„PEVSKA ZVEZft“
LJUBLJANA, UNION, 28. OKTOBRA 1928.
SPORED:
Stanko Premrl:	fl.	Č.
V Korotan!
Hej, juhej čez gore, ravan, preko tujih mej gremo v Korotan.
Solnčece, povej za najbližjo pot, kje dospemo prej med naš bratski rod?
Hej, juhej, čez gore ravan,
preko tujih mej,
tamle za goro je že Korotan.
Vinko Vodopivec:	Simon	Jenko.
Ves dan je pri oknu.
Ves dan je pri oknu deklica čakala, da je bleda luna mirno posijala.
Zunaj vasi z drugo deklico je hodil in po ravnem polju za roko jo vodil.
Tako reče luna za oblak se skrije, da solzic ne vidi, ki jih dekle lije.
fl. Foerster:	Iv.	Pagliaruzzi-Krilan.
Ljubica.
Ležal na mrtvaškem odru v sobi temnej mlad je mož sredi belih sveč brlečih, sredi lepih svežih rož,
Mrtveca od jutra v večer hodijo ljudje kropit, vsi so prišli, samo nekdo ni prišel tja zanj molit.
Vsi so prišli, samo ljube, ljube k njemu ni bilo, ljube mlade, ljube lepe, ki je ljubil jo srčno.
Pa pred kočico dekleta drobne stikajo glave in skrivnostno šepetajo v uho si besede te:
„Vsi so prišli, vsi so prišli ga kropit in zanj molit, samo ona, samo ona ni prišla se poslovit.
Saj sem rekla, saj sem rekla, da je čisto brez srca, da za njega nič ne mara, da za norca ga ima.“
V sobici ženice sive jagode prebirajo, gibajoč čeljusti stare v vrata se ozirajo.
Vsakega motreč pazljivo sive glave majejo, mej seboj odduška srčnej bolečini dajejo:
„Glejte, glejte, vsi so prišli, Cvetkove le ni bilo, kdo bi mislil, kdo bi mislil, da brezsrčna je tako.
Kaj se hoče, kaj se hoče, svet zapustil je Gospod; brez vesti je, brez srca je, tak je zdaj ta mladi rod."
Drugo jutro zgodaj zgodaj zvon se tužno je glasil — kdo nocoj je neki zopet se zemlje se preselil?
Hitro se izve novica, bliskoma po vasi gre: Cvetkova je preminula, počilo ji je srce.
: . 0. Dev:	Koroška narodna, =
\ Spov ptice pojo. \	
Spov* ptice pojo, : spov rožce cveto, : tak zelena pvanina, : ke je kratekčasno. i Sem pa rožice trgou, = sem pa v hartelc hodou, i sem veselo prepivljal in sem kratek čas 'mov.	Vse sekače sem zgubiu, = vse cokle zlomiu, ke sem dou ses pvanine i k tej dečvi hodiu. E Še za cokle je škoda { noj še bolj pa za me, ke bi imou hoditi 1 dol s planince k tebe.
: Dr. R. Dolinar:	Vida Jerajeva. 1
i Doma. i	
Navzgor se širi rožmarin, : navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno solnce sije.	Rdeča ruta, bel ošpet, dekle razposajeno, širok klobuk, oj fant vesel, { ki si prepeva eno.
: „Ti nageljni, ta rožmarin, j' = = ti kmetje v luči solnca, If : : ej takih nima celi svet, /II > \ : 5 pa pojdi tja do konca!* :	
i P. Jereb: i	Ksenij Verin
i Prepelica. i	
1 V polju poje prepeltea: i „Pet pedi, pet pedi letos zrasla bo pšenica = in bogato obrodi.“	„Prav bi bilo, prav bi bilo, j če bi vse tako, = modra ptica, se zgodilo, i kot obljubljaš mi lepo. :
: Kmetič gre zvečer na polje, mane si roke in vesele, dobre volje govori pred se:	Dalje poje prepelica: Pet pedi, pet pedi. : „No, pa bo resnica,“ : misli kmet in se smeji. =
1 E. Adamič:	O. Župančič =
\ Kresovale	tri devojke. i
Kresovale tri devojke, tri devojke rožice: \ „Daj nam, Bože, dobro leto!“ Mimo pride mladi Marko, : mladi Marko, lep junak. „Daj nam, Bože, dobro leto!* Misli, misli mladi Marko: „Bog nam dal je dobro leto, dobro leto i predobro, j Jaz bi si izbral nevesto, tri devojke, težek izbor: 1 eno smem, vse tri bi rad“.	Uganile so devojke, kaj je mislil mladi Marko, pa mu pravi lepa Mare: = „Ljubi mene, mladi Marko, ljubil boš oči najlepše!“ Pa mu pravi lepa Bare: „Ljubi mene, mladi Marko, ljubil usta boš najlepša!“ Nič ne reče lepa flne, zardela na tla gleda. Mladi Marko ljubil flno, ljubil srce je najlepše.
i * spet.	
