Poštnina plačana v gotovini. Leto XIX. št. 15. a in 16.
MURSKA SOBOTA, 17. aprila 1932
Cena številki 1 Din.
Naročnina na ¼ leta 5 Din., na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. — Pošt ček. pol. štev. 11.806.
IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava M. SOBOTA, Križova ul. 4.
Cena oglasov : Cela stran 1000 Din., mali Oglas do 35 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom so oglasi 15% dražji. — Popüst od 5—50%.
Kriza . . .
Dnes den je ta reč nekak za vse v šego prišla. Že vsaki paklavec de v najbole zavrženoj vesnici znao, ka je to „Kriza.“ Je je, pravim ešče edna reč, štera se toti ne mota telko na jeziki a tem več škode doprinaaša. Komi? Ravno vesnici. Ta reč je, kak klas ali prah v očaj pri mlatidbi, čütis ga, reže, oko je vse zakrvavleno a ne vidiš ga ! Pa kak je lepa, pa konči na zvünešnjost, kak je pisana, pa tisti ki je pun nje, jo ne vara, nešče je priznati za svojo, taji jo. Bog Vari, ka bi što s prstom proti njemi pokazao rekoč: „Ti si vtelovlena gizda, ti si oküženi ž njov, beži iz naše srede, gobavec !“
„Gizda“ je reč, štera se malo čüje a vzrok je našega siromaštva ne „Kriza“. Ne ! Gizda — lübi čtevci — je tüdi veliki vzrok slabomi stanji našega kmetskoga lüstva.
Gizdav človek ali gobavi to je vse edno. Gizda tere kmeta, ga nesé na nikoj. Dokeč je kmet z malim zadovolen ino spametno troši prihranke svojega žülnatoga dela, tak dugo je nej v nevarnosti, ka bi se pogübo od „krize“.
Zakaj pa ravno ta drüga kriza „gizda“ tak nevarna za kmetski stališ ?
Gizda se vkorenila po vesnicaj, kak grinte v detelici. Samo močne i goste grable premagüvanja i ogen trdne vole jo prepravi od nas pa de včasi menša. Nede več penez pri biži, (ar bi mi znao što potočiti, ka tak nikaj ne vala se proti njoj boriti), nego nemo ga potrebüvati telko. Tisto malo grošov pri hiši, pa se na potrebne reči vrže. Penez ne nosi sreče !
Gizda nepremišleno zaprvla, pa na koj? — Na obleko.
Tü smo ! — V obleki se gizda gnezdi, štera obleka se kmetskomi stališi nepripravi, štera obleka bi mogla biti sramotna za prostoga kmetskoga človeka, za prosto kmetsko ženo ali deklino.
Pa ešče nekaj. — Gizda je včinola iz kmeta roba. Za čidoga roba ? Za roba fabrike. Kmet, kmetsko lüdstvo, dnesden ešče ne bi javkalo telko pod pritiskom „krize“ konči pri nas ne, či se ne bi vpreglo v žalosten a trdi jarem gizde.
Gizda je vrgla z rok trlice, vrgla z rok gareoke, kolovrat, motovilo ino porüšila pečnice kmeticam. Gizda je pa tüdi vrgla na cesto pisana motovila kmetskih dečkov i deklin.
Pravim ! Motovila so na cesto vržena v podobi z gizdov nadütoga človega. A ka je doma ostalo za pečjov ? Siromaštvo i zapüščenostali „moderno“ povedano „kriza*.
Poglednimo si v denešnjoj krizi edno takše žensko motovilo na cesti. Stanimo na občinski trataj ali pred cerkjov ali Ozdaleč oglejüjmo, kak se takša motovila pšejo pred cerkve . . . O, to pero mi je vujšlo — pred krčmenim pragom.
Ali se na takšem motovili vidi „kri-
za“? Ali se vidi „gizda“ ? „Kriza“ si mogoče na domačem pragi v podobi glada nogo potrla, „Grzda pa hajd ! bojk na cesto z motovilom.
Oblečena je istina včasi zadosta. Priličen robec, te njoj pokrivle zkolbano glavo. Tü pa tam tak nalükavlo „čopiči“ malo kre vüha, malo kre oči, no na sredi čela se tüdi spodobi či gli je včasi menši.
Robec je nekaj bogšega, zato je kupleni. Velki robec ravno tak pa reklin. Pa ka gučim, „dnesden od reklina na vesničkom motovili ? Zdaj se pravi „pruslek“, „pulover“, „žemper“ pa što bi znao, kak ga je ešče zlodi nazvao, samo naj bi ženo vkano.
Ka pa janke ! ? To Vam je nekaj čüdnoga k čemi je podoben te čüden ta obleča na motovili ? Nekaj je najbole podobnega z senom napanom vreči, či ga v kumes postaviš na kakše gare. Ja da je pa to najnovejša šega „moda,“ Litke nepokrite inači gde ne bi trbelo svilenih nogavic kak bi pa na cesto vüpalo motovilo ? Na pa na konci? Tüdi „punčulci“ so ne za
ta vrčti ! Gde so pa razne süknjene obleke, kaputje, kranščacje, šteri so ešče bole moderni ? Torbice !? (Pa ne za oves !) Pa pod vsov tov oblekov, vse küpleno, no pa, ar v toj „krizi“ resan nemre človek niti najpotrebnejše küpiti, zato je bržčas tüdi malo vse bole kmične farbe. Od sunca tü prej ne zbledi pa je zato to.
Ali se mogoče kmetski moški i moška mladina kaj bole nosi kmetskomi stališi primerno ?
Na žalost ne. Vnogo toga so naši dedeki nej potrebüvali pa so zato Čedno pa Čisto oblečeni hodili pa ka je glavno na vsakom stopaji so pokazali, kelko držijo do svojega poštenoga kmetskoga stališa.
Či bi samo tisti stanoli za ’n čas od mrtvi, šteri so približno pred tresetimi letmi živeli, pravili bi na prvi hip, ka ga je prej sam »Pikuš* cela ves, nega več poštenoga kmeta.
Indasveta so tak po gospodskom oblečeni vandrašje hodili okoli, zvali so je za „pikuše“ ino so nej ravno najvekše poštenjé vživali. Dokaz za zdrav čüt kmeti podajajoče šegé so dali naši dedecje tüdi te, gda so nazvali varašanec za „upkače.“ Pa zakaj ? Za volo njüve pisane küplene mošnje. Varašanke so prej to kügo prve prinesle k nam pa se jih zato tüdi cona poprijela.
A dnes dén kak velki upkač je cela naša okroglina pa varašanci samo nekelko pérja na njem.
Vsakši naj sebé prime za nos, gda upkača vara.
Zato pa nega krüha pri hiži, zato nema krajcara naš slovenski kmet za domači pošteni tisk Novine itd. Zato, ar ga gizda tere, ar njemi domače novine poznavajoči vse njegove slabošče očivesno v obraz povejo istino pa naj si bo ta žalostna ali vesela. Tüdi zdaj se bo Vnogi najšeo, šteri de po staroj navadi muvo ali muvila, noso de pa „šale,“ holsplitle,“ svilene robce, förtoke, „žempere.“ Na pulti pri trgovci si med sto farb nede znala „štuclne“ zebrati, a tožila de na „krizo,“ kak težki je dnes dén žitek za kmeta, kak ga vse kole kak je vse drago pa kak more na nikoj priti. A trgovec ? On se more resno držati, pa klumati na vse. Či pa slüčajno z metrom majne proti polici ino motovilo vara nekšo novo kričečo farbo na kraji metra, te že gleda za lestvinov, samo ka kem prle nasiti lačno „gizdo“ v podobi motovila.
Či pa včasi odpré tisto velko čarno knigo, ta njemi na svojih stranej samo posebi kak radio zaspevle tisto staro : „lepe bele janke ma pa ka vala na porgo ma ! . .“
Da pa ka si Znamo, časi so žmetni, tá „kriza“ nas pa na nikoj nesé.         ruri.
Hindenburg zmagao.
Pri ponovni volitvaj za predsednika nemške republike, dne 10. aprila je zmagao dozdajšnji predsednik republike maršal Hindenburg. Dobo je nad polovico vsej oddani glasov. Za njim je največ dobo vodja nemških narodnjakov Hitler, socialisti i komuništi so pa pri drügi volitvaj vnogo glasov zgübili. Prav je, da je nemška država v teški časaj dobila za svojega voditela staroga preizkušenoga poštenjaka mesto takšega vročekrvnoga kričača.
Mizari, tesari, gospodari !
Što nüca lepe blanje, late tüdi tesani les, trame, roženice, isto celi rušt si lehko naroči pri
VINKO KLEPEC. Beltinci. 2
2
NOVINE
17. aprila 1932.
Slovaška pa Slovaki.
Jüžna meja Slovaške je Donava od Bratislave (Požona) do Estergoma, dale pa gorovje Matra. V severnoj Slovaškoj so Karpati, jüžna je ravnica, ki je deo vogrskoga Alfölda. V Karpataj so visoke Tatre (3000 m ), najvišiše gore v Češkoslovaškoj državi. V slovaški goraj je dosta toplic pa letovišč, znanih po vsem sveti. Tüdi so bogate z rüdami, posebno z železom. V nižini se povle posebno kukorica pa cukrna repa. Delajo tüdi pivo, živa je tüdi tkalska pa železarska obrt.
Slovakov je blüzi 3 milijonov. Dosta jih živé v Severnoj Ameriki, v Banati i Bački, na Vogrskom pa v Jugoslaviji. Po jeziki pa düševnom živlenji so najbole v rodi Čehom, s šterimi živijo v istoj državi. Na Slovaškom živé poleg Slovakov četrt milijona Nemcov, telko Vogrov pa nekaj jezér Rusinov. Politično, gospodarsko pa kulturno središče Slovakov je Bratislava (negda Požonj, z 150.000 preb.); središče izhodne Slovaške so Košice (negda Kassa z 60 000 preb.). Za zgodovino Slovakov pa má najvékši pomen Turčiansky sväty Martin (negda Turócv Szt. Márton z 7000 preb.).
