SLOVENSKE KULTURNE A K C I 3 e
Leto IV - 23 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 19.11.1957
ŠTIRJE PROFILI
Sodobni roman preživlja krizo. Začela se je, ko se je zaključevala doba naturalizma. Zola in njegova šola so v roman vnesli celo vrsto novih elementov — modterna tehnična kultura je odpirala nova obzorja, V družbi ,so se kazali prvi veliki socialni konflikti, vise to je bilo zadostno gradivo za velike tekste svetovne literature. In vendar je literarna kritika prav to dobo začela maziivati kot dobo velike krize romana in nekateri so celo pisali, da je blizu konec romana. V literaturo je prihajal človek, ki ni bil več heroj —negativen ali pozitiven — literatura je gradila piramide, človek — njih graditelj pa se je umaknil in krenil v isvoj svet .po druigi ipoti. Zadnji odtenki te krize se danes borijo za obstanek v takozvani literaturi socialnega realizma in danes Simo le še priča smrtnim Isunkom, ki jih doživlja roman pod peresom piscev te šole.
Prav v vrtincu največjega sijaja naturalistične literarne šole se je začel njen razkroj. Rodil se je pesnik, ki je utihnil, predno je postal za literaturo polnoleteni. Arthur Rimbaud je oče moderne literature in z njim se je začel odklon od zgolj zunanjega, tehničnega pojmovanja človeka in njegove usode — iz nove lirike se je rodil krik po čovekiu in njegovi duši. Doživetje nove resnice je bilo še zelo krhko, negodno za velike tekste — Rimbaud jih je zajel v liriko, poezija je naznanila nov odnos pisatelja do svojega sveta. Vee, kar je poteim isledilo, je bilo zna-šanje gradiva, včasih robatega in surovega (Huysmans, Bourget), nova šola je začela (spodnašati inaturallizem z njegovimi lastnimi sredstvi. Pravi nasledniki Rimbauda so bili |Pleguy, Claudel, Valerjr — v romanu, se jim je najbolj približal Marcel Proust. Plsihološki roman se ni rodil s Proustom (njegov oče je Dostojevski), pač pa je Proust vnesel elemente lirike v tehniko romana. Moderni roman ni mogel do človeka in. njegovih problemov isamo s psihologijo in po še na naturalizmu sloneči analizi.
Po drugi svetovni vojni je šla borba za človeka še dalje. V delih Malrauxa, Sartrea, Camusa in Monther’anta je človek postajal heroj', “lajični svetnik”, ki isi gradi novo moralo. V ameriški literaturi hodijo isto pot Hemingpajr, Lewis, U. Sinclair, v angleški Aldous Huxley in še pred njim B. Sha\v. Prvi se je ločil od te smeri Albert Camus, ki terja človeka — “svetnika’, vendar ne zgolj v .svetu lastne afirmacije.
Med človekom in svetom je treba ohranjati ravnotežje in herojstvo je nemogoče, ako ni v. človekovo razglabljanje vključena metafizična nota. Tolmača Imodemega nemira v človeku—■ Nietzsche in Kierkegaard sta svoja glavna dela napisala v zanosu poezije. V delih Williama Faulknerja je polno poezije, težke in slovesne — iz njegovih del veje duh Stare zaveze. Franza Kafke romani in novele so epi, balade v pimi — poezija polne groze in neizmernega usmiljenja s človekom — herojem. Graham Greene razvija in razgalja s sredstvi naturalističnega popisova-
(Nadaljevanje <na 2. strani)
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Literarni odsek
ŠTIRJE PROFILI
(IVilliam Faulkner, Graham Greene, Fr. Mauriac, Fr. Kafka) Predava Ruda J u r č e c
V soboto dne 30. novembra 1957 ob 19. uri v salonu Bullrich — Sarandi 41, Capital
tPbsebnih vabil ni.
