KOZMOLOGIJA Kazalo Stran Uvod in razdelitev kormologijo .. 1 I. O bistou tvarnih bitij .. 2 1. Aomizem.. 4 a) Bistvs atomizma .. 4 b) Zgodovinski pregled atomirma . 5 2. Dinamizem . .. 8 3. Sedanje stanje .. 10 4. Kritika atomizma .. 11 b. Hilomorfski sistem domaza Akvinca. 14 5. Kritika dinamizmu .. 14 a) Matrijalni princip .. 15 c) azlika materijalnega in famalnega principa 17 b) Pormalni princip. 16 c) Pormalni princip je pradi substancijalni lik . 18 d) Več substancijalnih likov ne more biti hlra. II. Svojstva.. 17 ti v. ini stvari .. 18 b) Katera svojstva se drvajajo in kvantiteti? . 21 a) Kakina je razdeljivost.. 25 Dodutek k bistou in soojstvom tvarnih tehi; sholastika in naravostovna filo zofija .. 23 1 erazlogi za proušavanje narave .. 22 2. Stuihj narave oditranja zmote glide na 3. Kako motri naravo filozof in ka Boga .. 23 ko trolog... 23 Kran 1I. Delovanje. b) Pzraz naravnega reda so naravni zakoni.. 27 a) Vsako telo teži po delovanju . 25 c) Naziranji sv. Pomaza o delovanju tvar. c) Kdo, deluje pri tvarnih telesih? .. 24 nih teles . 31 d) Smotrnost .. 35 f) Kakšno je delovanje .. 34 e) Kaj pride pri delovanju teles v pošteo? . 38 α) Kako oznikne pri nastajanju novih 1v. življenje in pojavi življenja substani nova forma.. 40 2. Vegetativno življenje . 43 1 Pojem življenja .. 41 3. Generatio aeguivoča .. 45 4. Sanica a) Deli stanice .. 49 b) Zunkcije stanice . 51 I. Knritivho žioljenje a) butenje . 55 β) Kazloček med senzitionim in vegeta. tivnim življenjem .. 57 6 Darvinižim a) Zgodovinski pregled . 59 b) Kritika darvinizma .. 67 7. Descendenena teorija .. 68 a) Stališče filozofa in teologa napram des. cendenčm teoriji .. 69 c) Mnenje kričanske filozofije .. 7o c) Svojstva forme organskih teles .. 78 Sran α) Zilozofi, fizijologi in kemiki o življen- zakljuiki .. 75 skem principu. 78 a) Stvari so numeriško različne. 74 1. Svet ni ena substanca.. 74 α) Svari so specifično različne . z4 c) Svet je sestavljena celota . 76 2. Svet ni večen . 76 b) Siložofski dokaz .. 77 a) Naravoslovski dokaz.. 76 3. Soet je edin .. 19 Uvod in razdelitev koz- mologije. Podrobna metafizika obsega kozmologijo naravno teologijo in nsihologijo. Kozmologi- ja je mitaliaiha materijalnih bitij. Materijalni predmet kozmologije so materijalna bitja, ki so vsled kvantitete podvržena spremembam. I- sti predmet obdeluje tudi naravoslovp; meta- fizična stran teh bitij, to je bitnost (ro esse) in kar je z bitnostjo v zvezi, pa je objestum formale quod kozmologije ker se kozmologija piča le z metafiziino stranjo materijainih bitij dočim je objectum formale quod na- ravostovja le fizična stran materijalnih bi- tij. Pizična stran materijalnih bitij tvori vse to kar dobimo ako abstrahiramo od mate- rijalne individualnosti in iščemo kar je skupnega v vrstah in razrolih. Objectum for- male quo je pri naravoslovskih vedah impi- rija; kar je izven impirije, ne spada v na. ravoslovje. Objectum formale gguo kozmologije je razum; kar umu podaja impirija, to um razmotriva, metafizično-filozofično obdela ter odgovarja na sledeča vprašanja, ki tvo- rijo delo kozmologije: 1) V čem obstaja bistvo materijalnih teles: 2) Katera svojstva ali nujne akcidence slede iz bistva materijalnih teles in kako so z njim 2. zvezana. β) Kakino je delovanje materijalnih teles. z) Kaj jo življonje. Ka so materijalna bitja tu di pasvna, opazamo pri njih nečle delovanje- ampak tudi trpljenje; trpljenje pa je spreminja nje, ki ima pri tvarnih bitjih dvojen principo Pri nekaterih bitjih se vrse spremembe vsted zu- nanjega principa; to so niživa bitja. Pri dru- gip pa se vrse sprimembe vsled nctranje siter živa bitja. O teh govorimo posebej, ter obravna vamo posebej princip in pojave življenja.Na ta vprasanja odgovarja kozmologija v stirih delih: 1) nauk o bistvu tvarnih bitij α) svojstvih.. s) delovanju.; 4.. uvljenja in pojasito uivljenja I. O bistvu tvarnih bitij Berlinski profesor fizijologije Emil, du Bois-Keumond jo imel 14 avgusta 1572. b. v Berlinu na shodu nemških naravoslovces predavanje: Uber die Prenaen des. Naturer. kennens. Na vprašanje, kaj je naravoslovjio spoznanje, odgovarja: Matematiško pojmova. nje vseh sprememb tvarnega sveta. Laplace pra vi da je naravoslovno spoznanje. Auflošung al- lu Naturvorgange in Atomen. A, duh se usta. vi pri vprašanju: kaj je bistvo teles. kaj je mo- 3. terija, kaj sita. Na to vprašunji ne more odgo. voriti. Atomi ki niso dalje deljjvi, se mu zde protislovni. be je atom razseren, se mora dati dalje deliti; če ni ruzsezen in kvantitativen, ni vev del materije. Kaj je med atomi. Pra- zen prostor. Preko pražnega nrostora atomi ne morejo delovati; aetio in distans je ne. mogoča. Ze li med atomi iter. Dudi ta, obsto- ji iz atomov; in kaj je med drovimi atomi. Du Bois-Kegmond oagovarja: ignoramuš et ig. norabimuš. Atomisti du Bois-Kegmondu ne dajo po. voljnega odgovora na vprašanjo: Kaj je bistvo stvarij. Drugi, dinamisti, pravijo, da tvorijo bis stvo stvarij silo; to so neke centralni točko. v katerih si mistijo dinamisti delovanje, sil kmn- untrirano. A stem je bistvo se tižje, razložljo vo ker točka ni niti nič niti matirija. Pri vprašanju, kaj je bistvo stvarij, jo ka- kor pravi du Bois- oreumond, prva meja na- demu naravoslovnimu ipoznavanju. Drugo mejo nu stavi vprašanje: Kuj je zavest. Živ. ljenje u razlaga kot isto silo, ki tvori kris- tale; neraztožljiva pa mu je zuvest. O tem delu je izšlo sita kritih. ornst Hlae. ckel, profesor naravoslovja v Zeni, ga ji v svoji knjigi "Anthropogenie nesramno napadal. Dostg- neji ga je kritikoval Sraup. Zato je du Boss Kejmond e junija 1880. v savni seji akademi je znanosti v Berlinu natanino opredelil meje 4 nasega naravoslovnega spoznavanja ter po. stavit sedem svetovnih ugank: 1.) bistvo mate rije in sile; 2.) postanek gibanja. β) iznik ziv- ljenja; 4) smotrnost narave. β.) postanek čutno- ga doznavanja; b) razumno mišljenje in posta- nek jezika; 7.) vprašanje o svobodni volji. Pri unganke: prva, druga in sedma se mu zde popolnoma transcendentne; o teh ne človek nikdar vev vedel kakor,"ignoramus. Materijalistični filorof Lange, ki je v pos ji knjigi: Seschichte des Materialismuš, spi. sal zgodovino in kritiko materijalizma, prii- znava, da je nemogoče rešiti vprašanji o bistou teks in zavesti: Das Bevuptsein ist nicht erklaž- bar aus stofflichen Vorgangen; dus Vrhattnis der duperen Bevegung zur unsern Empfindung bleibt unfapbar. Podobno vprašuje du Bois- Keumand- Kako more različna skupina atomov povzročiti tako velikanske bolečine ki jih človek čuti, ko se mu izdere zob. 1. Atomizem, a) Bistvo atomizma. Materijalizem trdi, da je končna substan. ca, do katere pride naš um po analizi, mate rija, ki je kakor pravijo, sestavina atomov; a kaj je atom, ne vedo. Molekul jm je najmunje- si del, ki more še samostojno bivati; sestavljen 5. je iz atomov; atomi so najmanjši materijalni delri telesa, ki se ne dajo z nikakimi pripomov ki vev deliti. Toda če so materijalni, se morajo dati deliti. Duh se ne zadovolji z atomi sili na- prej hoče videti tudi bistvo atomov; želja da bi videl bistvo stvarij, ga mjno pripelje v metafizi- ko. b) Zgodovinski pregled. Demohrit ir Abdere, janske kolonije na- tračiški obali, (rojen l. 460, umrl skrog 1. 362. pr. Kr) je- atomizem, ki ga je njegov rojak Levkip zapocel, dalje razvil. Njigova dela poznamo. iz Aristote la. Bil je bogat in je mnogo potoval. Njegov nauk ji obsezen v sledečih siavkih- 1.) Dr nič ni nič. kar je, se ne more uničiti, vse prikazni, vse spremembe so le spajanje in razdru- ževanje delov 2.) Nič se ne rodi slučajno ampak po neki nuj- nosti: Poder zežaa uar jo jiscrai, atta sasra čh 1o jov re zaj dsr avajr z5. Aristotel mu očita, da taji imotrnost. 2.) Nič ne biva razven atomov in praznega pro. stora. 4.) Atomi so neskončni po stevilu in neskoni no različni po obliki. Verno padajo skozi ne skončni prostor in pri. tem zadevajo večji, ki hitrejše padajo, manjše; stem se prine gibanje na stran in vrtenje; tako se zarno svetovi. Ne- 6. skončno veliko svetov nastaja in gine, drug po leg drugega in drug za drugim. - Tu je sprejel Demokrit napačno ndčelo, da večji utomi puda jo hitrejši nego manjsv, kur v praanim prostorto padajo vsi enako hitro. β) Stvari io različne vsled različnosti atomov po stivilu velikosti obliki in redu; notranje razli- ko ni. V atomih sploh ni nikakega notranjega stanja; med seboj vplivajo le po pritisku in sun ku. - To je že popoln materijatizim, po katerem so substanca svetovja atomi. Na vprašanje, ali je vsuži utvm substanca zazse ali vsi skupaj, Demo- krit ni odgovoril. c) Duša je iz finih, gladkih in okroglih atomov ti so najgibenejši in z gibanjem, ki priveva selo telo, vprizarjajo pojave življenja. Tu mesa Demokrit naravoslovska načela z lilozofiinimi. Po njegovem torej ni bistvene razliko mei ilovekom, rajeem in stolom. atomi so v vseh treh ditjih. Distvo stvarij i: bilo torej ens. Kaj so atimi, ne poo. bpikur (rojen l. 341. v Sargetu pri Atinah u. il se je na atoku Samoi pri platoniku Samfilij- ži je studiral Demokritove spiše, uči to le: V pruznem, nrskončnem prostoru so telesa. Ko- nečno so deli teles nedeljivi in absolutno nespre- menljivi. Atomi se neprestano gibljijo; po stevitu so neskončni. Drugih kakinssu nimajo razven ve. likosti, oblike in teže. Duša je posebni lino telo. Dstega duha je Tit Lukrecij Kar roj l. 7. q8. umrl 1. 55. pr. Kr.). V heksametrični pouini pei. mi De rerum nutura je razvil temeljne nauke Epikurove. V praznim prostoru se vrši gibanje drez imotra; svet je breč mej. Ker sv se padajo. či, atomi nekoč oddaljili od ravne imeri, je na- stalo vrtenje. To pa so atomi storili prostovoljno, imajo torej prosto voljo. - Čutenje se ne da razlo. žiti; čuui pa vsak atom, sicer bi mi ne čutiti. Du. ša je iz linih atomov. - Tudi zastopniki moderne vede trdijo, da vsak atom čuti, hoče in misli.- Siordano Bruno (r. 1546. v Noli, umrl na gromadi 17. feb. 1650.) je trdil, da je materija aktiv. na, da vse sama proizvaja. Tako naziranje vodi v panteizem. Mi trdi mo da aktivnost tvori duh, ki materijo. oživlja. Siordano Bruno se od prejšnih atomistov razli- kuje v tem, da povdarja aktivnost materije, douim govore pripni o njini pasivnosti. Buchner pravi v svoji knjigi "Natur und Geist na str. 112.: Die Atomi der Alten maren phi- l sophische Kategorien oder Erfindungen; die do- Neuen sind Entdeskungen. der Naturforschung. Lange se iz njega norčuje ter imenuje v knjigi "Geschichte des Materialismuš" II. str. 151. navedene Buchnerjeve besede eine der naivsten Keuperungin des heutigen Materialiimuš. -. In der dat, pra. vi dalje, ist die Atomistik noch heute, vas sie zu Demokrits Leiten var. Noch heute hat sie ihren metaphusichen bharakter nicht, verloren. Pierre Sassendi(2. 15q2. v thanterueu v dro 8. vence, umrl 1655.), kanonik in profesož v Ttir, relorma tov liziko in naravostovne filozofije, pravi: Bog jo ustvaril materijo; atomi so identični po substan či različni pa po obliki. Vse pa je li pojav spaja nja in razdruževanja atomov. K. Boule (r. 1626, umrl 16qT), Kngliž, kemik, se jo držal Sapsendijevega dela; Suntagma phito sophiae bpičuri. Isaač Nevvton (r. 1645 v grofiji Lincoln, u mrl 1726) otvarja drugo dobo v razvoju atomizma. Sprejel je atomsko teorijo, a tajil različno obliko atomov; stem je padla misel, da je mehanski sunek vzrok vsemu gibanju, ker če padajo atomi- bi imeti le vertikalno gibanjo. Kmalu je nastala cela vrsta različnih si. stemov. Dalton je uvedel nov moment; težo a- tomov. Stem u pričenja tretja, doba atomizma. Vezuit Boskovič je trdil, da atomi nimajo raz- sežnosti. Ekmentarni deli materije so nerazsiž ne točke ki imajo privlačne in odbijalne sile. V atomih torej ni nič bistvenega razven tih sit. do Nestonu je vzrok gibanja gravitacija. Kir pa atom nima drugega kot silo, je videl človeški duh bistvo v teh silah; tako je prišel po anali. ri do sklepa, da tvorijo bistvo le te sito z. Dinamižem Kmpere, Paradauj, oba sta se držala te mis li in iz atomizma je moral nujno nastati di 8 namizim. To pravi tudi Lange v omenjeni knjigi- I. deb. str. 282: Ia istih vzrokov, iz katerih si mislimo te. lo sestavljeno iz atomov, u moramo misliti tudi a tome sestavljene iz razločljivih delov. In so li ti del ci atomi druge vsti? "Entveder losen sč sijp in slope Kraftcentren auf oder venn bei ihnen aber- mals der elastische Sop irgind eino Kolle ipielen sollte so mušen sie abermals , duš Unteratomin bestehen und vir hatten vieder jinen ins Unend liihe verlaaufenden Prozess, bei drm sich der Ver- stand so venig beruhigen kann, als er ihm auš. zuneichen vamag. Sonach higt in dev Atomistik selbst, vahrend sie den Materialismus zu begrundeu scheint, ichon das Princip, vetihes alle Materie auf. lost und damit voht auch dem Materialismuš sei nen Bodin entziiht. Dinamizim je torej doskdniji kakor mate- rijalisem. Moleschott in Bduchner sta" hotela dokazati substancijalnost materije. Prvi napada v poglav. ju Krajt und Stoff sooje knjigi Kruistauf, des Ledens. Kristotelu, njegovo telivlogijo ino nadiutno življensko silo; nuesar pa ne pove. o, odnosu pri- slaine in odbojne sile med dvema atomoma: E. ben die bigenschaft des Stoffes, velehe seine Bevegun. gen amoglicht, nennen vir Kraft. Tudi eduihnit ne razlaga, kaj so, te sile ampak se oprijima ne. kega misticizma, ko trdi: bine Kraft die uih nicht dupert, kann nicht aistieren.. Du Bojs Kejmond pravi, da je sila: "bine verstechtore A 10. geburt des unvidrrstehtichen Kangej zur Sasonifisa. lion Tudi dinamireni ne more razločiti bistva stvarij, ker če pravim, da se dva materijalna deto ka približujeta vsled privlačne sile, bistvo itim ni razloženo. A tudi dinamizem kaže, da človeski mu umu zmanjka tal, ko hoče razlagati bistvo materiji. 