Glasile
Leto XV.
Poštnina pavšalirana. ¥
V Ljubljani, 23. junija 1920.
eecesceuvR	twaKw?r«v*oaB»it«
Izhaja vsako sredo In soboto. Posamezne itevilke 1 K, mesežno 8 K. • Uredništvo In uprava lista Je v Ljubljani, Krekov trg St. 10.
Marx in Engels
Proletarci vseh dežel, združite sel
.avske stranke Jugoslavije (komunistov)
Proletarijatu balkansko-podonavskih dežel!
KomunistKnim strankam in organizacijam Bolgarske, Romunije, Jugoslavije, GrSke in Turike I
Sodrugi delavci in komunisti!
Tretja Komunistična Internacionala z radostjo pozdravlja komunistični pokret v balkanskih deželah. Sijajna zmaga bolgarske komunistične stranke pri volitvah v sobranje, velike delavske demonstracije, ki se v zadnjem -času pojavljajo po vsi Bolgarski in se često končujejo s krvavimi spopadi z vojsko, val gospodarskih in političnih štrajkov v Rumu-niji, ki traja cela leta, krvava demonstracija bukareškega proletarijata v decembru 1918. leta, ki se je končala z umoritvijo devetih delavcev, zunanja priključitev jugoslovanskega proletarijata Tretji Komunistični Internacijo-nali — vsi ti dogodki jasno pričajo o revolucionarni orijentaciji balkanskega proletarijata, ki izraža voljo, da gre po stopinjah ruskega in madžarskega — k diktaturi in upostavljenju sovjetske oblasti. Popolen poraz ruskih kontrarevolucijonarjev, ujetje Kolčaka, popolno uničenje Judeničeve vojske, poraz Denikina, približanje rusko-ukrajinske rdeče armade Odesi in Dnjestru, polet revolucijo-narnega pokreta v Nemčiji in razpadanje, ki se vedno bolj javlja v vrstah kapitalističnih držav — vse to je nov podkrep razvoju proletarskega komunističnega pokreta na balkanskem polotoku. Zmaga mora biti na strani komunistov. Ta misel mora ležati globoko v zavesti ne samo proletarijata, ampak tudi kmetiških mas balkanskih držav. Radi tega morajo komunistične stranke in organizacije balkansko-podonavskih držav razpršiti vse zmote, ki jih skušajo nasprotniki osvobojenja delavcev in kmetov razširiti o našem programu. V prvi vrsti je treba ovreči njihov omiljeni argument, češ, da je balkanskim državam radi njihove zaostalosti usojeno, da ostanejo brez proletarske revolucije. Tem razširjenim argumentom morajo balkanske komunistične stranke postaviti nasproti— analizo politično-ekonomskih odnošajev, ki so bili ustvarjeni med vojno in po njej, odnošajev, ki z odločno jasnostjo kažejo:1 da za delavske mase balkansko-podonavskih držav ni in ne more biti drugega izhoda iz njihovega nepojmljivo težkega položaja kot proletarska revolucija. Program in metode borbe, ki jih je s težkimi in krvavimi izkušnjami skoval ruski proleta-rijat v teku svoje triletne revolucije — Čisto odgovarjajo interesom proletarskih mas v vseh državah, tudi v balkansko-podonavskih. Po svojem zemljepisnem in gospodarskem položaju so baikansko-podonavske države že davno v območju interesov imperijalističnih držav. Stremljenje caristične in kapitalistične V Rusije k Sredozemskem morju, imperialistične Avstrije in Nemčije k obalam Egejskega morja, k Mali Aziji in Mezopotamiji, boj Anglije, Francije in Italije radi nadvlade nad Sredozemskim morjem, v Egiptu ter Mezopotamiji — vse to se je križalo, spopadalo na balkanskem polotoku, ki je centralni vozel potov, ki vodijo na jug in k bližnjemu in daljnemu vzhodu. Krvava borba med imperijalističnimi razbojniki radi nadvlade na Balkanu je trajala že veke. Kakor hitro so oni sami onemogli in izčrpali, so prenehali vojevati, tedaj so se spremenili balkanski vladajoči razredi v njihove agente in nadaljevali to vojno med seboj.
Zadnja velika imperijalistična vojna se je začela na Balkanu, njena predigra je bila balkanska vojna 1912—1913, ki ni prinesla popolne zmage niti eni niti drugi skupini in k' je izzvala, da so stopile v vojno leta 1914. velike imperijalistične države radi končne reve vprašanja o gospodstvu na Balkanu, gospodstvu nad velikimi poti, ki vodijo v Azijo preko Sredozemskega morja. Da bi balkanske države pritegnili v vojno, ki so jo' vojevali, so imperijalistični gospodarji izkoristili stremljenje njihovih buržuazij za terito-
rijalnimi zavojevanji, odpirajoč jim razglede na »Veliko Bolgarsko«, »Veliko Srbijo«, »Veliko Rumunijo«. Hujskali so narod proti narodu, dajali jim denar, da se oborože, medtem ko so jemali v svojo zalogo njihova izvozna bogastva, rudnike, gozdove, surovine in jih na ta način faktično izpreminjali v svoje kolonije.
Vojna se je končala z zunanjo zmago antante. Rumunija, Srbija in Grška so dobile ogromne kose ozemlja, povečale so dvakrat ali celo trikrat svoje teritorije. Bolgarija je bila takorekoč razdeljena med svoje grabežljive sosede. Turčijo čaka popolna razdelitev, njene prebivalce usoda židovskega plemena, spremenjenje v narod brez ozemlja.
A zmagovalne balkanske države morajo plačati pokroviteljstvo antante s ceno faktičnega žrtvovanja svoje politične in ekonomske neodvisnosti. Razen desetih miljard posojil, ki so jih morale vzeti za vojevanje, se je njihov državni dolg še povečal z odgovarjajočimi deli dolgov Turčije in Avstro-Ogrske.