Zapadna Slovaška je bila središče Svetopolkove velkomoravske države ; 1. 907. pa so prišli Slovaki pod Vlado Vogrov, pod šterov so ostali do 1. 1918. Do 1.1843. so Slovaki ne pisali v svojem jeziki. Toga leta pa so njihovi voditelje vpelali slovaščino za pismeni jezik. Čitüdi so Vogri silovito preganjali pa zapoštavlali, li se je Slovaška književnost lepo razvila. L. 1848. so tüdi Slovaki zahtevali z orožjom v roki svojé narodne pravice. L. 1863. pa so si nastavili „Slovensko matico,“ to je drüštvo za izdavanje domačih knig, štero je izdalo vnožino Slovaških knig. Toga leta so od prli tüdi tri gimnazije s slovaškim jezikom pa več lüdskih šol. Ali po 1. 1868. so vso oblast dobili v roke Vogri. Tej so 1. 1875. zaprli slovaške gimnazije pa vničili „Slovensko matico“ (Slovaki sami sebé zovéjo Slovence !) njeno vrednost pa odpelali v Pešo. Gda je slovaško odposlanstvo protestiralo proti takšoj krivici, njim je ministerski predsednik Tisza odgovoro : „Nega Slovaškoga naroda !“ Vogrščili so vsešerom : ne so njim dali slovaških šol, v
uradi pa v cerkvi so jemali pravice slovaškomi jeziki. Konec tomi je bio 30. oktobra 1918., gda so v Turčianskom sv. Martini izdali „mašinsko deklaracijo,“ v šteroj so proglasili Slovake za sloboden narod, ki lejko sam odloči svojo prišestnost. Dobrovolno so postanoli deo Republike Češkoslovaške.
Denéšnje stanje. Po osvobojenji so se Slovaki razdelili na stranke. Pri volitvaj 1. 1925. pa je dosegnola večino Hlinkova Slovaška lüdska stranka. Poleg nje je najmočnejša Republik, polodelska stranka. Evangeličani majo svojo Narodno stranko. Hlinkova stranka (on je kat. dühovnik) pa evang. stranka mata preci bližanji program.
V praškom parlamenti, nastopajo slovaški poslanci v svojih strankaj, ne pa sküpno. Hlinkova stranka je katoličanska ;
ali tüdi Šramkova kat. stranka je razširjena na Slovaškom. Slovaki majo v vladi dvoje ministerstev. V opoziciji so Hiinkova, komunistična pa vogrska stranka.
Gospodarski položaj Slovaške je dnes čista inačiši, kak je bio pod Vogri. Pri gospodarskom dvigi Slovaške májo dosta zaslüženja gospodarske šole pa drüštva. — V kulturnom poglédi pa je tüdi Slovaška v slobodnoj državi čisto drüga. Poleg vnogih šol má tüdi domače vseučilišče.
Slovaška je preci podobno Slovenskoj krajini Bili smo sküpno v vogrskoj državi — oboji brezi pravic. Dale so Slovaki tüdi versko razdeljeni : 2 tretjini sta katoličanskivi, edna pa lüteranska. Posebno lepo pa je primerjanje slovaških pa naših narodnih šeg pa návad, n. pr. gostüvanje — vse to si je jako podobno. Slovaki ešče dnes májo lepo, pisano narodno nošo, sami si delajo obleko doma.
Bodočnost Slovakov je lepa, njihova delavnost pa vola svedoči to.
(Za „Novine“ napisao Jože Rosorin.)
Grof Károlyi, min. predsednik Madjarske, ki je za grofom Bethlenom v najvekšoj gospodarskoj stiski prevzeo vodstvo države. Razmere na Vogrskom so tak slabe, da kak je grof Károlyi izjavo, če ne pride pomoč, vogrski državlan ne de mnogo več nikšega duga plačati. Grof Károlyi je poslance do nedoločenoga čaša domo poslao i vodi z par ministri sam državo.
RAZNO.
Fal meso se dobi dnevno pri Agrarnoj zadrugi v Murskoj Soboti. Meso se seka vsakši den v mesnici g. Turka po izredno nisikoj ceni. Novi člani se pa sprimajo vsakši den v poslovalnici Agrarne zadruge v Križovoj ulici št. 4.
— Smrtna kosa. Preminočo soboto je položeni k večnomi počitki Verteš Aleksander šol. upr. v pokoji v 79 leti svoje starosti. — V tork 5. aprila smo spravili k zadnjemi počitki Cvetič Henrika v 80 leti starosti. Pokojni je bio oča g. Cvetič Janeza trgovca. — Isti den se je preselo v večno domovino Totih železniški paziteo v pokoji. Naj v miri božem počivajo !
Joško Maučec :
Zgodovina Slovenske krajine.

Gda so si Rimlani prisvojili kakšo deželo, so jo zvezali z ostalov državov z dobrimi cestami. Rimske ceste so bile jako dobre, ka jih je niti ne vničilo preseljevanje narodov pa mnogo cest se je očuvalo več stoletja. Ešče dnesdén se nahajajo tü pa tam ostanki cest pa mostov. Na mnogi krajaj so pa naši predniki izkoristili tir rimske ceste, nikelko ga popravili. (N. pr. glavna cesta v Lendavi pri nas v Slovenskoj krajini.)
Po rimski cestaj so se preseljavali različni narodi od vzhoda proti zahodi. Po njij so hodili tüdi Slovenci, gda so prišli v svojo zdajšnjo domovino. Rimlani so ceste postavlali v prvoj vrsti za vojaške namene ino so izbrali med dvema postajama najkračišo pot, če bilo le mogoče. Odveč bi bilo, če bi gučao od važnosti rimske ceste, štera je vodila iz Italije v Panonijo. Za časa preseljavanja narodov so mnogokrat po rimski cestaj šle razne
čete divji narodov, ka bi po najkračišoj j poti prišle pod milejše podnebje pa do i središča rimske države, gde so mislili dobiti dosta bogastva pa rodovitne zemle.
Mi si ogledamo samo ceste, štere so vodile po našem ozemli. Iz Ptuja (Pettovia), šteri je bio tüdi tak važen v Panoniji, ešče mogoče bole kak Savaria, je šla velka vojna cesta proti Sirmiji ino se prva postaja od Ptuja omenja Ramista (okoli Varaždina). V smeri proti Ormoža je šla drüga cesta mimo Sv. Marjete niže od Ptuja, v Trgovišče pri Velikoj Nedeli v Slovenski goricaj. Ob toj cesti se omenja postaja „In medio Curta,“ pri zdajšnjom Središči, gde se je najšla rimska vila. Ta cesta se ešče okoli Središča dobro pozna.
Pri mlini na potoki Trnovi je šla v severoshodno smer. Naslednja postaja se je zvala Halicanum pa jo iščejo okoli Murskoga Središča ino okoli Lendave. Najbole sigurno pa je, ka je Halicanum stao v bližini Lendave. V Lendavi so se najmre najšle stvari iz rimske dobe. V Lendavi so dobili rimske grobe, peneze pa zlate verižice, štero se vse zdaj nahaja v muzeji v Budapešti. Gde je cesta prestopila Müro,
se je razcepila. Eden deo je pelao skoz Goričko proti Savarji ino dale k Dutiavi, j drüga pa po Dólinskom mimo Beltinec pa Dokležovja, Kroga, gde so najšli več rimski penez, največ casara Filipa Arabca (244 - 249) ino se tam kažejo na poli sledi vekše naselbine, nato v Soboto, gde je v zid katoličanske cerkve vzidan rimski nagrobni kamen nekšemi Publiji Aeliji Viatori (Potniki). Spomenik je iz 2. stol. po Kristuši ino do zdaj edini znani prekmurski rimski napis.
Dale je šla ta cesta proti zdajšnjoj Radgoni, gde je bilo sigurno malo rimsko mestece ino nato naprej proti sevri.
Razvoj rimske civilizacije je tüdi, ne ovirao novi napad Kvadov v 1. 50. po Kristuši, pa tüdi ne notrašnja borba med Galbov, Ottonom ino Vittelijom. Liki. velki deo Panonije pa Savaria se mata za svoj precvet najbole zahvaliti Flavijcom, od šteri sta Vezpazijan ino njegov sin Tit s pravov očinskov skrbjov skrbela za Panonijo. Ustanavlala sta nova mesta, vredjavala, pa lepšavala starejša. Zgodovinarje, kakti Svetonius pa Aurelius Victor, so dobro opisali delovanje teva dva cesarja.             (Dale)
Sprotoletje.
Po kalendari se sprotoletje začne 21. marca, gda sta den pa noč ednako dugiva. Sprotoletje pa si mislimo te, gda se vsa zemla pomladi, ozeleni — zato je zovejo Slovenci tüdi pomlad. Že nigda sveta je našim poganskim očakom bilo sprotoletje nekaj skrivnostnoga, zato so te obslüžavali posebne svetke pa navade. Gda so slovanski narodje sprijali krščanstvo, so vnoge starinske navade obdržali, samo bole krščansko obliko šo dobile.
Zàhodni Slovani (Čehi, Polaki) svetijo prihod sprotoletja ali na tiho nedelo,
17. aprila 1932.
NOVINE
3
na Jürjovo ali na Jeremijašovo (1. maja). Na tiho nedelo je navada, ka se zberejo vsi lüdje z vesi, napravijo s cot podobo grde babe, jo privežejo na drog pa hodijo ž njov popevajoč po vesnicaj pa polaj. Na konci vržejo med smehom pa kričom babo V vodo ali jo pa žežgejo. Babo so zvali „Morano“, kak se je zvala pri slovanski poganaj bog nja smrti. Pred 200 leti je to tüdi ešče na Slovenskom bilo v navadi.
Drüga navada pa je bila v tom, ka se more človek v tom časi poroditi, zapüstiti vse slabo pa tak stopiti v novo Ieto. V jüžnoj Srbiji 1. maja že pred suncom vstanejo ženske pa dekle, prinesejo vodo iz sedmerih stüdencov vode, s šterov se mujejo vsi pri hiži pa se opere obleč pa hiŽa. Deca pa ružijo s kotli pa pokrivačami, ka bi zosagali comprnice. Ta šega je v 
zvezi s spominom na prihod krščanstva pa odhod poganstva.	
Na Češkom zažigajo „Morano“ pa spitavlejo, kama je djala klüče sprotoletja. Ona pa odgovarja, ka je je dala cvetnoj nedeli, štera de „vlekla cvetje pa korenje z zemlé.“ Tüdi pri Slovencaj je navada, ka cvetna nedela ali svetnik, šteri ma god te dneve, odklene sprotoletji dveri pa ozdravi zemlo, ka ne zbeteža, što leži na njoj.
