kombinaciji naravnih in umetnih po- vršin, tako da spodbuja gibalno de- javnost vseh razvojnih skupin otrok. e. Šole uredijo notranjost šol tako, da šola postane prej prostor gibanja kot sedenja in omogoči šolarjem gibalno dejavne prekinitve sedenja in pouče- vanje skozi gibanje; npr. večji razredi s šolskim pohištvom, ki omogočajo učenje ob gibanju, hodniki, ki omo- gočajo hitro gibanje oz. tek, avle, ki omogočajo postavitev opreme, ki spodbuja otroke k nevtralizaciji sede- čih obremenitev (npr. zvirala, plezala, plesni kotiček). 4. Šola načrtuje učno delo učencev doma (domače naloge) tako, da spodbuja gi- balno dejavnost otrok tudi v prostem času, ne pa da jim s tem narekuje sedeči čas tudi doma. 5. V vse srednješolske programe se uve- de tri ure športne vzgoje tedensko, pri izvedbi pa se zagotovi normativ 16 dijakov v vadbeni skupini. V poklicnih programih je vadba usmerjena tudi v ukrepanje glede poklicnih obremeni- tev. 6. V visokošolske in univerzitetne progra- me se ponovno uvede najmanj dve uri športne vzgoje tedensko, ki je usmer- jena tudi v prepoznavanje negativnih posledic prihodnjih poklicnih obreme- nitev študenta. 7. Pripravi se nove učne načrte oz. se jih posodobi tako, da sledijo spremenjeni vlogi športne vzgoje v šolskem sistemu. a. Cilje v učnih načrtih zadnjega trile- tja osnovne šole in v srednješolskih programih se preusmeri tako, da se poudarek prenese od poučevanja športnih veščin k oblikovanju zdrave- ga življenjskega sloga; programi naj zato vključujejo predvsem vsebine, ki bolj vplivajo na zdravje in telesno pripravljenost. b. Učitelji naj načrtujejo pouk veliko bolj v pedagoškem kontekstu individuali- zacije in diferenciacije, pri tem pa naj bo poudarjena individualno načrto- vana vadba z ustreznim nadzorom intenzivnosti (npr. s pomočjo meril- nikov srčne frekvence, pametnih za- pestnic); zaradi vse večjih razlik v gi- balnih sposobnostih otrok naj bosta različni tudi izbira vsebin in uporaba pristopov pri njihovem poučevanju. c. V večji meri se podpre koncept izbir- nosti; tako naj bo izbirnim predme- tom v osnovni šoli namenjenih več ur, v srednješolske programe pa je treba vključiti vsebine, ki so del prostoča- sne ponudbe v poznejšem življenju (predvsem športne dejavnosti, ki se izvajajo v naravi; različne oblike kon- dicijskih vadb, plesa ipd.) in športe, ki so del najstniške kulture. d. Načini posredovanja vsebin naj bodo privlačni, pouk naj spodbuja dejaven pristop otroka oziroma mladostnika, to pa zahteva delo v manjših sku- pinah (od 12 do največ 16), boljšo opremljenost telovadnic s sodobnimi pripomočki in IKT ter nujno povezo- vanje strok, kajti učenje je večrazse- žnostni proces, ki je učinkovitejši, če se učenec uči na različne načine in dojame vsebine z različnih vidikov ter zna uporabiti pridobljeno znanje tudi v različnih, predvsem vsakdanjih situacijah. e. Redna spremljava otrokove oziroma mladostnikove gibalne kompeten- tnosti (npr. s SLOfit-om) in učinkov pouka ter posredovanje povratnih informacij otrokom, mladostnikom, njihovim staršem ter zdravnikom morata na sistemski ravni zagotavljati kakovostno delo šol. 8. Usmerjeno vseživljenjsko izobraževanje naj postane stalnica v pridobivanju do- datnih poklicnih kompetenc učiteljev. Navedeni predlogi temeljijo na znanstve- nih spoznanjih in mednarodnih strokovnih priporočilih. Morebitne kompromisne reši- tve bodo dale slabše učinke. „Zahvala Avtorji se zahvaljujemo za pripombe in na- svete zasl. prof. dr. Janku Strelu in prof. dr. Mateji Videmšek. „Podpora strokovnim izhodiščem Ta strokovna izhodišča podpirajo: senat Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, izvr- šilni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije, strokovni svet za šport Republike Slovenije in izvršilni odbor Zveze društev športnih pedagogov Slovenije. „Literatura 9. Alesi, M., Bianco, A., Luppina, G. in Palma, A. (2016). Improving Children ’ s Coordinative Skills and Executive Functions : The Effects of a Foot- ball Exercise Program. 10. Ambrožič, F., Dežman, B., Kovač, M., Petrović, K., Strel, J., Škof, B. … Kovač, M. (1995). Šport v Republiki Sloveniji - dileme in perspektive. Lju- bljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 11. Ardoy, D. N., Fernández-Rodríguez, J. M., Jiménez-Pavón, D., Castillo, R., Ruiz, J. R. in Ortega, F. B. (2014). A Physical Education trial improves adolescents’ cognitive performan- ce and academic achievement: the EDUFIT study. Scandinavian Journal of Medicine & Sci- ence in Sports, 24(1), 52–61. 12. Armstrong, N. (2007). Physical fitness and physical activity patterns of European youth. V: W.D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young people‘s physical activity and sedentary lifestyles (pp. 27–56). Frankfurt am Main: Peter Lang. 13. Bahovec, E., Bregar, K., Čas, M., Domicelj, M., Saje - Hribar, N., Japelj, B., … Vrščaj, D. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 14. Bela knjiga o športu. (2007). Bruselj: Komisija evropskih skupnosti. 15. Booth, J. N., Leary S. D., Joinson, C., Ness, A. R., Tomporowski, P. D., Boyle, J. M. in Reilly, J. J. (2014). Associations between objectively measured physical activity and academic attainment in adolescents from a UK cohort. British Journal of Sports Medicine, 48, 265–270. 16. Blair, S. N., Kohl, H. W., Barlow, C. E., Paffen- barger, R. S., Gibbons, L. W. in Macera, C. A. (1995). Changes in physical fitness and all- -cause mortality: a prospective study of healthy and unhealthy men. Jama, 273(14), 1093–1098. 17. Brown, T. in Summerbell, C. (2009). Syste- matic review of school-based interventions that focus on changing dietary intake and physical activity levels to prevent childhood obesity: an update to the obesity guidance produced by the National Institute for He- alth and Clinical Excellence. Obesity Reviews, 10(1), 110-141. 18. Camacho, T. C., Roberts, R. E., Lazarus, N. B., Kaplan, G. A. in Cohen, R. D. (1991). Physical activity and depression: evidence from the Alameda County Study. American Journal of Epidemiology, 134(2), 220–231. 19. Cankar, A., Kovač, M., Horvat, L., Zupančič, M., Strel, J., Novak, D. … Čoh, M. (1994, 1995). Cilji šolske športne vzgoje. Ljubljana: Zavod Repu- blike Slovenije za šolstvo in šport. 20. Cankar, A., Kovač, M., Križnik, J., Tancig, S., Arko, U. … Slana, N. (1991). Izobraževanje v Sloveniji za 21. stoletje. Koncepcija in strategija športne vzgoje v Sloveniji. Ljubljana: Zavod Re- publike Slovenije za šolstvo in šport. športna vzgoja 35 21. Casper, R. (2005). Psychiatric disorders, mood and cognitive function: the influence of nu- trients and physical activity. V: A. P. Simopo- ulos (ur.), Nutrition and Fitness: Mental Health and Aging – Components and Implementation of Diet and Physical Activity and the Role of the Government. (str. 1–16). Basel: Karger. 22. Chaddock-Heyman, L., Erickson, K. I., Voss, M., Knecht, A., Pontifex, M. B., Castelli, D., … Kra- mer, A. (2013). The effects of physical activity on functional MRI activation associated with cognitive control in children: a randomized controlled intervention. Frontiers in Human Neuroscience, 7, 72. 23. Chaddock-Heyman, L., Hillman, C. H., Cohen, N. J. in Kramer, A. F. (2014). III. The importan- ce of physical activity and aerobic fitness for cognitive control and memory in children. Monographs of the Society for Research in Child Development, 79(4), 25–50. 24. Currie, C., Roberts, C., Morgan, A., Smith, R., Settertobulte, W., Samdal, O. idr. (2004). Young people’s health in context. Health be- haviour in school-aged children (HBSC) study: international report from the 2001/2002 survey. Copenhagen: World Health Organization Re- gional Office for Europe. 25. De la Cruz-Sánchez, E. in Pino-Ortega, J. (2010). An active lifestyle explains sex diffe- rences in physical performance in children before puberty. Coll Antropol, 34(2), 487–491. 26. Dobbins, M., De Corby, K., Robeson, P., Hus- son, H. in Tirilis, D. (2009). School-based physical activity programs for promoting physical activity and fitness in children and adolescents aged 6-18. The Cochrane Data- base of Systematic Reviews, (1). 27. Donnelly, J. E., Hillman, C. H., Castelli, D., Etni- er, J. L., Lee, S., Tomporowski, P., … Szabo- -Reed, A. N. (2016). Physical activity, fitness, co- gnitive function, and academic achievement in children: A systematic review. Medicine and Sci- ence in Sports and Exercise, 48(6), 1197–1222. 28. Engel, A. C., Broderick, C. R., van Doorn, N., Hardy, L. L. in Parmenter, B. (2018). Exploring the Relationship Between Fundamental Mo- tor Skill Interventions and Physical Activity Levels in Children: A Systematic Review and Meta-analysis. Sports Medicine, 48(8), 1845– 1857. doi: 10.1007/s40279-018-0923-3. 29. Erwin, H., Fedewa, A. in Ahn, S. (2013). Stu- dent Academic Performance Outcomes of a Classroom Physical Activity Intervention : A Pilot Study. International Electronic Journal of Elementary Education, 5(2), 109–124. 30. Evans, J. in Davies, B. (2017). Sociology, schooling and physical education. V: Physi- cal education, sport and schooling (str. 11–37). Routledge. 31. Evropska komisija/EACEA/Eurydice (2013). Športna vzgoja in šport v šolah v Evropi. Poro- čilo Eurydice. Luxembourg: Založba Evropske unije. 32. Ferreira, I., van der Horst, K., Wendel-Vos, W., Kremers, S., van Lenthe, F. J. in Brug, J. (2007). Environmental correlates of physical activity in youth - a review and update. Obes Rev, 8(2), 129–154. 33. Froberg, K. in Andersen, L. B. (2010). The im- portance of physical activity for childhood health.V: M. Kovač in G. Jurak (ur.), Procee- dings of the Fifth International Congress Youth Sport 2010. Retrieved January 15 from http:// www.youthsport2010.si/images/stories/ SM2010/proceedings1.pdf 34. Glenister, D. (1996). Exercise and mental he- alth: a review. Journal of the Royal Society of Health, 116(1), 7–13. 35. Globalna priporočila o telesni dejav- nosti za zdravje. [Global recommendati- ons on physical activity for health.] (2010). World Health Organization. Pridoblje- no iz http://apps.who.int/iris/bitstre- am/10665/44399/1/9789241599979_eng.pdf 36. Haapala, E. A., Poikkeus A., Kukkonen-Harjula, K., Tompuri, T., Lintu, N., Juuso, … Lakka, T. A. (2014). Associations of Physical Activity and Sedentary Behavior with Academic Skills – A Follow-Up Study among Primary School Children. PLoS ONE, 9(9). 37. Hardman, K. (2008). Physical education in Schools and PETE programmes in the Eu- ropean context: Quality issues. V: G. Starc, M. Kovač in K. Bizjak (ur.), 4th International Symposium Youth Sport 2008 – The Heart of Europe. Book of Abstracts. Ljubljana: Faculty of Sport, str. 9–26. 38. Haskell, W. L., Leon, A. S., Caspersen, C. J., Froelicher, V. F., Hagberg, J. M., Harlan, W., … Washburn, R. A. (1992). Cardiovascular bene- fits and assessment of physical activity and physical fitness in adults. Medicine and Sci- ence in Sports and Exercise, 24(6 Suppl), S201. 39. Hassmen, P., Koivula, N. in Uutela, A. (2000). Physical exercise and psychological well-be- ing: a population study in Finland. Preventive Medicine, 30(1), 17–25. 40. Hillman, C., Pontifex, M. B., Castelli, D. in Khan, N. A. (2014). Effects of the FITKids randomi- zed controlled trial on executive control and brain function. Pediatrics, 134(4), 1063–1071. 41. Hillman, C. H. Pontifex, M. B., Raine, L. B., Ca- stelli, D. M., Hall, E. E., in Kramer, A. F. (2009). The effect of acute treadmill walking on co- gnitive control and academic achievement in preadolescent children. Neuroscience, 159(3), 1044–1054. 42. Howie, E. K., Schatz, J. in Russell, R. P. (2015). Acute Effects of Classroom Exercise Breaks on Executive Function and Math Performan- ce: A Dose–Response Study. Research Quar- terly for Exercise and Sport, 86(3), 217–224. 43. Janssen, I. in LeBlanc, A. G. (2010). Systema- tic review of the health benefits of physical activity and fitness in school-aged children and youth. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 7(1), 40. 44. Jurak, G. in Kovač, M., (2009). Ali kurikularne spremembe dohajajo spremembe v življenj- skih slogih otrok? [Do curricular changes keep up with changes in lifestyle of chil- dren?] Sodobna pedagogika, 60(1). pp.318– 333. 45. Jurak, G., Kovač, M. in Starc, G. (2013). The ACDSi 2013 – The Analysis of Children’s De- velopment in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropological notebooks, 19(3), 123–143. 46. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2004). The opinions of class teachers about their com- petences for teaching physical education according to the new curriculum. V: R. Pišot, V. Štemberger, J. Zurc, A. Obid (ur.), Child in motion: proceedings. Koper: Univerza na Pri- morskem. 47. Jurak, G. (2006). Sports vs. the „cigarettes & coffee“ lifestyle of Slovenian high school students. Anthropological Notebooks 12(2), 79–95. 48. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2006). Impact of the additional physical education lessons programme on the physical and motor de- velopment of 7- to 10-year-old children. Ki- nesiology, 38(2), 105–115. 49. Jurak, G., Cooper, A., Leskošek, B. in Kovač, M. (2013). Long-term effects of 4-year longitudi- nal school-based physical activity interven- tion on the physical fitness of children and youth during 7-year follow-up assessment. Central european journal of public health, 21(4), 190–195. 50. Jurak, G., Leskošek, B., Kovač, M., Pajek, M. B., Sorić, M., Sember, V., ... Starc, G. (2017). SLOfit študent-pilotni projekt diagnostike telesne- ga in gibalnega razvoja študentske popula- cije v Sloveniji. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 65. 51. Jurak, G. in Pavletič Samardžija, P. (2014). Na- cionalni program športa v Republiki Sloveniji 2014-2023. Ljubljana: Tiskarna Knjigoveznica Radovljica d.o.o. 52. Jurak, G., Strel, J., Leskošek, B. in Kovač, M. (2011). Influence of the enhanced physical education curriculum on children‘s physical fitness = Utjecaj programa kineziološke in- tervencije na fizičku kondiciju djece. Hrvatski časopis za odgoj i obrazovanje, 13(4), 41–59. 53. Jurak, G., Starc, G., Kovač, M., Radi, P., Kosta- njevec, S. in Krpač, F. (2016). Dejavnosti akcij- skega načrta na področju gibanja in prehrane – Priročnik za preventivne time za izpeljavo dejavnosti v pilotnem testiranju. Pridobljeno iz http://www.slofit.org/Portals/0/Vsebina/ prirocnik_Uivajmo-v-zdravju_gibanje3.pdf 54. Jurak, G., Sorić, M., Starc, G., Kovač, M., Miši- goj-Duraković, M., Borer, K. in Strel, J. (2015). School day and weekend patterns of physi- cal activity in urban 11-year-olds: a cross-cul- 36 tural comparison. American journal of human biology, 2, 192–200. 55. Kovač, M. (2015). Športna vzgoja na razpotju med potrebami mladih in možnostmi okolja. V Š. Bergoč (ur.), Posodobitev pouka v osnov- nošolski praksi. Športna vzgoja, šport (str. 15–25). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 56. Kovač, M., Leskošek, B. in Jurak, G. (2012). Se- condary school students and their knowled- ge about health-related physical fitness and sport. Croatian journal of education, 14(4), 855–870. 57. Kovač, M., Leskošek, B. in Strel, J. (2007). Morphological characteristics and motor abilities of boys following different secon- dary school programmes. Kinesiology, 39(1), 62–73. 58. Kovač, M., Sloan, S. in Starc, G. (2008). Com- petencies in physical education teaching: Slovenian teachers‘ view and future per- spectives. European physical education revi- ew, 14(3), 299–323. 59. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2007). Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. 60. Kovač, M., Leskošek, B., Strel, J. in Jurak, G. (2013). Razlike v telesni zmogljivosti sloven- skih srednješolcev. Šport, 61(1-2), 5–11. 61. Kovač, M., Strel, J., Jurak, G. in Leskošek, B. (2012). Morphological characteristics and motor fitness among girls attending diffe- rent secondary-school programmes. Interna- tional Journal of Morphology, 30(2), 411–416. 62. Kovač, M., Strel, J., Jurak, G., Leskošek, B., Dre- melj, S., Kovač, P., … Starc, G. (2013). Physical activity, physical fitness levels, daily energy intake and some eating habits of 11-year-old children. Croatian Journal of Education, 2013, 15(1), 127–139. 63. Kriemler. S, Meyer, U., Martin, E., van Sluijs, E. M., Andersen, L. B. in Martin, B. W. (2011). Effect of school-based interventions on physical activity and fitness in children and adolescents: a review of reviews and syste- matic update. British Journal of Sports Medici- ne, 45(11), 923–930. 64. Kristan, S., Cankar, A., Kovač, M. in Praček, T. (1992). Smernice šolske športne vzgoje. Ljublja- na, Zavod RS za šolstvo in šport. 65. Kromhout, D., Bloemberg, B., Seidell, J. C., Nissinen, A. in Menotti, A. (2001). Physical ac- tivity and dietary fiber determine population body fat levels: the Seven Countries Study. International Journal of Obesity, 25(3), 301. 66. Kvalø, S. E., Bru, E., Brønnick, K. in Dyrstad, S. M. (2017). Does increased physical activity in school affect children’s executive function and aerobic fitness? Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 27(12), 1833–1841. 67. Lang, C., Brand, S., Feldmeth, A. K., Holsbo- er-Trachsler, E., Pühse, U. in Gerber, M. (2013). Increased self-reported and objectively as- sessed physical activity predict sleep quality among adolescents. Physiology & Behavior, 120, 46–53. 68. Lavelle, H. V., Mackay, D. F. in Pell, J. P. (2012). Systematic review and meta-analysis of school-based intervention to reduce body mass index. Journal of Public Health, 34(3), 360–369. 69. Leon, A. S. in Sanchez, O. A. (2001). Response of blood lipids to exercise training alone or combined with dietary intervention. Medici- ne & Science in Sports & Exercise, 33(6), S502– S515. 70. Lobstein, T. in Frelut, M. L. (2003). Prevalence of overweight among children in Europe. Obes Rev, 4(4), 195-200. 71. Logan, S. W., Robinson, L. E., Wilson, A. E., in Lucas, W. A. (2012). Getting the fundamen- tals of movement: A meta-analysis of the effectiveness of motor skill interventions in children. Child: Care, Health and Development 38(3), 305–315. 72. Malina, R. M. (2007). Physical fitness of chil- dren and adolescents in the United States: status and secular change. Med Sport Sci, 50, 67–90. 73. Mark, A. E. in Janssen, I. (2008). Dose-respon- se relation between physical activity and blood pressure in youth. Medicine and Sci- ence in Sports and Exercise, 40(6), 1007–1012. 74. Mullender-Wijnsma, M. J., Hartman, E., de Greeff, J. W., Doolaard, S., Bosker, R. J. in Vis- scher, C. (2016). Physically active math and language lessons improve academic achi- evement: a cluster randomized controlled trial. Pediatrics, 137(3), e20152743. 75. Nacionalni program športa v Republiki Slo- veniji (2000). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod za šport Slovenije. 76. NHS. (2019). Physical activity guidelines for children and young people. Retrieved April 25 2019 from https://www.nhs.uk/live-well/ exercise/physical-activity-guidelines-chil- dren-and-young-people/ 77. Partnerstvo za dejavnike tveganja kroničnih nenalezljivih bolezni. [NCD Risk Factor Colla- boration]. (2016). Trends in adult body-mass index in 200 countries from 1975 to 2014: a pooled analysis of 1698 population-based measurement studies with 19· 2 million par- ticipants. The Lancet, 387(10026), 1377–1396. 78. Pate, R. R., O‘Neill, J. R., Byun, W., McIver, K. L., Dowda, M. in Brown, W. H. (2014). Physical ac- tivity in preschool children: comparison bet- ween Montessori and traditional preschools. Journal of School Health, 84(11), 716–721. 79. Peluso, M. A. M. in Andrade, L. H. S. G. D. (2005). Physical activity and mental health: the association between exercise and mood. Clinics, 60(1), 61–70. 80. Pencea, V., Bingaman, K. D., Wiegand, S. J. in Luskin, M. B. (2001). Infusion of brain-derived neurotrophic factor into the lateral ventricle of the adult rat leads to new neurons in the parenchyma of the striatum, septum, thala- mus, and hypothalamus. The Journal of Neu- roscience, 21(17), 6706–6717. 81. Peternelj, B., Škof, B. in Strel, J. (2008). Diffe- rences between Slovenian pupils attending sport class and those attending a regular school programme. International Journal of Physical Education, 45(3), 144–151. 82. Priporočila za spodbujanje športne vzgo- je v šolah. [Recommendations to encoura- ge physical education in schools, including motor skills in early childhood, and to create valuable interactions with the sport sector, lo- cal authorities and the private sector.] (2015). European Commision - Expert Group on Health-enhancing physical activity. Prido- bljeno iz http://ec.europa.eu/transparen- cy/regexpert/index.cfm?do=groupDetail. groupDetailDoc&id=19860&no=1 83. Sallis, J. F., McKenzie, T. L., Alcaraz, J. E., Ko- lody, B., Faucette, N. in Hovell, M. F. (1997). The effects of a 2-year physical education program (SPARK) on physical activity and fi- tness in elementary school students. Sports, Play and Active Recreation for Kids. American Journal of Public Health, 87(8), 1328–1334. 84. Sasaki, J., Shindo, M., Tanaka, H., Ando, M. in Arakawa, K. (1987). A long-term aerobic exer- cise program decreases the obesity index and increases the high density lipoprotein cholesterol concentration in obese chil- dren. International Journal of Obesity, 11(4), 339–345. 85. Sember, V., Starc, G., Jurak, G., Golobič, M., Kovač, M., Pavletič Samardžija, P. in Morrison, S. (2016). Results from the Republic of Slo- venia 2016 Report Card on Physical Activity for Children and Youth. Physical Activity and Health, v tisku. 86. Sirard, J.R., Pfeiffer, K.A. in Pate, R.R. (2006). Motivational factors associated with sports program participation in middle school stu- dents. Journal of Adolescent Health, 38(6), 696–703. 87. Smernice EU o telesni dejavnosti (2008). Pridobljeno iz http://ec.europa.eu/sport/ library/policy_documents/eu-physical-acti- vity-guidelines-2008_sl.pdf 88. Starc, G., Kovač, M., Strel, J., Bučar Pajek, M., Golja, P., Robič, T., … Jurak, G. (2015). The ACDSi 2014 – a decennial study on adole- scents’ somatic, motor, psychosocial deve- lopment and healthy lifestyle: Study proto- col. Anthropological notebooks, 21(3), 107–123. 89. Starc, G. in Strel, J. (2011). Tracking excess we- ight and obesity from childhood to young adulthood: a 12-year prospective cohort study in Slovenia. Public Health Nutrition, 14(1), 49–55. 90. Starc, G. in Strel, J. (2012). Influence of the Quality Implementation of a Physical Edu- športna vzgoja 37 cation Curriculum on the Physical Deve- lopment and Physical Fitness of Children. BMC Public Health, 12(1), 61. 91. Starc G., Kovač, M., Strel, J. in Jurak, G. (2015, september). The outcomes of school-based interventions on children’s physical fitness: A case of Slovenia. Plenarno vabljeno predava- nje na konferenci Effects of physical activity application to anthropological status with children, youth and adults. Fakultet za sport, Beograd. 92. Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B. in Jurak, G. (2016). SLOfit 2016 – analiza telesne- ga in gibalnega razvoja otrok in mladine slo- venskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2015/2016. Ljubljana: Fakulteta za šport. 93. Steinberger, J., Daniels, S. R., Eckel, R. H., Hayman, L., Lustig, R. H., McCrindle, B. in Mietus-Snyder, M. L. (2009). Progress and challenges in metabolic syndrome in chil- dren and adolescents: a scientific statement from the American Heart Association Athe- rosclerosis, Hypertension, and Obesity in the Young Committee of the Council on Cardi- ovascular Disease in the Young; Council on Cardiovascular Nursing; and Council on Nutrition, Physical Activity, and Metabolism. Circulation, 119(4), 628–647. 94. Strel, J. (2015). Evalvacija programa zdrav ži- vljenjski slog 2014-2015. Ljubljana: Zavod fit lab – center za telesni in gibalni razvoj. 95. Strel, J., Kovač, M. in Jurak, G. (2007). Physi- cal and motor development, sport activiti- es and lifestyles of Slovenian children and youth – changes in the last few decades V: W. D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young people‘s physical activity and sedentary lifestyles (pp. 243–264). Frankfurt am Main: Peter Lang. 96. Strel, J. in Kovač, M. (1999). Šolski šport - pri- ložnosti in pričakovanja. V Hofman, E. (ur.), Školski sport - zbornik radova (str. 4–17). Za- greb: Fakultet za fizičku kulturu. 97. Strel, J., Bednarik, J., Cankar, D., Irgolič, K., Kondrič, M., Kovač, M. … Verovnik, Z. (1997). Šport v Sloveniji 92–96. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 98. Štihec, J. in Kovač, M. (1992). The influence of an experimental programme of physical education on the development of some morphologic and motor dimensions of 8-year-old pupils. Kinesiologia Slovenica, 1(1), 71–74. 99. Tomkinson, G. R. in Olds, T. S. (2007). Secu- lar changes in pediatric aerobic fitness test performance: the global picture. Med Sport Sci, 50, 46–66. 100. Tomkinson, G. R., Olds, T. S. in Borms, J. (2007). Who are the Eurofittest? Med Sport Sci, 50, 104–128. 101. Tremblay, M. S., LeBlanc, A. G., Kho, M. E., Saunders, T. J., Larouche, R., Colly, R. C., … Gorber, S. C. (2011). Systematic review of sedentary behaviour and health indicators in school-aged children and youth. Inter- national Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 8, 98. 102. Trudeau, F. in Shephard, R.J. (2005). Contri- bution of school programmes to physical activity levels and attitudes in children and adults. Sports Medicine, 35, 89–105. 103. Tul, M., Leskošek, B., Jurak, G. in Kovač, M. (2015). Perceived importance of Slovenian physical education teachers̀ professional competencies. Hacettepe Egitim Dergisi, 30(1), 268–281. 104. Vašíčková, J., Neuls, F. in Frömel, K. (2010). Comprehensive test in school physical edu- cation at secondary schools in the Czech Republik – Standardization and verification. Acta Universitatis Palackianea Olomucensis, Gymnica, 40(4), 7–14. 105. Vazou, S. in Skrade, M. A. (2017). Interventi- on integrating physical activity with math: math performance, perceived competen- ce, and need satisfaction. International Jo- urnal of Sport and Exercise Psychology, 15(5), 508–522. 106. Westerståhl, M., Barnekow-Bergkvist, M. in Jansson, E. (2005). Low physical activity among adolescents in practical education. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 15(5), 287–297. 107. Wedderkopp, N., Froberg, K., Hansen, H. S. in Andersen, L. B. (2004). Secular trends in physical fitness and obesity in Danish 9-ye- ar-old girls and boys: Odense School Child Study and Danish substudy of the European Youth Heart Study. Scand J Med Sci Sports, 14(3), 150–155. 108. Whalen, R. T., Carter, D. R. in Steele, C. R. (1988). Influence of physical activity on the regulation of bone density. Journal of Bio- mechanics, 21(10), 825–837. 109. Woods, C. B., Tannehill D., Quinlan, A., Mo- yna, N. in Walsh, J. (2010). The Children’s Sport Participation and Physical Activity Study (CSPPA). Research Report No 1. School of Health and Human Performance, Dublin City University and Irish Sports Council, Dublin, Ireland. Pridobljeno iz https://www. ucd.ie/t4cms/CCLSP_Study_Report1.pdf 110. Zaključno poročilo programa Zdrav življenj- ski slog 2015-2018 (2018). Zavod za šport Republike Slovenije Planica. Pridobljeno iz: https://www.zsrs-planica.si/wp-content/ uploads/2019/01/Zakljucno_porocilo_ ZZS_2015-2018.pdf prof. dr. Gregor Jurak Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport gregor.jurak@fsp.uni-lj.si 38 Decline of physical activity among adolescents - time to worry? Abstract Physical activity is one of the most important determinants of health, while physical inactivity is the fourh leading factor for early mortality and morbidity in the world. The study analyses the changes of moderate-to-vigorous physical activity of a cohort of boys and girls at ages 11 and 14. Their physical activity was assessed with the help of Bodymedia SenseWear Pro Armband and the analysis included only data that fulfilled he criteria of 90% daily wear time. The measurements of physical activity took place in autumn 2013 and 2014. The initial sample included 141 sixth-graders, aged 11 but in the 9th grade only the measurements of 50 children, meeting the strict criteria, were sassessed. The average moderate-to vigorous physical activity decreased more than one third between ages 11 and 14, being more noticeably at girls (46%) than boys (19%). Current findings warrant a wider debate on the organization of schoolwork. Key words: physical activity, ACDSi, accelerometer, longitudinal tracking, children, adolescents. Izvleček Telesna dejavnost je eden ključnih dejavnikov zdravja, telesna nedejavnost pa se uvršča na četrto mesto med dejavniki tveganja zgodnje umrljivosti in obolevno- sti na svetu. Pričujoča študija analizira spremembe v zmerni do visoko intenzivni telesni dejavnosti kohorte fantov in deklet pri starosti 11 in 14 let. Njihova telesna dejavnost je bila izmerjena objektivno z večsenzorsko napravo Bodymedia SenseWear Pro Armband, v štu- dijo pa so vključeni le podatki tistih merjencev, ki so jo nosili vsaj 90 % dneva. Merjenje telesne dejavno- sti je potekalo v jesenskih mesecih leta 2013 in 2016. Začetni vzorec je vključeval 141 šestošolcev, starih 11 let, v devetem razredu pa smo analizirali le podat- ke 50. merjencev, ki so zadostili strogim kriterijem. Ugotavljamo, da se je v obdobju med 11. in 14. letom starosti telesna dejavnost otrok, vključenih v vzorec, zmanjšala kar za tretjino, upad pa je bil bolj izrazit pri dekletih (za 46 %) kot pri fantih (za 19 %). Ugotovitve o izrazitem zmanjšanju telesne dejavnosti otrok v za- dnjih razredih osnovne šole narekujejo premislek o organizaciji šolskega dela v tem obdobju. Ključne besede: telesna dejavnost, ARTOS, merilnik po- speškov, longitudinalna spremljava, otroci, mladostnik. Vedrana Sember1, Marjeta Kovač1, Gregor Starc1, Shawnda Morrison2, Gregor Jurak1 Ali smo lahko zaskrbljeni zaradi zmanjšanja telesne dejavnosti naših otrok v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju? Vir: SLOfit 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana 2Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, 6310 Izola športna vzgoja 39 „Uvod Telesna dejavnost je eden ključnih kazalni- kov zdravja v človekovem življenju. Predsta- vlja celoto obnašanj telesa v gibanju, ki ga povzroča skeletno mišičevje, in se odraža v porabi energije (Caspersen, Powell in Chri- stenson, 1985). Telesna dejavnost je tako del celotne energijske porabe; ta vključuje tudi presnovo v mirovanju, rast in toplotne učinke prebavljanja hrane (Armstrong in Welsman, 2006). Eden večjih problemov današnjega načina življenja je porast tele- sne nedejavnosti; po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (2010) je telesna nedejavnost četrti glavni dejavnik tveganja zgodnje umrljivosti in obolevnosti na sve- tu. Pomanjkanje gibanja povečuje tveganje za nastanek srčnih bolezni (Batty, 2002) in nekaterih vrst raka (Batty in Thune, 2000) ter vpliva na psihosocialno zdravje, funk- cionalne sposobnosti in splošno kakovost življenja (Powell in Pratt, 1996). Ustrezno in- tenzivno gibanje povečuje tudi nasičenost kisika v možganih, kar pomaga pri izvedbi nalog in miselnih procesih (Kleim, Cooper in VandenBerg, 2002). Raziskave kažejo, da se telesna nedejavnost v otroštvu in mla- dosti v veliki meri odraža tudi v vedenjskih vzorcih v odrasli dobi (Malina, 2001). Zaradi znanstveno dokazanih pozitivnih vplivov telesne dejavnosti na človekovo zdravje in dobro počutje ter velikih zdra- vstvenih tveganj, ki jih povzroča telesna nedejavnost, je delovna skupina Šport in zdravje pri Evropski uniji (EU) izdala pri- poročila za povečanje telesne dejavno- sti evropske populacije, ki so naslovljena predvsem na oblikovalce politik (EUPAG, 2008). Prva smernica temelji na priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije (2010), da naj bodo otroci in mladostniki vsak dan najmanj 60 minut zmerno do visoko inten- zivno telesno dejavni. To količino telesne dejavnosti morajo otroci doseči z različ- nimi oblikami telesne dejavnosti (pouk, organizirana športna vadba, dejavna igra, prihod v šolo idr.), ki morajo biti varne, za- bavne in ki spodbujajo naravno gibanje otrok. Slovenija je pripravila priporočila o telesni dejavnosti za odrasle (Fras in Polič- nik, 2007), za otroke in mladostnike pa je skupina slovenskih avtorjev izoblikovala smernice (Bratina idr., 2011). Te izpostavljajo najmanjšo zaželeno dnevno količino zmer- no do visoko intenzivne telesne dejavnosti, povzeto po priporočilih Svetovne zdra- vstvene organizacije (2010), poleg tega pa opredeljujejo tudi strukturo ustrezne tele- sne vadbe (ogrevanje, postopnost napora, umirjanje in sproščanje) in primerne vsebi- ne za posamezne razvojne skupine otrok in mladostnikov glede na njihove razvojne posebnosti. Pretekle raziskave v Sloveniji so telesno dejavnost najpogosteje ocenjevale s po- močjo vprašalnikov (Matejek in Starc, 2013; Pišot in Zurc, 2004; Strniša in Planinšec, 2014; Zurc, Pišot in Strojnik, 2005), v zadnjih letih pa telesno dejavnost otrok in mla- dostnikov bolj objektivno ocenjujemo z merjenjem z različnimi merilniki pospeškov (Jurak idr., 2015; Sorić idr., 2015; Volmut, Pi- šot in Šimunič, 2013). Vprašalniki so zaradi enostavnosti in nizkih stroškov (Prince idr., 2008) najpogosteje uporabljena metoda za ocenjevanje telesne dejavnosti na po- pulacijski ravni (Dyrstad, Hansen, Holme in Anderssen, 2014), vendar pa so težavni zaradi veljavnosti in zanesljivosti rezultatov (Helmerhorst, Brage, Warren, Besson in Eke- lund, 2012). Ta se v večini primerov izraža v nenamernem precenjevanju pogostnosti in intenzivnosti telesne dejavnosti (War- necke idr., 1997) ali v želji po poročanju želenega izida (Argiropoulou, Michalopo- ulou, Aggeloussis in Avgerinos, 2004). Ker je tehnika dvojno označene vode, ki velja za zlati standard merjenja porabe energije pri ljudeh (Hoos, Plasqui, Gerver in Wester- terp, 2003), izjemno draga in neprimerna za uporabo na velikih vzorcih, se raziskovalci v veliki meri zanašajo na alternativne teh- nike (Krishnaveni idr., 2009) za oceno sku- pne porabe energije (merilniki pospeškov in večsenzorske naprave). Merilniki porabe energije oz. merilniki pospeškov še danes dajejo najbolj natančno oceno porabe energije med gibanjem telesa posamezni- ka kot v mirovanju (Ekelund, Tomkinson in Armstrong, 2011). Z odraščanjem se spreminjajo tako pogo- stnost in količina kot tudi intenzivnost in vrste telesne dejavnosti otrok. Zaradi po- večanja sedentarnega načina življenja in upada telesne dejavnosti v času odraščanja (Corder idr., 2015; Dalene idr., 2018; Farooq idr., 2018; Harding, Page, Falconer in Coo- per, 2015; Jaakkola idr., 2019; Jago idr., 2008; Lima idr., 2017; Lopes idr., 2019; Ortega idr., 2013; Rääsk idr., 2015; Santos, Marques, Min- derico, Ekelund in Sardinha, 2018)light (LPA so nas zanimale spremembe v objektivno ocenjeni količini telesne dejavnosti sloven- skih fantov in deklet v začetnem obdobju pubertete, tj. v obdobju med 11. in 14. le- tom starosti. „Metode dela Vzorec merjencev V študijo smo vključili merjence iz obse- žnejše raziskave transverzalnega spremlja- nja telesnega in gibalnega razvoja otrok – ARTOS (Jurak, Kovač in Starc, 2013). Stra- tificiran vzorec vključuje učence in učenke 6. razreda iz 12 osnovnih šol, izmerjene leta 2013, ki so bili v intervalu +/- 6 mesecev glede na 1. oktober 2013, stari 11 let. Iste učence in učenke smo ponovno izmerili čez tri leta, ko so bili devetošolci in so bili stari 14 let. Na začetni stopnji študije je so- delovalo 385 otrok, od tega smo v 6. razre- du pridobili zanesljive podatke 141 otrok, v 9. razredu pa 101 otrok. Merski protokol Telesna dejavnost je bila izmerjena z več- senzorsko napravo Bodymedia SenseWear Armband (SWA; BodyMedia Inc., Pittsbur- gh, ZDA). Delovanje merilnika SWA temelji na prepoznavanju vzorcev porabe energi- je in oceni telesne dejavnosti. Uporablja več ne invazivnih biometričnih senzorjev, s katerimi meri različne fizikalne kazalnike (toplotni tok, galvanski odziv kože, tempe- raturo kože, temperaturo ozračja ob telesu merjenca in telesno dejavnost, ki jo meri z dvoosnim merilnikom pospeškov). Merilnik s pomočjo algoritmov preračunava podat- ke iz več senzorjev, vključujoč spol, starost, višino in težo, ter izračuna porabo energi- je. Merilnik SWA je bil v preteklosti večkrat uporabljen za ocenjevanje porabe energije pri otrocih in mladostnikih (Jurak idr., 2015; Sorić idr., 2015) in se je izkazal za zanesljiv merski instrument tako pri odraslih (St- -Onge, Mignault, Allison in Rabasa-Lhoret, 2007) kot otrocih (Arvidsson, Slinde, Lars- son in Hulthén, 2009). Otroci so merilnik nosili na triglavi miši- ci desne roke en teden, vsak dan vseh 24 ur. Sneli so ga le pri morebitnih vodnih dejavnostih in prhanju. V analize telesne dejavnosti so bili vključeni le tisti otroci, ki so merilnik nosili vsaj pet zaporednih dni (od tega oba dneva med vikendom), dnev- no pa je moral merilnik zabeležiti porabo energije najmanj 21 ur in 20 minut. Merilnik je podatke zbiral v enominutnem intervalu. Antropometrijske meritve smo izvedli po standardnih antropometrijskih postopkih. V času teh meritev so bili otroci oblečeni v lahka oblačila in so bili bosi. Telesno vi- šino in dolžine smo izmerili z antropome- trom Siber & Hegner (Zurich, Switzerland) na milimeter natančno. Telesno maso smo 40 izmerili na 100 gramov natančno s preno- sno elektronsko tehnico Tanita BWB-800P (Arlington Heights, IL, ZDA). Vsakič, ko smo tehnico premaknili, smo preverili natanč- nost njenega merjenja. Zbiranje podatkov Starše merjencev smo pisno obvestili o namenu in postopkih zbiranja podatkov ter pridobili njihova pisna soglasja za vklju- čitev otrok v raziskavo. Za raziskavo smo pridobili pozitivno mnenje Komisije RS za medicinsko etiko (št. 138/05/13). Podrobno- sti zbiranja podatkov so že bila predhodno objavljena (Jurak idr., 2013). Merjenci iz raziskave ARTOS so nosili meril- nike SWA, ki so zaznavali njihove fiziološke procese polnih 6 dni v jesenskem obdobju. Isti otroci so merilnik nosili v letu 2013 in 2016, ko so obiskovali šesti in deveti razred osnovne šole. Izurjena ekipa raziskovalcev je namestila merilnike ob sredah zjutraj in jih pobrala naslednji teden v torek. Merjen- ci so nosili merilnike cel dan, začasno so jih odstranili le pri prhanju in kopanju ter ob tistih športnih dogodkih (običajno tekmo- vanjih), kjer jih zaradi zagotavljanja varno- sti ni bilo dovoljeno nositi. Pred začetkom merjenja smo učencem razložili delovanje merilnikov in jim dali ustna navodila za uporabo. Poleg tega smo zanje, za njihove starše in učitelje pripravili tudi kratka pisna navodila za uporabo merilnikov. Spremenljivke S pomočjo SWA smo ocenjevali naslednji spremenljivki telesne dejavnosti najstnikov: celotno porabo energije, izraženo v kilojo- ulih (kJ), trajanje zmerno do visoko inten- zivne telesne dejavnosti (MVPA), izražene v minutah (min). MVPA smo opredelili kot telesno dejavnost, ki je presegla presnovni ekvivalent dejavnosti (MET) 4 MET. Antro- pometrijske meritve so vključevale telesno višino, telesno maso, sedno višino in dolži- no noge. Obdelava podatkov Podatke o telesni dejavnosti smo analizirali s programskim paketom Bodymedia Sen- seWear Professional 8.1. S pomočjo progra- ma IBM SPSS 22.0 smo pregledali normal- nost porazdelitve in naredili deskriptivno statistiko. Za preučevanje razlik v telesni dejavnosti med spoloma in glede na sta- rost merjencev smo uporabili t-test za po- novljive vzorce. „Rezultati Povprečna starost vključenih šestošolcev je bila 11,29 + 0,3 let, pri tem so bila dekleta v 6. razredu stara 11,28 + 0,28 let, fantje pa 11,36 + 0,38 let. Povprečna starost vključe- nih devetošolcev je bila 14,27 + 0,33 let, pri tem so bila dekleta stara 14,23 + 0,32, fantje pa 14,30 + 0,34 let. Na vzorcu vseh merjencev smo analizirali razlike v ocenjeni telesni dejavnosti med spoloma in med starostnima obdobjema 11 in 14 let (Tabela 1). Pri devetošolcih se je bila povprečna količina MVPA v primerjavi s „Razprava Prva pomembna ugotovitev te študije je, da je obdobje med 11. in 14. letom starosti kritično zaradi zmanjšanja telesne dejavno- sti slovenskih otrok. V tem obdobju MVPA v povprečju namreč upade kar za tretjino, s tem, da je upad bolj izrazit pri dekletih (za 46 %) kot pri fantih (za 19 %). Upad MVPA v pubertetnem obdobju je sicer pričakovan. Vzroki za tako izrazito zmanjšanje količine MVPA so različni. Domnevamo, da je naj- pomembnejši dejavnik šolsko okolje, saj tuje raziskave kažejo, da je kar 80 % šolar- jev telesno dejavnih predvsem v šoli, ne pa Tabela 1 Ocenjena telesna dejavnost šolarjev v 6. (11 let) in 9. razredu (14 let), ločeno po spolu Spol Razred (N) Min Max Povprečje Standardni odklon MVPA (min) Ženski 6. (70) 21 390 129,11 77,07 9. (57) 17 267 69,77 47,69 Moški 6. (71) 38 346 152,23 73,38 9. (44) 45 368 123,64 65,587 Skupaj 6. (141) 21 390 140,75 75,86 9. (101) 17 368 93,24 62,00 Celokupna po- raba energije (kJ/kg) (kJ) Ženski 6. (70) 343 6363 2042,84 1364,44 9. (57) 222 6786 1502,63 1138,80 Moški 6. (71) 768 5496 2387,13 1193,51 9. (44) 695 10001 3229,64 1834,22 Skupaj 6. (141) 343 6363 2316,91 1305,51 9. (101) 222 10001 2254,99 1706,91 šestošolci nižja za 47,51 min, kar je predsta- vljalo več kot tretjino (33,8 %) telesne dejav- nosti šestošolcev. Pri tem je bilo zmanjšanje bolj izrazito pri dekletih (za 59,34 min) kot pri fantih (za 28,59 min). Pri starosti 11 let (6. razred) so bili najstniki statistično značilno telesno dejavnejši kot pri starosti 14 let (9. razred) (t = 17,087, p < 0,05). Velikost vpliva starosti na telesno dejavnost je bila velika (ES = 0,69). Devetošolci so bili statistično značilno bolj telesno dejavni kot deveto- šolke (t = 2,09; p < 0,05), medtem ko razli- ke med telesno dejavnostjo šestošolcev in šestošolk niso bile statistično značilne (t = 0,601, p = 0,55). Pri starosti 11 let je bilo 88 % merjencev (n = 124/141) v povprečju telesno dejavnih več kot 60 minut MVPA dnevno. Pri tem je bilo takšnih več fantov (94 %, N = 67/71) kot deklet (81 %, N = 57/70). Pri starosti 14 let je bilo takšnih 63 % merjencev (N = 67/101). doma (Woods, Tannehill, Quinlan, Moyna in Walsh, 2010). Naši učenci imajo v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju le dve uri redne športne vzgoje (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek in Strel, 2011). Manjša koli- čina ur glede na prvi dve vzgojno-izobra- ževalni obdobji je lahko kritična pri tistih učencih, ki ne izberejo izbirnega predmeta s športnega področja, saj se njihova siste- matična strokovno vodena MVPA zmanj- ša kar za tretjino. Učenci so v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju tudi bolj obremenjeni s šolskim delom, saj se poveča število predmetov iz 11 pa vse do 14 (Predmetnik osnovne šole, 2014) in nji- hova tedenska obremenitev iz 25,5 na 28,5 ur, lahko pa celo do 32 ur (Zakon o osnovni šoli, 2006; Predmetnik osnovne šole, 2014), kar posledično pomeni več sedenja v šoli in doma (več domačih nalog in učenja) ter posledično manj časa za telesno dejavnost. Brettschneider in Naul (2004) navajata re- športna vzgoja 41 zultate številnih študij, ki kažejo, da se v pu- berteti gibalna dejavnost značilno zmanjša s starostjo − 3 % letno pri fantih in kar 7 % letno pri dekletih. Močnejši upad telesne dejavnosti pri dekletih lahko pojasnjujemo z vstopom deklet v adolescenco. Ta nasto- pi po puberteti, mi pa smo ugotovili, da so dekleta v vzorcu postala v povprečju bio- loško zrela pri 12,2 letih, medtem ko fantje skoraj leto in pol kasneje (Sember, 2017). Z vstopom v adolescenco interesi deklet po- stanejo mnogo bolj raznoliki, zato čas na- menjajo vrsti različnih dejavnosti, glede na boljšo učno uspešnost deklet (Zurc, 2019) v srednjih šolah pa je mogoče, da dekleta učenju doma na račun telesne dejavnosti, posvečajo več časa kot fantje. Nižje kot je telesna dejavnost razvrščena v njihovem vrednotnem sistemu, manj časa ji name- njajo (Dexter, 1999; Riddoch idr., 2004; Silva idr., 2010). Fantje pridejo na to stopnjo ne- koliko kasneje, zato lahko pri njih pričaku- jemo večji upad z vstopom v srednjo šolo. Študije kažejo tudi, da so dekleta manj motivirana za športno dejavnost od fantov, zato v manjši meri sodelujejo v zunajšolskih športnih dejavnostih in na športnih tekmo- vanjih (Dexter, 1999; Silva idr., 2010) ter se pogosteje opravičujejo od pouka športa (Jurak in Kovač, 2011). V primerjavi s fanti so dekleta bolj orientirana na naloge, zanima jih predvsem učenje športnih veščin in ra- zumevanje procesov, medtem ko so fantje bolj orientirani v rezultat, kar pomeni, da se radi udeležujejo bolj intenzivnih dejav- nosti, kjer je v ospredju primerjanje med vrstniki in doseganje športnih dosežkov (Ames in Archer, 1988; Silva idr., 2010; Sirard, Pfeiffer in Pate, 2006). Pričakovano smo tudi ugotovili, da so fan- tje telesno bolj dejavni od deklet. Te ugo- tovitve so skladne s predhodnimi izsledki objektivnega ocenjevanja telesne dejav- nosti otrok (Hallal idr., 2012; Henning Bro- dersen, Steptoe, Boniface in Wardle, 2006; Jurak, Cooper, Leskošek in Kovač, 2013; So- rić idr., 2015)ethnicity and socioeconomic status (SES. Razloge za nižjo telesno dejav- nost deklet je moč iskati v manjši socialni podpori za šport (Telford idr., 2016), nižji stopnji užitka (Cairney idr., 2012) in v manj- šem sodelovanju v organiziranem športu (Vella, Cliff in Okely, 2014; Zurc, 2012)4042 children aged 8.25 (SD = 0.44. Medgeneracijskih primerjav o objektivno ocenjeni telesni dejavnosti šolarjev nima- mo, zaradi česar ne moremo zanesljivo do- kazati, ali je telesna dejavnost današnje ge- neracije 14-letnikov nižja, kot je bila telesna dejavnost preteklih generacij. Primerjave gibalne učinkovitosti kot rezultata telesne dejavnosti pa kažejo, da so današnje 14-le- tnice precej bolj učinkovite, kot so bila leta 1990, fantje pa nekoliko manj (Strel, 2017). Tudi primerjave ravni telesne dejavnosti slovenskih najstnikov z vrstniki iz tujine ka- žejo, da je le-ta še vedno visoka, še posebej med tednom (Sember idr., 2016; Tremblay idr., 2016). Omenjeni izsledki nakazujejo, da se upad telesne dejavnosti v tem sta- rostnem obdobju ne izraža tudi v upadu telesnih zmogljivosti otrok. Vprašanje pa je, kakšen je vpliv nižje telesne dejavnosti na telesno zmogljivost v kasnejšem obdobju adolescence. V tem obdobju namreč be- ležimo tudi v gibalni učinkovitosti slabše medgeneracijske trende (Strel, 2017). Ugotovitve te študije postavljajo ključno vprašanje, ali bomo kot družba zgolj spre- jeli navedene ugotovitve kot nekaj samou- mevnega ali pa se bomo odzvali nanje in mladostnikom, še posebej dekletom, omo- gočili boljše možnosti in spodbude za tele- sno dejavnost. Glede na to, da so slovenski otroci in mladostniki med telesno najbolj dejavnimi na svetu (Aubert idr., 2018; Trem- blay idr., 2016) in da se mnogi odločevalci ozirajo za našimi sistemskimi ukrepi, je smiselno zgolj nadgraditi dosedanje kon- ceptualne rešitve. Izsledki iz tujine kažejo, da se dekleta počutijo manj kompetentna pri športni vzgoji in da ima šola s športno vzgojo značilno manjši vpliv na telesno dejavnost deklet kot fantov (Van Sluijs, McMinn in Griffin, 2007). Isti trend je moč opaziti pri podpori staršev in prijateljev, kjer naj bi večja podpora prijateljev in družine značilno vplivala le na višjo dejavnost deč- kov (Telford idr., 2016). Domnevamo, da v Sloveniji v pred pubertetnem obdobju to ni težava, saj so pri 11. letih dekleta na isti stopnji gibalne učinkovitosti kot fantje. Te- žave deklet nastopijo v obdobju, ko zaradi pubertetnih sprememb ne obvladujejo več svojega telesa, kot so ga pred temi spre- membami. Razlike v gibalni učinkovitosti in v telesnih značilnostih med spoloma se naenkrat močno povečajo, zato so zelo upravičene zahteve po ločenem poučeva- nju deklet in fantov; tako že vrsto let poteka večji del šolskega programa v naših šolah. Znotraj ločenega poučevanja na predme- tni stopnji osnovne šole bo verjetno tre- ba dekletom ponuditi vsebinsko nekoliko spremenjen program, vse otroke pa bistve- no razbremeniti dodatnega dela za šolo v prostem času. Enak razmislek velja tudi za srednješolsko obdobje, tako za dekleta kot za fante, ki so ravno takrat v razvojno naj- bolj občutljivem obdobju. „Prednosti in omejitve Prednosti te študije vključujejo dosleden in natančen merilni inštrument, stroga merila pri upoštevanju meritev glede na nošenje SWA in velik začetni vzorec. Kljub temu da je SWA eden najbolj zanesljivih merilnikov za merjenje telesne dejavnosti, je treba upoštevati tudi nekatere omejitve: i) učen- ci so se zavedali, da so bili merjeni in nad- zorovani, zato njihovo izmerjeno telesno dejavnost ne moremo posplošiti kot po- polnoma realno oceno telesne dejavnosti; ii) visoki stroški merjenja in cena naprave nista omogočala merjenja telesne dejavno- sti vseh otrok v istem tednu, zato je lahko prišlo do sprememb v trajanju telesne de- javnosti zaradi različnih vremenskih razmer v času meritev; iii) zaradi kratke življenjske dobe baterije in majhnega pomnilnika naprave smo uporabili enominutno zaje- manje signala, kar je lahko povzročilo, da nismo zaznali vseh kratkotrajnih visoko in- tenzivnih gibanj in smo morda zaradi tega podcenili celotno trajanje in intenzivnost izmerjene telesne dejavnosti; iv) zunanji dejavniki, ki so lahko vplivali na telesno de- javnost med 11. in 14. letom starosti: dru- žinske težave, težave s prijatelji, prehranje- valne navade in sprememba okolja/šole; iv) zaradi strogih meril pri upoštevanju skoraj celodnevnih meritev smo iz analize izključi- li podatke nekaterih otrok, ki se intenzivno ukvarjajo s športom, saj so morali npr. med treningom ali tekmovanjem odstraniti me- rilnik, to pa je zagotovo vplivalo na ocenjen obseg MVPA. „Zaključek Izsledki študije predstavljajo pomemben prispevek k razumevanju sprememb v življenjskih slogih slovenskih najstnikov. Ugotovitve o izrazitem zmanjšanju tele- sne dejavnosti otrok na predmetni stopnji osnovne šole narekujejo premislek o or- ganizaciji šolskega dela v tem obdobju, še posebej ob vedno bolj prepričljivih znan- stvenih spoznanjih o povezanosti telesne dejavnosti s kognitivnim in možganskim delovanjem. Telesna dejavnost namreč iz- boljšuje prekrvavljenost možganov in na ta način izboljšuje možganski krvožilni sistem, poleg tega pa tudi izjemno poveča kon- centracijo neurotropina BDNF, ki spodbuja rast nevronov (Pencea, Bingaman, Wie- 42 gand in Luskin, 2001), dokazano pa izbolj- šuje tudi mikrostrukturo možganske beline, ki je ključna za hiter pretok informacij med možganskimi regijami in višjimi kognitiv- nimi centri (Chaddock-Heyman idr., 2014). Nekatere študije kažejo, da lahko že 20-mi- nutna aerobna dejavnost vpliva na večjo pozornost na učno snov in posledično na boljšo učno uspešnost (Hillman, Erickson in Kramer, 2008; Howie, Schatz in Pate, 2015). Z zagotavljanjem ustrezne količine in intenzivnosti telesne dejavnosti v času pouka lahko torej otrokom zagotovimo ustrezno nevrogenezo, ki sploh omogoči, da se naučijo in trajno pomnijo snov. Zato predlagamo šolam in odločevalcem na rav- ni šolske politike: • dosledno in kakovostno izvajanje re- dnega pouka športa za vse učence, ki vključuje sodelovanje športnega peda- goga in zdravnika pri opravičevanju od športne vadbe (Jurak idr., 2018), • posebno gibalno vadbo za zdravstve- no ogrožene (Jurak idr., 2018), • razmislek o nekoliko drugačnem pro- gramu športne vadbe za dekleta (pre- usmeritev od rezultatsko usmerjenih dejavnost k dejavnostim, ki so usmer- jene na njihovo telo in so zasnovane problemsko v obliki avtentičnih nalog), • obogatitev ponudbe in ustrezno orga- nizacijsko umeščenost športnih intere- snih dejavnosti v zadnjem vzgojno-iz- obraževalnem obdobju, še posebej za dekleta, • uvedbo gibalnih odmorov (Jurak idr., 2018), • uvedbo gibalno dejavnih kratkih preki- nitev pouka, t. i. minut za zdravje, • poučevanje skozi telesno dejavnost, • zagotavljanje možnosti za gibalno dejavnost otrok tik pred poukom in po njem (ureditev pogojev za dejavni prihod v šolo, ureditev okolice šole za spontano gibalno dejavnost – šolsko igrišče in naravno okolje). Domneve, s katerimi skušamo pojasnje- vati rezultate, narekujejo tudi nove smeri raziskovanja telesne dejavnosti slovenskih otrok in mladostnikov. Odgovor o vplivu posameznih okolij, še zlasti šolskega, na celokupno telesno dejavnost šolajočih se otrok, je mogoče pojasniti z dnevnimi ana- lizami telesne dejavnosti; tj. da se ugotovi, kakšen obseg MVPA dosegajo 11-letniki v času, ki ga preživijo v šoli ter zunaj nje (čez teden in ob koncu tedna) v primerja- vi s 14-letniki. Nadalje so potrebne ločene analize telesno najmanj dejavnih otrok, da ugotovimo, ali so se pri teh otrocih vzorci spreminjali drugače kot pri telesno bolj de- javnih in kakšen je vpliv teh sprememb na telesno zmogljivost teh otrok. Domnevo, da se zaradi nekoliko kasnejšega vstopa fantov v adolescenco večji upad njihove telesne dejavnosti zgodi šele v srednji šoli, je treba preveriti na vzorcu srednješolcev. „Viri 1. Ames, C. in Archer, J. (1988). Achievement goals in the classroom: students’ learning strategies and motivation process. Journal of Educational Psychology, 80(3), 260–267. 2. Argiropoulou, E. C., Michalopoulou, M., Aggeloussis, N. in Avgerinos, A. (2004). Va- lidity and reliability of physical activity me- asures in Greek high school age children. Journal of Sports Science and Medicine, 3(3), 147–159. 3. Armstrong, N. in Welsman, J. R. (2006). The Physical Activity Patterns of European Youth with Reference to Methods of Assessment. Sports Medicine, 36(12), 1067–1086. 4. Arvidsson, D., Slinde, F., Larsson, S. in Hulthén, L. (2009). Energy cost in children assessed by multisensor activity monitors. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(3), 603−611. 5. Aubert, S., Barnes, J., Abdeta, C., Abi Nader, P., Adeniyi, A., Aguilar-Farias, N., … S. Tremblay, M. (2018). Global Matrix 3.0 Physical Activity Report Card Grades for Children and Youth: Results and Analysis From 49 Countries. Journal of Physical Activity and Health, 15(2), 251–273. 6. Batty, G. D. (2002). Physical activity and coro- nary heart disease in older adults: a systema- tic review of epidemiological studies. The Eu- ropean Journal of Public Health, 12(3), 171−176. 7. Batty, D. in Thune, I. (2000). Does physical activity prevent cancer?: Evidence suggests protection against colon cancer and pro- bably breast cancer. British Medical Journal Publishing Group, 321, 1424. 8. Bratina, N., Hadžić, V., Battelino, T., Pistotnik, B., Dolenc, M., Šajber, D., … Dervišević, E. (2011). Slovenske smernice za telesno udej- stvovanje otrok in mladostnikov v starostni skupini od 2 do 18 let. Zdravniški Vestnik, 12(80), 885–896. 9. Brettschneider, W. D. in Naul, R. (2004). Study on young people’s lifestyles and sedentariness and the role of sport in the context of education and as a means of restoring the balance. Fran- kfurt am Main: Peter Lang. 10. Cairney, J., Kwan, M. Y., Velduizen, S., Hay, J., Bray, S. R. in Faught, B. E. (2012). Gender, per- ceived competence and the enjoyment of physical education in children: a longitudinal examination. International Journal of Behavio- ral Nutrition and Physical Activity, 9(1), 26–34. 11. Caspersen, C. J., Powell, K. E. in Christenson, G. M. (1985). Physical activity, exercise, and physical fitness: definitions and distinctions for health-related research. Public Health Re- ports, 100(2), 126–131. 12. Chaddock-Heyman, L., Erickson, K. I., Holtrop, J. L., Voss, M. W., Pontifex, M. B., Raine, L. B., … Kramer, A. F. (2014). Aerobic fitness is as- sociated with greater white matter integrity in children. Frontiers in Human Neuroscience, 8, 584. 13. Corder, K., Sharp, S. J., Atkin, A. J., Griffin, S. J., Jones, A. P., Ekelund, U. in Van Sluijs, E. M. F. (2015). Change in objectively measured physical activity during the transition to adolescence. British Journal of Sports Medici- ne, 49(11), 730–736. 14. Dalene, K. E., Anderssen, S. A., Andersen, L. B., Steene-Johannessen, J., Ekelund, U., Hansen, B. H. in Kolle, E. (2018). Secular and longitudi- nal physical activity changes in population- -based samples of children and adolescents. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 28(1), 161–171. 15. Dexter, T. (1999). Relationships between sport knowledge, sport performance and academic ability: Empirical evidence from GCSE Physical Education. Journal of Sports Sciences, 17(4), 283–295. 16. Dyrstad, S. M., Hansen, B. H., Holme, I. M. in Anderssen, S. A. (2014). Comparison of self- -reported versus accelerometer-measured physical activity. Medicine and Science in Sports and Exercise, 46(1), 99–106. 17. Ekelund, U., Tomkinson, G. in Armstrong, N. (2011). What proportion of youth are physi- cally active? Measurement issues, levels and recent time trends. British Journal of Sports Medicine, 45(11), 859–865. 18. Farooq, M. A., Parkinson, K. N., Adamson, A. J., Pearce, M. S., Reilly, J. K., Hughes, A. R., … Reil- ly, J. J. (2018). Timing of the decline in physi- cal activity in childhood and adolescence: Gateshead Millennium Cohort Study. British Journal of Sports Medicine, 52(15), 1002–1006. 19. Fras, Z. in Poličnik, R. (2007). Nacionalni program spodbujanja telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012: povzeto po strategiji Vlade Republike Slovenije na področju telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdrav- ja od 2007 do 2012. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 20. Hallal, P. C., Andersen, L. B., Bull, F. C., Guthold, R., Haskell, W., in Ekelund, U. (2012). Global physical activity levels: surveillance progress, pitfalls, and prospects. The Lancet, 380(9838), 247–257. 21. Harding, S. K., Page, A. S., Falconer, C. in Co- oper, A. R. (2015). Longitudinal changes in sedentary time and physical activity during športna vzgoja 43 adolescence. International Journal of Behavi- oral Nutrition and Physical Activity, 12(1), 1–7. 22. Helmerhorst, H. H. J. F., Brage, S., Warren, J., Besson, H. in Ekelund, U. (2012). A systematic review of reliability and objective criterion- -related validity of physical activity questi- onnaires. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 9(1), 103. 23. Henning Brodersen, N., Steptoe, A., Boniface, D. R. in Wardle, J. (2006). Trends in physical activity and sedentary behaviour in adole- scence: ethnic and socio-economic diffe- rences. British journal of sports medicine, 41(3), 140−144. 24. Hillman, C. H., Erickson, K. I. in Kramer, A. F. (2008). Be smart, exercise your heart: exercise effects on brain and cognition. Nature Revi- ews Neuroscience, 9(1), 58–65. 25. Hoos, M. B., Plasqui, G., Gerver, W.J. M. in Westerterp, K. R. (2003). Physical activity le- vel measured by doubly labeled water and accelerometry in children. European Journal of Applied Physiology, 89(6), 624–626. 26. Howie, E. K., Schatz, J. in Pate, R. R. (2015). Acute effects of classroom exercise breaks on executive function and math performan- ce: A dose–response study. Research Quarter- ly for Exercise and Sport, 86(3), 217–224. 27. Jaakkola, T., Hakonen, H., Kankaanpää, A., Jo- ensuu, L., Kulmala, J., Kallio, J., … Tammelin, T. H. (2019). Longitudinal associations of fun- damental movement skills with objectively measured physical activity and sedentari- ness during school transition from primary to lower secondary school. Journal of Science and Medicine in Sport, 22(1), 85–90. 28. Jago, R., Wedderkopp, N., Kristensen, P. L., Møller, N. C., Andersen, L. B., Cooper, A. R. in Froberg, K. (2008). Six-Year Change in Youth Physical Activity and Effect on Fasting Insulin and HOMA-IR. American Journal of Preventive Medicine, 35(6), 554–560. 29. Jurak, G. in Kovač, M. (2011). Excusing pupils from physical education lessons in primary school. Opravičevanje med poukom športne vzgoje v osnovni šoli. Didactica Slovenica, 28(1), 18–31. 30. Jurak, G., Kovač, M. in Starc, G. (2013). The ACDSi 2013–The Analysis of Children’s De- velopment in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropological Notebooks, 19(3), 123–143. 31. Jurak, G., Cooper, A., Leskošek, B. in Kovač, M. (2013). Long-term effects of 4-year longitudi- nal school-based physical activity interven- tion on the physical fitness of children and youth during 7-year follow-up assessment. Central European Journal of Public Health, 21(4), 190–194. 32. Jurak, G., Sorić, M., Starc, G., Kovač, M., Miši- goj-Duraković, M., Borer, K. in Strel, J. (2015). School day and weekend patterns of physi- cal activity in urban 11-year-olds: A cross- -cultural comparison. American Journal of Human Biology, 27(2), 192–200. 33. Jurak, G., Starc, G., Kovač, M., Kostanjevec, S., Radi, P., Erjavšek, M., … Krpač, F. (2018). Priroč- nik za preventivne time za izpeljavo dejavnosti na področju gibanja in prehrane v pilotnem te- stiranju projekta uživajmo v zdravju. Ljubljana: Fakulteta za šport. 34. Kleim, J. A., Cooper, N. R. in VandenBerg, P. M. (2002). Exercise induces angiogenesis but does not alter movement representati- ons within rat motor cortex. Brain Research, 934(1), 1–6. 35. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). Športnovzgojni karton: diagno- stika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. 36. Krishnaveni, G. V, Veena, S. R., Kuriyan, R., Kishore, R. P., Wills, A. K., Nalinakshi, M., … Kurpad, A. V. (2009). Relationship between physical activity measured using accelero- meters and energy expenditure measured using doubly labelled water in Indian chil- dren. European Journal of Clinical Nutrition, 63(11), 1313–1319. 37. Lima, R. A., Pfeiffer, K., Larsen, L. R., Bugge, A., Moller, N. C., Anderson, L. B. in Stodden, D. F. (2017). Physical Activity and Motor Compe- tence Present a Positive Reciprocal Longi- tudinal Relationship Across Childhood and Early Adolescence. Journal of Physical Activity and Health, 14(6), 440–447. 38. Lopes, L., Silva Mota, J. A. P., Moreira, C., Abreu, S., Agostinis Sobrinho, C., Oliveira- -Santos, J., … Santos, R. (2019). Longitudinal associations between motor competence and different physical activity intensities: LabMed physical activity study. Journal of Sports Sciences, 37(3), 285–290. 39. Malina, R. M. (2001). Physical activity and fi- tness: pathways from childhood to adultho- od. American Journal Of Human Biology, 13(2), 162–172. 40. Matejek, Č. in Starc, G. (2013). The relation- ship between children’s physical fitness and gender, age and environmental factors. An- nales Kinesiologiae, 4(2), 95–108. 41. Ortega, F. B., Konstabel, K., Pasquali, E., Ruiz, J. R., Hurtig-Wennlöf, A., Mäestu, J., … Sjö- ström, M. (2013). Objectively Measured Physical Activity and Sedentary Time du- ring Childhood, Adolescence and Young Adulthood: A Cohort Study. PLoS ONE, 8(4), e60871. 42. Pencea, V., Bingaman, K. D., Wiegand, S. J. in Luskin, M. B. (2001). Infusion of Brain-Derived Neurotrophic Factor into the Lateral Ventri- cle of the Adult Rat Leads to New Neurons in the Parenchyma of the Striatum, Septum, Thalamus, and Hypothalamus. The Journal of Neuroscience, 21(17), 6706–6717. 43. Pišot, R. in Zurc, J. (2004). Gibalna/športna aktivnost pri učencih in učenkah drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja osnovne šole. Revija za elementarno izobraževanje, 7(1), 99–107. 44. Powell, K. E. in Pratt, M. (1996). Physical acti- vity and health. British Medical Journal Publis- hing Group, 313, 126. 45. Predmetnik osnovne šole. (2014). Pridoblje- no iz http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs. gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetlet- ka/predmetniki/Pred_14_OS_4_12.pdf 46. Prince, S. A., Adamo, K. B., Hamel, M. E., Hardt, J., Gorber, S. C. in Tremblay, M. (2008). A com- parison of direct versus self-report measures for assessing physical activity in adults: a sys- tematic review. International Journal of Beha- vioral Nutrition and Physical Activity, 5(1), 56. 47. Rääsk, T., Konstabel, K., Mäestu, J., Lätt, E., Jürimäe, T. in Jürimäe, J. (2015). Tracking of physical activity in pubertal boys with dif- ferent BMI over two-year period. Journal of Sports Sciences, 33(16), 1649–1657. 48. Riddoch, C. J., Andersen, L. B., Wedderkopp, N., Harro, M., Klasson-Heggebø, L., Sardinha, L. B., … Ekelund, U. (2004). Physical Activity Levels and Patterns of 9- and 15-yr-Old Euro- pean Children. Medicine and Science in Sports and Exercise, 36(1), 86–92. 49. Santos, D. A., Marques, A., Minderico, C. S., Ekelund, U. in Sardinha, L. B. (2018). A cross- -sectional and prospective analyse of reallo- cating sedentary time to physical activity on children’s cardiorespiratory fitness. Journal of Sports Sciences, 36(15), 1720–1726. 50. Sember, V. (2017). Impact of physical activity and physical fitness on academic performance in selected Slovenian schoolchildren. Doctoral thesis, Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. 51. Sember, V., Starc, G., Jurak, G., Golobič, M., Kovač, M., Samardžija Pavletič, P. in Morri- son, S. A. (2016). Results From the Republic of Slovenia’s 2016 Report Card on Physical Activity for Children and Youth. Journal of Physical Activity and Health, 13(11/2), 256–264. 52. Silva, P., Sousa, M., Aires, L., Seabra, A., Ribeiro, J., Welk, G. in Mota, J. (2010). Physical activi- ty patterns in Portuguese adolescents: The contribution of extracurricular sports. Euro- pean Physical Education Review, 16(2), 171–181. 53. Sirard, J. R., Pfeiffer, K. A. in Pate, R. R. (2006). Motivational factors associated with sports program participation in middle school students. Journal of Adolescent Health, 38(6), 693–703. 54. Sorić, M., Starc, G., Borer, K. T., Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. in Mišigoj-Duraković, M. (2015). Associations of objectively assessed sleep and physical activity in 11-year old children. Annals of Human Biology, 42(1), 31–37. 44 55. St-Onge, M., Mignault, D., Allison, D. B. in Rabasa-Lhoret, R. (2007). Evaluation of a por- table device to measure daily energy expen- diture in free-living adults. The American Jo- urnal of Clinical Nutrition, 85(3), 742–749. 56. Strel, J. (2017). Fantje so v povprečju manj gi- balno učinkoviti, kot so bili leta 1990, dekleta pa bolj. Šport, 65(3), 176–184. 57. Strniša, K. in Planinšec, J. (2014). Gibalna de- javnost otrok z vidika socialno-ekonomskih razseznosti. Revija za elementarno izobraževa- nje, 7(1), 99–107. 58. Svetovna zdravstvena organizacija (2010). Global recommendations on physical activity for health. Ženeva: Svetovna zdravstvena or- ganizacija. 59. Telford, R. M., Telford, R. D., Cochrane, T., Cun- ningham, R. B., Olive, L. S. in Davey, R. (2016). The influence of sport club participation on physical activity, fitness and body fat during childhood and adolescence: The LOOK Lon- gitudinal Study. Journal of Science and Medi- cine in Sport, 19(5), 400–406. 60. Tremblay, M. S., Barnes, J. D., González, S. A., Katzmarzyk, P. T., Onywera, V. O., Reilly, J. J. in Tomkinson, G. R. (2016). Global Matrix 2.0 : Report Card Grades on the Physical Activity of Children and Youth Comparing 38 Coun- tries. Journal of Physical Activity and Health, 13(2), 343–366. 61. Van Sluijs, E. M. F., McMinn, A. M. in Griffin, S. J. (2007). Effectiveness of interventions to promote physical activity in children and adolescents: systematic review of controlled trials. BMJ, 335(7622), 703. 62. Vella, S. A., Cliff, D. P. in Okely, A. D. (2014). Socio-ecological predictors of participati- on and dropout in organised sports during childhood. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 11(1), 1–10. 63. Volmut, T., Pišot, R. in Šimunič, B. (2013). Objectively Measured Physical Activity In Children Aged From 5 To 8 Years. Slovenian Journal of Public Health, 52(1), 9–18. 64. Warnecke, R. B., Johnson, T. P., Chávez, N., Su- dman, S., O’rourke, D. P., Lacey, L. in Horm, J. (1997). Improving question wording in surve- ys of culturally diverse populations. Annals of Epidemiology, 7(5), 334–342. 65. Woods, C. B., Tannehill, D., Quinlan, A., Mo- yna, N. in Walsh, J. (2010). The Children’s Sport Participation and Physical Activity Study (CSPPA)–Research Report No 1. Dublin, Ireland: Irish Sports Council. 66. Zakon o osnovni šoli (uradno prečiščeno besedilo), Uradni list RS (2006). Pridoblje- no iz http://www.uradni-list.si/1/objava. jsp?urlid=200681&stevilka=3535 67. Zurc, J. (2012). Povezave med gibalno dejav- nostjo in razvitostjo socialnih spretnosti pri otroku. Zdravniški Vestnik, 81(12), 847–860. 68. Zurc, J., Pišot, R. in Strojnik, V. (2005). Gender Differences in Motor Performance in 5-6 year old children. Kinesiologia Slovenica, 11(1), 90–104. 69. Zurc, J. (2019). Ali je spol otroka dejavnik učne ospešnosti v osnovni šoli? Revija za Ele- mentarno Izobrazevanje, 12(1), 59-87. asist. dr. Vedrana Sember Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport vedrana.sember@fsp.uni-lj.si športna vzgoja 45 Organisation and web presentation of winter school in nature at primary schools from Podravska region Abstract The purpose of this study was to analyze information about organization of the implemented winter schools in nature among primary schools in Podravska region and the quality of their web presentations. We included all of the 78 primary schools from Podravska region in our research and analyzed 53 schools (67.9 %), which had information about their winter schools in nature presented on their web sites. We searched for information about participated grades, duration, places they went, sport and other activities. We also checked if web presentation included pictures, useful information for parents, author and date of publication. Web presentations were evaluated on three level quality scale (not appropriate, good and excellent). We found out that winter schools in nature were evenly distributed between 5th, 6th and 7th grades. Most winter schools in nature lasted five days and alpine skiing was leading sport activity. The majority of schools web presentations were evaluated by score “good presentation”. We also found out that the quality of web presentation was correlated with school’s size and their location. Research was based on one region in Republic of Slovenia, but offers a model for monitoring of realization of different school activities. Schools in different Slovenian regions have different conditions for organization of winter schools in nature therefore we suggest that the realization of winter school in nature should be analyzed for all regions in Slovenia. The schools should be encouraged to present their activities to public in more informative and interesting way. Key words: primary school, winter school in nature, alpine skiing, web presentation. Izvleček Namen raziskave je bil analizirati organizacijo izvedbe zimskih šol v naravi (ZŠvN) in kakovost njihovih predstavitev na svetovnem spletu. Izmed vseh osnovnih šol iz Podravske statistične regije (N = 78) smo v vzorec vključili tiste šole (N = 53; 67,9 %), ki so imele na svojih spletnih straneh podatke o izvedbi ZŠvN. Pri organizaciji izvedbe nas je zanimalo naslednje: razred, ki se je udeležil ZŠvN, trajanje ZŠvN, kraj izvedbe in način bivanja ter športne in druge vsebine. Spletne predstavitve smo ocenili na tristopenjski lestvici in jim glede na kakovost, ki so jo do- ločali sporočilnost in koristnost informacij za starše ter opremljenost spletne predstavitve s slikovnim gradivom, dodelili ocene pomanjkljiva, dobra in odlična predstavitev. Podatke smo analizirali še glede na velikost in lokacijo šole. Ugotovili smo, da se ZŠvN enakomerno udeležijo učenci 5., 6. in 7. razreda, ZŠvN najpogosteje trajajo pet dni, večina šol pa ponudi predvsem alpsko smučanje, med drugimi vsebinami pa prevladuje ples. Večina spletnih predstavitev je bila ocenjena z oceno dobro, na njihovo kako- vost pa vplivata tako velikost šole kot njena lokacija. Predstavljen model zbiranja podatkov omogoča, da se v prihodnje izdela poročilni sistem, s katerim bi lahko enostavno pridobili informacije o izvedbi različnih šolskih dejavnosti. Smisel- no bi bilo narediti analizo izvedb ZŠvN za celotno Slovenijo, saj imajo regije različne pogoje za izvedbo zimskih dejavnosti. Spodbuditi pa je treba tudi šole, da predstavijo svoje delo javnosti na bolj informativen in zanimiv način. Ključne besede: osnovna šola, zimska šola v naravi, alpsko smučanje, spletna predstavitev. Tomaž Zobec*, Marjeta Kovač** Organizacija in spletne predstavitve zimskih šol v naravi v Podravski statistični regiji * OŠ Olge Meglič, Ptuj ** Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana 46 „Uvod Idejo o izvedbi nekaterih šolskih vsebin v naravnem okolju poznamo že več kot sto- letje (Kovač in Jurak, 2012). V Sloveniji so se pojavile prve šole v naravi (ŠvN) s športnimi vsebinami v šestdesetih letih dvajsetega stoletja (Kristan, 1998) po zgledu dobrih praks iz Francije, Škotske, Anglije in Šved- ske (Kovač in Jurak, 2012). ŠvN predstavlja posebno vzgojno-izobraževalno obliko, kjer obvezen pouk poteka vsaj tri dni zunaj kraja šolanja (Šola v naravi za devetletno osnovno šolo, koncept, 2001). Od leta 2011 je ŠvN del obveznega osnovnošolskega programa, za učence, ki se ŠvN ne ude- ležijo, pa mora osnovna šola v tem času organizirati primerljive dejavnosti (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, 2011, člen 39.a). ŠvN se finan- cira iz dveh virov. Prvi, ki ga določa 81. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgo- je in izobraževanja (2007), je iz državnega proračuna. Drugi del zagotovijo starši, kar je določeno v 83. členu istega zakona. Kovač in Jurak (2012) navajata, da je temelj- ni namen ŠvN prek medpredmetnih pove- zav spoznati vlogo športnih dejavnosti na vsaj dveh ravneh: na osebni ravni učenec spozna fiziološke odzive organizma na na- por pri različnih dejavnostih in se seznani s preživetjem v naravi, na družbeni ravni pa gre predvsem za spoznavanje učen- cev z varovanjem okolja in spoznavanjem naravne ter kulturne dediščine. Šole lahko ponudijo vsebinsko različne ŠvN, kot so naravoslovne, športne, družboslovne (Šola v naravi za devetletno osnovno šolo, kon- cept, 2001). Znotraj športnega področja osnovnošolski Učni načrt za športno vzgo- jo navaja: »ŠvN z vsebinami plavanja poteka v 4. razredu, namenjena je predvsem pla- valnemu opismenjevanju in spoznavanju plavanja. V 5. ali 6. razredu šole ponudijo ŠvN s smučanjem, tekom na smučeh in drugimi zimskimi športi« (Kovač idr., 2011, str. 47). Prav plavanje in smučanje sta naj- pogostejši vsebini v športno usmerjeni ŠvN (Analiza ŠVN za koledarsko leto, 2014). Pod najširši pojem smučanje spadajo alpsko smučanje, deskanje na snegu, telemark, prosti slog, tek na smučeh in smučarski sko- ki (Lešnik in Žvan, 2007). Smučanju se v t. i. ZŠvN pridružujejo tudi druge vsebine, ki so povezane z zimskim okoljem, kot so zimski pohodi, sankanje, drsanje, igre na snegu, iz- delovanje iglujev in seznanjanje učencev z značilnostmi ter morebitnimi nevarnostmi, s katerimi se lahko srečajo v zimski naravi (Kovač in Jurak, 2012). Za učitelje se ŠvN začne že pred začetkom šolskega leta z uvrstitvijo programa v letni delovni načrt šole, zaključi pa se s poroči- lom, ki je del poročila o uresničitvi letnega delovnega načrta (Kovač in Jurak, 2012). Kristan (1998) posebej izpostavlja sezna- nitev staršev in drugih učiteljev z delom in življenjem v ŠvN in spodbudo učencev, ki se bodo šele odpravili v ŠvN, in njihovih staršev za vključitev otroka v takšno obliko vzgojno-izobraževalnega dela. Velik del informiranja se je v današnjem času preselil na svetovni splet. Zakon o osnovni šoli (1996, 32. člen) navaja, da morajo osnovne šole na spletnih straneh predstaviti podatke o šoli, značilnosti pro- grama šole, organizacijo dela šole v skladu z letnim delovnim načrtom, pravice in dol- žnosti učencev, vsebino vzgojnega načrta, hišni red in druge podatke. Tako bi morale šole na spletnih straneh predstaviti tudi ŠvN, saj je del obveznega programa. Pri objavah na spletnih straneh morajo šole spoštovati nekatera varnostna pripo- ročila. Na spletni strani safe.si so v prispev- ku »Kako oblikovati šolsko spletno stran?« (2017) objavljeni nekateri napotki za obli- kovanje spletnih strani šole. Poudarjajo, da je treba biti pozoren na fotografije, na katerih so učenci, saj je pred objavo slik na spletu treba pridobiti pisno dovoljenje star- šev. Priporočajo, da se otroke predstavi le z imeni, ne pa s priimki. Na spletni strani naj ne bi bilo osebnih elektronskih naslovov zaposlenih ali učencev. Preveriti je treba vsa besedila, katerih avtorji so učenci. Šole morajo biti pozorne na razkrivanje osebnih informacij in na kršitve avtorskih pravic. Priporočajo, da šola imenuje odgovorno osebo za prej našteto, učence pa poduči o varni rabi spleta. Podrobnejših statističnih analiz, kako šole izpeljujejo ZŠvN, v dostopni literaturi ni- smo zasledili. Na spletnih straneh pristoj- nega ministrstva sta objavljeni le zelo skromni analizi ŠvN za koledarski leti 2005 (Analiza šole v naravi v letu 2005, 2006) in 2014 (Analiza ŠVN za koledarsko leto, 2014), ki vključujeta nekatere podatke o vsebin- sko različnih ŠvN, podrobnejše podatke pa imamo le o plavalnih ŠvN (Drevenšek, 2018). Zato smo s pomočjo javno dosto- pnih spletnih predstavitev šol analizirali izvedene ZŠvN v eni od slovenskih stati- stičnih regij z dveh vidikov: organizacijske- ga (razred, v katerem šole ponudijo ZŠvN, trajanje ZŠvN, kraj izvedbe in način bivanja ter oddaljenost kraja izvedbe od šole, cena, dejavnosti, tako športne kot druge, ki jih poleg smučanja šole ponudijo učencem) in informativnega (način predstavitve ŠvN na spletu, narava informacij, vključenost slikovnega gradiva, datum objave in avtor prispevka, kakovost predstavitve). Pri tem so nas zanimale tudi nekatere razlike glede na velikost in lokacijo šole. Analizirali smo ZŠvN enem šolskem letu (2016/17), zaradi vzpostavitve modela za beleženje podatkov in obsežnosti iskanja pa smo se odločili le za eno regijo. Izbra- li smo Podravsko statistično regijo, ki se nahaja na severovzhodu Slovenije. Njena prednost je, da imajo šole zaradi bližine po- horskih smučišč dobre pogoje za izvedbo ZŠvN, hkrati pa ima smučanje v tem oko- lju dolgoletno tradicijo (Mencinger, 2017), slabost pa, da je regija po ekonomski moči pod slovenskim povprečjem, saj je bil leta 2016 bruto družbeni proizvod na prebival- ca peti najnižji v Sloveniji (Podravska regija, 2019). Finančni prispevki staršev so za ZŠvN namreč najvišji izmed vseh vsebinsko raz- ličnih ŠvN (Analiza šole v naravi v letu 2005, 2006), to pa vpliva na udeležbo otrok v pla- čljivih dejavnostih (Kodrnja, 2018). „Metode dela Preizkušanci V raziskavo smo vključili vse osnovne šole Podravske statistične regije, analizirali pa smo le šole, ki so izvedle ZŠvN in izvedbo predstavile na svojih spletnih straneh. Šole smo nato razvrstili glede na njihovo lokaci- jo in velikost po naslednjih merilih: Merila za določitev lokacije šole: Mestna šola – kraj, v katerem se naha- ja šola, je opredeljen kot mesto. Primestna šola – kraj, v katerem se na- haja šola, je od mesta oddaljen manj kot 12 km. Vaška šola – kraj, v katerem se nahaja šola, je od mesta oddaljen več kot 12 km. Merila za določitev velikosti šole: Velika šola – več kot 400 učencev. Srednje velika šola – 250 – 400 učen- cev. Majhna šola – manj kot 250 učencev. Pripomočki Pri zbiranju podatkov smo uporabili opa- zovalno metodo. V posebno preglednico smo zabeležili naslednje podatke: lokacija športna vzgoja 47 šole; velikost šole (število učencev na šoli; število oddelkov; število podružnic); pro- jekti, v katerih šola sodeluje in so povezani s športom oz. zdravjem (Zdrav življenjski slog, Eko šola in Zdrava šola); razred, v kate- rem so se učenci udeležili ZŠvN; cena ZŠvN; športne vsebine; druge vsebine; trajanje ZŠvN; kraj izvedbe; oddaljenost kraja izved- be od šole; bivanje v ZŠvN (hotel, počitni- ški dom, dom Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) …); način predstavitve na spletu; koristnost informacij v spletni predstavitvi; slikovno gradivo; datum ob- jave spletne predstavitve in avtor spletne predstavitve. Nato smo kakovost spletnih predstavitev ZŠvN ocenili na tristopenjski lestvici: a. Odlična predstavitev – bogata pred- stavitev dejavnosti (športnih in dru- gih), koristne informacije za starše (datum, ura prihoda, odhoda, tele- fonska številka vodje …); veliko slikov- nega gradiva. b. Dobra predstavitev – predstavitev dejavnosti, a predvsem manj po- membnih; nekaj slikovnega gradiva, ki je manj kakovostno. c. Pomanjkljiva predstavitev – skromna predstavitev dejavnosti, nepomemb- ne informacije ali pa jih ni, brez slikov- nega gradiva. Postopek Šole, ki so v Podravski statistični regiji, smo dobili iz seznama slovenskih osnovnih šol, ki je javno dostopen na spletni strani Mi- nistrstva za izobraževanje, znanost in šport (Seznam osnovnih šol, 2017). Nadaljevali smo s pregledom njihovih uradnih spletnih strani, tako da smo izdelali poseben model beleženja podatkov o ZŠvN, izvedenih v šolskem letu 2016/17. Nekatere podatke smo pridobili tudi s Facebook strani šol. S pregledom spletnih strani smo začeli 3. 4. 2017, saj smo predvidevali, da so do tega datuma šole že izvedle ZŠvN. Manjkajoče podatke za določitev velikosti šole (šte- vilo učencev na šoli) smo pridobili prek elektronske pošte oziroma s telefonskim klicem. Pri določitvi lokacije šole in njene oddaljenosti od kraja izvedbe smo upora- bili aplikacijo Google Zemljevidi. Pridoblje- ne podatke smo obdelali s programoma Microsoft Excel 2016 in IBM SPSS Statistics 22. „Rezultati in razprava Predstavitev šol in pridobitev podatkov Od 78 osnovnih šol iz Podravske statistične regije je na svojih uradnih spletnih straneh predstavilo ZŠvN nekaj več kot dve tretjini šol (N = 53, 67,9 %). V nadaljevanju je naš vzorec vključeval le šole, ki so imele pred- stavitve. Ker mora šola javno predstaviti svoje delovanje, lahko sklepamo, da je to- liko šol izvedlo ZŠvN, kar je manj, kot nava- ja poročilo pristojnega ministrstva za leto 2014, ko je ZŠvN izvedlo 74,2 % slovenskih osnovnih šol (Analiza ŠVN za koledarsko leto, 2014). Sklepamo, da je vzrok za manj- ši delež predvsem slabša ekonomska moč regije. Od vseh v vzorec vključenih šol jih je bilo 19 (36 %) iz vaškega okolja. Prav to- liko je bilo mestnih šol, najmanj pa je bilo primestnih šol (N = 15; 28 %). Največ šol (N = 23; 44 %) je bilo srednje velikih, deleža velikih in majhnih šol pa sta bila enaka (N = 15; 28 %). Večina šol (N = 49; 92,4 %) je pred- stavila ZŠvN le na svojih uradnih spletnih straneh, tri šole (5,7 %) pa so poleg tega za predstavitev uporabile tudi svojo Facebook stran; tako so poskrbele, da je objava do- segla večje število bralcev. Ena šola (1,9 %) je za predstavitev izbrala le Facebook stran šole. Nekateri podatki o izvedbi ZŠvN Največ šol je izvedlo ZŠvN v 5. (N = 15; 28,3 %), nato v 6. (N = 14; 26,4 %) oziroma 7. ra- zredu (N = 13; 24,5 %), kar kaže, da le nekaj več kot polovica šol upošteva Učni načrt za športno vzgojo v osnovni šoli (Kovač idr., 2011), ki navaja, da je priporočljiva izvedba ZŠvN v 5. ali 6. razredu. Izstopa petina šol, ki so jo izvedle v 7. razredu. Ugotovili smo, da priporočila glede razreda izvedbe (5. in 6. razred) najbolj upoštevajo vaške šole (N = 13; 68,4 %), med mestnimi (N = 9; 47,3 %) in primestnimi šolami (N = 7; 46,7 %) pa manj kot polovica, glede na velikost šole pa majhne šole (N = 13; 86,7 %), v bistve- no manjši meri pa velike (N = 6; 40 %) in srednje velike šole (N = 9; 39,1 %). Srednje velike šole so imela največji razpon, saj so ZŠvN izvedle vse od 2. do 8. razreda. Večina šol je ZŠvN izvedla v petih dneh (N = 32; 60,4 %). Nekatere šole so izvedle le 3- oziroma 4-dnevne ZŠvN (N = 7; 9,5 %), kar 15 šol (28,3 %) pa tega podatka ni navedlo. Ena od šol se je odločila, da bo ZŠvN traja- la 7 dni. Izvedba v petih dneh je skladna s priporočili koncepta ŠvN (Šola v naravi za devetletno osnovno šolo, koncept, 2001). Kar 8 šol (15,1 %) se je odločilo, da bo ZŠvN v opazovanem šolskem letu izvedlo na po- horskem smučišču Trije Kralji. Sledijo Rogla, Kope in Areško Pohorje; na vsaki od teh lo- kacij je ZŠvN izvedlo po šest šol. Dve šoli sta se odločili za izpeljavo ZŠvN v sosednji Avstriji. Če združimo pohorska smučišča (Trije Kralji, Mariborsko Pohorje, Areško Pohorje, Kope, Rogla, Ribnica na Pohorju), vidimo, da se je za izvedbo ZŠvN na njih odločilo kar 36 osnovnih šol (67,9 %), kar je razumljivo, saj je Pohorje s svojimi številnimi smučarskimi središči najbližje šolam v tej statistični regiji. Izračun oddaljenosti izbranega kraja izved- be ZŠvN od lokacije šole kaže, da šole Po- dravske regije izbirajo lokacije, ki so v pov- prečju oddaljene od šole 83,6 kilometrov, mediana pa je 60,6 kilometrov. Največja razdalja je znašala celo 250 kilometrov, naj- manjša pa 5 kilometrov. V povprečju so se odpravile najdlje (101,92 km) srednje velike šole, pri velikih šolah je ta razdalja občutno krajša (57,05 km), majhne šole pa so se naj- bolj približale povprečju (81,97 km). Glede na lokacijo šole so se v povprečju odpra- vile najdlje vaške šole (93,24 km), sledile so primestne šole (87,32 km), najbližje pa so se v povprečju odpravili učenci mestnih šol (70,34 km). Šole v ZŠvN ponujajo različne zimske špor- te. Največ, kar 42 (79,2 %) šol, je v ZŠvN izve- dlo alpsko smučanje. Sledita tek na smučeh in zimski pohod, za katera se je odločilo 13 šol (24,5 %). Deskanje na snegu so v ZŠvN ponudile le tri šole (5,7 %). Pogosto pa učenci spoznajo več dejavnosti hkrati, npr. alpsko smučanje in zimski pohod ali tek na smučeh in zimski pohod ali pa imajo učen- ci možnost izbire med alpskim smučanjem in tekom na smučeh. Med drugimi vsebi- nami, ki so namenjene predvsem večernim dejavnostim, prevladujejo ples (N = 20; 37,7 %) in družabne igre (N = 15; 28,3 %), le 7 (13,2 %) šol pa je imelo predavanja. Kar 18 šol (34 %) ni objavilo podatka o biva- nju, 14 šol (26 %) je organiziralo bivanje v domovih CŠOD, ki je cenovno najugodnej- še, sledijo pa šole, ki so izbrale hotele (N = 12; 23 %), planinske domove (N = 6; 11 %) in apartmaje (N = 3; 6 %). Spletne objave ZŠvN in njihova kakovost Po pregledu spletnih predstavitev smo ugotovili, da obstajajo štiri možnosti objav. Največ šol (N = 24; 45,3 %) je imelo le eno objavo. Sledili so ena objava za vsak dan 48 ŠvN (N = 12; 22,6 %), nato pa tesno skupaj še več objav ne glede na posamezen dan (N = 9; 17 %) in več objav v posameznih dnevih (N = 8; 15,1 %). Način spletne objave se razlikuje glede na velikost in lokacijo šole (Sliki 1 in 2). Majhne šole v veliki večini (N = 12; 80 %) predstavijo ZŠvN le z eno objavo. Več kot polovica sre- dnje velikih šol ima več kot eno objavo ali jo predstavijo v oblike ene objave po dne- vih, pri velikih šolah pa 73,3 % (N = 11) šol naredi spletne predstavitve ZŠvN v obliki več objav. Vaške šole so se večinoma (N = 15; 78,9 %) odločile za predstavitev ZŠvN z eno objavo na spletu. Med primestnimi šolami se je ne- kaj več kot polovica (N = 8; 53,3 %) odločila za eno objavo, več kot polovica mestnih šol (N = 11; 57,9 %) pa je ZŠvN predstavilo na spletu v več objavah. Le ena mestna šola se je odločila, da naredi predstavitev v obliki ene objave na spletu. Predstavitve smo nato razdelili na tiste, ki vsebujejo koristne informacije za starše otrok, ki so oziroma še gredo v ZŠvN, in tiste, ki so le promocijsko sredstvo šole. Nekaj več kot polovica šol je objavila le promocijske predstavitve ZŠvN (N = 28, 52,8 %), za kar je lahko več razlogov. Najbolj verjeten se nam zdi, da šole komunicirajo s starši prek drugih medijev in tako ne ob- javljajo podrobnejših informacij za starše na spletu, saj so to že naredile s posebni- mi pisnimi sporočili ali na roditeljskem se- stanku. Zato se odločajo za objavo kratkih sestavkov, iz katerih je lahko razbrati, kaj so učenci delali in kako so se ob tem počutili. Vse skupaj pa popestrijo z objavo slik. Kar 45 (84,9 %) šol, vključenih v analizo, je v spletne predstavitve vključilo slikovno gra- divo. Slike so prikazovale dogajanje tako na snegu kot ob spremljevalnih dejavnostih. Na vseh slikah je bilo videti, da otroci uživa- jo, verjetno zaradi izbora gradiva za objavo, saj želijo učitelji prikazati predvsem dobro počutje učencev. Kakovost spletnih predstavitev smo nato ocenili po vnaprej opredeljenih merilih. Pri tem je morala odlična predstavitev vključevati bogato predstavitev dejavno- sti, koristne informacije za starše in veliko slikovnega gradiva; takšnih predstavitev je bilo le 6 (11,3 %). Največ predstavitev je bilo ocenjenih z oceno dobro (N = 28; 52,8 %), nekaj pa je bilo tudi predstavitev, ki smo jih ocenili kot pomanjkljive (N = 19; 35,8 %), saj so vsebovale le skromne informacije o de- javnostih v ZŠvN. Slika 1. Način objave na spletu glede na velikost šol. Slika 2. Način objave na spletu glede na lokacijo šol. Slika 3. Kakovost predstavitve glede na velikost šole. športna vzgoja 49 Pri majhnih šolah je enako število pomanj- kljivih in dobrih predstavitev (N = 7), le ena pa je bila ocenjena odlično (Slika 3). Pri srednje velikih šolah je sicer največ dobrih predstavitev (N = 12), a tudi veliko število pomanjkljivih (N = 10), medtem smo pri velikih šolah zabeležili največ odličnih (N = 4) in najmanj pomanjkljivih (N = 2). Skle- pamo, da imajo velike šole več učiteljev, ki s svojim računalniškim znanjem uspejo oblikovati dobre oziroma odlične spletne predstavitve. Najvišji delež dobrih in odličnih predsta- vitev so imele mestne šole (N = 19; 79 %). Presenetljivo so sledile vaške šole (N = 19; 63,2 %), največji delež pomanjkljivih pred- stavitev pa smo zaznali med primestnimi šolami (N = 15; 53,3 %) (Slika 4). V največ primerih so avtorji spletnih pred- stavitev ZŠvN učitelji (N = 25; 47,2 %). Sle- dijo učenci (N = 10; 18,9 %), nekaj objav pa so skupaj pripravili učenci in učitelji (N = 6; 11,3 %). V 12 primerih (22,6 %) avtor spletne objave ni bil naveden (Slika 5). Ugotavljamo, da so spletne predstavitve ZŠvN dovolj kakovostne, če so avtorji le učenci (Tabela 1). Med predstavitvami uči- teljev jih je bilo 72 % (N = 18) ocenjeno kot dobrih in odličnih, medtem ko pri učencih ni bilo predstavitev z odlično oceno. Kar sedem predstavitev učiteljev je bilo oce- njenih kot pomanjkljivih, kar kaže na pre- majhno skrb šol za kakovost in všečnost obveščanja o njihovih dejavnostih. Omejitve raziskave Raziskava ima nekaj omejitev. Način pri- dobitve podatkov je lahko zaradi različnih predstavitev na spletu pomanjkljiv. Vse šole namreč niso imele vseh opazovanih podat- kov, ker na državni ravni ni natančnih dolo- čil o tem, kaj morajo predstaviti na svojih spletnih straneh. Zato bi bilo priporočljivo zaradi večje verodostojnosti pridobljene podatke dopolniti s poročili o uresničitvi letnega delovnega načrta vsake šole. Glede na to, da smo podatke zbirali samo v enem šolskem letu, se je lahko zgodilo, da nekatere manjše šole ZŠvN v tem letu niso izvedle, saj ŠvN ne izvajajo vsako leto. Prav tako se lahko zgodi, da šole v posame- znem letu ne izvedejo ZŠvN, če so snežne razmere v njihovem izbranem terminu neugodne. Tako bi lahko bili rezultati tudi nekoliko drugačni, če bi v raziskavo vključili podatke za več šolskih let. Opozoriti velja, da ocena spletne predsta- vitve ne pomeni tudi ocene izvedbe ZŠvN. Učitelji lahko izpeljejo odlično ZŠvN, a jim za predstavitev zmanjka časa ali pa temu ne namenjajo posebne pozornosti, saj me- nijo, da sta osebno poročilo učitelja star- šem in zadovoljstvo otrok ključna dejavnika dobre ocene ZŠvN. Kakovost spletne predstavitve bi lahko oce- njevali tudi po drugačnih merilih, verjetno pa bi bili rezultati tudi nekoliko drugačni, če bi predstavitve ocenjevalo več ocenje- valcev. „Sklep Ker je podatkov o izpeljavi ŠvN zelo malo, smo s pomočjo javno dostopnih šolskih Slika 4. Kakovost predstavitve glede na lokacijo šol. Slika 5. Avtorji spletnih objav. Tabela 1 Avtorji in kakovost predstavitve Avtor Skupaj Učenci Učitelji Učenci in učitelji N % N % N % N % Kakovost Pomanjkljiva 2 4,9 % 7 17 % 2 4,9 % 11 26,8 % Dobra 8 19,5 % 12 29,3 % 4 9,8 % 24 58,6 % Odlična 0 0 % 6 14,7 % 0 0 % 6 14,7 % Skupaj 10 24,4 % 25 61 % 6 14,7 % 41 100 % 50 spletnih strani analizirali ZŠvN, osredotoči- li pa smo se na eno do statističnih regij z dobrimi možnostmi za izpeljavo te organi- zacijske oblike na bližnjih pohorskih smu- čiščih. Ugotavljamo, da le dobri dve tretjini osnovnih šol iz Podravske statistične regije izvede ZŠvN, izvedba pa je enakomerno porazdeljena med petošolce, šestošolce in sedmošolce, kar nekoliko odstopa od pri- poročil stroke, ki predvideva izvedbo v 5. ali 6. razredu. Večina ZŠvN traja pet dni in poteka na Pohorju. Kljub temu je za večino šol prevoz precejšen strošek, saj je mediana oddaljenosti lokacije ZŠvN od šole 60,6 km in aritmetična sredina 83,6 km. Poleg ključnih podatkov o organizaciji ZŠvN smo analizirali tudi spletne predstavi- tve šol. Ugotavljamo, da obstajajo razlike v predstavitvah glede na velikost in lokacijo šole. Najpogostejše in kakovostnejše obja- ve imajo mestne in velike šole. Med pred- stavitvami učencev ni takih, ki bi jih lahko ocenili z oceno odlično, pri objavah učite- ljev pa smo zasledili tudi precejšen delež pomanjkljivih, a tudi odlične predstavitve. Recept za odlično predstavitev je, da učen- ci opišejo, kaj so počeli, učitelji pa to dopol- nijo s koristnimi informacijami in slikovnim gradivom ter objavijo na spletni strani šole. Ugotavljamo, da bi morale šole posvetiti več pozornosti spletnim predstavitvam svojih dejavnosti. V predstavitvah ne bi smeli manjkati podatki o razredu, športnih in drugih dejavnostih, informacije o traja- nju, kraju izvedbe in bivanju, nepogrešljiv sestavni del je seveda slikovno gradivo. Odlična predstavitev bi morala vsebovati še ceno ŠvN, datum in uro prihoda in od- hoda, vodjo ter datum in avtorja objave, pri tem pa naj se izmenjujejo prispevki učiteljev in učencev. Pri objavah morajo šole spoštovati zakonodajo glede varova- nja osebnih podatkov in nasvete s spletne strani SAFE.SI. Zbrane podatke bi v prihodnosti veljalo dopolniti še z analizami drugih statističnih regij, saj bi tako dobili bolj celovito sliko o izpeljavi ZŠvN v Sloveniji. Ker šole na sple- tnih straneh ne objavljajo vseh podatkov, bi bilo zanimivo analizirati izpeljavo teh dejavnosti tudi s posebnim poročilnim sistemom, kjer bi šole vsakoletno posredo- vale podatke pristojnemu ministrstvu, to pa bi pripravilo letno poročilo in ga javno objavilo na svojih spletnih straneh. Model zajema podatkov, uporabljen v tej raziskavi, je lahko podlaga za izdelavo takega poro- čilnega sistema. Tako bi dobili kakovostnej- ši pregled na izpeljavo posameznih oblik šolskega programa. „Literatura 1. Analiza ŠVN za koledarsko leto (2014). (14. 6. 2017). Pridobljeno iz http://www.mizs.gov. si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/po- drocje/os/pdf/Analiza_SVN_2014.pdf 2. Analiza šole v naravi v letu 2005 (2006). (14. 6. 2017). Pridobljeno iz http://www.mizs.gov. si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_pred- solsko_vzgojo_in_osnovno_solstvo/osnov- no_solstvo/osnovna_sola/arhiv/ 3. Drevenšek, M. (2018). Analiza osnovnošolskih šol v naravi s plavalnimi vsebinami. (Magistr- ska naloga, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument. php?id=110452&lang=slv 4. Kako oblikovati šolsko spletno stran. (15. 6. 2017). SAFE.SI. Pridobljeno iz http://old.safe. si/db/32/1902/Nasveti/Kako_oblikovati_sol- sko_spletno_stran/ 5. Kodrnja, E. (2017). Mnenje študentov Fakultete za šport o šoli v naravi. (Diplomsko delo, Fa- kulteta za šport). Pridobljeno iz https://repo- zitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=95018 6. Kovač, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje. Didaktični pojavi, športni programi in učno okolje. Ljubljana: Fakulteta za šport. 7. Kovač, M., Markun Puhar, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Pridobljeno iz http://www.mizs.gov.si/file- admin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/ os/prenovljeni_UN/UN_sportna_vzgoja.pdf 8. Kristan, S. (1998). Šola v naravi. Radovljica: Di- dakta. 9. Lešnik, B. in Žvan, M. (2007). Naše smučine. Ljubljana: SZS - ZUTS Slovenije. 10. Mencinger, U. (2017). Zgodovina Naj Naj. Pridobljeno iz http://www.zlatalisica.si/nc/ organizacija/zgodovina/?tx_goldenhisto- ryview_pi1%5Bshow_naj_naj%5D=1 11. Podravska regija. (20. 8. 2018). Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno iz https:// www.stat.si/obcine/sl/2016/Region/Absolu- teDataAll/2 12. Seznam osnovnih šol. (3. 4. 2017). Pridobljeno iz https://krka1.mss.edus.si/registriweb/Se- znam1.aspx?Seznam=2010 13. Šola v naravi za devetletno osnovno šolo. Kon- cept. (2001). Pridobljeno iz http://www.mizs. gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/ podrocje/os/devetletka/program_drugo/ Sola__v__naravi.pdf 14. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja /ZOFVI/ (2007). Uradni list RS, št. 16 /07 (6. 6. 2017). Pridobljeno iz http://za- konodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO445. html 15. Zakon o osnovni šoli (1996). Uradni list RS, št. 81/06 (21. 6. 2017). Pridobljeno iz http://pisrs. si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO448 16. Zakon o spremembah in dopolnitvah za- kona o osnovni šoli (2011). Uradni list RS št. 87/11 in 40/12 – ZUJF (15. 6. 2017). Pri- dobljeno iz http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=Z AKO6129 Tomaž Zobec, mag. prof. šp. vzg OŠ Olge Meglič, Ptuj tomaz.zobec@olgica.si iz prakse za prakso 51 Using statical systems for the understanding of the sports training process Abstract Two models for prediction performance of 800 m running were constructed and veryfied by using data-base and results from the research experiment on 800 m runners (Šturm, J., Ušaj A., 1985) and by using data from follow-up study during selected competi- tion season. The aim of the study was to simulate 800 m running performance by using different enhancements of performance characteristics: vmax, v400 and v12min. The results have shown that the regression model succesfully predicted performance of 800 m runners. Power of each of the performance characteristics have shown that all are important in prediction of 800 m running. This is particularly important during observation of shorter duration of running at highest running velocities when simulation of world record was the aim of analysis. Namely, the importance of endurance performance even enhanced in parallel to increased maximal velocity and anaerobic endurance. Differently, the velocity model have shown more sensitivity to individual adaptations on training. This model seems to be very useful in simulation of running performance by using enhancements in performance characteristics. Key words: 800 m running, statical systems, regression model, velocity model, simulations. Izvleček Na osnovi podatkov in rezultatov raziskave na tekačih na srednje in dolge proge (Šturm, J.; Ušaj A., 1985) in na osnovi podatkov iz tekmovalnih sezon nekaterih kvalitetnih slovenskih tekčev na 800 m sta bila izdelana in preizkušena dva modela: regresijski, ki je uporabil podatke 65 tekačev, in hitrostni, ki je uporabil rezultate nekaterih posamezni- kov. Namen naloge je bil ugotoviti, katere nove informacije lahko ponudita oba mo- dela. Ugotovljeno je, da je regresijski model uporaben pri opazovanju jakosti povezav med posameznimi značilnostmi tekačev: vmax, v400 in v12min in njihovo tekmovalno zmo- gljivostjo, pa tudi pri opazovanju povezav med značilnostmi vadbe in posameznimi značilnostmi tekačev. Ugotovljeno je, da se pri doseganju vrhunskih rezulatov v teku na 800 m vloga vzdržljivosti ne zmanjšuje kljub skrajšanju trajanja teka. Hitrostni model je po drugi strani bolj primeren pri opazova- nju vadbenih učinkov pri posameznem te- kaču. Posebej je to učinkovito pri simulaciji doseganja svetovnih rekordov. Ključne besede: tek na 800 m, statični modeli, regresijski model, hitrostni model, simulacije. Anton Ušaj Razumevanje športne vadbe skozi vidik statičnega sistema Foto: Arhiv Inštitut za šport 52 „Pred uvodom Poteka 35 let od do sedaj nejvečje raziskave na tekačih na srednje in dolge prog v tem delu Evrope. S spoštovanim prof. dr. Jožetom Šturmom sva zasnovala in s pomočjo ostalih sodelavcev izpeljala ta poskus v Novi Gorici, kjer sem tedaj imel laboratorij. Podatki tudi danes predstavljajo še neizčrpan vir možno- sti za analize. V nekaterih delih so ti podatki uporabljeni tudi v tem prispevku. Zato to delo namenjam spominu na mojega profesorja. „Uvod Prav gotovo bralcu ne bo težko ugotoviti, da sta v povezavi s športom najpogosteje omenjena športna vadba in športni dose- žek. Športno vadbo si je mogoče predsta- vljati kot dolgotrajen proces, torej neko do- gajanje, ki traja skozi celotno športnikovo kariero. Skozi to obdobje športniki vadijo in pri tem uporabljajo različne vadbene pro- store, vadbena sredstva, metode in količi- ne (Grafikon 1). Vadba športnikov je vedno bolj zahtevna, kar omogoča spremembe in napredek (izboljševanje tekmovalnih do- sežkov). Obstaja povezanost med športno vadbo in tekmovalnim dosežkom, ki pa se pogosto- krat poenostavlja v mnenje, da je športna vadba edini vzrok za napredek, tekmoval- ni dosežek pa edina posledica vadbe. Ta zveza se je v največji meri »zlorabila« pri napačni razlagi reultatov švedskega psiho- loga K. A.Ericssona, ki je ugotovil, da je bilo pri mnogih vrhunskih dosežkih potrebno prej opraviti več kot 10000 ur naporne vadbe (Ericsson, K.A., 2012). Ugotovitev se je poenostavila v pravilo, da je za vrhunski dosežek potrebno vaditi vsaj 10000 ur. To je več kot 10 let resne športne vadbe, če vadimo 2 uri dnevno, vse dni v letu (365 dni), kar se običajno ne zgodi, saj vadba ne poteka vsak dan, vrhunski športniki pa po- gosto vadijo dvakrat ali celo trikrat dnevno. To je grobo ocenjeno tudi blizu dejanskega trajanja kariere mnogih vrhunskih špor- tnikov, toda ne vseh. Nikakor ni mogoče najti vzročno-posledične povezave med trajanjem kariere in vrhunskim športnim dosežkom saj je ta odvisen tudi od nivoja, s katerega športnik začne svojo kariero in dinamičnosti, s katero se mu povečujejo tekmovalni dosežki. To pa sta dejavnika, ki ju je mogoče povezati z nadarjenostjo. Zato je potrebno že na začetku ugotoviti, da mnenji: »če vadiš za moč kot gibalno sposobnost, potem se ti bo ta moč tudi izboljševala« ali »če vadiš za vzdržljivost, potem se ti bo vzdržljivost tudi izboljševa- la«, nikakor ne veljata tako zanesljivo, da bi lahko predstavljala neko resno strokovno mnenje. Najbolje to predstavlja znameniti poskus Boucharda C. (1985), pa tudi naše izkušnje pri opazovanju vadbenih učinkov pri intervalni vadbi so podobne (Ušaj, ne- objavljeno 2016-2018, grafikon 2). Posledice enake vadbe so po pravilu zelo različne pri- lagoditve: od izrazitih, pri tistih, ki so zelo dovzetni na vadbo, do tistih, ki se ne bodo prilagajali in bodo neodzivni kljub velike- mu trudu (Grafikon 2). Iz navedenega, pa tudi iz že znanih zna- čilnosti športne vadbe je mogoče potrditi zapletenost tega sistema. Tvorijo ga številni sestavni deli in povezave med njimi (Grafi- kon 1, Ušaj A., 2012). Razumevanje takšnega sistema se najprej začne pri izdelavi mode- la. Najprej se dejanski sistem razgradi na nekaj najpomembnejših sestavnih delov (Ušaj A., 2014). Nato sledi izgradnja modela iz teh sestavnih delov in preizkus njego- vega delovanja. Model mora v kar najve- čji meri posnemati delovanje resničnega sistema. Ena lažjih poti do omenjenega rezultata je obravnavanje sistema športne vadbe z uporabo statičnih modelov. „Športni dosežek in športnikove značilno- sti, opazovane s statičnimi modeli športna vadba je usmerjena k izboljšavi tekmovalnega dosežka. Ta glavni cilj pa niti približno ni lahko uresničiti, če vemo, da se Grafikon 1. Prikaz sistema športne vadbe s treh vidikov, ki si zaporedno sledijo: športna vadba povzro- ča spremembe v organizmu, te pa učinkujejo na tekovalno zmogljivost. Grafikon 2. Prikazano je spreminjanje hitrosti teka pri ponavljanju 2000 m razdalje pri teku, 3–5-krat v tednu, z najvišjo možno intenzivnostjo, v intervalu okrog enega meseca. Opaziti je značilne prilago- ditve pri odzivnem in njihova odsotnost pri neodzivnem posamezniku. iz prakse za prakso 53 to lahko zgodi le v trenutku tekme. Najprej je potrebno ugotoviti, kaj je v tekmoval- nem dosežku tisto, kar lahko z vadbo spre- menimo. V tistih športnih panogah, kjer je tekmovalni dosežek merljiv eksaktno (čas, razdalja, sila, pospešek, hitrost ...), na primer v atletiki in plavanju, je tekmovalni dosežek tisti rezultat, ki ga želimo z vadbo spreme- niti. V tem primeru je športni dosežek tudi tisti, ki ga želimo vrednotiti in razumeti. Naše razumevanje takšnega športnega dosežka temelji na povezanosti med tek- movalno zmogljivostjo in nekaterimi zna- čilnostmi športnika, ki jih ugotovimo pred tekmovanjem s testiranji, meritvami in pre- iskavami. Značilnosti so vsaka zase s svojo tipično jakostjo povezane s tekmovalnim dosežkom (Grafikon 3). R a1 a2 a3 a4 k1 k2 k3 k4 Grafikon 3. Prikazan je primer štirih značilnosti (a 1 , a 2 , a 3 in a 4 ), ki vsaka s svojo jakostjo (k 1 , k 2 , k 3 in k 4 ) učinkuje na tekmovalno zmogljivost (R). Tekmovalna zmogljivost (R) je tako vsota posameznh učinkov, ki jo lahko tudi zapi- šemo: R = K + a 1 · k 1 + a 2 · k 2 + a 3 · k 3 + a 4 · k 4 (Enačba 1), kjer so a 1 , a 2 , a 3 , in a 4 dosežene vrednosti na posameznih testih, k 1 , k 2 , k 3 in k 4 jakosti, s katerimi je udeležen posamezen kazalec v rezultatu R, K pa konstanta enačbe. Gre za regresijsko enačbo, ki jo lahko izračunamo s pomočjo raziskav, ki so posebej prilagojene uporabi metode multiple linearne regresije (Šturm J. in Ušaj A., 1985). V navedeni raz- iskavi je bilo leta 1985 udeleženo 85 teka- čev na srednje in dolge proge iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Mađarske in Italije. Eden od rezultatov, ki je uporabil 51 tekačev na 800 m, je pokazal, da je uporabljen model po- jasnil 77 % variance tekmovalnih rezultatov v teku na 800 m, kar je za takšen tip razi- skav kar precej. Toda še 23 % nepojasnjene variance zahteva izboljšave. Priloga 1 kaže poskus simulacije teka na 800 m. Enač- ba predstavlja model, ki ga lahko v praksi tudi uporabimo za predvidevanje posledic vadbe, ko se izračunava tekmovalno zmo- gljivost (Ušaj A., 2012). Pomembno je pred- hodno proučevanje smeri učinkov vektor- jev različnih kazalcev. Tako Grafikon 4 kaže primer, ko izmed štirih kazalcev tekmoval- ne zmogljivosti dva (a 1 in a 3 ) ne moreta učinkovati na rezultat R (na primer hitrost gibanja), medtem ko a 2 in a 4 lahko. Primer učinkovanja štirih značilnosti s svo- jimi jakostmi (dolžine vektorjev) in smermi učinka (usmerjenost puščic) k 1 , k 2 , k 3 in k 4 (Grafikon 4) na rezultat R kaže: učinek de- javnikov a 1 in a 3 se izniči, kazalec a 4 prispeva k povečanju zmogljivosti, a 2 pa k njenemu zmanjšanju. Za narisan primer lahko upora- bimo naslednjo enačbo: R = K – a 2 · k 2 + a 4 · k 4 (Enačba 2), saj kazalca a 2 in a 4 delujeta v nasprotni smeri in si njuna učinka nasprotujeta, a 1 in a 4 pa ni smiselno uporabljati v enačbi saj ne prispevata k rezultatu R. Enačba razkriva zelo pomembno značilnost tekmovalnega dosežka (R): nekateri kazalci lahko učinku- R a1 a2 a3 a4 k1 k2 k3 k4 Grafikon 4. Prikazan je hkraten učinek štirih dejavnikov a 1 , a 2 , a 3 in a 4 na rezultat R. Smeri učinka so si nasprotujoče (vektorji k 1 , k 2 , k 3 in k 4 ), jakosti k 1 , k 2 in k 3 so enake, k 4 pa je večja od ostalih. Rezultanta sistema R torej poteka v smeri delovanja a 4 . jejo na rezultat v negativni smeri, torej je njihov učinek zmanjšanje in ne povečanje tekmovalne zmogljivosti, nekateri kazalci panimajo nobenega učinka na tekmovalno zmogljivost. Kako torej vaditi? Podobno možnost uporabe omogoča hi- trostni model (Priloga 2). Uporabo hitro- stnega modela kaže primer pri simulaciji doseganja tekmovalnega dosežka v teku na 800 m in predvidevanja morebitnemu približevanju svetovnemu rekordu. Za iz- delavo modela so uporabljeni rezultati treh testov: test sprinta z letečim štartom na 30 m, test teka na 400 m in test teka v trajanju 12 min (Cooperjev test). V tem primeru je kot model uporabljena hiperbola: R (Enačba 3), kjer sta oba člena a in b izračunana s po- močjo metode vsote najmanjših kvadratov, s pa je razdalja v metrih (Priloga 2). V tem primeru je bilo opazovano spreminjanje tekmovalne zmogljivosti ob nadzorova- nem spreminjanju treh uporabljenih hitro- ti. Prikazan je tekačev model ob dosega- nju osebnega rekorda (rezultat okrog 1:46 min:sek). Dodatno se je model uporabil za ugotavljanje morebitnih nadaljnih prila- goditev v ciljni smeri svetovnega rekorda, okrog 1:41 min:sek (Priloga 2). Eno možnost simulacije ponuja tudi uvr- stitev na tekmovanju. Na uvrstitev pa ne moremo učinkovati samo z vadbo, saj je a · s b + s 54 odvisna od tekmovalne zmogljivosti vsake- ga izmed tekmecev, s katerimi nastopamo (tek, skoki, plavanje) ali se proti njim bori- mo v športnem tekmovanju. Zmogljivosti tekmecev ne poznamo, posebej na velikih tekmovanjih ne. Torej uvrstitve ne moremo dovolj zanesljivo predvidevati. Znani so si- cer nekateri poskusi napovedovanja uvrsti- tev ekip na svetovnem pokalu v Rugby-ju, kjer sta v ospredju podjetji, ki izdelujeta najboljša matematična računalniška pro- grama: Mathematica (Wolfram) in Matlab (MathWorks) (Teofle,M., 2015). Toda dovolj dobrih rešitev takšnih predvidevanj še ni. Modeli, ki definirajo športno zmogljivost (en rezultat) s kombinacijo učinkov večih kazalcev (rezultatov testov), so enostavni. Ponujajo relativno enostavne razlage, zato je njihova razumljivost visoka. To je tudi nji- hova prednost. Njihova pomanjkljivost pa je, da izhajajo iz populacije, katero predsta- vljajo. Torej prikazujejo splošno značilnost, ki pa je v primeru športne vadbe preslikana na posameznika, ki ima posebne značino- sti in se na vadbo tudi odziva na poseben način. Tovrstni modeli torej »izgubijo« del posebnosti, ki je značilna za posameznike. Hitrostni model – različno od regresijskega – uporablja vrednosti kazalcev, ki so izra- čunane pri vsakem posamezniku posebej. Verjetno je zato ta model bolj občutljiv za zaznavanje sprememb pri posamezniku. To je dobro, če so spremembe v največji možni meri posledica opravljene vadbe in ne drugih učinkov, ki povzročajo napako predvidevanja „Športni dosežek in vadba, opazovana s statičnimi modeli Podobno, kot je povezanost med športni- kovimi značilnostmi in tekmovalno zmo- gljivostjo bilo mogoče opisati z modelom regresijske enačbe (Priloga 1), je uporablje- na enaka metoda tudi za opazovanje pove- zanosti med značilnostmi vadbe in vsako posamično značilnostjo športnika. Vadba vsebuje različne metode, te pa različne vadbene količine. Takšna raznolikost vadbe ima dvoje pomembnih posledic: • Učinkov vadbe ni mogoče dovolj na- tančno predvidevati, saj so različni, pri različnih ljudeh. Z izbiro različnih me- tod se ponuja možnost, da se naučimo uporabljati bolj primerno vadbo, pri- lagojeno posamezniku. To pa je težka naloga, zato se ji večina trenerjev raje izogiba. • Raznolikost vadbe pa je tudi vir težav pri predvidevanju vadbenih učinkov. Uporaba različnih nalog, metod in vad- benih količin je največkrat posledica prepričanja trenerjev, da se bodo izra- zili predvsem tisti vadbeni učinki, ki so posebni za vsako uporabljeno vadbe- no značilnost. To pa ni res, saj se bodo bolj verjetno izrazili tisti učinki, ki so v večji meri skupni večjemu številu po- dobnih značilnosti opravljene vadbe. Pričakovati je namreč mogoče, da so podobne značilnosti vadbe ojačan dra- žljaj zaradi medsebojnega istosmerne- ga učinkovanja. Torej je zato smiselno raznoliko izbiro urediti glede na priča- kovano podobnost učinkov v manj šte- vilne vadbene tipe (Ušaj A., 2012). S tem zmanjšamo število različnih vadbenih dražljajev, saj je tiste z dovolj podobni- mi učinki mogoče združevati. Tako se zmanjša tudi potrebno število analiz. Na primer: za vadbo, ki uporablja štiri različne vadbene tipe (a, b, c in d) velja, da se vse podobne vadbene značilno- sti združujejo v istem vadbenem tipu, saj predvidoma učinkujejo na isto zna- čilnost (Grafikon 5). V našem primeru tekača na 800 m zgoraj predstavljeno pomeni, da ima vsak pre- tečen meter, ki sodi v vadbeni tip a (na primer vzdržljivostna vadba), prav gotovo drugačne učinke in zato tudi pomen kot pretečen meter nekega drugega vadbene- ga tipa. Zato vsak vadbeni dražljaj vstopa v delne rezultate Ra, Rb, Rc in Rd s posebno jakostjo (k). Grafikon 5. Prikazana je zgradba in povezanost med vadbo s svojima značilnostima: količino (kol) in intenzivnostjo (int) ter značilnostmi špor- tnika: Ra, Rb, Rc in Rd. Te značilnosti so v nada- ljevanju povezane s tekmovalno zmogljivostjo R preko svojih koeficientov ka, kb, kc in kd. Zato so potrebne štiri analize: R a = Σ n i=1 (∫kol ai · int ai ) k ai R b = Σ n i=1 (∫kol bi · int bi ) k bi (Enačba 4) R c = Σ n i=1 (∫kol ci · intci ) k ci R d = Σ n i=1 (∫kol di · intdi ) k di pri iskanju povezanosti med posameznim vadbenim tipom in vsako značilnostjo športnika. Pri tem pa nastane povsem nov problem. Če športna vadba učinkuje na vsakega posameznika specifično, potem moramo pri tej analizi uporabiti takšno metodo, ki bo najprej povezovala različne vadbene značilnosti s spremembami zna- čilnosti športnika, nato pa le-te z njegovo tekmovalno zmogljivostjo: R = R + R a · k a + R b · k b + R c · k c + R d · k d (Enačba 5), kjer so R a , R b , R c in R d učinki na hkrati tudi šti- ri značilnosti (R a , R b , R c in R d ) športnika, kol a , kol b , kol c in kl d so štiri različne vadbene ko- ličine in int a , int b , int c in int d so štiri različne intenzivnosti vadbe v Enačbi 4 (Grafikon 5). V enačbi 5 pa k a , k b , k c in k d pomenijo regre- sijske koeficiente za vsako značilnost. Torej nek tip vadbe učinkuje na določeno značil- nost posameznika s svojo količino in inten- zivnostjo. Njun integral pomeni pravzaprav vsoto produktov intenzivnosti in količine na posamezni vadbeni enoti. Enačba 5 pa je pravzaprav Enačba 1, napisana za primer, ko opazujemo učinek vadbe na neko zna- čilnost posameznega športnika. V drugi fazi posamezne značilnosti učinkujejo na tekmovalno zmogljivost tega športnika (R) (Grafikon 5). Takoj lahko opazimo razliko med primerom, ko je bil reševan problem povezanosti med športnikovimi značilnost- mi in tekmovalnimi dosežki. Uporabljena je bila multipla regresija, ki predvideva upo- rabo velikega števila športnikov. Sedaj pa se išče odvisnost med opravljeno vadbo in spremembami značilnosti posamezne- ga športnika. Tu ni mogoče več uporabiti regresijskih metod, saj gre za primerjavo podatkov pri vsakem posamezniku. Rešitev problema je v uporabi metod prilagojenih za opazovanje posameznikov. To pa so me- tode, ki jih šele nameravamo uporabiti. Modeli, ki povezujejo vadbo s športniko- vimi značilnostmi v prvem delu in nadalje s tekmovalno zmogljivostjo (R) v drugem, so bolj zapleteni in težje razumljivi. Tudi dejanski poskus izdelave takšnega modela (Ušaj A., neobjavljeno) še ni dal pričakova- nih rezultatov. Delež pojasnjene variance se je v različnih variantah spreminjal 40–60 %. iz prakse za prakso 55 To je z vidika potreb po čimvečji natančno- sti še premalo, hkrati pa pokaže, da takšna analiza morebiti nekaj »izgubi« pri svoji na- povedni moči. Trenutno raziskujemo, ali se morebiti drugačni pristopi in metode lahko temu izognejo. „Statični sistem v športni praksi Iz dosedanje predstavitev statičnih mode- lov lahko povzamemo: a. statični modeli delujejo po načelu: več vhodov (značilnosti) – en izhod (R) ali več vhodov – več izhodov (R predstavlja več vrednosti), b. odvisno od sprememb vhoda se spreminjajo tudi izhodi iz sistema (Grafikon 6), c. model se ne spreminja. Torej velja za športno vadbo, da se vre- dnosti kazalcev športnikove zmogljivosti (rezultatov testov) spreminjajo z vadbo in učinkujejo na zmogljivost (R). Uporabljena regresijska metoda, pa tudi hitrostni model, delujejo po tem principu. Vhod v sistem predstavljajo rezultati testov, model pa določa način pretvorbe. Izhod iz sistema je en, in sicer tekmovalni dosežek (R), ali pa je lahko več izhodov, kadar je potrebno zmo- gljivost športnika opisati z večimi rezultati. Tak način opazovanja športnikove tekmo- valne zmogljivosti omogoča, da razložimo jakost, s katero so rezultati testov povezani s tekmovalno zmogljivostjo. S tem lahko prilagajamo vadbene metode in količine. S tem tudi zmanjšujemo število napak pri načrtovanju. Lahko pa tudi poskušamo pojasniti, kje v uporabljenih testih (špor- tnikovih značilnostih) se nahaja vzrok za različno zmogljivost športnikov. Opisano povezanost pa je mogoče uporabiti tudi za simulacijo tekmovalnih dosežkov (Priloga 1 in 2). Na tak način je mogoče predvidevati tiste spremembe v športnikovem organiz- mu, ki so potrebne za doseganje zastavlje- nega cilja, seveda le v primeru, če so tudi ti eksaktno zastavljeni. V športni vadbi ves čas prevladuje opazo- vanje z vidika statičnega sistema. Trener v najboljšem primeru izdela vadbeni načrt in ga skupaj s športnikom tudi izvede »po najboljših močeh«. Nato opazuje vadbene učinke z namenom, da vadbo v nadaljeva- nju spremeni skladno z vadbenimi učinki in namenom, da bi te še povečal. Tiste vad- bene učinke, ki pa se niso nič spremenili, pa skuša v nadaljevanju spremeniti tako, da izbere vadbo »po občutku«. Primer »statič- nega« razmišljanja sta tudi metodi za do- ločanje intenzivnosti vadbe za moč kot gi- balno sposobnost in metode za določanje intenzivnosti pri vadbi za vzdržljivost. Prva uporablja za izhodišče največje breme, ki ga lahko premagamo le enkrat (1RM) v do- ločeni nalogi. Iz tega je v preteklosti napač- no izpeljano izhodišče za določanje števila ponovitev na izhodišču 1RM, vse do 75 % od največjega bremena. Ta napaka je ka- sneje zmanjšana tako, da se je uvedlo dolo- čanje števila ponovitev na osnovi poskusa: 10RM ali celo 20RM (Zatsiorsky, V.M., 1995) in ne le na osnovi 1RM. Pri vadbi za vzdr- žljivost obstaja podoben problem: ko se na testiranju določijo vrednosti kazalcev za in- tenzivnost vzdržljivostne vadbe (običajno Laktatni prag), se ta vrednost uporabi kot tista najprimernejša vadbena intenzivnost v vadbenem obdobju (to znaša najmanj 1 mezocikel – mesec) (Hofman, P., Tscha- kert, G. , 2017). Šele tedaj, ne glede na to, da so vadbeni učinki nastali lahko že prej, se prilagodi vadbena intenzivnost na novo izhodišče. Torej, kljub temu da je izhodišče za določanje intenzivnosti strokovno spor- no, pa praksa športne vadbe sili uporabo takšnega metode v nenehna preverjanja in popravke zato, ker načeloma sploh ne gre za statičen sistem, ki bi morebiti takšne de- javnosti še opravičeval. Regresijski in hitrostni model sta bila upo- rabljena za opazovanje hitrosti teka na 800 m z dvema namenoma: a) bolje razumeti vadbene učinke v tekačevem orgamiz- mu z vidika tekmovalne zmogljivosti, b) predvideti možne spremembe v kazalcih športnikove zmogljivosti, ko simuliramo doseganje svetovnega rekorda. Ugotoviti je mogoče, da so uporabljene simulacije potrdile pomembnost vseh treh energij- skih virov in njim pripadajočim gibalnim sposobnostim pri teku na 800 m, pred- vsem ko se zmogljivost približuje svetov- nemu rekordu. Statični modeli kljub svoji prikazani upo- rabnosti temeljijo na eni pomankljivi do- meni: tekmovalna zmogljivost je odvisna od vsote učinkov posameznih kazalcev zmogljivosti. Ker to ni res, saj so izmed vseh možnih učinkov izbrani samo tisti, ki so bili ugotovljeni kot pomembni, tudi ni mogoče pojasniti tistih 23 % nepojasnjene variance. Torej, morebiti pa se je potrebno ozreti nekoliko proč in pogledati, kakšne so sploh značilnosti bioloških sistemov in zgodbo začeti z drugega vidika. „Literatura 1. Bouchard, C., Malina, R. M. in Perusse, L. (1997). Genetics of fitness and physical perfor- mamce. Champaign, IL: Human Kinetics. 