2.111.1933' ---MÜL V Ljubljani, dne 2. marca 1933. Štev. 28. Letnik LXXIIx. (Sol. leto. J932/33.) l/čiteljs Stanovsko politišKo glasilo J. I/, t/. — se&ci/e xa dravsKo banovino v Cjublfani = Uredništvo in uprava: Ljubljana. Frančiikanska ulica 6 1. Rokopisov ne vračamo. Nefrankiranih pisem ne sprejemamo. Izhaja vsak letrtek. Naročnina letno 60 Din za inozemstvo 80 Din. Člani sekcije J. V. U. plačajo list s članarino. Oglasi po cenika in dogovora, davek posebe. Poit. ček. rai. 11.197. Telefon 3112 m Mesečna priloga »Prosveta« Zasedanje banovinskega sveta Priznanja šoli in učiteljštvu — Sprejete važne resolucije BANOV EKSPOZE Ban gosp. dr. Marušič Drago je za uvod v debato banovinskega sveta podal pregleden ekspoze o položaju v banovini in o delu ban-ske uprave. Ko je izrazil svoje priznanje in zahvalo vsemu uradništvu, je gosp. ban govoril o posameznih panogah. PROSVETNE RAZMERE, je poudaril gosp. ban, se v banovini stalno boljšajo. Naše učiteljstvo postaja ne samo v šoli močan propagator obče narodne kulture, temveč se tudi izven šole intenzivno posveča delu med narodom. Zlasti je hvalevredno sodelovanje učiteljstva pri Sokolu; sokolska vzgoja ni in ne more biti nikdar in nikjer protiverska.' ker goji v članih najidealnejše vrline, ki so v skladu ne samo z občimi etičnimi načeli, ampak tudi z načeli verske morale. PODROBNA RAZPRAVA O PROSVETI. Razpravo je uvedel načelnik prosvetnega oddelka gosp. Mazi z obširnim in izčrpnim poročilom o stanju šolstva v dravski banovini, o stanju šolskih poslopij, o ustanovitvi novih narodnih šol, o gospodarstvu šolskih občin, o šolskih vrtovih, o tečajih za učiteljstvo narodnih šol, o banovinskih šolskih zavodih, o podpiranju dijaštva, itd. Poročilo je banovinski svet vzel pohvalno na znanje. PONOVNO PRIZNANJE UCITELJSTVU Na predlog finančnega odseka so bile sprejete soglasno nastopne važne resolucije: I. Banovinski svet izreka tako kraljevski banski upravi, kakor tudi učiteljstvu vse priznanje in zahvalo za uspešno delo v vseh smereh prosvetne politike. II. Pouk na osnovnih in srednjih šolah naj se prilagodi modernim potrebam časa in vzgojnemu smotru tako, da se izloči nepotrebna formalistična navlaka, ki danes obremenjuje pouk in ovira mladino v svojem telesnem in duševnem razvoju. Največja pozornost naj se posveča srčni poplemenitvi mladine. III. Učni načrti naj bodo v okviru enotni za vso državo tako, da bo zasigurana vzgoja mladine v duhu državnega in narodnega edin-stva, podrobnosti pa naj se prepuste ureditvi po banovinskih šolskih svetih. Istotako naj se učne knjige odobravajo za posamezne banovine po zaslišanju banovinskega šolskega sveta in odstopi od namere enotnih učnih knjig za vso državo, ker bi se mogel sicer ogrožati učni smoter. Šolski zvezki naj se tiskajo in zalagajo po banovinskih zalogah šolskih knjig. Cene šolskim knjigam in učilom naj določa banovinski šolski odbor. IV. Vprašanje stanarine in kurjave učiteljstva naj se prepusti v reševanje banovin-skim svetom, da bodo tako mogli upoštevati posebne prilike v svojih področjih. V. Nastavitev in premestitev učiteljstva naj se vrši po zaslišanju banovinskega šol- skega odbora. Namestijo naj se čimprej na izpraznjena službena mesta nove učne moči v smislu predloga banske uprave. Prvenstveno je nastavljati moške kandidate, absolvente državnih učiteljskih šol. Poročenim učiteljicam, zlasti onim, ki niso poročene z učitelji, je s primerno odpravnino, odnosno z znižano pokojnino omogočiti, da napravijo mesta nezaposlenim učiteljskim kandidatom. VI. Katoliški episkopat kraljevine Jugoslavije je nastopil v svojem »Pastirskem listu« proti »Sokolu kraljevine Jugoslavije« s povsem neosnovanimi očitki, češ da je ta organizacija brezverska in protiverska ter da v moralnem oziru kvarno vpliva na vzgojo naše mladine. Obžalujemo ta korak episkopata, ki je bil toliko bolj kvaren, ker se je izvršil v času, ko so voditelji nekih bivših političnih strank bili na poslu, da napravijo med državljani zmedo in rušijo narodno in državno edinstvo, ki sta pogoj in temelj srečne bodočnosti naše države. Z obžalovanjem tudi ugotavljamo, da so s tem svojim pismom najvišji cerkveni dostojanstveniki zapustili teren svojega vzvišenega poklica. Izrekamo s tega mesta našemu Sokolstvu svojo zahvalo in priznanje za njegovo dosedanje požrtvovalno, nesebično in uspešno delo, posvečeno moralni in telesni okrepitvi ter narodni in državni vzgoji našega naroda. Trdno smo prepričani, da bo Sokol kraljevine Jugoslavije vkljub vsem neosnovanim napadom v bodoče še vztrajnejše vršil svoje poslanstvo. PRIZNANJE GOSP. POMOČNIKA BANA Podban gosp. dr. Pirkmajer se zahvaljuje gosp. banu za besede priznanja in pohvale, izrečene v otvoritvenem govoru na naslov banovinskega uradništva, ki bodo bodrilno vplivale. Zahvaljuje se tudi za priznanje, ki ga je v tem oziru izrekel tudi banovinski svet. Kot predsednik