Na den sv. Jürija (23. ali 24 aprila) Srbi preganjajo comper pa nesrečo z leskovimi križeci, štere devlejo v hiže pa na njive. Na te den se vsi mujvlejo, v vüpanji, ka nega bolšega za zdravje. Pečéjo jagnje, ostanejo celi den vöni, se kitijo s cvetjom pa plešejo „kolo“, — Slovenci v Beloj krajini na Jürjovo z zelenjom okitijo maloga dečaka, ga vodijo po hižaj pa spevlejo, ka je vse sv. Jüri prineseo.
Na Štajerskom i našem Ravenskom na Jürjovo pokajo z biči, kučejo po piskaj pa tulijo v rogeo, ka bi stirali comprnice pa nesrečo. Po Dolenskom (niže Ljubljane) hodijo na véčar spevat, dobijo pa belice pa vino. Gorenjci pravijo, ka či se na Jürjovo vrana skrije v setvo, de dobra letina. V cerkvi pa na té dén tüdi more biti zeleno, pa či bi cemeštri mogla bükev za pečjov ozeleneti !
Politični pregled.
Jugoslavija. V parlamenti se sprejeo novi zakonski načrt od trošarine. Po tom načrti bodo mogli oštarjašje poprek plačüvati dačo od točenja, ne pa kak dozdaj od litra trošarino.— Ostre interpelacije so se vlagale. — Mesto g. Petra Živkoviča je imenüvani od Njeg. Vel. za min. predsednika Dr. Voja Marinkovič, Živkovič je postao Zapovednik kralevske garde.
Amerika. Dolar je začeo jako kapati samo zatogavolo, ka se je v parlamenti zahtevalo, naj bogatašje plačajo od svoje vrednosti, ki pa tomi predlogi protistojijo. „Zveza narodov.“ Njeni namen je skrbeti za sodelüvanje med narodi pa za mir. Liki samo škoda, da se med mirolübnov mužikov, štera se čüje na vsakšoj seji ino na suznih razorožitvenih konferencaj, meša rožlanje orožja, ar vsakši zna, ka se vse države, Stere le morejo, hitro oborožavajo. Pa ne samo oborožavajo tak, kak kažejo razne številke, kelko ma vsakša država štükov, aeroplanov ino tankov pa bojni ladij ; javna tajnost je, ka se vse države tüdi tajno oborožavajo, to je najhüjše. Poglednimo samo vojno letalstuo. 11 najvekši držav na sveti mi po številkaj, štere je prejela posebna komisiji Zveze narodov od posameznik vlad, okoli 11.000 letal. Če pa pomislimo,
ka je bilo leta 1918 na francusko-nemškoj fronti v borbi nad 10.000 letal, potem lejko presodimo o istinitosti te številke. Pa ne omenjamo tankov, štükov, velikanskih bojnih ladij pa posebnih kemičnih oddelkov pri vojnih ministerstvih posameznih držav, šterih naloga je, da preizküšajo najnovejše iznajdbe na polji strupenih plinov, čeravno je po mednarodnom dogovori bojna s plini prepovedana. Milijarde pa milijarde izda svet za oborožüvanje. Človek si toga inači nemre raztolmačiti, kak da ga je ne nikaj dobroga navčila strašna svetovna bojna, či tüdi so rane, štere njemi je zasekala, ešče ne zaceljene, se pripravla novo klanje, štero bo ešče strašnejše.
Grčija je napovedala moratorij, nemre plačüvati. 
Mir med Kitajci i Japonci neše podpisan ali obstoji. V Mandžüriji pa napadajo Kitajske bande japonsko vojsko i tüdi Rusi stojijo oboroženi pri meji.
Madjarska. Državna oblast je prepovedala izdavanje socialistični list „Népszava“, ar je; narod pozivao revolucijo. Zavolo zebrani so v Pešti vsi štamparje v štrajk stopili. Z temi so se zdrüžili j ostali delavci po državi. 
Spravišče v Londoni. V Londoni razpravlajo 4 države : Francija, Anglija, Italija i Nemčija, kak bi se dalo pomočti 5 državam, štere so nastanole iz prvejše Austrovogrske. Najvekša pomoč je pa potrebna samoj Nemčiji. Če je ne dobi, ne bo mogla nikših dugov plačüvati i pridejo v velike poteškoče zavolo toga vnoge drüge države, šterim je dužna. — Konferenca je končana i ne prinesla drügoga sada kak Zaklüček, da se bodo štiri države ešče bole brigale, da spoznajo kak slabo stojijo podonavske države i kak se njim naj pomaga. Francozi so šteli, ka bi tej pet držav melo eden penez i edno carino. Nemci pa Talijani pa v to neso privolili. V Ženevi pridejo pali vküp državniki, da si od toga pitanja kaj Pogučijo. Bolgarija se je prijavila, naj i njo vzemejo k petim podonavskim državam i njej z posojilom pomagajo. Tak bi Jugoslavija, Vogrska, Češka, Austrija, Romunija, Bolgarija prijela prvo pomoč, če se pogajanja srečno dokončajo.
Dnevne novice.
Slovo ravnatela B. Remca iz Ljubljane. Preminoči tjeden je zapüsto Ljubljano g. Bogumil Remec, ravnatel II. drž. realne gimnazije v Ljubljani ino odišeo na svoje novo slüžbeno mesto v Kruševac za ravnatela gimnazije. Z ravnatelom Remcom odhaja iz Ljubljane mož, šteroga bode pogrešao vsakši, šteri ga je poznao. Najbole pa slovensko dijaštvo. Kak profesor je bio strog, nego pravičen. On je čüto lepoto ino plemenito odgovornost prcfesorskoga stana. Bogumil Remec je bio središče, okoli šteroga so se zbirali vsi, šteri so z dr. Krekom delali za osloboditev vsej Slovencov. Ravnatel Remec je bio mož značaja, mož plemenitosti, šteri je nikdar ne zatajo svojega prepričanja. Zato pa je bio preganjan kak profesor za Austrije. Za njim bode žalüvao ves slovenski narod, posebno pa slovenska dijaška mladina. Tüdi dijaštvo Slovenske krajine si ga bode ohranila v lepom spomini, šterim je bio ravnatel. Želemo, da bi ga palik skoro vidli v Ljubljani !
Muslimani prosijo pomoč papo. Muslimani (törske vere) iz otoka Krima pri Čarnom morji so se zglasili v Rimi pri sv.
Oči i ga prosili pomoči, ar je jako preganjajo. Boljševiki preganjajo vsako vero, najbole pa katoličansko. I gda vidijo drügoverci, kak zagovarja sv. Oča katoličane se ešče oni k njim obračajo za pomoč. Ne pomeni mogoče to teliko, ka v globočini njihove düše raste nekaj nebeskoga, ka njim pravi ; Kristušov namestnik jedino vodi po pravoj poti, idite k njemi.
Veliki ogenj v Zagrebi. V Zagrebi je eksplodirala delavnica Star-filma. Eksplozija je bila tak velika, da je razvrgla štirinadstropno palačo na Jeiačičovom trgi i jo vužgala. Celo ešče sosedne hiše so grozno trpele. Varaško tržnico, na štero je spadnola streha palače, do mogii podreti, ar je nevarnost, da se porüši. Mrtvih pri toj nesreči je sedem, ranjenih pa 29.
Povodni. V Banati Srbiji so velike povodni. Do 150 jezero hektarov zemle je pod vodov.
Strašen reparski vmor. V Dražgošaj je neznani hüdodelnik vlomo v stan dve siroti Kotrtčovi, šterivi sta mele malo trgovino, mati i hči. Ž nekim železom je zaklao obe, potem iskao peneze, ki jih pa ne mogo najti, kak si je računao, ar jih ne bilo i nazadnje vužgo postelo. Sumi se na neke tepeše, ki klatijo okoli po vesnicaj, da so to grozovitost doprinesli na belo nedelo.
Vüzemske návade Slovencov smo popisali v predzadnjoj številki. Ar smo ešče v vüzemskom časi, se dnes spomenemo malo z návad drügih narodov. Prle naj ešče Povemo, ka že mlajši malogda čüjejo, ka se v našoj krajini (bela) nedela zove „sprevodna“, prišestni tjeden sprevodi. Pri drügi narodaj spomin Kristušovoga trplenja slovesno obslüžavajo. Prieas poznamo samo procesijo goristanenja ; na Španskom, Italjanskom v Nemčiji itd. pa majo procesije v velkom tjedni. Tü nosijo velke križe na ramaj, podobo bičüvanoga Odrešenika itd. Na Nemškom hodijo deca od hiže do hiže s škrbetaokami, zvat k božoj slüžbi. V Rimi je ogromen Koloseum, negda cirkus, gde so prve krščenike mantrali ; tü postavijo velki tjeden visiki križ.
Rusoski kmetje živejo če duže v vekšem pomenkanji. Kmečki stališ je na Rusoskom v velkoj večini. Boljševiki so napravili velko zemliško preosnovo, ki se je pa popunoma ponesrečila. Zakaj? Rusoski kmet je nezadovolen z nasilnim vladanjom menšine, štero bi naj on s svojim trplenjom hrano. Zato skrbi samo za svoj nevolen Žitek. Tak pridelajo v Rusiji na eden hektar zemle komaj do 8 metercentov silja, v Evropi pa okoli 25 ! Zemla je postanola državna lastnina, kmetje pa čisto podložni. Sküpno so šteli obdelüvati zemlo, zdaj se njim je to ponesrečilo. Poleg vsej velkih düševnih stisk, štere kolejo dnes ruski narod, je vsigdar hüjša tüdi stiska za krüh. Vse kaže, da nede bolše, dokeč kmet ne dobi zemle nazaj, bolševiki njemi pa dajo slobodo. Ar nekelko lakomnih manjakov je ešče nigdar ne prineslo sreče celomi narodi, tej iščejo samo za svoj žepi
Krao vžigalic (špic) se je v Parizi vmoro. Bio je to Ivan Kreuger, ki je po boji osnovao mednarodno drüžbo, v šteroj so bile vse velke banke sveta pa velki bogatinje. Ta drüžba je mela 150 fabrik za vžigalice v 40 državaj, gde je delalo 60 jezer delavcov. Središče te drüžbe je bilo na Švedskom, v Kreugerovoj domovini. Pridobila si je ogromen pomen v živlenji držav. Če je bila kakša država v stiski, njoj je Kreuger ponüdo na posodo milijone — ali država njemi je mogla za to dopüstiti,
4
NOVINE
17. aprila 1932.
ka do vžigalice njegov monopol, to je, samo on je lejko meo v njov fabriko za nje. Tak je meo tüdi v Jugoslaviji svoje tovarne. Zato je dobila naša država od njegove drüžbe posojilo 25 milijonov dolarov. Računajo, da je v zadnji peti letaj posodo različnim državam skoro 300 milijonov dolarov. Gospodarska stiska vsega sveta je oslabila tüdi to bogastvo; države so njemi ne mogle več dugov odplačüvati — on sam je bio prisiljeni, prositi v Ameriki na posodo. Ar je pa posode ne dobo, si je sam vzeo živlenje. Nikaj njemi je ne hasnilo vse bogastvo, ne je ostao trden do konca v boji z nesrečov. Njegova bojazliva smrt je tirala v samomor vnoge njegove podložne voditele fabrik, vnoge delavske drüžine pa spravila v nesrečo. Zato je bole vredno za človeka, če ostane do konca pošteni s svojim siromaštvom.
