\ekaj za vsakdanjo rabo. IV. ,,Slov. Gospodar" ima ne daleč od Maribora prijatlti kmečkega stanu, s sivo glavo in sem ter tje zastarelimi mislimi, pa častivrednega, kakor njegova stara noša in stare šege in poštenega, kakor stare petice, kterih še imn, nekoliko v svojej skrinji. Kadar BGospodarjii" opravila pripuščajo in se hoče malo odalmiti, rad obišče svojega znanca in naročnika in si sme svest biti, da ga on tndi prijazno in veselo sprejme. Ne tako pa zadnjič. Ne le, da mu ni hotela kakor sicer zelena kapica s častitljive glave, tudi roke mi ni tako srčno stisiiil, kakor navadno. Ker sera ga poznal kot moža, ki to kar misli, tudi na vsa usta pove, si nisem glave belil zavoljo tega, češ, saj se bode sam prodal. In res, komaj sva se vsedla pod košato lipo, si ne more kaj ter se zjezi nad menoj: nNo, lepa je ta! Ti si nam obljubil, da nas boš učil naših pravic in jih tudi zagovarjal pred svetom; zdaj pa nas greš črniti in obrekovati; toraj saioo mi kmetje smo krivi, da nima še naš jezik tiste pravice in veljave, ki lmi gre prcd Bogom in ljudmi, kakor praviš v zadniem svojem listl[ 0 g0« di Jšo ne čr]ineš, še zagovarjal bi  . . .¦ _ jo; no, se pač vidi, da vrana ne izkluje vrani oči!"' In tako je šlo še nekoliko ča.sa naprcj, doklcr si jc mož srce Ker l)i si 1>I1 vtegnil še kteri drugi našili kmečkih bravcev kaj takega misliti, naj odgovoriruo tu vsem vkup. 0 gospodi sploh govoriti v ,,Slov. Gospodaru" ni nam uiti volja niti namen. V nemških šolah iu po mestih se je uasrkala nemškega dulia in postala ali mlačna ali je šla celo med nasprotnike; ker si je pridobila znanje sedajnega nemškega uradnega jezika, je tudi tistim, ki so sicer narodu pra- vični, večidcl za njih osebo vse edno, ali se uraduje neinškali slovenski. in prvo še morebiti ljubše, ker se slovenskeganiso vadili. Kot stan splob nain je gosposki zgubljen. Kar imamo in lioiiio imeli narodne gospode, si jo bomo moralikakor dandancs del zato, da se že iz kmečkega stanu izrejati, žalibog večiv dmgem rodu ponemči. Saj se vsak dan lahko prepričamo, kako navadno kmečki sinovi, ki so zlezli v gosposko suknjo odgajajo svoje otroke. Jezike vseh dežel in vetrov jili pustijo učiti, slueaju in poslom pa prepušeajo slovenski jezik; .matemi" tukaj ne moremo reči, ker naši kmečki gospodje radi snubijo zale Ncmkinje in ,,matemi" jezik je tako iz hiše pregnan, predno je rmati1' v njej! Tako, ljubi bravec, odrajtuje kmečki stan davek, o kterem se mu niti ne sanja. Da odrajtuješ davek od posestva itd., ti je ziiano; saj ga čntiš na kivavih žulih, in če binanj pozabil, oponmil bi te davkarski strežaj, če ne — boben; tudi o krvavem davku, kterega plačujcš s svojimi sinovi k vojaščini, ti pripoveduje žalostno srce. Da pa dostikrat s svojimi naj boljimi sinovi, ktere si z toliko težavo in tolikim upanjem v više šole poslal, davek daješ ptujstvu, tega ne čntiš in ne veš; pa saj je tudi bolje, da tega ne veš. Naj glavniji steber naše narodnosti je in ostane kmet; ž njim se bocle rešila ali pogubila narodnost. In ker jo liočenio rešiti in spraviti do slavno zmage, ne smemo, — kakor zgub- Ribničan, ki je vedel, v kterej dolini bi moral iskati ljenega konja, a ga le šel v drugo iskat, med tem pa mu ga je snedel volk — narodnosti iskati tam kjer je ni, ampak pri kmetu in še enkrat pri kmetu. Veliko mlačnosti in nevednosti je tu še iztrebiti, in ako vsak stoji na svojem mestu — celi mož, je iztrebimo vikratkem, te~tudi morebitisem ter tje še pade kaka skeleča beseda — grenko zdra-vilo za hudo bolezen.