Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013): 111–126 Helena Dobrovoljc in Aleksandra Bizjak Končar Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Slovenski pravopisi in vprašanje normativnih pristojnosti Temeljni jezikovni priročniki zlasti v manjših jezikovnih skupinah veljajo za družbeno vpliv- nejša jezikoslovna dela. V prispevku predstavljamo pravopisne priročnike kot temeljna stan- dardizacijska dela na Slovenskem. Prispevek temelji na uporabi raznovrstnih pristopov, značil- nih za leksikologijo – besedilnih, kontekstualnih in kvalitativnih – za ugotavljanje in razume- vanje zapletenih razmerij med jezikoslovnimi in družbenopolitičnimi mehanizmi, ki usmerjajo kodifikacijo jezikovnega standarda. Lexicographic reference works are, especially in small language groups, among the most in- fluential works of linguistics. In this article we introduce normative guides that have played a key role in standardization processes in Slovenia. This paper builds on a variety of approaches in dictionary research – textual, contextual and qualitative – to examine and understand the complex relationship between linguistic and socio-political mechanisms governing the practice of codification of linguistic standards. 0 Uvod Temeljni jezikovni priročniki veljajo zlasti v manjših jezikovnih skupnostih za druž- beno vplivnejša jezikoslovna dela. V slovenščini so v prvih stoletjih pomembnejšo vlogo pri konstituiranju jezikovnega standarda odigrale predvsem slovnice – Boho- ričeva, Kopitarjeva in Miklošičeva (Herrity 2003: 531), kasneje pa so to vlogo pre- vzela tudi slovarska dela različnih značajev: Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894/95), pravopisni slovarji in v drugi polovici 20. stoletja Slovar slovenskega knjiž­nega­jezika (1970−1991). V prispevku se bomo posvetili pravopisnim priročnikom kot temeljnim norma- tivnim delom na Slovenskem in pokazali, da so v preteklosti oblikovanje teh priroč- nikov in njihovo vplivnost pomembno zaznamovale vsakokratne družbenopolitične okoliščine, ki jih ta dela pogosto nehote odslikavajo bodisi z izborom besedja bodisi s svojim ilustrativnim oz. ponazarjalnim gradivom. 112 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013) 1 Narava pravopisnega priročnika Pravopisni priročnik velja tako na Slovenskem kot tudi pri večini drugih vzhodnoev- ropskih jezikov za simbol standardnega jezika, saj določa pisne, pravorečne in inter- punkcijske norme (Mønnesland 1998: 1103) ter svoje predloge rešitev tudi jeziko- slovno ali družbeno utemeljuje. Navadno sestoji iz pravopisnih pravil in slovarja; na- loga slovarskega dela je, da nadgrajuje in gradivsko razširja pravila (Verovnik 2004: 254). Obe deli – slovar in pravila – pa sta organsko povezani1 in komplementarni. Na Slovenskem so pravopisi zlasti v obdobju pred drugo svetovno vojno in nekaj desetletij po njej (1935−1970), ko govorimo o pomanjkanju pomenskorazlagalnih enojezičnih slovarjev, odigrali pomembno jezikovnokulturno vlogo in nadomeščali osrednja jezikoslovna dela opisnega značaja ter se zato obvestilno tudi precej razširi- li.2 Pravopis velja zato za enega najpogosteje rabljenih priročnikov, njegov slovarski del pa pogosto za edini enojezični slovar, s katerim se večina laičnih uporabnikov sploh srečuje (Nerius 1989: 1298). Na njegovo družbeno prepoznavnost vpliva tudi konkretna preverljivost poznavanja zapisovalnih pravil, zaradi česar je v širšem druž- benem okolju sklicevanje na pravopis lahko razširjeno zlasti pri ocenjevanju jezikov- nih zmožnosti ter izobrazbene oz. splošne kulturne razgledanosti posameznika (Snoj 2013): »Slovenec se rad posluži pravopisa, ko mu zmanjka drugega orožja. Ko želi- mo nekoga diskreditirati, ob tem radi povemo, da ne zna prav niti pisati niti govoriti.« Pravopis je torej z vidika socialne stratifikacije mogoče razumeti kot pripomo- ček, s pomočjo katerega govorec lahko poveča svoj družbeni ugled (prim. Hymes 1967; Labov 2006) in izkaže svojo izurjenost v družbeno najbolj kanoniziranih je- zikovnih vzorcih. Tudi slovenski pravopisi so z vidika sociolingvistike predstavljeni predvsem v dveh družbenih kontekstih: kot del obrambne strategije jezika v večjezi- kovni/večnacionalni politični skupnosti ali kot posredniki pri poveličevanju izbranih oz. prestižnih jezikovnih vzorcev. Razširjenost uporabe pravopisnega priročnika, ki naj bi reševal pogoste nor- mativne težave jezikovnih uporabnikov nekega jezika, poleg že naštetega zagotovo izhaja tudi iz njegove normativne pristojnosti, ki jo navadno uradno potrjujeta bodi- si strokovni nadinstitucionalni (ali akademijski) bodisi upravni organ, pri nekaterih jezikih pa oba. Jezikoslovje načeloma poudarja, da se bistveni koraki pri jezikovni standardizaciji odvijajo v okvirih, ki jih odobrava tudi politična oblast (Jernudd in Das Gupta 1971: 198–199; nav. po Byron 1976), vendar pa je bilo ob analizi tovr- stnih primerov ugotovljeno, da je ta vpliv sekundarnega značaja, saj tudi razmeroma 1 Pri večini jezikov je pravopisni slovar izdan/natisnjen vedno v paru s pravopisnimi pra- vili (hrvaški, srbski, francoski, nemški, poljski pravopis), pri drugih pa je medsebojna od- visnost slovarja in pravil nakazana tudi z odločitvami glede slovarske mikrostrukture, npr. sklicevanje na posamezne člene pravil v slovarju. 2 Slovar Slovenskega pravopisa 1962 je razširjen s sistemom funkcijskozvrstnih oznak, pomenskimi razlagami in bogatim ilustrativnim gradivom (Dobrovoljc, Bizjak Končar 2011: 100), s tem pa precej presega primarni namen in obvestilnost pravopisnega slovarja. H. Dobrovoljc in A. Bizjak Končar, Slovenski pravopisi 113 avtoritativna politična volja ali sistem ne moreta vplivati na jezikovno strukturo oz. na spremenljivost jezika (J. Milroy in L. Milroy 2000: 38). Ta spoznanja potrjujejo tudi primeri iz slovenske pravopisne tradicije, kjer je strokovnjakom sicer podeljena popolna suverenost pri vsebinskih odločitvah, od oblasti pa se pričakuje, da bo njiho- vo normativno pristojnost potrdila s priznanjem nove kodifikacije. 