Borut JUVANEC Kulturna krajina v teoriji 1. del: Središče, jedro in trikotnik v prispevku so predstavljena razmišljanja o povezanosti arhitekturne oblike v teoriji in praksi oziroma o izjemni povezanosti pogledov različniti strok z arhitekturnim izrazom. Skupni prostori mesta, mesta sama in posamezne arhitekture so svoji organizaciji sestavljene od spodaj navzgor ali množenja elementov od zgoraj navzdol. Teoretično ozadje razmišljanj je predstavljeno prek teorij središča, jedra in trikotnika ter stožca. Teorijo potrjujejo primeri iz vernakularne arhitekture. The article presents ideas about the close links between architectural forms in theory and practice, as well as the extraordinary ties between the aspects of variuos disciplines and architectural expression. Common urban places, cities themselves and particular architecture are in their organisation composed from bottom up or the multiplication of elements from top down. The theoretical background of these ideas is presented with the theory of centre, core, triangle and cone. The theory is proved with examples from vernacular architecture. Arhitektura Jedro Mesto Praksa Središče Trikotnik Teorija Architecture Centre City Core Practice Theory Triangle Teorija trikotnika Elementi stožca so krog za osnovo, višina in enake naklonine naokrog in naokrog. Na vrhu je ena sama točka, spodaj jih je vse več, cela množica. Videti je kot kralj in množica kmetov, ki jih upravlja vlad-ar. Enako je načelo okvira: okrogla osiiovnica v tlorisu in trikotnik v prerezu, so elementi sestave objektov v tehniki suhega zidu, ki ima nosilno plast, na zunaj pa plašč obtežbe in zaščite. Take konstrukcije so na svetu vsaj šest tisoč let. Povezave in odnosi so jasni: potrebe, možnosti in sposobnosti v okviru okoliščin, v času in prostoru. Pri tem je kompozicija eJiaka tisti pri sestavi političnega sistema, ki deluje tudi v sociologiji, v pravnem redu. To vendar ne more biti naključje. Teorija v praksi Vse se začne z ognjem, s središčem, z njegovo radialno širitvijo, pri človeku pa se začne z odsotnostjo strahu. Tako pračlovek nadvlada žival. Z vsemi temi elementi - središče, radialnost, točka, krog, enakost, varnost - nastane hiša. Prostor za ogenj, ognjišče, definira njen razvoj in drugi prostori le še sledijo temu sistemu. Enako je pri hiši, v domačiji, na vasi, v mestu. Vse se začenja z nekim jedrom, okrog katerega se konceittrirajo drugi elementi: sobe v hiši, gospodarski objekti na vasi, zgradbe in kulturni, gospodarski in komercialni programi v mestu. Tako je zagotovljeno preživetje, nadgradnja pa razvija kakovost življenja, kidturo. Teorija se potrjuje v prostoru: očitno je to potrjevanje le didaktična zvijača narave, ki nastopa vse prevečkrat, da bi bilo to le naključje. L Središče, jedro, trikotnik Vzgib za naše razmišljanje o arlii-tekturni obliki in teoriji v praksi je bilo predavanje kolega Giovannija Lobrana z univerze v Sassariju, ko je na kongresu v Rimu leta 2000 razmišljal o agori, seveda z njegovega zornega kota. Po stroki je pravnik. Govoril je o izjemni ideji povezave pravnega gledanja s politiko, zgodovino, sociologijo. Le še korak naprej in vstopil bi - ne da bi se tega sploh zavedal - v arhitekturo. Moj prispevek bo njegova teza z mojimi očmi. Sam sem arhitekt. Agora v svoji organizaciji sestavljanja od spodaj navzgor ali množenja elementov od zgoraj navzdol je neverjetno podobna gradnji hiše. V arhitekturi poznamo niz takih