2. Ericsson, A. K. (2012). Training hystory, delibe- rate practice and elite sports performance: an analysis in response to Tucker and Collins review - What makes champions? British Jo- urnal of Sports Medicine. Grafikon 6. Prikazana sta primera s tremi vhodi in enim izhodom (a) ter tremi vhodi in tremi izhodi (b1 in b2). V drugem primeru (b1) se vhod 2 zaradi učinka vadbe spremeni v vhod 2 . Posledično se izhod 2 spremeni v izhod 2 . S spremembo enega od kazalcev zmogljivosti se lahko spremeni tudi zmogljivost športnika. a b1 b2 vhod3 izhod m o d el m o d el m o d el vhod2 vhod1 vhod1 vhod1 vhod2 vhod2 vhod3 vhod3 izhod1 izhod 2 izhod3 izhod 1 izhod 2 izhod 3 56 3. Hofmann, P. in Tschakert, G. (2017). Intensity- and duration-based options to regulate en- durance training. Frontiers in physiology, 1–9. 4. Macnamara, B., Moreau, D. in Hambrick, D. Z. (2016). The relationship between deliberate practice and performance in sports: a meta - analysis. Psychological science, 333–350. 5. Šturm, J. in Ušaj, A. (1985). Modelne značil- nosti tekačev na srednje in dolge proge: I faza. Fakulteta za telesno kiulturo, Inštitut za kineziologijo. 6. Šturm, J. in Ušaj, A. (1985). Modelne značil- nosti tekačev na srednje in dolge proge: sklepno poročilo. Fakulteta za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo, 114. 7. Teorfle, M. (2015). Swing low, sweet probability: guessing the results of every match in the 2015 Rugby World Cup. Pridobljeno iz MathWorks: http//blogs.mathworks.com/2015 8. Usaj, A. (2014). Vzdržljivost pri teku. Šport, 153–166. 9. Ušaj, A. (2012). Temelji športne vadbe. Ljublja- na: Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani. 10. Zatsiorsky, V. M. (1995). Science and practice of strength training. Champaign IL: Human Kinetics. prof. dr. Anton Ušaj Laboratorij za biodinamiko Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport anton.usaj@fsp.uni-lj.si Priloga 1 „Simulacija tekmoval- nega dosežka v teku na 800 m z uporabo regresijskega modela Uporabimo regresijski model nekega teka- ča (Enačba 6). Lahko izračunamo njegov te- oretični tekmovalni dosežek. Seveda je bilo potrebno pred tem izračunati regresijsko enačbo, za kar je bila uporabljena raziskava Šturm. J. in Ušaj A. (1985). Izračunan model še ni dal najboljšega možnega rezultata ob uporabi rezultatov testiranj tekačev M. R. in V. T., zato je bil dodatno prilagojen (Ušaj A. 2015, neobjavljeno). Obema tekačema je skozi tekmovalno sezono izračunavan mo- delni tekmovalni dosežek. Ta je bil primer- jan z dejanskimi dosežki v tekmovalnem delu sezone. Simulacija 1. Model (Enačba 6) je upora- bljen tako, da so načrtno spreminjane hi- trost v ma x, v 400 , in v 12min (Tabela 1). Najprej so bile uporabljene izmerjene vrednosti tega tekača iz obdobja doseganja osebnega re- korda (Tabela 1, prvi dve vrstici). Uporabimo model: v 800 = 0.586 + 0252 · v max + 0.336 · v 400 + 0.270 · v 12min (Enačba 6), kjer v max , v 400 in v 12min pomenijo vrednosti dosežene na testiranjih (stolpci 1, 2 in 3 v preglednici 1), koeficienti so izračunani z multiplo regresijko analizo, v 800 pa je izraču- nana hitrost v teku na 800 m (Tabela 1, stol- pec 5). Čas ustrezen hitrosti v 800 je zračunan v stolpcu 6 (Tabela 1). V 3. in 4. vrstici sta narejeni simulaciji iz- boljšanja največje hitrosti (v max ) tekača. Vre- dnosti seveda veljajo za hitrost, doseženo v testu 30 m z letečim štarom. Recimo, da je hitrost 10.5 m/s tista hitrost, ki jo dosežejo najhitrejši tekači, ki zmorejo doseči svetovni rekord v teku na 800 m. Simulacija da rezul- tat 1:45 – 1:44 (min:sek). Seveda sta pogoja za doseganje te hitrosti tudi hitrosti v 400 in v 12min (Tabela 1), ki se od prejšnjih simulacij nista spremenili. Razdaljo 400 m je potreb- no preteči v 46 sekundah, v tej simulaciji pa je tekač dejansko pretekel to razdaljo v času okrog 49 s. V 12 min teku je potrebno v tej simulaciji preteči okrog 3960 m (Šturm J. in Ušaj A., 1985). Nekateri tekači na dolge pro- ge so v tej raziskavi pretekli 12 min test do razdalje 4100 m. V uporabljenem modelu simulacije bi bilo potrebno za svetovni re- kord preteči okrog 4300 m. Zahteve opra- vljene simulacije so takšne, da bi izbran tekač v našem primeru, kljub svoji kvaliteti (bivši državni rekorder v teku na 800 m) ne zmogel doseči tako visokega nivoja. Ta simulacija je pokazala predsvem dvoje: • Pogoji, v katerih je mogoče preteči raz- daljo 800 m v času okrog svetovnega rekorda, kažejo, da je potrebna izjemno visoka zmogljivost vseh treh prevladu- jočih energijskih procesov, ki skozi pri- merne gibalne sposobnosti omogoča- jo takšno tekmovalno zmogljivost. • Pomembnost vzdržljivosti, predvsem pa visoka aerobna moč se s skrajšanjem trajanja teka na 800 m ne zmanjšuje, kot bi pričakovali iz splošne odvisnosti med energojskimi procesi in trajanjem na- pora. Ravno nasprotno se ta pomemb- nost povečuje. Simulacija 2. Najpomembnejši cilj upora- be simulacije pa je predvidevanje tekmo- valne zmogljivosti skozi tekmovalno sezo- no. Model se uporablja zato, da ugotovimo: a) Spreminjanje tekmovalne zmogljivosti v pripravljalnih obdobjih, ko ni tekmovanj in ne moremo »na pamet« oceniti ali spre- Tabela 1 SPREMINJANJE VREDNOSTI TEKAČEVIH ZNAČILNOSTI SKOZI ŠEST SIMULACIJ, KI KAŽEJO, KAKO SE SPREMINJA NJEGOVA TEKMOVALNA ZMOGLJIVOST Simulacija (n) v max (m/s) v 400 (m/s) v 12min (m/s) v 800 (m/s) t 800 (min:s) 1 10.2 8.3 5.5 7.43 1:47 2 10.3 8.5 5.5 7.52 1:46 3 10.3 8.7 5.5 759 1:45 4 10.5 8.7 5.5 7.64 1:44 5 10.5 8.8 5.6 7.7 1:43 6 10.5 9.0 6.0 7.88 1:41 iz prakse za prakso 57 minjanje gibalnih sposobnosti in drugih kazalcev povzroča takšne učinke, ki pove- čujejo tekmovalno zmogljivost. b) Prever- jamo, ali model dovolj dobro predvideva dejansko tekmovalno zmogljivost. Primerjava med dejansko doseženimi in izračunanimi rezultati pokaže povprečno razliko 0.025 m/s za M. R. in 0.04 m/s za V. T. zkozi interval 5 mesecev (4 tekme). To pomeni za M. R. povprečno 0.4 s (0.4 %) in za V. T. 0.7 s (0.6 %) napake pri simulaciji tekmovalnega dosežka z regresijskim mo- delom za omenjena dva tekača in v izbrani tekmovalni sezoni. Ta simulacija pokaže veliko razliko v teore- tični tekmovalni zmogljivosti obeh tekačev v pripravljalnih obdobjih. M. R. doseže ve- liko zmogljivost že ob nespecifični vadbi v pripravljalnih obdobij (januar in februar), medtem ko V. T. povečuje svojo zmoglji- vost počasneje (kljub nižjem nivoju tek- movalne zmogljivosti). Zanimivo je, da sta njuni zmogljivosti zelo podobni ob začet- ku tekmovalnega obdobja (maj) nato se zmanjšata (V. T. v večji meri). Kljub naporni vadbi ne dosežeta več v maju doseženega nivoja. Razlike med posamezniki kljub podobni vadbi v pripravljalnem in tekmovalnem obdobju so lahko velike tudi zaradi raz- lične prilagodljivosti na uporabljeno vadbo. Tega v tem modelu ni mogoče upoštevati. Grafikon 7. Simulacija tekmovalne zmogljivosti izbranega tekača v teku na 800 m. Na levem grafi- konu so prikazani uporabljeni testni rezultati, na desnem grafikonu pa posledica te simulacije na hitrost teka na 800 m. Barve točk in črt se na obeh grafikonih ujemajo. 0 1000 2000 3000 4000 s (m) 5.5 6 6.5 7 7.5 8 8.5 9 9.5 10 10.5 v (m /s ) 1 2 3 4 5 6 Simulacija (n) 7.4 7.45 7.5 7.55 7.6 7.65 7.7 7.75 7.8 7.85 7.9 v (m /s ) Podatki testiranj za simulacije Rezultati simulacij Grafikon 8. Grafikon prikazuje tekmovalno sezono dveh tekačev v teku na 800 m. Njune dejansko dosežene hitrosti v teku na 800 m (V. T. v 800 tekme (zeleni krogec) in M. R. v 800 tekme (beli navzdol obrnjeni trikotnik) so dosežene na štirih tekmah (V. T.) in petih tekmah (M. R.). Oba sta opravila devet testiranj skozi tekmovalno sezono od novembra do septembra v naslednjem letu, ki so bile uporabljene za simulacijo hitrosti teka na 800 m. V. T. (črni krogci) in M. R. (rumeni trikotniki obrnjeni navzdol) kažejo majhne razlike (napake ocenjevanja) v primerjavi z dejansko doseženimi hitrostmi na tekmah. NOV DEC JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUL AVG V8 00 (m /s ) 6,65 6,70 6,75 6,80 6,85 6,90 6,95 7,00 V.T. v 800 tekme M.R. v 800 teme V.T. v 800 model M.R. v 800 model PRIPRAVLJALNO OBDOBJE TEKMOVALNO OBDOBJE 58 Priloga 2 „Simulacija tekmoval- nega dosežka v teku na 800 m z uporabo hitrostnega modela Vzemimo za primer tekača M. R., ki je v neki tekmovalni sezoni pred neko tekmo na 800 m dosegel naslednje rezultate na testiranju (Grafikon 9) in pretekel 800 m s hitrostjo 6.95 m/s (1:55 min). Njegov osebni rekord je znašal 7.54 m/s (1:46 min) in ga je dose- gel čez nekaj let. Zanimalo nas je: a) Kako je moral spremeniti svoje rezultate v testi- ranju, da je dosegel tak rezultat in ali so iz- računane vrednosti bile podobne dejansko doseženim. b) Želeli smo ugotoviti, ali bi se lahko nadalje tako spremenil, da bi dosegel tekmovalni dosežek podoben svetovnemu rekordu. Tekač je opravil testiranja na atletskem sta- dionu: test 30 m z letečim štartom, test 400 m in test teka na 12 min (Cooperjev test). To testiranje je bilo sicer del rednih vsakome- sečnih testiranj tega tekača. Vrednostim v diagramu odvisnosti hitrosti teka od razda- lje je po metodi najmanjših kvadratov prila- gojena hiperbola (Enačba 3) in izračunana hitrost v teku na 800 m. Od dejansko do- sežene je odstopala za 0.04 m/s. Sicer je ta metoda preizkušana na rezultatih večjega vzorca tekačev na 800 m pridobljenih v raz- iskavi Šturm. J. in Ušaj A. (1985) za potrebe dela v Laboratoriju za biodinamiko, in sicer od leta 2015 dalje po korekciji modela (Ušaj A., neobjavljeno). Simulacija 1. Če za simulacijo izberemo primer, ko se povečuje samo v max (9 do 10 m/s), hitrosti v 400 in v 12 min pa ostaneta ne- spremenjeni (Grafikon 9), potem je mogo- če opaziti, da je ta strategija izboljševanja tekmovalne zmogljivosti v teku na 800 m neuspešna. Hitrost teka na 800 m se celo zniža. Torej skrb za samo največjo hitrost in alaktatane energijske procese ne daje pri- čakovanih rezultatov (Grafikon 9). Simulacija 2. Simulacija hitrosti teka na 800 m v primeru, če v max in v 400 ostaneta enaki, spremeni pa se v 12 min (povečanje vzdržljivosti). Ob tej spremembi je mogoče opaziti pozitiven učinek na hitrost v teku na 800 m. Za izbrane primere se je hitrost povečala tako, da se je čas teka na 800 m skrajšal za okrog 9 s (Grafikon 10). Takšna sprememba pa tudi opozori na pomemb- nost vzdržljivosti, v tem primeru v večji meri aerobne moči pri takšni spremembi. Tega brez te simulacije nebi mogli predvi- deti. Simulacija 3. Simulacija hitrosti teka na 800 m, če se hkrati spreminjata oba ka- zalca anaerobnih energijskih procesov pri tekaču: v max in v 400 (Grafikon 11). Opaziti je mogoče, da je zelo pomembno, da se obe hitrosti proporcionalno spreminjata. Ko se namreč v 400 poveča nesorazmerno z v max , potem hiperbola ne poteka več skozi toč- ke (poveča se njena napaka). Hkrati pa tudi v 800 postane nižja (črna barva črt in števil) v primerjavi z modrimi oznakami. Torej povečanje hitrostne vzdržljivosti mora biti usklajeno s povečanjem največje hitrosti, če želimo povečati tudi v 800 m . Grafikon 9. Simulacija hitrosti v teku na 800 m s pomočjo hitrostnega modela. Spreminjanje samo v max ne zadošča, temveč celo poslabšuje željeno povečanje hitrosti teka (cilj simulacije). Grafikon 10. Simulacija spreminjanja hitrosti v teku na 800 m, če se spreminja samo vzdržljivost posa- meznika. Opaziti je, da se s to spremembo pomembno spreminja tudi hitrost teka na 800 m. 0 500 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4000 s (m) 4 5 6 7 8 9 10 v (m /s ) vmax v400 v12min v800 t800 9.0 8.0 5.0 6.97 1:54.8 9.5 8.0 5.0 6.79 1:57.8 10.0 8.0 5.0 6.68 1:59.8 0 500 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4000 s (m) 5 5.5 6 6.5 7 7.5 8 8.5 9 9.5 10 v( m /s ) vmax v400 v12min v800 t800 10.0 8.0 5.4 6.68 2:00 10.0 8.0 6.0 6.91 1:55.7 10.0 8.0 6.5 7.18 1:51.3 iz prakse za prakso 59 Simulacija 4. Če hitrosti vseh treh testov sedaj smiselno povečujemo do razumnih mej in poskusimo doseči vrednosti okrog svetovnega rekorda (Grafikon 12), potem vidimo pomembnost predvsem spreminja- nja v 400 in v 12min . Kljub temu pa mora tekač v vseh treh testih doseči visoke hitrosti. Ta simulacija je pokazaladvoje: • za doseganje hitrosti okrog svetovnega rekorda je potrebno v vseh treh testih (energijskih procesih) doseči zelo viso- ke hitrosti, ki pa se morajo usklajeno povečati, • doseganje svetovnih rekordov je mo- goče le, če se skladno z anaerobnimi kazalci povečujejo tudi aerobni del (ae- robna moč) vzdržljivosti, kljub temu da se tek skrajšuje, čeprav tega nebi priča- kovali. Grafikon 11. Simulacija spreminjanja hitrosti v800 m v teku, če spreminjamo največjo hitrost (vmax) in hitrostno vzdržljivost (v400 m) tekača. Simulacija prikazuje pomembnost usklajenega povečanja obeh kazalcev. 0 500 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4000 s (m) 5 6 7 8 9 10 11 v (m /s ) vmax v400 v12min v800 t800 9.0 8.0 5.4 6.97 1:54.8 9.5 8.5 5.4 7.36 1:48 10.0 9.0 5.4 6.86 1:56.6 Grafikon 12. Simulacija spreminjanja hitrosti v teku na 800 m. Hitrost se poveča do vrednosti, ki omo- gočajo svetovni rekord, če se usklajeno povečajo v max , v 400 in v 12min . Povečanje v 12min spada med po- membnejše prilagoditve. 0 500 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4000 s (m) 5 6 7 8 9 10 11 v (m /s ) vmax v400 v12min v800 t800 9.0 8.0 5.0 6.8 1:57.6 10.0 8.8 5.6 7.4 1:48 10.0 9.0 6.0 7.8 1:42.6 60 How to resolve the problem of ‘too long’ jumps by ski jumpers? Abstract When following ski jumping competitions, the sporting public wants increasingly longer jumps which, in many cases, lead to jumping and flying performances beyond the hill size point (L). Given the current sizes of ski jumping hills, record-breaking flights have simply become too dangerous for ski jumpers. Exposed to the highest risk are mostly elite ski jumpers. When ski jumpers land beyond the hill size point, the ground reaction force and the related friction force increase considerably, with the concurrent action of centrifugal force. Hence, the research mainly aimed at establishing the size of the impulse of ground reaction force in vertical jumps taken from different heights. The research was conducted on 3 April 2018 with a young ski jumper (Ž.M.; BM: 62.7 kg) in the biomechanical laboratory of the Faculty of Sport. The study subject performed vertical jumps from gradually increased heights on the Kistler force plate. The height of the vertical jump increased from the starting 20 cm to 2.45 m (20 cm – 2 m/s, 45 cm – 3 m/s, 80 cm –4 m/s, 125 cm – 5 m/s, 180 cm – 6 m/s, 245 cm – 8 m/s). The size of the impulse of ground reaction force increased gradually with the increasing height of jumps. When jumping from 245 cm, the young ski jumper was not able to overcome the pressure on the body in the medium-high position with normal alleviation, so he completed his jump in a deep squat. The maxi- mum ground reaction force during landing, at 0.25 sec after the first contact with the ground, reached about 3500 N (about 5.6 times the ski jumper's body mass). The steep growth in the ground reaction force generally takes effect in 0.5 sec. From this point of view the starting point for a still safe landing should be determined at least at the distance corresponding to the flight veloc- ity immediately before landing and at 0.5 sec. In the case of 30 m/s velocity, such a distance would be 15 m. This distance would generally mean 5% of the size of the current hill size L (in the case of a jumping hill HS100m, the distance would be 5 m). Key words: ski jumps, landing, ground reaction force, ski jumping hill profile Izvleček Športna javnost si želi ob spremljanju tekmovanj v smučarskih skokih vse bolj dolge skoke, ki se v več primerih kažejo tudi s skoki in poleti čez točko velikosti skakalnice (L). Rekordni poleti so glede na sedanjo velikost skakalnic preprosto prenevarni za smučar- je skakalce. V nevarnosti pa so predvsem najboljši skakalci. Pri doskoku smučarjev skakalcev preko točke velikosti skakalnice se znatno povečata sila pritiska na podlago in z njo povezana sila trenja ob hkratnem delovanju centrifugalne sile. Prav zaradi tega je bil glavni cilj raziskave ugotoviti velikost impulza sile pritiska na podlago pri vertikalnem seskoku z različne višine. Raziskava je bila 3. 4. 2018 izvedena na mladem skakalcu (Ž. M. – TT 62,7 kg ) v biomehanskem laboratoriju Fakultete za šport. Merjenec je napravil vertikalni seskok s postopno dvignjene višine na tenziometrijsko ploščo. Višina seskoka se je dvigovala iz začetnih 20 cm postopoma do višine 2,45 m (20 cm – 2 m/s, 45 cm – 3 m/s, 80 cm – 4 m/s, 125 cm –5 m/s, 180 cm – 6 m/s, 245 cm – 8 m/s). Velikost impulza sile pritiska na podlago se je postopoma zviševala glede na višino seskoka. Mladi skakalec pri seskoku z višine 245 cm ni uspel premagati pritiska na telo v srednje visokem položaju z normalno ublažitvijo, ampak se je njegov doskok končal v globokem počepu. Maksimalna sila pritiska na telo pri doskoku je v času 0,25 sekunde po začetnem stiku s podlago dosegla približno 3500 N (približno 5,6-kratnik telesne teže skakalca). Visok prirastek sile pritiska na podlago učinkuje na splošno v času 0,5 sekunde. S tega zornega kota bi se tako morala določiti točka začetka še varnega doskoka vsaj na razdalji, ki ustreza hitrosti leta tik pred doskokom in času 0,5 sekunde po začetku doskoka. Pri hitrosti 30 m/s bi bila ta razdalja 15 m. Omenjena razdalja bi na splošno pomenila približno 5 % velikosti sedanje točke velikosti skakalnice L (pri skakalnici HS100m bi ta razdalja znašala 5 m). Ključne besede: smučarski skoki, doskok, sila pritiska, profil skakalnice. Bojan Jošt, Janez Vodičar Kako rešiti problem »predolgih« skokov smučarjev skakalcev? iz prakse za prakso 61 „Uvod Športna javnost si želi ob spremljanju tek- movanj v smučarskih skokih vse bolj dolge skoke, ki se v več primerih kažejo tudi s skoki in poleti čez točko velikosti skakalnice (L). Geometrija vzdolžnega profila smučar- ske skakalnice je po pravilih mednarodne smučarske zveze (FIS, 2018) takšna, da za točko velikosti skakalnice sledi spodnji lok skakalnice, ki se potem nadaljuje v ravni del izteka skakalnice. Številni primeri skokov in poletov čez točko velikosti skakalnice kažejo na znatne težave, ki so jih imeli ska- kalci ob doskoku. Pri doseganju sedanjega svetovnega rekorda 253,5 m na letalnici v Vikersundu (HS240m) je avstrijski skakalec Stefan Kraft izvedel doskok v značilnem nizkem položaju globokega počepa. Ta gi- balna faza je trajala približno 0,5 sekunde na dolžini približno 15 m. Vrhunski avstrijski skakalec je moral pokazati izjemno gibalno spretnost, da je uspel skok opraviti brez do- tika telesa s podlago. Njegov polet je meril kar 13.5 m čez točko velikosti skakalnice pri 240 m (HS – hill size). Letalnica v Vikersun- du ima pri točki velikosti letalnice HS240m naklon zgolj 26,5 kotnih stopinj. Ta pa se je do točke 253,5 m še značilno pomanjšal. Skakalec je bil tako kot vsi ostali, ki so pole- teli v bližino rekordne daljave, močno izpo- stavljen nevarnosti padca in poškodb. Re- kordni poleti so glede na sedanjo velikost letalnic preprosto prenevarni za smučarje skakalce (Jošt, Čoh in Vodičar, 2013). V ne- varnosti pa so predvsem najboljši skakalci. V ugodnih vetrovnih in vremenskih pogo- jih so skakalci na planiški letalnici dosegli nekaj daljših poletov, med katerimi je 22. 03. 2018 izstopal polet Avstrijca Gregorja Schlirenzauerja, ki je pristal pri daljavi naj- daljšega poleta na svetu 253,5 m. S šeste- ga zaletnega mesta (zaletna hitrost 102,9 km/h) je poletel na daljavo aktualnega sve- tovnega rekorda 253,5 m. Vetrovni pogoji za njegov polet so bili odlični (veter + 1,87 m/s). Pri 125 m je letel približno 8,3 m viso- ko nad hrbtiščem letalnice. Kot letenja gle- de na horizontalo je znašal v tej točki pole- ta 36 kotnih stopinj. Pri doskoku je Gregor Schlirenzauer imel visok vpadni kot dosko- ka 17 kotnih stopinj. Avstrijskega skakalca je polet presenetil in je že pri 220 m začel zavirati polet in se pripravljati na doskok. Doskok avstrijskega skakalca se je zaradi vi- sokega pritiska na telo končal v globokem počepu in z dotikom rok na snežno pod- lago (Jošt, 2019). Praviloma se večina pre- dolgih skokov konča v globokem počepu in/ali z dotikom podlage, nekateri pa tudi 0,0 1,0 2,0 3,0 4,0 5,0 6,0 7,0 8,0 5 k.s 6 k.s 7 k.s 8 k. S 9 k.s 10 k.s 11 k.s 12 k.s 13 k.s Vpadni kot pri doskoku (kotne stopinje) Fa kt or im pu lz a si le p ri ti sk a pr i do sk ok u (B M ) BM Slika 1. Sila pritiska na podlago v oporni fazi doskoka se linearno povečuje glede na povečanje vpadnega kota (BM – telesna masa). 62 s padcem. Tudi trenutno najboljši skakalec na svetu Ryoyu Kobayashi je v Planici 24. 3. 2019 poletel 252 m in le s težavo doskočil v globok počep brez dotika. Tudi na njegovo telo so v fazi doskoka in vožnje v spodnjem prehodnem loku planiške letalnice kom- pleksno delovale velike fizikalne sile in nji- hovi momenti. Japonski skakalec je za 12 m preletel točko velikosti letalnice (HS240m) in pri tem doskočil na pomanjšano strmino doskočišča. Poleg zelo povečane sile priti- ska so na telo delovale tudi druge sile ob doskoku (centrifugalna sila, sila trenja, sila aerodinamičnega upora in vzgona). Dokaj pogosto so se predolgi skoki končali tudi s padci in posledično poškodbami smučar- jev skakalcev in v zadnjem času smučark skakalk. Vsekakor pa je moč ugotoviti, da so največkrat izvedli predolge skoke prav najboljši smučarji skakalci. Ker njihov do- skok ni potekal z doskokom v telemark, so ti skakalci izgubili točke za slog in tudi najvišja mesta na tekmovanjih. Prav to je tudi razlog, da je Mednarodna smučarska zveza v zadnjem času pozorna pri vodenju tekmovanj na predolge skoke in jih posku- ša v največji meri omejiti. Samo tako se na tekmovanjih lahko ustvarijo pogoji za va- ren doskok in izvedbo doskoka v telemark položaju. Pri predolgih skokih preko točke velikosti skakalnice se znatno otežijo pogoji za varen doskok smučarja skakalca. Še zlasti se v oporni fazi doskoka poveča pritisk na telo smučarja skakalca, ki se mu pridružita še centrifugalna sila in sila trenja. Te sile delujejo v določenem časovnem razponu, ki kaže na nek interval, znotraj katerega se celotna faza doskoka izvede. Če skakalec doskoči preko točke velikosti skakalnice, je pri prvem kontaktu s podlago šele začel z doskokom. Sila pritiska na telo deluje na telo glede na njeno velikost in gibalne zna- čilnosti skakalca pri doskoku. Hipotetično je čas delovanja sile na podlago povezan z velikostjo njenega celotnega impulza in lahko znaša od 0,3 do 1 sekunde. Prav pro- učevanje sile pritiska na telo ob doskoku predstavlja tudi osrednji predmet in pro- blem pričujoče raziskave. „Predmet in problem Pri doskoku smučarjev skakalcev preko toč- ke velikosti skakalnice se znatno povečata sila pritiska na podlago in z njo povezana sila trenja ob hkratnem delovanju centri- fugalne sile. Sila pritiska na podlago vzni- kne, ko skakalec pri doskoku vzpostavi stik s podlago. Časovni potek delovanja sile pritiska na podlago je odvisen od gibalnih značilnosti tehnike doskoka in velikosti de- lujočih sil ter njihovih momentov. Če ska- kalec doskoči na točko velikosti skakalnice, potem to pomeni šele začetek delovanja sile pritiska na podlago. Na podlagi poten- cialne energije se začenja njena pretvorba v kinetično energijo, ki je matematično iz- ražena z enačbo W k = m . v2 / 2 . Kinetična energija pri doskoku je odvisna od mase sistema skakalec-oprema in kvadrata hitro- sti, s katero doskoči na podlago. Pritisk na skakalca ob doskoku na skakalnici je odvi- sen od hitrosti leta (V), vpadnega kota (Ɛ) in teže sistema skakalec in oprema (G). Na podlago deluje komponenta hitrosti giba- nja (V 2 ) v času doskoka, ki je enaka sinusu vpadnega kota pri doskoku (sin Ɛ). Sila pri- tiska ob doskoku se porazdeli na celotni čas delovanja te sile (impulz sile) v oporni fazi doskoka. Impulz sile oziroma gibalna koli- čina (F · t = V p · m) v oporni fazi doskoka je premosorazmerna masi skakalca in opre- me (m) ter pravokotni komponenti hitrosti gibanja (V p ) v fazi doskoka (V p = sin Ɛ · V). Z naraščanjem vpadnega kota pri doskoku se linearno povečuje gibalna količina oziroma impulz sile pritiska ob doskoku (Slika 1). Pri nizkih vpadnih kotih pri doskoku smu- čarja skakalca (do 5 kotnih stopinj) dosega impulz sile pritiska na podlago manj kot tri- kratnik teže sistema skakalec in oprema. Pri visokih vpadnih kotih 10 in več kotnih sto- pinj pa impulz sile pritiska na telo v oporni fazi doskoka lahko doseže celo 10-kratnik telesne teže skakalca in opreme. Izvedba doskoka v prehodnem loku je pre- cej težja kot na ravnem delu doskočišča skakalnice med točkama P in L. Na ločnem delu spodnjega loka skakalnice vznikne centrifugalna sila (Fcen), kar povzroča tudi spremembo sile pritiska na podlago (D). Skakalec se na to spremembo odzove s ta- kojšnjo reakcijo mišičnih sil. Moderne kon- strukcije skakalnic so z lepo tekočim lokom (po pravilu krožnico) omilile delovanje teh sil. Velikost centrifugalne sile v spodnjem prehodnem loku skakalnice je obratno sorazmeren velikosti radija loka. Spodnji, prehodni lok skakalnice je sicer lahko izra- žen z obliko krožnice, klotoide, kvadratne parabole oziroma druge oblike krivulje. Mi- nimalna velikost spodnjega radija r 2 je do- ločena po formuli r 2 = 0,13 - 0.16 V0 2 (Gasser, 2008). V skladu s pravili Mednarodne smu- čarske zveze (FIS, 2018) mora biti pritisk na telo skakalca na celotnem prehodnem loku vedno manjši od 1,8*G. Centrifugalna sila se matematično izračuna po enačbi: Fcen = G . v 2 / r.g (Fcen – centrifugalna sila; G – sila teže; v – zaletna hitrost; r – radi- us v prehodnem loku; g – težni pospešek) Na ločnem spodnjem delu skakalnice se spremeni tudi sila pritiska na podlago (D). Ta se poveča zaradi vpliva centrifugalne sile. Matematično se sila pritiska ob dosko- ku v prehodni lok skakalnice izrazi z enač- bo: D = G · cos Q + (G . v2 / r . g) Pri doskoku v spodnjem prehodnem loku se mora sila pritiska na skakalca minimizi- rati. Skakalec naj bi ob doskoku imel čim manjši pospešek v horizontalni smeri (a x ) in v vertikalni smeri (a y ). Po Vaverki (1987) se v vsakem trenutku pospešek gibanja (m · a) smučarja skakalca lahko matematično opredeli v horizontalni in vertikalni smeri z enačbama: ma x = F1cosQ – WcosQ – TcosQ – FcensinQ ma y = G + FcencosQ – W sinQ – T sinQ – AcosQ (F1 – komponenta sila teže v smeri vožnje; G – sila teže telesa; T – sila trenja; W – sila zračnega upora; A – sila vzgona; Q – je kot, ki ga tangenta trajektorije gibanja smučarja skakalca v natančno določenem trenutku sklepa s krivuljo spodnjega prehodnega loka skakalnice). Na težavnost smučarja skakalca pri doskoku v spodnji prehodni lok pa poleg velikosti delujočih sil delujejo tudi njihovi momenti. Z visokim položa- jem skupnega težišča smučarja skakalca v oporni fazi doskoka se poveča tudi skupni moment delujočih sil, kar predvsem po- večuje možnost rotacije telesa skakalca v smeri naprej. Temu se skakalci pri predol- gih skoki izognejo tako, da čim bolj znižajo položaj skupnega težišča, pri čemer običaj- no prehajajo v držo globokega počepa. Pri doskoku v spodnji prehodni lok je izvedba doskoka v »telemark« dokaj nevarno deja- nje, saj je težišče telesa relativno visoko in možnost uravnavanja ravnotežnega polo- žaja otežena. Pri doskoku v visok sonožni položaj je momentna situacija dokaj neu- godna. Poleg tega se zmožnost mišičnega delovanja pri ublažitvi sile pritiska na pod- lago pomanjša in zato večje breme prevza- me pasivni gibalni aparat telesa (okostje, vezi in sklepi). Ne glede na tehniko doskoka pa se pojavlja ključno vprašanje, poveza- no s časovno razsežnostjo delovanja sile pritiska na podlago. Prav zaradi tega pred- iz prakse za prakso 63 stavlja ugotavljanje velikosti sile pritiska na podlago ter njena časovna razporeditev osnovni cilj pričujoče raziskave. „Metode Raziskava je bila izvedena na mladem ska- kalcu (Ž. M. – TT 62,7 kg), dne 3. 4. 2018 v biomehanskem laboratoriju Fakultete za šport. Merjenec je v prvem delu eksperimenta opravil vertikalni odskok na tenziometrijski plošči (v športnih copatih) z namenom, da se ugotovi njegova maksimalna vertikalna hitrost odriva. Ta je pri višini odskoka 50,8 cm znašala 3,15 m/s. Celoten čas odriva je znašal 0,43 sek. V drugem delu eksperimenta je merjenec napravil vertikalni seskok s postopno dvi- gnjene višine na podlago. Višina seskoka se je dvigovala iz začetnih 20 cm postopoma do višine 2,45 m (20 cm – 2 m/s, 45 cm – 3 m/s, 80 cm – 4 m/s, 125 cm – 5 m/s, 180 cm – 6 m/s, 245 cm – 8 m/s). Večja višina bi že lahko pomenila možnost poškodbe merjenca in zaradi tega ni bila izvedena. Pri posamezni višini je merjenec (Slika 2) doskočil v položaj s srednjo oziroma nizko upognitvijo v kolenih. Merjenec je skočil s posamezne višine na tenziometrijsko ploščo Kistler. Pri doskoku je poskušal čim bolj enakomerno ublažiti pritisk na telo in čim preje vzpostaviti rav- notežni položaj telesa. S pomočjo tenzi- ometrijske deske je bila grafično posneta krivulja leta, ki je nato bila uporabljena za ročni prikaz največje sile pri doskoku in nje- ne časovne porazdelitve. „Rezultati Analiza postopnega dvigova- nja višine seskoka do 180 cm Merjenec je pri vertikalnem odskoku iz skakalnega počepa dosegel višino 51 cm. Odrivni potencial predstavlja enega od ključnih dejavnikov uspešnosti vrhunskih skakalcev Virmavirta in Komi (1994). Njegov potencial odrivne moči ni zadoščal, da bi se vsaj približal višini 80 cm, ki je predstavljala še relativno nizko višino seskoka, pri kateri doseže vertikalno hitrost gibanja 4 m/s. Pri tej višini seskoka skakalec lahko večino sile pritiska na podlago ublaži z ekscentričnim mišičnem delovanjem, še zlasti v predelu kolčnega in kolenskega sklepa. Prav v ko- lenskem sklepu se po Sasakiju, Tsunodi, Uchidi, Hoshinu in Onoju (1997) generira tudi največji del potencialne mišične ener- gije pri odskoku. Mišični potencial moči v kolenskem sklepu tako pomembno ublaži delovanje sile pritiska na telo skakalca, pri tem pa mišice iztegovalke delujejo z eks- centričnim mišičnem naprezanjem. Pri se- skoku z višine 80 cm (Slika 3) se je krivulja sile pritiska na podlago z manjšimi valovi, v časovnem intervalu 0,5 sekunde gibala pri višini približno 1300 N. Ob začetku kontaktne faze doskoka je pri- šlo do visoke kratkotrajne maksimalne sile pritiska na podlago, ki je dosegla približno 1300 N oziroma 2,07-kratno telesno težo merjenca. Potem se je sila pritiska na pod- lago v dokaj kratkem času znatno znižala. Sledilo je njeno povečanje v daljšem ča- sovnem intervalu (približno 0,38 sekunde) ter na koncu zvezno spuščanje do ravni sile teže telesa skakalca. Značilno povečanje sile pritiska na podlago pri seskoku z viši- ne 80 cm je trajalo približno 0,6 sekunde. Način izražanja moči pri doskoku je tako drugačen, kot ga je moč opaziti pri eksplo- zivnih odrivih smučarjev skakalcev, kjer gre v skladu s teoretičnim modelom Verhošan- skega (1973) za kratkočasno eksplozivno naravo pojavljanja moči (odskok se realizi- ra v času od 0,2 do 0,35 sek.). Pri seskoku je potrebno silo pritiska na telo ublažiti v daljšem času, kar v povprečju znižuje nje- no velikost. Takšen pritisk skakalci začutijo pri doskoku, kjer vpadni kot doskoka znaša približno 8 kotnih stopinj. Takšen kot je na splošno najbolj pogosto prisoten pri do- skokih smučarjev skakalcev na vseh veliko- stih skakalnic. Slika 3. Prikaz krivulje impulza sile na podlago pri seskoku z višine 80 cm (na sliki oznaka V.s.). Slika 2. Primer položaja doskoka pri seskoku merjenca z višine 80 cm. 64 Velikost površine impulza sile pritiska na podlago se je postopoma zviševala glede na višino seskoka (Slika 4). V prvi začetni fazi doskoka se je pokazala visoka maksimalna kratkotrajna sila pritiska na podlago, ki je pri višini seskoka 180 cm dosegla celo 8-kratnik telesne teže skakal- ca. V tej pasivni fazi, ki je trajala približno 10 ms, je kinetična energija seskoka za kratek čas pasivno prešla na telo skakalca. Že po nekaj milisekundah se je vključil aktivni mi- šični del, ki je nato s povprečno silo pritiska na podlago, ki ni presegala niti 2-kratne telesne teže, dokaj enakomerno ublažil preostalo kinetično energijo seskoka. Ce- lotna faza doskoka je trajala približno pol sekunde. Analiza seskoka z višine 245 cm Mladi skakalec pri seskoku z višine 245 cm ni uspel premagati pritiska na telo v srednje visokem položaju z normalno ublažitvijo, ampak je doskok končal v globokem poče- pu (Slika 5). Maksimalna sila pritiska na telo pri dosko- ku je dosegla približno 3500 N v času 0,25 sekunde po začetnem stiku s podlago. Maksimalni pritisk je tako dosegel približno 5,6-kratno telesno težo merjenca. Sila pri- tiska na podlago je potem strmo upadala in tako v času 0,5 sekunde dosegla raven približno 800 N in nato postopoma rahlo upadla na raven sile teže merjenca (Slika 6). Celoten doskok je z vidika povečanega delovanja sile pritiska na podlago trajal 0,82 sek. Za mladega skakalca je bil seskok z višine 245 cm dokaj težaven gibalni element. V aktivni mišični fazi doskoka se je maksimal- na sila pritiska na podlago izrazito povečala glede na nižje višine seskoka. Merjenec je doskočil na trdo podlago, kar je še bolj ote- ževalo varen doskok. Nadaljnje povečanje višine seskoka bi merjenca postavilo v pre- veliko nevarnost in v eksperimentu ni bila izvedljiva. Pri doskoku skakalca na skakalni- ci del sile pritiska na podlago prevzamejo tudi elastične smuči in skakalni čevlji. Prav tako je lahko del sile ublažen zaradi mehke snežne oziroma plastične podlage. Pritisk na telo pri mladem skakalcu je bil značilno nižji, kot je bil pritisk na telo avstrijskega skakalca Gregorja Schlirenzauerja pri pole- tu 253,5 m. Ta je matematično znašal pri- bližno osemkratnik njegove telesne teže in opreme (cca 5600 N). Tak pritisk bi odličen avstrijski skakalec začutil na telesu, če bi v eksperimentalnih pogojih seskočil na tla z višine približno 3,5 m. Gregor Schlirenzauer je tako imel pri svo- jem doskoku še precej višji pritisk, kot ga je Slika 5. Doskok z višine 2,45 m se je za merjenca končal v globokem počepu. Slika 4. Velikost površine impulza sile pritiska na podlago se je postopno povečevala z dvigom višine seskoka. iz prakse za prakso 65 imel pri izvedbi eksperimentalnega sesko- ka mladi slovenski skakalec. Tega je moral na skakalnici ublažiti ter obvladati v precej težjih razmerah kot merjenec pri eksperi- mentalnem doskoku. Na Gregorja pri do- skoku ni delovala samo sila pritiska na telo, ampak tudi centrifugalna sila, sila trenja in sila zračnega upora. Omenjene sile so pri doskoku oteževale zmožnost uspešne vzpostavitve ravnotežnega položaja. Če bi avstrijski skakalec poskušal doskočiti v telemark, bi se lahko takšen doskok končal s hudim padcem. Pri doskoku v telemark skakalec ne bi zmogel ublažiti tako velik pritisk. Še težje bi vzpostavil ravnotežni položaj, ki bi mu omogočil varno vožnjo v prehodnem loku. Na planiški letalnici se je sila pritiska pri doskoku avstrijskega skakalca porazdelila v času 0,5 sekunde na razdalji približno 15 m (ob predpostav- ki, da je bila hitrost ob doskoku 30 metrov na sekundo). Maksimum je sila pritiska na telo skakalca dosegla pri razdalji 261 m. V tej točki ima planiška letalnica strmino pri- bližno 15 kotnih stopinj. Manjša strmina pa hipotetično prinaša še večji pritisk na skakalčevo telo. Varen doskok bi odlične- mu avstrijskemu skakalcu pri poletu 253,5 m omogočila le večja planiška skakalnica. Ta bi lahko bila, glede na trenutno velikost letalnice HS240m, povečana kar za 60 m. Simulacija poleta 253,5 m na povečani planiški letalnici HS300m je pokazala, da bi Gregor Schlirenzauer lahko poletel kar 304 m (Jošt in Vodičar, 2019). Predolgi skoki tako zaradi enormno pove- čanega pritiska na telo ob doskoku pred- stavljajo enega od največjih problemov sodobnih smučarskih skokov in so že pov- zročili številne poškodbe smučarjev ska- kalcev. Pri najboljših skakalcih, ki pogosto skačejo čez točko velikosti skakalnice, lahko predolgi skoki povzročijo hude stresne si- tuacije. Skakalec namreč nikoli ne ve, kako se bo takšen skok končal. Do nevarnosti predolgih skokov prihaja predvsem v pro- cesu treniranja. Trenerji učijo tehniko skoka z željo po najdaljših skokih in zato poveču- jejo zaletno hitrost. Prav ta pa lahko prive- de do resnih problemov v fazi doskoka, saj so pritiski preprosto previsoki in vodijo do poškodb hrbtenice, medenice in spodnjih okončin. Trenerji bi morali vedeti za ne- varnost, ki jo predstavljajo predolgi skoki na račun podarjene oziroma povečane zaletne hitrosti. Samo ena napaka pri pre- dolgem zaletišču lahko usodno vpliva na kariero smučarja skakalca in jo lahko tudi konča. Pomemben dejavnik pri preprečevanju tveganja poškodb skakalcev ob doskoku se kaže tudi v spreminjanju geometrije profila doskočišča skakalnic in spodnje- ga prehodnega loka. Starejše skakalnice z bolj strmim doskočiščem in manjšimi pre- hodnimi loki so v praksi lahko precej bolj nevarne kot bolj položne sodobne skakal- nice z večjimi spodnjimi prehodnimi loki. Za skakalca so bolj ugodni večji prehodni loki, ki se začnejo z maksimizirano vredno- stjo loka. Proti koncu prehodnega loka se hitrost skakalca že zmanjšuje, zaradi česar je lahko tudi velikost prehodnega loka ne- koliko manjša. Prav tako se v drugem delu prehodnega loka že stabilizira ravnotežje skakalca med vožnjo, s čimer skakalec lažje obvladuje pritisk centrifugalne sile preho- dnega loka. Seveda se te učinke lažje do- sega na največjih skakalnicah in letalnicah. Kje določiti točko še varne dol- žine maksimalnega skoka? Po trenutnih pravilih FIS se dolžina skoka odmeri v točki začetnega stika s podlago. To pa napačno daje vtis, da je ta točka tudi točka končanja resničnega doskoka. V točki prvega stika s podlago se šele začne kom- pleksno delovanje sil in njihovih momen- tov na skakalčevo telo. Mednarodna smu- čarska zveza FIS omejuje najdaljše skoke s točko velikosti skakalnice (L). Za to točko se nahaja že spodnji prehodni lok skakalnice in prav ta predstavlja nevarnost za skakalca tudi pri doskoku na točko velikosti skakal- nice. Sila pritiska na podlago in z njo pove- zana sila trenja se razvijata v času približno 0,3 sekunde, ko dosežeta svoje maksimalne vrednosti. Njun učinek pa lahko traja tudi do pol sekunde. V tem času po začetku do- skoka je skakalec že krepko v prehodnem loku in zaradi manjše strmine hrbtišča ska- kalnice tudi izpostavljen še večjim silam in njihovim momentom. Zaradi tega bi mo- rala Mednarodna smučarska zveza spre- meniti definicijo še varne dolžine skoka in v vzdolžnem profilu začrtati novo točko, ki resnično omogoča varno dolžino skoka . Problem doskoka se kaže v tem, da točka L pomeni začetek doskoka in ne njegov konec, ki pa je za varnost skakalca ob doskoku ključnega pomena. Ni torej po- membna točka prvega stika ob doskoku, ampak točka zaključka doskoka. Doskok smučarja skakalca pomeni gibalno fazo, ki lahko traja od 0,3 do 1 sekunde. To pomeni, da se doskok izvede na dolžini doskočišča od 3 m na najmanjših skakalnicah do 30 m na največjih letalnicah. Visok prirastek sile pritiska na podlago učinkuje na splošno v času 0,5 sekunde. S tega zornega kota bi se tako morala določiti točka začetka še varnega doskoka vsaj na razdalji, ki ustreza hitrosti leta tik pred doskokom in času 0,5 sekunde po začetku oporne faze doskoka. Slika 6. Potek sile pritiska na podlago pri vertikalnem doskoku mladega slovenskega skakalca z višine 245 cm. 66 Pri hitrosti 30 m/s bi bila ta razdalja 15 m. Omenjena razdalja bi na splošno pomenila približno 5 % velikost sedanje točke veliko- sti skakalnice L (pri skakalnici HS100m bi ta razdalja znašala 5 m). Trenutna točka velikosti skakalnice L bi mo- rala tako biti oznaka za konec maksimalne dolžine skoka. Točka L bi tako lahko postala točka z oznako L 2 . Vprašanje je torej: »Kje označiti glede na trenutno točko L začetek še varne maksimalne dolžine skoka, ki bo ska- kalcu tudi omogočila doskok v telemark?« Ta točka, ki bi se lahko poimenovala kot toč- ka L 1, bi morala biti odmaknjena od točke L 2 za varno dolžino izvedbe faze doskoka, ta pa meri minimalno 5 % trenutne točke velikosti skakalnice L (na skakalnici HS 10 m to pomeni razdalja 0,5 m in na letalnici HS240m razdaljo 12 m). Kako v praksi prilagoditi vzdol- žni profil skakalnice varnemu doskoku? Glede na spoznanja in konkretne ugotovi- tve te raziskave bi bilo potrebno spremeniti geometrijske točke profila doskočišča smu- čarske skakalnice med sedanjima točkama K (kalkulacijska točka) in L (točka velikosti skakalnice). Ta sprememba bi morala pred- vsem temeljiti na dejstvu, da sedanja točka velikosti smučarske skakalnice (L) pomeni oznako za konec doskoka smučarja skakal- ca in ne njegov začetek. To dejstvo je bilo upoštevano pri izgradnji nove smučarske skakalnice HS70m v Velenju. V ospredju je bilo načelo varnosti smučarjev skakalcev, še zlasti manj izkušenih in najmlajših skakal- cev. Skakalnica je bila zgrajena v letu 2017 s prvimi skoku v mesecu maju (Slika 7). Dosedanji skoki na treningih in tekmova- njih so pokazali, da je skakalnica dokaj var- na za vse skakalce. Še prav posebej so lahko na njej varno in brez strahu skakali najmlajši skakalci (stari od 10 do 12 let), ki jim sicer takšna velikost skakalnice lahko predsta- vlja velik psihični stres. Z vidika varnosti je bil na skakalnici povečan prehodni lok na zaletišču (R 1 ), znižana krivulja leta do točke P in določena razdalja varnega doskoka za točko L (70 m) v dolžini 5 m. K varnosti ska- kalcev prispeva tudi maksimiziran spodnji prehodni lok skakalnice R 2 (Slika 8). Bistvena sprememba se je zgodila pri načr- tovanju točke velikosti skakalnice (HS70m), ki je na Sliki 8 označena kot točka L1. Ta je bila načrtovana kot točka začetka oporne faze doskoka pri dolžini 70 m (L1), ki tako še vedno predstavlja velikost skakalnice HS70m. Po sedanjih pravilih Mednarodne smučarske zveze bi moral tej točki slediti spodnji prehodni lok skakalnice R 2, ki pa na velenjski skakalnici sledi šele po točki L2 pri 75 m. Na skakalnici HS70m v Velenju je bil tako določen prostor za varen doskok po točki velikosti skakalnice HS70m (L1) v dol- žini 5 m, do točke L2 pri 75 metrih. Šele za to točko se začenja spodnji prehodni lok skakalnice. Skakalnica HS70m je že prido- bila homologacijo Mednarodne smučarske zveze FIS. S tem je postala prva skakalnica, ki skakalcem omogoča povsem varen do- skok v telemark tudi pri doskoku na točko velikosti skakalnice HS70m. Morda bi Med- narodna smučarska zveza FIS s podobnim ukrepanjem lahko preuredila tudi točke ve- likosti drugih skakalnic, še zlasti največjih. Tako se ne bi več zgodile situacije, ko se najboljši skakalci zaradi svoje varnosti in- dividualno odločajo za skrajšanje zaletišča. Evidenten tovrstni primer se je zgodil na tekmovanju svetovnega pokala 25. 11. 2018 na skakalnici Ruka HS142m na Finskem. Japonec Ryoyu Kobayashi je finalni skok opravil na zahtevo trenerja iz dveh naletov nižje in klub temu doskočil na rekordno da- ljavo skakalnice 147,5 m. Doskočil je k sreči brez padca in seveda brez telemarka. Pri tem se poraja vprašanje: »Kaj bi se zgodilo, če se skakalec ne bi sam odločil za skrajša- nje zaletišča?« V kolikor trener na novi ve- lenjski skakalnici HS70m načrtuje zaletno hitrost, ki dopušča skok na točko velikosti skakalnice, potem praktično ne more izpo- staviti skakalca nobeni nevarnosti pri do- Slika 8. Skakalnica HS70m v Velenju ima določen prostor za doskok skakalca za točko velikosti skakal- nice HS70m (na sliki razdalja med točkama L1 in L2). Slika 7. Smučarska skakalnica HS70m v Velenju, zgrajena leta 2017 (na sliki levo). iz prakse za prakso 67 skoku. Če bi vodstva tekmovanj imela na voljo novo točko velikosti skakalnice L1, bi se število predolgih skokov izrazito zmanj- šalo in tekmovanja bi bila predvsem za naj- boljše skakalce precej bolj varna in hkrati tudi bolj poštena. Prav najboljši skakalci bi lahko ob dolgih skokih na novo točko veli- kosti skakalnice povsem varno doskočili v telemark položaj. Takšne skakalnice bi lah- ko tudi prispevale k resničnemu razlikova- nju smučarjev skakalcev glede na njihovo kvaliteto. Danes je prav gotovo ta vidik v smučarskih skokih še preveč zapostavljen. „Literatura 1. Gasser, H.H. (2008). Grundlagen der Auslegung des Langsprofils einer Skisprungschanze. Bern: Internationaler Ski-verband. 2. Jošt, B. (2019). Težnje po rekordnem poletu preko 253 m – utopija ali realnost?. Šport, 67 (1-2), 185v92. 3. Jošt, B., Čoh, M. in Vodičar, J. (2013). Design of a ski flying hill with the profile HS300m. Ham- burg: Verlag Dr. Kovač. 4. Jošt, B. in Vodičar, J. (2019). Development od the Ski jump hill profile from the viewpoint of Ski jumping technique. Hamburg: Verlag Dr. Kovač. 5. Sasaki , T., Tsunoda, K., Uchida, E., Hoshino, H in Ono, M. (1997). Joint Power Production in Take-Off Action during Ski-jumping. In: (Mul- ler, E., Schwameder, H., Kornaxl, E., Raschner, C., eds.). Proceedings of the first International Congress on Skiing and Science St. Chrisoph a. Arlberg. Austria, January 7 -13, 1996; 49–60. 6. Vaverka, F. (1987). Biomechanika skoku na lyži- ch. Olomouc: Univerzita Palackeho. 7. Verhošanski, J. W. in Tatjan, W. W. (1973). Komponenten und funktionell Struktur der Explosivkraft des Menschen. Teorija i praktika fizičeskoj kultury 36 (6). 8. Virmavirta, M. in Komi, P. V. (1994). Takeoff analysis of a champion ski jumper. Journal of Biomechanics, 27(6), 695. Viri: 1. FIS (2018). Construction Norm for Jumping Hills (16. 11. 2018). 2. FIS (2019). International ski competition rules in Ski jumping – Book III (precisions 2019). Oberhofen: International Ski federation. prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si 68 Dance Program “Movement Dialogue” with children to the third year of age Abstract Dance Program “Movement Dialogue” integrates methods and elements of movement therapy and is based on observation and analysis of child‘s non-verbal cues and his/her movement in order to understand his/her unique interaction with the environ- ment. The program also develops child‘s social skills and improves his/her situation in all areas of his development. The article focuses on non-verbal communication and kinesthetic empathy with a group of toddlers, which also includes children with special needs, disabilities and cultural diversity. Children can freely express themselves through dance. The adult’s response to the child‘s movement and his/her expression, the adult’s interaction and embodied dialogue with the child, is the foundation and the essence of child‘s development as a whole. Key words: dance, Movement dialogue, inclusion, toddlers. Izvleček Plesni program »Gibalni dialog« vklju- čuje metode plesno-gibalne terapije in temelji na opazovanju in analizi otroko- vega gibanja in nebesednih znakov z na- menom razumevanja njegove unikatne interakcije z okoljem, razvijanja otroko- vih socialnih veščin in izboljšanja stanja na vseh področjih njegovega razvoja. Prispevek se osredotoča na nebesedno komunikacijo in kinestetično empatijo s skupino malčkov, v katero so vključeni tudi otroci s posebnimi potrebami in kul- turno raznolikostjo. Otroci se svobodno plesno izražajo. Tenkočuten odziv in pri- lagajanje odraslih na otrokovo nebese- dno govorico, interakcija in utelešen di- alog z njim je temelj in bistvo celostnega razvoja otroka. Ključne besede: ples, Gibalni dialog, social- no vključevanje, malčki. Neva Kralj, Mateja Videmšek Plesni program »Gibalni dialog« z otroki do tretjega leta starosti Foto: N. Kralj iz prakse za prakso 69 „Uvod Otroci se igrajo z gibanjem lastnega telesa. V gibalnem izražanju so povsem svobodni, saj je to zanje primaren in naraven način izražanja, ki jih sprošča, osrečuje, uravno- veša in zadovoljuje. Preko gibanja napre- dujejo na vseh področjih svojega razvoja. Če želimo, da se bodo pravilno razvijali, jim moramo omogočiti dovolj pogosto in do- volj intenzivno gibanje. To jim seveda omo- gočajo različne gibalne dejavnosti. Ples pa je umetnost, kjer lahko otroci v največji meri sodelujejo z lastno angažiranostjo in ustvarjalnostjo. Pri plesu gibanje ni samo sebi namen, vedno je prisotno notranje dogajanje, sporočanje, čustveno doživlja- nje in ustvarjanje s svojim telesom. Malčki se na glasbo spontano odzivajo z gibanjem. »Telo je ustvarjeno za gibanje, in gibanje je isto kot življenje. Če bi se za- ustavilo, bi vse zamrlo. In v tem gibanju, ki je neminljivo, je zakoreninjen ples in z njim vred tudi potreba ljudi po njem« (Vogelnik, 1993, str. 13). Razvoj vsakega otroka poteka individualno in kompleksno v soodvisnosti telesnega, gibalnega, spoznavnega, čustvenega in so- cialnega razvoja. Otroci preko gibanja na- predujejo na vseh področjih razvoja. Spo- znavajo sebe in svoje telo ter ozaveščajo svoj osebni prostor in druge v prostoru. Na eni strani večje obvladovanje in na drugi večja sproščenost telesa pospešita govorni razvoj otroka, preko opisovanja načinov gi- banja pa otrok bogati besedni zaklad. Čim več se je otrok sposoben gibati, tem večje območje usvaja in toliko več je sposoben dojemati tudi na drugih področjih. Če je otrokovo gibanje omejeno, je omejeno tudi njegovo obvladovanje gibanja. Telo je otrokov prvi učitelj; v prvih letih ži- vljenja se postavi skoraj 90 % vseh nevron- skih povezav v možganih. Telesni in kogni- tivni razvoj se pri mlajših otrocih gradita hkrati. Več ko se otrok giba, bolj stimulira svoje možgane. In bolj, kot so otrokovi mo- žgani stimulirani, več gibanja potrebujejo in spodbujajo (Connell in McCarthy, 2014). Otrokom v predverbalnem obdobju s ple- sno dejavnostjo omogočamo, da razvijajo ritmični posluh, spoznavajo različno glas- bo in se telesno odzivajo nanjo. Otroci si ne bogatijo le gibalnih izkušenj, temveč spoznavajo in se zavedajo svojih čustev in občutij, pridobivajo podobo o sebi, hkrati pa se učijo spoznavanja čustev drugih, kar vpliva na pozitivne medsebojne odnose. Kljub individualnosti je ples tudi skupinsko delo, otrok vzpostavlja stike z drugimi in se spontano prilagaja skupini, sodeluje z vrstniki, uči se sodelovanja, spoštovanja in sprejemanja različnosti, premaguje srame- žljivost, nesproščenost in si krepi samoza- vest. Foto: A. Kociper Gibalni razvoj otroka poteka v prvih treh le- tih življenja (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013). Odločilnega pomena je otrokova la- stna aktivnost. Večina raziskav ugotavlja, da na rast in razvoj izjemno vpliva gibanje, kar pomeni, da v otroštvu lahko z redno aktiv- nostjo zgradimo trdne temelje za poznejši odnos do telesa, predvsem za dojemanje gibanja kot življenjske potrebe. Otroci skozi gibanje razvijajo iniciativnost, radovednost, iznajdljivost in samozavest – lastnosti, ki jim koristijo v vsem življenju. Vpliv plesa na otroka je celosten. Tako kot na drugih razvojnih področjih tudi kognitivni razvoj ne poteka neodvisno, temveč je povezan z gibalnim in s čustveno-socialnim razvo- jem. Prek telesnega stika razvijamo social- ne sposobnosti, spodbujamo torej stike z drugimi: zaupanje, občutljivost, sodelova- nje otrok v skupini in skupinsko reševanje problemov, delitev pozornosti, empatijo, vodenje in podrejanje (Zagorc idr., 2013). Sherborne (1993) meni, da predšolski otrok razvija telesno zavedanje, svoje jedro in dele telesa v številnih gibalnih igrah. Le-to mu pomaga razvijati občutek celovitosti telesa, kot tudi povezanosti njegovih delov ter omogoča različne načine komunicira- nja. Geršak (2012) razlaga, da sta ustvarjanje in izvajanje v plesu pri otroku zelo preplete- na. Za otroke je ples plesanje in plesanje je ples. Ustvarjanje s plesom bi morali začeti čim bolj zgodaj in ga kontinuirano izva- jati in izkušati. Osrednji namen plesnega učenja v zgodnjem otroštvu je pomagati Foto: A. Kociper 70 otrokom, da razvijejo osebno in medo- sebno ustvarjanje. Cilj plesnih dejavnosti v zgodnjem otroštvu je ta, da se spodbuja in razvija otrokove naravne sposobnosti. Plesna umetnost je sestavni del kurikula v vrtcih in je tesno povezana z vsemi dru- gimi področji. Ples je gibanje z vsebino, je glasba, je jezik in je odrska umetnost, ples je matematika, narava, družba in ples je fi- lozofija (Rupnik in Rupnik, 2014). Geršak (2006) navaja, da je na področju vzgoje in izobraževanja zaslediti pozitivne rezultate raziskav, ki vključujejo ustvarjalni gib kot celostni učni pristop, ko povezuje- mo otrokovo gibalno dejavnost z miselnimi procesi. Utelešena kognicija, embodyment, je pristop, ki sledi novejšim izsledkom s po- dročja nevroznanosti in omogoča otrokom poleg sprejemanja novih informacij preko vidnega in slušnega kanala tudi kineste- tično dojemanje vsebin, krepi neverbalno komunikacijo, ustvarjalnost, spomin ter združuje kognitivne in gibalne sposobno- sti, prav tako pa tudi čustveno-socialne. Ustvarjanje z gibanjem, poudarja Kroflič (1992), je lahko cilj razvijanja posameznika, hkrati pa metoda, sredstvo za doseganje ci- ljev tako v procesu vzgoje in izobraževanja, kot v umetnostno-terapevtskem procesu. Dojenček najprej komunicira preko giba- nja. Razvoj možganov je stimuliran preko plazenja, obračanja, valjanja, hoje, teka, guganja itd. Živčne in možganske celice se povezujejo skozi gibanje celega telesa in senzorno stimulacijo. Dotik, gibanje, vid in sluh so enakovredno pomembni za razvija- joče se otrokove možgane (Gilbert, 2006). Med interakcijo dveh oseb, še posebno v komunikaciji, obstaja naravna nagnjenost k posnemanju drže, kretenj in gibov so- govornika. Rutten Saris (1992) poudarja pomen imitacije, zrcaljenja v vključevanju gibanja v pomoč otroku s težavami v ko- munkaciji; poudarja, da je nebesedna ko- munikacija včasih celo edini način vzposta- vitve stika z otrokom. Osrednji poudarek Winnicotta (v Tortora, 2014) so somatske izkušnje odnosa mati – otrok, pomembnost, da je mati zrcalo svo- jemu otroku ter pomembnost ustvarjanja varnega okolja, ki podpira otrokovo samo- -raziskovanje. Pridobivanje in razvijanje ob- čutka o sebi izhaja iz zgodnjih telesnih izku- šenj med otrokom, materjo in okoljem. Ko otrok zre proti mami in se le-ta nebesedno odzove s pretirano reakcijo, malček začuti, da obstaja (Tortora, 2014). Tortora (2006) poudarja izjemno vlogo, ki jo ima nebesedna komunikacja na vseh ravneh v primarnih letih razvoja otroka. Razlaga, kako s posnemanjem otrokovega ritma, gibanja in mirovanja telesa namenja- mo posebno pozornost kvalitetam otro- kovega gibanja, ki nam omogočajo okno v njegov svet, četudi ima otrok izražene težave v komunikaciji. Tako se med otro- kom in odraslim prične ples uglaševanja in povezovanja. Preko glasbe, aktivnosti za zavedanje telesa, dotika in gibanja, otroko- ve individualne izkušnje postanejo dvojina … do popolne uglašenosti. S tem so dani pogoji, da se otrok pogumno in z navduše- njem izraža ter raziskuje zunanji svet. Odra- sli s sledenjem otrokovemu gibanju preko plesa, gibanja, igre in improvizacije razširja otrokovo komunikacijo in interakcije (Tor- tora, 2006). „Zakaj je pomembno, da otrok pleše? V dolgoletni praksi s predšolskimi otroki na področju plesne vzgoje opažamo pozitiv- ne učinke in se zavedamo nepogrešljivosti integracije plesne dejavnosti v njihovo vsa- kodnevno življenje. Preko gibanja in telesa otrok raziskuje in vstopa v svet, se telesno uči in gradi zavedanje sebe. Ples se v otro- ku rodi spontano. Otrok, ki je opažen, spre- jet in podprt preko neverbalih interakcij in izmenjav, zaznava in se zaveda sebe, je zadovoljen in umirjen s seboj, rad prihaja v svoje socialno okolje, je uglašen s seboj in okoljem, nima pretiranih težav pri sepa- raciji, sproščeno in odprto sprejema nove, neznane izzive, je radoveden in dobre volje, prejema pozitivne izkušnje in lažje predela negativne ter se kot tak razvija in napreduje. Otroci imajo naravno potrebo po gibanju in so gibalno zelo aktivni. Plesna dejavnost Foto: N. Kralj Foto: A. Radšel iz prakse za prakso 71 je področje umetnosti, kjer lahko otroci v največji meri sodelujejo z lastno ustvarjal- nostjo in domišljijo kot posamezniki in v skupini. Preko gibalnih iger in plesa, doti- ka, preko gibalnega dialoga z vrstniki in odraslimi, z dodajanjem zvokov in glasbe, raznolikih pripomočkov otrok v obdobju zgodnjega otroštva spoznava in razvija zavedanje lastnega telesa, perceptivne funkcije, mentalne funkcije, govor, razširja skupno dejavnost, gibalne izkušnje, inte- rakcije v skupini, komunikacijo in integraci- jo čustev, uma in telesa. „Program plesnega inkluzivnega modela »Gibalni dialog« S programom plesnega inkluzivnega mo- dela »Gibalni dialog« želimo razširjati ob- stoječe načine dela z otroki. Namenjen je tudi ranljivim in socialno šibkejšim otrokom ter je hkrati pomemben prispevek k teori- jam in metodam dela z otroki s posebnimi potrebami. Je v pomoč pri prepoznavanju določenih težav in specifičnih potreb po- sameznih otrok v zgodnjem otroštvu ter omogoča akcije za reševanje le-teh. Zlasti in predvsem je s čim zgodnješo interven- cijo omogočen razvoj, napredek in možne spremembe v večji meri, če tudi način dela in cilje prilagodimo stopnji, sposobnostim in odzivom otroka. S plesom otroci na vabljiv, igriv, prijeten in ustvarjalen način izboljšujejo svoje zdra- vstveno stanje in splošno odpornost, raz- vijajo pravilno držo in gibalne sposobnosti, koordinacijo gibanja, ravnotežje, moč in gibljivost. Spoznavajo sebe in svoje telo ter ozaveščajo svoj osebni prostor in druge v prostoru. Če je otrokovo gibanje omejeno, je omejeno tudi njegovo obvladovanje gi- banja in s tem njegova samokontrola. Pri zavedanju lastnega telesa je nadzorovano tudi njegovo vsakdanje vedenje. Še več, skozi ustvarjalne gibalne dejavnosti na ne- vsiljiv način spodbujamo in privzgajamo pomembne vrednote, kot so usmerjena pozornost, vztrajnost, pogum in samostoj- nost. Dalcroze, veliki učitelj gibalne in ritmične vzgoje, je zapisal: »Zgodnje otroštvo je ob- dobje improvizacije, to je spontane ustvar- jalnosti« (v Kroflič, 1999). Stik s samim seboj in z drugimi Z otroki se plesno igramo in edini motiv so ugodje, dobro počutje in zadovoljstvo, ki ga ob tem doživljajo. Ko uživamo skupaj, je otrokom tako, kot da bi sijalo sonce. Malčki domišljijo živijo. Gibalno ustvarjajo in ple- šejo pravzaprav sami, odrasli jim nudimo le ustrezno spodbudno okolje. Tako jim hkrati omogočimo, da sami udejanjajo svoje la- stne ideje. Zapletene stvari se razvijejo iz najbolj preprostih. Seveda ne gre za strukturiran ples in po- navljanje zamisli pedagoga. Z uporabo glasbe, gibalnih iger in različnih izraznih sredstev na ustvarjalen način razvijamo otrokove naravne oblike gibanja in tako vplivamo na njegov celostni razvoj. Otroci so tako v svojem najzgodnejšem obdobju preko telesnih izkušenj, skozi igrivo plesno dejavnost in nebesedno komunikacijo na bazičnem, telesnem nivoju opaženi, upo- števani in sprejeti takšni, kakršni v resnici so. To je temelj in bistvo zdravega in kvali- tetnega razvoja otroka v celovito osebnost, ki bo sposobna premagovati številne ovire na poti do samostojnega, svobodnega in zadovoljnega življenja. „Sklep V okviru plesnega programa »Gibalni di- alog« v skupine vključujemo otroke iz šir- šega kulturnega okolja in z različnimi spe- cifikami, pri delu pa je primarni element telesna komunikacija. Pri tem uporabljamo tehnike uglaševanja in povezovanja z otro- kom preko zrcaljenja njegovih gibov. Tako z otrokom vzpostavimo stik in obenem poskušamo dobiti vpogled v njegove po- trebe in čustveno stanje. V pomoč upora- bljamo različne pripomočke, kot so boben, svečka, plišasta igrača, rutice ali blazine. Otroci opazno napredujejo v tem varnem in spodbudnem okolju. Cilji plesnih srečanj: • zavedanje sebe in svojega telesa, • socialno vključevanje, • gibalni dialog, • kinestetično čutenje, empatija, • zgodnje telesne izkušnje.Foto: A. Kociper Kako se zgodi ples oziroma gibalni dialog z malčki? Vstopim skozi vrata igralnice, polne dobro leto dni starih malčkov. Nekaj časa jih opazujem. Spontano se spu- stim na tla, iščem in vračam očesni stik z vsakim otrokom, sporazumeva- mo se brez besed. Malčki senzibilno zaznajo energijo med nami, zaupajo, radovedno pričakujejo. Glasba in ljub- ka igračka nas še bolj povežeta. Otroci se začno spontano gibalno odzivati na glasbo, jaz jim sledim in že plešemo. Vsa čustva se kažejo v njihovi govori- ci telesa. Skupaj se podamo na razi- skovanje neznanega, novega, ki nam vsem prinese notranje zadovoljstvo, izpolnitev in nam daje novo moč in motivacijo za nove izkušnje. Nekaj malčkov ob strani opazuje, vendar ko bodo pripravljeni, se bodo spontano aktivno vključevali v skupinsko dina- miko. 72 Ko te gledam, me ti vidiš, torej obstajam … (Winnicott, v Tortora, 2014) Očesni stik z otrokom in odziv odraslih na njegove nebesedne znake so izjemno pomembni že od rojstva dalje. Staršem in vzgojiteljem pomagamo pri prepozna- vanju teh znakov in pri tem, da se nanje naučijo pravilno odzivati. Ko se na primer mama odzove s celim telesom, tudi mimi- ko obraza, otrok začenja čutiti in se zaveda- ti, da obstaja. Gibanje in ples na tak način omogočata staršem in otrokom, da razvi- jajo zdravo čustveno navezanost. Otroci, ki se lahko izražajo skozi gibanje, so zadovolj- ni in umirjeni. Tak otrok zaznava in se zave- da sebe, rad prihaja v svoje socialno okolje, je uglašen s seboj in okoljem ter nima pre- tiranih težav pri separaciji od znanih ljudi ali okolja. Je sproščen, radoveden in odprt za nove, neznane izzive, dobre volje spreje- ma pozitivne izkušnje in se lažje spoprime s slabimi, skratka, dobro napreduje tako v psihosocialnem kot kognitivnem razvoju. To velja tudi za starejše otroke, vendar zgo- dnji začetek prinaša večje učinke. Vse to je mogoče, če se otroci počutijo v sebi in svojem okolju dovolj varne, da lahko z notranjo motivacijo raziskujejo in sledijo svoji poti, odrasli pa jih v tem podpiramo. Ne dopustimo, da bi otroci pozabili plesati! „Literatura 1. Connell, G. in McCarthy, C. (2014). A moving Child is a Learning Child. Minneapolis: Free Spirit Publishing Inc. 2. Gilbert Green, A. (2006). Brain-Compatible Dance Education. AAHPERD: American Allian- ce for Health, Physical Education, Recreation and Dance. 3. Geršak, V. (2006). Plesno-gibalna ustvarjalnost. V: Otrok v svetu glasbe, plesa in lutk. Koper: Pedagoška fakulteta Koper. 4. Geršak, V. in Lenard, V. (2012). Vmesni model za izvajanje plesne umetnosti v vrtcu. Revija za elementarno izobraževanje, 5 (2/3), 91-106. 5. Griss, S. (1998). Minds in motion. A kinesthetic approach to teaching elementary curriculum. London: Heinemann-Boynton/Cook. 6. Kralj, N. (2012). Vpliv metod plesno-gibalne te- rapije na inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v skupinsko plesno interesno dejavnost. Specia- listično delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 7. Kroflič, B. (1992). Ustvarjanje skozi gib. Ljublja- na: Znanstveno in publicistično središče. 8. Rupnik, V. in Rupnik, U. (2014). Plesna ume- tnost. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. 9. Rutten-Saris, M. (1992). Porajajoči se jezik tele- sa. Ljubljana: Založba Epta. 10. Sherborne, V. (1993). Developmental mo- vement for children. Cambridge: University Press. 11. Tortora, S. (2006). The Dancing Dialogue, Using the Communicative Power of Movement with Young Children. Baltimore, Maryland: Paul H. Brookes Publishing Co. 12. Tortora, S. (2014). The importance of be- inf seen: Winnicott, dance movement psychotherapy and the embodied expe- rience. American Journal of Dance Therapy, 259–270. 13. Vogelnik, M. in Voglenik, M. (1993). Ustvarjal- ni gib. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije. 14. Zagorc, M., Vihtelič, A., Kralj, N. in Jeram, N. (2013). Ples v vrtcu. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 15. Zagorc, M. (2006). Ples – ustvarjanje z gibom in ritmom. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Neva Kralj, plesna pedagoginja, spec. pomoči z umetnostjo, registrirana plesno-gibalna terapevtka (ZPGTS/EADMT) neva.kralj@plesniepicenter.si Plesni Epicenter, zavod za plesno vzgojo, izobraževanje, pomoč z umetnostjo in prosti čas Foto: A. Kociper Foto: A. Kociper iz prakse za prakso 73 Learning to ride a bike among preschool children Abstract The article introduces learning of cycling for children in the pre-school period. A tool that perfectly prepares a child to learn to ride a real bike is the balance bike. It significantly changed the learning of cycling that we were used to in the past. The article describes what we need to pay attention to when buying a balance bike, how to approach children’s learning of cycling with a balance bike, and how a child can easily upgrade to the right bike after using a balance bike. Children have an easier time learning how to ride a bike when starting with a balance bike because it is done through a play so that a child has fun and learns new skills at the same time. A child thus enjoys learning progress and thereby gains a positive at- titude towards cycling. Keywords: cycling, preschool children, balance bike. Izvleček V prispevku predstavljamo učenje ko- lesarjenja za otroke v predšolskem ob- dobju. Pripomoček, ki otroka odlično pripravi na prehod v pravo kolesarjenje, je poganjalec. Ta je bistveno spremenil učenje kolesarjenja, ki smo ga bili va- jeni nekoč. Opisali smo, na kaj moramo biti pozorni pri nakupu poganjalca, kako pristopimo k učenju kolesarjenja otrok s tem pripomočkom in brez večjih težav preidemo na pravo kolo. Učenje poteka skozi igro, tako da se otrok hkrati zabava in uči novih spretnosti. Na- loge so zasnovane tako, da otrok napre- duje in na koncu doseže uspeh. Le na ta način uživa v učenju in pridobi pozitiven odnos do kolesarjenja. Ključne besede: kolesarjenje, otroci, poga- njalec. Mateja Videmšek, Maja Meško, Tasja Videmšek Učenje kolesarjenja v predšolskem obdobju Foto: Maja Remic 74 „Uvod Kolesarjenje je športna zvrst, s katero se otrok lahko sreča že zelo zgodaj. Spodbuja otrokovo zdravje, saj krepi srčno-žilni in di- halni sistem ter razvija gibalne sposobnosti, predvsem ravnotežje, koordinacijo gibanja in moč. Številne raziskave so pokazale, da imajo otroci in mladostniki, ki se vozijo s kolesom v šolo, bolj razvite aerobne spo- sobnosti kot njihovi vrstniki, ki jih v šolo vo- zijo njihovi starši (Cooper idr., 2006; Voss in Sandercock, 2010; Mye idr., 2012). Kolesarjenje se danes sicer spodbuja kot aktivna oblika prevoza, ki prispeva k manjši onesnaženosti zraka in pozitivno vpliva na zdravje otrok in mladostnikov, vendar pa se poraja vprašanje glede varnosti kolesar- jenja po poteh in cestah, ki vodijo do šole (Lenton in Olwen Finlay, 2018). Skrb glede varnosti je vodilni dejavnik, ki omejuje kolesarjenje otrok. Obvladova- nje kolesa namreč ne zadostuje za varno vožnjo po cestah, kjer mora otrok komu- nicirati z drugimi udeleženci v prometu in nenehno sprejemati odločitve, ki jim omogočajo, da ostanejo na varnem. Otro- ci morajo biti sposobni nadzorovati svoje kolo, prepoznati in se odzivati na prome- tne znake ter znati predvidevati premike drugih vozil na podlagi njihovega položaja in gibanja ter hkrati oceniti hitrost drugih vozil (Lenton in Olwen Finlay, 2018). Ko pristopimo k učenju kolesarjenja mlajših otrok, se moramo zavedati, da je njim naj- pomembnejša igra. Pred samo dejavnostjo otroka motiviramo in navdušimo za kole- sarjenje. Učenje moramo načrtovati tako, da se bo otrok hkrati zabaval in učil. Naloge morajo biti zasnovane tako, da bo otrok napredoval in na koncu dosegel uspeh. Le na ta način bo užival v učenju in pridobil pozitiven odnos do kolesarjenja. Otroci naj bi odraščali v duhu, ki spodbuja dojemanje in spoznavanje kolesarjenja kot prijetno športno rekreacijo za vso družino in najbolj naravno mobilno možnost. Tako bodo lahko v poznejših življenjskih obdo- bjih samoumevno in lažje uporabljali ome- njene načine gibanja in mobilnosti. „Učenje kolesarjenja v predšolskem obdobju Še pred desetletjem je bilo prvo prevozno sredstvo za otroka tricikel s pedali. Mno- gi danes menijo, da je tricikel slaba izbira za otroka, ker ima številne pomanjkljivosti. Starši velikokrat nimajo možnosti kupi- ti tricikla, ki bi ustrezal malčku, pogosto z nogami niti ne doseže pedal. So težki za poganjanje, tako da se otrok hitro utrudi in izgubi motivacijo za vožnjo. Prav tako je okoren tudi za prenašanje in shranjevanje. Izkušnje kažejo, da tricikli niso varni na ne- ravni površini; otrok lahko izgubi ravnotežje in se prevrne. Otroci na triciklih ne razvijajo ravnotežja in se ne uvajajo v kolesarjenje, ampak se pravzaprav učijo le poganjati pe- dala (Martins, 2018). Foto: Jana Možina Boljša izbira od tricikla s pedali je poganja- lec tricikel. Otroci se lahko že kmalu po tem, ko shodijo, poganjajo na njem, seveda če je ta ustrezne velikosti in teže. Navajajo se na kolo, krepijo mišice nog in se veselijo ob gibanju. Tudi skiro je športni pripomoček, s katerim otrok uživa v gibanju na prostem, razvija ravnotežje, moč in koordinacijo gibanja. Skiro lahko uporablja otrok že takoj, ko po- polnoma obvlada hojo. Ko se otrok vozi na skiroju, se postopoma navduši tudi za ko- lesarjenje. Pripomoček, ki otroka odlično pripravi na prehod v pravo kolesarjenje, pa je nedvo- mno poganjalec. Ta je bistveno spremenil učenje kolesarjenja, ki smo ga bili nekoč vajeni; pri učenju kolesarjenja smo nava- dno uporabljali kolo s pomožnimi kole- sci. Namesto da bi otrok na kolesu razvijal ravnotežje, mu s pomožnimi kolesci ni bilo treba skrbeti za ta primanjkljaj (Kodrin in Videmšek, 2013). Danes menimo, da so podporna stranska kolesa za učenje kolesarjenja neprimerna. Otrok se zanaša na njihovo podporo in stabilnost, vendar pa lahko izgubi ravno- težje zaradi neravne površine ali pa pade zaradi preobremenjenega podpornega kolesa. Pogosto se tako na kolesih s stran- skimi kolesi zgodijo nesreče (Videmšek idr., 2018). Poleg tega se otrok pri vožnji nagiba na levo ali desno stran, ker je navadno eno kolesce nižje od drugega, kar negativno vpliva na hrbtenico. Foto: Alenka Ludvig Ribič Foto: Alenka Ludvig Ribič iz prakse za prakso 75 „Poganjalec Poganjalec je torej učinkovito sredstvo za premikanje, ki je namenjeno otrokom pri- bližno od drugega leta starosti. Sestavljen je iz dveh koles, okvirja in krmila. Lahko je narejen iz lesa, kovine (aluminija) ali iz ka- kovostne umetne mase. Poganjalci so sicer zelo enostavni, vendar je izbira ob vse večji ponudbi na tržišču vse prej kot enostavna. Lesen ali kovinski poganjalec? Leseni poganjalci so priljubljeni zaradi svo- jega naravnega izgleda in prijaznosti do okolja. Na trgu obstaja veliko lesenih po- ganjalcev, a le malo je narejenih iz visoko kakovostnih materialov. Visoko kvalitetni okvirji lesenih poganjalcev lahko vzdržijo več let, če je za njih ustrezno poskrbljeno, medtem ko leseni poganjalci nižjega ce- novnega razreda težje prenašajo zunanje vplive, kar se lahko hitro pozna tudi na okvirju poganjalca (Katerega izbrati: lesen ali kovinski poganjalec, 2019). Les je običajno lažji, vendar tehnologija omogoča izdelavo tudi lahkih kovinskih poganjalcev. Kovinski poganjalci so iz jekla ali aluminija, od materiala pa je predvsem odvisna teža in kvaliteta poganjalca. Poga- njalci z jeklenimi okvirji so nekoliko težji in zato običajno uporabljeni pri cenejših mo- delih poganjalcev. Kakovosten aluminij je lahek, močan, odporen proti rji in se upo- rablja predvsem pri vrhunskih aluminijastih poganjalcih. Če pri opisu poganjalčka torej ni posebej navedeno, da so izdelani iz alu- minija, so običajno iz jekla (Katerega izbrati: lesen ali kovinski poganjalec, 2019). Običajno z rastjo cene in kvalitete poga- njalca pada teža poganjalca, poceni kovin- ski poganjalci so običajno težji, aluminijasti višjega cenovnega razreda pa so lahko tudi lažji od lesenih različic. Vsak poganjalec ima svoje prednosti in slabosti, najpomembne- je je, da ustreza velikosti otroka. Pri izbiri poganjalca upoštevamo (Bra- un idr., 2013): • Poganjalec naj bo odporen na vremen- ske vplive, na korozijo, enostaven za čiščenje. • Ima naj omejen zasuk balance ter bi- lančne ročaje s širokimi odbojniki. • Gibljivi deli naj ne zahtevajo vzdrževa- nja. • Na poganjalcu naj ne bo mest, kjer bi obstajala možnost ukleščenja otroških prstov. • Vsebuje naj opremo z gumami, ki so najudobnejše ter hkrati najbolj podob- ne otroškemu kolesu. • Ima naj višinsko nastavljiv sedež in po možnosti globoko odprtino. Sedež po- ganjalca naj bo nastavljen tako, da sta obe nogi s celim stopalom varno na tleh; noge naj bodo nekoliko pokrčene. Silly (2014) med drugim poudarja: Višina sedeža: Najnižja višina sedeža naj bi bila od 2,5 cm do 4 cm nižja od višine otrokovega razkoraka. Čeprav bo otroku ustrezalo tudi kolo, katerega višina sedeža je enaka njegovi višini razkoraka, mu bo dodatnih nekaj centimetrov pomagalo zlesti na kolo in z njega, kot tudi zmanjšalo poškodbe pri padcih. Teža poganjalca: Poganjalec ne sme biti težji od 30 % otrokove telesne mase. Lažji poganjalec je priročen tudi za starše, ki ga morajo velikokrat nositi zaradi različnih ra- zlogov. Pnevmatike: Obstajajo različni tipi pnev- matik za poganjalce. Penaste gume so naj- lažje in se zagotovo ne preluknjajo, vendar zagotavljajo najmanj oprijema in oblazinje- nja. Pnevmatike iz trde gume zagotavljajo boljši oprijem kot pnevmatike iz penaste gume, hkrati pa smo lahko brez skrbi, da bi spustile zrak. Ti dve vrsti pnevmatik sta ide- alni za vrtce in starše, ki se ne želijo ukvarja- ti s praznimi pnevmatikami. Zračne pnevmatike so najbolj priljubljene in univerzalne, saj ponujajo najbolj udobno vožnjo. Za malčke, ki se vozijo po ulici, bodo pe- naste gume čisto v redu, za starejše in bolj zahtevne otroke pa je dodatni oprijem zračnih pnevmatik bistvenega pomena. Položaj sedeža: Če je sedež na zadnjem delu okvirja, otroci izkusijo boljšo vodljivost in so na splošno hitreje napredujejo. Med vožnjo s sedežem na zadnjem delu imajo otroci tudi več prostora za naravno nagiba- nje naprej med tekom. Prvi koraki na poganjalcu Pri učenju vožnje s poganjalcem je po- membno, da izberemo primerno trdo pod- lago z majhnim nagibom, vendar otroka za pospeševanje hitrosti nikoli ne potiskamo. Otrok na njem sedi, hkrati pa se z obema nogama dotika tal. Z nogami se nato tudi poganja na način, da hodi ali teče. Ko se otrok navadi na gibanje in že nekoliko Foto: Maja Remic Foto: Maja Koren Foto: Alenka Ludvig Ribič 76 Prva stopnja – uvod Cilji Dejavnosti Poznavanje ustrezne čelade in nameščanje le-te na glavo. Poznavanje delov poganjalca. Namestitev čelade – čelada mora biti nameščena na sredini glave, pod paščkom pri bradi naj bo prostora za dva prsta. Deli poganjalca – Otrok pokaže dele poganjalca glede na učiteljeva navo- dila. Poganjalec gre na sprehod – otrok sledi vaditelju, medtem ko ob sebi pelje poganjalca na sprehod. Preizkus višine sedeža – otrok se usede na kolo, stopala morajo biti v celoti na tleh, kolena rahlo pokrčena. Poganjanje, hoja, tek – otrok se spoznava z enostavnim gibanjem na poga- njalcu. Druga stopnja – pelji in ustavi Cilji Dejavnosti Vzdrževanje ravnotežja med gibanjem. Ustavljanje med vzdrževanjem ravnotežja. Ohranjanja ravnotežja brez poganjalca – otrok vzdržuje ravnotežje med hojo po ravnotežnih piramidah, vmes ponazarja držanje krmila. Poganjanje, hoja, tek – otrok izvaja gibanje na poganjalcu, poskuša obdržati ravnotežje. Prosti tek – Otrok se pri določeni oznaki odrine z nogami in prosto pelje na poganjalcu, pri čemer se z nogami ne dotika tal. Zaustavljanje – Otrok se pri določeni oznaki odrine, pri stop znaku ali dolo- čeni drugi oznaki pa se zaustavi z nogami. Tretja stopnja – zavijanje in obračanje Cilji Dejavnosti Vzdrževanje ravnotežja pri obračanju. Vzdrževanje ravnotežja pri zavijanju. Vzdrževanje ravnotežja pri vožnji po črti in pri obratu – otrok se vozi na poga- njalcu po črti do oznake (stožec,obroč …), se zaustavi, obrne in pelje nazaj na izhodišče. Črta je najprej ravna, nato rahlo vijugasta. Vzdrževanje ravnotežja med vožnjo po koridorju (med dvema črtama). Zavijanje med stožci. Križišče – na stičišču dveh poti (pri oznaki) se mora otrok zaustaviti, pogle- dati levo in desno, preden nadaljuje z gibanjem na poganjalcu. Otrok se pelje na poganjalcu po neravni talni površini. Četrta stopnja – vožnja na poganjalcu v oteženih okoliščinah Cilji Dejavnosti Sproščena, varna vožnja v dinamičnem okolju, v oteženih okoliščinah. Otrok se vozi na poligonu med, pod in čez ovire. Otrok poskuša voziti poganjalca z riževo vrečko na čeladi, brez da bi mu le-ta padla na tla. razvije ravnotežje, se začne odrivati od tal in krčiti noge, tako da pride do vožnje po samo dveh kolesih. Otroci se pogosto kar sami naučijo osnov- ne vožnje s poganjalcem, ker lahko upora- bljajo hojo kot naravno obliko gibanja. Igra s poganjalcem je možna že zelo zgodaj, preko nje pa otroci razvijajo sposobnosti ravnotežja, koordinacijo gibanja, moč, vzdr- žljivost, naučijo se krmiljenja ter uravnava- nja hitrosti. Otroci razvijajo sposobnost orientacije v prostoru, zaradi nenehnega stika s tlemi pa se lahko igrajo z ravnotež- jem (Videmšek idr., 2018). Shim in Norman (2015) sta izvedla raziskavo na tri do petletnih otrocih, ki so se štiri te- dne vozili s poganjalcem (trikrat na teden po 20 minut). Ugotovili so, da so statistično značilno izboljšali ravnotežje ter da so že v tretjem tednu bistveno izboljšali spretnost s poganjalcem v primerjavi s kontrolno skupino. Rezultati raziskave dokazujejo, da se otroci hitreje in lažje naučijo kolesariti s poganjalci v primerjavi s kolesi s pomožni- mi koleščki. V nadaljevanju bomo prikazali primer uče- nja kolesarjenja s poganjalcem, ki temelji na štirih stopnjah (prirejeno po: Kodrin in Videmšek, 2013; Shim in Norman, 2015; Becker in Janny, 2017). Dejavnosti lahko po- pestrimo z različnimi igrami v vrtcu, šoli ali v domačem okolju. Stopnje učenja vožnje s poganjalcem so opredeljene tako, da otroci postopoma iz prakse za prakso 77 Foto: Maja Remic razvijajo spretnosti kolesarjenja. Če niso pripravljeni na bolj zahtevne izzive, še ne- kaj časa urijo določeno spretnost, dokler je ne usvojijo. „Prehod na otroško kolo Ko otrok z znanjem vožnje poganjalca preide na kolo, ima problem ravnotežja že rešen in ostane mu samo še učenje poga- njanja (Colebrook, 2018). Pedaliranje pa je precej lažja spretnost kot vzpostavljanje in vzdrževanje ravnotežja, zato je prehod na otroško kolo mnogo lažji. Foto: Katja Tomažin Najprimernejše je kolo z globoko odprti- no. Taka konstrukcija poskrbi za uspešno sestopanje v naglih situacijah. Kolo naj bo robustno in naj ne zahteva prevelikega vzdrževanja. Kolo naj bo prirejeno tako, da lahko otrok brez težav z obema rokama doseže in drži krmilo ter lahko s celim stopalom doseže tla. V primeru, da je kolo preveliko oziroma premajhno, ga otrok ne more učinkovito poganjati, sedi neudobno in je na kolesu negotov. Krmilo ne sme biti predaleč, kar pomeni, da otrok ne sme imeti iztegnjenih rok, ampak rahlo pokrčene, in da morajo njegovi prsti z lahkoto seči do zavornih ročic, ki pa morajo biti tehnično brezhibne (Cvijetićanin, 2011). Otroku razložimo, da mora krmilo vedno držati z obema rokama, da med vožnjo ne sme spustiti nog s pedal, da za kolo ne sme privezovati ničesar in tega vleči za sabo. Na kolesu nikakor ne sme voziti prijateljev niti sede niti stoje. Otroci se s kolesom zelo radi vozijo, saj jim predstavlja tudi igralno sredstvo; z njim od- krivajo svet in številne nove dogodivščine. S kolesarjenjem otroci zaznavajo okolico, prostor, čas in samega sebe. Ko otroci zač- nejo obvladovati kolo, čutijo veselje, var- nost, ugodje, dobro se počutijo, pridobijo samozaupanje in samozavest (Videmšek, Meško in Videmšek, 2016). Z izboljšano kon- trolo gibanja se znižuje tudi tveganje mo- rebitnih poškodb; dobro razvito ravnotežje, koordinacija gibanja in sposobnost hitrih reakcij v primeru nevarnosti preprečujejo morebitne nevarne padce in nesreče. Pomembno je, da otroci do prvega stika s kolesom pridejo preko staršev ali vzgoji- teljev oziroma učiteljev, ki jim zaupajo, saj se bodo tako hitreje in z veseljem naučili kolesarjenja. „Oblačilo in čelada Otroci naj bodo na kolesu oblečeni v obla- čila živih barv, da bodo na cesti dobro vi- dni. Nikakor naj ne nosijo ohlapnih oblačil, ki se lahko zataknejo v dele kolesa, in obu- tve, ki se sezuva! Najbolj pomembna pa je čelada, ki se mora dobro prilegati in je za otroke obvezna. Čelada naj bo v svetlih in kričečih barvah, saj je tako bolj opazna, na vročem soncu pa se tudi manj segreva kot temna. Zelo pomembno je, da je otroku če- lada všeč, da jo bo sprejel kot obvezni del opreme in jo bo z veseljem nosil pri kole- sarjenju. Foto: Maja Koren Foto: Katja Tomažin 78 Foto: Maja Remic „Vključevanje mlajšega kolesarja v promet Otrok mora tehnično obvladati kolo, pre- den se podamo na skupne kolesarske izlete. Ker otrok še ne dojema prometa v celoti, se z njimi podamo na kolesarsko pot v prometno mirnejših okoliših, področjih s hitrostno omejitvijo 30 km/h ali na kolesar- skih stezah. Otrok naj se pelje pred nami, da je vedno v našem vidnem polju. Tako ga lahko primerno usmerjamo, hkrati pa je za- ščiten tudi pred prehitevajočim prometom. V primeru, da se z otroki vozita dve odrasli osebi, naj tvorita začetek in konec kolesar- ske skupine (Braun, 2013) in na ta način še dodatno poskrbita za otrokovo varnost. Otrok v tej starosti namreč še nima v celo- ti ustrezno razvitih sposobnosti za varno vključevanje v promet. Njegovo vidno po- lje je zelo omejeno (za 1/3 manjše kot pri odraslih). Zvokov, šumov in hrupa, ki priha- jajo od strani in od zadaj, ne more ustrezno določiti. Ne zmore tudi prepoznati realne hitrosti približujočih se vozil. Otrok se po- čuti, kot da je v središču sveta in hitro poza- bi na zaznavanje drugih stvari (Braun, 2013). Ocenjevanje hitrosti in razdalje je spre- tnost, ki jo otrok doseže do približno 12. leta starosti (odvisno predvsem od izpo- stavljenosti), izvedba odločitev, ki so enkrat sprejete, pa je pri otrocih veliko počasnejša kot pri odraslih. Odzivni časi ne dosegajo ravni odraslih do približno 14. leta starosti (Lenton in Olwen Finlay, 2018). Z vidika udeležencev v prometu so kole- sarji zelo ogrožena skupina. Še posebej je pomembno, da so na cesti varni tudi naši najmlajši, ki s kolesarjenjem spoznavajo novo vlogo udeležencev v prometu. Otrok do 6. leta sme voziti kolo le na peš- poti ali v območju za pešce, v spremstvu polnoletne osebe pa tudi v območju umir- jenega prometa. Kolo sme samostojno vo- ziti v prometu na cesti otrok, star najmanj osem let, ki ima pri sebi veljavno kolesarsko izkaznico, in oseba, ki je starejša od 14 let (Braun, 2013). Otroci kolesarski izpit opra- vljajo v šoli, ko že znajo predvidevati potek dogajanj, znanje povezovati s prakso ter ocenjevati pojave, kot so: hitrost, oddalje- nost, reakcijski čas, zavorna pot, osvetlje- nost, vidnost, tehnična urejenost in posle- dice ravnanja v prometu. To so sposobnosti in lastnosti, ki so pomembne za samostoj- no, varno vključevanje otroka s kolesom v promet. „Gibalni/športni pro- gram Mali sonček V šolskem letu 2011/12 je Zavod za šport RS Planica v sodelovanju s strokovnjaki Fakultete za šport, Pedagoške fakultete, nekaterimi vzgojiteljicami in ravnateljicami vrtcev začel z izvajanjem gibalnega/špor- tnega programa Mali sonček, ki predstavlja posodobitev, dopolnitev, zlasti pa razširitev Zlatega sončka, saj posega tudi v prvo sta- rostno obdobje (Videmšek idr., 2012). Vsebuje 4 stopnje: Mali sonček – modri (za otroke od 2. do 3. leta); Mali sonček – zeleni (za otroke od 3. do 4. leta); Mali sonček – oranžni (za otroke od 4. do 5. leta); Mali sonček – rumeni (za otroke od 5. do 6. leta). Vse štiri ravni se vsebinsko povezujejo, do- polnjujejo in nadgrajujejo, zato je zaželeno, da otroci sodelujejo na vseh stopnjah pro- grama oziroma predelajo celoten program. V okviru gibalnega/športnega programa Mali sonček, ki se je uspešno uveljavil v večini slovenskih vrtcev, je posebna pozor- nost namenjena tudi vožnji s kolesom. V vseh štirih programih (modrem, zelenem, oranžnem in rumenem Malem sončku) so opredeljene gibalne naloge in igre, ki jih lahko otroci izvajajo z različnimi prevo- znimi sredstvi – trikolesom, skirojem, po- Foto: Maja Remic Foto: Nina Makuc iz prakse za prakso 79 ganjalcem in kolesom – na raznovrstnih poligonih. Ilustracija: Tina Švajger Sivec V zadnjem času se vrtci odločajo zlasti za nakup poganjalcev, s pomočjo katerih se otroci hitro in enostavno naučijo kolesarske veščine. Učenje poteka od prvih poskusov hoje na poganjalcu, vožnje po črti in uče- nja zaustavljanja do popolnega obvladanja poganjalca na poligonu, ki ga oblikujemo z različnimi pripomočki, kot so stožci, obroči, jogurtovi lončki itd. Na zadnji – rumeni stopnji Malega sonč- ka pa je cilj, da se otroci prosto vozijo vsaj eno minuto s primernim dvokolesom po prostoru, pri čemer se lahko nekajkrat (občasno) z nogo dotaknejo tal. Prostor s stožci ali drugimi oznakami uredimo tako, da otroci vsaj nekajkrat spremenijo smer (zavijejo). Vse štiri stopnje Malega sončka se med seboj povezujejo in dopolnjujejo, zato so v vrtcu otroci deležni enostavnih oblik kole- sarjenja že od 2. do 6. leta starosti. Seveda pa imajo pri učenju kolesarjenja veliko vlogo tudi starši, ki bi morali otroka spodbujati v njegovih prvih gibalnih po- skusih in mu omogočiti, da z igro usvaja osnove kolesarjenja. Otrok postopoma sprejme kolesarjenje ne samo kot igro, am- pak tudi kot vsakodnevno prevozno sred- stvo ter prijetno športno dejavnost na pro- stem oziroma kot trajno vrednoto, ki mu bo pomagala ohranjati zdravje in ga sproščala ob psihičnih napetostih vse življenje. „Literatura 1. Braun, M., Illek, G., Reiter, K. in Wrighton, S. (2013). Kolesarjenje od otroških nog naprej! Aktivna mobilnost od dojenčka do šolarja (evropski projekt Evroregija - Zdrava regija, vodja projekta ZZV Murska Sobota, Belović, B.). Graz: Austrian Mobility Research FGM- -AMOR. 2. Becker, A. in Jenny, S. E. (2017). No Need for Training Wheels: Ideas for Including Balance Bikes in Elementary Physical Education. Jour- nal of Physical Education, Recreation & Dance, 88 (4), 14–21. 3. Colebrook, L. (21. 5. 2018). Balance bikes vs scooters for toddlers. https://www.cyclin- guk.org/article/balance-bikes-vs-scooters- -toddlers 4. Cooper, A. R., Wedderkopp, N., Wang, H., An- dersen, L. B., Froberg, K. in Page, A. S. (2006). Med Sci Sports Exerc, 38 (10), 1724–1731. 5. Cvijetićanin, M. (4. 5. 2011). Kolo kot prva otroška ljubezen. Polet. Pridobljeno iz http:// www.polet.si/kolesarjenje/kolo-kot-prva- -otroska-ljubezen 6. Kodrin, M. in Videmšek, M. (2013). Učenje vožnje s kolesom za otroke. Šport, 61 (1/2), 59–66. 7. Lenton, S. in Olwen Finlay, F. (2018). Public health approaches to safer cycling for chil- dren based on development and physiolo- gical readiness. Implications for pracice. BMJ Paedriatrics Open, 2 (1), 1–6. 8. Mye, A. A., Voss, C., Ogunleye, A. A., Mic- klewright, D. in Sandercock, G. R. (2012). Tecreational cycling and cardiorespiratory fitness in English youth. Medicine & Science in Sports & Exercise, 44 (3), 474–480. 9. Martins, N. (18. 1. 2018). The Trouble with Tricycles and Why Balance Bikes are Better. https://www.twowheelingtots.com/trou- ble-with-tricycles-balance-bikes-better/ 10. Shim, A. in Norman, S. (2015). Incorporating pedal-less bicycles into a pre-K through third grade curriculum to improve stability in children. Journal of Physical Education, Rec- reation & Dance, 86(1), 50–51. 11. Silly (2014). 11 pomembnih značilnosti pri iz- biri poganjalca. Pridobljeno iz https://silly.si/ blogs/poganjalci/17385227-11-pomembnih- -znacilnosti-pri-izbiri-poganjalca 12. Silly (2019). Katerega izbrati: Lesen ali kovinski poganjalec? Pridobljeno iz https://silly.si/blo- gs/poganjalci/lesen-ali-kovinski-poganjalec 13. Videmšek, M., Karpljuk, D., Videmšek, D., Breskvar, P. in Videmšek, T. (2018). Prvi koraki v svet športa. Ljubljana: Fakulteta za šport, In- štitut za šport. 14. Videmšek, M., Gregorc, J., Stančevič, B. in Re- beršak Cizelj, M. (2012). Gibalni/športni pro- gram Mali sonček. Šport, 59 (1/2), 19–24. 15. Videmšek, M., Meško, M. in Videmšek, T. (2015). Kolesarjenje v obdobju dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva. Šport, 63 (1-2), 153–157. 16. Vos, C. in Sandercock, G. (2010). Aerobic fi- tness and mode of travel to school in English schoolchildren. Medicine & Science in Sports & Exercise, 42 (2), 281–287. Prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg. Katedra za pedagogiko in didaktiko v športu Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si Foto: Maja Koren Foto: Maja Remic 80 I am IN, I live HEALTHY! – an systematically designed video workouts model for improving physical fitness and overweight management Abstract The purpose of the paper was to present an systematically designed video workouts model. According to some data, overweight is mainly related to excessive consumption of unhealthy snacks and drinks that have low nutritional and high-energy value. According to this, we selected foods that belong to this group. We prepared a model of workouts and named them after the selected foods. The energy value of a particular food corresponds to the energy consumption during a workout named after it. The intensity of them was calculated on the basis of the metabolic equivalent of task (MET). MET is the generally accepted value for determining the intensity of physical activity. The first level of exercise is low intensity (up to 3 MET), the second to fourth level is moderate (4 to 6 MET), the fifth to eighth is high (6 to 9 MET), and the ninth and tenth levels are very high (above 9 MET). In this paper, we outlined how to use a video workout model for improving physical fitness and overweight management. Keywords: model, video, workout, overweight management, healthy lifestyle. Izvleček Namen prispevka je bil predstaviti sistematično zasnovane video posnetke vadb. Strokovnjaki menijo, da je prekomer- na telesna teža v večini povezana predvsem z uživanjem prekomerne količine nezdravih prigrizkov ter sladkih in ne- zdravih pijač, ki imajo majhno hranilno in veliko energijsko vrednost. To dejstvo nas je vodilo, da smo izbrali živila, ki sodijo v to skupino. Nato smo po izbranih živilih poimeno- vali video posnetke vadb, ki ustrezajo njihovi energijski vre- dnosti. Tako je nastalo deset sistematično zasnovanih vadb, katerih intenzivnost je izračunana na podlagi metabolične- ga ekvivalenta dejavnosti (MET, metabolic equivalent of task). Ta ekvivalent je splošno sprejeta vrednost za določanje in- tenzivnosti telesnega napora. Prva stopnja vadbe je nizko intenzivna (do 3 MET), druga do četrta stopnja je zmerno (4 do 6 MET), peta do osma je visoko (6 do 9 MET), deveta in deseta stopnja pa zelo visoko intenzivna (nad 9 MET). V tem prispevku smo predstavili, kako uporabiti sistematično zasnovane video posnetke vadb za izboljšanje telesne pri- pravljenosti in uravnavanje prekomerne telesne teže. Ključne besede: video posnetki, vadba, telesna pripravljenost, prekomerna telesna teža, zdrav življenjski slog. Matej Majerič Sem "IN", zdravo ŽIVIM! – sistematično zasnovani video posnetki vadb za izboljšanje telesne pripravljenosti in zmanjšanje prekomerne telesne teže Slika 1. Zbirka video vadb za uravnavanje telesne teže v spletni skupnosti »Sem IN, zdravo ŽIVIM!«. šport in zdravje 81 „Uvod Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravstvo (NIJZ, 2019) kažejo, da je imelo leta 2016 več kot dve tretjini odraslih pre- bivalcev Slovenije prekomerno telesno težo. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2019) opozarja, da pri osebah s pre- komerno telesno težo obstaja veliko večja možnost za pojav dejavnikov (zvišan krv- ni tlak, zvišan krvni sladkor, zvišane krvne maščobe) tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni (bolezni srca in ožilja, rak dojk in debelega črevesja, bolezni dihal, bolezni gibalnega aparata) ter nastanek in razvoj bolezni same, kot pri osebah z zdra- vo telesno težo. Tudi Nacionalni program o prehrani in gibanju 2015–2025 (2015) navaja, da se v Sloveniji, podobno kot v drugih razvitih državah, srečujemo s porastom čezmerne telesne teže in debelosti. Podatki Nacio- nalnega inštituta za varovanje zdravja v tej resoluciji kažejo, da se je delež čezmerno hranjenih in debelih otrok in mladostnikov v zadnjih tridesetih letih podvojil. Debelost je bila leta 2015 pri moških ugotovljena pri 10,6 %; 30,9 % pa jih je bilo čezmerno prehranjenih. Istega leta je bila pri ženskah ugotovljena debelost pri 7,4 %; 23,2 % pa jih je bilo čezmerno hranjenih. Omenjeni nacionalni program opozarja, da je čez- merna telesna teža in debelost povezana tudi s porastom števila bolnikov s slad- korno boleznijo. Sladkorna bolezen tipa 2, ki je bila do 2015 značilna predvsem za starejše, se vse pogosteje pojavlja tudi pri otrocih s povečano telesno težo; pri le-teh je hkrati ugotovljen tudi povišan krvni tlak in povišane vrednosti maščob v krvi ter za- maščenost jeter. Po ocenah strokovnjakov ima v Sloveniji kar 7,3 % prebivalcev slad- korno bolezen, napovedi pa predvidevajo njen porast za 3 % vsako leto. To naj bi v prihodnjih letih brez ustreznega ukrepanja pomembno povečalo breme kroničnih nenalezljivih bolezni in zmanjšalo delovno zmožnost že pri aktivni populaciji Sloven- cev. Zaradi dejstva, da pri osebah s preko- merno telesno težo obstaja veliko večja možnost za pojav dejavnikov tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni, je pomembno, da otroke in mladostnike že v času šolanja, odrasle pa v vseh osta- lih življenjskih obdobjih, ozaveščamo, izo- bražujemo in spodbujamo k doseganju in ohranjanju zdrave telesne teže ter, da jih v primeru povečanja naučimo uporabljati različna sredstva za njihovo uravnavanje. Zdravo telesno težo lahko zdravi posame- znikih ohranjajo s poznavanjem svojega dnevnega energijskega vnosa, ki je odvisen predvsem od stopnje telesne aktivnosti, v manjši meri pa tudi od stopnje psihičnega stresa in količine nočnega spanja. Ustrezni dnevni energijski vnos se pri zdravih odra- slih v daljšem obdobju odraža v nespre- menjeni telesni teži. Zdrava telesna teža se odraža v ustrezni telesni teži glede na telesno višino. Za to se uporabljajo različne enačbe za izračun normalne in idealne te- lesne teže; najbolj uveljavljen pa je izračun indeksa telesne teže (ITM), ki se na splošno uporablja tudi za ugotavljanje ravni prehra- njenosti prebivalstva. Predstavniki Inštituta za javno zdravje (NIJZ, 2019) navajajo raziskavo Z zdravjem pove- zan vedenjski slog (CINDI) in ugotavljajo, da je bil v primerjavi z rezultati iz leta 2012 v letu 2016 ugotovljen porast deleža čez- merno hranjenih (ITM 25–29,9) odraslih Slovencev. Delež le-teh je tega leta zna- šal 38,9 %. Pri najmlajši starostni skupini (25–39 let) je od leta 2001 najbolj upadel delež normalno hranjenih (s 57,5 % na 52,9 %), povečal pa se je delež debelih (iz 8,3 % na 12,5 %). Pri odraslih moških je normalna hranjenost od leta 2001 do 2016 upadla s 33,7 % na 30,8 %, debelost pa je narasla s 16,2 % na 20,0 %. Trend naraščanja deleža debelih moških se je v letu 2016 ustavil na vrednosti iz leta 2012. Delež debelih žensk je v vseh letih raziskav (2001, 2004, 2008, 2012, 2016) ostal približno enak. V letu 2016 pa je znašal 14,6 %. Po nekaterih podatkih (Gabrijelčič Blenkuš, 2013; Petelin in sod., 2015; Gregorič, 2019) naj bi bila prekomerna prehranjenost pre- bivalstva in debelost v veliki meri povezana z uživanjem energijsko gostih in hranilno revnih živil ter pitja sladkih pijač v obliki nezdravih prigrizkov. Najpogosteje je ta navada povezana tudi z neuživanjem zajtr- ka, nerednim dnevnim prehranjevanjem in premajhnim številom obrokov. Zaradi tega smo v šolskem letu 2018/19 s študenti podiplomskega študija na Fakul- teti za šport pri predmetu Zdrav življenjski slog želeli informirati mlade o energijski vrednosti teh živil in pijač. Zato smo pri- pravili deset video posnetkov sistematično zasnovanih vadb. Cilj vadb je bil, da posa- meznik ob njihovem izvajanju spozna in z vidika napora občuti, kako intenzivna, dol- ga in zahtevna mora biti telesna aktivnost, da se porabi količina energije, ki se zaužije z najpogosteje uporabljenimi nezdravimi prigrizki ter sladkimi in nezdravimi pija- čami. S poznavanjem lastnega dnevnega energijskega vnosa lahko posameznik vi- deo posnetke vadb sistematično uporabi tudi za izboljšanje telesne pripravljenosti in uravnavanje prekomerne telesne teže. Vad- be smo v šolskem letu 2018/19 preizkusili v pilotnem projektu za izboljšanje zdravega življenjskega sloga Sem »IN«, zdravo ŽIVIM!, ki smo ga izvedli na Gimnaziji Ledina. „Model sistematično zasnovanih video vadb Sem »IN«! Telesno zmogljivost pogosto ocenjujemo z ugotavljanjem aerobne kapacitete z najve- čjo porabo kisika (VO2max) med naporom. Testi največje porabe kisika se največkrat merijo v laboratorijih z ergometrom (npr. kolesu ali tekalni preprogi). Rezultati me- ritev pri naporu različne intenzivnosti ka- žejo mililitre sprejetega kisika na kilogram telesne teže v minuti (ml O2/kg TT/min). S tovrstnimi večstopenjskimi testi se oceni telesna zmogljivost posameznika oz. nje- govo funkcionalno stanje srčno-žilnega in dihalnega sistema. Z meritvami so strokov- njaki ugotovili, da je površina povprečnega odraslega človeka 1,8 m², njegova poraba kisika v mirovanju pa 3,5 ml/kg TT/min, zato so to vrednost uporabili za referenčno vrednost za določitev metaboličnega ekvi- valenta (MET, metabolic equivalent of task). S kratico MET lahko označimo metabolič- ni ekvivalent, s katerim določimo količino energije, ki jo posameznik rabi za določeno telesno aktivnost. Opredeljena je kot sto- pnja metabolične aktivnosti, ki se odraža s stopnjo porabe energije. Za posamezno telesno aktivnost se na podlagi porabe ko- ličine kisika lahko določi stopnjo intenziv- nosti napora, ki se odraža s številom MET- -ov. Uporablja se kot približek intenzivnosti telesnega napora, ko ni na voljo natančnih meritev (npr. meritev VO2max, meritev srčne frekvence, meritev porabe energije ipd.). MET vrednosti znašajo od 0,9 (spanje ) do 23 (npr. šprint – tempo 22,5 km/h). 