Junge-jeva prirodopisna metoda. (Za zborovanje novorneškega učiteljskega društva dne 25. svečana 1895 sestavil S.) Jisem mislil o lanski konferenciji, ko mi je bilo čast, pred Vami ^ razpravljati o Lavtarjevi računski metodi, da bom tako kmalu zopet imel priliko, poročati Vam o drugi znameniti metodi na drugem polji. Še veliko man.j znana je Junge-jeva prirodopisna metoda v nas, kakor pa Lavtarjeva računska, katera je bila vsaj po iraenu znana vsakemu slovenskemu uoitelju. Žal, da le po imenu, kajti, da-si se je vsaj pisalo o njej in sicer vedno ugodno, vendar se je še malokdo potrudil, resno pecati se ž njo, kam še le dejanski uvesti jo. In vendar bi to zaslužila v polni raeri! Porodila se je Junge-jeva metoda pred blizu 20. leti v Nemciji in šteje tara vedno rastoče število privržencev, kar jo gotovo priporoča. V Avstriji se je koraaj pred par leti pričelo neko gibanje v tem oziru in skoro takrat začel je pisati o njej tudi ,,Popotnik", ki se je precej postavil na njeno stališce Pri nas na Kranjskem pa se — kolikor jaz vem — še ni pisalo o njej in je sploh menda danes prvikrat, da se javno govori o njej. Zaradi tega mislira, da Vas bode nekoliko zanimala ta nova snov in zato sem si jo izbral za svoje današnje predavanje. Prirodopisni pouk se je pri nas doslej vrsil izkljucno le na podlagi beril po tako zvani monografični metodi. Uže, ko smo 1. 1892. sestavljali podrobne načrte za realije, prevzela me je misel, da to postopanje ne more biti preveč plodovito, ker ni nikake prave organične zveze niej posameznimi prirodopisnimi predmeti. Monografična nietoda namreč opisuje le posainezna bitja in sicer slučajno, t. j. kakor jih prinaša letni čas in brez ozira na sorodnosti. Reči moram, da mi ni hotelo to posebno ugajati in da sem premišljeval, ali more tak pouk prinesti kaj hasni ali ne. Saj je vendar glavni pogoj vsacega pravega pouka ta, da podaje vso snov kot organično celoto, ker le taka iraa stalno vrednost, le tako raoremo si popolnoraa prisvojiti kot svojo duševno last. Tukaj pa nedostaje do cela tiste organične vezi in po pravici moremo dvorniti, da-li je mogoče tako snov, ki se nam ponuja le v posaraeznih kosih, prilastiti si za vedno. To je naravnost psihološka nezmožnost. Dalje se rni je tudi zdelo, da to ne more biti zaniraivo za učenca, kajti zanimanje vzbuja v nas zopet le tisto, kar se organično veže z nain uže znanim. Preraišljuje to, sem skoraj prišel do zaključka, da ta metoda ne rnore biti dobra, ko sern v jeseni istega leta odšel v Maribor v meščansko-uciteljski tečaj. Lahko si mislite moje veselje, gospdda moja, ko sem tam čul mojira mislira enako obsodbo naše opiso- 8* valne prirodopisne metode. Direklor Schreiner imenoval jo jo jako karakteristično ,,Steckbriefmethode." In to je, bogmo, v istini. Da, to je prava ,,Steckbriefraethode", ki vsako živalico lepo po vrsli opiše od glave pa do repka v blaženi dolgooasnosti in s tem zamori v učencu vse veselje do prirodopisja, vso ljubezen do narave. V mariborskem teČaju seznanil sem se natanono z Junge-jevo metodo — bili so tudi nastopi iz nje — in reči raoram, da rae je popolnoma prevzela. Ako motrimo zgodovino prirodopisnih ved, vidirao, da so se one začele razvijati lepo še-le od onega časa, kar je Bacon Verulamski izrekel misel, da naj se proučujejo induktivnim potom, t. j. z opazovanjem in izkustvorn. Prej so se ubijali zlasti s sistemovanjem. Enaki razvoj zasledimo tudi pri metodi v prirodopisnem pouku. Za časa Linne-jevega in še dolgo potem se je zgol sistemizovalo. Potem pa se je metoda počasi razvijala. Najbolj so uplivali na njen razvoj Zerrenner, Lliben in Junge. Zerrenner je prvi zahteval postopanje po koncentričnih krogih, katero idejo je Lliben v Diesterwegovem ,,Wegweiser" in v nekaterih lastnih delih izvel do konca. Junge pa je zapustil to pot in prilagodil prirodopisni pouk popolnoma sedanjemu postopanju v prirodoznanskih vedah, opazovanju namreč in iskanju naravnih zakonov. Tako iraarao danes tri metode: monografično, Lliben-ovo in Junge-jevo. 0 nedostatkih nionografične inetode govoril sem uže preje. Njena prednost je ta, da se pri njej vsak objekt, natancno ogleda; vendar ji nedostaje razpregleda, ker ne sistemizuje.1) Tudi po Liiben-ovi metodi, ki