gra- denj, od egipčanskih piramid do Teotihuacana in Machu Piccha včeraj, do današnjih zgradb. Naj omenim le Guggenheimov muzej Frenka Gheriyja v Bilbau ali enak muzej Franka Lloyda Wrighta v New Yorku. Stopničenje kot načelo je znano vsaj šest tisoč let: najstarejši dokaz je svetišče na Malti (Hypogeum), kjer je v mehak kamen vklesana letnik 13, št. 1/02 okrogla konstrukcija - korbeling. Hypogeum sodi v četrto tisočletje pred našim štetjem, zatorej je korbeling kot konstrukcijski načelo še starejši. Egipčanske piramide imajo le zunanjo obliko v stopničenju, so dobesedno stopničaste, tiste v Gizah pa v konstrukciji (na srečo je dobršen del obloge do danes propadel in je to vidno). Pri piramidah je tisto najbolj sveto nekje znotraj, celo skrito in zaščiteno. V Srednji Ameriki pa je bistvo na vrhu, tlorisno v sredini, in do tega kraja vodijo stopnice. Ne z ene strani, z vseh štirih, Postavitev lahko razumemo tudi nasprotno: bog je vplival na vse ljudi enako, na vse strani. Za ljudstvo je pomembno, da se zgrinja od vsepovsod, v eno točko, v najsvetejše. • V politiki je po Lobranu ključno vjjrašanje moči in odločanja. • V sociologiji je po Platonu to ideja funkcije, delovanja. • V pravu je to pomen zakona: višji zakon je pomembnejši od nižjega in ga, če je treba, tudi razveljavlja. Ustava ali temeljni zakon je le eden, drugi zakoni so pod njim in se mu podrejajo. • hi - gledano z našimi očmi -okrog središča se nizajo krogi, drug za drugim, vse večji in vse bolj ohlapni, Toda - vsi elementi kroga so enako pomembni. V sociologiji pomeni to enakost, in enakost za vse ljudi enake ravni. Tako pridemo do vprašanja imeti ali ne imeti agoro; pri tem ne gre za fizično agoro, pač pa za teoretični sistem, za razširjanje organizacije okrog središča na enaki ravni, pa tudi na enako načelo drugih ravni. To je bistvo. (Shka 1) Pomen vseh vrst lahko najdemo tudi v jeziku, besedah, pri čemer je pomembnost obkrožena z nepomembnostjo. Ti primeri kažejo v praksi na osrednjo točko in na krog v tlorisu, v prerezu pa na trikotnik. 2. Teorija stožca Stožec ima na vrh točko, spodaj krog. Spodaj je omejen z največjim tlorisnim krogom, zgornja točka je neskončno majhna. Slika 1: Ideja za agoro obstaja: ne glede na to, ali je postavljena na naravni hrib, grajeni objekt ali je priključena pomembni družbeni arhitekturi, obstaja, V manj razvitih družbah je vezana na večjega, močnejšega ali pomembnejšega človeka. Krog je geometrijsko mesto točk, ki so vse enako oddaljene od središča (enakost vseh točk), Ta spodnji krog je - teoretično -ploskev, ki ima eno samo dimenzijo: polmer. Polmer je okrog in okrog enak. Vrh je le točka, neskončno majhna točka. Točka leži za višino oddaljena od spodnje temeljne jjloskve, kroga. Tlorisno gledano leži v središču. (Slika 2) V stranskem pogledu - in vsi stranski pogledi so enaki - je trikotnik. Odnosi premera proti višini so povsem različni, poljubni in odvisni od okoliščin. Za geometrijsko telo je pomembno, da so tako tudi nakloni stranic različni, a v enem telesu enaki. Praktični elementi sestava so: tloris, prerez in telesna sestava. Elementi so torej točka, krog in stožec. Slika 3: V arhitekturi nastopa točka le kot personifikacija v kamnu na vernakularni arhitekturi (dvig pomena objektu), kip je lahko v klasični arhitekturi (obtežba in še dekoracija), ima pomensko vlogo na kljunu ladje (zmaj, ženska, božanstvo; tudi orožje). • • • /i K A -e u/ Slika 2: Medtem ko je stožec tlorisno