cena posamezne številke 30 din
n 2b3332
v	•
62/63/1983
i
UDK З;
časopis za kritiko znanosti/62/63/2
PISMO LJUBLJENI
Moja draga Luisa, od patrulje sva ostala samo še Bill in jaz.
Toda ne bodite zalostni-svojo dolžnost izpolnjujeva ne
glede na karkoli.	_
Moja draga Luisa, kot sem vam pisal v svojem zadnjem pismu,
Bili misli, da postajam nor... jaz pa se samo malo
sproščam nad trupli.
Vendar se moti-skozi ves teden smo dobro opravljali svoje
delo.___
Najdražja Luisa, tokrat so moja sumničenja potrjena. Bili
je prav gotovo čisto zmešan.	_
Med drugim se je uprl, da bi pokončal to gnusno golazen.
Draga Luisa, z obžalovanjem vam sporočam, da sem z žalostjo
spoznal, da je moja dolžnost končati s tem izdajalcem.
Moja sladka Luisa, lahko ste ponosni na svojega Joea, kmalu
se vrnem, a do takrat bom izpolnjeval svojo dolžnost- ne
glede na karkoli.
Podobe v tej številki
V tej številki objavljamo strip (Pismo ljubljeni) in frag-
mante stripov francoskega dizajnerja, grafika in reži-
serja Caroja. Stripi so bili objavljeni v knjigi CARO, Le
dernier terrain vague Nancy, 1981.
Cenjeni bralce obenem obveščamo, da je to zadnja
letošnja številka. Zato Vam vsem ob Carojevih risbah
želimo Srečno novo leto 1984.
Uredništvo
časopis za kritiko znanosti/62/63/3
r—........—
UDK: 329 (497.1)

Jože Dežman
Božo Jezernik
Kaj bi moglo biti pomembnejše za naše družboslovje,
kot je temeljit študij našega razvoja, naših uspehov in
stranpoti, naših želja in možnosti. Temeljit študij vloge
KPJ oz. ZKJ v tem razvoju, saj mu je prav ta dala
najpomembnejši pečat. Razumljivo je potemtakem, da
vlada veliko zanimanje za napovedano Zgodovino ZKJ,
da bi analitično in kritično pogledali vase, v svoje
»skrite rezervfe«.
V Sloveniji je bila organizirana razprava o predlogu
besedila prvih treh delov Zgodovine ZKJ (I. del: do
nastanka enotne delavske stranke, II. del: komunistično
gibanje v borbi proti buržoazni ureditvi in pripravi
revolucije, II. del: KP v osvobodilni vojni in socialistični
revoluciji) kot oblika dela zgodovinske komisije CK
ZKS. Ob pripombah, izrečenih na sestanku, so politični
aktivisti in družboslovci, ki so prejeli gradivo, poslali
svoje pripombe tudi pismeno. Podobne razprave so
pripravili tudi v ostalih republikah in pokrajinah. Pov-
zetki razprav so bili objavljeni predvsem v Borbi, pri
nas v sobotni prilogi Dnevnika, 16. 7. 1983.
Pripombe iz dosedanjih razprav se nanašajo na netočna
oziroma izpuščena pozitivna in negativna zgodovinska
dejstva, posamezne ocene. Ob vprašanju, ali je besedilo
zrelo za objavo, se razpravljalci na eni strani ustavljajo
ob tem, ali je besedilo primerno za »ljudsko rabo«, po
drugi strani pa ocenjujejo kakovost pisanja s stališča
svojih strok.
Med dosedanjo razpravo so tisti, ki hvalijo in tisti, ki
grajajo, podobni družbi, zbrani okoli lonca juhe. Oboji
so lačni, toda: nekateri bi juhico pogreli, drugim je
prevroča in pihajo vanjo, tretji bi jo malo pomešali,
temu je pregosta, oni bi jo začinil... Razpravo pa
blagohotno poslušajo najboljši kuharji sodobnozgodo-
vinskih napitkov.
Ta način razgovora ne more bistveno pripomoči k
izboljšanju vsebine. Zakaj? Zato ker razpravljalci zve-
čine v enaki meri kot pisci besedil ne razmišljajo o
receptu - o teoretičnih in metodoloških izhodiščih, na
katerih je zgrajena pričujoča zgodovina.
Prav šibka metodološka in teoretična predpriprava pa je
osnovni vzrok, da juhe ne mešanje, ne pihanje, ne
prevretje, ne soljenje ne bo izboljšalo. In če pisci teh
izhodišč ne bodo kritično osmislili, ne bodo imeli nobeni
dopolnjevalni in spreminjevalni predlogi pravega
učinka.
Pri pisanju besedila je sodelovalo nad šestdeset ugle-
dnih strokovnjakov, večina med njimi zgodovinarjev. V
okviru delovnih štabov za posamezna obdobja in med
skupnim delom na Brionih so imeli možnost razdreti
prenekatero modro. Zato se upravičeno sprašujemo, ali
bi korak naprej pri pisanju zgodovine ZKJ lahko segel
dlje, kot pa dejansko je.
Začetni stavek prvega dela, ki govori od družbeno-
zgodo vinskih temeljih in pogojih nastanka delavskih
gibanj v jugoslovanskih deželah, je udaren: »Revolu-
cionarni procesi v jugoslovanskih deželah predstavljajo
najbistvenejšo prvino modernega zgodovinskega raz-
voja.« Producentje so se torej odločili, da bodo zgrabili
zgodovino pri korenu. Vsekakor bralcu veliko obetajo.
Kako pa se bralec počuti po branju? Ustavimo se ob
nekaterih pomislekih.
Več razpravljalcev opozarja, da so sporočila o družbe-
nih kontekstih, kot so oblikovana v rokopisu, večkrat
napačno, nekvalificirano napisana. Kapitalizem, naro-
dno zatiranje sta postavljena v zgodovinski razvoj tako,
da sta smotern okvir, v katerem koraka delavski razred
k zmagi revolucije, narodi Jugoslavije pa k enakoprav-
nosti in združitvi. Pisci torej verjamejo v nenehni pro-
gresivni razvoj predmeta raziskave, ki ga še tako reak-
cionarni procesi ne morejo ogreti. France Klopčič pa
opozarja, da npr. nič ni bolj razkrojevalo stare Jugosla-
vije kot streli srbskega šovinista v narodni skupščini
poleti 1928 na poslance opozicije ali uvedba šestoja-
nuarske diktature leta 1929.
Zgodovini razredne borbe, ki jo odtrgamo od ekonom-
ske podstati, od družbene biti, grozi nevarnost, da po-
stane fraza. Ali ni fraza, če zapišeš, da je prva svetovna
vojna v Sloveniji in na Hrvaškem »na poseben način
razširila možnost vpliva socialističnega gibanja v najšir-
ših slojih naroda«.
Kaj je poseben način razširjanja možnosti za vpliv
socialističnega gibanja? Ali je to ropanje, plenjenje, ki
ga vodi lakota? Ali je to popivanje? Kdo so najširši sloji
naroda?
Modus nedoločenega ni primeren za opisovanje dogod-
kov, ki jih rodijo spremembe v proizvodnji in razdelje-
vanju dobrin, kar se da oboje opisati dovolj natančno.
Da pri narodih z večino kmečkega prebivalstva ne bi
ostali samo pri tovarniškem delavstvu, opredelijo pisci
še narodno vprašanje kot merilo, skozi katerega tehtajo
razvoj na jugoslovanskih tleh. Tako kraljevino Jugosla-
vije pokopljejo že ob rojstvu, saj je bil njen nastanek
»po svojem značaju v nasprotju s splošno naprednim in
demokratičnim značajem naprednih narodnih gibanj
jugoslovanskih narodov...«. Nastanek take države pa
vseeno »ni mogel izbrisati dejstva, da je pri jugoslovan-
skih narodih obstajala zgodovinsko napredna težnja za
združevanjem«.
Od podstati odtrgan delavski razred zaživi še bolj za-
megljeno življenje, če damo reševanju nacionalnih pro-
blemov enako, če ne celo večjo težo kot reševanju
teoretičnih in praktičnih vprašanj razrednega boja. Če-
prav so pisci skušali spremljati gospodarski in družbeni
razvoj, jim ob manjku jasnih meril, kaj želijo povedati
(ob tem, da je bilo slišati pritožbe, da nekateri sodelavci
niso spoštovali dogovorov), to ne uspe.
Vzori, po katerih so se ravnali vodilni organizatorji
razrednega gibanja proletariata v Jugoslaviji in pove-
zave z razrednimi organizacijami v Avstro-Ogrski, dru-
gih državah in z mednarodnimi združenji, v besedilu so,
vendar omejena predvsem na branje spisov in obiske na
kongresih. Ne zvemo pa, da ni šlo vedno samo za
besede. Za vzdrževanje aparata je bil potreben denar,
zveze, šolanje... Posebej o Kominterni zvemo manj
kot bi pričakovali, saj je prav ona dajala direktive za
delovanje komunistov, nastavljala ali odstavljala funk-
cionarje, potrjevala ali razveljavljala sklepe itd. Ničesar
ne zvemo o »tehničnih dejavnostih« KP, brez katerih pa
zlasti v dolgih letih ilegale le-te sploh ne bi bilo! Ko
beremo prvi del, nam večkrat ostane v spominu: ideja se
pojavi v Avstriji, se tam udejanji. Nato jo vcepijo v
glave na Balkanu. Razodetje prihaja od zgoraj.
Besedilo zgodovine ZKJ je obširna obnova programov,
političnih sklepov in izjav, ki so jih praviloma spreje-
mali najvišji organi partije. Nikakor nočemo zanikati
jpomena te strani partijske zgodovine. Vendar samo
navajanje teh opredelitev ni dovolj! Pomembneje je,
koliko, na kakšen način, so bile te zahteve uresničene.
Naj opomnimo, da je Djakovič že 1928. leta zapisal:
»Sodrug Boškovič (F. Filipovič) je dejal, da je odprto
pismo kom. internacionale sredstvo, kako hitro rešiti
krizo v naši stranki. Ne smemo biti naivni in misliti, da
bomo brez boja dosegli ozdravitev razmer v naši partiji.
Ne pozabljajmo grde lastnosti Jugoslovanov, sa sogla-
sno sprejemamo vse sklepe in predloge, vendar jih ne
izvajamo v praksi.«
Tega, kako so bili sprejeti sklepi, stališča itd. izvajani v
življenju, kakšne so bile razlike med posameznimi ob-
dobji in pokrajinami, tega iz te zgodovine ZKJ braleç ne
zve. In s tem ne moremo biti zadovoljni.
Poleg tega partija z raznimi političnimi dokumenti ni
imela toliko uspeha med množicami kot z zahtevami po
»boljšem življenju«. Na čelo delavskega gibanja se je
postavila prav zaradi načelnosti in doslednosti v stav-
kovnih in mezdnih gibanjih. Spet o tem, kaj so si partijci
in drugi delovni ljudje v različnih časih in krajih pred-
stavljali pod pojmom »boljšega življenja«, ne zvemo
ničesar.
»Začele so se nove borbe za izboljšanje pogojev dela;
•največja in najpomembnejša v Srbiji je bila stavka 800
leskovških tekstilcev.« Takle opis stavke se bere kot
poročilo v športnih novicah: rekord je padel - štrajkalo
jih je 800! Tak »lov za rekordi« pa botruje celo po-
datku, da je v stavkah 1919. leta sodelovalo okrog
450.000 delavcev, čeprav je bilo šele dve leti kasneje
vseh zaposlenih v industriji in obrti približno 225.000
oseb, v rudarstvu, železnici in prometu pa še 44.000!
Kakšni so bili izidi stavke, kateri so bili cilji delavcev?
Ali so bile to le boljše plače in krajši delavnik? Če ne,
zakaj so se borili? Ali ni (ne nazadnje!) zanimivo vpra-
šanje, kakšne zveze ima ideologija »boljšega življenja«
s sedanjo t.i. potrošniško mrzlico?
Le s tako zastavljenimi vprašanji in temeljitimi odgo-
vori nanje bi lahko zvedeli iz zgodovine ZKJ tudi kaj o
sebi, našem družbenem svetu, ki so g? v desetletjih
obstoja premesili tudi ljudje, združeni v KPJ oz. ZKJ.
Dolgoročni cilj zgodovine ZKJ je lahko edinole kritičen
prikaz prispevka njenega članstva k razvoju družbe,
kritičen prikaz mehanizmov in procesov tega razvoja.
V zvezi s pripravljano zgodovino ZKJ je bilo dosti
povedanega okoli tega, ali naj bo to uradna zgodovina
ah ne. Dosti iskrivih misli je biio izrečenih v teh disputa-
cijah. No, kakor koli se bomo zedinili (ali pa tudi ne)
okoli tega vprašanja, eno je gotovo. Ta zgodovina mora
biti točna, to je znanstveno neoporečna. Ne sme projici-
rati v preteklost današnjih družbenopolitičnih stališč.
Menimo, da ne more biti dvoma o tem, da mora biti
merilo njene znanstvene neoporečnosti dialektični zgo-
dovinsko-materialistični pristop. Če bo le-ta dosledno
izpeljan bo to delo znanstveno neoporečno, sicer ne.
Predloženo besedilo tej zahtevi ne ustreza vedno. Za
optiko marksistično pisane zgodovine bi morala biti
glavna značilnost, da delajo zgodovino množice. V
predloženem besedilu to dognanje znanstvenega socia-
lizma ni bilo ustrezno uresničeno in izgleda kot da je
zgodovina ZKJ zgodovina njenih vodilnih forumov in
nekaterih voditeljev, članstvo pa ne dobi prostora niti za
ut ttORAL E.N DEftûUS DE ZERO, JE DÉ¿| D Al
PE RETROUVER MON SEUL AMI AU RKTAK
MENU : STEACK DE fcAT,EP.2ATZ PURÉE.
$U&limement ikìfe^T ,„


goli statistični prikaz. Tako v drugem delu prebiramo
obnovo razprav v partijskem vrhu v času frakcijskih
bojev v dvajsetih letih. Na dvajsetih straneh. Kaj pa za
tisti čas zvemo o članstvu?
»V tem času je imela KPJ 1000 članov.«
To je vse!
Kje so bili člani, kako se je število gibalo? Da o tem, da
ničesar ne zvemo o kandidatih, simpatizer j ih, čeprav so
imeli pomembno vlogo pri uveljavljanju komunizma,
niti ne govorimo.
Znanstvene zgodovine ZKJ si ni mogoče misliti brez
prikaza razvoja in primerjalne analize narodne, po-
klicne, izobrazbene, starostne in spolne strukture nje-
nega članstva.
Če bi pisci razmišljali o teh vprašanjih, se ne bi zgodilo,
da bi bili kmetje omenjeni le v razpravah o odnosu
partije do kmečkega prebivalstva.
Potem pa zvemo o velikih uspehih, »ki jih je dosegala
KPJ pri dvigu politične zavesti in borbenih kvalitet
borcev partizanskih odredov. Ogromna večina teh bor-
cev so bili kmetje...«
Ni odgovorov na vprašanje, kaj je pomenilo biti član
KP, kako je bil nekdo lahko sprejet? Kakšne so bile
oblike in metode pridobivanja partijskega članstva in
simpatizerjev? Kaj je ljudi v KP privlačevalo in kaj
odbijalo? Kakšne so bile norme in vrednote članov in
simpatizerjev zlasti do države in revolucije, dela, tova-
rištva in solidarnosti, družine in žensk, preživljanja pro-
stega časa, kulture in razvedrila itd.? V čem so se
razlikovale od nekomunistov, zlasti vernih in antikomu-
nistov?
V prid trditvi, da množica kot osrednji predmet razi-
skave nima svoje vloge v zgodovini ZKJ, govori tudi to,
da je o inteligenci napisano več kot o partijskem član-
stvu. Večkrat je poudarjena vodilna vloga inteligence v
partiji (»intelektualci so imeli glavno besedo v partiji«).
Prav tako je značilno, da o »socialni umetnosti« zvemo
več, kot o virih, ki so jo napajali (npr. standardu delav-
stva).
Tudi če vzamemo zgodovino ZKJ kot zgodovino vod-„
stev, trčimo na odprto vprašanje: vloga osebnosti v
zgodovini. Ali so vodilni ljudje samo ime in priimek in
misli, ki so jih objavili, izrekli? Pogrešamo živih ljudi, s
kožo in kostmi. Ni jih, saj še imen in priimkov marsikje
ni. Npr. v prvem delu so ponekod navedeni delegati na
kongresih v tujini, ne zvemo pa za imena voditeljev
nekaterih socialističnih organizacij.
Od idej, ki jih je zagovarjalo, vodstvo ni moglo živeti.
Od kod sredstva za preživljanje aparata, za izdaje pro-
pagandnega gradiva, knjig itd.? Kje so se šolali, kaj so
znali, kako so v življenju prišli do komunizma?
Titove misli o pomenu šolanja partijskih kadrov, oseb-
nem življenju članov KP, o liku komunista, partijski
disciplini, budnosti, odnosih znotraj partije, skrbi za
ljudi, kar naj bi bil temelj, »na katerem se je nadgraje-
vala KPJ in vzgajalo njeno članstvo«, stališča s posveto-
vanja v Tacnu, da je celica pomembna »kot osnova, ki
Partiji, usmerjeni na politično delo v množičnih organi-
zacijah delavskega razreda, mladine, žena, zagotavlja
uresničevanje avantgardne vloge, oznaka Titovega dela
v Zagrebu: »Od komunistov je zahteval, da delujejo
med delavci, da se ukvarjajo z njihovimi življenjskimi *
problemi in da jih organizirajo v borbi za uresničevanje
njihovih življenjskih zahtev«, so resda zapisane v zgo-
dovini ZKJ. Toda pisci jih niso vnesli med delovna
načela in izhodišča pri raziskavi in posebej pri oblikova-
nju besedila. Če bi jih, bi dobili mnogo bolj humano
sporočilo.
Lahko bi se izognili neživljenjskim, hipotetičnim trdi-
tvam. Npr.:
»Na mobilizacijo zdravnikov in drugega sanitetnega
osebja je pozitivno vplival Kongres partizanskih zdrav-
nikov v osvobojenem Bosanskem Petrovcu septembra
1942. leta. Vse večje število zdravnikov iz mest prihaja
na osvobojeno ozemlje.
Odnos do politikov je vprašanje, ki se neposredno tiče
avtorske odgovornosti in ustvarjalne moči piscev bese-
dila, do neke mere tudi kolektivne ustvarjalnosti in
odgovornosti delovnih skupin.
Različna gledanja na vprašanja razvoja gibanja, nje-
govo taktiko in strategijo, do katerih je prihajalo v
vodstvih, niso vedno jasno predstavljena (npr. »separa-
tistične težnje v delu vodstva pokrajinske organizacije
KPJ v Sloveniji«).
Res je, da za vrsto vprašanj niso bile opravljene
osnovne raziskave in da si pri nas pogosto pomagamo s
citati politikov, vendar se nam ob branju pričujoče
zgodovine zdi, da tovrstno početje ponekod ni uteme-
ljeno.
»V vasi Ivančici, nedaleč od Sarajeva, so Tito in člani
CK KPJ sodelovali na posvetu Pokrajinskega komiteja
KPJ za Bosno in Hercegovino 7. do 8. januarja 1942, na
katerem so odločili, da bodo zaradi konsolidacije vstaje
v vzhodni Bosni oblikovali proletarske udarne enote,
razvili kar najživahnejše politično delo med narodom in
borci, da bi razložili cilje narodnoosvobodilne borbe in
pojasnili četniško izdajo.« Razumljivo je, da bralec
sedaj pričakuje opis tega, kar se je po seji zgodilo. Toda
ne: »to aktivnost je presekala ofenziva nemških in
kvislinških enot, ki se je začela 15. januarja 1942.«
Torej, je sestanek tako pomemben, da mu posvetimo
posebno pozornost, samo zaradi prisotnosti vodstva.
Ob konferenci KPJ leta 1934 v Ljubljani je kot zaklju-
čna misel navedena Kardeljeva ocena, da njeni sklepi
»v bistvu že na široko odpirajo vrata aktivnosti Partije v
smeri združevanja ljudskih množic... na platformi, ki
naj bi bila brez dogmatizma in praznega doktrinarstva
in ki naj bi v ljudskih množicah odpirala revolucionarno
perspektivo prav v procesu vsakdanje borbe za uresni-
čevanje te platforme.«
V poglavju, ki sledi, so le bledi odmevi tega procesa
»vsakdanje borbe«, tako da bralec ne more ugotoviti,
ali pisci Kardelja citirajo zaradi tega, ker podpira izide
raziskave ali si z njegovo avtoriteto pomagajo prek
neraziskanega.
Posamezni odkloni in problemi na poti k zmagi so
omenjeni bolj mimogrede. Opozorimo na enega. Za
začetek dvajsetega stoletja dobi slovensko delavstvo
tole oceno: »Prevladovale so težnje revizionizma, kate-
rih nosilec je bila delavska birokracija, ki se je občutno
pomnožila.« Srečamo torej starega sovražnika prevra-
tov in revolucij. A kako naj bo pri peščici organiziranih
delavcev v Sloveniji to problem? Skratka, ostajamo
nepoučeni.
Nato zvemo, da se je proti koncu druge svetovne vojne
partija srečevala s pojavi karierizma in da je bilo ne-
varno, da bi malomeščani, bivši uradniki in pripadniki
kvislinških enot prodrli v njene vrste. Koliko je bilo to
nevarno in kako se je razbohotilo, ne zvemo. Je pa
zapisano, da so CK KPJ in druga vodstva opozarjali,
»da je treba pri sprejemanju iz teh okolij v Partijo
uporabljati strožji kriterij in daljši kandidatski staž«.
Težko, da bi bilo to univerzalno zdravilo. Bralce bi bolj
zanimalo, kakšni so vzroki za nastanek birokracije, njen
razvoj, kako se je mogoče z njo spopadati v »vsakdanjih
borbah«.
Poraja se vprašanje o vzrokih za take ali drugačne
odločitve piscev. Neenotno gradivo, ki je posledica nee-
notno zastavljenih raziskav, različna mnenja, ki so se
pojavljala med zgodovinarji iz posameznih raziskova-
lnih središč republik in pokrajin ob oceni istih dogod-
kov, pričajo, da pristop k predmetu raziskave ni unifor-
men. Žal pa se bralcu predloga besedila in razprav o
njem porodi pomislek, da poleg strokovne vesti in spo-
sobnosti narekujejo različne ocene še vrednotenja in
interesi okolja, v katerem raziskovalec oz. razpravljalec
živi. Tako je zgodovina ZKJ v pomembni meri še ak-
tualno politično vprašanje.
Poudarek iz dosedanjih razprav je, da velja z objavo
gradiva počakati. Če tovrstne pobude izražajo željo, da
bi s spremembami tekst kakovostno obogatili, se jim
pridružujemo, nevarno pa je, če so take zahteve le
taktični manever, da bi v besedilo prišlo čimveč poprav-
kov oziroma stališč posameznih okolii.
UDK: lUDK: 329 (497.1)__
zgodovina, KPJ
Jože Dežman, Božo Jezernik: Zgodovina KPJ
Avtorja se vključujeta v razpravo o predlogu besedila
prvih treh delov Zgodovine ZKJ. Po njunem mnenju
bodo imeli dopolnjevalni in spreminjevalni predlogi, ki
so se oblikovali v dosedanji razpravi, pravi učinek le
takrat, ko bodo kritično osmišljena tudi izhodišča pred-
laganega besedila. Besedilo zgodovine ZKJ je obširna
obnova programov, političnih sklepov in izjav, ki so jih
praviloma sprejemali najvišji organi partije. Navajanje
teh opredelitev ni dovolj. Tega, kako so bili sprejeti
sklepi, stališča itd. izvajani v življenju, kakšne so bile
razlike med posameznimi obdobji in pokrajinami, tega
iz te zgodovine ZKJ bralec ne zve. Prav tako je neopre-
deljeno razmerje med KPJ in zahtevami in boji delav-
skih množic in kmečkih. Predlagano besedilo so nareko-
vali tudi interesi okolja v katerem raziskovalec oziroma
razpravljalec živi, zato je besedilo v pomembni meri še
aktualno politično določeno.
UDK: UDK: 329 (497.1)
history, the League of Communists of Yugoslavia
Jože Dežman, Božo Jezernik: The History of the Lea-
gue of Communists of Yugoslavia (LCY).
The authors join in the discussion on the proposed first
three parts of the history of the LCY. According to
them, the suggestions of supplements and alterations
formed so far will only be effective when the starting-
points of the proposed texts will be critically re-conside-
red. The proposed text is an extensive reconstruction of
programs, political decisions and declarations, as a rule
adopted by the highest bodies of the Party. Quoting of
these statements is not sufficient. This history, however,
does inform a reader neither of how these decisions and
statements were carried out into life, nor of the diffe-
rences among individual periods or regions. The rela-
tion between the LCY and the demands and struggles of
workers and peasants is not well defined. The text is
considerably determined by the actual policy, since it
has been dictated by interests of researcher's, resp.
discussant's environments.
časopis za kritiko znanosti/62/63/5
"MT
(o spremembi delovnega časa)
Igor Bavčar
16. marca 1983 je Skupščina SR Slovenije sprejela
»priporočilo«, v katerem gre za »zahtevo, da delavci v
proizvodnih dejavnostih določijo začetek delovnega
časa ob 7. uri, v družbenih dejavnostih in državnih
organih pa čimbolj proti 8. uri ter da premik izvedejo
27. 3.1983«1. Še junija je kazalo, da je 75% organizacij
združenega dela upoštevalo to »priporočilo« in da bo
vsaj pri tem odstotku tudi ostalo. Že septembra je
Komite za delo sporočil, da se je odstotek organizacij
združenega dela, ki so prešle na novi delovni čas, znižal
na nekaj čez 60%. Zadnje vesti pa kažejo, da se tovarne
še kar naprej vračajo na stari delovni čas,
I. Padanje
produktivnosti dela
Zgodovina socialističnega samoupravljanja z njegovimi
aktualnimi dosežki dokazuje, da je država s svojim
aparatom (kamor je treba prišteti tudi pretežni del
delovanja družbeno-političnih organizacij2 postala
ključna produktivna sila. Njena birokracija, funkcioni-
ranje te birokracije, omogoča kontinuiran potek pro-
dukcije s tem, ko »vzpostavlja in vzdržuje obče pogoje
družbenega produkcijskega procesa«3. Prav imajo tisti,
ki socializem povezujejo s predkapitalističnimi druž-
bami, ki so temeljile na azijskem produkcijskem načinu.
Namreč, kot je bil materialni temelj državne oblasti nad
nepovezanimi produkcijskimi enotami v stari Indiji ali
Perziji centraliziran sistem kanalizacije (namakanje),
tako temelji oblast birokracije nad nepovezanimi pro-
ducenti v novi Jugoslaviji na centralizaciji presežne
vrednosti. Prisvajanje, razpolaganje in distribucija pre-
sežne vrednosti je specifičen sistem »kanalizacije«,
ključni obči pogoj družbenega produkcijskega procesa v
aktualnih razmerah socialističnega samoupravljanja.
Birokracijo je torej veliko manj mogoče zapopasti kot
sociološko kategorijo, ker gre v bistvu za način produk-
cije.
Za birokracijo in njeno oblast ni dovolj, da si le pri-
svaja, razpolaga in distribuira presežno vrednost. To
mora delati tako, da se vedno znova producira več
presežne vrednosti. Očitno je, da jugoslovanski birokra-
ciji to ne uspeva več tako dobro. Kriza, ki smo ji priča,
potrjuje to ugotovitev s podatki o padanju produktivno-
sti. Da bi se povečala produktivna sila dela, bi se morali
spreminjati tehnični in družbeni pogoji delovnega pro-
cesa, predvsem pa bi se morala na ta način zniževati
vrednost delovne sile in skrajševati tisti del delovnega
dneva, ki je potreben za reprodukcijo te vrednosti.
Birokracija nima več mehanizmov, da bi lahko to dose-
gala. Tisti, ki jih ponuja, le vsiljujejo videz, kot da gre
za spreminjanje tehničnih in družbenih pogojev, v re-
snici pa gre le za podaljševanje agonije in konzerviranje
razrednih odnosov, za ohranjanje statusa quo. S tega
stališča je potrebno obravnavati tudi predlagano spre-
membo delovnega časa.
Gledano s pozicije birokracije je padanje produktivno-
sti dela dejstvo, s katerim se mora spoprijeti, če noče
ohromiti materialnih temeljev lastne dominacije. Toda
njen spoprijem s tem dejstvom seže le do točke, ki še
omogoča reprodukcijo obstoječih razmerij, ki torej ne
ogroža njene oblasti. V zadnji instanci to pomeni, da je
celo pripravljena trpeti padanje produktivnosti, če kako
drugače, z drugimi mehanizmi, uspeva ohranjati svojo
pozicijo in le podaljševati trajanje tega načina produk-
cije. Zato ne preseneča, če v obdobju stabilizacije ni
bilo nič storjenega za uvajanje znanosti in tehnike v
produkcijo, še manj pa za svobodno razpolaganje orga-
nizacij združenega dela z ustvarjeno presežno vre-
dnostjo.
Predlagana sprememba delovnega časa je ukrep, ki je s
stališča birokracije logičen. Ne ogroža njene domina-
cije, jo le utrjuje. Temelji na predpostavki, ki je bila v
razpravi4 od samega začetka prikazovana kot »potreba
po kar najboljši izrabi vseh (podčrtal I. B.) proizvajal-
nih sil združenega dela«5. Ta ambiciozen načrt »izrabe
vseh proizvajalnih sil združenega dela« z enim samim
ukrepom tako rekoč, izvedenim z značilno voluntari-
stično maniro, je od samega začetka ostal neargumenti-
ran:
»V kratkem času po sprejemu usmeritev v Skupščini
SRS ni mogoče ugotoviti pozitivnih ekonomskih učin-
kov, ki naj bi jih prinesel spremenjeni delovni čas; ne le
zaradi kratkega obdobja, ampak predvsem zaradi odvi-
snosti produktivnosti dela od vrste dejavnikov, katerih
prepletajoči vpliv je težko parcializirati na en sam
ukrep, kakršen je sprememba delovnega časa. Tudi z
raziskavami, opravljenimi v drugih (razvitih) državah, si
ne moremo pomagati, saj je potrebno upoštevati zgodo-
vinski in kulturni vidik in specifiko delovnega časa.«6
Kar je po tej ugotovitvi ostalo, je bila predpostavka, da
je potrebno delavce bolj pritegniti v osnovni produkcij-
ski proces, v delo na delovnem mestu, v formalno
ekonomijo, ter na ta način zvišati produktivnost. Toda
ta predpostavka je postala očitna šele sedaj, ko je bitka
za novi delovni čas praktično že izgubljena.
Predpostavka sloni na ugotovitvi, da velik del delavcev7
poleg rednega dela na delovnem mestu dodatno dela v
popoldanskem času, tako da kmetuje ali pa »fuša«, kot
se temu popularno reče. Premik delovnega časa čimbolj
v popoldanski del dneva naj bi to dejavnost delavcev
prizadel in onemogočil, hkrati s tem pa spravil položaj
delavcev čimbolj v odvisnost od rednega, formalnega
delovnega razmerja. Izpeljava teh predvidevanj govori
torej predvsem o intenzifikaciji dela delavcev in s tem o
povečani produktivnosti, ki naj bi jo dosegli s spre-
membo delovnega časa. Če ostanemo znotraj teh pred-
videvanja potem moramo ugotoviti njihovo nekajkratno
zgrešenost:
a)	s povečano intenzivnostjo dela narašča (v splošnem)
masa cirkulirajočega dela konstantnega kapitala, tako
da se v danem času predela več surovin. Veča se tudi
množina strojev, s katerimi dela isto število delavcev,
narašča tudi ta del konstantnega kapitala. Rezultat in-
tenzifikacije dela je sicer res naraščajoča presežna vre-
dnost, toda tudi naraščanje konstantnega kapitala in
naraščanje vrednosti delovne sile, kajti z naraščajočo
eksploatacijo (intenzifikacija) se dražijo tudi pogoji
njene reprodukcije. Učinki intenzifikacije dela se tako
bolj ali manj izenačujejo, profitna mera se tako po eni
strani niža, medtem ko se po drugi viša.8
b)	z intenzifikacijo dela se bo torej presežna vrednost
absolutno zvišala zaradi sorazmernega povečanja tako
konstantnega kakor tudi variabilnega kapitala. Raz-
merje med potrebnim in presežnim delom pa se s samo
intenzifikacijo ne bo spremenilo. Ostalo bo nespreme-
njeno in dokazovalo, da se produktivna sila dela (katere
efekti so upoštevanja vredni le v primeru, da se raz-
merje med potrebnim in presežnim delom prevesi v
korist slednjega) ni spremenila.
Toda pri teh naših predvidevanjih nismo upoštevali
najbolj pomembnega podatka, s katerim birokracija v
svojem scenariju izhoda iz krize še kako računa. Naša
predvidevanja in ocene so točne v vsem, samo v bistve-
nem ne. Namreč v tem, da birokracija računa z zniževa-
njem mezd pod njihovo normalno višino, oziroma z
zniževanjem cene delovne sile pod njeno vrednost.
Samo v tem primeru se bo presežna vrednost tudi
relativno povečala in samo v tem primeru lahko intenzi-
fikacija dela pomeni tudi povečevanje »produktivne sile
dela«. Sprememba delovnega časa je na to računala že
od samega začetka. Konkretno to pomeni, da bi se v
tem primeru ekonomski in politični položaj delavskega
razreda še naprej slabšal, da bi se stopnja eksploatacije
še naprej povečevala in to na konzervativen način.
Birokracija bi morda uspela, če ne bi prav z načinom, s
katerim je nameravala povečati stopnjo eksploatacije,
uničevala edini način, s katerim bi lahko blažila posle-
dice njenega ukrepa - sivo, neformalno ekonomijo,
popoldansko dodatno delo, kmetovanje in »fuš«.9 V
tem dejstvu je koncentrirana vsa protislovnost njenih
ukrepov s katerimi si birokracija istočasno omogoča in
preprečuje reprodukcijo. V primeru, da bi ji uspelo
vsiliti generalno spremembo delovnega časa, bi konti-
nuiran potek produkcije, ob naraščajoči mezdni bedi,
lahko vzdrževal le še vojaško organiziran aparat. Vpra-
šanje je, če ni to kvintesenca sanj birokracije?
П. Upor
S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da prehod na
novi delovni čas ni uspel. Toda razlogi za ta neuspeh, s
LE HIC C'ÉTAIT QUE J'AVAIS PAS DE TICKETI
J'EN AVAIS MÊME JAMAIS ENTENDU PAULEY
DECE PUTAIN PE TICKET ,„
Avant de Disparaître,les deux fliks me
FIRENT SAVOIR QUE SA NON-PRÉSENTATION
LE LENDEMAIN MATIN SI6NlFl£RAiT MoN
ÉVACUATION PRIMITIVE,,,
časopis za kritiko znanosti/62/63/6
comme СИАСОМ SAÍT, lbs TUEURS nióstatìps
Tuent pams Le sens inverse de L'A¡6uili£
£>'UNE MONTRE ET Boi VE MT PEUB'lCRE COLO//,
katerimi smo se ukvarjali do tu, so razlogi, ki ne segajo
čez logiko kapitala, če imamo birokracijo za njegovo
frakcijo, oz. personifikacijo specifične oblike akumula-
cije kapitala. Do tu smo govorili o obliki akumulacije
kapitala, kakršno nam, tudi z novim delovnim časom,
ponuja birokracija, ki pa ni učinkovita. Govorili smo z
argumenti nadaljevanja akumulacije kapitala pod dru-
gačnimi pogoji, toda še vedno o akumulaciji kapitala.
Govorili smo sicer proti konzervativni eksploataciji,
toda še vedno za eksploatacijo delavstva. Govorili smo s
stališča socialističnega samoupravnega položaja de-
lavca, toda to je pozicija, ki pristaja na »vpotegovanje
delavskega razreda v proces zagotavljanja in kontrole
akumulacije kapitala«.
Kar se je v zvezi z neuspelim prehodom na novi delovni
čas zgodilo, pa je nekaj povsem drugega. Argumenti, ki
smo jih uporabljali do tu, so bili v tej bitki za star
delovni čas komajda uporabljeni, sploh pa niso bili
bistveni. Razprava, dogajanje in spopad v zvezi z novim
delovnim časom se je od samega začetka oblikovala na
dveh ločenih ravneh. Na eni strani so govorili razlogi za
zvišanje produktivnosti dela. Spočeti in podprti so bili z
družbenim dogovorom o urejanju delovnega in obrato-
valnega časa, skupščinskim »priporočilom« in ofenzivo
družbeno-političmh organizacij. Predvsem sindikata, ki
je imel nalogo, da preko občinskih in osnovnih organi-
zacij in preko delavskih svetov v tovarnah spremembo
delovnega časa samoupravno izpelje11. Pri pojasnjeva-
nju razlogov se je vztrajalo predvsem na produktivnosti
dela, pri čemer je bila pot za doseganje te produktivno-
sti prav sramežljivo potiskana v ozadje:
»Obstajajo indikacije, da so nastopile težave pri obde- »
lovanju zemlje delavcev, ter pri delu za zaslužek izven
delovnega časa.«12
Na drugi strani so za razliko od prikritih razlogov in
slabih argumentov govorili argumenti, ki jih produktiv-
nost dela ni zanimala. To so bili argumenti zaposlenih
delavcev, ki so dokazovali, da jim bo predlagana spre-
memba delovnega časa ogrozila družinsko življenje,
prosti čas, preprečevala delo na zemlji, varstvo otrok
doma ter onemogočila dodatno delo in popoldanski
zaslužek.13 Ta spopad se je skušal spočetka predstaviti
zgolj kot vprašanje spreminjanja »ustaljenih navad« in,
pa kot to, da delavci niso bili seznanjeni z »razlogi«:
»Spreminjanje vsake navade prinaša nezadovoljstvo in
ker sprememba delovnega časa prinaša s seboj spre-
membo cele vrste navad, je razumljivo, da so delavci s
premikom delovnega časa nezadovoljni, kar se odraža
tudi v organizacijah združenega dela.«1
»Na nezadovoljstvo delavcev je vplivalo tudi dejstvo, da
je bilo veliko delavcev slabo ali sploh niso bili sezna-
njeni z razlogi spremembe delovnega časa.«15
Toda bolj kot se je povečeval pritisk na delavce in
kolektive, naj spremenijo delovni čas, bolj je postajalo
očitno, da gre tu za spopad med dvema taboroma, ki se
vedno bolj jasno artikulira. Ni šlo za običajna nasprotja,
za alternative ah različne rešitve »istega problema«.