2 Osem pravopisnih priročnikov – pet državnih skupnosti Slovenski pravopisi so izhajali v državnih skupnostih, v katerih je imela slovenščina precej različen status v razmerju do drugih jezikov (nemščine, srbščine in hrvaščine). Že nastanku prvega slovenskega standardizacijskega priročnika so botrovale razme- re, tesno povezane z nacionalno idejo in konceptom enotnega jezika. Začetke standardizacije jezikoslovje (Haugen 1966; Leith 1983) na splošno postavlja v obdobja, ko je bila izbrana primerna narečna osnova pisanemu stan- dardnemu jeziku. Po drugi strani nekateri jezikoslovci umeščajo slovenščino med jezike, ki so začeli s postopkom standardizacije šele v 19. stoletju, tj. v obdobju romantike (Subačius 2002 po Lenček 1984: 311–313). Dejansko je na Slovenskem tako idejno kot praktično fazo »izbora« normativne osnove slovenskemu pisanemu jeziku izpeljal že protestantski pisec Primož Trubar, a šele od 19. stoletja dalje lahko govorimo o uradnem prizadevanju za poenotenje v treh stoletjih regionalno razslojene slovenščine.3 Narodnoprebudno 19. stoletje je v evropske dežele prineslo gibanja, v katerih je mogoče poleg političnih in nacionalnih zahtev prepoznati tudi spremenjene poglede na nacionalni jezik kot na zunanje znamenje posameznikove narodnostne opredelitve (Vogl 2012). Prvi slovenski nacionalni program Zedinjena Slovenija iz l. 1848 ni zahteval le združitve pripadnikov slovenskega naroda, ki so bili že v okviru Avstrij- skega cesarstva razdeljeni na Kranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško, temveč tudi enakopravnost slovenskega jezika z nemškim v javnosti, tj. v šolah in uradih. Ta zah- teva je posledično povzročila intenzivno iskanje enotnejše knjižnojezikovne podobe, ki naj bi odražala tudi dobro jezikovnopolitično organiziranost jezikovne skupnosti Slovencev v 19. stoletju. Čeprav so bile že l. 1851 sprejete tako imenovane »nove oblike«, s katerimi naj bi bil presežen z regionalnimi jezikovnimi posebnostmi obre- menjen jezikovni pluralizem, je »trajalo še dolgo, da je zlasti v publicistiki oslabela individualna volja nad skupno jezikovno normo« (Pogorelec 2011: 396). Prvi rezultat prizadevanj po večji jezikovni ustaljenosti je Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894/95), ki ga jezikoslovje danes označuje kot mejnik dokončne izoblikovanosti sodobne podobe slovenskega knjižnega jezika (Vidovič Muha 1996: 20), in pa njegov derivat, prvi slovenski pravopis – Slovenski pravopis 1899 avtorja Frana Levca. Od 3 Lenček (1996: 35) trdi, da je bila v osnovno šolanje uvedena slovenščina šele sredi 19. stoletja, drugi viri pa navajajo, da je že v obdobju terezijanskih reform »v praksi uveljavilo poučevanje v otrokom razumljivem maternem jeziku« (Gabrič 2009: 9). 114 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013) tedaj je na Slovenskem izšlo kar osem pravopisnih priročnikov (kar je v povprečju en pravopis na 12 let), vsi v vlogi osrednjih normativnih del, ki uporabnika poučujejo o zakonitostih in načelih rabe standardnega jezika. V nadaljevanju predstavljamo slovenske pravopisne priročnike v različnih držav- nih skupnostih in različnih statusnih položajih slovenščine in ob tem poudarjamo, da sta ustreznost branja in interpretacije jezikovnega priročnika tesno povezani s poznava- njem kulturnega, družbenega in političnega konteksta, v katerem je delo nastalo. 2.1 Fran Levec, Slovenski pravopis (1899) Pravopis Frana Levca je izšel l. 1899, torej še v avstro-ogrski monarhiji. V cislajtanski polovici monarhije je slovenščina veljala za (prvi ali drugi) deželni jezik, medtem ko je bil nemščini priznan status jezika države. Čeprav je enakopravnost deželnih jezikov v šolah, uradih, na sodiščih in v javnem življenju uzakonjala avstrijska ustava iz l. 1867 v členu 19, so se v vsakodnevnem političnem življenju Nemci (Avstrijci) na izgubljanje prima- ta odzvali z nacionalizmom in pritiskom na nenemške narode monarhije (Kregar 2007: 13). Izid obeh del, slovensko-nemškega slovarja in prvega slovenskega pravopisa, je zato mogoče vključiti v kontekst obrambnega, zaščitnega dejanja pred dominantnim jezikom, kar je bila, kot rečeno, standardizacijska iniciativa pri velikem številu evropskih jezikov. Po drugi strani je nastanek dela spodbudila pravopisna neenotnost v šolskem sistemu, ki je predstavljala oviro pri pedagoški aktivnosti. Sestavljavec sam piše, da so ga k pripra- vi priročnika nagovorili nadrejeni, ki so se odzvali na »razpis visokega c. kr. ministrstva za bogočastje in nauk z dne 24. rženega cveta 1895. LZ, št. 10.324« (Levec 1898: 276). Razpis naj bi zahteval pripravo slovenskega pravopisa za šole na osnovi Pleteršnikovega slovarja; obsegal naj bi »potrebna pravopisna pravila in pravopisni slovar, poleg tega pa tudi kratko, jasno, občeumevno in končnoveljavno določil tiste mnogovrstne oblike iz slovenskega oblikoslovja, ki se pišejo doslej ali očitno napačno, ali pa pravilno, toda na razne načine« (Levec 1898: 276). Izid pravopisa je treba torej povezati z uradno iniciativo, ki določa tudi koncep- tualno izhodišče dela, avtor pa je bil spodbujen z lastnimi uredniškimi in pedagoškimi izkušnjami, ki so pričale o težavah pisne neenotnosti in neustaljenosti: »[N]aposled sem se pa vendar vdal ponovljenemu pozivu, ker […] je takšna pravopisna knjiga [...] Slovencem sploh živa potreba, zlasti v današnjih časih, ko piše malone vsak pisatelj svoj jezik; ko se ravna vsak časopis po svojem pravopisu; ko celo naši veljavni knjižni zavodi v svojih spisih glede raznih jezikovnih oblik niso dosledni; ko mnogokrat niti šolske knjige istega razreda v pisavi niso edine in ko morajo učenci večkrat z novimi knjigami in časih celo z novimi učitelji menjati pravopis« (Levec 1989: 276). Ker je bil Levčev pravopis izdan kot šolski učbenik, so kritiki4 ob njem radi poudarja- li, da ga je cesarsko kraljevo ministrstvo odobrilo »le za uk in bogočastje«, in so s tem oporekali njegovi splošni obveznosti ter normativni pristojnosti avtorja. 