krog, je pogled nanj od strani enak prerezu, je trikotnik, V prostoru ima stožec vrh in neskončno število krogov, ki se večajo proti dnu. letnik 13, št. 1/02 Točka Točka je le neskončno majhen geometrijski element. Fizično ne obstaja, njen obstoj je le teoretičen, sicer pa le označuje izbrani položaj v ravnini. (Slika 3) Ki-og Krog je krožna ravnina z eno samo dimenzijo, s polmerom. V arhitekturi ima kot konstrukcija ali kot tloris manjšo vlogo, saj ga ne moremo sestavljati brez ostanka. Seveda pa je krog temeljna oblika in jo srečamo v zgodnjih arhitek-turali od Škotske do Italije. Sestavljata ga središče in obod. Središče je pomensko osrednja točka, začenši z ognjem (središče tudi smiselno, ki deluje radialno in poudarja enakost) ali v arhitekturi s stebrom kot osrednjim elementom konstrukcije. (Slika 4) Take postavitve najdemo v zasebnih hišah pa tudi v družbeni arhitekturi, v casa dei reunioiii, ki je bila namenjena za zbiranja, dogovore. Žrtvenik na sredini je onemogočal enemu človeku, da bi bil najpomembnejši, največji ali najmočnejši. Gre torej za fizično enakost. Trikotnik Trikotnik je navadno le navidezni element arhitekture, pretežno v prerezu. Lahko ga seveda najdemo v kompozicijah, ki so sestav dveh diagonal, a na pogled od zunaj sploh niso vidne. Trikotnik je zahtevnejši element od kroga: ima osnovnico in višino. V arhitekturi najdemo več enakokra-Idh trikotnikov, Id so ol^rog višiiie simetrični. Obstajajo tudi enakostra-nični. (Slika 5) Ena pmh uporab je egipčanski trikotnik. Ob njegovi 2:)omoči so konstruirali pravi kot. Načelo trikotnika je razmerje stranic 3 proti 4 z diagonalo 5. Kot med krajšima stranicama je pravi. Dokazal ga je Pitagora, ki je postavil formulo: a^ + b^ = c^. To je tudi res. Stožec Stožec sam po sebi je manj uporaben, v arhitekturi nastopa kot streha predvsem srednjeveških gradov. (Slika 6) Naklonine manjših kamnov, ki sestavljajo zid, je teoretično 60 stopinj. Gre seveda za korbeling, stop-ničenje, ko sega vsak naslednji kamen prek spodnjega, a nikoli preko težišča spodnje konstrukcije. Govorim o konstrukcijah brez veziva. V teh nastopa enakostranični trikotnik kot ključni element kompozicije. Vsi objekti kamnitih zatočišč, ki sledijo ideji konstrukcije v suhem zidu od Irske do Palestine, od Grčije do Portugalske, so grajeni po tem načelu; v tlorisu s krogom, v prerezu z enakostraničnim trikotnikom. Pri tem gre za konstrukcijo samo: zunanji plašč je rezultat okoliščin in spretnosti graditeljev. Najstarejše kompozicije segajo nekaj tisoč let v zgodovino, zadnje so bile zgrajene pred kakim letom ali dvema. Vse stare konsti-ukcije, ki niso bile dobre, so v času propadle. Dobre še vedno stojijo. In kar je najpomembneje: še vedno jih gradijo. Gradijo jih tako, kot so jih gradili pred tisočletji, ob pomoči kroga v tlorisu in trikotnika v prerezu. Drugače se jih ne da. Slika 4: Pomembnost okroglih objektov je v ideji enakosti: v nuragijski vasi na Sardiniji imajo hiše klop okrog in okrog, na sredini pa krožnik kot žrtvenik ali mizo. Slika 5: Trikotnik kot geometrijska oblika vidno ne nastopa prav pogosto, večkrat je sestav tridimenzionalnih konstrukcij. Pri korbelingu, stopničenju, je nujen kot konstrukcijski načelo. Slika 6: Bolj praktična in uporabna je kombinacija trikotnika v stožcu, predvsem v konstrukcijah suhega kamna, kjer definira njegovo konstrukcijo. letnik 13, št. 1/02 Slika 7: Ključna točka na vrhu konstrukcije, v tlorisu in v sredini