3 Sedanje stanje. Se danes se trdi: bistoo teles je matirija Na vprašanje, kaj je materija odgovarja Straup. Stoff ist Stoff, Kralt is Kraft. Duhovit odgovot. Kaukel pravi: Sila in tvar sta neločljiva, vse prikazni pa so spremembe substance. Substanip sestavljata dva pradela (Urbestandteile): svetovni iter in svetovna tvar Heltather in Veltmasse). Prvi del je gibljiv aktiven ima gibanje: drugi je len, pasiven. Čter je najbiže kontinuiirlich, ni iz atomov: masa pa je iz atomov neelastična. Ir e tra obstoji svetloba, magnetizem člektriciteta, gorko- ta; iz mase: težnost lnost materje kemuna iv. rodnost. Hacckel pravi, da so vsi pojavi h spre membe substance; če pa ima substanca dva pra dela, ne morejo biti vse stvari le pojavi ine sub- stanci. Pravi, da je mora vse reducirati na ato. me, torej tudi n. pr. svetloba; to pa proizvaja i. ter, ki nima atomov, ker je kontinuierluch. E. ter je popolnema nekaj drugega kot"Veltmassi, 11. imamo torej dve substanci; Haccklova najnovej. ša raslaga materije je torej dualistuna ne pa monistična, kakor sam vedno trdi. Zastopnik, današnjiga dinamizma je He- gel. V svojj knjiziEncjklopadie je napuisal so sistim. Absolutna iileja mu romenja praren pro- stor." Dicsem entopricht ulo Negativitat der rune Tunkt ki proirvaja v prostoru, irte in ploskve; č se ra točka suma zarse vzame, da tudi čas: Die Bevegung, als, rricheinende Kealitat ist Mu. terie. Materijalistiškemu nariranju outgovuža ato mizem, dinamizem pa je naravostovska flozo fija pa teizora. 4. Kritiha atonuzma- Lange pravi: naravoslovje rabi atomistič. no tevrijo, ker prihaja po nej. do povoljnega poj. movanja raznih pojavov, n pr. ivetlobe. Da sprij- mimo atomistično teorijo kot naravoslovno hipo. tezo nas sili način našega spoznavanja ki je čuten. Nkatere pojavi moremo razlagati najložje, če suponiramo atome, kot najmanjše materijal. ne dele, n. pr. pojavi gorkote, da toplota telesa raz- tiza, mraz pa kreč; pojave plinov, svellobe itd. A o atomizem vodi tudi želja po metafiziki. Elovek hoče imeti odgovora na zadnji, zakaj, ki pri. tvar- nih bitjih odgovarja nanj z duševno analizo deleo matorijo do najmanjih delov. 12. Doda kot filozofska razlaga bistva teles ato. mizem ne zadosca iz skedečih raalogov: 1) Ta teorija ne razlaga bistva pojavor, ampak le odnose o tele- iih. Sili, do analizi brez konca. Dtič odgovora na podlagi, ki ga na nji ne more dobiti. 2.) Ta raz- laga sloni na supoziuiji atomov. To praviri skle. pamo le takole: be bivajo atomi, imajo taka ivojstva in tako delovanje, kot so potrebna, da si iz njih razlagamo ivojstva in delovanje teles, Ta supoziiiju je opravičena, ker omogočuje matimatisko umevanje narave, a ne sme se pozabiti, da je le su pozicija, katere seiničnost še ni dokazana, ker mo- rejo svojstva, ki se atomom pripisujejo, imeti tu di drugi vzroke (Lange). be se torej emprično dokaže, da imajo telesa res svojstva in delovanje, ki se pripisuje, atomom, iz tega še ne sledi, da stomi res bivajo. Sklep: če je mokro, gre, dež, ni pravi, ker je vzrok mokrote tahko kaj drugega. Nrvejsv čas se je matematiška fizika odtrgala od atomizma Ihomson Karadaj) ter pričela operira ti z volumskimi dlementi, ki so pa nepretrgani- ens rontinuum. Brucke (Vorlesungin uber Phusiologie, Nicn- 1881.) pravi: Es geht in unser Vorstellungivermo. gen nicht hincin, dap ein, kontimuierliches, iin. heitlichei Ganzes sich verkliinern konnte shne dap etvas hinzukommt. Dohl aber, geht či in unser Vorstellungsvermogen hinein, dap ein Kor- per rušammengesetžt sein konne aus einer gro- pin Menge von kleinen Teilihen, die sichi das 13. eine Mal ernander annahern io dap der ganko Korper kleiner vird, und das andere Mal sich vom einander entfernen konnen so dap der ganze Kor per groper vird. Dies ist der Kušgangspunkt fuv die Atomtheorie. Hevristično je atomizem za rar iskavanje pojavov velikega pomena; pozabiti pa se ne ime, da ji samo supozicija, podmena, ki ni, dokazana. At dasi je atomizem kot naravoslovska hi. potera opravičin, vendar je tudi kot tak nedi. staten. Atomizim ne pode, kaj je atom. Poti. slovje je, da je razsežen, pa ne deljiv; da je ma. terijalen, pa ne biva samostojno; tudi ne vimo- v kakem rarmerju je do sil. Atomom pripisu. jejo privlačni in odbojno silo a ne povedi, kak. ini sta obe uli. be sta obe jednaki ni mogoči gibanji; če je privlačna sila močnejša, se mo- ra materija skreiti do najmanjšega mimma; če prevladuje odbojna, se mora razpršiti do nekega maktima. Delovanje, atomov preko pražnega pro- itora je nemogoče. Iu, atomizma se izvajajo sledeči principi. 1) Kazlika stvaruj je slučajna, akiidentalna ker je vsaka stvar le ihučajna emes atomov. Atomi- zim pozna torej le eno substaned; ko pa hoče razlagati svet momitiško, dobi toliko substanc, ko likor atomov. Vprašanja ne reši, ker ne pove kaj je atom. be se pa tu vstavi ne zadošia umu 2.) Po mehanskem monizmid so kvaliteti na ma- 14. terijalnih bitjih samo dezdivne. Sisti stvari, ki jo ne vidimo; vidimo le kar se poraja vsled raznole. ge atomov. bilo naše spoznanje je torej dozdions, nobena sodba v svetu ni mogoča, ker ne spozna- mo tega, kar so stvari, ampak, kar niso. Potemta. kem ni bistvenih razločkov med itoarmi, ker so ose k pojavi rastične lege atomov. 2.) Mihanski atomizem ne more razložiti smotr nosti, ne more razložiti čutenja in žioljenja. 5. Kritika, dinamizma. 1) Dinamizem je sicer doslednejši, ne za. htiva neskonini analizi, a v empiriji nima podt. lage. 2.) Ne pozna edinosti v naravi, ič mu je vsak ientum sil substanca zase, ne more govoriti o idinosti. β.) Nepojmljivo je, da bi sile delovale trez sub. jehta; to je proti vsej logiki. 6. Hilomorfski sistem Pomaža Ahvinca. So. Pomaž rarvija slediče prinipo o bi- stvu teles: 1.) V vsakem naravnem telesu imamd rzaločeva. ti dvojni princip: materijo in famo (tvar in likj 2.) Materijalni princip se bistveno razlikuji od formamiga. 15. β.) Prmalni princip je substanrijalna foma- lik 4.) Več substancijalnih likov ne more hkrati bi- ti v enem in istem telesu. Lato se to naziranje, ki bistvo tvarnih stvarij polaga v dva principa, imemije hulo. morphismuš (S1z - n4 a) Materijalni princip. Ako po analiži prodiramo v bistvo stva rij dobimo slednjič substrat trez vsakega dolo- ula; analizo zvršimo tako, da abstrahiramo vsa določila od telesa. Ta substrat brez vseh dolo. iil, je v potenci do fomalne strani spssoben- sprejeti razna dolocila. Ta konečni substrat brez isakih določil imenuje domaž materia prima, ali potentia pura ter jo definira: Auod est in genire substantiae pračter ipe. iiem et formani st privationem, quae ist iusceptiva specierum et formarum. Pri pr. vi materiji ne suponiramo privačije kake forme, ampak imerujemo stem imenom sub. strat, ki je sposoben, da forme sprejmo in iz gubi Materia prima ne more bivati zasi, ker materija, ki dejansko biva, more bivati le, do louna po neki formi v gotovo stvar. Le po. umski unaliži pridemo do tega, da moru bi vati neki substrat ki je v potenci do ssih mo- gočih določil; materia prima kot taka biva torej le v umu. Da pa moramo kot nikak 16. ioten princip bistva teles suponirati neki sub- strat, ki je v potenci, do raznih likov, nas u. či tudi nauk o spreminjanju. Subjekt spre. minjanja je namreš ravno ta pasivni sub- strat, ki iagubi en tik terminus a quo) in do. bi drugega (terminus ad quem. Če ne supo- niramo nekega substrata, subjekta, ki je nosi. telj spreminjanja tega ne moremo posmovati. Materia prima seveda sama zase realno ne bi. va ker vsaka materija ima formo, ako pa ima fomo, ji že določeno telo. b) Pormalni prinup. Drugi princip je forma(lih). Bereda forma se rabi tudi o pomenu ideja, izor v u- mu, po katerem se kaka stvar napravi: rabi pa se tudi v pomenu pojem, ki je povzet iz stva- ri. V tem smislu more biti lorma le v umu. Prma pa je tudi v stvarih. Porma v meta- fizičnem imislu pomeni toliko kst bistvo stva. rij. V kozmologiji rabimo besedo forma v pome. nu forma substantialis, določilni del bistva aktivni del teles, ki določuje materijo v to, kar je. Porma, ki določuje materijo v neko sub- stanco, je forma sutstantialis; forma, ki doh. ruje materijo z neko akudenco, je forma acui dentalis. Vsako telo ima namrič sebi tastno delova. nje; vzrok za določeno delovanje ne more biti v materiji, ker je ta napram vsakmu delova- nju indifrentna. Da razložimo vsakimu telesu lastno delovanje, moramo saponirati poseben prin- cip, ki določuje materijo, du na določen natin deluje. selra so mud uboj zpuifino railtiina, ta speiifična rarlika se ne more raaložiti brez for. malnega vzroka. Sperifična raatika mora in- virati iu notranjega principa in ta je lorma. Vsako materjalno telo je razsežno hkrati pa ino; rarsežnost je postedira materije, enotnost pa aktivnega principa, formi. Kaasežnost je pri raz- ličnih telesih različno določena, posamna telesa imajo ražno obliko; ta lastnost izvira od aktiv- nega principa. Vsa telesa imajo neka svojstva skupna, glede bivanja in delovanja pa raahčna- Hkupnost zahteva svoj princip: materijo, posebno. sti pa svoi: tormo. G Kazlika materijalnega in formalnega principa? Kealna razlika tvari in lika se jasno rar- vidi iz substancijalne spremembi. Kar jer indi- ferentno. glede različnih smotrov in kar nuj- no teži po enem določenem smotru, ne more biti isto. Svar je glede raznih smotrov indije rentna; princip ki nujno tiži za enim smst- rom je forma. Oba principa sta torej bistveno razluna. Ker je vsako telo kvantitativno, je razdeljivo; toda razdeljivost ne more iti v ne skončnost, sicer bi telo abstajalo iz neskončno. ga stevita delov kar je nimogoev. Vzroki razčelji vosti je materija, da gre ta razdeljivsst le do 18. gotove meje, je vrrok fuma. Oojno iavira iz ri. alno rarlirnega principa; tvar in lik sta torej v iitem raamerju kakor možnost in dej. č) Domalni princip je pravi substanci- jalni lih. Pvar in tik sta nepopolni substanci; ma- teria prima je namrič substanca, ki ia bitnost v potencijalni sposobnosti za sprejema. nje lika in tudi lik je nepopolna substan. ca glede na vrsto ker niti materia prima niti forma ni tvori zase vrste. Materija in forma sta nepopolni tudi glede na substanci. jalnost, ker tvar ne more bivati zase in tudi lik ne, ampak obe nepopolni substanci sta navezani druga na, drugo in ule v skupni zveži tvorita substanco sposobno bivati za- se. tub stanci morata biti, ker sta zadnji vsrok delo- vanja, substancijalni stvari; formalni princijp stvarij ji torej substancijalni tik. Akiidental. ni lik ne mori biti princip stvarij, ker bi ti la potem tudi rarlika stvarij le akiidentulna. Substancjalni tik je torej koneini princip de. lovanja. a) Več substancijalnih likov ne more biti hkrati v eni stvari. Scotus je nasproti sv. Tomažu trdil, da je to mogoče, toda substancijalni liki spada jo K inemu fiziškemu rarpolu; dva tika, ki spadata k enemu fiziškemu razpolu, ne mo. reta biti hkrati v enem subjektu. To doka. 19. zuji tudi značaj substancijalnega lika. Lik dolo. ca materijo v nek popolnoma določen individiu um v subsistenio, v substanco določene vrsti; vsa ko novo določilo, ki pride zraven, ji li akciden. talen lik ne substancijalen. Določila, kakar kin- liteta, kvantiteta so akiidentalnega značuja. bo si mogle biti dve substancijalni formi s pr. vi materiji, bi bila v ini stvari dva indivi- dua; vsaka substancijalna forma ti namreč d. ločevalo. materijo in ji dajala samostalno sub. sistenco; v eni stvari bi bila dva individua, kar pa je nemogoče. V ini materiji torej ne more biti substancijalnih likov ver kot eden. Ir tega sledi: Pvar in lik se spopolnju. jeta kakor možnost in dej s razpolu substanci- Materia prima je princip pasonosti v tile. su, torma substantialis je princip ose aktiv- nosti. Ne tri pa materija sama ampak se. stavina iz materije in formi tudi ne deluje forma sama ampak sestavina obeh