1 MET danes označuje količino energije 58,2 W/m² za povprečnega odraslega človeka v mirovanju sede. Ker je 1 MET referenč- na vrednost, ki označuje porabo 1 Kcal/ kg/uro, lahko s poznavanjem telesne teže posameznika izračunamo njegovo porabo energije pri določeni intenzivnosti telesne- ga napora (npr. 60 kg posameznik bo med 82 izvajanjem 60-minutne vadbe z intenziv- nostjo 6 MET v tem času porabil 360 Kcal energije). Pri uporabi MET označujemo telesne dejav- nosti z intenzivnostjo do 3 MET kot nizko intenzivne, dejavnosti od 4 do 6 MET kot zmerno intenzivne, dejavnosti od 6 do 9 MET kot visoko intenzivne in dejavnosti z intenzivnostjo nad 9 MET kot zelo visoko intenzivne. Ker se MET v praksi uporablja kot približek porabe energije pri različnih intenzivno- stih napora, smo jih uporabili za zasnovo našega modela desetih stopenjskih video vadb. Vadbe se stopnjujejo po intenzivno- sti, trajanju in zahtevnosti izvajanja gibalnih vzorcev. Pri izračunu porabe energije med naporom smo upoštevali povprečno te- lesno težo žensk v Sloveniji, ki je približno 69 kg, in moških, ki znaša približno 85 kg (SURS; 2015a, b). Tako poraba energije pri vadbi najnižje intenzivnosti napora (prvi, 3,4 MET) znaša cca. 100 Kcal za ženske in cca. 120 za moške; pri najvišji intenzivnosti (deseti, 9–10 MET) pa 350 Kcal za ženske in 420 Kcal za moške. Tabela 1 prikazuje energijsko porabo pri izvajanju video vadb Sem »IN«! na različnih stopnjah intenzivnosti telesnega napora. Prva stopnja vadbe je nizko intenzivna (do 3 MET), druga do četrta stopnja je zmerno (4 do 6 MET), peta do osma je visoko (6 do 9 MET), deveta in deseta stopnja pa zelo vi- soko intenzivna (nad 9 MET). Slika 2 prikazuje posnetek zaslona vadbe na četrti stopnji (6–7 MET), ki smo jo po- imenovali Vadba za tri vrstice čokolade. Energijska poraba za povprečne slovenske ženske znaša 200 Kcal, za moške pa 250 Kcal. Iz slike je razvidno odštevanje časa trajanja do konca vadbe in prikaz podat- kov s trenutno porabo energijo (posebej za moške in ženske). Vsaka od desetih vadb vključuje naštete podatke. S tem smo želeli vadeče dodatno motivirati k učinkovitem izvajanju vadb od začetka do konca pred- vajanja. Ker naj bi bilo v vseh življenjskih obdobjih posameznika prekomerno naraščanje te- lesne teže predvsem posledica energijske neuravnoteženosti med porabo in vnosom na račun uživanja nezdravih živil in sladkih pijač, smo video vadbe poimenovali po ne- katerih tovrstnih najbolj priljubljenih živilih in pijačah, ki jih prikazuje Tabela 2. Izbrali smo živila, ki imajo majhno hranilno in ve- liko energijsko vrednost. Čokolada Milka, Twix, sladoled Maxim in piškoti Pan di Stelle vsebujejo majhen delež kakava, velik delež sladkorja, nasičenih maščob pa tudi kon- zervansov (stabilizatorjev, emulgatorjev). Njihovo uživanje vpliva na prekomerno naraščanje in posledično nihanje krvnega sladkorja, ki povzroča željo po dodatnem vnosu. V prekomerno vnesena in nepora- bljena energija se kopiči v krvi kot maščob- na kislina in se nalaga v maščobne celice. Burek in pica sta dva od najznačilnejših obrokov hitre prehrane. Imata nizko hranil- no in visoko energijsko vrednost. Vsebujeta enostavne ogljikove hidrate, malo vlaknin, veliko nasičenih maščob, pogosto pa tudi hidrogenirana olja, ki jih strokovnjaki pove- zujejo z avto imunimi in srčno-žilnimi bo- leznimi. Vsebujeta tudi veliko količino soli, katere prekomerni vnos povzroča poviša- nje krvnega tlaka in lahko vodi v bolezni srca. Ne glede na to, da je uživanje orešč- kov (mandeljni, orehi, lešniki …) načeloma zdravo, saj vsebujejo dobre – nenasičene maščobe in relativno velik del beljako- vin, pa so slani in praženi arašidi, ki sodijo med slane prigrizke (podobno kot čips, smoki, slano pecivo …) zaradi dvigovanja krvnega tlaka lahko škodljivi. Imajo pa tudi veliko energijsko vrednost (polna dlan ara- šidov vsebuje kar cca. 400 Kcal). 2 dcl Koka kole (podobno kot Fanta, Kokta ipd. sodi v skupino sladkih pijač) ob 8 čajnih žličkah sladkorja, barvilu, glukozno-fruktoznemu sirupu (koruznemu sladu) vsebuje tudi aro- me kofeina. Raziskovalci menijo, da je vpliv te kombinacije na vzdraženost možgan- skih centrov, ki zaznavajo občutke užitka, primerljiv z odzivom centrov pri uživanju heroina. Po mnenju nekaterih strokovnja- kov naj bi povzročala zasvojenost. Kava je zelo pogosto poživilo Slovencev, ki naj bi, po nekaterih podatkih, po njeni porabi so- dili na peto mesto na svetu. Kava nas poživi Tabela 1 Model video vadb Sem »IN«! – stopnja, naziv, intenzivnost v MET in energijska poraba v Kcal (glede na ženske in moške) Stopnja Naziv Intenzivnost v MET Poraba v Kcal 1 Vadba za dva deci Koka Kole 3–4 (nizka) Ž = 100; M = 120 2 Vadba za en kapučino 4–5 (zmerno) Ž = 140; M = 170 3 Vadba za dva deci vina 5–6 (zmerno) Ž = 170; M = 210 4 Vadba za tri vrstice čokolade 6–7 (zmerno) Ž = 200; M = 250 5 Vadba za en burek 7–8 (visoko) Ž = 280; M = 340 6 Vadba za en sladoled 8–9 (visoko) Ž = 280; M = 340 7 Vadba za kos pice 8–9 (visoko) Ž = 280; M = 340 8 Vadba za dlan arašidov 8–9 (visoko) Ž = 320; M = 380 9 Vadba za paličico in pol Twixa 9–10 (zelo visoko) Ž = 350; M = 420 10 Vadba za deset piškotov 9–10 (zelo visoko) Ž = 350; M = 420 Legenda: stopnja – stopnja težavnosti od 1 do 10; M – moški, Ž – ženski. Slika 2. Vadba za tri vrstice čokolade – posnetek zaslona vadbe na četrti stopnji. šport in zdravje 83 Tabela 2 Izbor nezdravih živil in pijač – opis sestavin in hranilna vrednost na 100 ml oz. 100 g Živilo/pijača Sestavine H vrednost na 100 ml oz. 100 g Voda, fruktozno-glukozni sirup, ogljikov dioksid, barvilo (E150d), fosforjeva kislina, naravne arome (vključno z aromo kofeina) (Vir: spar.si). Kcal 45,00; M 0,00 g, od tega nasiče- ne M 0,00g; OH 11,20 g, od tega sladkorji 11,20 g; B 0,00 g; Sol 0,00 g (Vir: spar.si). Voda, kava, mleko, sladkor (Vir: myfitnesspal.com). Kcal 55,00; M 1,00 g, od tega nasiče- ne M 0,00 g; OH 8,00 g, od tega sladkorji 8,00 g; B 3,00 g; Sol 0,00 g (Vir: myfitnesspal.com). Voda, grozdje, alkohol, sladkor (Vir: myfitnesspal.com). Kcal 85,00; M 0,00 g, od tega nasi- čene M 0,00 g; OH 3,00 g, od tega sladkorji 3,00 g; B 0,00 g; Sol 0,00 g (Vir: myfitnesspal.com) Kakavovi deli najmanj 30 %, sladkor, kakavovo maslo, posneto mleko v pra- hu, kakavova masa, sirotka v prahu (iz mleka), mlečna maščoba, sojin lecitin, lešnikova pasta, aroma (Vir: spar.si). Kcal 530,00; M 29,00 g; od tega nasi- čene M 18,00 g; OH 59,00 g; od tega sladkorji 58,00 g; B 6,30 g; Sol 0,37 g (Vir: spar.si). Voda, skutin nadev (skuta 73 %, kisla smetana, jajca, sončnično olje, jedilna sol) 55,00 %, pšenična bela moka, sončnično olje, palmina maščoba, jajca, jedilna sol, sredstvo za obdelavo moke (E920) (Vir: spar.si). Kcal 199,00; M 8,50 g; od tega nasičene 1,60 g; OH 20,10 g, od tega sladkorji 2,20 g; prehranske vlaknine 1,30 g; B 9,70 g; Sol 1,00 g (Vir: spar.si). Voda, mleko, kakavov obliv 24,00 %, kokosova maščoba, posneto mleko v prahu, kakavov prah min 8,5 %, sojin lecitin, E476, smetana, karamelno pol- nilo 8,00 %, sladkor, glukozni sirup, rastlinska maščoba-palmovo olje, E150a, modificiran škrob, jedilna sol, sojin lecitin, mlečne beljakovine, drobljeni arašidi 3,00 %, E471, E410, E412, E150a, E160a, arome (Vir: spar.si). Kcal 349,00; M 24,60 g, od tega na- sičene 15,20 g; OH 26,20 g, od tega sladkorji 22,50 g; B 4,60 g; Sol 0,13g (Vir: spar.si). Voda, pšenična moka, paradižnikova kaša, mocarela, edamec, repično olje, paradižnik, kvas, špinača, jedilna sol, zelišča, sladkor, česen, začimbe, pšenič- ne beljakovine, škrob, pšenični škrob. Kcal 255,00; M 13,00 g, od tega nasičene 4,30 g; OH 23,00 g, od tega sladkorji 3,70 g; prehranske vlaknine 1,90 g; B 11,00 g; Sol 1,25 g (Vir: spar. si). Arašidi 98,00 %, palmovo olje, jedilna sol (Vir: myfitnesspal.com). Kcal 628; M 50,00 g; od tega nasičene 10,00 g; OH 13,00 g, od tega sladkorji 0,00 g; Prehranske vlaknine 0,00 g; B 25,00 g; Sol 0,00 g (Vir: myfitnesspal. com). Sladkor, glukozni sirup, pšenična moka, palmova maščoba, kakavovo maslo, posneto mleko v prahu, kakavova masa, mlečna maščoba, mlečni sladkor, sirotka v prahu, sojin lecitin, E422, jedilna sol, razmaščen kakav, E500, naravni izvleček vanilje (Vir: spar.si). Kal 495,00; M 23,80 g, od tega na- sičene 13,70 g; OH 65,00 g; od tega sladkorji 48,00 g; B 4,30 g; Sol 0,38 g (Vir: spar.si). Pšenična moka, sladkor 2,00 %, koruzni škrob, kakav 3,60 %, maslo, čokolada (kakavova masa, sladkor, kakavovo maslo, sojin lecitin, naravna aroma vanilje) 3,50 %, posneto mleko v prahu, lešniki 0,80 %, jajca, med, amonijev hidro- genkarbon, natrijev hidrogenkarbonat, monokalijev tartrat, pšenični škrob, jedilna sol, arome (mleko), jajčni beljak v prahu, koruzni škrob (Vir: spar.si). Kcal 483,00; M 20,50 g, od tega nasičene 11,50 g; OH 65,00 g, od tega sladkorji 23,50 g; prehranske vlaknine 4,00 g; B 7,50 g; Sol 0,48 g (Vir: spar.si). Legenda: H – hranilna vrednost na 100 ml oz. 100 g živila. 84 zaradi kofeina, za katerega strokovnjaki na- vajajo (ob priporočenem uživanju 1–2 kav dnevno) tudi nekatere pozitivne učinke. Preseganje prekomernega vnosa razisko- valci povezujejo s pojavom hemoroidov, pekočo zgago, anaksioznostjo in nekate- rimi drugimi psihičnimi boleznimi pa tudi zlomi kosti in zapleti pri nosečnosti. Kava v procesirani obliki (različni kavni napitki) vsebujejo veliko količino toksinov. Nekateri strokovnjaki zagovarjajo pitje 2 dcl rdečega vina dnevno. Po nekaterih podatkih naj bi to pozitivno vplivalo predvsem na zdravje srca in ožilja. Dejstvo je, da vino vsebuje alkohol, ki je za človeško telo strup. Le-ta že v majhnih količinah povzroča motnje v delovanju možganov, imunskega sistema in trebušne slinavke. Motnje v delovanju možganov se odražajo v počasnejši odziv- nosti pri reševanju kompleksnih miselnih problemov, motnje v delovanju imunske- ga sistema povzročijo padec odpornosti, prehlad, viroze in slabše celjenje vnetij ter ran. Trebušna slinavka ob prekomernem uživanju alkohola začne izločati toksin, ki lahko povzroči njeno nevarno vnetje. Pre- komerno uživanje alkohola je povezano tudi z boleznimi srca (aritmija, kap, visok tlak) in jeter (zamaščenost, hepatitis, ciro- za), povezan pa je tudi z večino oblik raka. Dejstvo je, da je edina zdrava substanca vina resveratrol, ki je močan antioksidant (skupina polifenolov). Za to pa ni treba piti rdečega vina, temveč je mnogo bolj zdravo uživati rdeče grozdje, jagodičje, arašide pa tudi temno čokolado. Pretirano uživanje sladkorja naj bi bilo problematično predvsem med otroci in mladostniki. Podatki (Gregorič, 2019) kaže- jo, da njihov dnevni vnos mladi v Sloveniji glede na priporočila Svetovne zdravstve- ne organizacije (WHO, 2015) presežejo za 60 %. Večina zaužitega sladkorja izvira iz sladkih pijač, sladkih pekovskih izdelkov in sladkarij, ki se največ oglašujejo otrokom in mladostnikom. Ta živila niso le dodaten vir energije, pač pa predstavljajo tveganje za razvoj presnovnih nepravilnosti, pred-bo- lezenskih stanj in bolezni. Med starejšimi so dodatno problematični slani prigrizki, ki so najbolj pogosto oglaševani izdelki namenjeni tej skupini. Ti izdelki močno vplivajo na dnevno presežen vnos soli in transmaščob. Dnevno presežen vnos soli lahko povzroči kronično povišan krvni tlak, dnevno presežen vnos transmaščob pa po- višane vrednosti holesterola v krvi, oboje se na daljši rok odraža v povečani možnosti pojava bolezni srca in ožilja. „Poznavanje dnevnega energijskega vnosa omogoča nadzor in uravnavanje preko- merne telesne teže Za ohranjanje in krepitev zdravja je po- membno ustrezno razmerje med dnevnim energijskim vnosom in porabo. Poeno- stavljeno je to razmerje med pogostostjo vnosa in količino zaužite hrane ter pogo- stostjo, trajanjem in intenzivnostjo telesne aktivnosti. Telesna pripravljenost je eden najpomembnejših dejavnikov zdravja, ka- terega pomen se zaradi negativnih vplivov neprimernih sodobnih življenjskih slogov še povečuje. Med drugim omogoča uspe- šno premagovanje vsakodnevnih izzivov in stresnih dogodkov. Zdrava prehrana in redna telesna aktivnost vplivata na zdravje vsaka zase in hkrati sinergijsko. V primeru prekomernega energijskega vnosa se tele- sna teža poveča, v nasprotnem primeru pa zmanjša. Preprost izračun za določanje ustreznosti telesne teže je določanje normalne in ide- alne telesne teže. Telesno težo ugotavlja- mo s tehtanjem na tehtnici in jo merimo v kilogramih (kg). Pri zdravem odraslem po- samezniku je konstantna telesna teža eden od kazalnikov dobrega zdravja. V takem primeru govorimo o kalorično energet- skem ravnovesju (vnos kalorij je enak po- rabi). Telesna teža posameznika je odvisna od telesne višine, konstitucije telesa ter od spola in starosti. Oseba drobne konstitucije (nežne kosti) ima pri isti telesni višini in ena- ki količini maščobnega in mišičnega tkiva tehtala manj kot oseba, ki je močne kon- stitucije (močne kosti). Idealna telesna teža je orientacijska vrednost stanja prehranje- nosti, ki zagotavlja dobro zdravje. Obstaja več načinov za izračun normalne in idealne telesne teže. Prikazali smo izračun po Der- viševiću in Vidmarju (2009). Enačba za izračun normalne telesne teže (NTT): NTT = (TV – 100) TV = telesna višina v cm Enačba za izračun idealne telesne teže (IDTT): Moški: IDTT = (TV – 100) – (TV – 100)/10 Ženske: IDTT = (TV – 100) – (TV – 100)/6,6 Po Derviševiću in Vidmarju (2009) je ideal- na telesna teža pri moških cca. 10 % manjša od normalne telesne teže, pri ženskah pa 6,6 %. Če pa je telesna teža za 20 % večja od idealne telesne teže gre največkrat za debelost. Za izračun ustrezne telesne teže za zdravje se v praksi še vedno največkrat uporablja izračun indeksa telesne teže (ITM). Z izraču- nom ITM lahko na preprost način določi- mo prekomerno, normalno ali premajhno telesno težo. ITM predstavlja razmerje med dejansko telesno težo v kilogramih in kva- dratom telesne višine v m². S tem ITM upo- števa, da je za določeno višino posamezni- ka sprejemljiv razpon njegove telesne teže v določenem razponu vrednosti indeksa. V primeru, da je ITM posameznika izven tega razpona, lahko govorimo o prekomerni ali premajhni telesni teži. ITM = teža (v kg) / višina² (v m²). V primeru povečanega ITM (v kolikor nima- mo na voljo tehtnice za ugotavljanje dele- ža maščob z analizo bioupornosti telesa) najpogosteje uporabimo meritev obsega pasu, trebuha in bokov s šiviljskim metrom. Obseg pasu merimo v srednji točki med spodnjim robom rebrnega loka in grebe- nom črevične kosti, kar predstavlja višino popka. Obseg bokov merimo na najširšem delu bokov. Razmerje med obsegom pasu in bokov je eden izmed več kriterijev za uvrščanje posameznika v določeno rizično skupino glede na stanje prehranjenosti. Razmerje med obsegom pasu in bokov = ob- seg pasu (v cm) / obseg bokov (v cm) Kadar je pri ženskah to razmerje nad 0,70 ogroža zdravje; nad 0,86 pa zelo ogroža njihovo zdravje. Kadar je pri moških to raz- merje nad 0,80 ogroža zdravje; nad 0,95 pa zelo ogroža njihovo zdravje z vidika kronič- nih nenalezljivih bolezni (OPKP, 2019a). Merjenje obsega pasu je pomembno za odkrivanje bolnikov, ki jih ogrožajo kro- nične nenalezljive bolezni (srčno-žilne bo- lezni, sladkorna bolezen tipa II, rak dojke, rak črevesa). Maščobno tkivo, ki se kopiči v trebušni votlini, je povezano z nastankom presnovnih motenj in je vzrok za povišanje trigliceridov, nizko raven koristnega hole- sterola HDL in visoko vrednost sladkorja. Obseg pasu merimo v srednji točki med spodnjim robom rebrnega loka in grebe- nom črevične kosti, kar predstavlja višino popka. Kadar je pri ženskah obseg pasu nad 80 cm ogroža zdravje žensk; nad 88 cm pa zelo ogroža zdravje žensk. Kadar je šport in zdravje 85 pri moških obseg trebuha nad 94 cm ogro- ža zdravje moških; nad 102 cm zelo ogroža njihovo zdravje (OPKP, 2019a). Iz vrednosti ITM, obsega pasu in bokov lah- ko sklepamo o stopnji tveganja za nasta- nek kroničnih nenalezljivih bolezni (srčno žilne bolezni, sladkorna bolezen tipa II, rak dojke, rak črevesa) (OPKP, 2019a). Tabela 3 prikazuje merila za oceno stopnje tveganja za zdravje glede na ITM (kg/m2) ter razmerje med obsegom pasu in bokov. Tabela 4 prikazuje razvrstitev telesne teže glede na ITM (kg/m2). Podatke uporabimo za oceno stopnje tveganja za zdravje. Dnevni energijski vnos je odvisen od po- sameznikove bazalne presnove in stopnje dnevne aktivnosti (OPB); izračuna se kot produkt ocene bazalne presnove in sto- pnje dnevne telesne aktivnosti. Bazalna presnova je količina energije, ki jo za vzdr- ževanje osnovnih življenjskih procesov v 24 urah porabi vsaj 12 ur tešč človek, ki telesno in duševno miruje pri sobni temperaturi (18–24 °C) (OPKP, 2019b). Za odrasle se bazalna presnova izračuna po prediktivnih Harris-Benedictovih enačbah (z variacijskim koeficientom približno 8 %): OBPmoški = 66 + (13,7 * teža v kg) + (5 * višina v cm) - (6,8 * starost v letih), OBPženska = 655 + (9,6 * teža v kg) + (1,8 * vi- šina v cm) - (4,7 * starost v letih). Tabela 5 prikazuje stopnje dnevne telesne aktivnosti in določanje koeficienta življenj- skega sloga za izračun dnevne porabe energije (OPKP, 2019b). Po izračunu energije za bazalno presnovo po Harris Benedictovi enačbi določimo koeficient glede na sto- pnjo dnevne telesne aktivnosti oz. posa- meznikov življenjski slog in ga množimo s tem izračunom. Praviloma bi morali temu izračunu dodati še cca. 5–10 % energijske- ga porabe za termično presnovo hrane in cca. 5 % za druge dejavnike (npr. regulacija telesne temperature …). Za zmanjšanje tveganja debelosti, raka in srčnega infarkta pri odraslih se zdi, da mora stopnja telesne aktivnosti znašati vsaj 1,75. Zmerna telesna aktivnost ugodno vpliva na krvni tlak, vsebnost maščob v krvi in uravnava raven krvnega sladkorja. Redna in ustrezno intenzivna telesna aktivnost veča našo mišično težo, ki je pomemben potrošnik energije zaužite s hrano. Dnevno stopnjo telesne aktivnosti izberemo glede na značilnosti poklicnega oz. drugega dela. Priporočljivo je, da se občasne druge dnev- ne telesne aktivnosti, kot je gospodinjsko delo, hišna opravila, igra z otroki, skrb za Tabela 3 Merila za oceno stopnje tveganja za zdravje glede na ITM (kg/m2) ter razmerje med obsegom pasu in bokov (OPKP, 2019a) Stopnja tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni Ženske Moški Razmerje pas/boki ≥ 0,70 / ≥ 0,80 > 0,86 / > 0,95 ITM < 18,5 18,5 <= ITM < 25 tveganje povečano tveganje 25 <= ITM < 30 povečano tveganje visoko tveganje 30 <= ITM < 35 visoko tveganje zelo visoko tveganje 35 <= ITM < 40 zelo visoko tveganje zelo visoko tveganje ITM >= 40 izredno visoko tveganje izredno visoko tveganje Tabela 4 Razvrstitev telesne teže glede na ITM po merilih Svetovne zdravstvene organizacije (OPKP, 2019a) Razvrstitev telesne teže ITM(kg/m2) Meja Dodatne meje Prenizka telesna teža < 18,50 < 18,50 Izredno nizka telesna teža < 16,00 < 16,00 Zmerno nizka telesna teža 16,00–16,99 16,00–16,99 Nizka telesna teža 17,00–18,49 17,00–18,49 Ustrezna telesna teža 18,50–24,99 18,50–22,99 23,00–24,99 Prekomerna telesna teža ≥ 25,00 ≥ 25,00 Povečana telesna teža 25,00–29,99 25,00–27,49 27,50– 29,99 Debelost ≥ 30,00 ≥ 30,00 Debelost I 30,00–34,99 30,00–32,49 32,50–34,99 Debelost II 35,00–39,99 35,00–37,49 37,50–39,99 Debelost III ≥ 40,00 ≥ 40,00 starejše, športna rekreacija ipd. beležijo v prehranskem dnevniku (OPKP, 2019b). Po- rabo energije pri teh aktivnostih lahko izra- čunamo iz MET vrednosti. Otroci in mladostniki v obdobju od 1 do 18 let porabijo približno 50 % energije za bazalno presnovo, 12 % energije za rast, 25 % za telesno aktivnost ter 13 % za ostale potrebe (OPKP, 2019b). Tabela 6 prikazuje priporočen dnevni ener- gijski vnos v Kcal pri otrocih in mladostnikih glede na starost v letih in spol. Pri tem je upoštevana normalna telesna teža in višina ter starosti prilagojena zmerno intenzivna telesna aktivnost (OPKP, 2019b). Priporočila za uravnavanje telesne teže Strokovnjaki v okviru Odprte platforme za klinično prehrano (OPKP) (OPKP, 2019c) za zdravega posameznika, ki ima ITM pod 18,5 kg/m², priporočajo postopno pridobivanje telesne teže. Priporoča se povečan dnevni energijski vnos za dosego normalnega ITM oz. stopnje normalne prehranjenosti. Tele- sna teža naj se poveča za približno 0,5 kg na teden, kar pomeni, da se poveča dnevni energijski vnos za približno od 350 do 500 Kcal. Oseba naj bi bila zmerno telesno ak- tivna, saj telesna aktivnost povečuje apetit. Prav tako je pomemben ustrezen prehran- ski režim (redni dnevni obroki, tj. od 3 do 5 dnevnih obrokov na cca. 3–4 ure). Osebe s premajhno telesno težo, ki imajo prisotne bolezni, morajo pridobivati telesno težo pod zdravniškim nadzorom oziroma po posvetu z zdravnikom. Za zdravega posa- meznika, ki ima ITM med 18,5 in 24,9 kg/m² je vnos energije s hrano in poraba energije za telesno aktivnost ustrezna. Oseba naj bi bila pozorna predvsem na redno in urav- 86 noteženo prehrano. V kolikor se ugotovi, da ima zdrav posameznik z ITM med 25 in 40 kg/m² prekomerno telesno težo, debe- lost in/ali povečan obseg pasu, se priporo- ča zdrava izguba telesne teže z ustrezno zmanjšanim energijskim vnosom in pove- čano telesno aktivnostjo. Pri osebah s pre- komerno telesno težo izguba prekomerne telesne teže za 10 % vpliva na preprečeva- nje in boljše obvladovanje kroničnih nena- lezljivih bolezni; zmanjšanje telesne teže za 10 kg pri sladkorni bolezni poveča utilizaci- jo glukoze za 37 %. Zmanjševanje telesne teže mora biti postopno, v skladu s smer- nicami optimalnega zmanjševanja telesne teže, ki narekujejo izgubo telesne teže od 500 do 700 g na teden oz. ne več kot 2 do 2,5 kg na mesec. Redukcijska dieta teme- lji na zmanjšanem dnevnem energijskem vnosu. Zmanjšanje telesne teže za 1 kg na teden zahteva zmanjšan energijski vnos za približno 7000 kcal tedensko. V primeru, da je cilj redukcijske diete pri posamezniku izguba dveh kilogramov v enem mesecu, pomeni, da mora posameznik zmanjšati mesečni energijski vnos za približno 14.000 kcal oz. povprečno 467 kcal/dan. Raziskave kažejo, da dnevna dieta z manj kot 1200 Kcal ni dolgoročno uspešna za vzdrževanje nove telesne teže. Redna dnevna telesna aktivnost (30–60 minut) je nujna za zmanj- ševanje telesne teže. Prilagojena mora biti individualno glede na sposobnosti in telesno zmogljivost posameznika. Če ima oseba zdravstvene težave, je treba opraviti pred redno telesno dejavnostjo strokov- no oceno zdravstvenega stanja in telesne zmogljivosti. Povečanja telesne teže je lah- ko tudi posledica večje mišične teže (zara- di telesne dejavnosti) ali zastajanja vode. Zdrava oseba z ITM nad 40 kg/m² mora nujno shujšati. Priporoča se posvet z zdrav- nikom (OPKP, 2019c). Primer uporabe sistematično zasnovanih videoposnetkov vadb za zmanjšanje prekomer- ne telesne teže Uporabo sistematično zasnovanih posnet- kov video vadb Sem »IN«! za zmanjšanje prekomerne telesne teže smo predstavili na primeru 40-letne ženske, ki je pisarniška delavka in ima telesno višino 173 cm, tele- sno težo 79 kg, ITM 26,4 in razmerje pas/ boki 0,72. Glede na enačbo Derviševića in Vidmar- ja (2009) za izračun normalne in idealne teže, trenutna telesna teža ženske presega normalno telesno težo za 6 kg in za 17 kg odstopa od idealne telesne teže. Pri anali- zi ITM lahko ugotovimo, da ITM osebe za 0,5 odstopa od meje, ki označuje zgornjo mejo normalnega ITM. Glede na priporoči- la strokovnjakov (OPKP, 2019b) za razmerje pas/boki vrednost osebe za 0,02 presega zgornjo normalno vrednost in že kaže na vrednost, ki lahko ogroža njeno zdravje. Čeprav nimamo fotografije osebe, podat- kov meritev bio-upornosti telesa, meritev kožnih gub, obsegov ali drugih meritev, lahko iz podatkov sklepamo, da ima oseba ob prekomerni telesni teži, verjetno pove- čan delež telesne maščobe po vsem tele- su, zlasti pa v predelu pasu in bokov. Glede na podatke, ki so objavljeni v OPKP (2019a), meritve osebe že kažejo na vrednosti, ki lahko ogrozijo njeno zdravje. Zlasti je po- večana stopnja tveganja za nastanek kro- ničnih nenalezljivih bolezni (srčno žilnih bolezni, sladkorne bolezni tipa II, rak dojke, rak črevesa). Zaradi tega je priporočljivo, da oseba zmanjša telesno težo na raven normalne telesne teže oz. za 6 kg. Čeprav meritve kažejo, da gre za osebo, ki ne sodi v rizično skupino, ki zahteva sodelovanje zdravnika, pa osebi vseeno svetujemo, da se pred začetkom vadbe posvetuje z zdrav- nikom. Strokovnjaki (Hall, 2008; Dervišević in Vid- mar, 2009; OPKP, 2019b) v primeru zmanj- šanja telesne teže priporočajo dnevni energijski primanjkljaj od 500 do 700 Kcal. Najprimerneje je, da je ta primanjkljaj delo- ma posledica manjšega energijskega vnosa s hrano, deloma pa povečane intenzivno- sti telesne aktivnosti. Vnos, ki je manjši od 1200 Kcal, ni priporočljiv. Tabela 5 Stopnje dnevne telesne aktivnosti in določitev koeficienta življenjskega sloga za izračun dnev- ne porabe energije (OPKP, 2019b) Stopnja TA Koeficient Opis TA Ženske Moški Zelo nizka 1,00–1,29 1,00–1,29 Izključno sedeč ali ležeč način življenja (stari, bolni). Nizka 1,30–1,49 1,30–1,59 Sedeč življenjski slog z malo ali brez povečanega napora (sedeči poklici, pisarniški uslužbenci). Zmerna 1,50–1,59 1,60–1,69 Sedeč življenjski slog z občasno povečanim tele- snim naporom s hojo in stoječo aktivnostjo (vozniki, študenti, delavci ob tekočem traku). Visoka 1,70–1,89 1,90–2,09 Pretežno stoječe delo (gospodinje, prodajalci, nata- karji, mehaniki, obrtniki). Zelo visoka 1,90–2,20 2,10–2,40 Telesno naporno poklicno delo (gradbeni delavci, kmetovalci, gozdni delavci, rudarji, tekmovalni športniki). Legenda: TA – telesna aktivnost. Tabela 6 Priporočen dnevni energijski vnos v Kcal pri otrocih in mladostnikih glede na starost v letih in spol (OPKP, 2019b) Starost Spol moški ženski 1–3 let 1250 1150 4–6 let 1600 1450 7–9 let 2000 1800 10–12 let 2450 2150 13–14 let 2800 2400 15–18 let 3100 2500 šport in zdravje 87 Priporočila Svetovne zdravstvene organi- zacije (WHO, 2010) v primeru ohranjanja zdravja za odrasle, stare od 19 do 64 let, priporočajo 150 minut zmerne telesne de- javnosti na teden (npr. petkrat tedensko po 30 minut) ali pa vadba visoke intenzivno- sti vsaj 75 minut na teden. Za izboljšanje zdravja pa je priporočena zmerna telesna aktivnost najmanj 300 minut na teden (npr. petkrat tedensko po 30 minut) ali pa vad- ba visoke intenzivnosti vsaj 150 minut na teden (npr. petkrat tedensko po 30 minut). Bolj kot količina pa je pomembna redna vadba; vsak dan oz. večino dni v tednu. Ob tem pa je treba ob vzdržljivosti vsaj dvakrat tedensko vaditi tudi moč in gibljivost pa tudi ravnotežje. Po predstavljeni Harris Benedictovi enačbi smo za osebo izračunali, da je njena dnev- na bazalna presnova v mirovanju približno 1258 Kcal energijskega vnosa s hrano. Ker je oseba pisarniška delavka to vrednost množimo s koeficientom od 1,30 do 1,49. Z upoštevanjem koeficienta 1,49, smo tako izračunali, da je dnevni energijski vnos ose- be cca. 1874 Kcal. Tabela 5 prikazuje desettedenski načrt pri- manjkljaja dnevnega vnosa energije zaradi manjšega vnosa energije s hrano in pove- čanja porabe energije v Kcal zaradi telesne aktivnosti na račun izvajanja vadb Sem »IN«!. Z upoštevanjem priporočil je izraču- nan dnevni energijski primanjkljaj 500 Kcal, deloma na račun primanjkljaja vnosa ener- gije s hrano, deloma na račun povečane telesne aktivnosti. Prva stopnja vadbe je nizko intenzivna (do 3 MET), zato je pri tej stopnji večji del dnev- nega energijskega primanjkljaja ustvarjen zaradi manjšega vnosa energije s hrano. Druga do četrta stopnja je zmerno (4 do 6 MET) intenzivna, tu je dve tretjini primanj- kljaja ustvarjenega na račun manjšega vno- sa energije s hrano. Peta do osma stopnja vadb je visoko intenzivna (6 do 9 MET), tu je dnevni energijski primanjkljaj ustvarjen v približno enakem delu na račun pove- čane telesne aktivnosti in manjšega vnosa energije s hrano. Deveta in deseta stopnja vadb pa je zelo visoko intenzivna (nad 9 MET). Pri tej stopnji je večji del dnevnega energijskega vnosa ustvarjen na račun po- večane telesne aktivnosti. Model sistema- tično zasnovanih video posnetkov vadb z vidika intenzivnosti napora upošteva, da se bo telesna zmogljivost posameznika pri izvajanju vadb od prve do desete stopnje postopoma povečevala. Tako bo posame- znik postopoma izboljševal svojo telesno pripravljenost. Glede na priporočila objavljena v OPKP (2019c) priporočamo, da oseba dnevni energijski vnos porazdeli v pet obrokov. Zajtrk naj predstavlja cca. 20 % dnevnega energijskega vnosa, dopoldanska malica cca. 10 %, kosilo cca. 40 %, popoldanska malica cca. 10 % in večerja cca. 20 % celo- dnevnega energijskega vnosa. Uravnotežena prehrana zdravih posame- znikov naj bi bila sestavljena iz živalskih in rastlinskih beljakovin v deležu med 10 in 15 % dnevnih energijskih potreb, maščob v deležu med 20 in do največ 35 % dnevnih energijskih potreb, predvsem iz rastlinskih maščob; in ogljikovih hidratov v deležu med 50 in 55 % dnevnih energijskih potreb, ki naj bi jih posamezniki zaužili predvsem z žiti, zelenjavo, krompirjem in sadjem. Priporočamo, da posamezniki v prvih dveh tednih za nadzor vnosa količine dnevne energije uporabljajo aplikacije za pisanje prehranskega dnevnika (opkp.si, myfitnes- spal.com, ipd.). Tabela 7 Desettedenski načrt primanjkljaja dnevnega vnosa energije zaradi manjšega vnosa energije s hrano in povečanja porabe energije v Kcal zaradi izvajanja vadb Sem »IN«! Teden Primanjkljaj (v Kcal) zaradi Dan v tednu Skupaj (Kcal) Zmanjšanje telesne teže1 2 3 4 5 6 7 1 Vadbe 1 120 120 120 120 0 120 120 3500 0,5 kg Hrane 380 380 380 380 500 380 380 2 Vadbe 2 170 170 170 170 0 170 170 3500 0,5 kg Hrane 330 330 330 330 500 330 330 3 Vadbe 3 210 210 210 210 0 210 210 3500 0,5 kg Hrane 290 290 290 290 500 290 290 4 Vadbe 4 250 250 250 250 0 250 250 3500 0,5 kg Hrane 250 250 250 250 500 250 250 5 Vadbe 5 340 340 340 340 0 340 340 3500 0,5 kg Hrane 160 160 160 160 500 160 160 6 Vadbe 6 340 340 340 340 0 340 340 3500 0,5 kg Hrane 160 160 160 160 500 160 160 7 Vadbe 7 340 340 340 340 0 340 340 3500 0,5 kg Hrane 160 160 160 160 500 160 160 8 Vadbe 8 380 380 380 380 0 380 380 3500 0,5 kg Hrane 120 120 120 120 500 120 120 9 Vadbe 9 420 420 420 420 0 420 420 3500 0,5 kg Hrane 80 80 80 80 500 80 80 10 Vadbe 10 420 420 420 420 0 420 420 3500 0,5 kg Hrane 80 80 80 80 500 80 80 88 „Zaključek Pri osebah s prekomerno telesno težo obstaja veliko večja možnost za pojav de- javnikov tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni, zato je pomembno, da otroke in mladostnike že v času šolanja, odrasle pa v vseh ostalih življenjskih obdo- bjih, ozaveščamo, izobražujemo in spod- bujamo k doseganju in ohranjanju zdrave telesne teže ter da jih v primeru povečanja naučimo uporabljati različna sredstva za njihovo uravnavanje. Sistematično zasno- vani video posnetki vadb Sem »IN«! so tovr- stno sodobno IKT sredstvo. Z njihovo upo- rabo posameznik lahko spozna in z vidika napora občuti, kako intenzivna, dolga in zahtevna mora biti telesna aktivnost, da se porabi količina energije, ki se zaužije z naj- pogosteje uporabljenimi nezdravimi pri- grizki ter sladkimi in nezdravimi pijačami. S poznavanjem ocene lastne zdrave (idealne) telesne teže, ITM in dnevnega energijskega vnosa lahko posameznik video vadbe sis- tematično uporabi tudi za izboljšanje svoje telesne pripravljenosti. Skladno s predsta- vljenim načrtom za spremembo telesne teže pa video vadbe lahko uporabi tudi za uravnavanje prekomerne telesne teže. Vi- deo posnetki vadb Sem »IN«! so lahko tudi uporabno sredstvo za vse izvajalce progra- mov za ozaveščanje o pomenu zdravega življenjskega sloga. Model je trenutno v pilotnem preizkuša- nju. Za dodatne informacije pišite avtorju prispevka. „Literatura 1. Dervišević, E., Vidmar, J. (2009). Vodič športne prehrane. Ljubljana: Fakulteta za šport. 2. Gabrijelčič Blenkuš, M (2013). Prekomerna prehranjenost in debelost pri otrocih in mlado- stnikih v Sloveniji. Pridobljeno s https://www. nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/pre- komerna_prehranjenost_in_debelost_pri_ otrocih_in_mladostnikih_v_slo.pdf. 3. Gregorič, M. (2019). Prehranjevanje mladih. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdrav- je. 4. Hall, D.K. (2008). What is the Required Energy Deficit per unit Weight Loss? Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC2376744/. 5. NIJZ (2015). Nacionalni program o prehrani in gibanju 2015–2025. Pridobljeno s https:// www.nijz.si/sl/nacionalni-program-o-pre- hrani-in-gibanju-2015-2025. 6. NIJZ (2019). Determinante zdravja – dejavniki tveganja. Pridobljeno s https://www.nijz.si/ sites/www.nijz.si/files/uploaded/publikaci- je/letopisi/2017/3.2_cezmerna_hranjenost_ in_debelost_2017.pdf 7. OPKP (2019a). Razmerje med obsegom pasu in bokov. Pridobljeno s http://opkp.si/sl_SI/ cms/pomoc/pomoc-pri-delu-z-opkp/raz- merje-med-obsegom-pasu-in-bokov. 8. OPKP (2019b). Energija. Pridobljeno s http:// opkp.si/sl_SI/cms/pomoc/pomoc-pri-delu- -z-opkp/energija 9. OPKP (2019c). Stopnja tveganja. Pridobljeno s http://www.opkp.si/sl_SI/cms/pomoc/po- moc-pri-delu-z-opkp/stopnja-tveganja. 10. Petelin, A., Jurdana, M., Jenko Pražnikar, Z. Černelič Bizjak, M., Bizjak, M. (2015). Razumeti debelost. Koper: Založba Univerze na Pri- morskem. Pridobljeno s http://www.hippo- campus.si/ISBN/978-961-6963-25-1.pdf 11. SURS (2015a). To je vaše življenje. Če ste mo- ški in živite v Sloveniji … Pridobljeno s 12. SURS (2015b). To je vaše življenje. Če ste ženska in živite v Sloveniji … Pridobljeno s https://www.stat.si/StatWeb/News/In- dex/6539 13. WHO (2010). Global recommendati- ons on physical activity (Pridobljeno s https://apps.who.int/iris/bitstream/han- dle/10665/44399/9789241599979_eng.pdf;js essionid=FBA33D2B6A8B595BD29DCBE1131 B8421?sequence=1). 14. WHO (2015). Sugars intake for adults and children. https://apps.who.int/iris/bitstream/ handle/10665/149782/9789241549028_eng. pdf;jsessionid=98F528B877667C1552635991 38651204?sequence=1 15. WHO (2019). Obesity and overweight. Prido- bljeno s https://www.who.int/news-room/ fact-sheets/detail/obesity-and-overweight. doc. dr. Matej Majerič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport matej.majeric@fsp.uni-lj.si Model sistematično zasnovanih video po- snetkov vadb je nastal v pilotnem projek- tu Sem »IN«, zdravo ŽIVIM!, ki je potekal v okviru projekta »Digitalna UL – z inovativ- no uporabo IKT do odličnosti«, ki sta ga sofinancirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija. Projekt je idejno zasnoval in vodil doc. dr. Matej Majerič. Pri pripravi in izvedbi po- sameznih vadb so sodelovali študenti pri predmetu Zdrav življenjski slog na drugi stopnji študija na Fakulteti za šport, progra- ma Športna vzgoja. Sodelujoče prikazuje Tabela 8. Snemanje in montažo video vadb je opra- vila Katedra za IKT Fakultete za računalni- štvo in elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Majice za nastopajoče je podaril Zavod za šport Republike Slovenije Planica. Snema- nje video posnetkov vadb je v svojih pro- storih omogočil Gal Mally iz fitnes centra GYM24. Tabela 8 Sodelujoči študenti pri pripravi video posnetkov vadb Stopnja Vadba za Vodja Vadeči Ostali sodelujoči 1 dva deci Koka Kole Ivana Kamnikar Tjaša Bertoncelj, Neva Pančur Rebeka Domanjko, Ana Odlazek 2 en kapučino Tjaša Draškovič Patricija Goričan, Maja Angelovska, Alja Cestnik Nina Gabrovšek 3 dva deci vina Lara Deu Petra Tomažin, Karmen Ulbin Nuša Babnik, Jera Šebat, Tinkara Pokorn 4 tri vrstice čokolade Dean Ghira Nejc Hostnik, Gorazd But, Tim Radolovič, Žiga Lužovec, Klemen Pačnik - 5 en burek Anže Vinazza Tilen Druškovič, Janez Kranjc Antun Rihtarič, Lovro Fižuleto 6 en sladoled Denis Lojen Nal Žmavc, Jernej Rodič Žiga Radulovič, Jernej Rozman, Matej Arih 7 kos pice Jon Čopar Admir Hrnkica, Kristjan Kocjan Jemec Ema Mlakar Debenec 8 dlan arašidov Marko Kuntarič Rene Cetl, Jerca Kralj Žiga Klopčič, Nuša Lašič. 9 paličico in pol Twixa Lara Janežič Tina Prešeren, Alja Pliberšek - 10 deset piškotov Angela Čufer Staša Krajnc, Sara Luznar - šport in zdravje 89 Problems associated with consumption of frequently studied antioxidants in the form of dietary supplements Abstract Use of dietary supplements has become so widespread due, at least to some extent, to the belief that they help prevent common modern chronic diseases. The results of a number of older observational studies showed that nutrition which is based on higher intake of fruit and vegetables is associated with lower risk of many types of cancer, including respiratory and gastrointestinal can- cers. Many researchers thus concluded that taking antioxidants in the form of dietary supplements can similarly improve a per- son’s health and potentially prolong their life. More accurately, consumption of antioxidants in the form of dietary supplements can potentially prevent some types of cancer, cardiovascular diseases, other chronic diseases and premature death in healthy and ill population suffering from frequent chronic diseases. In the case of repeated and strenuous physical effort as well as very active individuals and athletes, consumption of antioxidants in the form of dietary supplements is said to contribute to effective post-exercise regeneration or successful sport performance as well as strengthen athletes’ immune system. In the past two dec- ades, many independent researchers have analysed different randomly controlled studies, which differed in terms of concept and methodology, while also considering the potential impact of a conflict of interest. In both patients and healthy study subjects, research results showed favourable, neutral and many times even unfavourable results of consuming antioxidants in the form of dietary supplements, especially when intake exceeded the recommended dose. The purpose of the article is to answer the topi- cal consumer question about potential benefits or risks of consuming frequently studied, advertised and sold antioxidants in the form of dietary supplements, such as, for example, beta carotene and vitamins E, A and C. We will focus primarily on reviews of randomly controlled studies of this topic as well as on responses of other scientists and of the dietary supplement industry on the results of some study reviews. Key words: dietary supplements, antioxidants, chronic diseases, prevention Izvleček Uporaba prehranskih dopolnil je postala tako razširjena vsaj deloma zaradi mišljenja, da se lahko z njo zaščitno vpliva na nastanek pogostih sodobnih kroničnih bolezni. Z rezultati številnih starejših opazovalnih raziskav so ugotovili, da je prehrana, ki temelji na večjem vnosu sadja in zelenjave, povezana z manjšim tveganjem za nastanek številnih oblik raka, vključno z respiratornimi in želodčno-črevesnimi oblikami raka. Mnogi raziskovalci so zato sklepali, da lahko uživanje antioksidantov v obliki prehranskih do- polnil podobno izboljša človekovo zdravje in potencialno podaljša življenje. Natančneje, uživanje antioksidantov v obliki prehran- skih dopolnil naj bi potencialno delovalo preventivno zoper nekatere oblike raka, srčno-žilne bolezni in druge kronične bolezni ter prezgodnjo smrt pri običajni in bolni populaciji, ki se sooča s pogostimi kroničnimi boleznimi. Pri večjih ponavljajočih telesnih naporih, pri zelo aktivnih posameznikih in športnikih naj bi uživanje antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil vplivalo na učin- kovito regeneracijo po vadbi ali uspešnejši športni nastop ter močnejši imunski sistem pri športnikih. V zadnjih dveh desetletjih so zato številni neodvisni raziskovalci analizirali različne naključno kontrolirane raziskave, tako po njihovi zasnovi kot metodologiji, poleg tega pa so upoštevali potencialen vpliv navzkrižja interesov. Rezultati raziskav so tako pri bolnikih kot pri zdravih preu- čevancih pokazali bodisi ugodne, nevtralne in še večkrat celo neugodne rezultate uživanja antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil, sploh pri višjih količinah od priporočenih. Namen članka je odgovoriti na danes zelo aktualno vprašanje potrošnika o potencialnih koristih ali tveganjih uživanja pogosto preučevanih, reklamiranih in prodajanih antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil, kot je npr. beta karoten in vitamini E, A in C. Primarno se bomo osredotočili na preglede naključno kontroliranih raziskav na to tematiko in na nekatere odzive drugih znanstvenikov ter industrije prehranskih dopolnil na rezultate nekaterih pregledov raziskav. Ključne besede: prehranska dopolnila, antioksidanti, kronične bolezni, preventiva Boštjan Jakše, Barbara Jakše, Stanislav Pinter Problematika uživanja pogosto preučevanih antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil 90 „Uvod Glavni javnozdravstveni izziv glede člove- kovega zdravja bo v naslednjih 50 letih še bolj povezan z izzivi, ki jih predstavljajo kro- nične nenalezljive bolezni, in sicer srčno- -žilne bolezni, številne oblike raka, diabetes tipa 2 in debelost (Martin, Butelli, Petroni, & Tonelli, 2011). V Evropski uniji (EU) je 85 % smrti posledica najpogostejših nenale- zljivih kroničnih bolezni, in sicer zaradi raka, srčno-žilnih bolezni, kroničnih respirator- nih bolezni, diabetesa in duševnih bolezni. Prezgodnja umrljivost zaradi raka je glavni vzrok smrti Evropejcev do 65. leta starosti, medtem ko so srčno-žilne bolezni glavni vzrok smrti po 65. letu (Brennan, Perola, van Ommen, Riboli, & Consortium, 2017). Z ustrezno prehrano in nasploh zdravim na- činom življenja (odsotnost kajenja, redna telesna dejavnost) lahko preprečimo 90 % diabetesa tipa 2, 80 % srčno-žilnih bolezni in 70–90 % kapi (Willett, 2002). Raziskovalci na osnovi rezultatov raziskav ocenjujejo, da lahko z zdravim načinom življenja prepre- čimo tudi 70–95 % vseh vrst raka (Anand et al., 2008; Campbell, 2017), medtem ko lahko samo s prehransko intervencijo pre- prečimo vsaj 35 % vseh vrst raka (Béliveau & Gingras, 2007), oz. po ocenah nekaterih avtoritet izpred 35 let na področju prehra- ne in raka celo do 70 % (Campbell, 2017). V zadnjih 30 letih je prišlo do velikega šte- vila znanstvenih dokazov o pomembnosti rednega in zadostnega uživanja rastlin- skih virov živil v povezavi s preventivo ali zmanjšanim tveganjem za razvoj kroničnih bolezni (Martin et al., 2011). Rastlinska pre- hranjevanja so v znanosti najpogosteje po- vezana z nižjim tveganjem za obolevnost in prezgodnjo umrljivostjo zaradi sodob- nih kroničnih bolezni (N. D. Barnard, Levin, & Yokoyama, 2015; Crowe, Appleby, Travis, & Key, 2013; Dinu, Abbate, Gensini, Casini, & Sofi, 2017; Hever, 2016; Kahleova, Levin, & Barnard, 2017; Kim et al., 2019; Orlich et al., 2013; Qian, Liu, Hu, Bhupathiraju, & Sun, 2019; Satija et al., 2016). Mehanizem tega učinkovanja temelji na dejstvu, da so ra- stlinska živila bogata z vlakninami in antio- ksidanti, ki pomagajo zmanjšati oksidativni stres, s čimer delujejo protivnetno, kar je še posebej učinkovito v kombinaciji s kontrolo vnosa živil, ki povzročajo vnetje (N. Barnard et al., 2019). Prekomerna telesna teža in debelost sta danes glavna javnozdravstvena problema in pomembna dejavnika tveganja za pre- zgodnjo umrljivost zaradi kroničnih bolezni ter globalno odgovorna za 3 milijone smrti letno (Finucane et al., 2011; Prospective Studies Collaboration et al., 2009). Javno zdravje in prehranske politike v Evropi se zato večinoma ukvarjajo s problemom pre- komernega vnosa hrane oz. energije, med- tem ko sočasno obstaja vse večji problem suboptimalnega mikrohranilnega vnosa. Nedavni mednarodni evropski raziskavi sta pokazali, zavedajoč se omejitev zasnov raziskav, da obstaja povečano tveganje nezadostnega vnosa številnih mikrohranil (Mensink et al., 2013; Roman Viñas et al., 2011), oz. da kar 80 % Evropejcev ne dose- ga minimalnega priporočenega dnevnega vnosa (PDV) številnih pomembnih vitami- nov in mineralov, kjer vitamin C, vitamin D, folna kislina, kalcij, selen in jod predsta- vljajo mikrohranila z največjo pojavnostjo nezadostnega vnosa (Roman Viñas et al., 2011). Skladno s tema raziskavama pa po drugi strani številne države po svetu, med njimi tudi Slovenija, ugotavljajo prenizek reden dnevni vnos sadja in zelenjave (Pem & Jeewon, 2015; Rodríguez-Rodríguez et al., 2017; Turk et al., 2018), ki sta skupini repre- zentativnih živil z večjo vsebnostjo številnih mikrohranil, med katerimi številne prišteva- mo tudi k skupini antioksidantov. Po neka- terih ocenah (DevelopmentInitiatives, 2017; Péter et al., 2014) 2 milijardama ljudem po svetu primanjkuje ključnih mikrohranil oz. vitaminov in mineralov, kot sta npr. vitamin A in mineral železo, oz., kot navaja Medna- rodna Fundacija za osteoporozo (IOF), ko govorimo o globalnem statusu vitamina D, da kar 88 % svetovne populacije nima optimalnih vrednosti vitamina D (Mithal et al., 2009). V zadnjem času se postavlja pogosto vpra- šanje, ali antioksidanti, ki so zaužiti kot pre- hransko dopolnilo, predstavljajo podobne zdravstvene koristi, kot jih omogočajo antioksidanti, ki so zaužiti preko celovitih rastlinskih živil, ki obenem vsebujejo tudi druge koristne, včasih sinergistične kompo- nente, in sicer druga mikrohranila, vlaknine, rastlinske beljakovine, kompleksne ogljiko- ve hidrate idr. V znanstveni literaturi najde- mo tako ugodne in nevtralne kot tudi ne- ugodne dokaze o vplivu dodatnega vnosa različnih antioksidantov v obliki prehran- skih dopolnil na različne vidike človekove- ga zdravja. Med razlogi za to protislovnost dokazov, poleg objektivnih omejitev, ki jih ima nedokončnost rezultatov znanstvenih raziskav, je tudi potencialen pristranski vpliv industrije prehranskih dopolnil, saj se samo trg antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil ocenjuje na 2,9 milijarde dolarjev letno za leto 2015, s projekcijo rasti za leto 2022 na 4,5 milijard dolarjev letno (Prasad, 2016). Trg prehranskih dopolnil je za leto 2016 znašal 132,8 milijard dolarjev, kjer pa raziskovalci do leta 2022 napovedujejo rast na 220,3 milijarde oz. rast za neverjetnih 66 %. O pomembnosti tega podatka govorijo tudi ocene, in sicer da je presežna prodaja prehranskih dopolnil postala ne samo mul- timilijardno tržišče, temveč, kar velja za ožje - športno področje preučevanja, da med redne uživalce prehranskih dopolnil spada večina športnikov rekreativcev (50–85 %), tekmovalni športniki (35–100 %) in seveda povsem običajni ljudje (ZionMarketRese- arch, 2017). Getty Images/iStockphoto šport in zdravje 91 „Dolgo in zdravo življenje Ugotavljanje, kaj, na eni strani spodbuja industrijo prehranskih dopolnil in na dru- gi »vodi« ljudi k uživanju antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil, je iskanje formule za optimalno zdravje, odsotnost bolezni ter dolgo in zdravo življenje. V ZDA vsak drugi odrasel Američan (in 2/3 starej- ših od 60 let ter 70 % starejših od 71 let) re- dno uživa prehranska dopolnila (Bailey et al., 2011); medtem ko so 10 let stari podatki za Evropo (Skeie et al., 2009) bolj heteroge- ni, in sicer da največ prehranskih dopolnil uživajo na Danskem (51 % moških in 65,8 % žensk) in najmanj v Grčiji (2 % moških in 6,7 % žensk). Običajni odrasli potrošniki v državah z večjo ekonomsko močjo (Bje- lakovic, Nikolova, & Gluud, 2013a) želijo z jemanjem antioksidantov v obliki prehran- skih dopolnil celo nevtralizirati nezdrava vedenja. Pričakovana življenjska doba je pri tem pomemben pokazatelj zdravja in dobrega počutja prebivalstva in odraža so- cialne in gospodarske razmere v državi ter med drugimi dejavniki tudi kakovost jav- nega zdravja in zdravstvene infrastrukture (Wilmoth, 2000). Ne glede na povedano pa je glavni dejavnik, ki podaljšuje priča- kovano življenjsko dobo v industrializiranih državah, zmanjšanje deleža prezgodnje umrljivosti pri starejši populaciji. V moč- nejših socio-ekonomskih državah, razen v obdobju vojn, lakote in epidemij infekcij, se pričakovana življenjska doba enakomerno povečuje že desetletja, medtem ko stagni- ra ali se celo zmanjšuje v revnejših državah in marginalnih (ogroženih) skupinah (Kontis et al., 2017). Svetovna zdravstvena organi- zacija (WHO) navaja, da se delež ljudi sta- rejših od 60 let povečuje hitreje kot delež drugih demografskih skupin, kar se kaže v daljši pričakovani življenjski dobi (WHO, 2011). Raziskovalci pri tem napovedujejo, da se bo delež ljudi (staranje prebivalstva), ki bo starejši od 60 let, samo med leti 2000 in 2050 podvojil, in sicer z 11 na 22 % (WHO, 2011), medtem ko se bo delež ljudi starej- ših od 80 let od leta 2010 do 2060 potrojil (CommissionEuropean, 2011). Staranje pre- bivalstva je in bo tako postal eden najpo- membnejših izzivov sedanje in prihodnje družbe (Lagiewka, 2012). Vendar pa zadnji trendi nakazujejo, da se pričakovana ži- vljenjska doba v 12 od 18 socio-ekonom- sko močnejših državah znižuje, še posebej v ZDA in Veliki Britaniji (Ho & Hendi, 2018), na kar so opozarjali nekateri ameriški stro- kovnjaki že pred skoraj 15 leti, kjer je analiza učinkov debelosti na dolgoživost pokazala, da se v ZDA rojevajo prve generacije otrok, ki ne bodo »preživele« svojih staršev (Ol- shansky et al., 2005). »Zdravo staranje« oz. telesna, mentalna in socialna blaginja, je ključen dejavnik neodvisnosti posameznika in predstavlja sestavni del sodobne družbe. Promocija dolgega in zdravega življenja vključuje jasen poudarek primarne vloge zdrave prehrane in načina življenja, in sicer z vidika preventive in z vidika zmanjšanja tveganja za nastanek kroničnih nenalezlji- vih bolezni in invalidnosti. »Skrita lakota«, kot nekateri strokovnjaki imenujejo dolgotrajno mikrohranilno ne- zadostnost (Péter et al., 2014) , lahko vodi h kronični mikrohranilni podhranjenosti, kjer lahko ta pripelje do zdravstvenih pro- blemov, vključno z večjim tveganjem za nastanek kroničnih bolezni, ki posledično skrajšujejo obdobje zdravega življenja in dolgoživosti. V javnosti se mikrohranilna nezadostnost pogosto ignorira in podce- njuje, čeprav to globalno vprašanje postaja vse pomembnejše, saj že predstavlja uni- čujoče posledice za posameznika, družbo in nacionalna gospodarstva. Kar je morda zanimivo, je to, da po nekaterih podatkih stroški mikrohranilne nezadostnosti v Evro- pi že presegajo stroške, ki so povezani z de- belostjo (MNI, 2012). Péter idr. (2014) v svoji zgornji raziskavi nadaljujejo, da je obsežno količino rezultatov znanstvenih raziskav o obstoju kronične mikrohranilne podhranje- nosti potrebno prevesti v stroškovno učin- kovite praktične rešitve javnega zdravja, ki po njihovem vključujejo dopolnjevanje običajne prehrane s prehranskimi dopolnili za različne ciljne skupine, kot je bilo to na primer storjeno z vitaminom A za zmanjša- nje umrljivosti otrok, z jodom za zmanjša- nje golšavosti, z vitaminom D za preventivo pred rahitisom, s folno kislino za zmanjša- nje defekta nevralne cevi idr. (Péter et al., 2014). Problem takšnih (na videz logičnih) predlogov je, da ti prihajajo s strani avtor- jev, ki so v potencialnem navzkrižju intere- sa, saj jih finančno podpirajo različne pre- hrambne, farmacevtske in nutricionistične industrije (MNI, 2012; Péter et al., 2014). „Prehranska dopol- nila in neurejenost področja prehranskih dopolnil Čeprav ne obstaja enotna definicija tega, »kaj točno so« prehranska dopolnila, je Mednarodni olimpijski komite (MOK) leta 2018 definiral prehranska dopolnila kot: »hrano, komponento hrane, hranilo ali živilsko sestavino, ki je vnesena v telo kot dodatek k običajni prehrani, in sicer z na- menom doseganja zdravstvenih ali špor- tnih koristi«. Prehranska dopolnila prihajajo na tržišče v različnih oblikah, kot na primer 1.) Funkcionalna hrana, hrana, obogatena z dodatkom hranil ali s komponentami, ki niso tipično del hranilne sestave (hranilno obogatena živila, z minerali ali z vitamini obogatena živila), 2.) Formulirana hrana in športna hrana, izdelki, ki zagotavljajo energijo in hranila v priročnejši obliki kot običajna hrana in so namenjeni podpori običajni prehrani (npr. tekoči nadomestki obroka) ali so namenjeni ciljem, v poveza- vi z rekreativno ali športno vadbo (športni napitki, geli, bari), 3.) Posamezna hranila in druge komponente hrane ali zeliščni izdel- ki, ki so v izolirani ali koncentrirani obliki ter 4.) Izdelki z več sestavinami, ki vsebujejo različne kombinacije naštetih izdelkov in zagotavljajo podobne koristi. Prehranska dopolnila imajo 4 glavne cilje delovanja, in sicer kontrolo mikrohranilne zadostno- sti, zagotavljanje energije in makrohranil v priročni obliki, zagotavljanje neposrednih koristi za športni nastop in zagotavljanje posrednih koristi, vezanih na podporo pri intenzivnih trenažnih protokolih (Maughan idr., 2018). Po drugi strani so dokazi v znanstveni literaturi glede ugodnih ali neugodnih učinkov uživanja prehranskih dopolnil zelo protislovni, zato so številna združenja strokovnjakov in zdravstvene organizaci- je zaključile, da ni zanesljivih dokazov za uživanje prehranskih dopolnil, sploh za preventivo pred različnimi oblikami raka. Obstaja namreč čedalje več zanesljivih dokazov, da večje količine nekaterih anti- oksidantov v obliki prehranskih dopolnil celo povečajo tveganje za nastanek raka, medtem ko industrija prehranskih dopolnil nadaljuje s promoviranjem neutemeljenih trditev potrošnikom (Martínez, Jacobs, Ba- ron, Marshall, & Byers, 2012). Obstaja tudi velika zaskrbljenost zaradi neurejenega področja industrije prehranskih dopolnil, ki danes prerašča že v neobvladljive razmere, kjer bo to občutljivo človekovo javnozdra- vstveno področje v prihodnosti težko ka- darkoli vrniti v meje, ki bi jih določili rezul- tati raziskav »verodostojne znanosti«. Samo globalna letna rast (ne promet) prehranskih dopolnil namreč znaša neverjetnih 30 mili- jard dolarjev letno (Cohen, 2012). Evropska zveza za varno hrano (EFSA), je do danes 92 zdravstvene trditve dovolila samo za tri an- tioksidante, in sicer za vitamin C, vitamin E in mineral selen, vendar so poudarili, da nji- hove dovoljene trditve niso bile analizirane na osnovi izvirnih znanstvenih raziskav ali pregledov raziskav, temveč le na osnovi esencialnosti teh mikrohranil oz. na osno- vi dobro preučevane biokemične vloge in simptomatiki potencialnega pomanjkanja, ki pa je, navaja EFSA, dobro utemeljena v glavnini znanstvenih dokazov (Turck et al., 2018). Medtem pa MOK (Maughan et al., 2018) v svoji izjavi konsenza, ki govori o prehranskih dopolnilih za potrebe tekmo- valnega športa, navaja, da lahko večje ko- ličine antioksidantov, še posebej vitamina C in E, dodatno poslabšajo prilagoditve na trenažni proces1. „ Izhodiščna hipoteza za antioksidante v obliki prehranskih dopolnil: primer beta karotena Utemeljitev trditev glede učinkovitosti in varnosti prehranskih dopolnil je izjemno zahtevna, poleg tega za številne ciljne sku- pine potrošnikov »dokazi« prihajajo v raz- ličnih oblikah, in sicer od anekdot in opa- zovalnih raziskav do mehanističnih hipotez znanstvenih raziskav. Vendar do danes ni zanesljivih odgovorov na številna vpraša- nja glede učinkovitosti in varnosti števil- nih prehranskih dopolnil, ki so preplavili svet. Sistematični pregledi in metaanalize v znanstveni literaturi predstavljajo »hierar- hični vrh« znanstvenih dokazov2, vendar pa so ti le odsev kvalitete in kvantitete raziskav, ki so na voljo za pregled, poleg tega pa so rezultati zelo pod vplivom vključitvenih in 1Z vidika potrošnika je zelo težko sočasno raz- brati zgornji trditvi, saj, na eni strani, EFSA navaja potencialne koristi uživanja nekaterih antioksi- dantov v obliki prehranskih dopolnil oz. vitami- na E in C, čeprav na osnovi posrednih dokazov, medtem ko na drugi strani MOK opozarja o po- tencialno škodljivih učinkih na prilagoditvene procese redne športne vadbe. 2»Zlati standard« v znanosti na to temo je preu- čevanje učinkov prehranskih dopolnil na športni nastop v zasnovi raziskave, ki ji rečemo prospek- tivna naključno kontrolirana znanstvena razi- skava, kjer so preučevanci naključno razdeljeni bodisi v eksperimentalno bodisi v kontrolno skupino (najbolje tudi v zasnovi raziskave s pla- cebom), idealno celo v dvojno slepi zasnovi ali celo v navzkrižni dvojno slepi s placebom, kjer se obe skupini po obdobju »čiščenja učinkov« intervencije zamenjata, pri čemer pa ne vesta ali sta v resnici prejeli aktivno snov ali placebo (Maughan et al., 2018). izključitvenih kriterijev zasnove raziskave (Burke & Peeling, 2018). Preliminarna hipoteza, da naj bi tudi an- tioksidanti v obliki prehranskih dopolnil zmanjšali tveganje za številne oblike raka, temelji na osnovi zgodnjih opazovalnih raziskav (Peto, Doll, Buckley, & Sporn, 1981) in na osnovi aktualnega sistematičnega pregleda 18 prospektivnih raziskav, izvede- nega s strani World Cancer Research Fund (Vieira et al., 2016), ki so ugotovile, da je pre- hrana, ki temelji na večjem vnosu sadja in zelenjave, povezana z manjšim tveganjem za nastanek nekaterih oblik raka, vključno respiratornih in želodčno-črevesnih oblik raka. Tisto, kar naj bi bilo v sadju in zele- njavi še posebej »varovalno«, je aktivnost antioksidantov, in sicer beta karotena ter vitaminov E in C. Ne glede na povedano pa je leta 1981 »znamenita« raziskava (Shekelle et al., 1981), objavljena v ugledni medicin- ski znanstveni reviji Lancet, kot ena prvih nakazala, da pot z antioksidanti v obliki prehranskih dopolnil morda le ni tako eno- stavna in prenosljiva iz spoznanih predno- sti uživanja antioksidantov v obliki običajne prehrane v uživanje antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil. Raziskovalci so v pro- spektivni opazovalni raziskavi 19 let spre- mljali 1054 moških kadilcev srednjih let, ki so jim k prehrani dodajali beta karoten (provitamin A), in ugotovili, da so imeli tisti, ki so uživali beta karoten v obliki prehran- skega dopolnila, večjo pojavnost srčno- -žilnih bolezni in raka na pljučih3 ter krajšo življenjsko dobo (Shekelle et al., 1981). Raz- iskovalci so v naslednjih letih nadaljevali s preverjanjem učinka beta karotena na umr- ljivost4, in sicer je bilo 6 naključno kontroli- 3Kajenje tobačnih izdelkov predstavlja glavni dejavnik tveganja za nastanek raka na pljučih, saj vključuje do 90 % vseh primerov (Alberg & Samet, 2003). 4Uživanje antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil ima lahko dvorezen učinek, saj lahko ti v izoliranih pogojih (v epruveti ali na živalih, na- vadno na miših) mnogokrat pokažejo zaščitne učinke, medtem ko teh rezultatov ni vedno mo- goče dokazati tudi v kliničnih raziskavah. Dve pomembnejši naključno kontrolirani, dvojno slepi raziskavi s placebom sta optimistično pre- učevali vpliv suplementacije z beta karotenom v obliki prehranskega dopolnila (v eni raziskavi v kombinaciji z vitaminom A) na zelo rizičnih skupinah ljudi za nastanek raka na pljučih, in si- cer na težkih kadilcih ali nekdanjih kadilcih in na ljudeh, ki so bili dnevno izpostavljeni rakotvor- nemu azbestu. Prva raziskava je proti pričakova- njem pokazala 39-odstotno povečano tveganje za nastanek raka na pljučih v primerjavi s kon- trolno placebo skupino, 17 % višjo umrljivost, 46 % več pljučnega raka in 26 % več srčno-žil- nih bolezni (Omenn et al., 1996), medtem ko je raziskava druge raziskovalne skupine pokazala 16 % večje tveganje za nastanek raka na pljučih ranih raziskav na beta karotenu vključenih v pregled 53 naključno kontroliranih raziskav, ki so preučevale tudi vpliv suplementacije z vitaminoma A in E (Bjelakovic, Nikolova, & Gluud, 2013b). Rezultati pregleda raziskav in metaanalize so bili podobni tistim iz leta 1981, in sicer, da suplementacija z beta ka- rotenom in vitaminom E, zaužita ločeno ali v kombinacijah z drugimi antioksidanti in v količinah, ki so večje od PDV-ja (9,6 mg in 15 mg), poveča tveganje za prezgodnjo smrt, medtem ko je suplementacija znotraj PDV-ja pokazala nevtralen učinek. „Športne koristi in preventivno uživanje antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil zoper želodčno-črevesne oblike raka Športniki so mnenja, da uživanje antioksi- dantov v obliki prehranskih dopolnil pred- stavlja koristi, in sicer zmanjšuje mišične poškodbe, zmanjšuje utrujenost in omo- goča močnejši imunski sistem, vse to sku- paj pa izboljša športni nastop. Pravzaprav so športniki »vedno« v iskanju naslednjega prehranskega dopolnila, ki bi potencialno vplivalo na optimalno učinkovito treniranje in uspešen športni nastop, s čimer bi prido- bili prednost v odnosu na konkurenco. Raz- iskovalca Braakhuis in Hopkins (2015) sta izvedla pregled 71 raziskav, ki je vključeval preučevanje širšega nabora uživanja antio- ksidantov v obliki prehranskega dopolnila, in sicer vitamina E, kvercetina, resveratrola, soka rdeče pese, nekaterih polifenolov iz vira hrane, spiruline idr. Raziskovalca sta prišla do različnih rezultatov, a sta pouda- rila, da ima neprekinjeno vnašanje večine antioksidantov škodljive učinke na nastop. Akutni vnos vitamina E v obliki prehranske- ga dopolnila lahko nudi potencialne koristi vezane na športni nastop, sploh ko športni- ki trenirajo ali tekmujejo na višji nadmorski višini. Vendar pa sta raziskovalca pregleda ocenila, da lahko večji vnos vitamina E tudi škoduje, in sicer sta to povezavo našla pri športnikih, ko ti ne trenirajo na nadmorski višini morja. Kvercetin je v raziskavi pokazal manjše koristi na vzdržljivost, vendar to le na netreniranih preučevancih. Uživanje re- sveratrola na ljudeh ni pokazal koristi, oz. so in 8 % višjo umrljivost (Alpha-Tocopherol, Beta Carotene Cancer Prevention Study Group, 1994). šport in zdravje 93 raziskave na netreniranih ljudeh pokazale celo potencialno škodljive učinke. Uživanje različnih polifenolov je pokazalo različne učinke, od potencialno škodljivih (ekstrakt zelenega čaja in prah brusničnih grozdnih semen) do potencialno koristnih (ekstrakt grozdja in kakavovih katehinov), medtem ko uživanje spiruline, čeprav sklepano na osnovi majhnega števila raziskav, lahko po- tencialno upravičuje njeno suplementacijo (Braakhuis & Hopkins, 2015). Znanstveniki Cochrane Collaboration5 so že pred 15 leti z metodologijo »Cochrane Collaboration« izvedli pregled raziskav, kjer so preverjali vpliv preventivnega uživanja antioksidantov v obliki prehranskih dopol- nil na pojavnost želodčno-črevesnih oblik raka, in sicer raka požiralnika, raka želodca, kolorektalnega raka in raka trebušne sli- navke. Pregled 14 naključno kontroliranih raziskav s placebom, ki so bile v povprečju visoke kakovosti, ni dokazal upravičenosti preventivnega uživanja antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil, poleg tega so rezultati nakazovali celo na potencialno povečanje prezgodnje umrljivosti, in sicer v kombinaciji beta karotena in vitamina A ter v kombinaciji beta karotena in vitamina E. Uživanje samo beta karotena je nakazovalo na trend povečanja umrljivosti, medtem ko je uživanje selena pokazalo izjemo oz. koristi pri preventivi zoper nastanek želodč- no-črevesnih raka. Avtorji poudarjajo, da se teh rezultatov ne sme prenesti na poten- cialne učinke uživanja zelenjave in sadja, ki sta dve skupini živil z visoko vsebnostjo različnih antioksidantov, vlaknin in drugih koristnih snovi (prehranske vlaknine, ostala mikrohranila in številna fitohranila), ki so v raziskavah pokazale, da imajo samostojno ali v kombinaciji zaščitne učinke (Bjelakovic, Nikolova, Simonetti, & Gluud, 2004). 5Cochrane Collaboration (Cochrane) je medna- rodna, neprofitna in neodvisna organizacije, ki vključuje 13.000 članov in 50.000 podpornikov iz več kot 130 držav po svetu, ki so raziskoval- ci, strokovnjaki s področja zdravja, bolniki, ne- govalci in ljudje, ki želijo izboljšati zdravstveno stanje ljudi po svetu. Glavna naloga te skupi- ne, ki deluje že 25 let (ustanovljena leta 1993), je povzemati najboljše dokaze iz znanstvenih raziskav, ki pomagajo pri informirani izbiri glede zdravljenja (Cochrane, 2019). Glavni produkt Co- chrane je informacijski sistem Cochrane Library, ki je podatkovna baza sistematičnih pregledov znanstvenih raziskav, ki že dolgo velja za vodilni in najobsežnejši vir celotnih prosto dostopnih (brezplačnih) besedil sistematičnih pregledov kliničnih raziskav in uporabljenih metod s speci- fičnih področij zdravstva, ekonomije zdravstva, uporabe tehnologij v zdravstvu idr.(Handoll, Gil- lespie, Gillespie, & Madhok, 2008). „Odzivi interesne industrije na neugodne rezultate pregledov naključno kontroliranih raziskav na antioksidantih v obliki prehranskih dopolnil Odzivi na relativno nepričakovane rezultate tega pregleda (Bjelakovic et al., 2004) so bili različni. Francoski raziskovalci (Czernichow, Galan, & Hercberg, 2005) v svojem odzivu navajajo, da so sklepi avtorjev pregleda lahko za bralca zavajajoči, saj je metaana- liza po njihovem vključevala raziskave na preučevancih z visokim tveganjem za na- stanek bolezni, in sicer na težkih kadilcih, na posameznikih, ki so bili na delovnem mestu izpostavljeni rakotvornim (kancero- genim) snovem (azbestu), ter na bolnikih s koronarno boleznijo, diabetesom tipa 2 in črevesnimi ali kožnimi predrakavimi lezija- mi, in ne na splošni zdravi populaciji. Avtorji zaključujejo, da bi moral biti zaključek me- taanalize naslednji: »Redna uporaba visokih odmerkov antioksidantov v obliki prehran- skih dopolnil, še posebej pri posameznikih z visokim tveganjem za nastanek raka, naj bo uporabljena previdno«. Avtorji omenjenega pregleda raziskav so v naslednjih letih objavili naslednje preglede raziskav, in sicer že čez 3 leta, ko so preu- čevali vpliv uživanja antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil na primarno in sekun- darno preventivo zoper nastanek želodč- no-črevesnih oblik raka. Tokrat so v svoj pregled vključili 68 naključno kontroliranih raziskav s placebom, in sicer na skupno 232.606 preučevancih (385 člankov), kjer so preverjali učinek naslednjih antioksidantov: beta karoten, vitamin A, vitamin C, vitamin E in selen. Tudi ta raziskava ni podprla upo- rabe antioksidantov v obliki prehranskega dopolnila za primarno ali sekundarno pre- ventivo. Za določene antioksidante (beta- karoten, vitamin E in A) so ugotovili prav nasprotno (Bjelakovic, Nikolova, Gluud, Si- monetti, & Gluud, 2007). Nekateri odzivi na prva resnejša pregleda znanosti naključno kontroliranih raziskav, ki so preučevale vpliv uživanja antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil na preventi- vo zoper raka, ki so bila izvedena s strani Cochrane raziskovalcev (Bjelakovic et al., 2007, 2004) navajajo, da avtorji omenjenih pregledov znanosti niso upoštevali razliko- vanja med učinki na zdravih in učinkih na bolnih preučevancih (Schuitemaker, 2013). Svet za odgovorno prehrano (angl. Coun- cil for Resposible Nutrition – The Science Behind the Supplement oz. CRN) je kot vodilna zveza, ki predstavlja industrijo pre- hranskih dopolnil in proizvajalcev sestavin za kombinirana prehranska dopolnila, av- torjem očitala številne nepravilnosti (sku- pno osem), med drugim selektivno izbiro raziskav, saj so na koncu izbrali le 68 »ustre- znih« od 409 prvotno izbranih raziskav od takratnih 748, kar je le 9 % vseh raziskav s področja antioksidantov, ki so bile izvede- ne po kriteriju naključno kontroliranih raz- iskav (CRN, 2008). Po navedbah CRN-ja so Bjelakovic in sodelavci iz svojega pregleda izločili naključno kontrolirane raziskave, ki niso poročale smrtnih izidov (405 član- kov), kar po njihovem postavlja vprašanje, »kako je sploh mogoče ustrezno oceniti ali antioksidanti v obliki prehranskih dopolnil delujejo preventivno zoper prezgodnjo umrljivost, ko pa so bile raziskave, ki niso pokazale škodljivih učinkov, izključene iz pregleda«. Poleg tega, nadaljuje CRN, avtorji pregleda pri svojem preučevanju niso razmejili med različnimi populacija- mi z različnim zdravstvenim statusom ali med raziskavami z različnim trajanjem, različnimi vnosi idr., kar pomeni, da so av- torji kombinirali heterogene raziskave in poskušali posplošiti zaključke. CRN, ki se je analize tega pregleda pričakovano lotil zelo analitično, nadaljuje, da so avtorji pre- gleda v oceno učinkov in tveganja uživanja vitamina A v obliki prehranskega dopolni- la vključili samo raziskave z visokimi vnosi vitamina A in v nekaterih raziskavah celo vitamin A v količini, ki je močno presegel zgornjo tolerirano mejo vnosa. Nemški raz- iskovalci (Biesalski, Grune, Tinz, Zöllner, & Blumberg, 2010) so zato ponovno izvedli pregled naključno kontroliranih raziskav, in sicer istih 66 kot Bjelakovic idr. leta 2007 (dve raziskavi so izločili, in sicer eno zaradi pomanjkanja integritete podatkov in drugo zaradi »nezmožnosti« avtorjev, da bi prido- bili kopijo podatkov raziskave). Pregled raz- iskav nemških raziskovalcev je pokazal, da je 24 od 66 naključno kontroliranih raziskav pokazalo ugodne učinke uživanja antio- ksidantov v obliki prehranskih dopolnil, 39 raziskav ni pokazalo koristi, 3 raziskave pa so pokazale neugodne učinke. Kar je mor- da najbolj relevantno z vidika razumevanja celotnega konteksta tematike je to, da je 7 od 8 naključno kontroliranih raziskav, ki so pokazale značilne ugodne koristi uživanja 94 antioksidantov pri preučevanju primarne preventive, vključevalo bolnike iz držav, kjer je podhranjenost pogosto dokumenti- rana, kar lahko potencialno pomeni, da ti z uživanjem antioksidantov v obliki prehran- skih dopolnil niso bili nujno v skupnem presežku dnevnega vnosa izbranega anti- oksidanta, ki v raziskavah bolj konsistentno pokaže neugodne učinke (naš zaznamek). Ti dve raziskovalni skupini pa nista bili edi- ni, ki sta izvedli pregled znanosti na tem področju. Ameriški raziskovalci iz Univerze Johnsa Hopkinsa so izvedli metaanalizo 19 naključno kontroliranih raziskav na 135.967 preučevancih, kjer so te raziskave preuče- vale vpliv samostojnega uživanja vitamina E (9 raziskav) ali v kombinaciji z drugimi vitamini in minerali (10 raziskav). V metaa- nalizi uporabljene raziskave so vključevale količino vitamina E od 16,5 do 2000 IU na dan (povprečje 400 IU/d), kjer so rezultati 9 od 11 raziskav, ki so uporabile količine ve- čje od 400 IU na dan, pokazali povečano tveganje za prezgodnjo umrljivost (Miller et al., 2005). Cochrane raziskovalci so leta 2012 »po- novno« izvedli pregled raziskav, in sicer so tokrat preučevali vpliv primarnega ali sekundarnega preventivnega uživanja an- tioksidantov v obliki prehranskih dopolnil na umrljivost pri zdravih preučevancih in bolnikih z različnimi boleznimi (Bjelakovic, Nikolova, Gluud, Simonetti, & Gluud, 2012). Rezultat 78 naključno kontroliranih raziskav s placebom ni pokazal drugačnih rezul- tatov od predhodnih pregledov raziskav. Ta pregled je zanimiv iz številnih vidikov. Znanstveniki so v pregled raziskav vključi- li tudi raziskave na zdravih preučevancih, raziskave, kjer je kontrolna skupina uživala bodisi placebo bodisi bila brez intervencije, raziskave z daljšim trajanjem (tudi do 12 let), kjer je bilo več kot 2/3 vključenih raziskav z nizkim tveganjem za pristranskost (56 od 78), kjer je bilo 52 raziskav od 78 (80.807 bolnikov) s stabilno fazo bolezni in kjer so avtorji na koncu članka strnili več kot 10 ko- mentarjev na odzive preteklega pregleda raziskav. Zaključek avtorjev je bil podoben prejšnjemu zaključku pregleda raziskav, in sicer da raziskave niso podprle uporabe antioksidantov v obliki prehranskih do- polnil za potrebe primarne ali sekundarne preventive, kjer sta beta karoten in vitamin E pokazala vpliv na povečano umrljivost, vitamin A pa le pri večjih odmerkih. Razi- skovalna skupina je v zaključku pregleda raziskav dodatno poudarila dvoje, in sicer da so večji vnosi vitamina A tisti, ki poveču- jejo umrljivost, in da bi vlade in regulatorne agencije za prehrano in zdravila vitamine in antioksidante v obliki prehranskega dopol- nila morale obravnavati kot zdravila in, pod enakimi kriteriji kot to počno za zdravila, ovrednotiti njihovo učinkovitost in varnost, preden bi se dovolilo trženje potrošnikom ali bolnikom. Podobnih neprepričljivih rezultatov suplementacije z antioksidanti (vitaminov E in C ter beta karotena) niso našli niti korejski raziskovalci (Myung et al., 2013) pri pregledu 50 naključno kontrolira- nih raziskav niti kitajski raziskovalci (Ye, Li, & Yuan, 2013) pri pregledu 15 naključno kontroliranih raziskav, kjer obe raziskovalni skupini nista našli dokazov o podpori upo- rabe antioksidantov v obliki prehranskega dopolnila za potrebe primarne ali sekun- darne preventive. Pred nekaj leti je skupina raziskovalcev (Wang, Gamble, Bolland, & Grey, 2014) objavila Izjavo za javnost, kjer so analizira- li odzive industrije prehranskih dopolnil (vključno s farmacevtsko industrijo) in ne- industrijskih organizacij na rezultate objav kliničnih raziskav na prehranskih dopol- nilih. Avtorji »Izjave« menijo, da sporočila industrije prehranskih dopolnil »sprevra- čajo« ugotovitve rezultatov raziskav, ki niso poročale o koristih uživanja prehranskih dopolnil, sprožajo nove »zgodbe« in nove zgodbe vplivajo na vedenja, povezana z zdravjem. To naredijo z uporabo različnih »spin« strategij6, in sicer z namenom očrni- tve ali izkrivljanja rezultatov kliničnih študij, ki ne poročajo o ugodnih rezultatih uživa- nja prehranskih dopolnil. Raziskovalci so analizirali 47 sporočil industrije prehranskih dopolnil za javnost in 91 sporočil neindu- strijskih organizacij za javnost, ki so nastala kot odgovor na 46 kliničnih raziskav na pre- 6Raziskovalci so na dveh straneh predstavili seznam načinov (»spin« strategij) poročanja in- dustrije prehranskih dopolnil, in sicer v primeru neugodnih rezultatov uživanja prehranskih do- polnil. Ta seznam na primer vključuje poudarja- nje ugotovitev predhodno objavljenih raziskav, ki so poročale o ugodnih rezultatih uživanja prehranskih dopolnil, poudarjanje rezultatov opazovalnih raziskav na način, ki namiguje, da so te pomembnejše od naključno kontroliranih raziskav, navajanje argumentov anekdot (različ- nih študij primerov), navajanje, da so raziskovalci uporabili neustrezno metodologijo, neustrezno doziranje prehranskega dopolnila, neustrezen tip prehranskega dopolnila ali neprimerno kombinacijo z drugimi intervencijami, poudar- janje neustreznega prenosa rezultatov na dru- ge (zdrave) populacije idr. Omenjeni seznam vključuje tudi različne načine preusmerjanja pozornosti z rezultatov raziskave, npr. dejavnike tveganja, ki jih raziskovalci niso merili, a bi jih morali, z neugodnih rezultatov na nekatere dru- ge varnostne dejavnike, ki so bili spremljani in so pokazali potencialne koristi idr. hranskih dopolnilih, objavljenih med leti 2005 in 2013. Rezultat analize je pokazal, da je bila večina »sprevračanja rezultatov« kli- ničnih raziskav na prehranskih dopolnilih v sporočilih za javnost objavljena s strani in- dustrije prehranskih dopolnil in ne s strani neindustrijskih medijev. Poleg tega so prvi bolj poudarjali rezultate majhnega števila raziskav, ki so poročale o koristih uživanja prehranskih dopolnil, in soglasno podpirali uporabo prehranskih dopolnil, medtem ko so pri raziskavah, ki so poročale o škodlji- vih učinkih, oziroma pri raziskavah, kjer ni bilo merljivih koristi uživanja prehranskih dopolnil, uporabili različne strategije (is- kanja razlogov) spreobračanja rezultatov. Sporočila za javnost izdana s strani indu- strije prehranskih dopolnil so bila nada- lje uporabljena v 148 novih člankih na 6 različnih spletnih straneh organizacij, ki obveščajo proizvajalce, prodajalce in po- trošnike prehranskih dopolnil. Angleški raz- iskovalci (Aslam, Gibbons, & Ghezzi, 2017) so nedavno, glede na obstoj popularne ideje, »da lahko antioksidanti v obliki pre- hranskih dopolnil delujejo preventivno ali celo pozdravijo številne bolezni«, analizirali 200 spletnih strani, in sicer po različnih ti- pologijah (novice, komercialni, strokovni ali zdravstveni portal, neprofitna ali vladna or- ganizacija, znanstvena revija), po boleznih ali bioloških procesih (staranje, imunost, nevrološke bolezni, diabetes, artritis idr.) in po stališču do antioksidantov (nevtralno, ugodno ali neugodno). Analiza avtorjev članka je pokazala, da sta skupini komerci- alnih spletnih strani in spletnih strani novic največji skupini spletnih strani, ki pokrivata informacije o antioksidantih iz vira prehran- skih dopolnil. Avtorji zaključujejo analizo, da to stanje lahko vzbuja zaskrbljenost glede kakovosti informacij o antioksidan- tih, saj je večina spletnih strani, ki pokrivajo to tematiko, iz seznama komercialnih sple- tnih strani (specializirane za promocijo ali prodajo antioksidantov iz vira prehranskih dopolnil) in spletnih strani z novicami (pro- blematične s tega vidika, da pogosto vse- bujejo informacije slabe kakovosti, oziroma da so napisana s strani podjetij, ki prodajajo antioksidante iz vira prehranskih dopolnil). „Antioksidanti in naravni antioksidanti Biološko gledano so antioksidanti zelo široka in raznovrstna skupina molekul, ki preko različnih mehanizmov zavirajo oksi- dacijo drugih snovi in tako ščitijo biološko šport in zdravje 95 pomembne molekule kot so maščobe, be- ljakovine in nukleinske kisline, poleg tega pa preprečujejo vstop škodljivih prostih ra- dikalov v oksidacijske procese in tako brez vključevanja vanje upočasnjujejo ali pre- prečujejo verižne oksidacijske reakcije (Ko- rošec & Salobir, 2007). Antioksidanti deluje- jo po načelu odvzema prostih radikalov in darovanja vodikovih atomov. Antioksidanti se s tem izrabijo, prosti radikali pa se sta- bilizirajo in postanejo neškodljivi. Telesne celice so tako obvarovane pred poškodbo (Mikuš & Poljšak, 2005). Naravni antioksidanti so velika skupina snovi, ki se nahajajo v rastlinskih in živalskih tkivih ter mikroorganizmih, kjer varujejo or- ganizme in so vir naravnih antioksidantov za ljudi. Antioksidanti so lahko izolirani iz ra- stlin kot čiste spojine, uporabljajo pa se za ohranjanje kakovosti prehranskih izdelkov, kot prehranski dodatki ali v različne medi- cinske namene. Višje rastline in njihovi deli so bogat vir naravnih antioksidantov. Sad- je, zelenjava, začimbe, zelišča, žitarice, razna semena in olja so pomemben vir antioksi- dativnih spojin, kot so tokoli (v maščobah topni antioksidanti; glavni viri so sojino olje in druga rastlinska olja; vitamin E), askor- binska kislina (v vodi topen antioksidant; glavna vira sta sadje in zelenjava; vitamin C), karotenoidi (v maščobah topni rumeni, oranžni in rdeči pigmenti sadja in zelenja- ve; beta karoten, lutein, likopen, provitamin A idr.), polifenoli (fenolne kisline, flavonoidi in lignani; glavni viri so v jagodičevju, stroč- nicah, semenih, čebulnicah in zeliščnih čajih) in peptidi (glavni viri so v stročnicah, oreških, mesu in ribah, kapusnicah) (Shahidi & Zhong, 2010). „Mehanizmi potenci- alno neugodnih učin- kov antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil Po drugi strani pa so antioksidanti v obliki prehranskih dopolnil v primerjavi s soro- dnimi hranili v naravni obliki biokemično neuravnoteženi. Spreminjanje ravni enega antioksidanta povzroči kompenzacijske spremembe v nivojih drugih, medtem ko skupna antioksidativna kapaciteta ostaja nespremenjena. Vnos samo enega antio- ksidanta lahko tako spremeni kompleksni sistem notranje antioksidativne obrambe celice (zmanjša hitrost sinteze ali privzema endogenih antioksidantov) ali pa spremeni celično apoptozo (Poljsak, Šuput, & Milisav, 2013). Obstaja več potencialnih razlag, zakaj so raziskovalci prišli do teh, za nekatere pre- senetljivih, rezultatov o potencialno neu- godnih učinkih uživanja antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil. Čeprav oksi- dativnemu stresu običajno pripisujemo hipotetično vlogo patogeneze za nasta- nek številnih kroničnih bolezni, je kronični oksidativni stres najverjetneje posledica patoloških stanj v telesu. Prosti radikali7 konstantno nastajajo v vseh celicah telesa kot del normalnega delovanja telesa (Cir- cu & Aw, 2010). Slovaški raziskovalci nava- jajo, da imajo prosti radikali dvojno vlogo v biološkem delovanju, in sicer škodljivo in koristno. V zmernih koncentracijah so prosti radikali pomembni mediatorji reak- cij imunskega sistema, kjer odstranjujejo nezaželene celice iz našega telesa, s čimer telesu omogočajo obrambo pred povzro- čitelji različnih infekcij (Valko et al., 2007). Presežek prostih radikalov je tisti, ki je na dolgi rok škodljiv, saj prispeva k pospeše- nem staranju, nastanku raka in nevrode- generativnih bolezni, kot so demenca in alzheimerjeva bolezen (Chang, Alasalvar, & Shahidi, 2018). Zmanjšanje prostih radikalov v našem organizmu lahko vpliva na osnov- ni obrambni mehanizem telesa, in sicer na apoptozo, fagocitozo in detoksikacijo. Iz povedanega lahko sklepamo, da je lahko nevarno vplivati na občutljivo ravnotežje med oksidativnim stresom in antioksidanti, ki so pri tem potrebni. Poleg tega natančne količine antioksidantov, ki zagotovo nudi- jo zadostno zaščito, niso znane in so lah- ko večje pri ljudeh, ki so bolj izpostavljeni povečanemu oksidativnemu stresu. Poleg tega obstajajo tudi malenkostno drugačne teorije o »prostih radikalih«, kot jih navadno poznamo, in ki se, glede na glavnino neu- 7Prosti radikali so zelo reaktivni atomi, molekule, ioni ali nevtralne spojine z vsaj enim elektronom brez para, zaradi katerega zelo hitro reagirajo s snovmi v svoji okolici, saj težijo k stanju, kjer so vsi elektroni v paru. Med glavne vrste prostih radikalov prištevamo superoksidni anion, hidro- ksilni radikal, radikal dušikovega oksida, peroksi- dni radikal in reaktivne zvrsti kisika (Halliwell & Cross, 1994). Glavni znotrajcelični vir prostih ra- dikalov je mitohondrij, kjer se 1–2 % od skupno porabljenega kisika, v glavnem v kompleksu I in II transportne verige, preusmerita v tvorbo pro- stih radikalov (Turrens, 2003). Prosti radikali so v telesu torej rezultat notranje proizvedenih virov, npr. normalna celična presnova v mitohondrijih, in rezultat zunanje proizvedenih virov, npr. po- sledica okolja (okoljska onesnaževala, sevanje, ozon) in nekaterih drugih snovi, kot so zdravila ali kajenje (Turrens, 2003). godnih dokazov o uživanju antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil, več ne zdijo tako neverjetne (Circu & Aw, 2010; Valko et al., 2007). Celotna antioksidantska obram- ba v človeškem telesu je primarno odvisna od endogeno sintetiziranih antioksidacij- skih encimov na primer glutationa (GSH), katalaze, peroksiredoksinov in superoksi- da dismutaze (SOD), ki služijo v telesu kot primarni obrambni mehanizem, medtem ko so antioksidanti, ki jih v telo vnesemo s prehrano (vitamin A, C, E, nekateri mi- nerali in fenolne spojine) okarakterizirani kot sekundarni obrambni sistem. Eden od možnih mehanizmov, zakaj rezultati znanstvenih raziskav v večini primerov ne podpirajo suplementacije z antioksidanti, je ta, da je večina raziskav vključevala pre- učevance iz socio-ekonomsko bolj razvitih držav (Bjelakovic et al., 2013b, 2007, 2012, 2004), ki so bili relativno bolje mikrohranil- no prehranjeni, tako da so suplementirani antioksidanti lahko predstavljali presežek priporočenega dnevnega vnosa, kar je sploh verjetno, saj najbolj pogosto testirani antioksidanti (beta karoten in vitamini A, E in C) niso spoznani kot mikrohranila, ki jih ljudje ne zaužijejo dovolj, z izjemo vitamina A (Bruins, Bird, Aebischer, & Eggersdorfer, 2018). Prekomerno uživanje antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil zato lahko po- tencialno poslabša delovanje endogenih antioksidativnih encimov, s čimer posle- dično poslabša delovanje celotnega imun- skega sistema ali pa vsaj normalno zaščitno delovanje celic na oksidativni stres (Chang et al., 2018). Pregled znanstvenih raziskav (Ristow & Schmeisser, 2011), ki povzema dokaze različnih, v znanstveni literaturi pogosto uporabljenih, intervencij (prehranskih, ve- denjskih in farmakoloških), zaključuje, da suplementacija z antioksidanti, ki naj bi po- tencialno delovala preventivno pred neže- lenimi učinki prostih radikalov, neugodno vpliva na prilagoditveni učinek (močnejši imunski sistem in izboljšana stresna odpor- nost), npr. kalorične restrikcije brez mikro- hranilne podhranjenosti, zmerne vadbe, kontrole vnosa glukoze, ki imajo dokazan pozitiven vpliv na upočasnitev procesov staranja oz. na dolgoživost. Nujni del teh intervencij je povečano, v določenem tre- nutku celo »presežno«, nastajanje prostih radikalov. Avtorji tega pregleda zaključuje- jo, da ima lahko zaradi predlaganih meha- nističnih učinkov uživanje antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil celo neugodni vpliv na staranje in dolgoživost. Čeprav ostaja mikrohranilna nezadostnost resen in 96 dobro raziskan fenomen, ima lahko jema- nje izoliranih hranil nepredvidljive učinke na stanje kroničnih bolezni, še posebej ta- krat, ko to hranilo v določenem telesu nima pomanjkanja (Jacobs & Tapsell, 2013). Kar je v tem pogledu še bolj zaskrbljujoče, je dej- stvo, ki morda v drugih »zahodnih« državah ni povsem nič drugačno, in sicer, da je v ZDA, skupaj z vnosom preko običajne pre- hrane in preko prehranskih dopolnil, skupni vnos vitamina A in E večji od 100 % oz. pri vitaminu E celo presega 700 % povprečnih ocenjenih potreb (Archer et al., 2005; Ford, Ajani, & Mokdad, 2005)8. Na strani Ameriškega nacionalnega inšti- tuta za zdravje (US NIH) je naveden dolg seznam razlogov, »zakaj antioksidanti v obliki prehranskih dopolnil ne delujejo«, ki povzema razloge številnih raziskovalcev. Za zaokroženo razumevanje tematike jih omenjamo le nekaj. Zdravstvene koristi prehrane z večjim vnosom sadja in zele- njave ali živil, ki so bogata z antioksidanti, so lahko dejansko povzročene s snovmi, ki so prisotne v istih živilih, torej z drugimi prehranskimi dejavniki (na primer prehran- skimi vlakninami, drugimi mikrohranili, sočasnimi nizkimi vsebnostmi nasičenih maščob in prehranskega holesterola, ki bi ga sicer lahko nadomestila hrana, bogata z dejavniki, ki spoznano neugodno vplivajo na zdravje (naš zaznamek) ter z drugimi de- javniki zdravega načina življenja in ne samo z antioksidanti. Učinek velikih koncentracij antioksidantov v obliki prehranskih do- polnil v raziskavah je lahko drugačen od učinka manjših količin antioksidantov, ki jih najdemo v običajni hrani. V primerjavi z an- tioksidanti v prehranskem dopolnilu je ke- mična sestava antioksidantov v živilih prav tako različna in lahko ima različen učinek9. Na primer, v običajni prehrani najdemo 8 kemičnih oblik vitamina E, medtem ko vi- tamin E v obliki prehranskih dopolnil nava- dno vključuje le eno od teh oblik (v večini raziskav je bil uporabljen vitamin E v obliki 8Ali bo imelo posamezno multivitaminsko-mul- timineralno prehransko dopolnilo, ki ga sicer za- užijemo znotraj PDV-ja, neugodni učinek, zavisi od skupnega vnosa določenega hranila, ki vklju- čuje tudi vnos tega hranila preko ostale običaj- no zaužite hrane oz. od skupne širine homeo- statskega razpona/zgornje tolerirane vrednosti vnosa (Mulholland & Benford, 2007). 9Kemična oblika prehranskega dopolnila je prav tako pomembna, saj lahko vpliva na topnost in absorpcijo, s čimer se lahko vpliva na manj- šo ali večjo toksičnost. Poleg tega obstaja tako možnost kontaminacije samega prehranskega dopolnila kot tudi potencialnega neugodnega vpliva drugih dodanih nehranilnih komponent (Mulholland & Benford, 2007). alfa tokoferol). Povezava med prostimi ra- dikali in zdravjem je morda bolj zapletena, kot so v preteklosti mislili znanstveniki. V določenih okoliščinah so prosti radikali celo bolj koristni kot škodljivi, zato bi bilo njiho- vo »umetno« odstranjevanje nezaželeno (US NIH, 2016). Poleg naštetih potencialnih mehanizmov, zaradi katerih je večina pregledov raziskav, kjer so preučevali vpliv uživanja antioksi- dantov v obliki prehranskih dopolnil (naj- večkrat beta karotena in vitaminov A in E) na zdravje oz. umrljivost pokazala neugo- dne ali nevtralne rezultate, obstaja objek- tiven problem, da antioksidanti v obliki prehranskih dopolnil niso predmet enako rigoroznih toksičnih raziskav, kot jih izvajajo na drugih farmacevtskih agensih (Bjelako- vic et al., 2012). Tudi drugi priznani razisko- valci na tem področju potrjujejo zaskrblje- nost zgornjih raziskovalcev, in sicer da bi morali izolirano mikrohranilo najverjetneje obravnavati kot zdravilo, ki bi moralo biti potemtakem preučevano in nadzorovano kot zdravilo (Jacobs & Tapsell, 2013). Poleg povedanega bi naslednje klinične raziska- ve morale upoštevati vpliv skupnega vnosa določenega testiranega mikrohranila, tako iz vira izbranih antioksidantov v obliki pre- hranskih dopolnil kot tudi iz vira običajne prehrane, ta pa ne bi smel presegati bodisi PDV-ja bodisi zgornjega toleriranega vno- sa določenega mikrohranila (Mulholland & Benford, 2007). »Sinergija hrane« je koncept, kjer nena- ključna mešanica sestavin hrane ali živila deluje usklajeno za življenje organizma, ki zaužije to hrano ali živilo. Zdi se, da je osredotočanje na posamezna hranila in ne na živila v mnogih pogledih kontra pro- duktivno. Glede na obstoječe znanstvene dokaze obstaja resen problem prekomer- ne makrohranilne prehranjenosti10 na eni strani in mikrohranilne nezadostnosti na drugi. Pri slednji obstaja povezanost med vnosom mikrohranil in povečanim tvega- njem za prezgodnjo umrljivost v obliki »U« krivulje11, kjer tako nizki kot previsoki vnosi 10Problem presežka gre na račun uživanja (pre- sežka) rafiniranih ogljikovih hidratov in skupnih maščob oz. predvsem nasičenih, trans in rafini- ranih enkrat nenasičenih maščob (naš zazna- mek). 11Narava »U« krivulje (tudi krivulje »odmerek – odziv«) se razlikuje med hranili in ni nujno si- metrična (oblika je odvisna tako od problema pomanjkanja kot tudi potencialne toksičnosti). Osnova »U« krivulje je območje vnosa dolo- čenega hranila, ki je za človeka esencialno in obenem še ni povezano z neugodnimi učinki, čemur pravimo normalno homeostatsko obmo- čje (Mulholland & Benford, 2007). Tipičen primer, antioksidantov predstavljajo neugodne učinke na zdravje (Martínez et al., 2012; Mulholland & Benford, 2007; Verkaik-Kloo- sterman, McCann, Hoekstra, & Verhagen, 2012)12. Povedano drugače, nizke vredno- sti beta karotena v serumu so povezane s povečanim tveganjem za umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni (Karppi, Laukkanen, Mäkikallio, Ronkainen, & Kurl, 2012), kar z drugimi besedami najbolj reprezentativ- no pomeni obstoj »nizkih vnosov korenja, sladkega krompirja, kapusnic in temno zelene zelenjave«. Uporaba antioksidan- tov v obliki prehranskih dopolnil, glede na rezultate pregledov znanstvenih raziskav in trenutnega razumevanja mehanizmov delovanja prostih radikalov na eni strani in vpliva naravnih in antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil na drugi, ne predsta- vlja ustrezno alternativo rednemu uživanju sadja in zelenjave (Poljsak et al., 2013). Ključ- no sporočilo potrošniku je promocija 9–13 tipičnih porcij sadja in zelenjave v različnih oblikah (Liu, 2013) in ustvarjanje okolja, ki spodbuja zdrav in aktiven življenjski slog v različnih pogledih, kjer bo posameznik hotel in zmogel vplivati na večjo kvaliteto življenja (NIJZ, 2016). „Zaključek Število potrošnikov, ki vsakodnevno uživa različna prehranska dopolnila, med njimi tudi antioksidante, se vsako leto povečuje. Področje prehranskih dopolnil danes med strokovnjaki in znanstveniki velja za zelo neurejeno področje, celo bolj kot pred leti. Največji del odgovornosti pri sprejemanju odločitev glede uživanja antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil pa bo prav za- radi »moči denarja« industrije prehranskih dopolnil najverjetneje pripadel potrošniku. nadaljujeta raziskovalca, je referenčna vrednost vitamina C, ki znaša med 45–90 mg/d, kar je količina, za katero se pričakuje, da pri običajni populaciji preprečuje skorbut (spodnji konec »U« krivulje ne omogoča optimalnih koristi). Večje količine vitamina C (npr. vnosi večji od ne- kaj gramov/d) so lahko potencialno povezane z neugodnimi želodčno-črevesnimi učinki, kot je driska. Maksimalni varni vnos vitamina C je 1 g/d, kar predstavlja 10-kratno razliko v odnosu do referenčnih vrednosti. 12Tveganje neželenih učinkov jemanja antioksi- dantov v obliki prehranskih dopolnil je odvisno od varnega vnosa posameznega hranila, obču- tljivosti posameznika in vnosa istega hranila iz vira običajne prehrane in drugih prehranskih dopolnil (Mulholland & Benford, 2007). Poleg tega potrošniki navadno domnevajo, da so pre- hranska dopolnila v prosti prodaji zato, ker so učinkovita in varna ter kot takšna nepotrebna posebnega nadzora s strani zdravnika (naš za- znamek). šport in zdravje 97 Potrošnik pa je pri razbiranju protislovnih informacij in pri sprejemanju informiranih odločitev postavljen pred zelo zahteven, če ne celo nemogoč izziv. Na eni strani gre za pomanjkanje ozaveščenosti, informira- nosti in na koncu znanja, na drugi strani za stanje splošno hitrega načina življenja, nezdravega življenjskega sloga, nezdravih prehranskih izbir in pričakovanega vedenja njegovega socialnega okolja. Ves čas pa je prisoten fenomen človekove nagnjenosti k iskanju bližnjic, oziroma hitrih rešitev za zdravo življenje in dolgoživost. Z izjemo nekaterih prehranskih dopolnil (npr. folne kisline, vitamina B 12 in selena) so številne raziskave, ki so preučevale vpliv antioksi- dantov v obliki prehranskih dopolnil za različne aspekte zdravja, do danes bolj ali manj vodile v razočaranje (neugodni učin- ki ali brez koristi) in v nekem deležu tudi protislovne rezultate. Skladno z aktualnimi prehranskimi smernicami je danes relativ- no dobro dokumentirano, da nimamo za- nesljivih znanstvenih dokazov, ki bi podpi- rali neprekinjeno uporabo antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil, in sicer za pri- marno preventivo pred nenalezljivimi kro- ničnimi boleznimi ali prezgodnjo smrtjo. Obenem lahko imajo ti, pri dobro prehra- njeni populaciji, za zdravje celo neugodne učinke. Optimalni vir antioksidantov tako mora prihajati primarno iz različnih virov ra- stlinske prehrane in ne v obliki prehranskih dopolnil v obliki kapsul ali tablet. „Literatura 1. Alberg, A. J., & Samet, J. M. (2003). Epidemi- ology of lung cancer. Chest, 123(1 Suppl), 21S-49S. https://doi.org/10.1378/chest.123.1_ suppl.21s 2. Alpha-Tocopherol, Beta Carotene Cancer Prevention Study Group. (1994). The Effect of Vitamin E and Beta Carotene on the In- cidence of Lung Cancer and Other Cancers in Male Smokers. New England Journal of Medicine, 330(15), 1029–1035. https://doi. org/10.1056/NEJM199404143301501 3. Anand, P., Kunnumakara, A. B., Sundaram, C., Harikumar, K. B., Tharakan, S. T., Lai, O. S., … Aggarwal, B. B. (2008). Cancer is a Preven- table Disease that Requires Major Lifestyle Changes. Pharmaceutical Research, 25(9), 2097–2116. https://doi.org/10.1007/s11095- 008-9661-9 4. Archer, S. L., Stamler, J., Moag-Stahlberg, A., Van Horn, L., Garside, D., Chan, Q., … Dyer, A. R. (2005). Association of Dietary Supplement Use with Specific Micronutri- ent Intakes among Middle-Aged American Men and Women: The INTERMAP Study. Journal of the American Dietetic Association, 105(7), 1106–1114. https://doi.org/10.1016/j. jada.2005.04.010 5. Aslam, R., Gibbons, D., & Ghezzi, P. (2017). Online Information on Antioxidants: Infor- mation Quality Indicators, Commercial In- terests, and Ranking by Google. Frontiers in Public Health, 5, 90. https://doi.org/10.3389/ fpubh.2017.00090 6. Bailey, R. L., Gahche, J. J., Lentino, C. V., Dwyer, J. T., Engel, J. S., Thomas, P. R., … Picciano, M. F. (2011). Dietary Supplement Use in the Uni- ted States, 2003–2006. The Journal of Nutriti- on, 141(2), 261–266. https://doi.org/10.3945/ jn.110.133025 7. Barnard, N. D., Levin, S. M., & Yokoyama, Y. (2015). A Systematic Review and Meta- -Analysis of Changes in Body Weight in Clinical Trials of Vegetarian Diets. Journal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 115(6), 954–969. https://doi.org/10.1016/j. jand.2014.11.016 8. Barnard, N., Goldman, D., Loomis, J., Kahleo- va, H., Levin, S., Neabore, S., & Batts, T. (2019). Plant-Based Diets for Cardiovascular Safety and Performance in Endurance Sports. Nu- trients, 11(1), 130. https://doi.org/10.3390/ nu11010130 9. Béliveau, R., & Gingras, D. (2007). Role of nu- trition in preventing cancer. Canadian Family Physician Medecin de Famille Canadien, 53(11), 1905–1911. Retrieved from http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/18000267 10. Biesalski, H. K., Grune, T., Tinz, J., Zöllner, I., & Blumberg, J. B. (2010). Reexamination of a Meta-Analysis of the Effect of Antioxidant Supplementation on Mortality and Health in Randomized Trials. Nutrients, 2(9), 929–949. https://doi.org/10.3390/nu2090929 11. Bjelakovic, G., Nikolova, D., & Gluud, C. (2013a). Antioxidant supplements and mortality. Current Opinion in Clinical Nutri- tion and Metabolic Care, 17(1), 1. https://doi. org/10.1097/MCO.0000000000000009 12. Bjelakovic, G., Nikolova, D., & Gluud, C. (2013b). Meta-Regression Analyses, Meta- -Analyses, and Trial Sequential Analyses of the Effects of Supplementation with Beta- -Carotene, Vitamin A, and Vitamin E Singly or in Different Combinations on All-Cause Mortality: Do We Have Evidence for Lack of Harm? PLoS ONE, 8(9), e74558. https://doi. org/10.1371/journal.pone.0074558 13. Bjelakovic, G., Nikolova, D., Gluud, L. L., Si- monetti, R. G., & Gluud, C. (2007). Mortality in Randomized Trials of Antioxidant Supple- ments for Primary and Secondary Preventi- on. JAMA, 297(8), 842. https://doi.org/10.1001/ jama.297.8.842 14. Bjelakovic, G., Nikolova, D., Gluud, L. L., Simo- netti, R. G., & Gluud, C. (2012). Antioxidant supplements for prevention of mortality in healthy participants and patients with various diseases. Cochrane Database of Sys- tematic Reviews, (3), CD007176. https://doi. org/10.1002/14651858.CD007176.pub2 15. Bjelakovic, G., Nikolova, D., Simonetti, R. G., & Gluud, C. (2004). Antioxidant supplements for prevention of gastrointestinal cancers: a systematic review and meta-analysis. The Lancet, 364(9441), 1219–1228. https://doi. org/10.1016/S0140-6736(04)17138-9 16. Braakhuis, A. J., & Hopkins, W. G. (2015). Im- pact of Dietary Antioxidants on Sport Per- formance: A Review. Sports Medicine, 45(7), 939–955. https://doi.org/10.1007/s40279- 015-0323-x 17. Brennan, P., Perola, M., van Ommen, G.-J., Riboli, E., & Consortium, O. behalf of the E. C. (2017). Chronic disease research in Euro- pe and the need for integrated population cohorts. European Journal of Epidemiolo- gy, 32(9), 741–749. https://doi.org/10.1007/ s10654-017-0315-2 18. Bruins, M., Bird, J., Aebischer, C., & Eggersdor- fer, M. (2018). Considerations for Secondary Prevention of Nutritional Deficiencies in Hi- gh-Risk Groups in High-Income Countries. Nutrients, 10(1), 47. https://doi.org/10.3390/ nu10010047 19. Burke, L. M., & Peeling, P. (2018). Methodolo- gies for Investigating Performance Changes With Supplement Use. International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 28(2), 159–169. https://doi.org/10.1123/ij- snem.2017-0325 20. Campbell, T. C. (2017). Cancer Prevention and Treatment by Wholistic Nutrition. Jo- urnal of Nature and Science, 3(10). Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/29057328 21. Chang, S. K., Alasalvar, C. S., & Shahidi, F. (2018). Food technology. FOOD TECHNOLO- GY, 72(4), 44–53. 22. Circu, M. L., & Aw, T. Y. (2010). Reactive oxygen species, cellular redox systems, and apoptosis. Free Radical Biology and Medicine, 48(6), 749–762. https://doi.org/10.1016/j.free- radbiomed.2009.12.022 23. Cochrane. (2019). About us | Cochrane. Retri- eved September 9, 2019, from https://www. cochrane.org/about-us 24. Cohen, P. A. (2012). Assessing Supplement Safety — The FDA’s Controversial Proposal. New England Journal of Medicine, 366(5), 389– 391. https://doi.org/10.1056/NEJMp1113325 25. CommissionEuropean. (2011). European Commission Directorate-General for Eco- nomic and Financial Affairs Underlying As- sumptions and Projection Methodologies Joint Report prepared by the European Commission (DG ECFIN) and the Econo- mic Policy Committee (AWG). https://doi. org/10.2765/15373 26. CRN. (2008). “Antioxidant Supplements for Prevention of Mortality in Healthy Participants 98 and Patients with Various Diseases.” Retrieved from https://www.nana-turopathe.com/ wp-content/uploads/2015/01/Antioxidant- -supplements-for-prevention-of-mortality- -in-healthy-participants-and-patients-with- -various-diseases.pdf 27. Crowe, F. L., Appleby, P. N., Travis, R. C., & Key, T. J. (2013). Risk of hospitalization or death from ischemic heart disease among Briti- sh vegetarians and nonvegetarians: results from the EPIC-Oxford cohort study. The Ame- rican Journal of Clinical Nutrition, 97(3), 597– 603. https://doi.org/10.3945/ajcn.112.044073 28. Czernichow, S., Galan, P., & Hercberg, S. (2005). Antioxidant supplements for preven- tion of gastrointestinal cancers. The Lancet, 365(9458), 470–471. https://doi.org/10.1016/ S0140-6736(05)17857-X 29. DevelopmentInitiatives. (2017). Nourishing the SDGs. The Global Nutrition Report 2017. Retrieved from https://www.gainhealth. org/wp-content/uploads/2017/11/GNR-Re- port_2017.pdf 30. Dinu, M., Abbate, R., Gensini, G. F., Casini, A., & Sofi, F. (2017). Vegetarian, vegan diets and multiple health outcomes: A systematic re- view with meta-analysis of observational studies. Critical Reviews in Food Science and Nutrition, 57(17), 3640–3649. https://doi.org/ 10.1080/10408398.2016.1138447 31. Finucane, M. M., Stevens, G. A., Cowan, M. J., Danaei, G., Lin, J. K., Paciorek, C. J., … Global Burden of Metabolic Risk Factors of Chronic Diseases Collaborating Group (Body Mass Index). (2011). National, regional, and global trends in body-mass index since 1980: syste- matic analysis of health examination surveys and epidemiological studies with 960 coun- try-years and 9·1 million participants. Lancet (London, England), 377(9765), 557–567. https:// doi.org/10.1016/S0140-6736(10)62037-5 32. Ford, E. S., Ajani, U. A., & Mokdad, A. H. (2005). Brief Communication: The Prevalence of High Intake of Vitamin E from the Use of Supplements among U.S. Adults. Annals of Internal Medicine, 143(2), 116. https://doi. org/10.7326/0003-4819-143-2-200507190- 00010 33. Halliwell, B., & Cross, C. E. (1994). Oxygen-de- rived species: their relation to human disea- se and environmental stress. Environmental Health Perspectives, 102 Suppl 10(Suppl 10), 5–12. https://doi.org/10.1289/ehp.94102s105 34. Handoll, H. H., Gillespie, W. J., Gillespie, L. D., & Madhok, R. (2008). The Cochrane Collabo- ration: a leading role in producing reliable evidence to inform healthcare decisions in musculoskeletal trauma and disorders. In- dian Journal of Orthopaedics, 42(3), 247–251. https://doi.org/10.4103/0019-5413.41849 35. Hever, J. (2016). Plant-Based Diets: A Physician’s Guide. The Permanente Jour- nal, 20(3), 15–082. https://doi.org/10.7812/ TPP/15-082 36. Ho, J. Y., & Hendi, A. S. (2018). Recent trends in life expectancy across high income coun- tries: retrospective observational study. BMJ (Clinical Research Ed.), 362, k2562. https://doi. org/10.1136/bmj.k2562 37. Jacobs, D. R., & Tapsell, L. C. (2013). Food synergy: the key to a healthy diet. Procee- dings of the Nutrition Society, 72(2), 200–206. https://doi.org/10.1017/S0029665112003011 38. Kahleova, H., Levin, S., & Barnard, N. (2017). Cardio-Metabolic Benefits of Plant-Ba- sed Diets. Nutrients, 9(8), 848. https://doi. org/10.3390/nu9080848 39. Karppi, J., Laukkanen, J. A., Mäkikallio, T. H., Ronkainen, K., & Kurl, S. (2012). Low β-carotene concentrations increase the risk of cardiovascular disease mortality among Finnish men with risk factors. Nutrition, Me- tabolism and Cardiovascular Diseases, 22(10), 921–928. https://doi.org/10.1016/j.nume- cd.2012.01.008 40. Kim, H., Caulfield, L. E., Garcia-Larsen, V., Stef- fen, L. M., Coresh, J., & Rebholz, C. M. (2019). Plant-Based Diets Are Associated With a Lower Risk of Incident Cardiovascular Dise- ase, Cardiovascular Disease Mortality, and All-Cause Mortality in a General Population of Middle-Aged Adults. Journal of the Ame- rican Heart Association, 8(16). https://doi. org/10.1161/JAHA.119.012865 41. Kontis, V., Bennett, J. E., Mathers, C. D., Li, G., Foreman, K., & Ezzati, M. (2017). Fu- ture life expectancy in 35 industrialised countries: projections with a Bayesian model ensemble. The Lancet, 389(10076), 1323–1335. https://doi.org/10.1016/S0140- 6736(16)32381-9 42. Korošec, T., & Salobir, J. (2007). Antioksidanti v prehrani živali; Antioxidants in animal nu- trition : pomen za živali in porabnike : their significance for animals and the consumer :: COBISS+. Retrieved from https://plus.cobiss. si/opac7/bib/2194824 43. Lagiewka, K. (2012). European innovation partnership on active and healthy ageing: triggers of setting the headline target of 2 additional healthy life years at birth at EU average by 2020. Archives of Public Health, 70(1), 23. https://doi.org/10.1186/0778-7367- 70-23 44. Liu, R. H. (2013). Health-Promoting Compo- nents of Fruits and Vegetables in the Diet. Advances in Nutrition, 4(3), 384S-392S. https:// doi.org/10.3945/an.112.003517 45. Martin, C., Butelli, E., Petroni, K., & Tonelli, C. (2011). How Can Research on Plants Contri- bute to Promoting Human Health? The Plant Cell, 23(5), 1685–1699. https://doi.org/10.1105/ tpc.111.083279 46. Martínez, M. E., Jacobs, E. T., Baron, J. A., Mar- shall, J. R., & Byers, T. (2012). Dietary supple- ments and cancer prevention: balancing potential benefits against proven harms. Jo- urnal of the National Cancer Institute, 104(10), 732–739. https://doi.org/10.1093/jnci/djs195 47. Maughan, R. J., Burke, L. M., Dvorak, J., Lar- son-Meyer, D. E., Peeling, P., Phillips, S. M., … Engebretsen, L. (2018). IOC consensus statement: dietary supplements and the high-performance athlete. British Journal of Sports Medicine, 52(7), 439–455. https://doi. org/10.1136/bjsports-2018-099027 48. Mensink, G. B. M., Fletcher, R., Gurinovic, M., Huybrechts, I., Lafay, L., Serra-Majem, L., … Stephen, A. M. (2013). Mapping low intake of micronutrients across Europe. The British Jo- urnal of Nutrition, 110(4), 755–773. https://doi. org/10.1017/S000711451200565X 49. Mikuš, R. P., & Poljšak, B. (2005). FUNKCIO- NALNA HRANILA V ZDRAVI PREHRANI FUNC- TIONAL NUTRIENTS IN HEALTHY NUTRITION. Retrieved from https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-L5O82PSM/d9bb5f93-1e4c- -40da-9949-aa4db73e2a69/PDF 50. Miller, E. R., Pastor-Barriuso, R., Dalal, D., Riemersma, R. A., Appel, L. J., & Guallar, E. (2005). Meta-Analysis: High-Dosage Vitamin E Supplementation May Increase All-Cause Mortality. Annals of Internal Medicine, 142(1), 37. https://doi.org/10.7326/0003-4819-142-1- 200501040-00110 51. Mithal, A., Wahl, D. A., Bonjour, J.-P., Burckhardt, P., Dawson-Hughes, B., Ei- sman, J. A., … IOF Committee of Scientific Advisors (CSA) Nutrition Working Group. (2009). Global vitamin D status and deter- minants of hypovitaminosis D. Osteoporosis International, 20(11), 1807–1820. https://doi. org/10.1007/s00198-009-0954-6 52. MNI. (2012). A SUMMARY OF THE EVIDENCE BASE Oral Nutritional Supplements to Tackle Malnutrition Oral Nutritional Supplements to Tackle Malnutrition A summary of the evidence base. Retrieved from http://www.medicalnu- tritionindustry.com/ 53. Mulholland, C. A., & Benford, D. J. (2007). What is known about the safety of multi- vitamin-multimineral supplements for the generally healthy population? Theoretical basis for harm. The American Journal of Cli- nical Nutrition, 85(1), 318S-322S. https://doi. org/10.1093/ajcn/85.1.318S 54. Myung, S.-K., Ju, W., Cho, B., Oh, S.-W., Park, S. M., Koo, B.