Izkazalo se je, da gre v tem primeru za artikulacijo dveh
protislovnih, izključujočih družbenih, celo razrednih
pozicij. Tisti, ki so se lotih spreminjati delovni čas in
prepričevati delavce naj na to spremembo pristanejo so
se srečah z - uporom!
V pomanjkanju ostalih informacij to zgovorno potrjuje
zapis s sestanka s predsedniki medobčinskih svetov
SZDL16, ki so za posamezne regije povedali naslednje:
Gorenjska regija: »Že ob nastajanju dogovora je bilo
med delovnimi ljudmi veliko pripomb, vendar niso bile
upoštevane... Nimajo sil, argumentov in moči, da bi
zadržali zahteve, da s premikom urnih kazalcev ne
spremenijo začetka dela... Ocenjujejo, da so prevladali
interesi delavcev in da družbenopolitične organizacije v
svoji aktivnosti niso bile uspešne.«
Dolenjska regija: »Na sejah, ki so jih sklicevali zaradi
dogovorov o začetku dela, so delavci negodovali, seje
zapuščali in se z usmeritvami Skupščine SRS niso stri-
njali. To se je dogajalo celo na sejah OO ZK.«
Celjska regija: »V delovnih organizacijah je veliko izsi-
ljenih sestankov, prekinitev dela. Delavci sovražijo
svoje sindikalne funkcionarje, ki so bili nosilci aktivno-
sti v zvezi z delovnim in obratovalnim časom. Ocenju-
jejo, da cca 95% delovnih organizacij zahteva začetek
dela ob 6. uri.«
Koroška regija: »V delovnih organizacijah so nemočni,
prav tako vse organizirane aktivnosti v občinah, saj
delavci vztrajajo pri tem, da je odločitev o začetku dela
njihova samoupravna pravica.«
Posavje: »Priprave so stekle v smeri začetka dela ob 7.
uri, vendar so argumenti: delavci so vezani tudi na
kmečka opravila, storilnost je ob spremenjenem za-
četku dela padla, itd. prevladali.«
Severno-primorska regija: »Napako smo naredili v spo-
mladanski aktivnosti, ko smo odločitve o začetku dela
prepuščali delovnim organizacijam.«
Ljubljanska regija: »Argumenti niso vzdržali. Delavci
so grozili s prekinitvami dela.«1?
Ta spontani, toda skorajda enotni, predvsem pa mno-
žični nastop delavcev proti spremembam delovnega
časa po vsej Sloveniji, je bil takoj napaden:
»V zadnjih tednih, sklicujoč se na pritiske v združenem
delu, se v več krajih in občinah vračajo na stari delovni
čas. Sodimo, da se razlogi, zaradi katerih je bila začeta
ta aktivnost, niso spremenili, ampak še zaostrili. Zato bi
morah nadaljevati z uresničevanjem priporočil Skup-
ščine SRS. Pri tem bi morali seveda upoštevati vse
posebnosti večizmenskega dela in tudi prometnih tokov
v posameznih območjih. Vendar pa ni sprejemljivo
podrejanje širših družbenih interesov, produktivnejšega
dela v združenem delu, iz katerega izhajajo tudi te-
meljne pravice in socialna varnost delavcev, naših pro-
metnih in čedalje bolj tudi tržnih vključenosti v evrop-
ski prostor, vsem posamičnim in osebnim interesom in
stihiji.«18
In dalje:
»Velikokrat se sklicuje na ustavo, da si imajo delavci
pravico določati delovni čas. To pa je popolnoma eno-
stransko tolmačenje ustave, kajti pozablja se na drugo
načelo, da ima vsak delavec pravico izkoriščati vse
ustavne pravice in svoboščine, pod pogojem, ki je tudi
zapisan v ustavi. In sicer, da upošteva interese in pravice
ter svoboščine drugih delavcev... Izbojevati moramo
bitko proti skupinsko-lastninskemu obnašanju posa-
meznih kolektivov, ki jo ponekod ponujajo poslovodni
organi, ponekod pa so njihovi nosilci tudi tisti.del
delavcev v posameznih kolektivih, ki se v tovarni
»špara«, da bi se lahko vključili v dopolnilno delo.«19
Tako Janez Zemljarič in Sergej Kraigher, Peter Toš,
predsednik Komiteja za delo, pa je v odgovoru na
delegatsko vprašanje dejal:
»Zato je treba z zastavljenimi dejavnostmi nadaljevati,
jih poglabljati in zagotoviti, da bo obratovalni čas v naši
republiki pa tudi v Jugoslaviji, čimbolj enoten ter pred-
vsem prilagojen zahtevam razvitega industrijskega dela,
ne pa zahtevam prostega časa in popoldanskih zaposli-
tev«.20
Navkljub vsem pritiskom in napadom delavci vztrajajo.
III. Boj proti delu
»Življenje kapitala je v tem, da drži v sebi in proti sebi
delavski razred in na tej osnovi vsiljuje družbi zakonito-
sti svojega razvoja: za kapital je to edina oblika življe-
nja.«2
Zgodovina socialističnega samoupravljanja dokazuje,
da se to »življenje kapitala« dogaja v dimenzijah in na
način, ki ga dosedanji razvoj še ne pozna. Socialistično
samoupravljanje je oblika kontrole in regulacije aku-
mulacije kapitala po delu. Oblika, v kateri se logični in
historični razvoj blagovne produkcije kaže v paradok-
salnem položaju delavcev, ki so »kot asociacija svoji
lastni kapitalisti«, same do sebe v mezdnem položaju.
To je koncept samoeksploatacije, to je podružbljanje
kapitala znotraj meja njega samega, to je kapital par
exellence, kot smo nekje že zapisali.22 Najti moramo
točko, kjer je mogoče ta položaj delavskega razreda
ukiniti, kjer ga je moč »na silo ločiti«... do meje zloma
in prek«.
»Ta točka je v delavskemu razredu tako, kot je delavski
razred v kapitalu. Dejansko to pomeni ločitev delav-
skega razreda od samega sebe, od dela, se pravi od
kapitala. To pomeni ločitev politične moči od ekonom-
ske kategorije. Delitev in ločitev pa ne zadostujeta:
potreben je boj, opozicija, nasprotovanje. V boju proti
kapitalu se mora delavski razred - kolikor je kapital -
boriti proti samemu sebi. To je točka največjega proti-
slovja, toda ne za delavce, marveč za kapitaliste. Že
zaostritev te točke, organizacija tega protislovja zado-
stuje, da kapitalistični sistem ne deluje več, da začne
plan kapitala svojo pot nazaj, vendar ne kot družbeni
razvoj, temveč kot revolucionarni proces. Pojmi s kate-
rimi se na tej točki zastavi, po taktiki raziskave, začetna
delitev, - nasprotje, ki jo je v naravi dela prva odkrila
marksistična analiza - so skratka: delavski boj proti
delu, boj delavca proti samemu sebi kot proizvajalcu,
zavrnitev spremembe delovne sile v delo, zavrnitev
uporabe delovne sile s strani delavskih množic.«23
Upor delavcev proti novemu delovnemu času daje slu-
titi, da se točka ukinitve delavskega razreda kot dela
kapitala že sluti tudi v socialističnem samoupravljanju.
Kaže na to, da je neizkušen, da, paradoksalno a re-
snično, neizkušen delavski razred, začel spoznavati me-
hanizme, s katerimi se lahko na silo loči od sebe kot
kapitala »do meje zloma in prek«. Za »organizacijo
protislovja« še ni sposoben, a vsaka izkušnja nekaj
velja. Tokrat je to izkušnja nekega uspeha.
Opombe:
1	Informacija o uresničevanju priporočil in sklepov Skupščine
SR Slovenije o aktualnih vprašanjih urejanja delovnega časa,
Poročevalec, štev. 16., letnik IX, Ljubljana, str. 1;
2	Ko pravimo pretežni del, mislimo predvsem na njihov profe-
sionalni in politični aparat. Tako se izkaže za zgrešeno teza, da
imamo pri nas opraviti z enopartijskim sistemom in da je
Zveza komunistov partija na oblasti. Prej lahko rečemo, da
birokracija izkorišča mehanizme političnega delovanja Zveze
komunistov, da se v veliki meri reproducira skozi kadrovsko
politiko Zveze komunistov. Rešitev zato ni v čistkah, temveč v
temu, čemur rečemo odcepitev Zveze komunistov od držav-
nega aparata in s tem njena samostojnost v političnem sistemu
skupaj z drugimi organiziranimi silami.
3	Michael Mauke, Mantova in Engelsova Teorija razredov,
KRT, Ljubljana, 1982, str. 107.
4Ó tem, kakšna je bila v resnici ta »razprava«, zelo zgovorno
piše Mile Šetinc v uvodniku »Zgodba je končana, epilog še
Dride«, v 32. številki Mladine z dne 22. 9. 1983.
Pismo delavskim svetom in osnovnim organizacijam Zveze
sindikatov Slovenije, ki so ga podpisali Janez Zemljarič,
Marko Bule, Franc Šetinc, Marjan Orožen in je bilo 20. 5.
1983 objavljeno v Delu.
6	Informacija..., Poročevalec, štev. 16, letnik IX, 1983, str. 5.
7	Po raziskavah Petra Monettija (Aktivnost delavcev izven
rednega delovnega časa, Vidki samoupravljanja 72, 1981,
Delavci o svojem družbenem položaju, str. 89 in Odnos med
delovnim, izvenzaposlitvenim in prostim časom, rokopis, str.
13) je takih delavcev, ki po rednem delu še dodatno delajo
nekaj čez 20%, pri čemer ta odstotek variira glede na stro-
kovno usposobljenost in pri VKV delavcih sega čez 30%.
Monetti opozarja, da je število ljudi, ki dodatno delajo, neko-
liko večje zaradi zadržanosti oziroma manjše iskrenosti vpra-
šancev.
8	Karl Marx, Kapital III, CZ, Ljubljana, str. 90;
9	Razširjeno je tudi mnenje, da birokracija vidi v sivi ekonomiji
nevarnost za lastno dominacijo. Siva ekonomija vzpostavlja
neformalne odnose in grozi, da se bo organizirala do samore-
produkcije in samozadostnosti, kar onemogoča kontrolo in
odvisnost od birokracije.
10	Igor Bavčar, Zveznih družbenih svetov prevrat v ekonomiji,
CKZ, štev. 55/56, str. 4, 1983.
"Trditev, da »nimajo prav tisti, ki so npr. spremembo voznih
redov razumeli kot znak pritiska«, kar trdijo v pismu delav-
skim svetom in osnovnim organizacijam sindikata, je zato
neosnovana.
12	Informacija, ib., str. 5.
13	»Izrazito enosmerno so po mnenju anketirancev delovali
naslednji dejavniki: za premik delovnega časa predvsem pripo-
ročila občinskih organov ter izraba delovnega časa, proti pre-
miku pa družinsko življenje, prosti čas, prehrana delavcev
doma in zagotavljanje varstva otrok doma.«
Informacija..., ibid. str. 3.
14	Informacija..., ibid. str. 5.
15	Inforamcija..., ibid. str. 5.
16	Zapis razgovora s predsedniki MK SZDL v zvezi z uresniče-
vanjem priporočil Skupščine SRS o delovnem in obratovalnem
času, ki je bil 4. oktobra 1983 v Ljubljani; Zabeležila: Mika
Verbič;
17	ibidem.
18	Janez Zemljarič, Komunist, 14. oktober 1983, 8. seja CK
ZKS, str. 15.
19	Sergej Kraigher, ibid. str. 39.
20	Peter Toš, Nedeljski dnevnik, 16. oktober 1983, str. 14.
21	Mario Tronti, Boj proti delu, Mladina, priloga Pogledi, Leto
IX, št. 3, str. 22, 1983, Ljubljana.
22	Igor Bavčar, Zveznih družbenih svetov prevrat v ekonomiji,
ČKZ, 55, 56, str. 4, Ljubljana, 1983.
23	Mario Tronti, ibid., str. 22.
časopis za kritiko znanosti/62/63/7

v 70. letih: nekaj empiričnih podatkov
Shaun Hargreaves Heap
Morda se bo zdelo nekoliko težko opravičiti še en
članek o tekočih težavah: toda obstajajo pomembni
podatki v zvezi z resnostjo in vzroki krize.
Osnovni vir podatkov je študija OECD o profitonosno-
sti v pomembnejših industrijskih deželah. Njeni zaklju-
čki so jedrnato podani v naslednjem oddelku. (1) To
delo jasno kaže padec profitonosnosti v svetu, ki ga
lahko pripišemo sestavljenemu učinku krčenja deleža
outputa za profite, in dvigu razmerja med kapitalom in
outputom. Tretji in četrti oddelek tega članka prouču-
jeta vzroke teh gibanj v profitnih deležih in v razmerju
kapital-output: razprava v teh dveh oddelkih je moč-
neje usmerjena na kapital-output razmerja, ker je to
značilnost, ki je bila na novo dokumentirana v študije
OECD. Morda je v začetku koristno omeniti naravo
razprave o vzrokih: v bistvu je to razprava o neposre-
dnem vzroku, ker se ukvarja samo z najbolj konkret-
nimi in empirično opaznimi vidiki krize. Takšen izku-
stven pogled ima očitne pomanjkljivosti in te so najbolj
jasno razkrite v četrtem oddelku, v katerem je eksperi-,
mentalno pretehtana možnost za obnovitev akumulacije
v 80. letih. V tem oddelku je razprava omejena na
registriranje nedavnih dogodkov z dvema neposre-
dnima vzrokoma krize. Toda cilj članka je v tem po-
gledu omejen: z neposredno določitvijo najpomemb-
nejših ovir kapitalistične akumulacije, ki so delovale v
70. letih, naj bi dal obliko takim razpravam.
I. Kriza
profitnosnosti v
industrializiranih
deželah
Ta oddelek daje nekaj pomembnih novih podatkov, ki
prikazujejo razesžnost krize profitonosnosti v glavnih
industrializiranih deželah. Podatki so pomembni v dveh
pogledih. Prvič: dajejo ocene profitne mere. Vse do
nedavnega se je moral večji del empirične razprave o
krizi profitonosnosti zadovoljiti samo s podatki o profit-
nem deležu. (2) Drugič: dajejo zelo obširne podrobno-
sti o profitni meri v vseh glavnih industrijskih deželah
od leta 1955 do leta 1976.
Pred razpravljanjem, kakšne sklepe o krizi lahko izlu-
ščimo iz teh podatkov, je morda vredno razmisliti, zakaj
smo bili nenadoma osrečeni s tako izčrpnimi podatki o
profitni meri. To kar potrebujemo za preoblikovanje
profitnega deleža v profitno mero, so podatki o založe-
nem kapitalu. V nekaterih deželah doslej niso imeli
narejene statistike o založenem kapitalu, če pa so jo že
imeli, ni bila vedno objavljena. (3)
Prebujanje interesov OECD za proučevanje profitono-
snosti je vodilo k zbiranju in objavi teh podatkov. To je
že samo po sebi zanimivo kot simbol uradnega prizna-
nja »problema« in tudi kot komentar o produkciji infor-
macij v kapitalizmu. (4) Toda to ni edini razlog za
prejšnje pomanjkanje podatkov o profitni meri, ker so v
tistih deželah, kjer so bili podatki zbrani in objavljeni,
obstajali tehtni razlogi za dvom o njihovi zanesljivosti.
Ocene o obsegu založenega kapitala temeljijo na tako
imenovani permanentni metodi popisa imetja, po kateri
se seštejejo vse dotedanje investicije. Od tega seštevka
je treba odbiti ocenjeno razvrednotenje investicijskih
sredstev od časa njihovega nakupa do sedaj. Ocena
razvrednotenja je odvisna od dveh faktorjev: predvi-
dene življenjske dobe investicijskega sredstva in predvi-
denega časovnega vzroca, kdaj bo sredstvo produkcij-
sko izrabljeno. Okrog drugega faktorja se pojavljajo
nekateri problemi, (5) toda resnično zaznaven vir ne-
realnosti v teh statistikah izhaja iz uradnih ocen o
življenjski dobi investicijskih sredstev.
V VB in ZDA, kjer so objavljeni podatki o založenem
kapitalu, so izvor ocenjene življenjske dobe ocene
davčne oblasti, ki temeljijo na vzorčenju zgodnjih 50.
oz. 40. let, z zelo majhno spremembo do današnjih dni.
(6) Torej, tudi če so bile takratne ocene primerne,
obstajajo razlogi za domnevo, da so se življenjske dobe
od takrat do danes spremenile. Navsezadnje obstaja
pomembna tehnološka sprememba v povojnem ob-
dobju in začetna opazovanja so bila opravljena v neti-
pičnih okoliščinah (povojno obdobje in povojna depre-
sija). In res, ko je bilo razkrito, da so britanske ocene
domnevale več kot 34-letno ekonomsko življenje 60%
od vseh investicijskih sredstev na industrijskem po-
dročju, se je igra končala! Z opozorilnimi besedami
uradnika, odgovornega za zbiranje podatkov: »Začetna
reakcija večine, ki prvič sliši uporabljene predpostavke
o življenjski dobi je, da se ji zdi, da so Verjetno mnogo
predolge, čeprav so bile poprej pravilne.« (7) (po-
udarek dodan).
Toda do nedavnega je obstajala naraščujoča množica
dokazov, ki je paradoksalno kazala, da te ocene niso
bile popolnoma zgrešene. (8) Z drugimi besedami:
zgodba o Ryderju, ki je našel v British Leyland opremo
iz leta 1914 ni le anekdota, ampak je resničen prikaz
splošnega ekonomskega fenomena. To odkritje ima
verjetno pomembne implikacije na način našega ra-
zmišljanja o vplivu tehnološke spremembe na ekono-
mijo, toda z našega zornega kota je pomembno to, da so
ocenitve založenega kapitala veliko bolj zanesljive, kot
je bilo mišljeno doslej. Z besedami istega uradnika.
»Splošni zaključek o trajanju premoženjskih aktiv je...
da so v bistvu pravilne in da (čeprav je to presenetljivo)
se njihov čas delovanja v zadnjih letih ni znatneje
spremenil.«
Tabela 1 in 2 kažeta razvoj letne odstotne stopnje
sprememb profitne mere v dveh časovnih obdobjih v
industriji, v širši industriji ter v transportnih panogah. Ti
dve obdobji sta bili izbrani tako, da tečeta ali od začetka
do konca ali od vrha do vrha cikla. Na ta način se s
pobiranjem cikličnih pristranosti izognemo namerni
trendni spremembi. Poleg tega vsaka tabela razbije
trend sprememb profitne mere v njegove sestavne dele:
trend sprememb profitnega deleža in trend sprememb v
razmerju kapital-output. Izpeljava teh sestavnih delov
se z lahkoto prikaže z razširitvijo definicije profitne
mere.
Če upoštevamo najprej najbližje obdobje 1958-1976,
potem je iz tabel razvidno, da se je profitonosnost
stopnjujoče slabšala v vseh deželah - v industriji, širši
industriji in transportnih panogah. Še več, padec pro-
fitne mere lahko pripišemo tako padcu profitnega de-
leža kot 'udi naraščanju kapital-output razmerja (t. j.
padec ouîput-kapital razmerja). 9 Na kratko, obstaja
kriza v profitonosnosti, toda različno so jo občutili v
ZDA in VB, kot dveh skrajnih deželah, in v drugih
deželah med tema ekstremoma.
Če drugo in zgodnejše obdobje 1955-1973 sedaj pri-
merjamo s poznejšim obdobjem, je iz tabel takoj razvi-
dno, da se je v večini dežel od zgodnjih 70. let začela
kriza profitonosnosti intenzivirati, ker je trend stopnje
sprememb profitne mere absolutno večji v zadnjem
obdobju, če ga primerjamo s prvim obdobjem - izjemi
sta industrija in transport v Nemčiji ter industrija na
Švedskem.
Torej lahko zaključimo, da je kapitalizem trpel zaradi
velike krize profitonosnosti v 70. letih: ko se je trend
profitonosnosti v zgodnjih 70. letih poslabšal, je prišlo
do nadaljnjega intenziviranja tega trenda. Naslednja
dva oddelka skušata pripraviti študijo o razlagi te krize,
o njenem intenziviranju in različnih izkušnjah dežel z
njo. Ta razlaga se bo osredotočila na obnašanje profitne
mere v industriji, ker so podatki za to področje najpo-
polnejši in ker se na to dejavnost pogosto gleda kot na
motor kapitalistične akumulacije. 0 Poleg tega se bo ta
razlaga osredotočila na zviševanje kapital-output raz-
merja, ker je le-to značilnost krize, ki je na novo
dokumentirana^ s temi viri podatkov in ker je vidik
padajočega profitnega deleža že bil na široko obravna-
van. V zvezi s tem bo naslednji oddelek o profitnem
deležu omejen na vrsto jedrnatih komentarjev.
II. Padajoči delež
profita v outputu
Ta vidik krize profitonosnosti je že bil na široko obrav-
navan. Izločeni so bili trije tipični neposredni vzroki
tega krčenja: državni izdatki, odnosi menjave s primar-
nimi producenti in moč delavskega razreda. 11 Logično
osnovo za izolacijo teh prispevajočih faktorjev je naj-
laže prikazati s preprosto manipulacijo definicije profit-
nega deleža.
Profitni delež = (PxQ - wxL - P^xNL) / PxQ = 1
- wxL / PxQ - P^xNL / PxQ, kjer je Q = količina
outputa, P = cena končnega outputa, w = denarna
mezdna mera, L = plačani delovni čas, NL = nedelovni
inputi, P^ = cena enote nedelovnih inputov.
Iz te definicije lahko vidimo, da bo porast realnih mezd
(w/P), ob ostalih nespremenjenih pogojih, pripeljal do
padca v profitnem deležu in da je porast realnih mezd
lahko v direktni zvezi z močjo delavskega razreda ali v
indirektni zvezi z rastjo državnih izdatkov: zvišanje
državnih izdatkov ima za posledico porast obdavčenja,
kar sili delavce, da to nadomestijo s prizadevanjem za
višje mezde pred obdavčenjem. Podobno bo spre-
memba v odnosih menjave spremenila PNL/P in ob
ostalih nespremenjenih pogojih je lahko opaziti, kako
bo to po definiciji vplivalo na profitni delež.
Seveda so ti trije faktorji samo neposredni vzroki opa-
ženih sprememb v profitnem deležu, ker je njihovo
gibanje dalje tipično razloženo glede na specifične dina-
mične značilnosti kapitalističnega produkcijskega na-
čina. Npr. notranja razredna protislovja v kapitalizmu,
ki vodijo do spopadov za realno mezdo, pospeševalna
vloga, ki jo igra država v podpiranju kapitalistične
akumulacije, mednarodni spori, ki rastejo iz imperiali-
zma itd. Toda čeprav je bila ta povezava sprejeta, tukaj
ne bo formalno izdelana, niti ne bodo dokazi v podporo
teh treh vzročnih faktorjev ponovno dokumentirani.
Namesto tega bosta dokument in dokaz vzeta kot taka,
mi pa nadaljujemo z nekaterimi dopolnilnimi komen-
tarji o krčenju profitnega deleža.
Obstajal je še drugi neposreden vzrok za krčenje profi-
tov v industrijski dejavnosti, krni bil splošno spoznan v
razpravi: to je nenehno padajoča mera naraščanja cen
industrijskih izdelkov glede na cene potrošnega blaga v
celoti. 12 Poanta je v tem: če imajo delavci določeno
TUAMT PEfcPENDlCOUlR&NEMT CONFORMÉMENT
AU THÉÛ0.ÈKE ZORlNlEN ( ILS TUEWT DôHC
POUR L'AR.T-CQFD- A POSENT ,„
časopis za kritiko zna osti/62/63/8
■■ИМПШПННШВВАЧННШПН
stopnjo rasti realnih mezd, izraženo v potrošnem blagu,
in če cene industrijskih izdelkov padajo glede na cene
potrošnega blaga na splošno, potem je določena stopnja
rasti realnih mezd izražena v industrijskih izdelkih večja
kot je na splošno izražena v potrošnem blagu. Za spre-
membo v profitnem deležu industrije je seveda odlo-
čilna stopnja rasti mezd, izražena v industrijskih izdel-
kih, ne pa stopnja rasti mezd, izražena v potrošnem
blagu na splošno.
Ali drugače povedano, krčenje profitnega deleža v in-
dustriji ne izhaja samo iz hotenj delavcev po realnih
mezdah v tej dejavnosti, ampak tudi iz dejstva, da so
cene industrijskih izdelkov sorazmerno padle glede na
cene potrošnega blaga.
Tabela 3 kaže stopnjo rasti realnih mezd v industriji v
glavnih industrijskih deželah za vsakega izmed zadnjih
štirih ciklov do 1973-4, izraženo v potrošnem blagu na
splošno in izraženo v industrijskih izdelkih. Tabela 3
vključuje tudi stopnjo rasti produktivnosti za vsak cikel
zaradi primerjave s podatki o rasti realne mezde. Cikli
so datirani od vrha do vrha. Ker se med deželami
pojavljajo nekatere variacije v časovni določenosti ci-
kličnih vrhov, sta običajno vzeti dve možni leti za ozna-
čevanje le-teh.
Ta tabela kaže, da je v najmanj treh od štirih ciklov v
vseh deželah počasnejše naraščanje cen industrijskega
blaga v odnosu do cen potrošnega blaga na splošno
okrepilo pritisk na profitni delež, in sicer preko zahtev
delavcev po realnih mezdah. Pomembnost te posebne
značilnosti povojnega kapitalističnega razvoja verjetno
najbolje osvetlimo, če obe meri rasti realne mezde
primerjamo s stopnjo rasti produktivnosti dela. Če upo-
rabimo stopnjo rasti realnih mezd, izraženo v potros-«
nem blagu na splošno, potem se zdi, da je rast realnih
mezd presegla rast produktivnosti in tako pritisnila na
profitni delež v samo devetih od devetnajstih ciklov,
zajetih v tej tabeli. Toda če uporabimo pravo realno
mezdo, izraženo v idnustrijskem blagu za prikaz vpliva
zahtev po realnih mezdah na profitni delež, potem je v
16 od 19 ciklov rast realnih mezd skrčila profite.
Vzroki te razlike v spremembi cen so verjetno dvojni.
Prvič, ena izmed značilnosti povojnega obdobja je bila
metoda primerljivega barantanja. Ker'so začeli institu-
cionalni dejavniki, v nasprotju s striktnimi tržnimi si-
lami, prevladovati v mezdnih pogajanjih, so novi dejav-
niki odločilno vplivali na mezdne pogodbe na različnih
področjih ekonomije in eden izmed teh dejavnikov je
primerljivostno barantanje. Tipično za to stanje je, da
vodilno področje, ponavadi industrijsko, ker ima naj-
višjo stopnjo rasti produktivnosti, vzpostavlja »začetno
mero«, ki jo preko primerljivostnega barantanja pre-
nese na ostala področja. Ta »začetna mera« ima lahko
neenak vpliv na cene putputa vsakega področja, ker
skuša biznis tipično kriti razliko med mezdo in rastjo
produktivnosti preko naraščanja cen. Vsako področje
ekonomije pa nima iste stopnje rasti produktivnosti. Na
ta način »začetna mera«, vzpostavljena v vseh področ-
jih, prenaša različne cenovne spremembe, kjer ima po-
dročje z najnižjo rastjo produktivnosti najnižjo cenovno
spremembo. Ker ima običajno industrijsko področje
najvišjo produktivnost, so njegove cene nagnjene k
poCasnejši rasti kot cene na drugih področjih.
Drugič, sposobnost industrijskega področja, da nado-
mesti razliko med mezdo in rastjo produktivnosti preko
naraščanja cen je mnogo bolj omejena kot na drugih
področjih, ker je tu pritisk konkurence večji: vir nee-
nake konkurence je izpostavljenost industrijskega po-
dročja mednarodnim proizvajalcem. To je že ena po-
sebna značilnost povojnega obdobja, v katerem je prišlo
do izjemnega povečanja trgovanja z največjim pora-
stom pri industrijskem blagu. (Ob tem je zanimivo
omeniti, da se je v treh izmed štirih primerov, ko so
cene industrijskega blaga narasle hitreje kot potrošne
cene na splošno, to zgodilo v zadnjem cilu, ko je vzpo-
stavitev bolj fleksibilnih menjalnih tečajev ublažila
ostrost mednarodne konkurence.)
Tabela 3 daje tudi dodaten vpogled v razloge intenzifi-
kacije krčenja profita v zadnjem ciklu. Jasno je, da je
bila v VB, na Japonskem in v Italiji neprecedenčno
visoka stopnja rasti realnih mezd v zadnjem ciklu: to
kaže na dvig bojevitosti delavcev v teh deželah, morda
kot odgovor na povišane davke. Toda prav tako je
jasno, da bi bilo nekoliko težko uporabiti ta argument
za ZDA in Nemčijo, kjer je stopnja rasti realnih mezd
ponovno padla v tem časovnem obdobju. Namesto tega
je treba intenzifikacijo krčenja profitov v teh deželah
verjetno pripisati in dodatno pripisati poslabšanim me-
njalnim odnosom in upočasnitvi stopnje rasti produktiv-
nosti. Ta upočasnitev stopnje rasti produktivnosti se je
zgodila v vseh deželah, razen v ZDA in je odločilna
značilnost 70. let, o čemer bomo govorili pozneje.
Se nadaljuje
profitna mera = profit / kapital = profit / output x
output / kapital = (profitni delež) x )razmerje output-
-kapitala
Tabela 1 - Trend sprememb v profitni meri v industriji (letni %)
Tabela 2 - Trend sprememb profitne mere v industrijskih in transportnih panogah (letni %)
Viri za obe tabeli: T. P. Hill, Profits and Rates of Return OECD, 1979.
Opombe za obe tabeli: Bodite izredno pozorni, kadar uporabljate ta vir podatkov za primerjave relativne
profitonosnosti različnih dežel, ker obseg podatkov ni vedno enak za vse dežele. Glej Hill (1979) ter Trade
Industry, 17. avgust 1979 - International comparisons.
Tabela 3 - Rast realne mezde in produktivnosti
Viri: Nominalne mezde: National Institute Economic Review. Cene: OECD, National Accounts; Federal Reserve
Bank of St. Louis, Rates of Change in Economic Data for Ten Industrialised Countries; IMF, International
Financial Statistics. Produktivnost: T. F. Cripps and R. J. Tarling, growth in advance Capitalist Economics
1950-1970.
časopis za kritiko znanosti/62/63/9
Neformalni sektor
in
alternativna
ekonomija
Johannes Berger
Lore Weber-Voigt
I. Ponovno odkritje
neformalnega
sektorja
Ob pregledu družboslovne literature o »krizah« in »me-
jah« (»Meje socialne države«, »Kriza države blagosta-
nja«) pade v oči naraščajoči interes za strukture in
specifičnosti dejavnosti, ki se nahajajo izven sektorja
pridobitvenega dela na področju t. i. »neformalnega«
ali »avtonomnega sektorja«. Ta na novo prebujeni in-
teres je toliko bolj osupljiv, ker je ta »sektor« gospo-
darskih dejavnosti vendar obstajal v vseh časih in vseh
gospodarskih načinih. Čeprav mu pripada izpolnjevanje
važnejših družbenih funkcij, pa je bil v času »great
transformation« (Polanyi, 1944) potisnjen v ozadje
znanstvenega interesa ekonomistov in sociologov.
Glavni znamenji procesa transformacije, kot ga je opi-
sal Polanyi, sta bili tako preobrazba vseh vrst dobrin -
vključno s človeško delovno silo ter zemljo - v velikosti,
ki jih je mogoče monetarizirati, prodajati, kakor sub-
sumpcija vseh družbenih procesov pod primat ekono-
mije. V družbi, temelječi nma blagovni produkciji, se
gospodarske dejavnosti merijo in vrednotijo »mone-
tarno« po prispevku, ki ga dajejo k ustvarjanju družbe-
nega produkta; to ima skoraj neizogibno za posledico,
da so bili »neformalni sektorji«, denimo gospodinjsko
delo, lastno delo, aktivnosti združenj, zanemarjeni in jih
tradicionalni koncepti statistik zaposlenih ter narodnega
dohodka vsekakor niso zajeli.1 Šele odkar se v znanosti
in politiki množijo glasovi, ki dokazujejo, da običajni
instrumenti gospodarske in socialne politike ne zadostu-
jejo, da bi zatrli deficite zahodnih industrijskih & ožb, ki
so bili izkušeni predvsem kot »masovna brezposelnost«,
so zbudili večjo pozornost strukture in razvojni poten-
ciali »neformalnega sektorja«.
Problematične družbene razmere, ki so povzročile po-
novno oživitev diskusije o strukturah ter domnevih,
doslej neizčrpanih potencialih neformalnega sektorja,
je mogoče primarno lokalizirati na treh ravneh: na ravni
ekonomije oziroma trga, politično-fiskalni ter kulturni
ravni.
Na ekonomski ravni je kriza iz leta 1974/75 v večini
zahodnih industrijskih držav vodila k porastu stopnje
brezposelnosti, ki je medtem kljub številnim protidavč-
nim gospodarskopolitičnim ukrepom komaj upadla; od
konca 70. let je spet v vzponu in je v. Zvezni republiki
medtem narasla za preko 6%. Če sledimo vsebini litera-
ture o politiki trga delovne sile, tedaj je srednjeročno,
če ne dolgoročno, očitno nazadovanje brezposelnosti
malo verjetno, pri čemer govorijo proti ponovnemu
dosegu polne zaposlenosti primarno štirje razlogi:
1.	demografski razvoj: v naslednjih letih nastopijo na
trgu delovne sile visokonatalitetni letniki. Za leta
1979-1985 je prognoziran porast potenciala delovnih
oseb za okrog 200.000 oseb v letnem povprečju. Svojo
maksimalno vrednost bo potencial delovnih oseb dose-
gel leta 1988 z 28,2 miliona oseb (2);
2.	tendenca stagniranja v razvitih gospodarstvih: zaradi
pokritja osnovnih potreb prebivalstva, ki ne raste več, je
prišlo do zasićenosti povpraševanja na relevantnih po-
dročjih industrije potrošnih dobrin;
3.	zunaj gospodarski vplivi: rastoči delež socialnega pro-
dukta se mora porabljati za financiranje uvoza nafte in
surovin, ne da bi bil zagotovljen pbvratni tok teh dele-
žev v obliki naraščajočega povpraševanja; naraščanja
mezdnih stroškov vodijo k izseljevanju kapitala in s tem
delovnih mest v dežele z nizkimi mezdami;
4.	tehnološka brezposelnost: mehanizem razširitvenih
investicij, ki ustvarjajo delovna mesta, s katerim so bili
v prvih dveh povojnih desetletjih v večjem delu kom-
penzirani za delovna mesta uničujoči učinki tehničnega
napredka, od sredine 70. let ne deluje več.
Za naslednja leta prognozirane - zelo optimistične -
stopnje rasti okrog 2,5% ne zadostujejo, da bi v pove-
zavi z uvedbo mokroelektronike dosegli pričakovane
produktivnostne sunke; verjetno je nadaljnje narašča-
nje pomanjkanja delovnih mest med rastjo in razvojem
produktivnih sil. Na tem ozadju je bila fiksacija na
gospodarski razvoj kot strategijo izogibanja krizam ter
pomnoževanja blagostanja v naraščajoči literaturi o
teoriji blagostanja, ekološki in tehničnokritični litera-
turi močno problematizirana in obtožena. Tako na pri-
mer bruto družbeni produkt, v katerega dotekajo kot
pozitivne narodnogospodarske količine stroški za elimi-
niranje denimo socialno in ekološko škodljivih posledic
eksponirane gospodarske rasti (recimo v obliki social-
noterapevtskih ustanov, ekspanzivne industrije dobrin
za varstvo okolja), kot »indikator blagostanja« vse bolj
izgublja na verodostojnosti (prim. Jänicke, 1970, Woll,
1981, idr.). Tako empirično podprta prognoza, da bo
dela tudi v dogledni prihodnosti malo, kot naraščajoča
problematizacija gospodarske rasti »za vsako ceno« sta
v prvi vrsti tisti, ki omogočata, da se zdi iskanje alterna-
tivnih delovnih možnosti izven »formalnega sektorja«
vse bolj relevantno. Poleg implikacij za politiko trga
delovne sile pripada »neformalnemu sektorju« nadalj-
nja važna funkcija na ravni preskrbe družbe z dobri-
nami in uslugami. Iz te perspektive je videti razširjenost
neformalnih dejavnosti med drugim kot reakcija na
storitveni deficit trga. Medtem ko so preko censkega
mehanizma »formalne« ekonomije povpraševalci s pre-
majhnim tržnim dohodkom izključeni iz pridobivanja
določenih dobrin in uslug, je lahko z nižjimi cenami in
deloma prakticiranim menjalnim principom neformal-
nega sektorja, denimo v obliki sosedske pomoči ali dela.
na črno, ta meja pokritja potreb deloma znižana in
preskrbstveni standard izboljšan.3
Druga raven, na kateri so spremenjene problematične
razmere oziroma razmere potreb vodile k iskanju alter-
nativnih vzorcev reševanja, je politično-fiskalna raven.
Centralni problem na tej ravni je v tem, da se zdi
državno delovanje vse manj zmožno kompenzirati ome-
njene preskrbstvene deficite trga. Tečaj grozečega
zmanjšanja ponudbe državnih storitev tvori krizo držav-
nih financ. Ob tem nastopajo še problemi tudi kvalita-
tivno pomanjkljive preslabe kot rezultat rastočih cen-
tralizirajočih in birokratizirajočih tendenc, s katerimi se
distanca med odločitvami o opravljanju javnih uslug in
vsakokratnim konkretnim povpraševanjem konsumen-
tov tendenčno povečuje s posledico, da globalni, kar-
seda površinski ukrepi ne zajamejo in zadovoljijo po-
dročij heterogenih zahtev in interesov. S tem po eni
strani upada zmožnost političnih institucij, da bi integri-
rale družbene konfliktne potenciale, po drugi strani pa
se forsira oblikovanje novih gibanj, ki se oblikujejo
izven tradicionalnih institucij, se organizirajo po novih
strukturnih vzorcih ter zajamejo in aktivno zastopajo
tiste interese in potrebe, ki jih etablirane organizacije,
denimo partije in društva, nezadostno ali sploh ne tema-
tizirajo. Novi politični protestni potenciali se sicer glede
specifičnih zahtev deloma obračajo na eksistirajoče po-
litične institucije in ustanavljajo zato »nasprotniške«
organizacije novih oblik, kot so denimo državljanska
iniciativa, »pisane« in alternativne liste etc., deloma
ustvarjajo »eksemplarične« organizacije, ki poskušajo
socialne, ekološke in politične cilje anticipativno realizi-
rati na tistih področjih, ki jih imajo za spremenljiva in
katerih skupni znak je, da poleg tega navezujejo v tej
smeri neposredno na lastno življenjsko povezanost.
