/i 1t- 11 . [	/y\.w, ^ olu.^Mj
SPraoo 6ogastoo.
Potrebno zlo, tesno spojeno s človeškim življenjem je imetje, je denar. Čemu neki zlo? Imetje je pač nekaj prijetnega, saj čimvč imaš, temveč veljaš in tudi, saj je vse ono, kar spada pod rubriko imetje, mrtva stvar, nekaj povsem stvarnega, zakaj naj bi bilo toraj zlo? Ne, imetje ni zlo, zlo je le ona čudna, a potrebna vez med člo\ekom in imetjem. Zlo so vsi oni pojmi, ki jih ima človek o imetju, saj je v imetju osredotočena vsa sreča posameznika in blagostanje države. Kaj je človek brez imetju? Ničla, sužer.j kapitala, orodje, ki se ponuja, da ga u-porabi srečnejši človek, da ga izrablja in izmoz-ga iz njega vse moči za - bor denar, ki mu ga mogoče milostno vrže v klobuk, kot beraču miloščino, kot psu objedeno kost.
Kdor kruha odmerjenga ne jej---
Vsi smo sužnji denarja, eni več. eni manj, vsi smo odvisni od njega, a največji sužnji so oni, ki iščejo in najdejo srečo v večnem stavlja. nju na kup, ki izkoriščajo sočloveka, njega duševno in telesno moč, zato, da kopičijo svoje imetje.
Donaša denar res pravo srečo?
Ne, sreče ne kupimo, tudi če bi imeli toliko zlata, kolikor ga je bilo v predvojnem času nakopičenega v glavni londonski banki. Toda, če si zamore človek nabaviti in privoščiti vsaj vse potrebno za dušo in telo, vse ono, ki je spojeno neposredno s človekom, se šteje lahko srečnim. V pomanjkanju živeti ni prijetno in čim ple-
menitejši, čim finejših čustev je človek, temveč potreb ima. Toda izkušnje kažejo, da ne donaša imetje nikdar popolne sreče in le redki zemljani so srečni. Eni imajo preveč želja — ti bi razsipali in razsipajo, če imajo kje vzeti; drugi si ne privoščijo niti potrebno, četudi imajo dovolj denarja, ker so, ali preskopi in jih osrečuje le denar, kot mrUa materja, ali so pa brezčutni, brez smisla za estetiko, le životarijo, gluhi in slepi za lepote božjega stvarstva, zato ne znajo denar uporabiti. — Denar prinaša le ta; krat srečo in blagoslov, ako kapitalist živi in pusti živeti.
Zamore biti revež srečen? Preogromno polje se mi odpira ob misli na ubožt\o, preveč tužnili slik vidim v neposrednji bližini in v daljavi, a grozne slike zrem tudi na tapetu bogastva. Zato ponavljam le vsebino nemške pesmi: Sreča je po\sod, vedno te obdaja, le vidiš je ne, le čutiš in slutiš je ne. — Sreča je pojem, v tesni zvezi z osebnostjo. Najde jo le oni, ki doseže popolno notranjo skladnost, notranji mir. V koliko je zvezana ta notranja skladnost s zunanjem svetom, z imetjem, je zopet stvar posameznika in njega individualnosti. Vendar poglejmo nekoliko, v kakem medsebojnem razmerju ži\ita revež in bogatin — oba otroka božja.
Že v starodavnih časih je bila obleka vidni znak uboštva ali bogastva; dandanes je po večini ta znak še vedno v veljavi. Dokazov je
nebroj, saj čim dražja obleka na človeku, temveč poklonov je vreden. Če izvohajo pri človeku denar, so mu vsa vrata odprta, vse mu je dovoljeno, ker ceni se še vedno človeku le po imetju in ker kupi denar mnogo, tudi dobro ime, če je isto v nevarnosti. A vsi oni ne klanjajo se človeku, božjemu bitju, ne, klanjajo se mrtvi, brezčutni stvari, klanjajo se motorji. — Koliko ponižanja je v tem oboževanju! Skoro da bi zamogel ljubiti človek smet, ako bi mu bila v korist? Da, ljubil bi jo tako napremir, kakor ljubi delodajalec svojega pomočnika, svojega hlapca dokler je zdrav, priden in skromen.
Dejstvo je, da zraste v človeku napuh, ti-ranstvo, kakor hitro se zaveda svojega bogastva. Tedaj se čuti mogočnega gospodarja onih, ki po nesreči ali po revščini duha se niso povzpeli do zakladnic, ki nudijo človeku udobnosti
—	ki mu odpirajo vsa vrata---
Kapitalisti branijo te, vsled bogastva pridobljene pravice, zate, nasprotujejo vzbujajoči se masi, proletarjatu, ne, zatirajo ga, ne puste mu dihati svobodno, češ: »gospodar sem jaz, ki te obvladam vsled bogastva« — pridobljenega mogoče vsled pridnosti in skrbnosti, a največkrat vsled prebrisanosti ali brezsrčnosti
—	»gospodar sem jaz, ki znam in zmorem po=
DEKLICA DAVNINE. j. jacquin. m. j.
MARGARETA, GOJENKA SAINT - GVRSKE ŠOLE ZA LUDOV1KA XIV.
rabiti vsa sredstva, da dosežem svoj namen, ti si duševni revež, zato te jaz lahko izmozgam, moraš mi biti pokoren, poslušen v vsem, sicer se ti bo godilo kot jagnjetu, ki je vsled neubog-Ijivcsti zapadlo smrti. Vržem te na cesto, kaj meni zato, če pogineš?«.
Ne te besede — dejanja, govorijo---
Taka je usoda tistih revežev, ki si ne morejo nikdar priboriti lastnega premoženja, ker jim manjka samostojnosti in strokovne izobrazbe, manjka jim iznajdljivosti, prebrisanosti ali — ker so dobri, ker živijo in puste živeti.
Preveč hlapčevstva na eni strani — preveč gospodujoče sile in tiranstva na drugi strani. Ni čuda, če se vzbuja v posameznih elementih nezadovoljnost, ki se širi in širi liki počasni valujoči reki. S silo hočejo ustaviti nje tok, mesto z ljubeznijo in sočustvom.
Težko je pač ohraniti pravo dostojanstvo potrebnega kapitala.
*
Živelo je nekoč bogato dekle, ki je na dan poroke razdelilo polovico svoje dote revežem. Dandanes tudi sipajo neveste med radovedneže le par vinarjev in bombone mogoče iz ljubezni — mogoče le zato, da bodo govorili kako je nevesta dobra in bogata. A pravo bogastvo je le v ponižnosti duha in ne v denarju.
ANES Vam bom, ljuba stara mama, napisala štiri, pet... morda šest strani dolgo pismo. Kajti popisati Vam hočem veliko presenečenje, ki me je doletelo, najnavad* nejšo in najčudovitejšo zgodbo, ki jo more doživeti tako preprsota, neizkušena in plaha deklica kot je Vaša Margot, Vaša punčka, no jaz!..- Mislite sc, da sem predvčerajšnitn-.. Toda ne, ne smem Vam vsega takoj povedati... Začeti moram pri začetku... Poljubljam Vas in Vas prosim, da me poslušate.
Najprvo Vam moram naznaniti, da je že mesec dni, kar ni gospa Brinon več naša prednica. Na mesto te suhe, stroge in ostre nadzor* niče je prišla gospa Lcubcrt, ki jc šele dvain* dvajset let stara in je ljubka kot angel, sladka ko mleko in ki ima poleg svoje hoje tudi Vam podoben glas, vsled česar jo prav posebno ljubim.
To sc je prav enostavno /.vršilo, s čemer smo vse zelo zadovoljne.
Sicer smo srečne in če bi ne bili tako daleč vi, ljuba mamica, moj dragi atek in vi. bi bilo kar najbolje.
Znano Vam je že, da sem spalnico preme-nila. Zapustila sem najmlajše in moj rdeči trak pri obleki je postal žalen. Ko bom imela štirinajst let bo rumen, moder pa ko postanem sedem* najstletna. Potem pa še tri leta in spet bi m lahko prišla k Vam, na naše staro stanovanje ob Cheru. Če preštejem na prste vidim, da sc bo to zgodilo ravno, čez osem let! Moj Bog, kako daleč je še to! Naše postelje so trde, toda človek se že privadi. Odeje so prav tople in kadar bije v jutru ura šest, najdemo tisoče vzrokov, le da bi še lahko malo poležale pod tako blagodejno odejo. Najbolj pa se Vaši punčki skremži obraz, saj razumete, kadar se mora umiti v mrzli vodi. Kako pogrešam toplo vodo, ki sem jo imela v spalnici rdečih; toda zdaj sem stara že trinajst let! Da, ljuba stara mama... trinajst let!
Učim se računstva, slovnice, zgodovine, zemljepisa... tudi kvačkati in zlasti... kakor mala Ivanka, ki je pasla goske ob Cheru in se učila nabirati zelenjavo; o, vse to bi rada pokazala naši stari Marjani. Tudi znam pestiljati postelji;!
Med odmorom od dvanajstih do dveh bije* 1110 žogo ali pa se kegljamo. Če jc slabo vreme pa igramo šah ali kaj podobnega. Pozabila sem Vam tudi povedati, da se učim igrati na klavir
in da je moj učitelj, gospod Nivcrs, ki je tudi naš organist, zmetioj zadovoljen. Zdaj pa, stara mama, veste vse, prav vse... razen one neverjetne dogodbe, kakeršne sploh nikdar še nisem doživela in ki je čisto svojevrstna... Mislite si, ljuba stara mama, da sem predvčerajšnim zvečer... Toda ne! To je čisto druga stvar in če naj moje pripovedovanje napravi kak vtis, moram pričeti s predvčerajšnim jutrom...
Ko je predvčerajšucga jutra zaklemkal zvon in smo vstale, je v našo spalnico vstopila gospa Maintenon. Ona pride cesto čisto nepričakovani;: iz dvorišča se začuje drdranje njene kočije in vse pehitimo k oknu, pritečemo k njej, da jo pozdravimo, kajti vse jo ljubimo. Kako nam jc naklonjena; zelo dobrosrčna je in vedno misli le. kako bi nas razveselila. Prepričana sem, da ii je ljubši Saint-Cyr kot pa palača v Versaillesu. si gotovo želela nje.
Če bi ne imela take stare mame, kot ste Vi, bi
Ona je torej vstopila in se ozrla po učenkah. Magdaleno Pontgiband je opozorila, da ima na bradi liso od črnila, Henriki Vignale pa je rekla, da ni skrbno počesana. Nato jc poklicala mene in mi dejala:
-Gospodična Charlieu, zakaj ste nocoj jokali?«
V resnici sem imela rdeče oči in konec no* su se mi jc svetil, česar nisem mogla utajiti. Sklonila sem glavo in odvrnila:
»Oprostite, gospa, ne morem reči, da ni bilo ničesar, toda. da jc bil. kak vzrok, pa tudi ne morem trditi!«
»Dobro,« jc odgovorila stroga gospa, »jutri bova o tem govorile, pojdite gospodična! Toda preje pospravite svoje nogavice!«
Kaj hočete, ljuba stara mama, nisem se mogla odločiti, da bi povedala gospe Maintenon, da mi jc vsled moje sestrične Henrike Gla* cion življenje v zavodu neznosno. Tega tudi Vam doslej nisem nikdar omenila in kmalu boste uvideli zakaj Vam zdaj pišem o tem. Nikar se nc vzenmirite... Da. da, ona jc bila vzrok, da sem jokala. Predobro vem, da sc ti dve družini nc razumeta, oziroma, da gospod Gla-pion ne ljubi gospoda Charlieuja mojega očeta in da gospoda Glapion, ki jc hudoben, skop, na* silen in ki ga sovražijo vsi njegovi služabniki in vsi. ki pridejo z njim v dotike, ne more razumeti gospod Charlieuja, ki jc dobrosrčen, čuteč in plemenit ter ima okrog sebe same prijatelje. Tudi vem, da jc nastal izrek: Tako sc dva sovražita kakor Cliariieu in Glapion. Priznam Vam, ljuba stara mama, da sem sklenila s pomočjo Henrike obe družini zopet spraviti... Ah, kako lep načrt! Pa kako malo časa jc ob* stojal! Odkar sem prišla v Saint-Cyr me je moja sestrična le mučila.
Povedala sem Vam že. da starejša dekleta nadzorujejo mlajše deklicc. Ko sem stopila k rdečim, jc bila Henrika žc pri rumenih. Vsako jutro jc prišla v našo spalnico. Kaj vem, kako jc vse uredila, toda moja voda je bila vedno
manj topla kot pri drugih. V obednici sem vselej dobila najslabši kos, kadar jc bilo treba po* poldne natrgati lipovega cvetja za bolnišnico in izruvati korenja za kuhinjo, sem morala korenje izruvati vedno jaz. Tudi je pripovedovala, da smo bili revni in da smo prebivali v porušeni koči in da jc bil moj oče prisiljen oblačiti mušketirsko opravo izza Ludevika XIII. da jc lahko uporabil obleke, ki mu jih je bil zapus* til njegov stari oče...
Kar nas je tu, ni nobena bogata in ravno radi tega nas je sprejela gospa v svojo hišo Saint-Cyr, pa navzlic temu so se norčevali iz mene in me nazivali malo mušketirko... kaj vem, kaj šc vse! O, kar so počenjale druge, to ni bila zlcbnost, toda kako zna biti kedo zloben, da se še sam tega nc zave!
Pred tremi dnevi pa sc jc vse pokvarilo!... Ze ves mesec smo sc pripravljale, da bomo pred kraljem igrale neko igro, ki jo je spisal veliki pesnik gospod Racine nalašč za nas in ki se imenuje Ester. Ali naj Vam povem, da me jc osrečilo naključje, da naj sodelujem v zboru mladih Izraelčank in da sc jc gospa Nivers iz* razila, da zelo ljubko pojem. Sam gospod Racine me je pohvalil in čutila sem se srečno, kot da sem med angelji.
Vsak dan jc prišel gospod Racine v spremstvu svojega prijatelja gospoda Desprčauxja in gospoda Moreau, ki jc zložil godbo za zbor. Verjemite mi, stara mama, da smo bile zelo resne in da so nam solze stopile v oči, kadar sta Marija Veilhenue n Magdalena Lastic v vlogah Estere in Assuerusa prednašale tako lepe stihe! Henrika pa jc nastopala v vlogi Mardoheja.
Na predvečer predstave, so sc pripravili za glavno skušnjo in žc so začeli Izraelčankam razdeljevati note, ko sc jc hipoma gospod Mo* reau sklonil nad list, namršil obrvi in se ozrl na g. Racina, ki sc je smehljal in zmajeval z rameni. Tedaj sc je približala gospa prednica; zardela je in rekla:
»Gospodična Margareta Charlieu nc bo več nastopila v zboru!«
Kot da bi vame treščilo, pomislite stara mama! Vsa zbegana sem se po vseli ozirala! Kako zlobno sc je Henrika smejala. Takoj mi je postalo vse jasno: to jc povzročila ona! Nastal je nemir! Jaz pa v jok! Začela sem pla* kati! Kot brezumna sem zbežala v spalnico, sc vrgla na posteljo in ihtela vsa iz sebe! K meni je stopila gospa prednica in mi pokazala moje note, na katerih so stale sledeče besede:
»Moj Bog! Kako smešen je gospod Moreau v tisti zeleni obleki!«
Ali veste, ljuba stara mama, kaj sem odgovorila? Dejala sem:
»To je že res,da ima gospod Moreau prav smešno obleko; toda tega nisem jaz nikoli napisala !«
»Kedo pa torej?«
Glejte, ljuba stara mama, ali mi verujete, da nisem mogla na noben način izpregovoriti
ime Henrike — kajti bila je ona. to sem spoznala po njeni spremenjeni pisavi. Gospa prednica me je ostavila čisto samo. Vso noč sem prejokala in zato ni čudno, če je gospa Maintenov drugo jutro videla, da imam rdeče oči in sveteč nosek.
Kajti tega dne se je prvič vršila predstava Estcre. Lahko si mislite s kako težkim srcem sem odšla na vrt, ko sem pospravila nogavice v kot. Henrika pa se je veselila. Najraje bi jo raz-praskala. Predstavljajte si, kako je moja bol narastla, ko je ob dveh popoldne dospela gospo* da iz dvora. Oder je stal v drugem nadstropju, v predsobi spalnice. Dvorano so razsvetljevali prekrasni kristalni svečniki. Na desni in levi so bile gojenke. Tedaj pa je istopil sam kralj v spremstvu gospa Rochefoucauld, de Uoailles, de Brione, de Louvois in gospoda dc Meaux. Kralj se je vsedel v prvo vrsto sam. Malo bolj zadaj je sedela gospa Maintenon. O, kako mi je bilo srce pri pogledu na ves ta sijaj! Tedaj pa se je predstava pričela! Oh, kako lepe perzijske, z dragulji in demanti obšite obleke so imele moje tovarišice. Magdalena Lastic je bila divna kot dan! Znova so se mi oči zaselzile, ko je začel v ozadju peti zbor Izraelčank... Tedaj pa mi je v glavo šinila izborna misel... Dejala sem si, da ne bom mogla prenesti nastopivše Henrike ker bi se cd razburjenja onesvestila... in ker sem se nahajala blizu vrat, sem brez šuma izginila.
Ko sem stopila ven, je bil zunaj svetel dan. Čisto sem bila pozabila, da je bilo šele tri popoldne. Pri omreženih vratih je stražila vrata-rica. Prav debelo sem se ji nalagala:
»Kolarjevemu Karlčku moram nesti sirupa, ker ima ošpice!«
Ker je bilo vratarici znano, da nas gospa pošilja k bolnikom v vas, mi je odprla in tako sem bila na prostem. Na vso moč sem začela teči, pa ne k kolarjevem« stanovanju, temveč po cesti v Versailles... V glavi mi je kar gorelo in misli so mi zmešano begale. Nič več nisem hotela ostati tu uboga zaničevanka, nad katero sc je Henrika zmagovito znesla. Bežala sem pred krivico, ki me je oropala moje perzijske obleke in nastopa pred kraljem in veste li, ljuba stara mama, kam sem se pedala? Tekla sem k svojemu staremu domu, k vam, k svoji materi in k svojemu očetu. Zanašala sem se na svoje srce, ki naj mi bi kazalo pravo pot. Vstopila sem na prostran vrt in v dalji sem opazila kra* Ijevo palačo. Še vedno esm tekla mimo dreves, a polagoma sem začela čutiti utrujenost in onemoglost, ki se me je vedno bolj polaščala. Nenadoma pa se je vse okrog mene zavrtelo, vse se je zabrisalo in zdrknila sem kraj poti na tla. nič več se nisem čutila, umrla sem...
Toda ne prestrašite se, stara mama, kajti, ko sem se prebudila, sem se nahajala v tako lepi sobi, kot si je ni mogoče predstavljati, sedela sem v velikem naslanjaču, glavo pa sem opirala na mehko blazinico, nad mano pa se je skla* njal... kdo?. Ona, ki mi je zjutraj jezno rekla: »Gospodična Charlieu! Pospravite svoje noga-
vice v kot!« Da, ona je bila, gospa, gospa sama! Prestrašena mi je držala pod nos razne soli in vznemirjena čakala, kdaj se mi bleda ličeca pordeče.
