Volna. ODLIČNO PRIZNANJE. Ob nadzorovanju čet, ki se je pred kratkim časom vršilo na južni ironti, se je izjavil divizionar generalni major Jelenčič: BV e s e 1 i m se, da je med vami toliko učiteljev! S tem 1 e p i m stanom smonapravili na bojnem polju najlcpše izkušnje!" — Te besede so sprejeli učitelji, stoječi tamkaj na fronti, z velikim veseljem. — Tudi mi v zaledju jili sprejeraamo z zadoščenjem, čeprav stradamo! Mi smo dali domovini te hrabre bojevnike, ki so deležni sedaj tako odličnega priznanja. D a b i i m e 1 i m i in naše žene ali vsaj naši otroci, ki smo ostali doma in ki tukaj neprestano delamo za blagor domovine, vsaj zadosti vsakdanjega kruha! * MIR VAM BODI! V Brnu se je vršila dne 28. pret. mes. konferenca zaupnikov mladočeških in staročeških organizacij na Moravskem. Zaupniki so sklenili soglasno, da združijo obe organizaciji v enotno češko narodno stranko na Moravi. — Poljski klub je imel na Dunaju sejo, na kateri je sprejel za člane poljske socialno-demokraške poslance. V imenu svojih sodrugov je poslanec Dasynski izjavil, da se morajo v sedanjih resnih časih zapostaviti vsa politiška nasprotstva, zakaj narod je le eden. Nato je bil izvoljen poslanec Daszynski za podpredsednika »Poljskega kluba". — Predsednik dalmatinskega deželnega zbora dr. Vicko Ivčevič je pozval one politike, ki jim je bilo nedavno na Dunaju naloženo, da pripravijo vse potrebno za narodno kooperacijo, na sestanek, ki se vršidnel8. aprila. Na sestanku se dogovoreo korakib, ki jih morajo napraviti v svrho složnega dela naroda in njegovih predstavnikov v vseh vprašanjih, ki se tičejo interesov naroda in dežele. — Predsedstvi krščanskosocialne stranke in narodno katoliške konservativne stranke sta priobčili izjavo, da ti stranki prenehujeta s svojim delovanjem in da bosta odsljej tvorili eno samo katoliško stranko na Češkem. Izjava utemeljuje to združenje tako-le: MResni čas, ki čaka českega naroda, zahteva, da je njega politiška formacija čitn enostavnejša. Čas po vojni mora najti češki narod pripravljen na politiške dogodke, ki bodo sledili neizogibno. To potrebo priznavajo vse češke stranke brez razlike in zato sta katoliški stranki iz istega razloga sklenili, da pripomoreta k ujedinjenju češkega naroda, kakor zahtevajo to se danje resne razmere. Združena stranka izjavlja obenem, da je pripravljena priključiti se koncentraciji češkib strank in delovati za ustanovitev vsečeškega akcijskega odbora." — Govoreč o sedanji akciji za koncentracijo čeških strank, pravi nHrvatska Riječ" — naslednjica"~ustavljenega »Pokreta" — da je stvar, za katero gre sedaj, dalekosežnega pomena in da zbuja pozornost tudi izven čeških dežel monarhije, v Avstriji, na Ogrskem, na Hrvatskem — tako naglaša zagrebški list — »nikakega dvoma ni, da narod, ki v tako velikih časih, kakor so sedanji, zna odstranjati strankarske razlike, ki ga ovirajo, in združevati posamezne dele, zaslužuje ime politiško zrelega naroda!" — BZakaj*<! Kaj pa mi Slovenci? Ali ho-čemo samo mi Slovenci ravno v takih velikih časih dokazati, da smo politiško — nezrel narod?! VOJNE DAJATVE. Učitelji so kot javni uslužbenci v smislu zakona o vojnih dajatvah od vojnih dajetev oproščeni. To je veljalo že prej, ko so vojne dajatve segale do 50. leta, in velja tudi danes za razširjenje vojnih dajatev od 50. do 55. leta. — Le zakon o razširjenje črnovojniške dolžnosti od 42. do 50. leta velja tudi za