M. Sobota
— Užitnina na mleko. Občinsko načelstvo v Soboti je sklenilo, da se bo od zdaj naprej pobiralo za vsakši liter mleka, ki bo prinešen iz zvünešnjih vesnic v Soboto po 25 par od litra V istini ne vemo, komi naj bi bilo s tem pomagano. Mi znamo, da ništerni gospodje v Soboti, šteri so nej ravno siromacje prodajo vsakši den vnogo mleka po 2 Din 25 par za liter. Mogoče se tej gospodje bojijo, da bi siromacje iz zvünešnji vesnic malo falejše mleko prinesli v Soboto i s tem njim dobiček zmenšali.
— Plača novoga župana je zavolo krize določena na 20.000 Din letno. Stari župan g. Benko je meo 24 000 Din plače.
— Podoba „Marije Pomočnice“ je prišla v Martinišče. Podoba je iz Španije i je jako lepo delo. Blagoslovlena bo 1. maja.
— Igra v Martinišči. V nedelo je bila lepo uspela igra: „Žrtev spovedne mučečnosti“ v Martinišči. Čisti dobiček je namenjen za izplačilo podobe Marije Pomočnice.
— Razočaranje. V Soboti se je razglasilo, da košta govedina v ništerni mesnicaj 5 Din. kg. Na te veseli glas pride v znano mesnico neka gospa z cekrom i naroči 2 kg. „rošštélyoa“. Veselo stiskavle 10 Din., ka bi dala za meso. Pa tak tužno je povesila glavo, gda je mogla plačati 24 Din. Za 5 Din. se prej samo ti prosti falatje dajo. To je bio odgovor.
Romanje na Trsat,
zdrüženo z izletom z ladjov po morji na otok Krk, priredi tüdi letos „Sveta Vojska“ v Ljubljani i to zadnjo nedelo majnika. Odhod v soboto 28. maja vgojdno, povratek s Trsata v nedelo 29. maja zvečer. Vnogo prijav je že prišlo, pridrüžite se tüdi drügi kemprle, ar čas beži naglo. Po večkratnom romanji, ki ga je priredila „Sv. Vojska“, nam je letos omogočeno, da znižamo ceno izkaznicam za polovično vožnjo po železnici in za brézplačen izlet z ladjov po morji na 40 Din. Prijavite se i zahtevajte nadalna pojasnila. Naslov : „Sveta Vojska“, romarski odsek, Ljubljana, Dunajska c. 17.
Poznate trgovino KLEPEC
v Beltincih i Črensovcih ?
Vsakovrstna obleka se dobi v njej po solidnih cenaj. Sprotoletje je tü, poglednite si, ka potrebüjete i küpite. Plača se vse po dogovori.
Slovenska krajina.
—	Črensovci. Na Vüzemski pondelek so nad vse lepo igrala žižkovska deca „Kraljestvo palčkov.“ Vsebina igre je slüžila materinskomi dnevi, kajti v njej je dokazano, da materinske lübezni ne nadomesti ne penez, ne čast, ni bogastvo. — Pri toj priliki so priredile dekle kmet. nad. šole v
Žižkih spevoigro „perice“ (pralje), v šteroj so varaškoj našminkanoj i napudranoj gospodičini, ki se je ž njih norčarila, krepko odgovorile, ka nje sunce pa zrak šminkata pa pudrata. Nazadnje so poškropile. Krasno lepo so dekle spevale.
— Sr. Bistrica. Klajderman Števan, 80 letni starček je pri cepanji drv dobo tak močen vdarec, da je mogo od njega v par vüraj vmreti.
— Kakša organizacija nam je najbole potrebna? Pod tem naslovom smo objavili dnes tjeden lepi članek, iz šteroga pa se je pomotoma par stavkov izpüstilo. Da se socialističnoga povrnjenca reči vidijo v celoj lepoti, natisnemo tü, ka je dnes tjeden sfalilo. Etak se to glasi: „Sprevidim, ka rešitev jedino po katoličanskoj cerkvi more priti, če bi vsi držali njene navuke. Vse drügo : socialna demokracija, komunizem, razne stranke toga ne zmorejo . . .“
—	Dokležovje. Na vüzemsko nedelo proti polnoči so neznani tovaje vdrli v trgovino za čevlje g. Poljanca v Lotmerki. Odnesli so nad sto parov novi čevlov za moške i ženske. — Ravno tisto noč so vdrli v gostilno na Cveni i odnesli nad 100 litrov vina. Kak je viditi jim sreča nede mila. V tork okoli edenajste vüre predpoldne so našli v ciganščeki med železniškim i lesenim mostom pri Dokležovji 54 pare obüteli. Bili so zaviti v štiri cüle i med njimi je bila velka šprelica. V sredo popoldne so že žandarje gnali štiri mlade cigane, šteri so meli ha hrbti zvezane cüle s čevli. Pošteni najditeo je s tem pokazao žandarom pravo pot k tovajom. Za njegovo poštenost se njemi je zahvalo sam žandarski postajavodja. Vüpamo, da poštenjak dobi po zakoni določeno najdnino.
— Cerkveni glasi. G. Pavlič Alojz, bivši katehet v Soboti ná gimnaziji, zdaj nar. poslanec, je bio pozvan od višje cerkvene oblasti na neko zaslišale. Ar se je povabili Cerkve ne odzvao, ga je ta kaštigala po svojem zakoniki. Ta kaštiga obstoji v tom, kak se je vsem dühovnikom v celoj püšpekiji naznanilo, da g. Pavliči se ne sme dovoliti mešüvanje v niednoj cerkvi, če ne pokaže od višje cerkvene oblasti zpostavleno najnovejše priporočilo. Ravnotak ne sme v niedno j cerkvi predgati i spovedavati. — Mi bi iz celoga srca prosili g. Pavliča, koga dobro poznamo, naj se podvrže vabili Cerkve, naj spuni, ka ta žele od njega. Gde je Cerkev, tam je Kristuš. Kristuš je pa več kak celi svet. Prosimo ga, naj poslühne naš glas, ka se razveselijo vsi verniki, ki ga poznajo i poštüjejo i ka se vzradosti Srce Jezušovo i Marijino, šteriva čast je razširjao med našov mladinov. Što koli pride do g. Pavliča, naj njemi naznani to želo Slov. Krajine.
— Agitacija za vstanovitev rodovniških odsekov. G. Lipovec, Srezki kmet. referent je z g. Lutar Štefanom, črensovskim šolskim upravitelom po vüzmi po celoj črensovskoj župniji agitirao za ustanovitev živinskih rodovniških odsekov. Vüpamo se, ka de agitacija rodila obilen sad.
— Vinogradniki, ki mate bolša vina, Priglasite je za vinsko razstavo v Dolnjoj Lendavi. Lehko se razstavijo tüdi vina,
štera neso za odajo namenjena. Vina se bodo sprejema šče do 20. t. m. v „Kroni.“ Te den prinesite ali pošljite vino vsake sorte (vrste) v 3 buteljkah ali pa v 2 slatinškoma kantama. Kante se Vam bodo taki vrnile. Istotak so bodo na te den izposojüvale steklenice. Razstavlalci bodo meli na razstavo brezplačen vstop. Točna navodila za razstavlalce so bila objavlena v zadnjoj številki „Novin“ i si je vsaki naj šče ednok prečita.	
—Završitev kmet. nad. šole v Črensovcih. Dnes tjeden so dečki idekiekmet. nad. i gospodinjske šole v Črensovcih — Žižkih z lepov prireditvijov zvršili svoj tečaj v šoli. Bili so lepa predavanja pd gospodarstva i gospodinjstva, deklamacije, pesmi i godpa. Najlepše je gučao Horvat Anton iz Črensovec od zrokov krize. Nazaj k prostoj obleki i dobromi gospodarstvi je povdarjao.
—Igro na „Den sodbe“ so vučenci kmet nad. šole iz D. Bistrice v nabito punoj dvorani Našega Doma v Črensovcih prav lepo izvajali. En gospod iz Kranjske je dao sledečo kritiko : „Igralci so svoje vloge prav dobro rešili, samo poslüšalci bi se bole mirno mogli obnašati.“ — Igra se dnes 10. aprila ponovi v Našem Domi po večernici.
—Izjava g. Pavlič Alojza, Gospod poslanec Pavlič Alojz so v „Slovenci“ dali izjavo, v šteroj prezovejo i obžalüjejo vse tisto, ka so v parlamenti proti papi gučali. Zdaj se te lejko veseli „Jutro“ i ž njim dišeči tabor, ki odobravajo njihov govor.
— Skupna obrtna zadruga v Murskoj Soboti, obvešča vse svoje člane, da bo izvršila prošnje i prepise obrtnih listov zavolo registracije, ki še mora izvršiti po novom zakoni najkesnej do 9. junija 1932. Zato je potrebno, da vsaki zadružni član odda svoj obrtni list v zadružnoj pisarni, tam podpiše prijavo, a vse drügo izvrši pisarna sama. — Načelstvo.