“. . . Roman je literarna zvrst, ki se, ne veže na nobeno formalno tradicijo. To je lahko za pisatelja prednost ali pa tudi ovira. Roman je prožen kot kavčuk. Roman se more prilagoditi na vse dobe in vse stvari. Tako smo imeli romane o predzgodovini, zgodovinske romane, romane o sodobnem življenju, romane s pogledom v bodočnost in romane, ki čas zanikajo. Roman more iti v vse smeri, plove v vseh tokovih in se oblači v vse obleke... Vse to pa je tudi nevarnost za .roman. Kajti tisto, kar je najbolj moderno, je obsojeno, da najhitreje zastara. .. V modernem času mora roman najbolj računati na podporo trgovskih krogov. Roman je danes, roba, ki mora računati na veliko produkcijo in na velik trg. Velika naklada je postala njegova prisilna tunika. . . Zašel je hkrati v veliko notranjo krizo, ki se je začela že pri zadnjih delih, ki jih je napisal Flaubert (L 1881). Večina pisateljev se je odločila za pisanje v starem stilu in se krize romana ne maira zavedati ...”
E.-R. CURTIUS:
Esej o evropski literaturi
Sedemnajsta prireditev Trinajsti kulturni večer v Soboto dne 23. novembra 1957 ob 19. uri v salonu Bullrich Večer filozofskega odseka
Dr. Vinko B rumen NADARJENOST in IZOBRAZBA
Osemnajsta prireditev Štirinajsti kulturni večer V soboto dne 30. novembra 1957 ob 19. uri v salonu Bullrich Sarandi 41, Capital Večer literarnega odseka
Ruda J .u r č e c :
ŠTIRJE PROFILI Faulkner, Greene, Mauriac, Kafka.
Tretji letnik naših publikacij zaključijo:
VREDNOTE ČETRTA KNJIGA
M E D D O B J E III - 5/6
Ruda J u r č e c LJUBLJANSKI TRIPTIH Zgodba Simone Pavlinove. — Podoba Helene Vernikove. — Proces Janeza Pavlina.
(Nadaljevanje a 1. strani)
nja, 'umetnino ustvarja z atmosfero, slovesnim liturgičnim opravilom na ipragiu Milosti. Mauriac si je poiskal posebno tehniko pisanja, da je mogel ohranjati harmonično ravnotežje med idejo in obliko. Njegov roman je daleč od pravovernih oblik — lirični odtenki razkrivajo psihološka doživetja in se spuščajo onstran “psihe” same, da izhlape na pragu onostranstva.
Vdor metafizike v sodobni roman? V evropskem in ameriškem romanu razkrivajo kritiki njeno navzočnost in premoč.
Ruda Jurcec
Slovenska Katoliška akcija razpisuje
NAGRADNI NATEČAJ ZA ODRSKA DELA
1)	. Za tekmovanje pridejo v poštev izvirna, še ne objavljena ali izvajana slovenska odrska dela, katerih izvedba bi bila primerna na praznik Kristusa Kralja in ob podobnih priložnostih.
2)	. Kdor se natečaja udeleži, naj pošlje tipkan izvod dela na naslov: Slovenska Katoliška akcija, Ramon Falcbn 4158, Buenos Aires (Argentina), tako da dospe do nedelje Kristusa Kralja 1. 1968.
3)	. Avtorjevo ime mora v rokopisu nadomeščati šifra. V priloženi zaprti kuverti je treba sporočiti piščevo pravo ime.
4)	. Piri oceni dtel bo odločala njih književna in odrska vrednost. Glede vsebine je edina smernica določilo t. 1)., glede obsega pa je želja, da izvedba traja najmanj % ure.
5)	. V razsodišču so: prof. dr. Ignacij) Lenček, prof. Alojzij Geržinič in prof. Karel Rakovec.
6)	. Odločitev razsodišča bo razglašena do 8. decembra 1958. Tedaj šele se odpro kuverte z imeni avtorjev.
7)	. Piva nagrada znaša dva tisoč petsto argentinskih pesov (2500), druga tisoč petsto pesov (1500). Razsodišče ima pravico, da nobenemu delu ne prisodi nagrade, ali da podeli sajmo eno od nagrad, ali da določi delitev obeh nagrad med dve deli.