4 Fran Ilešić l. 1901 (str. 32) v Popotniku. H. Dobrovoljc in A. Bizjak Končar, Slovenski pravopisi 115 2.2 Anton Breznik, Slovenski pravopis (1920) Drugi slovenski pravopis (SP 1920) Antona Breznika, profesorja na ljubljanski kato- liški gimnaziji, je izšel kot leksikografsko dopolnilo in hkrati nadgradnja pravopisnih pravil, predstavljenih v Breznikovi slovenski šolski slovnici iz l. 1916. Obdobje izi- da je hkrati tudi čas precejšnje normativistične oz. jezikoslovne kaotičnosti, o kateri priča tudi poseganje šolske oblasti v jezikovne normativne predpise.5 Ta »nered« so tradicionalno usmerjeni sodobniki pripisovali zlasti pomanjkanju ustrezne avtorita- tivne akademske ustanove (Hribar 1984: 535): »Ko jo dobimo [slovensko akademijo znanosti], bo imela glede izgovarjave odločilno besedo«.6 Breznikov pravopis uradne potrditve ni bil deležen: bil je namenjen dijakom katoliške gimnazije in je bolj kot k ustalitvi oz. poenotenju pisne norme želel vpliva- ti na višanje jezikovnokulturne ravni jezika, četudi s purističnim prepovedovanjem vseh jezikovnih prvin iz germanskih in romanskih jezikov. Navidezna toleranca do besednih prvin iz slovanskih jezikov je v tem primeru zagotovo odraz novonastale politične situacije. Izšel je namreč v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je Slovencem sicer izpolnila željo po osvoboditvi izpod stoletne nemške oblasti, a so tudi v novi državi morali sprejeti model državne nacije in državnega centralizma, tokrat pod srbsko prevlado. Ustava kraljevine je Slovence, Srbe in Hrvate namreč opredelila kot tri enakopravna plemena, kot uradni jezik pa določila srbsko-hrvaško- -slovenski jezik (Ustava K SHS, 1925). Kljub temu zgodovinski viri navajajo, da so imeli zagovorniki skrajno jugoslovanskih stališč v slovenskem prostoru le malo podpore in da je bil ta kljub unitarizmu »pravi jezikovni otok« v (vsaj uradno) srbsko oz. hrvaško govoreči državi (Štih et al. 2008: 358). 2.3 Anton Breznik, Fran Ramovš, Slovenski pravopis (1935) Ko je zaradi skrajno zaostrenih nacionalnih razmerij v državi l. 1929 kralj Aleksander Karađorđević razpustil parlament, prepovedal nacionalne simbole ter uvedel diktatu- ro in oblast devetih nacionalno nehomogenih banovin, je bila ustanovljena Kraljevi- na Jugoslavija (Štih et al. 2008: 362). Ob prebiranju različnih zgodovinskih virov se zdi, da so (v primerjavi z drugimi narodi) jugoslovanski Slovenci uživali več kraljeve naklonjenosti, saj so v novi kraljevini prvič zaživeli v narodnostno in jezikovno eno- tni Dravski banovini. Kljub temu da je bil uradni jezik jugoslovanske kraljevine še vedno »srbsko-hrvaško-slovenski«, so Slovenci v tem obdobju doživljali pospešen razcvet kulture, jezika in družbe, v katerem so dosegali raven najbolj razvitih evrop- skih narodov. Jezikovni razvoj in predvsem spremembe v dojemanju jezika kot komunikacij- skega orodja so prispevali k spremembi pogleda na jezik: purizem se je umaknil, 5 Leta 1922 je šolska oblast s posebnim odlokom posegla v pravorečno normo, saj je – kljub odločnemu nasprotovanju slovenskega meščanstva in starejše generacije – s šolsko uredbo prepovedala t. i. elkanje. (Prim. Dobrovoljc 2010: 141–142.) 6 Razprava naj bi nastala v letu 1931. (Prim. Dobrovoljc 2010: 141.) 116 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013) jezikovna pravilnost je bila utemeljena s skladnostjo zapisa s strukturo jezika, gla- sovno podobo (gre tudi za pravorečni priročnik) in uveljavljenostjo v splošni rabi. Tudi v tem obdobju nastali Breznik-Ramovšev pravopis (1935) je odsev miselnega napredka, bogatega kulturnega dogajanja in ustvarjalne raznolikosti na Slovenskem v obdobju 20. in 30. let. Njegov nastanek je spodbudilo Znanstveno društvo, predho- dnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (dalje SAZU), vsebinske rešitve pa je »odobrila« Pravopisna komisija tega društva (SP 1935: III).7 V živahni razpravi po izidu pravopisa se je strokovni odbor odločil, da je tre- ba pravopisne rešitve uskladiti s sočasnimi slovničnimi deli in jih izdati v mali oz. šolski izdaji pravopisa, hkrati pa prvemu dodati seznam popravkov, ki ga je kraljev- ska banska uprava poslala »vsem šolam z naročilom, naj ga vstavijo v svoj izvod Slovenskega pravopisa, če ga imajo, ali kadar si ga bodo omislile« (Novi slovenski pravopis 1937: 2–3). Šele po izidu tako usklajene šolske izdaje je bil pravopis sprejet kot s konsenzom podprto normativno delo, ki ga je uradno potrdila kraljeva banska uprava oz. ban Marko Natlačen s posebnim odlokom, v katerem je zapovedal njegovo uporabo v vseh šolah Dravske banovine (slika 1). Slika 1: Odlok kraljeve banske uprave (28. januarja 1937) Z institucionalizacijo pravopisa začnemo govoriti tudi o uradno priznani normativ- ni pristojnosti pravopiscev, saj je sestavljavcem pravopisa pod okriljem Znanstve- nega društva privilegij normodajalnosti podelila najprej stroka, nato pa še politična oblast. 2.4 Osnutek pravopisnih pravil o rabi velike in male začetnice (1945) Obdobje kulturnega razcveta je prekinila druga svetovna vojna, ki je zavrla ve- čino aktivnosti na jezikoslovnem področju. Šele proti koncu vojne je na osvoboje- nem ozem lju nastal Osnutek­pravopisnih­pravil­o­rabi­velike­in­male­začetnice­(OPP 1945). Tega je delovna skupina, v kateri so bili (neimenovani) časnikarji, pedagogi, predstavniki Znanstvenega inštituta, umetniškega kluba ter člani partizanskega pro- pagandnega oddelka narodnoosvobodilne vojske, sestavila očitno zaradi aktualnih potreb po ureditvi neenotne jezikovne norme (OPP 1945; Uvod: 1): »Ta delovni od- bor si je postavil za nalogo izdelati osnutek pravopisnih pravil, ki naj glede na nove potrebe dopolnijo, prilagodijo ali spremenijo dosedanja pravopisna pravila.