Toda to še ni vse! Kaka zmešnjava, stara mama! Kaj mislite, kedo se je še poleg gospe zanimal za vašo hčerkico?! On, ljuba stara mama! On — kralj! Nisem se upala odpreti oči, toda dobro sem razumela ves pogovor. Zvedela sem, da je gospa vsa zardela od razburjenja, ko je zaznala za moj beg, in da je gospo Loubert pretresel živčni napad; zvedela sem še, da se je ves zavod in vsa vas odpravila iskat me in da me je na cesti našel neki konjenik, ki je jezdil pred kraljevo kočijo in da so me na vozu odvedli v kraljevo palačo in me položili na blazine poleg Njegovega Veličanstva!
Vseeno se moram odločiti, sem se zbodrila; zavzdihnila sem, zganila sem se ter se dvignila plašno in zmedeno oziraje se okrog sebe.
»Rešena je!« je vzkliknila gospa Maintenon.
»Da, da!« e dejal kralj, »vem za sredstvo, ki ozdravi mlade deklice. Prinesite prigrizek...« Čutila sem se že boljšo, vedno boljšo, že čisto dobro... spet sem bila ko jabolko rdeča, spet sem postala Vaša nekdanja punčka in zato se, stara mama, nikar ne vznemirjajte!
»Predno Ucspodična Charlieu,« je dejala gospa Mantenon, »kaj pekusi, nam mora objas-nti svoj beg...«
In tedaj sem povedala prav vse: da nisem imela dovolj tople vode, da sem dobivala slabo hrano, da sem morala puliti korenje, potem o zeleni obleki gospoda Moreauja in zakaj so me klicale »mala mušketirka« in zakaj sem imela rdeče oči in svetal nosek!«
»Ali ni gospodična Glapicn,« je izpregovorii kralj, »ravno ista, ki se je zmedla v vlogi Mardoheja, da ji je Racine rekel: »Aha, gospo* dična, kako ste mi skvarili igro!«
»Da, Veličanstvo!« je odvrnila gospa Maintenon.
Ah, ljuba stara mama, kako zadovoljstvo! O, Henrika je slabo igrala in gospod Racine je bil ozlovoljen! Medtem pa so mi prinesli slaščic, sladkorčkov in peciva. Kralj me je posadil med sebe in gospo Maintenon. O, to je bila velika, velika čast. kajti nikdo ne sme jesti skupaj s kraljem. Okrog nas pa so bili dvorjaniki in dvor-janice. A, kako majhno sem se čutila, lahko si mislite, kaj ne! Pa kako sladke reči sem jedla! Tedaj pa je kralj vstal in mi resno dejal: »Gospodična Charlieu, povejte v zavodu, da ste bili z nami na obedu. Prosim, pišite svojemu očetu, da mu kmalu kaj sporočimo, in da bo prejel dvorno obleko, ki je ne bo smel nikdo zasme* hovati!«
Kralj je izginil tako hitro, da nisem imela časa zahvaliti se mu. In gospa Maintenon me je sama privedla nazaj v Saint-Cyr.
Od tedaj, ljuba stara mama, sem morala to dogodbo več kakor stokrat pripovedovati!
Kako so me ljubkovale, hvalisale in se mi laskale. Velike in male, male lin velike me obkrožajo s prijaznostjo in naklonjenostjo. Henrika se mi kar najvljudneje smehlja. Vseokrog imam same prijateljice in srečna sem kakor kraljica. Glejte, ljuba moja stara mama, to je moje veliko
presenečenje: kralja sem videla, s kraljem sem govorila in kralj me je pogostil! No, kaj pore* čete vi?
Punčka vas poljublja in ostaja vedno Vaša Margareta Charlieu.
LUIZA, DEKLICA IZ ČASOV REVOLUCIJE 1792.
Te strašne ure so zapustile v mojem srcu tako silen vtis, da še zdaj, ko po tridesetih letih zapisujem že davne spomine v ta zvežčič, ki bo obsegal toliko žalostnih listov in je namenjen mojim dragim, morem od minute do minute podožvljati vse prestalo in sicer s tako go* tovostjo, da mi ne uide s spomina najmanjši drobec.
Nedelja, 2. septembra, je bila polna otož-nosti. Iz Seine se je vzdigovala težka megla, ki je ovijala hiše v svojo haljo, in zagrnila solnce, to majhno okroglo in bledo liso na sivem nebu. V naši stari hiši v ulici Hautefeuille sva bila sama, moj oče in jaz. Davi je že odšel naš zadnji sluga in tudi midva sva se pripravljala na odhod, s čimer sem bila zadovoljna. Okrog nas so se odigravale grozne stvari. Zakaj so nekega večera prijeli mojega strica in ga odvedli v o-patijo, to strašno ječo, poleg našega stanovanja? Zakaj so na tem lepem trgu Ludovika XV. ob* glavili vse naše prijatelje: gospo Lussac, ki nas ni nikdar obiskala, ne da bi zame stopila v Pa-lais-Royal, kjer so prodajali najslajše sladkor* čke; gospoda Saint-Gaulois, ki mi je podaril mojo veliko punčko, katero jc oblekla šivilja naše kraljice, Roza Bertin; gospo Rivoire, ki mi je dala ljubkega Friqueta, papigo, ki ji jo je njen bratranec prinesel iz otokov; gospoda Ju-milyja... vse, ah, vse, vse?
V moji dekliški glavi, ki je bila navajena le božanju in ljubkovanju je vsled tega zavladala strašna zmeda...
Pred par dnevi pa sem slišala, kako so šepetali, da pride zdaj vrsta tudi na mojega oče* ta... Ko so šli mimo nas, so prav tiho govorili. Na cesti pa so se ljudje šalili in namigovali na našo hišo...
Bilo je torej odločno, da zapustiva naše stanovanje in ob nastopajoči noči zbeživa na naše posestvo v Morvanu.
Toda proti drugi uri se je nenadoma začulo udarjanje po bobnu, kar je razburilo ves okraj, zvon pa je zaklenkal na vso moč; istočasno so se razlegali divji kriki in viki sovraštva, ki jih je razpenjena množica grozeče lučala na naša okna. Oče me je krčevito pritisnil v svoje naročje in mi rekel: »Vseeno te bom rešil. Pojdi!«
In tako sva morala zapustiti vse, kar je nama bilo drago: to staro hišo, kjer sem bila rojena, in te slike, ki so se mi tako ljubo smehljale podobo moje uboge pokojne mamice, ki zre name tako ljubeče; mojo sobico, kjer na posteljici spava ona lepa punčka in na kaminu z
rožnatimi marmornatimi cvetkami okrašeno uro, ki bije tako zvonko te žalostne ure. Ne, vsega ne bom pustila tu, ne bom pustila Friqueta, ki naju gleda tako nemirno, ko vidi, da sva razburjena obupana, in vsa zmedena. S seboj vzamem njegovo kletko in mu zabičim: »Molči!«
Na vrata so divje potrkali ljudje. Ulica pa je polna množice, ki tuli: »Smrt tem tu zgoraj!« Odkod ta druhal? Kaj hoče?
Treba se je udati opasnosti bega. Skozi mala vratica, sva stopila na ulico Serpente in tako sva bila zunaj! Oče me jc prijel za roko in me vlekel skozi valove ljudstva; ko sva dospela na ulico La Harpe, mi je dejal: »Ne vzbu-jajva sumnje, da beživa!: in začela sva hoditi počasneje in mirneje. Krenila sva k Seini. Oba sva molčala, a meni je srce tako močno utripalo. V dalji se je še vedno čul plat zvona in udarci po bobnu! Trgovci so zapirali svoje prodajalni-ce, ljudje pa so hiteli k nabrežju iin križišču Bucy. Dve ženščini, ki sta šinili mimo naju sta vzkliknili: »To zvonijo k pogrebu plemstva!«
Neki sadjar pa je dejal svojemu sinu: »Pojdi k opatiji, videl boš kako znajo domoljubi kaznovati sovražnike našega naroda!«
Zavila sva v ulico Huchette. Nenadoma se je razlegel močan krik: »Živel kralj!« Moj oče se je takoj ustavil. V obraz je bil bled kot to borno solnce, ki visi v megli nad našimi glavami. Friquet, ta nepremišljen ptič je izustil te nevarne besede, edine, ki jih se je naučil v slojem življenju. Izgubljena sva, če so naju čuli. Poda ne, k sreči je kraj zapuščen in moj oče ml je čisto mirno dejal: »Zakrij svojo kletko!« Takoj sem jo ogrnila s svojo haljo in spet odšla dalje.
Od nabrežja so se še vedno valili kriki: »Smrt jim!« Pospešila sva korake. Tam v ulici de Biicherie so klicali: »Na opatijo z njimi!«
»Če pridejo k nama!« mi je šepnil oče, »se me trdno okleni Henrika, kajti sicer se ne bova videla več!«
Ne, razpršili so se! Vsa sem spehana, zasopla. Trepetam kot list na veji. To so premočni doživljaji za enajstletno deklico. Moj oče ima v očeh debele solze. To hipoma se mu je obraz razjasnil: »O, da nisem že preje pomislil!« je vzkliknil, »dragica, le pogum, še par korakov, pa bo vse dobro!«
In hitela sva po ostrem, razgrebenem tlaku, da sem se spotikala in si ranila noge. Dospela sva v ulico de Biicherie in odtod na trg Maubert. Tu sva opazila njzko hišico, kjer so bili razstavljeni stari čevlji iti novo usnje. Poleg
hišice so bila neka vrata. Moj oče jih je šunko* vito odprl in nato sva vstopila...
Ravno je hotel neki mož oditi. Poleg njega je deklica mojih let in naju izpod lične bele z trobarvnim trakom cbšite čepice začudeno gleda, Jaz pa sem spet prišla k sebi; spoznala sem svojo prijateljico Luizo in čevljarja Cirila, moža moje dobre dojilje Mathurine, ki je izdihnila tri leta pred smrtjo moje ljubljene mamice. Cirilu in Luizi sem skočila okrog vratu; in začutila sem tako radost in srečo, da je začel šc Friqiuet, čigar kletka se je odprla, klicati: »Živel kralj!«
Če bi mi bilo za smeh, bi počila ob pogledu na Cirila, ki je stekel k vratom, se boječe ozrl po ulici in trdo zaprl sobo, pograbil kletko in jo zanesel v varen kotiček, kjer jo je dobro in dvakrat zatvoril in si slednjič obrisal čelo, ki so ga oblivale velike potne kaplje. Nato se je šele oddahnil. Luiza pa je smehljaje vzkliknila: »Aj, tvoja papiga je v ječi, državljanka Henrika!«
Toda zdaj nismo smeli izgubljati časa. Moj oče je pojasni! svoj položaj v par besedah: »Ciril«, je dejal, »znano vam je, da naju zasledu* jejo in nama groze s smrtjo. Na vsak način moram zapustiti Pariz in nikakor ne smem izpostavljati svoje hčerke nevarnostim, ki me bodo spremljale na begu... Vem, da ste vi pristaši novega mišljenja. Toda to vas ne ovira, da bi ne bili potšenjak. Ali dovolite, da ostane Henrika toliko časa pri Luizi, da pride lahko brez opas-nosti k meni...?«
»Doslej je bila Henrika Luizina prijateljica,« je odvrnil Ciril, »zdaj pa bo kar njieina sestra.«
Moj oče je čevljarju krepko stisnil roko, me z vso silo objel, objel tudi Luizo in odhitel ven, da bi mu mogla izreči kako besedo. Na ulici je odmevalo petje. Začula sem po tlaku zvenk sabelj. To me je tako prestrašilo, da sem izgubila zavest.
...Luiza je bila v resnici zelo dobrosrčna. Njen potisnjen nosek, njena rdeča ličeca in nje* ne poredne sive oči so jo delale kaj ljubko!
Zavzela se je, da nauči Friqiueta klicati: »Živel narod!« Toda ni bilo prav lahko izvesti, kajti Friquet je trmoglavo vztrajal na svojem klicu: »Živel kralj!«, ki ga je ponavljal na vsa vprašanja, pa če smo ga tudi nagovorili: »Si že kosal, Friquet?«
Luiza, ki je bila vneta republičanka je vsakokrat zardela kot roža in se jezno okrenila k ptiču, ne boječ se njegovega kljuna, ter mu je s pestjo zažiugala: »Ti papiga, vedi, da je prejšnji kralj v ječi in da te bom poslala na morišče, če boš še ponavljal te besede!« Pristavila: »Torej, reci: Živel narod!« A Friquet je vselej nato odvrnil: »Živel kralj!«
Kako zabavo sva imele!
Sicer pa sva živele v največjem prijateljstvu. Medtem ko je Ciril ves dan popravljal sta* re čevlje, sva rnidve oskrbovali gospodinjstvo. Tu mi niso stregli kot kaki princezinji in sem bila s tem prav zadovoljna. Skratka, čutila bi
se vso srečno, če se le ne bi spomnila svojega očeta, ki mi ni pisal še ničesar.
Toda polagoma je postajal Ciril vznemirjen. Cesto je stopil k vratom. Opazivši, da je vedno bolj mračen, mu je Luiza dejala: »Oče, nekaj ti ni prav!«
Nekega jutra — 22. septembra — smo se-znali »kaj ni prav.« Po zajuterku je nama Ciril dejal: »Otroka, gotovo me sumničijo, da skrivam neko plemenitašinjo, Že nekaj dni opažam da se smukajo okrog moje hiše vohuni... Čujta me: jaz grem v Charonne, kjer imamo nekaj zemlje. Pogledal bom, če je grozdje že zrelo in če je hišica v dobrem stanju, jutri pa se bomo začeli pripravljati na trgatev.«
■ Po teh besedah je Ciril vzel palico, klobuk in velike čevlje, ter odšel.
Sprva je šlo vse v redu... Ko pa se je bližala tretja ura se je vse obrnilo na slabo. Luiza, k: je gledala skozi okno na cesto, je nenadoma vzkliknila: »Kaj neki oni opazujejo našo hišo? Glej no, nekdo prihaja!«
Zdajci je naju osupnil udarec s puškinim kopitom po vratih. Luiza se je razjezila kot mačka kadar je huda, namršila obrvi in brez obotavljanja duri sunkovito odprla.
Mož na pragu je začuden stopil par korakov nazaj. Bil je upornik, oborožen s puško in dolgo sabljo, na glavi pa je imel rdečo čepico. Spremljalo ga je dvanajst mož.
»Kaj hočete?« je vprašala Luiza.
»Zahtevamo,« je odvrnil upornik, »sovraž* nike naroda, ki jih skrivate tu!«
»Kedo ti je, državljan, povedal, da skrivamo pri nas sovražnike naroda?«
»Že osem dni opazujem vašo hišo... Cesto slišim krik: »Živel kralj...« No, zdi se mi, da ta gotovo ni domoljub!«
»Res je!« so pristavili ostali in se približali.
Luiza pa je v tem izvršila gotov naklep.
»In če vam izročim onega,« je odvrnila, »ki kriči »Živel kralj!« ali nam boste potem dali mir?«
»Da! -< je odvrnil oni z dolgo sabljo.
Moja prijateljica je šla po Friqueta, in ga prinesla k vratom: »Glejte ga, tu je sovražnik naroda!«
In moja uboga papiga se je vsa zbegana o-tepala in vriščala: »Živel kralj! Živel kralj! Živel kralj!...«
Mož je os/up njen obstal, ostali pa so izbruhnili v smeh. Le Luiza se ni smejala. Bila je vsa bleda od jeze in tresla se je v lice. Friqueta je vrgla v sobo nazaj, prekrižala roke in zaklicala:
»Ali vas ni sram, da sumničite Cirila Gra-pina in njegovo hčer izdajstva? Ali veste, kedo je ta, ki vas je privedel semkaj? To je najzlob* nejši potepuh v vsem okraju! Mi, da smo nezanesljivi državljani?! Namesto, da bi blatili poštene ljudi, bi vam bolj pristajalo, če se vsi, posebno pa ta, podaste na mejo k Dumouriezjevim četam, da boste sovražnika, ki je vpadel v Fran-
cijo, izgnali! Moj osemnajstletni brat pa je prostovoljno šel na vojsko za narod in bo zanj mor* da žrtvoval tudi svoje življenje, vi, bojazljivci pa prihajate k nam z grožnjami! O, ali vidite zdaj, kako nezanesljivi državljani smo?!«
Možje so začeli svojega ponižanega voditelja gledali postrani, toda mahoma je njihovo pozornost obrnil nase močan trušč... Na konju je prijezdil konjenik, ki je zaklical:
»S poti! Jaz sem Dumouriezjev sel!« Napravili so mu prostor. Luiza pa je vzkliknila: »O, Jean Bernaudin!«
Sel se je obrnil in za hip obstal: »Dober dan, Luiza. Povej svojemu očetu, da je Dumoraviez porazil sovražnika pri Val-myju in da je tvoj brat ranjen, toda rana ni nevarna!«
Pri nogah prav stare in slabotne prababice je sedela njena vnukinja. Desetletna deklica je poslušala petindevetdesetletno starko.
Zunaj je bilo krasno vreme: dvojna vrata pri balkonu so bila na stežaij odprta. Nebo je bilo modro, in nenadoma je na sinjino pribrenčala velika muha: aieroplan. Starka je dvignila tre* sočo ropo proti nebu in dejala:
»Roža, videla sem prvo železnico, ki je stekla in prvi aieroplan, ki je poletel v zrak in če dočakaš kedaj mojo starost, o kako čudovite stvari boš še doživela! Tedaj boš doumela, da so najlepše zgodbe one, ki so resnične in da so te meglene vile, ki o njih pišejo knjige, ki te vso očarajo, prav neznatne in skromne osebice; spoznala boš, da so ona čudiotvorna bitja, ki preo-bražajo svet, priprosti ljudje, ki so jim obrazi o-črneli od dela, ki imajo raskave rake in jih vidiš, kako se zvečer vsipljejo iz visokih poslopij, kjer puhajo donebesni dimniki črne oblake pod nebo.
Od onega dne, ko je njihov davni prednik napravil tisto sekiro iz kamena in vrč iz ila, ki jih hrani tvoj oče v stekleni omarici, je poteklo tisoče in tisoče let. Šele naporno, končno delo ,je stvorilo dobo, ki v njej živiš ti. Vidiš, Rožica, zgodbo teh vil in teh čarovnikov se moraš naučiti in ne drugačne. Danes pa ti bcm povedala, kako sem se z njimi seznanila.
Živela je deklica, ki ji je bilo ime Delfina. Naj ti kar povem, da je bila ta Delfina kratko« malo tvoja prababica, ki je imela tedaj deset let.
Delfina je imela zelo številno družino: očeta in mater in tri strice, strica Benjamina, strica Božidara in strica Aristida. Vrbutega seveda mnogo bratrancev in sestričen: Adelo, Julijo in Katarino, ki so bile hčerke strica Aristida; Viktorja, Alfreda in Rozalijo ki- so bili otroci strica Božidara.
Stric Božidar je bil kraljevi notar. Kako me je mikala njegova velika verižica pri uri in njegova zlata očala! Stric Aristid je uspešno trgoval s konji in bil zelo lepo oblečen. Ta dva sta
Nato je spet brzo odjezdil. Luiza pa je zdaj s solzami v očeh ponovila:
»No, ali vidite, kako slabi državljani smo!« Toda možje je niso več poslušali. Vdrli so za Dumouriezjevim slom in vsi navdušeni vpili: »V konvent, v konvent!«
Midve sva bili rešeni. Drugega dne sva sa nastanile v Charounu in šele augusta 1794. me je prišel moj oče iskat iz dveletnega pregnanstva.