V strahu za usodo svojih kapitalov, svojih vrednostnih papirjev so si angleški, ameriški in francoski borzijanci izposlovali v Verzajski in Senžermenski mirovni pogodbi pravico kontrole in umešavanja v železničarske in carinske zadeve tako Ru-munije kakor Jugoslavije. Predajajoč na milost in nemilost mnogo tujcev, Bolgarov, Albancev, Madžarov, Nemcev, Ukrajincev in Rusov, rumunskemu bojarskemu razredu in razbrzdani rumunski birokraciji — je Vrhovni svet v Parizu ohranil petim velikim državam pravico, da lahko izkoristijo narodne manjšine kot sredstva pritiska proti Jugoslaviji, Rumu-niji in Grški v svrho dosege vseh gospodarskih in političnih koncesij. Sen-žermanska mirovna pogodba garantira narodnim manjšinam pravico apelacije proti narodnem zatiranju od strani jugoslovanske in rumunske buržuazije, pravico, ki za zatirane nima pomena, pač pa more v rokah velikih držav vedno služiti kot sredstvo, ki ga v svoje interese izkoristijo, kadar se jim ljubi.
V gospodarskem in političnem oziru je položaj delavskih mas v zmagovalnih državah ravno tako katastrofalen kot v premaganih. Potem ko so vsa svoja sredstva potrošile za vojno, izčrpale vse svoje gospodarske izvore, razdejale industrijo, vaško proizvajanje, so kapitalistične vlade balkansko-podonavskih držav dovedle narodne mase do osiromašenja, do popolnega izumiranja, do znižanja mezd z istočasno, kolosalno naraščajočo draginjo življenskih potrebščin in blaga. Vse to je naravno izzvalo s strani narodnih mas težnjo k odporu potom vedno večjega števila štrajkov. Nade premagane bolgarske buržoazije, ki je brez protesta predala svoja ozemlja in ljudi v tujinsko robstvo, da bo kot nemška buržoazija z ohranjenjem »miru in redu« v svoji državi s pomočjo najhujših represalij in z večnim uboganjem svete zveze imperijalističnih držav našla pri njih sodelovanje in pomoč — ravno tako kot nade Rumunije, Grške in Jugoslavije, da bodo dobile to pomoč s strani svojih zaveznikov za usluge v vojni — vse te nade so se pokazale kot varljive. Kapitalisti Anglije in Francije, ki se sami v svojem kaosu ne spoznajo, da bi vzpostavili svojo industrijo in svoj promet, nikakor ne bodo v stanju dajati kakršnokoli pomoč balkanskim državam. Nasprotno, one bodo v bodoče še bolj uporabljale te zemlje kot izvor surovin in trge za blago, ki njim ni potrebno. Ropanje balkanskih držav do gole kože, tako sovražnih kot zavezniških, se bo vršilo v bodoče s še večjo neusmiljenostjo. Boji za osvojemje rumunskih izvirov nafte med ameriškim kapitalom z ene in anglo-francoskim z druge, jasno kažejo, da
zavezniki nikakor ne mislijo pustiti rumunsko buržoazijo, da sama izkoristi svoje zmage.
Pogledi v bodočnost, ki čaka balkanske narode, v zahvalo razbojniški politiki njihovih vlad, so še hujši, kot ti v sedanjosti. Novo nacijonalno grupiranje, izvršeno po razpadu Avstro-Ogrske in propadu Bolgarije in Turčije, je zavozlalo nacijonalni problem na Balkanu še bolj kot pred vojno. Pod vlado zmagovalcev je pripadlo mnogo več tujih nacijonalnih
kmetske sirotinje v Bolgarski, Traciji in Jugoslaviji v vrste komunistične stranke bo rešilo zmago proletarijata na Balkanu. Vsak dogmatizem, tudi kadar se krije v komunistična gesla, ki odstranja kmetske mase od komunistične stranke, je škodljiv za zmago delavske in kmetske revolucije. Mnogo znamenj kaže, da je revolucija na Balkanu blizu. A ni dovolj, da balkansko-podonavski prole-tarijat vzame oblast v svoje roke. Mora jo
/fj elementov flf politika narodnega zatiranja, znati tudi obdržati. Mora se radi tega dobro
militarizma z naravno posledico, da zatirani ’ težijo k osvobojenju, ne samo da ni prestala, ampak dobiva vedno širše oblike. Proti težnji birokratsko-kapitalistične oligarhije iz Srbije za hegemonijo v državi vstajajo enako makedonski Bolgari, Albanci, Hrvati, Črnogorci in Slovenci. Proti rumunski oligarhiji se ne bodo borili samo bolgarski in turški kmetje iz Stare in Nove Dobrudže, katerih posestva ropajo rumunski bojarji, nego tudi Madžari in Nemci iz Erdelja, Rusi in Ukrajinci iz Bukovine. Proti vladavini grške trgovsko-špeku-lantske in oderuške buržuazije se bodo borili enako Albanci iz Epira, turški in bolgarski kmetje is Tracije.
Nova doba še Tiujše nacijonalistične agitacije, nacijonalnega zastrupljevanja in naci-jonalno-buržuaznih vojen preti balkansko-po-dunavskim narodom. Samo proletarijat s svojo zmago more preprečiti novo katastrofo in osvoboditi delavske in kmetske mase gospodarskega in nacijonalnega zatiranja, kateremu so jih predale domača in mednarodna buržoazija. Samo zmaga delavske in. kmetske proletarske diktature more ujediniti v eno federativno sovjetsko socijalistično balkansko-podonavsko republiko vse balkanske narode in osvoboditi jih kakor od veleposestniško-kapitalistične eksploatacije .svoje in tuje buržuazije in kolonialnega rob-stva tako od nacijonalne razdrobljenosti. Komunistična stranka je pozvana po odnošajih, da na balkanskem polotoku igra široko vlogo, kot v čisto nacijonalnih kapitalističnih državah, kjer ne obstoja nacijonalno vprašanje. K razumevanju te velike uloge komunizma na Balkanu morajo biti usmerjeni vsi napori balkanskih komunističnih strank.
V dani pripravljalni fazi socijalistične revolucije je dolžnost balkanskih komunističnih strank, da hkratu s svojim notranjim delom obrnejo najresnejšo pažnjo na jačenje medsebojnih vezi in na vzporednost akcij.
Izkušnja madžarske socijalistične republike, ki je padla radi tega, ker ni našla pomoči od strani rumunskih, jugoslovanskih in čehoslovaških delavcev, pač pa bajonete armad njihovih vlad, jasno kaže: da so delni izstopi in separatni pokreti v balkanskih deželah eventualno (lahko) pred podobno nevarnostjo. Ta nevarnost se more prepoditi samo z ustvarjenjem ene same komunistične stranke v teh deželah, ali — če tega v danem trenotku razmere ne bi dopustile f=rz ustvarjenjem enega skupnega vodilnega aparata.
