Kazalo Spremna beseda Slovenska planinska pot • Kaj moramo vedeti o Slovenski planinski poti? • Kaj moramo vedeti o prvem delu Slovenske planinske poti? 1. Vzhodno Pohorje 2. Osrednje Pohorje 3. Zahodno Pohorje 4. Uršlja gora 5. Smrekovško pogorje 6. Raduha 7. Čez Savinjo na Korošico 8. Ojstrica 9. Čez Savinjsko sedlo 10. Križ in Skuta 11. Grintovec in Jezerska Kočna 12. Čez Jezersko 13. Storžič 14. S Kriške gore na Dobrčo 15. Begunjščica 16. Stol 17. Od Golice do Mojstrane Kontrolne točke SPP OPOZORILO Čeprav je eden osnovnih ciljev planinskih vodnikov povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtor in založba ne moreta sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpel uporabnik vodnika. Na nevarnosti opozarjamo pri vsakem opisu, vendar je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spremenijo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam. Na zelo zahtevnih poteh je obvezno samovarovanje. Manj veščim svetujemo spremstvo vodnika. Spremna beseda Slovenska planinska pot je najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji, pa tudi najstarejša v Evropi in na svetu. Bila je povod za nastanek mnogih evropskih veznih poti, ki so danes gotovo bolj znane in tudi bolj obiskane. Začelo se je leta 1953, ko je PZS na pobudo zagnanega mariborskega ljubitelja gora Ivana Šumljaka odprla »Slovensko planinsko transverzalo št. 1.«, ki je bila l. 1991 preimenovana v Slovensko planinsko pot. Kar nekaj vodnikov z opisi te poti je že izšlo, a v pričujoči obliki še ne. Opis poti je namreč razdeljen na odseke oziroma etape na način, ki je novost na našem tržišču. Pohodniki lahko sledijo etapi za etapo po celotni poti ali pa etape poljubno izbirajo, razdelijo ali spojijo glede na želje, čas in vremenske razmere. Celotna pot je smiselno razdeljena na tri dele, prav tako tudi vodnik, saj je tako bolj pregleden. Trije različni avtorji opisujejo vsak del v svoji knjigi. V prvem delu nas Gorazd Gorišek vodi iz Maribora čez Pohorje, Uršljo goro in večino Kamniško-Savinjskih Alp. Nato na Begunjščici preskoči na Karavanke ter nas ob severni meji v Mojstrani prepusti avtorici drugega dela. Mojca Stritar Kučuk nas v drugem delu vodi čez Julijske Alpe na Triglav, Razor, Prisojnik in z Vršiča na Jalovec. Nato skozi Trento obiščemo Dolino Triglavskih jezer, s Komne se povzpnemo še na Krn in se preko Bohinjsko-Tolminskega grebena spustimo na Petrovo Brdo, kjer Julijske Alpe zapustimo. V tretjem delu nas Andraž Poljanec vodi čez Porezen in Idrijsko hribovje, na kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa ter preko primorskega krasa vse do Jadranskega morja. Avtorji vodnika po Slovenski planinski poti so v opise vložili vse svoje znanje in izkušnje. Vsi trije so priznani pisci gorniške literature, z bogatimi izkušnjami v gorah, ki imajo za seboj že izjemno literarno in gorniško kilometrino. Vseeno so še enkrat prehodili oziroma preplezali celotno pot in jo na novo opisali. Marsikje so naleteli na novosti in spremembe, od katerih je največja ta, da sedaj pot ne vodi le do Ankarana, ampak do konca Debelega rtiča. Avtorji so ugotovili, da se številke uradnih in njihovih dolžin poti in višinskih razlik ne ujemajo, in povzročili, da smo urednik in pristojni na PZS te podatke še enkrat natančno preverili. Tako smo prišli do dejstva, da je pot sedaj nekoliko daljša kot nekoč. Treba je poudariti, da podani podatki veljajo za dolžino po poti in ne tlorisno dolžino. Pri višinskih razlikah je podatek le približen, saj na poti lahko hitro naberemo nekaj deset metrov več ali manj. Vsak od treh delov vodnika ima najprej uvodni del, kjer so zapisane nekatere splošne informacije o poti, etapah, izhodiščih, opremi in varnosti na poti, podani so tudi seznami priporočljivih zemljevidov in druga literatura, v kateri je SPP opisana. Sledijo opisi posameznih etap. Navdušuje predvsem pristop predstavitev etap, ki so prilagojene potrebam in željam uporabnikov. Kratkemu uvodnemu opisu sledita slika profila poti in zemljevid, ob strani so podatki o dolžini poti in višinah ter časi hoje. Ob robu so izpostavljeni tudi možni vzponi na vrhove, zanimivosti ob poti in sestopi v dolino oziroma do urbanega okolja. Dobrodošle bodo informacije o kočah, kjer je kot novost dodana še QR-koda za vešče uporabe pametnih telefonov. Vse skupaj nadgrajujejo zanimive večje fotografije, ki motivacijsko delujejo na potencialne udeležence te poti. Vodnik po Slovenski planinski poti je natančen in zanesljiv vir podatkov, potrebnih za gorniške podvige vseh, ki boste želeli v celoti spoznati to pot. V zadnjem času je v Evropi in po svetu vse bolj priljubljeno gorsko pohodništvo po veznih poteh. Razveseljuje podatek, da je, poleg pohodnikov v zrelih letih, vse več tovrstnega zanimanja tudi med mladimi. Prepričan sem, da bo ta vodnik pripomogel, da bo tudi pri nas tako. Pa srečno! Jože Drab Slovenska planinska pot KAJ MORAMO VEDETI O SLOVENSKI PLANINSKI POTI? • Slovenska planinska pot (SPP) je najstarejša vezna pot pri nas in v Evropi sploh. Odprta je bila leta 1953 v počastitev 60-letnice organiziranega planinstva v Sloveniji. • Idejni oče SPP je Ivan Šumljak (1899–1984), profesor zemljepisa, kronist, vsestranski planinec in aktivni markacist Planinskega društva Maribor. Med počitkom na Črnem vrhu na Pohorju se mu je ob razgledu na precejšen del slovenskih gora utrnila ideja: »Kaj če bi vse te kraje zvezali z eno samo markirano potjo, ki bi šla kar dalje, prek vsega slovenskega ozemlja!« • Vodi od severovzhoda do jugozahoda Slovenije po večini gorskega sveta – od Maribora do Debelega rtiča pri Ankaranu ob Jadranskem morju. • Označena je s številko ena ob rdeče-beli Knafelčevi markaciji. • Ima 80 kontrolnih točk. • Povezuje 55 planinskih koč in en bivak, vsaj 35 vrhov, 5 slovenskih mest (Maribor, Slovenj Gradec, Tržič, Idrija in Ankaran) in 5 večjih krajev (Jezersko, Mojstrana, Col, Senožeče, Škofije) ter številne vasi in zaselke. • Sestavlja jo 43 etap, ki so razdeljene v tri sklope: prvi (severni), drugi (osrednji) in tretji (južni) del. • Čas, v katerem je treba prehoditi SPP, ni omejen. Če se je povprečen hodec loti v enem zamahu, potrebuje okoli 252 ur hoje oziroma vsaj 37 dni. Rekord iz leta 2015 pa je 7 dni, 8 ur in 10 minut! • Do danes je SPP prehodilo več kot 10.000 ljudi, na leto med 100 in 200. • Slovenska planinska transverzala je bila leta 1991 preimenovana v Slovensko planinsko pot, a se je še danes drži pogovorno ime transverzala. SPP V ŠTEVILKAH • Dolžina: 617,4 km • Višinska razlika: 37.300 m vzpona, 37.600 m spusta • Trajanje: 252 ur oz. 37 dni KAJ MORAMO VEDETI O PRVEM DELU SLOVENSKE PLANINSKE POTI? PRVI DEL SPP V ŠTEVILKAH • Dolžina: 247,3 km • Višinska razlika: 17.800 m vzpona, 17.400 m spusta • Število etap: 17 • Število kontrolnih točk: 37 • Število obiskanih vrhov: vsaj 16 • Število koč na poti: 26 • Trajanje: 108 ur oz. 15–17 dni ETAPE Prvi del SPP je razdeljen na 17 etap. Vse se začnejo in končajo pri planinskih kočah. Izjema je začetek prve etape, ki se začne v Mariboru (Spodnje Radvanje) in zadnje, ki se konča na Dovjem pri spomeniku Jakobu Aljažu ob glavni cesti Jesenice–Kranjska Gora. Etape so razdeljene tako, da za vsako potrebujemo en dan. Izjema sta peta in šesta etapa ter osma in deveta etapa, ki ju lahko združimo in prehodimo v enem dnevu. Kjer je ob SPP več planinskih koč, lahko etape poljubno prilagajamo svoji fizični pripravljenosti, vremenu in prenočitvenim zmogljivostim ter prehodimo več oziroma manj, kot je predlagano. Ker ob začetnem delu SPP trikrat pridemo do večjih središč (Slovenj Gradec, Jezersko, Tržič), lahko v teh krajih obnovimo zaloge iz nahrbtnika, morda za kakšen dan prekinemo hojo ali etapo in se domov odpravimo z javnim prevozom. Ojstrica V spodnji tabeli so predstavljene vse etape prvega dela SPP po dnevih, kontrolne točke pri posameznih etapah ter zahtevnost in predvideni čas. Modra barva pomeni lahko pot, rdeča zahtevno in črna zelo zahtevno pot. Dan Etapa Kontrolne točke Zahtevnost poti in čas hoje 1. dan 1. Vzhodno Pohorje 1. Spodnje Radvanje 2. Mariborska koča 3. Ruška koča 4.30–5 h 2. dan 2. Osrednje Pohorje 4. Klopni vrh 5. Koča na Pesku 6. Ribniška koča 8.30–9 h 3. dan 3. Zahodno Pohorje 7. Grmovškov dom/Koča Planinc 8. Koča pod Kremžarjevim vrhom 9. Poštarski dom pod Plešivcem 8–8.30 h 4. dan 4. Uršlja gora (Plešivec) 10. Dom na Uršlji gori 11. Andrejev dom 12. Dom na Smrekovcu 7.30–8 h 5. dan 5. Smrekovško pogorje 13. Koča na Travniku 14. Koča na Loki 5.30–6 h 6. Raduha 15. Velika Raduha 16. Koča v Grohotu 3–4 h 6. dan 7. Čez Savinjo na Korošico 17. Kocbekov dom na Korošici 7–8 h 7. dan 8. Ojstrica 18. Ojstrica 19. Kamniška koča na Kamniškem sedlu 5.30–6 h 9. Čez Savinjsko sedlo 20. Frischaufov dom na Okrešlju 21. Kranjska koča na Ledinah 4–4.30 h 8. dan 10. Križ in Skuta 22. Koroška Rinka 23. Skuta 24. Cojzova koča 8.30–9 h 9. dan 11. Grintovec in Jezerska Kočna 25. Grintovec 26. Jezerska Kočna 27. Češka koča 6.30–9 h 10. dan 12. Čez Jezersko na Kališče 28. Dom na Kališču 6–6.30 h 11. dan 13. Storžič 29. Storžič 30. Dom pod Storžičem 31. Koča na Kriški gori 8 h 12. dan 14. S Kriške gore na Dobrčo 32. Koča na Dobrči 5–5.30 h 13. dan 15. Begunjščica 33. Begunjščica 34. Roblekov dom 35. Dom na Zelenici 6.30–7 h 14. dan 16. Čez Stol na Golico 36. Prešernova koča 8–9 h 15. dan 17. Z Golice v Mojstrano 37. Golica 