princi- pov. Telo trju po materiji, deluje po liku. Soar no telo ji torej sestavljen podstat iz tvari in lika. Po je metafiziška definicija telesu. I. Svoptva. Prov svojstov materije kot pasivnega dela teles je kvantiteta in razsežnost, ki je z njo o zvezi. Vsako materijalno, bitje ima raz. 20. sežnost, ki pa ni bistvo ampak akcidenea pri padajoča telesu vsled materije. Ta akcidenca ni znak popolnosti ampak nepopolnosti, pasivnosti. Sholastična filozofija trdi, da je v tvarnih telesih quantitas continua; ena masa izpolnuje urostor nepretrgoma. Zzkustvo še ni dokazalo, diskretne materije, katera naj bi bila seitavljena iz delikov, ki so po raznem prostoru ločeni; taka materija je naravoslovsko, se bolj pa filozofsko nemogoča. Kakina p razdeljtvost? Po razsežnosti se da telo deliti o neskone nost. Poda ker je telo določeno po liku, je tu di to svojstoo dolečino po liku; kakor je lik končen, je tudi to svojstvo končno. Materia prima disponirana za, določens razseznost je princip individnacije materijalnega telesa, forma, ki je dispomrana da določa gotovo ma- teijo, je princip ki določa materijo v neko vrsto. Materija tudi določuje telo z orirom na gotor prostor in ras in stem da telesu go- tovo individualnost. Zato je materija s kvan. titeto princip individualnosti. Vskd tega od. govarja kvantititi figura tvarnih teles, ki je nekaj individualnega; mejo razsežnosti in vsled tiga tudi figuri pa določa substanci jalni lik. Pojave kristalizačije razlaga to mistiška filozofija stem, da suponira v vsa- ki rudnini neko enotno določilo, formo- ki vodi privlačnost in sdbijanji tvarnih de. 21. lov tako, da dobi Aristal vedno stulno sbliko. Kristalizaciju ji raehčna po vstni. ruatiki tlis zakoni simetrijo ki vladajo o kristalizuriji, se n dujo raztožiti iz privtainih in odtojnih sil; ko ta je aktivnega principa ki razseanost omejuv je in vodi. Sv kvantitite si izvajajo skdeča svojitva teles: 1) Pvarno telo biva v prostoru. 2.) Pvarna telesa so neprodirna; vrrok neprodir nssti je quantitas continua; materija, ki in polnuje kak prostrr saktjučnji od tega prosto. ra vsako drugo materijo. 2) Materija je rartigljiva se da raasiriti in skrciti. Atomizem trdi, da se da to h z ato. mi razložiti, a matematiška fizika danei že sperira z volumskimi enotami, ki so quanti taj iontinua. α) Ker ima tvarno telo potencijalni det, ma- terijo, ima tudi ose postedice potincijalnosti, toej tudi spremenljivost. o.) Matrija ji kna; kor ji gola pstiprijalnost, je indiferintna nasproti učinkom, ne more dru. gače priti v kak dej, nego ro delovanju ka. kega zunanjega izroka. c) Eno matirišalno telo privlači drugo h abi- to rartaga sholastična filozofija po notramjem tiženju, vsled: katerega teži eno toarno telo po združenju z drugim. 22. Dodatek k distvu in svojitvom tvarnih teles; sholastika in naravoslovna lilozofija. Moderna filozofija živi v predsodku da sholastika in imeta nikakiga pozna. nja narave: no svojem značajo da je za ncevala materijo da je učila da je za ito. veka najbolje, ako se oddalji od materije in zatira, kar je materijalnega; outa shola. stikom, da so zašli v šnekulacijo. Dokazali bomo, da je obojno očitanje neresnuno. V knjigi rvntra gintiles I. knj, 2. pogl. razpravlja so. Pomaž,quod ionsideratio vre aturarum utilis ist, ad fider instrustionem v 3. poglavju, quod iognitio iriaturarum valit ua destructionem urorum, qui sunt cirea te um. Splosno pravi da je za teologa dolžnast, rotriti naravs. bitira pa 143, o.: "Meditatuš sum in omnibus operibus tuis: in fartis ma- nuun tuarum miditabar. 13 V poglavju navaja sledeče razltoge za proucavanjij narave. a) Bpavujoe božje stvarstvo moremo obiudovati bozjo medrost, kakor občudujemo umetnika če vidimli njegov umotvor; saj pravi psalmist v ps. 173. 24: "Omnia in saprentia feusti. O) Studij narave vodi do spoznanja neskoni- ne moči bržje, ter rodi v sreih ljudij sposto 23. vanje do te neskončne moči. c) Proučavanje narave vodi ljudi k ljubez. ni do božje dobrotljivosti. Le dobrina in le- pota stvarstva mika srca ljudij; koliko bolj neskoncna dobrina in lepota, ki je vir vse do. brote in lpote. c) Ko človek spoznava naravo postane deležen božje popolnosti; Bog, ki vse spoznava, je nam. rič vzor človeka, ki tudi naravo spoznava. 2.) Studij narave odstranja zmote glede na Boga. a) Kdor ne pozna narave stvarstva misti da je narava sama prvi ozrok vsega; pomanj. kanji naravnega spoznanja je toej vzrok, da so imeli ustvarjena, bitja za bogovi. b) Odotrani se zmota ki to kar pripada li Kogu, podeljuji strarstou. c) Spozna se božja moč ki deluji v stvarstvu. Virtutem enim stendis tu, qui non vrideris esse in virtuter sonsummatus. (Sap. 12. 17.) c) blovek ki ne pozna narave ustvarjenih bi- tij, ne pozna svojega stališea v stvarstvu. mis. li, da je podložin stvarem, katerim je gospodar. β.) Dilozof i drugega stališča motri naravo nego tevlog. ezoega zanima to kar pripada naravi vsted njenih lastnosti; tevloa- pa razmotriva odnos stvarij do doga id katere. ga vse irvira, kateremu je vse podložno in ki je vsemu smoter; zato teolog ne studira vseh paamnostij naravinih, kakor filozof. Tudi pri- 24. cipi obeh so različni; filosof dobi principo v stvareh, itudira naravne vzroke stvarij; teolo- ima razodetje. Lato je tudi red različen. Pe. olog prične z Bogono, pozneje pride na stvar- itoo. Pilosof pa pride ši le po stvarstvu, do Boga. Pudi samo aprioristična metoda se sholastiki ne more očitati; principijelnd so pov. darjati da ii studira narava le na podlagi o. razovanja. Možje kot Albert Veliki, Gsmaž Akvinski so natančno, kolikor jim je bi. lo rnogoče, opazovali naravo in ekspirimenti ruši. Seveda ne dobimo v ieli sholastiki mo- ža ki bi ne bil povdarjal, da je za naravs. slooje le empiriška meroda, a povdarjat hkra. ti, da je poznati tudi veljavnost, apriorističnih principov brez katerih sama indukcija nič ne velja. Tako so sholastiki, dali naravoslov. ni oedi, kar ji gre, zraven pa rešiti metafi. riko. A zopet ugovarjajo češ da sholastiki ni so dosegli z naravoslovsko vedo nič uspehov dočim je moderno naravoslovje od iasov Ba- kona Vrulamskega čudovito napredovalo. Poda: 1.) ni res,, da ni bito v snolastični do bi uspehov. Mnogo načel, s katerimi razpola- ga moderna naravoslovska veda, ji razvila že sholastika. Le ona je imela matematično- me- hansko naziranji s naravnih pojavih; trdita i, da so zdrušeni z lokalnim gibanjem, da 25. si dado neriti, in da se mora pri tem mate- matika Uporabljati. Le čuditi se je, da so pristi io takih uspehov pri tako slatih sredstvih, ki so jih imeli na razpolago. Tako je ze iv. do. maž slutib, da do takrat veljavni Stvlomejev sistem morda ni pravi. V knjigi, de soelo 2 14. pravi, da predpogoji, ki so jih našli zvezdoslov- u, niso nujno risnični ker se to, kar uče, da morda na, drug se nej poznan način razlagati- 2.) dli prezreti da so se z vedo pečali veuinoma redovniki; naravoslovje ni bilo njihovo glavno opravito, njihov življenski posel. akrat se je iz ključno l duhovski stan pččal z vedo; ko so se pričeti lajiki baviti z vedo in se inključno ini stvari posvetiti, je dobila stvar drugo pod- lago. be bi moderna veda proučavala shola. stiko bi mogla k pridobiti, ničesar pa ne izo qubiti. I1 Delovanje. a) Vsako telo teži po delovanju. V kolikor tiži bistov matorjalnih bitij po delovanju, se imenuje bistvo materijalnega bitja narava (natura). Kako je raaložiti delo- vanje narare. Vsakd delovanje suponira imo. ter. ta vpliva na tvorni vzrok, da prični de. 26. lovanje. Tu se srečamo z onimi, ki taje smotrnost v nardvi. Ti ne morejo razložiti delovanja, am. pak morijo govoriti le o slučajnih spremembah, ki nimajo vzroka. Narava ima smoter: smoter pa more bi ti le dobro. Dobro naravnih teles je pa ohranje nje in pomnoženje individua; to je prvi smo- ter. Bistvo naravnih teles mora imeti sposob- nost za delovanji, da se shrani in množi te. lo. Pomnoženje je naravno in intenujalno. Vsako bitje namreč tiži po tem da se v svojem naravnem liku pomnoži to je naravno mno. ženje in intencijalno, da u po umu spozna- drugače si vpliv predmetov pri spoznavanju, ki je pasivno ni, da razložiti. Poleg tega ima vsako telo še višji emo- ter: ohranjenje vesoljstva. Vje kar ji dolro- ima v sebi to intencijo, da je kolikor mogoče splošno; zato dobrina ne ime biti. individual- na, ampak splosna. Temu višjemu smotru slu. ži tudi vsako posamno telo, namreč ohranje njuj vesoljstva, redu enoti v mnogovritnosti. beprao niso telesa pojavi ene substance, ven. dar io v gotovem redu, da se vsled njega opa. ža inota v vesoljstvu Obojni namen, ki ga i. ma telo, ohraniti sebe in vesoljstvo se da na podlagi empiričnih dejstev dokazati Do označene dvojne dobrini ima vsaka stvar težinje, tudi neživa bitja: da dosegajo individualno in splsno dobuno. Vdnos narao. 27. nih stvarij med seboj, v katerem dosegajo ivoje individualne smotre in red vasoljstva, je naravni red. V tem odnosu opažamo dva principa: 1.) Med naravnimi stvarmi je neka smotri. na in neka dinamična zveza. Ena stvar lahko vpliva na, drugo teleološko in dinamiš. no. 2.) Med posamiznimi naravnimi stvarmi je napredek od nižjega do višjega. Stem pa ni ričeno, da mora vsako visje bitje priti od nižjiga. b) Izraz naravnega reda so narav. ni zakoni. V bistvu naravnih teles tiči imenova. no težinje po dobrini; iz tega teženja izvira za bistvo primerno delovanji: ker so pa bistva stvarij nespremenljiva mora biti način, delova- nja stalen; iz tega eledi stalnost naravnih zakonov. Zakoni so splošni in partikularni; splos. ni veljajo za vsa naravna telsa, posamni iz- sirajo iz pssamnih teles. V splošnih zakonih moremo govoriti, ker je materija pri vseh tele- iih ena. Sartikutarni zakoni pa niso posledi ra materiji,ampak imajo svoj vzrok v likih- lik posamnega telesa je vzrok njegovega lastne. ga, delovanja. Splošni zakoni so možni tudi za. 28. radi tega, ker tvori vesoljstvo itiško ensto ims- tra. Semu imotru služijo posamne stvari, za- to morajo imeti konstantne zakone. O naravnih rakonih veljajo sledeči prin cipi: 1.) V naravi velja zakon shranjenja matrije in sile; sila je koalitita, ki ima svoj temoj o formi. Bistvo stvarij je neuničljivo, ker je negativno oečnio. K bistvu pa spadata tvar in lik; iz tega sledi tudi ohranjenje tva- riz in likov, materiji in iile 2.) Naravni zakoni zadoščajo, da doseže nara- va svoje smotre po lastnem delovanju. 3.) V naravi učini minimum vzrokov maksi. mum učinkov. Pri naravnem delovanju olada rid in smotrnost. Naravni rakoni so hipotetiško-fi. zično nujni. Hinotetiško nujni so če se. su. ponira bistvo stvarij; iz bistva nujno izvi- ra, delovanje, iz delovanja pa zakoni. V ko- likor so trej bistva nujna, so tudi zakoni nujni. Tudi Bog ne more, dati tej naravi- ki jo je ustoaril drugih zakonov, in ie bi jih dal, bi to ne bila več (narava ampak, dru- ga. Napačno ji pa panteistično naziranje, ,da vse nujno tako biva, da red ni odvisen od Boga, da je vesoljstov samo edog, ki mo- ra lako delati. Hipotetiško je to res, to sr pravi: in hupothesi, da da Bog stvarem tako bistvo sledi nujno temu bistvu pri. merno delovanje. a dog ni navezan da mo- ra samo tako naravo ustvariti in ne dru- gamne. Bog da bistou iksistenco če hoče; narao- ni rakoni so torij o tem smislui od stoga od. višni, ne nujni. Iizična nujnost obstoji v tem, da dolo- cenemi naravnemu vzroku odgovarja nuj- no temu vzroku primeren učinek. Pz narav. nega reda torej eliminiramo vsak slučaj o- pomerru učinka ki nima vzroka. Eudež ni proti fizični nujnosti, ker ji čudež ne- posredni pojav božje vsemogočnosti, ki prese. ga sploh vse naravne sile; naravni zakoni ne morejo nikdar kaj takega prorzvesti, kar imenujemo uudež. Bog, ki je naravo tako u stvaril da vrši vse po določenih zakonih bi bib lahko tudi drugo naravo ustvaril z dru- gimi rakoni; zato more tudi brez narave rvi šiti učinke, ki pa niso kršenje naravnih za konov, ker taki učinki so izven razpola, narav. ni zakon. c) Kdo delujo pri tvarnih telsih Pvarno telo deluje kot seitavina iz tov- ri in lika po formi; tega delovanja pa se udeležuje tudi materija. Zato je z vsakim selovanjem združeno tudi trpljenje, pasionod- zato nipopolnost. Vkolikor, delovanje izvira 30. iz forme, je popolno, v kolikor pa je forma zdru- zena z materijo, je to vzrok nepoholnosti, firiš. no slabega. Vsako delovanje zahteva principe. Ti ne morejo biti bistvo samo, ampak akri- denci izvirajoče ia bistva. Ko bi sama for- ma delovala bi bilo delovanje substancijalno. to pa je le pri Bogu, ki je forma brea mate rije, aitus puruš; drugod pa delujejo akciden. ce, trejššprincipi, po katerih telo deluje, akai. dence. Vse akcidence imajo temelj v bistvi te- leša, in iicer v liku; imenujemo jih sile (b. nergie Kraft). Ker pa je neposredna nositelji. ra akcidenc tvarnih teles kvantitrta, zato je nuj- no, da je z delovanjem tvarnih teles zdrušeno lokalno gibanji. Delovanje btij je namreč imanentno- če se začne in zaviše znotraj bitja ali trans- euntno u se začne znotraj, završi pa nu- naj. Delovanje tvarnih teles je le transeunt- no ne more biti imanentno, ker je vezano na čas in prostor in zdrušeno z lokalnim spreminjanjem delov tvarnega telesa. Ka tega sledi da se more vsako, delovanji tvarnih te. les meriti. Natematika je edina veda, ki mo. re prav pojasniti delovanje tvarnih teles. Na. tematično pojmovanji delovanja tvarnih teles je torij, v fizičnemu iniru idino pravs. ze iv. Pomaž je spoznal, da je delova. nje v zvezi z lokalnim gibanjem, in da ji solnce vir vsemu gibanju; trdil je, da se da 31. vse delovanje tvarnih bitij reduširati na gor- koto, kar tudi trdi moderna firika na pod. lagi mnogih poskušov. Za tega sledi, da si imv po krivici očita trditev, da je zemlja fizično oredisce vesoljstva. imel pa je zemljo za te. kologično središče, cesar nobena veda ni o. orgla. δ) Naziranje sv. Pomaža o delo. vanju tvarnih teles(bontra Gentilesa, 26. 