—„Če ne bom vido v njegovih rokaj cvekov“. Tak je štampano dnes dva tjedna v evangeliumi. V štampariji so vöpüstili reč „prebodjenja“. Moglo bi biti „cvekov pebodjenja“
— Vinska razstava v D. Lendavi. Dne 24. aprila se vrši v Dolnjoj Lendavi vinska razstava i vinsko senje. Vinogradniki iz sreza Murska Sobota, ki se zanimajo za razstavo i želejo tüdi sami razstaviti, se naj prijavijo kemprle pri sreskom kmet. referenti v M. Soboti, kde se dobijo potrebna pojasnila. Zavolo propagande tukajšnjih vin se žele kem vekša vdeležba.
— Plakate je toro neki neznani avtomobil po našoj krajini. V Dobrovniki je prišo celo v grabo. Ar plakati nosijo protivladno vsebino, je žandarmerija pobrala.
— Kak sodijo od Novin ? En gospod profesor nam piše iz Beograda : „Vüzemsko številko Novin sem z velikim veseljom prečteo. Jako sem veseo, da se vam je posrečilo mlajše sile potegnoti k deli. Da bi samo složno vödržali i malenkostne osebne stvari zapostaviti sküpnoj stvari.“ — Te reči g. profesora so nam v veliko zadoščenje. Lepa hvala za nje. — Vr.
— Turnišče. Maja 10. bo plavala naša fara vu velikoj radosti. Te den bo prikazao Vsemogočnomi svojo prvo sveto plešo g. Ščap Fr; salezijanec.
— Nova meša v Črensovcih. Salezijanec g. Törnar Anton bo, kak je javo svojim starišom, meseca jula slüžo svojo prvo sv. mešo v Črensovcih.
17. aprila 1932.
NOVINE
5
— Naročnikom. Dnes tjeden so Novine zavolo tehničnih zrokov ne mogle iziti, zato ste je ne dobili. Mesto njih so denešnje osemstranske.
—	Prav je tak. Na Belo Nedelo so nešterni dečki iz G Bistrice, Črensovec i Trnja popivali v gostilni Skoberne Kate v Črensovcih. Kak navadno se godi pri pili i tüdi se je zgodilo : svadili so se. Oštarjaš pa pametno, ne je dovolo bitja v krčmi, nego splodo je na cesto. Tü je pa letalo kamenje, kak gda so židovje sv. Števana kamenüvali. Bitji je napravila konec žandarmerija, štera je vročekrve dečke aretirala. Tak se naj vsikdar zgodi, tak je prav, orožništvo naj dela red, zato je postavleno.
— Podaljšanje zimskoga kmetijskoga tečaja na Tišini. Kralj. banska uprava je na želo vdeležencov zimskoga kmet. tečaja na Tišini dovolila dvodnevno podaljšanje tečaja. Tečaj se je vršo dne 30 31. marca. Prvi den je bio samo za moške, drügi den za ženske. Tečaj je zavolo zaslüg domačih činitelov vsestransko uspeo, ve je znašala vdeležba prvi den nad 100 moškov, drügi den okoli 125 žensk. Predavala sta dr. Gregorc i ing. Skubic. Tišinčarje želejo še več predavanj, ka je znak stremlenja za napredkom.
— Širitelom. Prvi frtao je mino, pretežna večina širitelov je plačala prvo rato naročnine. Šteri neso, naj to včasi včinijo, ar bo uprava ovak prisiljena širitelstvo drügim osebam izročiti,
— Novine lepo rastejo. Od vüzma je novih naročnikov več: v Ameriki 4, Canadi 1, v Franciji 7, Apače 1, Bogojina 2, Ižekovci 2, Bakovci 1, Babinci 1, Bodonci 1, D. Lendava 2, Črensovci 4, D. Bistrica S, Bednja 3, G. Bistrica 9, Odranc 12, V. Polana 13, Gradišče 1, G. Krapje 1, Križevci 1, Lončarovci 1, M. Sobota 1, Motovilci 1, Maribor 1, Otovci 4, Prosečkaves 4, Srdica 2, Trdkova 3, Turnišče 3, Večeslavci 1, Vidonci 5. Sküpno 104. — Hvala lepa vsem za gorečnost i prosimo vse naročnike naj naprej širijo naš dober krščanski tisk. — Vr.
— Lepo priznanje. G. Klekl Jožef, glavni Vrednik so dobili sledeči rokopis: „Pošilam 20 Din. (podpore). Za vaše s tolikim idealizmom i požrtvovalnostjov izdajane Novine s iskrenov željov, da vam vstali Zveličar v obilnosti blagoslovi vaš trüd za povzdigo drage naše Slov. Krajine“. Brezje, 30/ӀӀӀ. 32: Dr. O. S. M. Aljančič. -Poleg toga priznanja so nam vnogi gospodje iz bivše Kranjske i Štajerske poslali dar za vüzemsko številko Novin, nešteri celo 30 Din. Med temi omenimo prezv. g. Dr. A B. Jegliča nadbiskupa, pisatela Finžgara, več sodnikov, odvetnikov i drüge odlične gospode. Vsem se najtoplej zahvalimo za tisto lübezen, štero gojijo do našega siromaškoga naroda i njegovoga glasila Novin. — Lübezen tej gospodov je zednim glasen opomin za nas, da če edna hiša si ne more zavolo siromaštva Novine naročiti, naj si je bar dve sküpno naročijo. — Glavni Vrednik.
Grad. Na belo nedelo se je pri nas blagoslovila nova zastava za mladino. Na zastavi se vidi slika Nevtepene Device Marije i sv. Alojzija. Pred sv. mešov je zastava v procesiji nešena v cerkev. Sprevajali so jo poleg domačiva gospoda dühovnika g. Bakan Jožef, salezijanec, dečki, v belo oblečene dekle, pesmarski zbor i godba. Veselo se je gibala velika vnožina vernoga lüdstva iz domače i sosednih far v cerkev, gde so g. plebanoš zastavo blagoslovili. Nato so g. Bakan predgali od po-
mena zastave za mladino. Popoldnevi se je pa nesla v velikanskoj procesiji nova zastava iz cerkvi h križi. Nosili so jo trije mladenci. Od križa se je procesija vrnila v cerkev, gde so se slüžile večernice i se je dao blagoslov z Najsvetejšim. Teško smo se ločili od lepo okinčane cerkve i lepe zastave. Cela naša fara se vsakomi zahvalüje za najmenši dar, ki ga je poklono na zastavo i za vsakši najmenši trüd, ki ga je prineseo za slavnost blagoslovitve, za okinčenje cerkve od strani dekeo i za vse drüge pripomočke. Predvsem se pa zahvalimo g. plebanoši, ka so mladini poskrbeli lepo zastavo i njim želemo to veselje, ka naša mladina pod tov zastavov ostane nedužna.
— Na znanje Agrarnim interesentom ! Agrarna zadruga poživlja svoje kotrige, naj v vsakoj občini zvolijo štiri člane, ki mesto njih podpišejo pogodbo z inženirom za meritev zemle. Za oral se plača 70 Din. 1 ne trbe naednokvse doli plačati. Imena zvoljenih 4 članov javite zadrugi včasi kak je zvolite, ka te določimo den pogodbe.
Vodstvo zadruge.
Od naših v tüjini.
Francija. Našemi glavnomi vredniki g. Klekl Jožefi pišejo naši naročniki. Tak iz Francije Gorčan Alojz sledeče : „Lepo jih pozdravimo i njim Želemo lübo zdravje od Gospddnoga Boga. Bog vam daj dugo i Zdravo živeti, ka bi nam ešče vnogo takših Novin esi pošilali, kak ste nam dozdaj. Mi je z lübeznostjov sprejemamo i čtemo, smo preveč zadovolni ž njimi, jako lepo čtenje je notri v njih“. (Te lepe vrstice so nas tem bole razveselile, ar jih je pisala roka ednoga vernoga evangeličanca. Vr.) — »Srčno vas pozdravlam kak prijateo naših Novin i kak lübiteo slovenskoga kraja i naroda v tüjinskom kraji. Sam prijateo našega dobroga tiska i teško čakam na njega. Meni se eti dobro godi, ali dosta jih je tüdi brez dela, ka si ne vejo za koj falaček krüja küpiti. Pozdravlam vse znance i prijatele, najbole pa svoje domače, sosede i celo gračko pa sebeščansko faro. Ficko Karol Gonesse, Ficko Janoš Nantenil.“ — „Ne zapüstim naših Novin, M. Lista itd. Naj mi vse nadale pošilajo. Jako me veseli naš dober tisk. Pozdravlam celo gračko faro, posebno pa svoj rod i mladino z Doliča.“ Prkič Franc, Flsmes. — „Preveč nas veseli, gda do rok dobimo naš lepi časopis „Novine“. Naznanjamo, da mi eti že tüdi čütimo delavsko krizo i teško si je kaj zaslüžiti. Prav srčno pozdravlamo uredništvo Novin, naše stariše i znance posebno pa mladino gračke fare i vsem vse najbolše želemo“: Hari Števan iz Dankovec Lenarčič Alojz, Škodnik Karol iz G. Slaveč, Kuzmič Štefan, Klkec Franc t Zrim Anton iz Motovilec. — „Poslo sam njim naročnino za Novine, M. List i dečinski list. Din. 20 na podporo za M. List, naj dobra mati Marija varje mene eti v tüjini i čuva mojo familijo doma vsake pogübelnošče. Ka je više ostane na „Dom sv. Frančiška.“ Rajsar Števan, Serancourt. — »Pozdravlam Slov. krajino, posebno törjansko faro. Sam veseli, ka redno dobivam Novine“. Štefan Čeh, Stokler.
Canada. „V mesti sem sam Slovenec i že edno leto nesam meo prilike slovenski gučati. Govorimo samo engleški, nemški, ruski, polski i ukrajinski. Engleški mi že celo dobro ide. Prijatelov nemam, ar dobrih nega, slabih se pa ogiblem. Najbolši prijateo mi je moj angeo čuvar, v šteroga
popolnoma zavüpam. Vnogo neprilik sem že meo v toj novoj zemli, a on me nikdar ne zapüsto. Moj angel čuvar i zadnji blagoslov moje drage pokojne mamice me čuvata i pelata do zadnje „štacije“, kak se glasi v prodgi † g. Sakoviča, ki so jo objavile Novine. Prosim, da se me Spominate v svojih molitvaj kak i moje mamice tüdi. — Šprager Milan, Šofer. (Drage vole včinimo, Milanček, ti pa le ostani, kak te je dobra mamika včila. Vr.)