5.30–6 h IZHODIŠČE Izhodišče prvega dela SPP je v Mariboru oziroma v Spodnjem Radvanju, kjer se Pot na Okope odcepi s Streliške ceste. Začetek označuje na drog električne napeljave pritrjena tabla, ki nam v štirih jezikih pove, da se tukaj začenja Slovenska planinska pot. Zraven sta tudi vpisna skrinjica s knjigo in žigom ter kažipot, ki nas vabi na Pohorje. V Maribor se lahko pripeljemo z vlakom ali avtobusom. Pri železniški postaji je tudi glavna avtobusna postaja, s katere vozijo avtobusi mestnega prometa. V bližini začetka SPP ustavljajo avtobusi prog št. 2 (postajališče Kardeljeva Borštnikova, 100 m od izhodišča), 6 (postajališče Radvanjska Borštnikova, 600 m) in 21 (postajališče Ljubljanska 140, 600 m). Ob izhodišču ni primernih parkirnih mest. Vozni redi vlakov: www.slo-zeleznice.si/sl/potniki/vozni-redi Vozni redi avtobusov: www.marprom.si/vozni-redi/ CILJ Prvi del SPP se konča na Dovjem oziroma v Mojstrani, kjer se stikajo Karavanke in Julijske Alpe. V obeh vaseh je nekaj gostinskih in prenočitvenih zmogljivosti. Z avtobusne postaje pri spomeniku Jakobu Aljažu ob glavni cesti skozi Zgornjesavsko dolino pogosto vozijo avtobusi proti Jesenicam, kjer lahko za nadaljevanje poti izberemo tudi vlak. Vozni redi vlakov in avtobusov: www.cipra.org/sl/cipra/slovenija/aktivnosti-v-teku/vozni-redi-v-alpah-2018 POTI IN VARNOST Slovenska planinska pot je označena s Knafelčevo markacijo (rdeče-bel krog), ki jo dopolnjuje številka ena (1). Na izhodiščih in razpotjih so rdeči kažipoti s podatki o cilju poti (koča, vrh) in času, nekateri – predvsem novejši kažipoti, nas obveščajo tudi o nadmorski višini stojišča, o PD, ki skrbi za vzdrževanje te poti in o zahtevnosti poti. Planinska zveza Slovenije razvršča planinske poti v tri skupine glede na tehnično zahtevnost (lahke oz. nezahtevne, zahtevne in zelo zahtevne). Zahtevne poti so na kažipotih označene s trikotnikom, zelo zahtevne s klicajem v trikotniku, medtem ko lahke nimajo posebnih oznak. Knafelčeva markacija z enko Predvsem v visokogorju so napisi tudi na skalah. Kljub rednemu vzdrževanju je lahko pot na določenih mestih poškodovana ali celo neprehodna. O aktualnih podatkih stanja poti se je dobro predhodno pozanimati na spletni strani: www.stanje-poti.pzs.si/ V začetnih etapah prvega dela SPP hodimo po lahkih poteh, čez visokogorski svet Kamniško-Savinjskih Alp in deloma tudi Karavank pa nam pri napredovanju pomagajo varovala: jeklenice, klini in skobe. Zahtevnejši deli poti so primerni za izkušene planince brez vrtoglavice, ki so vešči plezanja po zavarovanih poteh in uporabe samovarovalnega kompleta. Brez čelade nikar na take poti. Če pride do nesreče, moramo najprej poskrbeti za varnost in zaščito sebe in ponesrečenca (padajoče kamenje, plazovi, mraz). Nato obvestimo reševalce na klicno številko 112 (Center za obveščanje), ki deluje v vseh mobilnih omrežjih, če je le signal. Če ga ni, mora pisno sporočilo o nesreči prispeti do neke obveščevalne točke (planinske koče, bližnje kmetije ali do policijske postaje v dolini), od koder bodo klic na pomoč posredovali gorskim reševalcem. KONTROLNE TOČKE Na vsaki etapi gremo mimo ene ali več kontrolnih točk, kjer v Dnevnik s Slovenske planinske poti odtisnemo žig. Na začetnem delu poti (Pohorje, Uršlja gora, Smrekovec) so žigi večinoma v kočah, kasneje tudi na vrhovih. Planinske koče in gostišča imajo posebni (ovalni) žig za SPP, poleg katerega se po možnosti podpiše oskrbnik koče. Na vrhovih uporabimo običajni (trikotni) žig, vselej pa pripišemo datum obiska. Če žiga na katerem izmed vrhov ni, zanj povprašajmo v koči pod njim (ponekod jih imajo), kot dokazilo pa velja tudi fotografija ali potrdilo vodnika oziroma druge priče. Kontrolne točke so v opisih označene z znakom . Ko SPP prehodimo v celoti, dnevnik z odtisi žigov in ostalimi dokazili pošljemo na PZS in prejeli bomo zasluženo nagrado – značko, častni znak SPP. SEZONA IN VREME Začetni del prvega dela (do preddverja Kamniško-Savinjskih Alp) lahko prehodimo malodane v vseh letnih časih, razen pozimi v globokem snegu, za nadaljevanje čez Raduho, osrednje Grintovce in Karavanke pa so najprimernejši poletni in jesenski meseci. V zgodnjem poletju (junij, julij) nas lahko predvsem na osojnih delih poti presenetijo strma in nevarna snežišča, ki jih lahko varno prečimo le z ustrezno opremo (cepin, dereze), ki jo seveda moramo znati uporabljati. Oskrbniki v kočah običajno vedo, kako je s prehodnostjo poti. V tem delu naših gora poleti avgusta običajno ni gneče, a vseeno velja, da sta navadno najlepša meseca za obisk visokogorja september in oktober, če le prehitro ne zapade sneg. Prve etape SPP so, če pogledamo dolgoletno povprečje padavin, najmanj namočen del celote trase, kar je za planince seveda dobra novica. Fronte običajno prihajajo iz jugozahodne smeri, zato se velikokrat zgodi, da so Julijci skriti v oblakih, na Pohorju in tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah pa še vedno sije sonce. Meteorološka statistika torej pravi, da bomo imeli najmanj težav z vremenom ravno na začetku, a kljub temu se velja dobro informirati. Najnovejši vremenski podatki in napovedi so na voljo na straneh: www.vreme.si in www.arso.gov.si/ OPREMA • pohodniški čevlji z dobro narebranim podplatom • topla oblačila (tudi kapa, šal, rokavice, …) • vetrovka • zaščita pred soncem (sončna očala, krema, pokrivalo) • čelada (pri nekaterih etapah) • čelna svetilka • čutara ali plastenka za vodo • prigrizki • komplet prve pomoči • prenosni telefon s polnilnikom • osebni dokument in veljavna članska izkaznica PZS • zemljevidi in ostali pripomočki za orientiranje DODATNA OPREMA • Dnevnik s Slovenske planinske poti • zložljive pohodniške palice • samovarovalni komplet (pri nekaterih etapah) • cepin in dereze (v zimski sezoni in do zgodnjega poletja) • dvostranska metalizirana folija • vžigalice ali vžigalnik • žepni nož • rezervno perilo • komplet za osebno higieno • fotoaparat • straniščni papir • planinska spalna rjuha • zamaški za ušesa • blazinica za žige PLANINSKE KOČE Na delu SPP, ki prečka Pohorje, so planinske koče večinoma odprte celo leto, v visokogorju Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank pa zgolj v poletni sezoni, običajno od junija do konca septembra. Nekatere koče odprejo svoja vrata tudi v drugih letnih časih, a le ob koncih tedna in praznikih. Pri prenočevanju v planinskih kočah imajo člani PZS in člani planinskih organizacij, s katerimi ima PZS sklenjen sporazum o reciprociteti ali bilateralne sporazume, popust. Za uveljavitev popusta potrebujemo veljavno planinsko izkaznico (z nalepko za tekoče leto). Spalne vreče v kočah ne potrebujemo, imejmo pa s seboj planinsko spalno rjuho, saj bomo sicer morali doplačati nekaj evrov. V spalne prostore ne hodimo v čevljih, zato se spodaj preobujmo v copate, ki so na voljo skoraj v vseh kočah. Predvsem v poletni sezoni je priporočljivo predhodno rezervirati prenočišče. Če nas zaradi različnih vzrokov v kočo ne bo, se spodobi rezervacijo čim prej preklicati. V visokogorskih kočah je tekoča voda za umivanje zelo omejena. Obiskovalce prosimo, da varčujejo z njo. Če je v koči na voljo topla voda za tuširanje, jo je običajno treba doplačati (nekaj evrov). Nekatere koče imajo zimske sobe, ki jih lahko med zaprtjem koč brezplačno uporabljamo. Med uporabo se držimo hišnega reda, preden odidemo, pa vedno pospravimo za seboj. Pri opisu vsake etape so podani kontaktni podatki o planinskih kočah, mimo katerih vodi SPP. OKVIRNE CENE V KOČAH • Nočitev na skupnih ležiščih: 21/10,5* EUR • Nočitev v sobi: 27/19* EUR • Polpenzion z nočitvijo na skupnih ležiščih: 29/23* EUR • Polpenzion z nočitvijo v sobi: 37/30* EUR • Enolončnica: 6,5 EUR • Skodelica čaja: 2 EUR • Voda, 1,5 l: 4,5 EUR * Popust velja za člane PZS in člane planinskih organizacij, s katerimi ima PZS sklenjen sporazum o reciprociteti ali bilateralne sporazume. Več podatkov o kočah lahko najdemo tudi na: www.pzs.si/koce.php HRANA IN PIJAČA V planinskih kočah lahko naročimo različne jedi. Običajno je vedno na zalogi nekaj »na žlico« (ričet, jota, različne juhe) in sladice (jabolčni zavitek). Pestrost jedilnika je odvisna od lokacije, dostopnosti in opremljenosti koče. Navadno v koči zajtrkujemo in večerjamo, za čez dan pa hrano nosimo v nahrbtniku. Med prvim delom SPP lahko zaloge hrane in pijače dopolnimo v naslednjih krajih: • Maribor (pred 1. etapo) • Slovenj Gradec (med 3. etapo) • Solčava oziroma Luče (med 7. etapo), 3 km oz. 6 km od Rogovilca (avtobus, avtoštop) • Zgornje Jezersko (med 11. etapo) • Tržič (med 13. etapo) • Mojstrana (po zadnji etapi začetnega dela) Na Pohorju, Uršlji gori in Smrekovcu težav s pitno vodo verjetno ne bo, v visokogorju Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank pa se velja dobro oskrbeti z dragoceno tekočino. Nekaj izvirov sicer je, a v poletni suši niso vsi zanesljivi. Cena vode v visokogorskih kočah je zaradi helikopterske dostave visoka. Voda iz pipe ni pitna (deževnica). ZEMLJEVIDI Osnovni zemljevidi posameznih etap v različnih merilih, so pri vsakem opisu v tej knjižici, za boljšo orientacijo pa uporabimo planinske zemljevide, na katerih je potek SPP posebej označen s številko 1. Zemljevidi v merilu 1 : 50.000 pokrivajo širše območje, tisti v dvakrat natančnejšem merilu (1 : 25.000) pa zanimivejše, predvsem visokogorske etape prikažejo