Luiza je vedno pri meni. Še vedno me kliče: »Državljanka grofica Ligneul!«
Friquet pa še živi, toda od onega usodnega dne, ko bi bil kmalu postal žrtev svoje zvestobe do kralja, se ne oglasi nikdar več.
mmmmmm
bila najuglednejši osebnosti našega kraja. Del-finin oče pa je bil ponižen in priprost rudniški delavec. In radi tega nista hotela strica Aristid in Božidar občevati s svojim bratom Petrom in tudi Julija, Adela, Katarina, Alfred, Viktor in Rozalija se niso hoteli igrati s svojo sestrično Delfino. Stric Benjamin pa je potoval po svetu in že deset let ni bila nobenega glasu o njem. Moji starši in jaz smo stanovali v majhni hišici, ki jo je ovijala divja trta. Na strehi je klopotal mlinček na veter, ki sem ga po cele ure gledala z največjim zanimanjem. Na dvorišču so rastle solnčnice, na koncu vrta ob seči pa so tekle tračnice Saint«Etienne-a v Lyon, po katerih so vozili konji s premogom obložene vozičke. To je bilo prav*zabavno in nikoli se nisem dolgočasila. Vsak drugi ali tretji dan sem šla na poštni urad, da bi videla kraljevo pošto, M je pridrdrala z velikim šumom. To so se vozili ljudje v Pariz in vse sem opazovala z največjim občudovanjem. Hlastno so izstopali, hiteli po okrepčila, v naglici zajuterkovali, hitro so spet zasedli svoje prostore, nekateri v voizu, nekateri na strehi. Vrata so se šumno zaprla, zvončki so zapeli, konji se zganili in voz je bučno odrdral. Potem pa je u-lica spet utihnila, nastopil je mir, radovedneži so se vrnili domov...
Kadar se je moj oče zvečer vrnil od dela nam je pripovedoval o g. Seguinu. O. Seguin je bil inženir v rudniku v Rive-de«Fier. Kadar je g. Seguin izpregovoril, se mu ni upal nikdo oporekati. G. Seguin je imel izvrstne zmožnosti in nihče ni upal dvomiti o tem. G: Seguin je na ti-homa pripravljal neki stroj. Kak stroj? To je bila skrivnost;, moj oče mu je pomagal, bil mu je zvest zaupnik. Lahko si misliš, kako sem bila na ta stroj radovedna. »To bo presenečenje!« je vzklikal moj oče.
Toda medtem sem nekega jutra dočakala neko drugo presenečenje. Iz Indije se je povrnil stric Benjamin, bogat kot Krez! To je bilo proti koncu avgusta; pripeljal se je bil s pošto. Objel je vse tri svoje brate: mojega očeta, strica Aris-
DELFINA, IZ DOBE OBNOVITVE. ®§X§»§X§?§]
tida in strica Božidara. Še istega dne, je kupil neko graščino, ki je bila bliziu Givors-a na pro» daj in potem je za par mesecev utihnila vsaka govorica o njem.
Proti koncu nekega meseca, pa je dospelo pismo, v katerem je moj stric povabil na svoj grad vse svoje nečake in nečakinje. Tudi mene je povabil, mene, preprosto Delfino! Vsa sem bila iz sebe, tako me je to zveselilo. Doma so se posvetovali, kako obleko naj oblečeni. Sicer niso bili petični, toda zaradi strica Benjamina se je že spodobilo žrtvovati se... Nato so se posvetovali, kako naj se odpravim o Givors. Tega dne namreč ni vozila pošta, mi pa nismo imeli ne voza, kot stric Aristid, ne kočije kot stric Božidar. Moj oče pa se je smehljal in dejal, da že ve, kaj bo ukrenil in da se ne smem vznemirjati.
Konečno je napočil slavnostni dan. Ob osmih zjutraj sem vstala. Ko sem se oblekla, sem začula na ulici šum: Dvignila sem zaveso: tam sta čakali dve kočiji z mojimi bratranci in sestri-činami! Ali, kako krasno so bili opravljeni! To* da, ker ne poznam ljubosumja, sem se oblekla po svoje, vzela s seboj dežnik in bila čisto zadovoljna. Mati me je še objela in mi podala košarico refeoč:
»Ta so slaščice za strica Benjamina!«
Oče pa me je prijel za roko in me peljal v delavnico: »Glej, pokažem ti stroj, gospoda Se-guina!«
Poleg delavnice sem videla tri železniške vozove, ki so jih po navadi vlekli konji po tračnicah, zdaj pa je na njihovem mestu stala prav čudna, nerazložljiva stvar: na štirih kolesih je stalo vozilo z železnimi ploščami obito^na koncu pa je molel visok dimnik.
»To je,« ml je pojasnil oče, »stroj g. Se* guma!« jaz pa sem bila razočarana, a oče se mi je smehljal. Objel me je in rekel: »Vse življenje boš pomnila današnjo vožnjo!«
Nato me je posadil v železniški voz na klo-pico in pokazavši na stroj je zaiklical: »Peter, na pot!« Oče je obrnil neki ročaj: puh sopare je žvižgajoče šinil v zrak, iz dimnika pa se je po-kadil črn oblak in... Ah! ljuba Rožica, saj ti ne .morem povedati, kako je bilo moje začudenje, strmenje in groza, ko sem videla, kako lahno in počasi drsi po tračnicah stroj g. Seguina in vleče za sabo železniške vozove... Šlo mi je na jok in na smeh, vse obenem. Niti premakniti se nisem upala in vsa sem trepetala.
Nenadoma sem opazila, da smo na koncu našega vrtt, kjer je stala mati in uganila mojo preplašenost. Oče ji je pomignil in že smo bili mirno. Zdaj pa se je začela vedno bolj hitra vožnja.
Vsi vaščami so leteli skupaj, da bi videli to nenavadno stvar: stroj, ki je vozil sam od sebe! Pa že srno bili na poljani Polagoma sem se pomirila in se začela veselo čuditi in radovati. Po* ljedelci so prenehali z delom lin zrli za nami.
Nekateri so nas pozdravljali, drugi pa se prekrižavali.
Gospod Seguin pa se je smehljal, moj oče pa je inel roke.
Od časa do časa je moj oče odprl vratica in vrgel v peč kose premoga... Na obeh straneh so bežala drevesa v Rive-de-Fiier...
Tedaj pa se me je polastila tesnoba. Kako se bomo ustavili. In znova sem postala nemirna. Pa vendar, kako preprosto je bilo vse to! Ko smo pridrdrali do grička, ob vznožju katerega je stalo poslopje strica Benjamina, je moj oče spet zaokrenil ročaj, stroj se je začel ustavljati, drsal je vedno počasneje in se slednjič ustavil. Gospod Seguin me je vzel v naročje in me postavil na zemljo, oče pa mi je dejal: »Objemi v mojem imenu strica Benjamina!«
Stroj je zažvižgal, zaropotal in oddrdral in tako sem ostala samia, nekoliko seveda prepa-dena, s košarico v roki.
Pet minut pozneje sem pozvonila v gradu. Ko so se vrata odprla sem zagledala na trati svoje bratrance in sestriične, ki so se smejali in skakali, poleg njih pa je bil vrtnar, ki je snažil drevored. Kaj naj storim? Kako priti do mojega strica? Opogumila sem se in vrtnarju dejala:
»Radia bi govorila s svojim stricem Benjaminom !«
»Pojdite, gospodična, z mano«, mi je od* vrnil. »Vaš stiiic ima trganje v nogah in je zato v sobi.«
Nato me je odvedel skozi veliko stopnišče v prvo nadstropje v stričevo sobo. Stric je sedel v naslonjaču in liztegoval noge. Kar najvdaneje sem se mu poklonila: »Dober dan, gospod stric!«
»Dober dan, Delfina. Malo pozna si, nečakinja moja! Zamudila si zajutrek. Sedi!«
Vsa zardela sem sedla na klopico. Na kolena sem položila košarico, toda dežnika nisem vedela nikamor postaviti. Moj Bog! Kako sem bila v zadregi radi tega dežnika! Povedala sem svojemu stricu, da.nismo tako bogati kot strica Aristid in Božidar in da nimamo kočije in zato, da sem se zakasnila.
»Toda zakaj ti niso tvoji bratranci ali pa sestrične ponudili mesta v vozu?«
»Ah, dragi stric,« sem zašenetala vsa zbegana, »moj oče je priprost delavec!«
Stric Benjamin je namršil obrvi: gotovo sem povedala kaj nespametnega! Ah, zakaj sem se odzvala temu povabilu, ah kako rada bi se zjokala, pa se nisem upala!
»Torej si prišla peš?«
»Ne, dragi stric, pripeljala sem se s strojem gospoda Seguina.«
Zdaj pa se je grozni gospod na vso moč zasmejal in me vprašal:
»Kak stroj g. Leguina?«
In pripovedovala sem mu vse, kakor se je zgodilo, in kako je g. Leguiti zgradil ta stroj, ki je vozil čisto sam; in vse podobno; jezik se mi je razvezal in ta, ta, ta, ta, ta... O, čudovito lahko sem govorila! Sama sebi sem se čudila! In moj stric! Slednjič sem umolknila.
»Moram videti stroj g. Legluina«, je dejal moj stric. No, kaj pa imaš v tej košarici?«
»Tu so slaščice, ki jih vam pošilja moja ma> ma. Spomnila se je, da jih jeste zelo radi. Odi-šavljene so z oranžnimi cveti.«
»Kaj, tako dobro se spominja tvoja mama?«
Moj stric me je pobožal po licih in kmalu sem spoznala, da je bil z mano zadovoljen in da se mu je v očesu utrnila solza.
Spomini na mladostna leta so tako sladki tako dojemljivi...
»Pojdi, ni prav, da te zadržujem. Deklice tvojih let se ne počutijo dobro pri starcih kot sem jaz. Pojdi se dgrat s svojimi sestričnami in bratranci!«
»Če pustite, dragli stric,« sem odvrnila, »bi mnogo raje ostala pri vas in z vami.«
»No, zakaj pa ne, če hočeš.«
Kako lepo! Skozi široko okno sem videla drevored z ovenelimi jesenskimi listi; na obzid-ku sta stala dva ponosna pava s široko razprostrtimi repi in kričala. Na trati pa so se igrale moje sestrične.
Po velikem drevoredu sta resno hodila Viktor in Adela. Izmed vseh, sta me ta dva najbolj vznemirjala, ker sta bila kot plemenitaša in oba sijajno oblečena.
Moja obleka pa je bila tako preprosta! Ob štirih je pozvonilo k j/užini. Toda k stricu ni bilo nikogar. Sama sva povžila slaščice in jaz nisem bila najbolj sladkosnedna. Po južini zopet ni bilo
13 i
nikogar gori. Nadaljevali so igre na trati, jaz pa svoje klepetanje. Bojazljivost mi je povsem prešla. Ko je večer pozlatil nebo in zavil drevored v ogrinjalo senc, je nastopil čas odhoda. Sinovi in hčere mojih stricev so se prišli poslovit, toda nihče se ni zmenil zame.
Stric Benjamin pa je poklical svojega slu« go: »Ivan, naprezite vozova teh otrok, pa tudi mojo kočijo. Zapeljali boste do Rive-de-Fiero in povedali mojemu bratu Petru, da ostane nečakinja Delfina pri meni, ker mi zelo ugaja. Čez nekaj dni jo privedem sam nazaj, da si obenem tudi ogledam tisti čudni stroj gospoda Seguina! — Zbogom, deca moja!«
Ah! Ubogi bratranci in sestrične! Kako so se jim zdolžili obrazii!
...Ko je moj stric Benjamin umrl, mi je zapustil zelo veliko premoženje. Svojo srečo sem dolžna majhni železnici gospoda Seguiina, ki mi je omogočila nekega lepega jesenskega popoldneva obiskati strica na gradu Givors.
Mala železnica je med tem narastla. In ko sem ravnokar videla na nebu aeroplan sem mi« slila na vse tiste, ki so stvorili take priprave in stroje. Ime Seguin mj ie ostalo za vedno v spominu, kot bo tebi ime Bleriot, o katerem boš kot jaz tebi pripovedovala svojim vnukom in pra-vnukom.
O, moja Rožica, vsa bitja iz tisoč in ene noči so le uboga bitja v primeri s temi preprostimi ljudmi!«
Ol
Ob pogledu na lepo cvetico, milega otro; ka, ljubko ženo se ti dozdeva, da je lepota, ki vzbuja ljubezen. Ako pa zreš nekoliko globlje, spoznaš, da je lepota v ljubezni in da vzraste lepota edinole iz ljubezni. Mati, ki se sklanja nad otrokom, usmiljena sestra, ki v požrtvovanju razteza roke, usta, ki šepečejo tolažljive besede izpuhtevajo lepoto. Ne vi«
diš te lepote, a občutiš jo. Tako mogočna je, da starikav ali nelep obraz zablešči v lepoti. Le iz ljubezni izhajajoča lepota je večno lej pa. Vsaka druga zunanja navidezna in mam; Ijiva lepota izgine prej ali slej.
Brez božje ljubezni bi bilo stvarstvo brez prave lepote.
britanka in Španka.
TKI sestre predstavljajo lepi spol veliko-britanske države, Angležinja, Škotiinja in Irka. Za tujca so si tako podobne, da prvi pogled. Angležinja je skoraj čista German-ka, bolj germanska kakor pa Nemka, po koje žilah se pretaka dosti odstotkov slovanske krvi. Škotinja in Irka pa imenujeta med svojimi pred« niki v prvi vrsti Kelte. Ko je bil Cezar na Angleškem, nekaj let pred Kristovim rojstvom, so bili tam sami Kelti ; ko so pozneje Rimljani Anglijo zasedli, je bil njih vpliv prav majhen in čisto nič skoraj se ob prihodu Anglov in Sasov ni videlo, da so bili Rimljani.sploh kdaj tam. An-glom in Sasom so se pridružili pozneje še Nor« mani, ki so prišli na Angleško iz Francije. Po-
pisa prebivalcev iz tistih časov nimamo; šele dosti pozneje beremo, da je bilo prebivalstvo Anglije za vlade Henrika VIII. (1509—47) rde-čelaso in sivih oči, podočne kosti so bile močnejše kakor so danes. O škotskih Kaledoncih vemo, da so bili plavolasii, včasih z rdečkasto primesjo.
Z leti se je prebivalstvo popolnoma spremenilo. Okoli in okoli valovi tam gori Atlantski ocean, podnebje je milo, iz morja pa prihajajo megle in sopare. In menda so prav te megle, razprostirajoče se enakomerno po vsej deželi, vtisnile sicer neenakim ljudstvom enoten pečat; ta je tako izrazit, da Britanko takoj spoznamo, in če je sto žensk skupaj, da pa ravno vsled te
enotnosti ne moremo takoj vedeti, kaero od treh sester imamo pred seboj.
Najbolj ostro izražena je pni Britanki lepa postava; posebno prj Angležinji. Ženske sta-sovite in brezhibne rasti so v veliki večini; vsled popolnosti postave prezremo manjše pogreške. O Britankah pravijo, če so lepe, so dovršeno lepe; če so pa grde, so pa tudi tako grde, da jim ni primere. Podaljšana gornja ustnica, nenavadno močne spodnje čeljusti in večkrat poševno stoječi zobje so glavni znaki takih bog-nasobvaruj.
Najlepše v obrazu Britanke so pač kot žamet mehke, pogosto modre oči. Vrat je večinoma vitek ali pa lepo zaokrožen. Gornji del telesa je brezprimerno krajši kakor dolnji, boki so fini. Nimajo pa Bnitanke lepiih prsi in to jih kazi. Noge so manjše in lepše oblikovane kakor pri Amerikanki, vendar je težko najti res lepo in fino nožico. Pravijo, da je bilo prej to drugače, da je pa šport nogo povečal. Poke so dolge in ozke in ne preveč mesnate.
Razlike med tremi sestrami so v prvi vrsti tele: Agležinja ima drobne kosti, barva obraza je bela, jasna in čista, oblika pa ovalna. Oči so navadno sive ali modre, včasih tudi rjave, lasje pa plavi, le bolj poredko svetlorjavri.
Škotinja ima močne kosti, oči so visoko pod čelom. Obraz se vidi tenak in ozek, koža ni popolnoma čista; vidi se, kakor bi se hotele delati pege in se večkrat tudi res pojavijo. Sareni-ca je zelenkasta, lasje redki, svetli in rdečkasti. Postava je vitka, mesa malo, kosti dosti in močne so, rok in nog pa tudi ne moreš pohvaliti. Prsi ima še manj kot Angležinja.
Irka ima pa drobne kosti; kot Angležinja. Roke in noge so mesnate in čedne. Vse skupaj na Irki je bolj okrogla,sto in drobno z mesom podloženo; tudi obraz je okrogel, kazi ga pa zelo močna in dolga spodnja čeljust. Lasje so prav bujni, včasih rdečkasti, temnejši kakor pri Stotin j i, pogosto tudi kostanjeve barve ali pa, črni. Slovite so zelo številne krasotice črnih las, modrih oči in črnih trepalnic. Posebno lepo oblikovane so obrvi. Od vseh Britank ima Irka najpopolnejše prsi in najlepše zobe.
Kot četrto sestro bi omenili manj znano Va-ližanko s polotoka Wales (izgovori uejlz.) Ima precej podobnosti z Irko. Postave je majhne, včasih tako majlme, da vzbuja pozornost; barva kože je temna, lasje črni in temni, oči se črno svetijo, ustnice so tenke. To so njeni glavni znaki. Valižanka se ponaša, da je čista potomkinja Keltov, brez rimske ali germanske primesi. Od vseh Brtitank ljubi ona glasbo najbolj in sicer prav strastno.
Večkrat so primerjali Britanko z njeno polsestro, z Amerikanko; seveda je pa primera le mogoča, če mislimo pravo Amerikanko anglosaškega tipa. Oblike take Američanke so izra* zite, oblike Britanke bolj nejasne, vrat Američanke je vitek, pri Britanki grško-okrogel, rame Amemkanke široke in ravne, rame Briitanke o-kroglaste in viseče navzdol. Američanka se ob-
naša elegantno in je v nastopu popolnoma sigurna, Britanka je pa bolj nedoločna in ponare* jena. Američanka zapoveduje in gospoduje, Bri* tanka je pa bolj plaha in ponižna.
Hoja Britanke ni lepa, stopa trdo in moško; malokdaj hodi tako, kakor bi plavala, kot to pogosto opazujemo pri ženskah na jugu.