banovinskega šolskega sveta se še posebno zahvaljuje banovinskemu svetu za pohvalo in priznanje izrečeno učiteljstvu, ki pravilno razume svojo funkcijo med narodom. PROTI URADNIŠKEMU KULUKU Ban. svetnik Tavčar je predložil resolucijo za ukinitev kuluka, ki ga morajo javni nameščenci še vedno plačevati, čeprav ga je banovina pravočasno odpravila za svoje področje. Po zakonu o samoupravnih cestah morajo namreč javni nameščenci kuluk plačevati kljub ukinjenju. Javne uslužbence teži torej dvojna obremenitev: kot konzum^nti prenašati prevalitev javnih bremen drugih davčnih zavezancev. Ta stan je torej prehudo obtežen. Njihovi prejemki pa komaj zadoščajo za kritje najnujnejših potrebščin. Zato predlaga resolucijo, naj se ta anomalija odpravi in tudi javni nameščenci oproste kuluka. Do sedaj pobrani kuluk naj se preodkaže banovinskemu bednostnemu skladu kot prispevek javnih uslužbencev za pobijanje brezposelnosti. Resolucija je bila sprejeta soglasno. t» Težka zadeva Slal pravi učiteljstvo «« Še eno mnenje učitelja Tovarišu B. sicer ni mogoče izpreminjati prepričanja o »Težki zadevi«, kakor izjavlja v članku že sam, ovreči pa je treba njegove državotvorne in socialne nazore pred ono javnostjo, ki kaj rada izrabi ugodne prilike v škodo in ponižanje učiteljskega stanu. Tovariš B. se že v lastnem članku skriva za svoje osebno mnenje, trdovratnost prepričanja in krutost predlogov. To dokazuje, da mu je lastno mnenje več vredno kot življenje tisočev oženjenih tovarišev in omoženih tova-rišic, ne oziraje se pri tem na obče interese stanu ter na nepregledne borbe za njegovo izboljšanje. Hvalevredno je, da tovariš misli na finančno moč države, to je pomembno tudi za rešitev vprašanja sedmih hčera, ali prazna je bojazen, da bi poročene učiteljice pojedle državo, da bi zakrivile polom 1000 naraščajni-kom in da bi se jim mogoče predobro godilo. Toda o teh problemih drugič, danes pa je treba odgovarjati posebnim punktacijam tov. B. Vsaka učiteljica, ki se poroči, bi morala podati ostavko na službeno mesto. Čudno, da ta svoj aksiom tov. B. ni razširil še na poročene učitelje ter v obče na vse poročene državne uradnike? Saj, kdor je pravi mož, razume, da očetovstvo v ničemer ne zaostaja za materinstvom, da mu pripada celo glavni del vzgoje, gospodarskih bremen, pa tudi fizičnega dela itd., ako noče žene ponižati do priproste dekle ter ji ubiti učiteljsko naobrazbo, če je slučaino učiteljica. Navedem lahko številne dokaze, da materinstvo in gospodinjstvo pridni, inteligentni učiteljici — ženi nikdar ne škoduje v vzornem učiteljevanju niti v šoli, niti izven nje. Pač pa jo kot učiteljico — vzgojiteljico še v marsičem izpopolni: ublaži ji nemir in hrepenenje za življenjem, preneha stike, dopisovanje in drugo, kar človeka razdvaja pri delu, usposobi jo za izvajanja gospodarstva in razumevanje otrok pri pouku in vzgoji, prilije ji ognja za spoznavanje kraja in krajevnih razmer, ker je našla v njih del svojega doma — kratko sposobna je, da odsluži državi v polni meri svojo skromno plačo, v narodu pa ima kot žena — učiteljica večji ugled. Učiteljeva žena — neučiteljica se čuti v učiteljski družbi manjvredna, zapostavljena, draži jo zavidljivost, ob priliki se rada maščuje — ali pa trpi in molči, požiraje suženjski gnev. Redkokdaj se učitelj oženi z bogato nevesto, ki pa učiteljice kaj rada prezira. Jasno je tudi, da samstvo ni niti vzrok, niti dokaz dobre učiteljice. Marljiv človek postane v večjih skrbeh marljivejši in sposobnejši. lenoba pa raste v lenobi in zanjo je v samskem stanu več prilike. Ostavko na državno službo radi ženidbe naj podajo le one uradnice, ki jim ženitev pridobi primerno življenje in oskrbo otrok. Vse ostale pa naj svobodno uživajo skromne pravice, ki jih vestno odslužujejo ter so si jih težavno pridobile. Naš stan se je še nedavno boril za načelo: »Isto delo, ista plača.« Brezposelnosti in državnih problemov pa nikdo ne bo rešil z ostavko poročenih učiteljic. Za brezposelne učitelje je v naši širni domovini še preveč praznih mest, ki jih bodo prej ali slej lahko zasedli. Zakonska zveza učitelja z aktivno učiteljico se naj več ne tolerira? Tovariš B., ali si premislil, koliko zla bi taka toleranca rodila? Ponižanje stanu, propadanje morale, ogorčenje naroda, kritika države, ki bi to dopustila, trpela bi tudi šola in vzgoja. O, so gotovi krogi, ki jim je na srcu propad šole in učiteljstva, radi bi nas videli ponižane, ne privoščijo nam izobrazbe, ne izobražene žene, raztrgana suknja bi naj zagrebla naš ugled, otroci naši bi naj postali hlapci, klečeplazci za kos kruha, da bi bila njih glorija večja. In zakaj bi učitelja gonili v celibat? Bogatih nevest zanj ni, če vzame revno, kdo mu bo plačeval pohištvo, obleko, knjige, kdo mu bo skrbel za otroke, kdo podpiral onemogle starše, kdo plačeval zdravila in nešteto drugih potrebščin? Z eno plačo tega učitelj ne zmore, saj