natančneje. Prvi del SPP pokrivajo naslednji zemljevidi PZS: • Pohorje, 1 : 50.000 • Šaleška dolina, 1 : 50.000 • Kamniško-Savinjske Alpe, 1 : 50.000 • Karavanke – osrednji del, 1 : 50.000 • Grintovci, 1 : 25.000 • Storžič in Košuta, 1 : 25.000 • Stol, 1 : 25.000 OZNAKE ZAHTEVNOSTI POTI NA ZEMLJEVIDIH lahka pot zahtevna pot zelo zahtevna pot zelo zahtevna pot OBVESTILO UPORABNIKOM PLANINSKIH POTI Uporabnikom planinskih poti priporočamo, da se na spletni strani http://stanjepoti.pzs.si/, v bližnji planinski koči ali pri lokalnem planinskem društvu predhodno informirajo o dejanskem stanju planinskih poti. Če opazite poškodbe planinskih poti ali njihovo neustrezno urejenost (poškodbe varoval, podori, zelo obledele markacije, močno zaraščene poti ipd.), prosimo, da na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, 1000 Ljubljana ali poskodbe.poti@pzs.si pošljete sporočilo, v katerem navedite, na kateri planinski poti ste opazili pomanjkljivost, jo opišite in, če je mogoče, dodajte tudi fotografijo. OPOZORILO Uporabniki uporabljajo planinske poti na lastno odgovornost. Uporabniki planinskih poti morajo pri uporabi planinskih poti ravnati samoodgovorno in odgovorno do drugih tako, da ne ogrožajo ali poškodujejo sebe ali drugega. Uporabnik je dolžan planinsko pot uporabljati tako, da se po njej ter na in ob zemljišču, čez katerega poteka in na drugih nepremičninah ter favni in flori ob njej ne dela škoda. Prepovedano je omejevati dostop na planinske poti ter poškodovati, odstranjevati ali uničevati markacije, usmerjevalne table, skrinjice in varovalno opremo in druge oznake ali uporabljati neoznačene bližnjice. Gibanje po neoznačenih poteh ali brezpotju in gibanje v zimskih razmerah odsvetujemo vsem, ki niso dobri poznavalci terena oziroma zelo izkušeni in dobro opremljeni planinci. DODATNA LITERATURA • Dnevnik s Slovenske planinske poti. Ljubljana, PZS, 2018. • Andraž Poljanec, Milenko Arnejšek – Prle: Slo venska planinska pot. Ljubljana, PZS, 2012. • Jože Dobnik: Slovenska planinska pot. Ljubljana, PZS, 1998. • Milan Cilenšek in Viktorija Dabič s sodelavci: Po gorah severovzhodne Slovenije. Ljubljana, PZS, 2007 • Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Ljubljana, PZS, 2004. • Klemen Janša: Karavanke. Ljubljana, PZS, 2010. • Gorazd Gorišek: Razširjena slovenska planinska pot. Ljubljana, PZS, 2014. Večina poti je primernih za vse starosti Vzhodno Pohorje DOLŽINA 13,3 km VIŠINSKA RAZLIKA 1070 m vzpona, 100 m spusta IZHODIŠČE Maribor (278 m) CILJ Ruška koča (1250 m) NAJVIŠJA TOČKA Ruška koča (1250 m) ČAS HOJE • Spodnje Radvanje –Mariborska koča 3 h • Mariborska koča –Ruška koča 1.30 h Skupaj: 4.30–5 h ZAHTEVNOST lahka pot MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Cigelnica/Mariborski razglednik, 1147 m (15 min, lahka pot) Maribor s Pohorja Uvodna etapa Slovenske planinske poti nas iz drugega največjega slovenskega mesta popelje na Pohorje, pogorje, ki ga zapustimo šele ob koncu tretje etape, hodimo pa večinoma po njegovem glavnem slemenu v zavetju obsežnih gozdov. Začetni strmini sledi zložnejše nadaljevanje brez daljših vzponov in spustov, ki je zelo pripravno za »ogrevanje motorja« pred zahtevnejšimi etapami, ki sledijo v nadaljevanju. ZANIMIVOSTI OB POTI • gradišče Poštela (543 m), naselbina iz 8. st. pr. n. št. • cerkev sv. Bolfenka • zgornja postaja Pohorske vzpenjače • razgledni stolp na Cigelnici (1147 m) • spominska plošča in kip očetu SPP, Ivanu Šumljaku, pri Mariborski koči • cerkev sv. Areha pri Ruški koči OPIS: Začnemo na križišču Streliške ceste in Poti na Okope. Po slednji gremo do njenega konca in pod daljnovodom stopimo v gozd. Skozenj se povzpnemo do zaselka Habakuk. Nad njim pridemo čez gozdnato pobočje do predzgodovinskega in antičnega gradišča Poštela, ki je predstavljeno na informativni tabli in kamnitih ploščah, sicer pa od njega ni ostalo večjih sledi. Nadaljujemo po kolovozih in ob njih do smučišč, po katerih se po makadamski cesti in deloma čez travnike povzpnemo do zgornje postaje Pohorske vzpenjače (gostinska ponudba, cerkev sv. Bolfenka). Po široki sprehajalni poti hodimo proti jugozahodu ob dostopni asfaltirani cesti. Kmalu se pot oddalji od nje in se pod Mariborskim razglednikom razcepi na dva dela. SPP sledi levemu kraku (tudi gozdna učna pot), ki nas skozi gozd in mimo počitniških objektov pripelje do ceste, ki vodi desno do Mariborske koče. Nad kočo se po stezi dvignemo do makadamske ceste, po kateri hodimo proti zahodu do odcepa kolovoza, po katerem v zložnem vzponu pod Sedovcem (1231 m) nadaljujemo proti Ruški koči. Ko se pot poravna in celo rahlo spusti, pri umetnem jezeru dosežemo asfaltirano cesto (v bližini lepo urejen studenec), jo prečimo in se po stezi skozi gozd povzpnemo do travnika s cerkvijo sv. Areha in Ruško kočo. MOŽNI SESTOPI V DOLINO • od Mariborske koče v Bistrico ob Dravi ali v Fram (2 h, lahka pot) • od Ruške koče v Ruše (2 h, lahka pot) • od Ruške koče na Zgornjo Polskavo (3 h, lahka pot) Mariborska koča KOČI • Mariborska koča (1068 m) 43 ležišč +386 2 60 32 731, +386 41 760 471 www.planinske-koce.si/mariborska_koca Ruška koča • Ruška koča (1250 m) 79 ležišč +386 2 603 50 46, +386 41 666 552 www.planinske-koce.si/ruska_koca Osrednje Pohorje DOLŽINA 28,8 km VIŠINSKA RAZLIKA 1260 m vzpona, 1000 m spusta IZHODIŠČE Ruška koča (1250 m) CILJ Ribniška koča na Pohorju (1507 m) NAJVIŠJA TOČKA Jezerski/Ribniški vrh (1537 m) ČAS HOJE • Ruška koča–Klopni vrh 3.30 h • Klopni vrh–Koča na Pesku 2 h • Koča na Pesku– Lovrenška jezera 1.30 h • Lovrenška jezera– Ribniška koča 1.30 h Skupaj: 8.30–9 h ZAHTEVNOST lahka pot Lovrenška jezera Druga etapa bi si brez dvoma zaslužila naziv gozdna, celo pragozdna, saj je v bližini naše poti ohranjen del pobočja, kjer se še nikoli ni sekalo, na določenem delu pa je sečnja že od leta 1950 omejena. Največji znamenitosti tega dela poti, ki zelo popestrita morda komu enolično hojo skozi gozdove, sta Šumik, slap na Lobnici streljaj od trase SPP, in Lovrenška jezera, kjer nekaj časa hodimo po stezi iz brun. OPIS: Od Ruške koče sledimo široki makadamski cesti proti zahodu do odcepa levo na kolovoz (smerne table). Skoraj po plastnici prečimo južna pobočja Žigartovega vrha, nato se spustimo do gozdne ceste, ki jo prečkamo in po severni strani Peršetovega vrha večinoma v sestopu dosežemo novo gozdno cesto v bližini Tinčeve bajte. Tudi slednjo zgolj prečimo in pod Bajgotovim vrhom pridemo do ravnice Pri Bajgotu oz. Šumik (1030 m), kjer je razpotje štirih označenih poti. Po desni lahko obiščemo bližnji slap Šumik (zahtevna, velikokrat drsna pot, previdno!). Z ravnice Šumik odidemo po cesti proti enako imenovani gozdarski koči, a cesto kmalu po prečkanju Lobnice zapustimo in se proti levi povzpnemo do Stare glažute, kjer je bila nekoč steklarna. Od tod se po cesti in poti ob njej zložno vzpenjamo do prevala med Sekretarjevim (1333 m) in Miznim vrhom (1340 m). Na drugi strani sestopimo do ceste, po kateri pridemo do nekdanje Koče na Klopnem vrhu. Za njo nas kažipot levo usmeri na bližnji Klopni vrh (1340 m). MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Žigartov vrh, 1346 m (10 min, lahka pot) • Rogla, 1517 m (30 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • slapova Mali in Veliki Šumik na Lobnici • Pohorski pragozd • Skrbinsko borovje, močvirno barje s šotnim mahom • Lovrenška jezera, barje, na katerem je (odvisno od vodostaja) do 21 jezerc • Ribniško jezero, jezerce z legendo o povodnem možu Jezerniku • visok obelisk (spomenik NOB) na Jezerskem/Ribniškem vrhu MOŽNI SESTOPI V DOLINO • od Bajgota mimo slapa Šumik v Ruše (2 h, zahtevna pot) • od Koče na Klopnem vrhu v Lovrenc na Pohorju (1.30 h, lahka pot) • od Koče na Pesku čez Roglo v Zreče ali v Vitanje (3–4 h, lahka pot) • od Ribniške koče v Ribnico na Pohorju (1.30 h, lahka pot) Z vrha se spustimo do gozdne ceste, zavijemo desno po njej, a jo že kmalu zapustimo in krenemo levo skozi močvirnato barje Skrbinsko borovje. Po kolovozih in stezah z zložnimi vzponi in spusti pridemo do Zgornje brvi, kjer stopimo na cesto Oplotnica–Rogla. Kratek čas hodimo po njej, nato krenemo desno na kolovoz, po katerem se najprej vzpenjamo, nato pa zložno sestopimo do Koče na Pesku. Po cesti sestopimo do Mašinžage (iztek smučišča Rogla, akumulacijsko jezero), krenemo levo s ceste in se čez vzhodna pobočja Mulejevega vrha (1533 m) povzpnemo do Lovrenških jezer (barje z jezerci, razgledni stolp). V nadaljevanju sestopimo na preval Šiklarica in se na drugi strani mimo Ribniškega jezera (desno ob poti) povzpnemo na Jezerski/Ribniški vrh (1537 m). Z njega nas vodi pot do ceste, po kateri gremo na levo do bližnje Ribniške koče. Koča na Pesku KOČI • Koča na Pesku (1386 m) 49 ležišč +386 3 757 71 67 www.planinske-koce.si/koca_na_pesku Ribniška koča na Pohorju • Ribniška koča na Pohorju (1507 m) 70 ležišč +386 2 876 82 46, +386 31 680 311 www.planinske-koce.si/ribniska_koca_na_ pohorju Zahodno Pohorje DOLŽINA 26,1 km VIŠINSKA RAZLIKA 900 m vzpona, 1600 m spusta IZHODIŠČE Ribniška koča na Pohorju (1507 m) CILJ Poštarski dom pod Plešivcem (805 m) NAJVIŠJA TOČKA Črni vrh (1543 m) ČAS HOJE • Ribniška koča– Grmovškov dom 1.30 h • Grmovškov dom– Kremžarjev vrh 3 h • Kremžarjev vrh– Slovenj Gradec 1.30 h • Slovenj Gradec– Poštarski dom 2 h Skupaj: 8–8.30 h ZAHTEVNOST lahka pot Črni vrh - najvišji vrh Pohorja V tretji etapi se