8)	. Pravica za prvo izvedbo nagrajenih del pripade Slovenski Katoliški akciji.
Bs. Aires, na praznik Kristusa Kralja, 27.10.1957.
o-o-o
Med literarnimi zvrstmi je bila v slovenski književnosti prav drama prava pastorka. Le malo imamo dramatikov in repertoar slovenskih del je še zelo šibak. Vsako pobudo v smeri, da se izbor izvirnih slovenskih del tudi na tem polju poveča, moramo le pozdraviti in zato želimo natečaju, da bi v vseh ozirih 'uspel.
Sodobna svetovna drama je krenila velik korak naprej, njeno idejno in umetniško višino so povečala zlasti dela katoliških avtorjev. Napisali so dela z globoko versko in človečansko tematiko. Slovenska katoliška akcija je v tej zvezi storila veliko uslugo tistim, ki se hočejo priključiti ustvarjalcem, kakor jih terja čas.
odmevi
Pisatelj Karel Mauser je v “Ameriški domovini” z dne 12. septembra napisal pod zaglavjem Kulturna kronika kritično poročilo o knjigi: Zorko Simčič : Človek na obeh straneh stene. Med drugim piše:
“...Spet nova knjiga Slovenske kulturne akcije v Argentini. Knjiga mladega pisatelja Simčiča, ki je s prvo knjigo stopil pred slovensko javnost že v Ljubljani. Vmes so dolga leta, mnogi dogodki, ki so
obrazi in obzorja
OB IZIDU GERŽINIČEVEGA “BARAGE”
Z nastopom kvarteta Finkovih, ki je na svojem koncertu izvajal tudi tri dela Alojzija Geržini ča, se je naš skladatelj takorekoč prvikrat predstavil širšemu občinstvu. Zdaj pa je izšel v tisku njega oratorij “ B A R A G A ”, ki je nedvdmno edinstveni primer te vrste skladbe v sedanji emigraciji.
Če naj nasplošno označim delo, bi dejal, da ima večji povdarek na instrumentalnem kakor pa na vokalnem. Orkester več govori in več pove kot zbor. Skladba je zelo razgibana, zlasti še ritmično, in instrument je izrabljen v vseh legah. Da je skladatelj bolj instru-mentist nego pevec, se tudi čuti. Sorazmerno večja duševna razgiban j a so podana is klavirjem, dočim so glasovi vodeni bolj postopno, morda preveč previdno. Saj so včasih skoki tudi potrebni.
Z uvodom je nakazana dispozicija dela, kot navadno pri 'skladbah te vrste. Zbor Slovencev prične z besedo “Slovenec” triglasno in takoj pristopi še bas'; zadnji akord je širok — vsega obsegajoč. Andante maestro preide v allegretto. Hitrejši ritem še bolj povdarijo triole. 'Pri ponavljanju “Dajmo mn slavo pet” ise s ponavljanjem besedila akordi širijo v višino in nižino, ki da končni povdarek še z marcato. Od tu dalje pripovedovanje zbora “Slovencev” lepo prepleta instrumentalno spremljavo z osminskim gibanjem, ki se umiri z vstopom ženskega zbora ob vstopu Barage.
Ženski glasovi hitro predajo besedo mešanemu zboru. Oba sta —kot nekako od prevelike radosti— kratkobesedna, o-siupla. Občutenje, morda tudi radost, se nakaže is klavirjem ki se vzpne v tonske višine in razgibanost basa, kakor iščoč nekaj nedosegljivega. Šestnajstinke preidejo v triole. Zbor nakaže nastop rojenic.
Uvod k petju rojenic je nakazan z gibanjem triol. Isto je ohranjeno skozi vso spremljavo petja treh rojenic. Uvod je tako prikrojen, da je možna modulacija v B-dur, v katerem poje prva rojenica, ali D - dur, ki je nakazan za drugo rojenico in končno v As pri tretji. Pri združenju vseh treh se zopet ponovi uvodni F - dur s kromatičnimi prehodi. Glasovi rojenic — vsaka je po svoje napovedala bodočnost — izzvenijo v ženskem zboru. Sledi nekaj taktne medigre.