prejema prvih pet let službovanja na roko komaj 790 Din mesečno, nadaljnjih 12 let po 1200 Din itd., več tukaj ni treba povedati. Sem poročen z učiteljico, ne pijeva in ne kadiva, ne obiskujeva zabav, pa si moram včasih še klobuk kupiti na obroke. Naj tovariša B. ne peče preveč vest, da bi se dvojnoslužbar-jem godilo predobro. Država nastavi toliko ljudi, kolikor jih rabi in kolikor jih more plačati. Ce pa naraščajo v vrstah inteligence proletarci, jih naj oskrbe tisti, ki zahtevajo preveč gimnazij, preveč učiteljišč in preveč šol. Gotovo pa je, da bo taka vprašanja sčasoma najbolje rešilo življenje samo. Organizem učiteljskega stanu pa mora ostati pri tem zdrav ter izboljšavati in braniti svoje socialne pravice. Država sama nikdar ne pričakuje, da bi njeno gospodarsko krizo finansiralo uradništvo, nasprotno ona po svojih razmerah plačuje uradništvo, ki je potrebno za življenje narodnega in državnega organizma. Državna skupščina je pravkar sama priznala, da uradniških plač ni mogoče več znižati in je ta sklep tudi popolnoma utemeljen; saj plače odgovarjajo le zmerni prehrani, vse ostalo življenje je pa na obroke in dolgove. Šolanje urad. otrok z dežele brez dolgov ni mogoče in strah nas je, kadar se pojavljajo bolezni ter druge nadloge. Kdor ni v položaju, da preživi ženo in družino, naj se ne zanaša na ženino službo in naj ne sili v zakonski jarem. To ni premišljena moška beseda. Recimo raje: prosta ljubezen, gostilničar jeva milost, samska zaprav-ljivost itd. In koliko pa je danes državnih uradnikov, ki bi lahko brezskrbno stopili v zakonski jarem? Moški se iz gmotnih razlogov itak ženijo večinoma šele po 30. letih, ali naj to dobo v našem stanu premaknemo navzgor do 50, morda celo do penzionistov? Zakon je vendar tudi ekonomična pridobitev v vseh različnih ozirih, pa samo tedaj v našem stanu, če se učitelj poroči z učiteljico; drugI ugodni računi so neznatni. Ali hočemo vzeti učitelju še to zadnjo ugodnost, ki mi edina lahko ustvari znosljivo eksistenco? Prijatelj B., zakaj praviš, da v težki današnji krizi ne smemo poznati nobenih kompromisov? Ali ne pomisliš, da bi bila kriza in brezposelnost še mnogo večja? Dvojnoslužbarji. To zveni, kakor da bi en uradnik prejemal dvojno plačo. Misliim, da država ne more biti tako radodarna. Dvojnoslužbarji pa so iprav za prav socialno zlo, ker zasluži enoslužbar premalo, da bi stanu primerno živel, oblačil in šolal svojo družino. Ni še dolgo, ko se je vršila borba za enakopravnost poročenih učiteljic, sedaj bi jih pa kar naenkrat radi popolnoma odpravili: kakšna doslednost je med nami? Dvojnoslužbarji tudi države ne interesirajo. Ona plačuje samo uradnike, zahtevajoč od njega določeno delo, vse drugo pa je, v okviru človeške dostojnosti, zasebna zadeva posameznikov, tako tudi zakon. Dvojnoslužbarji so napram državi v prav takšnem odnosu, kakor je tovariš B., kot enoslužbar. Kdor jih napade, stori to iz gole zavisti in še to v napačni domišljiji, da se jim godi morda predobro. Današnja kriza bo še dvojnoslužbarstvo pospeševala, ker obstoja v njem še edina možnost ustvariti si skromno lastno ognjišče. Dokler gre državi trda za denar, naj se postavijo vse poročene učiteljice na razpoloženje. — Radoveden sem, ali je tov B. tudi v vzgoji mladine in drugem javnem delovanju tako patriotičen, kakor je pri učiteljskih plačah? V nebovpijoče bi bilo tisočerim učiteljicam pogaziti priborjene skromne pravice, onemogočiti tisočerim in tisočerim otrokom študij, ponižati učiteljico — ženo in udariti učitelja, ki si je s strahom in upom osnoval družino, temelj državnega reda. Tebe in Tvoje družine ne bo konec, če boš imel ene prejemke. Tudi tukaj diši po egoizmu. Da bi enemu priboril srečo, bi pahnil dva druga v nesrečo, neoziraje se pri tem na bodočnost otrok, ki jih ta dva imata. Ej, pa udari učitelja, če si kupi novo srajco na golo telo! Raztrgan, bos in lačen naj hodi okrog! Njegovi nasledniki mu ne bodo postavili niti križa na grob. Toda zadoščeno bo socialni pravičnosti, in to je glavno. Kaj človeška življenja, kaj ustalitev razmer, kaj učit. stan? — Glavno je socialna pravičnost! I. J. Mnenje omožene učiteljice Silno sem se čudila, ko sem prečitala članek »Težka zadeva« od B. v »Učit. tov.