2. et 3. 20. 22.) 1) Vre delovanje tvarnih teles je lokal. no gibanje; "srulum iorpus agit nisi mos veatur. Delovanje je združino 1 trpljenjim es quod oportet agere st pati esse umul; zato se deovanje in treljenje vrši v gotovem iasu in kraju. 2.) Nobena stvar ne more v istem imislu giba ti sebe in drugez pasivna stran zahteva vedno aktivne da se po njej udejstvuje. Da ui more torej telo gibati, mora imeti vrok. Ta vzrok pa ne more biti stvar sama, ampak mora biti zunaj nje; izrok mora biti višji kot stoav sama. β.) Ker telo deluje, ima značaj sredstvene ga vzroka (lausa instrumentalisj. ta rredstven vzrok pa, deluje le pod vplivom pr. vega vzroka, ki je vrrok gibanju. tega telesa. Oportet omnii rausas inferiores agentis reduši I2. in causas superiores, sičut instrumentales in primarias... Est enim ratio instrumenti, giod sit moveni motum. b. q. 2. 21.) 4) Porej suponirajo niaja telesa višja; sled- njie moramo priti do prvega telesa, ki se giblje, ki pa nima vzroka za gibanje v sama- sebi, ampak o neki inteligenci, ki giblje sa- ma pa ni gibana. 6. q. 3, 22. pravi sv. Pomaž. Primum movens motum sunt eorpora coe- lestia. Pega gibanja pa nimajo sama od se- be ampak od drugod. β.) Nebesna teleta gibljejo niaja in tvorijo po gibanju nove substance, pa ne na enak na. čin. Motuš igitur corporam eselestium, in. quantum movent ordinantur ad generatio. nem et iorruptionem, quae est in istis infi. risribus. 7b. q. 3, 22.) Pri tvrbi substanc vulisao jo tudi nirja telesa po aktivnih silah; v ki likor io pasivna so odvisna od višjih teles. Pomaz je trdil, da vplivajo nebeina telesa po gorkoti na nižja; to dokazuje njezov si. tat iz Aristotela: Homo generat hominem er materia et sole. Tomaz je selo menil, da nastane življe nji iz anorganske materije po vplivu nebes. nih teles; zagovarjal je torej praplodikeo (gene. rativ aeguivoča.) To dokaruje, četudi ni vse resnično, da je domaz poznal velikanski po. men toplote v naravi. Neblina telesa imajo po sholastiki gi- 33. vanje od odoga. Tolnce je za nas "rimum mo- vens motum, dummodo est, quod moveatur ub intellutnati. Solnci vodi gibanje drugih teles po toploti. Ealor. proprie loguendo non ja- git, sed sst remedium, quo agitur. Verit. 25. 1. ad 2.) Danes vemo po spektralni analizi, česar do. maž ni vedel, da so nebesna telesa iz iste ma- terije kakor nasa zemlja. Sholastiki tudi niso vedeli, da je tudi zemlja vii toplote. b.) Vse givanje se vrši smotrno vsked težinja po dobrinah. Pasivni del tiži po popolnejših likih. Materia prima est in potentia ad pormam e- lementi; ta je v potenci, ad fomam mirti, sub forma autem muti ionsiderata materia primaj est in potentia ad animam vegetabilem, ani- ma vegetabilis est in notentia ad sensitivam, sensitiva vero ad intellectivam. Ultimus igitur generationis totius graduš ist unima huma. na, et in hanc tendit materia sičut in ul- timam formam. Sunt ergo elementa propter iorpora nuta, hačo vero propter viventia, in quibus plantae sunt propter unimalia, ani. malia propter hominem; homo enim est fi. nis totius generationis. (b. q. 3. 22.) črvi lik materije ji torej po domažu lik dlementa, ki ga Aristotel definira: "Id er quo componitur primo inečistente indivisibili spi. čie in, aliam ipečiem; element je torj to kar se ne da vev kemično deliti. Zednostavni e. 34. hmenti imajo teženje po kemični sestavini (for- ma miita). Najmanjii deli elementov vplivajo drug na drugegar pod vplivom gorkote, zato je tui ba nikega substruta, ta je materija. Kar nastane po kemični sestavini (mirtio) je novo telo z novi. mi svojstvi. - z novim likom. Kar uči danes ke. mija, ji že domaž filozofsko raaložib. Kemična sestavina ima teženji ud forman animae vegetubilis; ta teži po sensitivni formi in ta po intelektualni. Zanju forma je človeška duta. In teza jo jasno razvidna smotrnost; nižja foma je za- radi višje. Zadnji smoter stvarstvu je človek, ki je središce vsega. - Po naziranje o naravi ji pač sposobnejše osrečiti. človeka nego materijati. zem, ki mu je človek le produkt mrtve materi. je. Dolžnost krščanske vede je pripomoči do zma. ge tij uinici. Aktivni deb telei tiži po ohranjenju svi. jega bitja; njegovo teženji je bonum individui b. q. 3. 24 selesa se ohranjajo na podoben način- kakor nastajajo; sorodnost dementov tvori in o. hranja telo. Kastlino tvorijo in ohranjajo člemen. ti, živalim slušijo rustline človek pa rabi vse, ker je zmožen vse obrniti v svojo korist. Et super ha omnibus iensibilibus utitur ad intellestualis cogni- tionis perfutivnem. b. q. I, 22. Druga dobrina je generatio et nutritio pro- lis; ta meri na shranitev vrste. Pri neživih tele- sih tega ni; tu se raaplode te ideutno v človeš- 35. kim umu. Pretja dobrina je bonum universi ki zu dosezajo tvarna telesa stem, da ohranjajo sbe in vesto. d) Smotrnost. Da dosiže tvarno telo s svojim delovanjem vspih, se moru gibati; gibanje (motuš) ima gotov smoter. Nasprotniki imotrnosti imamo ze v najstarejših iasih, n. pr. atomista Empedokles in Demokrit. Koti tim pojasnujejo Platon, Aristo tel in bicero imotrnost o naravi. Tudi ierkeni očetje Klemen Alksandrijški, Atanazij, Pregov ia Narijuncu, Nuguštin, Laktancij, Buzitij, Am. broz, Krizostom imenujejo smotrnost uruz božje umnosti. Krščunska filozofija je smotrnost v naru. vi rabilu kot dokaz za bivanje božje; seveda so nekateri sholastični filozofi prišli v tem strem. ljenju predaleč ter zabredli v smešne malenko. su. Vendar ni pri sholastikih v tem oziru toli. ko zmot, kukor zubavljanja pri nasprotnikih imo- trnosti. Novejša filozofija je je naslonitu na te iarodke ter zavrgla imotrnost kot brezplodno špe. kutacijo. Le Bakon Verulamski hvali Empe. dokla, ki je ialočil imotrnost. Tudi dartezij in zastopnika emprriške šole, Locke in Hume, na. padajo imotrnost. Kant je modrejši. Dokuzuje siuer, da se ne du imotrnost dokarati, ker se tuiti bivanje božjo 36. ne, da, kakor tudi bistva stvarij ni moremo spozna ti ao tudi trdi, da si svet lrea smotrnosti ne jraz- lagati. V svojih spisih odločno povdarja red v na- ravi in pruvi da mord, človek nujno vsaj supo. nirati razumnega zakonodajaka, ki po umnih smotrih urija red vesoljstva; seveda mu je ta s. pozicija samo suljektivnega značaja. V kolikor se moderna veda otdaljuje od Boga, oddaljuje se tuiti od pojmovanja imotrnosti. be se namreč imotrnost prizna, se mora priznati tudi bivanje razumnega bitja, ki je v njegovem umiuv smo. ter vesoljstva, ker narava sama nima uma; smo- ter pa, ki se doseza, mora biti najprej v umu. Nač ravoslovii, ki so brez predsodkov opazovali stvar. stvo so priznali in občudovali smotrnost: Kopa- nik, Keplr Salilej, Sascal, Neston, Aleksan der Kumboldt, Pasteur. V anorganski naravi je smotrnost manj obsežna in razvidna nego v oganski dau je tudi tu ne moremo tajiti. Darvin sam je spr. va obiudoval smotrnost. V svoji, avtobiogra fiji ki jo je izdal njegov sin, pravi: Kadar gli- dam čudoviti red v stvarstvu, se mi zdi, da se moram imenovati teista. Po je trdil o starosti. Lato lahko sodimo o vrednosti trditve Darvino. vihi pristajev, da je ta teleologijo odpravil iz itrar stva. Po naravni selekciji, ki jo vorti boj za sb- stanek, je raztagal ohranjenje vrst. Du Bois- dlez. mond pravi, da naravna selkuja ne dokazu. je, da ni smotrnosti, da pa je treba zgrabiti 37. mo v teizem. Lato prišteva smotrnost medl sve. za to hipotezo kot za rešilno desko, da se ž vtopi. tovne uganke. Molischott pravi v ivoji knjigi: Kreislauf des Lebens, Sicnen. 1857. str. 45.: Mit der tveik. bestimmung, die von ciner Seršonlichkeit ausgeht- melche die Mittel vahlt, ist das Gesetz der Notven digkeit aus der Nutur verschvunden. Die einnelne trscheinung fallt dem Spiele des zufalls und re gelloser Dillkiu anheim. Hier hort die Porschung auf, der Slaube beginnt. -"Naturnotvendigkeit imenuje Moleschott to kar imo mi imenovali hipotetično nujni red v naravi. Mi ne trdi- mo nič drugače nego Moleschott. Tvarna tele- sa kot pasivna so instrumentalna, ker vsaka pasivna stvar rabi zunanjega vzroka za delo. vanje. Mokschott pobija smotrnost trdeč da si pojem smotrnosti in pojem zunanjega izroka re nasprotujetu pač pa pojem smotrnosti in pa pojem nujnega delovanja. Tudi mi trdimo, da iavira delovanje nujno iz bistva; red stvurstva pa je hipoteticen. Stvuri, ki so, niso nujne, a take, kakorine so, imajo nujna bistva in nuj- no deovanje, t. j. ne morejo imeti drugačnih svg. stvev in hkruti ostati iste stvari. Vprašanje o smotrnosti je metafizičnega značaja; dokler stoji naravosloveč na stališču empuije, ne more govoriti o imotrnosti, ko pa začne tilozofirati ne more trea nje nič opruviti. Kacckel trdi, da je mehanski monizem 38. atheistisch, ker je Nevton utemeljil matematične mehansko pojmovanje nasavoslovnih pojavov. Tudi mi priznavamo da je s itališča empirije opra. vičeno edino matematično. mehansko pojmovanje narave, toda s tem, da se kaj mehansko raz. laga, ni odgovorjeno na vprašanje, kje je timu vzrok. Ker je materija kna, pasivna, nam o. stane vedno še nerešeno vprašanje: Odkod prvo gibanje.Mehanska razlaga sveta ne razloži smotrnosti. Se manj pa more mehanski mo- nizem razložiti odkod duševno življenje, spoznu- vanje hotenje. Vprašanje o smotrnosti ne spu da o naravostovje ampak v filozofijo; brez supo. zičije smotrnosti se naravni red ne da razlu- gati. ) Kaj pride pri delovanju teles v postev. Selesu morejo biti vrok uuinkom: so to- rej pravi tvorni vzroki. Pri delovanju pa se ne tudi uktivre site. Po trdimo o nasprotju i kar- ime vpostevati jpajina stran, ker imajo telesav terijem, Malbrunchem, ki pravita, da so telesa je pasivna, da sama ne delujejo; po mnenju teh moz deluje vedno Bog. Z gotovim stanjem te- lesa ji zvezan tudi gotov uunek, iegar vzrok je Bog, stvari so le iausae occasionales, zato se to filozofsko mnenje zove occasionalismus. Te. mu podobno je Leibnizovo mnenje o prestabili 3g. rani harmoniji monad, haterih vsaka mu pred- stavlju samostojno substanco, na katero nobena druga ne vpliva; to kar mi smatramo za u. čnki enega telesa na drugem, je le postedira prestabilirane harmonije. Proti tem zmotam postavimo sledeče truit. vi: 1.) Vsaka subsiitenca more biti sama po sebi tvo- ni vzrok. Subsistenci pa so tvarna telesa, toda ne sama materija ali iama forma, ampak si. stavina obeh princpov. 2.) Pvorno delovanji tvarnih trles nam priča za- vest; emjirija nas uči da so telesa vzroki u. unkom. Po Karteziju, Malbranche- u in Leibnizu bi bil Bog ozrok zmote. β.) To tej teoriji bi bilo vsako naravoslovje nemo. goče. be popolnoma določinomor stanju teles ne od- govarjajo popolnoma določeni učinki, nimamo no bene izveknosti, da se učinki v zotovih stučajih ne spremene. Narava sama bi nas po tem na. ziranju vodila v zmoto. f) Kakšno je delovanjeo. Ker se delovanje vrsi po spriminjanju moramo iz pojma ipreminjanja dobiti učinke se- lovanja. Postpredicamentum motuš(spre ninjanje- prehod iz inegiv stunja v. drugo) je lahko :1. gene. rutio; 2. iorruptio; 5. augmentatio; 4. diminutio, s ab. toratio; 6. latio. Pvarna telesu lahko urinkujejo sse 40. te spremimbe. čvarno telo torej lahko povrroči: a) substancijalno spremembo tvori novo substanco (generutio) ali jo unriči (rrruptio); b) akuidentalno spremimbo; ta pa je zopet a) kvantitativna, pre- hod ir ene kvantitete v drugo (augmentatio dimi. nutio); β) kvalitativna (alteratio); j) lokalna (lutro- gibanje o ožjem pomenu beude). Pi substancijalnem spreminjanju ima mo pomniti tri momente: materijo, pormo, pri. sacijo. Briz tih treh laktorjev tvarno telo ni mo. re povzročiti sprimembe. Materija še ne sme i- meti forme, o katero so spremeni, sposobna pa mo- ra biti, da jo sprejme. V materiji ne ime biti ni. gacija ampak privacija neke stvari. Privarija je tu negacija neke stvari, ki se tilesu pritiga. Pri vsakem rojenju mora substunujulnu forma prinihati. Materijalns bitje namreč ne mo. re nostati nova substanca, da u ne bi prejinja substanca uničila, ker ena in ista materija ne mo re hkrati imeti dveh likov. g) Kako vznikne pri nastajanju no vih substani nova lorma. Sholastika oigovarja: Seneratis cit eduuti. o formač er potentia materiae. Pvorni vzrok da neko formo, ki jo ima sam, materiji, stem da jo najprej za vsprejetje te lome disponiru, prilagodi. V maleriji dotična forma dejansko ne bivu, am. pak te potencijalno. Po delovanju tvornega vzroka 41. pa se materija v toliko spremini, da more sprejo. ti tormo, ki informira materijo v novo substanco- Pvorni vrok ima nalogo, da muterijo za določeno formo disponira. Materija torij ne more sprejiti forme, io ni disponirana. bim večja je dispoziuija materije za kako formo, tem ožja je zveza med obema. Indivi dualne razlike med raznovritni ni telesi imajo sog vrrok v materiji. Porma ne priraste iz materije, um. pak jo da tvoni zrok. N. pr. ogenj disponiri dr- va, du sprej nejo formo ognja; rim bolj so dupo. nirana, tem veija ji zveza med ognjim in drvi in zato tim rajse goi. V življenje in pojavi siv. ljenja. 