Tretja raven preobraževalnih procesov, ki sopogojujejo
naraščanje neformalnih dejavnosti, je kulturna raven;
odločilno dejstvo na tej ravni je očitna premena od
materialnih k postmaterialnim vrednotam. Najvažnejši
znak, ki se tiče sveta dela, je upadanje pomena dela v
svoj čas vladajoči formi, ki je mnogokratno zaznamo-
vano z momenti ekstremne razdrobljenosti opravljanja
dela, določenosti po tujem, odtujitve od produkta dela
etc.
Tej izgubi pomena dela na družbeni vrednostni skali
stoji nasproti okrepljeno iskanje dejavnosti, v katerih
dominirajo motivi samoudejanjenja v socialno korist-
nem, smiselnem delu, samodoločanja ter iskanja alter-
nativnega življenjskega stila.
Ta razvoj spremlja odklanjanje razpoložljivih uslug ek-
spertov v vedno bolj kompleksnih in s tem vedno bolj
anonimnih velikih institucijah; ustrezno raste potreba
po osebno obarvanih ne-standardiziranih uslugah, ki se
v naraščajoči meri opravljajo s ponovno pfidobitvijo
kompetenc za samopomoč in samopreskrbo v pribazič-
nih, necentralnih enotah prizadetih individuov in grup
samih, da bi tako med drugim ustvarili stvarno bazo na
odklop od centraliziranih preskrbstvenih uslug formal-
nega dela ekonomskega in političnega sistema.
II. K pojmovni
določitvi
neformalnega
sektorja
Pri neformalnem sektorju gre najprej za področje »go-
spodarskih« dejavnosti, ki eksistira poleg oziroma zunaj
formalnega sektorja ekonomije. Ta razlika tvori pod-
lago ti. dualnogospodarskih4 koncepcij (prim. Huber
1979). Razmejitev in členitev neformalnega sektorja,
uporabljeni terminus - razpon sega od »neformalnih
sektorjev«, »avtonomnih sektorjev«, »3. ali 4. sek-
torja« do »secret economy«, »voluntary-nonprofit sec-
tor«, »sive ekonomije«, »self-service economy«, »pro-
tiekonomije« etc. - tako kot konstitutivni pogoji, ki naj
bi bili zanj centralni, v razpoložljivi literaturi (za pre-
gled prim, poleg Huber, 1979, in Berger, 1982, npr. še
Heinze/Olk, 1982) znatno varirajo. Matzner (1979)
npr. šteje k avtonomnemu sektorju vse dejavnosti, ki ne
LE TEMPS TREPASSE ЕГ NOTRE PAIN QUoT/DlE"M DtVlEMT
DE. PLUS EN PLUS PUR A ôA&MER , DES CONSERVE* q\J'
ON AVAIENT EN RESERVE 'LNE RESTE PLUS QUE
LES DEPOUILLES METALLIQUES ...
časopis za kritiko znanosti/62/63/10
padejo v tržni ali državni sektor, recimo: 1. dejavnost
naprofitnih organizacij (cerkve, ustanove, združenja);
2. prostovoljno grupno delo v samoorganizaciji; 3.
lastno delo na privatnem gospodinjskem področju; 4.
delo na črno; 5. dejavnosti državljanske iniciative. Ba-
delt (1980) zajame pod pojmom samoorganizacije
združenja, državljansko iniciativo, grupe samopomoči,
interesne skupnosti, male zadruge etc., kolikor je njihov
cilj pokritje potreb in uresničujejo za produkcijo rele-
vantne odločitve s participacijo. Po Shanklandu (1980)
obsega neformalna ekonomija »četrti«, marginalizirani,
in »peti«, gospodinjski sektor narodnega gospodarstva.
Razporeditev ostalih gospodarskih dejavnosti povzema
po teoriji treh sektorjev (prvi sektor: kmetijstvo in
surovine; drugi sektor: predelovalna industrija, tretji
sektor: usluge). Medtem ko so prvi trije sektorji »cash-
sektorji«, eksistira četrti sektor delno znotraj delno
izven »formal cash and credit economy« (5), je »partly
cash, partly non-cash« (6). Nasprotno so v petem sek-
torju vse transakcije »conducted without cash«. De-
lovne principe četrtega sektorja opisuje Shankland ta-
kole: »Work is self chosen, and taskas are defined,
scheduled and managed by individuals. It is highly
labour intensive, demands skill appropriate to the job
being done, uses little capital, consumes few resources
and has to offer highly personal satisfaction to the
individuals ans groups who do it.« (7)
Gershuny/Pahl (1979) navajata kot znak razlike med
formalno in neformalno ekonomijo, da je »working for
money« v formalnem sektorju nadomeščen z »less for-
mal pattern« (8) v neformalnem, pri čemer poleg go-
spodinjstev eksplicitno vključujeta v neformalno eko-
nomijo tudi področje »underground economy«. Zdi pa
se vendarle vprašljivo, ali naj se celotno področje »sive
ekonomije« (Schmölders, 1980) prišteje k neformal-
nemu sektorju: gospodarski kriminal, davčno utajo,
»Drogenszene« itd. bi bilo bolje obravnavati kot pato-
loške odklone formalne ekonomije kot genuine se-
stavne dele neformalnega sektorja; na vsak način pa
tedaj, če se ima elemente »avtonomije« in »alternativ-
nosti« za karakterizirajoče lastnosti neformalnih dejav-
nosti.
Pri Robertsonu (1979) poteka definirajoča ločnica med
institucionalnim delom gospodarstva na eni strani (po
Robertsonu: industrija, trgovina in državne dejavnosti)
ter neformalnim delom z gospodinjstvi in »soseskami«
na drugi strani, pri čemer pod soseskami ne razume vasi
in mest, temveč komunalne produkcijske forme, v smi-
slu skupnostnih produkcijskih form.
Medtem ko se v institucionalnem delu opravlja preko
trga dela posredovano, plačano delo in se tu ustvarjene
dobrine in usluge plačujejo z denarjem (»denarna eko-
nomija«), je v neformalnem delu trg delovne sile izklju-
čen, delo se opravlja neplačano, dobrine in usluge se
pogosto podarijo ali zamenjajo (»darilno in menjalno
gospodarstvo« V.
Najprimernejšrenak, po katerem je mogoče razlikovati
formalni in neformalni sektor kot dve polovici dualnega
gospodarstva, se nam zdi Robertsonov kriterij, ali je
vsakokratno področje organizirano preko trga delovne
sile ali ne. Po njem ne sodijo k »formalnemu« sektorju
le privatnogospodarske, temveč prav tako državne, v
birokracijah organizirane dejavnosti, ker poteka rekru-
tacija državnih nameščencev prav tako preko trga de-
lovne sile. Trg delovne sile eksistira tam, kjer tvori
predmet nakupa in prodaje abstraktna zmožnost in ne
konkreten produkt ali določena storitev. Kupec pridobi
z nakupom delovne zmožnosti upravičenost do »pove-
ljevanja nad delom«, in prodajalec odstopi, povsem
drugače kot pri zadružnih ustanovah, svoje zahteve do
oblikovanja procesa in do produkta kupcu. Po tej defi-
ničiji so neformalne vse dejavnosti, ki se sprožijo samo
v lastni režiji in na lasten račun, ne pa na podlagi
delovne pogodbe pod upraviteljsko pravico uporabnika
delovne sile. K njim štejejo tako dejavnosti, začete brez
vmešavanja denarja, ki merijo na subsistenčno produk-
cijo in reprodukcijo (gospodinjstvo), kot oblike »dono-
snega dela« (enostavna blagovna produkcija pri Marxu,
»nova« samostojnost (Vonderach). Glede na to, ali se
dela za denar ali ne, je mogoče znotraj neformalne
ekonomije razlikovati gospodinjske dejavnosti od nego-
spodinjskih. Gospodarska dejavnost ne postane for-
malna že s tem, da prinaša dohodek v okvirih tržne
ekonomije in kolikor zagotavlja reprodukcijo tistim, ki
jo opravljajo; mnogo bolj je odločilno, ali je sprožena z
abstraktnim pridobitnim motivom ali s konkretnim mo-
tivom potrebe (prim. Weber, 1972). Tudi večje produk-
cijske enote je mogoče voditi kot lastna ali preskrb-
stvena gospodarstva, odvajati davke in jih formalno
voditi racionalno, ria podlagi izračunavanj dobička in
izgube. Kljub temu pa sodijo k neformalnim aktivno-
stim, dokler so orientirane na potrebe in ne pridobitno-
gospodarsko, in to pomeni: dokler ne uporabljajo mez-
dnega dela. V malih obratih ali zadrugah potrošno delo
ni mezdno delo v strukturnem smislu, ker »zadružniki«
razpolaganja s svojo delovno silo niso prodali manage-
mentu. Med gospodarskimi subjekti neformalnega sek-
torja sicer lahko obstajajo tržni odnosi, toda za obrate
neformalnega sektorja, naravnane na potrebe, je na
kapitalistično lastnino vezana rentabilitetna in konku-
renčna dinamika ukinjena (»Nevtralizacija kapitala«,
prim. K. Novy, 1981). Znotraj ne-gospodinjskega dela
neformalne ekonomije je mogoče razlikovati naslednje
grupacije: »underground economy«, »kolektivna samo-
preskrba«, zlasti na področju socialnih služb, »samou-
pravna ekonomija«, »nova samostojnost«, alternativna
ekonomija. Problemi razmejitve obstojijo tako med
temi oblikami kakor do »stare« samostojnosti kot dela
formalne ekonomije. Saj tudi gospodarska dejavnost
starega srednjega stanu ni organizirana preko trga de-
lovne sile. Vonderach (1980) je opozoril na to, da je
zlasti prehod med staro in novo samostojnostjo tekoč. V
posameznem primeru se bo izredno težko odločiti, ali
gre za samostojne konvencionalne dejavnosti ali za
»alternativne« produkcijske in življenjske oblike (ibid.
str. 158).
Se nadaljuje
Prevod: Mod
Opombe:
1.	Prim, med drugim Matzner (1979), str. 1, Wagenführ
(1970)
2.	Prim, k temu DIW-Wochenbericht 33/81, str. 378 in nasi.
3.	Prim, med drugim Gretschmann/Ulrich (1980), str. 446
4.	K razlikovanju »nasprotniških« in »eksemplaričnih« orga-
nizacij prim. Starr (1979)
5.	Shankland (1980), str. 14
6.	Ibid., str. 15
7.	Ibid., str. 13
8.	Gershunv/Pahl (1979), str. 128
Jedan primer
degradacij e Marksovog
dijalektičkog
metoda
Dragiša Đukić
Kritički osvrt na udžbenik »Marksov metod ekonomske
analize u četiri toma ,Kapitala'«. Autor udžbenika:
prof. dr. Vera Pilić-Rakić izdavač: Naučna knjiga Beo-
grad, 1982
Običaj je da se za ovakvu raspravu dade bar osnovno
uvodno izlaganje kako bi čitalac bio upoznat sa osnov-
nom temom. Nalazimo, medjutim, da je to u ovom
slučaju nepotrebno. Zato ćemo odmah preći na stvar.
Iz autorovog predgovora ovom udžbeniku saznajemo
da je novi nastavni plan na Ekonomskom fakultetu u
Beogradu konstituisao novu nastavnu disciplinu pod
nazivom Marksov metod ekonomske analize. O ovom
imamo bližu informaciju od samog autora:«
»Nastanak Marksovog metoda ekonomske analize, kao
nastavne discipline na Ekonomskom fakultetu u Beo-
gradu, znači istovremeno i prvu pojavu konkretnog
izučavanja Marksovog i Engelsovog (!) dela kao metoda
u Jugoslaviji, a u jednom odjedinjenom vidu« (str. XII,
podvlačenja D. Dj)
Kako se Marksovo i Engelsovo delo mogu prikazati kao
»metod« i to još u »objedinjenom vidu« - to je pitanje
na koje najbolji odgovor daju sama nastavna disciplina
pod nazivom Marksov metod ekonomske analize. Ali to
samo ovako, uzgred.
Naslov novog udžbenika je istovetan s naslovom knjige-
praktikuma (dva izdanja: 1973. g. i 1977. g.) koji nosi
naslov: Marksov metod ekonomske analize - u še-
mama, modelima i dijagramima po poluprogramiranom
metodu (!). Jedan od autora ove knjige je i pisac novog
udžbenika. Kao što vidimo, čak i Marksov dijalektički
metod dospeo je dotle da se može prikazati jednim
suprotnim, ne-dijalektičkim metodom! Videćemo ka-
snije da po shvatanju autora udžbenika, izmedju Mark-
sove dijalektike i opšte teorije sistem gotovo da i nema
razlike, tačnije postoji izmedju njih samo »polu-ra-
zlika«; otuda verovatno i njegov izraz »poluprogrami-
rani metod«. Inače, da ranije knjiga-praktikum nije -
pojavom novog udžbenika - izgubila od svoje upo-
trebne vrednosti, na to nas podseća sam autor udžbe-
nika kad kaže da ... « ga smatramo komplementarnim
štivom ovoj studiji«, (predgovor, str. VI).
Ne možemo ovde ulaziti u celokupan sadržaj udžbe-
nika, nego ćemo se ograničiti samo na onu materiju
koja je najneposrednije vezana za Marksov dijalektički
metod i način na koji ga interpretira pisac. U stvari,
imaćemo posla upravo sa metodom samog autora udž-
benika, pa sa stanovišta i pozicije Marksovog dijalektič-
kog metoda ne možemo složiti u sledečem:
1.	S metodom autora udžbenika koji Marksov dijalek-
tički metod degradira na »metod ekonomske analize«,
2.	S njegovom tezom prema kojoj se jedan konsisten-
tan dijalektičko-logički sistem mišljenja može »skla-
dno« uklopiti u opštu teoriju sistema (šeme, modeli i
dijagrami »po poluprogramiranom metodu«),
3.	S njegovom ničim argumentovanom tezom o »četiri
toma Kapitala«,
4.	i uopšte s njegovim »tumđčenjima« logike Kapitala i
kategorija ove logike - a da nije spoznao ni njenu
strukturu ni njen sadržaj.
JË м ррдсхрг TèJ$S№$
DALà VcITURS mig №
A штамаи» м /-v aperçus
Q\J£ LkS OCCUPANTS STAIgtfí
časopis za kritiko znanosti/62/63/11
1.	»Marksov metod
analize« i »Marksov
metod ekonomske
analize«
Autor ovog udžbenika post a vi j a ovu tezu: postoji
»Marksov metod analize« kao opšti okvir, tačnije: opšti
Marksov metod koji... »obuhvata sve ono što potpada
pod pojam marksističke dijalektike« (str. 1), a postoji -
u okviru opšteg - i njegov »metod ekonomske analize«
kao poseban metod. To je već poznata pódela koju vrši
pozitivistički razum: »širi pojam« i »uži pojam«. O
tome nam autor daje izričitu informaciju: »Već iz ovoga
je jasno da je Marksov metod analize širi pojam od
onog sadržanog u nazivu — Marksov metod ekonomske
analize«.
Moramo postaviti pitanje: ako se u »metodu ekonom-
ske analize« Marks bavi ekonomskom analizom (da
prihvatimo autorov način govora) - kakvom se onda
»analizom« može baviti u svom »metodu analize«? U
svakom slučaju nekom analizom kao takvom, analizom
radi analize - ukratko analizom bez sadržaja.
Da mnogo ne dužimo sa suvišnom pa samim tim i
nepotrebnom polemikom s autorovim stavovima, re-
cimo kratko i jasno ono što zna svaki čitalac Kapitala:
da Marksov dijalektički metod nije nikakav »metod
ekonomske analize«, već ono što o njemu sam Marks
saopštava u Predgovoru francuskom izdanju Kapitala:
»Analitički metod kojim sam se poslužio i koji još nije
bio primenjivan na ekonomske probleme, prilično ote-
žava čitanje prvih glava...«
Umesto da u svom udžbeniku ukaže šta je to u Markso-
vom analitičkom metodu što otežava čitanje prvih glava
Kapitala (jer to što otežava je upravo Marksova dijalek-
tička logika kod'koje treba i te kako zapeti da bi se
došlo do njene spoznaje!), pisac udžbenika degradira
ovaj metod na vlastiti nivo znanja - na »Marksov metod
ekonomske analize«, na jedan ogoljeni ekonomistički
pristup koji možemo sresti i kod svih gradjanskih eko-
nomista. Braneći se unapred od ovakvih prigovora tj. od
»mogućih apriorističkih (!) sumnji« da ...« raspoloživi
materijal ne pruža kompleksne odgovore na sva pitanja
koja izviru iz Marksovog opusa«, autor čak unapred
osudjuje takve prigovore i u produžetku svoje misli
doslovce kaže ovo: »U ekstremnim slučajevima ove
sumnje bi mogle voditi ka opasnom i štetnom zaključku
da čitav rad predstavlja, na odredjen način, i ,osiroma-
šavanje' ih ,ogoljavanje' Marksovog fundamentalnog i
enciklopedijskog dela ,Kapitala'« (citirano iz: Marksov
metod ekonomske analize — u šemama, modelima i
dijagramima po poluprogramiranom metodu«, Izdanje
Privredni pregled Beograd, 1973, g. str. 11).
Mi ćemo ipak izvesti taj »opasan i štetan zaključak«:
udžbenik Marksov metod ekonomske analize - sveje-
dno da h je reč o knjizi praktikumu (»u šemama,
modelima... itd. itd.) ili pak o ovom »u četiri toma
,Kapi tala'« — predstavlja drastičan i očigledan primer
osiromašavanja i ogoljavanja jednog uistinu fundamen-
talnog i enciklopedijskog dela kao što je Marksov Kapi-
tal. Posebno se ovo odnosi na osiromašavanje i ogolja-
vanje njegovog dijalektičkog metoda koji je u glavi
autora udžbenika stvarno degradiran na isključivo
kvantitativnu stranu. Jer u knjizi praktikumu Marksov
dijalektički metod je reduciran samo na ove momente:
izračunati, utvrditi veličinu ovog ih onog (cene, vredno-
sti i si.) prikazati kvantitativnu strukturu, izračunati
tržišne vrednosti, naä količinu toga i toga, izračunati
stopu amortizacije, stopu viška vrednosti, zatim brojke,
brojke, brojke, šeme, dijagrami (sve u vezi s kvantita-
tivnim odnosima) itd. itd. - a sve to »po poluprogrami-
ranom metodu«! To bi, valjda, trebao da bude »Mark-
sov metod« u praktičnoj primeni.
Šta je onda s Marksovim dijalektičkim metodom u
njegovoj logičkoj, kvalitativnoj dimenziji? Na ovo ćemo
pitanje dobiti odgovor u glavi II udžbenika: Glavna
obeležja Marksovog metoda ekonomske analize.
Predi imo zato na drugu tezu pisca udžbenika.
2.	»Dijalektika
i opšta teorija
sistema« (str. 54)
Autor udžbenika prof. dr. Vera Pilić-Rakić nalazi da...
»opšta teorija sistema nije suprotna marksizmù« (str.
55), i ovu svoju tezu argument uje sledečim tvrdjenjem:
»To je Marks već od svojih najranijih radova i ekspli-
citno pokazao, a rezultati njegoHh istraživanja sadrže
bilo u embrionu ili, u manje ili više razvijenom obliku,
one fundamente na kojima počiva opšta teorija si-
stema.« (str. 55)
Ove reči može da napiše samo pisac koji nema čak ni
elementarne predstave o Marksovoj dijalektici, njenom
sadržaju i njenom obliku. »Rezultati Marksovih istraži-
vanja sadrže bilo u klici ili u manje ili više razvijenom
obliku one fundamente na kojima počiva opšta teorija
sistema« - kaže prof. dr. Vera Pilić-Rakić a da pritom
»ne trepne« očima! To drugim recima znači da je Karl
Marks, »već od svojih najranijih radova« posejao klicu
opšte teorije sistema i/ili kibernetike i ta se klica - u
daljem svom razvoju - razvila do tog stepena da je
postala fundament, osnov, na kome ove poslednje poči-
vaju! Da li je onda uopšte potrebno spoznati Marksovu
dijalektiku? Nije. Dovoljno je spoznati fundamente
opšte teorije sistema i/ili kibernetike (a ove su impli-
citno sadržane u dijalektičkom i istorijskom materijali-
zmu) pa se time automatski spoznala i Marksova dija-
lektička logika!
Ovo je, naravno, davno poznati postupak kojim se
jedna stvarna, ali zato teška naučna misao i naučni
metod, može na vešt i lak način eliminisati iz »dalje
igre« na katedri Ekonomskog fakulteta u Beogradu, a
da se ovaj naučni metod zameni jednim, u suštini,
matematičkim modelom na kome se zasniva »metod«
opšte teorije sistema. To ćemo, kako što smo rekli,
argumentovati u daljoj analizi. Sad čujmo šta kaže pisac
udžbenika o odnosu opšte teorije sistema i/ili kiberne-
tike i Marksove dijalektike:
»1. opšta teorija sistema i/ili kibernetika su implicitno i
sadržane u dijalektičkom i istorijskom materijalizmu;
2.	one predstavljaju, na neki način, nastavak dijalektič-
kog i istorijskog materijalizma;
3.	opšta teorija sistema i/ih kibernetika ne mogu zame-
niti dijalektički i istorijski materijalizam;
4.	(dijalektički i istorijski materijalizam) tj. dijalektika
će se razvijati u uzajamnom dejstvu i razvoju i opšte
teorije sistema i/ili kibernetike. (str. 56, podvlačenja D.
D.)
Ako su opšta teorija sistema i/ili kibernetika... »impli-
citno sadržane u dijalektičkom i istorijskom materijali-
zmu« i - zatim - .. »na neki način predstavljaju njegov
nastavak« - onda se autorovo shvatanje da ga one ne
mogu zameniti pokazuje samo kao puka tvrdnja i ništa
više. Kako ga ne mogu zameniti kad su ga u »Marsko-
vom metodu ekonomske analize - u šemama, modelima
i dijagramima po poluprogramiranom metodu« već za-
menile, tačnije: poluzamenile! A od polu-zamenjivanja
do celog zamenjivanja ostaje tek samo jedan polu-
korak koji se može naslutiti, recimo, iz ove autorove
tvrdnje:
»Ova činjenica (misli se na idealistički i mehanicistički
pristup koji je - po autoru - do sada ometao razvoj
opšte toerije sistema) ova činjenica, kaže on, ponovo
nas vodi zaključku da se opšta teorija sistema može
dalje razvijati ne samo uz respektovanje (sic!) svega
onoga što čini suštinu dijalektičkog i istori jskog materi-
jalizma, nego (čujmo sad ovo:) dijalektički i istorijski
materijalizam mora biti sadržan kao imanentni deo
opšte teorije sistema na svakom stupnju njenog daljeg
razvoja.« (str. 63, podvlačenja D. Dj).
Dakle, ovako: na str. 56 udžbenika tvrdimo da su opšta
teorija sistema i/ih kibernetika »implicitno sadržane u
dijalektičkom i istorijskom materijalizmu« (što znači da
su u tom slučaju vnjegov deo), a već 7 stranica dalje
tvrdimo suprotno: da dijalektički i istorijski materijali-
zam mora biti sadržan kao imanentni deo opšte teorije
sistema, i to još »na svakom stupnju njenog daljeg
razvoja«! Kako li je samo brzo opšta teorija sistema -
ranije sadržana samo u klici u dijalektičkom i istorij-
skom materijalizmu - dospela do faze da sada bude
onaj opšti filozofski i logički okvir unutar koga ovaj prvi
figurira samo kao njen »imanentni deo« !
Ne možemo ovde ulaziti u detaljnu polemiku sa auto-
rom oko problema odnosa izmedju opšte teorije sistema
i dijalektičkog i istorijskog materijalizma, jer bi nas
odvelo predaleko. Ono što je bitno u celoj ovoj stvari to
je da autor insistira na njihovom uzajamnom dejstvu
samo zato što i jedan i drugi nose oznaku »metod«. Za
nas, medjutim, dijalektički i istorijski materijalizam -
onakav kakav ga znamo preko ranijeg »dijamata«, i u
današnjoj, nešto samo ublaženijoj formi dijamata -
nikada nije bio niti je danas »metod«. To je prosto na
prosto skup nekih opštih mesta iz sfere materijalističkog
shvatanja sveta kojima su dodata takodje opšta mesta o
dijalektici (i njenih par zakona koje svaki zdravi razum
može naučiti i »izdeklamovati« za nepunih par sati) -
opštih mesta koja se mogu »primeniti« svuda i na
svakom mestu, pa zato nikad na svom pravom mestu
(jer tog mesta i nema). Takav »metod« dobar je samo
za neku vrstu predškolskog obrazovanja, tj. radi pruža-
nja mladoj svesti onih neophodnih, najširih osnova sa
kojih će ona, u daljem kretanju, tek imati da započne
formiranje jednog konkretnog dijalektičkog načina miš-
ljenja u kome nema mesta opštim frazama i opštim
zakonima dijalektike. Reč je, dakle, o Marksovom dija-
lektičkom metodu. Takav metod - a on je već konsi-
stentan način mišljenja - nema nikakve veze sa opštom
teorijom sistema kao svojevrsnim gradjanskim »meto-
dom« osim - da tako kažemo - po spoljnom izgledu.
Nalazeći izmedju Marksove dijalektičke logike i opšte
teorije sistema i/ili kibernetike formalne sličnosti kod
pojedinih pojmova (»logika«, »organska celina«, »uza-
jamna zavisnost i uslovljenost«, »celina«, »sistem«, »to-
talitet« itd.), autor iz te formalne sličnosti izvodi i
sličnost po sadržaju, što je potpuno pogrešno. Tako, na
primer, na str. 57 nalazimo sledeću tvrdnju:
»U istraživanju dijalektičkih veza Marks je analizirao
tri pojma: celinu, sistem i totalitet. Ove tri kategorije
fungirá ju i u opštoj teoriji sistema, a naglašavamo to,
nalaze se sadržane i u osnovama Marksove dijalektike.«
Pa šta proizlazi iz toga što sva tri pojma figuriraju i u
jednom i u drugom sistemu logike? Da su - po unutraš-
njem sadržaju - identični? Onda bi jedna od ovih logika
bila doista suvišna! Kako god odgovarali na ovo pitanje
ispalo bi da bi u konkretnom slučaju »suvišna« mogla
biti samo Marksova dijalektika, što je i glavni zahtev
koji prećutno stoji iza ovog autorovog poistovećivanja.
Stvarni problem odnosa izmedju Marksove dijalektike,
dakle, Marksovog dijalektičkog metoda i pozitivističke
metodologije opšte teorije sistema nikako ne leži u
njihovom poistovećivanju i traženja mogućnosti da se to
učini. Naprotiv, stvarni problem je u tome da se one
apsolutno razgraniče i da se Marksov dijalektički metod
postavi kao osnovni i jedini kriterij um u istraživanju
društvene stvarnosti našeg društva, a da se taj zadatak
izvrši, za to je neophodno najpre temeljno spoznati
prorodu i sadržaj Marksovog metoda. Da li je taj zada-
tak ispunio i autor udžbenika Marksov metod ekonom-
ske analize u četiri toma »Kapitala«? Nije. Jer da ga je
ispunio bar. u osnovnim logičkim elementima, njemu
nikad ne bi palo na um da postavlja ovakve i slične teze i
»proteze« te da jedan uistinu dijalektički sistem katego-
rija »skladno uklapa« ili bolje reći »utapa« u nekakve
šeme i modele s kojima Marks nema nikakve veze. A
ovim smo dospeli do logike Kapitala kojoj pisac posve-
ćuje i poseban podnaslov.
3. Logika Kapitala
(str. 49)
Sam naziv »logika Kapitala« potiče, kao što znamo, od
Lenjina. (.. .»ako Marks nije ostavio svoju Logiku,
ostavio je logiku Kapitala«). Nama se čini da takav
naziv može dovesti do ograničavanja Marksove dijalek-
tike samo na uske okvire prvih triju knjiga ovog dela, pa
pošto u socijalističkom društvu ne deluju kategorije
kapitalističkog oblika robne proizvodnje, to mnogi naši
ekonomisti - »otpisujući« ovaj način proizvodnje -
otpisuju ujedno i samu Marksovu dijalektiku i njene
kategorije. Da li je to razlog što ova dijalektika - a ona
je upravo ono što treba podrazumevati pod Marksovim
dijalektičkim metodom - nije čak ni stavljena kao pred-
met izučavanja u univerzitetskoj nastavi političke eko-
nomije, a nekmoli da je u toku njeno usvajanje - to je
pitanje koje zahteva poseban osvrt. Činjenice je, me-
djutim, da ona ni u jednom udžbeniku političke ekono-
mije ne figurira u rubrici »Metod političke ekonomije«.
Medjutim, osim gorenavedene misli, Lenjin je - i to
dobro znamo - ostavio za sobom i onaj poznati afori-
zam: »Ne može se u potpunosti shvatiti Marksov Kapi-
tal i posebno I glava u njemu, ako se ne shvati i ne
prostudira cela Hegelova Logika«. Već je postalo i
dosadno navoditi ovaj aforizam - u tolikoj meri on
ostaje bez ikakvog odjeka u našem »marksističkom«
obrazovanju! Mi ga, medjutim, navodimo baš zato što
nosi u sebi jednu metodološku poruku čije je zanemari-
vanje ravno zanemarivanju Marksa kao Marksa! Jer, ne
preduzeti baš ništa u našem univerzitetskom obrazova-
nju iz političke ekonomije da se poruka Lenjinovog
aforizma oživotvori - a ona se provodi u život najpre u
nastavnim planovima koje fakulteti svakako dobijaju
od nadležnih prosvetnih institucija Republike - znači
prosto staviti izvornog Marksa »van snage« i odmah ga
nadomestiti raznim surogatima od »nastavnih pro-
grama« proizašlih iz glave - recimo to otvoreno -
prosvetnih savetnika koji ni sami dovoljno obrazovani
iz oblasti Marksove političko-ekonomske misli! »Takvi
nastavni »programi« iz predmeta »Politička ekono-
mija« postaju onda odličan alibi za nastavljanje ovog
diletantizma od strane samih pisaca udžbenika koji - uz
vrlo retke izuzetke - sasvim ignorišu zahteve Lenjino-
vog aforizma. Recimo odmah, da ne bi bilo zabune, da
poruka koju nosi ovaj aforizam nije istinita zato - ali
samo zato - što je saopštava Lenjin, već Lenjin saop-
štava nešto što je i bez njega istinito: da se zaista ne
može u potpunosti shvatiti Marksov Kapital, a posebno
I glava u njemu, ako se ne shvati i ne prostudira cela
Hegelova Logika!
Kakav je stav autora udžbenika - a ujedno i autora
podnaslova »Logika Kapitala« - prema Lenjinovom
aforizmu? To saznajemo iz ovih njegovih shvatanja:
»Ranija pretpostavka koja je osnovu imala u Lenjino-
vom zahtevu da se prethodno prouči Hegelov opus,
ostaje kao poželjna, uz istovremeninezavisni (!) i para-
lelni zahtev da se Marksov metod u Kapitalu upoznaje
tako da se upozna geneza tog Marksovog dela i to na
tekstovima svih onih Marksovih i Engelsovih radova
koji su prethodili Kapitalu.« (str. 9), prodvlačenje D.
Dj)
A na str. 24:
»Čitav jedan period u ovom delu nauke (koja se bavi
genezom Marksovog i Engelsovog stvaranja, prim. D.
Dj) suvereno je vladala i samo se dosloce ponavljala
Lenjinova misao da Marksov Kapital, a naročito prvi
tom, odnosno prve glave prvog toma, ali i celinu, nije
moguće razumeti bez ploznavanja Hegelovog dela.
Mada tačna, ova misao izolovano uzeta, nije mogla u
praksi da bude potvrdjena.« (podvlačenja D. Dj)
Najpre da - po kratkom postupku - razčistimo sa
autorovim zahtevom da se... »Marksov metod u Kapi-
talu upoznaje tako da se upozna geneza tog Marksovog
dela i to na tekstovima svih onih Marksovih i Engelso-
vih radova koji su prethodili Kapitalu«. Na strani 355
udžbenika autor naznačuje literaturu koju je konsulto-
vao u pisanju svog udžbenika, gde vidimo da je reč o:
Karl Marx-Fridrich Engels, Gesamtausgabe (MEGA),
izdajanje Dietz Verlag Berlin, do 1982. g. - što znači da
je reč o celokupnim delima Marksa i Engelsa. Ma ovo
možno odgovoriti sledeče: može autor udžbenika znati
naizust svih nekoliko hiljada stranica ovih dela, pa joj to
neće pomoći da shvati, na primer, ovo Marksovo objaš-
njenje obrasca R-N-R:
»Ovde neka bude napomenuto da u R-N-R obe kraj-
nje tačke R i R ne stoje prema N, s gledišta oblika, u
istom odnosu. Prvo R odnosi se kao posebna roba
prema novcu kao opštoj robi, dok se novac - kao opšta
roba - odnosi prema drugom R kao prema pojedinač-
noj robi.
R-N-R se može, dakle, apstraktno logički svesti na
Zaključak Posebno-Opšte-Pojedinačno (B-A-E) gde
časopis za kritiko znanosti/62/63/12
je Posebnost prvi ekstrem, Opštost - spajajuča sredina,
a Pojedinačnost krajnji ekstrem.« (K. Marx, Zur Kritik
dr Politischen Oekonomie, Dietz Verlag Berlin, 1974,
str. 95, podvlačenja D. Dj)
0	ovom istom Zaključku govori Lenjin u svojim Filo-
zofskim sveskama:
»Analiza Zaključka kod Hegela (E-B-A, Eins; Beson-
ders; Allgemeins, B-A-E etc) - veli Lenjin - podseća na
Marksovo ugledanje na Hegela u I glavi.« (V. I. Lenjin,
Izabana dela u 16 tomova, Kultura Beograd, 1960, tom
15., str. 170»
Reč je, kao što vidimo, o kategorijama subjektivne
logike, tj. o kategorijama Hegelove »Nauke o Pojmu«,
tačnije o kvalitativnom zaključku čije je racionalne
sadržaje Marks, vidimo, primenio na jedan odredjen
ekonomski odnos. Ako, medjutim, posmatramo samo
odnos roba-novac, ali ne u ovako konkretnom obliku,
već uopšte uzev, tj. stavimo ih u odnos u kategorijalnom
smislu reči, onda ćemo moći reći ovo: »Roba JE no-
vac«, »Novac JE roba« - to jest opet doći na Lenjina i
njegov aforizam, dakle, na logiku Kapitala, govoreći,
naime, od čega treba početi u svom dijalektičkom obra-
zovanju - a biti dijalektički obrazovan znači misliti i
govoriti u kategorijama dijalektičke logike - Lenjin u
»filozofskim sveskama« opet kaže ovo:
»Početi od najprostijeg, najobičnijeg, najmasovnijeg
etc., od ma koje rečenice .. .,Ivan je čovek'. Već ovde je
(kao što je genijalno zapazio Hegel) dijalektika: Pojedi-
načno JE Opšte... Dakle, suprotnosti (Pojedinačno je
suprotno Opštem) su identične: Pojedinačno ne postoji
drukčije nego u onoj vezi koja vodi Opštem. Opšte
postoji samo u Pojedinačnom, preko Pojedinačnog.
Svako Pojedinačno je (ovako ali onako) Opšte...« itd.
(Isto, str. 170.)
1	sad dolazi pisac udžbenika Marksov metod ekonom-
ske analize u četiri toma »Kapitala« koji, umesto da
studente Ekonomskog fakulteta baš upućuje u materiju
logike Kapitala na koju misli Lenjin u svom aforizmu,
on ih savetuje suprotno: da »raniju pretpostavku koja
je osnovu imala u Lenjinovom zahtevu da se prethodno
prouči Hegelov opus« smatraju samo »poželjenom« ...
jer, navodno, »nije mogla biti potvrđena u praksi«, a da
se umesto toga bace na izučavanje »svih onih Markso-
vih i Engelsovih radova koji su prethodili Kapitalu«! Pa
šta može biti krajnji rezultat ovog izučavanja? Da stu-
denti dospeju do spoznaje Marksovog dijalektičkog me-
toda! Ali da je moguće na takav način dospeti do njega,
prvi bi to morao dokazati sam pisac udžbenika i njihov
profesor! On ,medjutim, odbacuje upravo onaj put i
konkretan način spoznaje logike Kapitala na koji upu-
ćuje Lenjin, da bi i sebi i studentima predočio nekakav
difuzni, rasplinuti način njene spoznaje kojim se »do
kraja sveta i veka« neće doći do Marksovog dijalektič-
kog metoda. Prema tome, ako nešto doista nije moglo
biti potvrđeno u praksi spoznaje tog metoda, to nije
poruka Lenjinovog aforizma, već upravo predlog autora
udžbenika koji studente odvraća od njega. Primeri sa
dijalektičkim oblicima mišljenja kojima i kroz koje
govori Maks u svom Kapitalu dokazuju da je Lenjinova
misao iz aforizma tačna i da je, eto, »potvrdjena u
praksi«. Kakav bi još dokaz trebalo predočiti autoru
udžbenika da bi se uverio u to?
Ali, da čitalac ovog kritičkog priloga ne bi ostao u
uverenju da mu pisac udžbenika ne pruža baš nikakve
informacije o logici Kapitala, zadržaćemo se kratko na
tom problemu. Govoreći o odnusu Marksove i Hege-
love logike, on kaže ovo:
»Prednost Marksove logike nad Hegelovom mora se
odraziti ne u obliku zaricanja (?), ne u obliku deklarcija
(!) nego sistematskim prikazom te logike u Kapitalu, što
je zadatak koji stoji pred naukom.« (str. 49
U nauku pred kojom stoji ovaj zadatak spada i udžbe-
nik Marksov metod ekonomske analize u četiri toma
»Kapitala«, ali mi još uvek nismo saznali u čemu je
prednost jedne logike nad drugom. Ponajmanje smo
naišli na »sistematski prikaz te logike u Kapitalu«.