« 16. februarja 1933. Ni, da bi odgovarjala na ves članek, rada pa bi povedala svoje misli o tej zadevi. Sem poročena učiteljica in službujem čez 20 let. Sedaj naj bi me odpustili iz službe, na penzijo naj čakam, da mine kriza. Po 20 letih učiteljske službe bom začela vaditi svoje priletne mišice pri ribanju in drugem težkem delu, služkinjo bom morala odpustiti in tudi ona bo v najhujših časih na cesti. Ce je v meni še kaj duševne sile, pa naj grem med narod in naj mu pomagam v stiskah in nadlogah. Škoda, da ne poznamo fakirskih umetnosti, da bi se kar uspavale za ves čas krize. Plačo vlečeva v dveh. Nihče ni pomiloval poročenih učiteljic v času vse-občega blagostanja, ko so te delale enako z drugimi tovarišicami, prejemale pa so lc polovično draginjsko doklado. Samo poročena učiteljica ve, kako težko je zjutraj zapustiti dom in vse in se vrne popoldne trudna in izmučenih živcev, a družini mora kazati vedro lice in veselo razpoloženje. Ne toži. Nihče ji ne lajša dela, vsak pa zahteva od nje drugim enake uspehe. Na mestu mora biti in je. Sedaj pa pride kriza in ona naj bo odpuščena. Seveda, zakaj pa je sledila svojemu naravnemu poklicu, da je postala mati. Kriza zahteva od učiteljice, da se ne moži. Zakaj prirejamo materinske dneve? Mi jih prirejamo, mi navajamo mladino k spoštovanju mater, mi povzdigujemo mater, sami pa brcamo svoje ko-leginje - matere iz službe. O, logika! In mlade učiteljice, ki so vas starši dali izučiti za ta poklic, ker niso imeli za vas druge dote, ve mlade žene pazite, da ne zaidete v zakon, kjer vas čaka odpustitev iz službe. Učiteljica mora biti tako bitje, ki zastavi službi ne le svoje delo in najplemenitejše čute, ona mora zatajiti v sebi vse in le služiti. Mož ima poleg službe svobodno življenje, učiteljici se odreka ta svoboda. Iz vsega, kar sem čitala se zdi, da drži država poročene učiteljice v službi ko nekak »luksus«. »Luksus« pa ne spada v krizo, zato v kot s poročenimi učiteljicami. Zavedamo se, in silno nas boli usoda mladih brezposelnih kolegov in kole-ginj. Zavedamo pa se, da nismo samo me poklicane žrtvovati se. In če bi bile sedaj odpuščene poročene učiteljice, kdo naj bi bil odpuščen čez 2 ali 3 leta, ko bomo imeli nov naraščaj? Zakaj vidi pisec B. samo poročene učiteljice in jim servira naslov »dvojno -službarji«. Ali ni mnogo državljanov, ki imajo po dve, tri službe še več družin, kjer je več članov v službi. Mnogo je tudi takih, ki dobivajo za svoje službovanje znesek večkratnih plač poročene učiteljice. Drugi imajo poleg službe obsežna posestva ali celo obrti. Zato razumemo »težko zadevo« in vsi radi nekaj žrtvujemo, vendar se tudi jasno zavedamo, da nismo samo poročene učiteljice dolžne žrtvovati vse v tej krizi do boljših časov. M. Več socialnega čuta! Ne čudim se kopici protestov proti predlogom tovariša B., objavljenih pod naslovom »Težka zadeva«, ker sem jih slutil že v naprej. Mnogo je namreč poročenih učiteljskih parov in precej med temi je tudi takih, katerim bi izvedba teh predlogov nekoliko ogrožala eksistenco. Toda žalostno je, da iz večine teh člankov diha neka trdosrčna in odvratna rni-> sel. kakor da nas vseh prav nič ne briga, če vseh sedem hčera tovariša B-ja in vsi brezposelni abiturienti nimajo zaslužka. To je greh, katerega nam ta množica brezposelnih ne bo odpustila. Pri urejevanju te »Težke zadeve« ne smemo prezreti, da je družina temelj človeške družbe. Vsakemu članu te družbe pa je ona dolžna nuditi vse pogoje, da si ustanovi lastno družino, ker ima na tem interes ne samo človek kot tak, ampak tudi država. Iz moralnih, etičnih in narodno-gospodarskih ozi-rov smo dolžni družino čim bolj zaščititi, da bo ona lahko v polnem obsegu vršila zaupano ji poslanstvo. Jaz sam preživljam s svojo edino plačo, ki znaša nekaj nad 1 in pol tisočaka mesečno, tročlansko družino. Resnica je, da ta plača zadošča le za stanovanje in hrano, za obleko mi ne ostane nič. Vendar delam in nemo trpim. Niti na misel mi ne pride, da bi v teh težkih časih zahrepenel po udobnosti, ko vendar toliko ljudi strada. Mnogo člankarjev je trdilo, da predstavljajo plače »dvojnih zaslužkarjev« komaj še eksistenčni minimum. Prikazati hočem ta eksistenčni minimum v pravilnejši luči s sledečim: »Poznam učiteljski par, ki ima mesečno okrog 5000 Din dohodkov, ter poseduje v kraju svojega službovanja lastno hišo, a stanuje v šoli, in je vsa njegova hiša prazna, dasiravno je v dotičnem kraju težko dobiti stanovanje. Ta tovariš je že lani doslužil 35-letno službeno dobo in je še vedno aktiven. Pripominjam še to, da nimata nič otrok! Torej? Nek drug učiteljski par v istem kraju zasluži 4 tisočake mesečno. Stanuje seveda tudi v šoli, dočim moram jaz z dvakrat manjšo 1 plačo preživljati številčno enako družino in nimam šolskega stanovanja. Pa to so kajpada moje privatne zadeve, ki ne spadajo sem. Seveda, če se mora kdo zgolj radi pomanjkanja preseliti v onostranstvo, je to tudi njegova privatna zadeva! V nekem mestecu ima ženo učiteljico večina gospodov z akademsko naobrazbo in še nekateri drugi. Upam, da vendar nihče ne bo trdil, da predstavlja plača teh tovarišic šele eksistenčni minimum. Ti primeri niso izmišljeni in ne osamljeni. Prišteli bi jim lahko še celo stotico onih tovarišev, ki imajo že polno službeno dobo in bi se brez vsake škode lahko umaknili in dali prostor mlajšim brezposelnim močem. Precej je tudi poročenih in upokojenih učiteljic, ki so z največjo muko vztrajale v službi 10 let, nato pa zaprosile za pokoj. Ali bi bila to socialna krivica, ako bi jim