Drugi odstavek iz izkušenj sovjetskih republik, ki naj si ga zelo dobro zapomnijo baikansko-podonavske komunistične stranke je tale: nujno je pritegniti v komunistični pokret poleg delavskih mas tudi široke sloje delavskega ljudstva z vasi, v prvi vrsti vaško sirotinjo, male in srednje posestnike. Zmaga in obdržanje sovjetske oblasti v Rumuniji, Bolgarski, Grški, Jugoslaviji, Turški, v vseh balkanskih državah bo zavisela od umetnosti razširjevanja vpliva komunistične stranke na kmetske mase Veliko razredno sovraštvo rumunskih, besarabskih in bukovinskih kmetov napram njihovim spahijem, sovraštvo bosanskih, macedonskih in hrvatskih kmetov napram begom, spahijem in veleposestnikom, ki so ohranili svojo oblast ravno tako, kakor so jo imeli pod Habsburžani, silno vstopanje
upoznati z izkušnjo proletarske komunistične borbe v drugih državah. Ne sme pozabiti izkušnje ruske proletarsko-kmetske revolucije, ki se je obdržala ne samo radi posebnih zgodovinskih, geografskih in političnih razmer Rusije, ampak se ima zahvaliti močni organi zacijiruske komunistične stranke, visokemu umnemu stanju in politični vzgoji organiziranega ruskega proletarijata, ki ni prenehal z revolucijonarno borbo proti carizmu desetletja, ki pa je, brez ozira na vse to, vzel oblast v svoje roke šele takrat, ko je bil pripravil maksimalne pogoje za svojo zmago, maksimalne, da to zmago obdrži. Pot k proletarski oblasti ni posejan samo z zaprekami, ampak tudi s strahotami. To bo pa mogoče samo, če bodo komunistične stranke v vseh deželah balkanskih v resnici predstavljale organizirano voljo proletarijata in če bo obstojala nad vsemi balkansko-podonavskimi komunističnimi strankami ena sama revolucionarna fronta.
Živele balkanske komunistične stranke! Živela balkansko - podonavska socijalistična sovjetska federacija! Živela svetovna federacija!
Moskva, predsednik izvrševalnaga zbora tretje internacijonale.
Kako se pripravlja angleški proletarijat na diktaturo.
O angleškem delavstvu je močno razširjeno naziranje, da je bolj konservativno kakor socijalistično. To napačno naziranje je nastalo pač vsled tega, ker polaga angleško delavstvo večjo važnost na močne strokovne organizacije kakor na politične. Toda s tem je doseglo, da predstavljajo njegove strokovne organizacije silo, ki je ni tako lahko izločiti iz gospodarskega življenja celokupnega naroda. Sedaj se je pojavilo med angleškim delavstvom novo stremljenje, ki gre v bistvu za istim ciljem kakor orjaški boj ruskega delovnega ljudstva. Pot se seveda močno razlikuje od poti ruskega proletarijata. Ta si je pridobil najprej politično moč in s trudom in požrtvovalnim delom gre sedaj za tem, da si pribori in utrdi gospodarsko moč. Angleški proletarijat gre ravno nasprotno pot: najprej hoče ustvariti gospodarski temelj za svojo politično moč v bodočnosti. Vedno jasnejše postaja proletarijatu vsega sveta, da mora izbirati za dusego enotnega cilja različna pota. S tega vidika je nadvse poučno novo stremljenje angleškega delavstva in v naslednjem podajamo opis tega stremljenja.
Angleški sodrug Fred S. Dent je priobčil v dunajski socijalistični reviji »Neue Erde« članek o novi organizaciji. Dent piše:
»Angleška cehovska zveza (»National Guilds League«) je organizacija, ki ima namen vzpostaviti družbo po načelih socializma. Njeni člani so socijalisti vseh barv, od katerih pripadajo mnogi eni izmed socialističnih strank. Zveza sama pa je skupina propagande za razredni boj in njeno glavno delo gre za tem, da ojači strokovne organizacije v razrednem bojii in da jih izgradi za orodje za diktaturo proletarijata, kadar bo ta potrebna. Kajti vsi njeni člani priznavajo, da bo diktatura najbrže potrebna in večina je mnenja, da bo potrebna direktna akcija ali celo cela vrsta direktnih
akcij, da si osvoji delavstvo moč. Cehovski socijalisti zatrjujejo, da bodo te akcije trajale le malo časa, ako bodo predpriprave temeljite in da ne bo treba uvajati kakršnegakoli terorizma.
Cehovski socijalizem temelji na neoporečnem naziranju, da ima vsak človek dvojno gospodarsko ulogo, namreč kot producent in kot konsument. Zato stremi po takšni obliki socijalistične družbe, v kateri bo obstojala dvojna, na tem dejstvu zgrajena demokracija in da bo država v svoji sedanji obliki ali sploh popolnoma izginila ali pa bo obstojala s popolnoma izpremenjeno funkcijo, namreč kot demokracija konsumentov. Kot važnejšo stran gospodarskega udejstvovanja vsakega človeka smatra cehovski socijalizem njegovo ulogo kot producent in na to polagamo največjo pažnjo. To delo olajšuje okolščina, da polaga delavska stranka (Labour Party), pri kateri je cehovska zveza včlanjeita, veliko važnost na občinske volitve in sicer zato, ker dajejo občine prvo priliko za »revolucijonarno gimnastiko« in zato, ker je bistvena strategična točka za dosego in izvrševanje politične moči ta, da dobi delavstvo v svoje roke vlado v občini.