Umesto toga, pisac ovaj zadatak velikodušno prepušta
nekoj nauci koja stoji izvan njegovog udžbenika! Pa
ipak, o sistemu logike Kapitala dobijamo sledeče infor-
macije:
»Sistem logike Kapitala se deli pre svega na objektivnu i
subjektivnu logiku. Prva izražava sadržinu mišljenja, a
druga oblik (formu mišljenja)...
Biće, kvantitet, kvalitet, mera, suština, pojavni oblik
suštine su kategorije objektivne logike.
Pojam, rasudjivanje, analiza, sinteza, indukcija, deduk-
cija su kategorije subjektivne logike.
U konkretnoj nauci objektivna logika stupa u prvi plan
kad je reč o predmetu istraživanja, a subjektivna kada
je reč o saznanju predmeta bilo preko ranijih ili daljih
svojih istraživanja.« (str. 52-53.)
Marks je, već samim tim što je iz Hegelove logike
preuzeo njene racionalne sadržaje, nužno preuzeo i
kategorije i pojmove Hegelove i objektivne i subjek-
tivne logike primenivši ih, kako smo već rekli, na mate-
riju kritike političke ekonomije. U tom smislu mi smo
dobili korektnu informaciju od autora udžbenika kad
nam je predočio koje kategorije potpadaju pod objek-
tivnu a koje (uz izvesne nebitne korekcije) u subjek-
tivnu logiku. Medjutim, s takvim saznanjima mi ne
možemo znati koju je materiju Maks obradljivao sa
aspekta jedne, a koju materiju sa aspekta druge logike.
S druge strane, napre se mora Kapital - zajedno s
»Teorijama o višku vrednosti« - razgraničiti na a) teo-
rijski deo i b) istorijsko-literarni deo. Zašto? Zato što se
logika Kapitala mora tržaiti i nalaziti samo i jedno u
sferi teorijskog dela, dakle, prve tri knjige Kapital (I, II
i III), jer se samo u tom okviru odvija Marksova
naučno-teorijska analiza. Van toga, u IV knjizi (Istorija
teorija, tj. Teorije o višku vrednosti) ne možemo tražiti
ni objektivnu ni subjektivnu logiku. Tu je - kako Maks
izjavljuje u pismu Engelsu od 31. jula 1865. g.
... »više ponavljanje u istorijskom obliku... onoga što
je u prve tri knjige već rešeno« pa se tu ne mogu tražiti
nikakve dijalektičke analize.
Pisac udžbenika, medjutim, postavlja jednu tezu iz čijeg
sadržaja možemo otkriti, najblaže rečeno, njegovo ap-
solutno nepoznavanje Marksove logike:
»Logika triju tomova Kapitala, kaže on, jeste objek-
tivna logika, a četvrtog subjektivna logika« ! (str. 53)
Iako nas dakle, tačno informiše o strukturi logike Kapi-
tala, o tome da se pre svega deli na objektivnu i subjek-
tivnu logiku, on ove informacije ne daje iz svog vlastitog
saznanja, tačnije: iz vlastite spoznaje prirode i jedne i
druge logike, već iz nekog saznanja »sa strane«, iz nekih
mišljenja koje je mehanički preneo iz ovih ili onih
studija (mahom stranih autora) u uverenju da je samo
to dovoljno da stručno raspravlja o ovoj teškoj materiji.
Koliko on stvarno ne poznaje ovu materiju, neka nam
ilustruje ova njegova interpretacija:
»Prvi tom Kapitala sa logičkom aspekta, deli se na
učenje o robi i novcu, a što odgovara biču kapitala, i na
učenje o procesu proizvodnje kapitala, što odgovara
suštini kapitala.« str. 53, podvlačenja D. Dj)
Učenje o robi i novcu u prvom tomu Kapitala nije
odmah, neposredno »učenje o biću kapitala« već pre
svega Marksova analiza koja ima u vidu »prostu robnu
proizvodnju«, dakle, ne (još) kapitalističku. A to Mark-
sovo učenje odgovara Hegelovoj nauci o Pojmu, dakle,
sferi Subjektivne logike. Ovako kako predstavlja pisac
udžbenika (»biće kapitala«) tako bi ispalo da je reč o
Objektivnoj logici, tj. o Hegelovoj nauci o Biću. Kad se
stvari - sa aspekta logike - pobrkaju onda možemo
dobiti samo pogrešne, tj. neistinite informacije.
Pisac udžbenika to još jednom pokazuje u interpretaciji
Marksove jednačine: 20 metara platna = 1 kaput. Ovaj
Marksov »izraz vrednosti« je tačka koja ili pokazuje da
se poznaje logika Kapitala, ili se na toj tački »pada iz
ispita« iz ove logike. Da čujemo šta kaže o ovoj jedna-
čini na str. 47 udžbenika:
»U jednačini: 20 metara platna = 1 kaput, Marks
prikazuje jednakost različitih stvari. Da bi bile jednake,
ni platno ne mora da se preobraća u kaput (kako se
platno uopšte može preobratiti u kaput?), niti mora
uslediti obrnut proces. Ono što ih se izjednačuje jesu
ekvivalenti.Marks se u svom načinu mišljenja i rezono-
vanja pri tome odvojio od specifičnosti i razlika koje se
nalaze s jedne i s druge strane jednačine i tražio ono što
je zajedničko, što je opšte obema robama«.
To znači da se cela Marksova analiza jednačine: 20
metara platna = 1 kaput vrti oko toga da dokaže da...«
ono što ih se izjednačuje jesu ekvivalenti« odnosno da
je Marks tražio ono što je obema robama zajedničko!
Autor udžbenika nema čak ni predstavu o tome da je u
Narksovoj analizi reč o dijalektički polarizovanom
odnosu izmedju dve robe, odnosu u kome jedna roba
(platno) igra ulogu Relativnog oblika vrednosti, a druga
(kaput) - Oblik ekvivalenta. O kakvim »ekvavilentima«
(u množini) govori pisac udžbenika u ovoj jednačini,
kad u njoj postoji samo 1 - i slovima: jedan - »ekviva-
lent«, kaput? (Problem logičkog sadržaja Marksove
jednačine razmatrali smo u »Kulturnom radniku« br.
6/1980, od str. 253-260, pa upućujemo čitaoca na ovaj
broj da bi izbegli ponavljanje nečeg što je već rečeno).
I ovoliko je dosta da zaključimo da autor udžbenika nije
ovladao ni elementarnim pretpostavkama koje se zahte-
vaju za interpretaciju Marksovih dijalektičkih analiza,
niti je dospeo na nivo njegove logike s koga je jedino
moguće prenositi znanja studentima Ekonomskog fa-
kulteta utemeljena na Marksovoj izvornoj misli.
Najzad, nekoliko reči o strukturi Kapitala po tomovima
(Band) i knjigama (Buch).
4. Ceo »Kapital«
Ima samo tri toma:
treći, zaključni tom,
čine »Teorije o.
višku vrednosti«.
Da odmah, na početku kažemo da u udžbeničkoj litera-
turi koja se bavi Kapitalom vlada veliko šarenilo oko
upotrebe näziva »knjiga« i »tom« (svezak). Najčešće
srećemo upotrebu naziva »tom« (svezak) pot kojim se,
u stvari, krije naziv »knjiga«, pa se - tako na primer -
za knjigu III Kapitala - Oblici celokupnog procesa -
gotovo redovno kaže »treći tom (svezak) Kapitala«,
iako bi - po Marksu - trebalo reći: »Drugi tom (sve-
zak), Ш. knjiga«. Što se tiče (Marksovog) Trećeg toma:
Istorija teorija (ili »Teorija o višku vrednosti«) on je u
novije vreme dobio oznaku »četvrti tom«, ma da takvu
oznaku još niko nije objasnio niti argumentovao kojim
bilo Marksovim argumentom.
Oznaku »četvrti tom« nalazimo, nažalost, čak i u tako
renomiranom izdanju kao što je nemačko izdanje Insti-
tuta MEL pri Centralnom komitetu JSP Nemačke (v.
Dietz Verlag Berlin, 1965. g. Marx-Engels Werke,
Band 26,1) gde ispod naslova originala: »Karl Marx,
Theorien über den Mehrwert« doista nalazimo (u za-
gradi) oznaku »Vierter Band des Kapitals«.
Ako, dakle, rezimiramo današnja shvatanja o strukturi
Kapitala (tj. ona koja se ne oslanjaju na autora Kapi-
tala, Karla Marksa, već na »marksističku« interpreta-
ciju Marksa) onda bi - obeleževajući tomove i knjige
kao i njihove pojedine sadržaje - dobili ovu sliku:
Prvi tom - knjiga I - Proces proizvodnje kapitala
Drugi tom - knjiga II - Prometni proces kapitala
Treći tom - knjiga III - Oblici celokupnog procesa
Četvrti tom - knjiga IV - »Teorija o višku vrednosti«
Medjutim, ako se obratimo Marksu, kao autoru Kapi-
tala, pa prema tome i strukturi Kapitala koju on predvi-
dja (argumente ćemo dati niže) onda bi gornja šema
pretrpela bitne izmene, pa bi imala ovaj izgled:
Prvi tom - knjiga I - Proces proizvodnje kapitala
Drugi tom - knjiga II i - (Prometni proces kapitala) i
- knjiga III - (Oblici celokupnog procesa
Treći tom - knjiga IV - Istorija teorija (»Teorija o
višku vredn.«
Da Marks nigde i nikada nije pomenuo »četvrti tom« -
to neposredno proizlazi iz njegovog Predgovora za prvo
izdanje Prvog toma (I knjige) Kapitala u kome - pošto
je završio s predgovorom - saopštava svom čitaocu u
pretposlednjem stavu teksta o čemu će govoriti naredni
tomovi i knjige:
»Drugi tom ovog spisa raspravljaće o prometnom pro-
cesu kapitala (knjiga II) i oblicima celokupnog procesa
(knjiga III), a zaključni treći tom (knjiga IV) o istoriji
teorija.«
Ne vidi se doista zašto bi Marks uopšte mislio na
nekakav »četvrti tom« (»Teorije o višku vrednosti«)
kad je IV knjigu označio kao Treći tom.
Do ove strukture Kapitala Marks medjutim nije došao
odmah, odjednom. Naprotiv. Iz Marksovog pisma Ku-
gelmanu od 13. oktobra 1866. g. - nekoliko meseci pre
nego što će gotov rukopis Prvog toma nositi Meissner-u
na štampanje - marks je imao nameru da celo delo
Kapital rasporedi na sledeče knjige i tomove:
PRVI TOM	DRUGI TOM TREĆI TOM
Knjige	Knjiga	Knjiga
I	i II	III	IV
Medjutim, kod konačne redakcije Kapitala on je knjigu
II	premestio iz Prvog u Drugi tom, tako da je Predgovor
prvom izdanju Kapitala značio za Marksa izlaženje pred
javnost sa konačnom strukturom svog dela koju on
dalje nije menjao. Time je struktura iz pisma Kugel-
manu pretrpela izmenu pa njena konačna redakcija ima
sada ovaj izgled:
PRVI TOM	DRUGI TOM TREĆI TOM
knjiga	knjige	knjiga
I	Iliin	IV
Pitanje je: zašto je Marks menjao strukturu Kapitala u
odnosu na onu koju je predočio Kugelmanu? Odgovor
na ovo pitanje možemo, izgleda, dobiti kad posmatramo
materiju koja obradjuje I knjiga s jedne i II knjiga, s
druge strane. Naime, »Proces proizvodnje kapitala«
kojim se Marks bavi u I knjzi je uopšte uzev jedna
društvena sfera koja se - kako po materiji tako i po
načinu na koji se ljudi odnose prema prirodi u procesu
proizvodnje dobara - bitno razlikuje od »Prometnog
procesa kapitala« (knjiga II) u kome sada ljudi stupaju
u medjusoban odnos razmene proizvedenih dobara.
Otuda i objašnjenje zašto Marks Prvi tom formira samo
sa jednom knjigom, a Drugi tom sa dve (II i III).
»Oblici celokupnog procesa« mogu se posmatrati i ana-
lizirati jedino u jednoj široj društvenoj sferi, sferi koja
leži i mora ležati izvan sfere proizvodnje dobara u užem
smislu reči. Da je Marks ostao kod prvobitne strukture
(iz pisma Kugelmanu) onda bi »Proces proizvodnja
kapitala« i »Prometni proces kapitala« već u neku ruku
zatvorili obe društvene sfere u jednu, već bi ujedno
označevali celinu, pa III knjiga - (Oblici celokupnog
procesa) - ne bi u osnovi ni bila više ptrebna. No, to su
samo pretpostavke koje su za diskusiju, ali koje ne
menjaju strukturu Kapitala sa tri toma i četiri knjige, tj.
onako kako je nalazimo u Predgovoru za prvo izdanje
Kapitala. Rekli smo već da ovu strukturu Marks nije
menjao, što se vidi iz drugog izdanja Prvog toma (1873.
g.) u kome je Marks doslovce preneo tekst Predgovora
iz prvog izdanja. Zašto bi, inače, on pisao POGOVOR
za drugo izdanje?
Prema tome, čitav taj problem sa »tomovima« i »knji-
gama« ne bi bio vredan neke naročite pažnje ukoliko bi
se držali izvorne, autentične strukture celog Kapitala
kakvu je Marks predočio javnosti u Predgovoru za prvo
izdanje. Stvar se, medjutim, nepotrebno komplikuje -
bolje reći pravi konfuziju - čim se izad j e van okvira
Marksove izvorne misli i počne govoriti o nekakvom
»četvrtom tomu Kapitala« (misleči pritom na Teorije o
višku vrednosti koje, uzgred budi rečeno, ne odgovaraju
po nazivu onome što kod Marksa figurira pod imenom
»Istorija teorija«.)
Autor udžbenika (koji ne propušta priliku da studen-
tima stalno predočava da se moraju držati samo auten-
tičnih tekstova Marksovog Kapitala) umesto da stu-
dente - za strukturu Kapitala - uputi na Marksov
Predgovor za prvo izdanje Kapitala, ne samo da to ne
čini, nego štaviše preinačuje misleni sadržaj i stvarno
značenje pojedinih Marksovih reči i pojmova, pa čak i
javno i otvoreno imputira Marksu misao o »četvrtom
tomu Kapitala« samo zato da bi »dokazao« nešto što se
ne može dokazati: da osiju tri Marksova »toma« postoji
i taj famozni »četvrti toni« Kapitala!
Evo, uostalom na koji način to čini:
1) »Iz (Marksovog pisma Engelsu od 15. avgusta 1863.
g) jasno proizlazi (!) da Marks Teorije o višku vrednosti
posmatra kao prvu varijantu četvrtog toma Kapitala«,
(str. 116, podvlačenja D. Dj)
Čitaocu ovog priloga saopštavamo da u tom pismu
Marks pominje samo izraz »istorijsld deo«, tj. onaj isti
izraz koji će upotrebiti i u pismu Engelsu od 31. jula
1865. g. Prema tome, ono što »jasno proizlazi« to je da
autor udžbenika jednostavno »kroji« Marksa prema
svojoj »tezi« o četvrtom tomu Kapitala, ne znajući
mnogo za autentičnost Marksovih ni tekstova ni misli.
časopis za kritiko znanosti/62/63/13
Ako se zadržimo samo na ovom jednom primeru mogli
bi reći da je reč o slučajnoj omašci pisca udžbenika.
Međutim, da je reč o jednom svesnom »metodu preina-
čavanja autentičnih Marksovih tekstova« u to se uvera-
vamo čim podjemo dalje:
2)	»Poznato je da Marks u svom pismu Engelsu od 31.
jula 1865. g. govori kako mu predstoji posao da napiše
još tri poglavja pa su prve tri knjige Kapitala gotove, a
onda ostaje poslednji, četvrti deo (?!)... »u istorijsko-
literamom vidu...« (str. 116, podvlačenja D. Dj)
»Poznato je«, međutim, nešto sasvim različno od onoga
kako to predstavlja autor udžbenika. Deo Marksovog
pisma koji se odnosi na ovaj problem glasi - u izvornom
tekstu - ovako:
»Treba još da napišem tri glave (poglavlja) da bih
dovršio teorijski deo (prve tri knjige). Onda još treba da
napišem IV knjigu, Istorijsko-literarni deo...«
Preinačivši Marksov izraz »IV knjigu« u »četvrti deo«,
pisac nedvosmisleno pokazuje šta je njegova namera:
da IV knjigu (Istoriju teorija) prikaže kao »četvrti tom
Kapitala«.
3)	Ali eno, najzad, slučaja koji prelazi sve granice
dopuštenog u intetpretaciji autentičnog Marksovog tek-
sta:
»U pismu Kugelmanu - od 1866 čitamo na str. 117
udžbenika - Marks kaže da prvi tom govori o proiz-
vodnom procesu, drugi o procesu obrta kapitala, treći o
ukupnom procesu, a četvrti o ¡storiji teorije.«
To je čista dezinformacija. Autentični tekst Marksovog
pisma Kugelmanu od 13. oktobra 1866. g. doslovce
glasi kako sledi:
... »celo delo (Kapital) se deli na sledeče delove:
Knjiga I - Proces proizvodnje kapitala
Knjiga II - Proces cirkulacije kapitala
Knjiga III - Oblici procesa kao celine
Knjiga IV - Prilozi istoriji teorije
Prvi tom sadrži prve dve knjige.
Ш knjiga ispuni će, mislim, drugi tom, a IV - treći.«
(Citirano iz MED, Beograd 1979, tom 38, str. 490,
podvlačenja D. Dj)
Sta zbilja da se kaže na ovu vrstu »informacija« kad
pisac udžbenika svesno izostavlja iz svog »prepričava-
nje« dve poslednje rečenice iz ovog pisma iako se u
njima više nego jasno vidi Marksova struktura Kapitala
koja govori samo o tri toma? Tu se ne može uzeti kao
opravdanje da je pisac pobrkao izraze »knjiga« sa ozna-
kom »tom« (kako se to inače čini u laičkom shvatanju
danas); naprotiv, namera da se po svaku cenu iskon-
struiše tzv. »četvrti tom Kapitala« je ovde više nego
očigledna!
Pa sad možemo suditi o daljem rezonovanju autora
udžbenika kad na str. 117 - pošto nas je informisao
da... »Marks tek od 1864. g. naziva Teorije o višku
vrednosti četvrtim tomom Kapitala« - dodaje još i to da
je... »Marks smatrao da je to delo neraskidivo pove-
zano s celi nom Kapitala« (pa to se vidi iz gornjih
Marksovih reči: »celo delo se deli na sledeče delove«!),
ih, na primer, kad nam saopštava ovo: »Marks je to delo
(Teorije o višku vrednosti) mislio nazvati ,Istorija teo-
rije*« iako je svakom čitaocu Predgovora za prvo izda-
nje Kapitala jasno da je IV knjigu Marks već davno pre
autora udžbenika nazvao »Istorija teorija«! Ali autorov
izraz »mislio nazvati« služi mu i opet da u zagradi stavi
oznaku »IV tom Kapitala«! Neće biti profesore: IV
knjiga Kapitala je zaključni treći tom (...»der
abschliessende dritte Band (Buch IV) - die Geschichte
der Theorie«) pa makoliko se to ne slagalo sa Vašom
tezom o »četvrtom lomu Kapitala«!
Navedimo na kraju poziv autora udžbenika da se dr-
žimo samo autentičnih tekstova iz Marksovog Kapitala:
»I u teorijskim razmatranjima, i u praktičnom radu koji
je dao određeno iskustvo, uvek smo bili protagonisti
gledišta da studiranje Marksovog opusa daje optimalne
rezultate kada se primarni i centralni značaj pridaje
izučavanju autentičnih tekstova iz Marksovog Kapitala.
Ovo nije nikada suvišno podvući.« (str. 9)
U tom smislu mi ćemo još jednom navesti Marksov stav
iz Predgovora za prvo izdanje koji govori o strukturi
Kapitala:
»D>nigi tom ovog spisa raspravljaće o prometnom pro-
cesu kapitala (knjiga II) i o oblicima celokupnog pro-
cesa (knjiga III), a zaključni treći tom (knjiga IV) o
istoriji teorija.«
5. Umesto zaključka
Postavlja se pitanje: šta se dobija ovom vrstom kritike
koja mora ići od stavke do stavke, od teze do teze
autora, recimo, ovakve vrste udžbenika i okazivati nei-
spravnost njegovih shvatanja u odnosu prema izvornom
Marksu? Kao autor ovog kritičkog priloga mogu reći da
time Marksova misao nije dobila ništa: njeni su stavovi,
doduše, potvrđeni ah na račun pogrešnih shvatanja
autora udžbenika koji je izašao izvan horizonta te misli.
Time što su ta shvatanja na određen način »vraćena« u
okvir Marksa - time Marks nije ni pomaknut s mesta. A
zadatak naše teorijske misli, pa samim tim i teorijske
kritike, sigurno nije u tome da - kritikujući pojedina
shvatanja - neprekidno dovodi subjekte na isto mesto:
na Marksovu autentičnu misao na kojoj, inače, većina
ljudi odavno stoji. Zadatak naše teorijske, savremene
teorijske misli, je naprotiv u tome da ovu, Marksovu
misao, kao zatečenu teorijsku gradnju, postavi kao
predmet kritičke prerade, da je time »oživi« i da je
pokrene s tačke na kojoj već više od jednog veka stoji
nepomično - ukratko da Marksovu naučnu misao i
sadržajem i metodom saobrazi konkretnom društvenom
stanju koje se pokazuje ljudskoj svesti danas. To je
zadatak koji nije nimalo lak, ali je bar zahvalan za
svakog onog koji iskreno želi dalji napredak ove misli.
Međutim, da se ovaj veliki posao makar i započne, za to
je potrebno da ljudi koji rade na njemu ispune izvesne
prethodne uslove bez kojih se zadatak kritičke prerade
zatečene građe ne može uspešno izvršiti. Iznad svega
potrebno je da taj kadar poznaje, da je došao do
spoznaje, kako unutrašnjeg sadržaja kategorija poli-
tičke ekonomije tako i pre svega do spoznaje Markso-
vog dijalektičkog metoda koji sa ovim kategorijama,
takoreći, živi i deluje. A da bi i to poznavao, ovaj kadar
je - u toku vlastitog obrazovanja - morao ići preko
Hegelovg logike čije je racionalne sadržaje Marks -
preradivši ih prethodno u svojoj glavi - uneo u sve
kategorije svoje kritike političke ekonomije i u svoje
delo Kapital kao celinu.
Na našim fakultetima - Ekonomskom pre svega - pišu
udžbenike L drže katedre iz oblasti političke ekonomije
ljudi koji nisu prošli čak ni kroz elementarno dijalek-
tičko-logičko obrazovanje kao osnovni uslov za obav-
ljanje svoje profesionalne funkcije. Potpuno samouki u
ovoj sferi, takvi profesori i pisci udžbenika političke
ekonomije mogu Marksovim kategorijama pristupati
samo sa logičkih pozicija vlastite zdravorazumske svesti.
A tu se obaranje naučnih, dijaklektičkih sadržaja Mark-
sovih kategorija na nižu logičku poziciju - na poziciju
pisca udžbenika, profesora itd. .- pokazuje onda kao
sasvim »prirodan« čin. U takvoj situaciji - a ona je
danas karakteristična za naše marksističko obrazovanje
-	pisac udžbenika, predavač i uopšte vaspitač postaje
čvorna tačka u kojoj se stiču mogućnosti svakojake
(zlo)upotrebe Marksa, (zlo)upotrebe kod koje se - na
putu od Marksa prema studentskoj svesti - vrši u glavi
tih ljudi prerada, transformacija Maksovih sadržaja na
siromašne sadržaje njihove svesti a da toga oni ne
moraju , pa najčešće i nisu svesni. Hteli ne hteli, kadrovi
o kojima je reč postali su vremenom - a danas su to u
najvećoj meri - glavna smetnja daljem kretanju Mark-
sove misli! Ova se misao sigurno neće sama od sebe
pomeriti napred, već to mogu učiniti samo subjektivne
snage koje se sa njom moraju početi »rvati«, moraju
kritički prerađivati njenu zatečenu teorijsku građu. Ali
se, kako rekosmo, taj zadatak može izvršiti samo sa
njenih vlastitih metodoloških osnova - a upravo oni
nedostaju ovim kadrovima! U tom smislu ovi se kadrovi
doista pokazuju kao subjekti koji ne samo da sami sebe
ne obrazuju sa Marksovih dijalektičkih osnova, već
najčešće »obrazuju« Marksa prema vlastitim logičkim
osnovama! Otuda i osiromašavanje i ogoljavanje Mark-
sovog Kapitla o kome s pravom govori i pisac udžbenika
Marksov metod ekonomske analize u četiri toma Kapi-
tala ali u kome, kao što smo videli, i sam učestvuje.
Zbog toga se veliki broj pisaca »udžbenika« političke
ekonomije mora osloboditi zablude da je dovoljno biti
samo opredeljen za Marksa, pa odmah sesti i napisati
ništa manje nego univerzitetski udžbenik političke eko-
nomije! Taj i takav udžbenik je - recimo to glasno - već
davno napisan u licu »Kapitala«, te svako dalje pisanje
»udžbenika« političke ekonomije znači odmah i degra-
daciju originala. Nesreća je, dakle, u tome što se već
kod »ulaženja« u Kapital, u tu veliku naučnu zgradu,
mora biti spreman na ogroman napor misli da se vlastiti
sadržaj svesti (a on je na početnoj tački ne-dijalektički,
zdravorazumski) - korak po korak, stepen po stepen
podiže na dijalektičku, na višu logičku ravan, a ne da se
-	kamen po kamen, cigla po cigla - ova zgrada postupno
»skida ka zemlji« i konačno »sravni sa zemljom« na
¡vlastitu logičku ravan! A ovo poslednje je upravo uobi-
čajeni postupak i manir naših pisaca univerzitetskih
udžbenika političke ekonomije.
UDK: 141.82 (497.1)
\!PR4Š/1NJE TEORIJE
kot vprašanje človekovega odnosa do narave
(prispevek k razjasnjevanju spoprijema marksistične
filozofije v Jugoslaviji z dejanskostjo 70-ih let) \
Slavko Gaber
Dejstvo, da je do prve, kot tudi do prvih socialističnih
revolucij prišlo v nerazvitem svetu, še bolj pa dejstvo,
da jim niso sledile revolucije na razvitem zahodu, je
sililo socializem v usmerjanje vseh sil v izgradnjo mate-
rialne baze družbe. Ker večina njih na področju mate-
rialne produkcije še ni do konca obdelala lekcije, ki v
veliki učni uri predzgodovine nosi naslov: »Kapitalisti-
čen način produkcije«, so se z veliko vnemo vrgli, na
delo. Le delno modificiran način produkcije pa je s
seboj prinesel tudi praktično nespremenjen odnos do
narave.1 Tako se je oblikovalo prevladujoče pojmova-
nje o naravi, ki da obstoji sama »na sebi« neodvisno od
človeka in je neizčrpen vir, ki ga lahko človek izkorišča,
če si le zna podvreči njegove zakone, ki pa so od človeka
neodvisni in delujejo z železno nujnostjo. Človekova
naloga je torej v tem, da dobro prouči večne zakone
narave, potem pa, ko se je na suhem naučil plavati, se
spusti v vodo in zaplava. V SZ so delovanje železnih
zakonov, ki delujejo v naravi, razširil še na delovanje
tistih v družbi, ne da bi se zavedali, da se jim v njihovem
pojmovanju narave in družbe zrcali družbena bit, ki ji
ob svoji »nerazvitosti« ne morejo zagospodariti. Pose-
bej zanimiva je v tem pojmovanju vloga tolmača narav-
nih zakonov, ki se razširjajo na družbo. Ko je prišel pod
udar stalinizem kot koncept razvoja socializma, se je
pod udarom znašlo tudi pojmovanje narave, ki je pred-
stavljalo legitimacijo železno nujnega početja v takratni
SZ. Ontologjzmu nazirajočega materializma je bilo zo-
časopis za kritiko znanosti/62/63/14
perstavljeno stališče, ki je zanikalo vsakršen pomen
naravnih zakonov za človeka. Še več, postavljena je
bila, na prvi pogled absurdna teza: da je narava ločena
od človeka za človeka nič. V Jugoslaviji so se ob tem
vprašanju izoblikovala različna stališča. Tu se bomo
omejili na prikaz stališč, predvsem dveh zoperstavljenih
struj v jugoslovanski filizofiji tistega časa.2 Ontologizmu
se je zoperstavila antropološka orientacija, za katero je
M. Kangrga izrekel stavek, ki je vse do danes nešteto-
krat omenjen kot jabolko spora. Gre za naslednji sta-
vek: »Zato je narava na sebi za Marxa - nič: .. .«3
Reakcije so bile burne. Največkrat navajani protiargu-
ment je stališče, ki ga je navedel V. Pavičevič: »Za citat,
v katerem Marx piše, da je narava kot narava nič, se
lahko z veliko verjetnostjo trdi, ne pravim z absolutno
verjetnostjo, da v njem Marx formulira Heglovo, ne pa
svojo koncepcijo prirode.«4 Ni dvoma, da je Marx v
citatu, o katerem je govor, formuliral tudi Heglovo
koncepcijo narave, toda prav tako tu formulira tudi
svojo koncepcijo narave. Prav to dejstvo pa se ob
navajanju tega citata skoraj vedno zanemarja. Marx
namreč v tej opredelitvi presega tako pozicijo nazirajo-
čega materializma, ki ga upravičeno spreletava smrtna
zona, ko se omeni, da narava, vzeta abstraktno, za sebe
fiksirana v ločitvi od človeka, ni za človeka nič, kot tudi
pozicijo Hegla kot abstraktnega misleca. Marx namreč
pravi: »Toda tudi narava, vzeta abstraktno, za sebe
fiksirana v ločitvi od človeka, ni za človeka nič. Da jo
abstraktni mislec, ki se je odločil za motrenje, motri
abstraktno, se razume samo po sebi.«5 Abstraktni mi-
slec ni kritiziran zato, ker bi naravo obravnaval le v
povezavi s človekom, ampak zato, ker jo »motri ab-
straktno«, torej fiksirano v ločitvi od človeka. Kajti
».. .sveta res ne moremo spoznati drugače, kot skozi
svojo prakso in prelomljenega skozi naš spoznavni apa-
rat. To je resnica. Zato ni niti neosnovano trditi, da
lahko mi spoznamo svet, kot naš svet, samo kot naš
svet! Mimo tega ne moremo!«6 Citat, ki smo ga pravkar
navedli, predstavlja vrh zoperstavljanja antropologom v
njihovi kritiki narave »na sebi« - vendar je to tisti del
razmišljanj V. Pavičeviča, ki se v pogostih navajanjih
zgornjega argumenta, da gre za Heglovo koncepcijo
narave, izpušča. Ontologi ga izpustijo, ker na to, kar je
izustil V. Pavičevič, ne morejo več pristati. Tu je bila
namreč vsaj implicite izrečena teza o nemožnosti ob-
stoja narave »na sebi« v smislu obstoja narave in njenih
zakonov v ločitvi od človeka, njegove prakse in njegove
zavesti. Narava brez posredovanja skozi predmetno de-
javnost, skozi proces med naravo in človekom namreč
za človeka ne obstoji. Tako kakršnokoli govorjenje o
naravnih zakonih, ki so večni in ki ne predstavljajo
razumno abstrakcijo človekovega konstituiranja, pojma
narave in naravnih zakonov, skozi proces med člove-
kom in naravo, zapade pod Heglovo kritiko Kantovega
postavljanja stvari »na sebi« kot ločene od človekove
zavesti. Kot Kantova stvar »na sebi« pade v polje
zavesti, tako tudi narava »na sebi« pade v območje
človekove zavesti in prakse. Dejstvo je namreč, da
takoj, ko se vprašamo, kaj je narava oz. katerikoli od
njenih zakonov, ne moremo mimo tega, da njo oz.
njene lastnosti opredeljuje človek. Ko temu vprašanju
sledi vprašanje, od kod nam takšne ali drugačne opre-
delitve narave, ugotovimo, da predstavljajo povzetek
izkustev človekove predmetne enotnosti z naravo. Gre
za izkustva brezštevilnih generacij pred nami kot tudi
nas samih. Nadalje ugotovimo, da se pojem narave
skozi zgodovino spreminja. Vendar se ne spreminja
tako, kot bi bili pripravljeni priznati ontologi. Ne tako,
da dlje ko je, bolje spoznavamo, večne naravne zakone,
da se torej po asimptoti približujemo stvari »na sebi«.
Proti temu, prav tako kot proti Heglu govori stavek o
naravi, ki je ločena od človeka za človeka nič. Proti
temu pojmovanju je usmerjena tudi Mantova kritika
nazirajočega materializma v tezah o Feuerbachu.
»Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materiali-
zma (vštevši Feuerbachovega) je, da je predmet, dejan-
skost, čutnost pojmovanja le v oblila objekta ah zora,
ne pa kot čutno človeška dejavnost, praksa; ne subjek-
tivno .. .«7 Tako kot zapade pod Marxovo kritiko poj-
movanje, ki hoče objekt brez posredovanja, hoče priti
od reči do predmeta brez posredovanja, - le z zorom,
pade pod Marxovo kritiko tudi pojmovanje M. Kan-
grge. Kajti Kangrga pa zopet zelo značilno spregleda, da
Marx kritizira tudi Hegla. Tako se mu zgodi, da Mar-
xovo kritiko Hegla vzame kot argument, s katerim hoče
podpreti svoje stališče. Marx pravi: »Narava kot narava,
t. j., kolikor se čutno še razlikuje od onega skrivnega, v
nji skritega smisla, narava, ločena, razločena od teh
abstrakcij, je nič, nič, ki se dokazuje kot nič, je brezču-
ten ali pa ima samo čut neke vnanjosti, ki je bila
ukinjena.«8 Kangrga veselo povzame: »Govoriti o,dia-
lektiki' tega niča, ki se potrjuje kot nič in to ostaja, je
torej za Marxa ne samo nemogoče, ampak tudi nesmi-
selno.«9 Ko podrobneje pogledamo, vidimo, da je Kan-
grgin skok skok z dotikom. Spregledal je namreč, da
. Marx enkrat govori o »ločitvi od človeka« in v tem delu
kritizira tudi ontologe, da pa v drugem delu, ki ga
navaja Kangrga, Marx govori o naravi, ločeni, različni
od teh abstrakcij in tu cilja neposredno na napačno
pojmovanje narave pri Heglu in ne podpira Kangrge, ki
hoče naravo samo kot človekov produkt: »Narava za
Marxa ni nič drugega kot opredmetena človeška proiz-
vodnja (delo), proizvod in rezultat človekove proiz-
vodne dejavnosti, njegovo lastno delo, ki se dogaja v
mediju zgodovinskosti.«10
Blejske diskusije v jugoslovanski filozofiji vse do danes
niso šle v pozabo. Se posebej jih niso pozabili tisti, ki
jim je na Bledu, čeprav s strani druge delnosti, ura
odbila čas njihove prevlade v naši filozofiji. Tisto, kar so
ti ljudje pozabili, so predvsem tista mesta iz referata V.
Pavičeviča, ki so prebijala nivo diskusij na Bledu. Zato
pa so si prisvojili slabše argumentirani del njegove
diskusije. Namreč tisti del, v katerem prezre dejstvo, da
Marx, ko govori o tem, da je narava v ločitvi od človeka
za človeka nič, implicite kritizira tudi ontologe. Prav na
začetku desetletja, ki ga obravnavamo, ontologi v reviji
Dialektika obeležijo desetletnico razdora. Izjemno me-
sto pri tej obeležitvi zavzema A. B Stojkovič, ki po stari
navadi ontologov najprej bere levite antropologom,
ponovi vse argumente še iz šestdesetih let itd. Pri teh
argumentih je samo na sebi razumljivo, da so vsi, ki so
jih postavili antropologi, zgrešeni, medtem ko so argu-
menti ontologov od prvega do zadnjega na mestu. Kon-
cepcija antropologov se ruši kot hišica iz kart. Še pose-
bej močan argument je Stojkovičev kontraudarec an-
tropologu M. Markoviču, ki govori o tem, da je praksa
verifikacija teorije. Stojkovič se namreč pokaže še za
dosti bolj radikalnega od njega. Govori namreč o tem,
da je pomen »Marxovega ,uvajanja prakse v teorijo
spoznanja' kot izvora, cilja in gibalne sile ter ne samo
kot kriterija resnice (kakor so nekoč smatrali nekateri
dialektični materialisti in kot danes smatrajo Mihailo
Markovič in drugi antropologi, ki ne zavračajo povsem
teorije odraza, ampak jo zvajajo na tretjerazredni kon-
stituens prakse), upravičeno poudarjal tudi Lenin.«11
Zasačimo se pri razmišljanju, da bi sprejeli Stojkovi-
čevo izjavo, toda nekaj stavkov naprej vidimo, da je bila
naša nezaupljivost v tem primeru upravičena. Stojkovič
namreč tako kot naravo, ki je stvar »na sebi« - večna in
je predmet našega znanstvenega poseganja vse globlje v
to sveto resnico, ki je že od vekomaj tam, takšna kot je
in se ji skozi atome, nevtrone, elektrone, kvarke...
približujemo, obravnava tudi prakso. Ona je namreč
kot predmet tam in mi jo resnično spoznavamo, to je,
točno odražamo, ko jo odrazimo oz. lahko rečemo tudi
drugače, znanstveno nevtralno raziščemo, ne da bi v
raziskovanje vnašali vplive subjekta, rezultat mora biti
namreč odraz, potem nastopi naš drugi jaz, ki je zadol-
žen za vrednotenje dobljenega rezultata itd. Stojkovič
je celo prepričan, da je s stavkom, da mora reševanju
protislovij »predhoditi« njihovo resnično spoznanje, to
je točno odražanje«12, ponovil Marxovo stališče iz če-
trte teze o Feuerbachu: »To samo (posvetno osnovo G.