-K., … Korean Meta-Analysis Study Group. (2013). Efficacy of vitamin and antioxidant supplements in prevention of cardiovascular disease: systematic review and meta-analysis of randomised controlled trials. BMJ, 346(jan18 1), f10–f10. https://doi. org/10.1136/bmj.f10 55. NIJZ. (2016). Dober tek Slovenija. Retrieved from https://www.dobertekslovenija.si/ wp-content/uploads/2018/12/SLO_brosu- ra_web_2016.pdf 56. Olshansky, S. J., Passaro, D. J., Hershow, R. C., Layden, J., Carnes, B. A., Brody, J., … Lu- šport in zdravje 99 dwig, D. S. (2005). A Potential Decline in Life Expectancy in the United States in the 21st Century. New England Journal of Medicine, 352(11), 1138–1145. https://doi.org/10.1056/ NEJMsr043743 57. Omenn, G. S., Goodman, G. E., Thornquist, M. D., Balmes, J., Cullen, M. R., Glass, A., … Ham- mar, S. (1996). Effects of a Combination of Beta Carotene and Vitamin A on Lung Cancer and Cardiovascular Disease. New England Jo- urnal of Medicine, 334(18), 1150–1155. https:// doi.org/10.1056/NEJM199605023341802 58. Orlich, M. J., Singh, P. N., Sabaté, J., Jaceldo- -Siegl, K., Fan, J., Knutsen, S., … Fraser, G. E. (2013). Vegetarian Dietary Patterns and Mortality in Adventist Health Study 2. JAMA Internal Medicine, 173(13), 1230. https://doi. org/10.1001/jamainternmed.2013.6473 59. Pem, D., & Jeewon, R. (2015). Fruit and Vege- table Intake: Benefits and Progress of Nutri- tion Education Interventions- Narrative Re- view Article. Iranian Journal of Public Health, 44(10), 1309–1321. Retrieved from http:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/26576343 60. Péter, S., Eggersdorfer, M., van Asselt, D., Buskens, E., Detzel, P., Freijer, K., … Weber, P. (2014). Selected nutrients and their implica- tions for health and disease across the life- span: a roadmap. Nutrients, 6(12), 6076–6094. https://doi.org/10.3390/nu6126076 61. Peto, R., Doll, R., Buckley, J. D., & Sporn, M. B. (1981). Can dietary beta-carotene materially reduce human cancer rates? Nature, 290(5803), 201–208. https://doi. org/10.1038/290201a0 62. Poljsak, B., Šuput, D., & Milisav, I. (2013). Achieving the balance between ROS and antioxidants: when to use the synthetic antioxidants. Oxidative Medicine and Cel- lular Longevity, 2013, 956792. https://doi. org/10.1155/2013/956792 63. Prasad, E. (2016). Antioxidants Market to Re- ach $4,531 million, Globally by 2022. Retrie- ved September 8, 2019, from https://www. alliedmarketresearch.com/press-release/ anti-oxidants-market.html 64. Prospective Studies Collaboration, P. S., Whi- tlock, G., Lewington, S., Sherliker, P., Clarke, R., Emberson, J., … Peto, R. (2009). Body- -mass index and cause-specific mortality in 900 000 adults: collaborative analyses of 57 prospective studies. Lancet (London, England), 373(9669), 1083–1096. https://doi. org/10.1016/S0140-6736(09)60318-4 65. Qian, F., Liu, G., Hu, F. B., Bhupathiraju, S. N., & Sun, Q. (2019). Association Between Plant- -Based Dietary Patterns and Risk of Type 2 Diabetes. JAMA Internal Medicine. https://doi. org/10.1001/jamainternmed.2019.2195 66. Ristow, M., & Schmeisser, S. (2011). Exten- ding life span by increasing oxidative stress. Free Radical Biology and Medicine, 51(2), 327–336. https://doi.org/10.1016/j.freeradbi- omed.2011.05.010 67. Rodríguez-Rodríguez, E., Aparicio, A., Aran- ceta-Bartrina, J., Gil, Á., González-Gross, M., Serra-Majem, L., … Ortega, R. M. (2017). Low Adherence to Dietary Guidelines in Spain, Especially in the Overweight/Obese Po- pulation: The ANIBES Study. Journal of the American College of Nutrition, 36(4), 240–247. https://doi.org/10.1080/07315724.2016.1248 246 68. Roman Viñas, B., Ribas Barba, L., Ngo, J., Gu- rinovic, M., Novakovic, R., Cavelaars, A., … Serra Majem, L. (2011). Projected Prevalence of Inadequate Nutrient Intakes in Europe. Annals of Nutrition and Metabolism, 59(2–4), 84–95. https://doi.org/10.1159/000332762 69. Satija, A., Bhupathiraju, S. N., Rimm, E. B., Spi- egelman, D., Chiuve, S. E., Borgi, L., … Hu, F. B. (2016). Plant-Based Dietary Patterns and Incidence of Type 2 Diabetes in US Men and Women: Results from Three Prospec- tive Cohort Studies. PLOS Medicine, 13(6), e1002039. https://doi.org/10.1371/journal. pmed.1002039 70. Schuitemaker, G. (2013). Antioxidants: The Real Story. Retrieved September 9, 2019, from http://orthomolecular.org/resources/ omns/v09n09.shtml 71. Shahidi, F., & Zhong, Y. (2010). Lipid oxidation and improving the oxidative stability. Chemi- cal Society Reviews, 39(11), 4067. https://doi. org/10.1039/b922183m 72. Shekelle, R. B., Lepper, M., Liu, S., Maliza, C., Raynor, W. J., Rossof, A. H., … Stamler, J. (1981). Dietary vitamin A and risk of cancer in the Western Electric study. Lancet (Lon- don, England), 2(8257), 1185–1190. https://doi. org/10.1016/s0140-6736(81)91435-5 73. Skeie, G., Braaten, T., Hjartåker, A., Lentjes, M., Amiano, P., Jakszyn, P., … Slimani, N. (2009). Use of dietary supplements in the European Prospective Investigation into Cancer and Nutrition calibration study. European Jour- nal of Clinical Nutrition, 63(S4), S226–S238. https://doi.org/10.1038/ejcn.2009.83 74. Turck, D., Bresson, J., Burlingame, B., Dean, T., Fairweather-Tait, S., Heinonen, M., … Siani, A. (2018). Guidance for the scientific requi- rements for health claims related to anti- oxidants, oxidative damage and cardiova- scular health. EFSA Journal, 16(1). https://doi. org/10.2903/j.efsa.2018.5136 75. Turk, V. F., Lainščak, J. F., Gregorič, M., Hribar, K., Jeram, S., & Klanšček, H. J. (2018). KAKO SKRBIMO ZA ZDRAVJE? Retrieved from www. nijz.si. 76. Turrens, J. F. (2003). Mitochondrial formati- on of reactive oxygen species. The Journal of Physiology, 552(2), 335–344. https://doi. org/10.1113/jphysiol.2003.049478 77. US NIH. (2016). Antioxidants: In Depth | NCCIH. Retrieved September 10, 2019, from https://nccih.nih.gov/health/antioxidants/ introduction.htm 78. Valko, M., Leibfritz, D., Moncol, J., Cronin, M. T. D., Mazur, M., & Telser, J. (2007). Free radicals and antioxidants in normal physiological functions and human disease. The Interna- tional Journal of Biochemistry & Cell Biology, 39(1), 44–84. https://doi.org/10.1016/j.bio- cel.2006.07.001 79. Verkaik-Kloosterman, J., McCann, M., Hoek- stra, J., & Verhagen, H. (2012). Vitamins and minerals: issues associated with too low and too high population intakes. Food & Nutrition Research, 56(1), 5728. https://doi.org/10.3402/ fnr.v56i0.5728 80. Vieira, A. R., Abar, L., Vingeliene, S., Chan, D. S. M., Aune, D., Navarro-Rosenblatt, D., … Norat, T. (2016). Fruits, vegetables and lung cancer risk: a systematic review and meta- -analysis. Annals of Oncology, 27(1), 81–96. https://doi.org/10.1093/annonc/mdv381 81. Wang, M. T. M., Gamble, G., Bolland, M. J., & Grey, A. (2014). Press releases issued by supplements industry organisations and non-industry organisations in response to publication of clinical research findings: a case-control study. PloS One, 9(7), e101533. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0101533 82. WHO. (2011). Preface Overview Humanity’s Aging Living Longer New Disease Patterns Lon- ger Lives and Disability New Data on Aging and Health Assessing the Cost of Aging and Health Care Changing Role of the Family Suggested Resources. Global Health and Aging. Retrieved from https://www.who.int/ageing/publicati- ons/global_health.pdf 83. Willett, W. C. (2002). Balancing Life-Style and Genomics Research for Disease Preventi- on. Science, 296(5568), 695–698. https://doi. org/10.1126/science.1071055 84. Wilmoth, J. R. (2000). Demography of longe- vity: past, present, and future trends. Expe- rimental Gerontology, 35(9–10), 1111–1129. Re- trieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/11113596 85. Ye, Y., Li, J., & Yuan, Z. (2013). Effect of anti- oxidant vitamin supplementation on car- diovascular outcomes: a meta-analysis of randomized controlled trials. PloS One, 8(2), e56803. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0056803 86. ZionMarketResearch. (2017). Global Dieta- ry Supplements Market Size & Trends Analysis, 2016 to 2022. Retrieved September 8, 2019, from https://www.zionmarketrese- arch.com/report/dietary-supplements-mar- ket Boštjan Jakše, prof. šp. vzg. Doktorski študent, smer Prehrana Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta 100 Epidemiology of basketball injuries and asymmetries as risk factor Abstract In our article we are representing systematic review of literature based on basketball injuries and their risk factors. Basketball is a team sport game which has a big incidence of injuries, especially of lower limb injuries. Most frequent injuries in basketball are injuries of ankle, knee and hip. Ankle torn is the most frequent injury from all injures, while torn ACL represents the most fre- quent serious injury. In our article we listed all potential risk factors that cause basketball injuries while we exposed asymmetry. Asymmetry in lower limb flexibility, strength and balance more than 10% or 15% tend to increase weaker limb injury risk. For asymmetry diagnostics the most used measurements are isokinetic measurement, vertical jump measurements and horizontal jump measurements. Golden standard for maximal strength measurement is isokinetic measurement, but it doesn’t reflect sport specifics, because we can’t measure eccentric-concentric conditions. For measuring eccentric-concentric conditions the most widely method is counter-movement jump. Keywords: basketball, asymmetry, injuries. Izvleček V preglednem raziskovalnem članku predstavlja- mo sistematičen pregled literature, ki se nanaša na najpogostejše poškodbe v košarki. Košarka ima visoko incidenco poškodb, pri kateri prevla- dujejo poškodbe spodnjih udov. Igralci in igralke imajo najpogosteje poškodbe gležnja, kolena in kolka. Od vseh poškodb je daleč največ zvinov gležnja, medtem ko od hujših poškodb prevladu- je poškodba prednje križne vezi. V preglednem članku smo našteli dejavnike tveganja za nasta- nek poškodb, od katerih smo izpostavili asime- trije. Asimetrije med udoma v gibljivosti, moči in ravnotežju povečajo tveganje za poškodbo slab- šega uda, v kolikor je ta asimetrija višja od 10 % oziroma 15 %. Za merjenje asimetrij lahko upora- bljamo različne teste, od katerih so najpogostejše izokinetične meritve, meritve vertikalnih skokov ter meritve horizontalnih skokov. Za merjenje maksimalne jakosti je zlati standard izokinetična meritev, vendar nam ne da ekscentrično-koncen- tričnih pogojev, ki so bolj športno-specifični. Za merjenje ekscentrično-koncentričnih pogojev moči so uporabljajo skoki z nasprotnim gibanjem. Ključne besede: košarka, asimetrije, poškodbe. Anže Zdolšek, Frane Erčulj Epidemiologija poškodb pri košarki in asimetrije spodnjih udov kot dejavnik tveganja za nastanek poškodb Foto: osebni arhiv. šport in zdravje 101 „Uvod Košarka je ena izmed bolj priljubljenih te- lesnih dejavnosti na svetu: 11 % populaci- je se na nek način udeležuje košarkarske igre (Harmer, 2005). Košarka je moštvena, športna igra, kjer med seboj tekmujeta dve ekipi, katerih osnovni cilj je doseči več zadetkov kot nasprotna ekipa. Košarkar- ska tekma traja štiri četrtine po 10 minut, v primeru neodločenega izida pa se igra- jo podaljški, ki trajajo 5 min. Čas napada je omejen na 24 sekund na ekipo (Dežman in Erčulj, 2000). Košarkarska igra vsebuje ponavljajoča vi- soki intenzivna gibanja, kot so hitri šprinti, zaustavljanja, spremembe smeri, pospe- ševanja, zaustavljanja, obračanja, skoke in doskoke, katerim sledi nižje intenzivna ak- tivnost. Košarka je visoko intenziven šport, ki zahteva veliko različnih gibalnih sposob- nosti, med katerimi prevladujejo hitrost, agilnost, moč, vzdržljivost, koordinacija, sposobnost hitrega razvoja sile ter ravno- težje. Poleg dobrih gibalnih sposobnosti so za košarkarsko uspešnost pomembne tudi primerne antropometrične lastnosti, kot so dolžina udov, drža ter telesna sestava. Za objektivne podatke teh gibalnih sposob- nosti se uporabljajo različni testi in testne baterije, na podlagi katerih lahko tudi delno sklepamo o igralčevi košarkarski uspešno- sti. Glede na literaturo se v vrhunski moški košarki opravi približno 1000 sprememb gi- banja, ki v povprečju trajajo dve sekundi z razmerjem delo : počitek 1 : 3,6. Na splošno se visoko intenzivna gibanja pojavijo 15–16 % časa igranja košarkarske tekme s tem, da se vsakih 21–39 sekund pojavi šprint (na tekmo 55–105 šprintov), ki traja več kot dve sekundi. Opažena je bila tudi nižja intenziv- nost košarkarske igre v drugi in četrti četrti- ni, verjetno zaradi utrujenosti ali spremem- be taktike ekip (Conte idr., 2015). V ženski košarki so igralne značilnosti ne- koliko drugačne kot v moški. Večina šprin- tov je dolgih 1 do 5 metrov (več kot 55 %), medtem ko je 30 % šprintov dolgih 6 do 10 metrov. Razdalje so krajše kot pri moških. Več kot 50 % šprintov vsebuje spremembo smeri, aktivnosti teka in skakanja pa zaje- majo 34 % vseh aktivnosti na ženski košar- karski tekmi (Conte idr., 2015). Zelo pomembna komponenta vseh špor- tnih iger je igralčeva sposobnost ponavlja- jočih hitrih šprintov (po ang. RSA – "repe- ated sprint ability") s čim krajšim odmorom med samim šprintom. Ker morajo igralci športnih iger, med katere spada tudi ko- šarka, opraviti veliko ponavljajočih kratkih šprintov, so se številni avtorji raziskav osre- dotočili na telesne zahteve košarke, pove- zane s to sposobnostjo. Med drugim je v košarki prisotnih veliko kratkih šprintov s spremembo smeri, pospeška in tipa giba- nja (Conte idr., 2015). V Tabeli 1 so predsta- vljeni povprečni elementi košarkarske igre in igralcev. Tabela 1 Karakteristike in zahtevnosti košarkarske igre (Dežman in Erčulj, 2000) Parameter Vrednost Trajanje tekme (min) 80–90 Čas igranja (min) 40 Čas igranja : Čas odmorov 1 : 1 Povprečni čas igranja igralca 15–20 Število napadov 80–90 Število napadov/min 2,0–2,5 Dolžina gibanja (m) 5000–7000 Število skokov 80–100 Število sprememb smeri 280 Število sprememb ritma 360 Število lovljenj 120 Število podaj 80 Število metov 16 Število vodenj 36 Dežman in Erčulj (2000) sta ugotovila, da profesionalni igralci pretečejo 5000–7000 metrov na tekmo ter opravijo 80–100 sko- kov hkrati pa tudi do 280 sprememb smeri in 360 sprememb ritma. Analitika košarkar- skega gibanja nam torej pove, da so zah- teve košarke visoke in da je za uspešno in varno igranje potrebna dobra telesna pri- pravljenost košarkarjev in košarkaric. „Poškodbe pri košarki Pojem poškodba označuje tisto poškodbo, ki se pojavi pri organiziranem treningu ali tekmi, za katero je potrebna zdravniška pomoč ali pomoč drugih profesionalcev in vpliva na zmanjšanje športnikove ude- ležbe v šport za vsaj en dan. "Non-time-loss injury" je poškodba, ki nastane pri trenin- gu ali tekmi, za katero je potrebna pomoč profesionalnega osebja, ampak športnik zaradi takšne poškodbe ne izostane iz športa (Clifton idr., 2018). Kljub temu da ima udeležba v športnih igrah veliko pozitivnih učinkov, kot je izboljšanje srčno-žilne funk- cije ali psihosocialnega počutja ima tudi negativne, kot so poškodbe (Foss, Myer in Hewett, 2014). Zaradi velikih obremenitev in gibalnih zahtev med košarkarsko igro je košarka šport, ki ima veliko incidenco poškodb tako pri moških kot ženskah. Inci- denca poškodb je kar od 7 do 10 na 1000 treningov oziroma tekem (Taylor, Ford, Nguyen, Terry in Hegedus, 2015). Najpogosteje so poškodovani spodnji udi (58–66 %), nato pa trup, glava in zgornji udi. Pogosti so preobremenitveni sindromi (tendinopatije, stres frakture) in travmatič- ne poškodbe (poškodbe ligamentov ozi- roma vezi). Najbolj pogosto obravnavani poškodbi v košarki sta zvin gležnja in po- škodba prednje križne vezi. Zvini gležnja, predvsem lateralni zvin gležnja, so najpo- gostejše poškodbe pri košarkarjih in ko- šarkaricah, ki pripomorejo kar k 25 % vseh poškodb v športu. Kljub temu da so to sicer po navadi lažje poškodbe in pomenijo kraj- šo odsotnost od igranja, je pri tej poškodbi zelo pomembna pravilna rehabilitacija, saj lahko ob neprimernem zdravljenju poškod- be ter prehitrem povratku v šport pride do kronične nestabilnosti gležnja. Takšen po- jav je velik dejavnik za ponovno poškodbo istega gležnja, hkrati pa vpliva na slabšo izvedbo določenih gibalnih nalog. Poškod- be prednje križne vezi so hujše poškodbe, hkrati pa ima ta poškodba višjo incidenco v primerjavi z drugimi športi. Predvsem so na udaru tu košarkarice, ki so 2- do 4-krat bolj nagnjene k poškodbi prednje križne vezi (Taylor idr., 2015). Po pogostosti poškodb v košarki na kolenskem sklepu, sledi poškod- bi prednje križne vezi, poškodba meniskusa (moški: 13,2 %, ženske 9,6 % vseh poškodb), patelarna tendinopatija (moški: 14,8 %, ženske: 7,2 %) ter Osgood-Schlatterjeva bolezen (moški: 5,6 %, ženske: 1,2 %) (Ito, Iwamoto, Azuma in Matsumoto, 2015). Pri košarki se seveda pojavljajo tudi druge po- škodbe, kot so poškodbe dimelj, ledvene- ga dela hrbtenice ter zgornjih ekstremitet, vendar v manjši meri. V Tabeli 2 je prikazana incidenca poškodb po poškodovanih delih telesa glede na spol in starost pri košarkarjih in košarkari- cah v Japonski ligi. Če govorimo o poškodbi gležnja, je zvin gležnja daleč najpogostejša poškodba. Sle- di pa ji stres fraktura in travmatičen zlom kosti. Pri poškodbah ledvenega dela hrbtenice je najpogostejša poškodba lumbarnih diskov, sledi ji spondilolisteza ter hernija (Slika 1) (Ito idr., 2015). 102 Ko govorimo o incidenci poškodb zgor- njih okončin pri košarki je najpogostejša poškodba dislokacija ali izpah (moški 33,8 %, ženske 25,7 %), sledi ji zlom kosti ter po- škodba vezi oziroma ligamentov (Ito idr., 2015). V Tabeli 3 so prikazani najpogosteje poško- dovani deli telesa v NBA ligi. Najpogostejše pojavljena poškodba, kot pri ostali literaturi, je bil zvin gležnja (13,2 %), sledile pa so ji patelarna tendinopatija (11,9 %), bolečine v spodnjem delu hrbta (7,9 %) in nategnjene mišice zadnje lože (3,3 %). Največ tekem so igralci izpustili zaradi patelarne tendinopa- tije (n: 10370; 17,5 %), zvina gležnja (8,8 %), zvina kolena (7,4 %) in bolečin v spodnjem hrbta (6,6 %). Tudi ta raziskava potrjuje, da so najbolj poškodovani deli teles pri košarki spodnje okončine, katerim sledijo zgornje okončine ter trup. Poškodb glave v košarki je relativno malo (Drakos idr., 2010)(2. Poškodbe gležnja McKay, Goldie, Payne in Oakes (2001) so raziskovali epidemijo poškodb gležnja v košarki in ugotovili podobno kot ostale raziskave, in sicer da so poškodbe gležnja v košarki najbolj pogoste. Zvin gležnja lahko povzroči igralcu nepopolno gibanja in dru- ge simptome, kot so bolečina, občutek ne- stabilnosti ter šibkost v sklepu. Po nekaterih raziskavah sodeč je incidenca poškodb gle- žnja 3,85 na 1000 udeležb na treningu ali tekmi. Skoraj polovico poškodovanih (45,9 %) je izostalo od trenažnega procesa za en teden ali več. 45 % udeležencev raziskave si je poškodovalo gleženj pri pristanku, pol od teh je pristalo na igralčevo nogo, dru- ga polovica pa na trdo podlago oziroma košarkarsko igrišče. Poleg nepravilnih pri- stankov so bili vzroki za poškodbe gležnja tudi oster obrat oziroma pivotiranje, padec, hitro ustavljanje in spotikanje ob drugega igralca. Za rehabilitacijo in zdravljenje zvi- nov gležnja se najpogosteje uporabljajo metode samozdravljenja ter konzervativne tehnike, kot so krioterapije oziroma hlajenja z ledom, kompresija in dvig uda. Več kot polovica poškodovanih ne išče pomoči in zdravljenja profesionalnega medicinskega osebja. Od tistih, ki so se obrnejo na pro- fesionalce, jih več kot 60 % uporabi pomoč fizioterapevta, manj kot 0,1 % pa ima ope- rativno zdravljenje. Večina (73 %) poško- dovancev je imelo že prejšnjo poškodbo gležnja in ena četrtina od teh poškodo- vancev ni takrat poiskalo pomoči profe- sionalnega osebja. Kot rehabilitacijo po poškodbi gležnja je večina poškodovancev spremenilo protokol ogrevanja, tako da so dodali dodatne vaje za raztezanje mečnih mišic ter tetiv. Dve tretjini igralcev je upo- rabilo zunanjo oporo, samo 10,8 % igralcev pa je zamenjalo obutev. Največji dejavnik tveganja za poškodbo gležnje je pretekla poškodba. Košarkarji in košarkarice, ki so imeli že poškodovan gleženj, so imeli po- večano tveganje za ponovno poškodbo kar za petkrat. Naslednji dejavnik tveganja za poškodbo gležnja je neprimerna obutev, in sicer takšna z zračnimi celicami v predelu pet. Igralci, ki so imeli takšno obutev, so bili 4,3-krat bolj dovzetni za poškodbo gležnja. Tretji največji dejavnik za poškodbo gle- žnja je slabši protokol ogrevanja oziroma neustrezno ogrevanje. Igralci, ki so izvedli ustrezno ogrevanje s zadostnimi vajami za razteg gležnja, so imeli manjše tveganje za nastanek poškodbe (McKay idr., 2010). Raziskava (Baumhauer, Alosa, Renstorm, Trevino in Beynnon, 1995) je med drugim ugotovila, da imajo osebe s slabšo močjo peronalnih mišic višje tveganje za poškod- be gležnja. Prav tako je tukaj pomembno razmerje mišic evertorjev ter invertorjev, ki so pomembne za stabilizacijo skočnega sklepa pri hoji, teku in različnih pristankih. Pomembna je tudi ustrezna gibljivost, predvsem dorzalne fleksije stopala ter ne- katere anatomske značilnosti gležnja. Tabela 2 Najpogosteje poškodovani deli telesa pri košarkarjih (Ito idr., 2014) področje poškodbe skupaj (%) 10–19 let (%) 20–29 let (%) 30–39 let (%) koleno moški 41,7 37,4 43,8 59,6 ženske 50,4 52,7 44,5 70,6 gleženj moški 24,8 26,4 24,3 17,3 ženske 23,8 21,9 28,2 11,8 hrbet moški 11,8 14 9,9 7,7 ženske 11,4 11,4 11,8 5,9 zgornje okončine moški 9,7 8,2 11,8 7,7 ženske 5,1 4,5 6,5 0 Slika 1. Prikaz najpogostejših poškodb ledvenega dela pri košarkarjih in košarkaricah (Ito idr., 2004). Tabela 3 Najpogosteje poškodovani deli telesa pri košarkarjih v NBA (Drakos, Domb, Starkey, callahan in Allen, 2010) skupaj izpuščene tekme področje poškodbe n % n % spodnje okončine 7853 62,4 42802 72,3 zgornje okončine 1945 15,4 7212 12,2 trup 1600 12,7 7647 12,9 glava 951 7,6 868 1,5 šport in zdravje 103 Poškodba prednje križne vezi Poškodba prednje križne vezi je ena izmed hujših poškodb, ki lahko doleti košarkarja ali košarkarico. Incidenca poškodb prednje križne vezi v košarki v NCAA ligi je bila med leti 1999 in 2004 17 poškodb na 100.000 udeležb na treningu ali tekmi. Druge raz- iskave kažejo, da je incidenca poškodb prednje križne vezi 7 % vseh poškodb v Avstraliji oziroma 10,6 % vseh poškodb v Kanadi (Singh, 2017). Ženske na sploh bolj podvržene poškodbi prednje križne vezi kot moški. Ena izmed hipotez za to pravi, da so ženski hormoni, predvsem estrogen, odgovorni za relaksacijo mehkih tkiv, kar lahko pomeni večje tveganje za nastanek poškodbe prednje križne vezi. Ženske ima- jo tudi širšo medenico in večji Q kot, kar lahko povzroča valgus kolena in nestabilen položaj (Boden, Griffin in Garrett, 2015). Med okolijske dejavnike tveganje za po- škodbo prednje križne vezi spadajo ne- ravna ali drseča podlaga, taktika tekme in obutev. Za prevencijo poškodbe je zelo pomembna dobra rekrutacija motoričnih enot. Tukaj je pomembno ugodno soraz- merje mišičnih skupin okoli kolena, pred- vsem zadnje lože in štiriglave stegenske mišice. Ti dve mišični skupini sta najbolj od- govorni za ugodno stabilizacijo kolenskega sklepa pri pristankih, teku ter spremembah smeri, ki so zelo pogosti pri košarkarski igri. Pomembna je tako koncentrična kot eks- centrična moč teh mišičnih skupin (Boden idr., 2015). Večina poškodb prednje križne vezi je ne- kontaktne narave, mehanizmi nastanka poškodbe pa so različni. Najpogostejši me- hanizem nastanka poškodbe je pristanek na stopalo pri 21 stopinjski fleksiji kolena, koleno pa je v valgus položaju. Veliko po- sameznikov je pri nekontaktni poškodbi prednje križne vezi blizu nasprotnika, kar pomeni, da je lahko igralcu nasprotnik po- rušil koordinacijo ali gibalni vzorec (Boden idr., 2013). Rehabilitacija po poškodbi križne vezi lah- ko poteka operativno ali konzervativno. Večina košarkarjev in košarkaric se odloči za operativno zdravljenje z rekonstrukcijo prednje križne vezi, saj so gibalne zahteve košarke velike. Rehabilitacijo ločimo na pre- doperativno ter post operativno vadbo. V predoperativni vadbi je glavni cilj krepitev in simetrija mišičnih skupin, predvsem šti- riglave stegenske mišice in zadnje lože, ter zmanjšanje izliva. Post operativna vadba je bolj zahtevna in dolgotrajnejša ter zahteva pomoč specialistov tako s stroke medicine, fizioterapije ter kineziologije. Rehabilitacija traja tudi do 12 mesecev (Biggs, Jenkins, Urch in Shelbourne, 2009). Poškodba meniskusov Poškodbe meniskusov so med pogostejši- mi poškodbami med mladimi športniki. V raziskavi (Zedde, Mela, Del Prete, Masia in Manunta, 2014) so ugotovili, da so te po- škodbe pogostejše v športnih igrah, ker so tam prisotna gibanja kombinacije kompre- sije in rotacije kolenskega sklepa. Yeh, Star- key, Lombardo, Vitti in Kharrazi (2012) so ugotovili 129 izoliranih poškodb meniskusa v 21 NBA sezonah, od tega je bilo 59,7 % poškodb lateralnega meniskusa ter 40,3 % poškodb medialnega meniskusa. Košarkar- ji, mlajši od 30 let, in tisti, ki so imeli indeks telesne mase višji kot 25, so bili bolj pod- vrženi poškodbam meniskusa. Poškodbe meniskusa se lahko zdravijo konzervativno ali operativno. Konzervativno zdravljenje meniskusa pride v poštev, v kolikor je na- trganina meniskusa manjša od 10 mm, a kljub temu še košarkarji ter košarkarice raje odločajo za operativno zdravljenje zaradi samih gibalnih zahtev košarkarske igre. Čas do povratka k igranju je podoben pri poškodbi medialnega in lateralnega meni- skusa, in sicer od 40,9 do 89,5 dni. Raziskave tudi potrjujejo, da se košarkarjeva zmoglji- vost in učinkovitost po poškodbi in ustre- zni rehabilitaciji meniskusov ni zmanjšala (Yeh idr., 2012). Patelarna tendinopatija Patelarna tenidinopatija ali skakalno kole- no je najpogostejši preobremenitveni sin- drom kolena pri košarkarjih in košarkaricah. Raziskava (Zwerver, Bredeweg in Akker- -Scheek, 2011) je ugotavljala prevalenco patelarne tendinopatije v različnih športih in ugotovila, da je košarka na tretjem mestu s prevalenco 11,8 % takoj za odbojko in ro- kometom. Povprečno trajanje poškodbe je 18,9 mesecev, saj gre za preobremenitveni sindrom, katerega zdravljenje je precej dol- gotrajno, pogosto pa tudi neuspešno, zato je pri tej poškodbi preventiva še večjega pomena. Slika 2 (Hadžič in Dervišivič 2006) prikazuje tipičen primer nastanka preobremenitve- ne poškodbe. Poškodba se razvija že veliko prej, preden se pojavi bolečina. Pri takšni poškodbi so prisotne degenerativne spre- membe tkiva, ne pa vnetje. Športnik začuti manjšo bolečino, ne preneha s trenažnim procesom ter ob tem ne poskrbi za svojo poškodbo. Kasneje, ko se stanje zopet po- slabša, se športniki odločijo poiskati pomoč profesionalcev, kar ponavadi pospeši zdra- vljenje poškodbe. Dejavniki tveganja za nastanek patelar- ne tendinopatije so različni. V literaturi se najpogosteje omenjajo različni skoki, ki so prisotni v košarkarski igri. S ponavljajočimi skoki in pristanki se v tetivah začenjajo mi- kropoškodbe, ki so prisotne tudi v mišicah. Te mikropoškodbe izzovejo obnovitev in zadebelitev tkiva. Prepogoste obremenitve pa onemogočajo tkivu ustrezno obnovitev in tako lahko pride do preobremenitvenih sindromov (Ambrož, 2018). Med ostale de- javnike tveganja štejemo tudi spol (moški bolj podvrženi poškodbam kot ženske), starost in morfološke značilnosti, kot so Q kot ter lokacija patele. Večina literature tudi omenja, da se tveganje patelatne tendino- patije poveča pri posameznikih, ki imajo omejeno dorzifleksijo gležnja, fleksijo kole- Slika 2. Primer nastanka preobremenitvenega sindroma (Hadžič in Dervišević, 2006). 104 na ter fleksijo kolka. Posamezniki, ki imajo ustrezno gibljivost dorzifleksije gležnja (več kot 36,5 stopinj), imajo le 2 % možnosti, da razvijejo tendinopatijo, zato je ustrezen tre- ning gibljivosti zelo pomemben v progra- mih preventive pred tendinopatijo (Back- mann in Danielson, 2011). Za rehabilitacijo pri preobremenitvenem sindromu patelarne tendinopatije se naj- pogosteje omenja ekscentrična vadba, podoben učinek pa ima vadba dvigovanja velikih bremen. Za doseganje učinkov z obema načinoma rehabilitacije je potreb- na progresivna vadbe, ki traja minimalno tri mesece (Malliaras, Rodriguez Palomino in Barton, 2018). Drugi preobremenitveni sindromi kolenskega sklepa Pri košarki se sicer v manjši meri pojavlja- jo tudi drugi preobremenitveni sindromi, med katerimi sta najpogostejša Osgood- -Schlatterjeva bolezen ter Sinding-Larson- -Johannson sindrom. Osgood-Schlatter- jeva bolezen je osteonhondroza tibialne grčavine. To se pojavlja pri otrocih in mla- dostnikih, predvsem pri tistih, ki pospeše- no rastejo. Ima več dejavnikov za nastanek, vendar sta znanstveno potrjena le gene- tika ter anatomska oblika kosti. Pri otro- cih je pomemben dejavnik za razvoj tega sindroma prekomerna telesna aktivnost ter preobremenitev. Predvsem so kritične aktivnosti, kjer prihaja do ekscentričnega gibanja, torej tek, skoki in upogibi kolena. Sinding-Larson-Johannson sindrom tudi spada med osteonhondroze ter prav tako prizadene otroke in mladostnike. Fantje med 10 in 14 letom so še bolj izpostavljeni tem sindromu. Simptomi so zelo podobni Osgood-Schlatter sindromu, le da so po- stavljeni višje na patelarnem ligamentu ter prizadenejo mladostnike v zgodnejših letih (Miller in Thompson, 2014). Poškodbe dimelj Poškodbe dimelj so tudi pogoste v košar- karskem svetu, saj prihaja do večravninske- ga gibanja in hitrih pospeševanj ter šprin- tov. Incidenca poškodb dimelj v košarki je 11,5 % od vseh poškodb (Orchard, 2006). Največkrat gre za poškodbo primikalk kol- ka oziroma adduktorjev in njihovih tetiv, na udaru pa je lahko tudi poškodba mišice upogibalke kolka oziroma iliopsoas. Meha- nizem nastanka poškodba v dimljah pona- vadi nastane med hitrimi spremembami smeri ter hitrimi gibi nog proti uporu. V 39 % nastanejo kot posledica nenadnih en- kratnih gibov, v 61 % pa kot posledica vsa- kodnevnih obremenitev. Večina poškodb dimelj je nekontaktne narave. Glede na to, da gre za preobremenitveni sindrom, je za zdravljenje poškodbe v dimljah smiselna krepitev mišic adduktorjev ter upogibak kolka, tako koncentrično kot ekscentrično. Lažje je preprečiti poškodbe v dimljah z ustreznim ogrevanjem, krepitvijo in raz- tezanjem mišic, kot pa zdraviti poškodbo (Spudić, 2015). Karakteristike poškodb pri košarki Akutne: kronične poškodbe Obstaja malo raziskav, ki so preučevale inci- denco kroničnih oziroma akutnih poškodb. Na splošno pa velja, da je incidenca aku- tnih poškodb pri košarki višja od kroničnih. Weir in Watson (1996) sta ugotovila, da je razmerje akutnih proti kroničnih poškod- bam 2,5 : 1 pri irskih visokošolskih učencih. Podobno je bilo ugotovljeno v raziskavi (Hickey, Fricker, McDonald, 1997) pri vrhun- skih košarkaricah v Avstraliji, in sicer je raz- merje 1,66 : 1 v prid akutnim poškodbam. Čas poškodbe Raziskave potrjujejo, da je čas tudi pomem- ben dejavnik poškodbe. Večja verjetnost za poškodbo nastane na koncu tekem ali v pr- vem delu sezone. Raziskava o poškodbah kolena pri košarkaricah je pokazala, da je večina poškodb v prvem delu sezone (Wir- tz, 1982). Ostale raziskave (Harmer, 2005) potrjujejo, da je višja incidenca poškodb v zadnji četrtini oziroma drugem polčasu košarkarske igre. Situacija poškodbe Tveganje za poškodbo v košarki je večje v samem tekmovanju kot pa na treningu. Raziskava pri otrocih 5–12 let je ugotovila, da je večina poškodb (90 %) nastalo med košarkarsko tekmo (Gutgesell, 1991). Razi- skava pri igralcih in igralkah, starih 6–18 let, v Danskem športnem klubu pa je ugotovila razmerje poškodb 2,4 : 1 v prid poškodbam na tekmi. Raziskava na visokošolskih ko- šarkarjih in košarkaricah (Powell in Barber- -Foss, 2000) je ugotovila razmerje poškodb pri fantih 2,2 : 1 ter pri dekletih 2,1 : 1 v prid poškodbam na tekmovanju. Dekleta so po navadi bolj izpostavljena poškodbam na tekmovanjih kot fantje. Mehanizem poškodbe Pri košarkarski igri je več situacij, ko lahko pride do poškodbe, kot so kontakt z igral- cem, med tekom, med metom na koš, med skokom za žogo, med pivotiranjem ali obračanjem, med borbo za izgubljeno žogo ali med kontroliranimi gibalnimi vzor- ci. Fantje so bolj podvrženi poškodbam med metom na koš, medtem ko so dekleta bolj podvržena poškodbam med vode- njem žoge. Večina poškodb prednje križne vezi nastane brez kontakta (Harmer, 2005). Dejavniki tveganja Spol Košarkarice so bolj podvržene poškodbam kot košarkarji, predvsem resnejšim po- škodbam spodnjih udov, kot so poškodbe kolena in gležnja. Veliko raziskav sicer ni ugotovilo statističnih razlik med vso inci- denco poškodb med moškimi in ženskami, vendar je še vseeno ugotovilo več poškodb kolena in gležnja pri košarkaricah (Messina idr., 1999). Prav tako imajo košarkarice več takšnih poškodb, katerih posledica je za- ključek tekmovalne sezone ter zahtevajo operativno zdravljenje. Starost Raziskave so si rahlo konfliktne o ugotavlja- nju vpliva starosti na epidemijo poškodb. Yde in Nielsen (1990) sta ugotovila, da se z višanjem starosti igralcev in igralk poviša tudi tveganje za nastanek poškodb, med- tem ko DuRant idr. (1992) tega niso ugoto- vili. Tveganje poškodb se naj bi sicer povi- šalo s pubertetnim razvojem in biološko starostjo. To je verjetno tudi vpliv tega, da dlje, kot so igralci oziroma igralke v trena- žnem procesu, bolj so izpostavljene obre- menitvam v košarki in zato je tudi tveganje za nastanek poškodb višje. Med drugim se igralci in igralke s starostjo tudi telesno in gibalno bolj razvijejo, zato postanejo višji, hitrejši, močnejši, kar pa pomeni tudi večje obremenitve na same sklepe in mišične skupine (Harmer, 2005). Psihološke značilnosti Kljub temu da so psihološke značilnosti zelo pomemben dejavnik na samo špor- tno zmogljivost, obstaja malo raziskav, ki so preučevale vpliv tega dejavnika na po- javnost poškodb. V raziskavi so ugotavljali vpliv psihološkega stanja na pojavnost poškodb pri košarkaricah in ugotovili, da so nepoškodovane igralke imele boljše pa- rametre psihološkega stanja, med drugim višjo samozavest, boljšo samopodobo ter večjo mero samokritičnosti (Harmer, 2005). Tip igranja Nekatere raziskave so ugotavljale tudi vpliv načina igre oziroma igranja na pojavnost poškodb. Raziskava je ugotovila, da ima šport in zdravje 105 igralec na igralnem mestu organizatorja večjo pojavnost poškodb kot igralec na igralnem mestu krila ali centra. Igralci na igralnem mestu organizatorja so bili bolj podvrženi poškodbam med samo tekmo, medtem ko so imeli na treningih višjo inci- denco poškodb igralci na igralnem mestu krila (Harmer, 2005). „Asimetrije kot dejavnik tveganja za poškodbe Asimetrija je po različnih raziskavah so- deč velik dejavnik za povečanje tveganja za nastanek poškodb v košarki, predvsem zaradi zahtev košarkarske igre (pivotiranje, spremembe smeri, zaustavljanja ter šprinti). Razmerje med močjo in jakostjo ter rizikom za nastanek poškodbe je povezano s tem, da šibkejša mišična skupina ne mora razviti ali absorbirati takšne sile kot močnejša mi- šična skupina (Fort-Vanmeerhaeghe, Gual, Romero-Rodriguez in Unnitha, 2016). Primerjava unilateralnih mišičnih sposob- nosti spodnjih ekstremitet je pomembna ocena, ki nam poda podatke, povezane s športno zmogljivostjo, preventivo po- škodb, rehabilitacijo in povratkom v šport (Fort-Vanmeerhaeghe idr., 2016). Razvoj asi- metrij je lahko povezan z različnimi dejavni- ki, med katere spadajo pretekla poškodba, enostranske oziroma specifične obremeni- tve športa, razlike v razvoju kostnega siste- ma, živčne inervacije ter težave z mišično aktivacijo (McElveen, Riemann in Davies, 2010). Ko govorimo v asimetriji, je najbolje ločiti spodnje okončine na dominantno in nedominantno. V literaturi je domanintna noga definirana kot noga, s katero športnik brcne, kljub temu da je v košarki ponavadi odrivna noga nasprotna. V raziskavi (Dervišević, Radjo, Derviševič in Hadžić, 2015) so ugotovili, da višje razli- ke v maksimalni jakosti iztegovalk kolena, merjenih z izokinetično napravo, pomenijo tudi višje tveganje za razvoj patelarne ten- dinopatije na šibkejši nogi. Znotrajmišična asimetrija je ponavadi večja pri ženskih športnicah v povezavi z močjo, koordina- cijo in kontrolo gibanja. Posledica tega, je več poškodb kolena in gležnja pri ženskah (Fort-Vanmeerhaeghe idr., 2016). Večina raziskav potrjuje, da so asimetrije, večje kot 15 % v moči, kontroli gibanja, koordinaciji in ravnotežju spodnjih okončin, predvsem mišic iztegovalk in upogibalk kolena, dejav- nik tveganja za poškodbo slabše okončine (Bračič, Hadžič in Erčulj, 2008). Poleg ome- njenih gibalnih sposobnosti je pomembna tudi simetrija gibljivosti spodnjih okončin. Asimetrije gibljivosti lahko vodijo do ne- pravilnih gibalnih vzorcev, kar lahko tudi poveča tveganje za nastanek poškodbe. Raziskava (Daneshjoo, Rahnama, Halim Mo- khtar in Yusof, 2013) navaja, da slaba giblji- vost kolka vodi v povečanje tveganje težav s kolenom. V raziskavi (Lin, Liu, Hsieh in Lee, 2006) poudarjajo pomembnost ugodnega razmerja mišic evertorjev in invertorjev sto- pala. Invertorji stopala morajo biti močnejši kot evertorji, saj je lahko v nasprotnem pri- meru povečanje tveganje za nastanek zvi- nov gležnja, ki so najpogostejša poškodba v košarki. Če invertorji niso dovolj močni se ob močnejšem kontaktu stopala s podlago raztegnejo lateralni ligamenti gležnja in tako pride do everzijskega zvina gležnja. Diagnostika asimetrij v košarki Izokinetične meritve jakosti v kolenskem sklepu Za merjenje koncentrične in ekscentirč- ne jakosti mišič kolenskega sklepa je zlati standard izokinetično testiranje z dina- mometrom. Izokinetično testiranje nam da podatke o maksimalnem navoru, ki ga mišica doseže. Lahko dobimo podatke o maksimalnem navoru koncentrične ter ekscentrične moči prednje štiriglave ste- genske mišice ter mišice zadnje lože pri konstantni hitrosti. Ti podatki so normali- zirani glede na merjenčevo telesno težo. Poleg tega dobimo iz meritev tudi podatke o asimetriji o mišični jakosti. Ko govorimo o absolutni mišični asimetriji, govorimo o razmerju iste mišične skupine na levi in desni nogi (npr. razmerje med maksimal- no mišično jakostjo leve štiriglave stegen- ske mišice ter desne štiriglave stegenske mišice). Razlike v asimetriji nad 10 % lahko pomenijo že povišano tveganje za nasta- nek poškodb kolenskega sklepa, medtem ko naj bi razlike znotraj 10% pomenile le fiziološko razliko v jakosti mišičnih skupin. Poleg absolutnih vrednosti in razmerij jako- sti nam izokinetične meritve dajo podatke o medmišičnih razmerjih in ravnovesju, ki je zelo pomembno pri preventivi pred po- škodbam kolenskega sklepa. V praksi tukaj govorimo o razmerju maksimalne kon- centirčne jakosti med štiriglavo stegensko mišico ter mišico zadnje lože ali pa koncen- trično močjo štiriglave stegenske mišice ter ekscentrično močjo zadnje lože. Slednje razmerje naj bi bolj ponazarjalo realne odnose teh mišičnih skupin pri stabilizaciji kolenskega sklepa pri različnih gibanjih, ki so pogosti v košarki (pristanki, spremembe smeri, zaustavljanja …). Poleg medmišičnih in absolutnih razmerij lahko izračunamo tudi znotraj mišična razmerja. Tukaj govo- rimo o maksimalnem navoru ekscentrične in koncentrične moči iste mišične skupine. V praksi mora biti ekscentrična jakost višja kot koncentrična, tako pri štiriglavi ste- genski mišici kot tudi mišici zadnje lože, saj ima funkcijo predvsem pri stabilizaciji kolenskega sklepa ob nestabilnih pogojih (Bračič idr., 2008). Izokinetične meritve se ponavadi izvajajo v odprti kinetični verigi, ki je manj specifična športnim zahtevam v košarki, prav tako pa je na izokinetičnih napravah nemogoče izvesti ekscentrično- -koncentrična gibanja, ki so v košarki ena izmed glavnih gibalnih akcij. Slika 3. Meritev jakosti iztegovalk in upogibalk kolena na izokinetičnem dinamometru (osebni arhiv). Slika 3 prikazuje meritev maksimalne jako- sti upogibalk in iztegovalk kolena na izoki- netičnem dinamometru. Izokinetični dina- mometer ima več opor, ki so namenjene fiksaciji merjenca ter zanesljivosti meritev. Meritve odrivne moči Bolj ugodna in športno specifična rešitev za merjenje asimetrij ter bilateralnih razlik je meritev odrivne moči. Odrivna moč je ugodnejša ter bolj optimalna za merjenje košarkarjev, hkrati pa vsebuje ekscentrično- 106 -koncentrično fazo gibanja, ki je direktno povezana z razvojem eksplozivne moči, ki je objektiven pokazatelj športnikove uspe- šnosti. Obstaja veliko različnih testiranj skokov, ki ocenjujejo unilateralno asime- trijo v eksplozivni moči. Košarka je šport, ki poteka v treh ravninah in kjer sta hitrost in agilnost zelo pomembni, zato je smiselna evalvacija skokov v horizontalni, vertikalni in lateralni smeri. (Fort-Vanmeerhaeghe idr., 2016). Vertikalni skoki Za najbolj natančne in objektivne meritve enonožnih vertikalnih skokov je potrebna uporaba pritiskovne plošče, saj nam sama višina skoka ne da dovolj informacij o sa- mih bilateralnih razlikah. Pritiskovna plošča nam poleg podatka o višini skoka da tudi podatek o pospešku, štartni moči, razmer- ju pospeška v prvi in drugi polovici skoka, kontaktnem času, času do dosega maksi- malne sile in še mnogo drugih. Za obdela- vo podatkov pri unilateralnih skokih se naj- bolj pogosto uporabljajo parametri višine skoka, pospeška in časa. V praksi se najbolj uporablja enonožni skok z nasprotnim gi- banjem, saj je tehnika tega skoka lažja kot pri skoki iz polčepa. Bilateralne razlike zno- traj 15 % naj bi bile sprejemljive, medtem ko razlike, večje od 15 %, povišajo tveganje za nastanek poškodb spodnjih udov (McEl- veen idr., 2010). Zaradi težje izvedbe eno- nožnih vertikalnih skokov se lahko uporabi- jo tudi sonožni vertikalni skoki na bilateralni pritiskovni plošči, ki nam da tudi podatek o razmerju med odrivom in pristankom med nogama, o startnem intervalu, pospešku, času ter sili pristanka. Na takšni pritiskovni plošči se lahko izvedejo različni vertikalni skoki, najbolj pogosto uporabljeni pa so globinski skoki z različnih višin, skok iz pol- čepa ter skok z nasprotnim gibanjem. Varna meja pred povečanim tveganjem za nasta- nek poškodb naj bi bila do 15 % bilateralnih razlik (Kambić, Stepišnik, Zdolšek in Erčulj, 2016). Slika 4 prikazuje sonožni skok iz polčepa na bilateralni pritiskovni plošči. Bilateralna pritiskovna plošča nam da podatke o raz- merju med silo in pritiskom leve ter desne noge pri različnih vertikalnih skokih. Horizontalni skoki Med bolj pogosto uporabljenimi horizon- talnimi skoki, ki merijo asimetrije spodnjih okončin, je enonožni skok ali troskok iz me- sta. Ta test je pokazatelj moči, koordinaciji in stabilnosti sklepov spodnjih okončin, hkrati pa je zelo enostaven za izvedbo, saj zanj ne potrebujemo veliko časa in pripo- močkov. Ponavadi se uporablja kot diagno- stika za vračanje v šport po neki poškodbi spodnjega uda (npr. po rehabilitaciji pred- nje križne vezi), pri nepoškodovani popu- laciji pa je dober napovednik za povišanje tveganja za poškodbe, in sicer naj bi bila noga, ki doseže slabšo razdaljo (vsaj za 15 %), bolj podvržena poškodbam spodnjih udov. Enonožni horizontalni skoki so zane- sljivi in veljavni testi v literaturi (Hamilton, Shultz, Schmitz in Perrin, 2008). V raziskavi Hamilton idr., 2008 so ugotovili tudi visoko korelacijo med enonožnim troskokom iz mesta in ostalimi testi maksimalne jakosti tako iztegovalk kot tudi upogibalk kolena merjene na izokinetični napravi. Prav tako je bila ugotovljena dobra korelacija med enonožnim horizontalnim skokom in ver- tikalnimi skoki, kar pomeni tudi povezavo z eksplozivno močjo spodnjih okončin. Ni bilo ugotovljene nobene povezave z bi- lateralnimi testi ravnotežja in enonožnim horizontalnim troskokom. Na Sliki 5 je prikazan test enonožnega ho- rizontalnega troskoka. Razmerje med raz- daljo skoka z levo in desno nogo mora biti znotraj 15 % razlike. V kolikor je razmerje večje od 15 %, pomeni, da ima merjenec povečano tveganje za nastanek poškodbe slabšega spodnjega uda. Testiranje gibljivosti Gibljivost lahko merimo na več različnih na- činov, najbolj pogost način v praksi pa so standardizirani testi gibljivosti. Za natanč- no merjenje gibljivosti je potrebna upora- ba goniometra. Z goniometrom merimo območje giba, ki ga je merjenec sposoben izvesti v posameznem sklepu in se izraža v kotnih stopinjah. Pri tem opazujemo raz- merja istih mišičnih skupin na levi in desni. Razlika več kot 15 % v meritvi gibljivosti je označena kot asimetrija in povečano tve- ganje za nastanek poškodbe (Lin, Liu, Hsieh in Lee, 2006). Za meritve gibljivosti košar- karjev je najbolj smiselna izvedba testov gibljivosti kolka, kolena in gležnja. „Zaključek Košarka je šport hitrih, nenadnih spre- memb smeri, zaustavljanj, šprintov, skokov in doskokov. Zaradi narave in gibalnih zah- tev te športne igre je tudi incidenca po- škodb, predvsem spodnjih okončin velika. Najpogostejše a hkrati tudi najbolj mile po- škodbe so zvini gležnja. Od hujših poškodb pa prevladuje poškodba prednje križne vezi, ki je še pogostejša pri košarkaricah. Pri košarkarjih in košarkaricah so pogosti tudi preobremenitveni sindromi kolena in kolka. Dejavniki tveganja za nastanek poškodb pri košarki so različni. Lahko so anatomski, zunanji ali pa notranji. Čas tekmovanja, si- tuacija, spol, starost, psihološke značilnosti posameznika in igralno mesto so vse de- javniki, ki lahko vplivajo na nastanek po- škodbe. Med pomembnejše dejavnike pa sodijo tudi asimetrije v moči, koordinaciji, ravnotežju in gibljivosti. Ločimo standar- Slika 4. Meritev odrivne moči na bilateralni priti- skovni plošči (osebni arhiv). Slika 5. Izvajanje testiranja horizontalnega enonožnega troskoka (osebni arhiv). šport in zdravje 107 dne asimetrije (med isto mišično skupino na dveh okončinah), medmišične asimetrije (med antagonistom ter agonistom) ter zno- trajmišične asimetrije (med ekscentrično in koncentrično močjo iste mišične skupine). Asimetrije nad 10 % oziroma nad 15 % naj bi povečale tveganje za nastanek poškodb spodnjih okončin. Za objektivno merjenje asimetrij lahko uporabimo različne dia- gnostične postopke, od katerih ima vsak pozitivne in negativne lastnosti. Za vse asimetrije v kolenskem sklepu je zlati stan- dard izokinetični dinamometer, medtem ko lahko z različnimi vertikalnimi in horizontal- nimi skoki dobimo bolj specifične pogoje košarkarske igre ter bolj specifična razmerja asimetrij. Z namenom objektivnega ugotavljanja vpliva različnih asimetrij, kot so asimetrije gibljivosti med mišičnimi skupinami kole- na, kolka in gležnja, medmišične ali zno- trajmišične asimetrije maksimalne jakosti moči upogibalk in iztegovalk kolena ter asimetrije različnih horizontalnih in verti- kalnih skokov na poškodbe spodnjih udov pri košarkarjih in košarkaricah namerava- mo v prihodnje izvesti raziskavo, v kateri bi s primernimi testi ugotavljali asimetri- je igralcev in igralk ter spremljali njihovo pojavnost poškodb dlje časa. Na ta način bi lahko potrdili, katere asimetrije so večji dejavnik tveganja za nastanek poškodb pri košarkarjih in košarkaricah, ter lažje obliko- vali preventivne programe za preprečitev teh poškodb in tako dodali še praktično vrednost raziskave. „Literatura 1. Ambrož M. (2018). Problem Patelarne Tendi- nopatije v Košarki (Diplomsko delo). Univer- za v Ljubljani, Fakulteta za Šport, Ljubljana. 2. Backman, L. J. in Danielson, P. (2011). Low Range of Ankle Dorsiflexion Predisposes for Patellar Tendinopathy in Junior Eli- te Basketball Players: A 1-Year Prospecti- ve Study. The American Journal of Sports Medicine, 39(12), 2626–2633. https://doi. org/10.1177/0363546511420552 3. Baumhauer, J., Alosa, D., Renstrom, A., Tre- vino, S. in Beynnon, B. (1995). A prospective study of Ankle Injury Risk Factors. The Ame- rican Journal of Sports Medicine, 23, 564–570. 4. Biggs, A., Jenkins, W., Urch, S. in Shelbourne, D. (2009). Rehabilitation for Patients Fol- lowing ACL Reconstruction: A Knee Symme- try Model. North American Journal of Sports Physical Therapy, 4(1), 2–12. 5. Boden, B., Griffin, L. in Garrett, W. (2015). Eti- ology and Prevention of Noncontact ACL Injury. The Physician and Sportsmedicine, 28(4), 53–60. 6. Bračič, M., Hadžič, V. in Erčulj, F. (2008). Kon- centrična in ekscentrična jakost upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih. Revija Šport, 56, 3–4. 7. Clifton, D., Hertel, J.,Onate, J., Currie, D., Pier- point, L., Wasserman, E., Knowles, S., Dom- pier, T., Comstock, R., Marshall, S., in Kerr, Z. (2018) The First Decade of Web-Based Sports Injury Surveillance: Descriptive Epide- miology of Injuries in US High School Girls‘ Basketball (2005–2006 Through 2013–2014) and National Collegiate Athletic Association Women‘s Basketball (2004–2005 Through 2013–2014). Journal of Athletic Training, 53(11), 1037–1048. 8. Conte, D., Favero, T., Lupo, C., Francioni, F., Capranica, L. in Tessitore, A. (2015). Time- -Motion Analysis of Italian Elite Women‘s Ba- sketball Games. The Journal of Strength and Conditioning Research, 29(1), 144–150. 9. Daneshjoo, A., Rahnama, N., Halim Mokhtar, A. in Yusof, A. (2013). Bilateral and Unilate- ral Asymmetries of Isokinetic Strength and Flexibility in Male Young Professional Soccer Players. Journal of Human Kinetics, 36, 45–53. 10. Dervišević, M., Radjo, I., Dervišević, E. in Hadžić, V. (2015). The importance of thigh strength in basketball and volleyball. Sports Science, 8(2), 38–43. 11. Dežman, B. in Erčulj, F. (2000). Kondicijska pri- prava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za Šport, Inštitut za Šport. 12. Drakos, M. C., Domb, B., Starkey, C., Callahan, L., in Allen, A. A. (2010). Injury in the natio- nal basketball association: a 17-year overvi- ew. Sports health, 2(4), 284–290. https://doi. org/10.1177/1941738109357303 13. DuRant, R., Pendergrast, R., Seymore, C., Gail- lard, G. in Donner, J. (1992). Findings from the Preparticipation Athletic Examination and athletic injuries. The American Journal of Di- seases of Children, 146, 85–91. 14. Fort-Vanmeerhaeghe, A., Gual, G., Romero- -Rodriguez, D. in Unnitha, V. (2016). Lower Limb Neuromuscular Asymmetry in Volley- ball and Basketball Players. Journal of Human Kinetics, 50, 135–143. 15. Foss, B., Myer, G. in Hewett, T. (2014). Epide- miology of basketball, soccer, and volleyball injuries in middle-school female athletes. The Physician and Sportsmedicine, 42(2), 146- 153. 16. Gutgesell, M. (1991). Safety of preadolescent basketball program. The American Journal of Diseases of Children, 145, 1023–1025. 17. Hadžić, V. in Dervišević, E. (2016). Šport in po- škodbe. Šport, 64(1–2), 147–150. 18. Hamilton, T., Shultz, S., Schmitz, R. in Perrin, D. (2008). Triple-Hop Distance as a Valid Pre- dictor of Lower Limb Strength and Power. Journal of athletic training, 43(2), 144-151. 19. Harmer, P. (2005). Basketball Injuries. Epide- miology of Pediatric Sports Injuries: Team Sports. Medicine and Sport Science, 49, 31–61. 20. Hickey, G., Fricker, P. in McDonald W. (1997). Injuries to young elite basketball players over a six year period. Clinical Journal of Sports Me- dicine, 7, 252–256. 21. Ito, E., Iwamoto, J., Azuma, K. in Matsumoto, H. (2015). Sex-specific differences in injury types among baskteball players. Journal of Sports Medicine, 6, 1–6. 22. Jackson, T., Starkey, C., McElhiney, D. in Domb, B. (2013). Epidemiology of Hip Injuries in the National Basketball Asso- ciation: A 24-Year Overview. Orthopaedic Journal of Sports Medicine, 1(3), pridoblje- no iz https://journals.sagepub.com/doi/ full/10.1177/2325967113499130 23. Kambič, T., Stepišnik Krašovec, F., Zdolšek, A. in Erčulj, F. (2016). Bilateralne razlike različnih tipov košarkaric v odrivni moči. Revija Šport, 64, 127–135. 24. Lin, W., Liu, Y., Hsieh, C. in Lee, A. (2006). An- kle eversion to inversion strength ratio and static balance control in the dominant and non-dominant limbs of young adults. Jo- urnal of Science and medicine in Sport, 12, 42–49. 25. Malliaras, P., Rodriguez Palomino, J. in Bar- ton, C. J. (2018). Infographic. Achilles and patellar tendinopathy rehabilitation: strive to implement loading principles not re- cipes. British journal of sports medicine, bj- sports-2017-098615. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2017-098615 26. McElveen, M., Riemann, B. in Davies, G. (2010). Bilateral comparison of propulsion mechanics during single-leg vertical jum- ping. Journal of Strength and Conditioning research, 24(2), 375–381. 27. McKay, G., Goldie, P., Payne, W. in Oakes, B (2001). Ankle Injuries in basketball: injury rate and risk factors. British Journal of Sports Me- dicine, 35, 103–108. 28. Messina, D., Farney, W. in DeLee, J. (1999). The incidence of injury on Texar high school basketball. A prospective study among male and female athletes. American Journal of Sports Medicine, 27, 294–299. 29. Miller, M. D. in Thompson, S. R. (2014). DELEE & DREZ’S Orthopaedic Sports Medicine. Phila- dephia, PA. 30. Orchard, J. (2006). Men at higher risk of groin injuries in elite team sports: a systematic re- view. British Journal of Sports Medicine, 49, 798-802. 31. Powell, J. in Barber-Foss, K. (2000). Sex related injury patterns among selected high school sports. Americal Journal of Sports Medicine, 28, 385-391. 32. Singh, N. (2017). International Epidemiology of Anterior Cruciate Ligament injuries. Ortho- pedic Research Online Journal. Pridobljeno iz 108 https://crimsonpublishers.com/oproj/pdf/ OPROJ.000525.pdf 33. Spudić, D. (2015). Kinezioterapevtska vadba za adduktorje kolka po konceptu mehano- transdukcije (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakuteta za šport, Ljubljana. 34. Taylor, J., Ford, K., Nguyen, A., Terry, L. in He- gedus, E. (2015). Prevention of Lower Extre- mity Injuries in Basketball: A Systematic Re- view and Meta-Analysis. Sports Health, 7(5), 392–398. 35. Weir, M. in Watson, A. (1996). A twelve month study of sports injuries in one Irish school. Irish Jurnal of Medicine Science, 165, 165–169. 36. Wirtz, P. (1982). High school basketball knee ligament injuries. Journal of the Iowa Medical Society, 72, 105–106. 37. Yde, J. in Nielsen, A. (1990). Sports injuries in adolescentrs ball games: soccer, handball and basketball. British Journal of Sports Medi- cine, 24, 51–54. 38. Yeh, P., Starkey, C., Lombardo, S., Vitti, G. in Kharrazi, D. (2012). Epidemiology of Isolated meniscal Injury and Its Effect on Performan- ce in Athletes From the National Basketball Association. The American Journal of Sports Medicine, pridobljeno iz http://ajs.sagepub. com/content/40/3/589 39. Zedde, P., Mela, F., Del Prete, F., Masia, F. in Manunta, A. (2014). Meniscal injuries in ba- sketball players. Joints, 2(4), 192–196. 40. Zwerver, J., Bredeweg, S. W., in van den Akker-Scheek, I. (2011). Prevalence of Jumper’s Knee Among Nonelite Athletes From Different Sports. The American Journal of Sports Medicine, 39(9), 1984–1988. https:// doi.org/10.1177/0363546511413370 mag. kin. Anže Zdolšek Košarkarska zveza Slovenije, trener za telesno pripravo anze.zdolsek@kzs.si šport in zdravje 109 When shoulder problems require different approach: a case study Abstract Functional subacromial impingement syndrome is a common problem in overhead sporting activities. Impaired rotator cuff func- tion is often challenged by finding a primary driver and designing appropriate rehabilitation program. A 27-year old male volleyball player presented to the clinic with signs and symptoms of a functional subacromial impingement syndrome. After clinical examination of cervical spine and shoulder, it appeared that cervical spine, more specifically C5 miotome was the cause of rotator cuff weakness. After initial treatment of retraction and retraction with extention exercises a volleyball player presented with a rapid recovery of shoulder function and pain. Weakness of supraspinatus and infraspinatus apear to be due to the C5 nerve root compression, therefore suggesting that cervi- cal spine was the cause of pain and weakness in the shoulder producing signs and symptoms of functional subacromial impinge- ment syndrome. Future research should objectively and more thoroughly address the relationship between cervical spine and shoulder function. Keywords: cervical spine, functional subacromial impingement syndrome, rotator cuff function. Izvleček Funkcionalni subakromialni utesnitveni sindrom je pogosta teža- va športnikov v disciplinah, ki zahtevajo pogosto gibanje rok nad ramensko osjo. Za uspešno rehabilitacijo je potrebno ugotoviti primarni vzrok težav, kar omogoča primerno zdravljenje. 27-letni odbojkar je navajal znake in simptome značilne za funk- cionalni subakromialni utesnitveni sindrom. Klinični pregled vra- tne hrbtenice in ramenskega obroča je nakazoval, da je za šibkost mišic rotatorne manšete odgovorna predvsem utesnitev živčne korenine C5 v vratni hrbtenici. Znaki in simptomi subakromialnega utesnitvenega sindroma so izzveneli neposredno po izvedbi retrakcije vratne hrbtenice in re- trakcije vratne hrbtenice z ekstenzijo. V predstavljenem primeru je bila šibkost mišic supraspinatusa in infraspinatusa povezana s kliničnimi znaki utesnitve živčne kore- nine C5. Iz tega lahko zaključimo, da je bila najverjetneje vratna hrbtenica odgovorna za nastanek bolečine in slabe funkcije ra- menskega sklepa, kar je povzročilo nastanek znakov in simpto- mov funkcionalnega utesnitvenega sindroma. V prihodnje bi bilo potrebno podrobneje raziskati povezave med funkcijo vratne hrb- tenice in rame. Ključne besede: vratna hrbtenica, funkcionalni utesnitveni sindrom, mišice rotatorne manšete. Živa Majcen Rošker1,2, Miha Vodičar,3 Ko je za odpravljanje bolečine v rami potreben drugačen pristop: študija primera 1Univerza V Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana, Slovenija 2Visokošolski zavod Fizioterapevtika, Slovenska cesta 58, Ljubljana, Slovenija 3Klinični center Ljubljana, Ortopedska klinika, Ljubljana, Slovenija 110 „Uvod V športnih disciplinah, kot so plavanje, od- bojka, rokomet in druge, pogosto prihaja do velikega števila hitrih gibov nad višino ramenske osi, kar lahko povzroča subakro- mialno utesnitev ramenskega sklepa (Ed- monds in Dengerink, 2014; Rupp, Bernin- ger in Hopf, 1995). Poslabšana mehanika ramenskega sklepa lahko zmanjša prostor med glavico humerusa in korakoakromi- alnim lokom in pri tem utesnjuje ter po- škoduje med njima ležeče strukture. Te so lahko subakromialna burza, tetive rotator- ne manšete in dolga glava bicepsa brachii, odvisno od tehnike gibanja, ki jo zahteva posamezna športna disciplina (Bigliani in Levine, 1997). Na razvoj subakromialnega utesnitvenega sindroma vplivajo številni dejavniki, ki se v osnovi delijo na zunanje in notranje de- javnike. Med zunanje dejavnike štejemo posebnosti v obliki kostnih struktur, kot sta kljukasta oblika akromiona tipa 3 in kostni izrastki na distalnem delu klavikule, ki so usmerjeni v subakromialni prostor. Doda- tno lahko subakromialno utesnitev pov- zroči ovojnica glenuhumeralnega sklepa preko mehanizmov zakrčenosti posterior- nega dela kapsule ali generalne laksnosti kapsule. Zakrčenost posteriornega dela kapsule poveča translacijo anteriornega dela glavice humerusa proti korakoakro- mialnemu loku med elevacijo ramenskega sklepa (Page, 2011; Tyler, Nicholas, Roy in Gleim, 2000). Generalna laksnost kapsule, predvsem pri športih, ki vsebujejo gibanje rok nad glavo, vpliva na spremenjeno me- haniko zaradi kompenzacij in subluksacijo glenoida, ki lahko povzroči utesnitev zgoraj ležečih struktur. Za notranje dejavnike je značilno, da izha- jajo iz spremenjenih togostnih lastnosti mehkotkivnih struktur, predvsem tetiv, vezi in ovojnice, in lahko povzročajo utrudlji- vost ali šibkost rotatorne manšete (Bigliani in Levine, 1997). Obremenjevanje tetiv in vezi med ponavljajočimi hitrimi gibi in kon- trakcijo mišic rotatorne manšete lahko med gibi nad ramensko osjo vodijo v njihovo preobremenitev. Poslabšana funkcija mišic rotatorne manšete, ki je posledica asimetrij in deficitov v moči, mišične vzdržljivosti ali celo poškodbe, lahko povzroči prekomer- no superiorno translacijo humerusa med elevacijo rame in posledično povzroča glenohumeralno utesnitev. Takšen upad dinamične stabilnosti glenohumeralnega sklepa in prekomerna superiorna translacija glavice humerusa proti korakoakromialne- mu loku je bil v litaraturi opisan kot funk- cionalna utesnitev (Page, 2011). Za funkcio- nalno subakromialno utesnitev je značilno, da simptomi izginejo, ko se odpravijo funk- cionalni deficiti in ko se ponovno vzpostavi normalna dinamična stabilnost glenohu- meralnega sklepa (Kelly, Wrightson in Me- ads, 2010). Vzroki šibkosti mišic rotatorne manšete pri zgoraj opisanih športnih disciplinah so lahko: (i) šibkost, ki je posledica preobre- menitvene poškodbe, (ii) inhibicija mišic kot posledica bolečine in (iii) disfunkcija ob-lopatičnih mišic. Ob prisotnosti slednje lahko pride do preobremenitve mišic ro- tatorne manšete zaradi spremenjenega obsega gibanja, v katerem je obremenjena rama in posledično dolžine, pri kateri so mišice rotatorne manšete obremenjene. To pomeni, da se spremeni odnos sila-dolži- na, predvsem v smeri podaljšanja dolžine mišice ob največji obremenitvi (Bigliani in Levine, 1997). Kadar diagnosticiramo vzroke za nastanek bolečin in težav v rami, je pomembno do- bro preveriti pridružene težave oziroma razmišljati o rami kot sekundarni težavi. Šibkost mišic rotatorne manšete je lahko pogosto posledica kompresije vratnih živč- nih korenin, kar lahko vodi v razvoj funkci- onalnega subakromialnega utesnitvenega sindroma. Pri vseh vzrokih šibkosti mišic rotatorne manšete in funkcionalnega utesnitvenega sindroma so klinično prisotne: (i) bolečina v rami, ki se stopnjuje ob aktivnosti nad vi- šino ramenske osi, (ii) pasivna gibljivost je v mejah normale, (iii) značilen bolečinski lok v gibu abdukcije, ki se navadno poja- vi med 60 ˚–120˚ ter (iv) izzvana bolečina med izometričnim naprezanjem proti manualnemu uporu v smeri abdukcije in ali zunanje rotacije (Michener, Walsworth, Doukas in Murphy, 2009). Kadar ni mogo- če z gotovostjo potrditi subakromialnega utesnitvenega sindroma, je potrebno upo- rabiti veljavne teste ortopedske manualne medicine, med katerimi so pomembnejši Neersov utesnitveni test, Hawkins-Kenne- dy-ijev test in Jobov test (Park, Yokota, Gill, El Rassi in McFarland, 2005). Konzervativna terapija za odpravljanje funkcionalnega subakromialnega utesni- tvenega sindroma je najpogosteje usmer- jena v izogibanje gibanjem, ki provocirajo simptome, ohranjanju pasivne gibljivosti ramenskega sklepa in postopnem pridobi- vanju moči in vzdržljivosti mišic rotatorne manšete. Namen je odpraviti negativne dejavnike, kot so asimetrije v gibljivosti, po- slabšan nadzor gibanja lopatice, togost po- steriornega dela kapsule, slaba drža in sla- ba tehnika gibanja rok nad ramensko osjo (Michener, Walsworth, Doukas in Murphy, 2009). V nadaljevanju je opisan primer mladega odbojkarja, ki izkazuje znake in simptome, značilne za funkcionalni subakromialni utesnitveni sindrom. Namen je predstaviti njegovo anamnezo in izsledke pregleda s pomočjo testov ortopedske manualne me- dicine. Primarni dejavniki nastanka težav z ramo lahko izvirajo iz vratne hrbtenice, kjer je subakromialni utesnitveni sindrom sekundarnega pomena. Predstavljeno bo klinično razmišljanje, kako pristopiti k od- pravljanju težav predstavljenega primera. „Opis primera Sedemindvajsetletni odbojkar, ki igra na položaju korektorja, je imel prisotno dis- funkcijo in bolečino v obeh ramenih. Sam je navajal, da je bil za nastanek težav zelo verjetno kriv trening dvigovanja uteži iz preteklega dne, ki je bil del treninga v pripravljalnem obdobju. V sklop treninga s prostimi utežmi so bil vključeni: počep z olimpijskim drogom, elementi potega, potiska s prsi in nekaj vaj za razvoj moči zgornjih okončin. Športnik je navajal, da bolečine ni občutil med izvajanjem vaj s prostimi bremeni, a je vseeno menil, da je bila bolečina povezana s treningom uteži. Zanikal je predhodne bolečine v rami in povezanost težav zaradi igranja odbojke. Ob pogovoru ni navajal nestabilnosti rame ali parastezij v zgornjih okončinah. Športnik ni imel opravljene slikovne diagnostike ali drugih diagnostičnih testov, njegovo splo- šno zdravje je bilo brezhibno. „Opazovanje Analiza drže je pokazala anteriorni pomik glave in vratu (anteriorni tilt), rahlo protrak- cijo obeh ramen in poudarjeno torakalno kifozo. V sagitalni ravnini ni bilo zaznati po- membnih sprememb ali deviacij od nor- malne drže. „Klinični pregled Vratna hrbtenica, ramenski obroč in prsna hrbtenica so bili pregledani skladno s smer- nicami ortopedskih manualnih testov (Ber- ry, 1983). Aktivni gibi vratne hrbtenice so bili v vseh ravninah v mejah normale, z izje- mo retrakcije in retrakcije z ekstenzijo, ki sta šport in zdravje 111 bili omejeni. Izometrični gibi vratne hrbte- nice proti manualnim uporom so bili brez posebnosti in niso izzvali bolečine. Bilate- ralna aktivna abdukcija ramen je bila izve- dena v obsegu 0–180 .̊ Med koncentrično in ekscentrično obremenitvijo je bil opažen bolečinski lok med 80 ˚ in 100 .̊ Pasivna gi- bljivost ramenskega sklepa je bila polna s končnim kapsularnim vzorcem. Bilateralno je bilo zaznati normalno gibljivost v smeri notranje rotacije in povečano gibljivost v smeri zunanje rotacije. Abduktorji in zuna- nji rotatorji so bili med izometričnim na- prezanjem šibki. Vsi ostali gibi ramenskega obroča proti uporu so bili ustrezno močni in neboleči. Testiranje togosti ligamentov (anteriorni in posteriorni predalčni test) ni pokazalo nestabilnosti glenohumeralnega sklepa. Inferiorna translacija glenohumeral- nega sklepa je bila preverjena s pomočjo Sulkus znaka. Jobov, Hawkins-Kenedijev in Neerov utesnitveni testi so bili vsi pozitivni bilateralno. „Zaključki uvodnega kliničnega pregleda Postavljena je bila preliminarna diagnoza: bilateralne težave z ramo, ki jih je spremlja- la zmanjšana moč mišic rotatorne manšete (v večji meri supraspinatus kot infraspina- tus). To naj bi povzročilo funkcionalno ute- snitev subakromialnega prostora pri aktiv- nosti roke nad ramensko osjo, bolj izrazito z uporabo dodatnega bremena. Dodatno so bili preverjeni še preostali dejavniki, ki bi lahko prispevali k opisanim težavam. Zaradi slabe telesne drže in ome- jene retrakcije in retrakcije z ekstenzijo so bili napravljeni še dodatni testi vratne hrb- tenice kljub negativnim osnovnim testom. Konec giba retrakcije vratne hrbtenice je bil povezan s togostjo, ki se je zmanjšala po 3 serijah po 20 ponovitev retrakcije vratne hrbtenice. Temu je sledila retrakcija izve- dena do konca obsega giba s pridruženo ekstenzijo vratne hrbtenice, ki jo je ravno tako spremljala togost. Tudi v tem primeru je občutek togosti popustil po 3 serijah 20 ponovitev. V obeh testih je bil po začetni ponovitvi testa izzvan občutek togosti ob končnem obsegu giba, ki je na koncu po- pustil. Ponoven pregled bilateralne aktivne ab- dukcije v glenohumeralnem sklepu je po- kazal odsotnost bolečinskega loka, kot je bil opisan ob začetnem testiranju. Jobov, Hawkins-Kennedijev in Neerov test so bili po tej intervenciji negativni. Izometrična moč ob bilateralni abdukciji in zunanji rota- ciji v glenohumeralnem sklepu je bila nor- malna in neboleča ob ponovnem pregle- du. Pacient je nato izvedel 20 zaporednih protruzij vratne hrbtenice do končnega obsega giba z namenom preverjanja po- novnega pojavljanja prvotnih simptomov. Protruzija je gib vratne hrbtenice, s katerim se poudari anteriorni pomik glave (anterior- ni tilt) (Slika 1) in gibanje nazaj v izhodiščni položaj. To gibanje je pacient izvedel poča- si in ponavljajoče, da bi se preveril učinek, ki naj bi bil nasproten, kot ga je imel gib re- trakcije vratne hrbtenice (Slika 2). Športnik med izvajanjem protruzije vratne hrbtenice ni imel neprijetnih občutkov, vendar so se po zaključenem testu vrnili simptomi, kot so bolečinski lok, pozitiven Jobov test in šibkost abduktorjev in zunanjih rotatorjev glenohumeralnega sklepa. Po dodatnih 20 retrakcijah vratne hrbtenice z ekstenzijo (Slika 3) so simptomi bilateral- nega bolečinskega loka, pozitiven Jobov test in poslabšana moč abdukcije in zuna- nje rotacije bilateralno ponovno izginili. „Terapija Športniku so bila podana navodila za pra- vilno gibanje vratne hrbtenice pri vsako- dnevnih opravilih. Navodila so vsebovala napotke za izboljšanje položajev, kot so: sedenje, stoječi položaji in položaji pri spa- nju s ciljem preprečiti iritacijo bolečine. Ob obisku je športnik prejel navodila za izvaja- nje kinezioterapevtske intervencije. Cilj in- tervencije je bil postopno preprečiti slabo držo v anteriornem pomiku glave. Njegova naloga je bila, da je moral še isti dan vsa- ki dve uri napraviti 15 ponovitev retrakcije vratne hrbtenice in 15 ponovitev retrakci- je z ekstenzijo do skrajnega obsega giba. Naslednji dan je prišel na kontrolni pregled, ki je pokazal odsotnost prvotnih težav in simptomov. Izboljšano stanje je bilo priso- tno tudi po tednu rednega izvajanja zgoraj omenjenih vaj. „Končna klinična diagnoza Končna klinična diagnoza za predstavlje- nega odbojkarja je bila: »bilateralne težave z rameni, ki so povezane s šibkostjo mišic rotatorne manšete in so povzročile funkci- onalni subakromialni utesnitveni sindrom med gibanji rok nad višino ramenske osi in uporabo dodatnih bremen«. Glede na kli- nični potek bi težave lahko pripisovali slabi drži vratne in prsne hrbtenice in tem po- vezane prekomerne obremenitve vratne hrbtenice. „Razprava V literaturi je pogosto omenjena pove- zanost pojava bolečinskih simptomov v ramenskem obroču in prsnem delu z gi- banjem vratne hrbtenice (Helgadottir, Kri- Slika 1. Anteriorni nagib glave (vir avtorja). Slika 2. Retrakcija vratne hrbtenice (vir avtorja). Slika 3. Retrakcija vratne hrbtenice z ekstenzijo (vir avtorja). 112 stjansson, Einarsson, Karduna in Jonsson, 2011). Kadar je za težave v rami odgovorna vratna hrbtenica so značilni deficiti v moči povezani z miotomom in hipotoničnimi refleksi zgornje okončine ob iritaciji živčne korenine (Kim, Nemani, Piyaskulkaew, Var- gas in Riew, 2016; R. S. Wainner in Gill, 2000). Značilni simptomi so odvisni od nivoja pri- zadete živčne korenine. Najpogosteje so prisotne težave z omejenim aktivnim gi- banjem vratne hrbtenice, ki jih spremljajo simptomi bolečine in/ali parestezij, ki lahko sevajo v zgornje okončine. Ekstenzija vra- tne hrbtenice, laterofleksija v obe smeri ter rotacija v smeri iritirane živčne korenine navadno izzovejo simptome zaradi zože- nja intervertebralnega foramna, ki spremlja vsak gib („Kinesiology of the Musculoske- letal System—2nd Edition“, b. d.). Najpo- gosteje prizadete živčne korenine zaradi radikulopatije so C7, C6 ter C5 (Robert S. Wainner idr., 2003). Znaki in simptomi, ki so povezani s prizade- tostjo živčne korenine C6, lahko vključujejo bolečino in senzorične spremembe na late- ralni strani podlahti, v palec in kazalec, de- ficite v moči mišice biceps brachii, eksten- zorjev zapestja in sprememb v refleksnih odzivih mišice biceps brachii. Značilne za poškodbo živčne korenine C5 so bolečina na medialni strani lopatice in lateralnem delu roke (nadlahti), senzorične spremembe preko lateralnega dela roke (nadlahti) in deficiti v moči mišic deltoi- deus, supraspinatus in infraspinatus ter spremembe v refleksnem delovanju supi- natorja. Pri predstavljenem primeru športnika gi- bljivost osnovnih 6 gibov cervikalne hrb- tenice ni bila omejena in ni bilo prisotnih znakov, ki bi nakazovali na težave. Bolečine vratne hrbtenice ni bilo mogoče izzvati z nobenim od izometričnih testov proti uporu. Dodatno, osnovni gibi vratne hrb- tenice niso izzvali težav z ramo in zgornjimi okončinami. Primarni klinični znak, ki je na- kazoval na vključenost vratne hrbtenice, je bila mišična šibkost, ki je sledila miotomu C5 (deltoid, supraspinatus in infraspinatus). Posledično je omenjeni deficit vodil v sla- bo mehaniko glenohumeralnega sklepa in subakromialno utesnitev. Posebnost primera je mišična šibkost po miotomu in odsotnost cervikalne bolečine ali senzorič- nih izpadov. Takojšnje izboljšanje moči mišic rotatorne manšete in normalizacija funkcije gleno- humeralnega sklepa po izvedbi retrakcije vratne hrbtenice in retrakcije z ekstenzijo lahko nakazuje, da je bila mišična šibkost posledica občasne kompresije živčne kore- nine C5, ki jo je povzročal anteriorni nagib glave. Utesnitev bi lahko povzročila težave v prevajanju impulzov po miotomu C5. Kompresija v velikosti 20–30 mm Hg lahko poslabša prevajanje po živčnih koreninah, oteži delovanje krvnega obtoka in posle- dično povzroči slabše delovanju celotne živčne korenine (Topp in Boyd, 2006). Od- pravljanje vzroka kompresije sprosti krvni obtok, ki ga ne spremlja poškodba živca (Topp in Boyd, 2006), medtem ko bi kom- presijske sile v velikosti do 50 mm Hg, ki trajajo vsaj dve minuti lahko vodile v po- škodbe mielina in aksona. Torej, če je kom- presija živčne korenine C5 razlog za šibkost mišic rotatorne manšete, lahko sklepamo, da je bila kompresija zadostna za poslabša- nje živčne funkcije, vendar ni poškodovala živčne korenine. Pri športniku je najverjetneje prihajalo do večjega števila obdobij s poudarjenim an- teriornim tiltom glave in omejitev v retrak- ciji in retrakciji z ekstenzijo vratne hrbteni- ce, kar nakazuje na zgoraj opisane oblike kompresije na živčno korenino. V literaturi je najpogosteje opisan način kompresije živčnih korenin kot posledica herniacije medvretenčne ploščice ali inter- vertebralne foraminalne stenoze (Carette in Fehlings, 2005; Robert S. Wainner idr., 2003). Herniacija se najpogosteje pojavi na nivojih C5-C6 in C6-C7, medtem ko je nivo C4-C5 pogosto podvržen degeneraciji in proturzi- ji medvretenčne ploščice, ki lahko povzroči kompresijo na C5 živčno korenino (Kim idr., 2016; Robert S. Wainner idr., 2003). Študije nakazujejo, da ima kar 15 % asimptomatske populacije prisotno posteriorno protruzijo na nivoju C4-C5 (Matsumoto idr., 1998) pri čemer je pri vsaj 10 odstotkih radikulopatij vključena utesnitev živčne korenine C5 (Ro- bert S. Wainner idr., 2003). Herniacija na nivoju C4-C5 je zelo verjetno povezana s fleksijskimi gibi. Radiografske študije nakazujejo, da je med anteriorno držo glave (anteriorni tilt) vretence C4 v relativni fleksiji glede na vretence C5 (Or- dway, Seymour, Donelson, Hojnowski in Edwards, 1999). Takšen položaj povzroča fleksijsko (asimetrično kompresijsko) obre- menitev na nivoju C4-C5 in posledično privede do mehanizma migracije nucleusa pulposusa posteriorno. Nasprotno, retrakci- ja vratne hrbtenice začne premikati vreten- ce C4 proti ekstenziji glede na vretence C5, čeprav še vedno ostajata v fleksijskem po- ložaju (Ordway idr., 1999). Gib retrakcije, ki sledi ekstenziji, postavi vretence C4 glede na C5 v ekstenzijo. Opisani gibi mehansko razbremenijo kompresijo na živčno koreni- no C5. Stenoza intravertebralnega foramna lahko ravno tako povzroči kompresijo in iritacijo živčnih korenin, čeprav se najpogosteje pripisuje starejšim osebam. Anderst, Do- naldson, Lee in Kang (2013) pojasnjujejo morebiten mehanizem, ki bi lahko privedel do iritacije živčne korenine C5. Proučevali so segmentalno kinematiko vratne hrb- tenice med aktivno fleksijo in ekstenzijo pri asimptomatskih subjektih. Na nivoju C4-C5 je pred doseganjem končnega po- ložaja fleksije vratne hrbtenice prišlo do anteriornih translacijskih sil. Translacija v opisanem segmentu bi lahko povzročila zoženje intervertebralnega foramna v ho- rizontalni smeri, saj se spodnji sklepni odra- stek fasetnega sklepa C4 giblje posteriorno proti unkovertebralnemu sklepu C5 med gibanjem telesa vretenca C4 anteriorno. Gib fleksije vratne hrbtenice ni enak fleksi- ji, ki spremlja anteriorni nagib glave. Kadar prihaja do popolne fleksije vratne hrbteni- ce med anteriornim nagibom glave lahko posledično nastane foraminalna stenoza na nivoju C4-C5. Ta mehanizem bi lahko pojasnil nastanek kompresije na živčno ko- renino C5 v predstavljenem primeru. Mehanizem za razbremenitev živčne ko- renine C5 s pomočjo retrakcije vratne hrb- tenice potrjuje študija (Lentell idr., 2002), v kateri poročajo o povečanem vertikalnem in horizontalnem prostoru segmenta C4- C5 med retrakcijo vratne hrbtenice, kjer se prostor poveča za 11 % glede na nevtralni položaj. Ta dva mehanizma imata torej potencial, da razbremenita živčno korenino C5. Do- daten razlog za težave bi lahko bila tehnika izvajanja počepov z olimpijskim drogom, ki jo je športnik izvajal. Položaj droga na plečih, za vratno hrbtenico lahko dodatno poudari anteriorni tilt glave in posledično prispeva k fleksiji na nivoju C4-C5 , kar lah- ko povzroča migracijo nucelusa pulposusa posteriorno in posledično pojavu stenoze na tem nivoju. Rezultati kliničnega pregle- da nakazujejo, da je za pacienta primerne- je uporabljati ekstenzijske vaje in začasno opuščanje položajev, kjer spodnji del vra- tne hrbtenice prehaja v fleksijo. Dejavnik, ki bi lahko vplival na stanje športnika je tudi vpliv telesne drže na su- bakromialni prostor. V primeru povečane aktivnosti mišice pektoralis minor se lahko zmanjšuje subakromialni prostor (Borstad šport in zdravje 113 in Ludewig, 2005). V predstavljenem pri- meru je bila nakazana skrajšanost mišice pectoralis minor zaradi protrahiranega položaja ramen. Nekateri avtorji poročajo, da bi vzpostavljanje pokončne drže pred- vsem ustrezne pozicije ramen lahko pove- čalo subakromialni prostor (Seitz idr., 2012). Med vadbo je bilo športniku naročeno, da ves čas skuša ohranjati ustrezno držo, kar bi lahko imelo pozitiven vpliv na pokazatelje utesnitvenega sindroma. Predstavljeni primer nakazuje, da je po- trebno ob prisotnosti šibkosti abduktorjev in zunanjih rotatorjev glenohumeralnega sklepa, ki bi lahko vodili v subakromialno utesnitev podrobneje pregledati vratno hrbtenico, kljub temu da ni prisotne vra- tne bolečine ali omejitev v njenem obsegu giba. V nasprotnem primeru lahko postane osrednji cilj rehabilitacije krepitev rotatorne manšete, primarni vzrok za nastale težave pa ostane neopažen in neodpravljen. Po- trebno je upoštevati tudi dejstvo, da je bilo izboljšanje skoraj trenutno, kar pomembno vpliva na strošek rehabilitacije in čas vrača- nja športnika v redni proces treninga. Pomanjkljivost študije primera je obravna- va in interpretacija zgolj enega pacienta brez slikovne diagnostike, kjer bi lahko vi- deli še morebitne druge pridružene teža- ve. V prihodnje bi bilo potrebno spremljati pacienta dlje časa, da vidimo dolgoročen učinek kinezioterapevtskih vsebin. „Zaključek Čeprav je šibkost rotatorne manšete pogo- sto povezana z nastankom subakromialne utesnitve in je bila posledično osrednji cilj rehabilitacije, je lahko vzrok šibkosti in opisanih težav v nepravilnostih vratne hrb- tenice, čeprav simptomi in znaki tega niso neposredno nakazali. Pri delu z ljudmi s težavam v ramenskem sklepu je potrebno upoštevati dejstvo, da lahko deležu teh pa- cientov težave povzroča anteriorni pomik glave. V prihodnje bi bilo smiselno proučiti vpliv različnih položajev vratu na funkcijo mišic rotatorne manšete. „Literatura 1. Anderst, W., Donaldson, W., Lee, J. in Kang, J. (2013). Cervical disc deformation during flexion-extension in asymptomatic controls and single-level arthrodesis patients. Journal of Orthopaedic Research: Official Publication of the Orthopaedic Research Society, 31(12), 1881–1889. https://doi.org/10.1002/jor.22437 2. Berry, H. (1983). Textbook of Orthopaedic Medicine, vol 1: Diagnosis of Soft Tissue Le- sions. Journal of the Royal Society of Medicine, 76(6), 535. 3. Bigliani, L. U. in Levine, W. N. (1997). Subacro- mial impingement syndrome. The Journal of Bone and Joint Surgery. American Volume, 79(12), 1854–1868. 4. Borstad, J. D. in Ludewig, P. M. (2005). The effect of long versus short pectoralis minor resting length on scapular kinematics in he- althy individuals. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 35(4), 227–238. https://doi.org/10.2519/jospt.2005.35.4.227 5. Carette, S. in Fehlings, M. G. (2005). Clinical practice. Cervical radiculopathy. The New England Journal of Medicine, 353(4), 392–399. https://doi.org/10.1056/NEJMcp043887 6. Edmonds, E. W. in Dengerink, D. D. (2014). Common conditions in the overhead athle- te. American Family Physician, 89(7), 537–541. 7. Helgadottir, H., Kristjansson, E., Einarsson, E., Karduna, A. in Jonsson, H. (2011). Altered activity of the serratus anterior during unila- teral arm elevation in patients with cervical disorders. Journal of Electromyography and Kinesiology: Official Journal of the Internatio- nal Society of Electrophysiological Kinesiology, 21(6), 947–953. https://doi.org/10.1016/j.jele- kin.2011.07.007 8. Kelly, S. M., Wrightson, P. A. in Meads, C. A. (2010). Clinical outcomes of exercise in the management of subacromial impingement syndrome: A systematic review. Clinical Rehabilitation, 24(2), 99–109. https://doi. org/10.1177/0269215509342336 9. Kim, H. J., Nemani, V. M., Piyaskulkaew, C., Vargas, S. R. in Riew, K. D. (2016). Cervical Radiculopathy: Incidence and Treatment of 1,420 Consecutive Cases. Asian Spine Jour- nal, 10(2), 231–237. https://doi.org/10.4184/ asj.2016.10.2.231 10. Kinesiology of the Musculoskeletal System— —2nd Edition. (b. d.). Pridobljeno 26. avgust 2019., od https://www.elsevier.com/books/ kinesiology-of-the-musculoskeletal-system/ neumann/978-0-323-03989-5 11. Lentell, G., Kruse, M., Chock, B., Wilson, K., Iwamoto, M. in Martin, R. (2002). Dimensions of the cervical neural foramina in resting and retracted positions using magnetic re- sonance imaging. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 32(8), 380–390. https://doi.org/10.2519/jospt.2002.32.8.380 12. Matsumoto, M., Fujimura, Y., Suzuki, N., Nishi, Y., Nakamura, M., Yabe, Y. in Shiga, H. (1998). MRI of cervical intervertebral discs in asymp- tomatic subjects. The Journal of Bone and Jo- int Surgery. British Volume, 80(1), 19–24. 13. Michener, L. A., Walsworth, M. K., Doukas, W. C. in Murphy, K. P. (2009). Reliability and dia- gnostic accuracy of 5 physical examination tests and combination of tests for subacro- mial impingement. Archives of Physical Me- dicine and Rehabilitation, 90(11), 1898–1903. https://doi.org/10.1016/j.apmr.2009.05.015 14. Ordway, N. R., Seymour, R. J., Donelson, R. G., Hojnowski, L. S. in Edwards, W. T. (1999). Cervical flexion, extension, protrusion, and retraction. A radiographic segmental analysis. Spine, 24(3), 240–247. https://doi. org/10.1097/00007632-199902010-00008 15. Page, P. (2011). Shoulder muscle imbalance and subacromial impingement syndrome in overhead athletes. International Journal of Sports Physical Therapy, 6(1), 51–58. 16. Park, H. B., Yokota, A., Gill, H. S., El Rassi, G. in McFarland, E. G. (2005). Diagnostic accura- cy of clinical tests for the different degrees of subacromial impingement syndrome. The Journal of Bone and Joint Surgery. Ame- rican Volume, 87(7), 1446–1455. https://doi. org/10.2106/JBJS.D.02335 17. Rupp, S., Berninger, K. in Hopf, T. (1995). Shoulder problems in high level swim- mers—Impingement, anterior instability, muscular imbalance? International Journal of Sports Medicine, 16(8), 557–562. https://doi. org/10.1055/s-2007-973054 18. Seitz, A. L., McClure, P. W., Finucane, S., Ket- chum, J. M., Walsworth, M. K., Boardman, N. D. in Michener, L. A. (2012). The scapular assistance test results in changes in scapular position and subacromial space but not ro- tator cuff strength in subacromial impinge- ment. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 42(5), 400–412. https://doi. org/10.2519/jospt.2012.3579 19. Topp, K. S. in Boyd, B. S. (2006). Structure and biomechanics of peripheral nerves: Nerve responses to physical stresses and implications for physical therapist practice. Physical Therapy, 86(1), 92–109. https://doi. org/10.1093/ptj/86.1.92 20. Tyler, T. F., Nicholas, S. J., Roy, T. in Gleim, G. W. (2000). Quantification of posterior capsu- le tightness and motion loss in patients with shoulder impingement. The American Jour- nal of Sports Medicine, 28(5), 668–673. https:// doi.org/10.1177/03635465000280050801 21. Wainner, R. S. in Gill, H. (2000). Diagnosis and nonoperative management of cervical radiculopathy. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 30(12), 728–744. https://doi.org/10.2519/jospt.2000.30.12.728 22. Wainner, Robert S., Fritz, J. M., Irrgang, J. J., Boninger, M. L., Delitto, A. in Allison, S. (2003). Reliability and diagnostic accura- cy of the clinical examination and patient self-report measures for cervical radicu- lopathy. Spine, 28(1), 52–62. https://doi. org/10.1097/00007632-200301010-00014 Živa Majcen Rošker, mag.šp.in biom.med. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport ziva.majcen-rosker@fsp.uni-lj.si 114 Traps of early specialization of young players of basketball Abstract Sport injuries are curse which involve every active sports men. Being active in top sports has its own requirements. One of this is to drive your body to the ful power. I think its not right that the same rules ar used in training process in younger categories. Training intesity should grow gradually. From all media kids are literally attacked that they must push to the limit to achieve the goal. If you add to ambicious coach who doesnt see the difference between beeing champion in youth cathegories or developing sports men in the long run, you have got a recipe, that many young bodies wont hold on. Cynic people would say that thats part of the process. That top sport is reserved just for the individuals who get throuhg the process. I would agree if it all starts at the age of 15 or later, as we learn during studies. But until we push to the end our 14 years old children or even younger its mostly fort he detriment of children. And senior players are nowhere. Maby in hospitals or therapies. Key words: Childhood, sport, basketball, specialisation Izvleček Poškodbe v športu so prekletstvo, ki spremlja domala vsakega aktivnega športnika. Vrhunski šport ima svoje zahteve. Gnati svoje telo do skraj- nosti je del te zgodbe. Sem mnenja, da procesi, ki veljajo v vrhunskem športu, ne bi smeli veljati v letih, ko se mlada telesa še razvijajo. Pa vendar se pri treningu številna načela: načelo postopnosti, načelo primernosti vadbe starostni stopnji itd., ne upoštevajo oziroma se upoštevajo manj, kot bi se morala. Otroci so nenehno iz vseh medijev bom- bardirani z informacijami, da morajo dati vse od sebe, da bodo uspešni. Če k tem dodamo še pre- več ambicioznega trenerja mlajših kategorij, ki ne loči med tem, kaj pomeni dosegati dober rezultat v mlajših kategorijah in kaj pomeni razvijati posa- meznika dolgoročno, imamo pred seboj recept za to, da številna mlada telesa procesa ne bodo zdr- žala. Ciniki bodo odmahnili z roko, češ, da je to del procesa. Da vrhunstvo doživijo le tisti, ki »preživi- jo« celoten proces. S tem bi se delno strinjal, če bi se športniki začeli s specialnim športom ukvarjati npr. pri 15 letih in pri 17 letih začeli delati na pol- no. Dokler pa se 14-letnike ali celo mlajše obre- menjuje, kot da so že članski igralci, je vse skupaj precej v škodo zdravja otrok. Članskih igralcev, ki bi jih proizvedla domača šola, pa ni nikjer. Če pa so, so v bolnišnicah ali na terapijah. Ključne besede: Otroštvo, šport, košarka, specializa- cija Robert Dragan Pasti prezgodnje specializacije mladih košarkarjev mnenja – polemike 115 Sem učitelj športa s 23 leti prakse. Med leti 1986 in 1998 sem tekmoval v tekih na sre- dnje in dolge proge. Trinajst let sem delal kot atletski trener v AK Krka. V štirih tekmo- valnih sezonah sem pomagal trenerjem mlajših kategorij košarkarskega kluba Krka pri izvedbi treningov s splošno vsebino. Sem oče treh sinov. Starejša dva sta košar- karja. Tako sem posredno že vrsto let vpet v ta šport. Ob spremljanju tekem, komuni- kaciji s številnimi trenerji, terapevti in dru- gimi strokovnjaki, ki delajo v košarki, me je presenetila zelo velika pojavnost hudih poškodb igralcev v mlajših kategorijah. Za- čel sem se spraševati o vzrokih za to. Hkrati se sprašujem, če si podobna vprašanja po- stavlja še kdo. Tudi če si ne, se mi zdi, da je skrajni čas, da se odpre razprava in ugotovi vzroke, zakaj je tako. Verjetno se vsi strinjajo, da je poškodb pre- več. Osebno poznam številne igralce, ki so si npr. prednje križne vezi strgali v zadnjih petih letih. Vsem se je to zgodilo v času igranja za mlajše kategorije ali takoj po tem. Sprašujem se zakaj je tako. Je problem v preveliki intenzivnosti vadbe? Morda je te- žava, ker klubi zaradi varčevanja ne morejo zagotoviti stalnega zdravniškega nadzora. Morda manjka kondicijski trener v mlajših kategorijah. Morda so trenerji, ki delajo z mlajšimi kategorijami, premalo izobraženi z vidika pravilnosti in postopnosti obreme- nitev. Morda preveč stremijo k rezultatske- mu cilju že v starostnih kategorijah u-13 in u-15 in igralce že takrat ženejo do skrajnih meja. Morda je število otrok, ki se ukvarjajo s košarko, tako veliko, da že sama količina vadečih poveča statistično možnost za tež- jo poškodbo. Dejstvo je tudi, da je selekcija izjemno huda. Otroci to vidijo in se sami ženejo prek vseh meja. Morda pa je napač- na tudi moja percepcija. Dejstvo je, da ne poznam nobene raziskave o pojavnosti hu- dih poškodb v drugih državah. Tako razen mojih izkušenj pravzaprav nimam temelja, na katerem bi lahko trdil, da je poškodb v Sloveniji več kot v tujini. Pa vendar ne mo- remo zanikati, da je poškodb veliko in da je to stvar, ki nas mora močno skrbeti. V tem prispevku bom predstavil moj po- gled na problematiko. Najprej je potrebno ugotoviti, s kakšno osnovo so otroci sploh prišli na košarko. Če jim je košarka prvi in zadnji šport, s katerim so se ali se ukvarja- jo, to ni dobro. Pravilno bi bilo, da bi otroci pred specializacijo opravili t. i. gradilni tre- ning. To je temeljni trening, ki nas pripravi na poznejšo specializacijo. Tako so nas učili med študijem na FŠ in to drži. Vsi se zave- damo, da se otroci v prostem času dan- danes gibajo manj, kot so se v preteklosti. V času preden začnejo trenirati opravijo bistveno manj vadbe, kot smo jo mi v na- šem otroštvu. Ne gre za usmerjen trening, ampak za vadbo v smislu otroške igra na prostem. Ta vadba je še kako pomembna za razvoj otrok. Ta vadba, v bistvu otroška igra, ni specializirana in je zelo pomembna pri razvoju mišic, ki stabilizirajo sklepe. Problem je tudi, ker se pri pouku športa v šolah učitelji izogibajo učenju določenih elementov zaradi strahu pred poškodbami. Njihov argument zakaj določene vsebine, posebej športne gimnastike, izpuščajo, je povsem logičen, saj poškodbam pogosto sledijo pritiski staršev. Pa vendar se otroci potem ne naučijo številnih prvin, ki so po- membne v vsakdanjem življenju. Npr. kako pravilno pasti, da si ne zlomiš kosti ipd. Pravzaprav se ne naučijo pravilno upora- bljati mišic svojega telesa, kar je dolgoroč- no gotovo slabo. Tako relativno slabo pripravljeni otroci pridejo na trening košarke. Glede na argu- mente, ki sem jih naštel, sem prepričan, da prej, kot se otroci odločijo za specialni tre- ning, slabše je. S specialno vadbo nato ne razvijamo vseh, za stabilnost sklepov po- trebnih mišic. Obremenitve so enostranske. Če z njimi pretiravamo, je po mojem mne- nju to lahko pomemben prispevek k temu, da se približamo hudi poškodbi. Z leti tre- ninga se viša tudi intenzivnost vadbe. Tako smo hudim poškodbam še bližje. Kaj pravzaprav lahko naredimo? Prvo vpra- šanje je osebna etika. Če kdo ob tem vpra- šanju le odmahne z roko, ima z etiko velike težave. Osebno menim, da ljudje, ki si ne postavljajo vprašanj o preventivi pred po- škodbami pri najmlajših, nimajo kaj iskati v športu. Zmaga pri u-15, u-13 ali celo u-11, pač ne more biti edini cilj. Menim, da so ta- kšni trenerji v manjšini, pa vendar so. Ali je smiselno vpeljati kondicijskega tre- nerja že v mlajših (pionirskih) kategorijah? Da, če ta trener ve, kaj otroci potrebujejo. Iz izkušenj vem, da številni kondicijski tre- nerji npr. učijo šolo teka, ne da bi vedeli, kakšen je sploh cilj vsake vaje. Prav tako jim ni povsem jasna biomehanika pravilnega tekaškega koraka. Kondicijski trener otrok, mora zelo dobro poznati vzrok, zakaj sploh je prisoten na treningih. Jasno se mora zavedati pomembnosti in dolgoročnosti svojega dela. Splošna vadba (ne maram izraza kondi- cijska vadba) pri najmlajših bi po mojem mnenju morala biti del večine treningov. Vadba bi morala biti čim bolj splošna z ele- menti osnovne motorike, športne gimna- stike (orodne in talne) in atletike. S tovrstno vadbo ne bi smeli pretiravati. Zavzela naj bi največ 1/4 do 1/3 vadbene enote. Jasno, da vadba v fitnesu ali z utežmi odpade. Vsaj do 18 leta. Pa tudi pozneje so po mojem mne- nju vaje z lastno težo lahko bolj učinkovite. Odvisno od ustvarjalnosti trenerja. Zavedati se moramo, da pri normalnem treningu npr. v kategoriji u-13 otroci opravi- jo ogromno šprintov in poskokov. Problem nastane, ko se je treba ustaviti pri veliki hi- trosti teka ali doskočiti po visokem skoku. Težava je v pravilni tehniki ustavljanja. Po- tem v moči. Če so otroci utrujeni, ni real- no, da se bodo pravilno ustavljali. To vodi v nepravilen razvoj mišic, kompenzacije in posledično v prevelike sile na sklepne strukture. Poseben problem je utrujenost. Osebno vem, da otroci v kategoriji u-13 opravijo ve- liko količino teka z veliko hitrostjo. Zato telo proizvaja veliko mlečne kisline, ki je sam po sebi strup. Hkrati povzroča utrjenost. Če utrujeno telo silimo delati tehnično zahtev- ne gibe (npr. sonožni doskok), ima to lahko neprijetne posledice za sklepe. Posledice so lahko kratkoročne ali dolgoročne. Skrat- ka trener v mlajših kategorijah mora otroke najprej naučiti pravilne tehnike osnovnih gibov. Pristop mora biti bolj individualen, kot pa je to v praksi. Otrok, ki ima za seboj 2 leti treninga in začetnik pač ne moreta opravljati povsem enakega treninga. Otrok, ki ima pri približno isti višini 30 kg več od drugega, običajno ne more preteči iste razdalje kot lažji soigralec. Kaj šele enako hitro. Prav je, da se otroci potrudijo, trener pa mora ugotoviti, kdaj se ženejo prek vseh meja in jih takrat ustaviti. Ko dobimo otroka na trening, lahko hitro ugotovimo, kje ima največje primanjkljaje. Nato moramo narediti načrt, kako jih od- praviti. Marsikdo se bo vprašal, katere so te vaje in kako jih vključiti v trening. Vaje s področja osnovne motorike najdemo v šte- vilnih tiskovinah. Mogoče samo nekaj pre- dlogov; gre v bistvu za osnovna gibanja na področju osnovne motorike. Npr. gibanja po vseh štirih, kot so: čelno naprej, čelno nazaj, hrbtno naprej, hrbtno nazaj, bočno gibanja s križanjem, bočno gibanje z vzpo- rednim premikanjem rok in nog, medvedja hoja. Seveda ni vsaka izvedba tudi pravilna. Trup mora biti ob pravilni koordinaciji čim 116 bolj stabilen. Odlične vaje so: plezanje po vrvi ali žrdi, vlečenje po klopci horizontal- no. Če imamo na voljo plezalno steno, je pa to ob ustreznem varovanju verjetno naj- boljše. Zelo učinkovita so tudi plazenja in kotaljenja. Vadbo lahko izvajamo frontalno, lahko v obliki poligona ali obhodne vadbe. Športna gimnastika ponuja celo paleto primernih vaj: preval naprej, preval nazaj, premet v stran, stoja na rokah, hoja po nizki gredi … Opozoril bi, da se npr. stoje na ro- kah ne lotimo kar tako. Potrebno je znanje pomoči in varovanja. Podobno velja tudi za oba prevala, posebej preval nazaj. V resnici lahko s slabim poznavanjem pravilne tehni- ke izvedbe ter slabim poznavanjem varova- nja naredimo precej škode. Vaje za izboljšanje tehnike teka so name- njene točno temu. Otroci imajo pogosto težave z izvedbo določenih vaj. Problem je v koordinaciji ali pomanjkanju moči. Je pa cilj izboljšanja tehnike teka jasen. S pra- vilno tehniko je tek bolj ekonomičen. V tek vključujemo le tiste mišične skupine, ki so pomembne v posamezni fazi tekaškega koraka. Vaje za izboljšanje tehnike teka so namenjene izboljšanju koordinacije, pred- vsem pa izboljšanju mišične moči ter izbolj- šanju živčno mišičnih povezav. Nekatere bolj kompleksne tekaške vaje so izjemno kakovostne z vidika razvoja koordinacije: tek s poudarjenim odrivom na vsak 2., 3. ali 4. korak, vaje z vmesnim medskokom ali ko- rakom (grabljenje, skiping, frcanje …). To je le nekaj idej, kako obogatiti košarkar- ski trening in mu dodati elemente preven- tive pred poškodbami. Pa ne samo to. Večja mišična moč tako ali tako poveča učinko- vitost našega telesa v vseh ozirih. Vaj je v resnici malo morje. Prav je, da jih v treningu uporabljamo, ni pa prav, da v treningu pre- vladujejo. Otroci so se le prišli naučiti igrati košarko. Trener mora s svojim strokovnim znanjem oceniti, koliko primanjkljaja imajo otroci na posameznem področju in potem delati na tem. Kot sem že povedal so poškodbe pri športu nekaj, nad čimer ne moremo kar zamahniti z roko. Vzrokov, zakaj prihaja do številnih poškodb, je veliko. Nisem npr. omenil ge- netike. Poškodbe v športu bo tudi v pri- hodnosti nemogoče izkoreniniti. Takšna je pač narava te dejavnosti. Pa vendar, za vsako poškodbo se skriva vzrok. Vedno ne bomo prišli do odgovora, ki ga bomo iskali, najslabše pa je, če si vprašanja »zakaj« sploh ne bomo postavljali. Robert Dragan Petelinjek 12 a, 8000 Novo mesto robert.dragan@ostpavcka.si strokovna in znanstvena srečanja 117 International Seminar for the Philosophy of Sport before Tokyo 2020 Olympic Games Abstract The International Association for the Philosophy of Sport – IAPS, in cooperation with the Japan Society for the Philosophy of Sport and Physical Education – JSPSPE organised an international research seminar on the philosophy of sport from 17 to 20 September 2019 in Kyoto (Kyoto International Conference Center), Japan. This international scientific conference, which the IAPS has been organising since its establishment in 1972, was the 47th in a row. The event in Kyoto, which used to be Japan’s capital city for more than a thousand years and is today the centre of its history and culture, attracted over 100 attendees from all over the world. This year’s conference was particularly important, because it was held in the country that next year will host XXXII Olympic Games of the modern era in Tokyo (24 July–9 August 2020). Izvleček Mednarodno združenje za filozofijo športa (angl. International Association for the Philosophy of Sport – IAPS) je v sodelovanje z Japonskim združenjem za filozofijo športa in športno vzgojo (angl. Japan Society for the Philosophy of Sport and Physical Education – JSPSPE) od 17. do 20. septembra 2019 v Kjotu (Kyoto International Conference Center) na Ja- ponskem organiziralo mednarodni raz- iskovalni seminar filozofije športa. Med- narodno znanstveno srečanje, ki poteka v organizaciji IAPS vse od ustanovitve te mednarodne organizacije leta 1972, je bilo že 47. po vrsti. Dogodek je privabil v Kjoto, ki je bilo več kot tisoč let prestol- nica Japonske in je danes osrednji center njene zgodovine in kulture, več 100 ude- ležencev iz celega sveta. Letošnja konfe- renca pa je imela posebno težo, saj je bila organizirana v državi gostiteljici leto dni pred XXXII. Olimpijskimi igrami moder- ne dobe v Tokiu (24. julij–9. avgust 2020). Joca Zurc Mednarodni seminar filozofije športa pred Olimpijskimi igrami Tokio 2020 Mednarodni konferenčni center Kjoto (ICC Kyoto) – prizorišče letošnje konference. 118 „Od olimpizma do razumevanja telesa in delovanja športa IAPS 2019 se je predstavil s 30 različnimi sekcijami in tremi plenarnimi predavanji, ki so potekali štiri dni konference. V ospred- ju je bila tema olimpizma, ki je postregla s predavanji o vprašanjih vpliva olimpijskih iger in zapuščine po njih, sami koncep- tualizaciji ideje olimpizma z namenom doseganja trajnostne zapuščene Olimpij- skih iger za družbo, kot je dvig vsesplošne gibalne aktivnosti prebivalstva po Tokiu 2020. Olimpizmu je bil drugi dan konferen- ce posvečen poseben panel v organizaciji japonskih gostiteljev. V predstavitvi so Leo Hsu, Naofumi Masumoto, Masami Sekine in Ai Aramaki izpostavili kritični pogled do olimpijskih vrednot, ki se propagirajo v okviru izobraževalnega programa Med- narodnega olimpijskega komiteja (angl. Olympic Values Education Program – OVEP). Program OVEP, ki poteka že nekaj desetletij, je bil doslej že večkrat predmet razprav, ali je utemeljen kot globalno izobraževanje in ima svoje mesto v športni vzgoji in moralni vzgoji otrok. Avtorji so analizirali učinke ja- ponske različice OVEP, ki je bila prevedena za potrebe Olimpijskih in Paraolimpijskih iger v Tokiu 2020 ter razglašena za učno gradivo. Na primeru Japonske in Tajvana so izpostavili zlasti kritike izobraževalnih ciljev in promoviranih olimpijskih vrednot. V znamenju japonskega športa in olimpiz- ma je bilo tudi uvodno plenarno preda- vanje konference, na katerem je navdušil profesor Satoshi Higuchi iz Univerze v Hirošimi, pionir filozofije športa na Japon- skem. Higuchi se je v svojem predavanju posvetil analizi teorij o človekovem telesu z vidika prezentacij v japonski literaturi. Predavanje je ponudilo enega izmed red- kih priložnost za neposredni vpogled v filozofijo japonske misli in njen svojevrstni razvoj, ki ga je imela na japonskih tleh po zametkih, ki so prišli iz tujine. Na primeru dveh japonskih del (Hiroshi Ichikawa: The Body as Mind, 1975; Yasuo Yuasa: The Body: Toward an Eastern Mind-Body Theory, 1977) je zagovarjal tezo, da sta um in telo dve imeni za isto realnost. Neločljivost telesa in duha v vsakdanjem življenju označuje japonska beseda »mi«, ki poudarja celostni koncept človekovega obstoja. Resnično ra- zumevanje pojavov tako ne more obstati zgolj na teoretičnem razmišljanju, temveč je odvisno od izkustev in učenja s telesom (angl. body learning). Gibanje in šport sta osnova za razumevanje sveta. Integraci- ji telesa in uma se je avtor v nadaljevanju posvetil tudi z vidika sodobnejše japonske literature, s katerimi je podkrepil in poglo- bil argumente japonskega razumevanja telesa, ki temelji na pragmatizmu oz. vlogi praktičnih in kulturnih izkustev. Navdušili sta tudi zaključni plenarni pre- davanji, v katerih sta nastopila dosedanji predsednik IAPS, Alun Hardman iz Cardiff Metropolitan University v Veliki Britaniji, ter nova predsednica Pam R. Sailors iz Missouri State University v ZDA. Hard- man je v svojem predavanju obravnaval relevantnost in vpliv pragmatizma na filo- zofijo športa, zlasti z vidika etike. Pri tem je s perspektive pragmatizma obravnaval tri kritične vidike pravičnosti in poštenosti v športu: 1) Katera so etična/moralna vpraša- nja športa?; 2) Kdo prispeva k etičnim/mo- ralnim razpravam o športu?; 3) Kako lahko odgovorimo ali rešimo etična/moralna nestrinjanja o športu? Sailors pa je sprego- vorila o staranju, filozofiji umiranja in smrti v povezavi s športno aktivnostjo. Pri tem se je posvetila vprašanju, kako se izogniti oz. premostiti oslabitev telesa, ki spremlja staranje, fenomenu psihološke bolečine, ki izhaja iz strahu pred izgubo športne identi- tete, ter pozitivnim alternativam, kako spre- jeti telesne spremembe, ki so neizogibna posledica človekovega bivanja. Posamezne tematske sekcije, v katerih je bilo predstavljenih 71 raziskav filozofije športa, so bile posvečene diskusijam o principih delovanja športa, osrednjim di- lemam, s katerimi se sooča današnji šport, ter razpravam o novostih in prihodnjem razvoju človekove gibalne aktivnosti v šir- šem pomenu. Principi delovanja športa so bili diskutirani skozi tematske sekcije, kot so hermenevtika in narativnost, obstoj športa, etika (dve sekciji), estetika, telo (dve sekciji), um in volja, spretnosti, dosežki, tek- movalnost, igra, možnosti in spremembe v športu. V skladu s pričakovanji so največ zanimanja udeležencev pritegnile sekcije, ki so obravnavale probleme današnjega tekmovalnega športa, kot so naraščajoče razlike med spoloma (dve sekciji), doping, poštenost in poštena igra, nevrodoping, pristopi k treniranju, politika in njena praksa v športu, dober šport, zdravje in povzroča- nje škode. Tretji sklop sekcij je obravnaval novitete sodobnega športa, kot so e-šport in globalizacija razvoja filozofije športa v svetu s poudarkom na predstavitvah pri- merov Južne Koreje, Brazilije, Velike Britani- je in Japonske. Poseben tematski sklop je bil namenjan borilnim in borbenim špor- tom, ki imajo močno tradicijo v japonski kineziologiji. Štiri sekcije so potekale v or- ganizaciji JSPSPE. „Nagrade in priznanja IAPS 2019 Letošnji dobitnik nagrade R. Scott Kret- chmer Student Essay Award za najboljši študentski prispevek je Madžar Boldizsár Balázs iz Eotvos University of Budapest. Mladi filozof športa je na primeru hrva- škega nogometnega šampinjona Luka Modrića argumentiral izvirno tezo, da Izr. prof. dddr. Joca Zurc z japonskimi kolegi – organizatorji IAPS 2019. strokovna in znanstvena srečanja 119 nogometna igra pojasnjuje razumeva- nje kompleksne teorije proste energije, ki usmerja človeška življenja. Pri tem se je naslonil na paradigmo Alberta Enisteina (1905) o neločljivi obstojnosti prostora in časa ter ju povezal z univerzalnim jezikom nogometa, preseganjem rekordov, poni- žnostjo do sotekmovalcev in neustrašno- stjo. Vse to, pravi Balázs, postavlja Modriće- vo nogometno igro v kontekst starogrške filozofije. Izvirna in domiselna razlaga kom- pleksnosti življenja z interdisciplinarnostjo fizike in filozofije je mladem doktorju fizike prinesla ugledno mednarodno nagrado. Ob njem pa je IAPS nagradil še 17 študen- tov. Nagrajenci so prejeli štipendijo, ki jim je sofinancirala potne stroške in stroške ude- ležbe na konferenci. Nagrada za najboljši študentski prispevek se podeljuje od leta 2010 v čast profesorju Kretchmarju, pio- nirju filozofije športa, ki je navdušil številne mlade, da so nadaljevali študij na tem po- dročju. Nagrada je namenjena motiviranju, podpori in priznanju dodiplomskih, magi- strskih in doktorskih študentov. Spodbuja njihovo udeležbo na konferenci ter pripra- vo kakovostnih prispevkov, ki obravnavajo kateri koli filozofski vidik v športu, igri, plesu in drugih gibalnih aktivnostih. Nagrado uglednega učenjaka filozofije športa − IAPS Distinguished Scholar − pa je prejela Pam R. Sailors, profesorica filozofije in prodekanja na Missouri State University v ZDA. Sailors je objavila rezul- tate svojih raziskav na področju filozofije športa v številnih uglednih revijah, med katerimi izstopajo Journal of Philosophy of Sport, Sport, Ethics and Philosophy, Fair Play, Sport in Society, Cambridge Quarterly of He- althcare Ethics idr. Priznanje IAPS za odlič- nost v organizaciji letošnje konference pa je prejela prof. Junko Yamaguchi. „Slovenska delegacija na IAPS 2019 Slovenijo so na IAPS konferenci vidno za- stopali trije filozofi športa. Profesor Lev Kreft je predstavil prispevek z naslovom »Boxing from the Ethical Corner: Art of Ja- pan«. Predavanje je bilo deležno velikega zanimanja s strani japonskih kolegov, ki so se na prodorno filozofsko razpravo o vzporednicah med boksom in umetnostjo pozitivno odzvali. Prof. Kreft se je v razpra- vi naslonil na simbolično reprezentacijo in kulturno refleksivnostjo moškosti kot vira etičnih standardov, ki jih je možno aplicirati v vsakodnevno življenje. Pri tem je v fokus obravnave vzel načelo etike odgovornosti, ki se v boksu iz zunanjega pogleda kaže kot »moško nasilje« in iz notranjega pogleda kot etika odgovornosti boksarja, ki operira z nasiljem. Na primeru Japonske povojne avantgardne umetnosti je osvetlil etiko boksa kot etiko odgovornosti, ko umetniki v umetnosti iščejo novo ravnotežje moške identitete po porazu in ponižanju v vojni. Skozi primere japonskih umetnikov, kot so Kazuo Shiraga (kipar in član vizualne umetniške skupine Gutai), Ushio Shinohara (slikar z boksarskimi rokavicami) in Haruki Murakami (postmoderni pisatelj), precizno, prodorno in prepričljivo argumentira tezo, da se boks v japonski umetniški praksi ne pojavlja kot subjekt reprezentacije, tem- več kot metoda produkcije, ki predstavlja vir osebnega soočanja z etično stabilnosti v vsakdanjem življenju. Profesorica Olga Markič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) pa se je v svoji predstavitvi z na- slovom »Cognitive Enhancement and Neu- rodoping« posvetila aktualnim vprašanjem nevroetike kot relativno novega področja filozofskih znanosti. Osredotočila se je na razpravo o farmakoloških in ne-farmako- loških metodah kot možnih pospeševalcih športnikovega funkcioniranja na kognitiv- nem, čustvenem in motoričnem področju. Izpostavila je ključno vprašanje, ali se lahko spretnosti in sposobnosti, ki so pogoj za športno izvedbo, pospešijo z uporabo teh- nologije za spodbujanje aktivnosti možga- nov. V nadaljevanju je diskutirala dilemo, ali so tovrstne nevrointervencije goljufanje v športu, ki je v nasprotju z njegovim eto- som, ali pa gre samo za poti preseganja in dvigovanja mej človeških zmožnosti. Izr. prof. Joca Zurc, ki trenutno kot JSPS International Research Fellow gostuje na Univerzi v Okayami na Japonskem, pa se je v svojem prispevku posvetila feministični in fenomenološki analizi aktualnega vpra- šanja o položaju žensk v estetskih športih. Za navedene športe je značilno, da so v ospredju presoje športnih dosežkov tudi estetske komponente kot so samo telo, gracioznost in kreativnost izvedbe. Te se oblikujejo na osnovi subjektivnih presoj estetskosti človekovega gibanja in značil- nosti športa, ki pa jih ključno sooblikujejo tudi kulturne vrednote, zgodovinske izku- šnje in današnji položaj žensk v družbi. Av- torica je pod drobnogled obravnave vzela žensko športno gimnastiko in s primerjavo med Slovenijo in Japonsko v središče raz- prave postavila dileme o vplivu spola na vrednotenje dosežkov v športni gimnastiki, položaju ženskih športnic v gimnastiki v primerjavi z moškimi z vidika tekmovalnih dosežkov, pogojev treniranja, dejavnika starosti, potencialnih zlorab, zlasti spolnih nadlegovanj in možnosti za profesionalno kariero. Ob koncu so bili predstavljeni pre- dlogi za preseganje razlik v dosežkih med spoloma na največjih tekmovanjih. Slovensko-hrvaška delegacija − zadovoljna po uspešno opravljenih predstavitvah (od leve proti desni: Matija Mato Škerbić, izr. prof dddr. Joca Zurc in prof. dr. Lev Kreft). 