1Pojem rivljinja Vsako tvarno delovanjo povzroči lahko spremembe zunaj sebe. So pa tudi telesa, v kate rih se vrši spreminjanje vsled notranje sile, gib- ljejo ši po notranjem principu; o takih telesih pravimo, da so živa. Zivljenji je torj giba. nji, spreminjanje, vsled notranje sile. Kaslo. rch med filorofskim pojmom življenja in neživih bitij je v tvornim izroku. Vrrok detovanja ne živih bitij je zunaj njih; živa bitja pa nimajo izroka zunaj ampak znotraj sebe. Ker ima torej 48 šivo bitje orrok delovunju v samem sebi, ne mo- re biti ta vzrok materijatin ampak nematerija. len. življenje je imanentno delovanje živih te- ki, ker se pričenja in ruvršuje znotraj njih. Praus. čuntno delovanje služi izpopolnjenju onih teleo- na katira prehaja; imanentno pa izpopolnuje delujoče tilo ker je pri tem delovanju tvoni sa. rok predmit in cilj delovanjv duluje nu sebi in ruvoljo sebe. - Predmet transuntnega delovanja je stvar, na katero delovunje prehuja; smoter je tu zunaj delujočega telesu. Pri imanentnem delovanju je smotrnost večja nezo pri transeunt- nem. Delovanje živih bitij je gibanje. To je pod. vržens mehanskim in kemičnum zakonom; za. to se da meriti. Dudi življenski pročes je, v ko. likor je gibunji; podtvržin istim zukonom. Ne. umevni so ugovori naravoslovčiv, da ni treba no. benega čivljenskega principa suponirati, ker se da življenji po. kemično - fizikalnih zakonih razla- gati. Tudi mi sprijmemo to razlago, ki pa ne ne dokazuje da ni treba nikakega vitalnega principa. Posičilo je je že kemikom proizvesti razne organski snovi v laboratorijih; a žive ino- vi niso mogli se umetno napraviti; tudi če ue jim posriči napraviti organsko stanico, ne bo ta nikdar živela. Pizijologu in antronologu duji kričanska filozofija popolno prostost pri mehansko-kemnii. 43. ri ruzlugi življenskih pojuvov. A odkod vzrok teh pojavov, ne bo zvedel iz empirije; vzrok more biti je neka življenska sila, duša, ki je lik organ. ski materiji. bivljenje je tem popolnejše, čim samostoje. nijše j delovunji. V tim oniru imamo najprej o. no imanentno delovanje, pri katerem je imoter in princip gibanja od naruve; to je vegetativ. no življenje. 2. Vegetativno življenje. Vegelutivno življenje si juvlju v treh mo. mentih: o hranjenju, v rasti in v plojenju. a) Kranjenje obstuja o tim, du tlsu dobivajo snov od zunaj in jo potem po življe n ski siti predelajo (asimilirajo.) o svojo tustno snov ter jo posamnim delom organizma enako. mano razdelo. Kranjenji je briz vitalnega priniipa nirua ložljivo; poskušajo si sicer to razložiti mehunsko po analogiji kristalizačije, toda ta unalogija ni prava, ker se kristatiracija vrši sumo po zuna. njih vzrokih. Odbit kristal se sirev v sorodni ti kočini spopolni, toda vsi to je zunanji razvričir nje delov poleg prejšnih; tu se ne vrši nikuku notranja pretvoritev snovi (Intušsusuption), kakor pri vegetativnem življenju. b) Kast je notranje delovanje, vsld kate. riga dobiva telo po hranjenju določenr omijeno 44. kvantiteto in sbliko. Ir tega iledi, da morajo po- samezni deli urejeno vplivati drug na drugega. Livo bitje uporablja sebi asimilirano inov ne le da se ohrani, da si pokvarjene dele popravi, um. pak tudi, da ruste do določene kvantitete. Pri neorganskih telesih kvantiteta ni določenu, pri organskih pa je začrtana gotova meja- Lamettric je trdil, da n človek nič dru- gega kot itroj (l. homme machine), kar je nesmi- sel. Stroj je vezan na določeno smir, glede na delovunji je omejen; živa itanica pa reagira na razne zunanje vptive. Stroj ne raste iz sebe, del- ki se je pokvaril, se ne popruvi sam. Organi. zem pa popravi sam izrabljeni del ter ga spo- polni. Ker ima telo določeno kvantiteto, ima tu. di določeno bivanje, Ker je kvantiteta omejena na čai in prostor, je organizem končin in kot tak mora slednjič prenehati; tedaj nastopi smrt. Dru ji razlog imrti je v tem, da se organ. sko telo nahaja v labilnem ravnoveiju. Kadar so delii tako izrabljeni, da u telo ne more vež o. hraniti v labilnem ravnovesju, nastopi smrt. Posamni deli organizma se imejo le do gotove neje inrabiti ali odstraniti; če se to vrši čuiz določeno mejo, organizem pogino, dočim ima pri anorganskih teksih tudi najmanjii del zmat. nost olstoja. Vsako organsko bitji ohranja po svojim de. lovanju sebe in vrsto; anorgansko telo ne vpliva 45. na uloto ker ohranja samo sebe. Pri organskih teksih vlada torej verja smotrnost, kakor pri an- organskih. G) eretji pojav vegetativnega živlienja ji plojenje. To se srši po semenu. Sooj čas so mistili da se razplode nižja bitja vslid vpli va nebesnih teles. V začetku 1q. stoletja so biti še razni naravoslovei mnenja, da nastajajo or. ganska bitja od anorganskih, dasi je že od 17. stoletja živela misel da to ni res. Novejša veda je popolnoma ovrgla to misel. 3. Seneratio aeguivora. Vrnik življenja iz anorganske tvarino i. menujemo generatio aeguivoča ali spontania Polje bi bilo analoga); to je rojenje eni uib. stance iz druge ki ni iste vrste. Ličunrnhork (1632- 172.) je že trdil, da je praploditeo nemogoča, a dokaz zato je nodal še le 1g. vek. Za bakteriji se dokazal Tasteuir, za parazite Siebold in Leuckart za infuzoriji Eh. renberg. Anglž Villiam Harveu n l. 1651. zapisal stavek. Omne vivum er ovo. Ker se pa eno stanceni organizmi rlode po delitvi, je isto mi sel irrazil o stavku: Omne vivum er vivo. L. 1858. je početnik ielularne patologije Kudolf Virchov postavil drugi temelijni princip bijologije: Omnii ul lula er čellula.Pema dvema stavkoma je l. 97. pridejal botanik Strasburger tretji stavek: Om. 46 nii ruckus (zrno) is micteo. Durih diese drei Aei. ome ist die Urzuigung fur den modernen Na- turforscher endgultig abgetan. Sii kann nur noch aupurhalb des naturviisenschaftlichen Dinkbereiihes ihre Eristenz fristen. Vasmann, die moderni Bivlogii und die Entvicklungslehre. Preiburg in čsrušgau, Herder. 1904. stv. 163. 164. O vzniku čivljenja in v praploditvi pravistu. dolj Virhov (die ereiheit der Dissenschaft im mo. dernen Ttaat, Bertin, 1877, str. 20.): "Preilich kint man keine einzige positive Tatsache, vetche dar tuti dap je iini generatio aeguivora stuttgefun- den hat, dap je imne Urzazung in der Nerse g. schehen ist, dap anorganische Massen, also stva die Gesellschaft Kohbenstoff and bompagnie jemalo freivillig als organische Massen sich entvickelt hatten. Nichtsdestoveniger gestihe ich, dap venn man iich eine Vorstellung machen viil, vie das aste Nesen von selbst hatte entstihen konnen, nichti veitvr ivrig bleibt als auf. Urzeugung zuruckzugeh in. Es bleibt nichto unieres ubrig, vrnn man čin- mal iagt: "Ieh nehmi die Schopfungi theorie niiht an, aber ich vill eini drklurung haben; also nol. me ich die genoratio aeguivoča an. Aber einin tatsachlichen Besers dafur buitnen viv nicht. okin Mensch hat je rine generatio aeguivoča siih vuk. lich sollzichen sehen, unt jedev, der tehauptet hat- dap er sie virklich gesehen hat, ist viderlegt vor- den von den Nativforschern, nicht etva von dhe. dlogin? 47. Darvin sam, ki je pozneje zugovarjal pra. ploditev, je l. 1065. pisul. Zeli kako dejstvo ali tudi le senca kakega takega dejstva, ki bi pod. piralo vero da anorganski člementi buz ogan. skih bitij in samo pod vplivom znanih sib mo. rejo proizvesti živo stvar? Do sedaj je tuk rezul- tat za nas absolutno nepojmljiv. Prancoz Souru pravi: Kdor ne veruji o spontani iznik življenja, na razvoj anorganske tva- ri v žisljensko inov tekom vekov, ta veruj v čudež. Nageli pravi (Mehunisch - phitvsophisihe dhe. orie dev Abstammungstehri, Munihen, 1882. str. s 3 sl.). be ne suponiramo praploditve, moramo suponi. rati čudež. Ker so organizmi iz iste snovi, ka- kor anorganska bitja, zahteva kavzalni princip supozicijo, da se je pod ugodnimi razmorami razvila anorganska materija s organsko. - doda tudi najmanjii protoptuzma ni homogen, am. pak zelo komplicirano sestavljen. Kavzalitetni princip zuhteva, da iščemo zroka življrnju. Ta vzrok pu ne more biti zunaj organizma, ker se njegovo delovanje vrii po notranjem principu. Prežjer Natururssensihafttiche datrachen und Problemi; 1056) je trdit, da je bita živeča tvar prij nego neživera. K žive se ji po gitanju izločita neživa snov. Tudi Haacke, Hacckel in drugi govo. ri v živih atomih. Nasproti tem dokaruje pateontologija, da o azouni dobi še ni bilo organskega življenju. 48. Ihomson in Kelmholtz, pa tudi Buchner so mis- lili, da so prve življenske kali prišle po meteori. tih iz drugih svetov, a Koken (Die Vomett und ihre Entvicklungsgeschichte, Leipzig, 1093. str. 74.) jo dokazal, da v meteoritih zaradi preveliko topline nad zob žive stance ni vstpe: v svetovju pa vla da absoluten mraa -273. 6, v katerem se življenje ne more ohraniti. Naravoslovje je dokazalo, da je življenje k ir žioljenja; da je svoj cas nastalo, ker ga nekdaj ni hlo. Vprašanje, kako je življenjo nastalo, ni samo filozofsko, ampak filozofsko in naravoslovsko; fi. lozofsko, ker filozofija raslikuje med likom in tvarjo, ki sama ne more proizvesti likov: nara. voslovsko pa, ker je naravoslovje dokazalo bistven razloček med likom žive in nežive materije. Iilosof in teolog ne moreta imeti nič proti tiditvi, da u je življenje razvilo iz mrtve inovi- ker to vprašanje spada o področje naravoslovja ki je praplodito zavrglo kot hipotiao bua vsake podlage. Botanik deinko pravi: Nenn man an. nimmt, dap lebendige Hesen uberhaupt cinmab aus anorganishen Stoffen intstanden sind, so ist mei. nes Dafurhaltens die Schopfungshupothesi dič sin. zigi, die den Anfoderungen der Logik und Kausa. htat und damit cnev beionninen Naturforicham intipricht: 44. 4. Sanica. a) Deli stanizv. Najenostavnejši življenski dhment je stunis ra Litte). Ine stanicu j prvi rabil Angliž elo- bat Hoško 1. 1667. o svoji knjigi Mierogra. phia. Nutunčniji opazovanje stanice pa ji ti- lo še te omogočeno, ko je je jel rabiti v to mikroskop ki ga je najbrže znašel Holandeo ba- harija Zansen; ime mu je dal Siovanii Paber v Kimu l. 1625. Neprimernd uspešne je pa se je mogeh rabiti mikroskop o sq. sbolet- ju v zvezi z mikrotomijo, ki omogoča z mikro tomom razdeliti itanuo na kosco iooo mm d. belosti, in z mikroskopičnim barvanjem, da se predmiti bolj živo spoznajo Kaj je stanira. Stanica je kepira Klunp ihen) prosoptazme z enim ali več rrni; očasih je stanica sbdana s kožico Membran), kar pa ni bistveno. Bistočna dela itanici sta protoplazn in zrno. Nebistven del je tudi sok, ki stuži sta. niči o hrunjenji in ruzkrajanje snovi (rumen- jak o jajeu). V protoplazmi ji najbrae tudi beljakovi na; na vsak način ra je protoplazma relo sistavljena snod, ki jo je teško itudirati kor o zoeri s kemiškimi inovmi izgubi življensko silo in je drugačna nego v zivi stanici. Vimmer navaja o rasopisu Kultur, 1904. nu 50. strani 257. nasl. stedeče elemento ki sestavljajo protoplaamo. 