S.) je treba torej najprej razumeti v njenem protislovju
in nato z odstranitvijo protislovja praktično revolucioni-
rati.«13 Zdi se pa, da mu njegova revolucionarna teza o
praksi kot izvoru spoznanja ne pomeni to, temveč mu
pomeni to, da človek vzame prakso kot svoj predmet
raziskave in jo, ko jo odrazi in tako točno izrazi, šele s
tem vzame za izvor spoznanja. Pomislite vendar, kaj bi
se zgodilo, če bi prakse »na sebi« ne bilo, kaj bi potem
počel filozof takrat, ko ne bi tlačil narave »na sebi« v
svoje logične sheme. Res, tu nimamo česa dodati. Pra-
ksa »na sebi« je izvor spoznanja - M. Markovič naj se le
poduči. To pa še ni vse. Praksa je namreč tudi cilj
spoznanja. Ko jo odrazimo - ko jo znanstveno nev-
tralno raziščemo, jo damo naprej naslednji ekipi, ki naj
jo spremeni. Tako je praksa tudi cilj našega spoznanja,
ki ga drugi materializirajo. Toda glej ga spaka, praksa,
ki smo jo že vzeli za IZVOR spoznanja in je postala tudi
naš CILJ, je zopet potrkala na naša vrata in je zahte-
vala, da jo ponovn fotografiramo. Če to predstavlja za
nas nevšečnost, ker nas moti v našem zbranem zrenju
narave »na sebi«, pa ji vendarle ne gre odrekati zasluge
za to, da nas je zopet zagibala v delo. Ta naš pacient, ta
naša praksa je izredno zanimiva. Poleg vsega omenje-
nega ima v procesu spoznavanja tudi to vlogo, da je, ko
nas drega pod rebra in od nas zahteva ponovne in
ponovne fotografije, na ta način tudi gibalo našega
filozofskega laboratorija.
Dum, dum.
A: Poglej, kdo je!
B: (zvedavo odpre vrata in veselo vzklikne): O, kakšno
prijetno presenečenje, naša draga Praksa! Kar izvolite,
vstopite.
A: Izvolite! Sedite, prosim. Za kam pa so vam danes
potrebne fotografije? Oh, oh, moja profesorska raztre-
senost, kako sem sploh mogel pozabiti. Danes vas bomo
fotografirali za SZDL - kajne da?
B: Dragi A, pazi, da bodo posnetki ostri, kajti na SZDL
hočejo na fotografiji pluralizem samoupravnih inter-
esov brez kakršnih koli senčenj, oz. vplivov našega
postopka.
A: Brez skrbi, mi smo znana firma. Sicer pa veš, dragi
B, da bom danes fotografiral s tvojimi najnovejšimi
logičnimi filmi.
Kljub vsem »revoluconarnim« prevratom okrog prakse
so stašča A. B. Stojkoviča leta 1970 ostala ista, kot so
bila leta 1960. Tako kot takrat je tudi leta 1960 na
Bledu zagovarjal tezo o tem, da »zunaj in neodvisno od
človeka, neodvisno od njegovega spoznanja o njej ob-
stoji objektivna realnost z določeno strukturo (zakoni-
tostjo itd.). Struktura objektivnega sveta je osnova
strukture človekove psihike in spoznanja kot ene njenih
oblik...«14 Človek pa se skozi svoje spoznanje, ki ni
sam individualno, ampak tudi družbeno »aproksima-
tivno približuje absolutno točnemu odrazu sveta v člo-
vekovi glavi, to dokazuje celotno dozdajšnje človeško
izkustvo, praksa in progresivni napredek znanosti in
tehnike. 5 Ontologi nadaljujejo nenehen napredek
spoznanja. Povsod jim njihove obče sheme o razmerju
med svetovnim občim in posamičnim omogočajo ne-
zmotljive absolutnemu spoznanju približajoče se reši-
tve»
Ontologističnemu pojmovanju je bila, kot smo že ugo-
tovili zoperstavljena t. i. antropologistična koncepcija.
Kljub temu, da ji lahko v postavljanju velikega števila
problemov, in to smo tudi storili, priznamo pozitivno
vlogo, ter to dokazuje, da osnovno vprašanje filozofije
ni materializem ali idealizem, kot mislijo ontologi, pa je
s svojo golo negacijo pojmovanja narave res dosegla le
to, kar pravi V. Rus: »Antropologistični subjektivizem
- ki zanika »relativno' samostojnost objekta, sveta in
prirode - bo vedno olajšal življenje umirajočemu onto-
logizmu in pasivnemu materializmu, le-ta se bo vedno
lahko skliceval na nelogičnost subjektivizma z resničnim
elementarnim ugotavljanjem, da objekt in svet,vendar'
nista samo naš videz, da nista samo naša konstrukcija,
saj se konstrukcija ne more začeti v absolutnem niču
brezpredmetnosti.«16 Zgoraj smo navedli stališča M.
Kangrge o vprašanju abstrakcije od človeka in niču
narave, kot tudi njegovo pristajanje na kritizirano He-
glovo pojmovanje narave. Antropologi pozneje po letu
1960 niso, tako kot ontologi na vsakem koraku dokazo-
vali svoj prav, vendar pa lahko tudi pri njih še najdemo
obravnavo vprašanja narave. Kot primer vzemimo ra-
zmišljanja G. Petroviča, ki v svojem delu Mišljenje
revolucije jemlje naravo v obzir samo, v kolikor mu
potrjuje, da je človek nekaj več, kot samo prirodno
bitje in ko govori o tem, da je očitno, da človek danes
brezobzirno eksploatira narâvo. Tako pravi: »... dovr-
šeni humanizem bi bil humanizem, ki ne ignorira člo-
veka kot naravno bitje ker ve, da je lahko človek samo
kot naravno bitje še kaj več kot naravno bitje.«17 Ali
pa: »Če človek, čeprav je naravno bitje, postane tudi
več kot naravno bitje, če lahko postane svobodno,
ustvarjalno bitje prakse, bitje revolucije, morajo biti
neki začetki za to, podani že v naravi.«18 Tisto, kar
človeka dela za človeka, pa je človekova praksa kot
način bivanja - »bistvo prakse (pa, G. S.) je revolu-
cija.«19 G. Petroviča kot večino antropologov narava ne
zanima kot nujen predpogoj človekove predmetne de-
javnosti. Kljub vsem Marxovim opozorilom:
1.	o naravi kot anorganskem telesu človeka
2.	o tem, da človek »živi od narave - to pomeni: narava
je njegovo telo, s katerim mora ostati v trajnem pro-
cesu, da ne bi umrl,«20 antropologi ločujejo naravo in
zgodovino (človeka), kot da »bi bih dve med seboj
ločeni ,reči' in človek ne bi imel vedno pred seboj
zgodovinske narave in naravne zgodovine... To vpraša-
nje (o ločenosti zgodovine, G. S.) razpade samo od
sebe, ko uvidimo, da je preslovita .enotnost človeka z
naravo' v industriji obstajala od nekdaj in v vsaki epohi
obstaja drugače.«21 Vendar pa tej nenehni enotnosti
skozi industrijo navkljub (vsekakor prioriteta zunanje
narave ostane.. ,«22 Misel, ki je podobna tej, najdemo v
Nemški ideologiji vsaj še na mestu, ki govori o eni sami
znanosti, namreč o znanosti zgodovine. »Zgodovino je
mogoče opazovati z dveh strani, razdeliti na zgodovino
narave in zgodovino družbe. Obeh strani pa ne gre
ločevati: kar obstoje ljudje se zgodovina narave in
zgodovina ljudi medsebojno pogojujeta.«23 Zdi se, da bi
lahko rekli, da se obe zgodovini medsebojno oblikujeta,
sokonstituirata. Obe seveda za človeka kot predmetno
bitje. Če zanemarimo oz. če pustimo vprašanje medse-
bojnega sovzpostavljanja zgodovine narave in ljudi ne
tematizirano, zapademo prav pod Marxovo kritiko,ki
govori o tem, da bi se nekateri hoteli igrati ločeno
naravo in družbo. Seveda ne gre za to, da zapademo pod
kritiko Marxa, ampak gre v prvi vrsti za to, da s tem
otopimo ostrino, prodornost svojega kritičnega mišlje-
nja in ne moremo dejansko radikalno domisliti raz-
merij, ki vzpostavljajo družbeno bit. Naš postopek se
izteče v to, da ne zmoremo do kraja radikalno misliti
zgodovine družbe, ker je ne mislimo v procesu z zgodo-
vino narave. Ostaja zakrito tisto temeljno, namreč pro-
dukcijska razmerja. Menimo, da predstavlja prav ta laž
principa pri antropologih oz. praksisovcih, ob že zgoraj
opisanem stanju načina produkcije v socializmu in nji-
hovih filozofskih korenih eno glavnih ovir pri dojetju
različnih nasprotij v naši družbi. Preplet in medsebojno
INTENT DAWS li. VIF PU SUJET, JE LUI DEMANDA!
Vt ME PRÊTER SOK1TICKE.T.1LREFUSA NET. M
FOURCHETTE SÏ- PLANTA EMTRE SES DEUX YEU
JE ^'ENFUIS EN KEMPARAMT DE SON PRECIEUX Bl£
časopis za kritiko znanosti/62/63/15
pogojevanje vseh omenjenih ovir je praksisovce zadr-
žalo proč od vprašanj načina produkcije, proč od pro-
dukcije življenja.
Način produkcije
kot ireduktibilna
predpostavka
Prav vprašanje produkcije življenja in načina produk-
cije pa je točka, ki je v času, ko so bila opozorila o
birokratizaciji dana, ko so se jasno uprli fetišiziranju
blagovne produkcije, ko je bilo opozorjeno na naciona-
lizem, malomeščanstvo itd., predstavljala točko odloči-
tve. To je bila točka, do katere je bilo treba svoje
mišljenje kultivirati, oz. smer, v katero je bilo treba
iskati, če nisi hotel postati le strašilo za vrane.
Določeni filozofi so že na začetku 70. let storili korake v
smeri postavitve načina produkcije v središče svoje
analize. Ko razmišljamo o odgovoru na vprašanje, kaj
jim je to omogočilo, se nam kot eden od vzrokov kaže
dejstvo, da so se dokončno miselno formirali že po
obdobju našega burnega preloma s stalinizmom in so
tako imeli precej več možnosti za to, da se izognejo
enostranski negaciji ontologizma. Že so bile porojene
možnosti za začetek marksistične sinteze (vzrokov je
seveda še precej več, vendar jih na tem mestu z našimi
močmi ni moč raziskati). Gornja teza tako predstavlja,
kot sç veliko drugih v pričujočem prispevku samo zače-
tek razmišljanj.). Tako praksisovci kot ontologi so jim
bili transparenten dokaz nemoči obeh opozicij. Ob nji-
hovih »napakah« so se učili. S tem, ko so kot Marx in
Engels začenjali pri »dejanskih individuih, njihovi akciji
in njihovih materialnih življenjskih pogojih, tako že
najdenih kot ustvarjenih z njihovo lastno akcijo« in niso
ostajali pri tej redukciji, ker bi tako »imeli pred seboj le
nekakšno parafrazo Faustove redukcije: 'Na začetku je
bilo dejanje,'«24 ampak so za Marxom naredili še na-
slednji korak do »'produkcije sredstev za življenje', ki
je 'indirektno produkcija svojega materialnega življenja
samega'«, ah še drugače: »v tem, ko ljudje proizvajajo
svoja življenjska sredstva, producirajo posredno svoje
življenje samo.« Od tod pa so nadaljevali naprej do
nasiednje ireduktibilne predpostavke: »...načina pro-
dukcije (ki ga, G. S.) ne gre gledati samo po tej plati, da
je reprodukcija fizične eksistence individuov. To je
namreč določen način dejavnosti teh individuov, dolo-
čen način, da izražajo svoje življenje, njihov določen
način življenja.«
Prav izhajanje iz načina produkcije življenja, kot ire-
duktibilne predpostavke jim je omogočilo nadaljnji ko-
rak v marksistični filozofiji v Jugoslaviji, kot tudi prispe-
vek k reševanju tistega vprašanja, ob katerem je treba
danes, ne le za filozofijo, temveč za socializem sploh,
reči: Hic Rhodus, hic salta!	«
Opombe:
1.	»Marxovo kritiko družbenih vzrokov uničevanja naravnih
pogojev človekove produkcije je treba razširiti tudi na doseda-
nje neuspehe socialističnega gospodarstva in socialistčne
družbe, da bi obvladovala in preučevala uničenje človekovega
anorganskega telesa.« (A. Kim, Marxovo razumevanje znano-
sti in tehnike, MK, Lj., 1978, str, 279.)
2.	Razlike znotraj jugoslovanske marksistične filozofije so se
ob tem in drugih vprašanjih razvile do ekstremov, ki niso več
trpeli posredovanj. Tako je prišlo do razdora med t. i. ontologi
in antropologi na IV. strokovnem sestanku Združenja za filo-
zofijo, ki je bilo na Bledu 10. in 11, novembra 1960. Seveda bi
zahtevalo vprašanje potenc, ki so že takrat štrlele čez ta razdor
posebno analizo. Tu naj le povemo, da jih je mogoče identifici-
rati že v diskusijah na Bledu.
3.	M. Kangrga, O nekim bitnim pitanjima teorije odraza - v
Neki problemi teorije odraza, Budućnost, Zrenjanin, leta (?),
str. 38.
4.	V. Pavičevič, Diskusija - v Neki problemi teorije odraza,
Budućnost, Zrenjanin, leta (?), str. 98.
5.	MEID I, str. 395.
6.	V. Pavičevič, Diskusija - V Neki problemi teorije odraza,
Budućnost, Zrenjanin, leta (?), str. 99.
7.	MEID II, str. 357.
8.	MEID I, str. 396. (podčrtal G. S.)
9.	M. Kangrga, O nekim bitnim pitanjima teorije odraza - v
Neki problemi teorije odraza, Budućnost, Zrenjanin, str, 38.
10.	isto, str. 37.
11.	A. B. Stojkovič, Teorija odraza danas, Dijalektika br. 3,
str. 11
12.	Isto, str. 11
13.	MEID II, str. 358
14.	A. B. Stojkovič, Problem odraza, v Neki problemi teorije
odraza, »Budućnost«, Zrenjanin, str. 45.
15.	isto, str. 46.
16.	V. Rus, Filozofija in samoupravljanje, Anthropos, III-VI,
1976, str. 24.
17.	G. Petrovič, Mišljenje revolucije, Naprijed, Zagreb, 1978.
str. 39-40.
18.	isto, str. 40.
19.	isto, str. 41.
20.	MEID I, str. 307-308.
21.	MEID II, str. 30.
22.	isto, str. 31.
23.	isto, str. 17.
24.	B. Debenjak, Friedrich Engels, Zgodovina in odtujitev,
Založba Obzorja, Maribor, 1981, str. 57.
UDK: 141. 82 (497. 1)
teorija odraza, narava
Slavko Gaber: Vprašanje teorije odraza, kot vprašanje
človekovega odnosa do narave
Le delno modificiran način produkcije je v socialističnih
državah prinesel praktično nespremenjen odnos do na-
rave. Avtor prikaže stališča t. i. »ontologov« in »antro-
pologov«, ki so se izoblikovala v jugoslovanski filozofiji
glede na vprašanje človekovega odnosa do narave. Sta-
lišča, ki so se izoblikovala ob različnih interpretacijah
Marxa. Občim shemam »ontologistov«, materializem
ali idealizem, so se zoperstavili »antropologi«, ki pa so z
negacijo pojmovanja narave, kljub pozitivni vlogi,
»olajšali življenje umirajočemu ontologizmu in pasiv-
nemu materializmu«. S postavitvijo načina produkcije v
središče analize pa določeni filozofi v sedemdesetih letih
presežejo tako eno kot drugo pozicijo.
UDK: 141. 82 (497. 1)
reflexion theory, Nature
Slavko Gaber: The Question of Reflexion Theory as the
Question of Man's Attitude Towards Nature.
Only partly modified capitalist	in
socialist countries has brought	o-
wards Nature. The author desci	of
so-called »ontologists« and »ai.nuupoiogists« as they
took shape in Yugoslav philosophy related to the que-
stion of man's attitude towards Nature. These stand-
points were derived from different interpretations of
Marx. General schemes of ontologists were confronted
by anthropologists who »relieved the life of dying onto-
logism and passive materialism« through the negation
of the comprehension of Nature. However, by placing
the mode of production into the center of analysis,
certain philosophers in the seventies do exceed both
positions described.
UDK: 327 (497.1)
mramm'i:KT'GT /Л '"rt'
m^UilsUfc'í^iLSÜL ¿J.¿£жЈüwu
t. i. jugoslovanske zunanje politike
2. del
Milan Balažic
Déjà-vu
Videli smo, kako se Štajnerjev analitični um znajde
pred jarkom, ki ga ne zna preskočiti: nesposoben je
reflektirati dialektično povezanost med posameznim in
občim, med čutnim in intelegibilnim in ko operira z
občim in posameznim, se mu medsebojne zveze kmalu
izgubijo vsled manka tretjega, »posredniškega ele-
menta« - posebnega kot specifičnega področja pred-
meta zgodovine. Ne gre za to, da izgubljamo na intelegi-
bilnosti, ko se približujemo posameznemu, in da izgub-
ljamo na konkretni obveščenosti, ko se gibljemo proti
splošnemu, kajti to velja le za izpraznjeno posamezno in
izpraznjeno obče, temveč gre za izpraznjeno mesto
Štajnerjeve zgodovinske konstrukcije, kjer bi morala
nastopiti dialektična metoda s kontekstom splošnega,
posebnega in posameznega. Proti tej koncepciji je treba
postaviti Marxovo dojetje zgodovinskega procesa, da
ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je,
kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki
so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne
so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene
s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor
mòra na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si ravno
prizadevajo preobrniti sebe in stvari ter ustvariti, česar
še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne krize
boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo,
izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da
bi v tej stari častitljivi obleki in v izposojenem jeziku
uprizorili nov prizor svetovne zgodovine«1 (podčrtal M.
B.) Zastavljena konotacija se ne bere nič drugače kot
kritika Štajnerjeve negacije prvega (podčrtanega) dela
stavka, ta negacija pa producira tudi negacijo človeka
kot producenta zgodovine (preko revolucionarne pra-
kse oz. preko udejanjanja »kritike vsega obstoječega«).
Seveda pa je treba brati zgornji stavek v medsebojni
konjunkciji z naslednjim - iz »Uvoda v Očrte kritike
politične ekonomije« - ki tematizira dialektično gibanje
zgodovine: »Buržoazna družba je najbolj razvita in
najbolj mnogovrstna zgodovinska organizacija produk-
cije. Kategorije, ki izražajo njene odnose, razumevanje
njene razčlenjenosti, zato hkrati omogočajo vpogled v
razčlenjenost in v produkcijske odnose vseh propadlih
družbenih oblik, ki je na njihovih razvalinah in elemen-
tih zrasla, katerih še ne premagane ostanke deloma zdaj
vleče s seboj, deloma pa so se goli nastavki razvili v
izoblikovane pomene itd. Anatomija človeka je ključ za
anatomijo opice.«2 Šele na tem temelju lahko v vsej
svoji praktični razsežnosti izpostavimo Stajnerjevo pa-
radoksalno apolitično, »čisto«, value-free pozicijo, nje-
gov scientistični racionalizem, antihistorizem in poli-
tično neangažirano znanstveno samozadostnost in jo
postavimo na družbeno preizkušnjo, kjer se po Marxu
vpršanje resničnosti ali neresničnosti mišljenja, izolira-
nega od prakse, zvede na zgolj sholastično vprašanje:
Odločilen metodološki in spoznavnoteoretski naboj, ki
v sebi implicira številne eksplikacije, je vsekakor Staj-
nerjevo razumevanje odnosa strukture in človekovega
praxisa, pri katerem v skladu s svojo bistveno intenco
privilegira pomen subjektivnosti oz. posameznika kot
nosilca ustvarjalnega praxisa. Človeka proučuje »na isti
način kot etriologi proučujejo mravlje« (Sartre) in če se
odločimo za nadaljne ekspliciranje in izpeljavo konsek-
venc, gre tu za neko metodo proučevanja, ki se para-
doksalno izvzema iz objekta proučevanja, kot da po
njem ne bi bila relativno bolj ali manj determinirana,
kot da b bila možna neka nemogoča izvzeta točka
analize, ki je v dejanskosti vedno že pogojena s svojim
analizirancem, kot da bi končno bila možna - contradic-
ho in adiecto - paradoksalna topika znanstvene »objek-
tivnosti«, kot da ne bi bil subjekt vedno že »vpet«,
posredovan z objektom in obratno v vzajemnem preže-
manju in sovisnosti v dialektični identiteti in diferenci in
kot da ravno ta »objektivnost« ne bi bila še kako v vsej
svoji esencialni razsežnosti ideološko in s tem - ekviva-
lentno - razredno določena. Gre torej za razvitje ne-
kega zaprtega inertnega sistema, ki je v njem stalnost
privilegirana na račun sprememb, red na račun révolu-
časopis za kritiko znanosti/62/63/16
cioniranja odnosov, človek-producent prakse oz. struk-
ture na račun te strukture, ki producira človeka. V tej
sinhroniji se oblast širi kvantitativno in kvalitativno v
družbenem prostoru, diahronija, t. j. razvoj v času,
evolucija revolucije in revolucija evolucije, enotnost in
nasprotje kot konstitutivna člena obeh, pa je za ideolo-
ško nabitostjo z meščanskimi ideologemi postavljena v
drugi plan. S tem svojim delovanjem pa se živahno
vpisuje med modernejše filozofske smeri, ki postulirajo
človeka kot ne-človeka, kot izginuli subjekt, ki se je
pogreznil v sistem, v strukture in ki vsebujejo perma-
nentni zahtevek po transformaciji védenja humanistič-
nih znanosti v luči spodbijanja antopološkega statusa,
statusa subjekta, prioritete človeka. Odtujitev človeka
je tako pri Štajnerju tudi formalno prignana do svojega
ekstrema, človek je le manipulant s strani svojih mani-
pulatorjev, ki jih je sam sproduciral.
Če se zdaj naslonimo še na odločilni epistemološki
prodor teorije označevalca, ki leži v teorijskem delu, v
teoriji kot delu, katerega »sproducirano« je radikalno
razsrediščeno v relaciji na to, kar je v teoriji »spoz-
nano«, kjer teorija nekaj »sproducira«, preden »ve, kaj
je sproducirala« - spoznano je treba šele naknadno
privesti do pojma že-sproducirano, toda še-ne-spoz-
nano - s tem pa teorija ne eksistira več kot idealno,
sebi-jasno polje, temveč je ravno tako cepi distinkcija
med instanco produkcije in instanco reprezentacije, po-
tem Štajner po tej logiki proizvede manko razredne
pozicije, paradoksno točko čistega označevalca, označe-
valca-brez-označenca. Le-ta je izključena iz njegove
»nove filozofije in teorije razvoja«, obenem pa ravno ta
izključitev omogoče učinek, pomenskost te »teorije« na
mestih, katerim je namenjena, in se konstituira okoli
manka Razrednega, ki je Razredno manka. Razredno
je tu vse, je obči ekvivalent, je »pulzija med vsem in
ničem in kot tak brez pomena, ker je pomen nasploh«,
smisel nasploh, ne-smisel, vse je načeloma pod kon-
trolo, pod oblastjo, toda Razredno uhaja, je presežno,
nefunkcionalno ali drugače: je »konstitutivno per-
verzno« (Žižek). Razredno je križišče sistema in giba-
nja ali če hočete psevdo-dialektično: enotnost nasprotij,
v katerem eno neposredno prehaja v drugo, je svoje
drugo. Vse je odvisno od razrednega boja, pa je ven-
darle impotentno, kastrirano, je potencialna Revolu-
cija, pa je zopet vendarle hkrati Sistem, ga »totalizira« s
svojim izjemnim položajem, v svoji aktualizaciji pa je
»brez pomena«.
Končno vodi Štajnerjeva ideološka naravnanost, ki ne
pojmuje aberantnih oblik obnašanja kot »revolucioni-
ranje vsega obstoječega«, temveč izključno kot manko
sistema, k formiranju pozicije sinhronije, ki daje sliko
določene družbene stvarnosti in strukturne odnose v
njej, ne odkriva pa razvojnih tendenc (človekove
ustvarjalnosti, človeka, ki realno rešuje svoje probleme
le takrat, kadar deluje na stvarnost, ko le-to producira
in reproducira, ne pa, ko o njej le reflektira. Človek je
totalizirajoči subjekt zgodovine, praksa pa je v svojem
gibanju preko delnih totalizacij popolna totalizacija. In
ker ne more eksistirati nikakršna razvojna teorija ali
mednarodna politologija, ki bi kompilirala Marxove in
ostale miselne produkte klasikov s tendenco »marksi-
stične« politologije, subsumirala vse to v nekakšen
grandiozen, »svoj«, »cel«, zaokrožen sistem, ampak je
možna le eksistenca politologije kot permamentne kri-
tike meščanske politologije, je naloga tako koncipirane
znanosti ravno v nenehnem kritičnem spopadu z bur-
žoaznimi ideologemi monopolno-kapitalistične raz-
vojne faze svetovne politične ekonomije na svojem
znanstvenem področju. Če se noče »usmraditi« v svoji
lastni »znanstveni« psevdo-marksistični samozadostno-
sti, je odpiranje polja razrednosti v politologiji edina
možna pot razvoja te znanosti kot znanosti, kot raz-
redne znanosti. In medias res.
Diamant diamata
Skupaj preberimo eruditivno in fabulozno Štajnerjevo
erekcijo, vredno mehanicističnega evolucionizma slabše
vrste (3): »Ob začetku slehernega zgodovinskega pro-
cesa, takšna je zakonitost, so objektivno krepkejše tiste
sile, ki so na zgodovinskem prizorišču že od prej in
branijo obstoječe stanje. Šibkejše so sile, ki na prizori-
šče šele prihajajo in si prizadevajo stanje v imenu
napredka spremeniti. Prve imajo na voljo skoraj vse
atribute moči, ki so sestavljeni iz političnih in ekonom-
skih komponent, na njihovi strani je psihološka pre-
dnost, ker so ustaljene in znane, podrejene so jim sile
represije, a tudi vpliv na javno mnenje.
Silam, ki šele prihajajo, vsega tega manjka. V razmerju
do dejansko ali navidezno orjaške moči starih sil je
videti, kakor da te nove nimajo pred seboj nikakršnih
obetov za uspeh. Od teh izvirajo začetni pojavi omaho-
vanja, nezaupanja, nedorečenosti ciljev, nezadostne
opredeljenosti metod, s kakršnimi naj bi se prebile k
uspehu. Zato je boj, ki ga morajo bojevati te sile,
zmerom dramatično težaven. Kolikor prej se odpre
tudi objektivno neodložljiv), toliko težavnejši je boj za
proces.
Vendar pa postane kmalu jasno, da je zgodovinska
resnica na strani teh novih sil. Njihova motivacija in
impulzi postajajo zanesljivejši, samozavest se jim krepi,
pridobivajo si simpatije in podporo čedalje večjega dela
javnosti in znanosti.
Proces napreduje, kar spričo začetnega, navideznega
razmerja sil skoraj enako preseneča tako prve kot
druge. Pokazalo se bo, da novo, navzlic jekleni volji in
veliki moči, ki mu stojita nasproti, prodira. Sopotniki
zgodovine se zmerom sprašujejo: od kod neki prihaja ta
prodorna moč novega?
Prvi strateški sklep se torej glasi, da je boj upravičen in
je pozitiven izid navsezadnje zagotovljen, če seveda drži
presoja, da gre za zgodovinsko neogiben proces.«
Spustimo se najprej malce na trivialni nivo: »začetki« in
»konci« zgodovinskih procesov - objektivnih, z družbe-
nimi in naravnimi zakoni pogojenih tokov časa in do-
godkov, v katerih se človeštvo razvija in spreminja
lastno podobo sveta - so medsebojno prepleteni in
pogojeni in se »utapljajo v najmočnejši barvi« (paraf.
Marx). Štajner pa fabricira namesto začetkov v vseh
svojih relacijah, posredovanostih ali postvarelostih Za-
četke in namesto koncev Konce, ki zanj veljajo kot fait
accompli. Poleg apriorizmov »močnejših« in »šibkej-
ših« sil, »naprednejših« in »nazadnjaških«, ki evocirajo
paradoksalno »čisto« črno-belo sliko sveta in pomenijo
farso temeljne dialektične zakonitosti enotnosti in boja
protislovij, od katerih se lahko vsak metarmorfira v
svoje lastno bistveno nasprotje, Štajner pohiti s sin-
tagmo »takšna je zakonitost«, da bi fasciniral prazno
brezvsebinsko spekulacijo zgodovinskega procesa z na-
mišljeno vsebino Zakona, ki mu je pač treba verjeti, ker
to je. Zakonitost je termin, ki označuje širše pojmovano
delovanje posamičnih zakonov, tako npr. družboslovne
zakonitosti pomenijo celoto vseh posameznih družbenih
zakonov. Topos, okrog katerega Štajner ne pleše, to-
pika zgodovinskega procesa, pa je ravno konstitutivni
Štajnerjev manko, fatalni komunizem, gibanje človeške
pred-zgodovine k svoji »resnici«, katere pot je že del
same »resnice«. Med zgodovino in razrednim bojem gre
za enačaj, ki je najradikalnejši prelom s podedovanimi
lastninskimi razmerji - in Štajnerjev spregled komuni-
stičnega fatuma, dejanskega gibanja, ki eksistira tu in
zdaj, producira neko fantazmo, »naprednejše« in »na-
zadnjaške« itd., ta distinkcija pa figurira v vlogi Heglo-
vega zla, v katerem se prikazuje gonilna sila zgodovin-
skega procesa. Ponoven pristanek v vode »morale« je
neogiben.
Smotrnost zgodovine se kaže ravno v re-produkciji,
samo-ustvarjanju človeka, »ljudje delajo svojo zgodo-
vino« (Engels), katere proces se kaže v psevdokonkret-
nosti kot Naključje in Štajnerju, ki ga zanima »čisti«,
»objektivni« razvojni model - nasprotno - kot Ne-
naključje, že večkrat izpričani determinizem: »objek-
tivno« »naprednejši« morajo nujno zmagati zaradi
»motivacije«, »impulzov«, »samozavesti«, »simpatij«,
medtem ko nazadnjaki teh subjektivnih, psiholoških,
psihoanalitičnih in psihopatoloških faktorjev ne pose-
dujejo in se na relativno daljši rok zlepa uklanjajo tako
koncipiranemu razvojnemu procesu. Famoznega Sub-
jekta, ki bi pognal vso mašinerijo, spet ni od nikoder in
končno v logiki: misli Gospodarja so misli Sužnja (če-
prav je strah pred Gospodarjem začetek Sužnjeve mo-
drosti - paraf. Hegel), misli vladajočega razreda so
vladajoče misli, izdihne, ne da bi postal fenomenalen.
Štajnerjevemu naravnemu zakonu zodovine, ki je ko-
maj slišal za antagonizem nakopičeno-neposredno
delo, kapital-delo, in katerega korenine se najdejo v
značilnostih kapitalistične produkcije same, uhaja, kot
nekje pripominja Engels, da »se dela zgodovina tako,
da končni rezultat zmeraj izhaja iz konfliktov mnogih
posameznih volj, od katerih je spet vsaka od množice
posameznih življenjskih razmer narejena za to, kar je;
to je torej brez števila sil, ki se križajo med seboj,
neskončna grupa paralelogramov sil, iz katerih izhaja
rezultanta - zgodovinski dogodek, ki ga je spet mogoče
gledati kot produkt neke moči, ki kot celota deluje
nezavedno in brez volje. Zakaj, kar hoče vsak posa-
mezni, preprečuje vsak drugi, in kar nazadnje izide, je
nekaj, česar ni hotel nobeden«. (4). Tako stoji človeku
njegova lastna dejavnost nasproti kot tuja sila, tako
stoji Štajnerju nasproti humanistično-moralno dojeta
zgodovina, klasična meščanska predstava. Odtod nje-
gov »objektivni« fideizem.
Ruralni diskurz nam dela malo težav, a nič zato (o tem
pozneje). Zdaj se ustavimo ob Štajnerjevi »zgodovinski
resnici«, katere fiksna lastnost je jasno lepljenje na
stran »novih sil«. Zgodovinska resnica je ujemanje med
mislimi in objektivno stvarnostjo in med obema tipoma
resnic, absolutne in relativne, velja dialektični odnos,
ker sta obe druga drugi pogoj. Vsaka relativna resnica
vsebuje moment absolutne resnice, absolutna resnica pa
se nanaša tudi na delne resnice, ki so v svoji delnosti
absolutne, hkrati pa je tudi absolutna resnica organska
celota delnih in posamičnih resnic; kriterij resnice je
praksa. Do tu se podpiše tudi Štajner, s tem ko takoj
nato konstruira svoj evolucijsko-objektivistični razvojni
model, iz katerega na vseh koncih in krajih štrli strah,
da ne bi Jug, oz. njegova politična organizacija, t. j.
gibanje neuvrščenih, prezgodaj začel z revolucionarnimi
reformami, še preden bi bile na to kazale objektivne
okoliščine. S tem predpostavlja udejanjenje nove sve-
tovne ekonomske ureditve izven in neodvisno od časa
udejanjen j a nove ureditve, kot da gre v procesu revolu-
cionarnih reform za neki »objektivni« zgodovinski raz-
voj »dozorevanja«, ki mu Jug sledi, in ne ekonomski in
politični, torej totalni boj v sami srčiki tega procesa. Gre
pa za to, da Jug pač nikoli ne more začeti revolucio-
narne reforme prezgodaj (če jo ne začne prezgodaj, jo
začne prepozno) in obenem jo začne vedno prezgodaj.
Šele skozi vrsto prezgodnjih bojev proti gospostvu Se-
vera so ustvarjeni politično-ekonomski pogoji za novo
ureditev, šele skozi prezgodnjost se oblikuje pravoča-
snost revolucionarne prakse samospreminjanja. Če bi
kot Štajner čakali na dozorelost objektivnih razmer, ki
bi same zagotovile realizacijo nove ureditve, potem tega
trenutka preprosto ne bi nikoli dočakali.
»V revolucionarnem procesu ni metagovorice« (5) kot
. ni meta-pozicije, in če Štajner vseskozi pristaja nanjo,
pristaja zato, ker govori iz pozicije »objektivnega« opa-
zovalca, ki se z vrhov »znanosti« spušača v umazane,
židovske kloake revolucionarne dejavnosti. Konstitu-
tivni člen revolucionarnega procesa je »sprevid« - LA
VÉRITÉ SURGIT DE LA MÉPRISE (resnica vznikne
iz sprevida - Lacan), je cela vrsta prezgodnjih poskusov
revolucionarnih reform gibanja neuvrščenih - je »spre-
vid« notranji resnici, je vračunan v samo resnico, šele
skozi ne-razumevanje se konstituira sama resnica, razu-
mevanje.
Še o diskurzivni
praksi
Morda bo zdaj kdo mislil, kako smo izpadli, ne vem
kako, pametni, fantje od fare, fejst, ornk pobje. Valili
smo se po hribih in dolinah Štajnerjevih utemeljevanj
zgodovinskega razvoja, na koncu navedenega citata pa
se nam zvito zareži v obraz in nam pokaže fige - vrgel
nas je na finto: ves prvi del teksta je Štajner gradil in
ustvarjal, v zadnjem odstavku pa sam podre zgradbo, da
se sesede kot hišica iz kart, ko pove, da vse povedano
drži, »če seveda drži presoja, da gre za zgodovinsko
neogiben proces.«
Naivno lahko Štajnerja zavrnemo takole: vso svojo
znanost postavi na tla subjektivitete - kdo pa jc tisti, ki
določa, ki presoja, kaj je zgodovinsko neogibno in kaj
ne? Bog? Ideja? Štajner? Odgovor: tisti razred, ki daje
objektivnost novi svetovni ekonomski ureditvi, delavski
razred Juga v povezavi z delavskim razredom Severa, in
ta lahko edini presodi o naprednosti, t.j. o tem, koliko
ga lahko neka subjektivna sila, v kateri se organizira,
bolj in hitreje osvobaja sužnosti delu/kapitalu. To je
Štajnerjeva fikcija. Ali drugače: Štajner eksplicira,
kako se producira v danih razmerjih, ne pojasnjuje pa
same produkcije teh razmerij, zgodovinske posredova-
nosti le-teh. Razmerja jemlje za abstraktne kategorije,
neodvisne od zgodovinskega razvoja produkcijskih raz-
merij, ki so imanenca teh kategorij - in etablira izvor
gibanja v čistem umu, v razločevanju v samem sebi in od
samega sebe, v logični izpeljavi teze-antiteze-sinteze
kot nauku podstati, na katero bi lahko postavil svojo
konstrukcijo, nauku objekta, proti kateremu bi se lahko
postavil, nauku subjekta, s katerim bi se lahko spravil -
torej restavracija meščanske proudhonovske dialektike.
Temelj ite j še konceptualizirajmo Štajnerjev zastavek v
pričujočem odlomku (v nadaljnem izvajanju se opiramo
na nekatere elemente analize S. Žižka v Zgodovini in
nezavedno). Štajnerjev diskurz nastopa kot čista meta-
govorica, kot objektivna, nevtralna, absolutno-univer-
zalna vrednost. Sintagma »če seveda drži, presoja, da
gre...« konotira kot odločilen prelom z Marxom (Štaj-
ner ga odpravi v nekem poglavju že v svoji prvi knjigi -
Kriza 1, ko izvede enačbo Marx - je enako predmet
zgodovine); na tem mestu zamrači lastno pozicijo izjav-
ljanja in skuša postavljati neko zunanjo, objektivno
točko metagovorice. Zgodovinsko dogajanje se mu
kaže kot objektivno polje sil, kjer je treba paziti, da
pravilno presodimo, kateri zgodovinski proces je »neo-
giben« in kateri ne - od naše pravilne ali nepravilne
stave je odvisno ali dobimo ali izgubimo. Medtem ko
materializem vselej že govori iz pozicije zgodovinskega
procesa, delavskega razreda, je Štajnerjeva pozicija
»zunanja«, nakar iz ravno te pozicije vleče strateške
sklepe oz. izkorišča spoznane zakonitosti za praktično
rabo, saj s spoznanjem objektivnih zakonitosti/nujnosti
stopimo na mesto zgodovinske resnice.