Cehovska zveza je našla pri izvrševanju svoje naloge — pripraviti demokracijo producentov v strokovnih organizacijah ono vezano moč, ki jo je treba spraviti sedaj le v tek, da dosežemo cilj. Zato deluje neutrudljivo za tem, da združi vse delavstvo — manuelno in duševno v strokovnih organizacijah. Njen zadnji uspeh na tem polju je bil, da je ustanovila strokovno organizacijo visoko plačanih duševnih delavcev, ki so na vodilnih mestih. Mnogo napora porabimo v to, da obvarujemo strokovne organizacije pred stavkokazi. To smo dosegli tudi že do tako visoke stopinje, da na stotine sporov ne dozori do stavke, ker bi pomenjala stavka hkratu blokado podjetja od delavcev vseh strokovnih organizacij. Pred kratkim je bila stavka holandskih pristaniških delavcev in angleški delavci so pridržali vse holandske ladje v angleških lukah, ker se jih niti eden ni dotaknil z delom.
Kadar bo razredna enotnost — vsaj skoraj do popolnosti — dosežena, tedaj pride naloga, da pretvorimo delavce v industrijske zveze. To pomenja, da bodo združeni vsi mezdni delavci ene in iste industrije v eni sami obratni organizaciji (ene tovarne, ene trgovine, enega gledališča itd.) namesto, da se organizirajo po strokah in da bodo zvezane vse krajevne organizacije producentov ene in iste industrije potom centralne zveze. Za prehodno dobo bo seveda potrebno, da zveze po strokah, zlasti onih kategorij, katerim pripisuje javno mnenje višje eksistenčne po-pogoje, prenehajo. Treba jih je pripraviti do tega, da uvrste svoje člane v industrijske organizacije svojega obrata. To bo zlasti potrebno pri zdravnikih, ki delujejo kot tovarniški zdravniki, ali pri arhitektih, ki so zaposleni pri stavbnih tvrdkah.
Ena najobčutnejših slabosti delavskega razreda je njegova sedanja nezmožnost, da bi pridržal svoje duševno višje stoječe člane. Ti postajajo zagovorniki kapitalizma, ko vedno napredujejo v zahvalo za izdajstvo nad svojim razredom.. To bo treba izpreme-niti. Delavce je treba najmanj pripraviti do tega, da odrečejo delo pod delovodji, ki so bili stavkokazi v kaki splošni stavki. Toda obstati pa morajo tudi na pravici, da zavrnejo nezmožnega predstojnika in stremeti za pravico, da izvolijo sami svojega delovodjo.
Manj težkoč je od konsumentske strani. (Če govorim o »producentu« in »konsumentu«, mislim vedno eno in isto osebo). Organizacije konsumentov naj bi bile zgrajene vedno po zemljepisni legi. Vzrok za to je enostaven:
Stran 2.
RDECIPRAPOR
St. 8,
skoro gotovo je, da se bo zlagala demokracija konsumentov v bodočnosti z današnjo občino.
Pojavilo se je vprašanje, kakšna uloga bo prisojena v bodoči družbi državi. Cehovski socijalisti soglašajo z drugimi (z amarhisti, sindikalisti itd.) v tem, da je današnja država organ kapitalizma. Od teh nas loči le nazi-ranje, da ml ne verujemo na neobhodno potrebo, da uničimo državo z nasilnimi akcijami. Naš načrt gre za tem, da oropamo državo mnogih njenih sedanjih funkcij, sedanji državni stroj izgublja polagoma svojo moč in naravna posledica bo, da država polagoma sama izgine. Trenotno se poslužujemo lahko države za koristne namene s tem, da jo prisilimo, da zastopa interese konsumentov in da obravnava naravnost z delavci, organiziranimi v industriji. Hkratu morajo prisiliti delavci državo, da podružabi gotove industrije. Nasprotno pa zavračajo vsako intervencijo kapitalistične države pri sporih v privatni industriji.
Z izvedbo cehovskega socializma nam je dana možnost, da ustvarimo soliden, iz delavcev sestavljen ustroj za nadaljevanje razrednega boja. Po zmagoslavno končanem razrednem boju imamo povsem pripravljen ustroj za diktaturo, trajajočo 10—15 let. Njeno delo bo zelo olajšano, ker bodo organizirane že glavne produkcijske stroke soci-jalistične družbe že med bojem in bo mnogo že pripravljenega za odpravo mezdnega sistema«.
Politični pregled.
Za čem stremi sovjetska Rusija ? Iz
pisma, ki ga je poslal pred kratkim sovjetski ljudski komisar za zunanje zadeve Čičerin komunistom v avstrijski republiki, posnemamo sledeče: »Popolnoma zgrešena je misel, da gojimo skrite napadalne načrte, če hočemo skleniti mir z Anglijo, Francijo, Estonijo, z baltiškimi državami, s Poljsko, da se s tem le umikamo, da bi lažje naskakovali. To je absolutna laž. Mi iščemo mir, končni in trajni mir, in prepuščamo delavskim masam estonskim, da vržejo režim v Estoniji, kakor prepuščamo tudi poljskim delavskim masam, da si izvojujejo moč na Poljskem. Mi hočemo mir, mi potrebujemo mir za naše delo, da zgradimo notranjost Rusije. To je naša edina misel, naš končni cilj. Izdelujemo načrte, velikopotezne načrte, ki bodo prinesli, ako jih uresničimo, nov, trajen red vseh zadev v našem socijalnem in gospodarskem sistemu. Načrti o splošni delavni dolžnosti, ki jih izdelujemo, so prikrojeni za dolgo dobo gospodarske in socijalne vzpostavitve Rusije. Mi smo takorekoč pijonirji, ki stopajo na deviška tla, mi moramo izslediti povsem nov, pozitiven sistem medsebojnih človeških odnošajev. Naše organizacije za splošno vojaško dolžnost bodo postale organizacije za splošno dolžnost za koristno in za blaginjo splošnosti služečega dela. Mi moramo ustvariti novo delavno disciplino, ki bo oprta na splošno zavest njene potrebe za blaginjo vseh in hitro v zavesti vsakega. Toda dokler ta zavest še ni splošna, tako dolgo bomo morali uporabljati sredstva, da izsilimo deio aa spiošnost. To je orjaško delo, ki mu gremo nasproti. Za to delo, ki nima primera v prošlosti, potrebujemo mir, in vsakdo, ki heče novi socijalni red, je dolžan, da deluje zanj in da raztolmači vsakomur, ki se obrača proti nam vsied napačnega naziranja, da je to mir, ki ga iščemo. Oni, ki ne razumejo naših pravih nagibov, nas sumničijo, da iščemo naše odrešenje v vojnah in napadih. Vsi pa, ki nas razumejo, se morajo z vso mogočo energijo truditi, da razkrinkajo to laž in da se bojujejo proti tej zmoti. Brez prenehanja moramo ponavljati, vsakomur, kdor le hoče slišati, dopovedavati, da je za nas vojna le tako dolgo potrebna, dokler nas napadajo in da jo hočemo končati tako hitro kakor le mogoče, da so vse naše misli osredotočene na drugo stran, na mirno delo vzpostavitve. Sovjetska republika je v svojem najglobokejšem bistvu mirna republika dela! Naš grb ni meč, v našem grbu imamo srp in kladivo 1 Le tedaj sežemo po meču, Če se moramo braniti, če smo napadeni, in odložimo ga takoj, če dovolijo to naši sovražniki. Srp in kladivo — to dvoje je naše pravo orodje in mirnemu, produktivnemu delu se hočemo posvetiti. Raztolmačiti to vsem in s tem boste pripomogli, da olajšate zgradbo novega socijalnega reda«.