120 „ IAPS 2020 v organiza- ciji Hrvaške Naslednje leto bo mednarodna konferenca filozofije športa v naši neposredni bližini, v organizaciji Hrvaške. Pod okriljem IAPS bosta 48. letno konferenco organizirali Univerza v Zagrebu in Univerza v Splitu. Konferenca se bo odvijala v Hotelu Le Me- ridien Lav v Splitu od 22. do 25. septem- bra 2020. Hrvaški kolegi filozofije športa, ki so vložili kandidaturo že pred letom dni, so dobili priložnost in bili izbrani za orga- nizatorja, kar ima izreden pomen za razvoj družboslovno-humanističnih vidikov kine- ziološke znanosti ne samo na Hrvaškem temveč tudi v širšem območju sosednjih držav Južne in Srednje Evrope. Hrvaško filozofsko društvo, ki ima zavidljivo tradicijo na evropskem kontinentu ter je po svojem članstvu in produkciji eno izmed najtvornejših, je svoja vrata odprlo filozofiji športa kot novi pod-disciplini. Z vključitvijo v obstoječo periodiko društva, podporo pri izvedbi tematsko fokusiranih konferenc in publikacij je filozofija športa na Hrvaškem v kratkem času dosegla izjemen razmah in si utrla pot v evropske in svetovne sredine. Organizacija naslednjega največjega med- narodnega srečanja je lep dokaz. Zgled, ki ga velja posnemati! Pričakovati je, da bo IAPS 2020 zaradi svoje lokacijske dostopnosti kot tudi naravnih ter kulturnih bogastev središča Dalmacije, ki je pod Unescovo zaščito svetovne dediščine, privabil večje število udeležencev iz celega sveta. IAPS je v svojih 47 letih delovanja postal ključno stičišče svetovnih avtoritet na področju filozofije športa, zato velja povabilo vsem slovenskim kineziologom, filozofom, profesorjem športne vzgoje, tre- nerjem in raziskovalcem kinezioloških, filo- zofskih in drugih družboslovnih znanosti, da se udeležijo IAPS 2020 ter mednarodni skupnosti predstavijo svoje delo na podro- čju športa in gibalnih aktivnosti. izr. prof. dddr. Joca Zurc, JSPS International Research Fellow Okayama University, Graduate School of Education, Japonska joca.zurc@guest.arnes.si strokovna in znanstvena srečanja 121 Report on the 6th European Judo Research and Science Symposium and the 5th Scientific and Professional Conference on Judo: Applied Science in Judo Abstract This year the 6th European Judo Research and Science Symposium and the 5th Scientific and Professional Conference on Judo: Applied Science in Judo was held between 12 and 14 June in Poreč, Croatia. The conference lasted three days and was organised in the framework of the 6th European Judo Festival, in co-organisation with the Faculty of Kinesiology of the University of Zagreb, the Croatian Judo Federation and the European Judo Union (EJU), under the watchful eye of Jane Bridge, Chair of the Organisation Committee and Vice-President of the EJU, as well as Prof. Dr Hrvoje Sertić, Head of the Organisation Committee. Izvleček 6. evropski simpozij znanosti in razisko- vanja v judu in 5. znanstveni in strokovni kongres o judu: Uporabno raziskovanje v judu je letos od 12. do 14. junija pote- kal na Hrvaškem v mestu Poreč. Kongres je trajal 3 dni in je potekal v okviru že 6. evropskega judo festivala v so-organi- zaciji Kineziološke Fakultete Univerze v Zagrebu, Hrvaške Judo Zveze in Evrop- ske Judo Zveze pod budnim očesom predsednice organizacijskega odbora in podpredsednico Evropske Judo Zveze Jane Bridge ter vodjo organizacijskega odbora prof. dr. Hrvoje Sertića. Jožef Šimenko Poročilo 6. evropskega simpozija znanosti in raziskovanja v judu in 5. znanstvenega in strokovnega kongresa o judu: Uporabno raziskovanje v judu 122 Glede na dejstvo, da je kongres združil ve- liko svetovno priznanih strokovnjakov iz juda, je bil kongres vsebinsko bogat, aktu- alen in je predvsem skušal poudariti upo- rabnost raziskovanja v judu. Kongres so s svojimi pisnimi prispevki ali ustnimi pred- stavitvami obogatili raziskovalci in trenerji iz 15 držav. Prvi dan kongresa je bil namenjen trem plenarnim predavanjem. Na prvem plenar- nem predavanju je dr. Yves Cadot iz franco- ske Univerze v Toulousu predstavil humani- stični pogled na razvoj juda in slogan ‚‘Judo – več kot šport‘‘. S svojim konstruktivno kri- tičnim pristopom je pregledal in primerjal trenutno dogajanje v razvoju juda z zapisi izumitelja juda dr. Jigora Kana. Drugo plenarno predavanje je izvedel Dr. Goran Vrgoč iz Kineziološke Fakultete Uni- verze v Zagrebu na temo poškodb v judu. Podrobno je opisal eno izmed najpogostej- ših poškodb v judu, in sicer poškodbo str- gane sprednje križne kolenske vezi. Odgo- voril je tudi na najpogostejši vprašanji, ko se pojavi poškodba sprednje križne vezi, in sicer, s katero operativno tehniko izvesti re- konstrukcijo in s katerim kitnim presadkom. Predstavil je tudi vrnitev v tekmovalni po- gon po poškodbi in preventivno delovanje pred poškodbami kolena v treningu juda. Tretje plenarno predavanje je izvedel pred. dr. Jožef Šimenko iz Univerze v Greenwic- hu iz Združenega Kraljestva na temo bila- teralnega izvajanja tehničnih elementov v judu. Predstavil je pomembnost izvajanja tehničnih elementov juda v dominantno in ne-dominantno stran iz tekmovalnega kot tudi iz razvojnega vidika. Podrobno je predstavil prednosti v borbi kot tudi mo- žne posledice dolgotrajne enostranske vadbe, ki lahko vodi do morfoloških asime- trij in pojava poškodb mišično-skeletnega sistema. Na kongresu je bilo predstavljenih 15 pre- zentacij in 17 prispevkov, ki so objavljeni v zborniku prispevkov. Zraven povabljenih predavateljev na plenarnih predavanjih so svoja dela predstavili tudi drugi strokovnja- ki s področja juda, kot so dr. Ivan Segedi, dr. Sandra Čorak, dr. Jose Morales, dr. Emanu- ela Pierantozzi, dr. Luís Monteiro, dr. Attilio Sacripanti, dr. Petrus Louis Nolte in mnogi drugi. Slovenijo je predstavljala doktorska študentka Viktorija Pečnikar Oblak s temo etike inkluzivnega juda v Sloveniji. Konferenca se je tretji dan zaključila z okroglo mizo z naslovom ‚‘Judo znanost in praksa: cilji in možnosti‘‘, na kateri se je razglabljalo o možnostih večjega vpelje- vanja znanosti v trenažne procese juda in vključevanje trenerjev v omenjene proce- se. Razprave so bile zelo kritične in hkrati konstruktivne. Pester program je bil kot običajno preple- ten z neformalnimi srečanji, na katerih je lahko vsak ob prijetnem klepetu navezal stike s tujimi raziskovalci. Ker je konferenca potekala vzporedno z Judo festivalom, so si vsi udeleženci lahko ogledali tudi zanimive treninge elitnih judoistov v okviru Olimpij- skega trening kampa. Z odlično organiza- cijo je lahko v tridnevnem kongresu vsak odnesel domov veliko aktualnega znanja in še več novih raziskovalnih idej s podro- čja juda. Pred. dr. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. University of Essex Colchester, Unighted Kingdom j.simenko@essex.ac.uk strokovna in znanstvena srečanja 123 Report on the 8th World Scientific Congress of Combat Sports and Martial Arts – IMACSSS Abstract This year the 8th World Scientific Congress of Combat Sports and Martial Arts was held between 10 and 12 October in Viseu, Portugal. It was co-organised by the Polytechnic Institute of Viseu – School of Education and Department of Sport Sciences, the International Martial Arts and Combat Sport Scientific Society (IMACSSS) as well as the Portuguese Network of Schools with Sport Studies in Polytechnic Public System Universities (REDESPP). The conference was organised under the auspices of the scientific and expert journals: Ido Movement for Culture – Journal of Martial Arts Anthropology, Research Journal of Budo and Revista de Artes Marciales Asiaticas (RAMA). All extended abstracts are available in the special edition of the last mentioned journal. Izvleček Svetovni znanstveni kongres borilnih športov in borilnih veščin je letos, od 10-12. oktobra, osmič potekal na Portu- galskem v mestu Viseu. Kongres je letos potekal v so-organizaciji Politehničnega inštituta Viseu z njihovo Pedagoško fa- kulteto in oddelkom za Športne znano- sti, mednarodnega znanstvenega zdru- ženja za borilne športe in borilne veščine (IMACSSS – International Martial Arts and Combat Sport Scientific Society) in Portugalskega združenja Politehničnih Univerz z športnim študijem (REDESPP). Konferenca je prav tako potekala pod pokroviteljstvom znanstveno-strokov- nih revij Ido Movement for Culture - Jo- urnal of Martial Arts Anthropology, Rese- arch Journal of Budo in Revista de Artes Marciales Asiaticas (RAMA). V slednji so v posebni številki dostopni tudi vsi razšir- jeni povzetki. Jožef Šimenko Poročilo z 8. Svetovnega znanstvenega kongresa borilnih športov in borilnih veščin – IMACSSS 124 Kongres je združil največje strokovnjake z akademskim pedigrejem iz borilnih špor- tov in borilnih veščin z zanimivim in pred- vsem aktualnim programom. Program je zajemal je 5 glavnih dimenzij, katere so bile: 1) Telesna dimenzija, 2) Tehnična dimenzija, 3) Taktična dimenzija, 4) Psihološka dimen- zija in 5) Socio-kulturna dimenzija. V znan- stvenem odboru konference je bil prisoten tudi doc. dr. Rudolf Jakhel iz Slovenije, ki že vrsto let prisostvuje in aktivno sodeluje v mednarodnem združenju IMACSSS in na Fakulteti za šport, Univerze v Ljubljani, v okviru usmerjanja borilnih športov. Kongres se je pričel z okroglo mizo na temo Uporaba kvalitativnih in kvantitativnih raz- iskovalnih metov na področju borilnih veščin in borilnih športov. Okroglo mizo sta vodila dr. Thomas Green in dr. Stefania Skowron-Markowska v sodelovanju s osta- limi panelisti: prof. dr. Wojciech J. Cynarski, prof. dr. Abel Figueredo, prof. dr. Carlos Gu- tiérrez-García in dr. Jožef Šimenko. Panelisti so predstavili njihovo uporabo kvalitativ- nih in kvantitativnih metod in kako vidijo njihovo uporabo v prihodnosti. Prav tako se je razvila zanimiva diskusija uporabe kvalitativnih metod v antropoloških študi- jah in vpliva raziskovalca na okolje v kate- rega je vstopil in opazovanja z udeležbo. Po premoru je sledila sekcija predstavitev posterjev, katere so zajema zanimive teme iz področja metabolne porabe v karateju, didaktičnih pristopov v poučevanju karate- ja in taekwon-doja, ocena počutja, zdravja in kvalitete spanja v jui-jitsu in zmanjševa- nje nasilništva z vadbo borilnih športov in borilnih veščin. Konferenca se je nadaljevala s sekcijo, ka- tera je združevala telesno, tehnično in tak- tično dimenzijo borilnih športov in borilnih veščin. Svoje ugotovitve s ciljem analize časovne strukture elitnih judoistov v obdo- bju odleta 2013-2017 je predstavil prof. dr. Luis Fernandes Monteiro iz Portugalske. V sekciji katera je zajemala telesno dimenzi- jo je svojo temo z naslovom Uporabnost testne baterije FMS v judu predstavil tudi dr. Jožef Šimenko iz Velike Britanije. Prav tako so bile predstavljene zanimive teme tehnično-taktične priprave za športno bor- bo v borilni veščini Silat, analiza uporabe tehničnih elementov in vpliv 6 tedenskega pliometričnega treninga na tekmovalce v Silatu in predstavitev pomembnosti upo- rabe zapestja pri tehnikah uporabe sablje v starem Poljskem mečevanju. Konferenca se je nadaljevala s temami, ka- tere so predstavljale psihološko dimenzijo borilnih športov in borilnih veščin. Avtorji so predstavil zanimive teme s področja motivacije športnikov, psihološkega pro- fila borcev v mešanih borilnih veščinah (MMA) in empatije pri vadečih kateri tre- nirajo judo. Socio-kulturna dimenzija je zajemala dve sekcije. V prvi sekciji je prof. dr. Thomas Green predstavil svoje poglede etike pri terenskem raziskovanju v borilnih veščinah. Sledile so predstavitve na temo vključenosti žensk v Španskem judu in t.i. sportifikacija borilne veščine karate. Druga sekcije je zajemala filozofske poglede na borilne veščine in borilne športe. Zajema- la je zanimive teme kot so uporaba feno- menologije kot teorije v borilnih veščinah in borilnih športih, vloga pred-refleksivnih procesov pri učenju borbe, filozofija Idokan karateja. V tej sekciji je svojo temo z naslo- vom Dvoumnost karateja: tradicionalna borilna veščina ali moderni borilni šport, predstavil doc. dr. Rudolf Jakhel. Na koncu sekcije je predsednik združenja IMACSSS in predsednik združenja IDOKAN Poland prof. dr. Wojciech J. Cynarski podelil doc. dr. Ru- dolfu Jakhelu mednarodno priznanje po- trditve njegove stopnje mojstrskega pasu stopnje 10. DAN, kot promotorju moderne- ga športnega karateja. V program je bila vključen tudi izbor nagra- de za najboljšega mladega raziskovalca/ko. Nagrado za najboljšo mlado raziskovalko je tokrat prejela dr. Thabata Castelo Branco Telles iz Brazilije za predstavitev teme z na- slovom Vloga pred-refleksivnih procesov pri učenju borbe. Pestremu programu so sledila tudi orga- nizirana neformalna srečanja, na katerih je lahko vsak ob prijetnem klepetu navezal stike z raziskovalci iz celega sveta. Z odlično organizacijo, ter dobri logistiki, je lahko v tridnevnem kongresu vsak odnesel domov veliko aktualnega znanja in še več novih raziskovalnih idej. Naslednja organizacija konference združenja IMACSSS leta 2020 je bila zaupana organizatorjem iz Malezije. pred. dr. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. University of Essex, Colchester, United Kingdom j.simenko@essex.ac.uk glas mladih 125 Impact of visaul aids as teaching aids on energy expenditure of preschool children in an organized sports activity Abstract The purpose of this study was to measure the difference in energy expenditure and the number of steps with the help of an energy expenditure tracker in sports activities of preschool children regarding teaching with visual aids or without them. For the purpose of gaining data we used the BodyMedia Core SenseWear energy expenditure meter. The sample included 20 children aged between 2 and 6 years, of which 10 were aged between 2 and 4 years and 10 between 4 and 6 years. The data was processed with the help of the statistics program SPSS; the t- test was used to verify hypotheses. The results have shown that the total and active energy expenditure of preschool children is statistically significantly greater when visual aids were used during exercise compared to exercise without the use of visual aids. Also the number of steps made during exercise with the use of visual aids were (statistically significant) greater than exercise without visual aids. Children aged between 4 and 6 have expended statistically more total energy during exercise with and without visual aids than children aged between 2 and 4. Children aged between 4 and 6 have expended more active energy only during exercise with the use of visual aids, compared to the younger group. But when visual aids were not used during exercise there were no statistically significant differences of active energy expenditure and number of steps made during exercise between the two groups. This research has shown, that the use of visual aids as teaching accessories can increase the expenditure of energy of preschool children during organised sports activities or exercise. Key words: preschool children, energy expenditure, intensity of physical activity, teaching aids, visual aids. Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v porabi energije in številu opravljenih korakov pri or- ganizirani športni dejavnosti predšolskih otrok ob uporabi slik kot učnih pripomočkov in brez njih. Za pridobivanje podatkov smo si pomagali z merilniki porabe energije BodyMedia Core SenseWear. V vzorec je bilo vključenih 20 otrok, od tega 10 otrok, starosti od 2. do 4. leta in 10 otrok od 4. do 6. leta. Podatki so bili obdelani s pomočjo statističnega programa SPSS; hipoteze smo preverjali s t-testom. Rezultati so pokazali, da sta pri predšolskih otrocih skupna in aktivna poraba energije na vadbi ob prisotnosti slikovnih gradiv statistično značilno večji kot pri vadbi brez njih. Prav tako so otroci na vadbi ob prisotnosti slikovnih gradiv izvedli bistveno večje število korakov. 4- do 6-letni otroci so porabili statistično značilno več skupne energije na vadbah s slikovnimi gradivi in brez njih kot 2- do 4-letni otroci. Aktivne energije so starejši otroci porabili bistveno več le na vadbi ob prisotnosti slikovnih gradiv, medtem ko do statistično značilnih razlik ni prišlo pri aktivni porabi energije na vadbi brez slikovnih gradiv kot tudi pri številu korakov na obeh vadbah. Raziskava je pokazala, da lahko uporaba slikovnih gradiv kot učnih pripomočkov poveča pora- bo energije pri predšolskih otrocih na organizirani športni vadbi. Ključne besede: predšolski otroci, poraba energije, intenzivnost gibalne dejavnosti, učni pripomočki, slikovna gradiva. Jan Bedenk, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek Vpliv slikovnih gradiv kot učnih pripomoč- kov na porabo energije predšolskih otrok pri organizirani športni vadbi Foto: Mateja Videmšek 126 „Uvod Gibanje je ena od najpomembnejših raz- sežnosti, ki nam zagotavlja kakovostno ži- vljenje, zato je pomembno, da z gibalnimi dejavnostmi začnemo že v predšolskem obdobju. Področja telesnega, gibalnega, čustvenega in socialnega razvoja so tesno povezana med seboj, poleg tega pa je organizem otroka takrat najbolj dovzeten za vplive, ki prihajajo iz okolja. Ob tem se otroci začnejo v tem obdobju zavedati in spoznavati lastno telo kot tudi okolje, v ka- terem se nahajajo (Videmšek idr., 2018). Gibalne dejavnosti torej predstavljajo po- memben dejavnik v razvojnem procesu predšolskih otrok, zato jim moramo po- svetiti čim več pozornosti. Otrokovo do- življanje in dojemanje sveta temeljita na informacijah, ki izvirajo iz njihovega telesa, zaznavanja okolja, izkušenj, ki jih pridobijo z gibalnimi dejavnostmi ter gibalno ustvar- jalnostjo v različnih situacijah (Videmšek in Visinski, 2001). Zlasti pri predšolskih otrocih je znano, da svet in njegove dražljaje močno dojemajo tudi vizualno, torej preko vidnih dražljajev, saj tako najlažje predelujejo informacije in najpogosteje na takšne dražljaje pripravi- jo gibalni odziv. Zato so slikovna gradiva že dalj časa zelo uporaben pripomoček, pa naj gre za barvite slike v knjigah z raz- ličnih področij ali slike, ki olajšajo izvajanje določenih vaj; v vseh primerih to pomeni senzorni objekt ali sliko, ki stimulira in iz- boljša učenje (Bedenk, 2018). Takšni učni pripomočki niso nikakršna novost tudi na področju športne vadbe mlajših otrok, vsekakor naredijo vadbo bolj zanimivo in kakovostno. Manj znan pa je učinek takšnih učnih pri- pomočkov na otrokovo delovanje, in sicer kako slikovno gradivo učinkuje na nivo ak- tivacije, porabo energije, število opravljenih korakov, količino pretečenih ali prehojenih kilometrov itd., oziroma kako takšna učna gradiva fiziološko učinkujejo na otroka. Na otrokovo odraščanje vplivajo številne spremembe na področju gibalnega, te- lesnega, čustvenega, socialnega in spo- znavnega razvoja. Zato je pomembno, da biološko rast in vsa področja otrokovega razvoja merimo, preverjamo, ocenjujemo, nadziramo ter tudi korigiramo (Bala, 2007). Na področju gibalnih dejavnosti predšol- skih in šolskih otrok obstajajo številne raz- iskave tako v Sloveniji (npr. Videmšek idr., 2008; Zajec, 2009; Šimunič, Volmut in Pišot, 2010; Volmut, 2014; Žerjal, 2016; Logaj, 2018 itd.) kot v tujini (npr. Boreham in Riddoch, 2001; Trost idr., 2002; Montgomery idr., 2004; Martinez-Gomez idr., 2011; Butte idr., 2014; Puyau idr., 2016 itd.). Večina novejših raziskav je bila opravljenih s pomočjo me- rilcev porabe energije, kar je omogočalo bolj natančno in empirično obdelavo in predstavitev rezultatov (npr. Klasson– Haggebø in Anderssen, 2003; Dencker, Thorsson, Karlsson, Lindén, Eiberg, Woll- mer in Andersen, 2006). Predvsem starejše raziskave so se osredotočale na anketiranje udeležencev ali pa so z uporabo metode dvojne označene vode ali s kalorimetri ugotavljali porabo energije. Čedalje večje število takšnih raziskav nam omogočajo vedno bolj dostopni in komer- cialni merilci, ki dovoljujejo tudi merjenje na večjem vzorcu. Danes nam pridobiva- nje takšnih podatkov omogočajo naprave, kot so Fitbit, Garmin Fitness Band, Nike+ FuelBand, BodyMedia, ki so sposobne iz- meriti zgoraj opisane parametre. Vsako telesno gibanje, ki ga povzročijo skeletne mišice in se odraža v porabi energije nad ravnjo mirovanja, je definirano kot gibalna dejavnost (Caspersen, Powell, Christenson, 1985). Porabo energije lahko definiramo kot skupno porabo energije (angl. Total Energy Expenditure – TEE), ki jo sestavljajata vsaj dve komponenti. To sta poraba energije v mirovanju (angl. Resting Energy Expenditure) in dejavna poraba energije (angl. Exercise Induced Energy Expenditure). Ti dve kompo- nentni skupaj predstavljata skupno porabo energije (Malina, 2004). Raziskav z uporabo audio-vizualnih ali vi- zualnih pripomočkov in njihovih vplivov na porabo energije otrok je znatno manj. Pro- bleme pri takšnih meritvah predstavljajo tudi posebnosti predšolskih otrok; razlogi se skrivajo v hitrem upadu koncentracije, veliki odvisnosti od motivacije za delo, rela- tivno hitrega pojava utrujenosti, nezaneslji- vi izvedbi gibanja otrok in neprilagojenosti merilcev za to razvojno stopnjo. Poleg tega so vizualni pripomočki v smislu plakatov, slik ali skic, ki prikazujejo gibanje oziroma gibalno nalogo in olajšajo samo razlago, bolj redko uporabljeni. Zahtevajo namreč čas in sredstva pred samo vadbo, saj jih moramo narisati ali natisniti ter ustrezno postaviti v telovadnici. V praksi se je izka- zalo, da to zahteva nekaj časa na vadbeni uri, zlasti če ta traja le 45 minut, ali pa se učitelju zdi takšno delo odvečno. Raziskovalnih nalog, ki bi se osredotočale na specifične učne pripomočke ter njihov vpliv na porabo energije predšolskih otrok, nismo zasledili. S pričujočo raziskavo smo torej želeli ugotoviti, ali prihaja do razlik v porabi energije ter številu opravljenih ko- rakov pri športni dejavnosti predšolskih otrok, če so na vadbah uporabljena slikov- na gradiva kot učni pripomočki in če ta gradiva niso uporabljena, in ugotoviti, ali prihaja do izrazitih razlik med obema sta- rostnima skupinama, torej med starostno skupino 2- do 4-letnikov in starostno sku- pino 4- do 6-letnikov. „Metode dela Preizkušanci V raziskavo je bilo vključenih 20 preizkušan- cev, od tega 10 2- do 4-letnih otrok (7 deč- kov in 3 deklice) in 10 4- do 6-letnih otrok (6 dečkov in 4 deklice), ki so bili vključeni v organizirano športno vadbo pri športnem društvu ABC šport in obiskujejo vrtec Bre- zovica. Raziskava je bila izvedena s pisnim dovoljenjem staršev merjenih otrok. Pripomočki Za meritve telesnih značilnosti otrok smo uporabili digitalno tehtnico Sanitas (model SBF 70, Sanitas, Madrid, Španija) in stenski višinomer. Za namen raziskovalne naloge so bili upo- rabljeni merilci gibalne dejavnosti BodyMe- dia SenseWear Fit Core (2018), ki merijo nivo aktivnosti, število opravljenih korakov, porabo energije idr. Pri podatkih smo se osredotočili na število prehojenih korakov ter porabo energije, izražene v kilojoulih. Slikovna gradiva, uporabljena za namen raziskovalne naloge, so bile slike različnih živali, prevoznih sredstev ter gimnastičnih vaj. Postopek Pred izvedbo vadbene ure smo izmerili telesne značilnosti otrok (telesno maso in višino) ter pridobili podatek o mesecu in letniku rojstva, kar smo potrebovali za na- tančo izvedene in izračunane meritve v okviru programa SenseWear. Pred začetkom vadbe smo otrokom na- mestili merilnike porabe energije, ki so jih nosili skozi celotno vadbo. Po koncu vad- be smo merilnike pobrali in na računalnik prenesli zabeležene podatke. Pri obeh me- ritvah je bil na vadbeni uri za otroke posta- vljen poligon. Na obeh vadbenih enotah je bila vsebina enaka, le da so bile pri drugi glas mladih 127 meritvi uporabljena slikovna gradiva. Učna ura je bila razdeljena na tri sklope; pripra- vljalni del s tekalnimi in elementarnimi igrami, glavni del, katerega je predstavljal sklop devetih gibalnih nalog v obliki poli- gona, in zaključni del z umirjanjem. Trajanje učne ure je bilo pri obeh vadbenih enotah 60 minut. Meritve so potekale skozi celotno vadbeno uro (60 minut), za preverjanje razlik porabe energije in števila korakov je bila analizirana tudi celotna ura. Pridobljene podatke smo analizirali s statističnim programom IBM SPSS 21 in programom Microsoft Excel 2013. Vsem izmerjenim spremenljivkam smo prvotno izračunali srednje vrednosti in vrednosti razpršenosti (povprečja, standardne od- klone). Za preverjanje rezultatov znotraj skupine je bil v programu SPSS uporabljen t-test za ponovljene meritve, za preverjanje rezultatov med skupinami je bil uporabljen t-test za dva neodvisna vzorca. Hipoteze smo preverjali na ravni 5 % statističnega tveganja (p ≤ 0.05). „Rezultati V nadaljevanju bomo predstavili rezultate primerjav števila korakov, porabe aktivne in skupne energije na vadbenih enotah z uporabo slikovnih gradiv in brez njih pri otrocih, starih 2 do 6 let ter ločeno po sta- rostnih skupinah. S t-testom za ponovljene meritve smo ugotavljali, ali se število korakov, poraba aktivne energije ter poraba skupne energi- je statistično značilno razlikujejo pri pogo- ju, ko pri vadbi so ali niso prisotna slikovna gradiva. Na vadbi s slikovnimi gradivi so otroci naredili statistično značilno več ko- rakov kot na vadbi brez slikovnih gradiv ter prav tako porabili statistično značilno več tako aktivne kot tudi skupne energije (Ta- bela 1). Tabela 2 prikazuje rezultate t-testa za dva neodvisna vzorca, kjer smo ugotavljali, ali se število korakov, poraba aktivne energije ter poraba skupne energije brez uporabe slikovnih gradiv statistično značilno razliku- jejo med otroki, ki spadajo v starostno sku- pino 2- do 4-letnikov (skupina 1) ali v staro- stno skupino 4- do 6-letnikov (skupina 2). Na vadbi brez slikovnih gradiv 4- do 6-letni otroci ne naredijo statistično značilno več korakov kot 2- do 4-letni otroci. Prav tako 4- do 6-letni otroci ne porabijo statistič- no značilno več aktivne energije kot 2- do 4-letni otroci, medtem ko pri skupni porabi energije prihaja do statistično značilnih raz- lik. 4- do 6-letniki so v povprečju porabili kar za 70,9 % več kJ kot 2- do 4-letniki pri enaki vadbi. Tabela 3 prikazuje rezultate t-testa za dva neodvisna vzorca, kjer smo primerjali, ali se število korakov, poraba aktivne ter skupne energije ob uporabi slikovnih gradiv stati- stično značilno razlikujejo med 2- do 4-le- tniki in 4- do 6-letniki. Na vadbi s slikovnimi gradivi porabijo 4- do 6-letni otroci stati- stično značilno več tako aktivne kot sku- pne energije kot 2- do 4-letniki. Pri številu korakov ne prihaja do statistično značilnih razlik med starostnima skupinama. Razprava Predvidevanja, da bo poraba energije pri predšolskih otrocih večja ob uporabi sli- kovnih gradiv, smo potrdili. Tako pri aktivni kot skupni porabi energije smo zabeležili statistično značilne razlike. Prav tako smo potrdili predvidevanja, da se bo povečalo število korakov na vadbi ob prisotnosti sli- kovnih gradiv. Tabela 1 Primerjava števila korakov, porabe aktivne in skupne energije na vadbenih enotah Spremenljivka M N SD t Df p Število korakov na vadbi brez slikovnih gradiv 1877,9 20 652,3 −2,963 19 ,008 Število korakov na vadbi s slikovnimi gradivi 2118,9 20 750 Poraba aktivne energije (kJ) na vadbi brez slik 664,8 20 386,2 −2.450 19 ,024 Poraba aktivne energije (kJ) na vadbi s slikami 902,8 20 496,9 Poraba skupne energije (kJ) na vadbi brez slik 741,5 20 382,2 −2,594 19 ,018 Poraba skupne energije (kJ) na vadbi s slikami 943,1 20 487,2 M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, Df – stopnja svobode, t –testna statistika, p – sta- tistična značilnost. Tabela 2 Primerjava med prvo in drugo skupino glede števila opravljenih korakov, porabe aktivne in skupne energije na vadbenih enoti brez slikovnega gradiva Spremenljivka M Skupina N SD T Df p Poraba aktivne energije (kJ) na vadbi brez slik 506,8 1 10 167,4 −1,962 18 ,065 822,8 2 10 481,0 Poraba skupne energije (kJ) na vadbi brez slik 547,4 1 10 166,1 −2.590 18 ,018 935,6 2 10 433,9 Število opravljenih korakov na vadbi brez slik 1822 1 10 639,8 -,374 18 ,712 1933,8 2 10 694,3 M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, Df – stopnja svobode, t –testna statistika, p – sta- tistična značilnost. Tabela 3 Primerjava med prvo in drugo skupino glede števila korakov, porabe aktivne in skupne energije na vadbenih enoti s slikovnim gradivom Spremenljivka M Skupina N SD t Df p Poraba aktivne energije (kJ) na vadbi s slikami 638,2 1 10 141,7 −2,767 10,04 ,02 1167,4 2 10 587,9 Poraba skupne energije (kJ) na vadbi s slikami 688,7 1 10 189,7 −2,692 10,99 ,021 1197,5 2 10 566,9 Število opravljenih korakov na vadbi s slikami 1907,6 1 10 713,8 -1,281 18 ,217 2330,1 2 10 760,8 M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, Df – stopnja svobode, t –testna statistika, p – sta- tistična značilnost. 128 Skupna poraba energije je bila pri predšol- skih otrocih na celotni vadbeni uri, ko smo uporabili slike kot učni pripomoček, za 27,1 % večja kot pri vadbeni uri, ko slik nismo uporabili. Prav tako je bila poraba aktivne energije na celotni vadbeni uri, kjer smo uporabili slikovna gradiva, za 35,8 % večja kot pri vadbeni uri, ko slikovna gradiva niso bila uporabljena. Rezultati nakazujejo, da lahko uporaba slik kot učnih pripomočkov bistveno poveča porabo energije predšol- skih otrok pri vadbi. Pridobljeni rezultati so nam omogočali tudi vpogled v razliko opravljenih korakov na vadbah brez in s slikovnimi gradivi. Ugotovili smo, da se je število korakov na vadbeni uri z uporabo slik povečalo za 12,8 %, kar nakazuje, da z uporabo slik kot učnih pripomočkov lahko posledično vplivamo na bistveno večjo opravljeno razdaljo znotraj posamezne vadbene enote oziroma da bistveno vpli- vamo na povečanje gibanja pri otrocih. Primerjava med obema starostnima skupi- nama je pokazala, da na vadbi brez upora- be slikovnih gradiv ne prihaja do bistvenih razlik pri porabi aktivne energije, čeprav so 2- do 4-letni otroci porabili nekoliko manj energije kot 4- do 6-letni otroci. Enako ni prihajalo do bistvenih razlik pri številu opravljenih korakov med obema starostni- ma skupinama; mlajši udeleženci so kljub temu opravili v povprečju nekoliko manj korakov kot starejši. Zgolj pri skupni porabi energije so 4- do 6-letniki porabili bistveno več energije kot 2- do 4-letniki. Vzroke lah- ko med drugim iščemo tudi v anatomskih in fizioloških spremembah otrok. V raziskavi Puyau-a idr. (2016) so na vzorcu 199 otrok, starih med 3 in 5 let, ugotovili, da se sku- pna poraba energije med telesno dejavno- stjo pri otrocih povečuje s starostjo zaradi povečanja količine mišične mase ter boljše gibalne učinkovitosti. Tudi Puketa (2015) je v svoji raziskavi ugotavljanja gibalnih navad otrok starosti med enim in petim letom ugotovila, da skupna gibalna dejavnost li- nearno narašča do petega leta starosti. Ko smo primerjali rezultate med obema starostnima skupinama ob uporabi slikov- nih gradiv na vadbah, so se pokazale sta- tistično značilne razlike tako v aktivni kot skupni porabi energije. Rezultati kažejo, da imajo slikovna gradiva bistveno večji vpliv na 4- do 6-letnike kot na 2- do 4-letnike. Do pomembnejših razlik ni prišlo le pri številu korakov, kjer je starejša skupina sicer opravi- la nekoliko več korakov kot mlajša. Zaključki mnogih raziskav nas spodbujajo k zdravemu načinu življenja, saj znanstveniki ugotavljajo, da nas je tehnološki napredek pahnil v sedeč in pasiven način življenja, ki se mu ne moremo ali pa nočemo upreti (Videmšek idr., 2008; Šimunič, Volmut in Pi- šot, 2010; Zajec idr., 2010; Volmut, 2014). Po- sledično trpi tudi gibalna učinkovitost vseh, zlasti otrok, ki je dokazano pomembna raz- sežnost že od rojstva dalje. Zato je treba v današnjem času omogočiti otrokom, da so poleg neorganizirane športne dejavnosti deležni tudi kakovostne športne vadbe pod strokovnim vodstvom s čim večjim učinkom tudi preko uporabe raznovrstnih učnih pripomočkov. Ker postajajo strokovno vodene športne dejavnosti, namenjene predšolskim in šol- skim otrokom, čedalje bolj priljubljene, so zahteve po njihovi kakovosti in zadovolje- vanju otrokovih potreb po igri in gibanju čedalje višje. Zato je priporočljivo, da so omenjeni programi prilagojeni interesu, ra- zvojni stopnji in potrebam otrok, saj bomo otrokom preko vključevanja v redno špor- tno dejavnost omogočili njihov optimal- ni razvoj ter pozitivno vplivali na njihovo zdravje (Zajec idr., 2010). Pri analizi rezultatov moramo vsekakor upoštevati majhen vzorec otrok (N = 20) zaradi njihove specifičnosti v predšolskem obdobju. V prihodnosti bi bilo potrebno opraviti podobno študijo na večjem vzor- cu otrok, prav tako bi lahko meritve opravili tudi za otroke prvega, drugega in tretjega triletja osnovne šole ter naredili primerja- vo vpliva slik kot učnih pripomočkov med različnimi starostnimi skupinami. Lahko bi izmerili tudi porabo energije v vrtcih in šo- lah, kjer je takšnih pripomočkov zelo veliko, in tam, kjer jih primanjkuje. Pri meritvah je prihajalo do določenih problemov, še posebej je bilo moteče, da merilci niso bili izdelani posebej za razvoj- no stopnjo predšolskih otrok. Občasno je prihajalo do polzenja merilcev z rok, kar je lahko pripomoglo k temu, da se podatki niso zabeležili. Nekateri otroci so na za- četku odklanjali nošenje merilcev, saj niso razumeli, kakšen je njihov namen. Druge je med samo vadbo merilec občasno zmotil, predvsem mlajšo skupino otrok, saj so ta- krat preusmerili pozornost z vadbe na zvok, ki ga je sprožil merilec, ali pa na utripanje luči, ki jo proizvaja merilec ob merjenju. Z raziskavo smo dokazali, da otroci pri or- ganizirani športni dejavnosti porabijo veli- ko energije, še posebej, če so v vadbo vklju- čena slikovna gradiva kot učni pripomočki. Menimo, da lahko tako na zabaven in pri- jeten način pozitivno vplivamo na otrokov celostni razvoj. Uspešnost oziroma učinko- vitost vadbe torej nedvomno pogojujejo predvsem učitelji in vzgojitelji, ki ustrezno načrtujejo in izvajajo vadbo s sodobnimi športnimi in učnimi pripomočki, ki so pri- lagojeni razvojni stopnji otrok. „Sklep Zdravje otrok je v veliki meri povezano z otrokovim gibanjem, zato so vzgojiteljice in športni pedagogi, ki delujejo na podro- čju gibalnih dejavnosti predšolskih otrok, ključni za spodbujanje njihovega celostne- ga razvoja. Menimo, da bi bilo potrebno v prihodnje več raziskovalne pozornosti nameniti objektivnemu merjenju gibalne dejavnosti otrok z uporabo merilnikov porabe ener- gije, ki bi bili posebej prilagojeni njihovi razvojni stopnji ob vzporedni uporabi an- ketnega vprašalnika za pridobivanje kvali- tativnih podatkov o vrsti in obliki športne dejavnosti otrok. „Literatura 1. Bala, G. (ur.). (2007). Antropološke karakteri- stike i sposobnosti predškolske dece. Novi Sad: Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja. 2. Bedenk, J. (2018). Vpliv slikovnih gradiv kot učnih pripomočkov na porabo energije pred- šolskih otrok pri organizirani športni vadbi (Di- plomska naloga). Univerza v Ljubljani, Fakul- teta za šport, Ljubljana. 3. Boreham, C. in Riddoch, C. (2001). The physi- cal activity, fitness and health of children. Jo- urnal of Sports Sciences, 19(12), 915−929. 4. Butte, N. F., Wong, W. W., Jong Soo, L., Adolph, A. L., Puyau, M. R. in Zakeri, I. F. (2014). Prediction of Energy Expenditure and Physi- cal Activity in Preschoolers. Medicine & Scien- ce in Sports & Exercise, 46(6), 1216−1226. 5. Caspersen, C. J., Powell, K. E. in Christenson, G. M. (1985). Physical activity, exercise, and physical fitness. Public Health Report, 100(2), 126−131. 6. Dencker, M., Thorsson, O., Karlsson, M. K., Lindén, C., Eiberg, S., Wollmer, P. in Andersen, L. B. (2006). Daily physical activity related to body fat in children aged 8-11 years. Pediatri- cs Journal, 149(1), 38 – 42. 7. Klasson – Haggebø, L. in Anderssen, S. A. (2003). Gender and age differences in relati- on to the recommendation of physical acti- vity among Norvegian children and youth. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sport, 13(5), 293 – 298. glas mladih 129 8. Logaj, T. (2018). Vpliv različnih učnih oblik na porabo energije predšolskih otrok med športno dejavnostjo (Magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Lju- bljana. 9. Malina, R. M., Bouchard, C. in Bar-Or, Od. (2004). Growth, maturation, and physical acti- vity. Champaign: Human Kinetics. 10. Martinez-Gomez, D., Eisenmann, J. C., Tucker, J., Heelan, K. A. in Welk, G. J. (2011). Associa- tions between moderate-to-vigorous physi- cal activity and central body fat in 3-8-year- -old children. International journal of Pediatric Obesity, 6(2), 611−614. 11. Merilnik porabe energije BodyMedia Sen- seWear Fit Core (2018). BestBuy. Pridoblje- no iz https://www.bestbuy.com/site/bo- dymedia-fit-core-armband/3440553.p?sku Id=3440553 12. Montgomery, C., Reilly, J. J., Jackson, D. M., Kelly, L. A., Slater, C., Paton, J. Y. in Grant, S. (2004). Relation between physical activity and energy expenditure in a representative sample of young children. The American Jo- urnal of Clinical Nutrition, 80(3), 591−596. 13. Puketa, D. (2015). Gibalne navade otrok do pe- tega leta starosti (Diplomsko delo). Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Koper. 14. Puyau, M. R., Adolph, A. L, Liu, Y. Wilson, T. A., Zakeri, I. F. in Butte N. F. (2016). Energy Cost of Activities in Preschool-Aged Children. Jour- nal of Physical Activity and Health, 13(1), 11−16. 15. Šimunič, B., Volmut, T. in Pišot, R. (2010). Otro- ci potrebujemo gibanje. Koper: Univerza na primorskem, Znanstveno raziskovalno sredi- šče, Inštitut za kineziološke raziskave, Univer- zitetna založba Annales. 16. Trost, S. G., Pate, R. R., Sallis, J. F., Freedson, P. S., Taylor, W. C:, Dowda, M. in Sirard, J. (2002). Age and gender differences in objectively measured physical activity in youth. Medi- cine and Science in Sports and Exercise, 34(2), 350–355. 17. Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport. 18. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 19. Videmšek, M., Karpljuk, D., Videmšek, D., Breskvar, P. in Videmšek, T. (2018). Prvi koraki v svet športa. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 20. Videmšek, M., Štihec, J. in Karpljuk, D. (2008). Analysis of preschool physical education. Ljubljana: Faculty od sport, Institute of sport. 21. Volmut, T. (2014). Z merilnikom pospeška iz- merjena gibalna/športna aktivnost mlajših otrok in analiza izbranih intervencij (Doktorska disertacija). Univerza na Primorskem, Peda- goška fakulteta, Koper. 22. Zajec, J. (2009). Povezanost športne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih staršev z izbranimi dejavniki zdravega načina življenja (Doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 23. Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. in Šimunič, B. (2010). Otrok v gibanju doma in v vrtcu. Koper: Univerza na Primorskem, Znan- stveno-raziskovalno središče Koper – Inštitut za kineziološke raziskave, Univerzitetna za- ložba Annales. 24. Žerjal, K. (2016). Z merilnikom pospeška iz- merjena gibalna/športna aktivnost zamejskih otrok starih od 3. do 6. leta (Diplomsko delo, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakul- teta). Pridobljeno iz https://share.upr.si/PEF/ EDIPLOME/DIPLOMSKE_NALOGE/Zerjal_Kri- stina_2016.pdf Jan Bedenk, dipl. šp. vzg. janbedenk46@yahoo.com 130 Activities of football referees during match-play Abstract Football referee has an important role in the modern game, as his judgment of playing situations may have a decisive influence on the outcome of the match. The purpose of this article is to describe physical activities of quality football referees during match- play from mechanical and physiological aspect. Research findings have shown that during a competitive match referee may cover 9-13 km, of which 4-18% is covered at high intensity. High- to low-intensity activity ratio may be defined as 1:4.3. Regarding match physiological responses, it has been reported that mean match heart rate is between 162 and 165 beats per minute, which totals up to approximately 85% of maximal heart rate. Mean match oxygen uptake (VO2) is about 80% of VO2max. Blood lactate concen- tration has been reported to be approximately 5 mmol/L; however, concentrations as high as 14 mmol/L have been observed at the end of the second half. Concerning exercise planning we would like to stress the importance of speed endurance training and speed training with a prior development of aerobic fitness, as optimal physical fitness is required for quality football refereeing. Key words: football referee, activities, exercise planning. Izvleček Nogometni sodnik ima pomembno vlogo v nogometu, saj lahko njegova presoja igralnih situacij odločilno vpliva na izid tekme. Namen prispevka je predstaviti obremenitev kako- vostnih nogometnih sodnikov med tekmo z mehanskega in fiziološkega vidika. Ugotovitve referenčnih raziskav kažejo, da sodnik med tek- mo opravi med 9 in 13 kilometrov poti, od tega 4–18 % razdalje preteče z visoko intenzivno- stjo. Razmerje med visoko in nizko intenzivno- stjo znaša 1 : 4,3. Kar se tiče fizioloških odzivov na tekmo, je bilo ugotovljeno, da se povprečna frekvenca srčnega utripa med tekmo giba med 162 in 165 utripi na minuto, kar znese za pribli- žno 85 % maksimalne srčne frekvence. Privzem kisika (VO2) v povprečju šteje okoli 80 % VO2max, vsebnost laktata v krvi pa približno 5 mmol/l, s tem, da so ob koncu drugega polčasa zabeležili tudi vrednosti, visoke 14 mmol/l. Pri načrtova- nju kondicijske priprave sodnika poudarjamo pomembnost treninga hitrostne vzdržljivosti in hitrosti s predhodnim razvojem aerobne vzdržljivosti, saj je optimalen telesni fitnes pravzaprav predpogoj za kakovostno sojenje nogometnih tekem. Ključne besede: nogometni sodnik, obremenitve, načrtovanje vadbe. Miro Hristov Obremenitve nogometnih sodnikov med tekmo Vir: https://www.delo.si/images/slike/2019/05/30/541007.jpg glas mladih 131 „Uvod 1. junija letos ob 21. uri je Damir Skomina v Madridu kot prvi Slovenec v zgodovini s piskom v piščalko označil začetek velikega finala nogometne Lige prvakov, ki sta ga odigrala angleška prvoligaša Tottenham in Liverpool. Nogometni navijači med ogle- dom tako pomembnih tekem svojo pozor- nost v prvi vrsti namenjajo igralcem svojih ekip, v tem prispevku pa v ospredje posta- vljamo sodniško ekipo, ki je nepogrešljiv del vsake uradne nogometne tekme. Ker je nogometna igra s časom postala vse hitrej- ša in agresivnejša, nogometaši pa vse bolj tehnično in taktično usposobljeni, so tem spremembam morali slediti tudi sodniki in na igrišču v skladu s svojim znanjem in usposobljenostjo uveljavljati pravila, ki se prav tako spreminjajo v korist hitrejše in napadalnejše igre. Iz tega sledi, da mora sodobni nogometni sodnik poleg dobre psihološke pripravljenosti in natančnega poznavanja pravil nogometne igre ustre- zno skrbeti tudi za svojo kondicijsko pripra- vo. V prispevku predstavljamo ugotovitve raziskav v zvezi s fiziološko in mehansko obremenitvijo kakovostnih nogometnih sodnikov med sojenjem tekem in podaja- mo smernice za načrtovanje kondicijskega treninga sodnika. Vrhunski sodnik med tekmo opravi 9–13 kilometrov poti, doseže približno 85–90 % maksimalne frekvence srčnega utripa ter približno 70–80 % vrednosti maksimalne- ga privzema kisika (VO 2max ). 4–18 % skupne opravljene razdalje preteče z visoko inten- zivnostjo, vrednosti laktata se gibljejo v rangu 4–5 mmol/l, med samo tekmo pa lahko narastejo tudi do 14 mmol/l (Casta- gna, Abt in D’Ottavio, 2007). Vse to nakazu- je, da mora biti kakovosten delivec pravice odlično kondicijsko pripravljen, da lahko svoje znanje in razumevanje nogometne igre ustrezno zastopa na igrišču. Če se ozremo na zgornje vrednosti, pri- demo do spoznanja, da je za kakovostno sojenje nogometnih tekem zahtevan kom- pleksen sklop gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. Podlago jim predstavlja ae- robna kapaciteta oz. vzdržljivost, že zaradi velikih opravljenih razdalj; po Ušaju (2003) bi lahko to sposobnost opredelili kot dol- gotrajno vzdržljivost, saj nogometni polčas traja 45 minut, napori, ki definirajo ome- njeno sposobnost, pa trajajo od 3 minut do ene ure. Sledi anaerobna kapaciteta, ki zajema sposobnost hitrostne vzdržljivo- sti, saj mora sodnik v določenih trenutkih tekme hitro menjavati položaje na igrišču ter ob tem ohranjati ali celo večati hitrost gibanja. Tudi vrednosti laktata, ki jih sodnik doseže med igro, nakazujejo veliko po- trebo po visoki anaerobni kapaciteti. Sam trening hitrosti je prav tako nepogrešljiv del kondicijske priprave, saj mora sodnik v številnih primerih (protinapad, dolga podaja ipd.) v najhitrejšem možnem času priteči na mesto dogajanja, da mu ne bi zaradi prevelike oddaljenosti od igralne situacije kakšna stvar ušla iz vidnega polja. Poleg omenjenih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti ne smemo zanemariti mišične moči in gibljivosti, zato je potrebno pozor- nost v kondicijski pripravi nameniti tudi njima. Predpostavimo lahko, da nogome- tni sodnik potrebuje celostno obravnavo v smislu kondicijske priprave s poudarkom na dolgotrajni vzdržljivosti, hitrostni vzdr- žljivosti ter hitrosti, prav tako pa se mora posvetiti splošni mišični moči in gibljivosti. „Mehanska obremeni- tev Opravljena razdalja V Tabeli 1 so prikazane opravljene razdalje sodnikov na različnih tekmovalnih ravneh. Domnevamo lahko, da so opažene razlike povezane z nivojem tekmovanja ter različ- nimi sodniškimi strategijami, ki se jih po- služujejo delivci pravice visokega tekmo- valnega ranga. Prav tako opazimo razlike med sodniki različnih narodnosti, saj se v vsaki državi igra drugačen stil nogometa, kar se posledično pozna tudi na opravljeni razdalji med tekmo. Nekoliko manjše šte- vilo opravljenih kilometrov ugotovimo pri tekmah nižjega ranga, kar lahko pojasnimo z dejstvom, da na tekmah nižje kakovosti tudi igralci pretečejo manj, tempo igre pa je izrazito počasnejši kot na tekmah visoke- ga ranga. Costa idr. (2013) so opazovali 11 brazilskih sodnikov na 35 tekmah. V prvem polčasu so v povprečju opravili 5.219 metrov raz- dalje, v drugem pa 5.230 metrov, skupaj torej približno 10,5 kilometrov. Izračunali so tudi povprečno in maksimalno hitrost merjencev v obeh polčasih. Povprečna hitrost za prvi polčas je znašala 6,6 km/h, za drugi pa 6,4 km/h, kar pomeni, da so bili sodniki v drugem polčasu statistično značilno počasnejši. Vendar pa se razlika ni pokazala v maksimalni hitrosti, ki je za prvi polčas v povprečju znašala 19,3 km/h, za drugi pa 19,4 km/h. Čeprav ni šlo za tekme prve brazilske lige, ampak za prvenstvo se- verovzhodne brazilske regije, so izmerjene opravljene razdalje primerljive s tistimi, ki smo jih predstavili v Tabeli 1. Weston, Drust in Gregson (2011) so želeli raziskati razmerje med intenzivnostjo tek- movalne obremenitve elitnih sodnikov in igralcev na istih tekmah. Opazovali so 18 prvorazrednih nogometnih sodnikov angleške FA Premier League (prve držav- ne angleške lige) na 236 tekmah v sezoni 2008/09. Ugotovili so, da je bila skupna opravljena razdalja sodnikov večja od raz- dalje igralcev, povprečno pa je znašala 11.280 metrov v primerjavi z 10.794 metri, ki so jih opravili nogometaši. Med obema skupinama ni bilo statistično značilnih raz- lik v opravljeni poti s tekom visoke hitrosti (v povprečju 716 metrov sodniki, 703 metre igralci), ampak so se te pokazale pri sprintu Tabela 1 Skupna opravljena razdalja nogometnih sodnikov na različnih tekmovalnih nivojih (Castagna idr., 2007) Nivo tekmovanja (n) Narodnost Opazovane tekme Razdalja (m) Mednarodni (7) Mednarodna Vrhunske mednarodne 9.736 ± 1.077 Državni (6) Japonska Prva japonska liga 10.168 ± 756 Državni (18) Avstralska Prva avstralska liga 9.408 ± 838 Državni (13) Angleška Prva-četrta angleška liga 9.438 ± 707 Državni (33) Italijanska Prva italijanska liga 11.469 ± 983 Državni prvega ranga (12) Danska Prva danska liga 10.070 ± 130 Državni visoke ravni (15) Danska Druga danska liga 9.940 ± 190 Elitni državni (13) Italijanska Prva italijanska liga 12.956 ± 548 Mednarodni (13) Evropske države Evropske pokalne 11.218 ± 1.056 Nižja raven (14) Angleška Tekme nižjega nivoja 7.496 ± 1.122 n – število merjencev; m – metri (povprečje ± standardni odklon). 132 (153 metrov sodniki, 262 metrov nogome- taši). Dejavnosti med tekmo Mallo, Navarro, Garcia-Aranda in Helsen (2009) so raziskovali dejavnosti enajstih elitnih nogometnih sodnikov med tekma- mi na FIFA Pokalu konfederacij leta 2005 v Nemčiji. Izmerjena povprečna opravlje- na razdalja je znašala 10.218 metrov, brez statistično značilne razlike med obema polčasoma. Opazovali so vrsto dejavnosti v odnosu na količino opravljene razdalje. V Tabeli 2 so prikazane razdalje, opravljene v različnih gibalnih kategorijah (stanje, hoja, lahkoten tek, hiter tek in sprint). Kategorije so bile v odstotek pretvorjene glede na čas, porabljen zanje. Za stanje na mestu lahko opredelimo tiste dejavnosti, ki jih ne more- mo smatrati kot hojo, torej različna gibanja okoli svoje osi oz. kratke premike v majh- nem obsegu. Sodniki so stali 37,1 % in hodi- li 26 % tekme, srednje intenzivna dejavnost (lahkoten tek) je zajemala 20,2 %, preosta- nek časa pa so porabili za hitrejši tek (8,9 %) in tek z visoko hitrostjo (7,7 %). Razdalja, ki jo sodniki pretečejo z visoko hitrostjo, je eden najboljših pokazateljev njihove zmo- gljivosti – merjenci iz te študije so pri visoki hitrosti tekli 37 % dlje kot pa tisti, ki so jih opazovali med kadetskim (U-17) svetovnim prvenstvom na Finskem leta 2003 (Mal- lo, Navarro, Garcia-Aranda, Gilis in Helsen, 2007). Mallo idr. (2009) so ugotovili, da je bila telesna učinkovitost sodnikov zmanj- šana po petminutnem intervalu, v katerem so bili najbolj intenzivni, ta upad pa je prav tako trajal 5 minut. Ta podatek nakazuje, da delivci pravice občutijo začasno utrujenost tekom tekme. Razmerje med dejavnostjo in odmorom Razmerje med visoko in nizko intenzivno dejavnostjo oz. med dejavnostjo in od- morom bi lahko definirali številsko, in sicer z razmerjem 1 : 4,3. To pomeni, da se v povprečju visoko intenziven tek pojavi na vsakih 4 do 5 nizko intenzivnih tekov. Upo- števajoč opravljeno razdaljo med tekmo, so razmerja med visoko in nizko intenziv- nostjo 1 : 33 za angleško nižjo raven, 1 : 6,3 za danski prvi rang oz. visok nivo, 1 : 5,8 za italijansko elitno raven, 1 : 5,5 za italijansko Serie A (prvo državno ligo) ter 1 : 6,8 za so- dnike na mednarodnem nivoju. Dodamo še lahko, da sodniki nižje ravni opravijo zgolj 58 % (povprečno 7.496 metrov) raz- dalje elitnih sodnikov, prav tako pa je opa- žen statistično značilen upad dejavnosti v drugem polčasu (Castagna idr., 2007). To je jasen znak za nabirajočo se utrujenost, saj se kakovost gibalnih vzorcev značilno po- slabša po prvem polčasu. Pomembno je, da nogometni sodnik zna razločiti, kdaj je potrebno med igro nujno zvišati intenzivnost in tudi prehajati v sprint (npr. v primeru protinapada ali v trenutkih, ko tekma preide v odločilno obdobje in je tudi sama intenzivnost igre na visokem nivoju – običajno ob koncu) ter kdaj je dovoljen počitek in je možno na različne načine varčevati z energijo (npr. ob statič- ni igri ali med nizko intenzivnimi obdobji, ko lahko sodnik samo z dobrim postavlja- njem na igrišču privarčuje ogromno ener- gije za visoko intenzivna obdobja tekme). Kakovosten delivec pravice zna ustrezno porazdeliti dejavnost in odmor ter se mu v nobenem trenutku ne pripeti, da bi zaosta- jal za igralci – njegova intenzivnost vedno ustreza intenzivnosti igralne situacije. „Fiziološki odzivi Frekvenca srčnega utripa V Tabeli 3 so predstavljene povprečne vrednosti frekvence srčnega utripa nogo- metnih sodnikov med tekmami nekaterih tekmovanj visoke ravni. Med obema polča- soma ni bilo zaznanih statistično značilnih razlik, čeprav se je mehanska obremenitev zmanjševala proti koncu tekme. To lahko razložimo s tem, da se ob dolgo trajajoči vadbi srčno-žilni sistem nekaj časa prilagaja na obremenitev in se včasih odzove z za- kasnitvijo, čeprav se delovna obremenitev ne poveča oz. se celo zmanjša. Pri danskih sodnikih je bila frekvenca utripa v razponu od 150 do 170 utripov/minuto 56 % celo- tnega časa, nad 170 utripi/minuto pa 27 % časa. Srčni utrip je presegal 90 % maksimal- nega več kot 25 minut. Najvišja opažena frekvenca je znašala 196 utripov/minuto, medtem ko so pri angleških sodnikih za- beležili najvišjo pri 200 utripih v eni minuti. Naštete vrednosti odražajo ponavljajoče se epizode anaerobnih obremenitev ob že prevladujoči aerobni dejavnosti. Helsen in Bultynck (2004) sta ugotovila visoko variabilnost frekvence srčnega utri- pa pri sodnikih, ki so sodili na evropskem prvenstvu reprezentanc leta 2000. Opa- zovala sta 17 izkušenih glavnih sodnikov in pomočnikov prvega ranga iz Združenja evropskih nogometnih zvez (UEFA), ki so prihajali iz različnih evropskih držav. Med obema skupinama sodnikov se je pokaza- la statistično značilna razlika pri frekvenci srčnega utripa v mirovanju – sodniki v povprečju 52 ± 7 utripov/minuto, pomoč- niki 59 ± 6 utripov/minuto. Maksimalna frekvenca med tekmo je za glavne sodnike znašala povprečno 179 ± 9 utripov/minuto, za pomočnike pa 181 ± 9 utripov/minuto in je bila višja med tekmami kot pa med laboratorijskimi testiranji. Prav tako je ma- ksimalen utrip približno sovpadal s formulo Tabela 2 Povprečna opravljena razdalja (v metrih) in standardni odklon za različne dejavnosti v obeh polčasih tekme (Mallo idr., 2009) Prvi polčas Drugi polčas Skupaj Stanje na mestu 1.004 ± 16 973 ± 113 1.977 ± 187 Hoja 1.120 ± 114 1.064 ± 85 2.184 ± 162 Lahkoten tek 1.310 ± 153 1.216 ± 135 2.526 ± 230 Hitrejši tek 812 ± 97 798 ± 129 1.611 ± 204 Tek z visoko hitrostjo 932 ± 174 989 ± 238 1.920 ± 399 Skupaj 5.178 ± 363 5.040 ± 398 10.218 ± 643 Tabela 3 Frekvenca srčnega utripa (povprečje ± standardni odklon) med tekmo (Reilly in Gregson, 2006) Tekmovanje n Frekvenca srčnega utripa (utripov/minuto) Prva angleška liga 14 165 ± 8 Prva italijanska liga 18 163 ± 5 Prva in druga danska liga 27 162 ± 25 UEFA evropsko prvenstvo 2000 17 155 ± 16 n – število merjencev. glas mladih 133 ‚220 – starost v letih‘. V povprečju so sodni- ki oz. pomočniki tekme sodili pri 85 ± 5 % oz. pri 77 ± 7 % njihove maksimalne srčne frekvence. Krustrup idr. (2009) so v svojo študijo vklju- čili 15 glavnih sodnikov in 15 pomočnikov, vsi pa so imeli FIFA licenco in večletne iz- kušnje na mednarodnih tekmah. Glavne sodnike so analizirali na šestih tekmah članskih reprezentanc, dveh U-21 repre- zentančnih tekmah, petih tekmah Lige prvakov (elitnega evropskega klubskega tekmovanja) in dveh tekmah Pokala UEFA (drugorazrednega evropskega klubskega tekmovanja). Pomočnike sodnikov so spre- mljali skozi petletno obdobje (2003–2008) na osmih tekmah članskih reprezentanc, petih U-21 reprezentančnih tekmah in dveh tekmah Lige prvakov. Povprečna fre- kvenca srčnega utripa je za sodnike znašala 151 ± 9 utripov/minuto, za pomočnike pa 124 ± 15 utripov/minuto. Pri glavnih sodni- kih se frekvenca ni bistveno spreminjala skozi tekmo, medtem ko je bila pri pomoč- nikih 11–13 utripov/minuto nižja od 45. do 60., od 60. do 75. in od 75. do 90. minute v primerjavi z uvodnim obdobjem tekme (prvih 15 minut). Za glavne sodnike je pov- prečen utrip štel 85 ± 3 %, za pomočnike pa 77 ± 5 % maksimalnega srčnega utripa, doseženega med tekmo (sodniki 177 ± 12, pomočniki 161 ± 13 utripov/minuto). Frekvenca srčnega utripa je dober pokaza- telj tekmovalne intenzivnosti nogometnih sodnikov, pri načrtovanju vadbenega pro- cesa pa ne gre zanemariti visokih deležev maksimalnega utripa, ki jih delivci pravice dosežejo med samo tekmo. Prav tako so vrednosti srčne frekvence rahel pokazatelj vsebnosti laktata v krvi ter vključenosti ae- robnega sistema (Castagna idr., 2007). Vključenost aerobnega sistema Med povprečno tekmo visokega ranga so- dnik 53–56 % časa deluje pri 70–90 % srč- ne frekvence in 28–33 % časa v območju nad 90 % maksimalnega utripa (Castagna idr., 2007). Iz tega je možno sklepati, da je med sojenjem nogometne tekme aerobni metabolizem močno obremenjen. Čeprav ima zgolj opazovanje srčnega utripa svoje omejitve pri ocenjevanju aerobne vključe- nosti, pa gre za prikladen in lahko izvedljiv način in je zato pogosto v uporabi. Razi- skovalci so poskušali določiti povprečen privzem kisika (VO 2 ) med tekmo in s tem aerobno vključenost, in sicer tako, da so iz- koristili linearno povezanost frekvence srč- nega utripa in VO 2 , do katere je prišlo med laboratorijskim testiranjem (stopnjevanim tekom na tekalni stezi do izčrpanosti). Ocenjeno je bilo, da aerobna vključenost med tekmami znaša 81 % maksimalnega privzema kisika (VO 2max ), ki je bil dosežen med laboratorijskimi testiranji. Med različ- nim tekmovalnimi ravnmi ni bilo zaznanih pomembnih razlik – elitni sodniki so med igro v povprečju delovali na 80,5–81 %, nižje kvalificirani delivci pravice pa na 80 % VO 2max (Castagna idr., 2007). Slednji kljub upadu dejavnosti v drugem polčasu niso pokazali statistično značilnih sprememb pri privzemu kisika (81 % VO 2max prvi polčas, 79 % VO 2max drugi polčas). Pri sodnikih prvega ranga pa so se pokazali nekoliko nasprotu- joči si rezultati. Za sodnike prve angleške lige je v drugem polčasu privzem kisika znašal 2,5 % manj kot v prvem, pri danskih prvokategornikih pa ni bilo zaznanih razlik, čeprav so v drugem polčasu znižali pogo- stost najbolj zahtevnih dejavnosti, kot sta npr. visoko intenziven in vzvraten tek. Čeprav aerobna pripravljenost predstavlja eno ključnih komponent tekmovalne učin- kovitosti, pa pri delivcih pravice ni bilo opa- ženih visokih absolutnih vrednosti VO 2max . Stølen, Chamari, Castagna in Wisløff (2005) navajajo številke v rangu od 40 do 56 ml/ kg/min, povprečja pa se gibljejo okoli 46–51 ml/kg/min. Caballero idr. (2011) so testirali 22 španskih državnih sodnikov in izračunali povprečen maksimalen privzem kisika, ki je znašal 48,7 ± 4,3 ml/kg/min. Pri angleških prvoligaških delivcih pravice pa so bile ugotovljene nekoliko višje vredno- sti, in sicer 50,9 ± 5,7 ml/kg/min (Castagna idr., 2007). Podatki o aerobnih zahtevah sojenja nogo- metne tekme, ki so na voljo, potrjujejo, da je aerobni sistem med igro močno obre- menjen, vendar pa je potrebno biti pozo- ren pri interpretaciji rezultatov, pridoblje- nih z laboratorijskim razmerjem med srčno frekvenco in VO 2 , saj ti predstavljajo zgolj oceno tekmovalne intenzivnosti in lahko precenjujejo dejansko aerobno obremeni- tev nogometnih sodnikov. Laktat v krvi V primerjavi z nogometnimi igralci je za sodnike na voljo dosti manj podatkov o koncentraciji laktata v krvi med tekmo. Pri danskih prvokategornikih in sodnikih viso- kega standarda so z odvzemom vzorcev krvi izmerili vsebnost laktata 4,8 mmol/l po koncu prvega polčasa in 5,1 mmol/l po koncu drugega (Castagna idr., 2007). Gre za podobne vrednosti, kot so jih zabeležili tudi pri nogometaših enakega tekmoval- nega ranga v enakem časovnem obdobju, torej po koncu obeh polčasov. Potrebno je upoštevati, da med posame- zniki obstajajo velike individualne razlike v koncentraciji laktata v krvi, visoka varia- bilnost pa je verjetno posledica različnih intenzivnosti dejavnosti pred odvzemom vzorca krvi. Castagna idr. (2007) poročajo o koncentracijah, visokih 14 mmol/l di- rektno po koncu drugega polčasa, ki so statistično značilno višje od najvišjih vre- dnosti po koncu prvega polčasa. Te ugo- tovitve jasno kažejo, da imajo elitni sodniki visoko vsebnost laktata v krvi v ključnih trenutkih tekme. Italijanski delivci pravice so med sojenjem prijateljskih tekem med prvim polčasom pridelali nekoliko več kot 7 mmol/l, vsebnost laktata pa je bila med igro značilno višja kot po ogrevanju (2,1 ± 0,5 mmol/l). Krustrup idr. (2009) so v svoji študiji mednarodnih sodnikov izmerili 3,4 ± 2,3 mmol/l po prvem polčasu ter 4,6 ± 3,3 mmol/l po drugem, za pomočnike pa je vsebnost laktata v krvi znašala 2,8 ± 1,4 mmol/l med odmorom in 2,8 ± 2,6 mmol/l po tekmi. Izmerjene vrednosti nakazujejo, da bi za kakovosten razvoj nogometnega sodnika lahko bila pomembna tudi t. i. laktatna to- leranca, čeprav koncentracija laktata v krvi med tekmo ni nujno zanesljiv kazalec nje- gove zmogljivosti oz. telesne pripravljeno- sti. Prav tako je na voljo premalo podatkov, ki bi poglobljeno predstavili značilnosti produkcije laktata nogometnih sodnikov med igro. „ Izhodišča načrtovanja vadbe Načrtovanje kondicijske priprave je bi- stvena komponenta za razvoj vrhunskega sodnika, saj zagotavlja napredovanje in omogoča objektivno vrednotenje lastnega dosežka, prav tako pa je v pomoč pri razu- mevanju pomembnosti treninga za izbolj- šanje individualne predstave. Cilji tovrstne- ga načrtovanja programa vadbe obsegajo: – izboljšanje za sodnika pomembnih gi- balnih sposobnosti s poudarkom na hi- trostni vzdržljivosti in hitrosti; – izboljšanje rezultatov preizkusov telesne pripravljenosti; – izboljšanje splošne telesne priprave, po- čutja in samopodobe; 134 – kakovostno sojenje nogometnih tekem in dobra pripravljenost na vseh 90 mi- nut; – napredovanje na višje liste sodnikov. V pripravljalnem obdobju priporočamo najprej trening srednje intenzivnosti z na- vajanjem na tekaško obremenitev. Tako do- sežemo izboljšanje aerobne vzdržljivosti (z uporabo metode neprekinjenega napora) v namen zagotovitve zadostne pripravlje- nosti na zvišanje intenzivnosti v nadaljnjih fazah treninga. Pozornost namenimo tudi razvoju splošne moči. Po dveh do treh te- dnih preidemo na trening visoke intenziv- nosti, predvsem hitrostne vzdržljivosti in hitrosti – uporabimo metodo s ponavljanji, po možnosti pa se trening izvaja na nogo- metnem igrišču, kjer lahko sodniku približa- mo tekmovalne pogoje. Aerobni energijski sistem smo do tega trenutka že pripravili na zahteve visoko intenzivne obremeni- tve in na hitro regeneracijo po vadbenih enotah, glavni cilj pa je razvijati anaerob- no vzdržljivost. Posvetimo se tudi razvoju moči, stabilizacije ter gibljivosti. Ko napoči tekmovalno obdobje, poskušamo kakovo- stno vzdrževati motorične sposobnosti in na ta način dosegati najvišjo tekmovalno učinkovitost, trenažni proces pa prilaga- jamo številu tekem v določenem tednu. V prehodnem obdobju oziroma obdobju brez tekem naj se sodnik telesno in psihič- no regenerira, z eno ali dvema vadbenima enotama tedensko pa naj vzdržuje aerob- no vzdržljivost. „Zaključek Nogometni sodnik je nepogrešljiva oseba vsake uradne nogometne tekme, zato je neprestano pod drobnogledom vseh ude- ležencev športnega dogodka – gledalcev, igralcev, trenerjev in funkcionarjev ter v pri- meru tekem višjega kakovostnega ranga tudi širše javnosti. Prav tako njegove pred- stave na igrišču ocenjujejo vodilni ljudje sodniških organizacij in presojajo o njegovi usposobljenosti za sojenje nogometnih tekem ter morebitnem napredovanju. Te- melj sodnikovega udejstvovanja je stalno izboljševanje in izpopolnjevanje v namen ustrezanja standardom, ki mu jih predpi- suje društvo, katerega član je. Zato mora biti poleg dobre psihološke in teoretične usposobljenosti tudi ustrezno kondicijsko pripravljen, da se lahko kosa z zahtevami sodobne nogometne igre in v skladu s svojim znanjem na igrišču uveljavlja Pravi- la nogometne igre. V mnogih primerih so sodniki pri izpeljavi vadbenega procesa prepuščeni izključno sami sebi in se precej nesistematično pripravljajo na sojenje, zato bi bilo smiselno posvetiti več pozornosti načrtovanju njihove kondicijske priprave. „Literatura 1. Caballero, J. A. R., Ojeda, E. B., García-Aranda, J. M., Mallo, J., Helsen, W., Sarmiento, S., … García-Manso, J. M. (2011). Physiological pro- file of national-level Spanish soccer referees. International SportMed Journal, 12(2), 85–91. Pridobljeno iz https://www.researchgate. net/search 2. Castagna, C., Abt, G. in D’Ottavio, S. (2007). Physiological Aspects of Soccer Refereeing Performance and Training. Sports Med., 37(7), 625–646. Pridobljeno iz https://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/ 3. Costa, E. C., Vieira, C. M. A., Moreira, A., Ugri- nowitsch, C., Castagna, C. in Aoki, M. S. (2013). Monitoring External and Internal Loads of Brazilian Soccer Referees during Official Mat- ches. Journal of Sports Science and Medicine, 12(3), 559–564. Pridobljeno iz https://www. ncbi.nlm.nih.gov/pmc/ 4. Helsen, W. in Bultynck, J. B. (2004). Physical and perceptual-cognitive demands of top- -class refereeing in association football. Journal of Sports Sciences, 22(2), 179–189. Pri- dobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/ 5. Krustrup, P., Helsen, W., Randers, M. B., Chri- stensen, J. F., MacDonald, C., Rebelo, A.N. in Bangsbo, J. (2009). Activity profile and physi- cal demands of football referees and assis- tant referees in international games. Journal of Sports Sciences, 27(11), 1167–1176. Pridoblje- no iz https://www.researchgate.net/search 6. Mallo, J., Navarro, E., Garcia-Aranda, J. M. in Helsen, W. F. (2009). Activity profile of top- -class association football referees in relation to fitness-test performance and match stan- dard. Journal of Sports Sciences, 27(1), 9–17. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/ 7. Mallo, J., Navarro, E., Garcia-Aranda, J. M., Gi- lis, B. in Helsen W. (2007). Activity profile of top-class association football referees in rela- tion to performance in selected physical te- sts. Journal of Sports Sciences, 25(7), 805–813. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/ 8. Reilly, T. in Gregson, W. (2006). Special po- pulations: The referee and assistant referee. Journal of Sports Sciences, 24(7), 795–801. Pri- dobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/ 9. Stølen, T., Chamari, K., Castagna, C. in Wisløff, U. (2005). Physiology of Soccer: An Update. Sports Med., 35(6), 501–536. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/ 10. Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inšti- tut za šport. 11. Weston, M., Drust, B. in Gregson, W. (2011). In- tensities of exercise during match-play in FA Premier League referees and players. Journal of Sports Sciences, 29(5), 527–532. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/ Miro Hristov, mag. kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miro.hristov.23@gmail.com glas mladih 135 The impact of 8-week training program on motor capabilities and physical characteriscits for overweight women and specificites of testing Abstract The purpose of the study was to determine how 8-week training program for overweight women affects their motor capabilities and physical characteristics and determine specificites of testing this population. The survey included 13 female overweight individuals (average body mass was 110,2 kg) with a BMI higher than 30 kg/m2, aged 31,9 ± 4. The motor capability assessment consisted of 9 tests, which were used to measure flexibility, strength endurance and endurance. We used Tanita (model BC 601, Ilinois, USA) to measure body characteristics (body weight, percentage of body fat and muscle mass). In addition to the abovementioned parameters we measured abdominal, waistline and thigh circumferences as well. We used the program IBM SPSS 21 to statistically analyze the data. We compared the differences between the initial and final states with the T-test for dependent samples. All the analyses were carried out at the characteristic level p ≤ 0.05. The study showed us that 8-week training program statistically significant affects on motor capabilities and physical characteris- tics on women with excessive body weight. Key words: obesity, fitness tests, exercise program, overweight people. Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv 8-tedenske športne vadbe na gibalne sposobnosti in telesne značilnosti žensk s prekomer- no telesno maso ter ugotoviti posebnosti pri testiranju tovrstne populacije. V vzorec smo vključili 13 žensk s prekomerno telesno maso (pov- prečna masa je bila 110,2 kg), z ITM večjim od 30 kg/m2, ki so bile stare 31,9 ± 4 let. Preizkus gibalnih sposobnosti je bil sestavljen iz 9 testov, s kate- rimi smo preverjali gibljivost, vzdržljivost v moči in aerobno vzdr- žljivost. Za merjenje telesne mase in sestave telesa (odstotek te- lesne maščobe in mišično maso) smo uporabili Tanito (model BC 601, Illinois, ZDA), ženskam pa smo izmerili tudi telesno višino in obsege trebuha, pasu in bokov. Podatke smo analizirali v progra- mu IBM SPSS 21. Razlike med začetnim in končnim stanjem smo preverjali s t-testom za odvisne vzorce na ravni 5 % statističnega tveganja (p ≤ 0.05). Rezultati raziskave kažejo, da že 8-tedenski vadbeni program sta- tistično značilno vpliva na spremembe v telesni sestavi in telesnih zmogljivosti žensk s prekomerno telesno maso. Ključne besede: debelost, fitnes testi, športna vadba, prekomerno težke osebe. Ana Šuštaršič, Maja Dolenc, Mateja Videmšek Vpliv 8-tedenskega programa športne vadbe na gibalne sposobnosti in telesne značilnosti žensk s prekomerno telesno maso ter posebnosti testiranja Vir: https://www.clubindustry.com/resourcebeat/fitness-professional- -s-role-helping-combat-obesity-epidemic 136 „Uvod Osebni trenerji, fizioterapevti, trenerji in ostali delavci, ki se srečujejo z načrtova- njem vadbenega procesa, uporabljajo merske postopke za preverjanje telesnih zmogljivosti, s pomočjo katerih lahko vre- dnotijo telesno pripravljenost vadečih. Testi za preverjanje telesnih zmogljivosti predstavljajo različne gibalne merske nalo- ge in meritve telesnih značilnosti. Testi se lahko opravijo pred začetkom vadbenega procesa (predstavljajo izhodišče za načrto- vanje vadbe), tekom vadbenega procesa (za modifikacijo le-tega in preverjanje, če sledimo zastavljenemu cilju) ter po koncu vadbenega procesa (povratna informacija ali smo dosegli želene cilje) (Berke, 2016). Testi se lahko uporabljajo pri različnih špor- tih, trenažnih procesih, v šoli in pri procesu rehabilitacije, vendar se bomo v prispevku osredotočili na specifično vadbo in teste v fitnesu. Rana in White (2012) menita, da se začne izvajati športno diagnostiko, med katero spadajo tudi testi za preverjanje telesnih zmogljivosti, pred samim trenažnim pro- cesom, saj lahko s tem osebni trener izve, ali ima stranka kakšne zdravstvene poseb- nosti (bolezenska stanja ali poškodbe), ki bi omejevale izvajanje gibalnih testov in po- sledično vadbo. Na podlagi ugotovitev se osebni trener odloči za področje merjenja in določi primerne gibalne teste, ki bodo to preverjali. Zdravstveni status ni edini dejavnik, ki vpliva na oblikovanje testov za preverjanje zmogljivosti, in sicer so še drugi: starost, spol, funkcionalna kapaciteta, stopnja treni- ranosti merjenca, kompetentnost osebne- ga trenerja in značilnosti okolja, v katerem se izvajajo testi (vlažnost in onesnaženost zraka, nadmorska višina, temperatura, osvetlitev prostora …) (Coburn in Malek, 2012). Osebni trener mora pri oblikovanju testov za preverjanje telesnih zmogljivosti upošte- vati zanesljivost, objektivnost in veljavnost testov. Test je zanesljiv, če bi ob ponovnem merjenju na istih osebah dobili enake ali podobne rezultate, objektiven, če lahko različni merilci izvedejo test na isti osebi in bodo dobili enake rezultate in test je velja- ven, če meri tisto, kar želimo meriti oziroma kar je namen meritev (Kordeš in Smrdu, 2015). Osebni trener se po uvodni diagnostiki odloči, kakšni testi za preverjanje telesne zmogljivosti bodo primerni za določenega merjenca ali skupino, pri tem pa upošteva zgoraj opisane dejavnike in kriterije, cilje, ki so lahko dolgo-, srednje- ali kratkoročni in vse informacije, ki jih je dobil v komunikaciji z merjencem. Meritve lahko izvajamo z različnimi pripo- močki, ki nam posledično dajo tudi različno natančne rezultate. Pistotnik (2015) opisuje tri vrste meritev, in sicer laboratorijsko mer- jenje (uporaba naprav, ki niso dostopne vsem osebnim trenerjem, predvsem zaradi finančnega vidika), situacijski testi (gibalni testi, ki se izvajajo brez pripomočkov ali s preprostimi pripomočki) in orientacijski normativi (ne dajo natančnih rezultatov, saj upoštevajo samo grobe kriterije). Pri vadbi, kjer je cilj splošna pripravljenost, je poudarek na testih, ki temeljijo predvsem na moči, gibljivosti in aerobni vzdržljivosti. Skupaj z omenjenimi testi pa se upošteva tudi telesna sestava. Za preverjanje najve- čje oz. maksimalne moči se uporabljajo testi, kjer merjenec premaguje mejno ali maksimalno težo (ang. 1 RM – one repeti- tion maximum; npr. 1 RM potisk izpred prsi na klopci), medtem ko se za preverjanje vzdržljivosti v moči izvajajo testi, kjer po- skuša merjenec izvajati test čim dlje časa (npr. drža v opori ležno spredaj) ali narediti največje število ponovitev (npr. upogibi trupa). Gibljivost se preverja z doseganjem največje amplitude giba (npr. predklon sede, upogib ramena). Za merjenje aerob- ne vzdržljivosti se uporabljajo testi, kjer se izvaja ciklično gibanje (npr. Cooperjev test, 12-minutni test hoje ali teka, 3-minutni test stopanja na višjo podlago …) (Ryan in Cra- mer, 2012). Pri merjenju telesne sestave gre predvsem za določanje deleža tkiva v telesu; največ- krat nas zanimata pusta telesna masa in masa maščobnega tkiva ter njuno razmer- je. Vse metode za določanje telesne sesta- ve so posredne (merjenje obsegov, telesne višine, telesne mase, kožne gube), razen analize kadavrov, ki je neposredna metoda. Poleg izvedenih meritev pa se izračunajo tudi razmerja med določenimi komponen- tami (indeks telesne mase, razmerje med obsegom pasu in bokov, razmerje med obsegom pasu in telesno višino). Opisane meritve so namenjene predvsem osebnih trenerjem, saj za njihovo izvedbo niso po- trebni dragi pripomočki, poleg tega pa gre za dokaj preproste meritve. V laboratorijih izvedene meritve so dražje zaradi speci- fičnih naprav, vendar pa so natančnejše (podvodno tehtanje, magnetna resonanca, računalniška tomografija) (Berke, 2016). Debelost in telesna dejavnost Debelost je bolezen sodobnega časa, ki potrebuje medicinsko obravnavo in h ka- teri prispevajo mnogi dejavniki, ne samo splošna bilanca energije. Ti dejavniki do- ločajo, kako bo energija prišla v telo in kaj se bo s tem energijskim vnosom zgodilo. Omenjeni dejavniki debelosti so: presnov- ni, genski, hormonski, etični in kulturni, rasa, spol, starost, stopnja aktivnosti, soci- alno-ekonomski status, prehranske navade, spanje, kajenje, uživanje alkohola, uporaba zdravil, stres, menopavza, dejavniki pove- zani z nosečnostjo in psihološki dejavniki. Tako se izkaže, da ne obstaja dieta, dopolni- lo ali zdravilo, ki bo zajel vsa področja, zato je potrebno s pomočjo strokovnjaka iskati pri vsakem posamezniku individualne vzro- ke za debelost (Rotovnik Kozjek, 2018). Po ocenah Svetovne zdravstvene organiza- cije je bilo leta 2016 na svetu 1,9 milijarde odraslih starejših od 18 let prekomerno težkih, od tega jih je bilo 650 milijonov de- belih. Prav tako so ugotovili, da je bilo 39 % odraslih starejših od 18 let prekomerno tež- kih (39 % moških in 40 % žensk). Skupno je bilo leta 2016 13 % svetovne odrasle popu- lacije debele, in sicer od tega 11 % moških in 15 % žensk. Tako se je stopnja debelosti iz leta 1975 do 2016 kar potrojila (»Obesity and overweight«, 2017). Podatki v Sloveniji kažejo na podobno visok odstotek preko- merno težkih in debelih posameznikov, saj je bilo po podatkih Statističnega urada Re- publike Slovenije leta 2014 55 % ljudi pre- komerno težkih in od tega 18,6 % debelih. Delež prekomerno hranjenih se je iz leta 2007 zmanjšal za 2,3 %, vendar se je za 2,2 % povečal delež debelih (»Determinante zdravja – dejavniki tveganja«, 2015). Pri opredelitvi prekomerne telesne mase je priporočljivo uporabljati posredne metode, pri katerih se uporabljajo rezultati meritev telesnih značilnosti. Indeks telesne mase (ITM ali ang. Body mass index) je medna- rodno najbolj sprejeta klinična metoda za opredelitev debelosti (Kotnik idr., 2016). V Tabeli 1 so prikazane različne vrednosti ITM v povezavi s telesno maso in tveganjem za nastanek bolezni. Dandanes je veliko ljudi prepričanih, da so predebeli in žal za mnoge res to drži. Zmanjšanje telesne mase je eden glavnih razlogov, da se ljudje začnejo ukvarjati s telesno dejavnostjo. Vendar pravilna pot za glas mladih 137 doseganje omenjenega cilja vključuje tako redno telesno aktivnost, kot tudi primerno izbiro, pripravo in uživanje hrane, saj je za uspešno hujšanje pomembna kombinacija obeh komponent. Za uspešnejše izgubljanje kilogramov se je priporočljivo držati določenih načel (Lipo- všek, 2013): – individualen pristop (potrebno je defi- nirati želje in cilje, ki jih posameznik želi sodeči z vadbo in prehrano, preveriti je potrebno, kako je posameznik telesno pripravljen in ali se je že kdaj srečal z re- dno vadbo, upoštevati je potrebno zdra- vstveno stanje posameznika), – dolgoročnost in postopnost izgube te- lesne mase (kratkotrajni in intenzivni na- čini izgube telesne mase imajo pogosto negativen učinek gledano na dolgi rok, na tedenski ravni je priporočljivo izgubiti 0,5 do 1 kilograma telesne mase ali 0,5 do 1 kilograma telesne maščobe na me- sec, vendar pri tem ne gre pozabiti, da ki- logram telesne mase ni enak kilogramu telesne maščobe), – ne dieta, temveč sprememba življenj- skega sloga (izgubljanje telesne mase pri prekomerno težkih ljudeh mora te- meljiti na življenjskih spremembah, ki se jih ne bodo držali zgolj v določenem časovnem obdobju, ko so v fazi hujšanja, temveč morajo biti to male in postopne spremembe, ki jih bodo lahko uvedli v svoj življenjski slog). Športna vadba večplastno in mnogo bolj učinkovito zmanjšuje višek telesnega ma- ščevja in posledično niža kilograme kakor pomanjkljiv in nezadosten vnos hranil. Pri ljudeh s prekomerno telesno maso je ta proces hitrejši, vendar se s časoma upoča- sni in takrat začne telo dobivati tudi bolj »zdravo« obliko. Namen shujševalnega programa ne sme biti osredotočen samo na zmanjšanje telesne mase, temveč je cilj zmanjšati telesno maščobo in ohraniti ali celo povečati pusto telesno maso (Stiegler in Cunliffe, 2006). Aerobno vadbo predstavljajo nizki do sre- dnje intenzivni napori, v katerih prevladu- jejo energijski procesi, kjer po aerobni poti poteka oksidacijski sistem obnove visoko energijskih molekul ATP ob prisotnosti kisi- ka, pri tem pa zagotavlja energijo za dolgo- trajne napore. Za aerobno vadbo se upora- bljata dve vrsti goriv, in sicer tista, ki pridejo iz maščob (glicerol in proste maščobne ki- sline), in tista, ki pridejo iz ogljikovih hidra- tov (glukoza in glikogen) (Ušaj, 2003). Inten- zivnost vadbe lahko določimo tudi glede na odstotke od najvišjega srčnega utripa in tako ločimo dve območji: ciljno območje aerobnega treninga (želen utrip od 70 do 85 % maksimalnega srčnega utripa) in cilj- no območje za uravnavanje telesne mase (želeni utrip od 60 do 70 % maksimalnega srčnega utripa). To območje je najprimer- nejše za program hujšanja in vzdrževa- nja mišičnega tonusa, vendar mora biti vadba dolga vsaj 20 minut. V primeru, da gre za intenzivnejše napore, govorimo o anaerobni vadbi, kjer potekajo energijski procesi brez prisotnosti kisika. Energija za napor prihaja iz visoko energijskih fosfatnih molekul v mišici ali iz uporabe glikogena v mišici, kar povzroči nastanek mlečne kisline (Petrović idr., 2005). Pri vadbi ljudi s prekomerno telesno maso predstavlja aerobna vadba osnovo (npr. hi- tra hoja, intervali hoje in teka, plavanje, ko- lesarjenje, hoja po stopnicah, aerobika …), vendar pa je smiselno kombinirati z anae- robno vadbo dvakrat na teden. Omenjeno vadbo predstavlja vadba za moč, ki je prav tako pomemben del hujšanja, saj so mišice glavni porabnik kalorij tako v mirovanju, kot tudi med gibanjem. Vadbo sprva izvajamo z lastno telesno maso, saj preden začnejo vadeči uporabljati dodatna bremena ali povečajo hitrost gibanja, jih je potrebno naučiti pravilne tehnike, hkrati pa upora- ba krepilnih vaj z lastno maso pripelje do boljšega zavedanja lastnega telesa (Santa- na 2016). V vadbo poskušamo vključiti vaje za vse mišične skupine. Mišice so težje od maščevja in zato se lahko v določenem trenutku izgubljanje kilogramov upočasni ali celo ustavi, kar lahko na vadeče vpliva nekoliko negativno, kljub temu pa se bo začela postava preoblikovati. Posledično se bo s povečanjem mišične mase pove- čala tudi poraba energije in zvišal bazalni metabolizem, kar bo gledano dolgoročno pozitivno vplivalo na hujšanje (Lanbein in Skalnik, 2007). V nadaljevanju so predstavljeni rezultati merjenja gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti, ki smo ga izvedli pred in po končanem 8-tedenskem programu špor- tne vadbe za ženske s prekomerno telesno maso. Testiranje je zajelo štiri področja, in sicer: telesna sestavo, gibljivost, vzdržljivost v moči in aerobno vzdržljivost. Opisali smo tudi določene probleme oziroma poseb- nosti pri testiranju žensk s prekomerno te- lesno maso. „Metode dela Preizkušanci Vzorec je predstavljal 13 žensk s prekomer- no telesno maso (povprečna masa je bila 110,2 kg), z ITM večjim od 30 kg/m2, ki so bile stare 31,9 ± 4 let. Merjenke so v razi- skavi sodelovale prostovoljno, pred vsto- pom jim je bil pojasnjen potek in namen raziskave. Pripomočki Merjenje telesnih značilnosti Za merjenje telesne mase in sestave tele- sa (odstotek telesne maščobe in mišično maso) smo uporabili Tanito (model BC 601, Illinois, ZDA), ki preračunava telesno sesta- vo z uporabo analize bio-električne impen- dance (ang. BIA – bio impedance analysis). Poleg omenjenih parametrov smo merili tudi telesno višino in obsege trebuha, pasu in stegen. Testi za preverjanje gibalnih sposobnosti Preizkus gibalnih sposobnosti je bil se- stavljen iz devetih testov, s katerimi smo preverjali gibljivost, vzdržljivost v moči in aerobno vzdržljivost. Za gibljivost smo uporabili dva testa (preverjanje gibljivosti kolka in funkcionalni gibalni pregled leve in desne rame), za vzdržljivost v moči smo uporabili šest testov (sklece, potegi proti Tabela 1 Vrednosti ITM v povezavi s telesno maso in tveganjem za bolezensko stanje ITM (kg/m2) TELESNA MASA TVEGANJE ZA BOLEZENSKO STANJE < 18,5 Podhranjenost Majhno (tveganje za druge klinične težave) 18,5–24,9 Normalna prehranjenost Povprečno 25,0–29,9 Čezmerna prehranjenost Povečano 30,0–34,9 Debelost 1. stopnje Zmerno povečano 35,0–39,9 Debelost 2. stopnje Močno povečano > 40,0 Debelost 3. stopnje Zelo močno povečano 138 drogu, dvigi trupa, dvig nog iz leže na tre- buhu, počep in drža v opori ležno spredaj), za aerobno vzdržljivost pa smo uporabili en test, in sicer 3-minutni test stopanja. GIBLJIVOST PREDKLON SEDE – gibljivost kolka Pripomočki: podloga, merilni trak, lepilni trak Na podlogo namestimo merilni trak in označimo 38 cm. Merjenec se usede z izte- gnjenimi nogami z razdaljo med stopali od 25 do 30 cm. Merjenec položi roko eno na drugo in z iztegnjenimi rokami počasi drsi po merilnem traku, s pomočjo katerega merilec določi dosežno vrednost. Test se izvede trikrat, upošteva se najboljši rezultat. Tabela 2 Ovrednoteni rezultati testa predklon sede v centimetrih (Pori, Pori in Majerič, 2015) STAROST 18–25 26–35 36–45 DELEŽ 90 61 58 56 80 56 53 53 70 53 51 48 60 51 51 46 50 48 48 43 40 46 43 41 30 43 41 38 20 41 38 36 10 36 33 30 FMS RAME (funkcionalni pregled rame) – gibljivost ramenskega obroča Pripomočki: merilni trak Merilec izmeri dolžino merjenčeve dlani, nato naredi pest in se skuša za hrbtom do- takniti skupaj s pestmi obeh rok oziroma priti čim bližje. Test se ponovi trikrat v istem položaju, nato se zamenjata roki. Upošteva se najboljši rezultat izmed treh ponovitev. VZDRŽLJIVOST V MOČI SKLECA – moč rok in trupa Pripomočki: podloga Merjenec se postavi v začetni položaj v oporo ležno spredaj na stopalih ali kole- nih (dlani v širini ramen, glava v podaljšku trupa, pogled usmerjen naprej v tla). Mer- jenec ritmično izvaja posamezne ponovi- tve (23–30 sklec na minuto, brez vmesnih odmorov). Merilec šteje pravilno izvedene ponovitve. Tabela 4 Ovrednoteni rezultati testa skleca (Pori, Pori in Majerič, 2015) STAROST 20–29 30–39 SKLECA ODLIČNO > 54 > 44 ZELO DOBRO 45–54 35–44 DOBRO 35–44 25–34 SLABO 20–34 15–24 ZELO SLABO < 20 < 15 POTEGI PROTI DROGU – moč rok Pripomočki: drog in dve švedski skrinji ali olimpijska palica in vadbena kletka Merjenec se usede pred drog (roke nekoli- ko širše od ramen, nadprijem), nato dvigne boke ter iztegne noge, medtem pa je trup naprej. Merjenec začne izvajati potege pro- ti drogu do končnega položaja (dotik s pr- smi droga, pri tem pazimo, da ne pride do sedečega položaja, zato je glava v podalj- šku trupa). Merjenec ritmično izvaja pono- vitve (2 sekundi poteg in 2 sekundi spust, med ponovitvami ni odmora). Merilec šteje pravilno izvedene ponovitve. UPOGIBI TRUPA – moč trupa Pripomočki: podloga, lepilni trak, štoparica Na podlogo nalepimo 2 trakova (10 cm narazen), merjenec se uleže tako, da se s konicami prstov dotika prvega traku, noge ima pokrčene (kot v kolenih 90°). Merjenec dvigne trup, s prsti drsi po podlogi do dru- gega traku, hkrati dvigne glavo in lopatici (kot med prsnim delom hrbtenice in tlemi je 30°), nato se spušča nazaj v začetni polo- žaj. Test se izvaja eno minuto, med ponovi- tvami ni odmora. DVIG NOG IZ LEŽE NA TREBUHU (drža) – moč iztegovalk trupa in kolkov Pripomočki: podloga, štoparica Merjenec se uleže na podlogo (stopala v širini bokov, dlani položi eno na drugo in prisloni čelo na dlani). Na merilčev znak Tabela 3 Ocena glibljivosti rame od 1 do 3 (Pori, Pori in Majerič, 2015) ODLIČNA GIBLJIVOST DOBRA GIBLJIVOST SLABA GIBLJIVOST Ocena 3 Ocena 2 Ocena 1 Razdalja med pestmi je manjša od dolžine dlani. Razdalja je manjša od 1,5-kratne dolžine dlani in večja od razdalje dolžine dlani. Razdalja med pestmi je večja ali enaka 1,5-kratni dolžini dlani. Tabela 5 Ovrednoteni rezultati testa potegi proti drogu (Pori, Pori in Majerič, 2015) ŽENSKE ODLIČNO ZELO DOBRO DOBRO SLABO ZELO SLABO ŠT. PONOVITEV > 6 5–6 3–4 1–2 0 Tabela 6 Ovrednoteni rezultati (čas v sekundah) testa dvig nog iz leže na trebuhu za ženske (Pori, Pori in Majerič, 2015) STAROST 19–29 30–39 40–49 ODLIČNO > 127 > 112 > 88 ZELO DOBRO 84–126 83–111 55–87 DOBRO 64–83 63–82 40–54 SLABO 49–63 45–62 29–39 ZELO SLABO < 48 < 44 < 28 dvigne noge od podlage tako visoko, da so kolena dvignjena in v tem položaju vztraja čim dlje, medtem pa merilec meri čas. POČEP – moč nog Pripomočki: stol ali primerno visoka klop Merjenec stoji s hrbtom obrnjen proti sto- lu, nekaj centimetrov stran (stopala v širini ramen, roke predročene in hrbet vzravnan). glas mladih 139 Merjenec naredi počep, tako da se rahlo dotakne stola (se ne usede, kot v kolenih približno 90°) in nato se dvigne v začetni položaj. Merilec šteje pravilno izvedene ponovitve, med katerimi ni odmora. Tabela 7 Ovrednoteni rezultati testa počep za ženske (Pori, Pori in Majerič, 2015) STAROST 18–25 26–35 36–45 ODLIČNO > 43 > 39 > 33 ZELO DOBRO 33–43 29–39 23–33 DOBRO 29–32 25–28 19–22 SLABO 18–28 13–24 7–18 ZELO SLABO < 18 < 13 < 7 OPORA LEŽNO SPREDAJ NA PODLAHTEH (drža) – moč trupa Pripomočki: podloga, štoparica Merjenec se postavi v oporo ležno spre- daj na podlahteh (dvigne boke od tal, v isti liniji so glava, medenica in gležnji, telo je napeto). Merilec začne meriti čas, ko se merjenec postavi v začetni položaj in pre- neha meriti, ko ni več sposoben zadrževati pravilnega položaja. Test se ne izvaja v pri- meru bolečin v ledvenem delu hrbtenice. Tabela 8 Ovrednoteni rezultati testa opora ležno spredaj na podlahteh za ženske od 18 do 26 let (Pori, Pori in Majerič, 2015) ŽENSKE ODLIČNO > 121 DOBRO 91–120 PODPOVPREČNO 63–90 SLABO < 63 AEROBNA VZDRŽLJIVOST 3-MINUTNI TEST STOPANJA Pripomočki: 30 cm visoka klop ali kocka, štoparica, metronom Merjenec stoji čelno na klop in začne na znak stopati gor in dol (tempo je 24 kora- kov na minuto in ga narekuje metronom, nastavljen na 96 udarcev na minuto). Po treh minutah se merjenec usede na klop in meri srčno frekvenco na zapestju ali vratu od 5. do 20. sekunde po prenehanju sto- panja (pomnoži s 4, da dobi vrednost za minuto). Tabela 9 Ovrednoteti rezultati testa stopanja (srčna frekvenca v odvisnosti od let) za ženske (Topend Sports, 2019) STAROST 18–25 26–35 36–45 ODLIČNA < 85 < 88 < 90 DOBRA 85–98 88–99 90–102 NADPOVPREČNA 99–108 100–111 103–110 POVPREČNA 109–117 112–119 111–118 PODPOVREČNA 118–126 120–126 119–128 SLABA 127–140 127–138 129–140 ZELO SLABA > 140 > 138 > 140 Postopek Program, v katerega so bile vključene mer- jenke, je potekal osem tednov. V program je bilo zajetih šestnajst vadbenih enot, ki so potekale dvakrat tedensko na Fakulteti za šport pod vodstvom diplomantke Fakulte- te za šport. Dvakrat tedensko so merjenke same izvajale aerobno dejavnost dolgo vsaj 30 minut (npr. vožnja kolesa, hitra hoja, plavanje …). Na začetku in koncu progra- ma so opravile testiranje, ki je vključevalo merske naloge za preizkus gibalnih spo- sobnosti in telesnih značilnosti. Podatke smo statistično obdelali v pro- gramu IBM SPSS 21. S Shapiro-Wilkovim testom smo preverili normalnost porazde- litve med začetnimi in končnimi meritvami. Številskim spremenljivkam smo izračunali povprečja in standardne odklone in pre- verjali razlike med začetnim in končnim stanjem s t-testom za odvisne vzorce ali v primeru kršitve normalnosti porazdelitve z neparametričnim testom (Wilcoxon). Vse analize smo izvedli pri stopnji značilnosti p ≤ 0,05. „Rezultati V nadaljevanju so prikazani rezultati pri- merjav v telesnih značilnostih in gibalnih sposobnostih žensk s prekomerno telesno maso pred začetkom in po koncu športne vadbe. TELESNE ZNAČILNOSTI V Tabeli 10 so prikazane razlike v telesnih značilnostih žensk med začetnimi in konč- nimi meritvami. Dobljeni rezultati kažejo, da pri vseh spremenljivkah prihaja do stati- stično značilnih razlik. Iz tabele je razvidno, da so merjenke izgubile kilograme, zmanj- šale odstotek telesne maščobe, povečale pusto mišično maso in zmanjšale enote ITM, hkrati pa se jim je zmanjšal obseg tre- buha, pasu in bokov. Tabela 10 Primerjava v telesnih značilnostih med začetnim in končnim stanjem Parameter Meritve µ σ Δ T P Telesna masa (kg) Začetne 110,22 14,66 6,28 7,641 0,000 Končne 103,95 14,19 Telesna maščoba (%) Začetne 44,56 5,34 2,55 -3,181 0,000 Končne 42,01 6,27 Mišična masa (kg) Začetne 54,52 3,92 -1,85 -4,07 0,003 Končne 56,37 4,83 Indeks telesne mase Začetne 39,50 4,40 2,17 6,701 0,000 Končne 37,33 4,37 Obseg trebuha Začetne 121,12 8,02 6,31 8,433 0,000 Končne 114,14 7,77 Obseg pasu Začetne 109,69 9,89 9,02 7,250 0,000 Končne 100,68 9,83 Obseg bokov Začetne 129,54 8,14 6,31 8,433 0,000 Končne 123,23 7,70 Legenda: µ – povprečje; σ – standardni odklon; Δ – sprememba stanja; t – testna statistika; p – sta- tistična značilnost. 140 GIBALNE SPOSOBNOSTI V Tabeli 11 so prikazane razlike med zače- tnimi in končnimi meritvami v rezultatih gibalnih sposobnostih. Rezultati kažejo, da prihaja pri vseh rezultatih gibalnih testov do statistično značilnih razlik med začetni- mi in končnimi meritvami. Značilno se je za 6,5 cm izboljšala gibljivost kolka, izboljšala se je funkcionalna gibljivost v levi rami za 3,57 cm in v desni rami za 3,82 cm. Po vadbi smo ugotovili izboljšanje v številu potegov k drogu (2,27 ponovitev več), pri upogibih trupa (za 15,77 ponovitev več), pri dvigu nog v leži na trebuhu (za 53,23 sekund več) in počepih (za 19,23 ponovitev več). Vad- ba je dodatno vplivala tudi na daljši čas v opori ležno spredaj (za 37,23 sekund dlje) in na nižjo frekvenco srca med 3-minutnim YMCA testom stopanja (za 11,62 udarcev na minuto). „Razprava Osnovne ugotovitve naše raziskave kažejo na to, da že 8-tedenski vadbeni program pripelje do statistično značilnih sprememb v telesni sestavi in telesnih zmogljivosti žensk s prekomerno telesno maso. Telesne značilnosti Po koncu vadbe so merjenke v povprečju izgubile 6,28 kg, 2,55 % telesne maščobe, pridobile 1,85 kg mišične mase, njihov in- deks telesne mase se je znižal za 2,17 kg/m2 in njihov obseg trebuha se je zmanjšal za 6,31 cm, okoli pasu 9,02 cm in okrog bokov za 6,31 cm. Na začetnih meritvah je znašala najvišja telesna masa 141,4 kg in najnižja 95,5 kg, medtem ko sta bili na končnih meritvah ti številki 129,8 kg in 87,9 kg. Na začetnih me- ritvah je bil največji delež telesne maščobe 53,1 %, na končnih pa 52,2 %, medtem ko je bil najnižji delež na začetku 36,2 % in na koncu 30,2 %. Največji indeks telesne mase je bil na začetnih meritvah 49,5 kg/m2, naj- nižji pa 35,6 kg/m2, na končnih meritvah je bil največji ITM 45,4 kg/m2 ter najnižji 33,1 kg/m2. Največji obseg trebuha na začetnih meritvah je bil 134,5 cm ter najnižji 112 cm, medtem ko je bil največji obseg na konč- nih meritvah 128 cm in najmanjši 102,3 cm. Na začetnih meritvah je bil največji obseg pasu 126 cm, na končnih pa 102,5 cm, med- tem ko je bil najnižji obseg na začetnih me- ritvah 93 cm in na končnih 85 cm. Največji obseg bokov na začetnih meritvah je bil 144,5 cm in najmanjši 120 cm, medtem ko sta bili ti številki na končnih meritvah 137 cm in 115 cm. Rezultati kažejo, da so vse merjenke po osmih tednih vadbe izboljšale parametre, s katerimi ocenjujemo telesne značilnosti. Naše ugotovitve potrjuje tudi raziskava, ki je bila narejena leta 2015, v kateri so primer- jali količino puste telesne mase in maščob- nega tkiva žensk, ki se vsaj dve leti redno ukvarjajo z aerobiko in žensk, ki se neredno ukvarjajo z aerobiko manj kot dve leti, saj so dokazali da se z redno telesno dejavnostjo statistično značilno zniža delež maščobne mase in zviša delež puste telesne mase (Trantura, 2015). Prav tako so podobno odkrili v raziskavi, v sklopu katere je pote- kal program hujšanja, ki je trajal 3 mesece, vključenih pa je bilo 20 žensk s prekomer- no telesno maso. Ženske so v treh mesecih povprečno izgubile 7,8 kilograma, kar je 0,65 kg na teden, ITM pa se jim je zmanj- šal za 2,84 enote (Zaletel, Brekalo, Karpljuk in Videmšek, 2014). Rezultati se skladajo z rezultati naše raziskave, saj so merjenke v 8-tedenskem programu povprečno izgubi- le 6,28 kg, kar je 0,78 kg na teden in znižale ITM za 2,17 enote. Gibalne sposobnosti Na začetnih meritvah je bil največji doseg predklona sede 46 cm in najmanjši 20 cm, medtem ko je bil na končnih meritvah naj- večji doseg 53 cm in najmanjši 29 cm. Pri izvajanju testa FMS leve rame je bil največji razmik med pestema na začetnih meri- tvah 29 cm in najmanjši 1 cm, na končnih meritvah sta bila rezultata 27 cm in 0 cm. Največji razmik med pestema pri testu FMS desne rame na začetnih meritvah je bil 29,5 cm, na končnih meritvah pa 25 cm, med- Tabela 11 Primerjava v gibalnih sposobnostih med začetnim in končnim stanjem Parameter Meritve µ σ Δ t p Predklon sede Začetne 33,15 9,04 6,50 -6,418 0,000 Končne 39,65 8,16 FMS leva rama Začetne 13,99 8,00 3,57 5,369 0,000 Končne 10,42 7,97 FMS desna rama Začetne 17,94 6,53 3,82 -3,186 0,000 Končne 14,12 5,67 Skleca Začetne 14,77 4,64 12,08 -7,918 0,000 Končne 26,85 6,99 Poteg k drogu Začetne 2,08 1,69 2,27 -6,670 0,000 Končne 4,73 2,50 Upogib trupa Začetne 29,77 7,84 15,77 -7,676 0,000 Končne 45,54 10,35 Dvig nog z leže na trebuhu Začetne 143,46 78,76 53,23 -4,467 0,001 Končne 196,69 88,10 Počep Začetne 41,31 10,77 19,23 -10,738 0,000 Končne 60,54 13,74 Opora ležno spredaj Začetne 60,00 16,43 37,23 -5,403 0,000 Končne 97,23 24,88 Test 3 min stopanja Začetne 129,08 12,95 11,62 5,020 0,000 Končne 117,46 12,29 Legenda: µ – povprečje; σ – standardni odklon; Δ – sprememba stanja; t – testna statistika; p – sta- tistična značilnost. glas mladih 141 tem ko sta bila najmanjša razmika 8 cm in 6 cm. Najboljši rezultat na testu potega proti drogu na začetnih meritvah je bil 4,5 potegov, najnižji pa 0 potegov. Na končnih meritvah sta bili najvišja in najnižja številka 8,5 in 1 poteg. Pri merjenju testa upogiba trupa je bil najboljši rezultat na začetnih meritvah 42, minimum pa 20 upogibov, na končnih meritvah sta bila najboljši in naj- nižji rezultat 70 in 39 upogibov. Pri dvigih nog pri najboljših rezultatih na začetnih in končnih meritvah ni bilo sprememb, saj je ena merjenka držala 270 sekund oziroma 4 minute in 30 sekund, nato pa smo jo pre- kinili, saj bi lahko neprekinjeno držala še kar nekaj časa. Najnižji rezultat na začetnih meritvah je bil 26 sekund, na končnih pa 51 sekund. Na začetnih meritvah je bil najbolj- ši rezultat na testu počepov 55, na končnih pa 81, medtem ko je bil najnižji rezultat na začetku 16 in na koncu 40. Prav tako je bilo vidno tudi izboljšanje v drži v opori ležno spredaj, kjer je bil najboljši rezultat 89 se- kund in najnižji 31 sekund, na končnih me- ritvah sta bila maksimum in minimum 138 in 62 sekund. Pri 3-minutnem YMCA testu stopanja je bila na začetnem merjenju naj- višja frekvenca srca 150 udarcev na minu- to, najnižja pa 100 udarcev na minuto. Na končnem merjenju sta bili to frekvenci 132 in 100 udarcev na minuto. Rezultate testov smo za vsako merjenko posebej najprej ovrednotili s pomočjo ta- bel (Tabele 2–9, z izjemo Tabele 8, ki ni pri- merna za starostno skupino naših merjenk), ki so obarvane z zeleno, rumeno in rdečo barvo ter tako prikazujejo nadpovprečne, povprečne in podpovprečne rezultate. Na začetnih meritvah so se rezultati štirih gi- balnih testov (predklon sede, skleca, potegi k drogu in 3-minutni YMCA test stopanja) nahajali v rdečem območju oziroma so bili podpovprečni. Z izjemo testa predklona sede so merjenke na končnih meritvah re- zultate prej omenjenih testov izboljšale in so tako prešli v rumeno območje oziroma so bili povprečni. Rezultat testa za prever- janje moči nog (počep) je bil že na začetnih meritvah v zelenem območju oziroma nad- povprečen, tako da je na končnih meritvah ostal v zelenem območju, kljub temu da so merjenke rezultat izboljšale. Izvajanje testa upogib trupa smo nekoliko prilagodili, zato nismo uporabili tabele za opisno oceno. Med samimi meritvami smo zazna- li določene pomanjkljivosti mer- skih postopkov, zato smo jih tekom meritev modificirali in tako prila- godili našim merjenkam. Prav tako je pri izvedbi testa za preverjanje moči iztegovalk trupa in kolkov (dvig nog iz leže na trebuhu) prišlo do nadpovprečnih rezultatov, ki jih sprva nismo znali utemeljiti. Modifikacije so bile naslednje: • Pri testu upogib trupa bi v osnovi mo- rali uporabiti metronom, ki bi narekoval ritem izvajanja upogibov oziroma dvi- gov trupa, vendar smo po začetnem preizkusu testa ugotovili, da merjenke zaradi slabe telesne pripravljenosti niso bile sposobne slediti ritmu in predvsem je bilo to očitno, ko so si vzele odmor in niso naredile dveh ali treh upogibov, saj so težje prišle nazaj v ritem izvajanja vaje. Tako smo zgolj šteli ponovitve in jih primerjali med začetnim in končnim stanjem. • Test potegov proti drogu smo izva- jali na napravi za izvajanje počepov (»kletka«), vendar smo drog prestavili nekoliko višje, kot smo načrtovali, in posledično merjenke niso začele izva- jati potegov iz leže na hrbtu, ampak iz opore. Prvotno merjenje je bilo namreč prezahtevno in ne bi dobili realnih re- zultatov oziroma bi bilo tudi izboljšanje vprašljivo, saj je bil to test, kjer so bili kljub lažji in prilagojeni obliki testa vse- eno slabši rezultati. • Pri izvedbi testa dvig nog iz leže na trebuhu smo dobili zelo nadpovpreč- ne rezultate. Test smo ponovili dva dni za prvimi meritvami, saj smo sprva menili, da je prišlo do napake pri mer- jenju, vendar so bili rezultati ponovno nadpovprečni. Nato smo ugotovili, da je test narejen za populacijo, ki ni pre- komerno težka, saj so imele merjenke večji obseg stegen in ko so bile v leži na trebuhu, jim ni bilo potrebno vložiti toliko napora, da so imele stopala in ko- lena od tal, kar posledično pomeni, da jim ni bilo potrebno posebno aktivirati iztegovalk trupa. Tiste merjenke, ki so imele večji obseg stegen, so tako dr- žale dlje časa. Alternativni test, ki bi bil primeren tudi za prekomerno težke in debele ljudi, bi se izvajal s pomočjo klo- pi ali švedske skrinje, in sicer tako, da bi merjenec ležal v leži na trebuhu, vendar samo s trupom oziroma do kolkov in bi imel tako stopala na tleh. S takšno iz- vedbo testa bi dobili realnejše rezultate, saj bi morali merjenci dejansko aktivira- ti iztegovalke trupa in kolkov. V teoriji se zdi, da je nadzorovano hujšanje preprosta stvar, vendar je postopek včasih zahtevnejši, kot se zdi na prvi pogled. Za ohranjanje telesne mase velja preprosto pravilo: energija, ki jo vnesemo v obliki hrane, mora biti enaka celotni energijski porabi, ki je enaka vsoti termičnega učinka obroka in vadbe ter bazalnega metabo- lizma. To pripelje do idealnega ravnovesja med kaloričnim vnosom in porabo, vendar pa v primeru porušenega ravnovesja pri- de do pridobivanja ali izgubljanja telesne mase (Costill, Kenney in Wilmore, 2012). Eden od pomembnih korakov na poti izgu- bljanja telesne mase je ugotoviti in raziskati navade in razvade posameznika, zaradi katerih pridobiva na telesni masi (oziroma ga ovira pri hujšanju) ter s katerimi lahko škoduje zdravju. Ljudje se najbolje začne- jo zavedati svojih navad in vzrokov, ko jih zapišejo v dnevnik. Zato je ena od začetnih priporočil hujšanja pisanje dnevnika, kjer se vpisuje količina, vrsta in čas uživanja hrane in pijače ter količina športne dejavnosti. Poleg tega je priporočeno tudi sprotno tehtanje (npr. enkrat na teden), saj s tem ugotovimo, ali sledimo ciljem, ki smo si jih zastavili glede izgubljanja kilogramov (Pa- inter idr., 2017). Wu, Gao, Chen in van Dam (2009) so opra- vili obsežno metaanalizo 18 raziskav, kjer so primerjali programe za izgubljanje te- lesne mase, ki temeljijo samo na redukciji prehrane oziroma dieti in dieti v povezavi s športno vadbo. V vseh 18 raziskavah so programi hujšanja za prekomerne odrasle ljudi trajali 6 ali več mesecev. Ko so zdru- žili podatke, so ugotovili, da je skupina, ki je imela kontrolirano prehrano in hkrati iz- vajala športno vadbo, izgubila 1,14 kilogra- ma več kot skupina, ki je izgubljala telesno maso samo s pomočjo diete. Prav tako so ugotovili, da so bili v programih, ki so trajali dve leti ali več, rezultati boljši glede izgube telesne mase, ko sta bili vključeni obe kom- ponenti, in sicer prehrana in športna vadba. Program športne vadbe v okviru naše raz- iskave je obsegal 16 vadbenih enot, ki so trajale 60 minut, in sicer dvakrat tedensko. Vadbe so temeljile predvsem na razvijanju vzdržljivosti v moči v povezavi z ostalimi gibalnimi sposobnostmi (koordinacija, rav- notežje, gibljivost in preciznost). Vadbena enota je bila sestavljena iz treh delov, in si- cer: pripravljalni del (intervali hoje in poča- snega teka, elementarne igre, ki vključujejo 142 tek, dinamične raztezne gimnastične vaje, preproste koreografije aerobika …), glavni del (krepilne vaje za celotno telo) in sklepni del (vaje za krepitev mišic medeničnega dna, raztezne in sprostilne gimnastične vaje). Glavni del je največkrat predstavljal krožno vadbo oziroma vadbo po postajah. Vaje so se večinoma izvajale z lastno tele- sno maso, vendar pa je bil v začetku pred- vsem poudarek na pravilni tehniki izvajanja vaj, saj se je večina merjenk prvič srečala s takšno obliko vadbe in posledično vajami. Kasneje smo dodali drobne pripomočke (elastike, drsnike, navadne žoge, koordina- cijsko lestev …) ter izvajali vaje na klopi in letveniku. Tudi dolžina izvajanja vaj se je te- kom programa spreminjala, saj smo začeli z intervali, kjer se je 30 sekund izvajala vaja in 30 sekund odmor, kasneje pa smo dolžino izvajanja vaj podaljševali in skrajševali od- mor oziroma smo povečali število serij ali obhodov. Le malokrat smo izvajali obliko vadbe, ki bi temeljila na številu ponovitev, saj je bila njihova telesna pripravljenost zelo različna, hkrati pa so bile bolj motivira- ne za vadbo, kjer tempo diktira ura. Poleg anaerobne vadbe, ki je potekala dvakrat tedensko, so morale individualno vsaj dva- krat tedensko izvajati aerobno vadbo (hoja, intervali hoje in teka, hoja po stopnicah, plavanje, kolesarjenje …), kar so morale tudi zapisati v dnevnik vadbe. Pri tem je prišlo do razlik med merjenkami, kar se je na koncu poznalo tudi na končnih meri- tvah, saj so nekatere same izvajale vadbo skoraj vsak dan, medtem ko so jo nekatere bolj poredko. Merjenje gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti pred začetkom vadbenega programa ter vmes in na koncu je zelo pomembno, saj dobimo veliko uporabnih informacij, ki nam pomagajo pri spozna- vanju posameznika in načrtovanju vad- benega procesa. Vendar pa ima testiranje ljudi s prekomerno telesno maso določene specifike: • Pri zelo debelih ljudeh ni priporočljiva uporaba kaliperja, saj jih veliko ni pri- mernih za merjenje tako velikih kožnih gub, hkrati pa zna biti merjencu precej neprijetno. • Odsvetovani so testi, ki trajajo dlje časa in vključujejo tek (npr. Cooperjev test), saj bi to za merjence predstavljajo pre- veliko obremenitev. • Odsvetovani so testi, ki zahtevajo sko- ke (vertikalni skok), dvig telesa (zgibe) in menjave položaja iz leže v stojo ali obratno. • Odsvetovani so tehnično zahtevni testi, ki vključujejo hitre spremembe smeri ali so koordinacijsko zahtevni (komple- ksne vaje). • Merjenci velikokrat ne poznajo vaj, zato naj bodo testi preprosti. • Merjenje gibljivosti je lahko nekoliko sporno, saj zna biti maščobno tkivo omejevalni dejavnik gibljivosti in ne gi- bljivost mišic in sklepov. • Rezultate ne moremo primerjati s splo- šno populacijo. Med drugim lahko to merjencu predstavlja dodatni stres in se mu zmanjša motivacija. • Začetne meritve ne smejo merjencem predstavljati takšnega stresa in telesnih obremenitev, da bodo zgubili motiva- cijo za vadbo, ki se še sploh ni začela. • Merjencem je potrebno razložiti do- bljene rezultate, jih spodbuditi za vad- bo in zbuditi željo po izboljšanju trenu- tnih rezultatov. • Prekomerno težki in debeli ljudje pred- stavljajo specifično populacijo, ki jo tudi družba včasih drugače sprejema zaradi njihove zunanje podobe, zato morajo imeti že na začetnih meritvah občutek, da jih ne obsojamo in diskriminiramo. Predvsem potrebujejo veliko pozitivne spodbude. „Sklep Z raziskavo smo pridobili veliko pomemb- nih informacij, ki so nam lahko v priho- dnosti v pomoč pri oblikovanju podobnih programov vadbe in pri oblikovanju zače- tnih in končnih meritev, ki naj bi bile del vsakega trenažnega procesa, ne glede na to, ali gre za vrhunskega ali rekreativnega športnika. Predlogi za nadaljnje vadbe so sledeči: • Rezultate merjenk bi lahko izboljšali s podaljšanjem programa vadbe na 12 ali 16 tednov. • Za izboljšanje učinkov programa bi bilo k vadbi potrebno dodati tudi prehran- sko intervencijo, ki bi jo vodil strokov- njak za klinično prehrano. • Sodelovanje zdravstvene in športne stroke je eden izmed prvih in najbolj pomembnih ukrepov pri reševanju problema, saj imajo zdravstveni delavci bazo podatkov (prekomerno težki paci- enti), ki bi jo lahko preusmerili k špor- tnim strokovnjakom. • Financiranje vadbe (deloma ali v celoti) s strani zdravstva, bi vsekakor pripomo- glo k temu, da bi se več ljudi odločilo za reševanje problema na tak način. • S financirano vadbo bi imelo tudi slo- vensko zdravstvo dolgoročni pozitiven gospodarski učinek, saj bi zmanjšali po- rabo zdravil za zdravljenje dislipidimij, diabetesa in arterijske hipertenzije itd., ki se pogosteje pojavljajo pri debelih ljudeh, ter hkrati znižali tudi stroške, ki jih prinesejo izgubljeni delovni dnevi zaradi omenjenih bolezni. „Literatura 1. Berke, D. (2016). Sodobni načini testiranja te- lesnih zmogljivosti v fitnesu. (Diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Lju- bljana. 2. Coburn, J. W. in Malek, M. H. (2012). NSCÁ s essentials of personal training. Champaign: Human Kinetics. 3. Costill, D. L., Kenney, W. L. in Wilmore, J. H. (2012). Physiology of sports and exercise. Fifth edition. Champaigh: Human Kinetics. 4. Determinante zdravja – dejavniki tveganja. (2015). Nacionalni inštitut za javno zdravje. Zdravstveni statistični letopis, str. 3–12. 5. Kordeš, U. in Smrdu, M. (2015). Osnove kvalita- tivnega raziskovanja. Koper: Oddelek za psi- hologijo, Založba Univerze na Primorskem. 6. Kotnik, P., Bigec, M., Fidler Mis, N., Fajdiga Turk, V., Gregorčič, M., Klemenčič,…Vogrin, B. (2016). Preventivni program za otroke in mla- dostnike – prepoznava in obravnava čezmerne hranjenosti in debelosti. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje 7. Lanbein, K. in Skalnik, C. (2007). Veliki zdra- vstveni vodnik: kaj resnično pomaga. Kranj: Modita. 8. Lipovšek, S. (2013). Moč prehrane v športu – kako s prehrano in prehranskimi dopolnili doseči svoj največji potencial in zmogljivost. Ljubljana: Samala. 9. Obesity and overweight. (18.10.2017). World Health Organization. Pridobljeno iz http:// www.who.int/news-room/fact-sheets/deta- il/obesity-and-overweight. 10. Painter, S. L., Ahmed, R., O´Hill, J., Kushner, R. F., Lindquist, R., Brunning, S. in Margulies, A. (2017). What matters in weight loss? An in- -depth analysis of self-monitoring. Journal of Medical Internet Research, 19 (5). glas mladih 143 11. Petrović, S., Sepohar, J., Zaletel, P., Černoš, T., Praprotnik, U., Mrak, M. (2005). Pot do uspeha: multimedijski osebni trener. Ljubljana: Palestra. 12. Pistotnik, B. (2015). Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta za šport. 13. Pori, M., Pori, P. in Majerič, M. (2015). Moj dnev- nik zdravja. Športna unija Slovenije, Fundacija za šport. 14. Rana, S. in White, J. B. (2012). Fitness asses- sment selection and administration. V Co- burn, J. W. in Malek, M. H. (ur.), NSCÁ s essen- tials of personal training. Champaign: Human Kinetics. 15. Rotovnik Kozjek, N. (19.2.2018). Dieta je naj- boljša pot, da se zredite. Polet O 2 . Pridoblje- no iz https://polet.delo.si/zgodba-z-nasme- hom/dieta-je-najboljsa-pot-da-se-zredite. 16. Ryan, E. D. in Cramer, J. T. (2012). Fitness te- sting protocols and norms. V Coburn, J. W. in Malek, M. H. (ur.), NSCÁ s essentials of personal training. Champaign: Human Kinetics. 17. Santana, J. C. (2016). Functional training - Exer- cises and programming for training and perfor- mance. Champaign: Human Kinetics. 18. Stiegler, P. in Cunliffe, A. (2006). The role of diet and exercise for the maintenance of fat- -free mass and resting metabolic rate during weight loss. Sports Medicine, 36 (3), 239–262. 19. Trantura, N. (2015). Sestava telesa žensk, ki se ukvarjajo z aerobiko. (Diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Lju- bljana. 20. Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. 21. YMCA 3-minute step test. (2019). Topend sports (sport + science). Pridobljeno iz https://www.topendsports.com/testing/te- sts/step-ymca.htm. 22. Zaletel, P., Brenkalo, M., Karpljuk, D. in Videm- šek, M. (2014). Analysis of the effects of a three-month long weight loss programme on overweight women. Acta Kinesiologica, 8(1), 15–20. 23. Wu, T., Gao, X. Chen, M. in Van Dam, R. M. (2009). Long-term effectiveness of diet- -plus-exercise interventions vs. diet-only in- terventions for weight loss: a meta-analysis. Obesity reviews, 10(3), 313–323. mag. Ana Šuštaršič, prof. sv. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport ana.sustarsic2@gmail.com 144 Impact of running training on upper body strength in recreational runners Abstract Running is a very common recreational activity. Many recreational runners are aware that running is a great load for the body, so especially in the winter months, they do strength training. Strength training serves as a preventative of injury and for improving running efficiency. Based on the literature, it is not possible to conclude that after the cycle of strength training, running train- ing is sufficient to maintain the acquired strength. The purpose of the study was to determine whether eight weeks of running training affected the change in muscle strength of the torso. The research involved 10 subjects (age 45 ± 12 years, height 1.72 ± 0.09 m, weight 70.8 ± 12.5 kg). After completing the winter strength training cycle, they performed strength tests, which were repeated after eight weeks of running training. The power tests measured the maximum force of the torso lean left and right, the maximum force of the torso extension and the maximum torque of rotation of the torso left and right. All tests were performed under isometric conditions. The results showed that only the maximum force of the torso lean to the right (z = -2.395, p = 0.017) increased statistically significantly. The results of the torso lean to the left showed a trend of increasing the maximum force, while the extension of the torso showed a trend of decreasing the maximum force. Based on the results, it can be concluded that, in the case of recreational runners, eight weeks of training is sufficient to maintain the torso strength during the same period. Keywords: running, strength training, recreation, adults Izvleček Tek je zelo razširjena rekreativna dejavnost. Veliko rekreativ- nih tekačev se zaveda, da tek predstavlja za telo veliko obre- menitev, zato predvsem v zimskih mesecih izvajajo vadbo za moč. Vadba za moč služi kot preventiva pred poškodbami in kot sredstvo za izboljšanje učinkovitosti teka. Na podlagi literature ni mogoče zaključiti, ali po prenehanju vadbe za moč, tekaški treningi zadostujejo, da se pridobljena moč ohrani. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali osem tednov tekaškega treninga vpliva na spremembo moči mišic trupa. V raziskavi je sodelovalo 10 merjencev (starost 45 ± 12 let, velikost 1,72 ± 0,09 m, teža 70,8 ± 12,5 kg). Po zaključku zim- skega obdobja vadbe za moč so opravili teste moči, ki so jih po osmih tednih tekaškega treninga ponovili. S testi moči je bila izmerjena največja sila odklona trupa levo in desno, največja sila iztega trupa in največji navor rotacije trupa levo in desno. Vsi testi so bili izvedeni v izometričnih pogojih. Re- zultati so pokazali, da se je statistično pomembno povečala samo največja sila odklona desno (z = -2,395, p = 0,017). Pri odklonu trupa levo se je pokazal trend povečanja največje sile, pri iztegu trupa pa trend zmanjšanja največje sile. Na podlagi rezultatov je možno zaključiti, da pri rekreativnih tekačih osem tednov tekaškega treninga zadostuje za ohra- njanje moči trupa v istem obdobju. Ključne besede: tek, trening moči, rekreacija, odrasli. Miha Žargi, Aleš Dolenec Vpliv tekaškega treninga na moč trupa pri rekreativnih tekačih glas mladih 145 „Uvod V zadnjem desetletju je postal tek pogost način rekreativne dejavnosti odraslih. Še ne dolgo nazaj so rekreativni tekači kot sred- stvo vadbe večinoma uporabljali samo tek. V zadnjem času so teku dodali še vadbo za moč kot sredstvo za povečanje ekonomič- nosti teka in kot preventivo pred poškod- bami (Fredericson in Moore, 2005a, 2005b). Vadba za moč je umeščena v trening v zimskih mesecih, saj takrat vadba pogosto poteka v zaprtih prostorih. Najpogosteje je vadba moči usmerjena v mišice trupa in nog. V obdobju, ko vadba poteka na prostem, tekači večinoma prekinejo s tre- ningom moči in izvajajo samo še tekaške treninge. Pri tem ni znano, ali tekaški tre- ningi predstavljajo zadostno obremenitev za ohranjanje moči, pridobljene v zimskih mesecih. Tek predstavlja za telo razmeroma veliko obremenitev. Pri tem so najbolj obreme- njene noge in trup, manj pa roke. Pri zmer- no hitrem teku je vertikalna sila reakcije podlage od 2,5- do 3-kratnik telesne teže, horizontalna sila reakcije podlage pa 0,34 do 0,45-kratnik telesne teže (Cavanagh in Lafortune, 1980; Sicco, 2003). Največji del sile reakcije podlage prevzamejo mišice nog, del pa se preko gibanja medenice in trupa prenese na mišice trupa. Mede- nica se v času kontakta stopala s podlago giblje v čelni, bočni in prečni ravnini, trup pa predvsem v prečni ravnini (Novacheck, 1998; Ounpuu, 1994; Schache, Blanch, Rath, Wrigley in Bennell, 2002). Kontrolo gibanja medenice in trupa v času kontakta stopa- la s podlago izvajajo mišice, ki odmikajo in rotirajo noge ter trup, upogibajo noge in iztegujejo trup (Behm, Cappa in Power, 2009). Glavna upogibalka trupa (m. rectus abdominis) je pri kontroli gibanja medeni- ce in trupa manj pomembna mišica. EMG aktivnost nekaterih mišic, ki pri teku kontro- lirajo gibanje trupa in medenice, nakazuje, da bi lahko tek predstavljal dovolj veliko obremenitev za vadbo vzdržljivosti v moči teh mišic, vendar to z raziskavami še ni po- trjeno (Behm in sod., 2009). Moč mišic trupa se najpogosteje meri v izometričnih pogojih. Pri tem se moč mi- šic izrazi s silo ali navorom. Silo je nekoliko lažje meriti kot navor, ker je za merjenje navora poleg sile potrebno izmeriti tudi dolžino ročice od osi gibanja do prijemali- šča merilnega senzorja. Pri mišicah trupa je dolžino ročice velikokrat težko izmeriti, ker imajo mišice trupa običajno svoja narasti- šča na veliki površini, zaradi česar je težko določiti os gibanja oziroma delovno os. Pri meritvah sile na izmerjeni rezultat vpliva postavitev merjenca in senzorja sile, zato dobljenih rezultatov ni možno primerjati z rezultati drugih raziskav. Znotraj iste razi- skave ni težav v primerljivosti izmerjenih sil. V pričujoči raziskavi je bil v zimskem ob- dobju poudarek na vadbi moči trupa. Na začetku obdobja so merjenci pri vadbi moči trupa uporabljali statična naprezanja, v zadnjem delu zimskega obdobja pa so jih zamenjali z dinamičnimi naprezanji. Pri vadbi so izvajali koncentrična in ekscentrič- no-koncentrična naprezanja. Vaje so bile izbrane tako, da je lastno telo služilo kot breme. Uporabljeni sta bili metodi maksi- malnih mišičnih naprezanj in mešana me- toda (Štirn, Dolenec in Strojnik, 2017). Namen raziskave je bil ugotoviti, ali osem tednov tekaškega treninga vpliva na spre- membo moči mišic trupa. „Metode dela Vzorec merjencev V raziskavi je sodelovalo 10 merjencev (5 moškega in 5 ženskega spola). Njihova pov- prečna starost je bila 45 ± 12 let, povpreč- na velikost 1,72 ± 0,09 m, povprečna teža 70,8 ± 12,5 kg. Vsi merjenci so se že vsaj tri leta redno ukvarjali s športom in vsaj pol leta pred raziskavo niso bili poškodovani. Merjenci so v raziskavi sodelovali prosto- voljno in so pred začetkom eksperimenta podpisali informirano privolitev, ki je bila sestavljena v skladu s Tokijsko-Helsinško deklaracijo. Potek meritev Vsak merjenec je meritve opravil v dveh ločenih dneh. Prve meritve so bile izvede- ne po zaključku zimske vadbe v dvorani in pred začetkom tekaških treningov na prostem. Druge meritve so bile opravlje- ne osem tednov po prvih meritvah, ko so merjenci že opravili osem tednov teka- škega treninga. Meritev je trajala približno 40 min, vključno s standardiziranim ogre- vanjem. Merjenec je opravil pet različnih meritev, vsako meritev je ponovil dvakrat. Za analizo je bil uporabljen boljši rezultat. Odmor med meritvami je bil eno minuto. Vsak merjenec je imel pred meritvami na voljo dovolj časa, da se je seznanil z meri- tvijo in posameznim merilnim postopkom. Izmerjena je bila največja sila odklona trupa levo in desno, največja sila iztega trupa ter največji navor rotacije trupa levo in desno. Vse meritve so bile izvedene v izometričnih pogojih. Meritve odklona in iztega trupa so se izvajale v stoji v nevtralnem položaju, meritve rotacije pa v sedu, pri čemer je bil kot v kolku 90 stopinj, trup pa v nevtralnem položaju rotacije. Statistična analiza podatkov Za statistično analizo je bil uporabljen ra- čunalniški program IBM SPSS (verzija 23, , IBM – International Business Machines Corp., New Orchard Road, Armonk, New York, ZDA). Za vse spremenljivke je bila izračunana opisna statistika. Normalnost razporeditve rezultatov posamezne spre- menljivke je bila preverjena s Shapiro-Wilk testom. V primeru izpolnjene predpostav- ke, je bil v nadaljevanju uporabljen T-test za odvisne vzorce, sicer pa ustrezni nepa- rametrični test (Wilcoxon test). Statistično pomembnost so razlike dosegle pri 5 % stopnji tveganja. „Rezultati Rezultati merjenja moči trupa pred in po osmih tednih tekaške vadbe so pokazali trend povečanja sile pri odklonih trupa in trend zmanjšanja sile pri iztegu trupa (Slika 1). Sila se je statistično pomembno pove- čala samo pri odklonu desno (z = -2,395, p = 0,017). Pri rotacijah ni prišlo do statistično pomembnih sprememb in tudi ni opaziti trenda spremembe navora. Podrobnejši pregled rezultatov pokaže, da se je pri odklonu trupa v levo sila v pov- prečju povečala (t(9) = -1,900, p = 0,090). Pri osmih merjencih se je sila povečala, pri dveh merjencih pa zmanjšala. Pri enem od teh dveh merjencev se je sila zmanjšala mi- nimalno (3 N). Pri odklonu trupa v desno, kjer je prišlo do statistično pomembnega povečanja sile, se je sila povečala pri deve- tih merjencih in samo pri enem zmanjšala. Pri iztegu trupa se je sila v povprečju zmanjšala za 46 N (t(9) = 1,887, p = 0,092). Pri osmih merjencih se je sila zmanjšala, pri dveh pa povečala. Po osmih tednih tekaške vadbe ni bilo za- znati trenda sprememb pri rotacijah trupa. Pri rotaciji v levo je pri šestih merjencih prišlo do povečanja navora, pri štirih pa do zmanjšanja navora. Pri rotaciji v desno je sedem merjencev povečalo navor, trije pa so ga zmanjšali. 146 „Razlaga Z raziskavo se je skušalo ugotoviti, ali teka- ška vadba vpliva na moč mišic trupa. Deset rekreativnih tekačev je po zimski vadbi v dvorani, kjer je bil poudarek na vadbi moči trupa, naredilo začetno testiranje moči. Po osmih tednih tekaške vadbe na prostem so meritve moči ponovili. Merjenci so po- večali največjo silo odklona trupa desno in ohranili največjo silo odklona trupa levo ter največjo silo iztega trupa. Prav tako so ohranili največji navor rotacije trupa v levo in desno stran. Na podlagi teh rezultatov je mogoče zaključiti, da tekaška vadba za- dostuje, da rekreativni tekač osem tednov ohrani največjo moč mišic trupa oziroma obstaja možnost, da s tekaško vadbo moč celo poveča. Merjenci so pri odklonu trupa v desno sta- tistično pomembno povečali silo odklona. Pri odklonu levo je prišlo do povečanja povprečne vrednosti sile, vendar pove- čanje ni bilo statistično pomembno (p = 0,09). Razlogi za pozitiven vpliv tekaškega treninga na največjo silo odklona trupa so verjetno v tehniki tekaškega koraka in ve- likosti vertikalne sile reakcije podlage. Pri teku je v fazi kontakta stopala s podlago medenica podprta samo na strani oporne noge. To pomeni, da je v fazi, ko je oporna leva noga, desna stran medenice nepodpr- ta in obratno. Pri tem se medenica nagiba za 14 do 16 stopinj (Novacheck, 1998; Oun- puu, 1994; Schache in sod., 2002). Za ohra- nitev medenice v pravilnem položaju skrbi- jo na nepodprti strani mišice, ki odklanjajo trup, na podprti strani pa mišice odmikalke noge (Behm in sod., 2009). Na te mišice v fazi kontakta stopala s podlago deluje ver- tikalna sila reakcije podlage, ki v povprečju pri odrasli osebi dosega 2,5- do 3-kratnik telesne teže (Cavanagh in Lafortune, 1980; Sicco, 2003). Na podlagi rezultatov priču- joče raziskave je možno zaključiti, da je pri teku obremenitev mišic, ki kontrolirajo po- ložaj medenice v čelni ravnini, dovolj velika, da po osmih tednih tekaške vadbe ne pri- de do zmanjšanja moči pri odklonu trupa. Raziskava je pokazala, da obstaja trend, ki nakazuje, da bi tekaški trening lahko delo- val v smeri povečanja največje moči mišic, ki odklanjajo trup, saj je osem oziroma de- vet merjencev izboljšalo največjo silo pri odklonu trupa v levo oziroma desno stran. Največja sila iztega trupa se po osmih tednih vadbe ni statistično pomembno spremenila (t(9) = 1,887, p = 0,092), pokazal pa se je trend zmanjšanja največje sile pri iztegu trupa. Razlog za tak trend je lahko v veliki količini enakomerno hitrega teka. Pri enakomerno hitrem teku je horizontal- na sila reakcije podlage majhna (0,34 do 0,45-kratnik telesne teže (Cavanagh in La- fortune, 1980; Sicco, 2003)). Že tako majhno horizontalno silo reakcije podlage zmanjša še rotacija medenice v prečni ravnini, zato na iztegovalke trupa pri enakomerno hi- trem teku delujejo relativno majhne sile (Behm in sod., 2009). Pričujoča raziskava je sicer pokazala, da po osmih tednih teka- ške vadbe še ne pride do pomembnega zmanjšanja največje sile pri iztegu trupa, vendar pa trend padanja največje sile naka- zuje, da bi bilo pri rekreativnih tekačih med tekaško vadbo smiselno izvajati tudi vadbo za moč iztegovalk trupa. Pri rotaciji trupa v levo oziroma desno ni prišlo do statistično pomembne spre- membe največjega navora in ni bilo opa- ziti nobenega trenda sprememb. Glede na to, da pri rotaciji trupa delujejo večinoma iste mišice kot pri odklonu trupa, bi priča- kovali, da bodo rezultati meritev in trend sprememb pri rotaciji trupa podobni kot pri odklonu trupa, vendar do tega ni prišlo, ker mišice pri opisanih gibanjih delujejo po drugačnem vzorcu aktivacije. Pri odklonu delujeta mišici internal in external oblique hkrati na isti strani trupa, pri rotaciji trupa pa hkrati delujeta mišica internal oblique na eni strani trupa in mišica external oblique na drugi strani trupa. Očitno je razlika v vzorcu aktivacije mišic dovolj, da tekaški trening ni povzročil trenda povečanja največjega na- vora pri rotaciji trupa. Rezultati pričujoče raziskave so pokazali, da rekreativni tekači po osmih tednih teka- škega treninga ohranijo največjo moč mi- šic trupa. Možno je zaključiti, da v tem času ni potrebe, da bi morali rekreativni tekači izvajati dodaten trening moči mišic trupa. Izjema so iztegovalke trupa. Zaradi nega- tivnega trenda bi bilo iz preventivnih razlo- gov smiselno izvajati trening moči iztego- valk trupa tudi v času tekaškega treninga. „Literatura 1. Behm, D. G., Cappa, D. in Power, G. A. (2009). Trunk muscle activation during moderate- and high-intensity running. Applied Physio- logy, Nutrition, and Metabolism, 34(6), 1008– 1016. https://doi.org/10.1139/H09-102 2. Cavanagh, P. R. in Lafortune, M. A. (1980). Ground reaction forces in distance running. Journal of Biomechanics, 13(5), 397–406. Re- trieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/7400169 3. Fredericson, M. in Moore, T. (2005a). Core stabilisation traning for middle- and long- -distance runners. New Studies in Athletics, 20(1), 25–37. Retrieved from http://www. smamiddennederland.nl/wp-content/uplo- ads/2014/02/Core-training-art.pdf 4. Fredericson, M. in Moore, T. (2005b). Mu- scular Balance , Core Stability , and Injury Prevention for Middle- and Long-Distance Runners. Physical Medicine and Rehabilitation Clinics of North America, 16, 669–689. https:// doi.org/10.1016/j.pmr.2005.03.001 5. Novacheck, T. F. (1998). The biomechanics of running. Gait in Posture, 7(1), 77–95. Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/10200378 Slika 1. Sprememba sile oziroma navora pri merjenih nalogah po osmih tednih tekaškega treninga. Opomba: * p < 0,05. glas mladih 147 6. Ounpuu, S. (1994). The biomechanics of wal- king and running. Clinics in Sports Medicine, 13(4), 843–863. 7. Schache, A. G., Blanch, P., Rath, D., Wrigley, T. in Bennell, K. (2002). Three-dimensional angular kinematics of the lumbar spine and pelvis during running. Human Movement Science, 21, 273–293. Retrieved from http:// citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/download?d oi=10.1.1.471.9097inrep=rep1intype=pdf 8. Sicco, A. B. (2003). Ground Reaction Forces and Kinematics in Distance Running in Ol- der-Aged Men. Medicine in Science in Sports in Exercise, 35(7), 1167–1175. https://doi. org/10.1249/01.MSS.0000074441.55707.D1 9. Štirn, I., Dolenec, A. in Strojnik, V. (2017). Sku- pne značilnosti posameznih skupin metod vadbe moči. Šport, (1–2), 165–169. Miha Žargi, dipl. šp. tren. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miha.zargi@gmail.com 148 Analysis of selected biomechanical characteristics of hurdle clearing by an elite female runner in 100-metre hurdles Abstract The purpose of the study was to establish and analyse biomechanical characteristics of the clearing of the 6th hurdle by an Olym- pic winner and world champion Sally Pearson in the 100-metre hurdles. An analysis of the hurdle clearing technique was con- ducted during the international 2011 IAAF World Challenge in Zagreb, Croatia. The 3-D kinematic analysis method was applied. Data processing was performed by APAS (Ariel Performance Analysis System). A 15-segment model of the athlete’s body, defined with 17 reference points, was digitalised. The study results showed extreme rationality of the hurdle clearing technique, which was reflected in the time interval from push-off to landing behind the hurdle (0.31 sec), short contact times of the push-off phase (0.10 sec) in front of the hurdle and of the landing phase behind the hurdle (0.09 sec), a low parabola of the flight of the body's centre of gravity (0.25 m), a minimum decline in horizontal velocity and an effective transition from hurdle clearing to sprinting between hurdles. The established biomechanical characteristics can be applied for creating a modernised running model for women’s 100-metre hurdles. Key words: hurdles, technique, biomechanics, hurdle clearing Izvleček Namen študije je bil ugotoviti in analizirati biome- hanske značilnosti prehoda 6. ovire pri teku na 100 m ovire olimpijske zmagovalke in svetovne prva- kinje Sally Pearson. Analizo tehnike prehoda ovi- re smo opravili na mednarodni tekmi IAAF World Challenge – Zagreb 2011. Uporabljena je bila meto- da 3–D kinematične analize. V postopku obdelave podatkov je bil uporabljen računalniški sistem APAS (Ariel Performance Analysis System). Izvedena je bila digitalizacija 15-segmentnega modela telesa atle- tinje, ki je bil definiran s 17 referenčnimi točkami. Rezultati študije so pokazali izjemno racionalnost tehnike prehoda ovire, ki se kaže v časovnem inter- valu od odriva do doskoka za oviro (0.31 sekunde), v kratkih kontaktnih časih faze odriva (0.10 sekunde) pred oviro in doskoka za oviro (0.09 sekunde), nizki paraboli leta skupnega težišča (0.25 m), minimal- nem zmanjšanju horizontalne hitrosti in učinkoviti tranziciji prehoda ovire v sprint med ovirami. Ugo- tovljene biomehanske značilnosti lahko služijo izde- lavi posodobljenega modela tehnike teka žensk na 100 m z ovirami. Ključne besede: tek čez ovire, tehnika, biomehanika, prehod ovire. Nejc Bončina, Milan Čoh Analiza izbranih biomehanskih značilnosti prehoda preko ovire pri teku vrhunske tekmovalke na 100 metrov z ovirami glas mladih 149 „Uvod Biomehanski model prehoda ovire pri teku na 100 metrov z ovirami je bil narejen na osnovi značilnosti tehnike avstralske atle- tinje Sally Pearson, ki spada med najboljše tekačice v teku na 100 metrov z ovirami na svetu. Največji dosežek njene dosedanje kariere je zlata medalja na Olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 v teku na 100 metrov z ovirami. Je nosilka še mnogih drugih vr- hunskih dosežkov, kot so zlata medalja na svetovnem prvenstvu v Daeguju leta 2011, zlata medalja na svetovnem prvenstvu v Londonu leta 2017, srebrna medalja na Olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 in srebrna medalja na svetovnem prvenstvu v Moskvi leta 2013. Njen osebni rekord v teku na 100 metrov z ovirami znaša 12.28 sekund, kar predstavlja šesti najhitrejši čas v zgodovini te discipline. Tek čez visoke ovire spada med tehnično najzahtevnejše atletske discipline. Glede na nekatere dosedanje raziskave (Iskra, 1998; Blazevich, 2013) je tehnika racional- nega prehoda ovire (ang. hurdle clearance technique) eden ključnih elementov, ki defi- nira tekmovalni rezultat. Tek na 100 metrov čez ovire je kombinacija cikličnega šprinta in acikličnega prehoda 10 ovir, ki so viso- ke 0.85 m. Tekač čez ovire mora tako imeti visok nivo šprinterskih sposobnosti, speci- alne gibljivosti v kolčnem sklepu (fleksibil- nosti), hitre moči in visok nivo tehničnega znanja. Pri prehodu ovire mora biti izguba horizontalne hitrosti čim manjša, kar pa je odvisno od številnih dejavnikov, zlasti ti- stih, ki definirajo odriv pred oviro, trajekto- rijo gibanja skupnega težišča in doskok za oviro (Ito, Togashi, 1997, Kampmiller, Slam- ka in Vanderka, 1999; Amritpal in Shamsher, 2015). Za racionalen prehod ovire sta po- membni razdalji mesta odriva od ovire in mesto doskoka za oviro. Pravilen položaj teh dveh točk pogojuje optimalno trajek- torijo leta skupnega težišča, kar se odraža v času leta, ki mora biti optimalen glede na druge dejavnike, tako da je prehod ovi- re čim krajši (Schluter, 1981; Dapena, 1991). Poleg pravilnega položaja je pomembna kinematično-dinamična struktura odriva in doskoka, ki direktno vplivata na hitrost prehoda ovire (La Fortune, 1988; McLean, 1994). Cilj študije je bil ugotoviti izbrane biome- hanske značilnosti prehoda preko šeste ovire pri teku vrhunske atletinje v tekmo- valnih razmerah. „Metode V študijo je bila vključena vrhunska tek- movalka Sally Pearson (starost 25 let, tele- sna višina 1.67 m, telesna teža 60 kg, P. R. na 100 m z ovirami 12.28 s). Biomehansko analizo smo opravili na mednarodni tekmi IAAF World Challenge – Zagreb 2011 na atletskem stadionu Mladosti na Hrvaškem. Vremenski pogoji so bili optimalni, zunanja temperatura je bila 23o C , veter rahlo v hr- bet. Dovoljenje za izvedbo biomehanskih meritev smo pridobili od tehničnega dele- gata Evropske atletske federacije (Europe- an Athletics) in organizacijskega komiteja tekmovanja. Tekmovalno stezo v coni 6. ovire smo pokrili z 2 visokofrekvenčnima kamerama CASIO – DIGITAL CAMERA EX- F1 (Casio Computer Co., Ltd., Tokyo, Japan), ki sta bili medsebojno povezani in sinhro- nizirani. Kameri sta imeli frekvenco 300 Hz z ločljivostjo 720 x 576 točk. Cono 6. ovire smo umerili z referenčnim merilnim okvir- jem velikosti 2 m x 2 m x 2 m, pri čemer smo upoštevali osem točk kalibracijskega okvirja. V postopku obdelave podatkov je bil uporabljen računalniški sistem za 3–D kinematično analizo APAS (Ariel Perfor- mance Analysis System). Izvedena je bila di- gitalizacija 15-segmentnega modela telesa atletinje, ki je bil definiran z 17 referenčnimi točkami (Winter, 2005). Koordinate točk smo pogladili z digitalnim filtrom s frekven- co 14 Hz. Snemali smo s frekvenco 300 Hz, Tabela 1 Kinematični parametri prehoda 6. ovire (Sally Pearson, rezultat 100 m ovire 12.68) – IAAF World Challenge, Zagreb, 2011 PARAMETRI ENOTA VREDNOST Povprečna hitrost TT v fazi leta pri prehodu ovire (xy) m/s 8,58 ODRIV – PRVI KONTAKT Horizontalna hitrost TT m/s 8,76 Vertikalna hitrost TT m/s -0,46 Rezultanta hitrosti (xy) TT m/s 8,77 Višina TT m 0,96 Razdalja odriva do ovire m 2,31 ODRIV – ZADNJI KONTAKT Horizontalna hitrost TT m/s 8,51 Vertikalna hitrost TT m/s 1,45 Rezultanta hitrosti (xy) TT m/s 8,63 Višina TT m 1,03 Kot odriva ° 81,3 Čas odriva s 0,10 LET Čas leta s 0,31 Višina TT nad oviro m 0,25 Maksimalna višina TT m 1,16 DOSKOK – PRVI KONTAKT Horizontalna hitrost TT m/s 8,53 Vertikalna hitrost TT m/s -0,93 Rezultanta hitrosti (xy) TT m/s 8,58 Višina TT m 1,08 Razdalja doskoka za oviro m 0,86 ODRIV – ZADNJI KONTAKT Horizontalna hitrost TT m/s 8,37 Vertikalna hitrost TT m/s -1,03 Rezultanta hitrosti (xy) TT m/s 8,38 Višina TT m 1,05 Čas doskoka s 0,09 150 digitalizacija točk pa je bila opravljena na 100 Hz. Iz digitaliziranih točk je bilo izraču- nano težišče telesa (TT) na osnovi antropo- metrijskih tabel (Winter, 2005). „Rezultati Glede na rezultate biomehanske analize (Tabela 1, Slika 1) smo ugotovili, da je ime- la atletinja pri prehodu 6. ovire povprečno hitrost 8.58 m/s. Celotna dolžina koraka čez oviro je znašala 3,17 m. Korak pred oviro je bil dolg 2,31 m, kar znaša 72,9 % celotne dolžine. Razdalja dela koraka za šesto ovi- ro je merila 0,86 m oziroma 27,1 % celotne dolžine koraka čez oviro. Najvišja točka težišča telesa (TT) je 0,25 m nad oviro, medtem ko je najvišja točka parabole leta 1,16 m. Razlika med najnižjo točko TT v ekscentrični fazi odriva (0,96 m) pred oviro in najvišjo točko TT v fazi leta (1,16 m) je 0,20 m. Racionalnost prehoda ovire se kaže tudi v kratkem času leta, ki znaša 0,31 s. Odrivni kot v koncentrični fazi odriva je 81,3 stopinje. Višina TT v fazi postavitve odrivne noge je 0,96 m, ob koncu faze propulzije odriva pa 1,03 m. Dolžina poti TT v Y – ver- tikalni osi je 0,07 m. Ti parametri zagota- vljajo optimalne pogoje za razvoj hitrosti TT med odrivom. Horizontalna hitrost TT v trenutku posta- vitve odrivne noge je 8,79 m/s, ob koncu odriva pa 8,51 m/s (Slika 2). Horizontalna hitrost TT se med odrivom torej zmanjša za 0,28 m/s (3,2 %). Pomemben dejavnik predstavlja tudi vertikalna hitrost TT med odrivom, in sicer ta znaša 1,47 m/s. Hori- zontalna in vertikalna hitrost TT določata rezultanto vzletne hitrosti na oviro, ki zna- ša 8,63 m/s in je usmerjena pod kotom 9,6 stopinje. Od kvalitete faze doskoka za oviro je odvi- sna uspešnost prehoda v nadaljnji šprint za oviro. Pri atletinji je horizontalna hitrost TT ob pristanku za oviro 8,38 m/s, kar pomeni, da je prišlo pri prehodu ovire do zmanjša- nja hitrosti za 0,13 m/s (1,5 %). Glede na raz- iskovalno študijo Mera in Luhtanena (1986) gre za nizko vrednost pomanjšanja osnov- ne hitrosti gibanja pri prehodu čez oviro. To pri atletinji predstavlja enega odločilnih tehničnih dejavnikov. V trenutku prvega kontakta doskoka za ovi- ro znaša višina TT 1,08 m. Med fazo doskoka se višina TT zmanjša za 0,03 m in v trenutku odriva znaša 1,05 m. Majhno zmanjšanje vi- Slika 1. Biomehanska analiza prehoda 6. ovire (Sally Pearson, R: 12.68 s). Slika 2. Analiza hitrosti centralnega težišča telesa (TT) pri prehodu 6. ovire (Sally Pearson, R: 12.68 s). šine TT (2,8 %) med fazo doskoka in kratko trajanje te faze (0,09 s) kaže na učinkovit in racionalen prehod v šprint med ovirami. Za ohranjanje horizontalne hitrosti po preho- du ovire je zelo pomemben kontaktni čas doskoka za oviro, ki mora biti krajši od 100 ms (La Fortune, 1988; McLean, 1994). Poleg pravilne tehnike doskoka za oviro pa je v tem primeru pomembna sposobnost mišičnega sistema, da se upira hitremu raztezanju – togost (ang. Stiffness). Togost kot nevralni mehanizem delovanja mišic je odvisna predvsem od predaktivacije muskulature ter delovanja miotatičnega in golgijevega tetivnega refleksa (Gollhofe in Kyrolainen, 1991). Glede na biomehanske značilnosti doskoka za oviro je značilen Short-Range Elastic Stiffness, kjer gre za ta- kojšen mehanski odziv aktivirane mišice na ekscentrično kontrakcijo med doskokom. Ugotovljene biomehanske značilnosti, še glas mladih 151 zlasti minimiziran kontaktni čas (90 milise- kund) pri doskoku za oviro ter minimalna izguba horizontalne hitrosti pri prehodu ovire, kažejo pri vrhunski tekmovalki na odlično tehniko teka čez ovire. „Zaključek V študiji je bila s pomočjo sodobne diagno- stične tehnologije za biomehansko analizo preučevana racionalnost tehnike prehoda ovire olimpijske zmagovalke v teku na 100 metrov z ovirami Sally Pearson. Pri analizi tehnike izstopata predvsem majhna razli- ka med višino TT in višino ovire v trenutku prehoda ovire ter izredno majhno zmanj- šanje hitrosti pri tranziciji prehoda ovire v šprint med ovirami. To tekmovalki omo- goča ohranjanje visoke hitrosti v šprintu med ovirami, kar je pripomoglo k njenim vrhunskim dosežkom teku na 100 metrov z ovirami. „Literatura 1. Amritpal, S. in Shamsher, S. (2015). Relation- ship Among the Technique of Hurdle Cle- arance Over the Different Hurdles in 110m Race. International Journal of Science and Re- search (IJSR), 4(10) : 1591–1594. 2. Blazevich, A. (2013). Sports biomechanics: the basics: Optimising human performance. A&C Black. 3. Dapena, J. (1991). Hurdle clearance technique. Track and Field. Quart. Rev.,116 (3) : 710–712. 4. Gollhofer, A. in Kyrolainen, H. (1991). Neuro- muscular control of the human leg extensor muscles in jump exercises under various stretch-load conditions. IJSM, 12 : 34–40. 5. Iskra, J. (1998). Bieg przez plotki – Teoretyc- zne podstawy i praktyczne rozwiazania tre- ningowe. AWF Katowice, p. 334. 6. Ito, A. in Togashi, M. (1997). Biomechanical analysis of hurdle running: in comparison with sprinting. 7. Kampmiller, T., Slamka, M. in Vanderka, M. (1991). Comparative biomechanical analysis of 110 m hurdles of Igor Kovač and Peter Nedelicky. Kinesiologia Slovenica, 1-2: 26–30. 8. La Fortune, M. (1988). Biomechanical analysis of 110 m hurdles. Track and Field News, 105: 3355–3365. 9. McLean, B. (1994). The biomechanics of hur- dling: Force plate analysis to assess hurdling technique. New Studies in Athletics, 4 : 55–58. 10. Mero, A. in Luhtanen, P. (1986). Biomecha- nische Untersuchung des Hurdenlaufs wa- hrend der Weltmeisterschaften in Helsinki. Leistungssport, 1: 42–43. 11. Schluter, W. (1981). Kinematische Merkmale der 110-m Hurdentechnik. Leistungssport, 2 : 118–127. 12. Winter, D. (2005). Biomechanics and Motor Control of Human Movement. Canada: John Wiley and Sons. Inc. Nejc Bončina, dipl. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport nejc.boncina@gmail.com Slika 3. Vektorski prikaz komponent hitrosti pri prehodu 6. ovire (Sally Pearson, R: 12.68 s)* * Slikovna in grafična oprema je avtorsko delo Stanka Štuhca. 152 Izvleček Sodobna družba se sooča z izzivom, kako ranljivi skupini prebivalstva odraslih oseb z intelektualno motnjo v procesu staranja zagotoviti ustrezno podporo pri izboljšanju telesne pripravljenosti in aktivnega življenjskega sloga. V razi- skavi smo uporabili integracijo kvantitativne (randomizirana klinična študija) in kvalitativne (fenomenološka študija) raziskovalne metodologije, da bi proučili kratkoročno učinkovitost treh različnih gibalnih programov Specialne Olimpia- de na gibljivost v ramenskem sklepu ter kvalitativno proučiti izboljšanje le te pri športnikih z intelektualno motnjo. Vključenih je bilo 150 športnikov z intelektu- alno motnjo, ki so bili po principih stratificirane randomizacije razvrščeni v dve študijski in eno kontrolno skupino. Na podlagi analize rezultatov modificirane- ga Apleyevega testa ugotavljamo, da so športniki v skupini Fun fitnes plus do- segli statistično pomembno izboljšanje ramenske rotacije (p < 0,001) v primer- javi z športniki v ostalih dveh skupinah. Med tremi skupinami so bile statistično pomembne razlike v prid skupini Fun fitnes plus (p < 0,001). Izboljšanje njihove funkcionalne ramenske rotacije potrjujejo izjave udeležencev Fun fitness pro- grama, v katerih so poudarili boljšo gibljivost in stabilnost ramenskega obroča, ki jim bo pomagala pri opravljanju različnih aktivnosti v vsakdanjem življenju. Ključne besede: specialna olimpiada, športniki z intelektualno motnjo, telesna pripravljenost, funkcionalna ramenska rotacija. Tine Kovačič, Joca Zurc Vpliv gibalnih programov Specialne olimpiade Slovenije na izboljšanje gibljivo- sti ramenskega obroča odraslih oseb z intelektualno motnjo Impacts of the exercises programs of the Special Olympics of Slovenia on the flexibility of the shoulder ring among adults with intellectual disability Abstract A modern society faces the challenge of providing vulnerable groups of adults with intellectual disabilities in the aging process with appropriate support in improving physical fitness and an active lifestyle. In the study we used the integration of a quantita- tive (randomized clinical study) and a qualitative (phenomenological study) research methodology in order to study the short- term effectiveness of the three different Special Olympics programs of physical activity on flexibility in the shoulder joint and to qualitatively study the improvement in this case in athletes with intellectual disability. There were 150 athletes with intellectual disability who were classified into two study groups and one control group according to the principles of stratified randomiza- tion. Based on the analysis of the results of the modified Apley test, we found that athletes in the Fun Fitness Plus group achieved a statistically significant improvement in shoulder rotation (p <0.001) compared to athletes in the other two groups. Among the three groups, statistically significant differences were in favor of the Fun Fitness Plus group (p <0.001). Improving their functional shoulder rotation is confirmed by the statements of the Fun Fitness program participants, emphasizing the better flexibility and stability of the shoulder ring, which helps them to perform various activities of daily living. Key words: special Olympics, athletes with intellectual disability, physical fitness, functional shoulder rotation. raziskovalna dejavnost 153 „Uvod Osebe z intelektualno motnjo je mogo- če obravnavati kot manjšinsko skupino, ki sama po sebi doživlja razlike, kot je neena- kost v zdravju in psiho-motoričnih sposob- nostih. Tako kot druge manjšine tudi ljudje z intelektualno motnjo doživljajo margina- lizacijo, manjša pričakovanja in manj prilo- žnosti, ki jim jih ponudi večinska družba, kar se odraža v neenakosti odnosov, zdrav- ju in zdravstveni oskrbi, kakovosti življenja ter tudi v državljanskem, političnem, go- spodarskem in športnem udejstvovanju (Iacono 2006). Povprečna starost oseb z Downovim sin- dromom, ki jih uvrščamo k osebam z in- telektualno motnjo in razvojno motnjo, je bila ob smrti v koledarskem letu 1983 25 let in je do leta 1997 narasla na 49 let (Yang idr. 2002). Pričakovana življenjska doba preostalih ljudi z intelektualno motnjo je dandanes enaka pričakovani dobi starejših in starih ljudi v večinski populaciji, razen pri populaciji s težjo in težko intelektualno motnjo in drugimi pridruženimi motnjami ter pri ljudeh z Downovim sindromom, ki še vedno umirajo, preden dočakajo tretje življenjsko obdobje (Coppus, 2013). Ko ljudi z intelektualno motnjo primerjamo z večinsko populacijo, se prvi srečujejo z večjo stopnjo obolevnosti, zlasti na podro- čju kroničnih nenalezljivih bolezni (Carey idr. 2016), umrljivosti (Hollins, Attard, Fraun- hofer, McGuigan in Sedgwick, 2008) in ne- enakosti pri nudenju zdravstvenih storitev v primerjavi z večinsko populacijo (Cooper in van der Speck, 2009; Dieckmann, Giovis in Offergeld, 2015; Ouellette-Kuntz, 2005). Ker se z napredkom biomedicine poveču- je njihova življenjska doba in se pojavljajo zgodnje, s starostjo povezane spremem- be zdravja, se moderna družba sooča z izzivom, kako tej rizični skupini v procesu staranja zagotoviti ustrezno podporo pri zagotavljanju vključenosti v redne obli- ke gibalne aktivnosti (Haveman idr., 2010, 2011). Avtorica Hilgenkamp s sodelavci (2010, 2012) ugotavlja, da intelektualna mo- tnja že sama po sebi vpliva na določeno stopnjo odvisnosti od ključnih oseb, zato je optimalna stopnja telesne pripravljenosti bistvenega pomena za kar se da neodvi- sno življenje, še zlasti pri starajočih se od- raslih z intelektualno motnjo. Osebe z intelektualno motnjo in drugi- mi razvojnimi motnjami so na testiranju telesne pripravljenosti doslej pokazale povprečno slabše rezultate v primerjavi z večinsko populacijo (Bainbridge, Arnold, Shellard in Tilley, 2015; Lotan, Isakov, Kessel in Merrick, 2004). Osebe z intelektualno motnjo in drugimi razvojnimi motnjami, ki so bile redno gibalno aktivne, so se na teh testih odrezale celo slabše v primerja- vi s sovrstniki večinske populacije, ki niso bili redno gibalno aktivni (Carey idr., 2016). Njihova stopnja telesne pripravljenosti je nižja, prav tako življenjska doba, stopnja umrljivosti pa višja v primerjavi z večinsko populacijo (Lotan idr., 2004). Slednje lahko pripišemo številnim rizičnim dejavnikom (Morin, Mérineau-Côté, Ouellette-Kuntz, Tassé in Kerr, 2012). Eden izmed razlogov je hitrejši upad telesne zmogljivosti oseb z intelektualno motnjo in drugimi razvojnimi motnjami. Zato je zelo pomembno, da so te osebe čim bolj gibalno aktivne, kar jim omogoča ustrezno stopnjo telesne pri- pravljenosti in čim večjo samostojnost in neodvisnost v vsakdanjem življenju. Poleg tega je pomembno, da so osebe z intelek- tualno motnjo in drugimi razvojnimi mo- tnjami deležne specifičnega programa gi- balne aktivnosti, ki bo omogočil izboljšanje tistih komponent telesne pripravljenosti, pri katerih ima oseba z intelektualno mo- tnjo in pridruženimi razvojnimi motnjami največje težave (Buys, Aird in Mille, 2012). Namen raziskave Namen študije je bil s pomočjo protoko- la randomizirane klinične študije raziskati kratkoročen vpliv treh različnih programov gibalne aktivnosti pod okriljem specialne olimpiade Slovenije na gibljivost v ramen- skem sklepu, kot pomembne komponente telesne pripravljenosti starajočih se oseb z intelektualno motnjo. Nadalje je bil cilj našega raziskovanja kvalitativno proučiti izboljšanje omenjene gibljivosti na nivoju telesne zgradbe in funkcije, dejavnosti in sodelovanja s pomočjo biopsihosocialne- ga modela mednarodne klasifikacije funk- cioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja pri osebah z intelektualno motnjo. „Metode Raziskovalni načrt V raziskavi smo uporabili integracijo kvan- titativne in kvalitativne metodologije, ki je nastala kot nova dimenzija raziskovanja na zdravstvenem, kineziološkem, socialnem, socialnogerontološkem, psihološkem, družboslovnem in pedagoškem področju znanosti ter je doživela izreden razmah v zadnjih nekaj letih (Creswell, Hanson, Clark Plano in Morales, 2007; Creswell in Plano Klark, 2011; Teddlie in Tashakkori, 2009; Zurc, 2013, 2016). Uporabili smo pojasnjevalni pri- stop (angl. explanatory design), pri katerem kvalitativni podatki dodatno pripomorejo k razlagi pridobljenih kvantitativnih rezulta- tov (Creswell idr., 2007; Ivankova, Creswell in Stick, 2006). V prvi fazi smo izvedli kvanti- tativni del raziskave (randomizirana klinična študija), ki mu je sledila uporaba kvalitativ- ne metodologije (fenomenološka študija). Druga kvalitativna faza je bila načrtovana na podlagi rezultatov oziroma v povezavi z rezultati prve kvantitativne faze. Prva, kvan- titativna faza je bila dominantna. Randomizirana eksperimental- na klinična študija Na podlagi priporočil avtorjev (Bowling, 2000; DePoy in Gitlin, 2015; Sim in Wright, 2000) smo v kvantitativnem delu raziskave 154 uporabili raziskovalni protokol randomi- zirane kontrolirane klinične študije za pri- merjavo rezultatov med tremi skupinami programov gibalne aktivnosti Specialne olimpiade Slovenije. Testirani programi gibalne aktivnosti so stremeli k zmanjšanju okvare zaradi zmanj- šane zmožnosti in razvojnih motenj s pre- vencijo sekundarnih komplikacij in okvar, k izboljšanju funkcioniranja in aktivnosti ter k omogočanju sodelovanja odraslega športnika z intelektualno motnjo v špor- tni vlogi, ki ustreza njegovim življenjskim pričakovanjem in željam. Volontersko delo sodelujočih študentov socialne geronto- logije in fizioterapije ter vseh zaposlenih športnih pedagogov, trenerjev specialne olimpiade, ki so bili poleg rednih treningov dodatno vključeni v programe gibalne ak- tivnosti, je temeljilo na timskem oziroma interdisciplinarnem pristopu po principu prenosa terapevtskih komponent v špor- tne aktivnosti, sodelovanja pri treningih specialne olimpiade Slovenije in sodelo- vanja pri zdravstvenem programu zabavni fitnes. Na ta način je bila športnikom spe- cialne olimpiade omogočena štirimesečna udeležba v programih gibalne aktivnosti pod strokovnim vodstvom, ki jim je omo- gočila napredek v samih tehnikah posame- znih tekaških atletskih disciplin in tudi pri pridobivanju psihofizične pripravljenosti, gibljivosti, mišične moči, mišične vzdržlji- vosti, ravnotežja, aerobne zmogljivosti ter tudi vztrajnosti, hitrosti in eksplozivnosti, ki se odražajo v testiranih rezultatih, pa tudi doseženem izboljšanju osebnih rekordov posameznih intervjuvanih športnikov spe- cialne olimpiade. Po zaključnih meritvah so odrasle osebe z intelektualno motnjo v kontrolni skupini dobile možnost vključitve v programa gibalnih aktivnosti fun fitness in wellness. Testiranja Podatke smo zbrali z veljavnimi in zaneslji- vimi funkcijskimi testi za zdravstveni pro- gram specialne olimpiade (angl. Fun fitness Special Olympics Healthy athletes program), ki jih je za specialno olimpiado pripravilo Ameriško združenje fizioterapevtov (Bain- bridge idr., 2013). Za merjenje funkcionalne ramenske rotacije je bil uporabljen modifi- ciran Apleyev test. Osnovne/začetne meritve smo izvedli po stratificirani randomizaciji odraslih oseb z intelektualno motnjo, da bi preverili učin- kovitost izenačenja oziroma uravnoteže- nosti skupin odraslih oseb z intelektualno motnjo v okviru progama SO fun fitness plus, programa SO wellness in samostoj- nega programa treningov SO (kontrolna skupina), da bi dobili podatke o stanju nji- hove telesne pripravljenosti na področju gibljivosti ramenskega obroča. Drugo testiranje je potekalo po štirih me- secih izvajanja športnih treningov v kom- binaciji s programom fun fitness plus in programom wellness specialne olimpiade. Opis meritve z modificiranim Apleyev-im testom: Priporočljivo je, da se test izvede stoje, če pa to ni mogoče, se lahko izvede tudi v se- dečem položaju. Preiskovanec se z obema rokama prime za hrbtom. Položaj preisko- vanca: preiskovanec je v stoječem ali se- dečem položaju, na stolu ali v invalidskem vozičku. Položaj preiskovalca: preiskovalec demonstrira preiskovancu izvedbo testa. V času izvajanja preiskovalec stoji za prei- skovancem, asistent pa zaradi varnosti pred preiskovancem. Izvedba meritve: preisko- vancu se da navodilo, da se s kazalcema poskusi dotakniti za hrbtom. V tem položa- ju je ena rama v fleksiji, abdukciji in lateral- ni rotaciji, nasprotna rama pa v ekstenziji, addukciji in medialni rotaciji. Rezultat testa je enak izmerjeni razdalji med kazalcema. Rezultati se beležijo v enoti centimeter, v treh različnih oblikah: – če se preiskovanec obeh kazalcev dota- kne, je razdalja enaka 0 cm; – če se s kazalcema ne dotakne, se pred vrednostjo razdalje postavi negativen predznak (npr. –12,5 cm); – če se kazalca ne dotakneta in gresta drug mimo drugega, se pred izmerje- no dolžino postavi pozitiven predznak (npr. +2,5 cm). Funkcijski test ima visoko stopnjo veljavnosti in zanesljivosti pri populaciji oseb z intelektualno motnjo in predstavlja del baterijskih testov za ocenjevanje telesne pripravljenosti (Ba- inbridge, Gleason in Tilley, 2013). Populacija in vzorec preisko- vancev 150 telesno nedejavnih odraslih oseb z intelektualno motnjo je bilo izbranih na podlagi slabših rezultatov stopnje telesne aktivnosti (priporočila SZO in IPAQ-LF ter priporočila avtorja (Booth, 2000) izmed 311 telesno nedejavnih odraslih športnikov specialne olimpiade iz vseslovenskega gi- banja Specialna olimpiada Slovenije in gle- de na proces randomizirane stratifikacije (Kahan in Morris, 2012; Sedgwick, 2015) raz- vrščenih v študijsko skupino 1 (skupina fun fitness plus v kombinaciji z rednimi treningi SO) (N = 50), študijsko skupino 2 (skupina wellness v kombinaciji z rednimi treningi SO) (N = 50) in skupino 3 oziroma kontrol- no skupino (redni treningi SO) (N = 50), da bi zagotovili uravnoteženost in primerlji- vost vseh treh skupin glede na posamezne karakteristike odraslih oseb z intelektualno motnjo in na samo heterogenost omenje- ne populacije. Vseh 150 preiskovancev je uspešno zaklju- čilo udeležbo v raziskavi, bili so prisotni na vseh vodenih terminih posameznih programov gibalne aktivnosti ter na vseh testiranjih (100 odstotna realizacija vzorca). Metode analize kvantitativnih podatkov Zbrane podatke smo analizirali s statistič- nim programom SPSS, različica 22. Pri anali- zi smo upoštevali priporočila glede analize podatkov pri stratificirano randomiziranih kliničnih študijah (Kahan in Morris 2012, 2013). Najprej smo preverili, ali so spremen- ljivke normalno porazdeljene in v skladu s temi rezultati izbrali ustrezne metode za analizo podatkov. Predstavljeni rezultati so bili analizirani z opisno statistiko in bivari- atnimi statističnimi analizami (t-test za ne- odvisne vzorce, ANOVA). Kvalitativna raziskava V kvalitativnem delu raziskave smo upo- rabili polstrukturirani, poglobljeni intervju za 18 starajočih se odraslih z intelektualno motnjo, ki dosegajo vrhunske športne re- zultate na tekmovanjih specialne olimpia- de (od tega 6 iz vsakega programa gibalne aktivnosti specialne olimpiade). Zbiranje podatkov s polstrukturiranimi intervjuji je potekalo od 22. aprila 2018 do 15. junija 2018. Skupni čas vseh izvedenih intervjujev je bil 9 ur, 12 minut in 30 sekund, povpreč- no je posamezni intervju trajal 30 minut. Vseh 18 intervjujev je bilo posnetih s sne- malno aplikacijo na pametnem telefonu (snemalnik zvokov), zatem dobesedno pre- pisanih in analiziranih s kvalitativno vsebin- sko analizo. Etični vidiki raziskovanja Za izvedbo raziskave smo pridobili soglasje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko (št. 0120-598/2017/7), soglasje društva Specialna olimpiada Slovenije za izvedbo raziskovalna dejavnost 155 raziskave ter soglasja oseb z intelektualno motnjo z opravilno sposobnostjo, ki so bili vključeni v raziskavo, oz. soglasja njihovih staršev/zakonitih zastopnikov. Raziskava je bila opravljena skladno z načeli Helsinške deklaracije o biomedicinskih raziskavah na človeku, določili Konvencije Sveta Evrope o varovanju človekovih pravic in dostojan- stva človeškega bitja v zvezi z uporabo bi- ologije in medicine (Oviedske konvencije) in skladno z načeli slovenskega Kodeksa medicinske deontologije, Kodeksa etike fi- zioterapevtov Slovenije in Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu ter mednaro- dnega kodeksa raziskovalne etike (Europe- an Commission 2013). Vse zbrane osebne podatke preiskovancev smo obdelovali na način, da smo jih anoni- mizirali in tudi psevdonimizirali, skladno s pravili in načeli, ki veljajo na področju znan- stvenega raziskovanja. „Rezultati Po štirimesečni študiji je pri končnih rezultatih (post test) modificiranega Apleyevega testa za merjenje funkci- onalne rotacije desnega ramena med študijskima skupinama fun fitness (–0,70 cm) in wellness (–11,20 cm) ter kon- trolno skupino trening SO (–11,48 cm) pri- šlo do statistično pomembnih razlik (p < 0,001). Analiza povprečnih rezultatov mo- dificiranega Apleyevega testa za merjenje začetne in končne funkcionalne rotacije desnega ramena je pri študijski skupini fun fitness pokazala, da je prišlo do statistično pomembnega izboljšanja gibljivosti v de- snem ramenu (p < 0,001). Pri skupini well- ness ni prišlo do statistično pomembnega izboljšanja gibljivosti v desnem ramenu med začetnim in končnim merjenjem (p = 0,922), prav tako ne pri skupini trening SO (p = 0,944) (Tabeli 1 in 2). Po štirimesečni študiji je pri končnih re- zultatih modificiranega Apleyevega testa za merjenje funkcionalne rotacije levega ramena med študijskima skupinama fun fi- tness (–2,90 cm) in wellness (–14,04 cm) ter kontrolno skupino trening SO (–14,02 cm) prišlo do statistično pomembnih razlik (p < 0,001). Analiza povprečnih rezultatov mo- dificiranega Apleyevega testa za merjenje začetne in končne funkcionalne rotacije levega ramena je pri študijski skupini fun fitness pokazala, da je prišlo do statistič- no pomembnega izboljšanja gibljivosti v levem ramenu (p < 0,001). Pri skupini wellness ni prišlo do statistično pomemb- nega izboljšanja gibljivosti v levem rame- nu med začetnim in končnim merjenjem (p = 0,902), prav tako ne pri skupini trening SO (p = 0,925) (Tabeli 1 in 2). Nadaljnja kvalitativna analiza 18 pol-struk- turiranih intervjujev z odraslimi osebami z intelektualno motnjo, vključenimi v vse tri testirane gibalne programe specialne olim- piade, je pokazala, kako preiskovanci doži- vljajo izboljšanje posameznih komponent telesne pripravljenosti z vidika prispevka h kakovosti njihovega življenja in zdravja (Ta- bela 3). Percepcija izboljšanja gibljivosti se je pokazala skozi dve podtemi: izboljšanje funkcionalne sklepne gibljivosti in izboljša- nje funkcije sklepne stabilnosti. Na podlagi subjektivnih pogledov doživljanja kakovo- sti življenja po udejstvovanju v programih gibalne aktivnosti specialne olimpiade so Tabela 1 Primerjava funkcionalne ramenske rotacije pri odraslih športnikih in športnicah Specialne olimpiade Slovenije v posameznih programih gibalne aktivnosti na začetku in ob koncu študije N Povprečna ocena Std. odklon Std. napaka 95in Interval zaupanja Min. Maks.Spodnja meja Zgornja meja Fun fitness MAT D Pre test 50 -11,63 12,31 1,74 -15,13 -8,13 -38,50 8,00 Post test 50 -0,70 5,45 0,77 -2,25 0,85 -22,00 8,00 Skupaj 100 -6,17 10,95 1,10 -8,34 -3,99 -38,50 8,00 MAT L Pre test 50 -14,29 12,39 1,75 -17,81 -10,77 -43,60 15,00 Post test 50 -2,90 6,95 0,98 -4,88 -0,92 -31,00 15,00 Skupaj 100 -8,60 11,52 1,15 -10,88 -6,31 -43,60 15,00 Wellness MAT D Pre test 50 -11,44 12,21 1,73 -14,91 -7,97 -39,00 8,00 Post test 50 -11,20 12,14 1,72 -14,65 -7,75 -39,00 8,00 Skupaj 100 -11,32 12,11 1,21 -13,72 -8,92 -39,00 8,00 MAT L Pre test 50 -14,34 12,21 1,73 -17,81 -10,87 -45,00 11,00 Post test 50 -14,04 12,08 1,71 -17,47 -10,61 -45,00 11,00 Skupaj 100 -14,19 12,09 1,21 -16,59 -11,79 -45,00 11,00 SO trening MAT D Pre test 50 -11,65 12,12 1,71 -15,09 -8,21 -38,50 8,00 Post test 50 -11,48 12,01 1,70 -14,89 -8,07 -37,00 8,00 Skupaj 100 -11,57 12,00 1,20 -13,95 -9,18 -38,50 8,00 MAT L Pre test 50 -14,25 12,32 1,74 -17,75 -10,75 -43,60 15,00 Post test 50 -14,02 12,24 1,73 -17,50 -10,54 -42,00 15,00 Skupaj 100 -14,14 12,22 1,22 -16,56 -11,71 -43,60 15,00 Legenda: MAT D = modificiran Apleyev test, desna roka (v centimetrih); MAT L = modificiran Apleyev test, leva roka (v centimetrih); Min. = minimalna vrednost, Maks. = maksimalna vrednost. Vir: Kovačič 2018 156 intervjuvanci izpostavili izboljšanje splošne funkcije skeleta kot eno od pomembnih vzniklih podtem, povezanih s pozitivnimi učinki redne gibalne aktivnosti na zdrav- je in počutje. Na primer, en izmed inter- vjuvancev je tako navedel, da mu gibalni program pomaga pri izboljšanju celotne gibljivosti: »Od kar hodim na fun fitness, sem izboljšal gibljivost v vseh glavnih sklepih.« (ŠFF5). Drugi intervjuvanec pa je navedel pomen izboljšanja gibljivosti za opravljanje vsakodnevnih nalog v delavnici: »Od kar sem redno hodil na fun fitness, sem res izboljšal gibčnost telesa. Prej se sploh ni- sem mogu namilit tu na hrbtu (pokaže na področje med obema lopaticama), me je mo- gla mami. Zdej pa, ko smo delal tolko vaj za gibčnost, pa moč, pa se lahko brez problema namilim z gelom za tuširanje, pa pol tut zdr- gnem s frutirko do suhga. So mi rekl v VDC-ju, da bom zdej lohk šel počasi živet s punco u svoje stanovaje. Komi čakam, res.« (ŠFF6) Nadalje poudarja vlogo fizioterapevta pri izboru ustreznih vaj za telesne zmogljivosti: Tretja intervjuvanka je omenila vpliv izbolj- šanja ramenske rotacije na športne rezul- tate: Naslednje izjave športnikov z intelek- tualno motnjo v fun fitness plus skupini pa najizraziteje ilustrirajo podtemo izboljšanja gibljivosti ramenskega obroča in rok (Tabe- la 3). »Ker redno trikrat na teden delam vaje po fun fitness program, imam boljšo giblji- vost u rami, lažje kaj dvignem na šihtu, dam na visoko poličko, kjer hranimo iz- delke za kupce.« (ŠFF5) »Zdej mam rame ful gibljive, se ful z lah- koto oblečem al pa slečem, tut žogco vr- žem dlje na treningih.« (ŠFF3) »Ker sem imel že kot ooootrok težave s prepreprepreveč gibljivostjo v kkk kko- molcih, so mi te vaje pomagale pri boljši stastasta stabilnosti.« (ŠFF2) »Zdaj po vseh teh vajah za moč in giblji- vost komot mečem žogico, prej pa me je zategoval u rami.« (ŠFF1) Kvalitativne ugotovitve, ki jih prezentirajo zgornje izjave preiskovancev, potrjujejo dobljene ugotovitve statistično pomemb- nega izboljšanja funkcionalne ramenske rotacije po izvedbi gibalnega programa fun fitness. Kljub začetnem izenačenju udeležencev v rezultatih modificiranega Apleyev-ega testa z levo in desno roko so udeleženci v gibalnem programu special- ne olimpiade fun fitness po koncu progra- ma dosegli statistično pomembno boljše rezultate v tem testu v primerjavi z zače- tnim stanjem (Tabela 2). Izboljšanje njihove funkcionalne ramenske rotacije potrjujejo izjave udeležencev fun fitness programa, v katerih so poudarili boljšo gibljivost in sta- bilnost ramenskega obroča, ki jim poma- gala pri dvigovanju bremen na delovnem mestu, oblačenju in slačenju ter motoričnih spretnostih pri igrah z žogo. Tabela 2 Testiranje statistično pomembnih razlik v funkcionalni ramenski rotaciji pri odraslih športnikih in športnicah Specialne olimpiade Slovenije v posameznih programih gibalne aktivnosti na začetku in ob koncu študije t-test za enakost povprečij med fazama PRE-POST ANOVA za primerjavo povprečij med skupinami Fun fitness, Wellness in SO trening Pre test Post test Pre test Post test t p-vrednost F p-vrednost F p-vrednost Fun fitness MAT D -5,740 0,001 0,005 0,996 17,639 0,001 MAT L -5,668 0,001 0,001 0,999 18,006 0,001 Wellness MAT D -0,099 0,922 MAT L -0,123 0,902 SO trening MAT D -0,070 0,944 MAT L -0,094 0,925 Legenda: MAT L = modificiran Apleyev test, leva roka (v centimetrih); MAT D = modificiran Apleyev test, desna roka (v centimetrih) Vir: Kovačič 2018 Tabela 3 Kvalitativna analiza polstrukturiranega intervjuja z odraslimi osebami z intelektualno motnjo, vključenimi v gibalne programe specialne olim- piade, in njihovo doživljanje izboljšanja gibljivosti, ki pomembno prispeva k boljši kakovosti življenja in zdravja TEMA KATEGORIJA KODA percepcija izboljšanja na področju dejavnosti in sodelovanja Prenašanje težkih stvari Lažje dvigovanje uteži v fitnesu Lažje prenašanje predmetov z laktmi in rokami pri delu Lažje dvigovanje izdelkov Lažje metanje žogice pri treningu Neodvisnost pri osebni negi Lažje nanašanje gela za tuširanje po hrbtu in lopaticah Lažje brisanje hrbta z brisačo Lažje šamponiranje lasišča Neodvisnost pri oblačenju Lažje oblačenje puloverja preko glave Socialni kapital Občutek polnega življenja raziskovalna dejavnost 157 „Razprava Na podlagi analize rezultatov modificira- nega Apleyevega testa ugotavljamo, da je udeležba v programu gibalne aktivnosti fun fitness statistično pomembno učinko- vala na izboljšanje telesne pripravljenosti pri vseh vključenih odraslih osebah z inte- lektualno motnjo. Te ugotovitve in učinki pa ne veljajo za udeležence v programih wellness in kontrolne skupine z rednimi športnimi treningi specialne olimpiade. Ugotavljamo, da smo z interpretacijo kvali- tativnih rezultatov, pridobljenih iz intervju- jev v drugi fazi študije, pridobili bolj detajl- ne in specifične informacije odraslih oseb z intelektualno motnjo, vključenih v gibanje specialne olimpiade glede pomena izbolj- šanja ramenske rotacije na opravljanje na- log v vsakdanjem življenju. S kvalitativnimi rezultati smo pridobili širši in poglobljen vpogled v kvantitativne rezultate razisko- valne teme. Ugotavljamo, da lahko na ta način razvijemo bolj poglobljeno razume- vanje učinkovitosti eksperimentalne inter- vencije na gibljivost ramenskega sklepa. Naša raziskava je pokazala, da so začetna ocenjevanja posameznih komponent tele- sne pripravljenosti pokazala izredno nizke vrednosti z zdravjem povezane telesne pri- pravljenosti oziroma slabo telesno pripra- vljenost športnikov z intelektualno motnjo, ki so vključeni v gibanje Specialna olimpia- da Slovenije. Glede na to, da začetna slabša telesna pripravljenost predstavlja niz atri- butov, ki jih je dosegala telesno nedejavna skupina 150 starajočih se odraslih oseb z intelektualno motnjo, sicer aktivnih članov specialne olimpiade (plačana članarina za tekoče koledarsko leto), in se je nanašala na njihovo sposobnost, da so se le redko ude- leževali gibalne aktivnosti in da so posame- zniki imeli težave pri opravljanju številnih funkcionalnih dejavnosti, prav tako težave na področju vključevanja in sodelovanja v vsakdanjem življenju v skupnosti, je pri tem treba opozoriti na druge oteževalne dejav- nike, ki so jih vsi intervjuvanci omenjali kot prioritetne za manjšo gibalno aktivnost, in sicer segregacijo, stigmatizacijo, margi- nalizacijo, pomanjkanje ustrezne podpo- re in informacij strokovnjakov s področja športa, zdravstva in socialne gerontologije. Ugotavljamo, da se zlasti začetni rezultati modificiranega Apleyevega testa vseh 150 starajočih se odraslih oseb z intelektualno motnjo v naši študiji razlikujejo od normati- vov enako starih v večinski populaciji, kot je predhodno v svoji presečni študiji ugotovi- la Bainbridge s sodelavci (2015) na večjem vzorcu športnikov specialne olimpiade z vseh šestih kontinentov. Avtorji so sicer razdelili vzorec športnikov specialne olim- piade (od 9 do 80 let) na dve podskupini, in sicer na telesno bolj sposobne športnike z intelektualno motnjo, ki so se udeležili letnih in zimskih svetovnih iger specialne olimpiade v obdobju 2007–2014, ter na druge, ki se svetovnih iger niso udeležili. Avtorji so v nadaljevanju ocenjevali tudi gibljivost v ramenskem sklepu ter na pod- lagi normativnih vrednosti (Bainbridge idr., 2013) definirali okvare športnikov z intelek- tualno motnjo na področju telesne zgrad- be in funkcije. Ugotovili so, da se odstotek okvar na področju komponente gibljivosti povečuje do obdobja 40–49 let, nato se v obdobju 50–60 let stabilizira, v starostnem obdobju nad 60 let pa ponovno močno narašča. Podoben vzorec s starostjo po- vezanih okvar na ravni telesne zgradbe in funkcije so avtorji ugotovili v drugi skupini športnikov z intelektualno motnjo, ki se še niso udeležili svetovnih iger, udeležili pa so se tekmovanj na regijski, državni in medna- rodni ravni, in so jih kategorizirali kot slabše športnike. Ko so primerjali odstotek okvar na področju telesne zgradbe in funkcije s sposobnostjo športnikov, je imela druga skupina višji odstotek okvar na podro- čju komponente gibljivosti v primerjavi s prvo skupino. Avtorji zaključujejo, da je na podlagi visokega odstotka telesnih okvar pri populaciji športnikov z intelektualno motnjo stanje zaskrbljujoče in da zahteva uvedbo specializiranih gibalnih intervencij (Bainbridge idr., 2015). Treba je poudariti, da do omenjenih razlik med večinsko populacijo in populacijo sta- rajočih se odraslih z intelektualno motnjo definitivno prihaja zaradi omenjene zmanj- šane zmožnosti na področju intelektualne motnje kot tudi pridruženih težav, kot so na primer okvare na področju telesne zgradbe in funkcij, senzorne in telesne okvare odra- slih oseb z intelektualno motnjo, ki vplivajo na različne gibalne modele, na spremenje- ne gibalne vzorce in držo telesa z uporabo asociiranih reakcij, kompenzatornih reakcij ali z uporabo patoloških gibalnih sinergij, ki so značilne za večino podskupin oseb z razvojnimi motnjami (Chang, Chen in Huang, 2011; Martin, Piek, Baynam, Levy in Hay, 2010). Na podlagi analize kvantitativnih in kvali- tativnih rezultatov ugotavljamo, da je do statistično pomembnih razlik v rezultatih Modificiranega Apleyevega testa pri prei- skovancih v skupini fun fitness plus prišlo zaradi pospešenega motoričnega učenja na podlagi integriranega večkomponen- tnega vadbenega programa, ki temelji na sodobnem konceptu plastičnosti živčno- -mišičnega sistema in motoričnega učenja ter je pomembno prispeval k zmanjšanju okvar (zaradi razvojnih motenj) na podro- čju gibljivosti, k izboljšanju funkcioniranja na področju dejavnosti ter sodelovanju starajočih se odraslih oseb z intelektualno motnjo. Udeležba odraslih oseb z intelek- tualno motnjo v omenjenem programu je ob pomoči koordiniranega procesa pod nadzorom interdisciplinarnega tima stro- kovnjakov s področja socialne gerontolo- gije in medicinske rehabilitacije omogoči- la nadaljevanje njihove habilitacije in jim omogočila dosegati vloge, ki ustrezajo nji- hovim življenjskim pričakovanjem, željam in potrebam po vzdrževanju dobre telesne pripravljenosti, samostojnosti in neodvi- snosti ter uspešnosti pri vzajemnem sode- lovanju v skupnosti. Ocenjujemo, da je več- komponentni program gibalne aktivnosti fun fitness plus uspešen tudi pri nadome- ščanju primanjkljajev in okvar na področju telesnih funkcij na področju gibljivosti pri odraslih osebah z intelektualno motnjo. Ugotavljamo, da je v naši študiji prav zaradi ustreznega interdisciplinarnega pristopa vseh deležnikov, ki so zagotovili neposre- dno podporo starajočim se odraslim ose- bam z intelektualno motnjo, ki je bistvena pri kakovosti življenja, kot je že v svoji štu- diji ugotavljal Friedman (2018). Z vsem na- vedenim je podpora interdisciplinarnega tima strokovnjakov vplivala na spremembo življenjskega sloga odraslih oseb z intelek- tualno motnjo, saj so izboljšali kakovost življenja, zadovoljstvo z življenjem in zdrav- jem ter samospoštovanje ter percipirali po- men aktivnega in produktivnega staranja, kar odraža kvalitativen in kvantitativen del rezultatov obstoječe študije, ki je ena od prvih tako v slovenskem kot tudi v medna- rodnem prostoru. „Zaključek S testiranim programom gibalne aktivnosti fun fitness smo namensko in v kar najvišji meri motivirali športnike z zmanjšano zmo- žnostjo, da skozi dodaten program gibalne aktivnosti poleg športa invalidov (treningi specialne olimpiade) in program wellness obnavljajo, razvijajo, vzdržujejo ter izbolj- šujejo gibljivost levega in desnega ramen- skega obroča za neodvisno in kakovostno življenje ter kar najvišjo mero vključevanja na področju družbenih dejavnosti skladno 158 z mednarodno klasifikacijo funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja. „Opomba Prispevek predstavlja rezultate doktorske disertacije z naslovom »Vpliv programov gibalne aktivnosti na kakovost življenja odra- slih oseb z intelektualno motnjo, vključenih v Specialno olimpiado Slovenije«, ki jo je mag. Tine Kovačič pripravil pod mentorstvom izr. prof. dddr. Joce Zurc na študijskem pro- gramu Socialna gerontologija na Alma Ma- ter Europaea – ECM, Maribor (2018). „Literatura 1. Bainbridge, D., Arnold, T., Shellard, A. in Tilley, V. (2015). The relationship of age and athle- tic ability to fitness impairments in Special Olympics Athletes. Physiotherapy, 101, e102. http://doi.org/10.1016/j.physio.2015.03.237 2. Bainbridge, D., Gleason, J. in Tilley, V. (2013). . USA: Special Olympics. 3. Booth, M. (2000). Assessment of physical ac- tivity: an international perspective. Research Quarterly for Exercise and Sport, 71(2 Suppl), S114–20. Retrieved from http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/10925833 4. Bowling, A. (2000). (1st ed.). Buckingham: Open University Press. 5. Buys, L., Aird, R. in Mille, E. (2012). Active Ageing Among Older Adults With Lifelong Intellectual Disabilities: The Role of Familial and Nonfamilial Social Networks. Families in Society: The Journal of Contemporary Social Services, 93(1), 55–64. http://doi.org/definitive version of this work, please refer to the pu- blished soudoi.org/10.1606/1044-3894.4179 6. Carey, I. M., Shah, S. M., Hosking, F. J., DeWil- de, S., Harris, T., Beighton, C. in Cook, D. G. (2016). Health characteristics and consul- tation patterns of people with intellectual disability: a cross-sectional database study in English general practice. British Journal of General Practice, 66(645), e264–e270. http:// doi.org/10.3399/bjgp16X684301 7. Chang, Y.-J., Chen, S.-F. in Huang, J.-D. (2011). A Kinect-based system for physical rehabi- litation: A pilot study for young adults with motor disabilities. Research in Developmen- tal Disabilities, 32(6), 2566–2570. http://doi. org/10.1016/j.ridd.2011.07.002 8. Cooper, S.-A. in van der Speck, R. (2009). Epidemiology of mental ill health in adults with intellectual disabilities. Current Opini- on in Psychiatry, 22(5), 431–436. http://doi. org/10.1097/YCO.0b013e32832e2a1e 9. Coppus, A. M. W. (2013). People with intel- lectual disability: what do we know about adulthood and life expectancy? Deve- lopmental Disabilities Research Reviews, 18(1), 6–16. http://doi.org/10.1002/ddrr.1123 10. Creswell, J. W., Hanson, W. E., Clark Pla- no, V. L. in Morales, A. (2007). Qualita- tive Research Designs. The Counseling Psychologist, 35(2), 236–264. http://doi. org/10.1177/0011000006287390 11. Creswell, J. W. in Plano Klark, V. L. (2011). (2nd ed.). Thousand Oaks: CA: Sage. 12. DePoy, E. in Gitlin, L. N. (2015). (2nd ed.). St.Louis: Elsevier Health Sciences. 13. Dieckmann, F., Giovis, C. in Offergeld, J. (2015). The Life Expectancy of People with Intellectual Disabilities in Germany. Journal of Applied Research in Intellectual Disabili- ties, 28(5), 373–382. http://doi.org/10.1111/ jar.12193 14. Friedman, C. (2018). Direct Support Profes- sionals and Quality of Life of People With Intellectual and Developmental Disabilities. Intellectual and Developmental Disabilities, 56(4), 234–250. http://doi.org/10.1352/1934- 9556-56.5.234 15. Haveman, M., Heller, T., Lee, L., Maaskant, M., Shooshtari, S. in Strydom, A. (2010). Major He- alth Risks in Aging Persons With Intellectual Disabilities: An Overview of Recent Studies. Journal of Policy and Practice in Intellectual Disabilities, 7(1), 59–69. http://doi.org/10.1111/ j.1741-1130.2010.00248.x 16. Haveman, M., Perry, J., Salvador-Carulla, L., Walsh, P. N., Kerr, M., Van Schrojenstein Lant- man-de Valk, H., … Weber, G. (2011). Ageing and health status in adults with intellectual disabilities: Results of the European POMO- NA II study. Journal of Intellectual in Deve- lopmental Disability, 36(1), 49–60. http://doi. org/10.3109/13668250.2010.549464 17. Hilgenkamp, T. I. M., Reis, D., van Wijck, R. in Evenhuis, H. M. (2012). Physical activity levels in older adults with intellectual disabilities are extremely low. Research in Developmen- tal Disabilities, 33(2), 477–483. http://doi. org/10.1016/j.ridd.2011.10.011 18. Hilgenkamp, T. I. M., van Wijck, R. in Evenhuis, H. M. (2010). Physical fitness in older people with ID—Concept and measuring instru- ments: A review. Research in Developmen- tal Disabilities, 31(5), 1027–1038. http://doi. org/10.1016/j.ridd.2010.04.012 19. Hollins, S., Attard, M.-T., Fraunhofer, N. Von, McGuigan, S. in Sedgwick, P. (2008). Mor- tality in people with learning disability: risks, causes, and death certification fin- dings in London. Developmental Medicine in Child Neurology, 40(1), 50–56. http://doi. org/10.1111/j.1469-8749.1998.tb15356.x 20. Ivankova, N. V., Creswell, J. W. in Stick, S. L. (2006). Using Mixed-Methods Sequential Explanatory Design: From Theory to Prac- tice. Field Methods, 18(1), 3–20. http://doi. org/10.1177/1525822X05282260 21. Kahan, B. C. in Morris, T. P. (2012). Reporting and analysis of trials using stratified rando- misation in leading medical journals: review and reanalysis. BMJ (Clinical Research Ed.), 345, e5840. Retrieved from http://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/22983531 22. Lotan, M., Isakov, E., Kessel, S. in Merrick, J. (2004). Physical Fitness and Functional Ability of Children with Intellectual Disabi- lity: Effects of a Short-Term Daily Treadmill Intervention. The Scientific World Journal, 4, 449–457. http://doi.org/doi.org/10.1100/ tsw.2004.97 23. Martin, N. C., Piek, J., Baynam, G., Levy, F. in Hay, D. (2010). An examination of the relati- onship between movement problems and four common developmental disorders. Human Movement Science, 29(5), 799–808. http://doi.org/10.1016/j.humov.2009.09.005 24. Morin, D., Mérineau-Côté, J., Ouellette-Kuntz, H., Tassé, M. J. in Kerr, M. (2012). A Comparison of the Prevalence of Chronic Disease Among People with and Without Intellectual Disa- bility. American Journal on Intellectual and Developmental Disabilities, 117(6), 455–463. http://doi.org/10.1352/1944-7558-117.6.455 25. Ouellette-Kuntz, H. (2005). Understanding Health Disparities and Inequities Faced by Individuals with Intellectual Disabilities. Jo- urnal of Applied Research in Intellectual Disa- bilities, 18(2), 113–121. http://doi.org/10.1111/ j.1468-3148.2005.00240.x 26. Sedgwick, P. (2015). Treatment alloca- tion in trials: stratified randomisation. BMJ, 350(feb26 6), h978–h978. http://doi. org/10.1136/bmj.h978 27. Sim, J. in Wright, C. (2000). (1st ed.). Chelten- ham: Nelson Thornes. 28. Teddlie, C. in Tashakkori, A. (2009). . Thou- sand Oaks: SAGE publications Inc. 29. Zurc, J. (2013). Integracija kvalntitativne in kvalitativne metodologije v raziskavah v zdravstvu: sistematična pregledna študija. Zdravstveno Varstvo, 52, 221–235. 30. Zurc, J. (2016). Stališča podiplomskih štu- dentov do raziskovanja z integracijo kvan- titativne in kvalitativne metodologije. In B. Filej (Ed.), (pp. 77–78). Maribor: Alma Mater Europaea - ECM. Mag. Tine Kovačič, dipl. fiziot., viš. pred. Alma Mater Europaea – ECM, Slovenska ulica 17, Maribor tine.kovacic2@gmail.com raziskovalna dejavnost 159 Physical activity of the students of the Secondary School of Nursing Ljubljana Abstract Apart from positive effects on health, sports activity also affects academic achievement, motoric, personality and social develop- ment of children and adolescents. However, the positive effects can only be achieved through sufficient frequency and intensity of sports activity. The aim of our study was to examine the level of sports activity in students of the Secondary School of Nursing Ljubljana and determine differences according to gender, year of study and academic achievement in relation to their engage- ment in sport. 269 students (30,4 %) agreed to participate in the survey, 206 were women and 63 men, aged between 16 and 18 (75,46 %). The majority of students were physically active at least two to three times a week (44.96 %), while no significant differ- ence between genders (p=0,159), study years (p=0,753) in physical activity was obtained. Furthermore, there was also a tendency towards significance comparing different academic achievement in physical activity frequency (p=0,056). The results suggest regular sports activity of the students, although less then recommended by the WHO. It can also be postulated that higher levels of sports activity are associated with better academic achievement. In conclusion, students of the Secondary School of Nursing Ljubljana must be advised to increase their weekly physical activity levels. Keywords: adolescents, sports activity, leisure time, healthy lifestyle. Izvleček Športna aktivnost ima poleg največjega učinka na zdravje tudi vpliv na učno uspešnost, gibalni, osebnostni in socialni razvoj otrok in mladostnikov. Vendar so tovrstni pozitivni učinki lah- ko doseženi le v primeru zadostne pogostosti in intenzivnosti športne aktivnosti. Cilj članka je bil ugotoviti raven športne aktivnosti dijakov Srednje zdravstvene šole Ljubljana (SZŠLJ). Ugotavljali smo tudi razlike med spoloma, letniki šolanja in učni uspešnosti glede na pogostost športne aktivnosti. Vabilu v raz- iskavo se je odzvalo 269 dijakov SZŠLJ (30,4 %), med njimi je bilo 206 žensk in 63 moških, starih med 16 leti in 18 leti (75,46 %). Ugotovili smo, da se večina s športom ukvarja dvakrat do trikrat tedensko (44,96 %), vendar pa med spoloma (p = 0,159) in letniki študija (p = 0,753) teh razlik nismo ugotovili. Doka- zati smo uspeli statističen trend po obstoju razlik v pogostosti ukvarjanja s športom glede na učni uspeh (p = 0,056). Z rezulta- tov lahko sklepamo, da so dijaki razmeroma redno telesno ak- tivni, sicer manj od priporočil WHO; vendar pa rezultati kažejo v smeri boljše učne uspešnosti pri tistih dijakih, ki so bili več športno dejavni. Zaključimo lahko, da je potrebno dijakov sve- tovati pogostejše tedensko ukvarjanje s telesnimi aktivnostmi. Ključne besede: mladostniki, športna aktivnost, prosti čas, zdrav življenjski slog. Marta Bon2, Aleš Lavrič1, Katarina Gradišar Seifert1, Tim Kambič2,3 Športna dejavnost dijakov Srednje zdravstvene šole Ljubljana http://solskilonec.si/?page_id=86 1Srednja zdravstvena šola Ljubljana 2Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 3Oddelek za raziskovalno in pedagoško dejavnost, Splošna bolnišnica Murska Sobota 160 „Uvod Zadostna telesna aktivnost je eno izmed najpomembnejših sredstev za izboljšanje in ohranjanje posameznikovega zdravja (Piercy, idr., 2018), saj večino časa budnosti ljudje preživimo v sedečem položaju, ki je povezano s številnimi kroničnimi bolezni- mi in smrtjo (Ekelund, idr., 2016). Športne aktivnosti zato postajajo eden najbolj po- membnih dejavnikov življenjskega sloga prebivalcev različnih starostnih skupin, tudi srednješolcev. V Sloveniji so naši otroci in mladostniki v zadostni meri vključeni v šol- ske in prostočasne športne aktivnosti, kar se izraža tudi v doseganju zadostne špor- tne aktivnosti glede na smernice o telesni aktivnosti WHO (WHO, 2011a; WHO, 2011b), dodatno se pa to izraža v zadostnem te- lesnem fitnesu (Sember, idr., 2018a). Za zagotavljanje zadostne količine slednjega najnovejše ameriške smernice za telesno dejavnost svetujejo vsaj 60 zmerne do visoko intenzivne telesne aktivnosti dnev- no pri otrocih in mladostnikih, starih med 6. in 17. letom. Redno preseganje količine dnevne telesne aktivnosti je povezano s številnimi pozitivnimi učinki na zdravje, kot so izboljšanje kostnega zdravja, uravnava- nje telesne mase, izboljšanje srčno-žilne in mišične zmogljivosti in zmanjšanjem de- presije pri otrocih in mladostnikih (Piercy, idr., 2018). Spodbudni rezultati kažejo, da smo v Slove- niji uspeli vzpostaviti učinkovit sistem za re- ševanje problema telesne neaktivnosti, ki je sicer dokaj zakoreninjena v Evropi. Podatki za Slovenijo pri otrocih in mladostnikih gle- de na vrstnike v drugih državah EU kažejo nadpovprečno raven gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti, še posebej telesne mase. Raziskovalci pa tudi ugotavljajo raz- like v ravni ukvarjanja s telesno aktivnostjo, kjer so razlike najbolj opazne med spolo- ma, starostnimi kategorijami, šolami in po- klici različnih skupin otrok in mladostnikov (Sember, idr., 2018b). Telesna aktivnost je vedenje, na katerega vplivajo številni fiziološki, psihološki, socio- loški in ekološki dejavniki. Najpomembnejši izmed njih so zagotovo fiziološki dejavniki, ki se različno manifestirajo glede na spol, starost in etnično pripadnost. Raziskave kažejo, da so dekleta manj aktivna od deč- kov (Brettschneider in Naul, 2004; Scagnet- ti, 2007), starejši otroci so manj aktivni od mlajših, razlike v telesni dejavnosti pa ob- stajajo tudi glede na raso (Sember, 2017). Otroci in mladostniki so dandanes vse bolj poučeni o pomenu športnega načina ži- vljenja in se zavedajo pomembnosti špor- tne aktivnosti za nadaljnje življenje, čeprav jo v primerjavi s svojimi starši vrednotijo nekoliko nižje (Jurak, Kovač in Strel, 2007a; 2007b). Ob športnih aktivnostih posame- znik razvija številne socialne veščine; šport vpliva na mišljenje, čustvovanje in odnose med ljudmi ter ima pomemben vzgojni potencial, ki se izraža v vedenjski samokon- troli ter ustreznejšem moralnem, etičnem in estetskem presojanju (Doupona in Petro- vić, 2007). Pomemben vpliv športne aktiv- nosti je moč opaziti tudi pri intelektualnem razvoju otrok in mladostnikov. Študije ka- žejo, da so akademsko bolje učinkoviti tisti otroci in mladostniki, ki so dosegajo boljše rezultate pri testih telesnih sposobnosti in so pogosteje telesno aktivni (Lima, Larsen, Bugge in Andersen, 2018; Sember, 2017). Pri otrocih, ki so več telesno aktivnosti, je bilo moč opaziti tudi zmanjšan vnos al- koholnih pijač, drog in tobaka, obenem pa ukvarjanje s športom pozitivno vpliva na samopodobo in učni uspeh na vzorcu štirinajstletnih učencev in učenk (Meško, Videmšek, Videmšek, Štihec, Karpljuk in Gregorc, 2013). Vsi našteti pozitivni učinki športne aktivnosti pa so lahko doseženi le, če otroku in mladostniku zagotavljamo re- dno in v zadostni meri intenzivno telesno aktivnost. Obsežnejši in zahtevnejši pro- grami športne aktivnosti v otroštvu imajo v odraslosti večji vpliv na ohranjanje ak- tivnega življenjskega sloga (Škof, 2010). Po nekaterih podatkih (Jurak, Kovač in Strel, 2007a; Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007b; Škof, 2010) imajo največji vpliv na izboljša- nje zavedanja o pomenu zadostne telesne aktivnosti šola, starši in mediji, ne moremo pa izključiti tudi vpliva vrstnikov, učiteljev, javnega zdravstva in športne vzgoje v ob- dobju šolanja in strokovnih združenj. Na podlagi znanstvenih dognanj s prete- klih študij je bil naš glavni namen raziska- ve ugotoviti raven in motive za ukvarjanje s športno aktivnostjo pri srednješolcih s področja zdravja in preveriti vpliv spola, učnega uspeha in ravni izobraževanja na pogostost ukvarjanja s športnimi dejav- nostmi. Dodatno pa je bil naš cilj tovrstne informacije kasneje umestiti v šolski model, ki bo vzpodbujal dvig telesne dejavnosti dijakov na področju zdravstva s pomočjo aktivnega vključevanja profesorjev športne vzgoje na šoli. „Metode Preiskovanci K sodelovanju smo pozvali vse (N = 885) dijake Srednje zdravstvene šole v Ljubljani. Vabilo se je na koncu odzvalo 269 dijakov, ki so v celoti rešili anketni vprašalnik. Med njimi je bilo 63 (23,42 %) moških in 206 (76,58 %) žensk. Velika večina jih je bila stara med 16 in 18 leti (75,46 %). Pred začetkom reševanja anketnega vprašalnika so vsi pre- iskovanci privolili v sodelovanje v raziskavi. Predhodno so prejeli potrebne informacije o namembnosti študije in vsebini vprašal- nika. Raziskava je bila izvedena v okviru etičnega kodeksa s Helsinške deklaracije. Postopek anketiranja Za namen pridobivanja informacij o špor- tni dejavnosti dijakov s Srednje zdravstve- ne šole Ljubljana smo pripravili anketni vprašalnik, ki smo prilagodili na podlagi predhodnega vprašalnika o zdravem ži- vljenjskem slogu (Maučec Zakotnik, Kofol Bric, Korošec, Zaletel Kragelj, 2012). Naš vprašalnik je bil sestavljen iz skupno 27 vprašanj, izmed 27 vprašanj je bilo 6 vpra- šanj odprtega tipa, ostala so bila zaprtega tipa (21). Vprašanja zaprtega tipa so bila sestavljena iz ponujenih odgovorov ali 5 stopenjske Likertove lestvice strinjanj s trditvami. V prvem delu vprašalnika smo spraševali po demografskih podatkih pre- iskovancev (spol, starostna kategorija, kraj bivanja, srednješolski študijski program, letnik šolanja in povprečna ocena), med- tem so nas v drugem delu zanimali motivi in pogostost ukvarjanja s športnimi aktiv- nostmi. V zaključnem delu smo preverjali strinjanje z nekaterimi trditvami o zdravem življenjskem slogu (telesna aktivnost, zdra- va prehrana, uživanje prepovedanih sub- stanc). Povprečni čas izpolnjevanja ankete je znašal 10 minut. Reševanje anketnega vprašalnika je potekalo izključno elektron- sko na spletnem portalu 1ka v mesecu aprilu. Statistična analiza podatkov Podatke smo s spletnega portala 1ka iz- vozili v program Microsoft Excel 2013 (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA) in statistični program IBM SPSS 19 (SPSS Inc., Chicago, ZDA). Opisno statistiko vseh anketnih vprašanj smo izračunali v progra- mu Microsoft Excel, medtem ko smo ostale statistične analize opravili v programu SPSS 19. Primerjavo med dvema opisnima vpra- šanjema ankete smo testirali s Fisherjevim exact-nim testom. Opisni podatki so pred- raziskovalna dejavnost 161 stavljeni s frekvencami in frekvenčnimi de- leži. Vse razlike so bile ovrednotene kot sta- tistično značilne pri stopnji tveganja 5 %. „Rezultati in razprava V vzorcu je 248 (93,23 %) srednješolcev obi- skovalo izobraževalni program Zdravstve- ne nege, ostalih 18 dijakov (6,77 %) pa je obiskovalo izobraževalni program Bolničar negovalec. V raziskavo smo v podobnem deležu vključili dijake z vseh štirih letnikov šolanja (Tabela 1). Tabela 1 Letnik šolanja f f (%) 1. letnik 69 26,04 % 2. letnik 75 28,30 % 3. letnik 65 24,53 % 4. letnik 56 21,13 % Skupno 265 100,00 % Dijaki, vključeni v raziskavo, so bili v veliki večini zelo uspešni pri svojem šolanju, saj jih je kar 82,58 % dosegalo ocene med 3 in 5, od tega jih je največji delež (44,60 %) dosegal povprečno oceno med 4 in 5. Pričakovano je najmanj dijakov dosegalo najnižji povprečni oceni (2,44 %). V Tabeli 2 je prikazan športni status dijakov. Veči- na dijakov se s športom ukvarja rekreativ- no (66,20 %), temu pa sledijo dijaki, ki se s športom ukvarjajo tekmovalno (13,59 %). Nikoli se s športom ni ukvarjalo 9,76 % di- jakov, medtem ko se jih je najmanjši delež v preteklosti ukvarjal s športom (2,44 %) ali pa se s športom ukvarja zgolj občasno (1,74 %). V času odraščanja so veliko večino dija- kov k športni dejavnosti vzpodbujali starši (86,38 %). Preiskovanci so poročali zelo različne mo- tive za ukvarjanje s športom (Tabela 3). Največji delež se s športom ukvarja zaradi zdravja in užitka (21,04 %), temu sledijo mo- tivi oblikovanja postave (14,86 %), sprošča- nja napetosti (14,75 %), druženja s prijatelji (13,56 %), zabave (12,91 %) in razvoja različ- nih sposobnosti (11,39 %). Tabela 4 Pogostost ukvarjanja s športom f f (%) 2- do 3- krat na teden 116 44,96 % 4- do 6-krat na teden 63 24,42 % 1-krat na teden 31 12,02 % Vsak dan 27 10,47 % 1-krat na mesec 9 3,49 % Manj kot 1-krat na mesec 7 2,71 % Nikoli 5 1,94 % Skupaj 258 100,00 % V Tabeli 4 je prikazana pogostost ukvarja- nja s športom. Večina dijakov se s športno udejstvuje 2- do 3-krat tedensko (44,96 %), temu sledijo dijaki, ki se s športom ukvarja- jo 4–6- krat tedensko (24,42 %) ali pa enkrat tedensko (12,02 %). Najmanjši del dijakov se s športom nikoli ne ukvarja (1,94 %). S temi podatki rezultati dijakov SZŠLJ zaostajajo za priporočili za telesno aktivnost Svetov- ne zdravstvene organizacije (WHO PA), ki svetujejo vsakodnevno zmerno telesno ak- tivnost v trajanju vsaj 60 minut. V Sloveniji sicer v splošnem več kot osem otrok izmed desetih dosegajo priporočila o vsakodnev- ni zmerni več kot 60 minutni telesni aktiv- nosti dnevno (Sember, idr., 2018). V Tabeli 5 je prikazana primerjava med ocenami šolanja v pogostosti ukvarjanja s športom. Rezultati kažejo, da med pov- prečnimi ocenami prihaja zgolj do mejno statistično značilnih razlik (p = 0,056). Naj- večja odstopanja v pogostosti ukvarjanja s športom glede na povprečne ocene je moč ugotoviti pri tistih, ki se s športom ukvarjajo 2–3-krat tedensko. V tem primeru se pogosteje ukvarjanju tisti s povprečni- mi ocenami, večjimi od 3. Bolje študijsko uspešni dijaki so tudi bolj športno aktiv- ni. Tudi nekatere starejše raziskave (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007a; Jurak, Kovač, Strel, 2007b) navajajo, da so mladostniki z nadpovprečnim učnim uspehom najbolj aktivni, tisti s podpovprečnim pa najmanj aktivni, vendar avtorji opozarjajo, da na podlagi teh podatkov še ne moremo skle- pati, da sta dejavnika v vzročno-posledični povezavi. Do podobnih zaključkov so prišle tudi novejše študije (Sember, 2016; Sember in Morrison, 2018). Primerjava med spoloma v pogostosti ukvarjanja s športom je prikazana v Tabeli 5. Rezultati kažejo, da med spoloma ne pri- haja do statistično značilnih razlik v pogo- stosti ukvarjanja s športom (p = 0,159). Ve- činsko sta oba spola enako pogosta aktivna vsaj 2-krat tedensko. Tabela 2 Športni status dijakov f f (%) Rekreativno ukvarjanje s športom 190 66,20 % Tekmujem kot vrhunski športnik 39 13,59 % Nikoli se nisem ukvarjal s športom 28 9,76 % Sem član ene izmed SLO reprezentanc 17 5,92 % Drugo 13 4,53 % Preteklo ukvarjanje s športom 7 2,44 % Občasno ukvarjanje s športom 5 1,74 % Skupno 287 100,00 % Tabela 3 Motivi za ukvarjanje s športom f f (%) Zdravja in užitka 194 21,04 % Možnosti oblikovanja postave 137 14,86 % Možnosti sproščanja napetosti 136 14,75 % Druženja s prijatelji 125 13,56 % Zabave 119 12,91 % Razvoja sposobnosti 105 11,39 % Možnosti tekmovanja 36 3,90 % Postati vrhunski športnik in uspeti v športu 34 3,69 % Razburljivosti 28 3,04 % Drugo 8 0,87 % Skupaj 922 100,00 % 162 Tabela 5 Primerjava med povprečnimi oceni v pogostosti ukvarjanja s športom Pogostost ukvarjanja s športom Skupno Fisherjev exact test p4-krat ali večkrat tedensko 2–3-krat na teden 1-krat na teden 1-krat na mesec ali manj Ocena med šolanjem 4–5 f 47 59 9 8 123 11,959 0,056 f (%) 38,2 % 48,0 % 7,3 % 6,5 % 100,0 % 3–4 f 27 44 14 3 88 f (%) 30,7 % 50,0 % 15,9 % 3,4 % 100,0 % 2–3 ali manj f 16 13 8 5 42 f (%) 38,1 % 31,0 % 19,0 % 11,9 % 100,0 % Skupno f 90 116 31 16 253 f (%) 35,6 % 45,8 % 12,3 % 6,3 % 100,0 % Legenda. f – frekvenca; p – statistična značilnost. Tabela 6 Primerjava med spoloma v pogostosti ukvarjanja s športom Pogostost ukvarjanja s športom Skupno Fisherjev exact test p4-krat ali večkrat tedensko 2–3-krat na teden 1-krat na teden 1-krat na mesec ali manj Spol Moški f 29 24 6 2 61 5,077 0,159 f (%) 47,5 % 39,3 % 9,8 % 3,3 % 100,0 % Ženski f 61 92 25 14 192 f (%) 31,8 % 47,9 % 13,0 % 7,3 % 100,0 % Skupno f 90 116 31 16 253 f (%) 35,6 % 45,8 % 12,3 % 6,3 % 100,0 % Legenda. f – frekvenca; p – statistična značilnost. Tabela 7 Primerjava med letniki šolanja v pogostosti ukvarjanja s športom Pogostost ukvarjanja s športom Skupno Fisherjev exact test p4-krat ali večkrat tedensko 2–3- krat na teden 1-krat na teden 1-krat na mesec ali manj Letnik šolanja 1. letnik f 21 31 9 1 62 5,870 0,753 f (%) 33,9 % 50,0 % 14,5 % 1,6 % 100,0 % 2. letnik f 25 33 8 7 73 f (%) 34,2 % 45,2 % 11,0 % 9,6 % 100,0 % 3. letnik f 23 27 8 6 64 f (%) 35,9 % 42,2 % 12,5 % 9,4 % 100,0 % 4. letnik f 20 25 6 2 53 f (%) 37,7 % 47,2 % 11,3 % 3,8 % 100,0 % Skupno f (%) f 89 116 31 16 252 35,3 % 46,0 % 12,3 % 6,3 % 100,0 % Legenda. f – frekvenca; p – statistična značilnost. raziskovalna dejavnost 163 V Tabeli 7 je prikazana primerjava med letniki šolanja v pogostosti ukvarjanja s športom. Rezultati kažejo, da med letniki šolanja ne prihaja do statistično značilnih razlik v pogostosti ukvarjanja s športom (p = 0,753). Skupno je kar 81,3 % dijakov ne glede na letnik športno aktivnih vsaj 2-krat tedensko. „Zaključek Zadostna telesna aktivnost je povezana s številnimi pozitivnimi učinki, medtem ko sedeči življenjski slog vodi do hitrejše obolevnosti in umrljivosti. V naši študiji smo dokazali, da dijaki Srednje zdravstvene šole v Ljubljani zaostajajo za trenutnimi pri- poročili za telesno aktivnost s strani WHO (WHO, 2011a; WHO, 2011b), vendar pa nam rezultati kažejo pozitiven statističen trend po boljšem učnem uspehu pri tistih, ki so bili pogosteje telesno aktivni. Reprezentativnost vzorca v raziskavi je primerna in rezultati lahko pripomorejo k razumevanju problematike športne aktiv- nosti dijakov srednje poklicne zdravstvene šole v Ljubljani. Izsledki študije omogočajo vpogled v trenutno doživljanje lastnega športnega udejstvovanja dijakov SZŠLJ. Posledično izsledki naše študije omogoča- jo šolam oziroma pristojnim pedagogom podporo pri učinkovitejši integraciji športa v zdrav življenjski slog dijakov. Skladno z vedenjem, da SZŠLJ izvaja izobraževanje pretežno stoječih in fizično zahtevnih po- klicev, je lahko šport ključnega pomena znotraj življenjskega stila bodočih poklicev zdravstvene nege medicinskih sester, zdra- vstvenikov, bolničarjev in negovalcev. Še vedno pa se kaže potreba po nadaljnjem raziskovanju, kjer je glavni namen pridobi- ti trdnejša dejstva o vplivu izobraževanja na športno aktivnost in na podlagi tega pripraviti priporočila za sistematično in na- črtno izvajanje športnih aktivnosti dijakov srednjih zdravstvenih šol, prav tako pa dol- goročno za zahtevne in pretežno stoječe poklice v zdravstvu. „Literatura 1. Brettschneider, W. D. in Naul, R. (2004). Study on young people‘s lifestyles and sedentari- ness and the role of sport in the context of education and as a means of restoring the balance. University of Paderborn. 2. Doupona Topič, M. in Petrovič, K. (2007). Šport in družba: sociološki vidik. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 3. Ekelund, U., Steene-Johannessen, J., Brown, W. J., Fagerland, M. W., Owen, N., Powell, K. E., ... in Lancet Sedentary Behaviour Working Group. (2016). Does physical activity attenu- ate, or even eliminate, the detrimental asso- ciation of sitting time with mortality? A har- monised meta-analysis of data from more than 1 million men and women. The Lancet, 388(10051), 1302-1310. 4. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., in Starc, G. (2007a). Uvod. V Kovač, M. in Starc, G. (Ur.), Šport in življenjski slog slovenskih otrok in mladine (str. 7–19). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. 5. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. in Starc, G. (2007b). Nasprotujoča si življenjska sloga slo- venskih dijakov. V Kovač, M. in Starc, G. (Ur.), Šport in življenjski slog slovenskih otrok in mladine (str. 203-219). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. 6. Lima, R. A., Larsen, L. R., Bugge, A. in Ander- sen, L. B. (2018). Physical fitness is longitudi- nally associated with academic performance during childhood and adolescence, and wa- ist circumference mediated the relationship. Pediatric exercise science, 30(3), 317-325. 7. Maučec Zakotnik, J., Kofol Bric, T., Korošec, A. in Zaletel Kragelj, L. (2012). Zdravje in ve- denjski slog. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Pridobljeno 12. 5. 2019 : https://www.nijz.si/sites/www.nijz. si/files/publikacije-datoteke/zdravje_in_ve- denjski_slog_prebivalcev_slo_2011-2004- 2008.pdf 8. Meško, M., Videmšek, M., Videmšek, T., Štihec, J., Karpljuk, D. in Gregorc, J. (2013). Športna dejavnost, učni uspeh in samopodoba štiri- najstletnih učencev in učenk. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 61. 9. Piercy, K. L., Troiano, R. P., Ballard, R. M., Carl- son, S. A., Fulton, J. E., Galuska, D. A., ... in Ol- son, R. D. (2018). The physical activity guideli- nes for Americans. Jama, 320(19), 2020–2028. 10. Scagnetti, N. (2007). Telesna dejavnost. V Jeriček, H., Lavtar, D. in Pokrajac, T. (Ur.), Z zdravjem povezano vedenje v šolskem ob- dobju- HBSC Slovenija 2006 (str. 53–63). Lju- bljana: Inštitut za varovanje zdravja Republi- ke Slovenije. 11. Sember, V. (2017). Impact of physical activity and physical fitness on academic performance in selected Slovenian schoolchildren (Doktor- ska disertacija). Univerza na Primorskem, Fa- kulteta za matematiko, naravoslovje in infor- macijske tehnologije, Izola, Slovenija. 12. Sember, V. in Morrison, S. A. (2018). The Mind- -body Connection: How Physical Activity and Physical Fitness Affect Academic Performance. Izola: Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem. 13. Sember, V., Morrison, S. A., Jurak, G., Kovač, M., Golobič, M., Pavletić Samardžija, P., ... in Starc, G. (2018). Results from Slovenia’s 2018 report card on physical activity for children and youth. Journal of Physical Activity and He- alth, 15(Supplement 2), S404–S405. 14. Škof, B. (2010): Spravimo se v gibanje - za zdrav- je in srečo gre: kako do boljše telesne zmogljivo- sti slovenske mladine? Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 15. WHO (2011a). Information sheet: global re- commendations on physical activity for health 5–17 years old. Pridobljeno iz: https://www. who.int/dietphysicalactivity/publications/ recommendations5_17years/en/ 16. WHO (2011b). Information sheet: global re- commendations on physical activity for he- alth 18–64 years old. Pridobljeno iz: https:// www.who.int/dietphysicalactivity/publica- tions/recommendations18_64yearsold/en/ dr. Marta Bon, doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marta.bon@fsp.uni-lj.si 164 Impact of physical activity on academic performance in school-aged children Abstract The purpose of present review is to present the links between physical education and physical activity of children and their im- pact on academic performance. Physical activity research findings are based on a systematic review of currently available litera- ture, mainly collected from the following databases: PUBMED, SCOPUS and GOOGLE SCHOLAR. Quasi-experimental research data are implicating that increase in physical education up to one hour per week does not adversely affect students academic performance, moreover, a greater amount of additional physical activity increases students' academic performance. In most studies, increased physical activity was positively correlated with higher school grade. Cross-sectional stud- ies are suggesting positive associations between increased physical education and increased academic performance of children. In addition, physical activity interventions have positive effect on concentration, memory, self-esteem and better classroom be- havior. Keywords: physical activity, physical education, academic performance, experimental studies, cross-sectional studies, review article. Izvleček Namen prispevka je predstaviti pove- zave med športno vzgojo in telesno dejavnostjo otrok ter njunim vplivom na povečanje učne uspešnosti. Izsledki raziskav s področja telesne dejavnosti temeljijo na sistematičnem pregledu trenutno razpoložljive literature, zbrane predvsem iz podatkovnih zbirk PUBMED, SCOPUS in GOOGLE SCHOLAR. Podatki kvazi-eksperimentalnih raziskav kažejo, da povečan obseg športne vzgoje do ene ure tedensko ne vpliva negativno na učno uspešnost učencev, večji obseg do- datne telesne dejavnosti pa dvigne učno uspešnost učencev; v večini raziskav je bila večja učna uspešnost dokazana z dvigom povprečne šolske ocene. Preseč- ne raziskave nakazujejo pozitivne pove- zave med povečanim obsegom športne vzgoje in dvigom učne uspešnosti otrok, predvsem pa ima dodatna telesna de- javnost pozitiven vpliv na koncentracijo, spomin, samopodobo in primernejše ob- našanje v razredu. Ključne besede: telesna dejavnost, športna vzgoja, učna uspešnost, eksperimentalne študije, presečne študije, pregledni članek. Vedrana Sember Vpliv telesne dejavnosti na učno uspešnost osnovnošolcev raziskovalna dejavnost 165 „Uvod Telesna dejavnost je eden ključnih določe- valcev zdravja v človekovem življenju. Pred- stavlja celoto obnašanj telesa v gibanju, ki ga povzroča skeletno mišičevje in se odra- ža v porabi energije (Caspersen, Powell in Christenson, 1985). Predstavlja katerokoli telesno dejavnost, pri kateri je končna po- raba energije skeletnih mišic, ki sodelujejo pri gibanju, večja kot v mirovanju. Telesna dejavnost je tako del celotne energijske porabe, ki vključuje tudi metabolizem v mirovanju, rast in toplotne učinke hrane (Armstrong in Welsman, 2006). Telesna dejavnost ugodno vpliva na psihosocial- no zdravje, funkcionalne sposobnosti in splošno kakovost življenja (Powell in Pratt, 1996). Zaradi telesne dejavnosti se zmanjša krvni pritisk in verjetnost za nekaterimi vr- stami raka (Batty in Thune, 2000), zmanjša se tveganje za koronarno srčno bolezen (Batty in Lee, 2004), dvignejo se človeko- ve kardiorespiratorne funkcije (Strauss, Rodzilsky, Burack in Colin, 2001). Posledice telesne nedejavnosti pa so lahko debelost, hipertenzija, sladkorna bolezen, bolečine v hrbtu, slabša gibalna učinkovitost in psi- hosocialne težave (Bates, 2006; SZO, 2010; Tremblay idr., 2016). Vse navedeno izrazito povečuje zdravstveno tveganje, zato je po navedbah Svetovne zdravstvene organiza- cije (SZO) telesna nedejavnost četrti glavni dejavnik tveganja zgodnje umrljivosti in obolevnosti na svetu (Svetovna zdravstve- na organizacija, 2010). Nizka raven telesne dejavnosti otrok in mladine v Evropski uni- ji (EU) je zelo zaskrbljujoča, zato snovalci politik v EU že nekaj časa iščejo odgovore na ta vse večji problem (Evropska komisija, 2007; Evropska komisija, 2018). Izobraževal- no okolje pri tem igra pomembno vlogo, saj raziskave kažejo, da je kar 80 % šolarjev telesno dejavnih predvsem v šoli, doma pa ne (Woods, Tannehill, Quinlan, Moyna in Walsh, 2010). Evropska komisija je zato izdala Priporo- čila za spodbujanje športne vzgoje v šoli, vključno z razvojem gibalnih sposobnosti v zgodnjem otroštvu, in za ustvarjanje ko- ristnih povezav s športno sfero, lokalnim okoljem in zasebnim sektorjem (Evropska komisija, 2017), v katerih je z vidika zagota- vljanja zadostne količine in kakovosti gibal- ne dejavnosti prek 28 priporočil opredelila posebno vlogo šol. Priporočila je sprejel tudi Svet Evrope. Osnovno sporočilo je, da je šola edina institucija, ki lahko vsem otrokom zagotovi, da skozi formalno kuri- kularno udejstvovanje (pouk športne vzgo- je) ali ekstrakurikularne športne in telesne dejavnosti dosežejo priporočila o telesni dejavnosti za mlade (Svetovna zdravstvena organizacija, 2010). Tudi v Sloveniji ugotavljamo, da ima naša šola izjemen vpliv na telesno dejavnost otrok. Naši šolarji se sicer v primerjavi z drugimi evropskimi vrstniki bolj približuje- jo priporočilom o telesni dejavnosti (Jurak idr., 2015; Sember, Morrison, Jurak, Kovač idr., 2018; Sember idr., 2016), šola pa ima pri tem zelo pomembno vlogo. Primerjava gibalne učinkovitosti učencev, ki so obisko- vali oddelke z dodatno športno ponudbo (več ur športne vzgoje), in tistih, ki nimajo dodatnih ur športne vzgoje, pa kaže, da so pri prvih opazne pozitivne spremem- be predvsem pri gibalnih razsežnostih, na katere je moč vplivati s procesom vadbe (Jurak, Kovač, Strel idr., 2007). Rezultati do- sedanjih raziskav kažejo tudi na pozitivno povezavo med višjo telesno dejavnostjo in učno uspešnostjo (Singh, Uijtdewilligen, Twisk, van Mechelen in Chinapaw, 2012), kakor tudi med višjo gibalno učinkovitostjo in učno uspešnostjo (Starc, Gril in Černilec, 2017). Raziskovalci predvidevajo, da doda- tne ure športne vzgoje pozitivno vplivajo na učni uspeh (Shephard, 1997), ker se z učenjem kompleksnih gibov spodbuja pre- frontalni korteks, ki je dejaven tudi pri uče- nju in reševanju problemov (Beck idr., 2016). Zavedati pa se moramo, da povečan obseg športne vzgoje v šoli ne more povsem na- domestiti pomanjkanja telesne dejavnosti v vsakdanjem življenju. S pričujočo študijo smo želeli preučiti iz- sledke tujih in slovenskih študij o poveza- nosti telesne dejavnosti in učnega uspeha otrok ter na podlagi tega predstaviti znan- stveno dokazane vpliv telesne dejavnosti na učni uspeh osnovnošolskih otrok. „Metode V pričujočem prispevku je predstavljen pregled raziskovanja povezav med telesno dejavnostjo in učnim uspehom otrok oz. njihovimi kognitivnimi sposobnostmi, pri čemer smo se omejili na otroke, stare med 6 in 15 let, in raziskave, ki so bile izvedene v obdobju od leta 1977 do 2018. Raziskovalne vire smo iskali po podatkov- nih zbirkah PUBMED, SCOPUS in GOOGLE SCHOLAR. Kot iskalni niz smo za namen tega prispevka uporabili izraza učna uspe- šnost (ang. academic performance), ki se nanaša na uspeh ocen v povezavi s teore- tičnimi predmeti (matematika, jeziki, biolo- gija …), in telesna dejavnost (ang. physical activity), ki se nanaša na katerikoli telesno dejavnost, pri kateri je končna poraba ener- gije skeletnih mišic večja kot v mirovanju. „Rezultati in razprava Z opisano iskalno strategijo smo našli več kot 60 znanstvenih člankov, v analizo pa smo v sklepni fazi pregleda vključili 28 tujih (Tabela 1) in 10 domačih raziskav (Tabela 2), ki so preučevali ožje področje vpliva tele- sne dejavnosti na dvig učnega uspeha oz. kognitivnih sposobnosti otrok. Večina razi- skav je bila eksperimentalnega tipa, nekaj pa je bilo presečnih študij. V nadaljevanju skupaj z razpravo opisno predstavljamo najbolj zanimive izsledke teh raziskav, prek katerih skušamo pojasniti vpliv telesne de- javnosti na učni uspeh otrok. Povečevanje obsega športne vzgoje ima pozitivne učinke na učno uspešnost otrok Zagovorniki kakovostne dnevne telesne dejavnosti otrok v šolah pogosto naletimo na trditev, da bodo pobude o večji tele- sni dejavnosti (večji obseg pouka športne vzgoje) škodovale akademskemu napred- ku otrok, vendar pa izsledki kažejo obratno sliko. Že izsledki presečnih študij nakazujejo na pozitivno povezavo telesne dejavnosti otrok z njihovim učnim uspehom. Navaja- mo zgolj izsledke dveh večjih študij in naj- bolj odmevnih študij. V ameriški nacionalni longitudinalni raziskavi o zdravju mlado- stnikov ugotavljajo, da mladostniki, ki po- gosteje obiskujejo športno vzgojo in druge šolske športne dejavnosti, dosegajo v šoli boljše učne rezultate (Nelson, Gordon-Lar- sen in Carolina, 2006). Predvsem opazno je bilo povečanje ocen pri predmetih, pove- zanih z matematiko in logiko ter pri jezikih. Tudi avstralska študija (Dwyer idr., 2001) je pokazala na tovrstno pozitivno povezavo, ki pa je bila ob dobrem nadzoru drugih spremenljivk, ki lahko vplivajo na odnos med telesno dejavnostjo in učno uspešno- stjo (npr. izobrazba staršev), sorazmerno nizka (r = 0,12, −0,19). Ker presečne študije vključujejo zbiranje podatkov le v trenutnem stanju v populaci- ji in niso namenjene preverjanju domneve o vplivu telesne dejavnosti na učni uspeh, v nadaljevanju predstavljamo izsledke raziskav z eksperimentalnim dizajnom, 166 ki lahko prikažejo tovrsten vpliv. Študije, predstavljene v nadaljevanju, so vključe- vale intervencijsko in kontrolno skupino z enakomerno porazdelitvijo udeležencev glede na spol. Prva večja kvazi-eksperimentalna študija, ki je preučevala vpliv povečanja telesne de- javnosti v šoli na učni uspeh otrok, je bila izvedena v regiji Trois-Rivières vQuébecu v Kanadi med letoma 1970 in 1977, vanjo pa je bilo vključenih 546 učencev (Dwyer idr., 2001). Ugotovili so, da so učenci, ki so- delujejo pri poskusnih petih urah športne vzgoje na teden, bolj akademsko uspešni kot njihovi sošolci iz kontrolne skupine, ki so bili vključeni le v eno uro športne vzgoje na teden. Na račun dodatne telesne dejav- nosti je bilo treba odvzeti nekaj ur neka- terim drugim t. i. teoretičnim predmetom (povprečno 14 % časa). Kljub kurikularnim spremembam se v zadnjih petih letih osnovne šole splošni učni uspeh učencev eksperimentalne skupine ni poslabšal, na- sprotno, glede na kontrolno skupino se je še izboljšal. Pri standardiziranih testih so učenci eksperimentalne skupine v primer- javi s kontrolno skupino dosegli boljše oce- ne pri matematiki, vendar slabše ocene pri angleščini (njihov drugi jezik), čeprav je bilo v kurikulumu vzetih 33 minut matematiki in nič minut angleščini tedensko (Shepard, 1997). Druga večja tovrstna študija je bila izvede- na v južni Avstraliji na vzorcu 500 učencev, starih 10 let (Maynard, Coonan, Worsely, Dwyer in Baghurst, 1987). V tej študiji so bili učenci eksperimentalne skupine deležni dodatnih 60 minut športne vzgoje dnev- no več kot kontrolna skupina. V prvih 14-ih tednih študije je eksperimentalna skupi- na pokazala boljše delovne zmožnosti in zmanjšanje telesne maščobe. Znanje mate- matike in branja ni bilo slabše na račun pre- razporeditve ur športni vzgoji. Po končani dveletni študiji (n = 216) so opazili statistič- no boljše znanje aritmetike in branja, boljšo telesno sestavo in pozitivne spremembe v obnašanju v razredu glede na subjektivno oceno učiteljev, ki jih poučujejo. Tretja večja kvazi-eksperimentalna študija je vključevala 759 kalifornijskih otrok, starih 10 ali 11 let (Sallis idr., 1999). Učenci so bili razdeljeni v tri skupine, ki so imele različno količino športne vzgoje tedensko. Učenci kontrolne skupine so bili deležni 35 min športne vzgoje tedensko, učenci interven- cijskih skupin pa 65 in 80 minut tedensko. Po zaključeni intervenciji niso ugotovili statistično značilnih razlik v učnem uspehu med kontrolno skupino in obema interven- cijskima skupinama. Avtorji poročajo, da na njihovem vzorcu ni moč opaziti značilnega upada šolskih ocen in znanja ob povečanju športne vzgoje. Iz eksperimentalnih študij, izvedenih v zadnjih letih (Alesi, Bianco, Luppina in Palma, 2016; Ardoy idr., 2014; Chaddock- -Heyman idr., 2013; Erwin, Fedewa in Ahn, 2013; Hillman, Pontifex, Castelli in Khan, 2014; Mullender-Winjsma idr., 2015; Kvalø, Bru, Brønnick in Dyrstad, 2017; Vazou, 2016), ki so poročale tudi o vplivu učinka (ES) telesne dejavnosti na učno uspešnost osnovnošolskih otrok, lahko sklepamo več o dejanskem pomenu telesne dejavnosti. Poročani vpliv učinka (Cohen's D) teh študij se giblje med ES = 0,21 (Kvalø idr., 2017) in ES = 1,21 (Erwin idr., 2013), kar predstavlja razpon od majhnega do zelo velikega vpli- va (Fritz, Morris in Richler, 2012). Prav tako je bilo v zadnjem času nekaj eksperimentov, kjer niso mogli potrditi pozitivnega vpliva telesne dejavnosti na učni uspeh (Bunke- torp Käll, Malmgren, Olsson, Lindén in Nils- son, 2015; Costigan, Eather, Plotnikoff, Hill- man in Lubans, 2016; Fedewa in Ahn, 2011; Gao, Hannan, Xiang, Stodden in Valdez, 2013; Greeff, Hartman, Bosker, Doolaard in Visscher, 2016). Če povzamemo izsledke intervencijskih študij, objavljenih v zadnjih petih letih, lahko sklepamo, da se ob povečani telesni dejavnosti učni uspeh otrok ne slabša, na- sprotno, kar precej študij dokazuje, da se iz- boljšuje. Razloge za takšen učinek telesne dejavnosti raziskovalci pripisujejo različnih dejavnikom. En del predstavljajo psiho-socialni dejavni- ki, kot so: višja samopodoba, samospošto- vanje, zadovoljstvo, razredna klima boljše obnašanje v razredu (Meško, Videmšek, Videmšek idr., 2013; Morillo, Reigal in Her- nández-Mendo, 2018; Nelson in Gordon- -Larsen, 2006; Poitras idr., 2016). Ti dejavniki vplivajo na manjšo odsotnost od pouka, kar posredno pomaga k zboljšanju učnih sposobnosti (King, Burley, Blundell idr., 1994). Evans in sodelavci (Evans in Davies, 2017) poročajo o nižji stopnji neprimerne- ga vedenja pri čustveno in vedenjsko pro- blematičnih otrocih. Na podlagi meta-ana- Tabela 1 Vključene tuje študije s področja telesne dejavnosti in učne uspešnosti otrok Tip študije Avtorji študij Velikost vzorca Intervencijske študije Ahamed idr.(2007) Allesi idr. (2016) Ardoy idr. (2014) Bunketorp Käll idr. (2015) Chaddock-Heyman idr. (2013) Costigan idr. (2016) Ericsson (2008) Erwin idr. (2013) Fedewa idr. (2011) Fisher idr. (2011) Gao idr. (2013) Hedges idr. (1972) Hillman idr. (2014) Kvalø idr. (2017) Mcclelland idr. (2014) Mullender-Winjsma idr. (2015) Niet idr. (2016) Riley idr. (2016) Sallis idr. (1997) Sjöwall idr. (2017) Spitzer idr. (2013) Vazou (2016) 288 (9–11 let)* 44 (8–10 let)* 67 (12–14 let)* 545 (12–let) 32 (8–9 let)* 65 (15,8 let) 251 (6–9 let)* 29 (8,87 let) 460 (8–11 let)* 64 (5–7 let) 208 (10,3 let) 152 (6–7 let)* 221 (7–9 let)* 449 (10–11 let)* 348 (7–13 let)* 81 (8,2 let) 112 (8–12 let)* 240 (11,13 let 655 (10–11 let)* 470 (6–13 let)* 44 (12,5 let) 284 (9–11 let)* Kvazi-eksperimentalne študije Maynard idr. (1987) Sallis idr. (1999) Shephard (1984) 5316 (10 let) 759 (10–11 let)* 312 (6–2 let)* Presečne študije Dwyer idr. (2001) Nelson idr. (2006) 7961 (7–15 let)* 11957 (osnovnošolci) raziskovalna dejavnost 167 lize zaključujejo, da večina telesno dejavnih intervencij vodi do značilno zmanjšanega motečega vedenja. Drug del so fiziološki dejavniki, ki pred- stavljajo zelo aktualno temo preučevanja vpliva telesne dejavnosti na človekove kognitivne sposobnosti. V zadnjem času so namreč vse bolj prepričljivi znanstveni dokazi, da telesna dejavnost izboljšuje pre- krvavljenost možganov in na ta način iz- boljšuje možganski krvožilni sistem, telesna dejavnost pa tudi izjemno poveča koncen- tracijo nevrotropina BDNF, ki spodbuja rast nevronov (Pencea, Bingaman, Wiegand in Luskin, 2001), kakor tudi izboljšuje mikro- strukturo možganske beline, ki je ključna za hiter pretok informacij med možgan- skimi regijami in višjimi kognitivnimi centri (Chaddock-Heyman idr., 2014). Povedano enostavno, z zadostno telesno dejavnostjo (tj. zagotavljanjem ene ure intenzivne te- lesne dejavnosti v času pouka) lahko otro- kom zagotovimo ustrezno nevrogenezo, ki sploh omogoči, da se naučijo in trajno po- mnijo snov drugih predmetov. Brez telesne dejavnosti je razvoj kognitivnih procesov namreč neučinkovit. Ta fiziološki vpliv si- cer daje osnovo za že opisane psiho-soci- alne dejavnike. Zaradi opisanih fizioloških mehanizmov se izboljša pozornost otrok na učno snov, to pa posledično vpliva na njihovo bolj ustrezno vedenje v razredu, zato lažje sledijo pouku in imajo boljši učni uspeh (Erickson, Hillman in Kramer, 2015). Telesna dejavnost in učna uspešnost slovenskih osnovno- šolskih otrok Tudi v Sloveniji je bilo narejenih nekaj razi- skav, kjer so ugotavljali vpliv telesne dejav- nosti in športne vadbe na učni uspeh otrok in mladostnikov (Tabela 2). Klojčnik (1977) in Vauhnik (1984) veljata za začetnika raziskovanja tega področja pri nas. Oba sta ugotovila, da telesna dejavnost v majhni meri vpliva na razvoj intelektual- nih sposobnosti otrok, posebej načrtovana športna vadba pa ugodno vpliva na dvig učnih sposobnosti otrok. Horga (1993) po drugi strani ugotavlja, da obstaja pozitivna, vendar enosmerna povezanost med tele- sno dejavnostjo in kognicijo otrok. Otroci z boljšimi kognitivnimi sposobnostmi so bolj uspešni v športu in so tudi gibalno bolj učinkoviti. Tudi Planinšec in Fošnarič (2006) ugotavljata, da so otroci z nadpovprečnim učnim uspehom najbolj, učenci z najnižjim učnim uspehom pa najmanj telesno de- javni. Na učni uspeh kakor tudi na telesno dejavnost lahko seveda vplivajo tudi drugi dejavniki in eden od njih so možnosti, ki jih ponuja lokalno okolje. Planinšec, Pišot in Fošnarič (2005) so tako npr. ugotovili, da so otroci iz primestnega dela Slovenije tele- sno najbolj dejavni (87 min/dnevno), sledi- jo jim mestni otroci (85 min/dnevno), otroci iz podeželja pa so telesno najmanj dejavni (82 min/dnevno), hkrati pa so telesno naj- bolj dejavni otroci imeli tudi najboljši učni uspeh. Rezultati edine kvazi-eksperimen- talne študije o vplivu gibalne dejavnosti na učni uspeh pri nas (Peternelj, Škof in Strel, 2009) kažejo, da so otroci športnih oddel- kov v osnovni šoli, ki so imeli na urniku vsak dan športno vzgojo, ob koncu osnovnošol- skega obdobja dosegli boljše znanje mate- matike in slovenščine glede na kontrolno skupino, ki je imela športno vzgojo zgolj trikrat oz. za nekatere učence v zadnjem triletju zgolj dvakrat tedensko. Vendar pa so avtorji ugotovili, da so bile razlike med skupinama že v začetku šolanja, kar jih je vodilo do zaključka, da bi lahko vplivalo na boljši učni uspeh okolje in višja izobrazba staršev. Da bi lahko izobrazba staršev imela mediatorski učinek pri preučevanju vpliva telesne dejavnosti na učni uspeh, kažejo tudi izsledki Semberjeve (2017). Matejek in Starc ( 2013) ugotavljata, da ima učni uspeh manj vpliva na razvoj telesnega fitnesa in gibalno zmogljivost otrok, je pa kljub temu učni uspeh eden izmed ključnih stimulan- sov, ki vplivajo na boljši telesni in gibalni razvoj otrok. Starc in sodelavci (Starc idr., 2017) ugotavljajo statistično značilne raz- like med najbolj in najmanj gibalno učin- kovitimi otroci, kjer najbolj učinkoviti otroci dosegajo boljše učne rezultate. Prav tako tudi izsledki drugih avtorjev presečnih štu- dij kažejo na možne vplive drugih dejavni- kov pri preučevanju odnosa med gibalno dejavnostjo in učno uspešnostjo. Fantje so na splošno gibalno bolj dejavni od deklet (Planinšec idr., 2006; Sember, 2017), imajo pa nižji učni uspeh (Sember, Morrison, Ju- rak, Kovač in Starc, 2018). „Sklep Učni uspeh je pomemben temelj življenj- ske uspešnosti, vštevši izobrazbo in zapo- slitvene možnosti, hkrati pa je tudi dober napovedovalec obolevnosti in prehitre smrtnosti v obdobju odraslosti (Suldo, Riley in Schaffer, 2006). Nekaj časa je veljalo, da je glavni vzrok za vpetost športne vzgoje v predmetnike šol njen pozitivni vpliv na telesni razvoj otrok, zato ni bilo potrebe po ugotavljanju povezav med športno vzgojo in učno uspešnostjo otrok (Sibley in Etnier, 2003). V številnih državah so zmanjšanje ur športne vzgoje opravičevali z utemeljitvijo, da športna vzgoja po nepotrebnem odvze- ma čas teoretičnim predmetom (Sallis idr., 1999). Pri nas je bilo tovrstnih teženj sicer malo, npr. zmanjšanje številu ur v srednje- šolskih poklicnih programih. Kljub dejstvu da je mogoče smiselnost športne vzgoje v predmetnik upravičiti že s pozitivnimi učin- ki na telesno, socialno in psihično zdravje, pa novejši izsledki kažejo, da imajo športna vzgoja in druge, s šolo povezane telesne dejavnosti, zelo pomembno vlogo pri zboljšanju osredotočenosti na učno snov in posledično boljšo učno uspešnostjo. Ta tema bi morala biti obravnavana tudi v raz- pravah o novem strateškem dokumentu na področju vzgoje in izobraževanja (t. i. Beli knjigi), ki bi morala opredeliti ustrezna izho- dišča za gibalno bolj dejaven čas, preživet v šoli, npr. vsak dan najmanj ena ura športne vzgoje, gibalni odmor, minuta za zdravje (nekajminutni gibalni odmor znotraj ure vseh predmetov), programi za spodbujanje gibalno dejavnega prihoda v šolo, učenje Tabela 2 Vključene domače študije s področja telesne dejavnosti in učne uspešnosti otrok Tip študije Avtorji študij Velikost vzorca Presečna študija Pišot in Zurc (2003) Zurc (2003) Planinšec in Fošnarič (2006) Zurc (2008) Meško, Videmšek in Videmšek idr., (2013) Lesnik (2014) Sember (2017) Sember (2017) 2023 (10,5 let) 1512 (8–9 let)* 628 (11,2 let) 2023 (10,5 let) 168 (14 let) 207 (9–12 let)* 3461 (10,2 let) 16 (11–14 let)* Kvazi-eksperimentalne študije (obe longitudinalni) Peternelj, Škof in Strel (2009) Sember, Morrison, Jurak idr. (2018) 134 (7–15 let)* 166 (11–14 let)* *Kjer ni bilo poročane ali ni bilo mogoče pridobiti povprečne starosti otrok, smo poročali interval starosti vključenih otrok. 