Podobno ravna v konstelaciji navidezno-dejansko, kjer
gre zopet za zavzemanje neke zunanje pozicije (para-
lela: teorija odraza), v kateri »objektivno-nevtralno«
presoja z zunajdiskurzivnega mesta objektivne vednosti
- vanjo naj se ne bi vpisala subjektivna pozicija izjavlja-
nja. Svojo legitimnost gradi na »objektivni realnosti«,
kar pa ni nič drugega kot tavtologija čistega samonana-
šanja. Korelativ je zopet »vendar pa postane kmalu
jasno«, kjer ponovno ne problematizira svoje lastne
pozicije izjavljanja, tako da vzpostavlja nezmotljivost
svojega sistema na performativni ravni, na pragmatič-
nem nivoju pa dokazuje nezmotljivost s tem, ko prevrne
kozolec in odgovori, da je pač »vendar postalo kmalu
jasno«, da ne gre za zgodovinsko neogiben proces.
Sklop: »V razmeru do dejansko ali navidezno orjaške
moči starih sil je videti, kakor da te nove nimajo pred
seboj nikakršnih obetov za uspeh. Od teh izvirajo za-
četni pojavi omahovanja, nezaupanja, nedorečenosti
ciljev, nezadostne opredeljenosti metod, s kakršnimi
naj bi se prebile k uspehu,« aludira na začetek Marxo-
vega 18. brumaira Louisa Bonaparta, kjer gre za prispo-
dobo razrednega sovražnika proletarskih revolucij, ki
»mečejo svojega nasprotnika le zato ob tla, da bi se iz
zemlje napil novih moči in da bi nato še ogromnejši
znova vstal proti njim« - kot je v Štajnerjevih »novih
silah« lahko prepoznati stalinske »ljudi posebnega
kova.« S Platonovo dieresis, dieretičnim razločevanjem:
»napredne sile« - »nazadnjaške sile« proizvede teleolo-
ško-evolucionistično formulo, ki je čisto nekaj drugega
kot enotnost nasprotij pri Marxu, kjer gre za to, da
ugotovimo, kako negativno /nazadnjaško izvira iz sa-
mega pozitivnega/ naprednega. Štajnerjeva dialektika
tako neprestano pada v metafiziko dobra-slaba stran:
slaba je propadajoči izmeček (op. - kot da ne bi bilo
boja brez evolucije, dialektike brez metafizike), nape-
tost med performativom in denotativom, med »izjavo in
izjavljanjem«, med naprednjaki in nazadnjaki postavlja
nazadnjake kot silo abstraktne negativnosti in le-ta
specificira, prisiljuje v,razvojni proces napredka. Zniče-
nje samega gibanja v Štajnerjevi zgodovinski resnici kot
objektivni nujnosti, ki jo določa Stajnerjev diskurz, je
nemoč, ki se neposredno kaže kot nemoč zajeti kon-
kretno vsebino, priti od abstraktne Zakonitosti nove
svetovne ekonomske ureditve do njene vsebine.
časopis za kritiko znanosti/62/63/17
Odtod nenehno polnjenje teksta s predznanstveno me-
taforiko: »orjaške moči«, »dramatično težaven«,
»enako preseneča«, »navzlic jekleni volji« itd. - forma,
prazno ogrodje, »čista« tavtologija nadomesti vsebino:
naprednjaškim silam se krepi njihova samozavest, moti-
vacija in impulzi postajajo zanesljivejši, pridobivajo si
simpatije... Zgodovinska resnica je na strani teh sil.
Zakaj? Zato, ker se v teh silah krepi njihova samoza-
vest, motivacija in impulzi postajajo zanesljivejši...
Temu tavtološkemu krožnemu gibanju lahko poteg-
nemo paralelo s formulo stalinskega silogizma: 1. ob-
stoji A, 2. ker če bi obstajal ne-A, bi to pomenilo B, 3.
ker pa je to nemogoče, obstoji A in tako dalje do
neskončnosti zaprtega/homogenega polja Štajnerjevega
diskurza.
»Premene«
Zdaj, ko smo označili nekaj ključnih elementov Štaj-
nerjeve diskurzivne prakse, se zopet povrnimo na nje-
govo konstrukcijo nove svetovne ekonomske ureditve,
kajti do te fame, ali bolje fatamorgane, je vzpostavlja-
nje odnosa nujno: kar je zunaj, je tudi znotraj, kar se
pokaže kot simptomatično v konceptualiziranju zunanje
politike ali mednarodnih odnosov, ciljev in sredstev,
kako priti do teh ciljev, se uveljavlja tudi v vsakdanjem
kriznem instrumentariju vladne notranje politike, na-
čina razmišljanja, ideoloških in razrednih pozicij. Kore-
lativno: Kosik v Dialektiki konkretnega pravi: »Bogovi
eksistirajo samo za tistega, ki jih priznava«.6 Na-
sprotno: Bogovi na neki paradoksalen način eksistirajo
tudi za tistega, ki jih ne priznava - eksistirajo zato, ker
ne eksistirajo: kljub temu, da Bogov ne priznava, mora
individuum v vsakodnevni praksi vzpostavljati odnos do
Bogov - torej negativno. Isto velja za Štajnerjevo »filo-
zof sko-razvoj no« konstrukcijo nove svetovne ekonom-
ske ureditve ter iz nje izhajajočimi postavkami in pred-
postavkami praktične dejavnosti - naj bo že kakršna-
koli.
Kant na nekem mestu pripominja: »Človekovo pravico
je treba imeti za sveto, naj vladajočo oblast stane to še
toliko velikih žrtev. Tu se ne dà polovičiti in si izmišljati
nečesa srednjega, pragmatično pogojene polovice.. .«7
Znano je, da se individuum opredeljuje za to, za kar se
ima, za kar ga ima svet in je del soodvisnosti, v kateri
opravlja objektivno, nadindividualno nalogo, za katero
pa mu ni treba vedeti. Človek prerašča svojo subjektiv-
nost, s svojo dejavnostjo se nadindividualizira, nadsub-
jektivizira, je enota, ki jo v sistemu zakonitosti določa
njena funkcija. V procesu objektiviziranja subjekta,
razumevanju samega sebe v miselnem procesu znanosti
se reflektira stvarna človekova metamorfoza, ki jo
opravlja kapitalizem: »... celota družbenega dogajanja,
ki jo zbuja in oživlja zavestna dejavnost in realizacija
posebnih ciljev individuov, nekajne odvisnega od indi-
viduov, ko se torej družbeno vzajemni odnos med indi-
vidui spremeni v samostojno silo nad individui, ki si jo
postavljamo kot naravno silo, slučaj ali kako drugače«.8
To mesto je začetek politične ekonomije kot znanosti v
kapitalističnem sistemu, v katerem nastane teorija
družbe kot sistema. Le-ta producira HOMO OEÇO-
NOMICUSA, človeka kot del sistema, delujočo prvino,
racionalizma, vedenja, egoizma. Ekonomija je tako si-
stem, v katerem se človek neprestano spreminja v
»homo oeconomicus«, človek nasploh eksistira in se
realizira, v kolikor izpolnjuje funkcijo »homo oecono-
micus«, ker ne more eksistirati neodvisno od kapitali-
stične produkcije. Človek ni opredeljen sam po sebi,
temveč glede na sistem - zato prvotno vprašanje, kaj je
človek, flagrantno odpade; sistem ga ogleduje samo v
fungiranju njegove opremljenosti, da lahko Začne delo-
vati sistem ekonomskih odnosov in funkcionirati kot
mehanizem. Kaotične individualne akcije se reducirajo
na tipične, značilne. Človek je stvarnost samo kot člo-
vek sistema, reduciran na funkcijo sistema kot »homno
oeconomicus«, kolikor razvija sposobnosti, ki jih za-
hteva sistem za svoje delovanje - ostale so odvečne,
nestvarne. Človek kot celota se ne more uveljaviti,
oziroma razvija omejene potence - hkrati pa je kot
človek vedno več kot sistem in ga prerašča. Tu gre za
»preraščanje« svetovne kapitalistične ureditve z novo
ekonomsko ureditvijo, preraščanje po človeku in za
človeka. Nove svetovne ekonomske ureditve, ki je kom-
pleks odnosov sodelovanja, medsebojnega razumeva-
nja, delovanja za skupne interese in vzajemne solidar-
nosti v asociaciji producentov, ni več možno dosegati-
/presegati (samo) mirnimi sredstvi, kot so pogovori,
prepričevanja itd. - rezultat ostaja enak ničli, dokler
svetovni Sever uporablja samo argument moči, svetovni
Jug pa samo moč argumenta.
Štajner z zamahom roke odpravi temelje obstoječe
mednarodne ekonomske ureditve, eksploatacijo, domi-
nacijo, silo - po našem fantastu temu namreč ni več
tako in neko abstraktno načelo, v tem primeru filozo-
fem »načelo miroljubnega, najširšega in enakopravnega
sodelovanja« lahko samo po sebi brez udejanjenja naj-
prej v svetovni ekonomski bazi opravi »premeno«9
(zanimiva sintagma, aluzija na vélikega slovenskega
poeta Koseskega: »Vse premembe so le kvari, molok-
tera obvelja.«) Jug potrebuje odprto, organizirano dol-
goročno konfrontacijo v revolucionarnih reformah, ta
fortifikacija ciljev pa obsega vsa sredstva, ki-so Jugu na
voljo, tudi embargo, bankrot, realna grožnja z njimi kot
fundiranje realne potencialne moči, ki ima večkrat enak
učinek, kakor dejanski embargo ali bankrot. V teh
akcijah se Jug zave svojih fundamentalnih moči in Sever
svojih funkcionalnih nemoči - Štajnerjeve frigidne
»mirne vode dolgih dialogov« bodo razburkale genealo-
gije »viharjev konfrontacije«, ki znajo generično ubijati
Sever, prav tako kot zna sam generično ubijati Jug s
pogajanji. Štajnerja »utegne naravnost obsesti odloče-
nost« ob teh spoznanjih, a je garnirani »dialog nemo-
goč«, zato poskuša skuhati »izvedljivo mešanico dialoga
in konfrontacije«10, da bi z generalizacijo prišel do
svojega objekta Želje: fuzije.
In še enkrat:
Trojanski konj
zatekanja
k futurizmu
Da zna biti Štajner futurist, mu je bilo že pokazano,
zdaj pa to trditev ponovno potrjuje: konstruira eno
izmed možnosti nastajanja modela nove ureditve s tro-
faznim razvojem - za osemdeseta in devetdeseta leta ter
za prvo polovico 21. stoletja. Posebno slednja je zani-
miva, zato se bomo na to tretjo fazo na kratko pripeli:
»Takšna faza bo, razumljivo, nastala, ko bodo dežele
ugotovile, da ob objektivnih razmerah, ki jih vsiljuje
razvoj človeštva ni možno ali prikladno, da bi posa-
mezne komponente svetovnega sistema ali odnosov
upravljali v nacionalnih okvirih ali v ožjih regionalnih
integracijah, ter prišle do sklepa, da je koristneje prene-
sti to upravljanje z enakopravnim dogovorom na med-
nacionalne inštitucije«11 (podčrtal M. B.). »Dežele«
same od sebe ne bodo ugotavljale prav ničesar brez
revolucionarnega elementa v sebi, delavskega razreda,
brez subjekta globalnih sprememb, ki mora v vsaki
deželi posebej, v vsaki multinacionalizirani nacionalni
ekonomiji, izbojevati odpravo privatne lastnine, za to
pa mora biti gradacijsko reintegrirari iz totalitete mono-
polno-kapitalističnega načina produkcije. Kolikor se to
ne realizira, se obeta Štajner j e va grandiozna vizija, kjer
bo kapital lahko še naprej neomajno vladal planetu in
izsiljeval svoje objektivne razmere razvoja človeštva,
vsiljeval tisto, kar mu je ob »odsotnosti« revolucionar-
nega (je enako ne-revolucionarnega je enako pred-
revolucionarnega) subjekta »možno« in kar mu je za
lastno oplajanje in produciranje presežne vrednosti (od
vojn dalje) najbolj »prikladno«. Svetovni ekonomski
sistem pač že relativno dolgo časa vlada ne več v nacio-
nalnih okvirih ali regionalnih integracijah, ampak ravno
v svetovnih okvirih, preko multinacionalnih družb itd.
Če bi se Jug še naprej vdajal neštevilnim iluzijam, ki тц
jih ponujajo posamezni »radikalnejši« teoretiki ali poli-
tiki razvitih dežel, pod plaščem katerih se skrivajo
interesi nadaljne pasivizacije Juga, bi lahko razviti Se-
ver še naprej opravljal svojo preživeto vlogo:
1.	na področju investicij in izvoza kapitala: direktne
naložbe na Jug predvsem prek multinacionalnih družb,
eksploatacija resursov z namenom oskrbovanja lastne
predelovalne industrije in zagotavljanje trgov za svoj
kapital, ker so v razvitih deželah Severa slabše možnosti
za oplajanje le-tega,
2.	na področju tehnologije: monopolno izkoriščanje
boljše tehnologije in s tem produkcija ekstraprofitov za
nadaljne naložbe v razvoj tehnologije - s tem prisiljeva-
nje Juga h kupovanju licenc in nove tehnologije še pred
tehnološko zastaritvijo produkcijskih sredstev, ki se jih
dobi samo na Severu (tehnologijo) - ali pa prodaja
zastarele tehnologije,
3.	na področju trgovine: protekcionizem, etabliranje
mednarodnih integracij z notranjo relativno svobodno
cirkulacijo in zunanjimi zaščitnimi ogradami; kontrola
nad svetovnim trgom, nad svetovno ponudbo in povpra-
ševanjem,
4.	na področju cen: zagotoviti prednost cenam indu-
strijskih izdelkov nasproti cenam surovin; tržne mani-
pulacije in špekulacije ter izkoriščanje nesorazmerij; z
monopoli oz. oligopoli kontrolirati gibanje cen, in
5.	na področju gospodarske strukture: Analiziranje
lastne produkcije in izkoriščanje ekonomskih razlik
med Severom in Jugom - skratka obramba obstoječega,
t. j. Juga kot trajnega vira cenenih surovin in cenene
delovne sile ter trga za izvoz kapitala.
Za kapital je mnogo »koristneje« upravljati planet prek
grandioznih nadnacionalnih inštitucij, za Štajnerjeve
gordijske vozle pa je prava trnova pot glorificirati me-
d/nad-nacionalne inštitucije (tudi z zagotovitvijo for-
malno-pravne enakosti, »enakopravnih dogovorov« - o
tem smo že pisali na drugem mestu), ki naj glazirajo
razredne antagonizme, razredno Razliko. Manko Raz-
rednega, razredne pozicije, učinkuje kot groteska ab-
strakcije za abstrakcijo, kot da je izginil nadih »obla-
stva«u kapitala, kot da bi bile »globlje premene«13
možne na podlagi nekih novih norm, in če izpeljemo, te
abstrakcije ne pomenijo mnogo več od tihega priznava-
nja »večne« nujnosti eksistence logike trga, kot isto-
časno molk brez komentarja pomeni priznavanje Per-
vouxovega futurističnega modela »evolucije«14, ki nima
druge vloge, kot čim bolj mojstrsko zabrisati svetovne
razredne razlike in v harmoniji svetovnih finančnih
sistemov, svetovne institucionalne oblasti za prehrano,
svetovnega organa za trgovino in razvoj, visoko vije
prapor svetovnega kapitala s svetovnimi interesi in ce-
lim planetom kot svojo veliko izžemalnico profitov.
Habilitacija te halucinacije pristaja v odnosu Sever-Jug
le na princip pomoči prvega drugemu, ki ne pomeni nič
drugega kot nadaljno odvisnost - »pomoč« je produk-
tivni element kapitalistične hegemonije, pomoč ni neka
abstraktna Pomoč, je »taka in taka« pomoč, je od »tega
in tega«, v postopkih, tehnologiji, v rezervnih delih, ali
od ZDA, ŽSSR, Francije ali katerekoli druge dežele
razvitega Severa. Ni hipotetično, da gre tu za novo,
subtilnejšo obliko odvisnosti. Fantazija o »optimalni
svetovni delitvi dela« ima funkcijo uzakoniti obstoječe,
t. j. Sevér industrije, tehnologije, hiperprodukcije in Jug
surovin, komaj-agrarne produkcije in neprodukcije
nasploh. Vse to Stajnerjevó lepobesedje se izteče v
mlatenje prazne slame brez odprave kapitalističnih
odnosov - hic Rhodus, hic salta!
Štajner eksplicitno iluminira imperativ nove ureditve:
»Razvojne možnosti razvitih dežel bi se zato nekoliko
izboljšale, predvsem zaradi večje in trdnejše kupne
moči dežel v razvoju, kar bi nujno širilo tržišča zlasti za
proizvajalce investicijskih dobrin v razvitih deželah«15.
Ravno v ključnih formulacijah se Štajner ujame na
limanice buržoazne beletristike in ravno te so indie, po
katerem sklepamo za izvore njegove »nove filozofije in
teorije razvoja«. Tudi ta je na sledi prejšnjih: Štajnerja
bolj mučijo razvojne možnosti razvitega Severa, gre mu
za inavguracijo večje stabilnosti kapitalističnega svetov-
nega trga in menjalnih razmerij, za zoževanje konjuk-
turnih nihanj (kar pa je, mimogrede povedano, že mo-
dificirano s permanentno krizo), za bistveno okrepitev
absorbcijske moči svetovnega kapitalističnega trga. Na-
dalje disponira večjo in trdnejšo kupno moč Juga> kar
• Jug fiksira v položaj večnega kupca oz. odjemalca oz.
ne-producenta finalnih produktov, v indeferentnega po-
trošnika hrane, orožja ali tehnologije, da bi se nerazvi-
tim deželam in deželam v razvoju odtujila še tista
minimalna akumulacija, ki bi omogočala vsaj inferioren
razvoj.
Vprašati se je treba: za koga se bodo širila tržišča, kdo
bi imel od tega koristi, komu bo to profitonosno? Štaj-
ner nam v indiskreciji bre^ sramu odgovori: »zlasti za
proizvajalce industrijskih dobrin v razvitih deželah«
(podčrtal M. B.), torej še večje možnosti posredne in
neposredne eksploatacije delavskega razreda Juga o
producentih »investicijskih dobrin«, t. j. izvoznikov ka-
pitala (s tem inflacije) oz. vseobsegajočega infiltriranja
monopolno-kapitalističnega »way of life«. Vse to naj bi
prinesla »prva faza« tega t. i. razvojnega modela, nove
ureditve, na podlagi katere bi se gradili naslednji dve, ki
bi »odprle... širše možnosti za plasma odvečnih kapita-
lov«. Inherentno kapitalu je, da brez profita preneha
eksistirati, torej moramo predpostavljati tudi pri tej
Štajnerjevi pobožni želji profit, predpostavljati v pre-
sežno vrednost, eksploatacijo, kapitalizem - to so pač
»naravne okoliščine« in »življenjska filozofija« kapi-
tala. Štajnerja smo zalotili in flagranti.
Opombe:
I	Marx, 18. brumaire Ludvika Bonaparta, v MEID III, str.
452-453, Ljubljana 1979
_ 2 Marx, Uvod v Očrte kritike politične ekonomije (Prvi osnu-
tek) 1857-1878, v MEID IV, str. 39, Ljubljana 1979
3	Štajner, Kriza 2, str. 217-218, Ljubljana 1982
4	Engels, pismo J. Blochu, prim, v MEW 37, str. 464
5	Žižek, Zgodovina in nezavedno, str. 95, Ljubljana 1982
6	Kosik, Dialektika konkretnega, str. 239, Ljubljana 1967
7	Kant, Werke, str. 468, ed. Cassirer, VI
r Marx, prim. Grundrisse, str. Ill
9	Štajner, ibid., str. 219
10	Štajner, ibid., str. 221
II	Štajner, ibid., str. 224
12	Štajner, ibid., str. 233
13	Štajner, ibid., str. 501
14	Pervoux, L'ordre International Nouveaux, Mondes en Dé-
veloppement 19/77
15	Štajner, ibid., str. 227	_
UDK: 327 (497.1) logika kapitalističnega razvoja,
kriza, moderna država, teorije razvoja
Milan Balažic: H kritiki reprezentantov t.i. jugoslovan-
ske zunanje politike (П)
Predmet avtorjeve kritike je Štajnerjevo delo Kriza (II)
in Štajnerjeva apolitična, scientistična, politično nean-
gažirana znanstvena samozadostnost, ki problematiko
krize omeji na sholastično vprašanje. Politologija, ki se
noče »usmraditi« v svoji lastni »znanstveni« psevdo-
marksistični samozadostnosti, mora odpreti polje raz-
rednosti, ki je edina možna pot razvoja te znanosti kot
znanosti, kot razredne znanosti. Štajnerjeva čnio-bela
slika sveta pomeni farso temeljnih dialektičnih zakoni-
tosti. Avtor konča svoj zapis s kritiko Štajnerjeve vizije,
ki ni nič drugega kot vizija kapitala.
UDK: 327 (497.1)
logics of capitalistic development, crisis, modern state,
theory of development
Milan Balažic: To the Criticism of the Representatives
of the so-called Yugoslav Foreign-Policy.
The author criticises Štajner's book The Crisis (II.) as
well as Štajner's apolitic, scientistic, politically non-
engaged scientific self-sufficiency which confines the
problems of the crisis to a scholastic question. Polito-
logy, with no intention to become »stinking« in its own
»scientific« pseudo-marxistic self-sufficiency should
open the field of class-consciousness which is the only
possible way to develop this science as a class-science.
Štajner's black and white image of the world is a farce of
fundamental dialectic rules. The author concludes his
notes with criticism of Štajner's vision which is nothing
but a vision of the capital.
časopis za kritiko znanosti/62/63/18
DELAVSKE
ZAVESTI
Jadwiga Staniszkìs
Tri meje velja omeniti, če hočemo spregovoriti o raz-
voju zavesti delavskega razreda na Poljskem.
1.	Predvsem bariera omejenih semantičnih kompetenc
je v preteklosti vodila h konkretizmu artikulacije intere-
sov. V prvem delu tega sestavka bi rada prikazala, kako
so te omejene semantične kompetence zmanjšale učin-
kovitost protesta delavskega razreda. To je zelo dober
primer situacije, v kateri je struktura govora - z drugimi
besedami oblika in ne vsebina - igrala ideološko vlogo s
tem, ko je objektivno ojačala in stabilizirala sistem.
Vendar je treba poudariti, da so bile prav te omejene
semantične kompetence včasih lahko tudi ugodne, ker
so zmanjšale možnosti komuniciranja pri pogajanjih.
Posledica tega je bila, da je bil delavski razred manj
dostopen za manipulacijo in v določenem oziru radikal-
nejši. V tej zvezi bi rada spregovorila o radikalizmu, kot
o problemu predstave moči in odnosu in o dogodkih
avgusta 1980 kot o tipu kulturne revolucije.
2.	Druga razvojna meja delavskega razreda je bariera
postvaritve1, če sprejmemo vladajoče odnose kot bo-
leče, vendar naravne in brez alternative. V drugem delu
članka bom navedla nekaj dokazov za naravnost in
večdimenzionalnost hierarhičnega reda na Poljskem
pred avgustom 1980 in vlogo politične participacije
delavskega razreda po avgustu (preko Solidarnosti) pri
premagovanju postvaritve hierarhije moči.
3.	Tretja meja, ki doslej še ni premagana je zakoreni-
njena v lastni podobi aktivistov Solidarnosti in njiho-
vem dojemanju realnosti. V tretjem delu tega članka
bom prikazala, da lastna podoba aktivistov Solidarnosti
in njihovo dojemanje realnosti gibanju onemogočata
popolno izkoriščanje svojih potencialov. Najznačilnejši
znaki so: monistične tendence, povezane z moralistič-
nimi oblikami legitimiranja gibanja, enodimenzional-
nost dojemanja zunanjega sveta (mi proti vladajočemu
razredu), ahistorična nagnenja, ki jih razumemo kot
.nezmožnost posplošitve razvojne logike gibanja, po-
manjkanje srednjih ciljev (kot npr. podružbljanje pro-
dukcijskih sredstev), ker je struktura ciljev Solidarnosti
nenavadna mešanica mita (v smislu Sorela) o popolni
odklonitvi poslušnosti (kot pri stavkah avgusta 1980) in
vihrave, ponavadi reaktivne politike. Zgoraj navedene
značilnosti tipične zavesti članov Solidarnosti so okrep-
ljene še z dvema karakteristikama oblike organizacije
gibanja: solidarnost, ki onemogoča, da bi spoznali in
rešili probleme znotraj gibanja in fikcija apolitičnega
značaja Solidarnosti. Neodstopanje od te fikcije
ustvarja molk znotraj gibanja in onemogoča ustvarjanja
take ideologije gibanja, ki bi odsevala želje in cilje
članov. Ta hindicap je povečan še zaradi molka, ki izvira
iz strahu »samoomejene revolucije«.
Mentaliteta gibanja, povezana z zgoraj navedenima
značilnostima oblike organizacije omogoča, da postaja
Solidarnost s svojo ozko toleranco za notranje konflikte
in širokim prostorom molka čuden refleks PZDP. Ta
molk je zakoreninjen tako v razbitju in ritualizaciji
ideologije, kot tudi v protislovnem statusu vladajoče
partije, ki je oborožena le z revolucionarno retoriko.
Dodajmo še to, da mentaliteta aktivistov Solidarnosti
povzroča surrealno obnovitev mladosti (zgodovinsko in
ne biografsko) sedanjega partijskega aparata. Na neki
način spominja moralistično legitimiranje Solidarnosti
na fundamentalistično (ki se je ne da raziskati in verifi-
cirati) legitimnost prvih komunistov, ki je bazirala na
»dialektičnih zgodovinskih zakonih«. Tudi druge posle-
dice takega fundamentalizma so si v obeh gibanjih
podobne: tendenca k polarizaciji družbene moči, perso-
nifikacija politike, zaničevanje formalnih odredb (po-
vzročanje materialne legalitete, ki sloni na narodovem
občutku za pravičnost). Tudi lastnosti Solidarnosti, da le
težko sklepa kompromise in na vsak politični problem
gleda kot na doktrinami boj med dobrim in zlom,
nekako spominja na predzgodovino današnje komuni-
stične partije. Poudariti moramo, da je mentaliteta
»aparatčikov« partije, ki je bila v preteklosti zgrajena
na strastnih čustvih, danes postala dnevna rutina, ritual
in racionalizacija, vendar podobnost še obstaja. To je
podobnost globinske strukture zavesti obeh strani, kljub
njunim različnim (ali celo nasprotujočim si) vrednost-
nim orientacijam. To ustvarja čudno situacijo, v kateri
člani partijskega aparata v nekaterih članih Solidarnosti
prepoznajo lastno mentaliteto. So pa kljub temu ne-
zmožni komuniciranja, delno zato, ker oboji presojajo s
stališča konteksta in ne vsebine. Komunikacija je ote-
žena še zaradi močnih elementov statusne politike pri
obeh straneh2. Izgleda, da bo po volitvah v Solidarnosti
poleti ponovno zaživel ta tip politike, ki je bil priljub-
ljen v prvih mesecih obstoja Solidarnosti, ko je le-ta
poskušala ohraniti svoj zanos (v situaciji »samoomejene
revolucije«).
Vzrok za to je v tem, da se je vse več ljudi z osebnim
problemom statusa priključevalo regionalnim avtorite-
tam Solidarnosti. Veliko število izkoreninjenih in
obrobnih, v svoji mobilnosti navzgor zaustavljenih ura-
dnikov je bilo izvoljenih, delavci pa imajo le četrtino
položajev. To je posledica rastoče pasivnosti delavcev
po krizi v Baydgosczu. Zgoraj navedena surrealna po-
dobnost obeh strani konflikta ne otežuje le komunika-
cijo, ampak krepi tudi opisano mentaliteto na obeh
straneh. K temu spada še to, da je ta podobnost pove-
zana s paralelizmom institucionalnih oblik obeh strani.
Po kratkem uvodu bi rada podrobneje raziskala že
omenjene tri razvojne stopnje meje zavesti delavskega
razreda na Poljskem. Pokazala bi rada na povezanost
tega razvoja z razvojem protestnih oblik in tehnik, s
katerimi so se ti protesti začeli. Poskusila bom analizi-
rati vpliv prakse Solidarnosti pri premagovanju zgoraj
navedenih barier.
1. Oblika kot
ideologija
Prva meja, ki bi jo bilo treba pri razvoju gibanja delav-
skega razreda poiskusiti premagati, je bariera omejenih
semantičnih kompetenc. Analiza tega problema nima le
praktičnih, ampak tudi teoretične implikacije. Ta pro-
blem je tesno povezan s tem, da glede na sistem ideolo-
ške funkcije ne uresničuje vsebina, ampak oblika. Je pa
tudi posledica tega, da je bistvena značilnost avtoritar-
nega režima razkroj in ritualizacija ideologije.
Pod ideološkimi funkcijami oblike zavesti razumem na-
slednje:
-	njihovo soudeležbo pri ukrepih za stabilizacijo so-
dobnih družbenih in vladajočih razmer,
-	njihov vpliv na možnosti posameznikov, družbenih
skupin in razredov v konfliktnih situacijah,
-	njihov učinek na obrambne možnosti nasproti nape-
tostim, ki jih ustvarja sistem,
-	njihovo vlogo kot tehnika vladanja in manipuliranja
vladajočega razreda.
Če govorim o tem, da oblika zavesti okrepljeno spre-
jema ideološke funkcije, potem mislim predvsem na
naslednje:
-	ideološka funkcija načina govora, to je strukturno
diferencirani semantični kod,
-	ideološke funkcije polarizacije dojemanja sveta,
-	ideološke funkcije segmentirane zavestne strukture,
ki je tipična za sisteme, ki temeljijo na korporativistič-
nih tehnikah stabilizacije,
-	ideološka funkcija prevladujočih oblik socialnega di-
skurza.
S stališča razvoja zavesti protestnega gibanja delav-
skega razreda so najzanimivejše ideološke "funkcije
spremembe semantičnih kompetenc. Ideološke funkcije
drugih oblik zavesti so opisane v opombah.
Po Basilu Bernsteinu3 so govorne oblike (semantični
kodi) produkt družbenih struktur in služijo podaljšanju
trajnosti teh struktur. Bernstein se je prednostno ukvar-
jal z vplivom sprememb semantičnih kodov na možnost
družbenega vzpona oseb iz različnih družbenih raz-
redov. Mene zanima predvsem vpliv teh oblik na poli-
tično ravnanje.
Da govorne oblike uresničujejo take funkcije, je jasno
na prvi pogled. Kakor bomo pozneje še videli, obstajajo
za govorca glede na uporabljeni kod (ali bolje glede na
razred, ker razlike kodov v veliki meri izhajajo iz druž-
benih struktur) različne možnosti dajanja izjav o po-
ljubni situacijski zvezi. Ta spet ne omogoča le arktikula-
cije splošnih interesov (predpogoj za dosego razredne
zavesti) ampak oblikuje tudi neki novi način politične
domiselnosti s tem, ko omogoča dostop do neke alter-
LES DEUX ME KS DE LA PÖLITZ QUI SE
TEM AIENT SOR. LE PAUER.ME DEKI AM DOREMI
MON TICKET ,„
časopis za kritiko znanosti/62/63/19
nativne realnosti, ki tukaj in zdaj še ne obstaja. Le
sposobnost alternativnega mišljenja dovoljuje skupi-
nam (ali razredom), da presežejo tak upor, ki je le
izolirano dejanje obupa. Razen tega je brez take domi-
selnosti, če za določanje naših družbenih pogojev upo-
rabljamo le kontekstno vezane kategorije, težko argu-
mentirati s tako definicijo takšno situacijo, ki je vsiljena
od zunaj, hkrati pa je abstraktna in formulirana v tujem,
neznanem kodu. Taka nemoč se je delno pokazala
januarja 1971, ko se je Gierek v Sczcecinu srečal s
stavkajočimi delavci. Ce ni možnosti za odkritosrčno
diskusijo, ostanejo le molk in frustracija ali agresija ter
popolna zavrnitev od nasprotne strani prezentiranih
definicij stvarnosti.
Preden se bom lotila ideoloških funkcij semantičnih
kodov, bi na podlagi Bernsteinovih del rada pokazala na
razlike dveh kodov: restriktivnega in elaboriranega. Po
Bernsteinu prvi kod statistično prevladuje pri delav-
skem razredu, drugi pa v srednjem sloju (pri uradnikih
in inteligenci). Študiji Andrzeja Piotrowskega in Ma-
reka Ziólkovskega4 potrjujeta, da ta teza velja za Polj-
sko. V tej zvezi moramo nujno pripomniti, da nam
razlike teh semantičnih kodov (oblik govora) nikakor
ne dajejo informacije o inteligenci ali pasivnem bese-
dnem zakladu govorečega. Veliko bolj so povezane z
različnim odnosom do jezika in komuniciranja ter z
navadami, ki so v času socializacije, okrepljene z javnim
aktiviranjem pasivno pridobljenega besednega zaklada
v šoli ali preko televizije. Osnovne razlike teh dveh
kodov so naslednje:
1.	pri elaboriranem kodu so pravila jezikovnih spre-
memb manifestna in jih govornik sam zaznava. Ta
omogoča, da ohranja distanco do lastnih izjav (pri tako
imenovanem »ironičnem govoru«), da zavestno spremi-
nja stil in ga kreativno posnema. Pri restriktivnem kodu
pa se pravila za spremembo ne uporabljajo zavestno,
ampak so naučena mehanično skupaj s specifično fra-
zeologijo. Tudi posnemanje je mehansko, ker govoreči
ne posnema stila, ampak stavke
2.	Osebe, ki uporabljajo elaborirani kod, izhajajo iz
osnovnih postavk, da v dialogu obstajajo različna stali-
šča.
Kajti v družinah srednjega sloja se kod razvija v času
socializacije v obliki diskusije. Izmenjava vlog v vzgoj-
nem procesu in dostop do različnih stališč (o navedenem
materialu) pa je bolj v navadi kot pri delavskih druži-
nah, v katerih je vloga in to mesto v družini natančno
določeno in je dostop do kulturnih dobrin bolj omejen.
Če sprejemamo razlike kot naravno značilnost neke
situacije, nas to pripelje do tega, da postane razlaga
lastnega argumenta navada. Nasprotno velja za osebe,
ki uporabljajo restriktivni kod. Njihova osnovna po-
stavka je skupnost konteksta. Zato, ne le da se ne more
razviti navada pojasnjevanja lastnih stališč, ampak je
manjša tudi tolerantnost za različna mnenja. Osebe, ki
uporabljajo ta kod, praviloma redko dvomijo v pravil-
nost neke izjave. Le redko spoznajo dvoumnost po-
mena, zaradi česar imajo težave pri igranju z jezikom in
n.pr. pri izrabljanju različnosti pomena besed. Izgleda,
da govorniki smatrajo te navade v uporabi govora kot
predispongane, za fundamentalno zasnovo v družbe-
nem življenju (kot sem opisala že v uvodnem odstavku).
3.	Osebe, ki uporabljajo elaboriran kod, pogosteje
uporabljajo abstraktne simbole. Tisti, ki uporabljajo
restriktivni kod, pa očitno dajejo prednost okrajšanim
simbolom (kod. n. pr. priimke oseb, ki simbolizirajo
določeno situacijo, označijo kot značilnost ali skupek
abstraktnih značilnosti). Kot posledica tega so slednji
nagnjeni k personifikaciji politike.
4.	Zavest uporabljanja transformacijskih pravil in na-
vada uporabljanja abstrakcij in idej zunaj njihovega
situacijskega konteksta omogočajo ljudem dostop do
simboličnega jezika, ki ni le jezik novosti in sprememb,
ampak tudi kontrole (oblasti.)
Nasprotno so tisti, ki uporabljajo restriktivni kod, ujeti
v situacijski kontekst, v katerem neka konkretna pred-
stava o neki izjavi daje tej izjavi pomen in jo dopolni.
Težko jim je uporabljati metajezik in oblikovati splošne
refleksije na bivši vladajoči družbeni red. Zatorej imajo
jezik resignacije in podreditve.
Sedaj bi radi raziskali učinke zgoraj navedenih značil-
nosti obeh govornih oblik (kodo^ na politično ravnanje
in pokazali njihove funkcije, t. j. kako pomagajo pri
stabiliziranju obstoječih vladajočih razmer. Nujno mo-
ramo pripomniti, da je v 70. letih prišlo na Poljskem do
zanimivega fenomena: limitiranega koda ni uporabljal
le delavski razred, ampak tudi drugi razredi. Ena izmed
manifestacij te težnje je osiromašenje simbolične vse-
bine izjav. Po mojem mnenju je bil ta fenomen rezultat
značilne sramželjivosti do jezika, ki je simbole uporab-
ljal izumetničeno in zavajajoče v propagandne namene,
ki bi se jim sedaj radi zavestno izognili. S tem simbolom
izgubijo svojo moč, niso več sredstvo za komuniciranje,
ampak prej znak identifikacije z establishmentom. Do-
godki avgusta 1980 so v tem kontekstu na neki način
kulturna revolucija ker so ponovno oživili vsaj nekatere
politične simbole. Nefleksibilna sestava institucij pred
avgustom 1980, v katerih so se, na podlagi ideološkega
mita, skrbno izognili vsem ozirom na intresna razhaja-
nja, je povzročila tudi vsesplošno klimo molčanje o
razlikah. Nazadnje moram omeniti še to, da je bila
atmosfera, ki spominja na klimo restriktivnega, kon-
tekstno vezanega koda posledica tenkih oblasti, ki so jih
uporabljali v 70. letih in ki je slonela na neobjektivira-
nju pojmov in osiromašenju njihovega pomena, pri
čemer se je slednje spreminjalo glede na kontekst.
Tendenca presojanja stališč in mnenj glede na kontekst,
in ne na vsebino, prihaja iz čudne ideološke klime 70.
let, ko je tudi opozicija (n. pr. KOR - komite za zaščito
delavcev) deloval le na podlagi retorike vladajoče elite
in je poudaril, da je le-ta zdaj izgubila legitimnost
uporabljanja te retorike. V 60. letih je bila situacija
podobna. Takrat tako imenovani revizionisti niso izde-
lali različnih ideoloških predlogov, ampak so trdili, da
so oni tisti, ki pravilno interpretirajo ideološke postavke
sistema in ne marksisti. Politična praksa presojanja
izjav glede na situacijski kontekst in ne glede na moč
pomena (s takimi argumenti kot je »mnenje je pravilno,
vendar izhaja iz zmotnih pozicij,« ali »pravilno, vendar
prenagljeno«) je intelektualce, to je mojstre elaborira-
nega koda, zadolžila, da so se morali prilagoditi svetu, v
katerem so morali zaradi praktičnega razuma uporab-
ljati tako kontekstno vezano mišljenje, kot je značilno
za restriktivni kod. To prostovoljno samoomejevanje
lastnih semantičnih kompetenc je primer za regresivno
prilagajanje, ki je tipično za ljudi v totalitarnem in
postototalitarnem sistemu.