Z 'istim iiritmičnilm gibamjem vstopi zbor Slovencev, ki tehta prerokbe rojenic v istem ritmičnem, gibanju. Triole 'Se izgubljajo vi šestnajistinkah. Nakaže se polifonski vstop, ki pa ne pride do razvoja. V naslednjih taktih zbor prosi “Barago na oltar”. Širok akord preide iz f v ff in so cele note zadržane še s korono. To naj bi bil višek želja — Baraga — Svetnik.
Nov odstavek “Oija” prične alle gretto gibanje. Pftj uvodnih taktih nastopi deček, blja o svoji prababici, ki da ga ucriati iz Baragove “Dušne paše”. Melje lahka — prijetna. Tudi spreia je igriva. K temu delu bi naj tonil, da morda ne bi bilo napačn<j<toestiti dečka z otroškim: zborom. S 'Se konča opisovanje dogodkov -v1 o vini. Pozorišče je preneseno v Bfv misijon, torej med Indijance.
Zbor domačinov je pesem o Križevi reki. N a j p rezkanjem, pozneje s petjem. Napev jtonalen inkaiški motiv. Kratek motibonavlja kar na-' prej. Dinamiko m J dramatsko pripovedovanje o vihali je dobro podprto v spremljavi. V grozi s potopom. Baraga prepreči Wežem. Prispejo srečno v pristan, (tovitvi križa, krstitvi reke in rodaPoveduje moški zbor. Tu se mi zdirše zelo nizke za moški zbor. Izvest^ko dobro bi 'se dalo samo z zelo doP basi v akustični
dvorani. Malo je ML ki morejo kaj povedati z velikim'j to.
Nov odstavek bo ftbor hud za marsikatera ušesa. Na: zopet Zbor Indijancev. Celotonska pa nam bo trda. Poleg tega je še točna posebnost — duole v tričetipto stavku. To posebnost skuša za \ spremljava', ki tudi pevcem olajša^janje.
Baraga se predse baritonski legi. Glasba 'je čisto dnt^ečeniška. Prosi Boga odpuščanja	Se zahvaljuje
Njemu za vse dob' ^ prosi srečno smrt. Vse njegove P Prošnje in bojazni so realistično jbrte.
V nekakšnem Hpto zdihovanju objokuje indijanski^1, smrt svojega zaščitnika. Ali je to f Originalni napev ali ustvarjen — ne*\' Kratek ritmično — melodičen	svojski pečat.
Z lento e pesap^vkom prikaže zbor Slovencev srl'V<^a slovenskega imena. Kratek pob|p stavek prične bas in zaključi v š^^asju v prvem delu. Stavek “piu ih. ^ še bolj' razgiba. Povdarek se lpf 2 zadržanjem ritma in v markati1 ^ega zbora. Izzveni v sedmoglasj'1’
Predigra novega . a hoče s svojskim načinom odtrgC^ljane od stvarnosti in speljati v 'f' Offasi se zbor angelov. Začenjata fi4a glasova, ki se pa kmalu združita'..pripeljejo med svetnike v
Od tu naprej se L kopajoči združijo v prošnji, naj t dostavi Baraga na oltar. Zgodovina^ tože posamezne dele oratorija, prirtf^ svojo prošnjo v imenu nas vseh, ^ j1'0 2a časno dotnovino. Sledi ,nri' 0r vseh svetnikov, pri katerem 1 soprani spremlja z zaprtimi usti’1!
Sledi zaključni alfi ^borija. Združita se nebo in zemU °snji do Boga:

“Barago na oltar”. Stavek je polifo-nični, ki se polagoma stopnjuje v osmo-glasje. Prične ženski zbor z drugim sopranom, ki se polagoma razvije v štiri-glasni zbor. Z istim motivom prično vstopati imoški glasovi. Medtem iprvi sopran razvija “leitmotiv” v razširjeni obliki. Vsi ostali glasovi kontrapunktirajo osnovnemu razširjenemu motivu. Ko se vseh oismero glasov združi v prošnji, naj Bog postavi ga na oltar, je višek in konec.