Ruske sovjetske armade uspešno napredujejo proti poljskim četam. Ne mine skoraj dan, da ne bi poročila iz Moskve prinesla vesti o novih porazih poljske armade. Poljska vlada menda tudi že izpregle-duje, na kakšno napačno pot je zašla. Poljska vlada s Pilsudskim na čelu je odstopila, ker se boji odgovornosti za svoje malo premišljeno dejanje.
Volilni zakon za državo SHS. O tem
zakonu je razpravljalo narodno predstavništvo zadnji čas. Največ se je govorilo o takozvanem »kancelparagrafu«, s katerim bi se preprečila politična agitacija po cerkvah. Razume se, da so klerikalci kar besneli proti tej določbi volilnega zakona, ker bi jim onemogočila rabo njihovega najboljšega orožja v volilnem boju. Volilni zakon uvaja splošno in enako volilno pravico s proporcem, a ženskam odreka volilno pravico. Kakor slišimo, nameravajo demo-kratje forsirati volitve po novem volilnem zakonu, da bi nato ovrgli v novi zbornici občinski volilni red za Slovenijo, ki se ga boje kakor zlodej križa.
Takšna pretnja zaleže. Belgrajsko narodno predstavništvo se je odlikovalo vedno po visoki odsotnosti poslancev. Brihtna glava v vladi je prišla na idejo, da se odtegnejo poslancem, ki ne prihajajo na seje dnevnice. To je zaleglo. Odslej hodijo poslanci pridno na seje, pravzaprav po dijete. Žalostno izpričevalo za resnost pojmovanja nalog poslanca.
Srednja Evropa se ne more umiriti. V vseh državah srednje Evrope valove neprestano politične krize: v Nemški Avstriji, Čeho-slovaški, Ogrski in Nemčiji ne pridejo do konsolidacije političnega položaja. V Nemški Avstriji se je razbila koalicija med socijalnimi demokrati in krščanskimi socijalci zaradi načrta volitev v sovjete ljudske brambe, ki ga je izdelal državni tajnik za vojaške zadeve socijalni demokrat dr. Deutsch. Poleg tega imajo v Nemški Avstriji močno separatistično gibanje zlasti na Tirolskem in Salcburškem. Ti dve deželi nočeta ostati pri avstrijski republiki in se hočeta priklopiti Bavarski; na ta način združene dežele bi si izbrale za vladarja zopet kralja. V Nemčiji še vedno ni rešena vladna kriza, nobena politična stranka noče prevzeti sestavo nove vlade. V Čehoslovaški se upirajo agrarci in so izstopili iz komaj skovanega ministrstva. Na Ogrskem so sedaj volitve za državni zbor, ki se jih pa socijalni demokratje ne udeležujejo. Na Ogrskem postaja gibanje za vzpostavitev mornarhije vedno močnejše. Vsa ta politična razdrapanost srednje Evrope vodi nedvomno v novo revolucijsko dobo, ki jo bo močno pospešila končna zmaga sovjetske Rusije nad Poljsko.
Dopisi.
Iz Jesenic nam pišejo: Naša deželna vlada je iznašla izborno taktiko, da pridobiva koroško ljudstvo za glasovanje za našo državo. Upošteva namreč staro, dobro preizkušeno pravilo, da prihaja ljubezen skozi želodec. Dokaz, za to postopanje smo videli Jeseničani, ko so se peljali boroveljski šolarji na izlet v Ljubljano. Boroveljska šolska mladina se je ustavila tudi na Jesenicah in naši otroci so jo pozdravili na kolodvoru. Toda kako so bili naši otroci presenečeni, ko so jim pričeli metati njihovi tovariši s Koroške slastne bele »štruce« kruha. Milo se je storilo nam staršem, ko smo opazovali naše otroke, ki so željno stegovali svoje suhe ročice po belem kruhu. Ne zavidamo boroveljskim otrokom belega kruha, toda tudi mi bi ga radi jedli — to naj si zapomni deželna vlada v Ljubljani. Mi pa tukaj dobesedno stradamo! Bel kruh, tobak — to so limanice, na katere love Korošce za plebiscit. Tako se pripravlja — samoodloče-vanje! Proletarijat Koroške, pojdi z nami, da bomo čim preje prišli do našega samoodlo-čevanja!
Besnica pri Kranju. Pri nas imamo dušnega'‘ pastirja, ki bridko toži, da ima prenizke dohodke. Ker je mož brihtne glave, si je pomagal sam: šel je in je dal posekati iz občinskega gozda najboljše smreke in jih prodal. Ker je pa bil izvršil ta način samopomoči že v drugič, so se občinski odborniki ojunačili in so vložili proti gospodu tožbo. Gospodje sodniki so spoznali, da je župnikovo dejanje kaznivo, kar je bilo seveda v veliko zadoščenje našim občanom.