Zgoraj navedene oblike govora imajo vrsto ideoloških
funkcij znotraj sistema:
Prvič: center politične moči je, predvsem v 70. letih,
izrabil artikulacijske probleme delavskega razreda, ki je
uporabljal restriktivni kod kot sredstvo za utrjevanje
lastne vodilne pozicije. Kot primer za to služi priložen
protokol o srečanju Giereka z ladjedelniškimi delavci
januarja 1971. Pri tem srečanju se je pokazala popolna
neprimernost delavcev glede na oceno situacije, kot jo
je podal Gierek, ki je uporabljal elaborirani kod in
mnogo abstraktnih pojmov, ki se niso neposredno nana-
šali na kontekst problemov ladjedelniških delavcev. Za-
radi tega so se delavci lahko sklicevali le na izolirane,
konkretne izkušnje in uveljavljali le krajevne koncesije
ali pa so morah molčati. Molčali so, ko so spoznali, da je
nezdružljiva Gierekova diagnoza in njihova lastna
sodba. Delavci pa niso mogli izraziti prav tega dejan-
skega stanja, ki je vodilo do tega, da so spoznali različne
govorne kompetence, zato teh kompetenc niso razlagali
le z razliko v načinu govora, ampak s hierarhijo. Gierek
je demonstriral razlike v kompotencah s tem, da je tudi
sam vnesel standardne fraze in jezika »delavcev«. Med-
tem ko je bil Gierek v stanju posnemati kod delavcev,
se delavci stilu, ki ga je on vtisnil srečanju, niso mogli
prilagoditi. Toda mogoče pri tem ne bi smeli reči »niso
mogli.« Delavci so prav dobro razumeli vse izraze, toda
niso bili zmožni, da bi jih sami navajai in uporabljali
elaborimi kod, ki je bil tuj njihovim navadam govora. V
tej zvezi ne smemo pozabiti, da so vse konfrontacije
med vodstvom tovarne in delavci v 70. letih potekale na
isti način.
Po zadnjih analizah različnih poljskih memoarov, ki jih
je izdelal Winiciusz Narojek , vodijo v poljski družbi
razlike, ki jih ena stran izrablja za to, da bi ustvarila
dolgotrajne hierarhične odnose, k resničnim napeto-
stim. V zvezi z zgoraj navedenimi pripombami o temi o
protestnih situacijah to razlaga takó agresivnost delav-
cev do birokratskega žargona v 70. kot tudi najnovejše
protiintelektualno zaničevanje, ki je povezano s tem, da
je inteligenca monopolitizirala skoraj vse ekspresivne
funkcije znotraj Solidarnosti.
Ta agresivnost je pomešana s čudno fascinacijo za druge
semantične kompetence. Dober in tipičen primer za to
je situacija, ki je nastopila v začetku stavke v ladjedel-
nici Gdansk, tako imenovan »Primer Lešniak«6 Eden
izmed uradnikov iz pisarne osebja delavcev ladjedel-
nice, ki je bil med drugim odgovoren za izpustitev Anne
Wallentynowicz - le-ta je bila neposreden povod za
stavko - je imel dolg bombastičen in elokventen govor.
Poudaril je pravico delavcev do stavke, hkrati pa je
poskusil odločno braniti Gierekovo politiko. Delavci so
ga nagradili z burnim aplavzom, ki je zamrl šele takrat,
ko je gospa Wallentynowicz skoraj v solzah zaklicala:
»Kaj vendar počnete? Ste mar pozabili, kdo je?«
Aplavz se je spremenil v silovit agresiven napad. Sam
Walensa je ščitil Lešniaka in ga spravil na varno. Ko
sem pozneje nekaj delavcev vprašala, zakaj so tako
navdušeno ploskali Lešniakovemu govoru, so dejali:
»Ko je pa tako lepo govoril...« Poslušalcev ni očarala
vsebina, ampak oblika govora. Agresija, ki je temu
sledila, je nekako pokazala sovraštvo delavcev do samih
sebe, ki. je zakoreninjeno v tem, da imajo oni le ome-
jene semantične kompetence.
Razen tega so delavci mislili, da je njihov molk v
kontaktu z elaboriranim kodom ranil njihovo čast.
Neučinkovitost izražanja delavcev, ki smo jih lahko
opazovali pri konfliktih v 70. letih (in tudi pri korporati-
vističnih pogajanjih po letu 1976), se ne nanaša le na to,
da je avtoriteta svojo prevlado brez težav okrepila s
pomočjo različnih semantičnih sposobnosti. Bistven
faktor je bilo tudi dejstvo, da so tisti, ki so uporabljali
restriktivni kod, le težko našli dostop do simbolov, ki so
pomembni za jezik alternativne realnosti. Nedvomno je
omejena politična moč predstave zmanjšala obseg za-
htev delavcev7. Tudi fiksiranje simbolov, ki je bilo tako
tipično za protest delavcev, je terjalo nefleksibilnost
zavesti delavcev. Ta nefleksibilnost pa je spet okrepila
njihovo osnovno orientacijo. Restriktivni kod je vodil
tudi k pojavu »psevdo-artikulacije«, ki jo je bilo opaziti
pri protestih v 70. letih. Ker imajo probleme pri obliko-
vanju svojih zahtev, (ki delno slonijo na zgoraj navede-
nem jezikovnem »občutku krivde« (sramežljivost),
delno pa na restriktivnem kodu), reducirajo vse svoje
zahteve umetno (tudi negospodarske) na konkretni go-
vor o mezdnih zahtevah. .
Težave, ki jih ima delavski razred pri oblikovanju svojih
zahtev so v 70. letih vodile do tega, da delavci svojih
potencialov moči v trenutku konflikta niso bili sposobni
prav izkoristiti. Prav tako niso mogli izkoristiti možno-
sti, ki se jim je ponudila, ko se je avtorieta sama
zapletla, s tem ko je dejala, da legitimnost njihovega
vodstva izhaja iz dejstva, da vladajo v interesu delavcev.
To služi tudi kot primer za ideološko funkcijo različnih
oblik govora.
Izgleda, da dogodki poleti 1980 kažejo na preobrat.
Pni val stavk julija 1980 je s svojo kontekstno veza-
nostjo in zgolj ekonomskimi zahtevami še odgovarjal
staremu korporativističnemu vzorcu poznih 70. let.
Ustanovitev medtovarniške stavkovne (MKS) komisije
za stavke v Gdansku 14. avgusta 1980 je uničila ta
vzorec. Ni prišlo le do formuliranja interesov celotnega
delavstva, ampak so postale glasne splošne zahteve (po
neodvisnih sindikatih, odprava cenzure). Za ta razvoj je
odgovornih več faktorjev, med drugim: izkušnja neka-
terih ustanoviteljev MKS v neuradnih svobodnih sindi-
katih, sistematično branje opozicijskega časnika »Ro-
botnik« (»Delavec«) in omejitev mobilnosti navzgor v
70. letih, ki je dopustila tudi takšne voditelje znotraj
delavskega razreda, od katerih so bili nekateri samouki
in so lahko premostili zgoraj navedeno bariero seman-
tičnih kompetenc. Ta situacija je iz zgodovine splošno
znana: v različnih obdobjih je solidarnost med plebe j ci
vodila do novih potencialnih voditeljev, ki so imeli tako
sposobnost govora, kakršna je bila drugače v delavskem
okolju redka. Le-ti so instinktivno razumeli psihologijo
svojih pristašev med delavskim razredom, predvsem pa
so znah posplošiti potrebe delavcev. Slednje jim je, še
posebej, če je bilo povezano s hierarhijo ustvarjajočim
vzvišenim stilom v kontaktu s predstavniki avtoritete,
takoj ustvarilo dominantno vlogo med delavci. V tej
zvezi lahko opazujemo zanimiv pojav. Lahkota njihove
dominacije s pomočjo kreativne uporabe simbolov (če
si drugi delavci pridobijo le sposobnost posnemanja
simbolov) je hitro vodila do tega, da so si voditelji
delavskega razreda kmalu ustalili ducat simbolov. To je
zadostovalo za učinkovito delovanje. Večina voditeljev
dogodkov avgusta 1980 je v tej prvi fazi prekinila z
razvojem svojih semantičnih kompetenc. Tvegano je
bilo biti preveč inteligenten. Zbigniew Bujak, delavec iz
tovarne Ursus in voditelj regije Mazowsze, se je na
primer hitro privadil ironičnemu stilu govora inteli-
gence, toda čez nekaj časa je zavestno poskušal zausta-
viti svoj intelektualni razvoj (oziroma ga ni hotel javno
pokazati). To je naredil zato, ker so mu očitali, da je
»premehak«. Te očitke je poslušal zaradi tega, ker se je
pri pogajanjih z vlado s svojim namigom polnim stilom
nasprotni strani zdel preveč senzibilen in ker si je na-
mreč razširil področje pogajanj (oziroma možnosti
kompromisa), česar pa drugi voditelji delavcev niso
storili.
Rahla ustalitev in okorelost simboličnih definicij situa-
cije je imela veliko postranskih produktov. Najprej je
privedlo do tega, da Solidarnost ni mogla vedno spo-
znati svoje lastne zmage. Primer za to je tudi situacija
oktobra 1980, ko so sam Kania in pozneje sredstva
javnega obveščanja kot obsedeni začeli uporabljati izraz
»socialna pogodba« kot argument zakonitosti. Toda
sami voditelji Solidarnosti tega izraza niso sprejeli, če-
prav je predstavljal velik korak od leninističnega tipa
legitimnosti »avantgarde« (kot da bi jih le nekaj bolje
vedelo, kaj je dobro za ostalo družbo). Argument o
»socialni pogodbi« je bil na neki način kvazi-legalna
legitimnost, pri kateri je način poteka (procedura) opra-
vičeval oblast. Pomanjkanje odziva s strani Solidarnosti
je vodilo k temu, da so izraz »socialna pogodba« opu-
stiti. Naslednja posledica okorelosti simbolične defini-
cije situacije na strani prvotnih voditeljev delavcev Soli-
darnosti je bil njihov konflikt z intelektualnimi somiš-
ljeniki gibanja. Njihova neodločnost, njihovo omahova-
nje, tendenca delovanja samo na nivoju analitičnih mo-
delov9, so pogosto naleteli na predsodke in povzročali
sum. Iz lastne izkušnje v solidarnosti vem, da so člani
Solidarnosti v bazi te analitične modele sprejeli z veliko
večjim navdušenjem. Morda je bil vzrok v tem, da tisti,
ki so kot prvi osvojili simbolični jezik vrha, niso bili tako
zelo prizadeti zaradi kritične važnosti takih modelov ali
pa so jih razlagali kot alternativni sistem simbolov, ki bi
ga lahko uporabili kot orožje proti hierarhiji, ki je že
obstajalo v Solidarnosti. Isti trenutki suma so značilni
tudi za odnose med voditelji Solidarnosti, ki izhajajo iz
LA CHASSE AUX fcÄTS A FAIT SON TEM PS, P'-AlU-El/BS
J'AI DEVORE LE DERNIER,TOUT SEUL, DAN'S LA
NUIT, APRES AVOIR DEPOSE LES MAlöRES REJTÊS
SOUS SA PA1LL AS5E,J'AI ACCUSE L'HERMAPHROOITÊ
časopis za kritiko znanosti/62/63/20

delavskega razreda, in njihovimi uradniki. To pojas-
njuje pomanjkanje učinkovitih profesionalnih uradni-
kov v glavni centrali Solidarnosti; kot posledica tega so
voditelji, ki izhajajo iz delavskega razreda, sami postali
birokrati: počutijo se negotovo, obsuti so s problemi, ki
presegajo njihove pristojnosti, istočasno pa jih je strah
pravico odločanja dati plačanim uradnikom. Zaradi
tega hitro razvijejo tipično birokratske značilnosti;
izmikajo se odločitvam, skrivajo se za kolektivnimi
organi, izbirajo srednje, torej »zanesljive« poti. K temu
dodajmo še to, da je eno izmed najobčutljivejših teles
Solidarnost sekretariat narodne komisije - poln članov
»Mlade Poljske«, ki tudi niso profesionalni uradniki,
ampak aktivisti gibanja. Walensa jim zaupa, toda oni so
amaterji in neučinkoviti. Še najhuje pa je to, da tudi
sami igrajo svojo igrico10.
Do sedaj so bile lahko omejene semantične kompetence
prednosti: to je bilo na primer jasno pri pogajanjih v
Gdansku. Nezmožnost delavcev, da bi delovali m ab-
straktnem ali ideološkem doktrinarnem nivoju, je
zmanjšala možnosti za pogajanje. Zahteve vlade - da bi
tekstu pogodbe pripravili preambulo, ki naj bi končala
»ideološki precendenčni primer«, delavci niso sprejeli
in njihov odgovor je bil: »Se bo že v praksi izkazalo.«
Bistvo problema je bilo v različnih kognitivnih perspek-
tivah obeh strani. Za delavce je bil »Medtovarniški
štrajkovni komite« predvsem tehnična ustanova, ki naj
bi povečala varnost in koordinacijo njihove aktivnosti;
niso premišljevali na ideološki ravni. Kompromis je bil
možen le s pomočjo izvedencev. Ti so uporabljali bese-
dni zaklad, ki je bil na istem nivoju kot besedni zaklad
nasprotne strani, hkrati pa so jim delavci zaupali. Kot
bomo videli, ni radikalizem le stvar nazora, ampak tudi
simbolične predstave o moči in kongnitivne perspektive.
Dogodke avgusta 1980 lahko razumemo tudi kot kul-
turno revolucijo. »Double talk« izgleda ni bilo več in
besede so spet dobile prvotni pomen. Dodati je treba še
to, da so vsaj nekateri delavski voditelji pokazali spo-
sobnost delovanja na istem generalizacijskem nivoju
kot vladajoča skupina in inteligenca. Delavci so se hitro
odločali spregovoriti: pri nekaterih je šlo le za nereflek-
tivno posnemanje jezika voditeljev, toda mnogi so se
zavestno trudili, da bi spremenili govorne navade, da bi
izkoristili svoj semantični potencial in premagali strah
pred jezikom. Ta strah se je kazal v tem, da so se
izogibali nekaterih simbolov, ker so bili le-ti znak iden-
tificiranja z vladajočo elito ali pa so bili jezik propa-
gande. Izgledalo je, da je na različnih semantičnih kom-
petencah in nezavarovanem molčanju temelječa hierar-
hija izginila11. Nekatere stavke so v glavnem služile
temu, da so udeleženci imeli možnost govoriti in preiz-
kusiti svoje novopridobljeno sredstvo: govor12.
Konec te kulturne revolucije je bil hiter in spektakulä-
ren: mejnik je bil tako imenovani Varšavski sporazum
po krizi v Bydgoszczu 30. marca 1981. Ta sporazum je
bil formuliran v čudnem stilu: nič ni bilo jasno obljub-
ljeno in istočasno ni bilo nič jasno odklonjeno. Seman-
tična oblika sporazuma, ki so ga v glavnem vodili izve-
denci na obeh straneh, je bil tipičen stil inteligence; poln
namigovanj z obeh strani, pomembnih nasvetov in ne-
povezanih signalov. Pogajanje po podpisu sporazuma
očitno še ni bilo končano. Njegov semantični stil je
dopustil obema stranema dovolj možnosti. Za člane
Solidarnosti, ki izhajajo iz delavskega razreda, in za
funkcionarje iz delavskega razreda je bil to šok. Svojim
kolegom niso znali razložiti, v čem so bile pridobitve in
v čem izgube. V tej zvezi ne smemo pozabiti, da je ta
nečitljiv kompromis oslabil pripravljenost za generalno
stavko. Hierarhija, ki je slonela na semantičnih kompe-
tencah, je nastala znova in se tudi izkazala prav tako
stabilna kot prej; le njena baza je bila subtilnejša: zdaj
ni šlo več le za izbiro besed, ampak za stil. Delavci so se
čutili oropani svojih stvaritev . Solidarnosti niso več
jemali kot motor za mobilnost navzgor. Kulturna revo-
lucija - ali bolje vera v njeno resničnost — je bila
izgubljena. S stališča delavcev je bilo posebej frustrira-
joče, ker jih je imelo veliko občutek, da hierarhija in
višji status inteligence temeljita na določeni nevarnosti,
ki se je učvrstila. Istočasno pa ti delavci niso sposobni
uničiti mistificiranja te hierarhije in se izogniti njeni
magični moči. Poleg tega je zdaj izginilo tudi ironično
ravnanje izvedencev iz vrste inteligence, ki so imeli pri
stavkah pojasnjevalno vlogo in so dali delavcem čutiti
svojo moč.
Po tem preobratu se je pri delavcih čutila vedno večja
pasivnost. Pri naslednjih volitvah je bila le četrtina
delegatov iz delavskih vrst. Eden od vzrokov je bilo
dejstvo, da so zahtevali od kandidatov, da imajo lahko
le kratek govor: delegati iz vrst delavskega razreda so se
množično predah, še preden se je boj sploh začel. Za
razkroj delavcev je bila med drugim odgovorna prej
opisana kriza identitete Solidarnosti. K temu je prišla še
zagata »samoomejene revolucije«, ki je skoraj vse in-
strumente obrabila pri procesu samoomejevanja. To
zagato je poslabšalo še dejstvo, da ljudstvo po prvi
evforiji za generalno stavko, ki je usahnila v malenkost-
nih manipulacijah in nepomembnostih, sploh ni hotelo
več stavkati.
Tudi občutek časti, ki je bil najtesneje povezan z mo-
ralno bazo zanosa Solidarnosti, ni bil primeren. Torej
moramo poudariti, da različni nivo radikalizma delav-
cev in srednjega sloja ne sloni le na tem, da se slednji z
lahkoto prilagodijo postotalitamemu režimu z veliko
prostora za igre s sistemom in tudi temelji ne le na
različnem nivoju predstav. Tudi predstava o časti (con-
ception of dignity), ki pogosto igra vlogo kot motiv za
radikalno akcijo, je pri obeh razredih različna. Ob
opazovanju delavcev ugotovimo, da človek v tem raz-
redu ohranja čast, če ustrezno reagira na poteze druge
strani. To stališče je močno podobno modelu časti med
ujetniki (gre tukaj le za naključje?), med katerimi je
onečaščen tisti, ki ne reagira na ravnanje paznika, kar
velja kot žalitev. Pri natančnem opazovanju se pokaže,
da je bilo tisto, kar velja za žalitev, in kot »ugovarjanje«
Zgolj ritual in simbolična gesta. Tako lahko človek na
primer izgubi čast, če uporablja določene besede in
stavke, ki izhajajo iz zavajajočega žargona uradnih kro-
gov, ne da bi jim pri tem dal kakorkoli ironičen ton. Ta
fenomen časti, ki je odvisna od obnašanja nasprotne
strani - na katero mora človek reagirati, če hoče obdr-
žati svojo čast (»odvisna čast«) - ne vpliva le na tradi-
cijo protesta na zanimiv način, ampak vodi tudi k temu,
da se da z delavci lažje manipulirati in da jih je lažje
provocirati. Prilagajanje delavcev na sistem je bolj bo-
leče kot prilagajanje srednjega sloja. Srednji sloj ima
»pragmatično«, pogosto zaigrano eksistenco in večje
možnosti obrambe pred iluzijami »clean hands« (n. npr.
s pomočjo ironočnega govora, ki je izven dosega delav-
cev z restriktivnim kodom). Po varšavskem sporazumu
je vladajoča skupina izkoristila odvisni karakter delav-
ske časti. Občutek, da so odpovedali, ki je izhajal iz
tega, da so na provokacijo v Bydgoszczu reagirali pre-
malo učinkovito, povezan s tem, da je bil tekst spora-
zuma nejasen, je bil podkrepljen še s predstavitvijo
sporazuma v sredstvih javnega obveščanja. Objavili so
ga skupaj z govorom K. Barcikowskega - sekretarja
centralnega komiteja PZDP. Govor so negativno oce-
nili celo sami udeleženci 11. plenuma centralnega komi-
teja. Cilj vladajoče skupine, da bi razbili bazo Solidar-
nosti, je bil le delno dosežen.
Ideološke funkcije omejenih semantičnih kompetenc
niso bile povezane le s problemi artikulacije. Nadaljnji
primer za to funkcijo je situacija, v kateri vladajoči
neko določeno značilnost restriktivnega koda izrabijo v
svojo korist; namreč da ni potrebno nobenega opravi-
čila (legitimnosti), kadar oni delijo ukaze. To je pove-
zano s pozicijsko strukturo v večini delavskih družin, v
katerih socializaciji leži izvor restriktivnega koda in tudi
s tem, da je imel »govornik« višji status. Samo dejstvo,
da izreče ukaz, mu daje legitimnost (kot. n. pr.: »Zdaj
boš naredil to,« »Zakaj bi naj to naredil?«, »Zato, ker
jaz tako pravim.«)
Tretja manifestacija ideoloških funkcij oblike govora
je njihov vpliv na različne možnosti za politično kariero,
ki se ponujajo ljudem iz različnih razredov. V pogojih
ritualizacije ideologije v 70. letih je bilo tistim, ki so
uporabljali elaboriran kod, veliko lažje posnemati zaže-
ljen stil govora, pri čemer so lahko ohranili tudi svoj
nevtralni in mirni nastop. Najboljši primer te sposobno-
sti je tako imenovani »ironični govor«, tipični stil polj-
skega srednjega sloja v 70. letih. Ta tip govora je bil
obogaten s citati, parentetičnimi dodatki in rečenicami,
ki so jasno kazale distanco govornika do njegovih izjav.
Površinsko gledano bi to lahko izgledal dober mehani-
zem prilagajanja. Navzven (na establishment) naper-
jeno zavajalno izjavo se je dalo »spoznati« do take
mere, da je govornik lahko opravljal funkcijo v uradni-
ški hierarhiji in se celo vzpenjal navzgor. Po drugi strani
je del stavka, v katerem je »naznanil distanco« in so ga
lahko spoznali le govornikovi pristaši, ko je navadno
kritiziral »uradništvo«, omogočil govorniku, da ni izgu-
časopis za kritiko znanosti/62/63/21
50UPAÎN 1Јф tl^cUSTNS SToFPiv ^ЛТ
DE lAci , TJNÊ, VcîX	¿S
CPvlAMT i/noNTfc:^ , rz,^ АШУ5А/Г
-JË m P^CIprT^^S ЖСВ^
LÀ VcîTURG;	№
л шгедлаад ле:
QUEUES OCCUPANTS CTAIßhii
/ЛEff t>E№C RrLLgRg.*« I
Lß5oU5SoL otf ILS AS TRAIN ÈREHÏ ЕЈТА1Г SORDIDE ET ÖCXOÜ"
noN EXECUTION Fl/t res ?№£ Son/AAIRE, L'IMPACT DË£
BALLES DAMSKA CHMft РШ5 UN IflttEMSTE	ATOIR
bil časti in dobrega glasu. Zatorej pri njih ni prišlo do
problema razkroja osebnosti, kot je bil to pogosto pri-
mer pri delavcih, ko se na podlagi svojih omejenih
semantičnih kompetenc niso bili sposobni zateči k me-
hanizmom samoobrambe, ki so temeljih na razčlembi
(razbitju) jezika. Za njih je bilo težje sestavljati stavke z
notranjo strukturo, ki naj bi nakazali distanco do lastnih
izjav. Po drugi strani je bil za njih zavajalni govor
uradnikov zaradi njihovega odnosa do govorjene be-
sede - kot nekaj v sebi zaključenega in okrepljenega -
bolj dosegljiv in resničnejši. Kakor smo lahko opazili pri
stavkih poleti 1980, se je to razmerje končalo z glo-
balno odklonitvijo vsega, kar je prišlo iz vladnega vira
in z ustanovitvijo lastnega vira informacij Solidarnosti.
V 70. letih je prišlo vendar prej do vprašanja o ceni
prilagoditve s pomočjo razčlenitve govora in svojevrst-
nega ironičnega govora. Dejansko je bila cena zelo
visoka. Bila je prilagoditev regresivne narave, kajti
otežila je tako artikuliranje lastnih interesov kot tudi
kontakt z resničnostjo. Ironični govor s svojo vgrajeno
distanco do lastnih izjav ni bil nič drugega kot svojevr-
sten primer fenomena, ki je bil znan pod imenom
»negativna svoboda govora« in ki je vodil h govoru brez
notranje dinamike. Ta način govora ustvarja enega
izmed tipičnih mehanizmov psihoanalitikom znane re-
gresije.1 Izhaja iz dejstva, da tako njeni zavajalni, kot
tudi distanco navajajoči elementi, lahko izpolnijo svojo
intendirano funkcijo le, če jih drugi lahko spoznajo kot
čisto dekoracijo in ironijo. Zato morata oba elementa
sprejeti obliko bolj ali manj trajnega rituala. Ta oblika
govora izgublja svojo vrednost kot fleksibilni instru-
ment komunikacije, čeprav izpolnjuje svojo adaptivno
vlogo in z relativno lahkoto omogoča funkcioniranje v
shizoidni družbi. Istočasno obdrži občutek, da je »no-
tranje korektna«.
Osiromašen, ritualiziran jezik je bil v praksi visoka cena
za prilagoditev v 70. letih. Napol zavestni občutek tega
dejanskega stanja je bil med drugim vzrok za to, da so
pri stavkah poleti 1980 moralistični elementi in klic po
»resnici« spet prišli v ospredje.
Naslednje znamenje ideološke funkcije oblik govora je
izraba frustracij in napetosti, povezana z diferenciacijo
teh oblik s strani vladajoče skupine. Agresije in kom-
pleksi proti inteligenci so bili na primer izkoriščani pri
rekrutaciji partijskega aparata ali pa so jih uporabili kot
moč za pogon političnih strojev v kriznih situacijah,
predvsem v nižjih rangih oblasti. Dober primer so anti-
intelektualne parole (slogans) vladajoče skupine, da bi
delavce mobilizirala proti študentskemu gibanju v letu
1968.
Zgoraj navedena analiza prve bariere v razvoju zavesti
delavskega razreda, namreč bariere semantičnih kom-
petenc, bi naj pokazala, kako boleč je proces emancipa-
cije delavskega razreda.
2. Bariera
postvaritve
Postvaritev igra v totalitarnem in posttotalitarnem si-
stemu isto ideološko vlogo kot - po Marxu - fetišistični
značaj blaga v kapitalističnem sistemu. Postvaritev za-
megli strukturo oblasti, s tem ko osvetli le svoj pojav in
podčrta svoj objektivni značaj in svojo nespremenlji-
vost. Tako blagovni odnosi v kapitalizmu (če delo sma-
tramo kot blago), kot tudi vladajoči odnosi v socializmu,
so prikazani kot rezultat objektivnih družbenih zakonov
(respektivni tržni zakoni in dialektični zakoni) in ne kot
posledica interesnega boja in konflikta interesov.
Glavna funkcija obeh ideoloških konstrukcij temelji na
tem, da zatemni izvor narave oblasti in jo morda pred-
stavi kot bolečo, a kot edino možno in brez alternativ.
Bariera postvaritve je bila za bariero omejenih seman-
tičnih kompetenc naslednja meja v razvoju zavesti de-
lavskega razreda. Ni enostavno opisati procesa presega-
nja te bariere. Prvič gre pri tem izrazu bolj za etiketo,
kot pa za tehnični terminus. Izraz vsebuje maksimalno
emocionalno resonanco in minimalno preciznosti. Dru-
gič pa impati j a in angažma nista dovolj za opis izkušnje
navadnega človeka. Nujno so potrebne razširjene razi-
skave, jaz pa imam le fragmentarne podatke. Po podat-
kih Narojeka15), ki izvirajo iz konca 70. let, je bila
oblastna in prestižna hierarhija res frustirajoča, toda
opravičevalo jo je pomanjkanje alternativnih možnosti.
Izgleda, da so hierarhijo odobravali tako dolgo, dokler
ljudje na visokih položajih svojega statusa niso začeli
izkoriščati preko meja danih norm in pričakovanj. Na-
ravnanost oblastne strukture - z drugimi besedami
njena postvaritev - je spet omogočila populistične te-
hnike zgodnjih 70. let. Poleg tega pa večina pripadnikov
Solidarnosti v začetku njenega obstoja ni verjela v to,
da bi oblastno strukturo lahko spremenili. Najprej so se
hoteli ločiti od te oblastne strukture in neodvisno orga-
nizirati čim več družbenih funkcij (informacijo,
vzgojo...) Na neki način je bilo to kot odmev na KOR
- doktrino družbe, neodvisne od države. Ko sem opazo-
vala reakcijo delavcev 4. plenuma centralnega komiteja
(22. avgust 1980), me je presenetila njihova nezaintere-
siranost: oblastna struktura se jim je zdela nedosegljiva,
neotipljiva in nespremenljiva ).
Pri premagovanju bariere postvaritve so bistveni štirje
faktorji. Dva izmed njih sta se pokazala pri stavkah
avgusta 1980. To je bila v prvi vrsti ugotovitev, da je
bistveni del moči vladajočih naša poslušnost za njihove
ukaze in da bi množično zavračanje poslušnosti lahko
ohromilo zelo močno oblastno elito. Druga izkušnja je
bil enostavni poskus, da bi restavrirali oziroma ustvarili
lastne nadomestne oblike - vsaj tiste funkcije upravlja-
nja države, ki so bile neorganizirane ali v določenem
smislu napihnjene17). Ena od takih aktivnosti, ki niso
bile koordinirane in so jih zelo hitro opuščali (v procesu
samoomejitve revolucije, ki se je začela v času, ko so se
začela pogajanja), je vodila do pomembnega spoznanja.
Dovolj je, če nekoga priznaš kot nosilca oblasti in že
postane resnični nosilec oblasti. To je bila praktična,
čeprav nenapisana lekcija legitimnosti.
Dva druga faktorja, ki sta pripomogla k premagovanju
občutka postvaritve, je ustvarila praksa Solidarnosti.
Tukaj je bila izkušnja institucionalizacije gibanja po-
sebno pomembna. In sicer takrat, ko je postalo jasno,
kako bistveni sta vlogi manipulativne konkurence in
celo naključja za izgradnjo hierarhije. Z drugimi bese-
dami: naučili so se, da hierarhija ni nič »naravnega«. Še
bistvenejši za premagovanje bariere postvaritve so bili
zaključki, ki so jih potegnili iz sporov z vlado. Posebno
pomemben je konflikt januarja/februarja. Do konflikta
časopis za kritiko znanosti/62/63/22
je prišlo na nekaterih področjih, ker so odpustili nekaj
korumpiranih članov krajevnih uprav. Ta konflikt se je
končal z odpoklicem premiera Pienkowskega, ki je bil
obsojen, »da se ne zna pogajati s Solidarnostjo«. Pri
tem sporu so se delavci počutili kot akterji igre in prvič
so pozorno spremljali spremembo v vladajoči skupini.
Spoznali so, da oblast ni objektivna in stalna, ampak
spremenljiva in odvisna od njihovih dejanj. Delavci so
spoznali, da je oblastna struktura sama produkt kon-
flikta in da je njena konkretna oblika znak moči določe-
nih političnih sil. Vsa omenjena stališča, ki si jih je
poljski delavski razred oblikoval v svoji politični praksi
avgusta 1980 in po tem, le niso bila trajna. Novo
pridobljene občutke, da je bilo mogoče oblastno struk-
turo razstvariti, so kmalu odrinile nove izkušnje in tako
so na stare pozabili. Po drugi strani se je bilo nemogoče
vrniti k starim pozicijam postvaritve. Kar zdaj vidimo,
je prej razkroj po Bydgoszczu, pomešan s čudnim radi-
kalizmom, ki se izogiba političnim kategorijam in svojih
sanj ne izraža v vladajočih razmerah. Ti nastavki niso le
posledica fundamentalistične orientacije gibanja, am-
pak vključujejo tudi dvoumnost »kooptirane revolu-
cije«, v kateri se zdi Solidarnost čedalje bolj kot ujet
velikan. Slednje je posledica zgoraj opisane krize iden-
titete. Tudi zadnje izkušnje (julij 1981) pri proučevanju
sredstev javnega obveščanja in njihovih poročil o 9.
kongresu PZDP so pripomogle k obnovitvi oblastne
postvaritve. Ta kongres, ki je bil po svojem značaju
populističen, je zapustil surrealistične občutke. V po-
glavju o preobratu partije po avgustu 1980 bom napi-
sala več o tem, vendar moram v zvezi s problemom
postvaritve o tem že zdaj spregovoriti nekaj besed. Po
volitvah novih članov centralnega komiteja je bila polj-
ska družba postavljena pred nove nosilce oblasti. Le-ti
so izgledali kot zrcalni refleks popularne, fragmentirane
mentalitete, ki je precej oddaljena od ideološke pred-
stave o mentaliteti. Nova elita PZDP je bila zdaj sestav-
ljena iz preprostih, nekorumpiranih in s pomočjo rela-
tivno demokratičnih postopkov izvoljenih ljudi (razen
pri predvolitvah in priporočilih - kar je še nekoliko
okrepilo populistični videz). Novi nosilci oblasti so se v
krizi počutili prav tako nemočni, kot ostala družba. V
začetku je bilo videti, da je »personifikacija sovražnika«
zdaj še težja kot prej.
Toda v naslednjih tednih je polarizacijski mehanizem
pokazal ves svoj potencial. Po eni strani so odvzeli
legitimne pravice oblasti, ki je bila močnejša, kot kdaj-
koli prej: demokratični postopki so nosilcem oblasti
odvzeli posebno »demonsko« dimenzijo, ki je lahko v
preteklosti služila kot bistveni del legitimiranja moči s
pomanjkanjem alternativ. Novoizvoljeni člani CK, ki so
prišli iz velikih obratov, so se počutili zavrženi od svojih '
obratov. Tako je na primer Zofio Grzyb - edinega člana
Solidarnosti v politbiroju - njena obratna organizacija
grajala, ker je dala nekaj kritičnih pripomb o tej organi-
zaciji. Poleg tega so nekatere frakcijske igre, ki so se
odvijale na nivoju okrajnih komitejev (ko nasprotniki
Kanie niso bili izvoljeni v centralni komite), vodile do
nekaterih provokativnih konfliktov takoj po 9. kon-
gresu. Nereda v predpisovanju bonov v Katowicah in
Lódzu in neurejeno določanje predpisov sta v obeh
mestih vodila do »pohoda lačnih«. Isto se je zgodilo tudi
v drugih mestih (Waršava - 3. do 5. avgust 1981, Kutno
-- 26. julij). V Varšavi je bil del pohoda blokiran in so se
demonstranti tri dni zabarikadirali na Pomambnem kri-
žišču. To je ustvarilo nove napetosti. Ena izmed glavnih
gesel teh dogodkov je bila: »Lakota je edini rezultat 9.
kongresa.«
Ker so bili novi člani Centralnega komiteja »odgo-
vorni« za dogodke kongresa, so bili zdaj še bolj izpo-
stavljeni sovražnikom. Na obeh straneh so se kazali
znaki frustracije: agresija med člani CK, ki na kongresu
niso izoblikovali nobenih novih predlogov (partijski
program je bil kopija stabilizacijskega plana vlade) in
med člani Solidarnosti (na podlagi povečanega obupa in
krize identitete v sindikatih) se je še povečala. Najbolj
zaradi podobne mentalitete in statusne orientiranosti,
kot posledica tega, lahko zdaj na Poljskem zasledimo
nepričakovan razvoj: Po eni strani je novi, demokra-
tično izvoljeni CK zagovarjal »ostrejšo linijo« kot polit-
biro s svojimi manj profesionalnimi« aparatčiki. Po
drugi strani se je spet vrnil občutek postvaritve, ki je
zdaj še močnejši kot prej. Med ljudstvom se je razširil
občutek, da je sistem izven kontrole ljudstva in nosilcev
oblasti. Ni naključje, da imamo zadnje čase na Poljskem
politiko rastočega obupa (npr. postopek proti požigu v
partijskem komiteju v Swinoujschiah, 23. junija 1981,
ali rasistični dogodki v Kominu - s cigani iz okolice, 28.
avgusta, in dejstvo, da mladi delavci čedalje več raz-
pravljajo o terorizmu).
3. »Antipolitična«
politična kultura
Solidarnosti
Tretja meja na poti do zrele politične zavesti poljskega
delavskega razreda,ki se je organiziral v Solidarnosti, je
čuden tip mentalitete. Pojem »mentaliteta« uporabljam
kot sinonim za okvir kognitivnih oblik, ki so dejansko
učinkovite v političnem življenju - političnem življenju,
ki je aktivno in čustveno. Ta pojem se zdi v našem
primeru uporabnejši kot pojem ideologije18. Eden
izmed vzrokov ie ritualizacija za posttotalitami sistem
tipične ideologije: posttotalitami sistemi so zaznamo-
vani z iskanjem vrednosti in pravil, ki vsebujejo naj-
manj prisilne oblasti pri legitimnosti ali nelegitimnosti
političnih akcij. Drugi vzrok je čudna ideološka klima
na Poljskem. Komunizem so na Poljsko prinesli ruski
tanki, leve ideologije pa v deželi nikoli ni bilo (razen v
tradiciji kmečkega gibanja): kot posledica tega imajo
tudi protikomunistični nazori le slabotne ideološke ele-
mente. Ideološka kontrarevolucija je brez predhodne
revolucije nemogoča. Tudi poljski katolicizem, ki je
zelo močan na družbenih področjih svojega delovanja,
je v bistvu kultura in način življenja in ima le malo
metafizičnih ali intelektualnih značilnosti.19 Slednje mu
olajšuje spravljivost z ritualizirano komunistično ideo-
logijo in znanostjo. Tipični stil politične opozicije na
Poljskem je po svojem značaju prav tako ideološki.
Revizionisti 60. let so na novo interpretirali le uradno
ideologijo in so negirali vladajoči skupini legitimnost
uporabe leve retorike.
V 70. letih organiziran KOR je bila ohlapna koalicija
nasprotnikov sistema različnega izvora: od bivših orto-
doksnih levičarjev do zmernih socialistov in celo bivših
desničarjev. Tudi dokazni material najnovejših raziskav
o političnih stališčih poljskega delavskega razreda,20
kažejo določeno ideološko poddoločenost in dvou-
mnost; več kot 55,5% delavcev sploh ne more označiti
svoje politične pozicije - pri PZDP - članih iz delav-
skega razreda znaša ta procent 37,1. 11,7% se jih
imenuje »demokrate«, 4,4% »socialdemokrate« - pri
članih PZDP - gre za 8,6% - do 8,7% se jih imenuje
»socialiste« - pri PZDP jih je 23% - 1,5% se jih
imenuje »komuniste« - pri članih PZDP je to le ena
oseba- in 0,7% jih pravi, da so »patrioti«.