168 skozi gibanje pri vseh predmetih, zasnova učilnic, ki omogočajo učencem, da stojijo, ne sedijo, oblikovanje gibalnih kotičkov v prostorih šole, oblikovanje zunaj šolskega prostora za spodbujanje gibalne dejavno- sti otrok itd. „Literatura 1. Ahamed, Y., MacDonald, H., Reed, K., Naylor, P.-J., Liu-Ambrose, T. in Mckay, H. (2007). School-based physical activity does not compromise children’s academic perfor- mance. Medicine and Science in Sports and Exercise, 39(2), 371–376. 2. Alesi, M., Bianco, A., Luppina, G. in Palma, A. (2016). Improving Children ’ s Coordinative Skills and Executive Functions : The Effects of a Football Exercise Program. 3. Ardoy, D. N., Fernández-Rodríguez, J. M., Jiménez-Pavón, D., Castillo, R., Ruiz, J. R. in Ortega, F. B. (2014). A Physical Education trial improves adolescents’ cognitive performan- ce and academic achievement: the EDUFIT study. Scandinavian Journal of Medicine in Science in Sports, 24(1), e52–e61. 4. Armstrong, N. in Welsman, J. R. (2006). The Physical Activity Patterns of European Youth with Reference to Methods of Assessment. Sports Med, 36(12), 1067–1086. 5. Bates, H. (2006). Daily Physical Activi- ty for Children and Youth: A Review and Synthesis of the Literature (Raziskoval- no poročilo). Pridobljeno iz: https://eric. ed.gov/?id=ED498257 6. Batty, D. in Thune, I. (2000). Does physical activity prevent cancer? Evidence suggests protection against colon cancer and proba- bly breast cancer. BMJ 2000;321:1424. 7. Batty, G. D. in Lee, I.-M. (2004). Physical activity and coronary heart disease. Bri- tish Medical Journal Publishing Group. BMJ 2004;328:1089. 8. Beck, M. M., Lind, R. R., Geertsen, S. S., Ritz, C., Lundbye-Jensen, J. in Wienecke, J. (2016). Motor-enriched learning activities can im- prove mathematical performance in prea- dolescent children. Frontiers in Human Neu- roscience, 10, 645. 9. Bunketorp Käll, L., Malmgren, H., Olsson, E., Lindén, T. in Nilsson, M. (2015). Effects of a curricular physical activity intervention on children’s school performance, wellness, and brain development. Journal of School Health, 85(10), 704–713. 10. Caspersen, C. J., Powell, K. E. in Christenson, G. M. (1985). Physical activity, exercise, and physical fitness: definitions and distinctions for health-related research. Public Health Re- ports, 100(2), 126–131. 11. Chaddock-Heyman, L., Erickson, K. I., Holtrop, J. L., Voss, M. W., Pontifex, M. B., Raine, L. B., … Kramer, A. F. (2014). Aerobic fitness is as- sociated with greater white matter integrity in children. Frontiers in Human Neuroscience, 8, 584. 12. Chaddock-Heyman, L., Erickson, K. I., Voss, M., Knecht, A., Pontifex, M. B., Castelli, D., … Kra- mer, A. (2013). The effects of physical activity on functional MRI activation associated with cognitive control in children: a randomized controlled intervention. Frontiers in Human Neuroscience, 7, 72. 13. Commission, E. (2007). White Paper on Sport (COM (2007) 391 final). Brussels: European Commission. 14. Commission, E. (2017). Expert Group on Health-enhancing physical activity Recom- mendations to encourage physical educati- on in schools . Geneve: European Commis- sion. 15. Costigan, S. A., Eather, N., Plotnikoff, R. C., Hill- man, C. H. in Lubans, D. R. (2016). . . . High-in- tensity interval training on cognitive and men- tal health in adolescents. Medicine in science in sports in exercise, 48(10), 1985-1993. 16. Erickson, K. I., Hillman, C. H. in Kramer, A. F. (2015). Physical activity, brain, and cogniti- on. Current Opinion in Behavioral Sciences, 4, 27–32. 17. Ericsson, I. (2008). Motor skills, attention and academic achievements. An intervention study in school years 1–3. British Educational Research Journal, 34(3), 301–313. 18. Erwin, H., Fedewa, A. in Ahn, S. (2013). Stu- dent Academic Performance Outcomes of a Classroom Physical Activity Intervention : A Pilot Study, 5(2), 473–487. 19. Evans, J. in Davies, B. (2017). Sociology, schooling and physical education. In Physi- cal education, sport and schooling (pp. 11–37). Routledge. 20. Fedewa, A. L. in Ahn, S. (2011). The effects of physical activity and physical fitness on children’s achievement and cognitive out- comes: a meta-analysis. Research Quarterly for Exercise and Sport, 82(3), 521–535. 21. Fisher, A., Boyle, J. M. E., Paton, J. Y., Tompo- rowski, P., Watson, C., McColl, J. H. in Reilly, J. J. (2011). Effects of a physical education in- tervention on cognitive function in young children: randomized controlled pilot study. BMC Pediatrics, 11(1), 97. 22. Fritz, C. O., Morris, P. E. in Richler, J. J. (2012). Effect size estimates: current use, calculati- ons, and interpretation. Journal of Experimen- tal Psychology: General, 141(1), 2. 23. Gao, Z., Hannan, P., Xiang, P., Stodden, D. F. in Valdez, V. E. (2013). Video game-based exerci- se, Latino children’s physical health, and aca- demic achievement. American Journal of Pre- ventive Medicine, 44(3 SUPPL. 3), S240–S246. 24. Greeff, J. W. De, Hartman, E., Bosker, R. J., Doolaard, S. in Visscher, C. (2016). Long-term effects of physically active academic lessons on physical fitness and executive functions in primary school children, 31(2), 185–194. 25. Hedges, W. D. in Hardin, V. B. (1972). Ef- fects of a Perceptual Motor Program on Achievement of First Graders. Educati- onal Leadership Research Supplement, 6, 5231–5232A. 26. Hillman, C., Pontifex, M. B., Castelli, D. in Khan, N. A. (2014). Effects of the FITKids randomized controlled trial on executi- ve control and brain function. Pediatri- cs, 134(4), e1063-e1071. 27. Horga, S. (1993). Psihologija sporta. Za- greb: Fakultet za fizičku kulturu. 28. Mullender-Wijnsma, M. J., Hartman, E., de Greeff, J. W., Bosker, R. J., Doola- ard, S. in Visscher, C. (2015). Improving academic performance of school-age children by physical activity in the clas- sroom: 1-year program evaluation. Jo- urnal of School Health, 85(6), 365-371. 29. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2007). Utjecaj programa dodatnih sati tjele- snog odgoja na tjelesni i motorički ra- zvoj djece u dobi od 7 do 10 godina. Kinesiology: International Journal of Fun- damental and Applied Kinesiology, 38(2), 105–115. 30. Jurak, G., Sorič, M., Starc, G., Kovač, M., Mišigoj-Durakovič, M., Borer, K. in Strel, J. (2015). School day and weekend patterns of physical activity in urban 11-year-olds: A cross-cultural compari- son. American Journal of Human Biology, 27(2), 192–200. 31. King, N. A., Burley, V. J., Blundell, J. E. in others. (1994). Exercise-induced su- ppression of appetite: effects on food intake and implications for energy ba- lance. European Journal of Clinical Nutri- tion, 48(10), 715–724. 32. Klojčnik, A. (1977). Valorizacija nekaterih športnih panog glede na transforma- cijo psihosomatskega statusa učencev osnovne šole. Zagreb: Fakulteta za fizič- ku kulturu. 33. Kvalø, S. E., Bru, E., Brønnick, K. in Dyr- stad, S. M. (2017). Does increased physi- cal activity in school affect children’s executive function and aerobic fitness? Scandinavian Journal of Medicine in Sci- ence in Sports, 27(12), 1833–1841. 34. Lesnik, Z. (2014). Vpliv rednega gibanja na učni uspeh učencev drugega vzgojno- -izobraževalnega obdobja. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta: doktor- ska disertacija. 35. Matejek, Č. in Starc, G. (2013). The rela- tionship between children’s physical fitness and gender, age and enviro- nmental factors. Annales Kinesiologiae, 4(2): 95-108. raziskovalna dejavnost 169 36. Mcclelland, E., Pitt, A. in Stein, J. (2014). En- hanced academic performance using a no- vel classroom physical activity intervention to increase awareness , attention and self- control : Putting embodied cognition into practice, 1–18. 37. Meško, M., Videmšek, M., Videmšek, T., Štihec, J., Karpljuk, D. in Gregorc, J. (2013). Športna dejavnost, učni uspeh in samopodoba šti- rinajstletnih učencev in učenk. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 61: 32-38. 38. Morillo, J. P., Reigal, R. E. in Hernández-Men- do, A. (2018). Motivational orientation, au- tonomy support, and psychological needs in beach handball. Revista Internacional de Medicina y Ciencias de La Actividad Fisica y Del Deporte, 18(69): 1-7. 39. Nelson, M. C. in Gordon-Larsen, P. (2006). Physical activity and sedentary behavior patterns are associated with selected adole- scent health risk behaviors. Pediatrics, 117(4), 1281–1290. 40. Nelson, M. C., Gordon-larsen, P. in Carolina, N. (2006). Physical Activity and Sedentary Behavior Patterns Are Associated With Selec- ted Adolescent Health Risk. Pediatrics, 117(4), 1281-1290. 41. Niet, A. G. Van Der, Smith, J., Scherder, E. J. A., Hartman, E. in Visscher, C. (2016). Effects of a Cognitively Demanding Aerobic Inter- vention During Recess on Children’s Physical Fitness and Executive Functioning, (31), 64–70. 42. Pencea, V., Bingaman, K. D., Wiegand, S. J. in Luskin, M. B. (2001). Infusion of Brain-Derived Neurotrophic Factor into the Lateral Ventri- cle of the Adult Rat Leads to New Neurons in the Parenchyma of the Striatum, Septum, Thalamus, and Hypothalamus. The Journal of Neuroscience, 21(17), 6706 LP-6717. 43. Peternelj, B., Škof, B. in Strel, J. (2009). Acade- mic achievement of pupils in sport classes: pupils attending sport classes have higher final grades, but…. Kinesiologia Slovenica, 15(1): 5-6. 44. Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura mo- torike v zgodnjem otroštvu. Koper: Založba Annales. 45. Pišot, R. in Zurc, J. (2003). Influence of out- -of-school sports/motor activity on school success. Kinesiologia Slovenica, 9(1), 42–54. 46. Planinšec, J. in Fošnarič, S. (2006). Physical activity and academic achievements in ele- mentary school children (second cycle). An- nales, 16(2), 253–258. 47. Poitras, V. J., Gray, C. E., Borghese, M. M., Car- son, V., Chaput, J. P., Janssen, I., ... in Sampson, M. (2016). Systematic review of the relation- ships between objectively measured physi- cal activity and health indicators in school- -aged children and youth. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 41(6), S197-S239. 48. Powell, K. E. in Pratt, M. (1996). Physical activi- ty and health. BMJ 1996;313:126-127. 49. Riley, N., Lubans, D. R., Holmes, K. in Morgan, P. J. (2016). Findings From the EASY Minds Cluster Randomized Controlled Trial : Evalu- ation of a Physical Activity Integration Pro- gram for Mathematics in Primary Schools, 198–206. 50. Sallis, J. F., McKenzie, T. L., Alcaraz, J. E., Ko- lody, B., Faucette, N. in Hovell, M. F. (1997). The effects of a 2-year physical education program (SPARK) on physical activity and fi- tness in elementary school students. Sports, Play and Active Recreation for Kids. American Journal of Public Health, 87(8), 1328–1334. 51. Sember, V. (2017). Impact of physical activity and physical fitness on academic perfor- mance in selected Slovenian schoolchildren: doctoral thesis. Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in …. 52. Sember, V., Morrison, S. A., Jurak, G., Kovač, M., Golobič, M., Pavletić Samardžija, P., … Djomba, J. K. (2018). Results from Slovenia’s 2018 report card on physical activity for chil- dren and youth. Journal of Physical Activity and Health, 15(Supplement 2), S404–S405. 53. Sember, V., Morrison, S. A., Jurak, G., Kovac, M. in Starc, G. (2018). Differences in physical ac- tivity and academic performance between urban and rural schoolchildren in Slovenia. Montenegrin Journal of Sports Science and Me- dicine, 7(1), 67–72. 54. Sember, V., Starc, G., Jurak, G., Golobič, M., Kovač, M., Samardžija, P. P. in Morrison, S. A. (2016). Results From the Republic of Slovenia’s 2016 Report Card on Physical Activity for Children and Youth. Journal of Physical Activity and Health, 13(11 Suppl 2), S256–S264. 55. Shephard, R. J. (1997). Curricular physical ac- tivity and academic performance. Pediatric Exercise Science, 9(2), 113–126. 56. Sibley, B. A. in Etnier, J. L. (2003). The relati- onship between physical activity and co- gnition in children: a meta-analysis. Pediatric Exercise Science, 15(3), 243–256. 57. Singh, A., Uijtdewilligen, L., Twisk, J., van Me- chelen, W. in Chinapaw, M. (2012). Physical activity and student performance at school: A systematic review of the literature inclu- ding a methodological quality assessment. Archives of Pediatrics and Adolescent Medicine, 166(1), 49–55. 58. Sjöwall, D., Hertz, M. in Klingberg, T. (2017). No Long-Term Effect of Physical Activity Inter- vention on Working Memory or Arithmetic in Preadolescents, 8(August), 1–10. https://doi. org/10.3389/fpsyg.2017.01342 59. Smernice, E. U. (2018). o telesni dejavnosti: Priporočeni ukrepi politike za spodbujanje telesne dejavnosti za krepitev zdravja.(2008). Bruselj: Delovna Skupina EU Za Šport in Zdravje. Avaliable at: Http://Ec. Europa. Eu/Sport/Libra- ry/Policy_documents/Euphysical-Activity-Gui- delines-2008_sl. Pdf [10. 2. 2011]. 60. Spitzer, U. S. in Hollmann, W. (2013). Trends in Neuroscience and Education Experimental observations of the effects of physical exer- cise on attention , academic and prosocial performance in school settings. Trends in Ne- uroscience and Education, 2(1), 1–6. 61. Starc, G., Gril, M. in Cernilec, P. (2017). Aca- demic performance of the most and least physically efficient children. Sodobna peda- gogika-journal of contemporary educational studies, 68(2), 130–144. 62. Strauss, R. S., Rodzilsky, D., Burack, G. in Colin, M. (2001). Psychosocial correlates of physical activity in healthy children. Archives of Pedi- atrics in Adolescent Medicine, 155(8), 897–902. 63. Svetovna zdravstvena organizacija (2010). Global tuberculosis control: WHO report 2010. World Health Organization. 64. Tremblay, M. S., Carson, V., Chaput, J.-P., Con- nor Gorber, S., Dinh, T. in Duggan, M. (2016). Canadian 24-Hour Movement Guidelines for Children and Youth: An Integration of Physi- cal Activity, Sedentary Behaviour, and Sleep. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 41(6 (Suppl. 3)). 65. Vauhnik, J. (1984). Vpliv programi rane in strokovno vodene telesne vzgoje na neka- tere morfoloske, motoricne in kognitivne dimenzije ucencev 2. razreda osnovne sole. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljana, FTK, Ljubljana. 66. Vazou, S. (2016). Intervention integrating physical activity with math : Math perfor- mance , perceived competence , and need satisfaction, (March). 67. Woods, C. B., Tannehill, D., Quinlan, A., Mo- yna, N. in Walsh, J. (2010). The Children’s Sport Participation and Physical Activity Stu- dy (CSPPA)–Research Report No 1. Dublin, Ireland: Irish Sports Council. 68. Zurc, J. (2008). Vloga otrokove gibalne aktiv- nosti kot dejavnika šolske uspešnosti. Šolsko Polje, 19(1/2), 131–156. asist. dr. Vedrana Sember Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana vedrana.sember@fsp.uni-lj.si 170 Differences in ankle motion sense and active repositioning test between young and older adults Abstract The aim of the study was to identify reliability of ankle motion sense and active repositioning using a custom-built device, and to determine whether there were (significant) differences for each respective kinaesthetic test between young and older adults. In total, 17 younger and 15 older adults volunteered to participate in this study. Each participant undertook tests on two occasions to identify motion sense ability and active ankle repositioning in the sagittal plane. The reliability analysis revealed good and excellent reliability for motion sense test and active repositioning test for both groups. A higher threshold of ankle motion sense was determined in older adults, while higher absolute errors were identified in two of four reference positions in the older group. In summary, we confirmed acceptable reliability for motion sense and active repositioning test on a custom-built device which can be useful for measuring kinaesthetic sense of the ankle. Our findings showed that aging has an influence on the propriocep- tive system which is also reflected by reduced kinaesthetic ability of the ankle between older and younger adults. Key words: ankle, motion sense, active repositioning, aging. Izvleček V raziskavi smo želeli preveriti ponovljivost testov na po meri izdelani opornici za merjenje zaznavanja gibanja in aktivne repozicije gležnja ter ugotoviti, ali obstajajo razlike v zaznavanju gibanja in položaja gležnja med mlajšimi in starejšimi osebami. V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 17 mlajših in 15 starejših merjencev. Vsak merje- nec je dvakrat izvedel test zaznavanja gibanja in aktivne repozicije gležnja v sagitalni ravnini, pri čemer smo ugotavljali sposobnost zaznavanja pasivnega premika gležnja in natančnost repozicije gležnja v različnih referenčnih položajih. Ugotovili smo, da imajo testi zaznavanja gibanja in aktivne repozicije gležnja visoko do odlično pono- vljivost pri obeh skupinah. Prav tako smo ugotovili, da imajo starejši posamezniki višji prag zaznavanja gibanja gležnja v primerjavi z mlajšimi posamezniki, medtem ko so pri aktivni repoziciji gležnja bili manj natančni v dveh od štirih merjenih položajev. S študijo smo potrdili ponovljivost izbranih testov na po meri izdelani napravi, ki je lah- ko v prihodnje uporabna pri diagnostiki gležnja. Na podlagi rezultatov študije lahko zaključimo, da se staranje in z njim povezane spremembe v proprioceptivnem siste- mu odražajo tudi v poslabšanju kinestetičnega zaznavanja v gležnju v primerjavi z mlajšimi posamezniki. Ključne besede: gleženj, zaznavanje gibanja, aktivna repozicija, staranje. Darjan Smajla, Katja Tomažin, Vojko Strojnik Razlike v zaznavanju gibanja in položaja v gležnju med mlajšimi in starejšimi osebami raziskovalna dejavnost 171 „Uvod S starostjo se spreminja funkcionalno stanje živčno-mišičnega sistema. Te spremembe vplivajo na delovanje različnih sistemov, ki so pomembni za upravljanje našega giba- nja. Strukturne in funkcionalne spremembe staranja zajemajo tudi somatosenzorni sis- tem, ki se kažejo tudi na področju kineste- zije (Butler, Lord, Rogers in Fitzpatrick, 2008; Lord, Clark in Webster, 1991). Obstajajo različne definicije kinestezije, vendar gre v osnovi za zaznavanje gibanja in položaja okončin in trupa (Proske in Gan- devia, 2009). Ena od pogosto uporabljenih metod za merjenje kinestetičnega zazna- vanja je zaznavanje pasivnega premika sklepa. Gre za počasen pasiven premik skle- pa ali okončine s pomočjo naprave, naloga merjenca pa je signalizirat trenutek, v kate- rem je premik zaznal. To je ena od najbolj zanesljivih in ponovljivih metod za merje- nje kinestetičnega zaznavanja (Deshpande, Connelly, Culham in Costigan, 2003). Zaradi tega je test lahko primeren za ugotavljan- je morebitnih kinestetičnih okvar oziroma sprememb v delovanju proprioceptivnega sistema v povezavi s poškodbami ali stara- njem. Drugi zelo pogosto uporabljen test za oceno kinestetičnih občutkov je zazna- vanje položaja telesnega segmenta oz. test repozicije izbranega segmenta. S testom lahko ocenimo natančnost, s katero posa- meznik zazna ali izenači izbran referenčni položaj sklepa ali okončine brez vidne in- formacije. Dobro kinestetično zaznavanje je z vidika vzdrževanja ravnotežja še posebej po- membno pri spodnjih okončinah (Sohn in Kim, 2015). Poslabšana kinestezija spodnjih okončin je povezana s poslabšanim ravno- težjem pri starejših osebah (Horak, Shupert, Dietz in Horstmann, 1994; Lord in Ward, 1994) in posledično s povečanim tvega- njem za padce (Lord, Rogers, Howland in Fitzpatrick, 1999). Raziskave navajajo, da ima uspešna gibalna kontrola gležnja zelo pomembno vlogo pri vzdrževanju ravno- težja našega telesa med funkcionalnimi aktivnostmi, kot so stoja, hoja, tek, vstaja- nje, prestopanje itn. (Lee in Lin, 2008). Med vsakodnevnimi življenjskimi opravili pa je ohranjanje ravnotežja zelo pogosto urav- navano s strategijo gležnja (Faraldo-Garcia, Santos-Perez, Crujeiras in Soto-Varela, 2016). Obstajajo različne študije, v katerih so merili kinestetično zaznavanje sklepov na spodnjih okončinah in poročajo o različnih ugotovitvah. Med mlajšimi in starejšimi po- samezniki ni razlik v zaznavanju kolčnega sklepa v frontalni (Pickard, Sulllivan, Allison in Singer, 2003) in sagitalni ravnini (Franco, Santos in Rodacki, 2015), medtem ko je pri rotacijah kolčnega sklepa opazno slabše zaznavanje pri starejših osebah (Wingert, Welder in Foo, 2014). Izrazitejše razlike v za- znavanju položaja sklepa med mlajšimi in starejšimi posamezniki so se pokazale v ko- lenskem sklepu (Petrella, Lattanzio in Nel- son, 1997; Ribeiro in Olivera, 2010), čeprav so te razlike manjše pri starejših osebah, ki so redno telesno aktivne (Ribeiro in Olivera, 2010; Tsang in Hui-Chan, 2003). Študije, ki so proučevale vpliv staranja na zaznavanje položaja in gibanja gležnja, navajajo, da starejši posamezniki slabše zaznavajo položaj gležnja v stoječem (De- shpande idr., 2003; Thelen, Ashton-Miller in Schultz, 1998; You, 2005) in sedečem polo- žaju (Madhavan in Shields, 2005; Verschu- eren, Brumagne, Swinnen in Cordo, 2002), medtem ko v ležečem položaju niso bile ugotovljene statistično značilne razlike v primerjavi z mlajšimi posamezniki (Franco idr., 2015). Spremembe v zaznavanju gibanja in po- ložaja sklepa med mlajšimi in starejšimi osebami niso vedno potrjene. Razlike med študijami so lahko posledica razlik v testnih protokolih, kot so: položaj merjenca, vrsta naprave, različne hitrosti pri pasivnem za- znavanju gibanja, referenčni položaji ter te- lesna aktivnost merjencev. V študiji, v kateri so primerjali zaznavanje položaja gležnja v različnih pogojih, predlagajo izvedbo me- ritev v sedečem položaju zaradi udobja in varnosti starejših oseb (Westlake in Culham, 2006). Prednost testiranja zaznavanja giba- nja in položaja gležnja v sedečem položa- ju je tudi v tem, da izoliramo kinestetično zaznavanje samo na gleženj, medtem ko v stoji lahko rotacijo gležnja zaznamo tudi v kolenu ali kolku (Ko, Simosick, Deshpande in Ferrucci, 2015). Kljub dosedanjim raziskavam lahko na področju kinestetičnega zaznavanja spo- dnjih okončin med mlajšimi in starejšimi osebami zasledimo različne ugotovitve. Ker ima strategija gležnja ključno vlogo v ohranjanju ravnotežja ter je v nenehnem stiku s tlemi med pokončno držo, je bil namen naše študije ugotoviti, ali obstajajo razlike v kinestetičnem zaznavanju gležnja med gibalno aktivnimi mlajšimi in gibalno aktivnimi starejšimi posamezniki. Prav tako smo želeli ugotoviti ponovljivost testov za merjenje zaznavanja gibanja gležnja in ak- tivne repozicije gležnja na lastni in po meri narejeni opornici. „Metode Vzorec merjencev V eksperimentu je prostovoljno sodelovalo 17 študentov Fakultete za šport (9 žensk in 8 moških (povprečna starost: 23,5 ± 1,9 leta; povprečna višina: 1,74 ± 0,07 m, povprečna teža: 67,6 ± 11,6 kg) in 15 starejših odraslih posameznikov (7 žensk in 8 moških) (pov- prečna starost: 67 ± 1,7 leta; povprečna višina: 1,73 ± 0,08 m; povprečna teža: 71,8 ± 15,3 kg). Prostovoljci niso imeli težjih poškodb gležnja, ki bi lahko vplivale na testiranje. Posamezniki z zgodovino težjih poškodb gležnja, disfunkcijo centralnega živčnega sistema ali akutnimi simptomi pa- tologije spodnjih okončin so bili izključeni že pred začetkom testiranja. Vsi preizku- šanci so bili gibalno aktivni ljudje. Vstopni kriterij za vstop posameznika v študijo je bila redna telesna aktivnost vsaj dvakrat na teden v zadnjem letu. Preizkušanci 48 h pred testiranjem niso izvajali težjih fi- zičnih aktivnosti in niso zaužili alkohola. Vsi preizkušanci so bili pisno seznanjeni z eksperimentalnim postopkom in morebi- tnimi nevšečnostmi. Svojo prostovoljno udeležbo so potrdili s pisnim privoljenjem. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško-tokijsko deklaracijo in odobren s strani etične komisije Fakultete za šport. Potek eksperimenta Študija je potekala v Kineziološkem labora- toriju na Fakulteti za šport v Ljubljani. Pred začetkom eksperimenta smo merjence se- znanili z merilnim postopkom. Merjenci so testni nalogi opravili dva krat na istem obi- sku, vmes pa je bilo 15 minut premora. Na ta način smo preverili ponovljivost testne naloge. Merjenci so najprej opravili test za- znavanja gibanja v gležnju, sledil pa je test aktivne repozicije gležnja. Po 15 minutnem premoru, v katerem so lahko merjenci pro- sto hodili po laboratoriju, so obe testni nalogi ponovili. Pred vsakim sklopom te- stov so merjenci trikrat premaknili gleženj skozi celoten obseg giba, da bi se izognili učinku tiksotropičnosti (Wiktorson-Mller, Oberg, Ekstrand in Gillquist, 1983). Vse te- ste smo izvajali samo na dominanti nogi. Dominantno nogo smo določili s pomočjo vprašanja: »S katero nogo bi udarili žogo proti tarči?« (Coren, 1993). Merjenci med te- sti niso imeli vidne informacije o položaju 172 gležnja (zakrite oči), zaznavanje morebitnih zvočnih znakov je bilo onemogočeno s slu- šalkami za zaščito pred hrupom. Zaznavanje gibanja v gležnju Sposobnost zaznavanja pasivnega gibanja v gležnju smo testirali s po meri narejeno opornico, opremljeno z elektromotorjem (Beckoff, Verl, Nemčija), ki je omogočala gibanje gležnja v sagitalni ravnini. Meritev je potekala sede. Kot v kolku in kolenu je znašal 90°. Stegno merjenca je bilo podpr- to s po meri narejenim sedalom. Merjenci so stopalo merjene noge postavili na pre- mikajočo se platformo, medtem ko je bila druga noga na leseni platformi v istem ni- voju. Rotacijska os premikajoče se platfor- me je bila poravnana z osjo vrtenja gležnja. Merjenci so meritev opravljali bosi, da bi izključili vpliv različnih debelin obutve/no- gavic. Med testom nismo uporabljali nobe- nih trakov za pritrditev stopala z namenom zmanjšanja priliva iz kožnih receptorjev. Prav tako smo merjencem odvzeli vidno informacijo, medtem ko so slušalke služile za odpravljanje možnih zvočnih znakov iz elektromotorja. Elektromotor je omogočal pasivno rotacijo gležnja v smeri plantar- ne (PF) in dorzalne fleksije (DF) s hitrostjo 0,5°/s (Thelen, idr., 1998). Merjenčev gle- ženj smo iz nevtralnega položaja (0°, 90° med stopalom in golenico) s pasivnim premikom opornice premaknili v izbrano smer. Pred vsakim poskusom smo gleženj s pomočjo elektromotorja vrnili v nevtralni položaj (0°). Merjenci so dobili navodilo, da pritisnejo ročno stikalo, ko začutijo premik gležnja. Test je bil izveden trikrat v vsako smer (PF/DF). Med ponovitvami so bili raz- lično dolgi odmori (med 5 in 10 s), da smo se izognili reakciji merjenca na podlagi časovne anticipacije. Pred začetkom testa je imel vsak merjenec dva testna poskusa. Odvisno spremenljivko pri vsakem poskusu je predstavljal položaj gležnja, v katerem je merjenec pritisnil na gumb. Vrednost smo očitali iz lastne programske opreme, ki je nadzorovala položaj in hitrost premikanja motorja na 0,1° natančno. Povprečno vre- dnost treh poskusov v smeri PF in DF smo uporabili za statistično analizo. Aktivna repozicija gležnja Aktivno repozicijo gležnja smo testirali tako, da so merjenci aktivno premaknili gleženj iz nevtralnega položaja (0°) do do- ločenega referenčnega položaja. Merjenci so dobili verbalno navodilo, ko so dosegli referenčni položaj, ki so si ga morali zapo- mniti. Nato smo gleženj pasivno prema- knili v začetni položaj. Merjenci so dobili navodilo, da nato gleženj aktivno postavijo v položaj, za katerega menijo, da najbolj ustreza referenčnemu položaju. V referenč- nem položaju so gleženj zadržali približno pet sekund. Zatem smo gleženj s pasivnim premikom vrnili v nevtralni položaj (0°). Razlika med referenčnim položajem in po- ložajem, v katerega je merjenec gleženj po- stavil sam, predstavlja mero aktivnega za- znavanja položaja sklepa (AE). Izbrani koti, pri katerih smo testirali pasivno zaznavanje položaja, so bili 5° in 15° v PF ter 5° in 10° v DF. Za vsak kot smo meritev ponovili trikrat v naključnem vrstnem redu. Položaj gležnja smo spremljali s pomočjo goniometra (Bi- ovision, Werheim, Nemčija). Za zajemanje signalov iz goniometra smo uporabili sis- tem PowerLab (16/30—ML880/P, ADInstru- ments, Bella Vista, Australija) s frekvenco za- jemanja 2000 Hz. Podatke smo analizirani s programsko opremo LabChart8 (ADInstur- ments, Bella Vista, Avstralija). Metode obdelave podatkov Podatke smo statistično obdelali s progra- mom SPSS (IBM SPSS verzija 25.0, Chicago, IL, ZDA). Za vse spremenljivke smo izraču- nali povprečne vrednosti in povprečne odklone. Normalnost porazdelitve smo preverili s Kolmogorov-Smirnov testom, homogenost variance pa z Mauchlyjevim testom sferičnosti. Ponovljivost testne baterije smo preverili z interklasnimi korelacijskimi koeficienti (ICC; model 3.1) s pripadajočimi 95 % intervali zaupanja (CI) (Ko idr., 2015; D. Smajla, Gar- cía-Ramos, Tomazin in Strojnik, 2019; Weir, 2005). Sprejemljiva ponovljivost testa je bila sprejeta pri ICC > 0,70 (García-Ramos, Feri- che, Pérez-Castilla, Padial in Jaric, 2017). Po- novljivost smo interpretirali kot nizko (ICC 0,40–0,59), zmerno (ICC 0,60–0,74), visoko (0,75–0,89) in odlično (ICC > 0,90) (Fleiss, 1999). Izračun ponovljivosti testne baterije smo opravili s pomočjo po meri izdelane Excelove preglednice (Hopkins, 2000). Za ugotavljanje razlik med mlajšimi in sta- rejšimi posamezniki smo uporabili pov- prečno vrednost obeh meritev na posa- meznem obisku. Razlike med skupinama smo testirali z enosmerno analizo variance. Dvostranska meja statistične značilnosti je bila postavljena: p < 0,05. „Rezultati Ponovljivost testne baterije Ponovljivost meritev testov je prikazana kot statistična značilnost t-testa in ICC med po- novitvama. Med ponovitvami ni bilo stati- stično značilnih razlik v zaznavanja gibanja gležnja. Vrednosti ICC kažejo na odlično ponovljivost testa v smeri PF, medtem ko je ponovljivost v smeri DF visoka pri obeh skupinah (Tabela 2). Med povprečnimi AE aktivne repozicije gležnja ni bilo statistično značilnih razlik. Slika 1. Položaj pri merjenju zaznavanja gibanja gležnja (osebni arhiv). Tabela 1 Ponovljivost zaznavanja gibanja v gležnju v smeri PF in DF pri mlajših in starejših osebah Spremenljivka Skupina Meritev 1 Povprečje (SD) Meritev 2 Povprečje (SD) P ICC (95 % CI) PF (°) MLADI 0,86 (0,22) 0,88 (0,20) 0,218 0,93 (0,81, 0,98) STAREJŠI 1,42 (0,36) 1,33 (0,35) 0,096 0,93 (0,80, 0,98) DF (°) MLADI 0,95 (0,26) 0,94 (0,21) 0,548 0,93 (0,89, 0,98) STAREJŠI 1,43 (0,43) 1,43 (0,35) 0,953 0,85 (0,56, 0,94) P, p-vrednost t-testa za odvisne vzorce; ICC, interklasni korelacijski koeficient; 95 % CI – 95 % interval zaupanja. raziskovalna dejavnost 173 Vrednosti ICC kažejo visoko in odlično po- novljivost AE v vseh merjenih položajih pri obeh skupinah (Tabela 4). Razlike med mlajšimi in starejši- mi posamezniki Povprečne vrednosti zaznavanja gibanja v gležnju so se med mlajšimi in starejšimi osebami statistično značilno razlikovale tako v smeri PF (F 1,30 = 25,629, p < 0,001) kot tudi v smeri DF (F 1,30 = 19,968, p < 0,001) (Sli- ka 1). Starejši posamezniki so imeli v pov- prečju 36,7 % višji prag zaznavanja gibanja gležnja v smeri PF in 31,8 % višji prag zazna- vanja gibanja gležnja v smeri DF glede na mlajšo skupino. Pri aktivni repoziciji gležnja smo ugotovili, da je imela starejša skupina merjencev sta- tistično značilno večje AE glede na mlajše posameznike. Med skupinama obstajajo značilne razlike v položajih PF 5° (F 1,30 = 8,494, p < 0,05) in DF 5° (F 1,30 = 4,744, p < 0,05), medtem ko se vrednosti AE v polo- žajih PF 15° (F 1,30 = 1,115, p = 0,299) in DF 10° (F 1,30 = 1,783, p = 0,192) (Slika 3) ne razliku- jejo. „Razprava Namen naše raziskave je bilo ugotavljanje razlik med mlajšimi in starejšimi osebami v zaznavanju gibanja in položaja gležnja ter ugotavljanje ponovljivost testov za merje- nje zaznavanja gibanja in aktivne repozicije gležnja na lastni, po meri izdelani opornici. Zaznavanje gibanja v gležnju se je pokazal kot test z boljšo ponovljivostjo, saj je bila ponovljivost testa v smeri PF odlična (ICC > 0,90) in v smeri DF visoka (ICC > 0,85) pri obeh skupinah (Tabela 1). Gre za pogosto uporabljen test pri meritvah kinestetičnih zaznavanj, rezultati ponovljivosti drugih raziskav pa se ujemajo z našimi rezultati (Deshpande idr., 2003; Ko idr., 2015). Tudi aktivna repozicija gležnja se je pokaza- la kot visoko ponovljiva (ICC < 0,79) pri vseh merjenih položajih. Edina odlična ponovlji- vost je bila pri mlajši skupini merjencev v položaju PF 15° (Tabela 2). Visoka ponovlji- vost aktivne repozicije gležnja je primerlji- va z drugimi raziskavami (Deshpande idr., 2003; Lin, Chiang, Lu, Wei in Sung, 2016; You, 2005). Test zaznavanja gibanja v gležnju z opi- sanim protokolom smo zasnovali z na- menom ugotoviti, kakšna je sposobnost Tabela 2 Ponovljivost povprečnih AE aktivne repozicijie gležnja pri izbranih položajih gležnja mlajših in starejših oseb Spremenljivka Skupina Meritev 1 Povprečje (SD) Meritev 2 Povprečje (SD) P ICC (95 % CI) PF 5 (°) MLADI 0,66 (0,12) 0,67 (0,13) 0,95 0,79 (0,46, 0,92) STAREJŠI 0,89 (0,32) 0,83 (0,29) 0,16 0,85 (0,56, 0,94) PF 15 (°) MLADI 1,00 (0,49) 1,05 (0,47) 0,24 0,93 (0,81, 0,98) STAREJŠI 1,21 (0,48) 1,16 (0,28) 0,42 0,83 (0,51, 0,94) DF 5 (°) MLADI 0,64 (0,27) 0,63 (0,22) 0,66 0,81 (0,48, 0,92) STAREJŠI 0,82 (0,19) 0,78 (0,15) 0,20 0,83 (0,52, 0,94) DF 10 (°) MLADI 0,88 (0,28) 0,89 (0,21) 0,77 0,78 (0,41, 0,91) STAREJŠI 1,00 (0,24) 0,96 (0,23) 0,17 0,86 (0,60, 0,95) P, p-vrednost t-testa za odvisne vzorce; ICC, interklasni korelacijski koeficient; 95 % CI – 95 % interval zaupanja. Slika 3. Primerjava povprečnih absolutnih napak aktivne repozicije gležnja med mlajšimi in starejšimi osebami v položajih plantarne fleksije (PF 5°, PF 15°) in dorzalne fleksije (DF 5°, DF 10°). * statistična značilnost (p < 0,05). Slika 2. Primerjava zaznavanju gibanja gležnja med mlajšimi in starejšimi osebami v smeri plantarne fleksije (PF) in dorzalne fleksije (DF). * statistična značilnost (p < 0,05). 174 zaznavanja gibanja v gležnju pri mlajših in starejših osebah ter ali med njimi prihaja do razlik. Pri testu zaznavanja gibanja gre za ugotavljanje praga, pri katerem posa- meznik zazna pasivno premikanje sklepa iz stacionarnega stanja oziroma mirovanja. Glavni receptor zaznave so primarni kon- čiči mišičnega vretena, ki zaznavajo spre- membo dolžine in stopnjo spremembe ob premiku sklepa, medtem ko sekundarne informacije prihajajo iz kožnih in sklepnih receptorjev (Proske in Gandevia, 2012). Največja prednost tega testa je, da ne po- trebujemo delovnega spomina, kot na pri- mer test aktivne repozicije. Test zaznavanja gibanja se je pokazal kot najbolj zanesljiva in veljavna metoda za odkrivanje kineste- tičnih razlik med različno starimi skupinami in spremljanje vplivov staranja ali bolezni (Deshpande idr., 2003). Rezultati so pokazali, da je prag zaznava- nja gibanja gležnja v smeri PF in DF višji pri starejših osebah v primerjavi s posamezniki v mlajši skupini merjencev. Ugotovitve so bile pričakovane, saj je že nekaj študij po- trdilo višji prag zaznavanja gibanja gležnja ob pasivnem premiku v primerjavi z mlajši- mi osebami (Deshpande idr., 2003; Gilsing idr., 1995; Ko idr., 2015; Thelen idr., 1998). Razlik v zaznavanju gibanja med PF in DF nismo preiskovali, ker je bilo že potrjeno, da se prag zaznavanja gibanja gležnja v sagi- talni ravnini statistično značilno ne razliku- je glede na smer gibanja (Xu, Hong, Li in Chan, 2004). Višji prag zaznavanja gibanja sklepa ni samo posledica poslabšanega kinestetičnega zaznavanja zaradi staranja, ampak tudi posledica nekoliko daljših re- akcijskih časov pri starejših osebah (Mad- havan in Shields, 2005). Glede na velikost razlike med mlajšimi in starejšimi osebami (okoli 0,5 stopinje, kar znaša približno 1 se- kundo gibanja) je mogoče večino razlike pripisati zaznavanju gibanja gležnja in le v manjši meri daljšemu reakcijskemu času. Čeprav je večina od teh raziskav narejena v stoječem položaju (gleženj pod vplivom sile teže), ne smemo zanemariti pomemb- nosti kinestetičnega zaznavanja v fazi, ko gleženj ni v stiku s podlago, oziroma v fazi zamaha in pri prestopanju, ki zagotavljajo varno stopanje na podlago (Ko idr., 2015). Z meritvijo zaznavanja gibanja v sedečem položaju smo se izognili vplivu teže vsake- ga posameznika oziroma različnega pri- tiska v stopalih pri sami meritvi. Prav tako lahko rotacijo gležnja v stoječem položaju zaznamo tudi skozi premik kolena ali kolka. Posledično je lahko zaznavanje gibanja gle- žnja v stoječem položaju manj občutljivo na poslabšano kinestezijo gležnja (Gilsing idr., 1995; Gurfinkel, Lipshits in Popov, 1982). Zaradi tega je test zaznavanja gibanja v sedečem položaju lahko koristen za oce- no kinestetičnega zaznavanja izključno v gležnju ter se lahko uporablja kot dodatna metoda med obstoječimi testi. S testom aktivne repozicije gležnja smo ugotavljali posameznikovo sposobnost reprodukcije določene položaja sklepa, ko je ta izvedena aktivno. Sposobnost prepo- znavanja statičnega položaja sklepa je naj- pogostejša metoda za oceno kinestetičnih zaznavanj (Goble idr., 2009). Kot glavni vir informacij tudi v tem primeru navajajo mi- šično vreteno, dodatne informacije pa pri- spevajo kožni in sklepni receptorji (Proske in Gandevia, 2012). Test ima večjo funkcio- nalno uporabo v primerjavi z zaznavanjem gibanja, saj gre za merjenje aktivnega ho- tenega gibanja, s katerim se srečujemo v vsakdanjem življenju. V tem primeru nima- mo dodatnega senzornega priliva pritiska, ki ga ustvarja naprava, vendar pri tem testu prav tako potrebujemo delovni spomin in dobro motorično kontrolo (Hillier, Immink in Thewlis, 2015). Glede na to, da gre za pri- merjavo mlajših in starejših oseb, je pred- nost tega testa tudi v tem, da ne potrebuje reakcije na zaznavanje položaja (stisk na gumb) in s tem izključuje reakcijski čas, ki je med mlajšimi in starejšimi posamezniki različen (Madhavan in Shields, 2005). Kot smo že prej omenili, je med pasivno re- pozicijo sklepa večina proprioceptivnih in- formacij posredovana iz antagonista, ker je proženje mišičnega vretena višje med raz- tezanjem mišice kot med krajšanjem (Ben- net, 1994; Ribot-Cisar in Roll, 1998). Med aktivno repozicijo tako agonist kot antago- nist prispevata velik delež proprioceptivnih informacij, ker se med aktivacijo agonista občutljivost mišičnega vretena poveča (Gandevia idr., 1992). To pomeni, da med aktivno repozicijo mišično vreteno prispe- va več aferentnih informacij v primerjavi s pasivno premikom sklepa/okončine. Rezultati so pokazali, da so AE aktivne re- pozicije starejših posameznikov v povpre- čju večje v primerjavi z mlajšimi (Slika 3), zaradi česar lahko v celoti potrdimo prvo hipotezo. AE so bile v vseh položajih večje pri starejši skupini, vendar je bila statistična značilnost potrjena pri položajih PF 5° in DF 5°. Ugotovitve so v skladu s predhodnimi študijami, ki prav tako poročajo o slabšem zaznavanju položaja kolena (Horak idr., 1989; Šparovec, 2017) in gležnja (Deshpan- de idr., 2003; Meeuwsen idr., 1993; Robbins, Waked in McClaran, 1995; Verschueren idr., 2002; You, 2005) pri starejših osebah. Re- zultati med študijami so težko primerljivi, saj obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na velikost AE pri merjenju aktivne repozicije gležnja. Na primer študije tako pri mlajših (Goble in Brown, 2008; Goble, Lewis, Hur- vits in Brown, 2005) kot tudi pri starejših posameznikih (Adamo idr., 2007; Kaplan idr., 1985; Stelmach in Sirica, 1986) poročajo o večjih AE za položaje, ki so dlje od štar- tne pozicije, kar se je zgodilo tudi v našem primeru. Na sposobnost aktivne repozicije sklepa vpliva tudi to, ali je naloga izvede- na pod vplivom sile teže (npr. stoje) ali v razbremenjenem položaju (npr. sede) (Bul- lock-Saxton, Wong in Hogan, 2001; Gilsing idr., 1995). Manjše razlike med mlajšo in starejšo skupi- no v položajih dlje od nevtralnega položaja (PF 15°, DF 10°) so lahko posledica večjega priliva senzornih informacij iz kožnih in sklepnih receptorjev, ki so večje, ko je sklep v skrajnjih legah (Shaffer in Harrison, 2007), medtem ko je pri manjših amplitudah ključna informacija iz mišičnega vretena (Proske in Gandevia, 2012). Manjše razlike med mlajšo in starejšo skupino v položajih manjše amplitude (PF 5° in DF 5°) so lahko posledica redne telesne aktivnosti starejših oseb, ki so sodelovale v naši študiji. Redna telesna aktivnost ima lahko pozitivne učin- ke na kinestetično zaznavanje pri starejših osebah (Xu idr., 2004), ker zmanjša upad aferentnega priliva iz proprioceptorjev (Relph in Herrington, 2016). Starejše osebe z aktivnim življenjskim slogom boljše za- znavajo položaj kolena (Petrella idr., 1997; Ribeiro in Olivera, 2010) in gležnja (Xu idr., 2004) v primerjavi z njihovimi neaktivnimi vrstniki. Pri aktivni repoziciji gležnja lahko starejši posamezniki uporabijo mehanizem kokontrakcije agonistične in antagonistič- ne mišice, s čimer lahko povečajo togost sklepa, zmanjšajo variabilnost gibanja in tako nadomestijo zmanjšan senzorični pri- liv (Williams in Marshall, 2009), kar je lahko privedlo do tega, da v dveh referenčnih po- ložajih nismo ugotovili razlik v primerjavi z mlajšo skupino. Sposobnost hitrega zaznavanja premika gležnja in natančna ocena njegovega po- ložaja so pomembni dejavniki za uspešno ohranjanje ravnotežja v vsakdanjem življe- nju. Aferentne informacije iz gležnja pri- spevajo k uspešni kompenzaciji različnih manjših motenj iz okolja med stojo in med gibanjem. Vloga dobrega kinestetičnega raziskovalna dejavnost 175 zaznavanja gležnja pa je še bolj pomemb- na v starosti zaradi poslabšane kontrole ravnotežja in povečanega tveganja za pad- ce. Najpomembnejša omejitev naše študije je merjenje izbranih kinestetičnih testov v sedečem položaju, ki ima manjšo funkcio- nalno vrednost zaradi razbremenitve skle- pa. Kljub temu ne smemo zanemariti, da je natančna kontrola gležnja pomembna tudi, ko gleženj ni v stiku s podlago (Ko idr., 2015). Omejitev študije predstavljajo tudi različne aktivnost, ki jih izvajajo merjenci, te imajo lahko različne učinke na splošno stanje kinestetičnega zaznavanja. Čeprav nekatere raziskave navajajo, da re- dna telesna aktivno starejši oseb pripomo- re k ohranjanju kinestetičnega zaznavanja (Ribeiro in Olivera, 2010; Tsang in Hui-Chan, 2003), so med mlajšo in starejšo skupino merjencev ugotovili statistično značilne razlike v zaznavanju gibanja in aktivni repo- ziciji gležnja. Na podlagi rezultatov študije lahko zaključimo, da se staranje in z njim povezane spremembe v proprioceptivnem sistemu odražajo tudi na poslabšanje kine- stetičnega zaznavanja v gležnju v primer- javi z mlajšimi posamezniki. Predvidevamo lahko, da bi razlike med mlajšo skupino in gibalno neaktivnimi starejšimi posamezniki verjetno bile še večje. S študijo smo prav tako potrdili ponovljivost testov zaznavanja gibanja gležnja in aktivne repozicije na po meri izdelani napravi, ki je lahko v priho- dnje uporabna pri diagnostiki kinestezije gležnja. „Literatura 1. Adamo, D., Martin, B. in Brown, S. (2007). Age-related differences in upper limb pro- prioceptive acuity. Percept Mot Skills, 104(Pt 2), 1297–1309. 2. Bennet, D. (1994). Stretch reflex responses in the human elbow joint during a voluntary movement. J Physiol, 474(2), 339–351. 3. Bullock-Saxton, J., Wong, W. in Hogan, N. (2001). The influence of age on weight-be- aring joint reposition sense of the knee. Exp Brain Res, 136(3), 400–406. 4. Butler, A. A., Lord, S. R., Rogers, M. W. in Fitz- patrick, R. C. (2008). Muscle weakness impairs the proprioceptive control of human stan- ding. Brain Research, 1242, 244–251. https:// doi.org/10.1016/j.brainres.2008.03.094 5. Coren, S. (1993). The lateral preference inven- tory for measurement of handedness, foo- tedness, eyedness, and earedness: Norms for young adults. Bulletin of the Psychonomic Society, 31(1), 1–3. 6. Deshpande, N., Connelly, D. M., Culham, E. G. in Costigan, P. A. (2003). Reliability and Vali- dity of Ankle Proprioceptive Measures. Arch Phys Med Rehabil, 84(6), 883–889. https://doi. org/10.1016/S0003-9993(03)00016-9 7. Faraldo-Garcia, A., Santos-Perez, S., Crujeiras, R. in Soto-Varela, A. (2016). Postural changes associated with ageing on the somatosenso- ry organization test and the limits of stability in healthy subjects. Auris Nasuy Larynx, 43(2), 149–154. 8. Fleiss, J. (1999). Design and Analysis of Clinical Experiments. New York, ZDA: Wiley. 9. Franco, P. G., Santos, K. B. in Rodacki, A. L. F. (2015). Joint positioning sense , perceived force level and two - point discrimination te- sts of young and active elderly adults. Brazili- an Journal of Physical Therapy, 19(4), 304–310. 10. Gandevia, S., McCloskey, D. in Burke, D. (1992). Kinaesthetic signals and muscle contraction. Trends Neurosci, 15(2), 62–65. 11. García-Ramos, A., Feriche, B., Pérez-Castilla, A., Padial, P. in Jaric, S. (2017). Assessment of leg muscles mechanical capacities: Which jump, loading, and variable type provide the most reliable outcomes? European Journal of Sport Science, 17(6), 690–698. https://doi.org/ 10.1080/17461391.2017.1304999 12. Gilsing, M., Van den Bosch, C., Lee, S., Ash- ton-Miller, J., Alexander, N., Schultz, A. in Eri- cson, W. (1995). Association of age with the treshold for detecting ankle inversion and eversion in upright stance. Age Ageing, 24(1), 58–66. 13. Goble, D. in Brown, S. (2008). Upper limb asymmetries in the matching of proprio- ceptive versus visual targets. J Neurophysiol, 99(6), 3063–3074. 14. Goble, D. J., Coxon, J. P., Wenderoth, N., Impe, A. Van in Swinnen, S. P. (2009). Propriocep- tive sensibility in the elderly : Degeneration, functional consequences and plastic-adap- tive processes. Neurosci Biobehav Rev, 33(3), 271–278. https://doi.org/10.1016/j.neubio- rev.2008.08.012 15. Goble, D., Lewis, C., Hurvits, E. in Brown, S. (2005). Development of upper limb propri- oceptive accuracy in children adolescents. Hum Mov Sci, 24(2), 155–170. 16. Gurfinkel, V., Lipshits, M. in Popov, K. (1982). Thresholds of kinesthetic sensation tn the vertical posture. Hum Physiol, 8(6), 439–445. 17. Hillier, S., Immink, M. in Thewlis, D. (2015). Assessing Proprioception : A Systematic Re- view of Possibilities. Neurorehabilitation and Neural Repair, 29(10), 933–949. https://doi. org/10.1177/1545968315573055 18. Hopkins, W. (2000). Calculations for reliability (Excel spreedsheet). A New View of Statisti- cs. Pridobljeno od http://www.sportsci.org/ resource/stats/relycalc.html 19. Horak, B., Shupert, L., Dietz, V. in Horstmann, G. (1994). Vestibular and somatosensory con- tributions to responses to head and body di- splacements in stance. Exp Brain Res, 100(1), 1989–1990. 20. Horak, F., Shupert, C. in Mirka, A. (1989). Components of Postural Dyscontrol in the Elderly : A Review. Neurobiology of Aging, 10, 727–738. 21. Kaplan, F., Nixon, J., Reitz, M., Rindlfleish, L. in Tucker, J. (1985). Age-related changes in pro- prioception and sensation of joint position. Acta Orthop Scand, 56(1), 72–74. 22. Ko, S., Simosick, E., Deshpande, N. in Ferrucci, L. (2015). Sex-specific age associations of an- kle proprioception test performance in older adults: results from the Baltimore Longitudi- nal Study of Aging. Age Ageing, 44(3), 485– 490. https://doi.org/10.1093/ageing/afv005 23. Lee, A. in Lin, W. (2008). Twelve-week biome- chanical ankle platform system training on postural stability and ankle proprioception in subjects with unilateral functional ankle instability. Clin Biomech (Bristol, Avon), 23(8), 1065–1072. 24. Lin, C.-H., Chiang, S.-L., Lu, L.-H., Wei, S. in Sung, W. (2016). Validity of an ankle joint mo- tion and position sense measurement sy- stem and its application in healthy subjects and patients with ankle sprain. Computer Me- thods Programs Biomed, 131, 89–96. https:// doi.org/10.1016/j.cmpb.2016.03.026 25. Lord, S. R., Clark, R. D. in Webster, I. W. (1991). Physiological Factors Associated with Falls in an Elderly Population. J American Geriatrics Society, 39(12), 1194–1200. 26. Lord, S., Rogers, M., Howland, A. in Fitzpa- trick, R. (1999). Lateral stability, sensorimotor function and falls in older people. J AM Geri- atr Soc, 47(9), 1077–1081. 27. Lord, S. in Ward, J. (1994). Age-associated dif- ferences in sensori-motor function and ba- lance in community dwelling women. Age Ageing, 23(6), 452–460. 28. Madhavan, S. in Shields, R. K. (2005). Influ- ence of age on dynamic position sense: evidence using a sequential movement task. Exp Brain Res, 164(1), 18–28. https://doi. org/10.1007/s00221-004-2208-3 29. Meeuwsen, H., Sawicki, T. in Stelmach, G. (1993). Improved foot position sense as a re- sult of repetitions in older adults. Journal of Gerontology, 48(3), P137–P141. 30. Petrella, R., Lattanzio, P. in Nelson, M. (1997). Effect of age and activity on knee joint pro- prioception. Am J Phys Med Rehabil, 76(3), 235–241. 31. Pickard, C., Sulllivan, P., Allison, G. in Singer, K. (2003). Is there a difference in hip joint positi- on sense between young and older groups? J Gerontol A Biol Sci Med Sci, 58(7), 631–635. 32. Proske, U. in Gandevia, S. C. (2009). The ki- naesthetic senses. Journal of Physiology, 587(Pt17), 4139–4146. https://doi.org/10.1113/ jphysiol.2009.175372 176 33. Proske, U. in Gandevia, S. C. (2012). The pro- prioceptive senses: Their Roles in slignaling Body Shape, Body Position and Movement, and Muscle Force. Physiological Reviews, 92(4), 1651–1697. https://doi.org/10.1152/ physrev.00048.2011 34. Relph, N. in Herrington, L. (2016). The effects of knee direction, physical activity and age on knee joint position sense. Knee, 23(3), 393–398. 35. Ribeiro, F. in Olivera, J. (2010). Effect of physi- cal exercise and age on knee joint position sense. Arch Gerontol Geriatr, 51(1), 64–67. 36. Ribot-Cisar, E. in Roll, J. (1998). Ago-antaonsit muscle spindle inputs contribute together to joint movement coding in man. Brain Re- search, 791(1–2), 167–176. 37. Robbins, S., Waked, E. in McClaran, J. (1995). Proprioception and stability: foot position awarness as a function of age and footwear. Age Ageing, 24(1), 67–72. 38. Shaffer, S. W. in Harrison, A. L. (2007). Aging of the Somatosensory System : A Translational Perspective. Physical therapy, 87(2), 193–207. 39. Smajla, D., García-Ramos, A., Tomazin, K. in Strojnik, V. (2019). Selective effect of static stretching, concentric contractions, and a balance task on ankle force sense. PLoS One, 14(1), 1–10. 40. Sohn, J. in Kim, S. (2015). Falls study : Propri- oception , postural stability , and slips. Bio- -Medical Materials and Engineering, 26(s1), 693–703. https://doi.org/10.3233/BME-151361 41. Šparovec, N. (2017). Magistrska naloga. Uni- verza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju. 42. Stelmach, G. in Sirica, A. (1986). Aging and proprioception. Age, 9, 99–103. 43. Taube, W., Gruber, M. in Gollhofer, A. (2008). Spinal and supraspinal adaptations associ- ated with balance training and their func- tional relevance. Acta Physiologica, 193(2), 101–116. 44. Thelen, D. G., Ashton-Miller, J. in Schultz, A. B. (1998). Thresholds for Sensing Foot Dor- si- and Plantarflexion During Upright Stan- ce : Effects of Age and Velocity. J Gerontol A Biol Sci Med Sci, 53(1), M33–M38. https://doi. org/10.1093/gerona/53A.1.M33 45. Tsang, W. W. N. in Hui-Chan, C. W. Y. (2003). Effects of Tai Chi on Joint Proprioception and Stability Limits in Elderly Subjects. Med Sci Sports Exerc, 35(12), 1962–1971. https://doi. org/10.1249/01.MSS.0000099110.17311.A2 46. Verschueren, S. M. P., Brumagne, S., Swinnen, S. P. in Cordo, P. J. (2002). The effect of aging on dynamic position sense at the ankle. Be- hav Brain Res, 136(2), 593–603. 47. Weir, J. (2005). Quantifying test-retest relia- bility using the interclass correlation coeffi- cient and the SEM. J Strenght Cond Res, 19(1), 231–240. 48. Westlake, K. P. in Culham, E. G. (2006). In- fluence of testing position and age on measures of ankle proprioception. Advan- ces in Physioterapy, 8, 41–48. https://doi. org/10.1080/14038190600589226 49. Wiktorson-Mller, M., Oberg, B., Ekstrand, J. in Gillquist, J. (1983). Effects of warming up, massage and stretching on range of motion and muscle strenght in the lower extremity. Am J Sports Med, 11(4), 249–252. 50. Wingert, J. R., Welder, C. in Foo, P. (2014). Age- -Related Hip Proprioception Declines : Effec- ts on Postural Sway and Dynamic Balance. Archives of Physical Medicine and Rehabilita- tion, 95(2), 253–261. https://doi.org/10.1016/j. apmr.2013.08.012 51. Xu, D., Hong, Y., Li, J. in Chan, K. (2004). Effect of tai chi exercise on proprioception of an- kle and knee joints in old people. Br J Sports Med, 38(1), 50–54. https://doi.org/10.1136/ bjsm.2002.003335 52. You, S. H. (2005). Joint Position Sense in El- derly Fallers : A Preliminary Investigation of the Validity and Reliability of the SENSERite Measure. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 86(2), 346–352. https://doi. org/10.1016/j.apmr.2004.01.035 dr. Darjan Smajla, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju Innorenew CoE darjan.smajla@fvz.upr.si raziskovalna dejavnost 177 Influence of Inertial Exercise Load on particular Resistance Exercise Variables Abstract One of the principal weaknesses in Inertial training occurs when trying to determine the exercise load in the relative adjustment of the intensity of the exercise and, consequently, the comparison between the effects of various protocols. The purpose of the research was to find the relationship between the inertial load and the produced angular velocity, force, power and angular momentum on the low-row inertial device. 43 older adults participated in the study. Six different inertial loads were selected. They were set by the mass moment of inertia (MMI) of a flywheel. The data was documented by a custom-made inertial device connected to a programme software. It was discovered that by raising the mass moment of inertia, the variables of velocity, force, power and angular momentum significantly differed. Also, the changes were able to be described by using a linear function. By adjusting the MMI, one can consistently control the velocity of the repetitions, force, and power generated on the inertial device, which gives one a base upon for gradually increasing the load, relatively adjusting the intensity, and observing the effects of the inertial device exercises. Key words: Flywheel, strength, power, intensity, load. Izvleček Inercijska vadba zaradi pozitivnih učinkov ekscentrične vadbe predstavlja nov trend pri vadbi za moč. Ena izmed poglavitnih pomanjkljivosti, s katero se srečujemo pri določanju obremenitve, je relativno prilaganje inercij- skega bremena in s tem primerjava med učinki različnih protokolov. Namen raziskave je bil ugotoviti odnos med velikostjo bremena in proizvedeno kotno hitrostjo, silo, močjo in vrtilno količino na inercijski napravi za izvedbo horizontalnega potega. Na 43 starejših odraslih so bile izvedene meritve največje zmožnosti potega pri 6 raz- ličnih inercijskih bremenih, ki so bila določena z masnim vztrajnostnim momentom (MVM) kolutaste uteži. Podat- ki so bili zajeti z lastno skonstruirano inercijsko napravo in programsko opremo. Z analizo variance in regresijsko analizo smo ugotovili, da z višanjem MVM pride do stati- stično značilnih sprememb v spremenljivkah hitrosti, sile, moči in vrtilne količine ter da spremembe lahko opišemo z linearno funkcijo. Z določanjem MVM lahko zanesljivo kontroliramo hitrost izvedbe ponovitev, silo in proizvede- no moč na inercijski napravi, kar nam daje podlago za sto- pnjevanje obremenitve, relativno prilaganje intenzivnosti in spremljanje učinkov vadbe na inercijskih napravah in s tem temelj nadaljnjemu raziskovanju učinkov inercijske vadbe za moč. Ključne besede: inercija, jakost, moč, intenzivnost, breme. Darjan Spudić, Primož Pori, Robert Cvitkovič Vpliv velikosti inercijskega bremena na nekatere spremenljivke vadbe za moč 178 „Uvod Inercijska vadba za moč je bila razvita z namenom vzdrževanja mišične mase pri astronavtih (Bjorn, Hans, Inessa, Dimitri in Tesch, 2003), danes pa predstavlja nov trend, ki se zaradi pozitivnih učinkov eks- centrične vadbe na strukturne in nevralne mehanizme vse bolj uveljavlja pri rehabi- litaciji (Lepley, Lepley, Onate in Grooms, 2017; Maroto-Izquierdo idr., 2017; Romero- -rodriguez, Gual in Tesch, 2010), preventivni vadbi, pri razvijanju motoričnih sposobno- sti športnikov (Petré, Wernstål in Mattsson, 2018) in z namenom izboljšanja kazalnikov zdravja in lastnosti živčno-mišičnega siste- ma pri kroničnih bolnikih in starejših ose- bah (Bruseghini idr., 2015; Onambélé-Pear- son idr., 2015). Pregled literature (Illera-Domínguez idr., 2018; Lundberg, García-Gutiérrez, Mandić, Lilja in Fernandez-Gonzalo, 2019; Maroto- -Izquierdo idr., 2017; Petré idr., 2018; Vicens- -Bordas, Esteve, Fort-Vanmeerhaeghe, Bandholm in Thorborg, 2018) kaže na to, da inercijska vadba moči privede do ena- kega prirastka mišične mase v enakem časovnem obdobju, vendar pri manjšem volumnu vadbe, kar avtorji poimenujejo ro- bustnost učinka vadbe. Rezultati študij gle- de prirastka koncentrične in ekscentrične mišične jakosti, hitre moči in vzdržljivosti v moči v primerjavi s tradicionalno vadbo z utežmi pa so si med seboj kontradiktorni. Inercijske naprave za vadbo moči temelji- jo na izkoriščanju vrtilne količine kolutaste uteži, ki jo v vrtenje spravimo s potegom vrvi, ovite okoli osi, na katero je utež na- meščena. Vrtilna količina, ki jo pridobi ko- lutasta utež med koncentričnim potegom, predstavlja sunek navora pri zaustavljanju vrtenja kolesa z ekscentrično kontrakcijo vključenih mišic. Tekoče ponovitve iner- cijske vadbe spominjajo na delovanje joja in zato vadbo poimenujemo tudi »Yo-Yo« in »Flywheel« vadba (Norrbrand, Fluckey, Pozzo in Tesch, 2008). V nasprotju z vadbo z utežmi vrtilna količina kolesa, ki jo ustva- rimo v koncentrični fazi krčenja mišice na inercijski napravi (poteg), povzroči časovno krajše, vendar intenzivnejše intervale mi- šične aktivacije in proizvedene mehanske sile v ekscentrični oziroma zaviralni fazi kontrakcije, po nekaterih raziskavah do 25 odstotkov višje kot v koncentričnem delu (Martinez-Aranda in Fernandez-Gonza- lo, 2017; Norrbrand, Pozzo in Tesch, 2010; Petré idr., 2018). Zaradi lastnosti mišic za ustvarjanje višjih in manjši energijski porabi v ekscentričnem delu ponovitev vaje torej ekscentrična preobremenitev optimizira vadbeno breme in s tem trenažni proces postane učinkovitejši (Maroto-Izquierdo idr., 2017). Kljub vsem pozitivnim učinkom obstaja veliko neznank pri inercijski vadbi za moč. Največja med njimi je prilagoditev inten- zivnosti vadbe posamezniku oziroma re- lativno določanje bremena. Ugotovljeno je bilo, da manipulacija masnega vztraj- nostnega momenta (MVM) in posledično hitrosti ter časa izvajanja ponovitev vpliva na prilagoditve mišic (Martinez-Aranda in Fernandez-Gonzalo, 2017). Vadba moči, pri kateri je uporabljen višji MVM in se posle- dično razvijejo manjše hitrosti, višje sile in je čas kontrakcije pri potegu vrvi podaljšan, v večji meri vpliva na hipertrofijo in ma- ksimalno moč (jakost) mišic, medtem ko manjši MVM z višjo hitrostjo potega, manj- šo silo in krajšim časom kontrakcije v večji meri vpliva na razvoj hitre moči (Naczk, Na- czk, Brzenczek-Owczarzak Wioletta, Arlet in Adach, 2016; Sabido, Hernández-Davó in Pereyra-Gerber, 2018). Na inercijski napravi je proizvedena hitrost, moč in sila ponovitev odvisna od bremena (MVM uteži) in dejanskega angažmaja va- dečega. Za prilagoditev bremena sposob- nostim posameznika in s tem optimizacijo vadbenega procesa moramo poznati raz- merje med proizvedeno silo, hitrostjo in močjo pri izvedbi ponovitve z določenim bremenom, saj so prilagoditve živčno-mi- šičnega sistema na vadbo odvisne tudi od velikosti uporabljenega bremena. Zato je pomembno, da breme določimo glede na individualne sposobnosti posameznika (relativno breme) in tako delujemo v žele- nem območju krivulje F : v (Jiménez-Reyes, Samozino, Brughelli in Morin, 2017). Relativno breme na inercijski napravi lahko torej določimo na podlagi izvedbe balistič- nih ponovitev z največjim angažmajem vadečega (angl. »all out«) pri različnih (ek- vidistančno stopnjujočih se) inercijskih bre- menih. V primerjavi s klasičnimi meritvami pri enem pogoju (bremenu), z dobljenim odnosom med silo, hitrostjo in močjo (F : v : P) pridobimo veliko več informacij o mehanskih sposobnostih posameznika pri različnih mehanskih zahtevah, ki se poja- vljajo tudi pri gibanju (Pérez-Castilla, Jaric, Feriche, Padial in García-Ramos, 2018). Pri večsklepnih balističnih gibanjih (skok iz počepa, potisk s prsi, skok z nasprotnim gibanjem) je bil v takšnih pogojih izvedbe ponovitev ugotovljen obratno sorazmeren linearen odnos med stopnjevanjem mase bremena (silo) in hitrostjo ponovitev, ki jo vadeči pri temu razvijejo (García-Ramos, Feriche, Pérez-Castilla, Padial in Jaric, 2017; Pérez-Castilla idr., 2018) ter paraboličen od- nos med hitrostjo in proizvedeno močjo (García-Ramos idr., 2017). Najpogosteje se pri merjenju odnosa F : v uporablja 4 do 9 bremen. Linearnost odnosa F : v, ki izhaja iz mehanskih lastnosti mišic, pa zagotavlja predpogoj za zmanjšanje (redukcijo) števi- la bremen, pri katerih preiskovanci izvede- jo ponovitve vaje in pri čemer odnos F : v ostaja nespremenjen (Jaric, 2016). Študije na tem področju, ki bi zajemale inercijsko obremenitev, so zelo omejene. Carroll idr. (2018) so v študiji ugotovili linea- ren odnos med stopnjevanim MVM in pro- izvedeno povprečno in največjo hitrostjo dviga iz počepa na inercijski napravi. Pri re- lativizaciji intenzivnosti vadbe na inercijskih napravah moramo torej poleg določenega MVM upoštevati tudi ustvarjeno hitrost pri danem tipu izvedbe ponovitev (Schoenfe- ld, Grgic, Ogborn in Krieger, 2017). Kombi- nacija omenjenih spremenljivk nam torej daje možnost za določanje primerne obre- menitve, primerjavo in spremljanje učinkov vadbe pri usmerjenem razvoju moči. Namen raziskave je bil ugotoviti, če in v kolikšni meri progresivno povečevanje inercijskega bremena, ki ga določa masni vztrajnostni moment uteži, na inercijski napravi za izvedbo horizontalnega pote- ga vpliva na spremenljivke kotne hitrosti, proizvedene sile, moči in ustvarjene vrtilne količine. Dodatno smo želeli preveriti, ali obstaja linearen odnos med proizvedeno hitrostjo in silo pri horizontalnem potegu na inercijski napravi. Ugotovljena razmerja med spremenljivkami dajejo izhodišče za način določanja relativnega bremena pri vadbi in s tem nadaljnje raziskovanje učin- kov inercijske vadbe za moč. „Metode Vzorec merjencev V raziskavo je bilo prostovoljno vključenih 43 posameznikov s povprečno starostjo 66,1 let (s = 5,0) in indeksom telesne mase 27,6 kg*m2 (s = 5,6), od tega 30 ženskega in 13 moškega spola. Vsi so bili oskrbovan- ci Zdravstvenega doma Črnomelj. Pred izvedbo meritev so vsi merjenci podpisali soglasje o prostovoljnem sodelovanju na lastno odgovornost in bili seznanjeni s tveganji eksperimenta. Vsi so izpolnjeva- li pogoje za varno vključitev v vadbo po zdravstvenem vprašalniku („The Physical Activity Readiness Questionnaire for Eve- raziskovalna dejavnost 179 ryone“, 2019). Vsi posamezniki so dobro poznali način izvedbe ponovitev na iner- cijski napravi za izvedbo horizontalnega potega, saj so bili pred meritvami vključeni v 8-tedenski program vadbe. Celoten eks- periment je bil izveden v skladu s Helsinško deklaracijo (WHO, 2013). Postopek in pripomočki Meritve so bile izvedene v telovadnici Zdravstvenega doma Črnomelj. Za meritve je bila uporabljena namensko skonstruira- na in izdelana inercijska naprava za izved- bo horizontalnega potega, ki omogoča na- tančno prilagajanje bremena s kolutastimi utežmi, s pripadajočo programsko opremo, katere merske karakteristike so bile pred- hodno preverjene (Spudić, Pori, Cvitkovič, Smajla in Ferligoj, 2018). Za antropome- trične meritve in meritve sestave telesa sta bila uporabljena merilec sestave telesa in tehtnica (model SC-331S, Tanita, Illinois, ZDA) ter višinomer (model 1707007002268, Seca, Birmingham, Velika Britanija). Posamezniki so po izvedenem standardi- ziranem ogrevanju v naključnem vrstnem redu izvedli 8 ponovitev vaje horizontal- nega potega sede pri 6 različnih ekvidis- tančnih inercijskih bremenih. Breme je bilo določeno z masnim vztrajnostnim mo- mentom uteži, in sicer 1 – 0,025 kg*m2, 2 – 0,05 kg*m2, 3 – 0,075 kg*m2, 4 – 0,1 kg*m2, 5 – 0,125 kg*m2 in 6 – 0,15 kg*m2. Prve 3 ponovitve so bile izvedene z namenom spraviti kolutasto utež v vrtenje, naslednjih 5 ponovitev pa je bilo izvedeno z največjo zmožnostjo potega, tj. z navodilom, da utež v čim krajšem času zavrtijo čim hitreje – t. i. angl. »all out« (Sabido idr., 2018). Prostor za izvedbo meritev je bil standardiziran, am- plituda izvedbe je bila za vsakega posame- znika določena in kontrolirana z markerjem na potezni vrvi in s povratno informacijo, ki smo jo pridobili s pomočjo programske opreme. Med izvedbo vaje pri različnih bremenih je bilo vsaj 5 minut odmora. Vaja horizontalni poteg je bila izbrana iz razloga enostavnosti izvedbe za merjence in eno- stavne organizacije meritev. Namensko izdelana programska oprema nam je omogočala, da smo zajeli podatke o največji kotni hitrosti (𝜔 max ), povprečni kotni hitrosti (𝜔 mean ), največji sili v koncen- tričnem delu potega (F kmax ), največji sili v ekscentričnem delu potega (F emax ), pov- prečni sili (F mean ), največji moči v koncen- tričnem delu potega (P kmax ), največji moči v ekscentričnem delu potega (P emax ), pov- prečni moči (P mean ) in največji proizvedeni vrtilni količini (). Vrednosti so bile prebrane Slika 1. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona največje kotne hitrosti v koncentričnem delu potega pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacijskim ko- eficientom (R2) in standardno napako napovedi (SE). Slika 2. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona povprečne kotne hitrosti v koncentrič- nem delu potega pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacij- skim koeficientom (R2) in standardno napako napovedi (SE). Slika 3. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona največje sile v koncentričnem delu pote- ga pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacijskim koeficientom (R2) in standardno napako napovedi (SE). 180 kot povprečje treh vrednosti ponovi- tev znotraj izvedenega niza, pri katerih je posameznik ustvaril največjo kotno hitrost. Metode obdelave podatkov Za vse spremenljivke je bila izraču- nana opisna statistika. Morebitna prisotnost osamelcev je bila za vsako spremenljivko preverjena z raztrese- nim grafikonom. Normalnost je bila preverjena s Kolmogorov-Smirnovim testom (p < 0,05; nenormalna po- razdelitev) in homogenost varianc z Levenovim testom (p < 0,05; hetero- genost varianc). Za preverjanje razlik med bremeni (1–6) pri vsaki izmed odvisnih spremenljivk (𝜔 max , 𝜔 mean , F kmax , F emax , F mean , P kmax , P emax, P mean in 𝛤) smo uporabili enosmerno analizo variance in v primeru obstoja razlik je bil izveden Tukey-ev test mnogoterih primerjav (p < 0,05), s katerim smo iskali razlike med stopnjami bremen. Za ugotavljanje morebitnega odnosa med različnimi inercijskimi bremeni in odvisnimi spremenljivkami je bila izve- dena regresijska analiza. Prav tako smo regresijsko analizo uporabili pri ugo- tavljanju odnosa med proizvedeno povprečno/največjo hitrostjo in pov- prečno/največjo silo/močjo (F : v : P). Izračunana sta bila determinacijski ko- eficient (R2) in standardna napaka na- povedi (SE). Za obdelavo podatkov je bil uporabljen statistični program SPSS za Windows 25.0 (IBM Corporation, New York, ZDA), Microsoft Office Excel 2013 (Microsoft, Washington, ZDA) in lastna izdelana programska oprema. Statistična značilnost je bila sprejeta z dvostransko 5 % napako alfa. „Rezultati Z enosmerno analizo variance smo ugotovili, da se vrednosti 𝜔 max (F (5, 252) = 364,308, p < 0,001), 𝜔 mean (F (5, 252) = 398,81, p < 0,001), F kmax (F (5, 252) = 37,58, p < 0,001), F emax (F (5, 252) = 11,19, p < 0,001), F mean (F (5, 252) = 51,553, p < 0,001), P kmax (F (5, 252) = 8,161, p < 0,001), P emax (F (5, 252) = 11,019, p < 0,001), P mean (F (5, 252) = 11,103, p < 0,001) in 𝛤 (F (5, 252) = 33,974, p < 0,001) med različnimi vad- benimi bremeni (1–6) med seboj sta- tistično značilno razlikujejo. Tukeyev post hoc test je statistično značilne razlike med vsemi bremeni pokazal samo pri spremenljivkah hitrosti (𝜔 max in 𝜔 mean ) (p < 0,001). Vrednosti F kmax Slika 4. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona največje sile v ekscentričnem delu pote- ga pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacijskim koeficientom (R2) in standardno napako napovedi (SE). Slika 5. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona povprečne sile v koncentričnem delu potega pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacijskim koefici- entom (R2) in standardno napako napovedi (SE). Slika 6. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona največje moči v koncentričnem delu potega pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacijskim koefici- entom (R2) in standardno napako napovedi (SE). raziskovalna dejavnost 181 se niso razlikovale med bremenoma 2–3 (p = 0,901), 3–4 (0,069), 4–5 (p = 0,241) in 5–6 (p = 0,996). Vrednosti F max se niso raz- likovale med bremenoma 2–3 (p = 0,336), 3-4 (0,158), 4–5 (p = 0,707) in 5–6 (p = 1) in vrednosti F mean med bremenoma 4–5 (p = 0,22) in 5–6 (p = 1). Vrednosti P kmax se niso razlikovale med bremenoma 1–2 (p = 1), 3–4 (p = 0,999), 4–5 (p = 0,992) in 5–6 (p = 0,951). Vrednosti P max se niso razlikovale med bremenoma 1–2 (p = 0,907), 3–4 (p = 0,975), 4–5 (p = 0,940) in 5–6 (p = 0,525) in vrednosti P mean se niso razlikovale med bre- menoma 1–2 (p = 0,998), 3–4 (p = 0,1), 4–5 (p = 0,98) in 5–6 (p = 0,447). Vrednosti 𝛤 se niso razlikovale med bremenoma 2–3 (p = 0,999), 4–5 (p = 0,768) in 5–6 (p = 0,983). Linearna regresija je bila uporabljena za ugotavljanje vpliva vadbenega bremena na inercijski napravi na 𝜔 max , 𝜔 mean , F kmax , F emax , F mean , P kmax , P emax , P mean in 𝛤. Ugotovili smo statistično značilno linearno regresij- sko povezanost med progresivno določe- nimi bremeni in največjo kotno hitrostjo (𝜔 max ) (F (1, 256) = 974,979; p < 0,000) (Slika 1), povprečno kotno hitrostjo (𝜔 mean ) (F (1, 256) = 906,188; p < 0,000) (Slika 2), največjo silo v koncentričnem delu (F kmax ) (F (1, 256) = 170,745) (Slika 3), največjo silo v ekscen- tričnem delu (F emax ) (F (1, 256) = 48,295; p < 0,000) (Slika 4), povprečno silo (F mean ) (F (1, 256) = 206,036; p < 0,000) (Slika 5), največjo močjo v koncentričnem delu (P kmax) , (F (1, 256) = 36,293; p < 0,000) (Slika 6), največjo močjo v ekscentričnem delu (P emax ) (F (1, 256) = 47,604; p < 0,000) (Slika 7), povpreč- no močjo (P mean ) (F (1, 256) = 51,902) (Slika 8) in največjo proizvedeno vrtilno količino (𝛤) (F (1, 256) = 143,876; p < 0,000) (Slika 9). V kratkem, vsi izvedeni linearni regresijski modeli kažejo na to, da z izbiro bremena na inercijski napravi lahko statistično značilno napovemo hitrost, silo, moč in proizvede- no vrtilno količino, če poznamo regresijski odnos za posameznika. Dodatno so bili iz- računani odnosi med 𝜔 max in F kmax , 𝜔 mean in F mean , 𝜔 max in P kmax ter 𝜔 mean in P mean . Tudi v teh primerih so rezultati pokazali značilno linearno regresijsko povezanost med 𝜔 max in F kmax (F (1, 256) = 59,160; p < 0,000) (Sli- ka 10), 𝜔 mean in F mean (F (1, 256) = 89,223; p < 0,000) (Slika 11), 𝜔 max in P kmax (F (1, 256) = 148,297; p < 0,000) (Slika 12) in 𝜔 mean in P mean (F (1, 256) = 137,913; p < 0,000) (Slika 13). „Razprava Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv iner- cijskega bremena, določenega z MVM na inercijski napravi, na spremenljivke kotne hitrosti, proizvedene sile, moči in ustvarjene Slika 7. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona največje moči v ekscentričnem delu po- tega pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacijskim koeficien- tom (R2) in standardno napako napovedi (SE). Slika 8. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona povprečne moči v koncentričnem delu potega pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacijskim koefici- entom (R2) in standardno napako napovedi (SE). Slika 9. Prikaz aritmetične sredine in standardnega odklona proizvedene vrtilne količine v koncen- tričnem delu potega pri stopnjevanem bremenu ter pripadajoča regresijska premica z determinacij- skim koeficientom (R2) in standardno napako napovedi (SE). 182 vrtilne količine pri izvedbi horizontalnega potega sede na inercijski napravi. Dodatno smo želeli preveriti, ali obstaja linearen od- nos med proizvedeno hitrostjo in silo pri horizontalnem potegu na inercijski napravi. Ugotovljena razmerja med spremenljivkami v prihodnje dajejo več možnosti za način določanja relativnega bremena in s tem intenzivnosti vadbe in tako predstavljajo predpogoj za načrtovanje obremenitev med vadbo in temelj raziskovanja učinkov inercijske vadbe za moč. V primerjavi s tradicionalno vadbo, kjer naj- višjo intenzivnost vadbe določimo z najviš- jim bremenom pri eni ponovitvi vaje (1RM), je največja pomanjkljivost inercijske vad- be ravno relativno prilagajanje bremena. Kljub temu da raziskave kažejo na pozitivne učinke inercijske vadbe za moč, so metode vadbe med seboj težko primerljive zaradi uporabe različnih inercijskih bremen (MVM), načina izvedbe ponovitev in predvsem uporabljene opreme. Ugotovili smo, da progresivno dvig inercij- skega bremena za 0,025 kg*m2 (od 0,025 do 0,15 kg*m2 MVM uteži) značilno spremeni vrednosti kotnih hitrosti, dviga bremena za 0,05 kg*m2 pa značilno spremeni vrednosti proizvedene sile, moči in vrtilne količine. Iz ugotovljenega lahko zaključimo, da poviša- nje MVM za 0,025 kg*m2 lahko predstavlja naslednjo stopnjo intenzivnosti vadbe v primeru spremljanja kotnih hitrosti, poviša- nje MVM za 0,05 kg*m2 pa v primeru ostalih spremljanih spremenljivk. Vadbo na inercij- skih napravah je torej možno stopnjevati z dodajanjem kolutastih uteži, kar je izredne- ga pomena pri načrtovanju vadbe zaradi specifičnega vpliva na mehanske lastnosti mišic (Marques, 2017; Naczk idr., 2016). Do podobnih rezultatov je prišel tudi Car- roll s sodelavci (2018) pri uporabi intenziv- nosti 0,01–0,1 kg*m2. Spremenljivke so bile v študiji zajete s pritiskovno ploščo in po- speškometrom, ki je bil med počepanjem nameščen na rame merjencev. Dodatno sta Martinez-Aranda in Fernandez-Gonzalo (2017) ugotovila, da se razvije večja moč pri iztegu kolena na inercijski napravi z manj- šimi MVM, medtem ko so bile ugotovljene višje sile in več opravljenega dela pri višjih MVM (0,075 in 0,1 kg*m2). Večja ekscentrič- na preobremenitev (razlika v navoru med ekscentrično in koncentrično fazo iztega ko- lena) se razvije pri srednjih do visokih MVM (0,050, 0,075 in 0,1 kg*m2) (Sabido idr., 2018). Tako kot Carroll s sodelavci (2018) pri izvedbi počepa smo tudi pri izvedbi horizontalne- ga potega ugotovili, da lahko odnos med Slika 10. Prikaz odnosa med povprečno koncentrično silo in povprečno koncentrično kotno hitro- stjo s pripadajočo regresijsko premico, determinacijskim koeficientom (R2) in standardno napako napovedi (SE). Slika 11. Prikaz odnosa med največjo koncentrično silo in največjo koncentrično kotno hitrostjo s pripadajočo regresijsko premico, determinacijskim koeficientom (R2) in standardno napako napo- vedi (SE). Slika 12. Prikaz odnosa med povprečno koncentrično močjo in povprečno koncentrično kotno hitro- stjo s pripadajočo linearno in nelinearno regresijsko krivuljo, determinacijskima koeficientoma (R2) in standardno napako napovedi (SE). raziskovalna dejavnost 183 izbranimi stopnjujočimi se inercijskimi bre- meni in proizvedeno najvišjo hitrostjo iz- vedbe vaje pri standardnem tipu izvedbe ponovitev vaje – tj. »all out« (Tesch, Ekberg, Lindquist in Trieschmann, 2004) opišemo z linearno funkcijo. Dodatno smo v naši študiji ugotovili tudi linearne regresijske odnose med stopnjo bremena in proizvedeno silo, močjo in vrtilno količino. Ugotovljen obra- tno sorazmeren odnos, ki ga za vsakega posameznika lahko zanesljivo opišemo z linearno regresijsko enačbo, daje možnost natančnejšega (relativnega) prilagajanja in- tenzivnosti vadbe. Metode vadbe za moč, ki se uporabljajo pri inercijski obremenitvi, so večinoma usmer- jene v aktivacijo živčno-mišičnega sistema. Najpogostejša je metoda 4 setov po 7 po- novitev vaje z najvišjo hitrostjo potega (»all out«) pri danem inercijskem bremenu (Ma- roto-izquierdo idr., 2019; Vicens-Bordas idr., 2018). Inercijsko breme je bilo do sedaj samo v nekaj študijah individualno določeno, in sicer glede na največjo ustvarjeno moč v koncentričnem delu ponovitve vaje. V štu- diji De Hoyo-a in sodelavcev (2015) so tako za vadbo uporabili samo 4 različna inercijska bremena. Tako se v praksi pojavlja ideja o relativnem določanju bremena glede na ustvarjeno moč v koncentričnem delu ponovitve vaje (De Hoyo idr., 2015) ali glede na mejno hi- trost izvedbe ponovitev (Spudić, Hadžić, Vodičar, Carruthers in Pori, 2019), kjer dolo- čamo čas kontrakcije in s tem trajanje sile v mišicah (Greenwood, Morrissey, Rutherford in Narici, 2007; Naczk idr., 2016). V primeru izbire inercijskega bremena, pri katerem je vadeči sposoben ustvariti največjo moč, bi le to predstavljajo referenčno izhodišče za določanje vadbenega območja. V kolikor bi vadeči izbral za vadbo nižje breme od refe- renčnega, bi se na območju odnosa F : v : P premaknil v smer velikih hitrosti, in v kolikor bi izbral večje breme od referenčnega, je za pričakovati, da bi se njegove sposobnosti premaknile v smeri velikih sil (Jiménez-Reyes idr., 2017, 2018). V primeru relativnega bre- mena, določenega z mejno hitrostjo pono- vitev v koncentričnem delu ponovitve vaje, pa določimo čas trajanja kontrakcije pri naj- večjem možnem angažmaju posameznika, da bi dano utež zavrtel čim hitreje. Večja kot je hitrost ponovitev, manjše je inercijsko bre- me in obratno. Obratnosorazmerno z izbiro bremena torej določamo hitrost ponovitev in s tem mehansko obremenitev med iz- vedbo ponovitve vaje – pri čemer lahko pri- čakujemo hitrostno-specifične prilagoditve živčno-mišičnega sistema in temu primeren spremenjen odnos F : v : P (Behm in Sale, 1993; Garnacho-Castaño, Muñoz-González, Garnacho-Castaño in Maté-Muñoz, 2018; Naczk idr., 2016). Omeniti velja, da bi bilo konkretno v naši študiji nekatere odnose med spremenljivka- mi možno še natančneje določiti s funkcija- mi višjega reda (Slika 12 in 13), predvsem pri največji moči in hitrosti ponovitev. Iz tega ra- zloga smo dodatno izvedli regresijsko anali- zo med spremenljivkami sile, hitrosti in moči. Preverili smo t. i. odnos F : v : P, ki se v litera- turi pogosteje pojavlja pri večsklepnih bali- stičnih gibanjih, kot sta počepanje in potisk s prsi. Ugotovili smo, da so determinacijski koeficienti v teh primerih višji, kar pomeni, da naredimo manjšo napako pri napovedo- vanju sile oziroma moči pri variiranju kotne hitrosti. Slednje ugotovitve se skladajo z ve- čino študij, ki zajemajo odnose med ustvar- jeno hitrostjo, silo in močjo pri večsklepnih balističnih akcijah (Jiménez-Reyes idr., 2018). V prihodnje bi bilo z namenom racionaliza- cije meritev smiselno preveriti odnos F : v : P pri inercijski obremenitvi z redukcijo števila inercijskih bremen, pri čemer bi želeli, da odnos F : v : P ostane nespremenjen. S tem bi omogočili racionalnejše meritve sposob- nosti posameznikov na inercijskih napravah za vadbo moči z ohranjanjem kritične veljav- nosti odnosa F : v : P. Izpostaviti je potrebno še dve večji pomanj- kljivosti študije, in sicer vzorec merjencev, ki so ga predstavljali telesno aktivni starejši odrasli (66 let), in zgolj na podlagi praktičnih izkušenj izbrana inercijska bremena (1–6). Za slednja namreč menimo, da niso bila izbrana v območju, kjer bi lahko zanesljivo izmerili največjo mehansko moč. Zato je tudi odnos breme-moč značilno linearen, kar pa se ne ujema z raziskavami F : v : P pri tradicionalni vadbi z utežmi (Jiménez-Reyes idr., 2018). V prihodnje bi bilo smiselno študijo ponoviti z dodatnimi inercijskimi bremeni. Ugotovljeni odnosi med inercijskim breme- nom in spremenljivkami hitrosti, sile, moči in vrtilne količine nam dajejo izhodišče za načrtovanje vadbenega procesa. Na inercij- ski napravi za izvedbo horizontalnega po- tega lahko z določanjem MVM v območju od 0,025–0,15 kg*m2 kontroliramo hitrost izvedbe ponovitev, ustvarjeno silo, moč in ustvarjeno vrtilno količino ter s tem vadbo primerno stopnjujemo oziroma prilagajamo glede na želene cilje. Pomanjkljivost v izbiri inercijskih bremen v izvedeni raziskavi pa nam v prihodnje daje izhodišče za pripravo optimiziranega protokola meritev za me- ritve odnosa F : v : P in s tem možnost za natančnejše določanje relativnega bremena za usmerjen razvoj moči. „Literatura 1. Behm, D. G. in Sale, D. G. (1993). Velocity Spe- cificity of Resistance Training. Sports MEdicine, 15(6), 374–388. 2. Bjorn, A., Hans, B., Inessa, K., Dimitri, S. in Tesch, P. (2003). Effects of strength training, using a gravity-independent exercise system, per- formed during 110 days of simulated space station confinement. European Journal of Applied Physiology, 90(1–2), 44–49. https://doi. org/10.1007/s00421-003-0850-2 3. Bruseghini, P., Calabria, E., Tam, E., Milanese, C., Oliboni, E., Pezzato, A., … Capelli, C. (2015). Effects of eight weeks of aerobic interval tra- ining and of isoinertial resistance training on risk factors of cardiometabolic diseases and exercise capacity in healthy elderly subjects. Oncotarget, 6(19), 16998–17015. Slika 13. Prikaz odnosa med največjo močjo in največjo kotno hitrostjo s pripadajočo linearno in nelinearno regresijsko krivuljo, determinacijskima koeficientoma (R2) in standardno napako napo- vedi (SE). 184 4. Carroll, K. M., Wagle, J. P., Sato, K., Christopher B. Taber, N. Y., Bingham, G. E. in Stone, M. H. (2018). Characterising overload in inertial flywheel devices for use in exercise training. Sports Biomechanics, 1–12. https://doi.org/10.1 080/14763141.2018.1433715 5. De Hoyo, M., Pozzo, M., Sañudo, B., Carrasco, L., Gonzalo-Skok, O., Domínguez-Cobo, S. in Morán-Camacho, E. (2015). Effects of a 10- week in-season eccentric-overload training program on muscle-injury prevention and performance in junior elite soccer players. International Journal of Sports Physiology and Performance, 10(1). https://doi.org/10.1123/ ijspp.2013-0547 6. García-Ramos, A., Feriche, B., Pérez-Castilla, A., Padial, P. in Jaric, S. (2017). Assessment of leg muscles mechanical capacities: Which jump, loading, and variable type provide the most reliable outcomes? European Journal of Sport Science, 17(6), 690–698. https://doi.org/10.108 0/17461391.2017.1304999 7. Garnacho-Castaño, M. V., Muñoz-González, A., Garnacho-Castaño, M. A. in Maté-Muñoz, J. L. (2018). Power– and velocity–load re- lationships to improve resistance exercise performance. Proceedings of the Institution of Mechanical Engineers, Part P: Journal of Sports Engineering and Technology, 232(4), 349–359. https://doi.org/10.1177/1754337118773587 8. Greenwood, J., Morrissey, M. C., Rutherford, O. M. in Narici, M. V. (2007). Comparison of conventional resistance training and the fly- -wheel ergometer for training the quadriceps muscle group in patients with unilateral knee injury. European Journal of Applied Physiolo- gy, 101(6), 697–703. https://doi.org/10.1007/ s00421-007-0548-y 9. Illera-Domínguez, V., Nuell, S., Carmona, G., Padullés, J. M., Padullés, X., Lloret, M., … Cadefau, J. A. (2018). Early Functional and Morphological Muscle Adaptations During Short-Term Inertial-Squat Training. Fronti- ers in Physiology, 9(1265), 1–12. https://doi. org/10.3389/fphys.2018.01265 10. Jaric, S. (2016). Two-loads Method for Distin- guishing among the Muscle Force, Velocity, and Power Producing Capacities. Sports Med., 46(11), 1585–1589. https://doi.org/10.1007/ s11065-015-9294-9.Functional 11. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., Brughelli, M. in Morin, J. B. (2017). Effectiveness of an individualized training based on force-ve- locity profiling during jumping. Frontiers in Physiology, 7(1), 1–13. https://doi.org/10.3389/ fphys.2016.00677 12. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., García-Ramos, A., Cuadrado-Peñafiel, V., Brughelli, M. in Mo- rin, J. B. (2018). Relationship between vertical and horizontal force-velocity-power profi- les in various sports and levels of practice. PeerJ, 2018(11), 1–18. https://doi.org/10.7717/ peerj.5937 13. Lepley, L. K., Lepley, A. S., Onate, J. A. in Grooms, D. R. (2017). Eccentric Exerci- se to Enhance Neuromuscular Control. Sports Health, 9(4), 333–340. https://doi. org/10.1177/1941738117710913 14. Lundberg, T. R., García-Gutiérrez, M. T., Man- dić, M., Lilja, M. in Fernandez-Gonzalo, R. (2019). Regional and muscle-specific adap- tations in knee extensor hypertrophy using flywheel vs. conventional weight-stack resi- stance exercise. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 1–27. https://doi.org/10.1139/ apnm-2018-0774 15. Maroto-izquierdo, S., Fernandez-gonzalo, R., Magdi, H. R., Manzano-rodriguez, S., Gon- zález-gallego, J., Paz, J. A. De, … Magdi, H. R. (2019). Comparison of the musculoskeletal effects of different iso-inertial resistance tra- ining modalities : Flywheel vs . electric-motor. European Journal of Sport Science, 1–11. https:// doi.org/10.1080/17461391.2019.1588920 16. Maroto-Izquierdo, S., García-López, D., Fernan- dez-Gonzalo, R., Moreira, O. C., González-Gal- lego, J. in de Paz, J. A. (2017). Skeletal muscle functional and structural adaptations after eccentric overload flywheel resistance trai- ning: a systematic review and meta-analysis. Journal of Science and Medicine in Sport. https://doi.org/10.1016/j.jsams.2017.03.004 17. Marques, M. C. (2017). Movement velocity vs. strength training. Motricidade, 13(1), 1–2. https://doi.org/10.6063/motricidade.12080 18. Martinez-Aranda, L. M. in Fernandez-Gonzalo, R. (2017). Effects of inertial setting on power, force, work, and eccentric overload during fly- wheel resistance exercise in women and men. Journal of Strength and Conditioning Research, 31(6), 1653–1661. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000001635 19. Naczk, M., Naczk, A., Brzenczek-Owczarzak Wioletta, Arlet, J. in Adach, Z. (2016). Efficacy of inertial training in elbow joint muscles: influence of different movement velociti- es. Sports Medicine and Physical Fitness, 56(3), 223–231. 20. Norrbrand, L., Fluckey, J. D., Pozzo, M. in Te- sch, P. A. (2008). Resistance training using eccentric overload induces early adaptations in skeletal muscle size. Eur J Appl Physiol, 102, 271–281. https://doi.org/10.1007/s00421-007- 0583-8 21. Norrbrand, L., Pozzo, M. in Tesch, P. A. (2010). Flywheel resistance training calls for greater eccentric muscle activation than weight tra- ining. Eur J Appl Physiol, 110, 997–1005. https:// doi.org/10.1007/s00421-010-1575-7 22. Onambélé-Pearson, G. L., Tam, E., Rejc, E., Mcewan, I. M., Maganaris, C. N., Mian, O. S., … Onambe, G. L. (2015). Neuromuscular and balance responses to flywheel iner- tial versus weight training in older per- sons, (June). https://doi.org/10.1016/j.jbio- mech.2008.09.004 23. Pérez-Castilla, A., Jaric, S., Feriche, B., Padial, P. in García-Ramos, A. (2018). Evaluation of Muscle Mechanical Capacities Through the Two-Load Method: Optimization of the Load Selection. Journal of strength and conditio- ning research, 32(5), 1245–1253. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000001969 24. Petré, H., Wernstål, F. in Mattsson, C. M. (2018). Effects of Flywheel Training on Strength-Re- lated Variables: a Meta-analysis. Sports medici- ne - open, 4(55), 1–15. https://doi.org/10.1186/ s40798-018-0169-5 25. Romero-rodriguez, D., Gual, G. in Tesch, P. A. (2010). Efficacy of an inertial resistance trai- ning paradigm in the treatment of patellar tendinopathy in athletes: A case-series study. Physical Therapy in Sport, 12(1), 43–48. https:// doi.org/10.1016/j.ptsp.2010.10.003 26. Sabido, R., Hernández-Davó, J. L. in Pereyra- -Gerber, G. (2018). Influence of Different Iner- tial Loads on Basic Training Variables During the Flywheel Squat Exercise. International Journal of Sports Physiology and Performance, 13(4), 482–489. 27. Schoenfeld, B. J., Grgic, J., Ogborn, D. in Kri- eger, J. W. (2017). Strength and Hypertrophy Adaptations Between Low- vs. High-Load Resis- tance Training. Journal of Strength and Conditio- ning Research (Let. 31). https://doi.org/10.1519/ jsc.0000000000002200 28. Spudić, D., Hadžić, V., Vodičar, J., Carruthers, J. in Pori, P. (2019). Influence of inertial re- sistance squat exercise protocol based on novel exercise intensity determination on physical fitness of older adult women. EQOL Journal, 11(1), 1–8. https://doi.org/10.31382/ eqol.190604 29. Spudić, D., Pori, P., Cvitkovič, R., Smajla, D. in Ferligoj, A. (2018). Kvaliteta merjenja z inercij- sko napravo za merjenje spremenljivk moči. Šport : revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 66(3/4), 135–140. 30. Tesch, P. A., Ekberg, A., Lindquist, D. in Tri- eschmann, J. (2004). Muscle hypertrophy following 5-week resistance training using a non-gravity-dependent exercise system. Acta Physiologica Scandinavica, 180(1), 89–98. 31. The Physical Activity Readiness Questionnai- re for Everyone. (2019). Pridobljeno 26. marec 2019., od http://eparmedx.com/wp-content/ uploads/2013/03/PARQPlus2019ImageVersi- on2.pdf 32. Vicens-Bordas, J., Esteve, E., Fort-Vanmeerha- eghe, A., Bandholm, T. in Thorborg, K. (2018). Is inertial flywheel resistance training superi- or to gravity-dependent resistance training in improving muscle strength? A systematic review with meta-analyses. Journal of Science and Medicine in Sport, 21(1), 75–83. https://doi. org/10.1016/j.jsams.2017.10.006 33. WHO. (2013). Declaration of Helsinki Ethical Principles for Medical Research Involving Human Subjects. JAMA, 310(20), 2191–2194. https://doi.org/doi:10.1001/jama.2013.281053 Darjan Spudić, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana darjan.spudic@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 185 Stretching amplitude instructions understand when exercising Abstract When exercising with the static and PNF methods, three basic stretch amplitudes are used, which are differentiated according to the tension and muscle pain that the stretch causes. Because tension and pain perception are subjective sensations, it is difficult to assess whether an individual followed the stretch instructions and how much stretching, relative to the maximum stretch, the individual actually did. The purpose of the study was to determine whether different age groups of men differently perceive the same instruction in stretching exercises. The study involved 16 participants, which were divided into two groups. Eight subjects were in younger group (age 25 ± 2.6 years; size 1.79 ± 0.05 m; weight 71.8 ± 7.3 kg) and eight in the older group (age 36 ± 3.1 years; size 1.78 ± 0.07 m; weight 74.8 ± 8.4 kg). All participants were involved in recreational sports. Seat leaning on the bench exercise was used for the flexibility test, and the hip angle was measured. The participants made two separate days of test measurements in random order. One test day consisted of basic stretch measurements and the other was drastic stretch measurements. The re- sults showed that there was no difference between the age groups in the difference between the angle at baseline and the drastic stretch (younger group M = 7.3; SE = 2.3; older group M = 4.5; SE = 1.6; t (14) = 1.02; p > 0.05). Based on the present research, it can be concluded that the different old groups of man do not differ in their understanding of the instructions for performing the basic stretch during the seat leaning on the bench exercise. Key words: stretching amplitude, training, flexibility, adults, man. Izvleček Pri vadbi gibljivosti s statično in PNF metodo se uporabljajo tri temeljne ve- likosti raztega, ki se ločijo glede na to, kakšno napetost in bolečino v mišici povzroči raztezanje. Ker gre pri zaznavanju napetosti in bolečine za subjek- tivno zaznavanje, je težko oceniti, ali je posameznik upošteval navodila za razteg in kolikšen razteg glede na največji možni razteg je posameznik dejansko naredil. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali različni starostni sku- pini moškega spola različno dojemata enako navodilo pri razteznih vajah. V raziskavi je sodelovalo 16 merjencev, ki so bili razdeljeni v dve skupini. Osem merjencev je bilo v skupini mlajših (starost 25 ± 2,6 let; velikost 1,79 ± 0,05 m; teža 71,8 ± 7,3 kg) in osem v skupini starejših (starost 36 ± 3,1 let; velikost 1,78 ± 0,07 m; teža 74,8 ± 8,4 kg). Vsi merjenci so se rekreativno ukvarjali s športom. Za test gibljivosti je bil uporabljen predklon sede na klopi, izmerjen je bil kot v kolku. Merjenci so v naključnem vrstnem redu naredili dva dneva testnih meritev. En testni dan so predstavljale meritve osnovnega raztega, drugega pa meritve drastičnega raztega. Rezultati so pokazali, da med starostnima skupinama ni prišlo do razlik v razliki med kotom pri osnovnem in drastičnem raztegu (skupina mlajših M = 7,3; SE = 2,3; skupina starejših M = 4,5; SE = 1,6; t(14) = 1,02; p > 0,05). Na osnovi pri- čujoče raziskave je možno zaključiti, da se različno stari skupini merjencev ne razlikujeta v razumevanju navodil za izvedbo osnovnega raztega pri vaji predklon sede na klopi. Ključne besede: velikost raztega, trening, gibljivost, odrasli, moški. Aleš Dolenec, Rok Medved Razumevanje navodil za velikost raztega pri vadbi gibljivosti 186 „Uvod Gibljivost je sposobnost izvajanja giba v posameznih sklepih s čim večjo amplitudo. Na gibljivost se lahko v veliki meri vpliva z vadbo. Pri vadbi gibljivosti se najpogosteje uporabljajo submaksimalni raztegi. Velikost raztega je pri vadbi gibljivosti pomemben dejavnik, saj vpliva na to, kakšne akutne in kronične učinke bo vadba gibljivosti imela na organizem (S. Freitas in Andrade, 2015). Za opis različnih velikosti raztegov se upo- rabljajo izrazi, kot so: povečanje napetosti v mišici, do praga bolečine, občutek nela- godja idr. (S. Freitas in Andrade, 2015; Stroj- nik, 2014). Ker gre pri tem za subjektivno zaznavanje telesa, je težko oceniti, kolikšen razteg glede na največji možni razteg je posameznik dejansko naredil in ali je po- sameznik pravilno razumel opis oziroma navodilo za izvedbo raztezne vaje. Gibljivost je pomembna je v vseh staro- stnih obdobjih, saj lahko vpliva na zdravje posameznika in na tekmovalni rezultat (Nelson in Kokkonone, 2007). Dejavniki, ki vplivajo na gibljivost, so: starost, spol, obdobje dneva in anatomske omejitve. Čeprav je lahko med posamezniki velika razlika v gibljivosti, se gibljivost s staranjem zmanjšuje. Otroci so običajno zelo gibljivi. V adolescenci se gibljivost začne zmanj- ševati, kar se nadaljuje skozi vsa nadaljnja življenjska obdobja (Holt, Pelham in Holt, 2008). Glede na spol je ugotovljeno, da so ženske bolj gibljive od moških (Holt idr., 2008). Ne glede na spol se gibljivost tekom dneva spreminja. Najmanjša je zjutraj in se preko dneva povečuje (Holt idr., 2008). Na gibljivost vplivajo tudi anatomske omejitve, ki jih predstavljajo lastnosti tkiv. Anatomske omejitve se lahko pojavijo v sami konfigu- raciji sklepa, pri kontraktilnih in elastičnih lastnostih mišic, pri elastičnih lastnostih vezi in tetiv, pri mišični ovojnici in pri ela- stičnosti kože (Holt idr., 2008). Na srečo se lahko na gibljivost v zelo veliki meri vpliva z vadbo. Za vadbo gibljivosti se pogosto uporabljajo različne metode: statična me- toda, PNF (proprioceptive neuromuscular facilitation) metoda, balistična metoda in dinamična metoda (Nelson in Kokkonone, 2007). Statična metoda je najbolj pogosto upora- bljena metoda za vadbo gibljivosti. Pri sta- tični metodi raztezanja se mišico ali skupi- no mišic počasi razteza s premikanjem dela telesa do določenega položaja. Nato se ta položaj zadrži določen čas. Pri tem se po- skuša mišico, ki se razteza, čim bolj sprostiti. PNF metoda je metoda raztezanja, kjer se poskuša izkoristiti inhibicijo mišice, ki se jo razteza, preko delovanja sistema rekuren- tna oz. recipročne inhibicije. Pri sistemu rekurentne inhibicije se za inhibicijo izkori- sti kar mišico, ki se jo razteza, pri sistemu recipročne inhibicije pa se za inhibicijo mi- šice, ki se jo razteza, izkoristi antagonistično mišico. Balistična metoda uporablja pri raztegova- nju mišice do končnega položaja zamahe in zasuke. Na ta način se doseže skrajni položaj mišice ali sklepa, pri čemer pa je kontrola skrajnega položaja slaba. Zato se v skrajnem položaju pogosto aktivirajo va- rovalni mehanizmi telesa, da zaščitijo telo pred poškodbo. Dinamična metoda se nanaša na razteza- nje med izvajanjem različnih gibalnih na- log. Običajno so uporabljene športno spe- cifične gibalne naloge oz. gibalne naloge, ki so ozko vezane na določen šport. Statična metoda in PNF metoda uporablja- ta tri temeljne amplitude raztega. Najmanj- ša amplituda je pri osnovnem raztegu. Mišico se raztegne do stopnje, kjer v mišici nastane napetost, ki še ne povzroča bole- čine. Pri nadaljevalnem raztegu se poveča napetost v mišici glede na osnovni razteg. Pri tem že lahko pride do manjše boleči- ne, ki pa jo je možno z lahkoto prenašati. Največji je maksimalni ali drastični razteg, kjer se mišico raztegne na največjo možno dolžino, pri kateri še ne pride do poškodbe (prisotne so mikro poškodbe). Pri tem pride do bolečine, ki že povzroča relativno visoko stopnjo nelagodja (Strojnik, 2014). Bolečina je oznaka za veliko človeških ob- čutij, ki jih je fiziološko težko pojasniti. Bo- lečino delimo glede na to, kateri receptorji so pri njenem nastanku vzdraženi in glede na trajanje. Glede na vzdražene receptorje je bolečina lahko površinska, globoka in visceralna. Pri površinski bolečini so vzdra- ženi receptorji v koži, pri globoki bolečini so vzdraženi receptorji v skeletnih mišicah, kitah in sklepih, pri visceralni bolečini pa so vzdraženi receptorji v organih telesa. Glede na trajanje je lahko bolečina akutna ali kronična. Akutna bolečina traja krajši čas, običajno do nekaj tednov. Kronična boleči- na traja dlje kot akutna bolečina. Kronična bolečina se lahko potencira, lahko ostaja konstantna ali pa lahko za določeno obdo- bje izgine (Banič, 1991). Zaznavanje bolečine je subjektivno. Jakost bolečine je nemerljiva, zato se je potreb- no zanesti na posameznikovo subjektivno oceno. V veliki meri je zaznavanje bolečine odvisno od bolečinskega praga. Ta je pri vsakem posamezniku različen. Na bole- činski prag lahko vplivajo razna obolenja, poškodbe, čustveni stres in utrujenost. Tako lahko posameznik v različnih okolišči- nah različno reagira pri isti jakosti dražljaja, ki povzroča bolečino (Banič, 1991). Polega različnih stanj na bolečinski prag vpliva tudi starost posameznika. Po dvajsetem letu se prag bolečine znižuje, kar pomeni, da so starejši bolj dovzetni za bolečino kot mlajši (Woodrow, Friedman, Siegelaub in Collen, 1972). Različna občutljivost na bolečino različnih starostnih skupin bi lahko pomenila, da bi različne starostne skupine ob enakem na- vodilu naredile različen razteg mišice. Zato je bil namen te raziskave ugotoviti, ali raz- lični starostni skupini moškega spola raz- lično dojemata isto navodilo pri razteznih vajah. „Metode Vzorec merjencev V raziskavi je sodelovalo 16 merjencev, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V prvi skupini je bilo osem merjencev, starih od 20 do 30 let (poprečna starost 25 ± 2,6 let; poprečna velikost 1,79 ± 0,05 m; poprečna teža 71,8 ± 7,3 kg), v drugi skupini pa osem merjencev, starih od 30 do 40 let (poprečna starost 36 ± 3,1 let; poprečna velikost 1,78 ± 0,07 m; poprečna teža 74,8 ± 8,4 kg). Vsi merjenci so se rekreativno ukvarjali s športom. Mer- jenci so v raziskavi sodelovali prostovoljno. Potek meritev Merjenci so bili pred začetkom meritev seznanjeni z merilnim postopkom, s cilji raziskave ter z morebitnimi tveganji. Vsak merjenec je meritve opravil v dveh dneh, med katerima je bilo vsaj dva dni presled- ka. Polovica naključno izbranih merjencev je prvi merilni dan opravila test gibljivosti, kjer so merjenci povečali napetost v mišici, ki so jo raztezali do prijetnega raztega oz. do napetosti v mišici, ki nikakor ni smela povzročati bolečine (osnovni razteg). Dru- gi merilni dan so ti merjenci izvedli test gibljivosti, kjer je napetost v mišici prese- gla prag bolečine in so merjenci dosegli maksimalni oz. drastični razteg. Druga polovica naključno izbranih merjencev je naredila meritve v obratnem vrstnem redu. Na meritvi so vsi merjenci najprej izvedli raziskovalna dejavnost 187 standardizirano ogrevanje. Nato so sledile tri zaporedne meritve izbrane naloge. Od- mor med posamezno meritvijo je bil eno minuto. V nadaljnji obdelavi podatkov je bil uporabljen poprečni rezultat treh meritev. Test gibljivosti iztegovalk kolka – predklon sede na klopi Za merjenje gibljivosti iztegovalk kolka je bil uporabljen test predklon sede. Test je enostaven za izvedbo, hkrati pa so enakega ali podobnega vsi merjenci v preteklosti že izvajali. Merjenec je sedel na robu klopi. Se- dalna guba je bila poravnana s sprednjim robom klopi. Nogi sta bili v kolenih izte- gnjeni, pete pa naslonjene na tla. Stopala so bila v nevtralnem položaju. Merjenec je roke položil na stegna in počasi drsel proti stopalom. Končni položaj je moral merjenec zadržati 10 s. Med drsenjem rok je merjenec poskušal prsni in ledveni del hrbtenice obdržati v nevtralnem položaju. Rezultat je predstavljal kot med stegnenico in medenico skupaj s križničnimi vretenci. Analiza kota je bila narejena z računalni- škim programom Kinovea (Charment in Contrib, 2011). Kamera za snemanja je bila postavljena bočno pod pravim kotom gle- de na bočno ravnino merjenca. Statistična obdelav podatkov Za statistično analizo smo uporabili kot v kolčnem sklepu, ki ga je merjenec dosegel ob predklonu sede na klopi. Manjši kot je pomenil, da je merjenec opravil večji raz- teg. Rezultati skupin so bili najprej prever- jeni glede normalnosti razporeditve s Smir- nov-Kolmogorovim testom. Primerjava rezultatov med skupinami je bila narejena s T-testom za neodvisne vzorce, primerja- va rezultatov znotraj skupine pa s T-testom za vezane vzorce. Za statistično značilne podatke je morala biti stopnja tveganja manjša od 5 %. Za analizo je bil uporabljen računalniški program SPSS (verzija 21, IBM – International Business Machines Corp., New Orchard Road, Armonk, New York, ZDA) in za izdelavo grafov računalniški program Microsoft Excel (verzija 2010, Microsoft Corporation, Redmond, Washington, ZDA). „Rezultati Rezultati so pokazali, da med starostnima skupinama ni prišlo do razlik v dojemanju navodil pri izvedbi naloge predklon sede na klopi. Na Sliki 1 so prikazane razlike med kotom v kolku pri osnovnem raztegu in ko- tom v kolku pri drastičnem raztegu. Skupi- na mlajših je imela povprečno vrednost te razlike nekoliko večjo kot skupina starejših, vendar razlika ni bila statistično različna. Znotraj posamezne skupine so bile razlike med kotom pri osnovnem raztegu in med kotom pri drastičnem raztegu statistično značilne. Pri skupini mlajših je bil poprečni kot v kolku pri osnovnem raztegu 102° (SE = 3°) in je bil večji kot pri drastičnem razte- gu (M = 95°; SE = 3°; t(7) = 3,199; p < 0,05. Enako je bilo pri skupini starejših, kjer je bil poprečni kot v kolku pri osnovnem raztegu 99° (SE = 1,4°) statistično značilno večji kot pri drastičnem raztegu (M = 94°, SE = 2,2°; t(7) = 2,9; p < 0,05). „Razlaga V raziskavi se je poskušalo ugotoviti, ali starejši moški dojemajo navodila pri izved- bi gibalne naloge v gibljivosti enako kot mlajši moški. V ta namen je bil uporabljen test gibljivosti v kolku. Merjenci so naredi- li dve različni izvedbi testa, ki sta se med seboj razlikovali v navodilu. Pri prvi različici testa so merjenci naredili osnovni razteg, kjer je bilo navodilo, da morajo merjenci začutiti napetost v mišici, vendar ne sme priti do bolečine. V drugi različici testa so merjenci naredili drastični razteg oz. najve- čji možni razteg, ki ga ob prisotni bolečini še lahko prenesejo. Razlika v med kotom pri osnovnem raztegu in kotom pri dra- stičnem raztegu je predstavljala rezultat, ki kaže izvedbo nalog glede na podana navodila. Skupina mlajših se ni razlikovala od skupine starejših v razliki v kotu raztega pri osnovnem in drastičnem raztegu, kar je v nasprotju s pričakovanji. Starejše osebe imajo nižji prag bolečine, kar pomeni, da v primerjavi z mlajšimi naraščajoči dražljaj prej prepoznajo kot bolečino (Woodrow idr., 1972). Zaradi nižjega praga bolečine je bilo pričakovano, da bo skupina starejših oseb prepoznala bolečino pri večji razliki v kotu raztega med osnovnim in drastičnim raztegom kot skupina mlajših oseb. Na osnovi rezultatov je možno zaključiti, da se skupini nista razlikovali v gibljivosti v kolku, saj se skupini merjencev v kotu v kol- ku pri drastičnem raztegu nista razlikovali. Drastični ali maksimalni razteg je dober pokazatelj gibljivosti v določenem sklepu (S. R. Freitas, Andrade, Larcoupaille, Mil- -homens in Nordez, 2015). Skupini se nista razlikovali niti v kotu v kolku pri osnovnem raztegu. Pričakovano je bilo, da bo skupina starejših manj gibljiva in posledično dose- gla večji kot oz. manjši upogib v kolku pri drastičnem raztegu kot skupina mlajših. Pričakovanje je temeljilo na rezultatih dru- gih raziskav, kjer je bilo ugotovljeno, da gi- bljivost med 30 in 70 letom starosti pade za 20 do 30 % (Adams, Shea in Shea, 1999; Chapman, de Vries in Swezey, 1972). Možno je, da je bila starostna razlika med skupi- nama merjencev v pričujoči raziskavi pre- majhna, da bi se razlike pokazale na tako majhnem številu merjencev. Na splošno velja, da se gibljivost s staranjem zmanjšu- je, vendar pa je možno s primerno vadbo upad gibljivosti zaradi staranja zmanjšati ali celo ustaviti (Adrian, 1981). Merjenci v pri- čujoči raziskavi so bili telesno aktivni dva- -krat na teden, kar bi lahko povzročilo, da Slika 1. Razlika med kotom pri osnovnem raztegu in kotom pri drastičnem raztegu. 188 kljub starostni razliki skupin, pri skupini sta- rejših merjencev ni prišlo do upada giblji- vosti glede na skupino mlajših merjencev. Na osnovi pričujoče raziskave je možno za- ključiti, da se različno stari skupini merjen- cev ne razlikujeta v razumevanju navodil za izvedbo osnovnega raztega pri vaji pred- klon sede na klopi. „Literatura 1. Adams, K., Shea, P. O. in Shea, K. L. O. (1999). Aging: Its Effects on Strength, Power, Flexi- bility, and Bone Density. Strength in Conditio- ning Journal, 21(2), 65–77. 2. Adrian, M. J. (1981). Flexibility in the aging adult. In E. L. Smith in R. C. Serfass (Eds.), Exer- cise and Aging: The Scientific Basis (pp. 45–47). New Jersey: Hillside. 