odpadla pokojnina? Koliko pa je še upokojencev z dvojnim zaslužkom. Pravično bi bilo, da se vsakemu upokojencu, ki stopi v privatno službo, za ta čas prikrajša pokojnina v prid brezposelnim. Učiteljice v dravski banovini predstavljajo dve tretjini vsega učiteljstva. To nenaravno in krivično številčno razmerje se mora popraviti v prilog moškega spola. To ni prav nič srednjeveškega, saj smo že toliko napredovali, da velja tudi gospodinjstvo in materinstvo za poklic. Materinstvo je obenem težka obremenitev ženskega spola, ki gotovo iz raznih bioloških razlogov obremenilno vpliva na kvaliteto njenega dela v službi. Bilo bi celo krivično in proti načelom enakopravnosti, če bi zahtevali od ženskega spola, da naj istočasno vrši kar dva poklica. Po izvršeni korekturi bi vsled razlike v višini plač z ozirom na to, da bi že več let službujočo reducirano učiteljico nadomestila nova učna moč z mnogo manjšo plačo, nastal prihranek več milijonov dinarjev. Ne bilo bi pravično, da bi to vsoto uporabili za katerokoli bodi svrho, temveč ga je treba vrniti družini. Zvišati je treba rodbinsko do-klado za ženo, da bo s tem dana družini eksistenčna možnost. Živimo v izredno težkih razmerah, v katerih so neizbežni tudi izredni ukrepi. Socialna dolžnost vseh, ki žive v količkaj boljših razmerah je, da tudi nekaj teh udobnosti žrtvujejo za svojega bližnjega — trpina. Čemu bi oklevali, ko se bo prej ali slej to kljub našetnu protestu vendarle uresničilo? Poglobimo socialni čut in vzljubimo svojega bližnjega in šlo bo! —e— osrtm ten — Nov načelnik za osnovni pouk v prosvetnem ministrstvu. Z ukazom Nj. V. kralja je bil imenovan na predlog g. prosvetnega ministra za načelnika za osnovni pouk v prosvetnem ministrstvu g. Miladin Ševar-lič, dosedanji inšpektor istega ministrstva. — Praktični učiteljski izpiti na drž. učiteljski šoli v Mariboru se začno v četrtek, dne 20. aprila t. 1. Kandidati (-tke) naj se priglasijo osebno v ravnateljski pisarni v sredo, dne 19. aprila t. L, od 16. do 18. ure popoldne. Prošnje za pripust k izpitu je treba poslati po uradni poti do dne 10. aprila t. 1. — V Mariboru, dne 22. februarja 1933. Predsednik komisije: Direktor F. Kadunc. i»iii m mi imunim iMitiiii mu mm ......... m h......m ihhiiiii umi— UČITELJSKA Ljubljana — Frančiškanska utiea 6 — Opozorilo. Te dni je prejela naša šola od tvrdke Sever & Komp. v Ljubljani letošnji ilustriran cenik semen in dve prav dobri sliki domačih in tujih ptičev. Sliki sta v izmeri 68/50 cm prav prikladni za šole in opozarjam vse upravitelje na nje. Tvrdka Sever & Komp., ki se je tekom let razvila v največjo trgovino s semeni v Jugoslaviji zasluži tudi za to izdajo cenika, ki je prav izvrstno učilo in svetovalec za vsakogar, prav posebno pa za izdajo omenjenih dveh slik, vse priznanje in priporočilo. — Tovariš B. piše: »Težka zadeva« je izzvala, kakor sem pričakoval, živahno razpravo, ki je mora biti vsakdo vesel. Debata je tem večjega pomena, ker se vrši pred drž. proračunsko sejo. Za in proti dokaze bodo čitali gotovo tudi neprizadeti merodajni krogi, zato naj bodo argumenti res tehtni. Ko bodo prizadeti in morda tudi neprizadeti povedali svoje mnenje, bom poprosil tovariša urednika še enkrat za besedo. — Popravek. Zadnji odstavek v izjavi sekcije pod naslovom »Predsedniku sreske organizacije učit. društva za Ljubljano - okolica, zah. del«, v zadnji številki, je tiskarski škrat pokvaril in se mora glasiti: »Vsako izjavo poedincev z žaljivo in izzivalno tendenco pa vodstvo sekcije odklanja, ker je treba vsako javno vprašanje dostojno obravnavati. Udruženje je resna organizacija in smatra, da je zdrav le tisti patriotizem in nacionalizem, ki bazira na poštenosti.« — »Učiteljski tovariš« štev. 27. od dne 23. II. 1933. je objavil na str. 3. notico: »Učiteljski poročeni par ...« Podpisani izjavljam, da se je omenjeni dopis objavil brez moje vednosti ter nisem z njim v nikaki vezi. — Kikl Janko, učit. Selnica ob Dravi. — Umrl je dne 21. t. m. na Pilštanju šolski upravitelj tovariš Staufer Fran. Veg čas svojega službovanja, skoraj 30 let, je bil član učiteljskega društva za kozjanski okraj. — Ivan Rigler, šolski upravitelj v Semiču, je po dolgi bolezni, ki si jo je nakopal v ruskem ujetništvu dne 26. februarja t. 1. zatisnil svoje trudne oči. Istega dne se je preselila z njim v boljši svet njegova mati, ki jo je tako otroško ljubil. Zvestemu tovarišu ohranimo prijazen spomin, njegovi užaloščeni soprogi Pavli naše iskreno sožalje! UČITELJSKE Ti/KARME LJubljana — Frančiškanska ulica 6 KONCERT MLADINSKEGA PEVSKEGA ZBORA »TRBOVELJSKI SLAVČEK«. Za koncert, ki ga priredi ta naš najboljši mladinski zbor, vlada neobičajno veliko zanimanje. Koncertiral bo v nedeljo 5. marca ob 11. uri v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani. Prosimo tovarišice in tovariše, ki nameravajo pripeljati h koncertu svoje učence, da si nabavijo