pa je le bolj v navadi v višjih šolah, se opisujejo posatnezna bitja iz vseh treh kraljestev, toda ne brez medsebojne zveze, temveč se individuji po redih, družinah, vrstah itd. med seboj primerjajo, dok se konečno združijo v sistematično celoto. Posamezni predraeti izvolijo se po strogem načrtu po koncentričnih krogih, tako, da vsak letni krog obsega organično celoto, ki se v vsakem nadaljnjem letu razširi. Prednosti te metode so: 1.) natančno opazovanje in medsebojno primerjanje posameznih predmeto\r in 2.) skrbni izbor snovi, pri katerem se gleda na važno zahtevo: od znanega do neznanega. Nje velik nedostatek pa je prestrogo sistemovanje, ki učencem jemlje veselje do uoenja, ker jim je dolgočasno. Junge-jeva metoda ne zahteva toliko znanja posameznostij, ona teži po tem, da učenci prav umevajo prirodo in njene večne, nemin- x) Da je ta raetoda dolgočasna, čutili so tudi uže drugi. Zato so priporočali, da se pouk nekoliko oživi, takozvani paralelizem, (Gf. Petkovšek: Živaiski paralelni običaji. Uč. Tov. 1. 1893.) Pis. ljive zakone, z jedno besedo, postavi se popolnoma na stališče, katero sedaj zavzemajo prirodoznanske vede. Opiraje se na Humboldtov izrek : »Vsak košček zetnlje je podoba celote" pravi Junge, da zadostuje, ako si ogledamo le majhen del zemlje, da jo moremo razumeti v njeni celoti. Da, kdo jo more razpregledati v celoti? Saj jo gledamo zmerorn le v malem. To opazovanje v malern imenuje Junge opazovanje »zadružnega življenja." Kot take zadruge življenja smatra on: vrt, travnik, gozd, ribnik itd. Semkaj pelji učitelj svoje učence, tukaj jih navajaj opazovati prirodno življenje, uči jih, da ne smemo smatrati prirodnih prikaznij kot nekaj samo ob sebi umljivega, temveč da povsod je iskati vzrokov. Iz učinka sklepati na vzrok in obratno je jedna glavnih zahtev Junge-jevih. Tu se opazujejo posamezni deli ali organi, ali ne sami za-se, temveč vedno v zvezi z njihovirn opravilom; upliv prirodnin na svojo okolico; upliv okolice na razvoj prirodnin; tu se opazuje, v kakera medsebojnem odnošaji so prirodnine, kako so druga od druge odvisne, kako druga drugi služi, kako se ljubijo in sovražijo. Kako se obravnavajo te skupine, kaže Junge praktično izpeljano v svoji knjigi: ,,Der Dorfteich." Zakone, katere naj ljudska šola upošteva, navaja Junge sledeče: 1.) Zakon o fizijoložni prikladnosti ali o obstanku pripravnosti, t. j. način življenja, prebivališče in uredba telesa se ujemajo. Post. : krt, povodne rastline, žolna itd. 2.) Zakon organske hannonije: Vsako bitjc je ud celote. Tako se n. pr. jako zelo množe glodalci. Imajo 5—6 krat na leto mlade. Večina njih živi ob rastlinah. Ge bi se preveč razmnožili, morda bi uničili nekatere rastline popolnoma. Da se pa to ne zgodi, imajo svoje sovražnike. Tako je harmonija med zvermi, glodalci in rastlinami. Iz nje nastaja ravnotežje med njimi; kajti tudi glodalci so potrebni, ker zadržujejo prebujno razrast nekaterih rastlin, kar tudi ni v smislu prirode, ki skrbi za najvecjo raznovrstnost. Ta primer še lahko razširimo. Miši pokončujejo čmrljem satovja. Cmrlji pa so glavni prouzročitelji oplodbe nekaterih rastlin, osobito detelje. Detelja je krma prežvekovalkatn itd. Tako je skrbljeno, da se nobena prirodnina ne razmnoži preveč, pa tudi, da se prevec ne zmanjša. 3.) Zakon prilagodenja ali akomodacije. Zivljenje in organizacija prilagodita se v določenih mejah izpremenjenernu bivališču. Naša ovca izgubi pod troparai volno. Nokateri čtnrlji, kateri imajo v ravnini svoja gnezda nad zeraljo, jih narejajo na planinah v zemljo. Trtna uš živi pri nas pod zeraljo, v gorkih krajih na listji nad zemljo. 4.) Zakon o razdelbi opravil ali diferencovanja organov. Ciin več organov je za razna opravila, tem popolnejše je bitje. Crv mora s svojo kožo opravljati več poslov: čutiti sovražnika, svoj živež itd. Pri macki bodo vsa ta opravila popolnejša, ker ima več organov za vse to. 5.) Zakon razvoja. Vsako bitje razvija se iz jednostavnega do stopinje primerne popolnosti. 6.) Zakon upodobljenja. Deli vsacega bitja razvijejo se vsled svoje notranje moči v določenem razraerji. Zir in ajdovo zrno sta si zelo podobna, a vendar nastane iz žira vedno le bukev, iz ajdovega zrna pa ajdova rastlina. (Dalje prih.)