	
flnt. Nedved :	Simon	Gregorčič.
Nazaj v planinski raj.
Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srce pa gor mi sili nazaj v planinski raj.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar, da dragi srčnovdani ti kličejo: „Ostani, nikar odtod, nikar!“ Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski cvet, te zlate vinske griče, te nič, te nič ne miče njih južni sad in cvet?
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
O zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg, tu cvetje že budi se tu ptičji spev glasi se. Gore še krije sneg.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Iv. Ocvirk:
Zori rumeno žito škrjanček žvrgoli; nevesta spleta kito, presrčno se smeji.
Zori rumeno žito.
Že žito so poželi že v mlinu se drobi, cvetovi so zveneli, nevesta se solzi.
Ivan N. Resman.
Zori rumeno žito, škrjanček žvrgoli, nevesta spleta kito in spet se veseli.
Matija Tomc:	Gojmir	Gorjanko.
Majeva.
Rija raja rija raja.	Naokrog lahkih	nog.
Vsi se veselimo maja.	Sem in tja, kar	se da.
Brzo se okrog vrtimo	Dol in gor, dol	in gor
čas veselja porabimo.	pleše naš veseli	zbor.
Zlato solnčece nas greje, cvetka vsaka se nam smeje, ptičke vse gostole, vse kipi od radosti.
Tone Gaspari.
Tožba.
Tam je gora Peca, tam je reka Drava, v naši zemlji so hudobci, pa ni kralja Matiaža.
O. Zupančič.
Pastirčki.
Bilo je sedem hudih let,	Sedmero je pastirčkov nas,
bilo je sedem pustih paš zdaj tolste krave gonimo, bilo je sedem suhih krav. na polno pašo hodimo,
okrogle pesmi piskamo.
Saj smo prebili sedem let, prebili sedem hudih let, prestali sedem pustih paš, prepasli sedem suhih krav, pa ni nobeden „joj!“ dejal.
Emil Adamič:
Kaj ti je mojca?
Lica dva nageljčka veneča, Oči dva splašena golobčka. Kaj ti je mojca ?
flnt. Lajovic:
Ptička.
Ptička zapevala v zelenem boru Slušala deva jo na belem dvoru.
Kaj je povedala Kaj je zapela, da je tri ptičke že ljubčke imela.
Ej, ej ti ptičica, ptičica zala jeli četrtega bodeš iskala?
.Bodem iskala ga bodem dobila, ž njim, kakor z drugimi bodem storila !“
Slušala deva jo in zardela, pesmico tako je tudi zapela.
Noč na fldriji.
Nad morjem žarijo čarobne noči nam srca gorijo in pesem kipi a ladjice gibke, ki sanjam so zibke na morje hitijo, ki sanje rodi
Krepkeje tu bije, nam v prsih srce in mesec nam sije, vse zvezde blišče. Čolnički hitite, so gladke ceste zdaj sreča nam klije so jadra želje.
Josip Klemenčič:	Milka	Posavska.
Slanica.
Slanica pala, rože pobrala, kaj čem na svetu začeti zdaj jaz? Slanica padaj le, v grobe pokladaj le, kar je rodila preljuba pomlad.
Vigred pa vstala bo, srcu poslala bo žarkov ognjenih spet, zelenih nad. Prazne gredice, vele cvetlice, to si jesenski ti žalostni čas!
flnt. Foerster:
Povejte ve planine!
Resman.
Povejte ve, planine, li raste že drevo, da zibel iz drevesa tesar nam stesal bo.
Povejte, če rešnik se Slovanom porodi, in kje nam mati v zibel to dete položi 1
Povejte, kje doraste naš narodni junak, ki dvigne nam zastavo, slobode, sloge znak!
Povejte ve, planine, kdaj bo zbujenja dan. Povejte nam, kdaj vslane iz robstva prost Slovan!
P. H. Sattner:
I. -ek.
Vrbica.
Zagrlila je grlica v dobravi.
Zašepetela vrbica ob Savi.
Šušteč, šumeč se nad vodo priklanja
.in jo v oddaljeno zemljo priganja.
Mehko jo boža kapljica deroča,
kdo li zna, kaj ji vrbica naroča?
Z zelene Save se smejo oblaki,
na tuji zemlji pa pojo vojaki.
Pojo o sreči davnih dni, izgubi,
o kočici, o mamici, preljubi.
Hudo se je odpravljati na tuje,
s tujine dom pozdravljati še huje.
„Oj kje si, Save ljubljene obrežje?
Zakaj nam zburjaš srčece še težje?“
„Tujina naše skrila je pogorje
in sreči zatemnila je obzorje.
O domu pesem pevamo v tujini
in srce si ogrevamo s spomini.“
Samotna vrbica to ve in plače,
pozdrav pošilja jim z zemlje domače.
Šepeče v valčke Savine srebrne,
naj skoraj brate ljubljene ji vrne.
Zadružna tiskarna v Ljubljani.