Zgoraj navedene dokaze za ideološko poddoločenost so
bili podkrepljeni še z odgovorom na vprašanje o nujno-
sti oz. potrebi po legalni opozicijski partiji. 65% delav-
cev in 54% članov PZDP, ki so delavci, odgovarja
pozitivno, vendar argumentirajo na določen način ideo-
loško.
Potrebo po novi partiji opravičujejo, predvsem s po-
močjo organizacijske argumentacije, kot element nujno
potrebne konkurence v političnem sistemu. Po drugi
strani večina od 36,5% delavcev, ki podpirajo »opozi-
cijo« - prednostno KOR - ne zna niti navesti ideoloških
ali političnih vzrokov za tako obnašanje, niti ideološko
interpretirati vlogo KOR. Njihov glavni vzrok, da pod-
pirajo opozicijo je, da »le-ta govori resnico«.
Ce si situacijo ogledamo pobliže, ugotovimo, da ni tako
preprosta: zgoraj navedeno poddoločenost lahko (če
izraz »ideologija« uporabljamo v njegovem tradicional-
nem pomenu) razlagamo tudi kot ideološko »poddolo-
čenost«. To pa takrat, če upoštevamo, da vlogo ideolo-
gije po eni strani prevzema čudna mentaliteta, po drugi
strani pa statusna orientiranost. V svoji knjigi o Poljski
pišem tudi poglavje o ideološki funkciji fundamentali-
stične orientiranosti Solidarnosti. Zdaj bi rada analizi-
rala druge poteze mentalitete, ki prevladujejo v tem
gibanju in njihove politične posledice. Razpravljala
bom o štirih elementih te mentalitete: ahistorična nag-
njenja, moralizem, enodimenzionalnost in močna statu-
sna orietiranost. Naredila bom tudi nekaj zaključkov o
nastanku teh potez in njihov odnos do politične prakse
gibanja.
4. Ahistoricizem
Za člane Solidarnosti in za njene aktiviste je tipično, da
na preteklost gledajo kot na seznam posameznih dogod-
kov in ne kot na proces, v katerem dogodku vplivajo
drug na drugega in postajajo splošne tendence. Dva
faktorja sta odgovorna za takšno ahistorično perspek-
tivo. Prvič je to nezmožnost generalizacije lastnih izku-
šenj. Kakor sem to že prej navedla, je to posledica
omejenih semantičnih kompetenc. Drugič je to bolj
pojmoven okvir, ki je - na podlagi solidarnosti gibanja
- izčrtal vse dialektične pojme, kot sta n. pr. »konflikt«
in »protislovje«. Na neki način je statična, zastarela
perspektiva članov Solidarnosti, z ozirom na lastno gi-
banje zasidrana v njegovi vrednostni orientiranosti. Le-
ta vodi k temu, da tudi govor o interesnih konfliktih
znotraj Solidarnostni vzbuja občutek krivde in sum.
Taka perspektiva onemogoča, da bi si izdelali in nabrali
znanje o dinamiki gibanja; to je o dinamiki, ki ni nič
drugega kot razvoj notranjih nasprotij in konfliktov v
Solidarnosti. Kot sem že prej omenila, je bil prvi stadij
zgodovine Solidarosti konkretno zaznamovan z dvema
procesoma, ki ustvarjata konflikt: »samoomejena revo-
lucija« in izgradnja hierarhije. Oboje je vodilo k pora-
stu napetosti v notranji organizaciji in je bilo vzrok za
izbruh simbolične politike, ki je tako značilna za ta
stadij. Slednje je aktivistom Solidarnosti v srednjem
rangu omogočilo, da so ohranili svoj status. Drugi stadij
razvoja Solidarnosti je zaznamovan s krizo identitete
gibanja. Ta kriza se je kazala v mnogih oblikah: ena
izmed njih je bil vedno večji prepad med položajem
Solidarosti na političnem zemljevidu in njeno neza-
dostno gospodarsko močjo; ali celo vlogo pri krepitvi
državne moči pri razpolaganju s produkcijskimi sred-
stvi. Drugi aspekt te krize identitete je bila vedno bolj
očitna zagata »samoomejene revolucije«, katere bistvo
je bila taktika. Pojem »družbenega obrata« (»social
enterprise«), ki ga je izdelalo gibanje za samoupravlja-
nje v Solidarnosti, je meril na odpravljanje krize identi-
tete. Krajevni in nacionalni voditelji Solidarnosti, ki so'
na podlagi svoje ahistorične perspektive bili nezmožni
spoznati dialektično nujnost takega razvoja, so se dolgo
borili s to tendenco. Kakor vidimo, je ta ahistorični
pristop imel resne praktične posledice.
Ta nezmožnost, da bi izkušnjo gibanja posplošili in jih
prenesli na abstraktno formulo, je ustvarila bariero
kopičenju znanja in družbenega učenja v Solidarnosti.
V taki situaciji ima osebna izkušnja voditeljev gibanja
dvojno vrednost. Neprenosljivost znanja aktivistov gi-
banja služi kot uporabna racionalizacija in na pol za-
vestno samoopravičevanje za tiste, ki bi vodilno pozicijo
radi obdržali kar se da dolgo.
Naslednja politična posledica te ahistorične perspektive
preteklosti je dejstvo, da se na ta način da gibanje lažje
ohromiti od zunaj. Ne smemo pozabiti, da znotraj ta-<
kega ahistoričnega okvira, sedanjost gibanja v sebi nosi
tudi preteklost. To je lahko zelo nevarno. Se posebej če
člani gibanja napačno dojemejo resnični moment raz-
kroja gibanja (kakor se je to zgodilo po Varšavskem
sporazumu, 30, marca 1980). Tak občutek, da so v
določenem trenutku odpovedali, lahko vladajoča sku-
pina okrepi še s pomočjo manipulacije. V takih trenut-
kih lahko vse prejšnje zmage zatonejo v pozabo; in kar
je še hujše, ta občutek, da so odpovedali, se lahko
spremeni v »self - fulfilling prophecy«. To tendenco o
občutku poraza lahko okrepi še predstava o »odvisni
časti«, ki je za delavski razred tako specifična. »Kdor se
je enkrat osramotil« in je zapisan med »poražence«,
mora od zdaj naprej igrati po drugih pravilih. Ni se
lahko spet povzpeti v razred »zmagovalcev«; to si mora
človek prislužiti. V zaporu je za to potreben ritual. Vsi
opisani elementi pripomorejo k mehanizmu » self-fulfil-
ling prophecy« posplošenega ravnanja odpovedi. Odveč
je pripominjati kako ugodno je vse to za vladajočo
skupino. Še posebej zaradi tega, ker je občutek krivde,
da so v določenem trenutku odpovedali, povezan s
fenomenom socialne amnezije. Psihiatri, ki fenomen
amnezije raziskujejo s pomočjo elementa afazije, pra-
vijo, da je to povezano s tendenco, da človek situacije, v
kateri je odpovedal in ni mogel ohraniti svoje časti, ne
zna artikulirati in jih rad potiska v podzavest. Spomin
nanje pa v njem vzbuja občutek sramu in grenkobe. Ta
občutek določa sliko preteklosti, ki se je vtisnila v našo
dušo. Po Lacanu je slika... tako kot vsaka druga fiksa-
cija v t. i. instinktnem stadiju predvsem zgodovinska
brazgotina, ena stran sramu, ki je pozabljen, ali ena
stran slave, ki se ji ne da upreti«.21 Izgleda, da je bila
situacija ista pri posameznikih in pri dmžbenih skupi-
nah. Kajti, če raziščemo proces, v katerem je nastala
tradicija protesta pri poljskem delavskem razredu v 70.
letih, naletimo na dva značilna momenta. Medtem, ko
so nam dogodki v decembru 1970 ostali v spominu in
delno postali del govorjene tradicije še pred dogodki
avgusta 1980, so dogodki iz junija 1976 hitro zašli v
podzavest, čeprav so protestirajoči v obeh primerih
dosegli svoj objektivni cilj (preklic povišanja cen hrani).
Toda potek dogodkov je bil drugačen: decembra 1970
so delavci, ki so protestirali, ohranili svojo čast, medtem
ko to tistim, ki so protestirali 1976 (junij), ni uspelo.
Obe situaciji sta v direktni zvezi s pojmom »odvisna
čast«. Tako je leta 1970 izbruhnila masovna stavka, ko
je partijski tisk objavil informacijo, da je skupina delav-
cev, ki je govorila v imenu vseh delavcev, obljubila, da
bodo več delali, da bi tako pokrili izgubo, ki jo je
utrpela država zaradi dogodkov v Gdansku in Sczcecinu
(pri teh dogodkih je mnogo delavcev izgubilo življenje).
S tem, da so se delavci zatekli k stavki, kot odgovoru na
informacijo, ki je za delavce pomenila žalitev njihove
časti so si spet hoteli pridobiti čast. Junija 1976, le nekaj
dni po dogodkih, je na televiziji nastopila skupina de-
lavcev, ki se je »spontano« osebno opravičila prvemu
sekretarju partije, Giereku. Isti show se je ponovil na
masovnem nivoju, na nekaterih igriščih v industrijskih
mestih. Ta dogodek, čeprav pogovor z delavci kaže, da
so ga smatrali za žalitev, ni imel »nasprotnih posledic«,
ki bi i im povrnile izgubljeno čast. Ta dogodek je vodil k
specifični družbeni amneziji in dogodki leta 1976 so
nekako izginili iz govorjene tradicije protesta. Postali so
neljub spomin delavcev. Poudariti moramo, da se je
situacija po stavkah v avgustu 1980 spremenila. Te
stavke so v določenem smislu dojeli kot maščevanje za
simbolični poraz julija 1976. Po avgustu so delavci
začeli svobodneie govoriti o dogodkih iz leta 1976. Niso
jih več jemali kot nekakšen mit.
5. Politični
moralizem
Močni moralistični elementi dogodkov iz avgusta 1980
in po njih skupaj s poudarkom na solidarosti in časti,
kot bistvenih vrlinah, so bili reakcija na moralno dvou-
mnost korporativističnih tehnik 70. let in temu sledeči
vedno močnejši segmentaciji družbe. Solidarnost, kot
družbeno gibanje, ni imela le zgoraj opisanih značilnosti
kulturne revolucije, ampak tudi značilnosti moralnega
križarskega pohoda. Eden izmed najočitnejših impera-
tivov funkcioniranja gibanja je, da je obdržati to kvali-
teto.22
>Pe:ctAU.PE" CLASSE LAIABfcA ,„■
časopis za kritiko znanosti/62/63/23
Taktika vladajoče skupine je bila od začetka uperjena v
to, da bi Solidarnosti odvzela njeno moralno legiti-
mnost23.
Politični moralizem gibanja je imel močan učinek na
njegov način funkcioniranja. Pri tem moramo spomniti
na opazko Lipseta24, da »uporaba fundamentalne re-
snice na politični sceni, na kateri se nihče ne sme
poskušati spremeniti, onemogoča odprti trg idej in obla-
sti.«
Nadaljna posledica tega političnega moralizma je situa-
cija, da člani Solidarnosti vsak kompromis jemljejo kot
zelo boleč; le-ta ne predstavlja le taktičnega poraza,
ampak tudi žrtvovanje določenih osnovnih vrednosti.2
Dodajmo še to, da tudi v Solidarnosti - kot v vsakem
drugem gibanju, ki deluje po pravilih moralne križarske
vojne - demokracijo pojmujejo kot zmago večine tistih,
ki poznajo »resnico«, nad tistimi, ki se od te resnice
odmikajo. To je v nasprotju z demokracijo kot liberal-
nim postopkom doseganja kompromisa. To lahko poja-
snimo z Walensovo neumestno pripombo na enem
izmed zborovanj MKS v Gdansku avgusta 1980: »Do-
mneva se, da tukaj obstaja demokracija, toda nekateri
«so drugačnega mnenja...« To je pripomnil po sporu z
enim izmed nasprotnikov.
Eden izmed rezultatov tega političnega moralizma je
tudi tendenca, da bi politiko dojeli v črno-belih pojmih,
z le malo tolerance za dvoumnost. Slednje spominja na
staro komunistično pravilo, da se je treba držati mota:
»Kdor ni za nas, je proti nam.« V določenem smislu je
imel fundamentalizem predzgodovine komunistične
partije (s prepričanjem o absolutni pravilnosti »dialek-
tičnih zakonov«), podobni učinek.
Omenili bomo še tri nadaljne posledice političnega mo-
ralizma Solidarnosti. Prvič odklanjanje, da bi notranje
konflikte in razlike razkrili znotraj gibanja, ker bi to
oslabilo moralno pravilnost. Tako se je npr. konflikt
znotraj narodne komisije Solidarnosti po krizi v Byd-
goszczu končal s tem, da so Celinskega (KKP - sekre-
tarja) odpoklicali, po tem, ko so ga obdôfâli manipula-
cije, Karol Modzelevvski pa se je funkciji sam odpove-
dal, potem ko je KKP označil kot Walensov »fevdalni
rajh«. Ta konflikt je bil navzven opisan kot »zarota
ekstremistov, ki bi radi uničili enotnost gibanja.«26) V
taki atmosferi, kjer razkritje notranjih problemov raz-
kriva občutke krivde, jé nemogoče vgraditi mehanizme
za notranje razpravljanje iq reševanje problemov. Na-
sprotno - razvijejo se neformalne tehnike, da zatrejo
razlike v mnenjih (npr. notranja cezura sindikalnega
časnika, ki je vodila k nekaterim stavkom zaposlenih v
Lublinu in Gdansku.) Pomanjkanje tolerance za notra-
nje razlike ima včasih lahko nasprotujoče si učinke.
Tako lahko npr. pri volitvah, pri katerih so razlike del
selekcijskega mehanizma, opazimo, da se koalicije tvo-
rijo po najbolj mehaničnih poteh (npr. majhni obrati
proti velikim).
Druga konsekvenca političnega moralizma je mnenje,
da je za zmago dovolj, če ima človek prav. To vodi k
podcenjevanju taktičnih elementov v politiki in k zane-
marjanju publicitete lastnega primera. To je v skladu z
mojim prejšnjim opisom fundamentalistične orientira-
nosti, ki izhaja iz postavke, da za zmago ni potrebna
politika. Ta trditev, da je za zmago substancialno po-
membno, da se postavijo »prave« zahteve, je bila pri
stavkah povezana z vero v univerzalnosti lastnih stališč.
Kdor je proti, ravna glede na to stališče, po zlobnih
motivih ali pa spada k zarotnikom. Ta pozicija je okrep-
ljena s še enim kognitivnim okvirom, ki je tipičen za
omejene semantične kompetence, t. j., da ne preudarja
raznovrstnosti mogočih pomenov in njihov relativni
značaj. Kulturna (kognitivna) poenotenost sveta je
sama po sebi umevna in posledica tega je, da potreba po
poudarjanju lastne pomembnosti ni tako močna. Tako
sem bila npr. zelo presenečena, kako indiferenten je bil
komite za stavke pri letalski družbi, ko so jim predla-
gali, da bi naj svoje zahteve utemeljili na tiskovni
konferenci; namreč pravico, izvolitve direktorja. Tako
zelo so bili prepričani v svojo politično in moralno
pravilnost, da se za dodatno publiciteto niso zmenili
(julij 1981).
Ob koncu svoje analize posledic političnega moralizma
članov Solidarnosti bi se rada še enkrat obrnila k dru-
gemu aspektu problema. To je k čudnemu nazoru o
sistemu zakonov. Tipično za ta nazor je zaničevanje
zakonov - (celo lastnih statutov27) in lahkomiselnost,
manipuliranja z zakonom, kakor tudi upor proti ustano-
vitvi take institucije znotraj Solidarnosti, ki naj bi kon-
trolirala, koliko so aktivnosti v skladu s statutom. Na
surrealen način to spominja na začetek tako imenovane
»socialistične države«, ko je imela mitologizirana »volja
ljudstva« (ki so jo hitro zamenjali z »voljo avant-
garde«), prednost pred legalnimi standardi. Isti nazor
vodi tudi k značilnemu pomanjkanju interesov pri ve-
čini članov Solidarnosti, da bi se seznanili z nastankom
zakona. Do nedavnega so bili voditelji Solidarnosti, ki
so se udeležili »Joint comission« za pripravo novega
sindikalnega zakona, zelo pasivni; značilna za to pasiv-
nost je Walensova izjava: za televizijo 25. julija 1981:
»Če nam nove odredbe niso všeč, se jih ne držimo...«
Ta način se postopno spreminja in sicer od takrat, ko je
vladajoča skupina začela pravno obravnavati sindikalne
funkcionarje, ki se niso držali zakonov. (Septembra
1981 je bilo več kot 200 takih primerov pred sodiščem).
Enodimenzionalnost
Zgodovinske konstelacije moči in političnih sredstev
prisile so na Poljskem po avgustu 1980 zelo komplici-
rane. Kljub temu pa je slika politične situacije članov
Solidarnosti zelo poenostavljena in upošteva dve sili:
»mi« in »oni«. V takem pojmovnem okviru ostanejo
nekateri značilni politični fenomeni kot npr. »horizon-
talna struktura PZDP«, neopazne. In tudi dejanska,
zelo komplicirana situacija, da so si »pragmatiki« - ali
psevdopragmatiki - v Solidarnosti in partiji na neki
način bližji drug drugemu, kot fundamentalisti v lastnih
vrstah, je preveč kompleksna, da bi jo člani gibanja
zaznali.
Enodimenzionalno perspektivo so na neki način pode-
dovali od KOR - družba versus država. Ta perspektiva,
namreč, da ne upoštevajo, da je bila družba že več let
prepredena z agendami države, je bila pri trenutnih
izbruhih nezadovoljstva dobro geslo. Toda v več ali
manj normalnih časih je bilo tako stališče zelo zava-
jalno. Ta historična poenostavljenost je bila povezana s
prej opisanim političnim moralizmom, za katerega so
bili: strukturne razlike, dvoumnost in pluralizem idej
nezakoniti. Lahko, da se sliši kot kriva vera, toda poli-
tično življenje poljskega ljudstva - in posebej bogastvo
idej - je po dogodkih avgusta 1980 in po ustanovitvi
Solidarnosti postalo revnejše, če ga primerjamo s tistim
iz 70. let, ki so res polna latentnih in segmentnih smeri,
ki so bila sicer res vedno polna dvoumnosti, vendar
jasna, manj enotna in združena. To je učinek populi-
stične in solidarnistične perspektive, ki jo je vtisnila
Solidarnost s svojo, zgoraj opisano mentaliteto družbe.
V nasprotju s tem pa vodi atomizacija PZDP-ja k
pluralizaciji pozicij in ciljev. Ti variirajo od »totalnih
utopij«, kluba Sigma (Varšavske univerze) z njegovimi
abstraktnimi, dialektičnimi filozofijami, do primitivnih
demonstracij potrebe po vladanju, ki jo povzročajo
osebne frustracije in je racionalizirana kot »razredna
diktatura« (klub Varšava 80). Tudi različne reakcije na
ritualizacijo ideologije se da zaslediti: klub Karl-Marx,
ki je pritegnil par ducatov utrujenih partijskih intelek-
tualcev in na pol intelektualcev, pa do mnogo primitiv-
nejšega in populističnega foruma Katowice.
7. Statusna
orientiranost
Tisti karakter Solidarnosti, ki gibanju izboljšuje njegov
status, pojasnjuje zakaj ima pri njih politika statusne
orientiranosti prednost pred politiko interesne orienti-
ranosti. Ne smemo pozabiti, da so mnogi člani Solidar-
nosti njen začetek razumeli kot vzvod mobilnosti navz-
gor celotnega delavskega razreda in kot element kul-
turne revolucije. Tendenca, da na družbo gledajo bolj z
.nivoja njenega statusa, in ne funkcije, kakor je to
značilno za politično kulturo avtoritetnega režima, krepi
že tako močno statusno orientiranost Solidarnosti. So-
cializacija v takem režimu uči ljudi, da je vladajoča sfera
ena izmed najpomembnejših dimenzij v družbenem živ-
ljenju. Zato taka socializacija razvije poleg tega tudi
posebno »razumevanje« za slabosti in krepkosti. Najbi-
stvenejše posledice statusne orientiranosti Solidarnosti
so: tendenca, da bi personificirali politiko, nezmožnost
in odpor do tega, da bi izdelali obrambne ukrepe proti
izrabljanju oblasti ter mnenje, da je pomembnejše spre-
meniti človeka in nev strukturo. Zadnja posledica je
naraščanje napetosti med močno statusno konkurenco
na eni strani in egalitarnimi vrednostmi na drugi strani.
Tako trčenje razblini občutek o moralni pravilnosti. To
je zelo nevarno za gibanje, ki si je zadalo, da bo vodilo
moralni križarski pohod.
Opisani tip mentalitete, ki je značilen za večino članov
Solidarnosti iz delavskega razreda, naj ne bo analitični
pojem, ampak naj bi bil opisna kategorija. Moj namen
je bil v prvi vrsti prikazati meje oz. prepreke na poti do
eficietne in emancipatorične politične zavesti. Namreč:
omejene semantične kompetence, odnos postvaritve
oblastnih struktur in mentaliteta, ki jo označujejo histo-
rična nagnjenja, politični moralizem, enodimenzional-
nost in statusna orientiranost.	,
Poleg tega sem poskusila prikazati, koliko se skladata
praksa Solidarnosti in stanje politične zavesti članov
gibanja.
Prevedla: Vesna Kondrič
Prevedeno iz Zeitschrift für Socialforschung 1-2/82,
Dunaj (Wien)
OPOMBE:
1.	Postvaritev (Verdinglichung) - po Georgu Lukacsu po-
meni postvaritev ustvarjanje druge narave psevdo-stvari.
(Geschichte und Klasenbewusstsein, S. 98). To strjeno, po-
stvarjeno kraljestvo, objektivizacija, zadeva vso subjektiviteto,
ki je po Lukácsu gibanje »objektivnega duha«: »Tako kot se
kapitalistični sistem ekonomsko neprekinjeno producira in
reproducira, tako se z razvojem kapitalizma struktura postvari-
tve spušča vse globje, vse bolj usodno in odločno v zavest
ljudi.« ibidem, S. 105/1 ameriške izdaje.
2.	Statusna politika pomeni orientiranje aktivnosti v smeri
izboljšanja lastne pozicije, ki jo jemljejo kot prestiž in oblastno
domeno vis-a-vis nasprotni strani.
3.	Basil Bernstein, »Language and Social Class« - British
Journal of Sociology, 1960, XI, »Linguistic Codes« v »Lan-
guage and Speech«, 1962, »Family role Systems, Socialisation
and Communication« - zapisnik predložen na konferenci v
Chicagu, 1964.
4.	Andrzej Peotrowski, Marek Ziólkowski »Zróznicowania
jenzykowe i structura spoleczna«, Varšava 1976.
5.	Wnicjusz Narojek »Antopologia Awansu« - Institute of
Philosophy and Sociology, Polish Academy of Sciences, 1979.
6.	Lešniakov primer je opisala »Builetyn Informacyjny«
(mesečnik KOR) v septembrski izdaji 1980 Ewa Milewicz in v
»Punkt«, mesečnik Gdansk, december 1980.
7.	Glej Lech Walesa v intervjuju z Oriano Falacci.
8.	Podatki iz raziskovalnega dela Henryka Bialyszewskega o
stavkah v 70. letih. Neobjavljeno habilitacijsko delo. Knjiž-
njica WSNS-Višja partijska šola - Varšava.
9.	Glej npr. moj pojem »krize identitete«, ki sem ga obdelala
na delavski univerzi in predstavila v publikacijah Solidarnosti.
10.	Trajni konflikt »Mlade Poljske« s KOR - potem ko so
prvi etiketirali Kuroña kot »endecja-tip organizacije« - je
vodil do tega, da je »Mlada Poljska« namerno zavlačevala
izdajo obširnih informacij o karakterju krize, ki je nastopila po
krizi v Bydgoszczu v deželni komisiji Solidarnosti (KKP) in kar
je omogočilo razširitev govoric, da je Walesa zato napadel
Kuroña.
11.	Po raziskovalnem delu Marie Marodi - univerza v Var-
šavi, november-december 1980 - so mnogi delavci razumeli
avgustovske dogodke kot mobilnost navzgor celotnega raz-
reda.
12.	Npr. stavka v varšavskem Stilmillu decembra 1980 - kot
kažejo raziskave, delavci niso poznali nobenih postulatov,
vendar so kljub temu hoteli nadaljevati s stavko, ker so v njej
videli možnost »izražanja svojih mnenj« - Raziskovalni center
Mazowsze.
13.	A. Jankowski, Szczecin Center of Social Reserch, objav-
ljeno v »Jednošč, maja 1981.
14.	J. Lacan, »Éspri«.
15.	Narojek, ibidem
16.	Kljub temu dejstvu je na istem plenumu partijski sekretar
okraja Gdañsk, Fiszbach, prišel na dan z argumentom, da
delavci želijo izvesti pritisk, da bi zamenjali člane politbiroja.
17.	Tako je npr. začel Walensa vplivati na transport v mestu in
se angažiral, da so skladišča prodajala hrano trgovinam. Nje-
govim ukazom so sledili.
• 18. Primerjaj analizo pojmov »mentaliteta« in »ideologija«
J. Linza v avtoritarnih režimih; Handbook of Political Socio-
logy.
19.	Raziskovalno delo Kaweckega - Institut za marksizem,
Varšava 1979 - tam je navedeno, da je več ljudi razložilo, da
hodijo redno v cerkev in prakticirajo svojo vero, manj pa jih je
reklo, da »verjamejo v boga«. To kaže druge funkcije cerkve
na Poljskem (politične in kulturne), ki so pristojne za ta
fenomen.
20.	Anna Odrobiñska in Boleslaw Staporek iz raziskovalne
skupine Ladjedelnice v Gdansku in njuni podatki (junij 1981),
ki sta jih prikazala na 6. konferenci sociologov v Lódzimu
septembra 1981.
21.	Lacan, ibidem
22.	Primerjaj np. pr. podatke o najnovejših konfliktih v šlezij-
skih premogovnikih, ko delavci niso hoteli sprejeti višjih mezd
za delo ob prostih sobotah, ker niso hoteli, »da bi jih obravna-
vali kot nekaj posebnega in bi jih tako kot v 70 letih odrezali
od ostale družbe«.
23.	Tako n. pr. tako imenovana Zabiñskijeva doktrina - prvi
sekretar partije v okraju Katowice, ki je poudaril tri taktike v
boju s Solidarnostjo: polarizacijo gibanja, poudarjanje poseb-
nih interesov, kar naj bi vodilo k zmanjšanju moralne legiti-
mnosti gibanja in »če jim pustimo moč in izobilje se bodo v
kratkem času korumpirali« - Govor, ki ga je imel za aktiviste
PZDP v Katowicah, decembra 1980.
24.	Primerjaj Lipset: »Politics of Unreason« z odličnim opi-
som moralistične orientacije v politiki.
25.	Tako so n. pr. kompromis o prostih sobotah videli kot
znak, »da jih niso vzeli resno...« - delo raziskovalnega centra
Mazowsze, januar 1981.
26.	Konferenca deželne komisije Solidarnosti (KKP), 4. april
1981.
.27. Tako so bile npr. preveč koncentrirane kompetence na
nivoju KKP, ki so bile v statutu rezervirane za aktiviste na
regionalnem nivoju, opravičene z argumentom, »da hočemo za
nekaj časa pozabiti, da pripadamo KKP«, in zato »delamo
tako, kot bi šlo za konferenco regionalnih voditeljev« - Buja-
kova pripomba na srečanju KKP februarja.
Opomba o avtorici:
Kljub temu, da so poljski dogodki že tri leta v središču pozor-
nosti smo do sedaj poznali le spise bivših korovcev in kasnejših
svetovalcev Solidarnosti kot sta npr. Kuron in Michnik. Slabo
pa poznamo analize poljskih dogodkov izpod peresa poljskih
družboslovcev. Edina izjema je najuspešnejši poljski družbo-
slovec Jerzy J. Wiatr, ki se je tudi mednarodno uveljavil, saj so
njegova dela prevedena v številne svetovne jezike. Od 1.
decembra 1981 je prof. Wiatr zopet direktor inštituta za
marksizem in leninizem in osebni svetovalec generala Jaruzel-
skega. Tudi slovenski javnosti Jerzy Wiatr ni neznan, saj ga
poznamo po številnih predavanjih na FSPN in po objavah
njegovih člankov v Teoriji in Praksi (primerjaj v Teorija in
Praiksa 3-4/83 ob stoletnici Marxove smrti!).
Jadwiga Staniszkis je bila od leta 1980 zopet docentka za
sociologijo na univerzi v Varšavi. Kot »kolovodjo« študentskih
revoltov so jo 1968 zaprli (»moramo zapreti nekaj nežidov, da
cionisti ne bodo mogli reči, da je to antisemitistična kampa-
nja«). V zaporu je začela pisati disertacijo o mladem Marxu
i (pri prof. Wiatru), toda po izpustitvi iz zapora je izgubila mesto
I asistentke na univerzi. Pozneje je delala kot bolniška sestra in
I predavala na »letečih univerzah«. Od prvih stavk in pogajanj v
Gdansku je bila svetovalka štrajkovnega komiteja in kasneje
svobodnega sindikata. Pisala je knjigo o dogodkih na Polj-
skem, takoj po državnem udaru je bila »zaslišana« in nekaj
časa zaprta, toda ni bila internirana kot njeni številni tovariši.
časopis za kritiko znanosti/62/63/24
Orwell v Marxu
Pomisel
Zdravko Milharčič
Leto 1984 mnogi že od leta 1948 naprej nestrpno
pričakujejo. Ali se bodo izpolnile napovedi moža, ki je
bil po mnenju nekaterih v času, ko je pisal »1984«,
umsko ne več povsem prišteven? (»Normalen« vseka-
kor ni mogel biti, saj je opisoval tako nenormalno
stvari, kot je prihodnost človeštva!)
No, in medtem ko tako pričakujemo prihod novega leta,
čeprav je skoraj gotovo, kako ga bomo (če ga bomo)
pričakali - namreč s Trefaltovim obrazom v očeh in
bedasto čestitko v ušesih, pa postaja v ZDA »1984«
knjižna uspešnica, v žepni izdaji na voljo kjerkoli za
majhen denar. (Naše knjigotrštvo bi se od gnilega kapi-
talizma lahko naučilo vsaj ažurnosti in posluha za po-
trebe bralcev, saj je slovenska izdaja »1984« že zdavnaj
pošla. V sosednji republiki so se bolj izkazali, priprav-
ljajo izdajo izbranih del. G. Orwella!) Kapital je po-
novno reagiral tako, kot se zanj spodobi, tudi iz ene
svojih najbolj temačnih kritik dela profit. Ljudje pa
pridno odkljukavajo (že letos!), kaj je Orwell zadel in
kaj ni.
Seveda pa Orwell ni edini, ki je napovedoval prihod-
nost. Razen vedeževalk z mačko na rami, ki buljijo v
kristalno kroglo ali pa v karte, je tu še Marx, čigar stoto
obletnico smrti bomo kmalu nehali praznovati in spet se
bo za sto let izgubil iz našega miselnega obzorja. Za
naše trenutne potrebe se ga vsakih sto let enkrat lahko
spomnimo, prepogosta navzočnost njegovih misli, v
vsakdanjiku pa bi nam verjetno lahko škodovala in nam
celo spremenila potrebe. Načelno je sicer zelo žalostno,
da obhajamo ravno smrt takega človeka, kakršen je bil
Marx, vendar ustreznejšega datuma žal ni pri roki,
praznovati pa je vendar treba, ali ne?
Že Marx je bil tisti, ki je sto let pred Orwellom napove-
dal prihodnost človeštva. Za vratom mu sicer ni čepela
črna mačka, temveč beštije iz mnogo hujšega rodu -
policije, pogled pa je, razen v obstoječe nemško »sranje
na sebi in za sebe«, upiral v glavnem v knjige, ko je
spoznal, da človek v prihodnosti nima ravno pestre
izbire - ali komunizem ali pa propad v barbarstvu. ,
Ugotovitev je splošnega značaja in ima kot taka trajno
vrednost, a le do propada v barbarstvu. Marxu ni bilo do
opisovanja podrobnosti bodočega življenja, čeprav je
bil tudi tako razumljen. Iz zgodovine delavskega giba-
nja vemo za take primere in interpretacije, za odstra-
njevanje zastarelega in neaktualnega iz njegovega
nauka ipd. Iz Marxovih del veje določen optimizem, ki
je pogojen z zmagami delavskega razreda takratnega
časa, v katerem je še bilo moč najti »princip upanja«.
Ena izmed najbolj optimističnih slik prihodnosti človeš-
tva je vsekakor delo Augusta Bebía, »Ženska in sociali-
zem«. Bebel v njej napoveduje take »revolucionarne
preobrazbe« v socializmu kot so električni stroji za
lupljenje krompirja, vrata, ki se odpirajo sama na dotik,
stroji za čiščenje čevljev... »V prihodnji družbi ne
bodo možne ne razsipnost ne razbrzdanost, pa tudi ne
stiska, trpljenje in pomanjkanje. Za vse bo vsega do-
volj. »(A. Bebel, Ženska in socializem, CZ, 1960, str.
462.) S tem delom je Bebel med drugim dokazal, da ni
doumel bistva Marxove misli, ki ni v takem slikanju
prihodnosti, kot ga je on zastavil, saj po Marxovo v
komunizem ne vodi naravna nujnost.
Marxova misel o alternativnosti zgodovine je torej šla
zelo hitro v pozabo. Eden izmed vzrokov, da danes ni
prisotna v zavesti ljudi v taki meri, kot bi morala biti, je
tudi v sistematičnem, političnem poneumljanju širokih
ljudskih množic in v antiteoretični naperjenosti razno-
vrstnih reformatorjev in usmerjevalcev šolstva v svetu
in pri nas.
Marx je torej pravilno napovedal splošno prihodnost
človeštva, ki je prav zaradi splošnosti, teoretičnosti, v
glavnem pozabljena. Bil je proti takim poskusom, kakr-
šen je Beblov, ki skuša na »znanstven način« (to je »po
naravi nujnosti«) utemeljitelji bodoči tok dogodkov.
Marx si je sicer nekajkrat dovolil, da ga je »zaneslo« in
je tudi sam prognoziral zgodovinske posamičnosti, ne-
katere z večjim (npr. potek razrednih bojev v Franciji),
nekatere z manjšim uspehom (npr. zgodovinska vloga
Slovanov). Posebno te zgrešene vizije so doživele šte-
vilne obravnave in so vzrok mnogim izživljanjem doma- ¡
čih mislecev.
Orwell je v »1984« prikazal prihodnost človeka, ka-
kršno je videl v sedanjosti, v kateri je sam živel. Opisi
političnega pritiska in nasilja, kakršni so opisani v delu,
so prav lahko vizija barbarstva, Marxovega barbarstva.
Zato je Orwell znotraj Marxa. Ugotavljanje, ali je vse
ravno tako, kot si je zamislil ali ne, je filistrsko. Sicer pa,
pustimo zgodovini čas, barbarstvo se lahko stopnjuje do
neslutenih razsežnosti. Svetovna dogajanja nas morajo
usmerjati zgolj na temačne misli o prihodnosti in dokler
bodo najvplivnejši ljudje sveta holivudski kavboji, se za
napredek barbarstva ni bati.
In ko bomo, kot po navadi, tudi letos odštevali zadnje
sekunde iztekajočega se leta, dvigali kozarce s šampanj-
cem in vračali Trefaltu nasmeh, nikar ne krivimo ne
Orwella (ki se mu je na naš račun že zavrtelo v glavi) ne
Marxa za živalsko farmo, v kateri živimo. Krivda ni na
njuni, temveč na naši strani, neposredno nam ne moreta
pomagati, lahko si le sami.
Če ni že prepozno...
Matenja vas, na vseh svetih dan, leta 1983.
B SE CHARC>£ Du ÇEC.T euRÔ / LA PRO iE APP&öCHE , L'Acri SE PfcéciPiTÊT I..
0 влдмсне Les bUtìeurs, maís une Fois m'est pas сосгтокле, le voiLÂ
TftAHÎ РДЛ /.A /^ECAWipuE , t/NJ CIRCUIT Ehi COURS i£ COUACÌRCCMTE ,,t
VOiLA UNJE PArROUjLLe BOUILLEURS CHAfcfrée PAR L'ÌNSìÌTUT DE áAUBfc¡Té
CrétJéTiQvE. pe кЈеттоУбРч notre: HYCrléuique Ciré „,
Kazalo
3 Jože Dežman, Božo Jezernik____
Zgodovina ZKJ
5 Igor Bavčar
Izkušnje nekega uspeha (o spremembi delovnega
časa)
7 Shaun Hargreaves Heap
Svetovna kriza profitnosti v sedemdesetih letih (I)
9 Johannes Berger, Lore Weber-Voigt
Neformalni sektor in alternativna ekonomija
10 Dragiša Đukić
Jedan primer degradacije Marksovog dijalektičkog
metoda
13 Slavko Gaber
Vprašanje teorije odraza, kot vprašanje človeko-
vega odnosa do narave
15 Milan Balažic
H kritiki reprezentantov t. i. jugoslovanske zuna-
nje politike (II)
18 Jadwiga Staniszkis
Dinamika delavske zavesti
24 Zdravko Milharčič
Orwell v Marxu
Naročilnica
Naročam
Časopis za kritiko znanosti
Ime in priimek _
Naslov ___
Podpis__
Datum _
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn
(odgovorni urednik), Andrej Klemene, Bogomir Kovač,
Bojan Korsika, Lev Kreft, Erna KraŠevec, Mitja Maru-
ško, Ranko Novak (grafični urednik), Rudi Podgornik,
Diana Sivec, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada Špo-
lar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4, YU-61000 Ljubljana, uradne ure (torek,
sreda in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/319-498
Naročnina
Cena številke 30,00 din / cena dvojne številke 60,00 din
/ celoletna naročnina 300,00 din, za tujino dvojno
Številka žiro računa: 50101-678-473030y UK ZSMS,
Predsedstvo, Kersnikova 4 (za Časopis)
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto ir
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
■нпншннманшшнамнаваирапвн