je pinacolo', poudarek prostora v zatočišču južne Italije, v Pugliji, imenovanem trullo. To je tudi edini objekt, ki je grajen v suhozidu in ga uporabljajo tudi za bivanje človeka. Ne le posamične rešitve, s trulliji so pozidana tri mesta: Alberobello, Looorotondo in Martina Branca. elcvatian. ttevy Slika 8: Preprosti graditelji, pretežno pastirji in kmetje niso poznali teoretskih izhodišč in ne zgodovinskih predhodnikov konstrukcij, ki so jih gradili pred šest tisoč leti (Hagar Qim na Malti 3500 let pred štetjem, tumuluse v Bre-taniji in Italiji kako tisočletje kasneje, Atrejevo zakladnico v Mikenah še tisoč let pozneje). Na sliki je tumulus, podzemska grobnica Etruščanov. Slika 9: Krog in trikotnik sta najbolj vidna v konstrukciji zatočišča, imenovanega caprine, na EIbi, Kroga ne uporablja le v tlorisu objekta, tudi objem zidu, ki varuje čredo, je v tej obliki. Na zunaj je pomen kroga poudarjen tudi s prostorsko izvedbo, s kroglo, katere obliko caprille nosi. Trikotnik ni viden, objektu le zagotavlja konstrukcijo. 3. Uporaba načel vernakularne arhitekture: od kulture pastirjev do modernega mesta Uporaba teh načel v preprostih kompozicijah, zgrajenih iz mahh kamnov, je konstrukcijska nuja, uporaba načel, ki so se predajala iz roda v rod kot dediščina, je v ver-nakularni arhitekturi dejstvo. (Slika 7 in 8) Uporaba enakostraničnega trikotnika je torej nujna za konstrukcijo samo, vendar v prerezu, ko gre za gradnjo brez veziva, brez malte ali betona. Tloris in prerez pa nista brez povezav: okrogli tloris pomaga in krepi konstrukcijo v višino. Zagotavlja njeno trdnost. Gre za skladno kompozicijo, v kateri nastopa krog v tlorisu, trikotnik v prerezu. Zid sam je sestav konstrukcije stopničenja, ki ga nujno obkroža plast obtežbe. Slednja hkrati tudi varuje pred zunanjimi vplivi. Pri tem so kamni nagnjeni navzven, kadar notranjost ščitimo pred vodo, in navznoter, kadar to vodo potrebujemo in jo zbiramo. (Slika 9) 4. Povezave in odnosi Vezi med elementi geometrije tako znotraj kompozicij (objektov) kot med konstrukcijskimi elementi so jasno izražene in nujne. Potrebe, možnosti, realizacije z dostopnimi materiali in seveda okoliščine, ki so narekovale rešitve in jih dopuščale, so elementi tako misli kot arhitekturne kompozicije in družbenih odnosov Načela so jasna: plasti v vertikalnem prerezu, enakost v horizontalnem tlorisu - to je trikotnik v ravnini, a skupaj tvorita telo: stožec. letnik 13, št. 1/02 Na videz zalitevne geometrijske like in telesa, ki sestavljajo te kompozicije, so preprosti in neuki ljudje sestavljali mnogo bolj umno, kot si mislimo. Krog je moč narisati tudi le s kolom in kosom vmce, Enakostranični trikotnik je edina konstrukcija, ki jo laliko skonstruiramo s tremi enako dolgimi palč-kami. Ne le da je tri enako dolge palice mogoče narezati v naravi, to je tudi najpreprostejša igra pastirjev. Najprej igra, potem delo. S človeškimi možgani je mogoče narediti hudiča in pol. A nazaj k teoriji: stožec, ki ga poznamo v teoriji, postavljamo v ver-nakularni arhitekturi praktično, v naravi. Stožec jDrihaja iz zgodovine, a ga poznamo tudi danes. (Slika 10 in 11) Lahko verjamemo, da je to le igra narave? Ali je le didaktična zvijača, s katero nas je narava napeljala na pravo pot? V vernakulami arhitekturi je to vse večkrat neomajno dejstvo. Verjamem, da je tudi tukaj. 