6s32, Hzz, N 15 7, Ozga, S 12. Pra- ven teh so anorganske snovi. fosfor, magne. zij, kalj natrij, relezo voda. Stanice so navadno zelo majhne; samo one, ki jih navadno iminujemo jajca, so vič je zaradi rumenjaka, ki služi v hrand žive- mu bitju. Sicer je stanica To mm že zilo velika. L. 1894. je Altmann pisal, da je to kar v protoplazmi vidimo, k majhen del tega- česar ne vidimo; da so v protoplazmi nitke deljive o kristalike, ki so najenostavnijše or. ganske substance, prootni ckminti življenja, to pa ni res, ker, ti dementi nimujo življen. ske sile zunaj staniče. Danis večina naravo slovcev to granular-teorijo zamita. Um ljivo je da se je evolucijška teorija oprijela te hipoteze, ki dela skok med anorgansko movjo in sestavljeno stanico nekoliko manjši Saj opažamo pri Haccklu in njegovi soli, da skušajo dobiti enostavnejše življenske enote, ka ko je stanica; čim enostavnejui prvi ekmint, ki ima že življensko silo tem verjetnejša je giniratio deguivoca. L veseljem je Hacekel 1855. svetu ozna- nil, da se je v biskajski orini našla pri po- laganju kabla o globočini pzz5 mn brezstruktur. na snov, ki jo je Hurlej imenoval Bathubius Kaerkelii (praslina). Hacckel je trdil, da je to prvi in najenostavnejši protoplazma; u kma- 31. tu je priznul, da je prihitro generuliziral, ka je bila ta snov čisto navaden vapnenceo suljat. Dosedaj se še ni posrečilo dobiti inostavnej. sega dlementa kakor je stanica. Stanica je o. snovna življenska enota. Zrno je beljakovina ki ima sldeče ino. vi: nuklin (hromatin), tvarina, ki se da bar vati; linin ahromatin), ki se ne da barvati in plastin ali paranuiklein. Predno se bo zr no natančno spoznalo bo preteklo še mnogo ča- sa. Nuklein opažajo kot mnogovrstno zavito nit- ko s 40 raznimi deli. Ta nitka ima pri. plo- dstvi nove stanice iz stare bistveno nalogo. Kako komplicirana inov je n. pr. nuklein, ka. že njegov kemični sbrazeč bjo dlj No8- V protoplazmi točijo dve različni substan. ci: prozorno timelino inov Hualoplasma) in Spon. gioplasma, ki tvori niti in zrna imenovana Mikrosomen. b) Dunkaije stanite. Sance se množe po delitvi. Tu ima gluv. no ologo zrno v njem pa nukkin. Pri delit- vi se vidi čudovita imotrnost, ki se ne da raz- ložiti po kemično- fizikaličnih zakonih. Kuekel trdi, du pri nujenostuvnejših or. ganizmih ki jih on imenujei mnonere, ni zrna- a Hertvig je priznul, da si je pri tih najbrže zrno prezrto; zrnutu snov se nahaja v osa. kej stanici, čeprad ni zrno tako določeno iz. 32. raženo, du bi še biž spoznalo. Stanicu je najenostavnejia nositeljiča žis. ljenja. Sanicu vrši ose življenski funkeije; a- umilra snov, to je pretvarja anorgansko tvar v organsko; disimilira škodljivo organsko snoo v anorgansko ter jo izloča: itaniča raste, se plo. di po delitvi se neprestano giblje ter je v naj- labilnejšem ravnovešju. Vse gibanje pa u sr. ši po notranjem principu, tako da moramo tu občudovati vetiko imotrnost. Stanice se vičijo v veživa (Senebi). V popol. nih organizmih je na milijone stanic in vsa ka ima svoje delo. bim bolj diferencirano je delovanje itanio, tem višji je organizem. Vsi sistemi srganskega delovanja: obtok krvi, ploje. nje, delovanji živčevja, čutov, se više v veživu in posamnih stanicah. Tuko skrbi stanica za se in za sel organizem. bel kompliciran se- stav. oezio pa izvira iz ene jajene stanice, ki jo je oplodila Timenska stanica. Notranji produkti protoplazme so: škrob sladkor klorofil, ki daje stanici releno barvo- maščoba, slje; v krvi produšira protoplazma he- moglobin, ruduča krona telesca, ki vodijo kisik po organizmu, nazajgrede pa odvajajo ogljiko. vo kislino v pljuča in na zrak. Kemuni ob. razeo hemoglobina o konjski krvi je: l - Vo-d- zunanji produkti pratoplazme so razni lasnati prirastki, s katerimi se more stanica o. 53. prijemati in gibati (Seipelzellen, Dimperzellen). Siedišče življenja je zrno in v tem zopet hro. natin. Balbiani je in individuum Dimprin- fušvrja prerezal na tri dele tako, da je vsak da dobil nekaj zrna in sicer je dobil zgornji, del stiri hromatinova zrna, irednji enega, spodnji pa tri. V teku z4 ur je vsak del postal nov in dividuum. - Poleg zrna je potrebna tudi plaz- ma. O medsebojnem vplivu med arnom in plaz- nio bijologija nio ne ve. Zrno je individua. cijski princip ter posreduje tudi podedovanje. Slede razvoja kaliinega plazma obstaja ta dve teoriji. Deismann zagovarja kontina- iteto kaličnega plazma. On meni, da so v ka- lični staniči vsi bistveni materijalni, deli no- vega individua; ti deli se potem po plodit. vi prenašajo od roda do roda. Po je njegova Prafamationsheorue. Sartvig, Delage, Duiesd- pa so pristasi epigenetične teorije, ki trdi, da je način razvijanja kalične staniče odvisen od zunanjih in notranjih sit, kemično. fizikalii nih zakonov, po kuterih se deti noviga indivi duu tvorijo. Mistito si je, da je za razvoj novi ga individua vedno potribnu zveza semenske stunice z jajeno, a to ni re, ker si pogosto ruz. vije kalii ra, stanica brez opliva drugospolni stanice. Tako plojenji se imenuji purteno- geneza. Tudi umetno se du partinogeneza doseči, po vplivu raznih tizikaično- limičnih mikov se zučno stuniču razvijati v nov in. 34. dividuurn. Pri doospolnem plojenju se določeno ite- vilo hromatinovih zrni (hromožomov) semenske stanici riuži z jednakim stevilom hromozo. mov jajene staniče. Na tem proresu sloni raz. ndlikost individuov, po njem se enakomano podedujejo svojstva starisev.- Pri partenoginezi se opaza, da se razvoj ne vrši tako normalno, kakor pri dvššpolnem plojenju, ker manjka ne. kega vodilnega principa, ki je pri normalnem oplojenju semensko zrno; nov individuum, ki na stane po partenogenezi, tudi ni tuko popoln, ka. kor oni ki nastani iz oplojene stuniue. Pri pbojenju se opuzujejo čudovito smotr ni pojavi. Kljub veliki mnozini semenskih dtu nič, ki obkrožujejo jajeno stanico, predre le ena vanjo, ker bi se drugače jajee pokvarilo. be jihje več, se zdruši samo ena z jajenim zrnom, druge slušijo za hranjenje oplojene stanuv. Čudovita imotrnost se opazuje tudi v em. brijonalnem razvoju. Embrijonalni razvoj se spro. ri vsli zdrušenja hromožomov semenske stani- ie s hromozomo jajene stanici; da pa ima staniča novega individua isto stevilo hromo- zomov kakn stara, se le poloviča hromozomov- semenske staniče ziruži s polovico hromožo. mov jajene stanice; tako sstane stevilo trorro- romov stalno. Po reduciranje hromožomov priit zdrušitvišo na poloviro omogočuje konstanco vst. Di sestavljeni pojavi vegetativnega življe- 55. nja se ne dajo razložiti po čemično- fizi ku- ticnih zunanjih zukonih; tu moramo suponira ti niko nctrunjo vitulno, sito. Znunost ji puišta do zukljuiku, du niaji ija organskega bitja ni nego je stanira, da je torij stanua nujnižji dment življenja; hro. mozomi so nižji morfološki in fizijološki de- ti, ne pa dementi. Nižje dementarni inote descindenčnih teoretikov so le sanjarije. Bi. jologija ji dokazala, da gineratio ačguivoa ni mogoča. 3. Senzitivno življenje. a. Čutenjo Višji od vegetutivnega ji čutno uli sen. zitivno življenji. Vegetativno življinji ji s. no, ki mu je smoter in mučin dilovanja v do- sigo tiga smotra določin od narave. Čutno življe nji je ono, ki mu ji sicir smotir odlo- čen od nuruve, u diovanje v, dosego tga, smo. lru določa tuiti živo bitje sumo nu podlagi otisov in pridstav, pridobljenih po čutnem spo. znuvanju. Organi, ki posredujejo, da si napra- vi v živati intencijonalna slika kukega pris. meta, ki vpliva na nji, so čutitu. Tu so rar. lična; zudostuje pa tudi samo tip, ki ji naji nepopolneji čutilo; a tudi ta more posredo. vati v subjektu intincijonalno sliko. Poleg zunanjega čutenja mora imeti ži- 56. val tudi notranje čutenji: α) Skupni čut (tensus rommunisj, ki čutenje jav. lja, no katerem žival čuti, da čuti (čutna za vest). 2) Lival mora tudi čutiti, ji li spoznuni prid. med njenemu oganizmu prikladen ali ne. ta je more žival ohraniti, ji mora notrunji čut javljati, kaj ji koristi in kaj škodi. β.) Lu ohranjenje življenja je tudi silno ko ristno, da žival sprejete čutne stike ohrani tu. di potem ko neha zununji vplio predmetov na njene čute. S čutenjim mora biti zvizuna sita te- ženja. Spoznavajoči subjekt mora biti v potenci do dosege predmeta, ki ga je subjekt spoznal kov sebi prikladnega. Spoznavajoči subjekt mora slednjič imeti tu. di sposobnost, da timu teženju ustreže; mora imeti torej zmožnost gibanja. butenje obsega sledeče zmožnosti: 1) zunanje čuti α) notranje čuti, ki so: skupni čut in čut. na zavest, ki javtja znetraj, kaj sutijo zunanji čuti β) domišljijoemožnost, ki ohranja in tvori pred- stave z) čemilsto zmožnost (vis aestimativa), β.) spomin, ki ohranja predstave predmetov zozirom na to, ali so koristni dli škodlji. vi. sf. b) Ražloček ned senzitivnim in vege tativnim življinjem. Nastane vprašanje, ali je filozotsko po. polnoma gotov razloček med senzitivnim in vegetativnim življenjim. V tem oziru navedimo Vasmana (Bio- entstanden sind,, das vermag uns veder die logie str. sob, 157): Nie die erstin Organismen Philosophie noch, die Naturmissensihaft naher anzugeben; denn dafur fehlen jegliche An- haltspunkte in den Beobachtungstatsachen. E bensovenig veip uns die Khilosophie zu sagen, vie oiel Urorganismen hervorgelracht vurden, und ob dieselben untereinander vesentlich ver- schieden rarin oder niiht. Da das sensitive Leben iine hohere Seinsstufe darstellt als das vegetative, tiegt der Schluss nahe, dap eritrres siih nicht von ulber duš dem ltrteren entvickelt haben konne. Nir mussen daher fur die erste Hervorbuingung der organischen Pomen sehr rahn- scheinlich eine Differenzierung derselben in eftan. zen und Tiere annehmen. Dieses Postulat ist jedoch oon sehr gemischter philosophisch - natia. viisenschaftlicher Beschaffenheit und keinesvego von unverruckbarer Sestigkeit. Do najnovejšiga rasa si je mislilo, da imajo rastline samo vegetativno življenji, in da je čutno življenje izključna last živalij. K so v rastlinstvu pojavi, ki se dado rarlagati 58. po senzitivnem življenju. Tilozof ne more nič imeti proti temu, č pade razloček med vege tativnim in senzitiv nim življenjem. Prdimo samo to, kar vemo in ne ozirajmo s na sta. ra mnenja. Darvin je na podlagii opazovanj zupisul dle deča dejstva, ki jih je imatral za neko vrite senzitivne pojavi: 1) Seotropizim; rasttine imajo neko narav. no tiženje po remeljskem središču. Aastlina sto. ji po koncu kakor žival; korenine ima obr njene navzdol in jih požene vedno globlje. 2) Helijotropizem, iveti otračujo svoje liste proti solncu. β) Niktotropizim; ivetire zapro po noči ivet- ne čuše, pobešajo cvetove in liste. u) Statotropizem, teženji po ravnovesju; zisa. li imajo neki organ, s katerim čutijo, so li v ravnovesju ali ne. rak ima v ušcsih lamene. ke, s katerimi čuti, kako stoji. Tudi rastline imajo takozvani statične organe za ravnovei. jv. 3) Higrotropizem; rastline morejo na razno načine dobiti potrebne mokrote in primerne pod. tagi za razjrostiranje. Ali še vrše ta gibanja na podlagi čutnega doznavanju. Po je mogoči, če imujo rusttini. v to numinjene organi podotni, čutncam. Na- giti in Hoberta utt govorita o rusttinskih čut nicah. Gander omenja v svoji knjižiči Abstam 3g. mungstehre str. 101. te dozdevne rastlinske čutniče- u trdi, du se te nahajajo tudi pri živulih, ki imajo poleg teh tudi prave čutniče. To vpru- sanje ne spada v filozofijo umpuk v naravo. slovj. Darvinizem. a) Zgodovinski pregled. Naravoslooje se je do 18. veka s posumni. mi rustlinami in živalinri le malo pečalo- bavilo si ji bolj s proucuvanjem organskega žis. ljenja enotno. 18. vek je zacel na podlagi ma- terijalirma posamne vrste natancnejv prouča vati. Opisoval je koristi rastlin in živalij ter smatral vsako čivo bitji za stroj. Pokg tega se je jela iz matirijalističnih nagibov pri živaliho iikati moralna stran. Lufontdine ji jit pisuti tušni. Pivi trizni naravostoveč je bil švedski vitir- Kuiol pl. Linni (zo7- 17 78). Prepričan krištjan je pojmovat nuruvo ielotno kot tvor Stvurnikov Pri, studiju naravi je nušel red, ki ga je poka- zab 1. 1255. o knjigi "Sjstema naturav; v kateri je rasthnske in živulske vrste sistemutično uredil od človeka do enostaničnih bitij. O vrstah ji ri. kel: Pot specirs numeramuš, quot ab initio rre- avit infinitum ens. Učenjaki so bili frapira ni. žean Lamarck (744. 