3. Banič, A. (1991). Vpliv bolečine na proces zdravstvene nege. Zdravstvena Obzorja, (25), 5–10. 4. Chapman, E. A., de Vries, H. A. in Swezey, R. (1972). Joint Stiffness: Effects of Exercise on Young and Old Men. Journal of Gerontology, 27(2), 218–221. Retrieved from https://doi. org/10.1093/geronj/27.2.218 5. Charment, J. in Contrib. (2011). Kinovea. Gnu General Public License version 2. Retrieved from https://www.kinovea.org/ 6. Freitas, S. in Andrade, R. J. (2015). Stretching Effects: High-intensity in Moderate-duration vs. Low-intensity in Long-duration. Interna- tional Journal of Sports Medicine, 37(3), 239– 244. https://doi.org/10.1055/s-0035-1548946 7. Freitas, S. R., Andrade, R. J., Larcoupaille, L., Mil-homens, P. in Nordez, A. (2015). Muscle and joint responses during and after static stretching performed at different intensities. European Journal of Applied Physiology, 115(6), 1263–1272. https://doi.org/10.1007/s00421- 015-3104-1 8. Holt, L. E., Pelham, T. W. in Holt, J. (2008). Flexibility: A concise guide to conditioning, per- formance, enhancement, injury prevention and rehabilitation. Totowa, N.J.: Humana Press. 9. Nelson, A. G. in Kokkonone, J. (2007). Stret- ching Anatomy. Champaign: Human Kinetics. 10. Strojnik, V. (2014). Vadba za moč in gibljivost. 11. Woodrow, K. M., Friedman, G. D., Siegela- ub, A. B. in Collen, M. F. (1972). Pain tole- rance: Differences according to age, sex and race. Psychosomatic Medicine. US: Li- ppincott Williams in Wilkins. https://doi. org/10.1097/00006842-197211000-00007 dr. Aleš Dolenec, doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport ales.dolenec@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 189 The role of physical education teachers in providing first aid at the primary school Abstract Despite preventive measures, primary schools are an environment where the risk of children accidents exists. The injuries are mainly related to sports activities. The purpose of the research is to determine the role of physical education teachers in the pro- viding first aid (FA) in a primary school. Data collection was conducted using an anonymous questionnaire during the 2018/2019 school year. 257 sports teachers of Slovenian primary schools completed the survey. Physical education teachers consider that of all employees they should be the most qualified to give FA. In the past school year, almost all physical education teachers have faced a case of abrasion and almost one half with allergies as well. Respondents rate their knowledge of FA in case of ankle sprain (minor injury) as the highest level and in the case of spinal injury (severe injury) as the lowest level of knowledge. Most (93 %) of the surveyed teachers would attend FA courses in future what indicates their high motivation for renewing FA knowledge. Based on the findings, we conclude that physical education teachers play a very important role in providing FA in primary schools. In the event of a child accident in school, sports teachers are key FA givers, but not the only ones. Key words: injury, physical education teacher, pupils, first aid. Izvleček Osnovne šole so okolje, kjer kljub zagotavljanju preventiv- nih ukrepov obstaja tveganje za nezgode otrok. Poškod- be so povezane predvsem s športno dejavnostjo. Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna je vloga učiteljev športne vzgoje pri zagotavljanju prve pomoči (PP) v osnovni šoli. Podatki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom v šolskem letu 2018/19. Anketo je izpolnilo 257 učiteljev športne vzgo- je na osnovnih šolah po Sloveniji. Ti menijo, da morajo biti od vseh zaposlenih v šoli prav oni najbolj usposobljeni za dajanje PP. Skoraj vsi anektirani so se v preteklem šolskem letu srečali s primerom odrgnine, skoraj polovica tudi z aler- gijo. Anketirani svoje teoretično in praktično znanje PP naj- višje ocenjujejo v povezavi z ukrepi pri zvinu gležnja (lažja poškodba), najslabše pa v povezavi s poškodbo hrbtenice (težja poškodba). Večina (93 %) anketiranih učiteljev športne vzgoje bi se v prihodnosti udeležila usposabljanja iz PP, kar kaže na njihovo visoko motiviranost za obnavljanje znanja PP. Na osnovi odgovorov sklepamo, da imajo učitelji športne vzgoje zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju PP v osnov- ni šoli. Ob nezgodi učenca v šoli so ključni, vendar ne edini dajalci PP. Ključne besede: poškodba, učitelji športne vzgoje, učenci, prva pomoč. Damjan Slabe*, Eva Dolenc*, Nina Hiti**, Uroš Kovačič*** Vloga učiteljev športne vzgoje pri zagotavljanju prve pomoči v osnovi šoli *Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Katedra za javno zdravje, Zdravstvena pot 6, 1000 Ljubljana ** Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Katedra za fizioterapijo, Zdravstvena pot 6, 1000 Ljubljana ***Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo, Zaloška cesta 4, 1000 Ljubljana Foto: Maja Slabe 190 „Uvod Šola je drugo najpomembnejše okolje v otrokovem življenju, takoj za domom (Al- -Samghan, Al-Shahrani in Al-Shahrani, 2015; Qureshi, Khalid, Nigah-E-Mumtaz, Assad in Noreen, 2018). Osnovne šole (OŠ) so prostor, kjer kljub preventivnim ukrepom obstaja tveganje za nezgode otrok. Star- ši upravičeno pričakujejo, da bodo šole v največji možni meri poskrbele za varnost učencev (IFRC, 2015). V primerjavi s poškod- bami v domačem okolju se v šolskem oko- lju pogosto zgodijo predvsem poškodbe, povezane s športno dejavnostjo, ki pogo- steje zahtevajo bolnišnično oskrbo (Yang, Zhou, Huang in Wang, 2004). Po drugi stra- ni so Videmšek idr. (2016) opozorili, da se je v Sloveniji več učencev in dijakov poškodo- valo v prostem času kot pri športni vzgoji. Dekleta so se pogosteje poškodovala pri športni vzgoji pri skupinskih in individual- nih športih ter v prostem času pri individu- alnih športih, fantje pa v prostem času pri skupinskih športih. Ko pride do nenadnih zdravstvenih težav otroka v šoli, so učitelji tisti, ki so prvi ob njem. Dolžni so mu po- magati, tj. dati prvo pomoč (PP) (Uradni list RS, 1992). PP je opredeljena kot nepo- sredna zdravstvena oskrba, ki jo moramo dati poškodovancu ali obolelemu takoj na kraju dogodka ter je opravljena z enostav- nimi pripomočki in na nezapleten način (Derganc, 1976). Prav zato je pomembno, da so osebe, ki skrbijo za otroke, ustrezno usposobljene, saj to pripomore k varovanju zdravja in varnosti otrok v šoli. Na Fakulteti za šport (Fakulteta za šport, 2019), kjer se bodoči učitelji športne vzgoje izobražuje- jo, je v okviru predmetnika za prvi letnik na smeri športna vzgoja tudi predmet me- dicina športa, pri katerem študenti usvo- jijo znanje PP. Za študijsko leto 2019/20 je predmetnik posodobljen, dodane so nove teme, tudi s področja PP. Poleg usvojitve teoretičnih vsebin je pri predmetu obvezna udeležba študentov na vajah PP (Fakulteta za šport, 2019). Vsebine PP so bile vključene tudi že v predbolonjski študijski program športne vzgoje. Iz predmetnika 1. letnika visokošolskega študijskega programa, ki je veljal v študijskem letu 1979/80, je razvidno, da je bila PP samostojen predmet, ki je ob- segal 15 ur predavanj in 10 ur vaj (Visoka šola za telesno kulturo, 1979). Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna je vloga učiteljev športne vzgoje pri zagota- vljanju PP v OŠ. Zastavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja: • Kako učitelji športne vzgoje ocenjujejo svoje znanje PP pri izbranih vsebinah PP? • S katerimi poškodbami se učitelji špor- tne vzgoje pogosto srečujejo pri svo- jem delu? • Kako učitelji športne vzgoje prepoznajo svojo vlogo pri zagotavljanju PP v OŠ v primerjavi z drugimi zaposlenimi v OŠ? • Ali učitelji športne vzgoje poznajo vse- bino Priporočil za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno na- stalih bolezenskih znakih? • Kakšna je pripravljenost učiteljev špor- tne vzgoje za udeležbo na usposablja- nju iz PP? „Metode Opis preizkušancev Preizkušanci (anketiranci, n = 257) so bili učitelji športne vzgoje, ki so bili v času izvedbe raziskave zaposleni v eni od slo- venskih OŠ in so poučevali na predmetni stopnji (od 6. do 9. razreda, n = 51) ali pa na predmetni in razredni stopnji (od 1. do 9. razreda, n = 196). V skladu s Pravilnikom o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih de- lavcev v izobraževalnem programu osnov- ne šole (Uradni list RS, 2011) je lahko učitelj športa na razredni in predmetni stopnji, kdor je končal univerzitetni študijski pro- gram športne vzgoje ali magistrski študijski program druge stopnje športna vzgoja. V anketi so sodelovali tudi učitelji športa, ki poučujejo šport samo na razredni stopnji (n = 10), za katere ne moremo z gotovostjo trditi, ali so končali študij športne vzgoje ali študij razrednega pouka. V skladu z ome- njenim pravilnikom (Uradni list RS, 2011) je lahko učitelj športa na razredni stopnji tudi, kdor je končal univerzitetni študijski program razrednega pouka ali magistrski študijski program druge stopnje poučeva- nje (smer poučevanje na razredni stopnji) ali razredni pouk. Postopek zbiranja podatkov Podatke smo zbrali z anketnim vprašalni- kom, sestavljenim na podlagi pregledane strokovne literature (Ahčan, 2006; IFRC, 2016; Perkins idr., 2015) in poprejšnjih razi- skav avtorjev (Kovačič, Lozić, Slabe in Starc, 2019; Slabe in Fink, 2011; Slabe, Lozić in Kovačič, 2019; Slabe, Fink, Dolenc in Kvas, 2016). Vprašalnik smo marca 2019 preizku- sili na desetih anketirancih ter za pripom- be prosili tudi dva strokovnjaka s področja obravnavane tematike. Končni vprašalnik je vključeval 26 vprašanj odprtega in zaprte- ga tipa, od tega je bilo 6 vprašanj name- njenih pridobitvi demografskih podatkov o anketiranih. Spletni anketni vprašalnik je bil izdelan v odprtokodni aplikaciji za spletno anketiranje 1-ka (http://beta.1ka.si/). Spremni dopis s prošnjo za posredovanje dostopa do anketnega vprašalnika učite- ljem športne vzgoje smo poslali na elek- tronske naslove 454 osnovnih šol, ki smo jih pridobili na spletni strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (2019). An- keta je bila aktivna od 23. 4. 2019 do 23. 7. 2019. Na nagovor je kliknilo 469 oseb, 328 jih je anketo izpolnilo delno, 257 pa v celoti. Postopek obdelave podatkov Pridobljene podatke smo obdelali s pro- gramskima orodjema Microsoft Office Excel (2015) in SPSS IBM Statistics 25. Stati- stično značilne razlike v povprečnih ocenah med različnimi skupinami (določene glede na število let od zadnjega usposabljanja iz PP) so bile določene s testom Kruskal-Wal- lis, ki so mu sledile ustrezne primerjave za določanje po posameznih parih (z Mann- -Whitney testom). Za primerjavo povprečij ocen lastnega znanja med manj zapleteni- mi zdravstvenimi problemi (zvin gležnja, pristop k poškodovanemu otroku, zaprti zlom roke in poškodbe zob) in bolj zaple- tenimi zdravstvenimi problemi (temeljni postopki oživljanja, rana s hudo krvavitvijo, PP utopljencu, uporaba AED-ja, poškodbe hrbtenice) smo uporabili Wilcoxonov test predznačenih rangov. Za primerjavo pov- prečij pomembnosti usposobljenosti iz PP (po mnenju učiteljev športne vzgoje) med vsemi zaposlenimi na OŠ smo uporabili Fri- edmanov test ter Wilcoxonov test predzna- čenih rangov za primerjavo povprečij med učitelji športne vzgoje z drugimi zaposleni- mi na OŠ (učitelji tehnike, učitelji biologije, učitelji kemije, delavci svetovalne službe). „Rezultati Dve tretjini (67 %) anketiranih učiteljev športne vzgoje je starih od 29 do 50 let. Več kot polovica jih ima več kot 15 let de- lovnih izkušenj. Tri četrtine jih poučuje na razredni (od 1. do 5. razreda) in predmetni (od 6. do 9. razreda) stopnji (Graf 1). Največ (23 %) anketiranih je zaposlenih v osrednje- slovenski regiji, 16 % v gorenjski in 10 % v savinjski, najmanj (3 %) jih poučuje v obal- no-kraški regiji. Pri 35 % anketiranih je od zadnjega usposabljanja iz PP minilo manj kot tri leta, pri 36 % od 3 do 5 let in pri 29 % več kot 5 let. raziskovalna dejavnost 191 Skoraj vsi anketirani so med desetimi v vprašalniku navedenimi primeri poškodb ali obolenj v zadnjih dveh šolskih letih obravnavali poškodovanca z odrgnino, ve- čina pa tudi z zvinom gležnja in/ali prsta na roki (Tabela 1). Skoraj polovica se je srečala tudi z alergijo. Zaporo dihalne poti zaradi tujka sta obravnavala dva izmed 257 anke- tiranih. Anketirani so svoje teoretično in praktično znanje PP na petstopenjski lestvici (1 – nič znanja do 5 – odlično zanje) najvišje oce- nili za primer zvina gležnja, najnižje pa za primer poškodbe hrbtenice (Tabela 2). Obstajajo statistično značilne razlike v sa- mooceni znanja med skupinami glede na čas, ki je minil od zadnjega usposabljanja iz PP. Skupina anketiranih, ki se je nazadnje usposabljala pred manj kot petimi leti, je statistično značilno višje ocenila svoje splo- šno znanje PP ter tudi znanje o temeljnih postopkih oživljanja, uporabi AED-ja in o ukrepih pri poškodbi zob. Razlike v samoo- ceni znanja med skupinama so na splošno majhne: najvišja v primeru uporabe AED-ja (0,8) in najnižja v primeru zvina gležnja, pri- stopa k poškodovanemu otroku in zaprte- ga zloma roke (0,1) (Tabela 2). Pri primerjavi povprečij združenih samoocen znanja med manj zapletenimi zdravstvenimi problemi (zvin gležnja, pristop k poškodovanemu otroku, zaprti zlom roke in poškodbe zob) in bolj zapletenimi zdravstvenimi problemi (temeljni postopki oživljanja, rana s hudo krvavitvijo, PP utopljencu, uporaba AED-ja, poškodbe hrbtenice) smo ugotovili, da je povprečna samoocena znanja pri manj za- pletenih zdravstvenih problemih 3,9 (SD = 0,6), kar je statistično značilno (p < 0,05) več kot povprečje samoocen pri bolj zaplete- nih zdravstvenih problemih (x̄ 3,6; SD =0,7). 63 % anketiranih učiteljev športne vzgoje ne ve, da so leta 2019 izšla Priporočila za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih, ki jih je izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje (2018). 26 % anketiranih ve zgolj to, da so bila priporočila objavljena, 11 % jih pozna njihovo vsebino. Pri trditvah, s katerimi smo preverjali poznavanje vsebine priporočil, so se anketirani v največjem deležu (98 %) 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% poučevanje (stopnja) delovne izkušnje (leta) starost (leta) spol ODSTOTEK ODGOVOROV ANKETIRANCEV I K T A D OP I KSF A R G O M E D ženske od 29 do 50 od 51 do 63 do 5 od 6 do 15 od 16 do 39 razredna predmetna razredna in predmetna moški Graf 1. Demografski podatki anketiranih. Tabela 2 Primerjava povprečij samoocene znanja z različnih področij PP med različnimi skupinami anketiranih glede na čas od zadnjega usposabljanja iz PP zdravstveni problem povprečje in standardni odklon samoocen znanja vsi anketirani (n = 275) število let od zadnjega usposabljanja iz PP < 3 (n = 90 ) med 3 in 5 (n = 92) > 5 (n = 75) zvin gležnja§ 4,3 (0,7) 4,4 (0,7) 4,4 (0,7) 4,3 (0,7) pristop k poškodovanemu otroku§ 4 (0,6) 4 (0,6) 4 (0,6) 3,9 (0,7) zaprti zlom roke§ 3,9 (0,9) 4 (0,7) 3,9 (0,8) 3,9 (0,8) temeljni postopki oživljanja‡* 3,9 (0,8) 4 (0,7) 3,9 (0,7) 3,6 (0,8) SPLOŠNO ZNANJE IZ PP* 3,8 (0,7) 3,9 (0,6) 3,9 (0,7) 3,6 (0,6) rana s hudo krvavitvijo‡ 3,7 (0,8) 3,7 (0,8) 3,7 (0,8) 3,5 (0,8) PP utopljencu‡ 3,7 (0,8) 3,7 (0,9) 3,7 (0,8) 3,5 (0,8) uporaba zunanjega avtomatskega defibrilatorja (AED) ‡* 3,4 (1) 3,7 (1) 3,5 (0,9) 2,9 (1) poškodbe zob§* 3,4 (0,9) 3,5 (0,9) 3,5 (0,8) 3 (0,9) poškodbe hrbtenice‡ 3,3 (0,9) 3,3 (0,9) 3,3 (1) 3 (0,8) Legenda: *statistično značilne (p < 0,05) razlike med skupino anketiranih, pri katerih je od zadnjega usposabljanja iz PP minilo več kot 5 let, in skupinama, pri katerih je od zadnjega usposabljanja minilo do vključno 5 let. § manj zapleteni zdravstveni problemi. ‡ bolj zapleteni zdravstveni problemi. Tabela 1 Pogostost poškodb in obolenj, s katerimi so se anketirani učitelji športne vzgoje srečali v zadnjih dveh šolskih letih POŠKODBE/OBOLENJA odstotek učiteljev, ki so se srečali s poškodbo/ obolenjem (n = 257) Odrgnina 96 % zvin gležnja 84 % zvin prsta na roki 72 % Alergija 47 % Zlom 38 % poškodba zob 20 % izpah 13 % epileptični napad 12 % globoka rana 8 % zapora dihalne poti zaradi tujka 1 % 192 pravilno opredelili, da »poročilo o poškod- bi izpolnimo takoj, ko je to mogoče« in v najnižjem (49 %), da »otroka pospremi k zdravniku oseba, ki mu nudi PP« (Tabela 3). Anketirani učitelji športne vzgoje menijo, da morajo biti za dajanje PP na šoli najbolj usposobljeni delavci, ki so posebej zadol- ženi za PP, in učitelji športne vzgoje. Učite- ljem športne vzgoje, torej samim sebi, so anketirani v primerjavi z vsemi preostali- mi zaposlenimi na šoli pripisali statistično značilno večjo (p < 0,05) povprečno oceno pomembnosti (x̄ = 4,7; SD = 0,5) za usposo- bljenost iz PP, razen v primerjavi z delavci, posebej usposobljenimi za PP, kjer razlik ni. Anketirani menijo, da je precej ali zelo po- membno, da so tudi drugi zaposleni na OŠ usposobljeni za dajanje PP (Graf 2). Velika večina (93 %) anketiranih bi se v prihodnosti udeležila usposabljanja iz PP, preostali se do obnavljanja znanja niso opredelili. „Razprava Ena izmed ključnih ugotovitev naše raziska- ve je mnenje anketiranih učiteljev športne vzgoje, da morajo biti od vseh zaposlenih v šoli ravno oni najbolj usposobljeni za daja- nje PP. Visoko na lestvici pomembnosti za dajanje PP sicer uvrščajo tudi zaposlene, ki so za dajanje PP posebej usposobljeni. V podobni raziskavi med učitelji iz različnih OŠ v Sloveniji so Slabe idr. (2019) ugotovili, da se učiteljem športne vzgoje in učiteljem, ki so posebej usposobljeni za PP, v primer- javi z ostalimi zaposlenimi na šoli pripisuje značilno večjo stopnjo odgovornosti za dajanje PP. Tudi rezultati fokusnih skupin, ki so jih avtorji izvedli z učitelji, potrjujejo te ugotovitve. Kljub mnenju večine učiteljev, da so v šoli vsi dolžni dati PP, kadar je treba, je kar nekaj udeležencev menilo, da bi mo- rali učitelji športne vzgoje bolje obvladati PP od drugih. Ker osnovne šole v Sloveniji v nasprotju z nekaterimi drugimi državami nimajo zaposlenih usposobljenih izvajalcev zdravstvenih storitev (npr. šolskih medicin- skih sester), poškodbe pa se dogajajo, bi bilo smiselno, da so vsi zaposleni na šolah Tabela 3 Poznavanje vsebine Priporočil za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih trditve iz priporočil delež pravilnih od- govorov (n = 257) Poročilo o poškodbi izpolnimo takoj, ko je to mogoče. 98 % V primeru nujnega stanja pri otroku najprej pokličemo starše, nato nujno medicinsko pomoč.* 92 % Potrebna je predhodna pisna privolitev staršev/skrbnikov, da lahko učitelj da v šoli otroku zdravilo ob poslabšanju njegove že znane bolezni. 76 % Učitelj, ki je dodatno usposobljen, lahko otroku aplicira zdravilo z EpiPenom®. 64 % Otroka pospremi k zdravniku oseba, ki tedaj nima pedagoškega procesa.* 57 % Otroka pospremi k zdravniku oseba, ki mu nudi prvo pomoč. 49 % Legenda: * Trditev je napačna. Tabela 4 Rangirano povprečje ocen anketiranih učiteljev športne vzgoje (n = 257) o tem, v kakšni meri bi morali biti zaposleni na OŠ usposobljeni za PP (pri tem pomeni 1 – sploh ne, 2 – malo, 3 – srednje, 4 – precej in 5 – zelo) zaposleni v šoli povprečje standardni odklon delavci, posebej usposobljeni za PP 4,7 0,7 UČITELJI ŠPORTNE VZGOJE 4,7 0,5 učitelji tehnike* 4,4 0,7 učitelji biologije* 4,3 0,7 učitelji kemije* 4,3 0,7 vsak zaposleni v šoli* 4 0,7 delavci svetovalne službe* 3,9 0,8 Legenda: *statistično značilne (p < 0,05) razlike v povprečni oceni pomembnosti usposobljenosti v primerjavi z učitelji športa. Graf 2. Deleži ocen potrebne usposobljenosti iz PP med različnimi zaposlenimi na OŠ po mnenju anketiranih učiteljev športne vzgoje. usposobljeni za dajanje PP. Poleg tega je treba tovrstno znanje redno posodabljati v skladu s spreminjajočimi se smernicami v PP. Učitelji morajo biti pripravljeni prevzeti odgovornost za kompetentno dajanje PP učencem, kadar koli je to potrebno (Joseph idr., 2015). Najpogosteje so to lažje poškod- be (odrgnine, zvini). V raziskavi smo ugo- tovili, da so se skoraj vsi učitelji v zadnjih dveh šolskih letih srečali z odrgninami, velik delež (84 %) tudi z zvinom. Po drugi strani se je skoraj polovica anketiranih učiteljev srečala tudi z alergijo, ki ima lahko za po- sledico hude (življenje ogrožajoče) zaplete (Ploj, 2006). Qureshi idr. (2018) navajajo, da raziskovalna dejavnost 193 so bile bolečine v trebuhu najpogostejši zdravstveni zaplet (82 %), ki je zahteval PP v šolah. V naši raziskavi anketirancev po po- gostosti srečevanja s tovrstnimi zdravstve- nimi težavami v šoli nismo vprašali. Predpogoj za ustrezno dajanje PP je utrje- no znanje. Anketirani učitelji športne vzgo- je svoje teoretično in praktično znanje PP najvišje ocenjujejo za primer zvitega gle- žnja, najnižje pa pri poškodbi hrbtenice. Enako kot v sorodnih raziskavah (Dolenc, 2014; Slabe, 2016) je samoocena znanja PP višja pri lažjih poškodbah ali obolenjih oz. zdravstvenih zapletih, pri težjih pa se an- ketirani samoocenjujejo nižje. Samoocena znanja PP med anketiranimi učitelji športne vzgoje je v naši raziskavi odvisna od časa, ki je minil od zadnjega usposabljanja iz PP. Tisti učitelji, pri katerih je od zadnjega usposabljanja iz PP minilo manj kot 5 let, višje ocenjujejo svoje znanje PP kot tisti, pri katerih je od zadnjega usposabljanja minilo več kot 5 let. Te razlike so se pokazale pri samooceni splošnega znanja PP, znanja o temeljnih postopkih oživljanja, uporabi AED-ja in znanja o ukrepih PP pri poškod- bah zob. V raziskavi med 312 osnovnošolskimi učite- lji iz mesta Kayseri v Turčiji so ugotovili, da večina učiteljev nima ustreznega znanja o PP: 65 % učiteljev je dalo napačne odgo- vore v zvezi s PP pri krvavitvi iz nosu, 64 % pri piku čebele in 89 % pri odrgnini (Başer, Coban, Taşci, Sungur in Bayat, 2007). Chan, Wong in Cheung (2000) so ugotavljali, kakšno je znanje učiteljev športa o PP pri poškodbah zob. Na vzorcu 166 učiteljev iz 65 OŠ iz Hongkonga so ugotovili, da se je večina (99 %) vprašanih udeležila usposa- bljanja iz PP, a na usposabljanju večinoma niso obravnavali poškodb zob. Več kot 60 % anketirancev je poudarilo, da je treba „zelo nujno“ poiskati strokovno pomoč, če gre za poškodbo stalnega zoba, vendar so imeli malo znanja o reimplantaciji izbitega zoba ali hranjenju zoba v ustreznem medi- ju med transportom. Samo 9 % anketiran- cev je vedelo, da je mleko najprimernejši medij za hranjenje izbitega zoba. V mestu Mangalore na severu Indije so Joseph idr. (2015) ugotavljali znanje in odnos do PP med 146 šolskimi učitelji. Njihovo znanje so označili kot slabo do zmerno. Temeljni po- stopek oživljanja je poznalo le 5 % učiteljev. Stopnja samozaupanja učiteljev v morebi- tno izvajanje postopkov PP je bila poveza- na s predhodnim usposabljanjem iz PP. V naši raziskavi smo ugotovili, da so se v preteklosti usposabljanja iz PP udeležili vsi anketirani, kar je pričakovano, saj so te vsebine del predmetnika študijskega pro- grama športna vzgoja vsaj že 40 let (Visoka šola za telesno kulturo, 1979). Nasprotno Qureshi idr. (2018) navajajo, da se 68 % učiteljev iz Pakistana zaradi pomanjkanja priložnosti ni usposobilo za dajanje PP. Med vsemi anketiranimi v naši raziskavi se jih je 93 % opredelilo, da bi se v prihodnje udeležili usposabljanja iz PP, kar kaže na visoko motivacijo učiteljev športne vzgoje za posodabljanje in obnavljanje znanja iz PP. Podobne izsledke navajajo tudi v razi- skavi na 279 anketiranih učiteljih razredne in predmetne stopnje v Sloveniji (Kovačič idr., 2019). Približno polovica vseh učiteljev bi se v prostem času udeležila usposablja- nja vsakih 3 do 5 let, vendar le, če bi bilo brezplačno. Četrtina vseh učiteljev športne vzgoje bi se udeležila usposabljanja le, če bi bilo organizirano med delovnim časom, 17 % bi se ga udeležilo kadar koli, tudi če bi bilo treba tečaj plačati (Kovačič idr., 2019). V drugi nedavni raziskavi (Qureshija idr., 2018) v Pakistanu se je dobra polovica (56 %) opredelila, da bi se udeležili usposablja- nja iz PP, čeprav je večina (91 %) menila, da je tovrstno znanje nujno za njihovo poklic- no udejstvovanje. Tudi Joseph idr. (2015) ugotavljajo, da se je le 74 % anketiranih učiteljev že usposabljalo iz PP. Dve tretjini (66 %) se jih je opredelilo, da bi bili pripra- vljeni dati PP, če bi jim zagotovili ustrezno usposabljanje. Rezultati omenjenih raziskav kažejo, da je redno obnavljanje znanja po- membno, kar se ujema tudi z našo ugotovi- tvijo, da je bila samoocena znanja pri štirih od desetih navedenih primerov poškodb statistično značilno višja pri tistih učiteljih športne vzgoje, ki so se tečaja PP udeležili v zadnjih petih letih, v primerjavi s tistimi, ki so se tečaja udeležili pred več kot petimi leti. Znani so številni primeri dobre prakse usposabljanja učiteljev iz PP v tujini. V Fran- ciji se morajo vsi učitelji pripravniki naučiti osnov PP, da jo lahko uporabijo ob more- bitni nezgodi. Pomemben razlog, da se učitelje po Evropi usposablja iz PP, je tudi ta, da znanje v vzgojno-izobraževalnem procesu posredujejo učencem (Ammirati, Gagnayre, Amsallem, Némitz1 in Gignon, 2014; Bakke, Bakke in Schwebs, 2017; Jo- seph idr., 2015). Tudi pridobitev splošnih kompetenc s študijskim programom špor- tna vzgoja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani obvezuje slovenske učitelje, da znanje iz PP posredujejo učencem, saj med splošnimi kompetencami usvojijo uporabo splošnih pedagoških strategij ravnanja ter didaktičnih in organizacijskih pristopov pri pouku (Fakulteta za šport, 2019). Dokaza- no je namreč, da so se že šestletni otroci sposobni učiti PP (Ammirati idr., 2014; Bol- lig in Wahl, 2009). Otroci v Franciji se lahko od vrtca do konca srednje šole vključijo v usposabljanje iz PP. Program se imenuje Naučite se pomagati (Apprendre à porter secours) in učenci lahko pridobijo diplomo iz osnov reševanja življenja (basic-lifesaving) (Ammirati idr., 2014). PP se na Norveškem v šolah poučuje od leta 1961, vsebine PP so tudi danes del kurikuluma za osnovne in nižje srednje šole (Bakke idr., 2017). Tam so anketirali 579 učiteljev športne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah. PP so anketirani učili povprečno dve učni uri na leto, temelj- ne postopke oživljanja je poučevalo 64 % učiteljev, sprostitev dihalne poti in položaj za nezavestnega 69 %, zaustavitev hude krvavitve dobra polovica, prepoznavanje srčnega infarkta in možganske kapi pa je na usposabljanjih iz PP poučevala četrtina učiteljev. Drugače kot v Evropi pa v več študijah, opravljenih v Aziji, poročajo, da so ozaveščenost, dojemanje in obvladovanje PP pri učiteljih slabi (Al-Robaiaay, 2013; De- vashish, Gaurav in Bharat, 2013; Kumar idr., 2013). V Sloveniji mora biti po Pravilniku o organi- zaciji, materialu in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu (2006) »v delovnem procesu, vsaki krajevno ločeni enoti in vsa- ki delovni izmeni prisoten vsaj en delavec, ki je usposobljen za izvajanje PP«. Pričako- vano v naši raziskavi noben anketirani ni navedel, da se še nikoli ni usposabljal iz PP, saj so vsi anketirani (tudi starejši) uči- telji športne vzgoje pri študiju absolvirali predmet prva pomoč (Visoka šola za te- lesno kulturo, 1979) ali kasneje te vsebine pri predmetu medicina športa. Poleg tega smo leta 2019 dobili uradna Priporočila za ukrepanje v OŠ ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih, ki jih je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje (2019). Velik delež (63 %) anketiranih učiteljev ne ve za ta priporočila. Le 11 % pozna njihovo vsebino. Vsaka šola bi morala poskrbeti, da zaposleni izvedo in poznajo ta priporočila (prosto dostopna so na spletu). Intervjuvani ravnatelji v Sloveniji svojo vlogo pri zago- tavljanju PP v OŠ prepoznajo v organizaciji usposabljanj, upoštevanju zakonodaje in zagotavljanju primerne opremljenosti šol s pripomočki za PP (Slabe idr. 2019). Obstoje- ča Priporočila (2019) bi jim lahko bila pri tem v veliko pomoč. 194 „Sklep Obvladovanje PP učitelji športne vzgoje ocenjujejo kot dragoceno znanje, poleg tega pa zelo visoko vrednotijo svojo vlo- go pri zagotavljanju PP v OŠ. Ob nezgodi učenca je ključno, da je tedaj v bližini nek- do, ki mu lahko zagotovi ustrezno PP. Re- dno usposabljanje učiteljev športne vzgoje iz PP in širjenje znanja o omenjenih Priporo- čilih (2019) bi pripomogla k temu, da bi bila njihova vloga pri zagotavljanju PP v OŠ še učinkovitejša. Hkrati je treba poudariti, da morajo šole poskrbeti za ustrezno raven usposobljenosti iz PP pri vseh zaposlenih, saj učitelj športne vzgoje ob nezgodi ni nujno v bližini. „Literatura 1. Ahčan, U. (2006). Prva pomoč – priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slo- venije. 2. Al-Robaiaay, Y. K. H. (2013). Knowledge of pri- mary school teachers regarding first aid in Baghdad Al-Rusafa. Al-Kindy College Medical Journal, 9(1), 54–59. 3. Al-Samghan, A. S., Al-Shahrani, F. M. in Al- -Shahrani, F.H. (2015). Primary School Tea- chers’ Knowledge about First-Aid. Medical Journal of Cairo University 83(1), 541–547. Pridobljeno s http://medicaljournalofcai- rouniversity.net/home2/images/pdf/2015/ June/68.pdf 4. Ammirati, C., Gagnayre, R., Amsallem, C., Némitz1, B. in Gignon, M. (2014). Are school- teachers able to teach first aid to children younger than 6 years? A comparative stu- dy. BMJ Open, 1–8. Pridobljeno s https:// bmjopen.bmj.com/content/bmjopen/4/9/ e005848.full.pdf 5. Bakke, H. K., Bakke, H. K. in Schwebs, R. (2017). First-aid training in school: amount, content and hindrances. Acta anaesthesiologica Scan- dinavica, 61(10), 1361–1370. 6. Başer, M., Coban S., Taşci, S., Sungur, G. in Bayat, M. (2007). Evaluating first-aid kno- wledge and attitudes of a sample of Turkish primary school teachers. Journal of Emergen- cy Nursing, 33(5), 428–432. 7. Bollig, H. G. in Wahl, A. (2009). Primary school children are able to perform basic life-sa- ving first aid measures. Resusciation, 80 (6), 689–692. 8. Chan, A. W., Wong, T.K. in Cheung, G.S. (2001). Lay knowledge of physical education tea- chers about the emergency management of dental trauma in Hong Kong. Dental Tra- umatology, 17(2),77–85. 9. Derganc, M. (1976). Osnove prve pomoči za vsakogar. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 15. 10. Devashish, A. R., Gaurav, J.D. in Bharat, B. (2013). Assessment of Knowledge and Prac- tices of First Aid among the School Teachers of Vadodara city. Indian Journal of Research and Reports in Medical Sciences, 3, 21–23. 11. Dolenc, E. (2014). Odnos voznikov motornih vozil do prve pomoči (Magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Ljubljana. 12. Fakulteta za šport (2019). Predstavitveni zbor- nik za študijsko leto 2019/2002. Pridobljeno s https://www.fsp.uni-lj.si/studij/uni-1-sto- pnja/sportna-vzgoja/ 13. International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies. (2015). Law and first aid: Promoting and protecting life – saving ac- tion. Pridobljeno s https://www.ifrc.org/en/ what-we-do/disaster-law/news/internatio- nal/law-and-first-aid-promoting-and-pro- tecting-life-saving-action-70723/ 14. International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies. (2016). Internatio- nal first aid and resuscitation guidelines 2016. Pridobljeno s https://www.ifrc.org/Global/ Publications/Health/First-Aid-2016-Guideli- nes_EN.pdf 15. Joseph, N., Narayanan T., Bin Zakaria S., Nair A.V., Belayutham L., Subramanian A.M. in Gopakumar K.G. (2015). Awareness, attitudes and practices of first aid among school te- achers in Mangalore, south India. Journal of Primary Health Care, 7(4), 274–281. 16. Kovačič, U., Lozič, A., Slabe, D. in Starc, A. (2019). The knowledge of teachers as a key factor in providing first aid in primary schools. Journal of Applied Health Sciences, 5(1), 17–29. 17. Kumar, S.D., Kulkarni, P., Srinivas, N., Prakash, B., Hugara, S. in Ashok, N.C. (2013). Percepti- on and practices regarding first-aid among school teachers in Mysore. National Journal of Community Medicine, 4, 349–352. 18. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2019). Seznam osnovnih šol. Pridoblje- no s https://paka3.mss.edus.si/registriweb/ Seznam1.aspx?Seznam=2010 19. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2019). Navodila za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih. Pridobljeno s https://www.nijz.si/ sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/ nujna_stanja_januar_2019.pdf 20. Perkins, D. G., Handley, A. J., Koster, R. W., Ca- strén, M., M. A., Smyth, M. A., Olasveengen, T., Soar, J. (2015). European Resuscitation Co- uncil. Guidelines for Resuscitation 2015: Sec- tion 2. Adult basic life support and automa- ted external defibrillation. Resuscitation, 95, 81–99. Pridobljeno s https://reader.elsevier. com/reader/sd/pii/S0300957215003275?tok en=D194984AD612CC205BFC794F9113AC81 4F3652DE4CD1A6C5B611AA4806F0771A9D6 6C46482F29E2C9C55FEF8B80FB3F6 21. Ploj, T. (2006). Nujna stanja v interni medici- ni II. V U. Ahčan (ur.), Prva pomoč – priročnik s praktičnimi primeri (str. 137–152). Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. 22. Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih stro- kovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole (2011). Uradni list RS, št. 109 (27.12. 2011). Pridobljeno s http://www.pisrs. si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV10943 23. Pravilnik o organizaciji, materialu in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu (2006). Uradni list RS, št. 136 (29. 11. 2006). Pri- dobljeno s http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV7474 24. Qureshi, F. M., Khalid, N., Nigah-E-Mumtaz, S., Assad, T. in Noreen, K. (2018). First aid facili- ties in the school settings: Are schools able to manage adequately?. Pakistan journal of medical sciences, 34(2), 272–276. 25. Slabe, D. (2016). Prva pomoč kot oblika soli- darnosti v sodobni slovenski družbi (doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. 26. Slabe, D. in Fink, R. (2011). Kindergarten tea- chers‘ and their assistants‘ knowledge of first aid in Slovenian kindergartens. Health Educa- tion Journal, 72(4), 398–407. 27. Slabe, D., Lozić, A. in Kovačič, U. (2019). Za- gotavljanje prve pomoči v osnovnih šolah v Sloveniji. Revija za zdravstvene vede, 6(1), 81–98. 28. Slabe, D., Fink, R., Dolenc, E. in Kvas, A. (2016). Knowledge of health principles among pro- fessionals in Slovenian kindergartens. Zdra- vstveno varstvo 55 (3), 185–194. 29. Videmšek, M., Štihec, J., Videmšek, N., Kar- pljuk, D., Hadžić, V. in Meško, M. (2016). Po- škodbe otrok in mladostnikov pri športnih dejavnostih v vrtcu, šoli in v prostem času. Šport 64 (1–2), 172–179. 30. Visoka šola za telesno kulturo (1979). Predme- tnik 1. letnika visokošolskega študijskega pro- grama Športna vzgoja. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 31. Yang, G. H., Zhou, M. G., Huang, Z. J. in Wang, L. J. (2004). Study on trend and disease bur- den of injury deathes in Chinese population, 1991–2000. Chinese Journal of Epidemiology, 25 (2), 193–198. doc. dr. Damjan Slabe Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Zdravstvena pot 5 damjan.slabe@zf.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 195 The reliability of shortened testing protocol using custom-made Y-balance test device Abstract The aim of the study was to access intra- and inter-visit reliability of the custom-made Y-balance test device parameters. It was devel- oped to standardise the modified »Star Excursion Balance Test«, improve its practicality, and make it commercially available. An indi- vidual’s reaching distance in a given direction was found to be correlated with his or her reaching distance in the other 7 directions. This has led to the recommendation that only 3 reach directions (anterior, posteromedial, and posterolateral) should be performed. In comparison to other studies, shorter, though timesaving testing protocol was developed. Reliability was checked using intraclass cor- relation coefficient, standard error of measurement and smallest real difference parameters. 30 PE students volunteered to participate in the study. The study was designed in a test-retest manner. On every visit, participants executed 2 measuring sets. Paired samples t-test showed some significant differences among inter- and intra-visit results, that is in one third and one half of all parameters analysed, respectively. ICC showed fair to excellent reliability (ICC 0,524-1,000), excluding results in posteromedial direction (ICC < 0,5). Standard error of measurement values ranged 0,014-5,808 cm and values of smallest real difference ranged 0,5-16 %. We noticed no differences between using the maximal distance achieved or average value of two consecutive measures parameters. We found our testing protocol and parameters useful in sports performance, specifically in dynamic balance and contralateral lower limb differences testing. Due to a higher standard error of measurement and a relatively high smallest real difference in posteromedial distance results, we agree that clinical practice usefulness should be questioned. Consistency of the testing protocol and reliability parameters should be considered when testing and, later, interpreting testing results. Key words: Y-test, balance, reliability, repeatibility, testing. Izvleček Namen predstavljene študije je bil preveriti znotrajobiskovno in medobiskovno zanesljivost merskih parametrov na izdelani napravi, ki smo jo poimenovali Y-test. Testni protokol Y-testa izhaja iz, v praksi pogosteje uporabljenega, »Star Excursion« testa, ki pa je za merilca težje izvedljiv in časovno potratnejši. Iz korelacij med rezultati dosegov v osmih različnih smereh je bilo namreč ugotovljeno, da z mini- malno izgubo veljavnosti meritev, sposobnosti preiskovanca lahko izmerimo samo v treh dosežnih smereh, tj. anteriorni, posteromedi- alni in posterolateralni. V primerjavi z ostalimi študijami na tem področju smo ustvarili krajši meritveni protokol in z izbranimi koeficienti preverili njegovo zanesljivost. V študiji je sodelovalo 30 študentov Fakultete za šport. Preiskovanci so opravili prve (test) in druge (retest) meritve v razmiku treh tednov, znotraj katerih so bile izvedene 3 ponovitve testa. T-test za odvisne vzorce je pokazal značilno različne rezultate v tretjini analiziranih parametrov znotraj obiska in polovici analiziranih parametrov med obiskoma. Koeficienti medobiskovne zanesljivosti so pokazali srednje veliko do odlično zanesljivost parametrov (ICC 0,524–1,000) z izjemo rezultatov v posteromedialni smeri (največja in povprečna vrednost pri levi nogi; ICC < 0,5). Standardna napaka meritve se je med obiskoma gibala od 0,014 do 5,808 cm, najmanjša zaznana sprememba pa 0,5-16 %. Med izbranimi največjimi vrednostmi in povprečju vrednosti meritev nismo opazili razlik v vrednostih izračunanih parametrov. Prednost testa in ustvarjenega protokola meritev se je pokazala v njegovi enostavni in hitri izvedbi. Testna izvedba in izbrani parametri so uporabni v športno-diagnostične namene kot hiter način merjenja dinamičnega ravnotežja in kontralateralnih razlik v spodnjih okončinah ter nekoliko manj za klinične namene zaradi ugotovljene večje standardne napake meritev in posledično večje najmanjše zaznane spremembe. Merilec mora med izvedbo testiranj poskrbeti za doslednost pri izvedbi protokola in rezultate meritev interpretirati z ozirom na predstavljene zanesljivostne parametre. Ključne besede: Y-test, ravnotežje, zanesljivost, ponovljivost, protokol. Darjan Spudić, Darjan Smajla, Matic Sašek Merske značilnosti skrajšanega protokola meritev dinamičnega ravnotežja z napravo Y-test 196 „Uvod Y-test dinamičnega ravnotežja je test, ki se uporablja za oceno nevromišične kon- trole, mobilnosti, moči in stabilnosti spo- dnjih okončin (Fratti Neves, 2017). Gre za enostavnejšo različico Star Excursion testa (SET), ki se je pokazal kot zanesljiva meto- da za merjenje dinamičnega ravnotežja (Gray, 1995). SET se najpogosteje izvaja s pomočjo navadnih merilnih metrov, ki so prilepljeni na podlago v 8 različnih smereh glede na položaj stojne noge. Preiskovanec mora iz stoje na eni nogi s prosto nogo seči čim dlje v anteriorni, posteriorni, medialni, lateralni, anteromedialni, anterolateralni, posteromedialni in posterolateralni smeri (Coughlan, Fullam, Delahunt, Gissane in Caulfield, 2012). Protokoli, ki se uporablja- jo pri izvedbi testa niso poenoteni (Plisky idr., 2009), najpogosteje pa med izvedbo testa roke ostajajo v bokih, z najbolj distal- nim delom proste noge pa preiskovanec z lahkim dotikom nakaže svoj maksimalen doseg giba v posamezni smeri, brez da bi pri tem izgubil ravnotežje. Število dosežnih smeri, nepoenoteni protokoli poteka meri- tev in način odčitavanja največje dosežene razdalje predstavlja največjo omejitev tega testa. Zaradi tega med različnimi merilci lahko prihaja do razlik v sami izvedbi in in- terpretaciji testnega protokola. Z redudantno analizo je bilo ugotovljeno (Robinson in Gribble, 2008), da so za sta- bilne rezultate pri izvedbi SET potrebne 4 poskusne in 3 meritvene ponovitve v vsaki izmed 8 smereh (skupaj 112 dosegov) (ICC 0,84–0,92) (Munro in Herrington, 2010). To- vrstna izvedba testa je časovno potratna in s tem slabše uporabna v praksi. Dodatno se je izkazalo, da obstaja velika korelacija med rezultati SET testa v določenih sme- reh (Hertel, Braham, Hale in Olmsted, 2004). Faktorska analiza je kasneje pokazala tudi, da je rezultat v posteromedialni smeri odli- čen reprezentativni pokazatelj vseh 8 smeri pri izvedbi SET (Hertel idr., 2004). Avtorji so ugotovili tudi, da značilne razlike med okončinama najboljše pokažejo anterome- dialna, medialna in posteromedialna smer (Chomjinda idr., 2017; Hertel idr., 2004). Na podlagi ugotovitev se je za klinične name- ne kasneje začel uporabljati Y-test. Medtem ko s SET ocenimo sposobnost di- namičnega ravnotežja v 8 različnih smereh, se Y- test izvaja samo v 3 smereh, kar je z vi- dika praktičnosti meritev veliko enostavnej- še. S pomočjo Y-testa izmerimo posame- znikov maksimalen doseg proste okončine v anteriorni, posteromedialni in posterola- teralni smeri. Obe posteriorni smeri sta od anteriorne odmaknjeni za 135 stopinj (Slika 1). Kasnejše analize so pokazale, da se re- zultati Y-testa doseženi v posterolateralni smeri in posteromedialni smeri skladajo z rezultati SET (Coughlan idr., 2012). Ekonomičen in po omejenem številu razi- skav (Shaffer idr., 2013) sodeč dobro zane- sljiv Y-test se je tako v zadnjih letih uveljavil kot metoda za ugotavljanje dinamičnega ravnotežja pri mlajših, odraslih (Linek, Si- kora, Wolny in Saulicz, 2017)research con- cerning the protocol and reliability of the SEBT and Y-BT has been conducted only for adults. Objectives The aim of the study was to assess the protocol (the necessary number of trials to stabilize the results in starejših posameznikih (Sipe, Ramey, Plisky in Taylor, 2019), za ugotavljanje dejavnikov tveganja za nastanek poškodb zaradi neso- razmerij med nogama, za spremljanje na- predka posameznikov pri vadbi ali rehabi- litaciji in kot merilo za povratek v šport po poškodbah (Fratti Neves, 2017). Za zaneslji- ve meritve avtorji priporočajo 9 ponovitev testa v vsaki smeri z vsako nogo (6 uvodnih in 3 meritvene). Kot najbolj zanesljiv rezul- tat pa navajajo povprečje treh meritvenih ponovitev (Linek idr., 2017)research con- cerning the protocol and reliability of the SEBT and Y-BT has been conducted only for adults. Objectives The aim of the study was to assess the protocol (the necessary number of trials to stabilize the results. Parametra, ki se najpogosteje uporabljata pri merjenju, sta absolutna dosežena raz- dalja v določeni smeri in relativna dosežena razdalja, ki jo izrazimo kot odstotek dolžine spodnje okončine. Normalizirano vrednost izračunamo tako, da doseženo razdaljo de- limo z razdalja med medialnim maleolom in sprednjo zgornjo črevnično grčo (ASIS) ter pomnožimo s 100 (Shaffer idr., 2013). Iz relativnih vrednosti nato izračunamo asi- metrijo med dominantno in nedominan- tno nogo. Rezultat za posamezno nogo lahko izrazimo tudi kot relativno povprečje dosežnih razdalj v vseh treh smereh za po- samezno nogo (Fratti Neves, 2017). Asimetrija med okončinama, ki je večja od 4 cm v anteriorni smeri oziroma skupni re- lativni rezultat, ki je manjši od 94 % dolžine spodnje okončine, je povezana z nevro- -mišičnimi pomanjkljivostmi in večjo mo- žnostjo za nastanek nekontaktnih poškodb spodnjih ekstremitet (Fratti Neves, 2017; raziskovalna dejavnost 197 Plisky idr., 2009). Nižje vrednosti pri testu se najpogosteje pojavijo pri kronični nestabil- nosti gležnja zaradi zmanjšanega obsega giba v smeri dorzalne fleksije (anteriorni premik), zmanjšane nevromišične kontrole invertorjev gležnja (posterolateralni pre- mik) in evertorjev gležnja (posteromedialni premik) (Fratti Neves, 2017). Izvedba testa je odvisna od mišične moči, kokontrakcije, gibljivosti (mobilnosti) in stabilnosti gle- žnja, kolena, kolka in ledveno-križničnega predela hrbta (Fratti Neves, 2017). Ante- riorni doseg je v največji meri povezan z močjo upogibalk in iztegovalk kolka ter gibljivostjo gležnja, medtem ko sta poste- rolateralni in posteromedialni doseg v naj- večji povezana z močjo iztegovalk oziroma odmikalk kolka (Ambegaonkar, Mettinger, Caswell, Burtt in Cortes, 2014; Hubbard, Kramer, Denegar in Hertel, 2007). Predstavljene prednosti testa smo želeli preveriti z lastno raziskavo. Namen je bil preveriti praktično uporabnost merjenja na lastni skonstruirani in izdelani napravi za izvedbo Y-testa. Namen raziskave je bil tudi preveriti zanesljivost rezultatov meritev z različnimi uporabljenimi parametri in v raz- ličnih smereh gibanja ter ustvariti standar- diziran meritveni protokol, ki bi v prihodnje v praksi omogočal hitro in zanesljivo mer- jenje parametrov dinamičnega ravnotežja ter s tem vrednotenje trenutnih gibalnih sposobnosti preiskovanca, spremljanje učinka vadbenega procesa ali spremljanje napredka v rehabilitacijskem procesu. „Metode Preiskovanci V študiji je prostovoljno sodelovalo 30 štu- dentov Fakultete za šport, od tega 18 mo- ških (višina 180,6 ± 4,8 cm; teža 77,5 ± 4,7 kg; starost 22,7 ± 3,8 let in razdalja od spre- dnjega zgornjega črevničnega grebena do tal, izmerjena v pokončni stoji (ASIS-male- ol) 97,9 ± 6,2 cm) in 12 žensk (višina 166,6 ± 4,4 cm; teža 60,8 ± 6,6 kg; starost 22,2 ± 2,1 let; ASIS-maleol 92,4 ± 4,7 cm). Vse vre- dnosti so izražene kot aritmetična sredina ± standardni odklon. Vsi so bili zdravi in v zadnjih treh mesecih niso utrpeli poškodb ali bolezni, ki bi lahko na kakršen koli način vplivale na rezultate testa. Celoten ekspe- riment je bil izveden v skladu s Helsinško deklaracijo (WHO, 2013). Postopek meritev in pripomočki Izvedena je bila zanesljivostna test-retest študija z vmesnim 3-tedenskim premorom. Meritve so bile izvedene v Kineziološkem laboratoriju Fakultete za šport. Pred izved- bo testiranj so preiskovanci izvedli standar- dizirano 3-minutno ogrevanje, ki je vsebo- valo stopanje na 25 cm skrinjo v tempu 120 udarcev na minuto. Po minutnem premoru je bil izveden spoznavni protokol na napra- vi za izvedbo Y-testa, ki je vseboval izved- bo ponovitev v anteriorni, posterolateralni in posteromedialni smeri z levo in desno nogo. Izvedba testa z desno nogo pomeni, da preiskovanec stoji na desni nogi z ro- kami v bokih (»akimbo«) in potiska merilni kvader v izbrani smeri. Po izvedenem spoznavnem protokolu je bila izmerjena dolžina stopala (pravokotno od skrajne posteriorne do skrajne anterior- ne točke stopala v sagitalni ravnini) in raz- dalja od sprednjega zgornjega črevničnega grebena do najbolj distalnega dela medial- nega maleola v stoji (ASIS-maleol), s čimer smo določili dolžino spodnje ekstremitete za vsakega posameznika. Za vsakega preiskovanca je bila na stojni podlagi naprave za izvedbo Y-testa določe- na postavitev stopala, tako da je bila projek- cija težišča stopala postavljena na sredino plošče, ki je bila označena z markerjem. V anteriorno-posteriorni smeri je sredino po- stavitve na stojni podlagi določala sredina dolžine stopala, v lateralni smeri pa je sredi- no stopala določala sredina petnice. Iz stoje na eni nogi so nato preiskovanci z drugo nogo s počasnim tekočim gibom potisnili merilno kocko v anteriorni, posterolateralni in posteromedialni smeri. Ponovitev je bila vrednotena kot napačna, če se je posame- znik med izvedbo uprl na merilno kocko, če roke med izvedbo niso bile v začetnem položaju, če je prišlo do dviga pete od pod- lage in če se posameznik po doseženi naj- večji razdalji ni varno vrnil v začetni položaj, tj. pokončno stojo na 1 nogi in nadaljeval z izvedbo testa v naslednji smeri. Izmenično sta bili izvedeni 2 ponovitvi testa z vsako nogo. Preiskovanci so imeli za izvedbo te- sta v posamezni smeri neomejeno časa, med ponovitvami pa so imeli preiskovanci 1 minuto odmora. Rezultat testa je bil iz- merjen na 0,5 cm natančno, pri čemer je bila dosežena vrednost zaokrožena nav- zdol. Teste sta izvajala dva merilca (M. S. in D. S.), kar nam je omogočala ugotovljena odlična zanesljivost oziroma absolutno ujemanje v rezultatih testa, ki ga izvaja več merilcev (ICC 0,97–1,00) (Plisky idr., 2009). Merilna naprava Y-test Za izvedbo testiranj je bila uporabljena samostojno skonstruirana in izdelana na- prava, ki smo jo poimenovali Y-test (Slika 1). Naprava je bila izdelana z namenom izboljšanja zanesljivosti rezultatov dose- danjih testiranj. Pri izvedbi testiranj dina- mičnega ravnotežja, kot so »Star excursion test« in »Y-test«, se najpogosteje uporablja odčitavanje vrednosti iz linearnega merila, ki je narisano ali nalepljeno na tla. Pri ta- Slika 1. Prikaz naprave Y-test in izvedbe giba v anteriorni, posteromedialni in posterolateralni smeri (z leve proti desni). 198 kšni izvedbi testiranj se v praksi soočamo z velikimi odstopanji rezultatov meritev pri istih posameznikih znotraj in med obi- ski, zato rezultate testiranj težje pripišemo pravim razlikam, ki bi bile lahko posledice vadbenega, rehabilitacijskega ali drugega procesa. Prav tako v literaturi primanjkuje standardiziranih protokolov za izvedbo testiranj, ki bi zajemali postavitev stopala in rok ter zaporedje smeri potiskov. Stojna podlaga na izdelani napravi nam omo- goča standardizirano postavitev stopala, medtem ko nam merilni kvader omogoča natančno določanje najdaljše razdalje pri potisku. S pomočjo upogljivih vodil in line- arno merilno podlago, na katero so name- ščeni kvadri, smo lahko imeli večji nadzor nad morebitnim prenosom teže na potisno nogo. Metode obdelave podatkov V statistično analizo smo vključili rezultate prvih meritev (test) in drugih meritev (re- test). Pri prvih in drugih meritvah smo upo- rabili prvo in drugo testno meritev (pon 1 in pon 2), rezultati spoznavnega protokola niso bili vključeni v obdelavo. Za analizo znotrajobiskovne zanesljivosti (pon 1 in pon 2) smo uporabili surove vrednosti po- novitev, za analizo medobiskovne zaneslji- vosti (test-retest) pa smo uporabili največjo vrednost izmed dveh izvedenih ponovitev na prvih in drugih meritvah (Max) in pov- prečno vrednost dveh izvedenih pono- vitev na prvih in drugih meritvah (Ave). Parametra sta bila izbrana z namenom ugotoviti morebitne razlike v zanesljivosti rezultatov testa, ki jih lahko dobimo s pov- prečjem večjega števila ponovitev testa v določeni smeri. Za vse spremenljivke je bila najprej izraču- nana opisna statistika. Vse vrednosti so izra- žene kot aritmetična sredina ± standardni odklon. Vse spremenljivke, pred in po, so bile normalno porazdeljene (Shapiro-Wilk; p > 0,05). Za izračun statistično značilnih razlik med prvo in drugo ponovitvijo izved- be testa (znotrajobiskovna zanesljivost) in razlik med rezultati testa med prvim in dru- gim obiskom (medobiskovna zanesljivost) je bil uporabljen t-test za odvisne vzorce. Vse razlike so bile izračunane kot razlika med drugimi in prvimi meritvami (retest- -test) oziroma razlika rezultata med drugo in prvo ponovitvijo (znotraj obiska). Homo- skedastičnost razlik meritev je bila grafično preverjena z Blant-Altmanovimi grafi (Sliki 2 in 3). Na grafikonih je na ordinatni osi pri- kazana razlika med meritvama (test-retest), medtem ko je na abcisni osi prikazano povprečje obeh meritev ((test1+test2)/2). Na grafu polna horizontalna črta prikazu- je povprečje razlik med meritvama, dve črtkani horizontalni črti pa predstavljata 95 % interval zaupanja za povprečje razlik obeh meritev (Hadžić, Uršej, Kalc in Der- višević, 2012). Za ugotavljanje zanesljivosti ponovitev smo uporabili intraklasni korela- cijski koeficient tipa 3.1 (ICC 3.1 ) na podlagi 95 % intervala zaupanja za ICC. Vrednosti, manjše od 0,5, pomenijo slabo zanesljivost, vrednosti 0,5–0,75 srednje veliko zaneslji- vost, 0,75–0,9 dobro zanesljivost in večje od 0,9 odlično zanesljivost meritev (Koo in Li, 2016). S koeficientom variance (CV = SEM/M obeh meritev ) smo relativno izrazili stan- dardno napako meritve (SEM = SD razlik *√(1- ICC)), ki predstavlja enega izmed kazalnikov absolutne ponovljivosti, kar pomeni, da se dobra zanesljivost meritve kaže z majhno standardno napako meritve. Sprejemljive vrednosti zanesljivostnih koeficientov se med različnimi testi razlikujejo. Za uporabo testa v športno-diagnostičnih postopkih pa načeloma zadostujejo vrednosti ICC > 0.70 in CV < 15 % (Haff, Ruben, Lider, Twine in Cormie, 2015). Dodatno smo izračunali tudi najmanjšo relativno zaznano spre- membo (SRD), ki jo lahko interpretiramo kot stopnjo spremembe, znotraj katere je več kot 95 odstotkov možnosti, da se niso pojavile nobene prave razlike, ki bi bile lahko posledica vadbe (Lexell, 2005). Razli- ka med obema meritvama torej mora biti velika najmanj za vrednost najmanjše za- znane spremembe, da lahko s 95-odstotno zanesljivostjo trdimo, da so rezultati testa posledica pravih razlik, tj. razlik, ki so nasta- le zaradi vadbe ali druge intervencije (Dvir, 2015). Podatki so bili obdelani s program- sko opremo IBM SPSS Statistics 25 (IBM Corporation, New York, ZDA) in Microsoft Office Excel 2013 (Microsoft, Washington, ZDA). Statistična značilnost je bila sprejeta z dvostransko 5 % napako alfa. „Rezultati V Tabeli 1 so prikazani rezultati testiranj, ki so jih opravili preiskovanci pri prvem obi- sku (test). Rezultati t-testa kažejo na stati- stično značilne razlike v doseženi razdalji z levo nogo v anteriorni (1,1 cm ali 1,4 %) in posteromedialni smeri (2,4 cm ali 2,5 %) med prvo in drugo ponovitvijo testa. ICC parameter kaže na najslabšo znotrajobi- skovno zanesljivost testa v anteriorni smeri (0,432 za desno in 0,528 za levo nogo). Za- nesljivost testa v posteromedialni smeri je srednje velika (desna noga) in odlična (leva noga); zanesljivost v posterolateralni sme- ri pa se izkaže za odlično (desna noga) in dobro (leva noga). Vrednosti koeficienta variance znašajo od 2,06 do 4,11. Najmanjša zaznana sprememba pa sorazmerno sledi zanesljivosti rezultatov testa v določenih smereh, torej je najvišja pri anteriorni smeri (15 % leva noga in 13 % desna noga). V Tabeli 2 so prikazani rezultati testiranj, ki so jih opravili preiskovanci pri drugem obi- sku (retest). Rezultati t-testa so zelo podob- ni rezultatom s prvega obiska (Tabela 1) in kažejo na statistično značilne razlike v do- Tabela 1 Znotrajobiskovna zanesljivost rezultatov testiranj Y-testa za prve meritve (test) n parameter pon 1 pon 2 p SEM CV ICC (95 % CI) SRD (95 % CI) SRD % D Ant 80,7±5,9 81,7±6,2 0,186 4,290 4,11 0,432 (-53,364, 0,892) 11,89 (-10,92, 12,86) 15 Post_med 100,9±7,5 102,8±7,6 0,099 4,188 3,27 0,638 (-50,584, 0,931) 11,61 (-9,82, 13,40) 11 Post_lat 96,5±10,3 99,1±8,5 0,064 0,860 2,89 0,990 (-7,644, 0,998) 2,38 (0,28, 5,04) 2 L Ant 79,8±5,6 80,9±6,0 0,030* 3,672 2,59 0,528 (-52,339, 0,910) 10,18 (-8,30, 12,05) 13 Post_med 98,5±9,0 100,9±8,0 0,011* 1,920 2,06 0,945 (-27,855, 0,990) 5,32 (-2,89, 7,75) 5 Post_lat 97,4±8,5 97,6±8,1 0,864 2,437 2,45 0,811 (-44,671, 0,964) 6,76 (-5,64, 7,87) 8 Legenda. N – noga; D – desna, L – leva, Ant – rezultat v anteriorni smeri; Post_med - rezultat v posteromedialni smeri; Post_lat – rezultat v posterolateralni smeri; pon – ponovitev, p – testna statistika t-testa za odvisne vzorce; SEM – standardna napaka meritve; CV – koeficient variance; ICC – intraklasni kore- lacijski koeficient tipa 3.1; CI – interval zaupanja; SRD – najmanjša zaznana sprememba. raziskovalna dejavnost 199 seženi razdalji z levo nogo v anteriorni (1,7 cm ali 2,1 %) in posteromedialni smeri (1,6 cm ali 1,7 %) med prvo in drugo ponovitvi- jo testa. Rezultati testa so pri obeh nogah boljši, ko so preiskovanci test izvedli dru- gič z izjemo posterolateralne smeri pri levi nogi. V tem primeru je bil test pri drugi po- novitvi vaje izveden slabše. ICC parameter kaže na najslabšo znotrajobiskovno zane- sljivost testa v posterolateralni smeri (0,470 za desno in 0,783 za levo nogo) in anteri- orni smeri pri levi nogi (0,683). Zanesljivost testa v posteromedialni smeri je odlična (desna noga) in dobra (leva noga); zane- sljivost v posterolateralni smeri se izkaže za slabo (desna noga) in dobro (leva noga); v anteriorni smeri se izkaže za odlično (desna noga) in dobro (leva noga). Vrednosti koe- ficienta variance znašajo od -9,89 do 9,20. Najmanjša zaznana razlika sorazmerno sle- di zanesljivosti rezultatov testa v določenih smereh, torej je najvišja pri posterolateralni smeri (14 % leva noga in 14 % desna noga) ter najmanjša pri posteromedialni smeri (1 % za desno nogo). V Tabeli 3 so prikazani rezultati prvih in dru- gih testiranj (test-retest) ter zanesljivostni koeficienti za izbran parameter najboljše ponovitve znotraj obiska (max) in povpreč- ne vrednosti znotraj obiska (ave). Rezultati t-testa pri analiziranih najboljših vrednostih kažejo na statistično značilno boljšo izvedbo pri drugem obisku v poste- romedialni in posterolateralni smeri pri levi nogi (2,6 % oziroma 2,4 %). Rezultati t-testa pri analiziranih povprečnih vrednostih pa poleg posteromedialne in posterolateral- ne smeri pri levi nogi (2,1 % oziroma 2,6 %) kažejo na sistematično boljšo izvedbo pri drugem obisku v posteromedialni in posterolateralni smeri v primeru izvedbe testa z desno nogo (3,5 % oziroma 2,8 %). Standardna napaka meritve (SEM) se gi- blje od 0,014 cm (posterolateralno desna noga) do 5,808 cm (posteromedialno leva noga). Koeficient variance se nahaja zno- traj priporočenih vrednosti (15 %) (Haff idr., 2015). Standardni odklon napak meritev je za od 1,4 (posteromedialno desna noga) do 6,34-kratnik (anteriorno desna noga) večji od povprečja razlik med obiskoma (test-retest). ICC parameter kaže na odlično medobiskovno zanesljivost testa v poste- rolateralni smeri (najboljša vrednost 1,000 in povprečna vrednost 0,999 za desno nogo) in povprečna vrednost za levo nogo (0,901). Razultati kažejo na dobro zaneslji- vost pri povprečnem rezultatu v anteriorni smeri pri desni nogi (0,866). Pri najboljšem rezultatu se je dobra zanesljivost izkazala v posteromedialni smeri za desno nogo (0,828) in posterolateralni smeri za levo Tabela 2 Znotrajobiskovna zanesljivost rezultatov testiranj Y-testa za druge meritve (retest) n parameter pon 1 pon 2 p SEM CV ICC (95 % CI) SRD (95 % CI) SRD % D Ant 81,5±5,6 82,0±5,4 0,293 1,440 5,20 0,926 (-32,295, 0,986) 3,99 (-3,44, 4,54) 5 Post_med 103,3±8,4 104,5±7,4 0,074 0,478 3,01 0,996 (-2,655, 0,999) 1,33 (-0,14, 2,51) 1 Post_lat 100,2±7,5 100,2±7,8 0,977 5,220 9,20 0,470 (-53,003, 0,899) 14,47 (-14,44, 14,50) 14 L Ant 80,7±6,0 82,4±6,6 0,032* 3,334 2,48 0,683 (-49,579, 0,940) 9,24 (-7,58, 10,90) 11 Post_med 102,3±7,9 103,9±7,2 0,015* 2,938 2,15 0,842 (-42,669, 0,970) 8,14 (-6,57, 9,72) 8 Post_lat 100,4±8,3 99,9±9,0 0,578 3,875 -9,89 0,783 (-46,150, 0,959) 10,74 (-11,24, 10,24) 11 Legenda. N – noga; D – desna, L – leva, Ant – rezultat v anteriorni smeri; Post_med - rezultat v posteromedialni smeri; Post_lat – rezultat v posterolateralni smeri; pon – ponovitev, p – testna statistika t-testa za odvisne vzorce; SEM – standardna napaka meritve; CV – koeficient variance; ICC – intraklasni kore- lacijski koeficient tipa 3.1; CI – interval zaupanja; SRD – najmanjša zaznana sprememba. Tabela 3 Medobiskovna zanesljivost rezultatov testiranj Y-testa (test-retest) n parameter vrsta test retest p SEM CV ICC (95 % CI) SRD (95 % CI) SRD % D Ant Max 82,7±6,2 82,8±5,4 0,887 2,845 3,80 0,727 (-48,305; 0,948) 7,89 (-7,78; 7,99) 10 Post_med Max 103,9±7,0 105,1±7,6 0,176 2,850 4,02 0,828 (-43,602; 0,967) 7,90 (-6,70; 9,10) 8 Post_lat Max 100,5±8,2 102,1±7,3 0,098 0,014 3,26 1,000 (0,996; 1,000) 0,04 (1,58; 1,66) 0,5 L Ant Max 81,6±5,6 83,0±6,3 0,061 4,377 1,92 0,669 (-49,902; 0,937) 12,13 (-9,76; 14,50) 12 Post_med Max 101,9±7,7 104,5±6,9 0,003* 5,801 1,76 0,301 (-54,346; 0,867) 16,08 (-13,50; 18,66) 16 Post_lat Max 99,8±8,0 102,2±7,8 0,007* 1,898 2,86 0,887 (-38,396; 0,979) 5,26 (-3,85; 6,67) 6 D Ant Ave 81,5±5,6 82,0±5,2 0,387 1,908 6,34 0,866 (-40,620; 0,975) 5,29 (-4,73; 5,85) 6 Post_med Ave 101,8±7,1 103,9±7,8 0,028* 4,789 2,42 0,524 (-52,383; 0,910) 13,27 (-11,30; 15,25) 13 Post_lat Ave 97,8±8,8 100,3±7,3 0,034* 0,232 2,51 0,999 (0,005; 1,000) 0,64 (1,71; 3,00) 1 L Ant Ave 80,7±5,4 81,9±5,7 0,071 2,889 2,98 0,724 (-48,418; 0,948) 8,01 (-6,84; 9,18) 10 Post_med Ave 99,8±8,3 103,3±7,4 0,000* 5,808 1,40 0,389 (-53,729; 0,884) 16,10 (-12,75; 19,45) 16 Post_lat Ave 97,5±7,9 100,3±8,4 0,005* 2,414 1,83 0,901 (-36,582; 0,981) 6,69 (-3,98; 9,40) 7 Legenda. N – noga; D – desna, L – leva, Ant – rezultat v anteriorni smeri; Post_med - rezultat v posteromedialni smeri; Post_lat – rezultat v posterolateralni smeri; Max – višja vrednost izmed dveh ponovitev; Ave – povprečna vrednost dveh ponovitev; test – prve meritve, retest – druge meritve; p – testna statistika t-testa za odvisne vzorce; SEM – standardna napaka meritve; CV – koeficient variance; ICC – intraklasni korelacijski koeficient tipa 3.1; CI – interval zaupanja; SRD – najmanjša zaznana sprememba. 200 nogo (0,887). Srednjo veliko zanesljivost smo ugotovili pri povprečnem rezultatu v anteriorni smeri pri levi nogi (0,724) in po- steromedialni smeri pri desni nogi (0,525). Pri najboljšem rezultatu pa smo ugotovili srednje veliko zanesljivost v anteriorni sme- ri (0,727 za desno nogo in 0,660 za levo nogo). Slaba zanesljivost je bila ugotovljena za povprečno in najboljšo vrednost pri levi nogi v posteromedialni smeri (0,389 oziro- ma 0,301). Najmanjša zaznana sprememba sorazmerno sledi zanesljivosti rezultatov testa v določenih smereh. Pri največjih vrednostih (8 % desna noga, 16 % desna noga) in pri povprečnih vrednostih (13 % desna noga, 16 % leva noga) je največja v posteromedialni smeri ter najmanjša v po- sterolateralni smeri (največje vrednosti: 0,5 % desna noga, 6 % leva noga; povprečne vrednosti: 1 % desna noga, 7 % leva noga). Blant-Altmanovi grafi (Sliki 2 in 3) prika- zujejo absolutne razlike med meritvama (test-retest; ordinatna os) pri povprečni vrednosti rezultatov dveh meritev (test-re- test; abcisna os). V primeru, da povprečje meritev (polna horizontalna črta) odstopa od vrednosti 0, to prikazuje sistematično razliko v rezultatih prvega in drugega testa. Obe črtkani črti nam prikazujeta spodnjo in zgornjo mejo 95 % intervala zaupanja za razliko med meritvama. Širši kot je interval zaupanja, večja je razlika v rezultatih testa med meritvama za posameznega merjen- ca. Na podlagi analize grafov opazimo, da so bile izmerjene vrednosti rezultatov te- stov večje pri drugih meritvah, kar pomeni, da so preiskovanci ob drugem obisku do- segali višje vrednosti. 95 % interval zaupa- nja za razlike je najožji v primeru meritev v anteriorni smeri (leva in desna noga), rezul- tati se le v manjši meri razlikujejo med naj- večjo vrednostjo in povprečno vrednostjo dveh meritev testa. „Razprava Namen raziskave je bil preveriti praktično uporabnost merjenja na lastni skonstrui- rani in izdelani napravi za izvedbo Y-testa ter preveriti zanesljivost rezultatov meri- tev z različnimi uporabljenimi parametri v različnih smereh gibanja. Na ta način smo poskušali ustvariti standardiziran meritveni protokol, ki bi v prihodnje v praksi omogo- čal hitro in zanesljivo merjenje parametrov dinamičnega ravnotežja ter s tem vredno- tenje trenutnih gibalnih sposobnosti prei- skovanca, spremljanje učinka vadbenega procesa ali spremljanje napredka v rehabi- litacijskem procesu. Desna noga (največja vrednost) Leva noga (največja vrednost) Slika 2. Blant-Altmanovi grafi razlik med meritvama (test-retest) za največjo vrednost rezultatov testa. Desna noga (povprečje) Leva noga (povprečje) Slika 3. Blant-Altmanovi grafi razlik med meritvama (test-retest) za povprečno vrednost rezultatov testa. raziskovalna dejavnost 201 Lastna skonstruirana naprava in ustvarjen protokol meritve sta se izkazala kot upo- rabna in časovno učinkovita. Glavne ugo- tovitve študije so, da so preiskovanci ob drugi ponovitvi izvedbe testa ob prvem in drugem obisku dosegli boljše rezulta- te, le-te so dosegli statistično značilnost v tretjini analiziranih parametrov. Koeficienti znotrajobiskovne zanesljivosti so poka- zali srednje veliko do odlično zanesljivost parametrov (ICC 0,528–1,000) z izjemo rezultatov v anteriorni smeri (prvi obisk) in posterolateralni smeri (drugi obisk) pri desni nogi (ICC < 0,5). Preiskovanci so teste boljše izvedli ob drugem obisku. V primeru medobiskovne zanesljivosti je polovica iz- branih parametrov dosegla statistično zna- čilnost. Koeficienti medobiskovne zaneslji- vosti so pokazali srednje veliko do odlično zanesljivost parametrov (ICC 0,524–1,000) z izjemo rezultatov v posteromedialni sme- ri (največja in povprečna vrednost pri levi nogi; ICC < 0,5). Koeficient variance se na- haja znotraj priporočenih vrednosti (15 %) (Haff idr., 2015). Standardna napaka meritve se med obiskoma giba od 0,014 do 5,808 cm, čemur sledi tudi najmanjša zaznana sprememba (0,5–16 %). Med ponovljivostnimi koeficienti povpreč- nih vrednosti dveh ponovitev in najboljših ponovitev ne opazimo trenda, ki bi naka- zoval na dominantnost ene izmed obeh metod. Vsi parametri (CV, ICC, SRD) so na- ključno in nepojasnjeno boljši/slabši glede izbrano smer giba in glede na izvedbeno nogo. Izkaže se, da so meritve najbolj za- nesljive v posterolateralni smeri tako pri levi kot pri desni nogi. Če za meritve upo- rabimo največjo vrednost, je povprečna napaka meritve, ki jo moramo upoštevati pri interpretaciji rezultatov z desno nogo 0,014 cm in z levo nogo 1,9 cm (Tabela 3, vrstica 4 in 7). Za vrednotenje in spremljanje učinka vad- benega procesa ali spremljanje napredka v rehabilitacijskem procesu je pomembno, da izveden test nudi zanesljive rezultate, kar med drugim pomeni, da ugotovljeno razliko med meritvama lahko pripišemo dejanskim spremembam, ki so nastale za- radi sprememb v živčno-mišičnem sistemu kot prilagoditev na vadbo ali na rehabilita- cijski proces. Ker je v literaturi anteriorni do- seg v največji meri povezan z zmanjšanim obsegom giba v smeri dorzalne fleksije in nanj v manjši meri vplivajo ostale gibalne sposobnosti (Fratti Neves, 2017), smo priča- kovali največjo zanesljivost rezultatov me- ritev. Nasprotno se je za najbolj zanesljiv parameter med obiskoma v naši raziskavi presenetljivo pokazal doseg v posterolate- ralni smeri, ki ga nekateri avtorji pripisujejo predvsem moči upogibalk, iztegovalk in primikalk kolka (Ambegaonkar idr., 2014) ter nevromišični kontroli invertorjev gležnja (Fratti Neves, 2017). Za najmanj zanesljiv parameter je se izkazal doseg v posterome- dialni smeri, ki se ga v literaturi povezuje z zmanjšano nevromišično kontrolo inver- torjev gležnja. Slabša zanesljivost testa v posteromedialni smeri je najverjetneje posledica učenja. Ugotovljeno je bilo, da je posteromedialna smer najbolj reprezenta- tiven pokazatelj vseh smeri, kar pomeni, da se izboljšanje preiskovančevih sposobnosti v največji meri pokaže v omenjeni smeri. Pomembno je, da merilec ob izvedbi testa upošteva standardiziran protokol meritev in s tem zmanjša možnost za slučajno na- pako meritve. Merilec tudi mora biti sezna- njen z zanesljivostjo določenih parametrov testa in pri interpretaciji meritev in poda- janju priporočil upoštevati standardne na- pake meritev in najmanjšo zaznano razliko. Merilcu je lahko ob upoštevanju opisanega protokola pri izvedbi Y-testa v pomoč Ta- bela 3. V primerjavi z ostalimi študijami je naša štu- dija zajemala skrajšan protokol meritev, saj je bil namen preveriti zanesljivost merjenih parametrov s še najmanjšim smiselnim in časovno sprejemljivim številom ponovitev testa (poskusna serija in 2 meritveni seriji). Izbran protokol meritev se kljub redukciji števila ponovitev po medobiskovni zane- sljivosti lahko primerja z rezultati študije Lineka in sodelavcev (2017)research con- cerning the protocol and reliability of the SEBT and Y-BT has been conducted only for adults. Objectives The aim of the study was to assess the protocol (the necessa- ry number of trials to stabilize the results, kjer so ugotovili ICC 0,57–0,82, SEM do 6 % in SRD 7,68–13,7 %, Smitha in sodelavcev (2018)and moderate reliability with 0.76 for posterolateral (PL, kjer so ugotovili ICC 0,63–0,89 in SRD 6–13 %, Pliskyja in sode- lavcev (2009), kjer so ugotovili ICC 0,85– 0,89 in SEM 2,01–5,84 cm, medtem ko so rezultati v študiji Greenberga in sodelavcev (2019)an immature neuromuscular system, and deficits in muscle strength and recru- itment patterns. Reliable tests of dynamic stability can help identify athletes with ba- lance deficits and assess changes in limb function after injury. Sophisticated mea- sures of dynamic postural control, such as stabilometry, are able to detect subtle de- ficits in young athletes, but are expensive and may not be readily available in a clini- cal setting. The Y Balance Test (YBT boljši, in sicer je bil ugotovljen ICC 0,681–0,911 in SRD 2,02–3,63 %. V študiji (Smith idr., 2018)and moderate re- liability with 0.76 for posterolateral (PL, ki je zajemala 51 moških in 59 ženskih študen- tov so ugotovili asimetrije v posteromedi- alni smeri (> 4 cm) pri 54,9 % moških in 50,8 % žensk. Zaradi večje standardne napake meritve (4,19 cm v posterolateralni in 4,17 v posteromedialni smeri) in SRD (13 % v obeh smereh) v teh smereh bi bilo smiselno asi- metrije med nogama potrebno v priho- dnje ponovno eksperimentalno določiti in rezultate testiranj interpretirati z ozirom na izračunane zanesljivostne parametre. Prednost izvedenega protokola meritev na poceni, prenosljivi in enostavno uporabni napravi za izvedbo Y-testa je kratek čas iz- vedbe. Za izvedbo je merilec potreboval okrog 5 minut na preiskovanca, medtem ko v nekaterih študijah poročajo o 20-minutni izvedbi testa (Plisky idr., 2009). Hitra izved- ba testiranja pa je lahko tudi ena izmed pomanjkljivosti študije, saj je odnos med hitrostjo izvedbe in natančnostjo meritev v praksi velikokrat premo sorazmeren, čemur tudi lahko pripišemo manjšo zanesljivost testa v posteromedialni smeri. Omejitveni dejavnik študije je lahko tudi daljši med obema obiskoma (3 tedne). V tem času tudi (test-retest) nismo imeli nadzora nad vad- benimi obremenitvami preiskovancev. Ker je bil vzorec izbran med študenti Fakultete za šport, lahko pričakujemo, da so bili le-te vključeni v razne trenažne procese, kar bi prav tako lahko vplivalo na izboljšanje re- zultata testov drugih meritev (Hale, Hertel in Olmsted-Kramer, 2007). „Zaključek Zaključimo lahko, da se je izdelana napra- va za izvedbo Y-testa v praksi izkazala za praktično uporabno. Dodatno, izračunani zanesljivostni parametri kažejo na dobro do odlično znotrajobiskovno in medobi- skovno zanesljivost testa, z izjemo poste- romedialne smeri. Prednost našega testa in ustvarjenega kratkega protokola meritev se je pokazala v njegovi enostavni in hitri izvedbi. Testna izvedba in izbrani parame- tri so uporabni v športno-diagnostične namene kot hiter način merjenja dinamič- nega ravnotežja in kontralateralnih razlik v spodnjih okončinah in nekoliko manj za klinične namene zaradi ugotovljene večje standardne napake meritev in posledično 202 najmanjše zaznane spremembe. Za ne- posredno povratno informacijo preisko- vancu bi bilo v prihodnje smiselno s siste- matičnimi meritvami ustvariti referenčne vrednosti v anteriorni, posteromedialni in posterolateralni smeri. Merilec mora med izvedbo testiranj poskrbeti za doslednost pri izvedbi protokola in rezultate meritev interpretirati z ozirom na predstavljene za- nesljivostne parametre. „Literatura 1. Ambegaonkar, J. P., Mettinger, L. M., Caswell, S. V, Burtt, A. in Cortes, N. (2014). Relationships between core endurance, hip strength, and balance in collegiate female athletes. Inter- national journal of sports physical therapy, 9(5), 604–616. Pridobljeno od http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/25328823%0Ahttp:// www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender. fcgi?artid=PMC4196325 2. Chomjinda, K., Udompanich, P., Nontawit, P., Motantasut, P., Mato, L. in Hunsawong, T. (2017). Correlations between reaching dis- tance among directions of the modified star excursion balance test in amateur athletes after lateral ankle sprain. JOURNAL OF ME- DICAL TECHNOLOGY AND PHYSICAL THERAPY, 29(2), 151–165. 3. Coughlan, G. F., Fullam, K., Delahunt, E., Gissa- ne, C. in Caulfield, B. M. (2012). A comparison between performance on selected directi- ons of the star excursion balance test and the Y balance test. Journal of Athletic Training, 47(4), 366–371. https://doi.org/10.4085/1062- 6050-47.4.03 4. Dvir, Z. (2015). Difference, significant diffe- rence and clinically meaningful difference: The meaning of change in rehabilitation. Journal of Exercise Rehabilitation, 11(2), 67–73. https://doi.org/10.12965/jer.150199 5. Fratti Neves, L. (2017). The Y Balance Test – How and Why to Do it? International Physical Medicine in Rehabilitation Journal, 2(4), 10–12. https://doi.org/10.15406/ipmrj.2017.02.00058 6. Gray, G. (1995). Lower Extremity Functional Profile. MI: Wynn Marketing, Inc. 7. Greenberg, E. T., Barle, M., Glassmann, E. in Jung, M.-K. (2019). Interrater and Test-Retest Reliability of the Y Balance Test in Healthy, Early Adolescent Female Athletes. Inter- national Journal of Sports Physical Therapy, 14(2), 204–213. https://doi.org/10.26603/ ijspt20190204 8. Hadžić, V., Uršej, E., Kalc, M. in Dervišević, E. (2012). Reproducibility of shoulder short range of motion isokinetic and isometric strength testing. Journal of Exercise Sci- ence and Fitness, 10(2), 83–89. https://doi. org/10.1016/j.jesf.2012.10.005 9. Haff, G., Ruben, P. R., Lider, J., Twine, C. in Cor- mie, P. (2015). A COMPARISON OF METHODS FOR DETERMINING THE RATE OF FORCE DE- VELOPMENT DURING ISOMETRIC MIDTHIGH CLEAN PULLS. Journal ofStrength and Conditi- oning Research, 29(2), 386–395. 10. Hale, S., Hertel, J. in Olmsted-Kramer, L. (2007). The Effect of a 4-Week Comprehen- sive Rehabilitation Program on Postural Control and Lower Extremity Function in Individuals With Chronic Ankle Instability. Journal of orthopaedic in sports physical the- rapy, 37(6), 303–311. https://doi.org/10.2519/ jospt.2007.2322 11. Hertel, J., Braham, R. A., Hale, S. A. in Olm- sted, L. C. (2004). Simplifying The Star Excur- sion Balance Test. Medicine in Science in Sports in Exercise, 36(3), 131–137. https://doi. org/10.1249/00005768-200405001-00897 12. Hubbard, T. J., Kramer, L. C., Denegar, C. R. in Hertel, J. (2007). Correlations Among Multi- ple Measures of Functional Ankle Instability. Journal of athletic training, 42(3), 361–366. 13. Koo, T. K. in Li, M. Y. (2016). A Guideline of Se- lecting and Reporting Intraclass Correlation Coefficients for Reliability Research. Jour- nal of Chiropractic Medicine, 15(2), 155–163. https://doi.org/10.1016/j.jcm.2016.02.012 14. Lexell, J. (2005). How to Assess the Reliability of Measurements in Rehabilitation. American Journal of Physical Medicine in Rehabilitation, 84(9), 719–723. https://doi.org/10.1097/01. phm.0000176452.17771.20 15. Linek, P., Sikora, D., Wolny, T. in Saulicz, E. (2017). Reliability and number of trials of Y Balance Test in adolescent athletes. Musculo- skeletal Science and Practice, 31, 72–75. https:// doi.org/10.1016/j.msksp.2017.03.011 16. Munro, A. G. in Herrington, L. C. (2010). Be- tween-session reliability of the star excur- sion balance test. Physical Therapy in Sport, 11(4), 128–132. https://doi.org/10.1016/j. ptsp.2010.07.002 17. Plisky, P. J., Gorman, P. P., Butler, R. J., Kiesel, K. B., Underwood, F. B. in Elkins, B. (2009). The reliability of an instrumented device for measuring components of the Star Excursi- on Balance Test. North American Journal of Sports Physical Therapy, 4(2), 92–99. 18. Robinson, R. H. in Gribble, P. A. (2008). Su- pport for a Reduction in the Number of Trials Needed for the Star Excursion Balance Test. Archives of Physical Medicine and Rehabilitati- on, 89(2), 364–370. https://doi.org/10.1016/j. apmr.2007.08.139 19. Shaffer, S. W., Teyhen, D. S., Lorenson, C. L., Warren, R. L., Koreerat, C. M., Straseske, C. A. in Childs, J. D. (2013). Y-Balance Test: A Reli- ability Study Involving Multiple Raters. Mili- tary Medicine, 178(11), 1264–1270. https://doi. org/10.7205/milmed-d-13-00222 20. Sipe, C. L., Ramey, K. D., Plisky, P. P. in Taylor, J. D. (2019). Y-Balance Test: A Valid and Reli- able Assessment in Older Adults. Journal of Aging and Physical Activity, 21, 1–7. https://doi. org/10.1123/japa.2018-0330 21. Smith, L. J., Creps, J. R., Bean, R., Rodda, B. in Alsalaheen, B. (2018). Performance and reliability of the Y-Balance TestTM in high school athletes. The Journal of Sports Medi- cine and Physical Fitness, 58(11). https://doi. org/10.23736/s0022-4707.17.07218-8 Darjan Spudić, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana darjan.spudic@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 203 Influence of post-activation potentiation on balance Abstract The aim was to compare the effects of three warm up protocols on postural control. Seventeen volunteers performed tandem stance with eyes closed (EC) pre- and post-warm up (0.5 min, 6 min and 12 min). Pre- and post-warm up, the displacement veloci- ties and amplitudes of the center of pressure during tandem stance were assessed. Three different warm up protocols in rand- omized order were performed: (i) six minutes of low-intensity (20 cm, 60 to 65 % of maximal heart rate) stepping, (ii) six minutes of low-intensity stepping with additional plyometric conditioning activity, i.e., jumps (6 repetitions in 3 sets, 2.5 min inter-set rest) and (iii) six minutes of low-intensity stepping with additional maximal isometric conditioning activity (maximal leg extension, 3 repetitions in 5 to 8 s, 2.5 min inter-set rest). In comparison with pre-warm up, only low-intensity stepping with added plyometric conditioning activity improves the quality of performing the tandem stance with EC, probably due to increased sensitivity of muscle spindle. But 12 minutes of recovery are required to obtain postural control enhancement. On the other hand, low-intensity stepping with isometric conditioning activity diminished postural control. In conclusion, plyometric conditioning activity should precede balance exercise, particularly, when warm-up procedure consists of low-intensity whole body exercise. Key words: balance, tandem stance, post-activation potentiation. Izvleček Namen raziskave je bil primerjati učinke treh ogrevanj na kakovost izvedbe tandemske stoje z zaprtimi očmi. Sedem- najst prostovoljcev je izvedlo tandemsko stojo pred ogre- vanjem in po ogrevanju v treh časovnih točkah (0,5 min, 6 min in 12 min). Med tandemsko stojo smo s pritiskovno ploščo merili hitrost in amplitudo nihanja oprijemališča sile reakcije podlage. Ogrevanja so bila izvedena po naključnem vrstnem redu: (i) nizko intenzivno stopanje na klopco (20 cm, 6 min, 60–65 % največje frekvence srčnega utripa), (ii) nizko-intenzivno stopanje z dodanimi poskoki (6 ponovitev × 3 serije, 2,5 min odmor med serijami), (iii) nizko intenzivno stopanje z dodanimi izometričnimi iztegi nog na sankah (3 ponovitve, 5 do 8 s, odmor med ponovitvami 2,5 min). Re- zultati so pokazali, da ogrevanje z dodanimi poskoki izboljša kakovost tandemske stoje 12 minut po ogrevanju, medtem ko dodana izometrična naprezanja povzročijo poslabšanje ravnotežja. Poskoke kot potenciacijsko aktivnost je smisel- no vključiti pred vadbo ravnotežja, še posebej takrat, ko za ogrevanje izvajamo nizkointenzivne ciklične obremenitve. Ključne besede: ravnotežje, tandemska stoja, post-aktivacijska potenciacija. Katja Čop, Katja Tomažin Učinek nalog, ki kratkotrajno izboljšajo delovanje živčno mišičnega sistema na ravnotežje 204 „Uvod Vadba ravnotežja ima pomembno vlogo za razvoj ravnotežja v vseh življenjskih obdo- bjih posameznika (Brachman idr., 2017). V starosti z njo znižamo tveganje za padce in z njimi povezane poškodbe mišično skele- tnega sistema (Kiss, Schendler in Muehlba- uer, 2018). Pri mlajših starostnih kategorijah pa to vadbo pogosto uporabljamo tudi za preprečevanje zvinov gležnja ter preo- bremenitev mišic, kit ter ligamentov (Eils, Schröter, Schröder in Gerss, 2010; Emery in Meeuwisse, 2010). Uporablja se tudi za po- večanje učinkovitosti drugih gibalnih na- log, npr. skokov in šprintov (Asadi, Saez de Villarreal in Arazi, 2015). Pomemben vidik ki- neziološke znanosti je tudi postavljanje no- vih bolj učinkovitih vadbenih protokolov za razvoj ravnotežja. Del vsakega vadbenega protokola je tudi ogrevanje. Kljub temu da so učinki številnih protokolov ogrevanja na mišični in živčni sistem že raziskani (McGo- wan, Pyne, Thompson in Rattray, 2015), pa njihovi učinki na nadzor in upravljanje drže in ravnotežja še vedno niso dovolj poznani. Ogrevanje najpogosteje vključuje izvajanje nizkointenzivne aktivnosti (60–70 % najve- čjega privzema kisika), ki ji sledijo dinamič- ne raztezne vaje v kombinaciji s kratkimi, visoko in/ali najbolj intenzivnimi mišičnimi naprezanji (McGowan idr., 2015). Različna kratkotrajna (do ∼5s) najbolj intenzivna mi- šična naprezanja povzročijo akutno izbolj- šanje delovanja živčno-mišičnega sistema ali post-aktivacijsko mišično potenciacijo (PAP) (Seitz in Haff, 2015). Post-aktivacijska potenciacija (PAP) je fenomen, pri katerem pride do izboljšanja mehanske učinkovi- tosti mišice zaradi njene predhodne akti- vacije (Robbins, 2005; Hodgson, Docherty in Robbins, 2005). Večja mehanska učinko- vitost se pokaže v višjem prirastku sile in višji največji sili (Lorenz, 2011) zaradi izbolj- šanja (i) živčnih mehanizmov, med katere uvrščamo izboljšanje prenosa akcijskega potenciala preko motorične ploščice, višjo frekvenco in amplitudo akcijskih potencia- lov ter višjo občutljivost mišičnega vretena in (ii) mišičnih mehanizmov, med katere pa uvrščamo večje število in moč vezi prečnih mostičkov. Kratkotrajno izboljšanje delo- vanja živčno-mišičnega sistema, tj. post- -aktivacijska potenciacija, se pojavlja po največjem, izometričnem, koncentričnem in ekscentrično-koncentričnem mišičnem naprezanju. Metaanaliza, ki je preverjala potenciacijske učinke različnih vrst mišič- nih naprezanj na izvedbo šprintov, skokov in metov, kaže, da se balistične gibalne naloge najbolj izboljšajo po predhodno izvedenem ekscentrično-koncentričnem naprezanju (moč učinka = 0,47), medtem ko je učinkovitost največjih in submaksi- malnih koncentričnih naprezanj (moč učin- ka = 0,41 in 0,19) ter največjih izometričnih naprezanj (moč učinka = -0,09) manjša (Se- itz in Haff, 2015). Večji učinek ekscentrično- -koncentričnega naprezanja na balistične gibe avtorji pripišejo predvsem povečani aktivaciji hitrih motoričnih enot (Desmedt in Godaux, 1977). Učinkovitejše delovanje živčno-mišičnih mehanizmov pa ni po- membno samo za večji prirastek in večjo silo, tj. izboljšanje šprintov, skokov in metov, temveč tudi za učinkovitejše upravljanje drže in ravnotežja, tj. izvedbo ravnotežnih nalog. Raziskave kažejo, da kratkotrajna mišična naprezanja, ki ne povzročijo utrujanja, aku- tno izboljšajo tudi ravnotežno nalogo (Bur- det, Vuillerme in Rougier, 2011). Natančneje, Burdet idr. (2011) so pokazali, da se je v an- tero-posteriorni (AP) smeri upravljanje drže in ravnotežja med bilateralno stojo izbolj- šalo, če so posamezniki prej izvedli deset ponovitev unilateralne stoje. Avtorji razlo- ge pripisujejo večji občutljivosti mišičnega vretena in golgijevega kitnega organa zara- di predhodne mišične aktivacije med uni- lateralno stojo (Burdet idr., 2011). Povečana občutljivost mišičnega vretena lahko nasta- ne zaradi ko-aktivacije alfa in gama moto- ričnih nevronov, ki nastopi med mišičnim naprezanjem (Vallbo, 1971). Zaradi aktiva- cije gama-motoričnih nevronov se poveča tudi mišični tonus (Burdet idr., 2011). Večja občutljivost proprioceptorjev pa omogoča tudi boljšo centralno integracijo senzornih informacij (Bartlet in Warren, 2002; Bouët in Gahé, 2000, Kim, Lee in Roh, 2015). Vsi na- šteti dejavniki tako izboljšajo centralne in periferne mehanizme upravljanja gibanja med ravnotežnimi nalogami. Vendar je tu potrebno poudariti, da učinki različnih mišičnih naprezanj, ki povzročijo PAP, na kakovost izvedbe ravnotežnih na- log še niso bili raziskani. Raziskave so že po- kazale, da vrsta predhodnega mišičnega naprezanja določa, v kolikšni meri bo prišlo do kratkotrajnega izboljšanja produkcije sile med eksplozivnimi nalogami (Tsolakis, Bogdanis in Nikolaou, 2011; Seitz in Haff, 2015). Ekscentrično-koncentrično mišično naprezanje je pokazalo večji post-aktiva- cijski potencial kot izometrično mišično naprezanje. Eden izmed razlogov za večji post-aktivacijski potencial ekscentrično- -koncentričnega naprezanja v primerjavi z izometričnim je povečana občutljivosti mišičnega vretena (Komi in Bosco, 1978). Predpostavimo lahko, da ekscentrično- -koncentrično naprezanje zaradi povečane občutljivosti mišičnega vretena, aktivacije hitrih motoričnih enot in večje mehanske učinkovitosti, akutno izboljša tudi rav- notežno nalogo. Zato smo s to raziskavo želeli ugotoviti: (i) ali ogrevanje z dodano potenciacijsko nalogo izboljša ravnotežje ter (ii) ali je izboljšanje ravnotežja odvisno od tipa prevladujočega naprezanja med izvedbo te naloge (izometrično vs. ekscen- trično-koncentrično naprezanje). Pogosto uporabljen test ravnotežja je tandemska stoja (Hile, Brach, Perera in Wert, 2012). Tandemska stoja je zahtevna ravnotežna naloga, saj so meje stabilnosti v frontalni ravnini precej ozke zaradi posebne posta- vitve stopal v ravni liniji, kjer se peta spre- dnje noge dotika prstov zadnje noge. Ta- kšna postavitev stopal poveča zahtevnost ravnotežne naloge predvsem v frontalni ravnini (Goodworth in Peterka, 2010). Na osnovi izsledkov zgoraj opisanih raziskav predpostavljamo, da naloge, ki povzročijo akutno izboljšanje delovanja živčno mišič- nega sistema (PAP) izboljšajo tudi kakovost tandemske stoje ter da bo izboljšanje večje po ekscentrično-koncentričnem kot po izo- metričnem naprezanju. „Metode Preizkušanci V raziskavo je bilo vključenih 17 preizkušan- cev, 9 moških in 8 žensk. Povprečna starost merjencev je bila 29 ± 6,8 let, povprečna višina 175,8 ± 8 cm in povprečna telesna masa 73,2 ± 10 kg. Vsi so bili v času izvedbe eksperimenta zdravi in brez mišično-skele- tnih poškodb. Pred eksperimentom so bili seznanjeni z morebitnimi tveganji in po- tekom meritev. Prav tako so pred izvedbo podpisali informirano privolitev. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Hel- siško-Tokijsko deklaracijo. Potek eksperimenta Eksperiment je potekal v Kineziološkem laboratoriju Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Pred začetkom eksperimenta so preizkušanci opravili uvodne meritve, kjer so izvedli osem ponovitev tandemske stoje z zaprtimi očmi. S tem smo zmanjšali vpliv učenja na rezultate eksperimenta. Uvodni meritvi je sledil glavni del eksperimenta, ki so ga preizkušanci opravili v treh delih. V vsakem delu so opravili izbrano ogrevanje raziskovalna dejavnost 205 (i) ogrevanje BREZ, kjer po splošnem ogre- vanju (opisano spodaj) preizkušanci niso izvedli dodanih potenciacijskih nalog, (ii) ogrevanje EKS-KON, kjer so preizkušanci po splošnem ogrevanju, enako kot pri BREZ, izvedli poskoke pred tandemsko stojo in (iii) ogrevanje IZOM, kjer so preizkušanci po splošnem ogrevanju, enako kot pri BREZ, izvedli največji izometrični potisk z noga- mi. Vrstni red izvedbe ogrevanj je bil izbran naključno. Vsako ogrevanje je na začetku pred ravnotežno nalogo vključevalo tudi standardizirano stopanje na klopco (visoko 20 cm, frekvenca stopanja je bila 0,5 Hz), ki je trajalo 6 minut. Intenzivnost stopanja je bila med 60 in 65 % največje frekvence srčnega utripa (FSU), kar je za ogrevanje BREZ znašalo v povprečju 122,0 ± 8,1 udar- cev na minuto, za ogrevanje IZOM 121,3 ± 6,1 udarcev na minuto, za ogrevanje EKS- -KON pa 121,3 ± 7,6 udarcev na minuto. Takoj za stopanjem so merjenci začeli z izometričnim iztegom nog na nožni preši (IZOM) ali s poskoki (EKS-KON), odvisno od izbranega ogrevanja. Pri ogrevanju BREZ pa so preizkušanci po stopanju na klopco prosto hodili po laboratoriju (5 minut). Pri ogrevanju EKS-KON so preizkušanci izvedli 3 × 6 poskokov tipa »hop«. To pomeni, da je izvedba temeljila na čim krajšem času odriva in čim večji višini skoka. Vsi poskoki so bili izvedeni brez zamaha, in sicer z ro- kami v bokih. Odmor med serijami so bili 2,5 minute. Pri ogrevanju IZOM so izvedli 3 največje izometrične iztege z nogami. Po- tisk so izvajali na sankah s kotom v kolenih in kolkih 90°. Trajanje največjega potiska je bilo od 5 do 8 s. Odmor med potiski je bil 2,5 minute. Ravnotežna naloga je bila tandemska stoja, ki so jo preizkušanci izvajali pred ogreva- njem in po njem v treh časovnih točkah, in sicer 0,5 min [PO (0,5 min)], 6 min [PO (6 min)] in 12 min [PO (12 min)] po zadnji nalogi v ogrevanju ne glede na protokol. Pred izvedbo ogrevanja so merjenci izvedli dve ponovitvi tandemske stoje. Po ogreva- nju BREZ, EKS-KON in IZOM pa smo v isti časovni točki izvajali samo eno ponovitev [PO (0,5 min), PO (6 min), PO (12 min)]. Tandemska stoja Preizkušanci so tandemsko stojo izvajali na pritiskovni plošči dimenzije 1200 x 600 x 100 mm, tipa 9287 (Kristler, Winterhur, Švica), s katero smo merili nihanja oprije- mališča sile reakcije podlage (OSRP). Pre- izkušanci so tandemsko stojo izvajali bosi, desna noga je bila spredaj in leva zadaj, pr- sti leve noge in peta desne noge so se do- tikali. Roke so bile prekrižane na prsih, oči so bile zaprte. Ena ponovitev tandemske stoje je trajala eno minuto. Pred ogreva- njem so preizkušanci izvedli dve ponovitvi, po ogrevanju pa so preizkušanci v vsaki ča- sovni točki izvedli eno ponovitev. Za posa- mezno meritev smo med tandemsko stojo izračunali: (i) povprečno hitrost nihanja oprijemališča sile reakcije podlage (OSRP), (ii) povprečno amplitudo nihanja OSRP v sagitalni ravnini (antero-posteriorni smeri) in (iii) povprečno amplitudo nihanja OSRP v frontalni ravnini (medio-lateralni smeri). Podatke smo zajeli in analizirali s progra- mom za zajemanje in analizo podatkov ARS (S2P, Ljubljana, Slovenija). Za statistično analizo smo uporabili povprečne vrednosti izbranih spremenljivk prvih dveh ponovi- tev (PRED). Statistična analiza Za vse spremenljivke je bila izračunana osnovna statistika in preverjena normal- nost porazdelitve s Kolmogorov-Smirnov testom. Za ugotavljanje razlik v izbranih spremenljivkah je bila uporabljena analiza variance za ponavljajoče meritve z dvema faktorjema (čas × ogrevanje). Prvi faktor je imel štiri nivoje [PRED, PO (0,5 min), PO (6 min) in PO (12 MIN)] drugi faktor je imel tri nivoje (BREZ, IZOM, EKS-KON). V primeru statistično značilnih faktorjev in/ali njune interakcije je bil uporabljen post-hoc test z LSD kriterijem. Z njim smo testirali razli- ke med posameznimi časovnimi točkami pred in po istem ogrevanju ter razlike med ogrevanji v istih časovnih točkah. Dvostran- ska meja statistične značilnosti je bila spre- jeta pri 5 % napaki alfa. Za statistično obde- lavo podatkov je bila uporabljena Statistica (Statistica 10, StatSoft, ZDA). „Rezultati Pri hitrosti OSPR smo ugotovili statistično značilna vpliva časa (F 3,48 = 5,5; p < 0,01) in interakcije časa × ogrevanja (F 6,96 = 2,4; p < 0,05), medtem ko vpliv ogrevanja (F 2,32 = 0,3; p > 0,05) ni bil statistično značilen. Natančneje, 0,5 min PO ogrevanje IZOM in BREZ povečata hitrost OSRP za 8,2 ± 20,8 % (P < 0,05) in 16,9 ± 16,7 % (P < 0,01), med- tem ko se v isti časovni točki hitrost OSRP po EKS-KON ne spremeni statistično značil- no (Tabela 1, Slika 1A). Sprememba po EKS- -KON je bila statistično značilno manjša (P < 0,01) kot po IZOM (Tabela 1, Slika 1A). V drugi časovni točki, tj. šest minut PO, nobe- no izmed ogrevanj ni povzročilo statistično značilnih sprememb v hitrosti OSRP med tandemsko stojo (Tabela 1, Slika 1A). Dva- najst minut po koncu ogrevanja EKS-KON pa se hitrost OSRP zmanjša (-6,4 ± 16,3 %; P < 0,01), medtem ko se po ogrevanjih BREZ in IZOM hitrost OSRP ne spremeni statistič- no značilno (Tabela 1, Slika 1A). Pri povprečni amplitudo nihanja OSRP v AP smeri med tandemsko stojo smo izračunali Tabela 1 Povprečne hitrosti in amplitude nihanja oprijemališča sile reakcije podlage (OSRP) med tan- demsko stojo z zaprtimi očmi. ČAS BREZ EKS-KON IZOM Hitrost OSRP (mm/s) PRED 50,0 ± 12,7 54,6 ± 10,9 50,9 ± 12,5 PO (0,5 min) 55,0 ± 12,7 53,2 ± 14,2 59,3 ± 17,1 PO (6 min) 51,2 ± 15,0 51,3 ± 14,9 52,7 ± 12,3 PO (12 min) 52,0 ± 13,3 48,4 ± 11,0 50,2 ± 10,5 Amplituda OSRP v AP PRED 43,5 ± 1,5 50,9 ± 2,2 45,4 ± 1,8 PO (0,5 min) 51,6 ± 2,0 45,5 ± 1,6 53,1 ± 2,8 PO (6 min) 46,7 ± 1,9 44,5 ± 2,1 45,3 ± 1,7 PO (12 min) 46,4 ± 1,7 38,4 ± 1,1 41,9 ± 1,6 Amplituda OSRP v ML PRED 10,6 ± 3,9 11,5 ± 3,3 10,5 ± 3,0 PO (0,5 min) 11,0 ± 3,4 10,7 ± 3,4 12,1 ± 3,8 PO (6 min) 10,5 ± 3,9 10,4 ± 3,5 10,7 ± 2,9 PO (12 min) 10,8 ± 4,0 9,9 ± 3,3 10,0 ± 2,7 Opomba. PRED – pred ogrevanjem, PO – po ogrevanju, AP – antero-posteriorno (nihanje v sagitalni ravnini), ML – medialno-lateralno (nihanje v frontalni ravnini), BREZ – ogrevanje brez dodanih po- tenciacijskih nalog, IZOM – ogrevanje z dodanimi izometričnimi iztegi nog, EKS-KON – ogrevanje z dodanimi poskoki. 206 statistično značilen vpliv časa (F 3,48 = 3,8; p < 0,05), medtem ko sta bila vpliva ogreva- nja in interakcije časa × ogrevanja statistič- no neznačilna (ogrevanje; F 2,32 = 0,4; p > 0,05, čas × ogrevanje; F 6,96 = 1,8; p > 0,05). Natančneje, 0,5 min PO ogrevanju, IZOM in BREZ povečata amplitudo OSRP v AP smeri za 18,5 ± 49,7 % (P < 0,05) in 20,4 ± 30,9 % (P = 0,054), medtem ko se v isti časovni toč- ki amplituda OSRP v AP smeri po ogrevanju EKS-KON ne spremeni statistično značilno (Tabela 1, Slika 1B). Ne glede na vrsto ogre- vanja lahko povzamemo, da se šest minut po koncu ogrevanj amplituda OSRP v AP smeri ne spremeni statistično značilno (Ta- bela 1, Slika 1B). Dvanajst minut po koncu ogrevanja EKS-KON pa se amplituda OSRP v AP zmanjša za 14,4 ± 23,4 % (P < 0,01), medtem ko se njena vrednost po BREZ in IZOM ne spremeni statistično značilno (Ta- bela 1, Slika 1B). Tudi primerjava povprečne amplitude ni- hanja OSRP v ML smeri je pokazala na sta- tistično značilen vpliv časa (F 3,48 = 4,2; p < 0,05) in interakcije časa × ogrevanja (F 6,96 = 2,4; p < 0,05), medtem ko vpliv ogrevanja (F 2,32 = 0,1; p > 0,05) ni bil statistično znači- len. V prvi časovni točki po ogrevanju, 0,5 min PO ogrevanju, IZOM poveča amplitu- do OSRP v ML smeri za 14,6 ± 17,04 % (P < 0,05), medtem ko ogrevanja BREZ in EKS- -KON amplitude OSRP v ML smeri ne spre- menita statistično značilno (Tabela 1, Slika 1C). Šest minut po koncu nismo izračunali statistično značilnih sprememb v amplitudi OSRP v ML smeri po vseh treh protokolih (Tabela 1, Slika 1C). Dvanajst minut po kon- cu ogrevanja z EKS-KON pa se amplituda OSRP zmanjša (-5,0 ± 18,9 %; P < 0,01), med- tem ko se po BREZ in IZOM ne spremeni statistično značilno (Tabela 1, Slika 1C). „Razprava Cilja raziskave sta bila dva: (i) ugotoviti, ali ogrevanje z dodano potenciacijsko nalo- go izboljša ravnotežje ter (ii) ugotoviti, ali je izboljšanje ravnotežja odvisno od vrste prevladujočega naprezanja med izvedbo te naloge (izometrično vs. ekscentrično- -koncentrično naprezanje). Rezultati so pokazali, da ogrevanje, kjer po nizko-inten- zivnem stopanju dodamo poskoke (tj., eks- centrično-koncentrično naprezanje), lahko zmanjša hitrost in amplitudo nihanja OSRP med tandemsko stojo 12 minut po njego- vem koncu. Ogrevanje BREZ (samo nizko intenzivno stopanje) in ogrevanje IZOM pa povzročita povišanje hitrosti in amplitude Slika 1. Relativne spremembe parametrov oprijemališča sile reakcije podlage (OSRP) po ogrevanjih (v % glede na vrednost pred ogrevanjem). BREZ – ogrevanje brez dodanih potenciacijskih nalog, EKS- -KON – ogrevanje z dodanimi poskoki, IZOM – ogrevanje z dodanimi največjimi izometričnimi iztegi nog. Zvezdice označujejo statistično značilno razliko pred in po ogrevanju (**P < 0,01; *P < 0,05). Lestve označujejo statistično značilno razliko v primerjavi z EKS-KON ogrevanjem (##P < 0,01; #P < 0,05). P = 0,054 označuje razliko pred in po ogrevanju, ki je na meji statistične značilnosti. raziskovalna dejavnost 207 nihanja OSRP (Slika 1) med tandemsko sto- jo z zaprtimi očmi, kar pomeni poslabšanje ravnotežja. Trend poslabšanja kakovosti izvedbe po BREZ in IZOM pa je izzvenel v zadnjih dveh spremljanih časovnih točkah (6 in 12 minut po koncu ogrevanja; Slika 1). Rezultati naše študije se nekoliko razliku- jejo od rezultatov podobne študije, ki je preverjala spremembe unilateralne stoje po kolesarjenju (12 min, prvih pet minut pri FSU ∼130 ud/min, ∼150 ud/min drugih pet minut in ∼170 ud/min zadnji dve minu- ti) (Paillard, Kadri, Nouar in Noé, 2018). V tej študiji so ugotovili, da je kolesarjenje stati- stično značilno znižalo hitrost OSRP med unilateralno stojo (desne in leve noge), v frontalni in sagitalni ravnini, in sicer 10 ter 15 minut po koncu aktivnosti, medtem ko takoj po kolesarjenju ni prišlo do statistič- no značilnih razlik. Največja razlika med študijama se tako pojavi takoj po koncu ogrevanja, kjer sta oba protokola IZOM in BREZ celo poslabšala kakovost izvedbe tan- demske stoje z zaprtimi očmi, medtem ko kolesarjenje ni povzročilo statistično značil- nih razlik. Razlogov je lahko več. Prvi razlog je lahko razlika v intenzivnosti med stopa- njem in kolesarjenjem. Podroben pregled eksperimentalnega protokola obeh študij pokaže, da je bila naša aerobna ciklična aktivnost krajša in najverjetneje nekoliko manj intenzivna, saj je trajala 6 minut in z nižjo absolutno frekvenco srčnega utripa (FSU) (∼120 ud/min). Neposredna primerjava intenzivnosti sicer ni možna, ker Paillard idr. (2018) ne navajajo relativne intenzivnosti (delež frekvence srč- nega utripa od največje). Lahko pa predpo- stavimo, da krajši čas stopanja v primerjavi s kolesarjenjem, verjetno ni bil dovolj za podoben metabolni odziv, dvig mišične temperature in enako aktivacijo central- nega, perifernega in živčnega sistema, ki bi povzročil podoben odziv kot v študiji Paillard idr. (2018). Potrebno je poudariti, da se kakovost ravnotežja (hitrost in pov- prečna amplituda v AP smeri) 0,5 min PO IZOM in BREZ celo poslabša zaradi more- bitne aktivacije respiratornih mišic in srčne mišice (Paillard idr., 2018), ki povečajo niha- nje trupa (Conforto, Schmid, Camomilla, D’̧ ¸¸¸Alessio in Cappozzo, 2001). Znano je, da izometrična naprezanja zaradi aktivacije velikega števila prečnih mostičk- ov ugodno vplivajo na fosforilacijo lahkih verig miozina ter povzročijo tudi spre- membe v mišični arhitekturi (Dauchateau in Hainaut, 1984), kar posledično privede do učinkovitejše produkcije mišične sile. Vendar rezultati naše študije nakazujejo, da se je kakovost izvedbe tandemske stoje po ogrevanju IZOM najbolj poslabšala. Stati- stično značilne razlike v nihanju OSPR med tandemsko stojo pa se pojavijo, ko primer- jamo IZOM in EKS-KON ogrevanje (Slika 1A in C). Medtem ko ogrevanje IZOM poveča hitrost in amplitudo nihanja OSRP 0,5 min PO, se v isti časovni točki po ogrevanju EKS-KON le-ta ne spremeni statistično značilno oz. se 12 min po koncu ogrevanja celo zmanjša. Najverjetneje obe naprezanji povzročita utrujenost, saj že kratko-trajne mišične aktivacije poleg izboljšanega de- lovanja živčno-mišičnega sistema (post- -aktivacijske potenciacije) povzročijo tudi procese poslabšanja živčno-mišičnega de- lovanja (utrujenost) (Rassier in Macintosh, 2000). Vendar je utrujenost zaradi večjega potenciacijskega potenciala pri EKS-KON manj izražena, zato takoj PO koncu ogre- vanja ne pride do statistično značilnih sprememb v hitrosti in amplitudi OSRP. Po dovolj dolgem počitku pa morebitna utru- jenost izzveni, in se pokaže potenciacija, zato se 12 min po koncu EKS-KON ogreva- nja hitrost in amplituda nihanja OSPR med tandemsko stojo z zaprtimi očmi zmanjša- ta. Na drugi strani ogrevanje IZOM nima tako velikega potenciacijskega potenciala, tako da po ogrevanju IZOM prevladujejo procesi utrujenosti, kar povzroči višjo hi- trost in amplitudo nihanja OSRP v vseh ča- sovnih točkah (tj. 0,5 min, 6 min in 12 min). Tudi druge raziskave so že pokazale, da je 5 do 60 s po koncu izometričnega napre- zanja prišlo do zmanjšanja nivoja aktivacije in do slabšega širjenja akcijskih potencialov znotraj mišičnih vlaken (Kent-Braun, 1999; Brazaitis idr., 2012). Oba omenjena procesa lahko zmanjšata prirastek mišične sile, kar je lahko vplivalo tudi na poslabšanje upra- vljanja drže in ravnotežja med tandemsko stojo v naši raziskavi. Metaanaliza Seitza in Haffa (2015) prav tako poroča, da poten- ciacijske akcije, ki so uporabljale največje izometrično naprezanje, niso izboljšale re- zultatov šprintov, skokov in metov, medtem je bila učinkovitost potenciacijskih akcij, ki so uporabljale ekscentrično-koncentrična naprezanja, večja. Najverjetneje do večje potenciacijske vloge poskokov, ki so jih preizkušanci izvajali po nizko-intenzivnem stopanju, privede izboljšana občutljivost mišičnega vretena, ki je eden izmed naj- pomembnejših proprioceptorjev. Njegova naloga je, da osrednjemu živčnemu siste- mu sporoča dolžino mišice in hitrost nje- ne spremembe. Oba dejavnika pa sta po- membna za zaznavanje odklonov težišča telesa od ravnovesne lege med tandemsko stojo z zaprtimi očmi. Večja občutljivosti mišičnega vretena po poskokih lahko na- stane zaradi večje aktivacije gama motorič- nih nevronov (Burdet idr., 2011). Raziskave tudi poročajo, da večja občutlji- vost mišičnega vretena povzroči tudi bolj- šo centralno integracijo senzornih informa- cij (Bartlet in Warren, 2002; Bouët in Gahé, 2000, Kim idr., 2015), kar najverjetneje pri- pomore k boljši izvedbi ravnotežnih nalog z zaprtimi očmi, saj se delež somatosen- zornega priliva, ki ga osrednji živčni sistem uporablja za upravljanje drže in ravnotež- ja, poveča iz 50 % na 68 % v primerjavi z deležem med tandemsko stojo z odprtimi očmi (Peterka, 2012). Tu je potrebno pouda- riti, da je do izboljšanja kakovosti izvedbe tandemske stoje, tj. manjše hitrosti in am- plitude nihanja OSRP, prišlo samo 12 minut po koncu EKS-KON ogrevanja, medtem ko takoj po koncu (0,5 min) razlike niso bile statistično značilne. Zdi se, da potenciacijo živčnih mehanizmov, tj. večjo občutljivost mišičnega vretena, prikrije večja utrujenost ali tudi aktivacija respiratornih in srčne mi- šice takoj po koncu EKS-KON, ki pa posto- poma izzveni 12 min po koncu ogrevanja. Pomembni omejitvi študije sta dve. Prva je povezana z zahtevnostjo tandemske stoje, ker je v veliki meri odvisna od individualnih lastnosti in sposobnosti, zato predstavlja tandemska stoja za vsakega različno sto- pnjo intenzivnosti. Druga je stopnja tre- niranosti preizkušancev. Pri bolj treniranih preizkušancih (na področju moči) se učinki post-aktivacijske potenciacije bolj izražajo kot pri netreniranih. „Zaključek Na osnovi rezultatov naše študije lahko predlagamo, da je pred ravnotežno vadbo smiselno vključiti poskoke oz. ekscentrič- no-koncentrično naprezanje kot potenci- acijsko aktivnost, še posebej takrat, kadar pred vadbo ravnotežja izvajamo ciklične oz. kratkotrajne nižje intenzivne obreme- nitve. „Literatura 1. Asadi, A, Saez de Villarreal, E. in Arazi, H. (2015). The Effects of Plyometric Type Ne- uromuscular Training on Postural Control Performance of Male Team Basketball Pla- yers. The Journal of Strength and Conditioning Research, 29(7), 1870–1875. 208 2. Bartlet, M. in Warren, P. (2002). Effect of war- ming up on knee proprioception before sporting activity. British Journal of Sports Me- dicine, 36(2), 132–134. 3. Bouët, V. in Gahé, Y. (2000). Muscular exerci- se improves knee position sense in humans. Neuroscience Letters, 289(4), 143–146. 4. Brachman, A., Kamieniarz, A., Michalska, J., Pawtowski, M., Stomka, K. J. in Juras, G. (2017). Balance training programs in athletes - a sy- stematic review, Journal of Human Kinetics, 58, 45–64. 5. Brazaitis, M., Skurvydas, A., Pukėnas, K., Daniuseviciūtė, L., Mickevicienė, D. in Solia- nik, R. (2012). The effect of temperature on amount and structure of motor variability during 2-minute maximum voluntary con- traction. Muscle Nerve, 46(5), 799–809. 6. Burdet, C., Vuillerme, N. in Rougier, P. R. (2011). How performing a repetitive one-legged stance modifies two-legged postural con- trol. The Journal of Strength and Conditioning Research, 25(10), 2911–2918. 7. Conforto, S., Schmid, M., Camomilla, V., D’Alessio, T. in Cappozzo, A. (2001). He- modynamics as a possible internal mecha- nical disturbance to balance. Gait & Posture, 14(1), 28–35. 8. Dauchateau, J. in Hainaut, K. (1984). Isome- tric or dynamic training: differential effects on mechanical properties of a human mu- scle. Journal of applied physiology: respiratory, environmental and exercise physiology, 56(2), 296–301. 9. Desmedt, J., E. in Godaux, E. (1977). Ballistic contractions in man: characteristic recru- itment pattern of single motor units of the tibialis anterior muscle. The Journal of Physio- logy, 264(3), 673–693. 10. Eils, E., Schröter, R., Schröder, M. in Gerss, J. (2010). Multistation proprioceptive exercise program prevents ankle injuries in basket- ball. Medicine & Science in Sports & Exercise, 42(11), 2098–2105. 11. Emery, C. A in Meeuwisse, W. H. (2010). The effectiveness of a neuromuscular prevention strategy to reduce injuries in youth soccer: a cluster-randomised controlled trial. British Journal of Sports Medicine, 44(8), 555–562. 12. Goodworth, A. D. in Peterka, R. J. (2010). In- fluence of stance width on frontal plane po- stural dynamics and coordination in human balance control. Journal of Neurophysiology 104(2), 1103–1118. 13. Hile, E. S., Brach, J. S., Perera, S. in Wert, D. M. (2012). Interpreting the need for initial support to perform tandem stance tests of balance. Physical therapy, 92(10), 1316–1328. 14. Hodgson, M., Docherty, D. in Robbins, D. (2005). Post-activation potentiation: under- lying physiology and implications for motor performance. Sports Medicine, 35(7), 585–595. 15. Kent-Braun, J. A. (1999). Central and pe- ripheral contributions to muscle fatigue in humans during sustained maximal effort. European Journal of Applied Physiology and Occupational Physiology, 80(1), 57–63. 16. Kim, Y. D., Lee, K. B. in Roh, H. L. (2015). Imme- diate effects of the activation of the affected lower limb on the balance and trunk mobi- lity of hemiplegic stroke patients. Journal of Physical Therapy Science, 27(5), 1555–1557. 17. Kiss, R., Schedler, S. in Muehlbauer, T. (2018). Associations Between Types of Balance Per- formance in Healthy Individuals Across the Lifespan: A Systematic Review and Meta- -Analysis. Frontiers in Physiology, 9 (1366). 18. Komi, P. V. in Bosco, C. (1978). Utilization of stored elastic energy in leg extensor muscles by men and women. Medicine and Science in Sports, 10, 261–265. 19. Lorenz, D. (2011). Postactivation potentiati- on: an introduction. International Journal of Sports Physical Therapy, 6(3), 234–240. 20. McGowan, C. J., Pyne, D. B., Thompson, K. G. in Rattray, B. (2015). Warm-Up Strategies for Sport and Exercise: Mechanisms and Appli- cations. Sports Medicine, 45(11), 1523–1546. 21. Paillard, T., Kadri, M. A., Nouar, M. B. in Noé, F. (2018). Warm-up Optimizes Postural Control but Requires Some Minutes of Recovery. The Journal of Strength and Conditioning Research, 32(10), 2725–2729. 22. Peterka, R. J. (2002). Sensorimotor integra- tion in human postural control - senzorna integracija. Journal of Neurophysiology, 88(3), 1097–1118. 23. Rassier, D. E., in Macintosh, B. R. (2000). Coexi- stence of potentiation and fatigue in skeletal muscle. Brazilian Journal of Medical and Biolo- gical Research, 33(5), 499–508. 24. Robbins, D. W. (2005). Postactivation poten- tiation and its practical applicability: a brief review. The Journal of Strength and Conditio- ning Research, 19(2), 453–458. 25. Seitz, L. B. in Haff, G. G. (2015). Factors Modu- lating Post-Activation Potentiation of Jump, Sprint, Throw, and Upper-Body Ballistic Per- formances: A Systematic Review with Meta- -Analysis. Sports Medicine, 46(2), 231–240. 26. Tsolakis, C., Bogdanis, G.C., Nikolaou, A. in Zacharogiannis, E. (2011). Influence of type of muscle contraction and gender on po- stactivation potentiation of upper and lower limb explosive performance in elite fencers. Journal of Sports Science and Medicine, 10(3), 577–83. 27. Vallbo, AB. (1971). Muscle spindle response at the onset of isometric voluntary contrac- tions in man. Time difference between fusi- motor and skeletomotor effects. The Journal of Physiology, 218(2), 405–31. Katja Čop Waldorfska šola Ljubljana Streliška 12, 1000 Ljubljana katja.cop@waldorf.si