S. Bethlehem. Evangeličanska slovenska deca — okoli 70 — je 20. marca sprejela po verevadlüvanji naprejspisano konfirmacijo, to je potrditev vu evangeličanskoj veri. Po navuki katoličanske Cerkve je vsa prav krščena deca evang. starišov katoličanska do konfirmacije. Vmrli so : Zakoč Ana, rodjena Krčmar, Žilavec Marija rojena v Gomilicaj, naseljena v Beltincih, Sukič Eva, rojena v Markovcih, Belec Stevan, 37 let star mladi človek, ki se je Obeso, ar ne meo slüža i ga žena tüdi zgübila. — V kat. fari sv. Jožefa se je začela akcija za pomoč stradajočim, šterih je vsikdar več, ar se je znova zaprla edna cigorna fabrika.
Palmerton. Od nas se je poslovio Kumin Stevan z svojov tüvarišicov i odpotüvao v stári kraj v M. Soboto.
New. Britainin Cono. Sev. Amerika. Tü smo zakopali Huber Števana, ki so rodom z Gornjih Slaveč. Zapüstili so dovico i dvoje dece.
Posta.
Kovač A. G. Slaveči so. Ste naročeni kalendar dobili. Kerec Rudolf Sucrerio de Gignes Rabutin S. et. Marne. Záprošene številko Novin že davno poslali, na „včasi“ obečani penez že mesece dugo čakamo. Ne smo mogoči na porgo pošilati. Kozar Jürij, Marünje. Prosimo odgovora, da 11 ste dobili prošene molitveno knigo z debelimi literami ali ne ? Štefan Čeh, S. Kler. 10 frankov sprejeli. Prošena lista i Kalendar poslali. Dajte nam odgovor, jeli ste drügo tüdi naročili ? G. Sinik. Kalendarov smo poslali 70. Ficko Karol, Plat. Francija. Naročnino sprejeli. Na letošnje celo leto vse plačano kak i lanski dug ves povrnjen. Javite nam, če štere številke ne bi dobili i če vam trebe Kalendar. Kozar Števan, Martinje. Ešče ednok pitamo, kak se je zvala tista ženska, štera je darüvala kak dečinski dar 10 Din. na čast Srci Jezušovomi ? Gubič Franc, Sully ½. Mi smo potom g. Hahna sprejeli samo 4 Din. 50 par. Javite, keliko ste poslali ? Vam Kalendar naj pošlemo ? Košic Štefan, Pertoča. Na letos plačana cela naročnina. Položnica se je poslala za plačilo novoga Kalendara na konci leta. Horvat Fr. Bogojina. Sprejeli 790 Din. S tem je stara naročnina vsa poravnana. Tisti par dinarov se ne terja, ka je ostalo ešče duga, nego se za poštnino vračuna. Hvala za gorečnost pri širjenji naših listov. Svetec J. Carova Selo. Din. 10 je više poslanih. Na koj naj obrnemo te dar ? Šadl Janoš, Večeslavci. Vsem naročnikom, šteri neščejo plačati 2 Din. za Poštnino brezplačnoga kalendara, ki so ga lani dobili, staviti vse liste i javite se njihova imena. Gda mi damo M. List za 10 Din. letno i kalendar coj brezplačno, te ne šteli plačati, ka je vsaki dužen plačati, je velika nezahvalnost. Naj se nišče ne norčari z naše dobrote. Širitelom. Širitelom naznanjamo, da zavolo zaostane stare naročnine, ar tiskarna ne more svojih delavcov plačati, pride do tožbe. To povejte vsakomi. Mi nesmo krivi. Delavec mora svojo plačo dobiti. To je boži i človeči zakon. Donla Ivan, Chicago. Naslove popravili. Štiram novim naročnikom pošilamo od vüzma naprej Novine, Marijin List pa dobijo za celo leto. Javite nam tiste, šteri Novin neso sprejeli i štere številke neso. Činč Jožef, Potanci. Novakovica plača za domači M. List 3 Din. Naročnina za Francijo je zvün tistoga, ka je že plačala, to je zvün 20 Din. ešče 70 Din. Sukič Franc, Radovci. Po Kalendara pošlite hitro v Soboto na upravo Novin, tam je ešče mogoče dobite, indri jih nega.
K odaji
so kola, plüg, kolica, brana. Pozve se pri GOMBOSSY LUDVIG-I v Murskoj Soboti, Mala ulica Štev. 2.
6
NOVINE
17. aprila 1932.
Slika iz bojov mod Kitajci i Japonci.
Kitajska ino Japonska.
Kitajska je ogromna država več kak 40 krat tak velka kak vsa Jugoslavija. „Na sevri ino zapadi meji na Rusijo, na jugi pa Indijo, na zhodi pa jo od Japonske loči velko morje imenüvano Velki ali Tihi ocean s svojov globočinov nad 8 000 m. Država se deli v pravo Kitajsko z glavnimi mesti Kanton, Pekingi Hong-kong, Šanghaj ino obmejne, province (dežele) : gorati, Tibet, vzhodni Turkestan, Džungorija, püsta Mongolija ino bogato Mandžurjo. Namakajo jo velke ino mogočne vode Hoang-ho, po našem Zuta, ino Jang-fse, po našem modra voda, štera je že večkrat prestopila svoje brege ino napravila vse naokoli velikanske škode. V zadnjoj takšoj velkoj povodni, štera se je začnola 4. august 1931 leta Jang-tse-ja, modre vode, je najšlo 2 do 3 milijone kitajcov v njeni valovaj smrt. Podnebje na Kitajskom je strašno ostro. Poleti piše od vzhoda z morja topli veter ino vlada v vsoj : deželi silna vročina, pozimi pa ravno naopak. Mrzli veter, šteri se zove monsum, piše od zapada, s visikih tibetskih gor ino prinaša v deželo hüdi mraz. Tak je kitajec v ednakoj meri navajen prenašati mraz ino vročino. Gda so pred leti v Ameriki gradili panamski prekop, šteri veže dve morji mesedsebov, ino so zavolo strašne vročine zbežali z dela celo Črnci, doma iz Afrike, štero, majo za najbole vročo zemlo na sveti, so ostali edini ešče Kitajci na deli Ravnotak tüdi, gda so Rusi na sevri pri lédenom morji v najhüjšem mrazi gradili železnico ino so odpovedali vsi delavci, je bio palik kitajski delavec tisti, šteri je edini ostao na mesti pri deli.
Na tom ogromnom ozemli, šteroga smo nikelko opisali, živi 400 milijonov lüdi, Kitajcov, to je naroda z jako starov ino trno razvitov kulturov. Po veri so budisti, častilci boga Bude. Poleg toga pa majo jako v časti tüdi Konfucija, svojega vučitela, modrijana, šteri je živo davno pred Kristušom ino Kitajce je včio navajati k lepomi ino pobožnemi živlenji. Katoličancov je že do dva milijona. So pa dnes Kitajci, čeravno se ponosna zovejo „nebeske sinove“, velki siromaki. Siromaštvo tej lüdi, šteri so največ mali kmeti, si nemremo mi premisliti, njiva, štero kitajski kmetič v znoji svojega obraza obdelava in štera njemi oskrblava ino hrani vso drüžino, je komaj tak velka, kak naše gredice. Kitajski težak, šteri se zove kuli, dela za malo riža, šteri je vsa njegova brana za celi den. Zato pa kitajskih delavcov ne marajo nikde, zato ka delajo velko konkurenco domačemi delavstvi. Da bodemo bole razmili kitajsko siromaštvo, nam je v pregled sledeča pripovedka. Nekša stara kitajska ženica je šla proti pokopališči i se opirala na zid toga. Gda jo pitajo, kama ide, njim odgovorjala na pokopališče vmirat, ka šče prišparati svojim lüdem stroške za sprevod.
V velkom siromaštvi žive kitajski kmet, a mantrajo ino tlačijo ga poleg toga ešče vnoge drüge nevole. Vse velke države, Japonska, Angleška, Rusija, Francija ino drüge države neprestano gledajo na njo, ka njej odtrgajo kakši drobček. Pobrali so njej na takši način že vse male obrobne dežele, tak Francija Indokino, Rusi 1. 1855 Poamurje ino Primorje itd. A do leti 1904 gda so odstavili zadnjega casara ino razglasili republiko, so meli bar doma nikelko mir. Ali zdaj so se ravno začnole prave nevole pa nemiri. Kitajska dežela je
postala plen razni krvoločni generalov, šteti so si nabrali okoli sebe vsaki tolpo razbojniške vojske ino ž njov strašili pa mirili po deželi. To se ponavla vse do dnes. Dobiček od toga pa majo samo europske države, štere so si v misli že davno razdelile ogromno kitajsko državo na drobne dele. Vse pa spadne na pleča siromašnoga kitajskoga kmeta. Ka njemi ne vzeme povoden ino süša, to njemi pobere razbojnik ali pa vojak sovražnoga generala. Ne je čüdno, da je Japonska te žalostni položaj ino državlansko bojno doma na Kitajskom izkoristila za svoj hasek v Mandžuriji.