124) je bil prvi pri 60. staš descendenine teoriji. V hnjigi," Philosophie zo. ologigue; ki je inšta l. 1007zji tajib stalnost vut ter opozarjab na vmesne oblike med posamnimi orstami. Kazvil je teorijo, da način življenja do. loiu sblikš; isto teorijo je utemeljieval porneje Darvin. Po tem principu je trdil Lamarik, da so si vste, ki jih je v Linnejevi sistematiki ob. čudoval, tudi po izvoru sorodne, da so višje iu nižjih. btienne Seoftrog St. Hilaire ji spo- znal slabost Lamarckove teorije ter p prišel na pomoč s tem, da je razlagal razvoj vrst po direktnim vplivui fizikaličnip, kemičnih in kli- matičnih učinkov. Rielmegjer ji že razvil nisel, ki si jo prisvaja Hacikel, da se pri imbrijonalnem razvo ju ropolnega organizma vrši v malem isti pro ces, ki se je vrsil v teku stoletj pri razvoju vrst. Kueckel pravi. Die Ontogenesis ist eine kurži una schnelle čekapitulation, dev Ihulogenesis. Bijo genetični zakon pa ji že Karol rnst Bar ovrge; če se namrič embrijo v gotovem stadi zu loči od materinega telesa se ne mori ohrani ti. Ervier je suponiral več organizačijskih tipov, iz katerih so se današnji vste razvile- Ko ji zacel itudrati. bharles Kobert Dar. vin (1009.152) je bil že hud boj za konstanco in descendenco vrst med naravoslovci, a tudi med ljudmi, ki o celi stvari niso nii razumeli. Od 61. začetka se je Darvin nagibal h konstanini tiori. i; studiral je sorodnost vrst ter h. 1558. izdab knji go, o postanku vrst po naravnem izboru. Po. stavil je načelo, da so se razvile vse sedanje a. ste iz nekaterih ali morda iz ene prvotne obli. ke zgolj pod splivom zunanjih izrokov. Or. ganizmi imajo po kraju in casu raane obli- ke; to dejstvo in boj za obstanek v zvezi z na ravnim spolnim izborom je ohranilo gotovi vr- sti ugodne lastnosti, slabe je odstranilo, indivi dualni, pod ugodnimi razmerami pridobljeno, spremimbe so se podedovale na potomre, in ta ko si tekom tisočhtij oblike spopolnjujijo tu prehujajo potugoma o druge tipr. Sedanji obli. ke so nastale iz nepopolnijših. Vprasanja o Bogu larvin ni odgovarjab v smistu današnjih. Prezverskih učenjakov. De tetu 156q. je pisal: Es ist nahrtich une spopartige Ansicht dap ir Schopfer den Keim alles Lekno- das uns umgibt, nur venigen oder nur ciner cin zigin Porm ungehaucht habe, und dap uus so iinfachen Anjang siih une indtose Keihe im mer schonerer unt vollkomminerev Vesen ent. vickett hat und noch fortentvickelt. (Gander- die Abstammungstehre, Benzingeri naturvissen. schaftliche Dibliothek, 1904. str. 23). Tudi na iloveka ni spočetka Darvin sos. je trorije rasterab. Se le njegod prijatelj Hlurleu Leugnisse fur, die Stellung des Menshen in der Natur, Braunschreig, 1862) je izvajal človeka 62. z njegovimi duševnimi in telesnimi zmožnostmi od nižjih orst. Ko je že Haeckel izdal svojo. Naturliche Schopfungsgeschichte, 1565, kjer zasto. pa Darmnovo selekcijsko teorijo, je Darvin l. 157. napisal knjigo: Abstammung dei Menichen, ljer je svojo teorijo rastegnit tudi na člove. ka. L. 1587. imamo proi anatomiiki poskuš utimeljiti descendenčno teorijo na človeka: Nie- dericheim, der Bau des Menschen als zeugnis fir seine Vergangenhiit. Kamdnn je 1. 192. pobijal descendene- no teorijo z ozirom na človeka z naravoslov. skega stališča v knjigi: Darvinismuš und Entvicklungslehre, in 7. Kanke: Der Mensch, Leipzig Dien. 1894. L. 1574 je Vigand nastopil proti, dar. vinizmu. On pravi: ) To selekeiji se more ni- primerno odstraniti, ne more pu se priti, do no- tranje imotrnosti. Darvin operira le i slučus ji. Slučajno so se v boju za obstunek najboljši ekjemplari ohraniti, slučajno sta se dva taka eksemplara združita, slučujno so njune dobre lastnosti potomci podrdovali, Struja, ki sicer govori o železnih zakonih, govori tukaj o sluča- ju. 2) Kazlike ned vrstami so često indliferent. ne za obstoj; kar tvori razliko ni bistvens o bojiv za obstoj. β) Pakontologija kaži določene sisteme. V posamnih dobah ne najdimd samo ene vrste- 63. ampak razne vrste inega sistima. D. Hans Driesch pravi, da Darvinova te orija varu; danes ni nobenega pruvega davvi. nista več. Bolsche podaju v zbirki Kosmos: Abstam. mung dei Menschen, najnovejše misli onih, ki trdijo, da se je človek razvil od živali; prizna. va pa, da se na vprašanje: kuko. ne da od. govoriti. Nehote pritrei da si je mrulo vse v šiti po notranjih silah. Kacikel. nasteva zz stopenj, po katrrih je je življenje razvilo od ene stanice, do člove. ka. Pri emoijonalnem razvoju je Hacekel za. pazil marsikaj, kar ni bilo o prid njegovi teo. riji, kar je odgovarjalo njegovemu bijogenstične. mu zakonu, je imenovul palingineza (va1i zereoje), kar pa zanj ni govorilo, je imenovab čenoginezo (karvn z cčα) ali Entvicklungsfal. schung ter dejal, da je narava vsted neznanih varokov enkrat zupustila normalni pot. Embrijonalni rarvoj je res v prvih itadi. jih mnogih živali zelo podoben, vendar se iz njega ne da na človeka nič iklepati, ker tu ni. so dobiti še nič tukega, kar bi spominjalo na nižje vste. Navajajo n. pr. rudimente v dokaz da se je človek razvil iz nižjih vrit. Viederscheim Haa ke, Bolsehe naštivajo skedeče rudimenti: )ekudimenti na koži, okostju, čutničah, čuti. lih, drobu. Pvetuo (Embrjo) ji obrašean, pravijo, ker 64. so imeli predniki obraščeno telo, dlaka je nasta. la iz luškin. a 2) Moške prsi pričajo, da ss samci nekdaj do. jiti. - Znameniti naravoslovei priznavajo, da so moške prsi k arhitektoničnega pomena torej iz estetičnih varokov. b .) Iz konca hrbteniče sklepajo, da so bili pred. niki ripati. 4) Ker dolgo niso vedeti, kakšnega pomena je žleza imenovana Lurbetdruše, so sklepali, da je bi- la nekdaj tretje oko. I dognalo se je, da zbira hud stup. Drugi menijo, da služi v predelava. nje stadkorja ali da ovira preveliko tolščo. Pristaši darvinistične teorije k skličujejo o prid svojemu naziranju tudi nu morfologič. no podobnost. rudimentarnih organov pri slo- veku z živalskimi organi; toda Klauike pravi. Iz podobnosti oganov se ne sme na njihovo ss rodnost sklpati. 2) V novejšem času io dokazali, da ji člo- veška kri kemiino sorodna i krvjo višjih opiv. A kemična sorodnost krvi ne dokazuje utenti. tete izvora, saj se nahaja sorodnost krvi tudi pri živalih, ki gotovo izvirajo od različnih vrst; ta. ko kri rakov, srebinih galebov in podgan. In oen- dar ne bo iz te zadnje podobnosti nihče skk- pal, da izvira podgana od raka in galeb od pod. gani. α) Dalje navajajo placento, to je snov, ki služi o hrano mlademu bitju in ki se izloči po b3. porodu od matere Višje opire in človek imajo pla- cinto, nižji opiče je nimajo. A plučenta se dobi tudi pui morikem volku in indijikem škarpijo. nu. Poda noben darvinist ne veruje, da bi od indijškega škorpijona izviral moriki volk, in ter ga višje opice in iz teh človek. 3) Pz pakontologije radi dokazujejo, da dobi mo človeka če v teriijarni, dobd. V prinrarni dobi kaže palontologija niz- ke gozde, ki so si spremenili v premog: premo gova, doba: v tej dobi so že živeli raki in ri. be. Sekundarna doba je doba velikih reptitij Saurier). Ostankov teh je zelo veliko. V tercijaini dobi imamo že sisavce, opice- dokazati hočejo, da ima ta doba opujego člove. ka, prehodno obliko med človekom in opreo. a) V Neandertalu pri Dušseldorfu so našli l. 556. irepinjo, ki je bolj potlačena nego pri človeku, a tudi opični ni podobna. Da čiepinja, pra- vijo, je bilu last bitja, ki ni bil ne človek ne puiča, ampak o sredi med obema. b) Holandski zdravnik dr. Dubois ji l. 1891. na stoku Zavi polez reke Bengavan našel v zemlji kosti velikih sesavcev: eno zgornje bedro dos kočnika in kost od rame. Prdil je, da te kasti ne morejo biti ne človeške ne opučne ampak mo- rajo irvirati od posebne vrste sesavceo, ki je tvori la prehod med človekom in opico; to bitje je i. menoval "rithečunthrgrus erertus, pokonci stgji. 66. či opiiji ilovek. Kar ši neandertalske lobanje tuo najpres je ni dokazano, da je ia terajarne dobe. Krani jolog Mačnamara je v "Archiv fir Anthropolo. gie dokazal, da je ona črepinja taka, kakorine imajo se danis Avstralci. - O pitekantropu je Vvshovv dokazal, da so ose irrednosti na njem patologičnega značaja. Dudi v Krapini in s Spu so dobili krep. ko rarvito spodnjo čeljust ki pa ne kaže nič drugega, kakor da je datičnik pridno rabil zo- bi. Branco je rekel na petem interna rijonalnem kongresu zoologov v Bertinu 16 avg. 1go1. l. o fosilnem človeku: blovek nastopa kot nekaj novega v fosiljah. Večina sisavuv kaži celo vrsto prednikov ia tercijarne dobe; človek pa nastopi naenkrat v diluvijalni dobi kot ho- mo sapiens z inredno razvito lobanjo. Samo lo. banji iz Neandertala in Spij. a se razlikujeta. doda po Mačnamari tudi ti dve nič ne doka. zujeta. Zato pravi edranco: Die Palaontologie sagt uns nichts. daruber: sie kennt keine Ahnen der Menschen. Klaatsch je trdil, da človek in sedanje opiče izvirajo od ene opice, ki je pa sedaj ni ved- Nasproti tej misli je rekel Kanke 1. 189q. na sho du antropologov: Po je fantazija, ne veda. Keinke pravi o postanku človekovem. Der Durde der Nissenschaft entspricht es allein, zu sa. b7. gen, dap sie uber den Ursprung des Menschen niihto reip. b) Kritika darvinizma. Du Pleischmann pravi o darvinizmuo knjigi Lehrbuch der Loologie Viesbaden, 1898. stn 3o7.: Die grope Mehrzahh der Laien unter denstn. hangern dieser Hheorie begeistat siih an dir bropartigkeit der mit gluhender Hhantasie geska- daten Stammergischiihte und impfindet gar niiht dai Bedurfnis die tatjuchlichen Srundlagen de- Descendenzromanes genau kennen zu lernen. zato pravi Muller, početnip firijologije: Die Hhuzothese gehort nur in das Laboratorium des Porschers. In Kanko, der Mensch, Vien, 1894, iI.: Man hat bisher nur zu haufig, namentlich in popu- lar - naturnrisenschaftlichen Derken den augenblik. liihen Standpunkt der naturviusenschaftlichen, evig- vechselnden Hupothesen mit den ebenso schvan. kenden politisch- philosophischen Tagesmeinungen verguiikt, so mupte notvvendig in dem der cakten Naturforichung ferner stehenden Dubli- kum die verhangnisvolle Stimnuna erveckt ver. den, alo, gabe es naturvissenschaftliche Dozmen vel. che den hochsten Pdealen dei Menschengeistes teind. selig gegenuterstehen. E rare ein Lohn fur die mi- he unserer besten Poricher, venn is auf dem Gebiste der Anthropologie gelange, dicsem Volkoverderbeno Sehre- ken zu setžen? Z eziror na različni pomin, v katerem se be- seda darvinizem rabi, konstatira Vasmann slede. če rezultate, do katerih je prišta veda: ) Darvinistična selekijika tivrija kot iskljui. na olika rarvojne tevrije se danes komaj se znan. dveno uposteva. 2) O takozvanem realistično- monističnem nazi. ranju v katerega je Kacikel slekcijsko teorijo po. splošil, pravi, da je"ein im Namen der Nissen. schaft getriebener Unfug. .) V nauku, da človek tudi po dušeoni plati irvira od živalij, pravi: "bine solihe Lihre im Na men. der Dissenschaft zu vertreten, ist mehr alo Hlum- bug; ci ist ein ichverer Prevel an den hochsten Su tern, der Menschheit. 4 Descendencna teorija. Danes lahko rečemo, da je darvinirem kot tak pokopan. Ločiti pa imamo od darvinizma descendenčno teorijo in vprasanje: So li vrste, ki jih danes vidimo konstantni ali ne. Dosedunji rezultut vede je, da so u vrste nekaterih, rodbin sorodne. Za. to pravi Vasmann o darvinizmu v pomenu descen. denene tevrije: "Dic Aufgabe der Deszendenstheorie ist. dič tatšachliche und uršaihliche Erforsihung der or- ganishen Pamenreihen, an, deren Spitže die Arten der Segenvart ali oberste Verzveigungen sines oder vie. lr hupothetischer Aammdaume stehen. l9. a) Kališče filozofa in teologa naprano descendeneni teoriji. Iilozofsko odgovorimo na to vprasanje: Otem more govoriti zadnjo besedo samo naravostooje. Ve- mo, da potenca ni pride v dej brez vzroka. Kar se v kako stvar rarvije, mora biti v potenci do tega, v kar se razvije. Tatenca pa preidi vak. tivnost k po nekem bitju, ki je v aktu. Mli je vsaka vrsta zase stalna ali so se vse vrste vstiv. ši človeka razvile iz ene stanire, je popolnoma naravoslovsko oprašanje. Niti tega ne more filo. zof odgovoriti, ali se je anorganska tvarina razvi- la o organsko. Naravoslovje pravi, da je stanica prva podlaga življenja. Ga pa ni samo tvor organ. ske snovi. Pa skok iz anorganske tvari v organ. szo bi bil čudež; narava pa ne dela skokov. Dok. ler zadoščajo naravni izroki, ne smemo iskati nad- naravnih vplivov. Najvišji izrok poseza v naravo le tedaj, kadar v dosego kakega namena vrroki druge vrste ni zadoščajo. So li ti vuroki druge vr: ite vsled potenc, ki so vanje položene, sposobni iz, anorganske tvarine razviti vse organsko življenje filosofija in teologija ne ve; tudi jima ni nič lzeče na tem, do kaksnih zaključkov pride tu naravoslovje, ki je edino kompetentno o tem opra šanju. A priori se ne da tu nič sklepati. Ali u je človeško telo razvilo iz živalskega, je vpra. sanje naravoslovja. Nemogoče pa je da bi se duh razvil iz materije. Tudi po Stvarniku ne more 7o. dobiti materija te potence, da bi se iz rje raz vil duh, ker je popolnoma nimaterijalen. Soetopi senskemu poročilu, da je Bog naredil človeka iz prsti noben rezultat naravostovja ne more naspro- tovati ker Mojris je hotel stem k zapisati resni- co, da jer čovek od Boga, kakor vse druge stvari, in sicer iz iste snovi, kakor deuga bitja, da je nje- govo telo podoršeno istim zakononi kakor dru. ga telesa. Ni pa zapisano v sv. pumu ali je bi- lo človeško telo po neposrednjem aktu božje volje ustvarjeno, ali se je polagoma iz nirjih razvilo, tilozofijar in sv. pismo se s. tem vprašanjem ne ba. vita. ču pustimo naravoslovju popolno vobodo pasno in določno pa je v sv. pismu(Sen. 2 7) zapi. sano, da je Bog ustvaril neposredno človeško dušo. b) Mnenje krščanske filozofijo. Delovanje življenskih pojavov je inotno, pre. uga tvar ter se ne da razložiti po kemično -fizi- kaličnih zakonih. Organska tvar, ki je podvižena i- stim zakonom kakor anorganika, je pasivni del živih bitij; forma, ki to ivar, določa v srgansko pa- je duio. . Poojstva forme