5. Teorija prakse: jedro in središče 5.1 Poenostavljena zgodba Pračlovek in ogenj, to sta dva elementa, ki kažeta razvoj. Človek se je dvignil nad žival, preživel je s prednostjo, ki si jo je zagotovil s tem, da je podjarmil ogenj. Preprosto se ga ni več bal. Uporabil ga je za svoje potrebe, za kakovost življenja, za varnost, preživetje. Slika 10: Stožec lahko torej uporabimo v misli, načelu in gradnji, v znanosti in pri vsakodnevnem delu, uporaben je v sociologiji, biologiji, politologiji, pravu in seveda prav tako v arhitekturi. Ogenj in ognjišče sta začetka grajenega okolja: povsem jasno in preprosto. Elementi ognja, kot so vročina, svetloba, vidnost, imajo za posledico kakovostnejšo prehrano, za živali pomenita vidnost in svetloba predvsem strali, s tem pa za človeka varnost. Sovražnika ognja sta premočan veter in seveda voda, dež. Že zato ga je moral pračlovek ograditi, ga zaščititi, da mu je koristil. Hiša kot zgradba, ki ščiti in daje udobje, je torej nujnost in ni posledica teh dveh elementov, pač pa omogočanje delovanja ognja. Ogenj je torej temelj človekovega okolj a. Ogenj, ognjišče, središče, enakost in enakovrednost so teoretski elementi, od katerih so odvisni oblikovanje, arhitektura in ne nazadnje urbanizem in prostorsko načrtovanje. Poglejmo počasi in začnimo na začetku, pri preprosti hiši, kmečki domačiji. Problemi so pravzaprav isti, a pri mestu jih je več, so večji in bolj soodvisni drug od drugega. Razvoj je enak: kakor se ljudje zbiramo okrog neke ideje, nekega človeka ali interesa, nastaja mesto okrog jedra, elementi rasti pa so preživetje, delo, trgovina, kultura, šport, tudi politika. Slika 11: Stožec je praktično uporabljen v arhitekturi, teoretično pa sestavlja agoro, ki se tako potrjuje v praksi: v prostoru. Ali je to lahko naključje? letnik 13, št. 1/02 Ves problem je y usklajevanju dejavnosti in interesov, v dosegljivosti v teoriji in praksi. Velika gostota dejavnosti je dobra v teoriji, slabša v praksi, saj se niz aktivnosti med sabo ne sestavlja, nekatere se celo izključujejo. Zunanji vplivi menjajo organizacijo mesta v času in prostoru. Ogenj tako fizično kot smiselno torej definira razvoj mesta kot sklop grajenega okolja. Dejstvo je, da je detajl delo posameznika, kompozicija pa raste sama zase. Stroke lahko to rast le nadzorujejo. 5.2 Pračlovek in ogenj Seveda se začne zgodba - in to resnična zgodba - z ognjem oziroma takrat, ko je pračlovek izgubil strah pred njim. Pračlovek je z ognjem močnejši od živali, najprej fizično, kasneje smiselno. Zaradi tega gradi, izgrajuje svoje okolje, ki mu zagotavlja varnost, kasneje udobje: oboje dviga raven kulture bivanja. Kultura bivanja ni le floskula, ni več v neposredni povezavi s preživetjem, pač pa z rastjo družine. Kot pleme, narod ali politična skupnost je s kulturo bivanja močnejši, večji in si lahko tudi več zagotovi. Kultura ni plod lačnega človeka, je nekaj več. Seveda njen vpliv ni merljiv, je pa nedvomno, da lahko družba z več kulture doseže večje rezultate na vseh področjih. Ta področja niso omejena, kultura pa z dvigom zavesti posega celo v varnost in vojaško uspešnost. (Slika 12) 5.3 Ogenj in načelo delovanja Ogenj ima svojo moč, to pa lahko bistveno večamo z okoliščinami, v Slika 12: Pračlovek je brez orodja in orožja pred živalmi brez moči. Najboljše in najuspešnejše orodje je ogenj, v kombinaciji z zdravo pametjo pa je še bolj uspešen. V nekaterih okoliščinah, ki jih postavlja človek, deluje ogenj sam, človek pa se lahko posveča drugim aktivnostim. Tudi kulturi. Slika 13: Radialni efekt vročine