Guštanj * Ravne. Zadnji čas opažamo med tukajšnjim delavstvom neko čudno, razdraženo politiko. Zdi se, da delavstvo pozablja kaj je proletarec in kakšen cilj ima boj zavednega proletarca. Žal, da smo se zadnji čas vpletli v umazano nacionalistično borbo, kot buržuji, prepiramo se za »Šprahe«« in nekateri hočemo biti poleg drugega tudi še »Korošci«. To je dokaz, da je pri nas proletarska zavest Še nevzbujena in nezadostna. To pa ni prav in s tem ne bomo prišli daleč; organiziran proletarijat drugih krajev nas bo smatral za izdajalce in nas bo vrgel iz svojih vrst. Predvsem ne smemo pozabiti, da smo vsi izkoriščani sužnji enega grofa, kapitalista, da smo berači, pohojeni in zaničevani. V naših »modernih Personalhavzih«, kjer je natlačeno toliko sto in sto duš, nimamo električne razsvetljave, čeravno vodi električna
napeljava mimo delavskih hiš v ravnateljska in uradniška stanovanja. Že večkrat smo prosili za vpeljavo električne luči, ali za nas ni nikdar materijala, ker si tovarniško vodstvo menda misli, da tega nismo vredni. To na-ziranje o delavcih so naši sedanji gospodje podedovali od vladajoče gospode v stari Avstriji. Dalje moramo delavci imeti pred očmi tudi to, da delamo brez starostne oskrbe. Mi lahko še tako garamo za tovarno, lahko delamo do sive starosti, ali na stara leta bomo dobili za ta trud le beraško penzijo K 16'66 mesečno, kakor dobivajo danes naši penzijonisti, ki so prej vse življenje potili krvavi pot za grofa in mu pomagali polniti žepe, zato da danes poginjajo gladu pred našimi očmi. To imejmo pred očmi in za izboljšanje našega življenja se borimo. Pustimo »Šprahe«, naša domovina je ves svet, naš boj gre za kruh. Izboljšanje naših živ-ljenskih razmer nam pa bo prinesla le soci-jaina revolucija — in za socijalno revolucijo je pri nas le ena stranka in ta se imenuje: Delavska socialistična stranka Jugoslavije (Komunistov). Vstopimo vsi v njo! — Našo slovensko nacionalno buržoazijo pa poživljamo, naj ne razburja s svojim šovinizmom mirnega delavstva.
Strokovni pregled.
Sindikalni kongres v Vukovaru, ki bi
se bil moral vršiti obenem s strankinim zborom, je odložen na predlog sindikalnih organizacij v Zagrebu na nedoločen čas. Namesto kongresa strokovnih organizacij bo 23. junija le konferenca teh organizacij v Vukovaru.
Konferenca dimnikarskih pomočnikov. Organizacija dimnikarskih pomočnikov Hrvaške in Slavonije v Zagrebu nam poroča: 1. avgusta t. I. bo v Zagrebu konferenca dimnikarskih pomočnikov iz vse Jugoslavije. Dnevni red konference bo sledeči: 1. Edinstvena organizacija za vso državo. 2. Ureditev zakona o dimnikarstvu. 3. Razgovor o predlogu, s katerim se zahteva, da se pri podelitvi dimnikarskih koncesij uvažujejo predlogi in sodelovanje organizacije pomočnikov. Sodrugi! Naši delodajalci se ujedinjujejo, bodite oprezni! Da moremo postaviti proti njim edinstveno fronto, je vsekakor potrebno, da se čvrsto ujedinimo. Današnji zakon o dimnikarstvu je zastarel. Z lastnim delom se moramo pripraviti za bodočnost. V naši obrti moramo dobiti take zakone, na podlagi katerih nam bo mogoče vzdržati. Da dobimo pravico soodioče-vanja in predlaganja pri podelitvi koncesij in pri ureditvi dimnikarskega zakona, zato se moramo združiti v enotni organizaciji. Sodrugi, ki se nameravajo udeležiti konference, naj to sporoče takoj odboru organizacije dimnikarskih pomočnikov v Zagrebu, Iliča 55, I. kat.
Kovinarji in mizarji, pozori Savez transportnih in prometnih delavcev ponovno opozarja, da traja bajkot železničarskih podjetij južne in državne železnice dalje kot odgovor na preganjanja železničarjev, ki so stavkali. S preganjanji hočejo uničiti Savez, ker odpuščajo ravnateljstva po nalogu ministrstva v prvi vrsti najagilnejše funkcionarje Saveza. Pokažite proletarsko solidarnost v tem boju, ne sprejemajte dela pri železnicah, ne rušite enotnosti organizacije I
Rudarjem na slovenskem ozemlju! »Naprej« od 19. junija 1920 prinaša poročilo o pogajanjih, ki so se vršila med »Unijo slovenskih rudarjev« in »Trboveljsko premogo-kopno družbo« zaradi povišanja nabavnega prispevka, draginjskih doklad in kolektivne pogodbe z dne 12. II. 1.1. Pogajanja so prinesla nekaj uspehov za rudarje. Ta uspeh zlorablja »Naprej« za reklamo »pravim« delavskim zaupnikom, kakršni so po njegovem mnenju najbrže Čobal, Klenovšek, Tokan in drugi njim podobni delavski »vetrajnarji«, ki so pokorno orodje ljubljanskih »voditeljev«. Poročilo ne pozabi povedati tega, da so izgubili rudarji na moralnem ugledu pri kapitalistični trboveljski družbi zaradi tega, ker so izpolnili pri zadnji železničarski stavki svojo proletarsko dolžnost in so se priključili solidarnostni stavki. Ne pozabi povedati tudi tega, da so zakrivili tu propad na moralnem ugledu rudarjev »ljubljanski prismojenci«, ki ne poznajo drugega dela, kakor da z »radikalnimi frazami pripravljajo ljudi za razne pustolovščine«. Rudarji, zapomnite si, kako da smeši delavski list najvišjo delavsko zahtevo v vsakem boju — proletarsko solidarnost! Zato, ker ste izpolnili proletarsko dolžnost in izrazili s svojo stavko železničarjem bratsko pomoč, zato ste moralno manj vredni ljudje in sicer pred kapitalistično družbo, ki vas izkorišča. Globoko je padel »Naprej«, da ošteva delavce in ščiti indirektno njihove izkoriščevalce. Rudarjem v Sloveniji pač ni treba takega pouka, da se bodo popolnoma otresli erobstva »voditeljev«, v zadnjem času so že
itak izprevideli dovolj jasno, kje da je njihovo pravo mesto. Naj bo to poročilo v »Napreju« glasen opomin onim, ki še verujejo v iskrenost socijalističnega prepričanja globokega misleca Prepeluha, exministra Kristana in njihovih oprod po vseh delavskih centrih Slovenije. In če so odposlanci Unije in zaupniki rudarjev dosegli trenotno izboljšanje položaja rudarjev, ali je to zadosten vzrok, da jih kuje »Naprej« v zvezde? Storili so le svojo dolžnost in dosegli so ta uspeh, ker ve »Trboveljska družba«, da je danes sleherni rudar organiziran in da bi govorili, če bi se pogajanja razbila, rudarji, tisoči in tisoči rudarjev, sami. Trboveljska družba ima tudi toliko uvidevnosti, da ve, da jo velja povišanje, v katero je privolila, mnogo manj, kakor pa da bi pustila, da jo prisili delavstvo s stavko k povišanju. Ako pa meni »Naprej«, da je z doseženim izboljšanjem rudarskega položaja le za toliko, kolikor je za nohtom črnega, približal socijalno vprašanje rešitvi, se zelo moti in s tem kaže le, da je tako daleč od pravega socijalističnega pojmovanja rešitve socijalnega vprašanja kakor zemlja od lune. Socijalnega vprašanja in temeljitega izboljšanja položaja delavstvu ne bomo rešili s takimi mešetarijami. Rešitev bo prišla drugače, kakor si jo mislijo gospodje strokovni tajniki, ki ne vedo, da so strokovne organizacije delavstva bojne organizacije. Rudarji, ne pustite se smešiti!