Samo sebe premagovati pa ne zna nobena ženska na svetu tako kakor Britanka. Toliko časa so jo vzgajali v samozatajevanju, da ji je to že kar prirojeno. Zdi se ti, kakor bi se vse Britanke držale načela: Nikdar ne pokaži tujemu človeku svojih čuvstev! Zato smatramo Angležinjo za mrzlo in mrtvo; pa ni tako. Nikjer na svetu ni dobrodelnost tako razvita kakor v Angliji, nikjer tako lepo ne ravnajo s posli, z otro* ki in učenci kakor tam. Zato pa tudii pravijo, da gre čuvstvo Britanke bolj na široko in ne toliko na globoko. Nobena reč ji ni tako zoprna kakor sentimentalnost. Tembolj pa občuduje moč in možatost, in zato je najljubša njena zabava šport. Šport je obenem tudi izraz njene želje po neprestani delavnosti. Seveda je pa ne smemo iskati samo na igrišču; odlikuje se tudi doma in skrbi za otroke tudi v najmanjši stvarici. Dobra gospodinja pa ni, ima vse polno nepotrebnih poslov in je zmeraj v denarnih zadregah; in vselej mora pomagati mož. Silno veliko ima korešpondence in piše kar naprej. Gostoljubnost angleške gospodinje ne pozna nobene meje, reči pa moramo, da ie na Angleškem prt obedu vse nekam trdo, zmerno, zatajevalno in se nikdar ne razvije ona vesela, neprisiljena za* bava kakor se pri nas. Za šport se Britanka tako zanima kakor nobena njena svetovna sestra. S tako vnemo se zažene v Igro, da bi bila ta vnema na primer v gospodinjstvu vredna vse pohvale. Če se ji lasje razpleto ali pa ji pride o-bleka v nered, je to nič ne vznemirja; Francozinja bi tedaj prenehala, Britanka pa odneha šele takrat, ko je premagana. Poleg dolgov v gospodinjstvu jo tarejo tudi igralni dolgovi.
Preveč se na Angleškem pečajo s športom in premalo jim ostane časa za umstveno nao* brazbo; vsaj širši sloji izobrazbo zelo zanemarjajo. Tako je tudi Britanka sdcer zelo inteligentna, a le malo ve in zna, se nikakor ne more primerjati na primer s Skandinavko.
Umetnost ljubi iskreno, a samo v gotovi smeri. Strastno rada ima glasbo in je vendar popolnoma nemuzikalična. V slikarstvu je preveč osladna, kar je sicer čisto v nasprotju z njenim značajem. Visoko jo pa cenijo glede njenega poznanja literature in tudi glede njenega pisateljevanja. Koliko lepega nam je že njena fino čuteča duša naklonila v literaturi! Tudi v politiki je doma in se j,i v tem ni treba bati no* bene primere.
Britanka je odkritosrčna in ljubi resnico, je zvesta svojemu prepričanju, ima čtu za pravico in dolžnost in je neutrudljivo vztrajna. Napačno sodijo njeno pobožnost in nimajo prav, če ji odrekajo globino verskega čuta; Britanka
je globoko verna, samo malo preveč, bi rekli, navezana na gotove zunanje oblike. To je pa pač v njenem značaju. Očitajo ji uživanje alkohola, ki mu je marsikatera Angležinja zelo vdana, očitajo ji pohlep po denarju. Popoln ni pač nihče.
Njeno razmerje do moža je popolnoma drugačno kakor sicer pni Evropejkah. Zakon iz lju« bežni in ljubezen v zakonu sta sicer na Angleškem prav tako običajna kakor na kontinentu, a tam tega nihče ne pokaže; vse je skrito, in o ljubimkanju ali o sentimentalnosti ne vedo zakoni nič povedati, vsaj na zunaj ne. Žena je možu dober in ljub tovariš na poti življenja. To tovarištvo se pa ne kaže samo napram soprogu, temveč tudi napram otrokom in prijateljem. Zato je tudi težko reči, kdo je gospodar v hiši, mož ali žena. Čudom se bomo čudili, da je spričo opisanega angleškega značaja zakonska ne« zvestoba prav vsakdanja stvar in sicer, kar je še bolj čudno, ravno pri ženskah. Ker pa ljubosumnost na Angleškem ni doma, zatisne mož ali žena obe cčesi; da se le ne izve, pa je dobro.
Nelepa angleška lastnost je družabno stremljivstvo in ga ni menda Angleža, ki bi bil brez te napake. Žena malega meščana se klanja ženi bogatejšega meščana, le-ta aristokratinji, ta dvoru, dvor pa Njegovemu Veličanstvu Denarju. Včasih se javlja ta grda lastnost tudi v družini: mož, ki je poročil ženo iz »boljše hiše«, se da voljno voditi od nje. Sploh je češčenje zlatega teleta na Angleškem danes tako v navadi, kakor ni bilo nikdar poprej. Snubec naj-prvo poizve, koliko bo deklica imela dote, nato se zaljubi in potem poroči. Deklica zopet se poroči najrajši s kakšnim premožnim, na visoki stopnji stoječim možem. S tega vidika sodeč la« že tazumemo gori omenjeno nezvestobo. Prejšnja solidnost se je umaknila stremljenju, da drugim imponiramo. Nikjer ne boš videl toliko umetnih dragih kamnov, ponarejenih las, izposojenih slik in klavirjev ter bleščečih drobnarij, kakor v odlični angleški družbi. Ljudstvo to vidi 111 seveda posnema. Ko je nekoč angleška kraljica malo šepala, so šepale takoj vse dvorne dame in za njimi vse odlične Angležinje. Kraljica je umrla, angleške dame so nosile žalno o-bleko in so prezirale druge Evropejke, ki niso smele nositi take obleke. Znano je tudi, da se res angleški moški svet oblači tako kakor kralj; in ko se je kraljeva hči sedaj poročila in nosi njen mož brke, so jih začeli nositi tudi angleški dvorjani in drugi, čeprav proti svoji volji.
Zanimivo je tudi tole. Britanka z izredno skrbjo neguje svoje telo in se seveda vsak dan koplje; nobena stvar na evropskem kontinentu jii ni tako zoprna kakor pomanjkanje vsakdanje kopeli. Sama je torej snažna, glede okolice pa ni tako občutljiva. Sicer napravi vse, kar misli, da je potrebno; vendar pa naše oko zapazi marsikaj, kar nam ni všeč. Okna pni nas so vse drugače čista kakor na Angleškem, za drobna« rijami na kredencah se skriva prah, pravtako
na kakem zakotnem hodniku pajčevina. Daljna okolica, na primer nesnaga na cesti, pa Britanca sploh ne briga. Da sem le jaz snažen, za drugo naj pa skrbijo drugi.
V obleki moramo ločiti premožne in revne. Pevni sloji se oblačijo še slabše kakor pri nas: slabo blago, umazani trakovi, neokusne umetne cvetlice, nad vse priljubljena peresa in grde na-kitnine; vse to nam priča, da je naravni okus na Angleškem še globoko pod našim. Nasprotno so pa dame — ladies — zelo elegantno oblečene; vendar pa moški na obleko več dajo kakor ženske. Zlasti zametujejo Britanke vse, kar bi jih oviralo v prostem gibanju; tako tudi fino spodnjo obleko, lepo perilo in šumeče krilo.
Čudno je razmerje med Britanka kot starejšo in Amerikanko kot mlajšo sestro. Ne ljubita se in se ne razumeta. Angležinja je Ameri« kanki nevoščljiva zaradi njene živahnosti, sve-žosti njene lepote, njenega prostega gibanja in njene brezbrižnosti, posebno pa zaradi njenih dolarjev. Tu mislimo zmeraj le boljše sloje. A-merikanka je pa huda na Angležinjo zaradi njenih tradicij; prednosti rodbine in zaradi plemenite krvi. Britanka pravi o Amerikanki, da je vse pri njej površno, votlo. Amerikanka zopet pravi, da je Britanka polna predsodkov, preveč vdana možu, da nima okusa in da so njeni ideali pač čudni. Angležinji spet se ne dopade iz« govarjava Amerikanke, zlasti ne njeno noslja-nje. In tako je med njima neprestano nekaj, kar ju loči; pri tem se nam vidi Angležinja kot bolje vzgojena iti bolj študirana, Amerikanka pa kot bolj naravna in brez predsodkov. Angležinja Amerikanko sovraži, ta pa Angležinjo zaničuje, oziroma, jo hoče z navideznim zaničevanjem ponižati.
Britanke vodijo žensko gibanje. Mi smo o tem že dosti pisali. Malo je poklicev, ki bi si jih ne bile že Britanke izvolile. Nastopajo kot zdravnice, zobozdravnice, živinozdravnice, ad-vokatinje, kemikinje, narodne gospodarice sli-karioe, kiparke, kartografinje itd. Slabost vsake Britanke je takozvano »Poslano«. Pri nas beremo to večidel le, če se hoče kdo braniti, pri Britankah je pa pomen drugi, nekako tako kakor kak donesek za časopis. Zanimajo se v teh »poslanih« večinoma za kakšno omejeno snov, za družabne uredbe, za vzgojo otrok, poselsko vprašanje, za zakon, ali, kako je mogoče biti srečen tudi izven zakona, kako je mogoče voditi gospodinjstvo s toliko in toliko funti itd. Ženske na Angleškem potujejo tudi kot agentinje, me« njajo denar, pokopujejo mrliče, kučirajo, sna-žijo dimnike, delajo puške, kujejo na naklu, o-pravljajo službo vratarja itd. Prav posebno .vljudne pa niso; tako tudi ne prodajalka in ne natakarica; ta še vendar malo bolj, ker pričakuje napitnino.
Splošno lahko rečemo \tole: Briitanka ni samo ženska, ona je ženski apostelj in najbolj občudovanja vredno orodje propagande. Njena glava nima veliko idej; a ta ideja ki jo ima, je
močna in se ji jo popolnoma vtelesila. Da svojo idejo razširi, premaga vse, se ne boji ne osine-šenja in ne predsodkov, premaga celo prirojeno plašljivost in nese idejo na zbirališča, na j a v* ne odre, v najbolj oddaljene in najbolj negosto-ljubne kraje. Sicer je Britanka po našem kontinentalnem naziranju nekam čudna, a ima veliko dobrih lastnosti. Najlepša je ta, da hoče pomagati najširšim slojem človeštva, ne samo sebi in svojim najbližjim.
v
ŠPANSKO si po raznih pesmih in opisih navadno predstavljamo kot stilno lepo de* želo. Pa ni. Tudi o Španki imamo navadno napačne pojme, vse Španke merimo po Car-men. Kar na ni prav. Ena tipičnih lastnosti Španke je pač strast in čutnost, a skoro nikdar ne moremo govoriti o nenravnosti. Če se ljubita fant in dekle, so dovoljeni edino le poljubi, in ljubica pstane žena šele tedaj, ko ju blagoslovi duhovnik. Izjeme pravilo samo potrjujejo.
Bistven znak Španke je strast, ki se izraža zlasti v ljubezni; in tisoči narodnih pesmi se pečajo z ljubeznijo. Kakšna mora biti muka, ko si dva zaljubljenca po običaju dežele ne smeta blizu! Izključeno je, da bi mlad mož iz boljše ro-dovine smel deklico nagovoriti na cesti, in najsi se imata še tako rada. Sme pa govoriti z njo iz daljave in sicer v jeziku, ki pri nas ni znan: v jeziku pahljače in cvetlic. Posebno s pahljačo ti zna mlada Španka toliko povedati, da se mo* raš kar čuditi. Tako, da dnugi niti ne opazijo, pove sledečemu ji ljubincu prav natančno, če ga ima sploh rada in kako zelo ga ima rada, če je njeno srce že oddano, koliko časa bo moral še čakati, kdaj bo šla spet ven in kje jo bo spet videl; z eno besedo pove mu vse.
Življenje naroda se odigrava na Španskem skoraj izključno le v javnosti in želja po zabavi je brezmejna. Zdi se nam, kakor bi Španec sploh nikdar ne bil doma, če bi ne bilo treba jesti in spati. Zato tudi lahko razumemo, da jim na opremi stanovanja ni dosti; obiskati moramo že najbolj odlične arlistokratične rodovine, če hočemo videti par sob, opremljenih okusno in s komfortom. Vse drugo je luborno, pusto in zanemarjeno. Povoda, da gremo od doma, je več kot preveč. Španec ni v hiši doma, temveč na sprehodu, pri' obiskih, nakupih v prodajalnah, v kavarni, v gledališču, na korzu, na plesiščih, pri bikoborbah itd. Samo doma ga ne dobiš. In sicer vsi, stari in mladi, moški in ženske. Španec ni grozovit in vendar sledijo tudi ženske z največjim zanimanjem in z največjo slastjo krva* vim bikoborbam. Pravijo, da je Špancu naslada za pogled krvi prirojena.
Če gre kdo pozimi ob osmih zvečer po cestah Madrida, se lahko prepriča, kakšno je domače življenje« Špancev: vsa stanovanja so temna, le v najvišjih nadstropjih, kjer se revna mati v poštenem delu bori za kruh svojih o-trok, brli samotna lučica. Sem in tja zapaziš luč tudi v sobah služinčadi, razsvetljene so beznice
pregrehe, sicer so pa vse hiše prazne, njih »stanovalci« se zabavajo zunaj kje. Za zabavro je tako poskrbljeno, kakor nikjer drugod, vendar pa še zmeraj ne dosti, vsi prostori do za d* njega so zasedeni.
Položaj ženske v rodovini in njen ugled med ljudstvom je tako zelo drugačen kakor pri drugih narodih, da ga težko razumemo. Na eni strani je ženska po malikovalsko ljubljena in o-pevana, prav viteški ravnajo z njo; na drugi strani je pa sužnja, manjvredno bitje, ki ga nikdar ne seznanijo z modernimi idejami in ki se mora zadovoljiti s prav skromno izobrazbo. Ker je tako malo naobražena, jo imajo nekateri tudi za malo inteligentno; poznavalci pa pravijo, da je malo tako naravno inteligentnih in dovtipnih žensk kakor so Španke. Takoj vedo, kje je hu-moristična plat predmeta, o katerem govorimo, in tedaj vidimo kakoir bi bili njih jezički potre* senii s soljo in poprom. Dovtip in dobra volja sta razveseljiva darova tega srečnega naroda, ki ni nikdar v skrbeh, se nikdar ne briga za jutri; če ima le še za danes pest make ali boba.
Lahko si s Španci prav dobro znan in vendar nikdar ne boš videl nobene ženske. Če ti je pa sreča mila in si prišel v redovino, se razvije tako lepo tovarištvo, kakor ga mi bolj na severu sploh ne poznamo. Nagovarjajo se samo z imenom, besed »gospod«, »gospa« itd. ne poznajo. Znana beseda don in dona je običajna danes samo za predstojnice penzij, za gostilni-čarke, perice, stražnike itd. V domači družbi še* le vidimo, kaj je »salero« Španke; salero se ne da prestaviti v slovenščino in pomeni toliko kot ljubkost, koketerija, dovtip, predrznost, vse skupaj. Če primerjamo Španko z Italijanko, se nam zdi Italijanka zelo umerjena, zlasti v primeri z moškimi. Španka je pa ravno narobe, živahna, gibljiva, razposajena. Njene oči so nekaj nepre-računljivega; divne so, ko zagledajo »gospodarja srca«. Eden prvih znakov Španek je koketerija, a kakšna! Kako zna vrteti glavico, me* tati poglede, se igrati z rokami!
V družini je doma najiskrenejše prijateljstvo; pač je mati po naših pojmih preveč prizanesljiva. Vendar je pa ta prizanesljivost samo izraz prave srčne dobrote, usmiljenja, čuvstva in ljubezni, na čemer je Španka tako izredno bogata. Da je žena možu zvesta, po opisanem ni dvomiti;-zgodijo se izjeme; kje jih pa ni?
Kakšna je Španka? Postava njena je sred* njevelika in izredno elastična. Koža je bela, z malenkostno rjavkasto, slonokoščeno otenjavo. Lasje so gladki, svetli in črni kot oglje, oči glo-bekočrne in žareče, poteze sicer ostre, a na vseh straneh omiljene, čelo, nos in usta izrezana kar najfinejše, bradica okrogla in lična, prsi normalne in tudi polne. Obrvi in trepalnice so dolge in goste, zobje majhni in lepi. Lepota zob se kaže zlasti pri smejanju, in kdaj se Španka ne »smeje?
Poglejmo še različne tipe Špank. Povsod po dežeLi vidimo dojilje iz dežele Baskov; so izred*
no gizdavo oblečene, sicer pa prav tako zanesljive kakor so Galičank, ki jim otroke prepustimo lahko brez skrbi.
V Kastiliji v srcu Španije, vidimo j ako veliko blondiink. Komur je znana španska zgodovina, se temu ne bo čudi i. Kastilke so ponosne, vesele, polne, »salero« je pri njih posebno doma. Najeelgantnejše in najokusnejše se oblačijo
v	Madridu, ki je pa pač odvisen od Pariza. Pra*
vi	jo, da so Andaluzijanke na jugu Španije bolj živahne kakor Madridčanke ali če govorimo po špansko, Madrilenje. Poznavalci pa rečejo, da je to morebiti res, kolikor se tiče jasnosti, a sicer se glede živahnosti in duhovitosti z Madri-lenjo ne dajo primerjati. Pač pa je Andaluzijan-ka brez dvoma lepša. Tam dolii na jugu Španije
je sploh vsako dekle lepo; a oni fizični obraz lnadoue se neprestano ponavlja in ga ne čutimo tako kakor bolj redko sejano lepoto Madridčanke, ki je ravno vsled te redkosti pikantna in mi* kavna. Soraj vse Andaluzijanke imajo črne lase, črne, bliskajoče se mandljeve oči, zagorelo, čisto barvo obraza, zelo čedno in gibljivo postavo ter prav posebno lične in majhne roke in noge. Oblačijo se okusno in ljubijo barve. Slavne so razposajene in zelo g rac i oz ne plesalke Seville (seviilje), enega najlepših španskih mest. Prav tako lepo plešejo tamošnie ciganke in so tudi prav tako graciozne in ljubke. Andaluzijiankam podobne so ženske vrtne dežele Vulenciu, o ko-jih ognjevitem temperamentu in ljubosumnosti se toliko govori.
IZ CIKLA: PRAVLJICE IZ ORJENTA.