Japonci so najmre ešče vekši siromaki kak Kitajci. Njihova država meri okoli 300 km2, ne dosta več kak Jugoslavija. Živi pa na tom malom ozemli 76 milijonov lüdi, 6 krat več kak pri nas v Jugoslaviji. A število prebivalstva se zmerom vekša, tak da ne vidimo v nikšoj državi, da bi se tak hitro vnožilo lüdstvo, kak ravno na Japonskom ino spodobno tüdi v Rusiji. Liki dokeč rusko lüdstvo ma na razpolago ogromno zemlišče v Ažiji, kam se lejko izseljava, se japonski narod nemre nikam. Nesreča japonskoga naroda Je v tom, ka njemi je zmankalo zemle, čeravno delavnost japonskoga kmeta presega vse naše misli. Japonsko polodelstvo je dnes na tistoj stubi, kak v drügi državaj, to je v najvekšoj krizi. Ravnotak pa je tüdi z industrijov. Med svetovnov bojnov se je najmre na Japonskem, štera je bila tečas večinoma polodelska država, jako razvila industrija. Europske države so bile zapolene med sebov v bojni, so začnole küpüvati na Japonskom blago, štero so dotečas izdelavale same. Japonske ladje so celo prihajale na Angleško ino tam püstile svoje blago. Ta
sreča pa je Japonce zapelala. Mislili so 
ka bode šlo zmeroj tak naprej ino ka bode celi svet küpüvao samo japonsko 
blago. Ali razmere so se po bojni strašno spremenile. Europa je palik znova začnola 
delati sama vse, ka potrebüje. Tak se je japonso blago zaprlo za Europo. Ostala sta njoj ešče samo edina Injdija pa Kitajska, kam so ešče zmerom lejko odavali svoje blago. Liki v zadnjem časi so se začnoli pod vplivom Gandijeve propagande (Gandi je voditeo indijskoga naroda, šteroga sliko so že „Novine“ prinesle) tüdi Indijci obračati proti vsemi, štero je tüje. Indija nosijo obleko iz domačega platna, vse drüge stvari, bodi, da so Japonske ali angleški zavračajo. Kitajci so pa siromaki pa z malim zadovolni ino nemrejo küpiti od japonskega trgovca telko kelko bi želo. Zato je ne čüda, če iščejo Japonci zmerom ino zmerom novo zemlo, kam bi spravili tisto, šteroga majo preveč. To so japonski lüdje vino njihovo blago. Zdaj pa lejko razmimo japonske osvojitve zadnje čase, štere se bijejo dnes med Japonci pa Kitajci.
Po bojnaj s Kitajskov leta 1895 ino z Rusijov l. 1904, je Japoska zavzela otok, Formozo, Korejo ino južni deo Sahalina Koreja šte dnes pod japonskov oblastjov 4 milijone lüdi, gda je pa bila ešče pod kitajskov oblastjov, to je pred letom 1895, pa je bilo na tom otoki komaj 500 000 med temi tüdi divjakov — lüdožrcev. Tak Japoncom ne preostane nikaj drügoga, kak da sili v Mandžurijo, štera je ešče edina dežela na Dalnom vzhodi, kam bi se lejko izseljavao japonski kmet dno gde bi japonski trgovec lejko odavao svoje blago. Vse drüge dežele ob Tihom oceani so najmre dnes Japonskoj zaprte. V Kalifornijo, to je en deo sev. Amerike, v šteroj je sko-
17. aprila 1932
NOVINE
7
ro ednako podnebje, kak je na Japonskom, jih ne püstijo Amerikanci. V Australijo, štera je v severnom pa zapadnom deli ešče vsa ne obdelana, jih ne püstijo Angleži. Ostane njim tak edino ešče Mandžurija. Ta dežela Mandžurija, do nedavno ešče kitajska dežela, meri telko kak Nemčija ino Francija vküper. Ma pa samo 30 milijonov lüdi, preživlati bi ji pa mogla do 80 milijonov. Od tej 30 milijonov prebivalcov je dnes okoli 24 milijonov Kitajcov, 1 milijon 500.000 je Japoncov pa Korejcov, ostali so mandžurski domačini, šteri pa počasi vmirajo. Rusov je samo okoli 200.000. Zanimivo je, ka je občevalni jezik ruščina, liki takša, ka jo razmijo samo oni, šteri živijo v Mandžuriji, drügi pa nišče. Najvekše mesto v Mandžuriji je Harbin, šteri ma 400.000 prebivalcov, potom Mukden s 180 000, pa Kirin s 100 000 Na sevri pa severozapadi ino zahodi je Mandžurija gorata. Najvekše gore segajo v višino 2500. Mandžurija pokriva v zemli velke kinč rüd, to je ; zlat, železo, baker (kufer), srebro, svinec (olov) ino tüdi petroli. Na jugi je bogato obdelana zemla, na severozapadi prevladüje stepa, to je püsti svet, na vzhodi pa velke gošče.
Tretina zemle je posejana s sojagrajom, izvrstnim hranivom za lüdi pa živino, šteri se v velki vnožinaj izvaža, nadale z žitom, rižom, makom, tobakom, konoplov ino bombažom. Jako razvita je tüdi živinoreja. Važna stvar je tüdi lesna industrija ino sviloprejka, vnožijo se fabrike ino rüdarska podjetja, zato je Mandžurija velke važnosti za celi svet. Upravno se deli Mandžurija na 3 province (dežele), z glavnimi mesti Harbin, Kuin ino Mukden. Ma tüdi pred važni železnic, zavolo šterih še vršijo neprestano kreganje med Japonci, Kitajci ino Rusi. Najglavnejša je vzhodno-kitajska železnica, štera omogoči Rusiji najkračišo pot na Tihi ocean ino južno mandžurska železnica, štera je pod upravov Japoncov. Po toj bogatoj deželi so zdaj Japonci stegnoli svoje roke ravno v pravom časi, gda so vse europske države ino tüdi Amerika zaposlena doma z reševanjom težke gospodarske krize ino drügi glavni pitanj ino se nemajo časa mešati v stvari na Dalnom Vzhodi. Začnoli
so Japonci z napadom v novembri lanskoga leta. Za začetek boja je Japoncom slüžo ete malenkosten dogodek : Ednoga dneva je na železnici svalilo par metrov tira. Japonci so pa včasi zahtevali od Kitajske, da naj krivce izsledi ino kaznüje. Kitajska pa je krivcov ne mogla kažnüvati, zato ka je ne znala za nje. Ka pa napravijo Japonci ? Japonski vojaki pridejo v Mandžurijo ino v boji med Kitajci pa Japonci v par mesecaj zasedejo vso Mandžurijo.
Kda so tam zvršili svoje početje, so se pa spravili ešče nad Šang-haj, najvekše trgovsko kitajsko mesto ob Tihom oceani. Tüdi tam jim je za napad slüžo neznaten dogodek. Kitajci so napadnoli ino nabili 5 japonski lam (poganskih popov). Ne smemo si pa misliti, ka so tej japonski popi takši kak pri nas. To so povečini navadni razbojniki, šteri idejo v gore ino se tam skrivlejo, gde bogatoga človeka oropajo pa večkrat tüdi vmorijo. Pet takši lam so Kitajci nabili v Šang haji, Japonci pa so včasi zahtevali zadoščenje za to predrznost ino kazen za krivce. Ar pa šanghajski Župan ne mogeo krivce zaslediti, so Japonci obstrelavali Šang-haj ino začnoli po dugih pripravaj z napadom na Kitajce, šteri še pa, kak znamo iz „Novin“ ponesrečo ino je sklenjeno zdaj za nekaj časa premirje.
Ne moremo naprej proroküvati, kak se bodejo ešče nadale razvijati ti dogodki. A bojna se bode skoro končala, zato ka so Kitajci sami preslabo oboroženi, da bi se mogli vstavlati Japoncom, tej so zaduženi, drüge države se pa tüdi ne bodejo vmešavale v to bojno. Rusi, ki so najbliže, bi v slüčaji bojne z Japonci malo opravili. Rusi v Ažiji nemajo zadosta vojaštva ino bojnoga materijala. Prle kak bi oboje prepelali na Kitajsko iz Europe, bi minolo dosta časa. Z Amerikov, štera najbole grozi Japonskoj, je pa skoro isto kak z Rusijov. Vnogo časa bi trbelo, gda bi prišla njena mornarica na Kitajsko ali pa na Japonsko. Svedok, ka Rusi ne morejo ino neščejo začnoti bojne z Japonci je dejstvo, ka so se ne zgenili niti te, gda so Japonci zavzeli Harbin, šteri je za Ruse jako velke važnosti.
Poleg toga pa majo od kitajsko-japonske bojne vse države, največ pa Ame-
rika, Anglija pa Nemčija velikanski dobiček ino zato na vse te dogodke gledajo ravnodüšno.
Ne vemo, kak bode v bodoče, najhitrej pa bode ostalo tak kak je, najmre Japonci bodejo obdržali za ednok Mandžurijo, kak so jo že razglasili za samostojno državo. Ne brigajo se na proteste velesil ino Drüštvo narodov. Zato se pa misli ino tüdi se je že Pisalo, da najhitrej za tem vsem stoji Francija, štera je dnes na sveti najmočnejša država, štera zalaga z penezami skoro ves svet. Francija pa zato podpira Japonce, da bi tej preprečili razširitev boljševizma v Indokino, francusko naselbino. — J. M.
Slika iz bojov med Kitajci i Japonci.
NEDELA                (Po vüzmi tretja).
Vu onom vremeni pravo je Jezuš vučenikom svojim : Edno malo j že me ne te vidili ; i palik edno malo i vidili te me ; ár idem k Oči. Veleli so zato nešterni od vučonikov njegovi eden drügomi: ka je to, ka nam pravi : edno malo i ne te me vidili ; i palik edno malo i vidili te me ; i ka idem k Oči ? Pravili so zato : ka je to, ka právi, edno málo ? neznamo, ka guči. Spoznao je Jezuš ; ka so ga šteli pitati i pravo je njim : od toga zvedavale med vami, ka sam velo : edno malo i ne te me vidili ; i palik edno malo i vidili te me ? Zaistino, zaistino velim vam, ka te se skuzili i jokali vi, svet de se pa radüvao. Vi te se pa žalostili ; ali žalost vaša se obrne na radost. Žena, gda rodi , žalost ma; ar je prišla njé vöra : gda pa porodi, dejte, že se ne spomene z boleznosti zavolo radosti, ka se je človek narodo na svet. I vi zato zdaj toti žalost mate, ali bodem vas pa vido vesele i radüvalo de se srce vaše i radosti vaše níšče od vas ne vzeme.     (Jan. XVI)
Pokora (Paolo Segneri).
Jas vas zdaj pitani, kakši namen je meo Jakob z tov razvrstitvov ? Da njemi pri roki bo? Da ž njov vdari ? Ali konči, da more k ženi uspešno protistati ? Ali edna čupora žen i dece brez orožja ka bi mogla napraviti proti oboroženoj četi, štere en sam pogled jo že prestraši ? Jakob je spoznao, da se Ežáui ne more protipostaviti. Če ga zato doleti nesreča, ka ga brat vniči ide s premišlenim načrtom proti njej, on ne mara vse osebe ednakoj nevarnosti izpostavi, ar so njemi vse ne bile v ednakoj meri drage. Najmenje so njemi bile drage robinje, zato morejo prvim srdam biti izpostavlene ; bole je pa lübo Lio kak robinje, zato se je trüdio, da jo reši; najbole je pa lübo Rachelo, zato se se pa posebno brigao zato, dá jo ohrani „Dekle je postavo naprej“ pripomni glasoviten razlagalec sv. Pisma Oleaster, (Ju Cap. 33. Gen.) „naj bratove srde kušajo prvo te menje lüblene; s tem nas je včio, da smo dužni menje drage reči pred bole dragimi v prvoj vrsti v nevarnost postaviti, da se rečimo“.