vstopnice po 3 Din že v predprodaji. Na dan koncerta se teh vstopnic ne bo prodajalo. V predprodaji, ki se vrši v knjigarni Glasbene Matice, so tudi lični programi z besedilom po 2 Din. Na programu je zastopanih 10 jugoslovenskih skladateljev s svojimi najboljšimi mladinskimi kompozicijami. Program je popolnoma nov in bo po večini izvajan tudi na veliki pevski turneji v maju 1933. po Češkoslovaški. — Ministrstvo prosvete v Španiji je naklonilo Esperantski Ligi 5000 peset podpore za razširjenje esperantskega pouka. HEA Šolski upravitelj f Franc Staufer Trg Pilštajn, starodaven trg s pranger-jem in zgodovino. Na holmu leži in po zavitih stezah priromaš vanj. Kup hiš, tesno povezanih med sabo, ki se tišče druga k drugi kakor piščeta pod kokljo. Romantičen, kakor so sploh romantični vsi stari trgi. Ob njega vznožju teče mimo cesta — življenje: hodi svojo pot in se ogiblje strmin in holmov, ki jih je srednji vek tako zelo ljubil. In se ti zdi, da se takle trg dandanes čudi sebi samemu: »Kako da sem zlezel sem gor na hrib, ko je vendar spodaj toliko življenja, ki drvi mimo? Nikdo ne 'hodi name, če pa pride, se le trenutek zamudi — da ja čim prej nategne korak naprej, naprej. Kakor da se boji umreti v mojem naročju!...« Ali čudno! Pokojni Franc Štaufer, šolski upravitelj na Pilštajnu, je bil že tretji v tem trgu, ki je vztrajal vso svojo življenjsko dobo na enem samem kraju. Šola v Pilštajnu obstoji od leta 1802. Na nji je delovalo do sedaj 31 učiteljev. Dva tovariša med temi sta delovala vsak po 40 let, pokojni Štaufer pa nekoliko manj kot trideset. Prvo in zadnje mesto. Začetek in konec življenja. Kot mlad fant je prišel, da pojde čim prej dalje za svojimi ideali pa je ostal, dal vsemu okolišu svojo dušo, svojo mladost in nazadnje tudi svoje telo. Ostal je, da daje in nazadnje umrje! Glej, prijatelj, to je zgodovina slovenskega učitelja! Koliko generacij je v tridesetih letih? Kolikor jih je — vsem si učitelj, vzgojitelj in voditelj, če vztrajaš v podrobnem delu, ne za narod - frazo, temveč za narod - živi organizem delovnega ljudstva. Pisati o učitelju, ki je delal trideset let ali še več na enem samem kraju? Delal brez (Hispana Esperanto Asozio) je sklenila prirediti tečaje za učiteljstvo v Madridu in v treh drugih mestih. Razdelila bo 11 nagrad po 400 peset in kongresno karto za Kolinski esperantski kongres. Nagrajeni učitelji bodo morali potem poročati o svojih skušnjah ministrstvu prosvete. — Kakor vidimo, se esperanto povsod širi in pridobiva vedno nove prijatelje. le*,-^ J«. yt> 14. tfl^tA*, « • , 4 , l , t lv^' /kaL. >h-t> LJUBLJANA Za gotovino: MARIBOR Gledališka 4 Selenburgova 4 Slovenska 18 fi" WCTMI«'r.TWflMli—r*'l uli i% JADRANSKA STRAŽA OB SEVERNI MEJI Narodne šole ob severni meji so prejele decembra 1932. vabilo za ustanovitev Podmladka Jadranske straže. Znano vam je, da naše morje potrebuje danes bolj ko kdajkoli prej zvestih stražarjev. Jugoslavija brez Jadrana ne more obstati, ker so to pljuča, s katerimi diha, toda tudi obratno: Jadran je brez čvrstega zaledja izgubljen. Ni še vse naše ljudstvo izprevidelo, da naš obstanek in napredek sloni na tako ozki vzajemnosti zaledja z morjem, ker o tem ni bilo v dovoljni meri poučeno. Radi tega so širši sloji več ali manj brez posebnega interesa sprejemali vsa vprašanja o usodi našega morja. Drugačno zanimanje za morje je pri naših sosedih, ki so spoznali, da so državi, ki ima morje, ne le odprta vrata v svet, temveč da je ono tudi bogati vir dohodkov. To nam potrjuje tudi dejstvo, da so se za naš lepi Jadran večkrat bili težki in krvavi boj i. Društvo Jadranska straža ima plemenit namen, širiti povsod, kjer je potrebno ljubezen dO našega morja, poučevati vse sloje o njegovi gospodarski in kulturni važnosti in potom tega spoznanja probujati v ljudeh nacionalni duh in državno edinstvo. Ž ozirom na nacionalne razmere, v katerih je naše ljudstvo ob severni meji živelo do prevrata, kakor tudi na sedanje obmejne razmere in stike, je neobhodno potrebna in koristna za povzdigo narodne zavesti in narodnega duha, propaganda po programu Jadranske straže. To se ima začeti pri naših najmlajših državljanih. Obmejni nas moramo utrditi s postojankami Jadranskih stražarjev, katerih utrdbe bodo slonele na zdravem nacionalizmu in resnični ljubezni do domovine. Učiteljstvo ob severni meji je z resnim pojmovanjem zadeve šlo na delo za vzvišene cilje. Po šolah se vršijo predavanja o Jadranski straži in njenih nalogah, nabira se podmladek. Jadranski stražarji obo-rožujejo svoje duše. Na neki šoli šteje »Podmladek Jadranske straže« nad 300 članov. Naprej za jugoslovanski Jadran! m Učiteljska kniigama podružnica Maribor — Tyrševa ulica štev. 44 mmmmmmatmm OsebnB NAPREDOVALI SO UČITELJI (CE). V VIII. skupino: Petelin Ruža iz Žužemberka, Rojnik Elizabeta iz Sv. Lovrenca pod Prežimom, Kollenber-ger Hermina iz Sv. Benedikta, Rošker