« 7 V kolofonu je zapisano takole: Po pravopisnih in pravorečnih načelih, ki jih je odobrila Pra- vopisna komisija Znanstvenega društva v Ljubljani, sta izdajo priredila A. Breznik in F. Ramovš. H. Dobrovoljc in A. Bizjak Končar, Slovenski pravopisi 117 Sestavljavci v osnutku zatrjujejo, da gre pri večini nanizanih sprememb pravza- prav za »sistematično kodifikacijo tega, kar se je v praksi že kolikor toliko nesporno uveljavilo« (OPP 1945: 7). Pogled v slovar priča o nasprotnem: v slovarju opažamo izrecno vzpostavljeno puristično stališče do izposojenk iz srbskega in hrvaškega je- zika (dirati, edinica, izvidžati, jačina, kazan, nagaziti, nezavisen), kar je jezikoslovje pozneje prepoznalo kot »prizadevanje [...] sestavljavcev za samobitnost slovenščine« (Gjurin 1980: 444).8 Izpostavljanje neodvisnosti jezika kot simbola slovenskosti je pomembno zlasti v luči takratnih medvojnih prizadevanj slovenskega partizanskega vrha, ki je dobival zagotovila jugoslovanskega vodstva9 »s Titom na čelu«, »da bodo Slovenci v povojni Jugoslaviji lahko obdržali svojo vojsko in uživali dobršno mero gospodarske avtonomije« (Štih et al 2008: 414), o kulturni in jezikovni avtonomiji pa v tem kontekstu očitno ni nihče dvomil. Med drugo vojno je bilo sklenjeno tudi to, da morajo biti vsi sklepi Avnoja objavljeni v srbskem, hrvaškem, slovenskem in make- donskem jeziku. »Vsi ti jeziki so enakopravni na vsem ozemlju Jugoslavije,« piše v avnojskem sklepu št. 18 iz januarja 1944, ki sta ga podpisala I. Ribar in R. Čolaković (Novačić 2005). Iz Uvoda v OPP je razvidno tudi, da gre šele za prvo etapo načrtovanega pro- jekta. Predlog novih pravil o rabi začetnice je delovni odbor poslal Predsedstvu Slo- venskega narodnoosvobodilnega sveta v pričakovanju, da bi ga ta odobril in delovni odbor pooblastil za njegov natis. A do natisa ni prišlo in preostalih poglavij pravil delovni odbor zaradi hitrega konca vojne očitno ni sestavil, zato se o normativnih pristojnostih sestavljavcev tega osnutka po do sedaj znanih podatkih ni nihče oprede- ljeval. 2.5 Akademijska Slovenska pravopisa (1950) in (1962) Ob koncu vojne je nastopilo obdobje novega političnega sistema, ki je pretresel usta- ljena družbena razmerja. V javnem življenju so se pojavljali jezikovno nešolani posa- mezniki, ljudje, nevešči javne komunikacije, katerih govor se je v veliki meri naslonil na živo rabo, kar je spodbudilo polemike o prenovljeni kodifikaciji tako na govornem (Rupel 1946) kot na pisnem, zlasti stilističnem področju (Legiša 1947). V teh disku- sijah o izbiri ustrezne normativne osnove, kjer je izpostavljena zlasti misel revolu- cionarne družbene spremembe (Tudi­jezikovna­oblast­ izhaja­od­spodaj,­ iz­ ljudstva, 8 Povojno pojmovanje jezikovne podobe v Jugoslaviji je bilo bolj unitaristično. Položaj slovenščine je bil podrejen ne le zunaj republike, temveč v določenih položajih tudi znotraj nje. Tako so na primer slovenski kulturni delavci, kasneje pa tudi politiki, šele sredi 50. let s težavo izposlovali ustanovitev nacionalne televizije, kasneje pa so dosegli tudi, da je bila do leta 1962 v Sloveniji polovica tujih filmov podnaslovljena v slovenščini (Čopič in Tomc 1997: 168–169). Že leta 1954 pa sta bila npr. hrvaški in srbski jezik združena v srbohrvaščino. (De- jan Novačič, Jugoslovanski esperanto, Mladina 13, 3. 4. 2005; ) 9 Npr. na zasedanju vrhovnega organa jugoslovanskega partizanskega gibanja – Proti- fašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ). 118 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013) Župančič 1946, 26) je sodelovalo le malo jezikoslovcev. Nasploh je mogoče njihovo delovanje v tem obdobju označiti kot otopelo, saj v javnosti skorajda niso nastopali, kar jim je bilo tudi očitano: »Veliko je zmedi v knjižnem jeziku kriva popolna brezbrižnost naših jezikoslovcev do današnjih jezikoslovnih vprašanj. [...] Namesto da bi dejavno sodelovali na vseh popriščih javnega življenja, kjer se jezik v večji meri uporablja, kot se je včasih, ali pa se na novo ustvarja, bi to sodelovanje obstajalo vsaj v opozarjanju na napake ali pomanjkljivosti, vlada že vso dobo po osvobojenju le gluhi molk« (Vidali 1947: 730). Pravopisna dejavnost se je v komunistični državi z imenom Socialistična federa- tivna republika Jugoslavija odvijala v okviru SAZU, ki je po vojni izgubila neod- visnost in je bila ideološko podrejena vladajočemu sistemu, ta pa je posnemal zlasti sovjetski model znanstvene politike. Maja 1948 je bil celo sprejet Zakon o Slovenski akademiji­znanosti­in­umetnosti­v­Ljubljani, ki je oblasti dovoljeval legalno vpletanje v delovanje akademije (Gabrič 2011). Ta sprememba morda pojasnjuje, zakaj sta oba akademijska pravopisa (1950, 1962) le previdno prikazovala dejansko jezikovno stvarnost: •• SP 1950 verjetno zaradi povojne zadržanosti pravopiscev pušča ob strani precej poimenovanj, pridobljenih v vojni oz. z revolucijo, in redko priča o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju (npr. v pravilih: Naši ljudje pa so padali v Kr- škem,­v­Dragi,­v­Dachauu,­v­Celju,­na­Rabu.; Mi­gremo­naprej,­mi­gremo­naprej,­ mi­strelci.; Naloge­AFŽ­so­bile­določene­na­L­kongresu). •• SP 1962 sicer v večji meri prinaša podatke o novi »resničnosti«, vendar jih skro- mno ponazarja (OZNA, SKOJ, skojevec, rdečearmejec, pionir ipd.). Po drugi strani pravopisje tega obdobja brez kakršne koli spremljajoče argumentaci- je uvaja nekatere vsebinske rešitve, ki so pospremile prehod v brezrazredno družbo (npr. ukinitev kategorije »socialne« velike začetnice, ki v družbeni hierarhiji označu- je spoštljiv odnos do ogovorjene osebe (Vi, Vas ipd.), ali izločitev verskega življenja iz vsakdanjika (npr. sv.