preko smučarskih Kop, ki so v zimskih mesecih precej bolj obiskane, in Kremžarjevega vrha prvič spustimo v dolino, v mesto Slovenj Gradec, kjer lahko etapo prekinemo in se z avtobusom vrnemo na izhodišče v Maribor, ali pa – kot v opisu – nadaljujemo proti Uršlji gori, seveda oskrbljeni z novimi zalogami. OPIS: Od Ribniške koče nadaljujemo pot proti zahodu po širokem slemenu Pohorja čez najvišji Črni vrh (1543 m) do Grmovškovega doma na Kopah. Čez Veliko (1542 m) in Malo Kopo (1524 m) ali tik pod njima pridemo do Partizanskega doma (1433 m), od koder sestopimo na Kaštivsko sedlo (1191 m). S sedla se lahko skozi gozd spustimo do Koče Planinc, kjer je nadomestna točka SPP , a se moramo nato vrniti nazaj na sedlo, kar nam vzame slabo uro. Grmovškov dom pod Veliko Kopo MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Kremžarjev vrh, 1164 m (5 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • Črni vrh (1543 m), najvišji vrh Pohorja • smučišče Kope • staro mestno jedro Slovenj Gradca MOŽNI SESTOPI V DOLINO • s Črnega vrha v Mislinjo (2 h, lahka pot) • od Grmovškovega doma v Dovže (2 h, lahka pot) • od Partizanskega doma v Vuhred (2 h, lahka pot) • s Kaštivskega/Malega sedla v Vuzenico (2 h, lahka pot) KOČE • Grmovškov dom pod Veliko Kopo (1377 m) 60 ležišč +386 2 883 98 60, +386 31 816 754 www.planinske-koce.si/grmovskov_dom_pod_veliko_kopo • Koča Planinc (1010 m) 25 ležišč +386 41 410 999 www.planinske-koce.si/koca_planinc Nadaljnja pot nas z vmesnimi krajšimi vzponi in spusti pripelje do Koče na Kremžarjevem vrhu. Preden pridemo do koče, se lahko povzpnemo tudi na bližnji Kremžarjev vrh. Kažipot proti Slovenj Gradcu pokaže navzdol na strmo pot, po kateri sestopimo do gozdne ceste. Hodimo po stezah, kolovozih in cestah mimo domačij vasi Gradišče. Ko dosežemo dolino, po Pohorski cesti pridemo v mesto na Glavni trg. Iz Slovenj Gradca gremo na zahod do Starega trga in navzgor do Grajske vasi. Prečkamo glavno cesto proti Kotljam, za kratko krenemo desno ob njej, nato skozi gozd pridemo do cerkve sv. Miklavža. Nad njo skrajšamo cestni ovinek do vasi Sele, mimo sv. Roka pa spet hodimo po cesti. Po bližnjici čez travnik in skozi gozd se povzpnemo do Poštarskega doma. Koča pod Kremžarjevim vrhom • Koča pod Kremžarjevim vrhom (1102 m) 18 ležišč +386 2 884 48 83, +386 31 345 102, +386 51 202 019 www.planinske-koce.si/koca_pod_kremzarjevim_vrhom Poštarski dom pod Plešivcem • Poštarski dom pod Plešivcem (805 m) 38 ležišč +386 2 822 10 55, +386 2 449 25 13 www.planinske-koce.si/postarski_dom_pod_plesivcem Uršlja gora DOLŽINA 22,7 km VIŠINSKA RAZLIKA 1600 m vzpona, 1030 m spusta IZHODIŠČE Poštarski dom pod Plešivcem (805 m) CILJ Dom na Smrekovcu (1377 m) NAJVIŠJA TOČKA Uršlja gora ali Plešivec (1699 m) ČAS HOJE • Poštarski dom–Uršlja gora 2.30 h • Uršlja gora–Andrejev dom 2.15 h • Andrejev dom–Dom na Smrekovcu 2.45 h Skupaj: 7.30–8 h ZAHTEVNOST lahka pot Uršlja gora (Plešivec) z vzhoda Visoko čislana in že od daleč vidna ter prepoznana koroška ljubljenka vabi planince z vseh strani skozi vse leto. Že brez najdaljše vezne poti pri nas se Plešivcu, kot ga zaradi pleše na vrhu tudi imenujemo, ni treba bati samote, SPP, koča na temenu, dobre poti in odličen razgled pa obisk le še povečajo. Gremo torej še mi k postavni »Urški« v gosté! OPIS: Od Poštarskega doma se vzpenjamo po kolovozu kar strmo navzgor. Višje, ko strmina popusti, dosežemo gozdno cesto, ji sledimo desno, po stezi skrajšamo ovinek in nadaljujemo po cesti do odcepa slabšega kraka, po katerem se zložno vzpenjamo proti zahodu. Pred koncem ceste krenemo levo na ožjo stezo in prečimo strma pobočja do sedla na severni strani Črnega vrha (1335 m). Kmalu se nam z desne priključi pot iz Kotelj. Povzpnemo se do gozdne ceste, ki vodi do vrha. Na levem zavoju gremo na stezo, ki nas pripelje na vršni travnik pri kapelici, in naprej do Doma na Uršlji gori. Do vrha Plešivca je le še nekaj minut. ZANIMIVOSTI OB POTI • cerkev sv. Uršule na Uršlji gori, najvišja cerkev v Sloveniji MOŽNI SESTOPI V DOLINO • z Uršlje gore na Ravne na Koroškem ali v Žerjav (2 h, lahka pot) • od Andrejevega doma do Florjana pri Šoštanju (1.30 h, lahka pot) • od Doma na Smrekovcu do Ljubenskih Rastk (2 h, lahka pot) • od Doma na Smrekovcu na Ludranski vrh (1.30 h, lahka pot) • od Doma na Smrekovcu do Mozirske koče na Golteh (2 h, lahka pot) Planinski dom in cerkev na Uršlji gori Z vrha se vrnemo po isti poti do razcepa, kjer krenemo desno dol, prečimo cesto in sestopimo do nekdanje domačije Šisernik. Pod cesto nadaljujemo s sestopom čez travnik in skozi gozd do Križana. Od tod hodimo po gozdni cesti do asfaltirane prometnice Črna–Šoštanj. Zavijemo levo po njej do prevala Sleme in desno do Andrejevega doma. S Slemena hodimo sprva po gozdni cesti v jugozahodni smeri. Na severni strani Tolstega vrha stopimo na zložno pot proti sedlu Kramarica, s katerega se povzpnemo na gozdno cesto, po kateri prečimo vzhodno pobočje Smrekovca. Po označeni bližnjici (kolovoz) se povzpnemo do Doma na Smrekovcu. Dom na Uršlji gori KOČE • Dom na Uršlji gori (1680 m) 82 ležišč +386 2 823 22 85, +386 41 685 555 www.planinske-koce.si/dom_na_urslji_gori Andrejev dom na Slemenu • Andrejev dom na Slemenu (1096 m) 33 ležišč +386 3 589 51 54, +386 31 766 704 www.planinske-koce.si/andrejev_dom_na_slemenu Dom na Smrekovcu • Dom na Smrekovcu (1377 m) 56 ležišč +386 3 584 15 88, +386 41 785 698 www.planinske-koce.si/dom_na_smrekovcu Smrekovško pogorje DOLŽINA 15,7 km VIŠINSKA RAZLIKA 900 m vzpona, 740 m spusta IZHODIŠČE Dom na Smrekovcu (1377 m) CILJ Koča na Loki pod Raduho (1534 m) NAJVIŠJA TOČKA Komen (1684 m) ČAS HOJE • Dom na Smrekovcu– Komen 1.30 h • Komen–Koča na Travniku 1.15 h • Koča na Travniku– Koča na Loki 2.30 h Skupaj: 5.30–6 h ZAHTEVNOST lahka pot Komen V tej etapi SPP hodimo po vulkanu. No, ne dobesedno, saj je že dolgo od takrat, ko je bruhal lavo, a vendarle ob poti videvamo andezitne kamnine, ki jih opazimo predvsem na vrhu Komna in Krnesa, drugod pa so večinoma prekrite z zemljo. To je svojevrstna posebnost našega alpskega sveta. Po višini, flori in reliefnih potezah bolj spominja na Pohorje kot na svetlo apneniško podobo našega visokogorja, ki se že sveti v daljavi. Tudi tja še pridemo, a najprej se napotimo po nekdanji štajersko-koroški deželni meji proti prvemu dvatisočaku na naši poti, Raduhi. OPIS: Od doma na Smrekovcu se skozi gozd povzpnemo na glavno sleme zahodno od Smrekovca, ki ga seveda lahko obiščemo, saj je do njega le nekaj minut z naše poti. Nadaljevanje proti zahodu je zelo prijetno, zložno. Izmenjujejo se smrekov gozd in velike jase, kjer so bile nekoč planine. SPP obide Krnes po južni strani, lahko pa ga prečimo po temenu. Še nekaj hoje po razvodnici in znajdemo se na obsežni jasi pod vrhom Komna. Od kapelice sv. Cirila in Metoda je do zanimivih skal na vrhu tako malo, da vam zagotovo ne bo žal dodatnih korakov. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Smrekovec, 1577 m (10 min, lahka pot) • Krnes, 1613 m (10 min, lahka pot) • Veliki Travnik/Turnovka, 1637 m (20 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • Smrekovško pogorje, najmlajši vulkan v Sloveniji • razgledni stolp na Velikem Travniku/Turnovki • pašna planina Vodol MOŽNI SESTOPI V DOLINO • s Komna do Ljubenskih Rastk (1.30 h, lahka pot) • od Koče na Travniku na Ljubno (2.30 h, lahka pot) • s Knezove planine v Črno na Koroškem (2 h, lahka pot) • od Koče na Loki v Luče ali Struge (2 h, lahka pot) Z vrha strmeje sestopimo na preval Hlipovec, nato pa v rahlem vzponu prečimo do Koče na Travniku. S prečenjem na tej etapi še nismo opravili. Tja do planin Bela peč in Vodole ni dolgotrajnejših vzponov in spustov, le zadnji vzpon, do planine Javorje, nas utegne malo upehati. Ko se prevalimo čez južno sleme Jelovca (okoli 1600 m), nas že pričakuje prijazna Koča na Loki. Koča na Travniku KOČI • Koča na Travniku (1548 m) 22 ležišč +386 41 783 561 www.planinske-koce.si/koca_na_travniku Koča na Loki pod Raduho • Koča na Loki pod Raduho (1534 m) 85 ležišč +386 41 968 022 www.planinske-koce.si/koca_na_loki_pod_raduho Raduha DOLŽINA 5,7 km VIŠINSKA RAZLIKA 530 m vzpona, 600 m spusta IZHODIŠČE Koča na Loki pod Raduho (1534 m) CILJ Koča v Grohotu pod Raduho (1460 m) NAJVIŠJA TOČKA Raduha (2062 m) ČAS HOJE • Koča na Loki–Raduha 1.30 h • Raduha–Koča v Grohotu 1.30 h Skupaj:3–3.30 h ZAHTEVNOST lahka pot • previdno na prepadnem robu nad Durcami Raduha z Grohota Dva tisoč metrov je za slovenske gore magična številka. Če se Slovenske planinske poti lotimo od začetka, bomo to višino prvič prestopili na najvzhodnejši visoki gori Kamniško-Savinjskih Alp. Kratka šesta etapa nas vodi čez Raduho, goro, ki nam ob dobri vidljivosti omogoča razgled na dobršen del trase, ki smo jo že prehodili, in tudi tistega, ki nas še čaka; tja čez Grintovce, Karavanke in Julijce z daljnim Krnom na obzorju. OPIS: Od Koče na Loki zagrizemo v vzhodno pobočje Raduhe, kjer drži na vrh najdirektnejša, dobro uhojena in široka pot. Odcep na Durce pustimo ob strani za kdaj drugič. Dreves kmalu zmanjka, pozdravi nas ruševje. Malo pod glavnim grebenom dosežemo prečno pot, ki se pridruži z desne strani. Krenemo levo in se ob kratkih, a silovitih pogledih v severni prepad bližamo najvišji točki. Tik pod vrhom z desne pripleza zavarovana pot. Vpisna skrinjica s cepinom je na dosegu roke. Z vrha sestopimo po poti vzpona do razpotja, kjer nadaljujemo po zgornji poti do Durc. Del poti pod škrbino, ki je bil nekoč zavarovan, zdaj ni več v uporabi, zato gremo še malo naokrog, na razpotju krenemo levo in se po lepo urejeni poti spustimo pod steno gore, na kateri smo bili. Sledi le še sestop do bližnje Koče v Grohotu. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Lanež, 1925 m (1 h, lahka pot) • Mala Raduha, 2029 m (10 min, lahka neoznačena, a na vrhu izpostavljena pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • Snežna jama pod planino Arta • kapela sv. Križa pri Koči na Loki MOŽNI SESTOPI V DOLINO • od Koče v Grohotu mimo kmetije Bukovnik v Solčavo ali v Koprivno (2 h, lahka pot) Raduha z zahoda Koča v Grohotu pod Raduho KOČA • Koča v Grohotu pod Raduho (1460 m) 45 ležišč +386 41 417 951 www.planinske-koce.si/koca_v_grohotu_pod_raduho OPOMBA Profil in zemljevid poti sta na straneh 40 in 41. Čez Savinjo na Korošico DOLŽINA 16,3 km VIŠINSKA RAZLIKA 1400 m vzpona, 1050 m spusta IZHODIŠČE Koča v Grohotu pod Raduho (1460 m) CILJ Kocbekov dom na Korošici (1808 m) NAJVIŠJA TOČKA Sedelce (1900 m) ČAS HOJE • Koča v Grohotu– Robanov kot 2.30 h • Robanov kot– Kocbekov dom 4.30 h Skupaj: 7–8 h ZAHTEVNOST zelo zahtevna pot • izpostavljena zavarovana pot (čelada, samovarovalni komplet) • snežišča na poti nad Robanovim kotom v zgodnjem poletju (dereze, cepin) Robanov kot z Ojstrico Zdaj gre počasi zares! Že sestop z Grohota do Savinje je na določenih mestih spodobno prepaden, nadaljevanje skozi idilični Robanov kot pa nas pripelje do zatrepa, nad katerim je treba kar dobro poprijeti varovala, da pridemo čez steno na rob Dleskovške planote, kjer nad dnom obsežne kotanje stoji Kocbekov dom. A propos, je stal, saj so ob pisanju tega vodnika (zima 2018) na Korošici zaradi požara zgolj ruševine. Ker verjamemo, da bodo prizadevni planinci dom kmalu obnovili, ostaja v knjigi kot končno/začetna točka 7. in 8. etape. Glej tudi opombo pri podatkih o koči v tem poglavju. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Velika Zelenica, 2114 m, in Veliki vrh, 2110 m (1 h, lahka pot) • Mala Ojstrica, 2017 m (30 min, lahka, na vrhu izpostavljena pot) • Lučki Dedec, 2023 m (1 h, lahka neoznačena pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • idilična dolina Robanov kot • partizanska bolnica v Robanovem kotu • Molička planina z lično kapelo MOŽNI SESTOPI V DOLINO • s Korošice na planino Podvežak 1.30 h, lahka pot) • s Korošice čez Presedljaj v Kamniško Belo/Bistrico (3 h, lahka pot) OPIS: Začetek sestopa z Grohota proti Savinji je precej zahteven, saj prečimo izpostavljena pobočja pod Raduho. Nad nami kraljujejo strme stene, v dolino potoka Klobaša pa se spuščata strmi grapi Lipni in Dolgi plaz. Ko opravimo z zahtevnim delom poti, pridemo po gozdni cesti pod Velikim vrhom in dalje na planino Javorje. Do Tolstovršnika se spustimo po kolovozu, od domačije navzdol pa nas do doline čaka sestop po strmi stezi. Korošica z Lučkim Dedcem Na glavni cesti Luče–Solčava gremo levo, proti Lučam, do Rogovilca in čez Savinjo v Robanov kot. Med hojo po dolini se lahko naužijemo čudovitih pogledov na ostenja Ojstrice, Krofičke in ostalih vrhov. Na Robanovi planini je zložnega vzpona konec. Začenja se zares! Dobro zavarovana pot, na kateri ne manjka jeklenic, klinov in vklesanih sto pnic, nas čez strmo steno pripelje na rob Dleskovške planote. Na desni je idilična Molička planina, ki jo je vredno obiskati, vzpon pa se konča na Sedelcu, od koder se le še spustimo do Kocbekovega doma. Kocbekov dom na Korošici pred požarom KOČA • Kocbekov dom na Korošici (1808 m) 111 ležišč +386 8 280 09 61, +386 3 492 48 50, +386 41 380 176 www.planinske-koce.si/kocbekov_dom_na_korosici OPOMBA Kocbekov dom na Korošici zaradi požara v letu 2017 do nadaljnjega ne obratuje. Prav tako ni mogoče uporabljati zimske sobe. Do izgradnje novega doma lahko ob naši poti prenočimo na turistični kmetiji Govc-Vršnik v Robanovem kotu: +386 3 839 50 16, www.govc-vrsnik.com/sobe.html. Etapo lahko tudi podaljšamo čez Ojstrico do Koče na Kamniškem sedlu. V tem primeru je zaradi dolžine turo bolje organizirati tako, da je v Robanovem kotu začetek poti. Ojstrica DOLŽINA 6,8 km VIŠINSKA RAZLIKA 900 m vzpona, 850 m spusta IZHODIŠČE Kocbekov dom na Korošici (1808 m) CILJ Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864 m) NAJVIŠJA TOČKA Ojstrica (2350 m) ČAS HOJE • Korošica–Ojstrica 1.30 h • Ojstrica–Kamniško sedlo 4 h Skupaj: 5.30–6 h ZAHTEVNOST zahtevna pot • priporočljiva čelada (krušljivost) • snežišča v zgodnjem poletju pod Planjavo (dereze, cepin) • poletne nevihte – na pot le v zanesljivem vremenu Prva resna etapa osrednjih Grintovcev je bolj krušljiva kot zahtevna, a tudi ni brez strmih mest, ki jih moramo preplezati. Obiščemo dve visoki gori, Ojstrico in Planjavo. Slednjo SPP sicer obide na južni strani, a je do vzhodnega (markiranega) vrha tako blizu, da se je nanj vsekakor vredno potruditi. Če smo dobro fizično pripravljeni in je vreme ugodno, lahko to etapo združimo z naslednjo. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Lučka Brana/Baba, 2244 m (5 min, lahka neoznačena pot) • Planjava, 2392 m (10 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • travnati izravnavi Korošica in Petkove njive • strma stena Lučkega Dedca, prvič preplezana VI. stopnja v Sloveniji • skalni Roglji pod Ojstrico • pogled na Logarsko dolino s slapom Rinka v zatrepu • Babe, skalni osamelci na Kamniškem sedlu MOŽNI SESTOPI V DOLINO • z Ojstrice čez Škarje ali po Kopinškovi poti v Logarsko dolino (3–4 h, zahtevna oz. zelo zahtevna pot) • s Kamniškega sedla v Kamniško Bistrico (2.30 h, lahka pot) OPIS: Takoj za Kocbekovim domom se svet postavi močno pokonci. Med ruševjem se dvignemo stopnico višje. Mimo dveh odcepov proti Planjavi se vzpenjamo do vršne glave in po krušljivem svetu dosežemo vrh Ojstrice. Sestopimo do prvega odcepa v desno proti Škarjam. S pomočjo varoval previdno splezamo navzdol in se na drugi strani v ključih dvignemo do škrbine. Čez greben se spušča pot proti Klemenči jami in Logarski dolini, naša pot pa se oprime južnih pobočij Lučke Brane/Babe in nas po Dežmanovi poti brez daljših vzponov in spustov vodi proti Planjavi. Do vzhodnega vrha slednje je s SPP le nekaj minut. Preko južnih pobočij Planjave pridemo do Sukalnika, kjer se pot oprime polic zahodnega ostenja. Čez zahtevnejša mesta nam pomagajo varovala. Ko dosežemo melišče, so težave za nami. Pod skalnimi roglji (Babe) pridemo do Kamniške koče. Kamniška koča na Kamniškem sedlu KOČA • Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864 m) 68 ležišč +386 8 161 49 89, +386 51 611 367 www.planinske-koce.si/kamniska_koca_na_kamniskem_sedlu Čez Savinjsko sedlo DOLŽINA 7,1 km VIŠINSKA RAZLIKA 760 m vzpona, 920 m spusta IZHODIŠČE Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864 m) CILJ Kranjska koča na Ledinah (1700 m) NAJVIŠJA TOČKA Jezersko sedlo (2034 m) ČAS HOJE • Kamniško sedlo– Okrešelj 1 h • Okrešelj–Ledine 3 h Skupaj: 4–4.30 h Jezersko sedlo V preteklosti ta del ni bil vključen v SPP. S Kamniškega sedla smo na Skuto hodili in plezali čez Kotliče, skozi Sod brez dna in preko Turske gore, ki je zdaj ni več med kontrolnimi točkami, dodane pa so tri nove: Frischaufov dom, Kranjska koča na Ledinah in Koroška Rinka. Etapa je zanimiva tudi zaradi kratkega dela poti, ki ga prehodimo po sosednji državi Avstriji. Dandanašnji nam ne bo na nekdanjih mejnih prehodih nihče preverjal dokumentov, a skrben planinec jih ima seveda vedno s seboj. ZAHTEVNOST zahtevna pot • priporočljiva čelada (krušljivost) • snežišča v zgodnjem poletju s Kamniškega sedla na Okrešelj ter pod Savinjskim in Jezerskim sedlom (dereze, cepin) MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Mrzla gora, 2203 m (1.30 h, zelo zahtevna pot) • Storžek, 2110 m (1 h, zelo zahtevna pot) • Ledinski vrh, 2108 m (15 min, lahka pot) • Velika Baba, 2127 m (1.30 h, zahtevna pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • krnica Okrešelj z vencem Rink v ozadju • kratek prehod čez avstrijsko ozemlje med Savinjskim in Jezerskim sedlom OPIS: S Kamniškega sedla gremo proti zahodu do razpotja. Leva pot vodi proti Turski gori, naša pa se spusti na severno stran. Po dobro zavarovani polici sestopimo pod steno in naprej do Frischaufovega doma na Okrešlju. Od doma hodimo čez zelenice proti zahodu. Levo navzgor se odcepi steza proti Turskemu žlebu, mi pa se vzpenjamo ob desnem robu velike grape. Čez strmo stopnjo se dvignemo v krnico Gornji Okrešelj. Povzpnemo se skoraj do sten Koroške Rinke/Križa. Markacije nas usmerijo desno čez grapo. Čez krajši skok dosežemo novo izravnavo, Mrzli dol, med stenami Križa in Mrzle gore. Povzpnemo se na Savinjsko sedlo, s katerega po avstrijskem ozemlju skoraj po plastnici prečimo do Jezerskega sedla, kjer spet stopimo na slovenska tla. S sedla v ključih sestopamo proti Ledinam. Pred priključkom poti z Velike Babe nas čaka še krajša zavarovana polica. Do Kranjske koče ni več daleč. Kamniško sedlo in Planjava MOŽNI SESTOPI V DOLINO • z Okrešlja v Logarsko dolino (1 h, lahka, deloma izpostavljena pot) • z Ledin na Jezersko (1.30 h, zahtevna pot) OPOMBA Profil in zemljevid poti sta na straneh 54 in 55. Frischaufov dom na Okrešlju Kranjska koča na Ledinah KOČI • Kranjska koča na Ledinah (1700 m) 64 ležišč +3864 236 78 50, +386 31 309 600 