JUBILANT JANKO KOTNIK — P E T I N O S E M D E S E T L E T NI K Z imenom in deli prolesorja Janka Kol- lovcu, kjer je leta 1906 matmiral. Slavi-nika se že več desetletij srečujejo domala stika in romanistika je študiral v Pragi in vsi, ki se učijo tujih jezikov ali se ukvar- Gradcu, v romanskem jezikoslovju pa se jajo s prevajanjem: tudi niso več redki je izpopolnjeval tudi v Parizu in Lausanni. tujci, ki jim Ratnikovi slovarji pomagajo Po končanem študiju (doktoriral je na pod-spoznavali slovenski jezik in njegovo be- lagi razprave a dobrškem govoru leta 1911 sedišče. Kot tenkočuten poznavalec vseh v Gradcu) do začetka prve svetovne vojne plasti slovenskega besedja, kot znalec dru- je služboval kot suplent in proiesor na gih slovanskih jezikov in vseh glavnih za- gimnaziji v Gorici in v Banjaluki. Vso hodnih jezikov je z nenavadno delavno- vojno (da pomladi 1919) je preživel v Rusijo postal naš najplodnejši pisec sloven- siji, najprej kot ujetnik, pozneje kot jugo-ska-tujejezičnih slovarjev. Ni dvoma, da slovanski prostovoljec v Dabrudži in zad-si je Janka Kotnik z delovno temeljitastja nje leta kot pripadnik rdeče armade. V teh in jezikovno razgledanostjo pridobil prvo letih se je mladi slavist »na terenu« po-mesta v slovenskem dvojezičnem slovar- glabljal v študij ruskega govorjenega jezi-stvu; s tem in drugim strokovnim ter kul- ka in njegove bogate frazeologije, turnozgodavinskim delam si je zaslužil ^ j^^^^ ^^^^.^ . pomembno mesto v slovenski kultur, sploh. ^^^^ '.^^^^^^ ^.^ f^., Janka Kotnik se je rodil 22. decembra 1885 jugoslovanske plebiscitne komisije na Ko- V Dabrijah pri Ravnah na Koroškem. Gim- roškem. Od leta 1921 da 1940 je poučeval nazijo je obiskoval v Ljubljani in v Ce- na realni gimnaziji v Mariboru, pol leta 70 pa je delal v Beogradu pri prosvetnem ministrstvu kot inšpektor (1940/41). Od takrat naprej je deloval v Ljubljani; sprva kot honorarni univerzitetni lektor za francoščino — po osvoboditvi je nekaj mesecev delal v oddelku za učbenike pri slovenskem ministrstvu za prosveto — od leta 1946 kot stalni lektor za francoščino v romanskem seminarju. Leta 1948 je postal predavatelj in leta 1956 znanstveni sodelavec za francoski jezik in književnost. Upokojen je bil leta 1961, vendar je še več let za tem honorarno predaval francosko književnost na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot njegov tri leta starejši pok. brat Franc, znani slovenski narodopisec in kulturni zgodovinar, je tudi Janko Kotnik že v gimnaziji začel objavljati izvirne leposlovne prispevke in prevode iz rušične, češčine in francoščine v celovškem Miru (od 1903. leta dalje). Med vojnama je objavljal kulturnozgodovinske spise v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje (CZN), npr. Slovenski rokopis iz sredine 18. stoletja iz Leš pri Prevaljah {1929), Sprotulet-na Vijolica, dijaški list z mariborske gimnazije iz leta 1846 (1932). V tem času sta izšli tudi že dve izdaji slovensko-lranco-skega slovarja (1925, 1937) in knjižica francoskih pregovorov z razlago. Kotnikovo slovarsko delo se je do kraja razmahnilo v letih po osvoboditvi, saj so v dveh desetletjih izšli v več izdajah: slo-vensko-francoski, slovensko-ruski, sloven-sko-angleški, slovensko-italijanski in pri Langenscheidtu slovensko-nemški slovar. Pri Langenscheidtu je izšel tudi nemško-slovenski del. Kotnik je popravil in dopolnil Pretnarjev francosko-slovenski slovar. Izdal je posebno knjižico o ruskem glagolu (1946) in kot dodatek slovensko-ruskemu slovarju Seznam ruskih glagolov in samostalnikov s premičnim naglasom (1950). Istega leta se je s krajšim sestavkom o koroškem stekanju oglasil tudi v Ramovševem zborniku (Slavistična revija III). Težko razložljivemu pojavu je določil mejo (podjunsko in mežiško narečje, del savinjščine) in podkrepil Strekljevo razlago s francoskimi paralelami. Profesor Kotnik je kljub častiti starosti še zmeraj neutrudno delaven, ostal je prava koroška grča, sicer pa sama čista dobrota; čestitkam za visoki življenjski jubilej se gotovo pridružujejo tisoči Kotnikovih neposrednih in posrednih učencev. Želimo in upamo, da bo profesor Kotnik še dolgo živel sredi svojega slovarskega dela, ki mu je posvetil večji del življenja in ki mu je bilo marsikdaj tudi v uteho. F. Jakopin