­trije­kralji SP 1950). Oba pravopisa sta izšla brez »priporočila« oblasti (tako kot npr. SP 1935), kar je mogoče pojasniti tudi z dejstvom, da je z ukinitvijo akademijske avtonomije posta- la manj pomembna tudi politična potrditev standardizacijske dejavnosti. Pravopis je očitno že v prvi fazi, tj. pri oblikovanju novih pravil, dobil podobo, ki je bila družbe- nopolitično sprejemljiva tudi navzven. Vendar pa je izid SP 1962 pospremil izbruh afere, ki je tedaj ravnodušno jezi- koslovje soočila z nujnostjo reform. Pravilo o pisanju vršilca dejanja z obrazilom -vec namesto -lec, ki je v javnosti danes poimenovano bralec­– bravec in ki ga je SAZU uvedla v želji, da bi obrnila pravorečni razvoj slovenščine v »pravo« smer, je javnost odločno zavrnila. Še več: zdi se, da je ob tem dogodku v vseh razsežnostih izbruhnil že nekaj časa zatajevani narodnostni in posredno tudi jezikovni aktivizem Slovencev. Dejanski položaj slovenščine v povojni državi se namreč ni bistveno H. Dobrovoljc in A. Bizjak Končar, Slovenski pravopisi 119 spremenil glede na predvojne razmere, saj ta zunaj meja republike (tako kot ma- kedonščina, črnogorščina ali bosanščina) sploh ni imela veljave. Ob aferi bralec­ –­ bravec pa je prišlo do soočenja tradicionalnih stališč puristov, mladogramati- kov, strukturalistov, pristašev praške šole ..., ki so izzvenela v želji po spremembi pogledov na jezikovno normiranje (Dobrovoljc 2004: 82). Polemike je prekinila odločitev SAZU, da je treba glede zapisa omenjenih priponskih obrazil upoštevati rešitve pravopisa iz leta 1950. Predvsem zaradi uveljavljanja tega pravila v šolah in uradih, pa je moral vrnitev k predhodni kodifikaciji potrditi tudi državni organ, pristojen za šolstvo (slika 2). Slika 2: Obvestilo SAZU glede sprememb v pravopisu Okrnitev pravopisne avtoritete je zagotovo prispevala tudi k padcu družbenega ugleda tega priročnika, hkrati pa je afera vplivala na spremembe, ki so vključevale tako koncep- tualne kot organizacijske reforme pravopisja in odprle možnosti za vpliv na oblikovanje jezikovnega standarda tudi neakademski javnosti in mlajšim generacijam jezikoslovcev. 2.6 Novi Slovenski pravopis: pravila (1990) in slovar (2001) V nastalih razmerah, ko je bila pravopisna hegemonija SAZU zamajana v temeljih, se je »vzpostavil« tudi zadnji, tj. aktualni, pravopis, ki je izšel po treh desetletjih priprav. Začelo se je l. 1972 v okviru komisije za jezikovna vprašanja pri SAZU (A. Bajec, J. Toporišič, J. Rigler), ki se je l. 1976 preimenovala v predsedstvo pravopisne komisije in medse sprejela nove člane (B. Kreft, J. Moder, B. Pogorelec, S. Suhadolnik in B. Urbančič). L. 1976 je ta predložila osnutek pravil v presojo II. razredu SAZU, po zapletih z notranjimi recenzenti, ki so bili usmerjeni tudi v presojo družbenopolitič- ne primernosti, pa je bil načrt prenove pravopisnih pravil najprej s posredovanjem 120 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013) Marksističnega centra Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije,10 kasneje pa tudi prek SAZU, poslan »v oceno različnim ustanovam in posameznikom« (To- porišič 2011: 232). Obširna javna razprava, ki so jo spodbudili sestavljavci v želji po normativni potrditvi, ki ne bi delovala na način zunajjezikovne avtoritete, je prvič v določanje dogovorne norme pritegnila najširši krog strokovne javnosti. A kljub temu da so pravopisci poiskali zatočišče v strokovni argumentaciji in vede- nju večine, je ta pravopis doživel najbolj neposreden ideološki pritisk, s katerim so želeli pokazati na neustreznost nove kodifikacije. Ta naj bi ne izkazovala posebnega odnosa do pojmov, favoriziranih v ideologiji tega režima. Zahtevali so izločitev »spornih« pona- zoritvenih zgledov (npr. duče, firer, gavlajter), tudi imen (Kocbeka­naj bi nadomestili s pridevnikom pincgavski), ki naj bi jih zamenjali z imeni partizanskih junakov in narodnih herojev. Tudi »slovite dogodke«, kot sta prvi maj in kočevski­zbor, pa naj bi (ne glede na siceršnje pravopisno pravilo glede takih poimenovanj) pisali z veliko začetnico (Dobro- voljc, Jakop 2011: 20). Verjetno je nasprotovanju botrovalo tudi dejstvo, da je pravopis ponovno uvedel nekatere kategorije, ki jih je SP 1962 že izločil (socialna začetnica, izrazi verske misli) in nasploh nakazoval večjo strokovno suverenost. Konfliktno ozračje je prevladovalo celo desetletje: spori med sestavljavci sami- mi so se reševali tako, da so posamezniki iz komisije izstopali; spor med sestavljavci in njihovimi politično motiviranimi kritiki pa je rešil upravni organ – Socialistična zveza delovnega ljudstva. Do izida pravil (1990) je pravopisno komisijo bodisi zaradi smrti, bodisi zaradi nestrinjanja, bodisi zaradi kakih drugih razlogov zapustilo precej članov (SP1P 1990: VI−VII). Po uskladitvi pravil s predlogi, ki jih je prinesla javna razprava, je SAZU na svoji skupščini 18. maja 1989 »sprejela« pravopisna pravila. Šele deset let po osamosvojitvi Slovenije, že v samostojni Republiki Sloveniji, pa so luč sveta ugledala mestoma posodobljena pravila in slovar (2001, e-izdaja 2003). O slednjem se ne SAZU ne oblast nista nikoli izrekli. Na ravni strokovne kritike so mu bile očitane predvsem preširoka obvestilnost, gradivska neizpričanost novih rešitev (Kocjan - Barle 2002: 14) in gradivska »neverodostojnost« ob veliki predpisovalni ambiciji (Vidovič Muha 2003: 122). 3 In normativna pristojnost danes? Pregled izhajanja slovenskih pravopisnih priročnikov v času od Levca do danes je pokazal, da je bilo pravopisje kot družbeno najbolj občutljiva jezikoslovna veja tesno povezano s sočasnimi političnimi tendencami. Vsaka temeljita reforma pravopisa je bila v obdobju pred drugo svetovno vojno vpeljana prek šolskih učbenikov in vsaj 10 Marksistični center CK ZKS so ustanovili z namenom, »da bi programiral, teoretič- no usmerjal in povezoval akcije komunistov za hitrejši razvoj in učinkovitejši vpliv marksi- stične misli na različnih področjih družbenega in političnega življenja, v znanosti, šolstvu, kulturi, gospodarstvu in politiki«. (Podatkovna zbirka ARS: http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?ID=26486; 7. 