KRALJEVIČ HERID
Kraljevič Herid je bil še jako mlad, ko mu je umrl oče. Skrb nad malim dečkom je prevzela njegova mati, dobra Sahib. Ker ni imela nobenega bitja, komur bi lahko darovala svojo ljubezen, razen malega sinčka, je sklenila posvetiti vse svoje življenje v njegovo srečo in dobrobit. Njen mož ji je ob smrti zapustil veliko kralje* stvo in ogromno premoženje, zato ji ni bilo težko skrbeti za dobro vzgojo svojega sinčka. Ko je bil star 12 let, mu je najela slavnega učitelja Haruna. Herid ga je verno poslušal dn si kmalu prisvojil potrebno znanje. Ali ko je bil že blizu 20 let star in se je že bližal čas, da ga bo učitelj zapustil, je postal zamišljen. Povešal je glavo in hodil mrk okrog in nič ga ni veselilo. To spremembo je prva zapazila njegova mati. In nekega dne ga je vprašala:
»Kaj je mlademu Heridu, da se mu je zmračilo čelo in da mu je žalost napolnila srce?«
Herid je molčal, mati se je vznemirila. Pa je pomislila, da ima že skoro 20 let, in mu rekla:
»Ali je bil morda zakrit obraz nežnega an-gelja, na katerem se je vstavil pogled mladega Herida?«
Herid je spet molčal in le odkimal z glavo. Še bolj se je vznemirila mati in boječe prijela za njegovo roko:
»Kaj je mojemu ljubemu sinku?« Šele tedaj se je ozrl vanjo: »Čujte, mati: berač si je bil zaželel zlatnik. Zaželel si ga je le zato, da bi ga imel, da bi ga lahko kazal okrog in se ponašal žnjim. A ko ga je imel, ni bil zadovoljen s tem, da ga le ima, ampak je šel in zlatnik zamenjal. Tudi jaz, mati, sem si zaželel znanosti samo zato, da bi se žnjo ponašal. A sedaj, ko jo imam, sedaj — kaj naj počnem znjo?«
Mati ga je vsa začudena gledala. Potem pa mu dejala:
»Učenika sem dala svojemu Heridu, da bi ga poučeval. Ali ga on ne more zadovoliti?«
Herid je molčal. Pa je šel, poiskal svojega učitelja dn stopil predenj:
»Harun čestiti, velika je tvoja učenost, a vendar nisem zadovoljen žnjo.«
Harunu se je zresnil obraz:
»Herid ni zadovoljen s svojim učenikom Harunom? O, Allah, Allah!«
»Napajal si me sedem let s svojo učenostjo. Sedaj mi pa povej, čemu mi bo!«
»O, /učenost je veliko orožje v rokah člo* veka! Brez nje je človek — nič. Kaj je riba brez vode?«
»Ko pride pa smrt, ti vsa učenost nič ne pomaga, umreti moraš kakor tisti, ki je brez nje.«
»Ali v življenju ti je učenost vendar potrebna; postavlja te nad druge, ki so brez nje, pripravlja ti pot vsekamor, učenost ti...«
»A vendar živi toliko ljudi brez nje. In zdi se mi, da so v življenju celo bolj zadovoljni in srečni tisti,_ ki niso nič učeni. Le jaz nisem zadovoljen. Čim več si prisvajam učenosti, tem več mi vstaja v diuši dvomov, konca pa ni nikjer. In če vrhu vsega še ne vem, čemu vse to... Ne, Harun, s tvojo učenostjo ne morem biti! zadovoljen. Drugo pot mi pokaži.«
Harun je privzdignil roki k ramam, kakor da bi se hotel ubraniti, in se rahlo priklonil:
»Pri Alahu, mladi Herid, druge poti ne po* znam.«
In še tisto uro je zapustil hišo mladega Herida.
Herid pa se je povrnil k materi:
»Mati, učenik Harun me ne more zadovoliti.«
Tedaj se je dvignila skrbna Sahib in rekla:
»Razglasila bom po svetu, da bogato nagradim tistega, ki prinese zadovoljstvo mojemu Heridu.«
Kakor je rekla, tako je storila. In ni trajalo dolgo, da se je oglasil alkimist Abdul, resnega obraza in temnih oči:
»Cul sem, da mori slavnega Herida nezado-
voljnost. Ako mi njegova milost dovoli, hočem poskusiti, ga bo li zadovolila naša veda alkimija.«
In Herid ga je vprašal:
»Kakšna je ta veda?«
»Kamen modrosti iščemo vse življenje.«
»Ali ga ni še nihče našel?« ga je nezaupno vprašal Herid.
»Nihče še, slavni Herid, pa ga tudi ne bo nihče našel.«
Herid ga je pogledal, Abdul pa je nadaljeval:
»A to ni glavno; glavno je, da iščemo.«
Herid se je bolestno nasmehnil:
»Brezplodno življenje.«
In Abdul je šel.
Pa pristopil drugi, čarovnik Jusuf:
»Naša veda — prava veda. Alkimist le išče, a ne najde; mi pa iščemo in tudi najdemo.«
»Kaj pa najdete?«
»Vse. Poželiš si kup zlata — čarovnija ti pomore. Poželiš si lepih žensk — čarovnija ti jih da. Poželiš si — karkoli, vse, vse ti stori ča* rovnija, naša sveta veda.«
Herid ga je pazno poslušal, potem pa vprašal:
»Ce si zaželim mir v dušo, ali mi ga čarovnija da?«
Jusiuf ga je začudeno pogledal:
»V dušo? Duše mi ne poznamo in je ne priznavamo.«
Herid pa mu je jezno odgovoril:
»A jaz jo priznavam- in jo tudi poznam, ker jo sam imam in jo čutim.« In je odslovil tudi njega.
Stopil je predenj derviš el Rašiid, svečenik. Imel je dolgo sivo brado in rdeč nos in je svojo debelost komaj prenašal. Ko je govoril, je bil njegov glas resen:
»Sinko, posvetne vede te ne bodo zadovo-1 i le, kajti le ena je pot do sreče: Alah! Pojdi v puščavo, Njega išči, kliči ga noč in dan, in moli, moli nevtrudno. Le tako se umiriš. Tako življenje te napravi zadovoljnega, ker je edino pravo.«
Herid je malo pomislil, potem pa vprašal derviša:
»Ali ti ne iščeš Alaha? Ali ti ne hodiš po tej edini poti?«
In el Rašid je prebledel in odšel.
Herid ni hotel nikogar več sprejeti. Njegova mati je postala žalostna in ga je začela tola* žiti. A on je bil nevtolažljiiv. Dvignil se je in je
šel ven. Ves razdvojen jc hodil po neobljudenih poteh in razmišljal o ničnosti življenja. Zunaj ob csti, pod palmo, je zagledal lepega človeka, slabo oblečenega, ki je sedel na kamnu bos in s popotno palico v rokah in gledal veselo predse. Herid je stopil k njemu in mu vrgel miloščino. Ali on mu je vrnil denar s smehljajem:
»Pesnik Selim ne sprejema darov; pesnik Selim ni berač, bolj bogat je od- tebe!« Herid se je začudil: »Ali pa veš, kdo sem?« Selim se je nasmehnil: »Eh, saj govori že ves svet o bogatem kraljeviču Heridu, ki je pa pri vsem svojem bogastvu vendar tako reven, da si ne more kiupiti niti najmanjše zadovoljnosti. Tudi vsi tisti učeniiki, ki jih je dala poklicati skrbna mati Sahib, ga ne morejo zadovoljiti. Vidiš, meni ni treba takih zdravnikov, jaz sem bolj bogat.« Herid je pristopil bliže: »Čuj, učenik, če veš, zadovoli me ti!« Selim se je ves čas smehljal: »Bil je pri tebi alkimist Abdul, ki ti je rekel, da postaneš srečen v iskanju kamna modrosti, a si ga odpodil, ker si spoznal tisto življenje za brezplodno.« »Učenik!«
»In Jusuf, čarovnik, ti je ponujal zlata in žensk in prijetno življenje, a ti si bolan na duši ne na telesu, zato si tudi njega odslovil.« »Učenik!«
»In prišel je k tebi dušni zdravnik, derviš el Rašid, ki ti je pokazal edino pravo življenje — << v katero pa sam ne verjame, ker se po njem ne ravna.«
Herid je ponovno zaprosil: »Čuj, učenik, če znaš, zadovoli me ti!« »Glej, Herid, glej ptička na palmi! Ali slišiš, kako veselo poje? Pa ni bogat, ni slavljen, tudi ne učen. In vendar je bolj zadovoljen od tebe! Pojdi, Herid, in živi kakor ta ptiček, brezskrbno, veselo. Hodi — kakor jaz — iz kraja v kraj in čitaj iz odprte knjige življenja v božji naravi. Tam postaneš najbolj bogat, bogat na duši. In učen boš, po duši in po srcu učen. Iti Allaha boš začel spoznavati An ga hvaliti, ljubil ga boš — in to bo pravo življenje, mladi Herid!«
Herid se je zamislil. Dve gorki solzi ste zdrknili po gladkem licu. Potem pa je stegnil roko in jo pomolil pesniku Selimu: »S teboj grem, učenik! Vodi me!«
Rasto Nemec.
naša hrana.
9. Sladkor in med.
Marsikatera gospodinja, mati je mnenja, da pokvari sladkor zobe, da povzročuje zaprtje in želodčni katar, zato gia otrokom odreka. V materinih rokah je usoda otrokova, od njenega znanja in razumevanja je odvisno otrokovo zdravje, le ona zamore slabotnega otroka s pri* inerno hrano okrepiti ali z nepravilnim prehranjevanjem otrokovo zdravje pokvariti, uničiti.
Mati, ki hoče roditi in zrediti zdrav zarod, naj se pred vsem pouči o temeljnih zakonih gospodinjstva in zdravstva, da ne bo nosila težo odgovornosti radi lastne nevednosti!
Vprašala sem nekoč ženo, čemu dodamo kavi in drugim jedem sladkor. Odgovorila je: »Zato, da jih osladimo.« Razjasnila sem jej, da je sladkor redilna snov, ki je obstoju našega organizma tako potrebna, kot mast, škrob in beljakovine. Če ga zauživamo dnevno v primerni količini, pospešuje tudi prebavo.
Sladkor se nahaja v sadju v nevidni obliki, a izdeluje se tudi iz sladkorne pese in cukrene* ga trsja v različni obliki: prah, kocke itd. Dober sladkor je čist (in se v tekočini kmalu raztopi; slaba vrsta pa se topi polagoma in pušča goščo. Naravni sladkor je rjavkast. (Sladkor kandis).
Sladkorni surogati (saharin, dulcin) nimajo nikake redilne vrednosti in rabijo le kot začimba, da sladijo. Okus surogatov je neprijeten, nenaraven. ker je brez vrednosti za telo, je nepriporočljiv.
Sladkor rabimo kot primes k raznim jedem. Zelo osvežujoče vpliva sladka limonada, pripo« ročljiva zlasti za one, ki opravljajo težka dela in za hribolazce. Limonov sok, združen s sladkorjem, je najboljša začimba za želodec in obenem redile«. Nikar pa ni dobro, uživati sladkor v kockah, kar je v navadi nele pni otrocih, ampak tudi pri odrastlih, ker razdraži želodične sluznice. Pa bomboni? Koliko je bledih lic, bolnih otrok, nervoznih deklet, ja žena, ki vedno ližejo sladčice, a za dobro, zdravo kosilo nimajo teka! Opazovala sem priletno gospo; pri glavnih obedih je zauživala le malo količino hrane, a kljub temu je bila korpulentna. Zakaj neki? Živela je v udobnosti, zato je dala duška svoji sladkosnednosti. Vsakovrstni bomboni, delika* tese, vse to je bilo v izobilju, nedostajalo je le premagovanje. Imela je tek, neprestan glad, ki je izviral vsled oslabelosti želodca, a ni čutila zdravega teka delavnih ljiudi, in to, radi preobi-lega zauživanja sladčic. Prišel je dan, ko se je vse to maščevalo. Zal, da sreča pamet ljudi, ko je že prepozno. Toraj vse ob gotovem času in v normalni količini, da ne bo zlih posledic. Otroci liubijo sladkor, ker ga njihov organizem potrebuje in ker jim ugaja, zato dovoli mati, da ga zaužijejo le v dobrem če le mogoče domačem
pecivu, v sadju in z limonovim sokom. Če le dovolijo razmere, kupi jim medu.
Med je na sladkorju bogato hranivo, ki vsebuje tudi vosek, cvetni prah in mravljično kislino, zato je po okus« različen, ko naravni sladkor. Razločujemo več vrst medu; okus istega se ravna po cvetju, na katerem zbirajo če« bele med. Najboljši je med drevesnega cvetja; med ajde je temnejši in manj vreden.
Hranilna vrednost medu (75% sladkorja, 20% vode* je neprecenljiva in vpliva tudi na črevo in obisti. Kdor ga zauživa redno vsak dan, ne trpi na zaprtju. Da se iznebiš neprijetnega kašlja, kii je posledica nabranega katarja, skuhaj med in limonov sok v vodi in pij vsake pol ure pol kozarca te gorke tekočine. Med z moko pomešan zaceli rane in prepreči gnitje.
Škoda, da ni čebeloreja bolj razširjena ; dandanes je marsikaj, ki je zdravju neobhodno potrebno, luksus, tako tudi med.
10. Začimbe.
V kuhinji revnih in bogatih so gotovi predalčki ali lončki, kjer hrani kuharica snovi različnih rastlin, ki jih rabi navadno le v mali količini in kd dajo jedem poseben okus in vonj, ta* ko: poper, paprika, cimet, nageljčki, majoran, lovor, rožmarin, peteršilj, čebula, hren, gor* ščica.
Poper in paprika pusti na jeziku poseben o-kus, ki vpliva tudi na želodec in črevo. Mnogi so mnenja, da pospešuje paprika prebavo, a so v zmoti. Današnji razvajenci in nervozni ljudje ne čutijo teka, ako ne dražijo želodčnih sluznic. Nasprotno ne potrebuje zdrav človek teh pripomočkov; kdor živi po predpisih higijene, mu zadostuje aromatično sadje, limonov sok, kvečjemu čebula in hren.
Ljubitelji mesa, popranih klobas in paprici* ranega špeha, občutijo neprestano žejo in so do* brodošli gostilničarjem. Prvi vzrok pijančevanja je toraj zauživanje preslanih, prepapriciranih jedi. Posledice pijančevanja so preogromne, zato polagam kuharicam na srce, naj nikar ne raz-vadijo moža in naj ne pospešujejo te ogabne šibkosti z lastno nerazsodnostjo. Opazila sem marsikje, da dajo matere celo otrokom takih jedi in so toraj one prve rušiteljice človeškega zdravja, ker kvarijo zdrav okus lastnih otrok.
Škodljivo je tudi kis, katerega tako ljubi nervozno ženstvo. Kje so vzroki ncrvoznosti? Ne iščimo je vedno v slabih razmerah, v duševni boli! Marsikatera nervozna ženska je potrebna predvsem pouka.
Kis nastane, ako se pretvori alkohol v kislino. Pri tem igra važno vlogo gliva. Vsaka si ga lahko sama pripravi; zadostuje, da pride vi* no v dotiko s zračnim kisikom. Drag je vinski kis, a pomeša se ga lahko z vodo. .. _ ,
ŽIVLJENJE. RASTO NEMEC.
Erna sedi na fotelju zraven mize, vsa za« topljena v misli. Vrata za njenim hrbtom se potihoma odpro in v sobo vstopi. Miro, njen mož, ne da bi ga ona slišala. On pride o« prezno za njen hrbet in jo opazuje. Potem pa. ji narahlo zakrije oči z rokami. Ona se najprej zdrzne, potem pa prime za njegove roke in jih rahlo odstrani.
»O, ti!« in se ozre vanj.
Miro (klikne tudi): »O ti!«
Erna (vstane in se privije k njemu): »O, da si le prišel! Veš, čakala sem že nestrpno nate!«
Miro: »Miljenka moja!«
Erna: »Glej, taka krasota večera — jaz pa le sama, brez tebe ...«
Miro: »Revica!«
Erna (ga prime za roko): »Čuj zunaj te kliče! Kakor da gozdič prepeva...« (pokaže na balkon, odkoder se vidi lep gozd).
Miro: »Pojdiva, dušica! Naj se razgiblje v najinih dušah ves mir; naj se vsa radost v naju razpeni in naj visoko vzkipi, do nebes...« (okleneta se in gresta na balkon. Zadnji sled večerje zarje se še vidi, nebo se začenja že temniti).
Erna (zamišljeno): »Da, visoko... v ne« besa...«
Miro: »V nebesa ...«
Erna: »Slišiš te pesmice polne sladkosti? Slišiš te pravljice večnoskrivnostne, slišane še od nikogar, in od nikogar zapete? O, te sanje čarobne...« (Na balkon se vstavita, on jo prime okrog pasu, ona nagne glavico na njegovo ramo).
Miro: »Miljenka! To je ljubezen, ki se razteza čez svet. To je ljubezen, ki ti je polno srce ... Erna ...« (se je oklene okrog vratu, ona nagne glavico še bolj in on jo poljubi. Prva zvezdica se prikaže).
Erna: »Glej jo, predragi! Kakor spomin je priplavala; kakor spomin iz opojnih in bla« ženili dni . . .«
Miro (veselo): »Kakor spomin iz vesele vesolj nosti«.
Erna: »Ne! Kakor spomin na mladost, kakor spomin na lepo preteklost... Ali še veš, kako sva ljubila se v tistih dneh? Ali še veš, kako sva takrat bila srečna? O dragi! (se ga oklene) To so spomini!«
Miro (jo pritisne k sebi): »Ti moja, ti zlata!« (jo spet poljubi. Vetrič zapihlja, ona zapre oči).
Erna: »Ah! — Je tudi tebe pobožala sreča po licu?«
Miro: »Pobožaj me ti, moja sreča! Pobo« žaj me, da bom začutil vso slast paradiža!« (ona ga poboža, Nekdo potrka, oba se okre« neta proti vratom. Vstopi Teo, njun prija« telj).
Teo: Saj sem si mislil! Vedno ko dva golobiča! Ven, moj.a draga, med svet, med
maw©xsism
ta šumni! Tam je življenje, pri sladkem šam« panjcu, nad dimom opojnim, v strasti.
Miro: »Tukaj je lepše, moj dragi« (prižge
luč).
Teo: »Bah, Ni en dan bi ne zdržal, (proti Erni) K.aj, milostliva, vam tudi ugaja ta mir? Ali si nič ne želite stopiti v življenje? Pogle« dati vsaj, kako se vsak človek potaplja v ra« dosti in sreči in ...«
Erna: »Ne, moj gospod, ne želim si! Te sreče, ki daje mi mirna ta soba, ne more mi dati ves hrup, ki divja sredi šumnega ljudstva, pijanega pol in pol razuzdanega ...« (hiro se odstrani).
Teo: »Saj to je, gospa: ta pijanost! Kaj je sicer človeško življenje? Muka, napor in trpljenje! Zato: blagor mu, ki pozabi, da je le prašek te zemlje nizkotne! Pozabi pa le, kjer vre in kipi življenje in radost«.
Erna: »In mislite, da je življenje samo med hrupom? Da je le tamkaj radost in sreča? Tudi v blaženem miru zamore postati srce zadovoljno; tudi v pesmica! nežnih! Tam še najprej!
Teo: »Haha! Kakor v šoli se čuje! — Ne! Samo še to, milostliva: Koliko, glejte, je tistih, ki vaše življenje živijo, in koliko tistih, ki vržejo svetu se v sladko naročje! O, tisto skrivnostno šumenje, tisto hlepenje po stra« sti (se ji približuje, ona se mu umika, on se vstavi). Vi tega še ne poznate. Ali, o Erna, kadar ga boste spoznala...« (pogleda jo ostro, čudno, da se ona teh oči prestraši).
Erna: »Ne glejte me, Teo, s takim po« gledom, kakor da hočete v dušo zabosti te ostre oči!«
Teo: (s smehljajem): »Ne, Erna, nič hu« dega vam ne bom storil. Čemu? S.aj sčasoma
—	to ni več daleč — boste spoznala, široko boste odprla oči in zastrmela ...«
Erna (klopne z glavo): »V tisto šu« menje?«
Teo: V tisto življenje! (prime narahlo za njeno roko.) In takrat... (ona se mu izvije in odstopi. Pavza. Počasi se ji spet približa.) Erna! Poglejte! (ona pogleda, a se prestraši njegovih oči, obrne pogled stran in iztegne roke kakor v bran.)