učitelje. * SOKOLSKO OESLO — GESLO HRABRIH VOJAKOV. V celovškem ,,Miru" čitamo pismo z južnega bojišča, ki je v njetn med drugim rečeno: »Sedim v neki slovenski telovadnici. Na steni je napisano: nV mislih domovina, v srcu pogum, v roki moč! . . ." To je program slovenskih vojakov v boju nasproti zahrbtnim poientarjem." — Kakor je videti, spoznavajo sedaj tudi dotnači nasprotniki Sokolstva moralno silo sokolske ideje! Ali jo bodo tudi po vojni? NEMŠKI POSLANEC LIEBKNECHT je že opetovano izzval v nemškem državnem zboru viharje ogorčenja s svojimi trditvami o vzrokih in smotrih sedanje vojne. — Liebknecht, ki je tudi član pruskega deželnega zbora, je na seji pruske poslanske zbornice, samega sebe prekosil in se je tako daleč spozabil, da je izjavil, da so ranogi nemški krogi pozdravili sarajevski umor kot pravcati dar božji! Te besede so izzvale v celi zbornici naravnost orjaško burjo protesta in ogorčenja, Poslanci so vstali raz sedeže ter klicali govorniku „fej!" in skoro bi prišlo do spopadov. Ogorčenje se je ponovilo, ko je Liebknecht zasmehoval metodo nemške šole, češ, da ne uči mladine drugega kakor sovraštva in napuha napram drugim narodom, kar pa se je posebno po okupaciji Srbije pokazalo. * PAPEŽEV DAR ZA SRBIJO IN ČRNOOORO. »Reichspost" je doznala od poučene strani, da je sv. Oče potom dunajske nuncijature nakazal desettisoč kron_ kot dar za prebivalstvo ozemlja Srbije in Črnegore, ki so ga zasedle naše čete. Ta dar prihaja iz želje papeževe, da skupni oče krščanstva potnaga vsem narodom, ki trpe zaradi vojne. Naravno je, da pride ta dar po večjem delu v prilog pripadnikom pravoslavne vere, ali to odgovarja popolnoma intencijam Benedikta XV., ki v svojem umevanju krščanske ljubezni do bljižnega ne pozna nobene razlike narodnosti ali veroizpovedanja. Ta dokaz resnične krščanska ljubezni naj bi bil v vzpodbujevalen zgled vsem in vsakomur in povsod! VOJNA 1N SPOLNE BOLEZNI. Ena najhujših posledic velike vojne je stvahovito širjenje spolnih bolezni. Merodajni krogi pričenjajo spoznavati, da ogroža spolna kuga ne le zdravja sedaj živečega prebivalstva, temveč tudi zdravje in razvoj bodočih generacij. Boj proti spolnim boleznim je torej eminentno socialno politiško vprašanjc, ki mu bo treba posvečati največjo pozornost ne le z državnega, temveč tudi z narodnega stališča. Z moralnimi nauki se seveda ne doseže ničesar, tem več pa s primernim poukom in s pametno odrejenimi ukrepi, ki naj kolikor mogoče omejijo nalezenje. V vseh večjih mestih se že danes vršijo sistematična otganizirana predavanja o pogubnosti spolnih bolezni in o sredstvih kako se jim izogniti in kako jih izlečiti. Zlasti razna strokovna društva ter bolniške blagajnice, ki jim nalaga širjenje spolnih bolezni najtežja materielna bremena, so pričela sistematičen boj proti spolni kugi. V tem oziru bo treba obsežne in učinkovite organizacije vseh v poštev prihajajočih javnih faktorjev in sodelovanja vseh razumnih krogov, da ne zapravijo narodi še čistote one krvi, ki je ne prelijejo na bojiščib. Širjenje spolnih bolezni je posledica vsake vojne. V francosko-nemški vojni 1.1870./71. je štela n. pr. nemška armada med 800.000 mobiliziranimi vojaki 34.000 spolno bolnih. Kako je moralo to narasti v sedanji vojni, ki je res vojna narodov, to si lahko predstavljamo. Dunajski profesor Finger pravi, da obstoja največja nevarnost v tem, da se povrne po končani vojni na tisoče