2. 2013) H. Dobrovoljc in A. Bizjak Končar, Slovenski pravopisi 121 posredno podprta od oblasti. S tem je bila pravopisu in njegovim sestavljavcem pode- ljena tudi normativna pristojnost, šolam, uradom in vsem, ki nastopajo v javnosti, pa je bilo sporočeno, da je upoštevanje pravopisa obvezno, četudi njegovo nespoštovanje ni bilo nikdar sankcionirano. Po drugi svetovni vojni je izvajanje pravopisne dejav- nosti prešlo pod okrilje SAZU. V totalitarnem sistemu je ta izgubila avtonomijo, oba akademijska pravopisa pa sta reformiranje pravopisnega standarda izvajala pogosto brez izrecne argumentacije in konsenza v okviru stroke, zato je strokovna javnost po pravopisni aferi l. 1962 odprla pot reformam na konceptualni in organizacijski ravni. Izid zadnjega pravopisa je ponovno »prehitelo« živahno dogajanje v družbi. Podobne spremembe, kot jih je sprožil radikalni preobrat v družbi, politiki in gospodarstvu ob koncu druge svetovne vojne, je ob prelomu tisočletja prinesla slovenska državnost, pospremljena z informacijsko revolucijo. »Javna govorica v slovenščini [...] postaja vse bolj raznolika,« ugotavlja jezikoslovje, in to vpliva na spremembo profila nosilca ter pojmovanje prestižnosti standardnega jezika (Stabej 2010: 204, 207). Ali je slo- venistično jezikoslovje prilagojeno novim situacijam, ali ima izražena stališča o ugo- tovljenih spremembah in ali jih bo v svojih jezikovnopolitičnih prizadevanjih upo- števalo? To so vprašanja, ki se posredno dotikajo tudi pričujoče obravnave. Odpirajo namreč dileme, povezane z novim opisom jezikovnega standarda, z nejasnimi stališči glede instutucionalnih usmeritev in z dvomi v tradicionalno podeljene normativne pristojnosti (Krek 2013). Slovenistično jezikoslovje bo v naslednji petletki postavlje- no pred organizacijske izzive, saj razlogov za naraščajoča jezikoslovna nesoglasja ne bo več mogoče pripisovati družbenim spremembam. Treba bo ugotoviti, da so razlogi za zastajanje povezani tudi s slabim jezikovnim načrtovanjem: že več kot desetletje so odločitve o deficitarnih in prioritetnih temah na področju slovenističnega jeziko- slovja prepuščene bolj interesu posameznikov, ki se prijavljajo na razpise agencije za raziskovalno dejavnost, kot pa premišljeni nacionalni strategiji. Vse to odseva tudi v širšem družbenem sprejemanju in upoštevanju jezikoslovnih dogovorov. Za družbeno uveljavitev pravopisa in njegovih rešitev je pomembno tudi dejstvo, da je vse od druge svetovne vojne SAZU zadnja instanca pri potrjevanju sprejetih jezikoslovnih dogovorov in da v Sloveniji nimamo pravnega postopka, ki bi stro- kovne standardizacijske dogovore, ki so obvezujoči pri poučevanju slovenščine ali pri njeni rabi v javnosti, tudi uradno uveljavil. Tudi zato ker jezikoslovnih pravil ni mogoče sankcionirati, kot je to mogoče v pravu, temveč temeljijo na dogovoru in (samo)disciplini jezikovnih uporabnikov, pa omenjeni izostanek širše družbene ve- rifikacije vsakokratnih sprememb standardnega jezika ni postranskega pomena. Ob uradni potrditvi pravopisnih reform bi slednji zagotovo vzbudil zaupanje širšega kro- ga jezikovnih uporabnikov in prispeval k širši uveljavitvi jezikovne norme. Uvedba uradnega postopka bi ne nazadnje lahko v večji meri vplivala na upoštevanje v Za- konu­o­javni­rabi­slovenščine zahtevanega, torej pravno uzakonjenega, a ne natančno definiranega »knjižnojezikovnega standarda«. 122 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013) Bibliografija Byron, Janet L. 1976. Selection­among­Alternatives­in­Language­Standardization:­The­Case­of­ Albanian. The Hague: Mouton. Čopič, Vesna in Gregor Tomc. 1997. Kulturna politika v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za druž- bene vede. Dobrovoljc, Helena. 2004. Pravopisje­na­Slovenskem.­Ljubljana: Založba ZRC. Dobrovoljc, Helena. 2010. Hribarjevi jezikovni nazori in njegova razprava o elkanju. Igor Grdina (ur.), Hribarjev­zbornik, 135–144. Ljubljana: Založba ZRC. Dobrovoljc, Helena, Aleksandra Bizjak Končar. 2011. Vprašanja obvestilnosti sodobnega pravo- pisnega slovarja. Izzivi­sodobnega­slovaropisja. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. Dobrovoljc, Helena, Nataša Jakop. 2011. Sodobni­pravopisni­priročnik­med­normo­in­predpisom. Ljubljana: Založba ZRC. Gabrič, Aleš. 2009. Šolanje­ in­znanje­na­Slovenskem­v­ izzivu­20.­stoletja. Ljubljana: Pedagoški inštitut. < http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/zalozba/ZnanstvenaPorocila/11_09_solanje_...> Gabrič Aleš, 2011. Slovenska akademija znanosti in umetnosti na političnem prepihu svojega prvega desetletja. Zgodovinski­časopis 3–4: 438–457. Gjurin, Velemir. 1980. Slovenski pravopis 1945. Slavistična­revija 28: 425–445. Haugen, Einar. 1966. Language­conflict­ang­language­planning.­The­case­of­modern­Norwegian. Cambridge Mass.: Harvard University Press. Herrity, Peter. 2003. Konstituiranje slovenskega knjižnega jezika: vloga zgodovine in lingvistike. Obdobja, 531–539. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Hribar, Ivan. 1984. Moji spomini. Ljubljana: Slovenska matica. Hymes, Dell. 1967. Models of the interaction of language and social setting. Journal­of­Social­ Issues 23: 8–38. Jernudd, Bjorn H., Jyotirindra Das Gupta. 1971. Towards a theory of language planning. Can­ language be planned?, 195–215. Hawai: East-West Center, The University Press. Kocjan Barle. Marta. 