Erna: »Ne glejte tako! Tiste vaše oči, ka« kor ogenj ...«
Teo (se smehlja): »Ogenj? Še več nego ogenj so morda... (se ji približa. Šepetaje.) So buren izliv vse moje strasti — (ji hipoma vlovi glavico med dlani in jo pogleda.) Erna
—	tudi tvoje oči gorijo! (potem jo izpusti. Ona se umakne. On pa nadaljuje lepo.) Glej, danes to noč bo življenje zopet kipelo in vrelo! Pojdi z menoj, moja draga! Napij se...«
Erna (odskoči): »Ne, ne, ne! Pustite me, Teo, ne grem!«
Teo (mirno): »Boš šla, moja Eran, boš šla. Mar misliš, da nisem ti videl v dušo, kako tam drhti?«
Erna: »Ne, ni res, vi lažete, Teo!«
Teo (prekriža roke na prsih in se smeh* lja): »A mojih oči se bojiš!«
Ema (proseče): »Teo, ne mučite me! Va* ših oči se bojim, tistega ognja v njih, tistega pekla! O Teo, pojdite odtod! Glejte, kako sem lepo tukaj sanjala! Srečna sem bila, brez želj ...«
Teo: Domišljaš si, Erna, ker nisi poznala
življenja.«
Erna: »In tudi on, moj Miro, bil je ves srečen z menoj! Čemu ste prišli zdaj nam ru* šit ta mir?«
Teo (se smehlja): »Ne misli, o Erna! Jc to ljubezen, kar čutiš do njega? Ne! Le na* vada preteklih dni! Pojdi v življenje, tam boš spoznaJa ljubezen!«
Erna (proseče): »Teo, ne morem!«
Teo: »Šla boš, zato ker boš morala! Erna, ne samo mojih oči — ti se bojiš tudi mene! V vsaki ljubezni je kakor nek strah. Erna — ti ljubiš zdaj mene! (jo presune z ostrim pogle* dom. Erna klikne in se zgrudi na stol. Nekaj časa molk.)
Teo: »Danes še ne! Pomiri se prej! A ju, tri bom prišel spet, da te odvedem. Zdaj lju* biš mene, ne več moža!« (odide.)
Dolg molk. Erna ima zakrit obraz, nag* njen na mizo. Potem dvigne glavo, počasi, vstane in se odmika z iztegnjenimi rokami ka* kor pred prikaznijo.)
Erna: »Ne, ne! Ne morem! Ne ljubim te, Teo! Le strah me je tvojih oči, tistih strel ognjevitih ... Ne, ne pojdem! ... (se nasloni na steno s hrbtom, z razpalimi rokami, kakor bi branila komu izhod, in bulji brezizrazno pred* se. Potem se počasi odmakne in gre naprej, malo naprej sklonjena. Tiho:
In če je tam zunaj res pravo življenje? Če tukaj več ne živim, le umiram? Morda... o Teo ... Potem pojdem s tabo, popelji me v raj, da se vsa napojim z radostjo, z življen* jem, da bom pijana razkošja, da bom v para* dižu ...
Toda... (se hipoma prestraši.) In Miro? Moj Miro? Kako? Naj ga samega tukaj pu* stim? Naj bežim kakor tat proč od njega, zlo* činka, vlačuga? Kaj bi revež počel brez mene, ki bila sem mu vse življenje, vsa sreča? — O Miro, moj Miro! (se spet zgrudi na stol in zaihti.) Miro, moj Miro! (od daleč se tiho o* glasi, klavir in začne igrati nežno melodijo. In kakor za spremljanje začne pihati veter, da se sliši kakor jokanje gozda.)
Erna (dvigne počasi glavo in zastrmi: Ne* kaj časa posluša, potem pa govori milo.) »Ne, ne pojdem! Ne morem! Tam zunaj ni pesmic, ni gozda, ki kliče! Ni pravljic skrivnostnih, ne vetriča sladkega, — ne, ne pojdem! Ne poj* dem! Tam zunaj ni zvezdic blestečih, ki plavajo mirno po nebu kot sladki spomini iz bla* ženih dni, spomini na toplo preteklost, polno lepote ... Ne! Ne! Ne morem! Tam zunaj ne najdem življenja ...«
(Miro vstopi, ona plane k njemu in se ga krčevito oklene.)
»Miro, moj Miro, tam zunaj ni sreče! Le tukaj pri tebi je pravo življenje. O Miro, pri tebi ostanem . .. pri tebi. ..«
Miro (ves začuden): »Kaj ti je, dušica? Zbegana? Ali je zlo te zadelo v srce? Reci mi, ljubljenka!«
Erna: »Pusti, o Miro! Bila je senca; — črna in grda se v sanje je lepe prikradla. Sa* mo trenutek! Sanje so bile prelepe, senco so hitro spodile. Miro, kaj*ne, tam zunaj ni sre* če! Tam zunaj ni najti življenja! Ker v hrupu ni sanj! A v sanjah je blaženost, mir ...«
Miro (spozna, za kaj gre, in se je oklene): »Dušica ! Bila je senca — zdaj je ni več! Bodi spet, kakor je bilo! Poslušajva zopet pravljice nežne; naj se užiga spet v srcih spomin kakor zvezde na nebu ... Le to je življenje! Tam zu* naj — tam zunaj je laž!«
(Objameta se tesno in se poljubita. Klavir se spet oglasi in zaigra pesem čiste lju* bežni...)
cJ3esecio	in god6a.
Kakor beseda pesnikova, tako globok je	— in je ne razumevamo. Pojmujemo njen po*
g las godbe, in le na ustnih svetih donijo be-	men — zdi se nam vsaj tako — in vendar ob*
sede kot godba,	čutimo neizmerno nerazumevanje iste.
Godba je glas, ki prihaja iz duše, ki živi	Pomen godbe ni mogoče razložiti z bese;
življenje onostran realnosti; beseda, gola	dami, ktf- nje bistvena vsebina je brezbe*
beseda, čeravno korenini v duševni človekovi	sedna,
notranjosti, je vedno le navezana na znano,	Kljub temu nas žene nevidna moč, proz
na materjo, na lahko razumljivo in jasno zu*	dreti v bistvo godbe, se preseliti v donečo ne*
nanjost; govor godbe, čegar bistvo je le g/o*	znanost,, da bi razumevali nje duševnost in
boko čustvovanje, zajema zbrane glasove le	občutili, kje je vir onih glasov, ki pojejo in
v nepojmljivem, nedosežnem. Razumemo jo	govorijo o nepojmljivem bistvu naše duše.
RAZGLEDI.
MmmimmflmmtM
ZNAMENITE ŽENSKE VODITELJICE,
1. Madame Avril de Saint-Croix.
Meseca oktobra je prišla na Dunaj ena najzanimi« vejših voditeljic v boju za ženske pravice, madame Avril de Saint«Croix, podpredsednica mednarodne žen* ske zveze, predsednica zveze franc.oskih ženskih dru« štev, dclegatinja pri Zvezi narodov v izseljeniški komi« siji itd. itd. 2c naštevanje teh njenih častnih služb nam pove, kakšen ugled uživa ta odlična ženska med ženskim svetom, ki je v dosego socialnih ciljev organiziran po vsej zemlji naokrog. Ta vloga pa postane šele očita, če to izredno žensko spoznamo in jo slišimo, kako govori o cilju in bodočih načrtih mednarodne ženske zveze in pa o francoski ženski organizaciji, ki jo vodi ona. Po« sebno še, če začne govoriti o svojem izrazitem predme« tu, o vprašanju, kako pomagati padlim deklicam, in o boju proti trgovini z dekleti. Zmeraj začne tedaj govo* riti o svojem delu na tem polju, ne s samohvalo, tem« več, ker gori z vso dušo za to delo. Napravila je nam* reč dekliški dom, obstoječ iz treh azilov; tam sprejema mlade, padle deklice, razdele jih po starosti in kakor so potrebne pomoči, pazi nanje, jih varuje, pomagajo ji zveste pomočnice. Telesno jih krepijo, duševno premiš« ljcno vzgajajo in jih tako polagoma nravstveno prero* dijo in ozdravijo. Veliko je število onih, ki so v tem domu ozdravele; o povrnitvi v prejšnje življenje se sko« raj nikdar ne sliši. »Nikdar nc vprašamo po preteklosti, ne pridigujemo o čiščenju in poboljšanju, temveč rav* namo z njimi kot z ljudmi, in slednjič spoštujemo svoje lastno človeštvo. Uspeh se kmalu vidi. Neki visok poli« tik je obiskal nekoč naš Zavod in je presenečen od samozavestnega, dostojnega obnašanja deklet vzkliknil: »Ali sem v kakšnem višjem dekliškem penzionatu?» Na tako priznanje sem lahko ponosna«. Nehote vidi človek dve sliki pred seboj: deklice v potrebi in obupu, večkrat odpuščene iz bolnišnice ali iz ječe, obupane nad svojim življenjem; kmalu nato pa ženske, očiščene, resne, z zopet vzcvetelo osebnostjo, vzbujajoče v svojih zaščitni« cah veseli čut posrečene rešitve.
Duševno je ta gospa zelo gibljiva, dovtipna, zna ta« koj dobro odgovoriti, zraven je pa fino čuteča in že po osebi sami avtoritativna, kljub temu pa osebno prav po« nižna. Dokaz spoštovanja, ki ga uživa, je ta, da jo ie povabila žena paše Kcmala, naj pride v Turčijo, naj na« stopi tam proti enostranskemu naziranju o morali, naj prinese tja nove ideje o morali in naj organizira turško ženstvo v boju proti trgovini z dekleti. Zaenkrat pa ni mogla tja za Dunajem je obiskala še Varšavo, Budim« pešto in Bukarešto in je odšla potem domov v Francijo. Nato gre pa v Ženevo, glavno torišče njenega delo« vanja.
Ko sc je na Dunaju zahvalila za prisrčni sprejem, je rekla mej drugim: »Delo za ženske ptavice nas nc sme odtujiti domačim dolžnostim, temveč naj nam le poma« ga, da postanejo razmere v hiši boljše in srečnejše«. Za« vidala jc Avstrijkc, ki imajo toliko političnih pravic, do« čim je njena francoska domovina v tem oziru zelo na« zadnjaška; na Dunaju se je čutila kar nekako ponižano. Vendar pa Francozinje upajo, da bodo kmalu dobile ob* činsko volivno pravico. Ta pravica se ne sme podccnje* vati, zlasti nc v Parizu, kjer imajo občinske volitve tudi vpliv na sestavo parlamenta.
2. Margery Corbett-Aschby,
nova predsednica mednarodne zveze za žensko volivno pravico.
Govorili smo že enkrat o njej in smo rekli, da je prevzela predšedništvo po slavni svoji prednici Mrs. Carrie Chapman=Catt. Težko je bilo prevzeti to odgo* vorno mesto za tako pivovrstno voditeljico, kakor je bila Chapman*Catt. Rekli smo, da ta ni odložila vod* stva zato, ker je bila trudna ali naveličana ali pa ker je mislila, da je njen boj brezuspešen. Vedela je, da se bo boj dobro končal, a kot voditeljica je bila preveč vezana in ni mogla izrednih svojih zmožnosti in spo« sobnosti uporabiti tam. kjer je to najbolj potrebno. Njena prva skrb jc sedaj organizacija žensk v Južni Ameriki. Na kongresu v Rimu so jo izvolile za častno predsednico in je ponižno izjavila, »da se bo borila v zvezi naprej kot navaden vojak«.
Nova predsednica Corbett*Aschby ni bila izvoljena z veliko večino, veliko delegatinj se zanjo kar ni moglo odločiti. Niso jo še dobro poznale. Njena naloga je po* sebno težka, ker je bila prednica duševno taka veli* kanka in ju bodo vedno primerjali. Ima pa najboljšo voljo in njene bližnje znauke so prepričane, da bo svoji nalogi tudi kos. Te dobro vedo, da je vodila že več let najtežavnejši posel zveze, tajniško delo, da je simpa* tična, izredno omikana, predvsem pa politično nadar* jena. s finim razumevanjem najtežavnejših socialnih in političnih problemov. Pa ne samo, da se poglobi vanje; zna tudi sklepati in te svoie sklepe podati drugim.
Mrs. CorbettsAschbv je hči angleškega patlamen* tarča in tako že od doma navajena na politično ozračje. Njena mati je bila med prvimi ženskami, ki so skrbele za sirote, in se je hčerka zanimala za socialna vpra* sanja že vletih ko se druge deklice samo še smejajo in šalijo. Študirala je doma in na univerzi v Cambridge. skušnje je pa napravila na univerzi v Dublinu. Devet let je bila v Londonu skbrnica ubožnih v enem najbolj obljudenih okrajev, obenem pa podpredsednica angleške zveze za volivno pravico. V mednarodnem delovanju se je prav posebno zanimala za »zvezo narodov« in bi rada, da bi bila ta zveza zares zavetišče miru, kakor je njen namen. Za idejo sporazuma in miru med narodi kar gori: lansko leto je kandidirala v parlament in je na zborovanjih zlasti poudarjala potrebo, da se usta. novi prava zveza narodov, koja zveza naj narodov ne odbija, temveč iih vabi in sicer z vsemi sredstvi. Omo* žena je in mati. Niena ljubezen oklepa domačo hišo. moža in otroka, oklepa pa tudi ves svet, ki naj bi z uvedbo ženskih političnih pravic postal nov, srečen in zares človeški.
ŽENSKA KOT TUR1STINJA.
Med znamenitim turistom Gretschmannon in neko turistinjo je nastala zanimiva debata o pravici ženske do turistike in s tem o pravicah ženske sploh. Ker je debata zanimiva priobčimo odgovor tuiistinje na Gret* schmannova izvajanja.
Glavno vprašanje je to*le: Ali morajo ženske v ce* loti priznati ženski ideal, ki ga postavijo moški, kot za* kon. ali pa imajo pravico, da gredo za svojimi lastnimi nagibi in ideali, pa najsibo kamorkoli? Niti oddaleč ni dvoma, kako bi odgovorila pretežna večina žensk danes
na to vprašanje; mislim pa, da bo tudi večina moških jim pritrdila. Sama poznam moške, ki so trenirail svoje žene za visoke ture. Seveda to ni okus vsake ženske in bo že vsaka sama zase vedela, kako in kaj. A dajati splošne predpise na podlagi osebnih občutkov in naziranj, to je zakonodajna pravica, ki je nima noben moški. Če kakšno planinsko društvo žensk kot članic ne sperjema, jc to pač znamenje njegovega okusa oziroma brezokušnosti. To lahko napravi v svojem ozkem delokrogu; sklepati pa i/ tega ne smemo, da ženske nimajo na gorah nič opraviti. Gretschmann se izgovarja z žensko posebnostjo, češ, ženske imajo sice in globoko čuvstvo, plezanje pa zah« teva moč volje in moč živccv in to ni zanje.
V mojih mladih letih so bili predsodki isti: nobena ženska ni smela voziti sc na kolesu, nobena ni smela biti kratko ostrižena, nobena ni smela sedeti z nogami na« vzkriž. No, in danes? Z istimi razlogi, da se to ne strinja s posebnostjo in čuvstvenostjo ženske, so nas krmili, ko so začele ženske študirati jus in medicino in ko so zahte« vale zase volivni listek ali volivno krogljico. Brž ko se kje šivom sveta drznejo ženske vdreti v skrbno zastra. ženo rezervirano ozemlje moških, takoj je vse po nas, in zmeraj z istim stoletja starim zarjavelim orožjem. Čas bi že bil. da hi si si neumrljivi nasprotniki ženske osamosvojitve oskrbeli kakšno bolj moderno orožje; to bi rav« no njim samim še najbolj prav prišlo. Kajti kdor se v čas'i podmornikov in zračnih letal bori s fračo in samo« strelom, ta ima pač malo upanja na uspeh.
Gosnod Gretschmann nam odteka moč volje in moč živcev, ki sta potrebni pri nevarnih gorskih turah. Zelo rada bi videla, če hi on in njegovi somšljeniki prevzeli v sedanjih ekonomskih razmerah vlogo gospodinje ali pa vlogo usmiljene sestre. Ne vem, katera vloga zahteva več moči volje in živccv, vloga turistinje ali pa vloga da« našnje gospodinje. In vse to je ob sebi umevna dolžnost nas žensk. Odločiti pa, če imamo dasti moči za turistiko, to je prav čisto naša stvar. Ženska lahko študira grščino ali pa pleza po najvišji in najbolj strmi gori — če le more■ samo /a to gre. In mislim, da so ženske dokazale, da precej zmorejo. Seveda so omejitve; matere na pri« mer imajo dosti dela doma in ne bodo plezale ves teden okoli. Privošči si pa rada lahko malo oddiha; kje in ka« ko, to jc njena stvar. Sicer na pri vsej stvari ne gre za turistiko. Volivna kroglica ali giščina, jus ali tuiistika —• to so samo izrazi enakopravnosti, za katero smo se že tako dolgo borile in se bomo še, če bo tr ba. V svojem najnotranjem bistvu ta enakopravnost ni nič dtugega kakor priznanje, da imajo ženske pravico do samood« ločbe. Onim, ki stremijo kvišku iz gomazenja nižav, najnobena ovira ne zapira pota. Zato pa, sestre, le goi na goie, če le čutite v sebi dosti volje in moči!
To so energične besede in tako na mestu, da jih z veseljem pozdravljamo. Vsi smo enaki, delo nas napravi enake, in si enakopravnosti ne pustimo vzeti.
IGRALKA - TVOR1TELJICA MODE.
Igralka — tvoriteljica mode.
V prejšnjih stoletjih ženske niso igrale na odru in tudi svetovne mode ni bilo. Nekako z začetkom svetov« ne mode v novejši zgodovini nastopi prvič tudi ženska kot igralka na odru in gotovo ni slučajno, če se pojavi to oboje skupaj. Vsekakor je imela igralka že v začetku veliko vlogo v novi nošnji in novem kroju. Danes je to že čisto udomačeno. V Parizu uporabljajo modne tvrdke igralke pri vpeljevanju svojih modelov in hočejo na
igralkah videti, kako ti modeli učinkujejo. Iz Londona so nedavno poročali, da hodijo dame v prvi vrsti zato v gledališče, da se informirajo o novostih v modi. Saj pri nas tudi ni dosti drugače. V založbi \Valterja Hadecke v Stuttgartu je izšla knjiga »Die Schauspielerin,« v kateri se obravnava zgodovina igralke prvič v okviru umetnos sti in splošne kulturne in nravstvene zgodovine. Pisatelj Goldschmidt poudarja v knjigi tudi pomen igralke v zgodovini kostumov ali noš.
Kakšno vlogo so imele igralke v modi, vidimo naj« bolje iz posamnih slučajev, ki nam kažejo igralke kot tvoriteljice mode. Med prvimi prvoboriteljicami v tem oziru nastopi lepa gospa Molidres (izg. molier), ki je na« stopila leta 1673 na odru kot Kirka z vlečko; in vlečka je postala tedaj dnevna moda. Štirideset let pozneje so bile pa francoske igralke vlečke že tako site, da so ho« tele vpeljati prav nasprotno. Leta 1703 je nastopila gospa Dancourt (dankur) v veseloigri Adrienne v lahkem jo« pičku in kratkem naščeperjenem krilcu ter je ustvarila s tem mični Adrienne « kostum; ta kostum je začel nošnjo rokoko in je kmalu nato vpeljal gospostvo krinoline ali obročnega krila. V času pred francosko revolucijo in uveljavljala mode na Francoskem in s tem na vetu sploh kraljica Marija Antoaneta, temveč znane in koketne da« me pariškega odra Saint Val, Contat itd. Leta 1761 je vzradostila slavljena subretka gospa Favart v pevski igri Soliman občinstvo z oblačilom srajčnega kroja, takozva« nem levite, ki je bil potem pol stoletja elegantni negliže salonske dame. Tudi krinolino jc izrinila nova moda na odru. V 19. stoletju so imele pariške igralke še nadalje vodstvo mode v rokah in v času po francoski revoluciji se je sukala dnevna govorica okoli oblek raznih igralk pravtako kakor se danes okoli politike in valute.