kaže tako v teoriji kot praksi na krog. Značilnosti kroga sta nedvomno enakost in enakovrednost, a delovanje iz sredine ima dva dela: ogrevanje od znotraj in hlajenje {v odnosu na notranjost) od zunaj. Je kakor nevidna stena in umen človek jo lahko zgradi. Prve arhitekture uporabljajo ta načelo na primer na Irskem (encircling) kot fizična zaščita večjega števila ljudi, družbe. Enako so grajene tudi zasebne hiše v nuraghijskih vaseh na Sardiniji, kjer je ogenj dobesedno nadomeščen s platojem, ki je lahko uporabljen kot ognjišče, žrtvenik, oltar ali preprosto kot miza. (risba Marjan Amalietti) letnik 13, št. 1/02 katerih deluje. Vročina in svetloba, strali, ki ga vliva živalim, so elementi, ki delujejo radialno okrog osrednje točke. Načeli sta torej središče in radialno delovanje. (Slika 13) Ogenj in ognjišče (Slika 14) Nenadzorovan ogenj lahko naredi več škode kot koristi, posebno pri uporabi naravnih materialov kot sta les in slama. Ognjišče na tleh je neudobno za nadzor, pa tudi učinek sevanja s tal je bistveno manjši, kot ga ima ognjišče, ki je nameščeno više. Ne le sevanje toplote, pomembni sta še vidnost in s tem povezana svetloba. Nastopa še en element: dim. Ta se dviga zaradi svoje toplote in razlike v temperaturi ostalega zraka. Zato je človek že zelo zgodaj ločil med toplim in hladnim dimom: odvod toplega dima skozi odprtino in tudi skozi diinnik je nevaren. Tako odprtine kot dimnik so piTot-no leseni in praviloma prevlečeni s plastmi saj. Saje seveda gorijo. Zato je izjemnega pomena, da odvajamo dim v fazi, ko je že Jiladen, to je daleč od ognjišča samega. Dimnik v dimnici je vedno na diametralni strani prostora, daleč kolikor mogoče, včasih tudi vodeno z banj astimi oboki pod stropom. Peč je bistveni napredek: prostor je ogrevan in čist obenem. Polnjenje je od zunaj, kar vnaša razlikovanje med uporabnikom prostora in delavcem, ki ogenj upravlja. Toda to je začetek oblikovanja moderne hiše, ki s svojo organizacijo prinaša nove prostore, specializirane za razne dejavnosti od bivanja do dela, spanja, kurjenja in kuhanja, hranjenja pridelkov. Z ognjem se hiša začne. Z ognjem jo človek izboljša in njegove lastnosti so vzroki za konec enocelične hiše. Enocelična hiša pomeni preživetje, mnogocelična kakovost. Krog, središče, enakost Krog in središče sta elementa enakosti, kjer okrog osrednje točke tečejo značilnosti kroga radialno okrog in okrog. Tako je zagotovljeno preživetje, od tod naprej je ključna le še kultura bivanja. In še en element, ki je pomemben: središčno postavljen element v prostoru onemogoča nadvlado enega. Tako je načelo kroga zagotovljen tudi fizično. (Slika 15) Razvoj tlorisa kmečke hiše kaže na enocelično zgradbo v zasnovi, ko je bila še ognjiščnica, z odprtim ognjiščem v sredini. Ognjišče se Slika 14: Ognjišče je nadzorovan prostor, kjer ogenj deluje. Od njega sta odvisna delovanje in stopnja učinka. m Slika 15: Temeljna ideja kroga - enakost - je uporabljena pri odločanju, ne pri delu. Preproste družbe poznajo matriarhat in patriarhat, a z enakostjo je tako konec. Je mar tudi to posledica kroga? Slika 16; Rast hiše se vrti okrog (črne) kuhinje. Osrednji prostor, imenovan hiša je večji; zato so zadnja hiša ali štibelc, sobica, manjše. Manjši so tudi prostori za hrambo in so mnogokrat tudi iz drugega materiaia (Jurčičeva hiša na Muljavi je zidana, kaščo ima leseno, v sklopu in v ravni bivalnega dela}. Tloris hiše na sliki je najobičajnejši tloris slovensl