inficiranih zakonskih mož k svojim ženam. Prof. Finger pa navaja tudi, kako se širi spolna kuga med civilnim prebivalstvom. Na Dunaju je mnogo dečkov med 15. in 16. letom spolno bolnih, in število spolno bolnih mladeničev do 18 let se je od izbruha sem potrojilo. Tajna prostitucija, ki se širi med ženami in dekleti, ne le zaradi njih Bpropadlosti", temveč v znatni meri tudi pod pritiskom socialne bede, zahteva na tisoče žrtev. Take razmere pa, žal, ne vladajo samo v največjih mestih, zdravniki in funkcionarji bolniških blagajnic vseh mest vedo pripovedovati najžalostnejše stvari. — V letošnjem ,,Dom in Svetu" (skupna 1. in 2. štev) priobčuje Izidor Cankar, urednik imenovanega lista, zanimivo črtico ,,Razprava", kjer čitamo na str. 35. te-le pomembne besede: »Le, če boste kaj opravili," je odgovoril štabni zdravnik skoro žalostno. »Nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, smetn pa vendarle reči, da je tisti, ki je klical ,Živio vojska!', klical obenem razen mnogega drugega tudi ,Živela prostitucijal"* * ZA ZANEMARJENO ŠOLSKO MLADINO. Šolska uprava v mestu Poznanju uvede novo sredstvo proti zanemarjenju šolske mladine. Na vseh 14 mestnih ljudskih šolah in obeh pomožnih šolah se v šolskem letu 1916/17 uvedejo takoimenovani »zaposljevalni razredi", kjer se bodo zbirali učenci in učenke več popoldnevov na teden pod nadzorstvom učiteljstva h koristnemu delu. Ti razredi so v prvi vrsti določeni za otroke, ki se okrog potikajo ali ki nimajo pravega dotna, kjer bi mogli kaj koristnega delati; dalje za otroke, ki so leni ali ki svojih domačih nalog ne izvršujejo ali pa jih izdelujejo le slabo. * ENOLETNI PROSTOVOLJCI IN PROSTOVOLJSKI ASPIRANTI IZ LETNIKA 1898. Glede sprejetja enoletnih prostovoljcev in prostovoljskih aspirantov iz rojstvenega letnika 1898 se je določilo: Pri pehoti se sprejme neomejeno število, pri konjenici je omejeno število na 5 za polk, oziroma eskadron, pri poljski in gorski artiljeriji na 8, pri trdnjavski artiljeriji, in sicer pri polku št. 6. in bataljonih št. 2., 7. in 15. po 16, pri ostalih po 12, pri polkih št. 4. in 5. in pri bataljonu št. 3 sistirano, pri trenu za vsako divizijo po 8, pri saperjih in pionirjih po 3 pri bataljonu, pri brzojavnem polku 20, pri železniškem polku in sanitetnih formacijah sistirano. Kdor hoče h konjenici, poljski ali gorski artiljeriji in trenu, mora imeti opremljenega konja ter dovoljuje vstop pristojno vojaško poveljništvo, za vstop v brzojavni polk vojaško poveljništvo na Dunaju, za infanterijo in lovce poveljnik dotičnega nadomestnega oddelka, vedno na podlagi opremljene prošnje. Zadnji termin za prostovoljni vstop, pri čemer si je mogoče izbirati četo, je dan pred vpoklicnim terminom tega črnovojniškega letnika. ČRTANJE V PRORAČUNU ITALIJE. V predlogi o državnem proračunu za leto 1916—17 je vsota za osnovni pouk od 62,324.000 znižana na 58 486.000 lir. Vrhutega je črtana vsota 1 milijona lir, ki je bila določena za zgradbo ljudskošolskih poslopij; tudi podporni skladi občinam v isti namen so zmanjšani za 100.000 lir. Končno so črtali iz rezervnega zaklada za ljudsko šolstvo 15 milijonov lir; torej so skupno 20 milijonov lir, namenjenih ljudskošolski izobrazbi, določili drugim namenom ... Ali je še kje tako . . . ? Vzpja mlading h raiii dt Spisal I v a n K e 1 c. Kdor ne dela, naj tudi ne je! Usoda človekova se ne da narediti po lastni volji, nego jo provzročajo razne