organskih teles. Le pri anorganskih bitjih je lik substan- ča, ker so posamne stvari specifično različne mee seboj, podlaga razliki je substancijalna forma. Dz tiga sledi, da mora biti tudi življenski tik sulstancijalna forma. Substanca pa je lahko 71. popolna in nepopolna; nepopolna pa zopet lahko glede vrste in glede substancijalnosti. Sle. de orsti je ona substanca nepopolna, ki sama zase ne tvori določene orste, ampak šele v zvezi z drugo; glede substancijalnosti ji ona substan. ra nepopolna, ki sama zase ne more všti delo. vanja, ampak še k o zvezi z drugo substanco. Pri rastlinah in živalih je vitalni lik ne- popoln glede viste, ker sam zase ne tvori vrste, in nepopoln glede substancijalnosti, ker rastlin. ska in živalska duša sama zase ne debije in ne biva. Kastlinska in živalska duša tvori določens srč sto šele v zovui z materijo, ki jo informira. Ta sub. stanca torej ni subsistentna kor je delovanje pri ras. tinah in živalih navizano na organe. Organe ime nujimo deli oživljene tvari, ki delujejo. Du trga sledi da substanca premine s subjektom, ki je tvaren; kadar se razpoloženje tvari zgubi, preneha lik tvar anformi- rati, substancaj prineha. Prenotje, ko tvar popolnoma zgubi dii pozicijo za dušo, imemujemo smrt. Ditalni princip je dejansko inoten. Bdiva o vsem ogamizmu, o vseh delih tvari, ki jo infor. mira, in iicir po svojem bistvu v osakem delu tva ri ves, po svojih zmožnostih pa rarnovrstno; nekate re zmožnosti imajo sooj sedež v posebnih or ganih- ki so usposobljini, da se morejo dotične zmožnosti v njih udejstvovati. Vitalni princip je tudi inovita substanca, ki se sama po sebi ne more deliti, ker inma de. lov; pač pa se more vitalni princip pri vegdta- 7. tivnih in čutnih bitjih deliti per accideno, glede na subjekt v katerem biva. Ako si od kakega te. lesa loči del, ki je sam po sebi tvar, sposobna za informačijo duše bo duša bedisi rastlinska ali živalska, ostala o tem, delu. be odsekamo od dre- vesa mladiko, ki je sposobna, da še sama raste- bo shranila rastlinsko dušo, ter v zemljo zasajena naprej rastlu. Tako si mora tudi razlagau, ka- ko more izviruti eno bitje od drugega pri plojenju zasttin in živalij. Kalični plazma, ki se odloči od oganizma, je toar spsobna za dušo, duša starišev se pri rastlinah in živalih per accidens deli z ozi. rono na subjekt c) Kilozofi, fizijologi in kemiki o življenskem principu. Kudolf Dagner pravi, da se življenje ne da drugače razlagati nego po posebnem principu. Iirijolog Zohann Muller pravi v sooi knji gi Slandbuep der Kpsiologie des Menchen I. Bo d. pr st. Diše Narmonie der zum Janzen notvvendigen She- der besteht nicht ohne den Einflup, siner Kratt, die dureh das Tanže zvechmapig virkt und nicht von cnrelnen Zeiten abhangt und besteht fruher als die harmonischen Slieder des Ganzen. Hurti dunajiki anatom in fizijolog, pra. vi v Knjigi "Lehrbuch da Anatomie des Menschen, Nien, 13. tufl. str. .: Die organische Kralt intviskelo ruct. činem itr čingeborenin Kane den Pganis- mus, enttorgt der Nupinvett den stoff, aus vehehem 73. sie ihn aufbaut. Zustus Liebig pravi v "Ehemitche Briefe z hol. I. Bd str. Tbv: Unsere Vrnunft irkennt, dap in den lebendigen Leibe eine Uršamne bestehe, melehei die che- mischen und phušikalischen Krafte der Materie beherrscht und sie zu Tormen zušammenfugt, die auperhalb des Pganismuš niemals nahrgenommen verden. In kvendigen Korpern kommt eine Ur- saihe hinzu, durih vehe die Kohažionikraft beher- vird, durch vekhe, die Elemente zu neuen Pormen zu- sammengefugt verden, dureh die sic neui Eigenichaf. ten elangen... Nur mangethafte Kenntnisse der organischen Kuj te ist der Srund, varum von manchen Mannon die Eristena einer besonderi in den organischen Desen virkenden Kraft geleugnet varum den unorganischen Kraften Dirkungen zugeschricben verden, die ihru Natur entgegengesedrt sind, ihren besetzen niderspre. ihen.. Es sind die Minungen von Ditettanten, veche von ihren Spaziergangen an den Prenzen der Sebiete der Naturforsehung die Baichtigung horteitem- dem unvissenden und lichtglaubigen Tublikum auš. ananderzušeken, vii, die Velt und das Leben cigent. lich entstanden und vie veit doch der Mensch in der rforschung der hochsten Dinge gekommen sei. rakliuchi Po filozofskem razmotrivanju sveta pridemo 74. do iledečih rakljuškov. 1. Pvet ni end substanca ni en indi viduum, ker nima enega lastnega delo- vanja, marveč je iz humerično in spe. cifično različnih substanc sestavljena cl lota. a) Stvari so numeriško različne. Kesnico te trditve nam spruuje, imprrija. Vsaka stvar ima, sooje tastno delovanje, svojo tast. no kvantiteto, ki sledi iz individualne suhstaži. jalnosti. Vsled lastne kvantitete so stvari nume. riško ločene med siboj. Dilitantski sprehodi ob mejnih krajih naravoslovni vede, kakor pravi Liebig, so poskuši ljudij, ki hočejo numeriško raz- liko stvarii tajiti. Shopenhauer, Hartmann, Kacckel, Dunthur, Platon trdijo, da je svet eno sub. stanca en individuuim, en suppositum b) Stvari so specifično različne med seboj- Tvorijo rarne vste, ker imajo različne like- substancijalni aktivni principi io različni, ker je delovanje različno. Svet torej ni skupina mnogo. brojnih iutstanc, ki bi bile spicifično samo ena substania, kajti substancijalne Jorme so med, se- boj različne. Koliko različnih subs tancijalnih li. kov je v stvari, se filozofsko ne da določiti. Dva popolnoma različna substancijalna lika mora filozof ločiti, namreč formo, ki določuje anorgan- sko snov in vegetativna ter senzitivna bitja in 75. formo ki določuje človeško telo v vrsto človek. Mogoče pa je tudi, da ima anorzanska snov rar- ličen lik od oganske movi, in da je lik vegeta- tivnega življenja različen od lika senzitivnega življenja. Naravoslooji z veliko verjetnostjo dokazu. je, da je tik vegetativnega življenja različen od onega unzitivnega življenja. Na vprašanje, je li več likov v tvari kot dva, je naravoslovje dola- no dati točen odgovor. be je torej evolučijška teorija prava, bi bi li liki samo akcidentalni ali pa bi bil samo eden in sicer substancijalen, ki bi nu imel akci. dentalne tastnosti, in zazlika v delvanju bi bi- la, akcidentalna. Ee se je vse razvilo iz ene pra. snovi, bi bil specifično samo en lik, ločin o nu- meriško in, akcidentalno različne dele stvurstvu. Ni moremo pa odnehati od trditve, da ima človek posebno, od vseh drugih ločeno formo; človek ne more biti iste vrste kot druga bitja. Seneratio aeguivoča se da filozofsko poj movati, saj je že sv. Tomaž govoril o nji; zadnjo besedo o nji pa more imeti le naravsstovje. Mogoče bi torij bilo da imamo itiri like, namreč: 1) lik anorganske materiji, 2) n vegetativnega življenja- 3). snzitivnega 4) umskega. disti, ki zagovarjajo stalnost vrit, imajo toli. ko likov, kolikor je vrst. - be tako pojmujemo 76. svet ni moremo nikdar priti navskriž, z nara. voslovjem; pustimo naravoslovju kar spada v njegovo področje in trdimo samo to, kar je fi. lozofsko popolnoma gotovo. c) Svet ni ena substanca, ker nima enega lastnega delovanja, ampak je sestav. ljena ielata. Sestava je lahko bistvena (iz materije in forme); integralna kvantitativna, materijalna); substancijalna, akcidentalna: numeriška; entita. tivna (sestava iz bivanja in bistva. Ker vsi ti sestave pri svetu opazumo, moramo sklpati, da ni inovit,, amnak sestavljen iz delov, ki so mi- meriško in spicifično različni. Kar je sestaoljeno je končno. Pvet je končen tudi zato, ker je kvantitativen; nskončna kvan- titeta je contrudictio in deljesto, Ker je svet se- stavljen, je sprementjiv. Kar je sprementjivo ni nujno; ampak kontingentno. Svet tuhko, biva- uli ni biva; je kontingenten. be bi ne bil kontin genten, bi moral biti neskoncen in enovitj ne bil bi sestavljen iz bivanja in bistva. 2. Ka svet ni nujen, ni sam iz sebi- ni večin. d) Naravostovski dokaz. Svet ima svoj koncc, torej mora imeti tu. di zatrtek. Sadi barnot, Kelnholtz in Elausius 74. dohazujejo, du si bližu entroptja, to je ona mno- žina toplote, ki se ne du več o zunanje gibanje nuzaj spremeniti, nekemu naktimu; kudar entro- piju doseži to najvišjo stopinjo, ni mogoče no. beno gibanje več svetovna ura se bo stekla. Pa entropija tiži po tem, du se po vsemiru ina. komerno razieli. Svetovje bo tedaj imelo absoluten mraz - 273. Ee se danes vsa toplota enakomern- razdeli, bo povsod - 4o. Po je entropo oški dokaz za kontingentnost sveta. Soet je torej omejen po ma- terijalnih sitah, po začetku in konuv. Tudi kemija kaže na koneč sveta in življenja. Seasoma se mora porabiti vsa ogljino čeva kistina, ki jo rabijo organizmi in ki jo u- puhtivajo vulkani in vrelci. Vode ki jo je zjooo ženaljski nae se je mnor da ss. del že porabil. Na luni je življenje ugu. nilo vsled po nanjkanja vode- Sila s katero si suče remlja ohrog svo- je osi, pojemu vsted plime. Od Hiparhovih časod- tv je v 2100 letih, si je dan, to je čas, ko se zim lja enkrat zuvrti okrog svoje osi, podaljšal za oo1 selunde. V teku čuša mora, siha, s katero si zem- lja suče okrog svoji osi, postati jednuka ničli, vrtinje preneha, dan in noč se ne vrstita več- Ee zavira sredobežno silo naše zemlje, solnčnu privlačna sila dobiva vedno večjo pre. moč nad zemeljsko ridobežno silo; slednjič moa zemlja pasti s sslnič. Če zemlja zadene na svoji poti v kometeso 78. glavo, se mora razbiti. Ker se ce solnčnu sistem z vitikansko hitrostjo premika po svetovnem prostoru, pride lah ko zemlja na tako vroč ali tako mrzel kraj- da mora življenje prenchati. Kak meteor lahko pade na semljo ter razburi morje tako, da to vse preplavi. Vulkanske in potresne katastrofe lah. ko uničijo zemljo ovari si ne moremo miiliti bua gibanja. Gibanje pa ima, kakor je veda dokasala, svoj koneč; torej ima tudi življenje svoj konec. Lapsače, ki je dalje razvit Kantovo teorijo o postanku zemlji (.Allgemeine Naturgeschichte un- Pheorie des Himmels, oder Versuch von der Verfasaun- und dem mechanischen Ursprunge, dei ganaen Nelt. gebaudes nach Nenton schen Srundgesatzen ab. gehandelt. 1755) v svoji knjigi "Erposition du iut. teme du monde, 1796, ne pove, odkod prvo gi. banje, ampak pravi: Gibanje je od začetka da- no, raonotako tudi visska temperatura meglene mase in neskončen prostor. To je predpogoj za gibanje mare. Tudi Mauer o knjigi Deltschop- fung suponira, gibanje. Da bi gibanje razlosi- li, so suponirali dvojno materijo, ena ima pri. slačno druga odbojno gibanje. Tudi Nageli in Haeskel suponirata prvo gibanje. Odkod prvo gi. banje, se ne da razloziti; zato steje du Bois- Keuj- mond postanek gibanja med transcindentni aganke. 79. b) Sitozofski dokar. Svet je ia tvari in likov. Pvari ni brez li- kov, vsak lik pa je omejen po tvari, torej ni sam iz sebe, ampak spremenljiv, končen, sestav. ljen, kontingenten. čudi tvar ne more biti več. na, neskončna, ker je spremenljiva, sestavljena omejena, pasivna; ne more biti nujna, ker je kontingentzuoe Večna materija obsega sldeča protistovja: 1) Bila bi konena in neskonina glede kvantite. te in bistva. Glede bistva neskoncna v supoziči. i, končna pa, ker neskonena ne more biti. 2) Gihala bi se in ne gibala, ker je sama po eti indiferentna, za mir in gibanje. 2) Neskonina materija bi ne imela nobenega 3.1 rentra za tezisce zato bi bilo gibanje nemogoče 4.) Neskončna materija bi imela nskančno itivilo atomov, kar je nemogoče V materiji loidimo smotrnost, ki meri nu rid; smotrnost pa more izvirati le od umnega bitja. Materija in um sta si v protistovju; sicar moramo matrriji prisvajati um in ssukemu uto- mu dušo, potem smo pa v Spinozovem panteiz. mu. 3. Vhljub sestavljenosti pa je svet idin. Ta edinost, ki jo opažamo o svetu je stirna. 30. a) Logiška edinost. Soeh pojmujemo kot en po.- jem, ko vpostevamo vse dek sveta v medsebojnizu- zi kot eno sistavljeno bitje. b) Diziška edinost. Sset pojmujemo kot firik edin ker imamo ista formalna določila v posam. nih stvareh. To, dokaruje kemija, ki pravi, da iz enega pračlementa vse drugo izvira; in iste sile- ki vladajo materijo. Eiziška sdinost svetu sloni torej na kemično- firikaliini podobnosti teles. c) Metafizična edinost. Svet ima en tvar- ni in en tvorni izrok. Pormalnih vzrokov je pa toliko, kolikor je specifičnih form. c) Etiška idinost. Svet kot sestavljena, celo- tu ima en smoter, namreč poveličevanje Stvar. nika; vsako bitje pripomore k kpoti vesoljstva stem, da shranja sebe in vrsto. Nižja bitja slu. žijo vušjim, vse, kar je na svetu, pa je zaradi člo- veka ki je sredijčo vidnega stvarstva. Kdor brez prertso zkov opuruje naravo, mora rriznati, lar je priznal veliki naravosloveč Linne? Deum sempiternum, omniscium, omnipotentem a tergo transeuntem vidi it obstupui! Legi, ali- quov ruus vestigia por creata rerum in quibu- omnibui, diam minimis, ut fere nullis, quae vis, quanta sapientia, quam inertricabilii per. feitio.