Iz stranke.
Krajevna pol. org. SDSJ(K) za IV.
(kolodvorski okraj) poživlja vse člane na sestanek, ki se bo vršil v četrtek 24. t. m ob 8 zvečer, v restavraciji Kačič na Dunajski cesti nasproti hranilničnih hiš. Sodrugi! Sestanek je zelo važen in dolžnost vseh zavednih sodrugov je, da se v čim večjem številu temu vabilu odzovejo.	Odbor.
Domače.
»Navedite politično prepričanje«. Tako čitamo v oglasu, ki ga priobčuje JSDS v 140. številki »Napreja« in s katerim išče strankinega tajnika. Socijalno demokratična stranka išče torej tajnika, ki je torej lahko tudi drugačnega političnega prepričanja kakor stranka, katere posle bo vodil, ker drugače bi moralo biti v oglasu pač točno povedano, da se smejo potegovati za to službo le oni, ki so že dolgo vrsto let prepričanja kakršnega zastopa stranka. Daleč so prišli gospodje socijalpatrijotje. Gospod Kristan pač misli, da se za dobro plačo lahko čez noč zamenja prepričanje.
Prestolonaslednikov obisk v Ljubljani je očividno spravil slovensko buržoazijo v nervozno razpoloženje in skoraj gotovo se boji, da hi kak nepoklican ne prišel preblizu; vladarja po milosti božji in ljudski volji. Nad vse čudno se obnaša »Glasbena Matica«, ki priredi regentu na čast koncert. Na ta koncert ne sme priti vsakdo, bog obvaruj, ta prireditev je le za sedemkrat presejane. Kar osupnili smo, ko smo čitali, da morajo društva, organizacije, uradi itd. — kajti kr tem se bodo oddajale vstopnice, posameznikom ne — predložiti imenike udeležencv. Mislimo, da se ne motimo, ako trdimo, da je ta način prireditve koncerta predpisala slavna deželna vlada v Ljubljani in da bodo imenike pregledali na policiji, ki pozna po zadnji stavki že prav dobro vse »nezanesljive«; elemente v Ljubljani. Mi privoščimo ljubljanskim: bizantincem vse njihove prireditve ne bomo;, jih motili in s študiranjem imenikov si napravlja policija le nepotrebno delo.
Vprašanje pokrajinskih vlad je zopet stopilo v ospredje. Klerikalci se na vso moč upirajo, da bi dali več važnejših resortov demokratom. Nas sicer ta ravs in kavs med meščanskima strankama mnogo ne zanima, pač se nekaj Čuje, da se tudi socijalpatrijotom močno cede sline po nekaterih poverjeništvih. Mogoče je vse saj kolikor mi poznamo te naše petolizce, ni izključeno, da tudi ti zlezejo svojim zaveznikom pod škrice. Delavci naj bodo oprezni na te morebitne poizkuse soci-jalpatrijotičarjev.
K pomanjkanju stanovanj nam pišejo iz vodmatskega okraja: Slišali smo, da morajo-ljubljanski milijonarji vsled naredbe poverjeništva za socijalno skrbstvo graditi hiše za svoja stanovanja. Mnogo se jih brani, nekateri i delajo rekurze češ, da v sedanjih časih ne morejo zidati hiš. Nekateri tudi trdijo, da ni v stanu radi hude draginje stavbenega materijala in delovnih moči postavljati poslopij. V oči pa pade človeku, kako more zidati gostilničar na Martinovi cesti hleve in druge take priveske. Saj ravno gostilničarji nočejo-s cenami pijač odnehati, ko je vendar znano, da se sedaj dobi vino liter po 7 do 8 K na debelo. Vrhutega je omenjeni gostilničar s.
svojimi gosti še silno aroganten in ni čuda, da ga vse popušča. Delavci, zlasti železničarji, zapomnite si tega moža, ki zida hleve z Vašimi žulji.
Čemu to? Pred šentpetersko vojašnico je lep park, ki je bil med vojno in tudi sedaj izpremenjen v sadonosen vrt. Preko tega parka vodi široka pot, ki služi zlasti pa-santom od šentpeterskega župnišča do mostu. Odprta je bila občinstvu menda od pamtiveka. Sedaj pa naenkrat opažamo, da jo je upra-viteljstvo tega vrta zaprlo z bodečo žico. To vendar nikakor ne gre, saj to je javna pot. Poleg tega tudi ob vhodu na to pot ni nobene svetilke in tako se lahko zgodi nočnemu popotniku, da obvisi na žični ograji.
S trga. Pravijo, da je črešenj letos v izobilju ne samo pri nas, temveč tudi drugod. Povsod so hazardirali s cenami, a vsled pritiska so cene hipoma padle na minimum. Ne tako v Ljubljani. Sicer vse častivredne branjevke so one, ki drže cene kvišku. Gredo naravnost h kmetom, katerim plačajo malenkostne cene, potem pa pridejo s črešnjami na trg in prodajajo revnemu ljudstvu kilogram po 5 ali 6 K in še čez. Ali se temu res ne da odpomoči ? To je vendar škandal! Tisti, ki bi se imel zganiti, pa spi.