AGRARNE ZADEVE
Pravilnik za izvršavanje agrarnoga zakona. Člen 9. določi, da se veleposestniške zemle velikost gleda po stanji, štero je bilo 27. febr. 1919. Kultura (pov) se pa gleda tista, štera je zdaj. To je jako važno zato, ar je cena travnikov vekša kak njiv, pašnikov pa najnižja. Če je šteri falat agr. zemle ne za drügo, kak za pašnik, naj se prijavi pri komisiji za toga i prosi za njega po zakoni določena cena. Tü je oblast dužna iti siromakom na roko, na koj jo ešče pesebi prosimo, če je pa pašnik primeren za njivo i travnik, naj se vzeme za te. To se razmi od tistih pašnikov, štere je veleposestnik dobo na račun svojega širšega maksimuma. Tak določa i razlaga zakon te člen.
Ki so cement i Vapno naročili, naj včasi pridejo v Zadrugo na pogodbo i ka položijo kaporo.
8
NOVINE
17 aprila 1932.
Prekosnice.
Skoro bi trofo. Žena moži: „Nikak ne morem razmiti, kak je to, ka ti piješ, či si ravno ne žeden.“ — Mož ženi: „Znaš, to je nekaj takšega, ka se ti tüdi večkrat v gledalo pogledneš, či ravno si ne lepa.“
To je skopost. Ladja se vtopila, dva mornara se za edno blanjo držita pa tak plavata v morji, eden začne moliti : „Oča naš ki si vu nebesaj, sveti se ime Tvoje...“ Drügi pravi : „Ti, henjaj, ka vidim enota edno ladjo, štera naj gorzeme.“
Vojak infanterist. Oficerom obed gor nosi, pa dugo ednomi tanjera ne prinese, v künji ravno z robčekom svojim tanjer briše. Oficer poročnik pride v kühnjo : „Ka pa ti delaš ?“ Infanterist : „Prosim lepo, ve je robček tak že zamazani bio.“ Mislo je sirmak, ka je poročnik za robček straj. Gi.
Vesele novine.
Naglejüvač, šteroga smo v Iv . . ce poslali, nam je naznano eta: Tá vés je negda bogata i prémočna bila ; pa prišeo je tӧrk pa jo je razrüšo i požáro. Od tistoga časa so prebivalci té vesnice sirmaški natelko, ka ešče dnesden more hoditi te najbogatejši kmet za nát repo mikat.
Čerezrèdne novice. Pri sklenjavanji te številke smo dobili ešče sledeče telegrafe :
Beltinčarje naskori dobijo vojáke ; sprva pa dobijo samo „vudri“ kompanijo z „beži" regimenta.
Bogojančarje dobijo „špicfabriko“.
Osebni glasje. Bratonski krao je podelo predsedniki drüžbe treznosti častni križec — s kukorišča.
Gospodarstvo.
Oskrblavanje odrasloga sadovenoga drevja.
S tem ka smo očistili drevesno krono od višešnji, betežni in poškodüvani vek in ftičjega kelja (omela ali lima) ešče ne povedano, ka je drevo očiščeno. K tomi spada tüdi čiščenje stebla pomlajenje ino preceplavanje sadnoga drevja.
Čiščenje stebla. V zadnjem časi se zdravniki jako trüdijo, ka bi z staroga človeka napravili mladoga. Vendar pa so ešče dozdaj ne mogli priti do zadovoljivoga uspeha.
Pri sadnom drevji pa so sadjarje v tom pogledi vnogo več napravili. Narava sama skrbi pri sadnom stebli, ka se to začne pomlajüvati. Skorja na stebli postane brasklava, (hrapava), razpoka i počasi i neredno in da so to ravno najbogša skrivališča za razne sadne škodlivce, mora priskočiti naravi na pomoč vsaki sadjar. Ravno na sprotoletje, prle kak se začne polsko delo, je pravi čas zato, da odstranimo vso staro skorjo mej i lišoj z stebla i vse to žežgemo, ar so v tej razpokaj prezimüvali razni sadni škodlivci. Paziti pa moremo, ka ne ranimo stebla, to je mlade zelene kože. Če to poškodüjemo, smo več škodüvali nego hasnili.
Večkrat se zgodi, ka krona preveč naglo raste, steblo pa ostane slabotno. Posledice toga so, da se steblo skrvi in raste skrivleno (püklavo). Pri takšem drevji si pomagamo tak, ka mlade poganke vsako spomlad prikrajšamo na 3 do 4 oka. Če pa to ne pomaga, pa proti konci aprila ali v začetki maja steblo narežemo. Vzememo
oster nož i ga na špici primerno tak, ka nam od palcovoga nohta stoji 1 milimeter nožovega špica i nato začnemo vezati od začetka vej, doli do korenja na severnom kraji stebla. Pri tom deli pazimo samo na to, ka nam nož ne pride v lesi. Če smo to napravili v pravom časi i pravilno rezali, smo dosegnoli cil, to je pravilno debelost stebla. Steblo pa ne smemo rezati pred tretjim letom po sajenji, ar je preslabo.
Pri sprotolejšnjem čiščenji stebla nam jako olajša delo, jesensko beljenje (štrihanje). Vsako jesen v sühem vremeni i pred prvim jesenskim mrazom pobelimo vse sadno drevje. V škaf zmešamo vgašeno vapno, ilovico, kravji gnoj brez slame i vodo. S tov mešanicov pomažemo stebla. Na te način vničimo lišaj i mah, pokončamo dosta sadni škodlivcov i belic, verjemo skorjo gladko i zdravo pa pred zimskimi sunčnimi žarki, šteri so jako škodlivi, ar oni povzročajo ozebline na steblih. Sunčna toplota pozimi oživi v stebli hranili sok. Po mrzloj noči pa te sok zmrzne se razširi i steblo odnosno skorja poči. Če pa je eden ali drügi mogoči si nabaviti karbolinej, je jako dobro ga zmešati med prej navedeno mešanico, ar varje drevje pred zavci. Sküšnja me pa navčila, da v jako ostroj zimi karbolinej ne pomaga nikaj i je najbokše drevje v jeseni oviti s slamov.
Večkrat se zgodi, ka drevo jako lepo raste pa nikdar ne rodi ali pa se je že izrodilo i nam da slab i betežen sad i nazadnje tüdi ne raste več, steblo pa je zdravo i trpežno. Takše drevo moramo pomladiti.
Pomlajenje drevja se vrši v jesen, po zimi i rano spomladi, dokeč je drevje ne v mezgi. Takšemi drevi moremo prle pognojiti, ka njemi damo zadosta potrebnoga hraniva, da lehko požene močne mladike za novo krono. Pri takšem drevi odrežemo vse postranske vejke do polovice, gledajoč nato, ka bo kem menša rana. Debelejše namažemo s cepilnov smolov. Novo krono pa prihodnje leto razredčimo tak, da bo zrak i sunce prišlo do vsakoga lista.
Mamo več takših vrst jablan, ka se v osmih ali desetih letaj izrodi. Tü nam nikaj drügo ne kaže, kak je na zgoraj napisani način pomladiti. Posebno pa slive i breskve nücajo takše pomladitve, ar rodijo samo na mladom lesi. Mladi les pa da vsikdar lepši trpežnejši sad.
VELEPOSESTVO
Pitz v Topolovci išče enega kravjega hlapca v Komencijo.
Odam hišo
v šteroj je dobra idoča pekarna i trgovina, nahaja se poleg cerkve. Zglasiti se je pri GUMILAR JANEZI, krojači v Gornjoj Lendavi.
MALA MLATILNICA Z MOTORJEM VRED
nova motor mlatilnica, generalno popravljena, vse kak novo. Motor se lejko küri z bencinom, petrolejom, sürovim oljom ali plinom z lesenim vogeljom, se jako fal oda pri
ČEH FRANC
trgovina z mešanim blagom, vsih vrst deželnimi pridelki stavbenim materljalom 1.1, d. MURSKA SOBOTA.            1
IZJAVA.
Podpisani Hozijan Jožef, posestnik v Mali Polani št. 31 preklicujem in obžalujem svojo trditev, da dela Vodstvo agrarne zadruge v Črensovcih pri belem dnevu krivice, da odteguje denar in da njen predsednik, še nikomur ni nič dobrega učinil, ter se zahvaljujem agrarni zadrugi in predsedniku njenem, da sta odstopila od tožbe proti meni.
Dolnja Lendava, dne 31. marca 1932.
HOZJAN JOŽEF.
Posestvo s hišov,
približno 4 pluge, njive, sadovnjaka i gorice se fal proda. Več se zvedi pri JAKOBI ČREPNJAK, Apače št. 74.	3
V stalno službo
Sprejmem popolnoma Zdravo, pridno dekle, z dobrimi priporoča za vsa gospodinjska dela. Prednost imajo one, ki znajo šivati vsaj za vsakdanjo potrebo. Plača po dogovoru. Inženjer MOHORCIC Maribor, Vrbanova 63.
Vsakovrstni med
küpüjem, predvsem hajdinskoga. Pošlite ponüdbe. FRANC CVILAK, Slov. Bistrica.
MLATILNA
GARNITURA
lokomobila ,,NICOLSON“, mlatec fabrikat FLÖTER vse v dobrom stanji skoraj kak novo se jako fal oda pri
ČEH FRANC
trgovina z mešanim blagom, vseh vrst deželnimi pridelki in stavbenim materijalom
MURSKA SOBOTA.           1
Ustanovljeno 1869.       Ustanovljeno 1869.
M. Berdajs, Maribor
Trg svobode
priporoča svojo veliko zalogo deteljnega, travnega in vrtnarskega
semena
najboljše kakovosti. — Obenem pa tudi lahko krijete v moji trgovini vašo potrebo glede kave, sladkorja, moka itd, vse po najnižji dnevni ceni. 2	Telefon 2351.
Za Prekmurske Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti.
Izdajatelj : Klekl Jožef.
Odgovorni urednik : Edšidt Janez v M. Soboti.