www.planinske-koce.si/kranjska_koca_na_ledinah • Frischaufov dom na Okrešlju (1396 m) 86 ležišč +386 3 838 90 70, +386 41 380 177 www.planinske-koce.si/frischaufov_dom_na_okreslju Križ in Skuta DOLŽINA 9,3 km VIŠINSKA RAZLIKA 1240 m vzpona, 1150 m spusta IZHODIŠČE Kranjska koča na Ledinah (1700 m) CILJ Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793 m) NAJVIŠJA TOČKA Skuta (2532 m) ČAS HOJE • Ledine–Koroška Rinka 3 h • Koroška Rinka–Skuta 2.30 h • Skuta–Kokrsko sedlo 3 h Skupaj: 8.30–9 h Dolgi hrbet, Štruca in Skuta Na drugi visokogorski etapi Kamniško-Savinjskih Alp nas že kmalu pričaka kar pošteno razgibavanje po zavarovani poti na Koroško Rinko, ki jo v spomin na nekdanjo štajersko-koroško-kranjsko deželno tromejo imenujemo tudi Križ. Po sestopu na Male Pode se zgodba ponovi na Skuti, s katere mimo trebuha Štruce sestopimo na Velike Pode do zanimivo oblikovanega Bivaka Pavleta Kemperla. Po tej zahtevni etapi bo počitek pri Cojzovi koči zagotovo dobro del. ZAHTEVNOST zelo zahtevna pot • izpostavljena zavarovana pot (čelada, samovarovalni komplet) • snežišča v zgodnjem poletju na poti na Kranjsko Rinko in Skuto (dereze, cepin) • previdno v megli na Malih in Velikih Podih • poletne nevihte – na pot le v zanesljivem vremenu MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Kranjska Rinka, 2453 m (30 min, lahka pot) • Štajerska Rinka, 2374 m (10 min, lahka neoznačena pot) • Mala Rinka, 2289 (5 min, lahko brezpotje) • Štruca, 2457 m (10 min, lahka neoznačena pot) • Dolgi hrbet, 2473 m (30 min, zelo zahtevna pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • naravno okno ob poti na Koroško Rinko • Ledenik pod Skuto • Mali in Veliki Podi, visokogorski uravnavi, polni žlebičev in vrtač • Štruca, markantni skalni trebuh pod Skuto OPIS: Do razpotja pod Jezerskim sedlom se vrnemo po isti poti. Zavijemo desno navzgor proti steni. Pod naravnim oknom dosežemo zelo zahteven del poti. Ob varovalih, ki nas spremljajo prav do vrha, splezamo na Koroško Rinko. Sestop je lažji, a bolj krušljiv. Strma grapa nas privede do poti, ki pripelje z desne, s Kranjske Rinke. Pod Štajersko Rinko sestopimo do njene male soimenjakinje in naprej navzdol na Male Pode. Še preden jih dobro dosežemo, krenemo desno, proti Streži, skalnatem delu jugovzhodnega grebena našega naslednjega cilja. S pomočjo varoval splezamo po zelo zahtevni poti na vrh Skute. Sestop z nje je v začetku zložnejši. Mimo vrha Štruce (nekaj minut proti levi, neoznačeno) pridemo do zahtevnejšega dela sestopa. Strma pot se v ključih spusti na Velike Pode. Čeznje pridemo do Bivaka Pavla Kemperla. Sestopamo proti grapi Jurjevec in se iz nje kratko povzpnemo do prehoda Mala vratca (varovala, zahtevno). Na drugi strani sestopimo do Cojzove koče. Bivak Pavla Kemperla Cojzova koča na Kokrskem sedlu MOŽNI SESTOPI V DOLINO • čez Mlinarsko sedlo do Češke koče in na Jezersko (2–3 h, zelo zahtevna pot) • s Kokrskega sedla v Kamniško Bistrico (2 h, lahka pot) • s Kokrskega sedla mimo kmetije Suhadolnik v Kokro (2 h, zahtevna pot) BIVAK IN KOČA • Bivak Pavla Kemperla (2104 m) 8 ležišč +386 1 839 13 45 www.planinske-koce.si/bivak_pavla_kemperla • Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793 m) 147 ležišč +386 8 161 51 15, +386 1 839 13 45, +386 51 635 549 www.planinske-koce.si/cojzova_koca_na_kokrskem_sedlu Grintovec in Jezerska Kočna DOLŽINA 7,9 km VIŠINSKA RAZLIKA 1050 m vzpona, 1300 m spusta IZHODIŠČE Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793 m) CILJ Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m) NAJVIŠJA TOČKA Grintovec (2558 m) ČAS HOJE • Kokrsko sedlo–Grintovec 2 h • Grintovec–Jezerska Kočna 2 h • Jezerska Kočna–Češka koča 2.30 h Skupaj: 6.30–9 h Kočna in Grintovec z vrha Kalške gore Zadnja visokogorska etapa Kamniško-Savinjskih Alp nas vodi do najvišjih vrhov gorovja. Na prvaka (Grintovec) se povzpnemo po – glede na nadmorsko višino – precej lahki poti, njegova zahodna soseda (Jezerska Kočna) pa je zahtevnejša. Slednja skriva v svojem ostenju še zanimiv prehod, ozko navznoter nagnjeno polico, kjer si moramo prehod izboriti s sklonjeno hojo, da ne napišem s plazenjem. Kremžarjeva pot je spodoben zaključni akord visoke in zahtevne etape, ki nas pripelje do Karničarjevega gorska gnezda (Češka koča). ZAHTEVNOST zelo zahtevna pot • izpostavljena zavarovana pot (čelada, samovarovalni komplet) • snežišča na Kremžarjevi poti z Jezerske Kočne (dereze, cepin) • poletne nevihte – na pot le v zanesljivem vremenu MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Kalška gora, 2058 m (1 h, zelo zahtevna pot) • Kalški Greben, 2224 m (2 h, zelo zahtevna pot) • Kokrska Kočna, 2520 m (30 min, zelo zahtevna pot) • Vratca, 1802 m (45 min, zahtevna pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • Pasja glava, skalna podoba na Kokrskem sedlu • Grintovec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp • »sklonjeni« preduh pod Jezersko Kočno • raztreskani vršni stolpi Jezerske Kočne OPIS: Nad sedlom se po isti poti povzpnemo do razpotja. Držimo se levo in prečimo do krnice Spodnja Jama. Iz nje nas pot popelje po travnati gredini proti Strehi. Čaka nas še enakomeren vzpon proti najvišji točki. Višje kot smo, manj je zelenja, a vedno več razgledov, ki se zaokrožijo v celoto pri razgledni plošči na vrhu Grintovca. Z vrha sestopimo po zahodnem grebenu na Dolško škrbino in naprej do stika s Kremžarjevo potjo po zelo zahtevni Špremovi poti, ki ponuja vse lepote zavarovanih poti. Na stiku poti je najbolje pustiti nahrbtnik, sicer bomo imeli na pokriti polici nemalo težav z njim. Po omenjeni polici se skobacamo proti krušljivemu zgornjemu delu Jezerske Kočne. Na vrhu je zelo malo prostora. Češka koča na Spodnjih Ravneh Zelo zahtevna pot Do razpotja Kremžarjeve in Špremove poti se vrnemo po isti poti in seveda ponovimo borbo s pomanjkanjem prostora. Obrnemo se levo. Sestop terja vso previdnost. Oddahnemo si lahko šele na Zgornjih Ravneh. Ob robu spodnje kotanje stoji Češka koča. MOŽNI SESTOPI V DOLINO • z Jezerske Kočne čez Kokrsko Kočno mimo kmetije Suhadolnik v Kokro (3 h, zelo zahtevna pot) KOČA • Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m) 59 ležišč +386 40 283 300 www.planinske-koce.si/ceska_koca_na_spodnjih_ravneh Čez Jezersko DOLŽINA 16,0 km VIŠINSKA RAZLIKA 950 m vzpona, 960 m spusta IZHODIŠČE Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m) CILJ Dom na Kališču (1534 m) NAJVIŠJA TOČKA pod Bašeljskim vrhom (1646 m) ČAS HOJE • Češka koča–Zg. Jezersko 1.30 h • Zg. Jezersko–Kališče 4.30 h Skupaj: 6–6.30 h ZAHTEVNOST zahtevna pot • previdno (predvsem v mokrem) na lesenih lestvah in stopnicah pod Češko kočo Grintovci z Jezerskega Prehodna etapa. Morda bi kdo lahko celo dejal odvečna, saj hoja po asfaltu ni ravno vrhunec planinskega udejstvovanja, pa še nekoč najvišji slovenski slap Čedca se je pred leti podrl, a je že tako, pravijo optimisti, ki v vsaki stvari iščejo in najdejo pozitivne dražljaje, da je pod Storžič pač nekako treba priti. Ker smo planinci veseli ljudje, bomo navedli nekaj svetlih misli o etapi: vzorno urejena pot od Češke koče v dolino, dopolnitev zalog na Jezerskem, ki ga zaljša visokogorsko ozadje gora, ki smo jih prehodili in samotna dolina potoka Reka. Pa še etapa je kratke vrste, zato si lahko na Kališču dobro odpočijemo. Ni tako slabo, kajne? MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Veliki vrh, 1742 m (2 h, lahka, a zelo strma pot) • Virnikov Grintovec, 1654 m (2.30 h, lahka pot) • Kozji vrh, 1628 m (2.30 h, lahka pot) • Stegovnik, 1692 m (2.30 h, zahtevna pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • Jezersko, gorsko naselje na severni strani Grintovcev s Planšarskim jezerom • samotna dolina potoka Reka MOŽNI SESTOPI V DOLINO • s Kališča v Mače ali Bašelj (1.30 h, lahka pot) Planinski dom na Kališču KOČA • Planinski dom na Kališču (1534 m) 44 ležišč +386 4 236 78 50, +386 41 614 586 www.planinske-koce.si/planinski_dom_na_kaliscu OPIS: Od Češke koče se proti dolini napotimo po vzorno urejeni poti, ki preči zelo strma severovzhodna pobočja Vratc in Špegovca (1619 m). Nad Štularjevo planino gremo po levi poti (desno Ravenska Kočna) in nadaljujemo s sestopom po zahodni strani Visokega vrha (1460 m). Dolino dosežemo v Makekovi Kočni in skoznjo po cesti pridemo na Zgornje Jezersko. Do Spodnjega Jezerskega hodimo po glavni cesti (nekaj ovinkov lahko skrajšamo po bližnjici). Pri gostilni Kanonir se poslovimo od prometne ceste in zavijemo desno v stransko dolino, skozi katero hodimo ob žuborečem potoku po makadamski cesti do nekdanje planine Podstoržič. Nad njo se strmina počasi povečuje. Mimo Praprotnikove koče se povzpnemo na Bašeljski preval, onstran katerega v zložnem sestopu dosežemo Dom na Kališču. Velika Poljana in Storžič Storžič DOLŽINA 12,0 km VIŠINSKA RAZLIKA 1200 m vzpona, 1260 m spusta IZHODIŠČE Dom na Kališču (1534 m) CILJ Koča na Kriški gori (1471 m) NAJVIŠJA TOČKA Storžič (2132 m) ČAS HOJE • Kališče–Storžič 1.30 h • Storžič–Dom pod Storžičem 2.30 h • Dom pod Storžičem– Tolsti vrh 2 h • Tolsti vrh–Koča na Kriški gori 1 h Skupaj: 8 h ZAHTEVNOST zahtevna pot • priporočljiva čelada (krušljivost) pri vzponu in sestopu s Storžiča Storžič z Ženikolovca Nekoč je bil Storžec, potem se je, pravijo zlobni jeziki, pomeščanil – in postal Storžič. Kot pri večini naših visokih vrhov je tudi pri Storžiču južna stran zložnejša