Oratorij se konča v mogočnem spevu. Če se bo naštudiral kot zgoščena polifonija zahteva, bo res sklepni akord. Celotno glasbeno delo je zelo pestro. Živahnost ritma sem že omenil. Temu se še pridružuje pestrost nastopajočih. Tako imamo zbor Slovencev, pozneje rdeče-kožne Indijance in tudi zbor angelov. Še kraji se spreminjajo. V prvem delu Slovenija, pozneje se stvar dogaja v Baragovem misijonu.
Kako naj bi se delo postavilo na oder?
Spraviti skupaj poseben zbor samo za to priliko, bi bilo nepraktično. Močan 10 do 20 članov bi lahko isamo nakazal, kako naj bi delo zvenelo.
Oratorij naj bi se naštudiral za kakšno Baragovo prireditev. Zadeva bi se tikala vseh. Na sodelovanje bi lahko bili povabljeni vsi naši pevski zbori, ki delujejo v velikem Buenos Aresu. S tem bi bilo doseženo dvoje: delo bi se lahko razdelilo in pa skupno izvajanje bi učinkoviteje vplivalo.
Več dela bi imel orkester. Nevšečnost je ta, da manjka instrumentistov. Vrzel bi se dala zamašiti z uporabo harmonija in klavirja, seveda vsakega za svoje. Vmes bi pa lepo prepletali instrumenti, ki bi pač bili na razpolago in ki bi spadali k osnovnima instrumentoma, h klavirju in harmoniju.
Svojski pečat bi dala delu morda še dramatska ponazoritev. Jože Omahna
pisatelju nakazali novo pot. Morda bi rekel bolje — nov prijem in nov slog.
... Notranja zaokroženost zgodbe, ki je srčika romana, je tako polna, da že skoraj utruja. To je psihološko razčlenjevanje krivde nezvestobe, poskus bega pred dejstvom, ki se mu človek na obeh straneh stene skuša izmakniti in vedno novo in novo kolebanje v vesti. Morda je na videz zlomljen^ konec romana vendar pravi konec, trdna cesta za človeka, ki živi na obeh straneh stene.
Pisatelj Simčič je pisatelj, ki mu ni toliko za zgodbo samo. Najde jo, zna najti napeto, toda to zgodbo ohrani v neki statični dinamiki. Bralec ima občutek, da se je zgodba premaknila komaj za las in vendar obenem čuti, da se je premaknila ze celo dolžino človekovega notranjega življenja. Simčič ni umetnik širokih literarnih platen. Njegove klice, njegove risbe so prefinjene, psihološko preračunane, zavoljo tega morda včasih malo suhe, toda življenjske. Simčičeva pisateljska sila se vrti ne okoli dogodkov zunaj, Simčič vrta na znotraj in kakor s pinceto vlači na dan najbolj drobna vlakna notranjega življenja zgodbe.
Taka je zgodba o človeku na obeh straneh stene. Zgodba, ki je živa, ostra, napeta, zahteva pa od bralca napete pozornosti.
