Guillhermino Augusto  I  Romanca
Ko je plima orosila z belo peno breg peščen, na obali je s princeso kockal ljubček njen.
»Gondolir, dragulje stavim,       »»Dona, če dobite igro,
ti pa kamen v tale krog!«        gondolo vam dam iz rok!««
In princesa brž je vrgla kocke na peščena tla in sladko se nasmejala:
»Moja, moja gondola!«
»»Dona, svoja zlata vesla,          »Gondolir, jaz s svoje glave
svoja jadra stavim zdaj!««        diadema dam sijaj!«
In iz belih rok so padle zlate kocke spet na tla, ni smejala se princesa — ob nakit je svoj bila.
»Gondolir, še zlato žezlo            »»Jaz opravo svojo svetlo
stavim zdaj in zaigram!«           z mečem viteškim vam dam!««
In iz belih rok zdrčale zlate kocke so na tla, gondolir ju slepa sreča se je izneverila.
»»Nimam ladje, nimam meča,  »Gondolir, če bi zgubila, le življenje še imam!««              roko in srce ti dam!«
In iz belih rok zdrčale zlate kocke so na tla ... Kdo dobil je? ... Val odnesel v lahki ladji je oba ...
Poslovenil iz portugalščine Joža Lovrenčič. 226