Naša anketa 
Kako priti do zdravnika
Jože Mandelj, upokojenec s Škofljice:
»Zdaj ko smo tu na Škofljici dobili novo zdravstveno postajo, bo vprašanje zdravstva v kraju v večji meri rešeno. Poprej smo morali iovrstno pomoč največkrat iskati v Ljubljani. Še posebej, kar zadeva zobozdravnika.«
Jože Nartnik, orodjar z Dobrove:
»Najbolj me jezi, ker je pri zdravniku često takšna gneča. Kadar pridem v našo krajevno ambulanto, moram vedno dolgo čakati. Tako velik kraj kot je naš, bi vsekakor potreboval kak večji zdravstveni center in ne zgolj te skromne prostore, ki jih imamo zdaj. Težave pa so tudi z zobarjem: domačini morajo navadno čakati tudi po dva meseca, da jih sprejmejo, tnedtem ko je kak tujec takoj na vrsti.«
Urška Vampel), učenka OŠ iz Grabna pri Dobrovi:
»Sama sem dobila zdravniško pomoč še vselej, kadar sem jo potrebovala. Ko sem na primer pri treh letih imela slepič, so mi hitro pomagali v Zdravstvenem domu na Viču in me poslali naprej v Klinični center.
Ive Stanič, učitelj iz Kočevja:
»Za participacijo Ijudje menijo, da ni dosegla zastavljenih ekonomskih ciljev, predvsem pa ne vzgojnega učinka, saj, čeravno je morda znižala odstotek »simulantov«, pa je prizadela resnično bolnega človeka. Kriiika pa letj zvečine na račun neprijaznosti zdravstvenega osebja, prepogostega menjavanja zdrav-nikov, pomanjkanja in težje dostopnosti nekaterih zdravil, zgrešenih investicij v zdravstvene ustanove.«
Anica Trobec - Ljubljana-Šiška: »Rakasta rana v našem zdravstvu je gotovo zobozdravstvo. Pogosto se sprašujem zakaj zasebno zobozdravstvo ne legali-ziramo, saj marsikateri občan išče tovrstne storitve pri privatnikih. Kako jih tudi ne bi, če mora pacient po redni poti za najnujnejše posege, kljub praznim čakalnicam, čakati po več mesecev.
Menim, da je preveč bolniških, predvsem neupravičenih saj gre to predvsem v breme gospodarstva. Veliko je namreč tistih, ki bolniško izrabljajo za dodatni zaslužek. Mislim, da je v tako težkih časih skrajni čas, da takšnim končno stopimo na prste.«
Maks Župančič, strojni ključavničar, doma \z Sostrega: »V Teolu, kjer delam, imamo svojega zobozdravnika, vsak teden prihaja v tovarno tudi splošni zdravnik, vsako leto, nekateri pa na dve leti, imamo tudi sistematske preglede. V tovarni imamo urejeno, da plačamo toplice ali druge zdravstvene storitve, te je to potrebno za zdravje delavca. Kadar sem bolan, to pa je bolj redko, saj že deset let nisem bil v bolniški, grem v zdravstveni dom Vevče. Čakalnica je tam vedno polna Ijudi, moti me tudi to, da se sestra sploh ne utegne več ukvarjati z bolniki, marveč le z pobiranjem denarja in s pisanjem papirjev. Glede participacije mislim, da je v našem sistemu ne bi smelo biti.
Joža Omejec (mehanik): »Kako k zdravniku? Ha, čiči pa čaki.«
Marlja Klavs (upokojenka): Imam svojo zdravnico, s katero se vse lepo pomenim. Do ambulante mi je lahko priti. Težje pa bi bilo, če bi morala k specialistu ali celo v bolnišnico. Prijateljice mi svetujejo, naj rajši ne zbolim.«
Mojca Majer (propagandistka): »Tako sem zbolela, da sem obležala. Nisem mogla niti do stranišča. Zdravnik, ki je prišel, me je le površno pogledal, nekaj mrmral bolj zase kot zame, očitno jezen, da je moral na pot v dežju in mi dalnekaj za živce. Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi imela sorodnice, ki dela v zdravstveni ustanovi. Ta mi je namreč omogočila, da sem lahko šla v bolniš-nico, kjer so me zdravili več tednov.«
Milan Adamič (profesor): »Delam v ustanovi, ki ne premore svojega zdrav-nika. Zato je najboljše, če ne zbolim. Na srečo pa se lahko, v primeru, da mi kaj ,fali', obračam na ženino prijateljico, ki je zdravnica.«
Slavica Sovinc (uslužbenka); »Vse gre po vrsti: najprej čakaš v obratni ambutanti, potem čakaš na specialista toliko časa, dase lahko že kar sprijazniš z nevšečnostmi, če slučajno nimaš kakega znanca, ki te spravi mimo vrste.«
Emanuel Pavčič, (upokojenec:
Participacija (soudeležba po slovensko) je za našo socialistično državo nesoci-alna. Ce bi delegati na to dejstvo nekoliko pomislili ne bi nikoli izglasovali te odločitve. Posledice: čedalje bolj prazne ambulante. Namesto zdravih ali ozdravljenih občanov bomo imeli čedalje več za delo nesposobnih invalidov. Z bolehno ali bolno delovno silo si naše gospodarstvo, kljub predvidenim reformnim ukrepom, ne bo opomoglo. Upokojenci si ne moremo privoščiti zdravnižkih pregledov, zdravil, kaj pa šele bolnišnice. To se ne sklada s soci-alizmom s humanostjo. Ob vseh teh žalostnih dejstvih pa je več kot sramotno, da je treba za na koščku papirja napisan recept plačati 4.400 din.