Simčič je med emigrantskimi pisatelji gotovo eden tistih, ki postaja najbolj kozmopolitski. Ne išče zgodb, ki jih moreš zakoličiti samo v Sloveniji, morda kje na Gorenjskem ali Dolenjskem. Simčičeve zgodbe so brez domačinske zakoličenosti, so zgodbe,. ki se završe lahko kjerkoli in so zavoljo tega najbolj zrele za prevode. Slovenska kulturna akcija si je zastavila za cilj, da v svobodnem sveta predstavlja slovensko literarno dejavnost, ki naj bo antipod marksističnemu literarnemu ustvarjanju doma. To je naloga, ki je možna, če bo našla odlmev med nami. Zato ne želim, da bi bila to samo ocena nove knjige mladega pisatelja, bolj 'Si želim', da bi v nekaj besedah mogel poudariti velik pomen kulturnega dela slovenske emi-gracij c
Trinajst let je mimo. Je to doba, kjer se še tako kalen vrelec očisti, niso pa. to taka leta, da bi mogli z njimi opravičiti našo hladnost do kulturnega dela. Nekaj krati sem že poudaril, da ni dovolj, da imajmo v svobodnih zemliah pisatelje. Je to veliko. Toda če ni ljudi, ki čakajo in ise vesele knjig, ki od teh pisateljev pridejo, potem se kulturno življenje ne more
Slovenska kulturna akcija ima cilj, ki j_e vreden naše kulturne tradicije. Morda si ta in oni zeli, da bi izdala včasih tudi kakšno manj zahtevno delo.. Toda z vsem, kar je do zdaj založba izdala, se more slovensko občestvo postaviti in vse, kar je doslej izšlo, je velika protiutež rdeči ustvarjalnosti doma.
Veseli smo novega dela mladega pisatelja Simčiča. Naj bi ustvarjalno silo naših uimetnikov podprlo tudi razumevanje nas bralcev. Podprimo svojo umetnost in čuvajmo zaklade, ki nas združujejo s preteklostjo— ”
“DEMOKRACIJA”, slovenski tednik v Trstu, je ,dne 6. septembra objavila kritično poročilo o knjigi Zofka Simčiča Človek na obeh straneh stene. V
zaključku pravi:	.
“Simčiča odlikuje, kot že omenjeno, odlično poznanje človeške duše v najtežavnejših problemih zrelega človeka, kakor tudi lep in bogat jezik. Njegov slog se zelo približuje Cankarjevemu, le da je Simčič mnogo bolj moderen tako v izrazih kot v primerah. Kljub temu pa lahko rečemo, da je njegovo delo eno izmed najboljših, kar jih je Slovenska kulturna akcija izdala”.
“Katoliški glas" v Gorici prinaša kritično poročilo o štev. '3-4 revije “Meddobje”. Pisec .B. L. zaključuje poročilo z besedami:
“Kot o vsaki številki Med dob j a smemo tudi o tej reči, da je njena visdka kulturna vrednost neoporečna.”
kronika
— Kipar France Ahčin pripravlja razstavo svojih novih del v galeriji Hoeimul na Avenidi Sta. Fe. Razstava bo odprta dne
4.	decembra 1957 ob 18. uri, in bo trajala 14 dni.
— Drago M. Šijanec jev (nedeljo dne 17. novembra 'dirigiral orkester državne radijske’ postaje v Buenos Airesu. Kot zadnja točka je bila na sporedu izvajana kompozicija Marijana Kozine “Bela Krajina”. V petek dne 22. novembra pa je za praznik sv. Cecilije bil koncert v tukajšnji katedrali. Koncertni spored je s spremljavo orkestra izvajal zbor Lagun Onak, dirigiral pa je Drago M. Šijanec.
iF opravi: Tiskovna napaka v uvodniku Glasa št. IV - 22 z dne
5.	11. 1957 na koncu članka kvari smisel in 'se mora glasiti: ... potem pač razpravljanje o vprašanjih, kakor smo nekatera našteli, ni nepotrebno.
doma in po svetu
—< Slovensikto narodno gledališče V TVistu jp> začelo novo sezono z delom 0’Neila Strast pod bresti. Sezona ibi se morala začeti s krstno predstavo Tavčarjeve drame Prihodnjo nedeljo. Toda cenzura v Rimu dela še ni prebrala in tako so morali uprizoritev preložiti.
—■ Nova mladinska revija je začela izhajati v Trstu. Revija nosi ime Jadro. Vendar jo kritika odklanja in se vprašuje, zakaj je izšla. Izid so pozdravili samo levičarji okoli Primorskega dnevnika.
—	Pesnik Anton Vodnik je v Ljubljani pripravil za tisk novo pesniško zbirko. Založbe še ni našel. Izdajo pesniške zbirke pripravlja tudi pesnik Jože Udovč.