Justina iz Pišec, Berce Rafael iz Šmarij pri Jelšah, Markelj Ana iz Št. Janža, Marčič Marija iz Maribora, Plišič Josip iz Št. Vida. V VIL skupino: Šonc Pavla iz Maribora, m. š., Žun Milena iz Viča, m. š., Doberšek Simon iz Dol. Lenda- fraz in teoretičnih razglabljanj, temveč dejansko — praktično? Prepričan sem, da je težko pisati, ker ni podatkov, ker je sam, edini podatek, v večnosti! Pokojni Franc Štaufer se je rodil 19. novembra 1877. v Trbovljah kot sin učitelja Franca Štauferja. Študiral je gimnazijo v Mariboru, kjer je maturiral 25. oktobra 1899. Študije je nadaljeval na univerzi v Grazu, študiral je pravo. Toda — gmotnih sredstev ni bilo. Vrnil se je domov in zaprosil za učiteljsko službo. Dobil je učiteljsko mesto na Pilštajnu, kamor je prispel 1. marca 1903. Sicer je imel namen, si gmotno opomoči za nadaljnji študij — a ostal je, spoznavši, da je biti učitelj prav tako častno, kakor biti sodnik ali advokat ali imeti kakšen drug akademski poklic. Vojsko je služil mladenič kot praporščak pri domobranskem polku, vojno pa je preživel v zaledju kot »žetveni komisar«. Kot tak je vsepovsod šel ljudstvu zelo na roko. — Pred osmimi leti je postal na Pilštajnu upravitelj šole. Napram večinoma mlajšemu učiteljstvu je bil vedno in povsodi očetovsko dober tovariš in predstojnik, ki je znal razumevati težnje mlajših, bodisi v šoli ali izven nje. Najhujši udarec ga je zadel, ko mu je pred dvema letoma — 27. februarja 1931. — umrla žena. Od tega dne je začel pešati, dokler ni šel za njo v večnost. Umrl je v ponedeljek 20. febr. 1933. strt in zmu-čen. Kot človek je bil poštenjak od nog do glave. Odkritosrčen, ki je prijatelju kot nasprotnik povedal resnico v obraz. Mož ravne linije, ki ni klonil pred ničemer in nikomur. Bil je soustanovitelj »Hranilnice in posojilnice v Pilštajnu«, katero so ustanovili 1. 1908. Zadnja leta je postal član načelstva in nje blagajnik. Dolga leta je pomagal občini kot občinski tajnik, cerkvi kot organist in pevo-vodja, gasilnemu društvu kot tihi podpornik, Če bi imel jaz televizor, posnel iz »Daj-Dama« bi prizor, ko avtomat dobrot deli, a gostom lice se smeji. ve, m, š., Čander Martin iz Hrastnika, Godicl Rudolf iz Celja, m. š., Jurman Marija iz Sv. Lenarta, m. š., -Bandl Marija iz Brežic, m. š. ■ V VI. skupino: Majcen Ruža iz Bohinjske Bistrice, Aničič Josip v Polšniku, Bradaška Albina v Šmart-nem p. Kranju, Vidmar Gabrijela, Št. Lenart n. Laškem, Vidic Anton, Šmartno pri Kranju, Vrezec Stanislava, Suhor, Fink Leon, Ljubljana, Hajnšek Fran, Št. Jur o. j. ž., Fink Štefanija, Ljubljana, Zorko Ana, Brdo, Urbajs Ana, Črešnjevec p. Slov. Bistrici, Lešnik Elza, Maribor, Lovšin Ivan, Kočevje, Završan Frančiška, Rudnik. Janežič Ema, Sv. Marko p. Ptuju, Jovan Maks, Št. Vid n. Ljubljano, Jev-nikar Lovro, Št. Vid pri Stični, Komar Stana, Vič, Kramar Olga, Šmartno p. Litiji, Knez Olga, Ljubljana, Kramer Alojzija, Št. Peter pri Mariboru, Kunaver Marija, Vič, Kramer Fran, Št. Peter p. Mariboru, Kržišnik Ivan, Št. Peter p. N. mestu, Muršič Ivan, Št. Jur ob j. ž., Marinko Amalija, Preska, Podbršček Alojzija, Trbovlje-Vode, Pahor Slava, Haj-dina. Potočnik Gabrijela, Zagorje, Pečenko Danilo, Vič, Petelin Marija, Vič, Peternel Pavla. Jesenice, Pugelj Ivana, Sv. Lovrenc pri N. mestu, Pečnik Olga, Tolsti vrh, Presker Marija, Teharje, Rožman Ivana, Ribnica, Ra-kovec Cirila, Kamnik, Rebolj Franja, Maribor, Srebrnič Karla, Pirešica, Sušnik Olga, Trbov-Ije-Vode, Sežun Andrej, Ljubljana, Sirnik Ljudmila, Vrhnika, Sušnik Marija, Laze, Ga-bršek Zlata, Vič, Schroif Marija, Cerklje p. Krškem, Rozman Marija, Maribor, Štugar Miroslava, Metlika, Čebul Jernej, Maribor, Černe Franja Trbovje-Vode, Semen Pavla iz Ljubljane, Sorčič Katarina iz Dovja. Smole Albin iz Ljubljane, Sever Melaniia iz Jesenic. Slavec Ivan iz Laškega, Mihelič Stanislava iz Črnuč, Malenšek Mariia iz Predoselj, Bučar Vincen- i cija iz Dragatuša, Borštnik Josipina iz N. me: sta, Berglez Avgust iz Ljubljane, Kosmač Mihaela iz Jarenine. Janežič Rado iz Police, Čolnar Antonija iz Gor. Pirnič, Cepuder Amalija iz Ljubljane, Novak Pavla iz Pobrežja, Šircelj Danijela iz Ljubljane, Trobej Cilka iz Šoštanja, Roiina Vladimir iz Kranja, Janežič Terezija iz Police. Jereb Antonija iz Konjic, Jurčič Ačim iz Maribora, Justin Matilda iz Žirov, Jureš Ana iz Križevcev, Podreka Ivana iz Sv. Križa. Požar Ladislav iz Most. Prestor Julija iz Preske Peterlin Angela iz Kočevja, Grom Josipina iz Tržiča. V V. skupino: Betriani Božidar, sres. šol. nadz. v Kočevju, Hribernik Fran, učit. na m. š. v Šoštanju, Zupančič Ana, m. š. v Celju. Humek Drago-tin, m. š. v Mariboru, Rismal Melhior, m. š. i v Slov Bistrici, Lončarič Marija, m. š. v Celju, Šegula Fran, m š. v Mariboru, Fabjan iek za Ljubljana Maribor Antonija, m. š. v Mariboru, Fakin Anton, m. š. Vič, Ferjančič Fran, m. š. v Mariboru, Ci-lenšek Fran, m. š v Celju, Černej