od severne, ki je tolikanj nabrita, da si zasluži ime stena, celo ostenje, v katerem je lepo število plezalnih smeri in še zavarovana pot za povrh. Mi se na goro povzpnemo po/ob jugovzhodnem grebenu in sestopimo po severnem. Čeprav se strmih sten na daleč izogibamo, nam bo Storžič zagotovo prirasel k srcu. Le previdno, potem bo lepo! MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Bašeljski vrh, 1744 m (15 min, lahka pot) • Mali Grintovec, 1813 m (45 min, lahka pot) • Veliki Javornik/Ženiklovec, 1715 m (1 h, lahka neoznačena pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • spominsko obeležje žrtvam plazu nad Domom pod Storžičem • planšarija na planini Mala Poljana MOŽNI SESTOPI V DOLINO • s Storžiča mimo Krničarjeve koče v Povlje ali Zalog (2–3 h, lahka pot) • od Doma pod Storžičem v Grahovše (1 h, lahka pot) • z Male Poljane v Zalog (1.30 h, lahka pot) • s Tolstega vrha ali od Koče na Kriški gori v Gozd (1–1.30 h) in naprej na Golnik (še 30 min, lahka pot) • od Koče na Kriški gori v Križe (1.30 h, lahka pot) OPIS: Od Doma na Kališču se na Bašeljski preval vrnemo po isti poti. Takoj nad prevalom se pobočje ustrmi. Med rušjem se povzpnemo na jugovzhodni greben, ki se ga bolj ali manj držimo vse do vrha. Nekateri odseki so zavarovani. Tik pod najvišjo točko se pridružimo poti skozi Javorniško grapo. Križ in razgledna plošča na Storžiču sta na dosegu roke. Sestopna pot nas vodi čez Škarjev rob. Tudi na severnem grebenu imamo opraviti z zahtevnimi deli, ki so zavarovani, a terjajo vso previdnost. Nižje je svet lažji. Pred Škarjevo pečjo krenemo z grebena proti levi navzdol. Skozi gozd sestopamo do planine Jesenje, od koder je zelo blizu do Doma pod Storžičem. Od doma se vrnemo do bližnjega razpotja, krenemo desno in se zložno vzpenjamo do uro oddaljene planšarije na planini Mala Poljana (1325 m). Nad njo se bolj strmo dvigamo na najvišji vrh Kriške gore, Tolsti vrh (1715 m). Sledi dolg spust, s kratkimi vzponi iz škrbin, ki nas po vedno širšem slemenu pripelje do Koče na Kriški gori. Dom pod Storžičem KOČI • Dom pod Storžičem (1123 m) 68 ležišč +386 4 594 50 50, +386 41 675 760 www.planinske-koce.si/dom_pod_storzicem Koča na Kriški gori • Koča na Kriški gori (1471 m) 52 ležišč +386 6 814 64 17, +386 51 615 623 www.planinske-koce.si/koca_na_kriski_gori S Kriške gore na Dobrčo DOLŽINA 10,9 km VIŠINSKA RAZLIKA 960 m vzpona, 950 m spusta IZHODIŠČE Koča na Kriški gori (1471 m) CILJ Koča na Dobrči (1478 m) NAJVIŠJA TOČKA pred Kočo na Dobrči (1482 m) ČAS HOJE • Kriška gora–Tržič 2 h • Tržič–Brezje pri Tržiču 1 h • Brezje pri Tržiču–Koča na Dobrči 2 h Skupaj: 5–5.30 h ZAHTEVNOST lahka pot Dobrča Če je 11. etapa prehodna, je pričujoča njena dvojčica. Še celo nadmorski višini koč, ki služita za izhodišče in konec etape, sta podobnih višin. Tudi na tej poti lahko obnovimo zaloge (Tržič), saj tja do Mojstrane ne bomo več dosegli dolinskega udobja in vsega, kar je povezano z njim. Morda še prišepnem: to in naslednjo etapo bi lahko dobri in hitri hodci združili ali to vsaj potegnili tja do Robleka, a ni ga lepšega kot v jutranjem ali vsaj dopoldanskem hladu oditi na dvatisočak (Begunjščico). Hm, kaj pa če bi se na večer, pred počitkom, sprehodili do bližnjega vrha Dobrče ali celo do pet minut oddaljenega Šentanskega vrha, ki je na glasu kot odličen razglednik. Sončni zahod je lahko zelo lep … OPIS: Sestopamo po zahodnem pobočju Kriške gore. Pot, ki se odcepi na levo, pustimo vnemar in se držimo glavnega slemena, ki se spušča proti Tržiču. Zagledamo ga z razgledišča Velika Mizica (976 m). Še nekaj spusta in že smo pri cerkvi sv. Jožefa tik nad mestom, v katero skorajda pademo po stopnicah, ki so vzidane v cestni podporni zid. Obrnemo se desno do bližnje avtobusne postaje in levo čez Tržiško Bistrico. Za njo nas kažipot usmeri levo na Blejsko cesto, ki nas skozi podhod pod cesto na Ljubelj pripelje v Bistrico pri Tržiču. Po Poti na Bistriško planino nas markacije pripeljejo do ceste Tržič–Begunje. Po njej gremo na desno do nekaj minut oddaljenih Brezij pri Tržiču. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Dobrča, 1634 m (15 min, lahka pot) • Šentanski vrh, 1635 m (20 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • razgledišče Velika Mizica • cerkev sv. Jožefa nad Tržičem • Tržič, staro mestno jedro • Hudi grad/Gutenberk (razvaline) MOŽNI SESTOPI V DOLINO • od Koče na Dobrči v Srednjo vas ali Slatno, (1 h, lahka pot) Kmalu za cerkvijo sv. Neže krenemo na stransko cesto proti desni navzgor. Hiš kmalu zmanjka in skozi gozd se povzpnemo na jugovzhodno sleme Dobrče. Čez Breško goro (1216 m) po široki, dobro uhojeni poti dosežemo Kočo na Dobrči. Koča na Dobrči KOČA • Koča na Dobrči (1478 m) 22 ležišč +386 51 213 980 www.planinske-koce.si/koca_na_dobrci Begunjščica DOLŽINA 12,6 km VIŠINSKA RAZLIKA 1300 m vzpona, 1240 m spusta IZHODIŠČE Koča na Dobrči (1478 m) CILJ Planinski dom na Zelenici (1536 m) NAJVIŠJA TOČKA Begunjščica (2060 m) ČAS HOJE • Koča na Dobrči–Prevala 2 h • Prevala–Begunjščica 2 h • Begunjščica–Roblekov dom 1 h • Roblekov dom–Zelenica 1.30 h Skupaj: 6.30–7 h Begunjščica nad Zelenico Karavanke, dobrodošle! »Prelepa zelena Begunjščica«, kot poje pesem, je gora grap. Visoko izhodišče na Ljubelju omogoča pozimi zanimive vzpone vseh težavnostnih stopenj. Mi se na pot odpravimo čez njene južne strmali, ki so spomladi in poleti polne cvetličnih okrasij. S sestopom do Robleka in naprej na Zelenico bomo Begunjščico skorajda obkrožili. V svet Karavank sicer vstopimo na Prevali, kjer si lahko pred strmim vzponom v planšariji z domačimi dobrotami krepko privežemo dušo. S čim in koliko, pa ve vsak zase … ZAHTEVNOST zahtevna pot • izpostavljenost (sestop z Begunjščice) • snežišča v zgodnjem poletju na prečenju Smokuškega plazu pod Begunjščico (cepin, dereze) MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Begunjska Vrtača, 1991 m (15 min, lahka neoznačena pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • planšarija na Prevali MOŽNI SESTOPI V DOLINO • s Prevale do Doma v Dragi (2 h, zahtevna pot) • s Prevale v Podljubelj (1.30 h, lahka pot) • s Prevale do nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj skozi Bornova predora (1.30 h, lahka, a deloma izpostavljena neoznačena pot; potrebna svetilka) • od Roblekovega doma skozi Drago ali mimo sv. Petra v Begunje (2–3 h, lahka pot) OPIS: Jutranje ogrevanje je kar dolgo. Od koče krenemo proti severu, zahodno od vrha Dobrče. Pot se kratko vzpenja in spušča, tako da bo do planšarije Prevala (1311 m) motor težko spraviti na delovno temperaturo, saj so vzponi in spusti bolj kratke sape. Če prej ne, se ogrejemo v začetni uri vzpona na Begunjščico, kjer je strmina, navzlic gozdu, prav hudobna. Višje je lepše, položnejše in bolj razgledno. V velikem loku proti levi dosežemo Veliki vrh, najvišjo glavo Begunjščice. Zahodna stran gore, kjer poteka sestop, je strmejša, a pot je vzorno urejena. Pod Srednjim vrhom (1979 m) smo kmalu v zelenju. V ključih sestopimo do Roblekovega doma. Če bomo nadaljevali proti Zelenici, lahko nahrbtnike odložimo četrt ure nad kočo, da jih ne bomo po nepotrebnem prenašali nazaj v strmino. Ko se vrnemo na razcep, se še kratko povzpnemo, nato pa skozi usek smuknemo na zahodno, precej bolj skalnato stran Begunjščice. Čez zahtevnejša mesta nam pomagajo varovala. Po prečenju Smokuškega plazu obidemo še severozahodni greben in dosežemo Dom na Zelenici. Roblekov dom na Begunjščici KOČI • Roblekov dom na Begunjščici (1657 m) 41 ležišč +386 51 323 402, +386 31 345 209 www.planinske-koce.si/roblekov_dom_na_begunjscici Planinski dom na Zelenici • Planinski dom na Zelenici (1536 m) 50 ležišč +386 4 531 52 48, +386 40 627 808 www.planinske-koce.si/planinski_dom_na_zelenici Stol DOLŽINA 20,6 km VIŠINSKA RAZLIKA 1300 m vzpona, 1250 m spusta VIŠINA IZHODIŠČA Planinski dom na Zelenici (1536 m) CILJ Koča na Golici (1582 m) NAJVIŠJA TOČKA Stol (2236 m) ČAS HOJE • Zelenica–Stol 3.30 h • Stol–Koča na Golici 4.30 h Skupaj: 8–9 h ZAHTEVNOST lahka pot • izpostavljeno soncu • previdno na prepadnem robu vrh Stola Z Vrtače proti Stolu Predzadnja etapa začetnega dela SPP je pravcati eldorado za ljubitelje visokih grebenov. Od Stola čez Belščico nas čaka zajeten odmerek razglednega pohajkovanja, ki ga lahko nadaljujemo tudi na Struški, pravoverni SPP-jevci pa seveda prečijo njena južna pobočja. Zgodba se lahko ponovi tudi na Ptičjem vrhu, Mali Golici in Krvavki, če se na njih povzpnemo pred sestopom h koči. Zakaj je na Golici najlepše pomladi, pa zagotovo ve vsakdo. Ja, ključavnice … MOŽNI VZPONI NA VRHOVE Z Vrtače proti Stolu • Palec, 2026 m (2 h, zahtevna neoznačena pot– samo za izurjene!) • Vrtača, 2181 m (2 h, zahtevna pot) • Srednji vrh, 1796 m (30 min, lahka pot) • Svačica, 1953 m (30 min, lahka pot) • Vajnež, 2104 m (15 min, lahka neoznačena pot) • Struška/Veliki vrh, 1944 m (30 min, lahka neoznačena pot) • Ptičji vrh, 1550 m (10 min, lahka neoznačena pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • zavarovana plezalna pot na Spodnji Plot nad Zelenico • skalni stolpi Na Možeh • Stol, najvišja gora v Karavankah • narcise/ključavnice na vzhodnih pobočjih Golice/Krvavke OPIS: Od Doma na Zelenici se ob nekdanjem smučišču povzpnemo na travnato ravnico in začnemo z dolgim prečenjem pod grebenom Na Možeh. Po odcepu neoznačene poti v Suho ruševje se začne pot vzpenjati. Hodimo