—• William Faulkner, ameriški pisatelj in Nobelov nagrajenec, je slavil šestdesetletnico. Kmalo izide novo delo in založbe navajajo1, da je delo velik korak naprej na pisateljevi poti.
—	Novo gledališče v Trstu je začelo sezono s krstno predstavo Borghese-ja: L’Arciduca. Delo prikazuje ljubezen med princem Rudolfom in Marija Večero. Letos bo priredilo tudi izvedbo del Uga Bet-tija, od Diega Fabbrija pa je vzelo v repertoar dramo Inquis'zione.
ZALOŽBA SLOVENSKE K U L T L) R N eJa K CI J E
izšlo !
Stanko kociper
na božji dlani
Pivi del iz romana:
IN SVET SE VRTI NAPREJ
Obseg nad 400 strani
Dejanje se razvija v Sloveniji in zajema dobo od vdora nemških čet v Jugoslavijo do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo.
Cena: 50.— pesov broširana 65.— pesov vezana
USA: 3 (4) dolarja; Italija 1000 (1300) lir; Francija 900 (1100) frankov; Avstrija 40 (50) šilingov; Anglija funt in pol (2).
ČLANOM IN NAROČNIKOM NAŠE USTANOVE, ki rte prejeli naše dopise s prošnjo za vplačilo:
Vemo, da ste iskreni prijatelji Slovenske kulturne akcije in da tudi poznate njene probleme. Zato gotovo razumete iu oprostite, da smo Vas spomnili na Vaše obveznosti nap ral ni ustanovi. Hvala lepa!
Prosimo Vas pa tudi s tega mesta: Sodelujte z Vašim skorajšnjim vplačilom, da bomo mogli nadaljevati z delom, ki, žal, terja tudi marsikatero gmotno žrtev, katera pa rodi prebogate duhovne sadove v celotnem slovenskdm zamejstvu.
ROJAKOM V ARGENTINI
Želite obdarovati svoje drage za Miklavža, Božič, Novo leto, god in druge prilike? Najbolj “naš” poklon je pač slovenska knjiga.
Slovenska kulturna akcija nudi do srede januarja 25 % popusta na vse svoje publikacije, razen Mertika, Zori noč vesela. Na božji dlani in teh, ki izidejo po tej objavi, in sicer pri naročilih nad 100.— pesov vrednosti, upoštevajoč popust.
Rojaki, polužite se te edinstvene ugodnosti in oglasite se ali osebno ali pismeno na naslov: Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejla, F.C.N.D.F.S. — Denarna nakazila na imč: Lenček Ladislav C.M.
“ M I S L I ” , slovenski informativni list v Avstraliji, je objavil v septembrski številki:
“. .. Kmalu si bodo mnogi 'belili glave, s čim razveseliti prijatelja ali prijateljico za Božič. Seveda ne bi nihče rad segel pregloboko v žep, saj izdatkov rukoli ne manjka. Veliko truda in razmišljanja bo prihranjenega, a uspeh zagotovljen onim, ki si bodo izbrali za obdarovanje dragih slovenske knjige. Zlasti še, če bo knjiga iz abirke, ki je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Argentini.
Še več. Izbira bo imela dvojno stran. Najprej bomo s slovensko knjigo razveselili obdarovanca, a isto-
časno bomo pripomogli k .nadaljnemu uspešnemu delu SKA.
Vedeti moramo namreč, da knjige SKA izdajajo v tujini naši umetniki — begunci. Le globok idealizem teh ljudi, požrtvovalnost in pogosto tudi odpoved gmotnemu blagostanju, omogoča to veliko in edinstveno delo med Slovenci v tujini.
Zato ne pomišljajmo in se hitro odločimo: za letošnji Božič bomo obdarovali prijatelje s knjigami SKA”.
V isti številki je začel P. Martin objavljati Spomine o arhitektu Plečniku.
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija. Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS. Buenos Aires. Argentina. Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Federico Grote’\ (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.