razmere. Sedanja grozovita svetovna vojna nam to dokazuje v najgroznejši luči. Svet pretresujoče razmere provzročajo, da postane neštevilno žen vdov, premnogi otroci osirote in brezbrojno skrbnih mater je že brez otrok, ljubljenih \z srca. Premnoge rodovine so kruto oplenjene svojega rednika', ostale so brez vse pomoči. In koliko je žen, ki so izgubile svoje najIjubše in so ostale popolnoma osamljene. Prebridka usoda tepe one, ki so skoraj brez vsega imetja ostali sami, prepuščeni milosti in tudi dostikrat nemilosti drugih. A nič manj huda, ako ne še krutejša usoda zadene tudi tiste doma ostale, ki jim je gmotno stanje zagotovljeno, da jim ni treba skrbeti za prepotrebni vsakdanji kruh. Res se glasi nekoliko čudno, ako rečemo, da so razmeroma na mnogo boljem tisti, ki so za svoje preživljanje prisiljeni k potrebnemu delu, nego pa oni, ki so sicer materialno na boljem — a so popolnoma osamljeni in prepuščeni neodoljivi žalosti, ki jim trga srce. Ti so v svoji brezbrižnosti in brezdelnosti vredni večjega pomilovanja, nego oni, ki jih njih skrb ta. vsakdanji kruh sili k delu, ki> odvrača vso srčno bolest na druge stvari ter zaradi utrujenosti pripomore k mirnemu in okrepčevalnemu spanju. Osebe, ki so že od mladosti živele v ugodnem gmotnem položaju m jim v sedanjih kritičnih časih ni treba skrbeti za potolaženje gladu, za obleko in stanovanje in ki so bile poprej z vsemi močrai svoje duŠe vezane na edinega, a pozneje za1 večno izgubljenega ljubljenca, ne poznajo blagoslova in tolažbe, ki bi jim ju lahko v njihovem pretožnem položaju nudilo resno delo. Prepuščajo se edino le žalostni misli na izgublienega in čez vse ljubljenega moža, ki je poprgj z vso nežnostjo in ljubeznivostjo ravnal z bitjeni, kis mu je bilo nad vse drago. Tako zlasti matere, ki togujejo po svojem sinu edincu. Take osebe ne dobe tolažbe v ničemer, ne poznajo blagodejnosti dela, prepuščajo se otožnim mislim, sanjarijo in razmišljajo neprenehoma o kruti in krivični usodi, ki tako neusmiljeno mesari njihovo srce, razjeda vse živce ter slabi vedno boljinbolj vse duševne in telesne moči. Prejokajo noči in dneve brez krepčilnega spanja, kar jih končno dovede v obup. Začnejo si takšne osebe želeti edino le, da bi bile kmalu rešene takšnega živIjenja. Misleč, da so na tem svetu nepo- trebne, se vedno bolj odtegujejo vplivanju vnanjega sveta ter se vdajajo osamelosti, ki jim še močneje razjeda in uničuje vse moči. V misli, da jih nihče več ne potrebuje, se vdajo trenutkom, ki jih vodijo k dejanjem najžalostnejših posledic: ali k samoumoru ali v blaznico. V mnogo žalostnejši položaj pa še zabredejo ženske, ki njih ljubezen tako močno ne gori za ljubljenca-edinca1, nego v svoji razkošnosti, brezskrbnosti) in brezdelnosti zahrepene po drugih ter zaradi pohotnosti postanejo popolnem moralne propalice v duševno in tudi telesno pogubo sebi in drugim. Ker je brez uzde strast gotova propast, ker so take osebe zaradi nedelavnosti, slabe vzgoje in prepuščene same sebi popolnoma brez samostalnosti, se vdajajo zlim mislim, ki jih dovedejo v prepad, ki jim iz njega največkrat ni več izhoda: pogreznejo se popolnoma v grdo blato nemoralnosti, v katerem blatu slednjič nečastno poginejo; nihče ne žaluje po njih! Nebroi žen se nahaja v tako žalostnem stanju, mnogo jih je pokončala pretožna usoda; ali koliko jih pride še v tak slučaj, tega ne ve nihče. Kaj bo s tetni? Ali se naj tudi prepustijo