čez južna pobočja Vrtače, na katero proti desni navzgor vodi označena pot. Nad sedlom Šija nadaljujemo s prečenjem proti zahodu. Skozi strmo grapo se previdno spustimo do krnice V Kožnah. Pridruži se nam t. i. spodnja pot od Zelenice mimo izvira Završnice. Povzpnemo se na uravnavo severno od Srednje peči. Skozi krnico Mel se povzpnemo do sedla Med Stoli. Do vrha Stola ni več daleč. Previdno na prepadnem robu! Z višinskega prvaka Karavank sestopimo nazaj na sedlo in se kratko povzpnemo na teme Malega Stola, kjer za robom ždi Prešernova koča. Od koče se spustimo v dolino med Stoloma, jo prečimo in v zložnem sestopu dosežemo glavni greben, ki nas čez Potoški Stol/Žirovniški Mali Stol (2017 m) pripelje pod greben Belščice. Prečenje je láhko in ob lepem vremenu izredno razgledno. Za Kamnitnikom (1858 m) se pot ovije okoli kotanje Rida in nas pripelje pod sedlo Medvedjak, na planino Seča. Prečenje z Belščice ponovimo na Struški, le da je slednje za odtenek bolj kosmato in zatorej manj razgledno. Ko pridemo na Belsko planino, naj nas ne zavede cesta, ki pripelje nanjo, SPP se nadaljuje v isti smeri in preči do razglednega pomola, kjer se obrnemo ostro desno in sestopimo na sedlo Kočna (1469 m). Sledi prečenje po SPP ali čez Ptičji vrh (neoznačena pot, 1550 m) in sestop do sedla Suha, kamor pripelje gozdna cesta. Kratko stopimo desno po njej (če gremo najprej na Golico in potem v kočo, lahko nadaljujemo kar po stezi po mejnem grebenu), dokler nas kažipot ne usmeri desno na široko stezo, ki skozi gozd in čez travnate strmali pripelje do Koče na Golici. MOŽNI SESTOPI V DOLINO • z Zelenice na Ljubelj (1 h, lahka pot) • z Zelenice v Završnico/Tinčkova koča (1 h, lahka pot) • čez sedlo Belščica do Celovške koče in v Poden ali Medvedji dol (2 h, lahka pot) • s Stola do Valvasorjevega doma in v Završnico (2–3 h, lahka pot) • s sedla Kočna do Javorniškega Rovta (1.30 h, lahka pot) • od Koče na Golici do Planine pod Golico (1.30 h, lahka pot) Prešernova koča na Stolu KOČI • Prešernova koča na Stolu (2174 m) 44 ležišč +386 4 828 03 01, +386 51 345 806 www.planinske-koce.si/presernova_koca_na_stolu Vrh Stola Koča na Golici • Koča na Golici (1582 m) 41 ležišč +386 4 586 60 70, +386 41 735 911 www.planinske-koce.si/koca_na_golici Od Golice do Mojstrane DOLŽINA 15,5 mk VIŠINSKA RAZLIKA 500 m vzpona, 1430 m spusta IZHODIŠČE Koča na Golici (1582 m) CILJ Mojstrana (652 m) NAJVIŠJA TOČKA Golica (1834 m) ČAS HOJE • Koča na Golici–Golica 45 min • Golica–sedlo Rožca 2 h • Sedlo Rožca–Mojstrana 2.30 h Skupaj: 5.30–6 h ZAHTEVNOST lahka pot Narcise na Mali Golici Zadnja etapa prvega dela SPP nas z Golice vodi proti Julijcem. Na območju sedla Rožca in Hruškega vrha gremo, skorajda nevede, če ne pogledamo na zemljevid, čez dva predora, železniškega in cestnega, ki globoko v nedrjih Karavank uženeta visoko gorovje. Čez planino Dovška Rožca se bližamo urbanemu središču. Začetni del najdaljše vezne poti se počasi končuje. In še nekaj. Če vam je uspelo prehoditi celotno začetno traso SPP, ste do spomenika Jakobu Aljažu prišli iz štajerske prestolnice. Zaslužite si iskrene čestitke! S triglavskim župnikom se ozrite na Triglav. Morda do vzpona na najvišjo goro Slovencev manjkata le še dobra dva dneva. Kako nanjo, pa si preberite v drugem delu tega vodnika. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Petelinjek/Klek, 1753 m (15 min, lahka neoznačena pot) • Koprivnjak, 1754 m (30 min, lahka neoznačena pot) • Dovška Baba, 1891 m (30 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • narcise/ključavnice na jugovzgodnih pobočjih Golice • temelji Kadilnikove koče na vrhu Golice • pašna planina Dovška Rožca (planšarija) • spomenik Jakobu Aljažu na Dovjem MOŽNI SESTOPI V DOLINO • z Jekljevega sedla do Planine pod Golico (1.30 h, lahka pot) • s sedla Rožca v Podrožco (2 h, lahka pot) OPIS: Od Koče na Golici nas široka, udobna pot vodi proti vrhu Golice v ključih čez sicer strmo travnato pobočje. V bližini sedla med Krvavko na desni in Golico dosežemo glavni greben in se po njem povzpnemo do vrha. (Ker je žig na Golici lahko slabše berljiv, ga je možno odtisniti v dnevnik tudi v koči.) Z Golice se do koče vrnemo po isti poti (SPP) ali nadaljujemo po grebenu proti zahodu do Jekljevega sedla, kamor od koče pripelje prečna pot. Od tod se povzpnemo na pobočja Kleka/Petelinjeka (1753 m) in prečimo njegova južna pobočja do sedla Rožca. Sledi vzpon na teme Hruškega vrha (1776 m), kjer sta klop in kapelica sv. Izidorja. Glavnemu grebenu sledimo proti zahodu do sedla pod Dovško Babo, kjer krenemo levo in pod vrhom prečimo do planine Dovška Rožca. Z nje sestopimo po stezi v gozd do ceste. Nekaj časa hodimo po njej, a jo že kmalu zapustimo in gremo desno na stezo pod stenami Bele peči (1460 m). Sestopimo do planine Goreljše in naprej skozi gozd do zaraščajočih se senožeti in rovtov. Ko dosežemo cesto, se obrnemo desno in pridemo na Dovje. Skozi vas se sprehodimo do Aljaževega spomenika. Prvi del SPP je končan, pred vrati so Julijske Alpe. Če nameravamo nadaljevati pot po drugem delu SPP, lahko prespimo v Mojstrani, ali pa nadaljujemo prvo etapo drugega dela do Aljaževega doma v Vratih. Greben Golice z Julijci v ozadju Kontrolne točke SPP (TOČKE, OPISANE V TEM VODNIKU, SO V POUDARJENEM TISKU) 1. Spodnje Radvanje, 279 m 2. Mariborska koča, 1068 m 3. Ruška koča, 1250 m 4. Klopni vrh, 1340 m 5. Koča na Pesku, 1386 m 6. Ribniška koča, 1507 m 7. Grmovškov dom pod Veliko Kopo, 1377 m Koča Planinc, 1010 m 8. Koča pod Kremžarjevim vrhom, 1102 m 9. Poštarski dom pod Plešivcem, 805 m 10. Dom na Uršlji gori, 1680 m 11. Andrejev dom na Slemenu, 1096 m 12. Dom na Smrekovcu, 1377 m 13. Koča na Travniku, 1548 m 14. Koča na Loki pod Raduho, 1534 m 15. Velika Raduha, 2062 m 16. Koča v Grohotu pod Raduho, 1460 m 17. Kocbekov dom na Korošici, 1808 m 18. Ojstrica, 2350 m 19. Kamniška koča na Kamniškem sedlu, 1864 m 20. Frischaufov dom na Okrešlju, 1396 m 21. Kranjska koča na Ledinah, 1700 m 22. Križ (Koroška Rinka), 2433 m 23. Skuta, 2532 m 24. Cojzova koča na Kokrskem sedlu, 1793 m 25. Grintovec, 2558 m 26. Jezerska Kočna, 2540 m 27. Češka koča na Spodnjih Ravneh, 1542 m 28. Planinski dom na Kališču, 1534 m 29. Storžič, 2132 m 30. Dom pod Storžičem, 1123 m 31. Koča na Kriški gori, 1471 m 32. Koča na Dobrči, 1478 m 33. Begunjščica – Veliki vrh, 2060 m 34. Roblekov dom na Begunjščici, 1657 m 35. Planinski dom na Zelenici, 1536 m 36. Prešernova koča na Stolu, 2174 m 37. Golica, 1835 m 38. Mojstrana – Slovenski planinski muzej, 641 m 39. Aljažev dom v Vratih, 1015 m 40. Dom Valentina Staniča pod Triglavom, 2332 m 41. Triglavski dom na Kredarici, 2515 m Dom Planika pod Triglavom, 2401 m Koča na Doliču, 2151 m 42. Triglav, 2864 m 43. Pogačnikov dom na Kriških podih, 2050 m 44. Razor, 2601 m 45. Prisojnik (Prisank), 2547 m 46. Poštarski dom na Vršiču, 1688 m Tičarjev dom na Vršiču, 1620 m Erjavčeva koča, 1525 m 47. Zavetišče pod Špičkom, 2064 m 48. Jalovec, 2645 m 49. Koča pri izviru Soče, 886 m 50. Kugyjev spomenik, 823 m 51. Na Logu – Dom Trenta, Informacijsko središče TNP, 626 m 52. Zasavska koča na Prehodavcih, 2071 m 53. Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m 54. Dom na Komni, 1520 m Koča pod Bogatinom, 1513 m 55. Planinski dom pri Krnskih jezerih, 1385 m 56. Gomiščkovo zavetišče na Krnu, 2182 m 57. Koča na planini Razor, 1315 m 58. Vogel, 1922 m 59. Rodica, 1966 m 60. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti, 1835 m 61. Planinski dom na Poreznu, 1585 m 62. Bolnica Franja, 600 m 63. Planinska koča na Ermanovcu, 968 m 64. Bevkov vrh, 1051 m 65. Mrzli Vrh – Sivka, 1008 m 66. Koča na Hleviški planini, 818 m 67. Mali Golak, 1495 m 68. Koča Antona Bavčerja na Čavnu, 1242 m 69. Sinji vrh, 1002 m 70. Pirnatova koča na Javorniku, 1156 m 71. Furlanovo zavetišče pri Abramu, 900 m 72. Vojkova koča na Nanosu, 1240 m 73. Vremščica, 1027 m 74. Škocjanske jame, 395 m 75. Artviže, 817 m 76. Tumova koča na Slavniku, 1018 m 77. Socerb, 437 m 78. Tinjan, 374 m 79. Ankaran, 18 m 80. Debeli rtič, 14 m ............................................................................... GORAZD GORIŠEK Slovenska planinska pot – I. del UREDNIK Jože Drab UREDNIK PLANINSKE ZALOŽBE Vladimir Habjan LEKTORIRANJE Vera Šeško TEHNIČNI UREDNIK Emil Pevec ZEMLJEVIDI IN PROFILI Geodetska družba d. o. o. UREDNIK KARTOGRAFIJE Andrej Stritar OBLIKOVNA ZASNOVA VODNIKA Grupa Ee OBLIKOVANJE IN PRELOM Meta Žebre IZDALA IN ZALOŽILA Planinska zveza Slovenije Ob železnici 30a, SI-1000 Ljubljana www.pzs.si info@pzs.si Ljubljana, 2021, ELEKTRONSKA IZDAJA Dostopno na: www.biblos.si EVIDENČNA ŠTEVILKA ZALOŽBE 490 ZA PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE Jože Rovan AVTORJI FOTOGRAFIJ Cukut, Jovan: str. 77, Gorišek, Gorazd: str. 9, 13, 19, 20-21, 28-29, 46-47, 50-51, 56-57, 58-59, 60-61, 74-75, Horvat, Franci: naslovnica, str.24-25, 32-33, 38-39, 44-45, 51, 52-53, 63, 64-65, 67, 68-69, 82-83, 85, 92-93, 96-97, Tomšič Drab, Andreja: str. 73, 78-79, 86-87, 90-91, Naglost, Oton: str. 10, 42-43. AVTORJI PERORISB Tone Rojc, Jadran Lasnibat, Špela Oblak Brez pisnega dovoljenja Planinske zveze Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice. ............................................................................... Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 60173571 ISBN 978-961-6870-63-4 (ePUB)