Pozor!
Tisk je silno orožje delavčevo. Proti meščanskemu in laži-socijalističnemu »Napreju« ima delavstvo edinega pravega zagovornika v »Rdečem Praporu«, ki izhaja že dvakrat na teden. V najtežjih Časih smo se odločili za razširjenje lista. Dolžnost vseh sodrugov in sodružic je pač, da sedaj z vsemi silami podpirajo naš »Rdeči Prapor«. Ako pridobi vsak sedanji naročnik saj še enega novega poleg, se bo naš list še Izpopolnil in treba bo misliti skoro na dnevnik. Zbirajte pridno za tiskovni sklad »Rdečega Prapora« in pošiljajte naročnino potom poštnih nakaznic! Zatorej na noge I
Drugi izkaz darov za svojce padlih žrtev.
Rijavec J., Stadler F., Zavišnilc, Kavčičeva, Otič, Pogorevčnik, Bračko, Kanzler, Hartman F., Sivec A., Bergoš, Schmak, Kolin J., Vodlak, Osterman J., Zotanž, Franjo Jelen, Ojster A., Jamez D., Sadel, Gorjanec, Maurovič J., Kačič, Jeretina Ai., Babnik J., Kek F., Gras lv., Ošaben, Pintar, Marolt B., Knapič, Jančar, Oblak, Jeršek, Ogorevc, Štere, Oblak Ant, Bertoncelj, Osmek, Zdešar M., Kro-negger, Blaznik, Rabič, Bezovičar, Sejšek J., Vozel, Kregar, Sternad, Venier Adolf, Čezman, Rupnik Lep., Černe Justina, Francot, Kadunc, Orešič, Milič Iva, Tešar, Dolgan, Zalokar, Fabiaia, Saje, Kocjanič, Grošelj, Kariž F., Pogačnik, Osierman A., Kvanjž in 6 nečitljivih podpisov, vsak po 20 K ; Hosa, Beti, Pernad, Mikuž, Tomažič, Gale Ant., Kovačič Iv., Zupančič, Kremžer, Bizjan, Kremžar Maks, Pavletič, Kern, Rus J., Sever R., Logar L., Limboj, Pleša J., Parnšek, Mihevc, Plahutnik, Širok, Čebelin, Jurjevčič, Mlakar, Varl, Prežel, Žilič, Dolinar, Kovič, Hojek, Vičič, Rebec, Merjasec, Bokšič, Ček Iv., Robek, Markelj, Jerin Zalar, Luteršek, Griil, Zalokar, Pavlin, Kovačič, Kete, Bevc, Pogačnik Marija, Pogačnik Mici, Praprotnik, Novak, Jeras, Potokar, Sattler, Mušič, Jamnik Španger, Brus F., Pestotnik, Ambrožič, Simčič, Mrežar, Golob, Bezjak, Juhard, Muller, Ovsec, Tomec, Semonič, Gorše, Ropač, Gregorič, Kanoni, Korošec,Prešeren, Zupan, Stramnik, Sirko, Dežman, Prelc J., Valenčič Al., Pirc, Maljk A., Presen, Bradač, CurhaJek, Trobec, Eržen, Pirc, Toriil, Sever, Bežič, Čop, Heršič, Pirnat, Kvas, Vidmar, Adamič, Žorga R., Kaušek, Hribernik,Stervol, Kocjan, Medved, Blažek, Pežnik, Slabe, Martinšek, Čemaž, A., Wolhar F., Osterman, Lipovšek, Oblak 1., Tomažič, Šporn, Violir, Bah, Fine, Petrič, Jansky, Besek, Ge.ber, Hortner, Boncel I., Maver, jKačič, Tavčar, Kukec, Kregar, Stante, Klern, Uršič, Trebše, •Šantelj, Bambaž, Sever, Stefančič, Zupančič, Koi-mašič, Pilik, Hlebec Ag., in 49 nečitljivih imen vsak po 10 K; Družina Jurčič 110 K; Kuhar lg., Valan Z., Maver A., Kastele vsak po 50 K ; Kovačič 200 K; Družina Košir 150 K; Kovačič Fr. 80 K; Kolarič K., Lešnik, Vernik Iv,, Divjak And., Černič Ant. vsak po 40 K; Gracar, Dolinar in Folisek po 25 K; Uschan, Debevc, Zupan, Zelenko po 30 K; Marija Celarc 40 K; Kuhar Ant., Sternad po 22 K; podpis nečitljiv 50 K; istotako 30 K; Keržič, Ušan, Kanc po 15 K; Kunc 45 K; Repoc 13 K; 41 darovalcev po 5 K; 27 po 6 K; 7 po 7 K; 12 po 8 K; 2 po 9 K; 11 po 4 K; 12 po 3 K; 7 po 2 K; 3 po 1 K; 38 lir: Repe 13 K; Potočnik, Kovič, Schret,Muller, Prhar po 12 K; Fatur L. 50 K; skupaj 5572 K in 38 lir. Prej izkazanih 11587.85 in 3 lire skupaj 17109.85 K in 41 lir.___________________
Stolen postranski zaslužek S
nad 14 let stari, s kolportiranjem »Rdečega Prapora«. Zglasiti se je v upravi »Rdeč. Prap.«, Ljubljana, Krekov trg 10, na hodniku, 2. vrata.
zaupniki na deželi!
vrste v svrho nabiranja novih naročnikov. »Rdeči Prapor« stane za mesec dni 8 K. Zberite denar, napišite imena naročnikov in pošljite vse skupaj po poštni nakaznici na upravo »Rdeč. Praporja«, Ljubljana, Krekov trg 10.
Poltne položnice zn ..Rdeči Prapor"
so naročene in jih dobimo v 8 do 10 dneh. To v »blag. vednosti
Izdajatelj: Konzorcij »Rdečega Prapora« v Ljubljani. — Lastnik: Socijalistična delavska stranka Jugoslavjje (Komunistov) v Ljubljani. — Odgovorni urednik Rajko Osterc. — Tisk tiskanje Mak so Hrovatin v Ljubljani.