duševnemu in telesnemu uničenju? In kako nai se odpomore takitn neznosnim položajem v bodočnosti? Na orožniško in policijsko pomoč se ne zanašajmo preveč. Takšna sila pomaga1 le v posameznih slučajih in malo časa. Gledati se mora, kako vzdigniti tako stanje splošno na boljšo stopnjo. Odpomoglo bi se temu — akoravno ne mahoma — pa vsaj počasi, ako bi vsi za duševno povzdigo ljudstva vneti in poklicaTii činJtelji hoteli delovati skupno, in sicer ne sarno za sedanjost, nego tudi za bodočnost. Sedanji grozni časi nalagajo vsem slojem človeštva — ne samo onim na bojnem polju, nego tudi doma ostalim — velika, premnogokrat neznosna bremena. Vsak jih občuti bolj ali manj, ali mnogo manj bi jih občutili tako posaraeznik kakor vsi, ako bi delovali skupno in sedanjim časom primerno. Vojna nam ni provzročila le premnogo duševnega gorja, nego nam je naprtila mnogo dela iti dolžnosti: poraagati nesrečnikom, otirati solze sirotnikom. Kdo bi inogel to ložje storiti, nego osamIjene, gmotno dobro podprte ženske rahločutnega in usmiljenega srca?! Vzdramiti se morajo iz samotnih sanjarij, otreti najprej sebi solze ter se podati med ljudi pogledat, kje je sila, kje je treba pomoči. Tožne misli se bodo kmalu preobrnile v dobrohotna dejanja, srce bo utripalo veselcjše, otožnost in osamelost bosta izginili, in po celodnevnem poma(ganju nesrečnežem iti sirotnikom se povrne blagodejni mir v srce, pride krepilno spanje. K vsemu temu treba mnogo potrpežljivosti, samozatajevanja in poguma, česar pa marsikatera sama iz sebe ne zmore, njena naobrazba je bila v tem oziru prepomanjkljiva; treba je pomoči od drugih, ki so v tem pogledu že od mladih nog na boljem. Teh dolžnost je, poiskali osamele in jih združiti s pogumnirn prigovarjanjem in lepimi zgledi k skupnemu dobrohotnemu delovanju. Tako postopanje bi bilo hladilen in okrepčevalen lek za posamezna srca, za osamele duše, toda samo za sedanje raz-mere. A posvetiti moramo v tem oziru splošnosti in bodočnosti vse svoje moči. In kdo bi zopet niogel, kolikor najbolj mogoče radikalno delovati, da se pogibeljni pojavi osamelosti ne vračajo več ali vsaj le v jako redkih slučajih ter brez policijske pomoči? Kdo drugi, ako ne šola in zopet le šola, in sicer v prvi in najodločilnejši vrsti Ijudska šola? Ne samo pruski šolnik, nego tudi avstrijski je v vsej svetlobi pokazal, kaj premore šola, ako v njej delujejo moči, kakršne ima avstrijska šola! Pri vsej svoji onemoglosti na zunaj, ob stradanju in zapostavljanju je storil avstrijski šolnik čudeže, ki se prekrasno zrcalijo v sedanji grozni svetovni vojni. Tedaj šola in delavci v njej so tisti činitelji, ki imajo svet preustrojiti, socialne razmere ljudstva izboljšati ter dvigniti1 po niožnosti vse človeštvo iz moralne in druge propalosti na višine idealov, po katerih naj bi človeštvo vedno in povsod hrepenelo ter se z vsemi močmi trudilo, da jih doseza in uresničuje,da s svojo požrtvovalno navdušenostjo prihaja do čednostnega življenja, posvečenega ne samo svojemu »jaz«, nego blaginji bližnjemu in vsemu človeštvu! Sicer je res: Kdor se zapusti sam, ga zapustijo drugi. Toda ako je kateremu magoče, naj posveča svoje moči pravočasno drugim, naj jim pdmaga v nadlogah, naj otira sirotam solze! Osamolosti izostanejo, tožne misli odbeže in ostanejo samo blaga dejanja v okrepčanje dnše in telesa! V dosego vsega tega je treba resnega dela, in sicer v prvi vrsti pri učiteljstvu sameni, po katerem iina prehajati v šole, jia učečo in vzgajajočo se mladino. Nikjer ii pregovor: »BesedŁ mikajo, zgledi vlečejo!