Ivan, m. š. v Celju, Golob Albina iz Ljubljane, Klavžar Zora iz Maribora, Krakar Angela, m. š. iz Ljubljane, Korošec Josip iz Maribora, Korže Janko, m. š. v Sv. Lenartu. Mlačnik Ignacij, m. š. v Celju in Serajnik Marija iz Maribora. ko je dajal, da levica ni vedela, kaj dela desnica. Bil je član SKJ, blagajnik JRKD, član sadjarske podružnice itd. A kar je treba še posebej poudariti: bil je zvest član JUU in dasi zadnje čase bolan, je prihajal na učiteljska zborovanja med prvimi. Vzgled mnogim in mnogim mladim tovarišem! Rekel bi lahko tole: kot človek borbe za pravice stanu je stanu svojemu žrtvoval mnogo dela. To je dokazal v svojih zadnjih, že bolnih letih. In preziral je tisto mlajše učiteljstvo, ki se je pokazalo komod-no in leno za svoj dvig in dvig stanu. Najsi je bil še tak sneg ali še tako slaba pot ali še take žrtve, videl si ga na zborovanju, ko je v istih prilikah marsikateri »mladi« (ki pravijo o njem, da je poln življenja) čepel doma za pečjo, boječ se, da se bo »prehladil«. Življenje ga je toliko preizkusilo, da je vedno naglašal delo in bratstvo. Ko je mladi pilštajnski učitelj tov. Pri-slan Janko ustanavljal v Pilštanju in okolici »Mlekarsko zadrugo«, je svaril: »Premislite prej! Tu ni podlage mlekarstvu! Ni krav, mleka!« Skeptik. In zopet skeptik. So dejali nekateri, ki ga niso poznali: »Nasprotnik nam je. Ovira nas!« Niso ga razumeli. Toda šlo je. Ustanovili so mlekarno. Pa so mu potožili: »Rabimo še nekoga, starejšega, vas.« In ne da je rekel besede, so spoznali odgovor v njegovem odkritem obrazu. »Blagajnika rabimo!« Prevzel je mesto blagajnika Mlekarske zadruge. Ali bi lahko napisal življenjepis? Forme opišeš, življenja ne. Klobuk, suknjo — zunanje, vidljive reči — za dušo treba knjig. In še nisi pri koncu! Pokopali smo ga v četrtek, 23. febr. 1933. V istem času je odšel, kakor pred dvema letoma njegova gospa soproga. Vsepovsod visok sneg — ali od daleč so prišli kmetje in kmetice, učenci in učenke, znanci in prija- telji, da spremijo k zadnjemu počitku učitelja. Pred šolo slovo: »Vigred se povrne«. Deca plaka. Otroške solze — najlepši biseri. Pot v par metrov oddaljeno cerkev. — Črna sv. maša. — Sveče. Na pokopališču se je poslovil pri odprtem grobu pok. Franca Štauferja preč. gosp. Jakob Rauter, župnik v Pilštajnu, ki je v spremstvu gg. župnikov sosednjih župnij vodil pogreb. Nato je spregovoril slovo tov. predsednik Učiteljskega društva JUU v Kozjem g. šol. upravitelj Albert Čok, ki se je poslovil od blagega pokojnika v imenu vseh, ki so mogli, a ki tudi niso mogli prihiteti na to zadnjo, žalostno pot. Za tema je govoril v imenu gasilcev (ki so ves čas nosili krsto in vence v uniformah) z globoko, občuteno besedo visokošolec-jurist g. Milan Regvat, ki je razodel in opisal dobrotno srce blagopo-kojnega šolskega upravitelja. Nato so začele padati trde grude in težko je odmevalo po pokopališču. Kadar umrje učitelj, je praznik žalosti. Kaj boš, saj jih je še tisoč zadaj! Ne odgovarjaj, prijatelj moj! Smrt starejšega učitelja se mi zdi prav tako, kakor da je umrl oče, ki je zapustil sinu posestvo. On je oblikoval posest v dobi, polni težav, ti uživaš. Samo pazi, da te ne bi kdo pozdravil z besedo: »Mlad si, tovariš, a glej, poln si mehkužnosti! Komoditeta je tvoja mati, vitka linija botra. Bojiš se prehlada, ko je treba stati na straži. Če boš tako čuval, ne boš vztrajal niti pet let! Zakaj življenje je uganka, ki je ne boš rešil, če mu ne boš šel nasproti s privihanimi rokavi in jako dušo!« Zato pa: blag spomin našemu f tovarišu Štauferju ki je vztrajal in zbog tega mnogo trpel fizično in duševno. U¿fit4Sll —§ ZELO VAŽNO! Selitev z vozom ali tovornim avtom — selilni račun. Člen 36/5 uredbe o potnih in selitvenih stroških določa, da mora biti uradno ugotovljena teža preseljenega pohištva v tovornem listu, če se seli uslužbenec z železnico. Dohodna občina mora potrditi, da se je pohištvo v označeni teži resnično dovedlo na novo mesto službovanja. Če se seli uslužbenec z vozom ali tovornim avtom iz kraja v kraj, kjer bi se lahko izvršila mešana selitev, t. j. z železnico in vozom, mora priložiti sel. računom tudi potrdilo, koliko bi stala selitev po želcznici in potrdilo javne tehtnice ali javne oblasti o teži preseljenega pohištva. Teža preseljenega pohištva mora biti torej v vsakem primeru ugotovljena, drugače se ne priznajo zneski, ki bi sicer pripadali za to. —§ V »Izvodu iz Uslužb. lista«, ki ga priključite prošnjam za višjo polož. skupino, zaključite dobo z dnem, ko vlagate prošnjo in označite zraven »in dalje«. Celokupno službeno dobo je sešteti in jo vpisati »skupaj« —1—m—d. Službena doba ne vpliva na napredovanje in služi le v pregled prosilčeve službe, ki se upošteva pri obravnavi prošnje. Naša g ««spoti*» s« a ' m nia Zaloga barv, tušev in radirk POVSOD NA ZALOGI TISKOVINE NA ZAHTEVO GUNTHER WAGNER — k. d. ZAGREB Pošt. prêt. br. 94