2002: Slovenski pravopis 2001 med znanostjo in (ne)uporabnostjo. Nova revija. Forum, 11–25. Kregar, Tone. 2007. Med­Tatrami­ in­Triglavom:­ primerjave­ narodnega­ razvoja­ Slovencev­ in­ Slovakov­in­njihovi­kulturno-politični­stiki­1848–1938. Celje: Zgodovinsko društvo Celje. Krek. Simon. 2013. Ali je pilot v letalu? Pogledi.­11. 3. 2013. Labov, William. 2006. Principles­of­ linguistic­change. Malden (USA); Oxford (UK); Carlton (Australia): Blackwell. Legiša, Lino. 1947. Več živega jezika. Novi svet, 420–425. Leith, Dick. 1983. A­Social­History­of­English. London: Routledge and Kegan Paul. Lenček, Rado. 1984. The Modern Language Question: An Essay in Sociolinguistic Interpreta- tion. Aspects­of­the­Slavic­Language­Question, 297–317. New Haven: Yale Concilium on International and Area Studies. Lenček, Rado. 1996. Izbrane­razprave­in­eseji. Ljubljana: Slovenska matica. Levec, Fran. 1898. Slovenski pravopis. Ljubljanski­zvon, 276–283. Milroy, James, Lesley Milroy 2000. Authority­in­Language:­Investigating Language­Prescription­ and­Standardization.­London in New York: Routledge and Kegan Paul. H. Dobrovoljc in A. Bizjak Končar, Slovenski pravopisi 123 Mønnesland, Svein. 1998. Emerging Literary Standards and Nationalism. The Disintegration of Serbo-Croatian. Actas­do­I­Simposio­Internacional­sobre­o­Bilingüismo, 1103–1113. Nerius, Dieter, 1989. Das Orthographiewörterbuch. Wörterbücher,­Ein­internationales­Handbuch­ zur­Lexikographie. Zweiter Teilband. Berlin – New York: Walter de Gruyter. 1297–1304. Novačić, Dejan. 2005. Jugoslovanski esperanto. Mladina 13. 3. 4. 2005. Novi slovenski pravopis. Kraljevska banska uprava dravske banovine. Ban Natlačen. IV. No. 2380/1. Ljubljana. Pogorelec, Breda. 2011. Zgodovina­slovenskega­knjižnega­jezika. Jezikoslovni spisi I. Ur. Kozma Ahahčič. Ljubljana: Založba ZRC, 2011. Snoj, Marko. 2013. Slovenec rad poseže po pravopisu, ko mu zmanjka orožja. Pogovor s predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ljubljana: MMC RTV SLO. SP1P 1990 = Slovenski­pravopis­1­–­Pravila. Ljubljana: SAZU – Državna založba Slovenije. Stabej, Marko. 2010. V­družbi­z­jezikom. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko. Subačius, Giedrius. 2002. Two Types od Standard Language History in Europe. Res­Balticae 8: 131–150. Štih, Peter, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec. 2008. Slovenska­zgodovina:­družba­–­politika­–­ kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Sistory. Toporišič, Jože. 2011. Intervjuji in polemike. Ljubljana: Založba ZRC. Verovnik, Tina. 2004. Norma knjižne slovenščine med kodifikacijo in jezikovno rabo v obdobju 1950–2001. Družboslovne­razprave 20. Vidali, Ivan. 1947. Več živega jezika. Novi svet, 729–733. Vidovič Muha, Ada. 1996. Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjižnega jezika. Jezik­in­ čas, 15–40. Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske fakultete. Vidovič Muha, Ada. 2003: Kaj je novega v knjižnem jeziku? – Ob izidu Slovenskega pravopisa. Slavistična­revija, 117–122. Vogl, Ulrike. 2012. Multilingualism in a standard language culture. Standard­Languages­and­ Multilingualism­in­European­History, 1–40. Zakon o slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Uradni­ list­Ljudske­republike Slovenije.­Št. 23/1948. Zakon o javni rabi slovenščine. Uradni list RS. Št 86/2004. Župančič, Oton. 1946. Naš jezik v novi dobi. Novi svet, 23–26. Prispelo aprila 2013, sprejeto maja 2013 Received April 2013, accepted May 2013 124 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013) Slovenski pravopisi in vprašanje normativnih pristojnosti Temeljni jezikoslovni/jezikovni priročniki zlasti v manjših jezikovnih skupinah ve- ljajo za družbeno vplivnejša jezikoslovna dela. V prispevku predstavljamo pravo- pisne priročnike kot temeljna standardizacijska dela na Slovenskem. Slovensko je- zikoslovje je pravopisne priročnike opisovalo predvsem v dveh kontekstih: kot del obrambne strategije jezika v večjezikovni oz. večnacionalni politični skupnosti ali kot posrednika pri poveličevanju izbranih prestižnih jezikovnih vzorcev. Pravopisni priročnik velja na Slovenskem za enega najpogosteje rabljenih jezi- koslovnih del. Z vidika socialne delitve je pripomoček, s pomočjo katerega govorec lahko poveča svoj družbeni ugled ter izkaže svojo jezikovno izurjenost v družbeno najbolj kanoniziranih jezikovnih vzorcih. Razširjenost uporabe pravopisnega priroč- nika, ki naj bi reševal pogoste normativne težave jezikovnih uporabnikov nekega jezika, poleg že naštetega zagotovo izhaja tudi iz njegove normativne pristojnosti. V prispevku predstavljamo slovenske pravopisne priročnike od 19. stoletja, ki so izhajali v različnih državnih skupnostih in različnih statusnih položajih sloven- ščine ter skušamo orisati vplive teh družb na priročnik. Ugotovljeno je bilo, da je pravopisje kot družbeno najbolj občutljiva jezikoslovna panoga tesno povezano tudi z upravno oblastjo. Reformo pravopisa v obdobju pred drugo svetovno vojno so npr. l. 1935 izvajali tako strokovnjaki kot tudi državni uradniki, ob konsenzualnem sprejetju novih načel pa so spremembe podprli tudi pristojni državni organi. Uradno je bilo odločeno tudi, da se reforme vpelje v izobraževalni proces prek šolskih učbenikov. S tem je bila pravopisu in njegovim sestavljavcem podeljena večja normativna pristojnost šolam, uradom in vsem, ki javno uporabljajo slovenščino, pa je bilo sporočeno, da je upošte- vanje pravopisa obvezno, četudi njegovo nespoštovanje ni bilo nikdar sankcionirano. Po drugi svetovni vojni pa so izvajanje pravopisne dejavnosti prenesli pod okrilje najvišje znanstvene ustanove v državi: Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Vendar sta zlasti oba povojna pravopisa reformiranje pravopisnega standar- da izvajala pogosto brez izrecne strokovne argumentacije in javnega konsenza, zato je sosledje dogodkov, ki so spremljali zavrnitev posameznih pravopisnih