Nemška igralka je le počasi pricapljala za francosko. Kostumi so bili zelo preprosti in so ostali taki notri do srede prve polovice 19. stoletja. Slavna igralka Šarlota Brandes je skušala v dobi klasicizma — koncem 18. sto« letja — udomačiti modo antike ali starega veka. Leta 1794 je očital neki berlinski kritik igralki Baranius, da »žali moralo in vzbuja gnus, ker je tako predrzna, da pride na oder goloroka«. Leto pozneje pa družabna oble« ka že ni imela več rokava. Tako hitro se je naziranje spremenilo. V 19. stoletju je postala tudi na Nemškem zveza med gledališčnim kostumom in modno obleko ve« liko tesnejša. Zlasti znamenita Helena Odilon je v osem« desetih letih elegantna salonska dama znala navduiievati dunajske in berlinske dame za posnemanje v obleki. Tudi v drugih deželah so imele igralke pri določitvi mode vo« dilno vlogo in jo imajo pogosto tudi še danes.
ZDRAVJE.
Zajtrk.
V navadi je zlasti pii ženstvu, posebno pa pri sta« rejšemu, da zajtrkuje kmalu potem, ko vstane četudi se ne pojavi pravi tek in ako ne prebavlja želodec pra« vilno. Zajtrkuje se le zgolj iz navade. Toda ker je zjutraj prebava otežkočena, organizem oleni vsled zauživanja preobilne hrane. Zato bi sc morali ljudje, ki nimajo zdravega teka, ki so nagnjeni k debelosti in ki trpijo na aprtju, predno zajtrkujejo, gibati, vdihati sveži zrak in se kopati ter zajtrkovati šele potem ko se pojavi pravi tek. Zabranilo bi se tako marsikatero kronično bolezen in tudi xdelo bi šlo pri neprenapolnje« nem želodcu hitreje od rok. Kaj vsega ne pojedo mno« gi ob jutranji uri! L'bogi želodec mora pač urno mleti,
da se pripravi na poznejši obed, a največkrat omaga, potem pa post!
Komur ne zadostuje kava ali mleko in ktuh, vzemi sveže maslo in med ali sadje; pri takem zajtrku vzdrži prav lahko do kosila brez druge južine.
Prehlad.
Znaki prehlado so: zguba teka, zbiranje katara v nosu in vročina v glavi, kateii se pridruži večkrat mrzlica. Če je tudi sapnik vnet, tedaj jc že influcnca tu. Navaden prehlad se odpravi le z toploto. K nogam postavi si vročo steklenico, napravi dvakrat dnevno 40o C vroče, nožne kopeli, izpiraj večkrat nos in usta, rudečkasta, pekoča mesta namaži s kremo ali dobro vazelino. Ako moraš iz hiše, ovij sc dobro. Prevroča temperatura in prah je škodljiv: ne vživaj hrane, ki vzbuja vročino. Za žejo je najboljša mlačna limonada in sveže sadje naj primernejša hrana. Ko mine vroči* na glave, je priporočljivo, dobro se spotiti, nato sc umiti po životu s mokro brisačo.
V lekarni kupljen bel prašek (nasalina) je precej dobro sredstvo zopet prehlad.
Mrzle noge.
Večkrat sc ljudje, stari in mladi tožijo da, imajo vedno mrzle noge. Odkod to? Pomanjkanje krvi v no« gah je vzrok in ker sc vsled tega zbira kri v višjem delu telesa, toraj napiavilna cirkulacija krvi. Zdravi ljudje občutijo takoj neprijetnost mrzlih nog, mnogi pa so že tako neobčutljivi, da sc niti nc zavedajo te neprijetnosti, zlasti ženska! Vse premalo pažnje sc o« brača mrzlim nogam in vendar sc razvije tu cesto kal poznejše bolezni, zato bi se morale ženske še posebno nato ozirati, da bi tako zabianile vnetja in nerednosti v organizmu.
Ozdravljenje.
Pred vsem treba dognati pravi ozrok. Pri pomanj« kanju življenskih sil, pri pomanjkanju telesne toplote in tel. gibanja je neobhodno potrebno, da človek telo* vadi, dela izlete, da se bavi s športom in da ne nosi usnjatih čevljev, pač pa da se po zimi gorko obuje, poleti pa naj nosi sandale. Pctminutnc nožne kopeli 40o C s sledečimi mi zlimi oblivi vsak večer ali vsak drugi dan je najboljše sredstvo, potem masaža s gor> ko roko ali flanelasto krpo; posebno učinkujoče vpliva masaža s trop. žganjem v katerem je raztopljena sol. (sol sežgi.v ponvici). Skrbi tudi za pravilno prebavo.
ZANIMIVOSTI.
Šesti čut žensk.
Gospodje medicinske fakultete v Parizu trdijo vča« sih stvari, ki nas naravnost presenetijo. Trikrat beremo dotično poročilo pa še komaj verjamemo. Zdravnik Ri« chet (izg. rišč), ki uživa v francoskih ipiritističnih kro« gih velikansk ugled, je znašel za ženske »šesti čut«, do« čim jih imajo drugi smrtniki samo pet: vid, sluh, čut, vonj, okus. Gorje moškim, če bi ga imela vsaka ženska! Ta šesti čut drugih pet dopolnjuje in navdaja moške v strahom. Ženske namreč takoj slutijo, če sc hoče moški zlagati. Riehct pa pravi, da ženske laži ne čutijo samo, temveč tudi vidijo rasvijajočo sc laž v vseh po. drobnostih. Primer: Mož ali sin pravi, da moia iti na ta ali oni banket, na to ali ono zborovanje; misli pa, da
se bo zvečer v veseli družbi dobro zabaval. Ženska ne sluti samo, kam je šel mož ali sin, temveč ga takrat, ko se najbolj zabava, direktno vidi. To je torej najno« vejše odkritje tega čudovitega zdravnika; priznati mo« ramo, da bi bilo potem življenje silno zamotano. Ena sama je tolažba za moške: Vse ženske nimajo tega ču« ta; s potrpežljivostjo in energijo ga pa lahko razvijejo vse.
Kaktus kot živilo.
Bodičasti kaktus v Avstraliji, posebno v Quenslan> diji, tako dobro uspeva, da je postal splošno nadležen in ga vse sito. Tam, kjer je bila zemlja za poljedelstvo sicer dobra, je velika ovira kolonizacije. Zato je vlada v Queenslandiji že leta 1912 imenovala posebno komi« sijo, ki naj bi dobila kakšno sredstvo proti temu zlu. Štiri leta nato je predložila komisija poročilo s predlo« gom, naj pokličejo na pomoč naravne sovražnike kaktu« sa. Med njimi je nekaj vrst žuželk in nekatere glive, doma v Mehiki in Argentini, ki povzročijo razpad mla« dih mladik. Sicer pa ptavi komisija, da ni dobro, če bi kaktus zetrli. Rastlina je rabljiva in število divjih vrst se bo skrčilo samoobsebi, če bodo začeli gojiti kaktus v plantažah. Glavni kalifornijski gojitelj Burkank je bodičaste vrste svojedobno že toliko oplemenil, da so zgubile bodicc in postale kot smokvini kaktus užitne. Pa tudi divje vrste kaktusa lahko uporabimo kot krmo za živino, če odstranimo bodice, kakor delajo to ne več krajih v Ameriki. Redilna vrednost obstoji v sladkovni vsebini soka. Iz iztega vzroka ima kaktusov sok pomen tudi za napiavljanje alkohola; pustimo ga, da zavre. Po« sebno Mehika, Italija in Španija ga uporabljajo v ta namen.
Največjo restavracijo sveta.
Dosedaj so imeli Amerikanci največjo restavracijo na svetu, kakor so sploh glede izmere povsod prvi. Vsa« ko leto obeduje v tisti restavraciji dva milijona ljudi, na dan torci 5.600. Londončanom to seveda ni bilo prav in njih skrbi jih jc rešila znamenita jedilna tvrdka Lyons (izg. lajnz). Ta tvrdka ima v Londonu in na deželi več sto točilnic čaja in veliko število restavracij in hotelov. Napravila je sedaj restavracijsko poslopje, ki pusti vse drugo za seboj, tudi Ameriko. Ob znani londonski cesti Piccadillv je imela tvrdka že dosedaj velikansko čajno točilnico z več nadstropji in blizu tam se v desetih nad« stropjih na križišču dveh najbolj obljudenih londonskih cest in v središču zahodnega Londona dviga »Lyons New Cornerhouse.« nova Lvonova stavba ob vogalu. V tej re« stavraciji lahko naenkrat obeduje štiritisoč ljudi, pov« prečno pa vsak dan trideset tisoč. To ogromno število se vsede h kosilu v štirih nadstropjih. Dve nadstropji ve« likanske stavbe producirata šokolado in druge slaščice, ki prihaiaio tako na mizo sveže iz peči. Na leto bo to« rei obedovalo v tem poslopju nad deset milijonov ljudi, petkrat toliko kakor v omenjeni ameriški restavraciji. Dočim serviraio sicer na Angleškem moški, servirajo v bolj cenenih lokalih Lvonsove stavbe deklice, dostojne seveda kar pri angleških razmerah tudi drugače biti ne more. Vse osobje znaša 1700 oseb, in od teh je 900 natakaric. Dve godbi igrata neprestano od poldne naprej, angleška in ameriška.
Izmere so seveda stavbi prikrojene in primerne. Sa« mo za pokritie tal v restavracijskih dvoranah so pora> bili tri milijone pisanih kamnitih hock, električnih žic so napeljali za triintrideset milj = 53 kilometrov, stole in mize, steklo in porcelan je izlagalo dvesto mož
ves teden, menjaje se podnevi in ponoči. Najznameni« tejša posebnost je pa ta, da je vso hišo zidal in okrasil gradbeni oddelek tvrdke v lastni režiji. Samo železnino in jeklenino v debelem, kakor na primer traverze, so dobili iz tovaren.
Ustanovitelj te tvrdke Sir Joseph Lvons je bil pred 30. leti akademski slikar in jc v nekaki dijaški šoli prišel na idejo, da bi s par tovariši v svrho izboljšanja svojega finančnega položaja napravil točilnico čaja. To je tudi napravil in se jc kupčija tako izborno obnesla, da jc vrgel svoje slikarstvo v kot in se s svojim bratom, ki je bil prej tudi slikar, popolnoma posvetil čajnim točilni« cam. Slika sedaj še« pa ne za denar, ampak kot milijo« nar za zabavo.
Ne bilo bi slabo biti tam natakarica in zaslužiti si funte šterlingov. Kakor rečeno, je postrežba nadvse do« stojna.
Ameriška miniaturna stanov.
Povsod je danes pomanjkanje stanovanj, nikjer pa tako veliko kakor v Novem Yorku, že par let sem. Ne« šteta je množica ljudi, ki se mora zadovoljiti s stano« vanjem, ne dosti večjim kakor so na parnikih nam n;-.« kazani prostori. Pa stane kljub temu stanarina 250 do 1000 dolarjev na leto, za eno sobo namreč; to se pravi: 5.000 do 20.000 lir. Iznajdljive glave so pa prišle na mi« sel, kako napraviti posebna stanovanja za eno samo družino, obstoječa iz ene same sobe, vendar pa iz treh prostorov.
Takšno stanovanje je takole urejeno: Najprvo sto« pimo v predsobo, iz te v stanovanjsko sobo, opremljeno z jedilno mizo, zofo, pisalno mizo in z več stoli. Ponoči odpremo druga vrata te sobe in pridemo v pregradek, ki služi dvojnemu namenu: je obenem oblačilnica in kopalnica. Za vratmi, zatrtimi s preprogo, sta dve zlož« 1 j i vi postelji, navpično « ploščnato naslonjeni na steno: pritisk na gumb ju s posteljnino vred spusti dol v pra« vilno vodoravno lego, in sta pripravljeni. Ti postelji pa lahko z zavrtom potisnemo v veliko sobo, ki smo jo do« sedaj rabili za jedilnico ali delavnico. V drugem pre« gradku je majhna kuhinja s toplim in mrzlim vodovo« dom in z omaro za led; nad to omaro je na levi strani shramba za posodo, na desni pa električna peč s pečico in nad to še pomivalno orodje. Pod ognjiščem jc predal s kuhinjsko posodo in z vsemi potrebnimi snažilnimi potrebščinami, bodisi za kuhinjo kakor za stanovanje, vključen jc tudi aparat, ki vsrkava prah. 110 kosov po« sode iz porcelana, šest parov posrebrene obedne pripra« ve, kuhinjski nož, kuhalnica itd., vse to je pa spravljeno v drugem predalu. Vrhu tega je pa obdano ognjišče od plošč iz azbesta in od zastorov, tako da je vsaka nevar« nost požara izključena. Jedilno mizo lahko po potrebi spremenimo v salonsko mizo, kadar ni v prvotni službi; je pa pri nji dosti prostora za šest oseb.
Po teh stanovanjih je sedaj v Ameriki velikansko povpraševanje. Družba, ki se je začela pečati z zgradbo tega cdpomočka, bo napravila na raznih krajih Novega Yorka velikanske stavbe »nebotičnike« in v njih nešteta taka stanovanja za srednje stanove, nudeča največjo ekonomijo prostora. Mislimo, da bi se vplačalo kaj po« dobnega tudi pri nas. En sam nebotičnik z desetimi nad« stropji bi rešil vso stanovanjsko krizo srednjevelikega mesta, kakor jc na primer Gorica.
Poročili pogoji.
Mlad Grk na otokih Egejskega morja in tam okoli se ne more poročiti, dokler ni v določenem času nabral
zadostnega števila gob, priraslih na skale v morju. Spu« stijo ga po vrvi v morje, tam trga gobe od skal proč; to so tiste gobe, ki jih rabimo za snaženje tabel, za umi« vanje itd. To je jako pametna naredba, kajti če se ho> čem poročiti, moram tudi dokazati, da bom svojo rod« bino lahko prercdil. Iz istega vzroka se tudi mlad Eski« mo ne more prej poročiti, dokler ni ujel brez tuje po« moči tulnja ali morskega psa. Od lova je namreč pri Eskimih odvisno vse življenje pravtako kakor pri ome« njenih Grkih od nabiranja gob.
Čuden ženitveni običaj.
Prav čuden način sklepanja zakona imajo nekateri rodovi na otočju Filipini tam doli ob robu jugovzhodne Azije. Če se hočeta ženin in nevesta poročiti, izberejo njih sorodniki dve palmi, ravni kot sveča, po možnosti enako visoki in stoječi blizu druga poleg druge. Na dan poroke se zbere vsa vas pod palmama n ženin in nevesta morata splezati gor, vsak na eno. Ko je ženin na vrhu, poskuša prijeti vrh druge palme in ga pritegniti tako daleč k sebi, da se lahko dotakne svoje neveste s čelom. Nevesta mu seveda pomaga, kar more, in tako nastane tam gori večkrat prav veselo guganjc sem in tja. Ko se je ženinu njegov namen posrečil, izjavi najuglednejši član svatbene družbe, da je zakon sklenjen. Globoki pomen tega običaja jc gotovo isti kakor pri Eskimih in Grkih: dokaz spretnosti in prehranjevalne zmožnosti.
Miljarderka in učitelj jahanja.
Več tednov je poročalo svetovno časopisje o lju« bezenski zadevi švicarskega učitelja jahanja Maksa O« serga in Matilde Cormick, vnukinje ameriškega milijar« derja Johna Rockefellerja. Letos sta se poročila, ona je bila stara IS let, on pa 45. Pred dvema letoma, stara torej šestnajst let, je potovala s svojo materjo po Švici. Spoznala se je tam z imenovanim Oserjem, ki je bil obenem major v švicarski armadi. Mlada deklica ga je vzljubila kljub toliki razliki v starosti in se je zaročila z njim. Starši in stari oče o kaki poroki niti slišati niso hoteli, a vsa njih prizadevanja so se izjalovila. Deklica je potovala letos v družbi tovarišicc v London, tja je pri« šel tudi Oser in tam sta se poročila.
Stara mati mlade poročenke je bila Poljakinja, iz rodovine, ki je živela samo gledališču; romantika za no« vi zakon je bila torej že podana. Stari oče je že omenjeni milijarder Rockefeller, kojega premoženje se da težko izraziti; on lahko kupi vso Jugoslavijo, z vsem, kar leze in gre, torej polje in gozde in rudnike in hranilnice in banke itd., čisto vse. Trije Rockefellerji kupijo lahko vso Italijo. Premoženje starega Kreza je spričo Ročke« fellerjevih milijonov prava ničla. Gospa Oser bo torej morebiti enkrat najbogatejša ženska na svetu, če je ne bo stari oče isključil od dedščine. In to se lahko zgodi, Kajti ameriške postave nam dajo popolno pravico razpo« laganja z denarjem, tudi če imamo zakonite dediče, in starec jc sedaj hud. Pa ga bo menda že omehčala.
Čuden je ta »petrolejski kralj«. Tako ga namreč imenujejo, ker je predsednik druge največje petrolej« ske družbe na svetu. Sedaj bo devetdeset let star, živi samo od mleka, stanuje pa v hiši, ki jo straži dvesto atletsko močnih črncev. Njegova hiša je tako zidana, da je nemogoče približati se ji, niti po zemlji, niti iz zraka, niti pod zemljo. Bolj je nezavzetna in nedostopna kakor vsaka trdnjava. Črnci so trenirani atleti, ostrostrelci, podpira jih izbrana četa detektivov. Te vojaške varnost« ne naredbe so opravičene, kajti že večkrat so hotele
ameriške in tudi drugoiodne roparske tolpe Roekclei-lerja odpeljati s silo in zahtevati zanj seveda njegovemu bogastvu primerno odkupnino. Kljub neizmernemu bogastvu je bil Rockcteller v vsem svojem življenju iz* redno natančen računar: ko je pred nekaj leti potoval po Evropi, pripovedujejo o njem. tla ni hotel v Parizu po* ravnati "nekega previsokega računa in je zahteval, da mu zaračunijo normalno eeno, tako. kakor vsem drugim. Vsekakor zanimiva osebnost.
Salierijeva ljubezen in cesar Jožef II.
Antonio Salieri (1750*1825) je poučeval 1. 1775. na Dunaju mlado grofico, ki jc bila tam v nunskem samo. stanu v svrho vzgoje. Neka druga gojenka je šla nekoč med poukom skozi tisto sobo in je napravila na mlade* ga Salierija neizbrisen vtis. Dva tedna pozneje jo je tre* tal v cerkvi sv. Štefana. Drznil si je nagovoriti jo in jo je vprašal, če jo sme spremiti vsako nedeljo domov. Dovolila mu je in mu je povedala tudi svoje ime: Te* režija pl. Helfersdoifer. Potem ko se je bil poslovil, je hitel Salieri v cerkev nazaj in se je zahvalil Bogu za trečno usodo; klecal je ravno tam, kjer je bila prej kle* čala ona. Teden pozneje ji je priznal svojo ljubezen in je dobil od nje isto zatrdilo. Obenem mu je rekla, naj se pride po tednu dni predstavi njenemu očetu, viso* kemu uradniku. A že par dni po sestanku je njen oče nenadoma umrl; dobila je bogatega varuha in ta ji jc kmalu povedal, da jo hoče poročiti. Salijeri je hitel ta* koj tja in je prosil za njeno roko. Kei je imel pa pre* majhno plačo, ga je varuh zapodil. Seveda bi ga bil tudi sicer zapodil, plača mu je bila samo izgovor; če bi te;'a ne bilo, bi bil dobil pa drug vzrok.