« bolj na pravem mestu, kakor ravno tukaj. Mladina dostikrat le prehitro opazi, je li njen učitelj-vzgojevalec na pravem mestu, izpohmje li z navdušenjem in požrtvovalnostjo svoj sicer težavni, a velevažni posel, ali je morebiti samo plačan dninar — stroj, ki opravlja svoje delo prisiljeno! Ueio, storjeno brez iskreae ljubezni, je le prazen, brezploden trud. Iz srca vsrce! To bodi deviza vsakega, trdo srce rodi trdo srce! Otroško srce naj bo popolnoma v učiteljevi oblasti, ki ga lahko pretvarja liki svečar mehak vosek! Nagiblje ga po vedno resnejšem delovanju k inilobi, usiniljenosti, blagodejnosti in trudapolnem delovanju ter tako odvrača od vseb pogubljivih dejanj tako zase, kakor za druge. Učitelj mora gojenca vedno navajati in krepiti v samostaini duševni in telesni delavnosti, ga navajati do takega delovanja, da ne bo nikoli imel časa vdajati se brezposelnosti, lenobi in pogubonosnemu premišijevanju, Navaditi se mora v tem, da delo rodi veduo novo delo, po katerem je potreben dobrodejni in okrepčevalni počitek. Zato je treba v šoli vedno inenjavati resno delo učenja z blagodejno vplivajočim odmorom. V teni oziru je vplivati na vse gojence enakonierno brez vsega razločka; tukaj ne sme biti žaleče razlike med bogatincem in siroinakom nobenega zapostavIjanja in nikakršnega predpostavljanja — enaka pravica in enake dolžnosti morajo biti za vse! Navajati je skupno vse k resneniu delovanju, ne samo do trudapolnega in skrbipolnega dela, nego tudi k delom usniiljenosti d» resnično ubogih. Prednjači naj kot posnenianja vreden zgled ta, ki z vsem svojim vedenjeni, pridnostjo in učenjem kaže, da je resnično in odkritosrčno dober. Dobro jc, če spoznamo hinavstvo; to naj se zatira z vsemi močini, posebno pa svetohlinstvo. Ta dušo in telo moreča kuga se polašča posebno v sedanjih časib ženstva tako hudo, da človek že komaj more ločiti pravo, odkritosrčno pobožnost od hinavske, navidezne. Prava pobožnost se skriva in lirepeni le po plačilu na onem, ne na tem svetu. Negujmo pa z vserni močmi resnično pobožnost! Razlagajmo otrokom z navdušeiijein, ki sega v srce, krasne, nebeške nauke ljubezni, pft katerih naj se ravnajo v vseh dejanjih in nehanjih svojega življenja, ki jim postanejo resnično blažilni in tolažilni lek v vseli slučajih¦ njihovega življenja! Iz pisem vojnikov domačinom je neštetokrat čitati, kako se naši hrabri vojniki v velikih skrbeh za svoje doinače in neznosnih lastnih mukah obračajo na tolažilne nauke Kristove in se v svojih. najsilnejših mukah in silneimi trpljenju vdajajo v njegovo voljo in trpe potrpežljivo naprej do srečnega aii tudi nesrečiiega konca. Posriemajmo jili tudi mi učitelji v tem, a ne pozabimo obenem, da moraino kot pionirji prosvete največ trpeti donia ne samo za svojce, nego tudi za drugo! Zato pa smo opravičeni tndi po naukih te ljubezni zalitevati, kar nain gre. Zakaj vsak delavec je vreden svojega plačila. Na delo tedaj, ker resni so dnovi, a delo in trud nam nebo blagoslovi! Citat iz »Slovenca« (štev. 59. z dne 13. t. m., str. 4., zadnji odstavek v dopisu »Izza fronte«): »Ne poudarjam krivičnfti besed, če trdhn, da se v tej vojni padla krščanska Ijubezen do bližnjega po nekaterih krajih in pri nekaterih ljudeh do osttidnosti najnižjega samoljubja. In s tem — konec. — Fric«