rešitev iz SP 1962, pripeljalo do posega SAZU in (pri spornih pravilih) vrnitve h kodifikaciji iz leta 1950. S tem posegom je bila pravopisu odvzeta pomembna avtoriteta, kar je zagotovo prispevalo k padcu družbenega ugleda tega priročnika. Po drugi strani pa je to dejanje prispevalo k večji pripravljenosti družbe za novosti in je odprlo pot tako vsebinskim kot organizacijskim spremembam na področju pravopisja. Aktualna pravopisna pravila so nastala na osnovi javnega soglasja in strokovne argumentacija obeh glavnih avtorjev v osrednji strokovni reviji (Slavistična­revija), potrdila jih je SAZU, torej zadnja instanca pri potrjevanju sprejetih jezikoslovnih dogovorov. Tudi zato ker jezikoslovni zakoni nimajo takih možnosti sankcionira- nja kršitev jezikovnih dogovorov kot pravni, temveč temeljijo na (samo)disciplini H. Dobrovoljc in A. Bizjak Končar, Slovenski pravopisi 125 jezikovnih uporabnikov, pa omenjeni izostanek končne oz. bi rekli širše družbene oz. »politične« verifikacije lahko vpliva na širšo uveljavitev jezikovnih norm in na njiho- vo upoštevanje teh pri jezikovnih uporabnikih. Slednji bi ob uradni potrditvi oblasti zagotovo vzbudil zaupanje širšega kroga jezikovnih uporabnikov. Slovenian normative guides and the question of normative competency Lexicographic reference works are, especially in small language groups, among the most influential works of linguistics. In this article we introduce normative guides that have played a key role in standardization processes in Slovenia. The Slovene lin- guistic tradition has categorized normative guides using two contextual frames: first, normative guides as a defensive strategy in a multilingual society or multinational political community; second, normative guides as a medium for giving preference to the prestige language patterns. Normative guides have always been among the most popular linguistic works in the Slovenian speech community. From the perspective of social stratification, nor- mative guides can help users attain higher social status and demonstrate their cultural and linguistic competence through use of high-prestige variants. Additionally, the widespread use of normative guides is closely connected to their authoritative status in Slovenian society. This article examines Slovene normative guides of the 20th century in an attempt to illustrate how the practice of writing normative guides has been strongly affected by the specific socio-historical factors underpinning the Slovenian language situa- tion. We argue that language standardization is a socially sensitive topic very much connected with the prevailing views/ideology of state administrative authorities. We have noted that before World War II the implementation of language reforms was the result of a state administered, centrally organized strategy. Reforms were de- termined by boards made up of language professionals and government officials. The government chose to implement the reforms by incorporating them into educational materials. In this way normative guides and their authors gained the status of authori- ties on standardization, and it was publicly announced to schools, administrative of- fices, public bodies and to all others using language in the public arena that normative rules must be taken into consideration – even though non-observance of normative rules was never penalized. In contrast, after World War II activities connected with the standardization of the Slovene language were under the guidance of the most prominent scientific body of the state, the Slovenian Academy of Sciences and Arts (SAZU). Nevertheless, the first two normative guides published after World War II (1950 and 1962) were used to implement standard reforms without seeking guidance or consensus from either 126 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9 (2013) wider professional linguistic opinion or the public. It was only after a strong negative public reaction to the rules contained in the 1962 normative guide that SAZU formal- ly ruled that the earlier 1950 guidelines remained valid until further reforms had been considered and implemented. The consequences of this intervention were two-fold: first, the normative guide lost its status as the foremost authority on standardization and normative competency, together with the loss of prestige previously attached to normative guides. Second, these events had a strong impact on Slovenian society which, in turn, became more open to novelty. Therefore, new avenues for topical and organizational changes in the field of language standardization were established. The normative guidelines in use today were codified only after argumentation by the two leading specialists was published in the most prominent Slovene linguistic journal, Slavistična­revija, and after public consent was obtained. The final step was the confirmation of these normative rules by the Slovenian Academy of Sciences and Arts, the body in charge of the implementation process for language norms. The need for an administrative/academic body to be in charge of the implementation process is very much connected with the fact that language rules cannot be equated with other legal rulings. The breaking of the laws of the state is subject to sanction, but the breaking of language norms does not have such consequences. When dealing with language rules one can only rely on the self-discipline of language users. Therefore, the elimination of wider social or political verification of norms of usage can have a strong impact on their enforcement among users and on users’ consideration or igno- rance of them. Past experience proves that the acceptance of normative rules codified in a normative guide is, among the general public, very much dependent on official approval by an administrative body.