Dva dni nato je šel Saljeri na dvor h godbi, kjer je bil nastavljen. Ko je gledal eesai ravno v drugo stran, jc pokazal tovariš Saljeriju dolg nos, češ, potegnili so te. Cesar mu je vse povedal in Jožef II. je postal zelo resen. Drugo jutro je dobi! Saljeri poročilo, da je zvišal cesar njegovo plačo na 300 cekinov, ;:a tiste čase prav zelo veliko; prej je imel 101) cekinov letne plače. Ves vesel je hitel k cesarju, hoteč na kolenih zahvaliti so mu. A ta mu ni pustil govoriti, temveč mu je rekel: »Pojte še enkrat k varuhu in popoldne mi sporočite nje* gov odgovor!«
Odgovor je bil sedaj zelo povoljen in Jožef v svoji neizmerni dobroti je bil prav prisrčno vesel.
Sultan Mehmed prijatelj golobov.
Bivši turški sultan Mehmed V. je zelo rad hodil na lov in je bil velik prijatelj golobov. Sicer sam ni stre* ljal, hodil je pa s svojci in prijatelji ven v naravo in se je veselil vsakega njih uspeha. Prav posebno se je zanimal za ulovljene ali ustreljene ptiče. Najljubši so mu bili golobi in v njegovi plači Dolma * bagdže pri Cari* gradu je bil pač največji golobnjak sveta in največja zbirka golobov, kolikor nam je znano. Gojil jc najmanj sestnajst vrst z vsemi pododdelki, v stotinah kosov. Si* cer je bil zelo varčen, za nakup golobov je pa dal vse, kar so zahtevali; večkrat za en sam golobji par (iOO fan* tov; to je 14.400 predvojnih ali 45.000 sedanjih lir.
Napoleon in gospa Stael.
Duhovita gospa Stael (stal) je bila hči ženevskega bankirja in poznejšega francoskega finančnega ministra Neckcrja. Rojena 1. 1700. se jc poročila 1. 1786 s Šved* skim baronom Stael* Holsteinom: zakon je bil brez lju*
bc/ni. Bila je velika pisateljica na političnem in social nem polju, pisala je romane, o literaturi itd. Njen sal >n v Parizu jc imel velik vpliv na politično in literarno gibanje onih dni. Leta 1803 — mož ji je umrl 1. 1801 — jo je Napoleon pregnal z Pariza in je nehote dal njene* mu imenu sijaj mučeništva. Živela je na Nemškem, v Italiji, Švici, Rusiji, na Švedskem in Angleškem. L mrla je leta 1817 v Franciji, kamor, se je bila povrnila po pad* cu Napoleona in zmagi zaveznikov .
Z Napoleonom sta se prvič videla v hiši nam že znanega kardinala Tallevranda. Za velikega vojskovo* djo se je znamenita ženska že davno zanimala in iskala je njegovo družbo. V pogovoru ga je nekaj vprašala: kar je prav jasno izrazilo častihlepje. O tem pogovoru je več poročil: mi borno priobčili ono. ki nam največ pove.
Stael jc vprašala: »Katero žensko najbolj ljubite?«
Bonaparte jo je začudeno pogledal in ji rekel: »Mo* jo ženo seveda«. Prvi napad je bil torej odbit.
Drugo vprašanje: »Katera ženska se Vam najbolj dopade?«
»Tista, ki zna najbolje gospodinjiti«. Zopet nič za duhovito ženo, ki so ji bile gospodinjske skrbi deveta b ;;<a.
Mislila si je: pri tretjem vprašanju bom pa ven* darle prišla na vrsto, in je vprašala: »Katero žensko pa najviše cenite, katera je v Vaših očeh največja?
»Tista, ki je dala domovini največ otrok! »Gospa Stael ni imela nič otrok. Kar obstala je in ni nič več spraševala.
A ni obnehala. Pozneje enkrat jj Napoleonu pisala, da sta kakor rojena drug za drugega in da je samo po pogrešku človeških naredb mirna in tiha Josipina zclru. žena z njim. Narava je za občudovanje takega junaka kakor je Napoleon določila le tako ognjevito žensko, ka* kor je Stael.
Zadela je pa ravno nasprotno. Napoleon je svojo Josipino oboževal in nosil na rokah, kar vskipel je: razjezilo ga je že, da se sploh kaka ženska upa primer* jati z njegovo »brezprimerno« Josipino. »Kaj?« je za* kričal, prebravši pismo, »fabrikantinja čuvstev se meri z Josipino! Na tako pismo sploh ne odgovorim«. In raz* trgal ga jc na tisoč koščkov.
Ncvolja na gospo Stael ga je naredila krivičnega tudi proti drugim ženskam in motila njegovo sicer tako mirno in pravilno sodbo. Seveda je bila gospa Stael v pregnanstvu huda Napoleonova sovražnica.
Metla kot snubec.
Mlad, bogat posestnik reče svojemu prijatelju: »Po* glej, ta*le metla nri bo izbrala ženo«.
Povabil je veliko družbo, med njimi precej mladih deklet, in jo je peljal po obedu na vrt. Pota so brla skr* biro izravnana in potresena s peskom; na enem je ležala metla. Nekaj deklic se je izpodtaknilo na njej, nekaj jih je pa stopilo čez. Nazadnje jc prišla deklica, ki jo je po. brala in postavila v kot. To se je bogatemu posestniku zelo dopadlo, seznanil se je z njo, našel na njej vse polno drugih dobrih lastnosti in jo je poročil. »Nikdar se ni* sem kes al«.
Kapitol.
Rimski kapitol so rešile gosi, ko so začele ponoči ga* gati in so zbudile posadko. Pri neki pevski skušnji so pevke neprestano klepetale in dirigent Hans Biilovv jim je rekel: »Gopscdične, opozorim Vas, da je kapitol že rešen«.
Prijazno.
Neka amcrikanska dama jc trdila v družbi, da s svo* jimi sentimentalnimi pesmimi vsakega majhnega otroka lahko takoj uspava. »Nikar ji nc verjemite«, reče zloben Amerikanec sosedinji, »vsak ameriški otrok jc toliko prebrisan, da sc naredi sprega, samo da mu ni treba po* slušati tega strašnega petja«.
Neprijetna priklada.
Znani parlamentarec in angleški minister Pcrcv jc začel z advokaturo. Ker pa ni imel še nobene klientele, jc prevzel advokaturo starega odvetnika, a ta mu jo i:: dal lc pod pogojem, da poroči njegovo izredno grdo hčer.
»No, ali Te je Tvoj tast doorb preskrbel?«, ga vpra* ša par dni po poroki prijatelj.
»O j a, že gre, že gre. Dal mi je prav lep kos kruha, zraven pa zelo trdo žilavo meso«.
Molnarjeva premiera.
Pesnik Franc Molnar jc poročil že prej priletno opc* retno igralko Fedak. v Budimpešti.
»Zakaj pa nimaš fraka?« ga je vprašala pred poroko.
»Frak nosim samo pri premierah«, ji je odgovoril.
Mati.
Žena beneškega plemiča sc ni mogla potolažiti, ko ji je bil umrl edini sin. Menih jo jc hotel tolažiti in ji je rekel: »Spomnite sc na Abrahama, ki mu jc Bog ukazal, naj mu sem daruje sina, in ki jc brez mrmranja ubogal«.
»Ja, častiti pater,« pravi gospa, »to jc nekaj čisto drugega. Od kake matere bi Gospod nikdar ne bil zahte* val take žrtve«.
P. S.
Pesnik Schubart je trdil v družbi, da nc more no* bena ženska napisati pisma, ne da bi na koncu še kaj pripisala. To kar na koncu pripišemo, imenujemo z latin* skim izrazom postscriptum in okrajšamo s č-kama P. S.
»Moje prihodnje pismo Vam bo dokazalo, da nam delate krivico«, pravi njegova soseda.
Par dni potem je dobil Schubart napovedano pismo in se je od srca smejal, ugledavši na zadnji strani te*lc besede:
P. .S. No, kdo ima sedaj prav. Vi ali ja;:?
Velika pevka Sehroeder-Devrient.
Ta pevka je imela veliko lepih lastnosti, zelo dobro srce in kar potrebo, da je pomagala. Nekoč je razglasila v nekem draždanskem časopisu, da prodaja še prav do* bro ohranjen glasovir. Kmalu sc je oglasil neki dijak. Ko mu jc pa povedala ceno, sc je ustrašil in se jc hotel po* sloviti. Pevka ga jc pa zadržala in ga je vprašala, kak* šen znesek si je pač mislil.
»Petindvajset tolarjev*« je bil odgovor.
No, pobotala ste se, vzela je ta mali znesek, in drugi dan so mu prinesli glasovir, zaprt, pa ključ zraven. Hi* tro ga je odprl, da bi takoj poskusil. In kaj je videl? Svojih petindvajset tolarjev, ki mu jih je umetnica po* slala nazaj, pa vizitko jc pridejala.
Slavec.
Neki slavni pevec sc je zelo bogato oženil. Kmalu potem so ga v neki družbi prosili, naj jim kaj zapoje. Odklonil je in rekel: »Dovolite mi, da sc ravnam po zgledu slavca, ki neha peti, ko si je zgradil svoje gnezdo«.
Pojedina.
Leta 1470 jc napravil Georgc Nevil, brat Wai\vicka, velikega vojskovodje v boju med Rdečo in Belo rožo, plemstvu in duhovščini svoje škofije pojedine; povod jc dalo njegovo imenovanje za nadškofa York*škega. Jedilni list se jc še ohranil. Zaklali so 80 pitanih volov, 6 bikov, 300 prašičev, 300 telet. 3000 gosi, 3000 kapunov. 200 konj. 100 koncev, 4000 golobov. 2000 kokoši, 200 fazanov, 500 jerebic, 4000 divjih petelinov, S tulnjev: poleg tega jc prišlo na mizo 4000 rac, 4 želve. 300 ščuk, 1000 skled ovočne žolice itd. Kronisti, ki nam poročajo o tej veh* kairski pojedini, nas peljejo tudi v kuhinjo, kjer so jo pripravili. Zaposlenih jc bilo 62 dvornih upravnikov, 15 kuhinjskih učencev in «)70 kuharjev. Popili so primeroma malo, samo 300 sodov piva in 104 sode vina.
Bujna domišljija.
Leta 1880 je gostovala slavna ogrska pevka Luiza Blaha v mestu Kečkemet. Ravnatelj gledališča jc naznanil njen nastop tako*le: »Niti padec ministrskega predsed* nika Kolomana Tisza niti oprostitev Ogrske ne more vz* buditi v srcih čestitega kečkemetskega občinstva onega veselja kakor ga jc povzročilo veselo naznanilo, da bo najslavnejša pevka sveta, najlepši ogrski škrjanček, osrc* čila umctljavo občinstvo mesta Kečkemet in njegove okolice s svojim gostovanjem. Da, po dolgih bojih in z velikimi žrtvami sc je posrečilo podpisanemu, da je pri* dobil visokorodno gospo Luizo Blaha celo za dvakratno gostovanje«. Kaj takega še Amcrikanci ne spravijo zlepa skupaj.
Sokratova želja.
Sokratova žena Ksantipa jc bila tako zoprna in odur* na, da šc danes pravimo o kaki hudi ženi: »Taka jc ka* kor Ksantipa«.
Neki pek je tožil Sokratu, da ima na vrtu drevo, ki mu prinaša nesrečo. Druga za drugo so sc obesile na njem tri njegove žene.
Sokrat sc je najbrž spomnil na prijazno Ksantipo doma, kajti rekel jc peku: »Dragi prijatelj, prosim te, dovoli da presadim tvoje drevo na moj v t«. — Da bi sc namreč Ksantipa obesila. -
Biilow in Mary VVurm.
Ko jc igralka Marv \Vurm vprašala dirigenta Biilowa, kako sc mu dopade nično igranje na klavirju, ji jc re* kel: »Šivilja bi morali postati, gospodična, šivilja; tak.) pravilno in redno kakor Vi nc zna nihče nastopati po pedalih.
Tristo cerkev na sedemsto hiš!
Razmeroma največ cerkev na svetu je gotovo na otoku Patmos. Otok leži blizu večjega Roda v Egejskem morju in tam je bival sveti Janez Evangelist in pisal svo> jo »apohalipso«. To je tisti ljubljence Jezusov, ki je govoril in ponavljal vedno in vedno: Ljubite se med sc* boj. Otok je postal kmalu cilj potovanja za stotisoče božjepotnikov; bogatejši so sezidali svetemu Janezu na čast ira njegovem otoku večjo ali manjšo cerkev. Tako so rastlc iz tal. druga za drugo, število je prišlo na 300. otok ima pa samo 700 hiš. Pač pa je danes že dosti ccr* kev v razvalinah. l'sc prebivalstvo otoka šteje danes 4000 duš, a to število je precej večje kakor jc bilo takrat, ko so cerkve zidali. Torej pride ena cerkev že na 13 ljudi oziroma na dve rodbini ali tri. Čudno jc, da ni na otoku, ki jc bil vendar dolgo časa v turških rokah, prav nobene mošejc. Bržkone ni bilo več prostora, ker jc bilo tolik i cerkev. Prebivalci so Grki in njih edini zaslužek jc rra* biranje gob v morju.
DOMAČI PABERKI.
M0mmxs>m>js>
Kaj je strašno? — Če mož o gospodinjstvu nič ne razume lin se vendar v vsako stvar vtika. Kaj je še strašno? — Ce mož o gospodinjstvu nekaj razume in neprestano^kritizira in godrnja. - - Kaj pa ni strašno? — Če mož pač o gospodinjstvu nekaj razume in semiintja kaj pametnega svetuje; tudf če energično zagrabi, kadar ga žena za kaj prosi. Sicer si pa misli: Nikar se ne vtikaj, saj to ni tvoja stvar.
A takih mož je zelo malo.
Biti gospodinja ni poklic, pa tudi ni dolž« nest. Je pa to potrebno zlo, ki postane lepa in vesela zabava, če je narejeno iz ljubezni.
Vsako delo napravi delavca lepega, če se veselje za delo zrcali na obrazu. Tako tudi hišno delo gespadinje. Seveda pa nekatere ženske mislijo, da morajo obleči za domače delo posebno staro in umazano obleko.
Mladi poročenci kaj radi gledajo svoje mlade žene. kako opravljajo domače delo, pospravljajo postelj, snažijo orodje in pripravljajo obed. Genljivo in ljubeznivo se jim to zdi, v vsaki kretnji, v vsakem koraku in v vsakem pornaga-unj vidijo, kako zelo jih žena ljubi. — Starejši opazovalci pa ne najdejo v tej vlogi posebne zabave. In pravijo, da to ni njih krivda.
>>
SfouenRa".
prihaja k Vam, drage naročnice, zadnjič pod tem naslovom, a ne jemlje slovd — ker ne umira. Združijo se le moči onih, ki stremijo za istim ciljem, ki hodijo po isti poti. V teh težkih dneh - ko niti ne vzdihujemo več — nam razsvetljuje le ena zvezda, kliče nas in vabi k: edinosti.' In me Slovenke ne mislimo na neenakost duhov, na različne tempera« mente, ki so večkrat edinosti le v kvar. Preko vsega tega hitimo dalje, združene v eno telo, hitimo in prinašamo Vam drage sestre po« zdrav in veselo vest: Slov. ženski listi v Ju;
lijski Benečiji so se združili; v bodočem letu bo izhajal le »Ženski Svet«, kot glasilo »Žen« skega udruženja« in bo nadaljeval s združen nimi močmi svojo začrtano pot.
»Slovenka« upa, da bodo vse naročnice pozdravile to vest z veseljem in da se bodo oklenile lista in sledile programu s zani* manjem, kot so sledile »Slovenki«.
'' I'ESELE 'BOŽIČNE PRAZNIKE Vam želi
»SLOVENKA«.
t
O. Temi! - Gorica
Via Giosue Carducci št. 1 - (nasproti Montu) ...................... brusar in nozar
PRODHjH TUDI TOHLETNE PREDMETE« \7 delavnici so nameščeni delavci specialisti za emenjena dela kakor tudi za ^ popravljanje vseh operacijskih predmetov itd.
■ IIIII ■ I f ■ ■ ■ 1:111 ■ ■ 1II ■ I ■
Delavnica na električno gonilno silo z bogato zalogo predmetov, kakor nožev, škarij, brivnih nožev, najelegantnejših žepnih nožev, bergamskih osel. sploh vseh rezil. — Brusi brivne in žepne nože, škarje, mesarske in knjigoveške ter
vše druge nože in rezila.
Za Izvršena dela jamči
h © m
S 15. decembrom se tvrdka preseli v nove povečane prostore v se^s ULICI CARDUCCI štev. 6
(zraven drogerije MaszoSi)
1111 n D 1111 M 11
Mlinu 11 M i M i
Pavel Netzbandt Otvoritev zobozdravniškega Sprejema od * Qorica 9-12 — 14-17 2) Ui. Dante 12 K M 1 za ljudskim vrtom	
Gostila „Pri v GO RICI - - Shajališče okolic Postrežba s svežimi domačimi mrzlimi in goikimi jedili ter z izvrstnim vipavcem, Bricem, teranon in zelencem. tts razpolago je tudi hiev za konje in shrambo koles.	belem zajcu" Vunska ulica anov in meščanov. - Za obilen obish se priporoča J0S. MOLAR resici vrater NUNSKA ULICA
—	Vaš dom je tako prijeten in obenem eleganten. Kje ste dobili, draga gospa, to okusno pohištvo ?
—	Tlabavila sem si opremo za spalnico, vse sobe in kuhinjo pri tvrdki
flnfon Breščak
Gorica
Via Cordudci U * * Gosposka ulica U
V prostorih te tvrdke je stalno razstavljenih
nad 50 kompletnih sob,
priprostih in najfinejših.
Cene so zmerne.
MIRODILNICA
v zvezi z lastno
cM š a v n i c o
53J S5S
E. B8APULIH - GORICA
(nasproti ljudskemu vrtu)
Cene brez vsake konkurence. Na drobno. & Na debelo.
= Bogata zaloga igrač in drobnarije
G. CULO T
GORICA, Raštel 2
Posebnosti : Sandali injjvsa oprema za^hri-bolazce.		
		
^IpiPir^P	W\	
ŠIRITE „	SLOVENKA"	
		
Ing. F. Ribi e Ci.
Automobilna služba na vseh progah.
Posebne automobilne vožnje za obisk Ogleja, Sv. Mihaela, Podgore,Oslavijain postojnske v	jame.
V zalogi ima Pirelli-jeve kolesne nkaučuke. Mehanično delo za vsakovrstne poprave : vulkanizacije in hidraulične preše ter ima v zalogi posamezne dele.
Cene brez konkurence. Najboljša postrežba.
Telefon 33.	Brzojav lliMe.
IZDAJA KONZORCIJ »SLOVENKE". OBLASTEM ODGOVARJA J. JAKIN