NA POTI K TORZU?
(72 knjig slovenskih klasikov)
Mnogo premalo pišemo in razpravljamo o tako pomembni izdaji, kot je zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki izhaja že od leta 1946. V 18 letih izhajanja je izšlo v zbirki 72 knjig, to se pravi: povprečno 4 knjige letno. Lahko bi rekli,
270
da je to, gledano bodisi povprečno bodisi v celoti, kar lepa bera. V zadnjem času pa se kaže v zbirki viden zastoj (od 1961—^1964 je izšlo le 5 knjig), ki nas neprijetno opozarja na možnost delnega ali popolnega torza zbirke.
Kratka analiza nam pokaže, da je bilo v zbirko uvrščenih do zdaj 15 slovenskih pisateljev in pesnikov, od katerih je zaključena izdaja le 6 avtorjev. To so (po abecednem redu); Gregorčič (urednik Koblar) — 4 knjige, Kette (urednik Koblar) — 2 knjigi, Murn (urednik Pirjevec) — 2 knjigi, Stritar (urednik Koblar) —' 10 knjig, Tavčar (urednica Boršnikova) — 8 knjig in Trdina (urednik J. Logar) — 12 knjig. Po načrtu bi morala iziti ob vsakem zbranem delu tudi monografija o avtorju. S Lega stališča torej tudi izdaja omenjenih avtorjev ni zaključena. Omeniti je treba, da je monografija o Gregorčiču sicer izšla, a ne pri DZS, ampak pri SM — in tudi ne v isti obliki kot knjige zbranih del!
Med nezaključenimi avtorji so: Aškerc (urednica Boršnikova), katerega izdajanje se je ustavilo pri dveh knjigah. Zakaj ne bi ponatisnili tudi njegovih kasnejših, sicer res slabših del in dokončali izdaje, ni jasno, če upoštevamo dejstvo, da je tudi mnogo gradiva pri Levstiku, Stritarju in drugod danes le kulturnozgodovinsko zanimivo in ne estetsko. Kersnik (urednik Ocvirk) je izšel v 5 knjigah. Kaže, da manjka vsaj še ena: pisma.
Izdaja Jurčiča je s smrtjo prof. dr. Mirka Rupla praktično že obstala pri 9. knjigi (spomnimo se na predvojno Prijateljevo nedokončano izdajo Jurčiča — 5 knjig). Tu bo treba pridobiti primernega strokovnjaka, ki bo ustrezno nadaljeval in zaključil Jurčiča. Neizdan je ostal v glavnem le še časnikarski del Jurčičevega opusa in njegova pisma. Ne moremo se pa strinjat: z novimi izdajami posameznih knjig zbranih del, dokler delo še ni zaključeno, kot se je to zgodilo npr. s prvo knjigo Jurčiča. Se posebej ne zato, ker se izdaji prve knjige Jurčiča razlikujeta celo po obsegu. Druga izdaja iz leta 196^ se razlikuje od prve (1946) po dodatku kakih 15 strani, opombe pa so v mnogočem izpopolnjene in razširjene (od 20 strani opomb v izdaji 1946 na 44 strani v izdaji 1964). Prva knjiga Kosovela (urednik Ocvirk), ki je izšla kot prva knjiga zbirke leta 1946, je pred kratkim izšla v drugi, spremenjeni izdaji. Prva izdaja knjige je zdaj skoraj odveč, ker se bo druga knjiga navezovala na drugo izdajo. Druga izdaja Kosovela se od prve razmeroma precej razlikuje. Izpuščeno je nekaj pesmi in dodano več drugih. V celoti je teksta v drugi izdaji več le za 10 strani, pač pa so opombe narasle od 37 strani v prvi izdaji na 90 strani v drugi izdaji. Ker pomeni izdaja iz leta 1964 nadaljnjo stopnjo v urednikovem raziskovanju Kosovela, ne kaže stalnim naročnikom oziroma kupcem zbirke nič drugega, kot da si nabavijo še drugo izdajo. K podobnemu pa sili tudi že prej omenjeni primer Jurčiča!
Zbrano delo Prežihovega Voranca (urednika Druškovič in Koruza) je zastalo pri prvi knjigi, čeprav je program obetal dokaj hitro izhajanje. Izdaja Levstika, ki je zelo podrobna, je prišla do devete knjige (urednik Slodnjak). Nadaljevanje in konec bi bila prav zaželena, saj imamo eno torzo izdajo Levstika še izpred vojne. Pri Linhartu (urednik Gspan), izšla je ena knjiga,- čakamo še na prevod njegove nemško pisane zgodovine. Da je to prava kulturna dolžnost našega založništva, opozarja tudi zgodovinar prof. dr. Bogo Grafenauer v knjigi Struktura in tehnika zgodovinske vede (Ljubljana 1960, str. 221). Mencinger je dosegel 3 knjige in bo urednik J. Logar s četrto knjigo delo najbrž kmalu zaključil. Ustavila se je žal tudi izdaja Zupančiča (urednika Pirjevec in Vidmar), in sicer pri tretji knjigi.
Nanizana dejstva hočejo opozoriti na resnično veliko škodo, ki bi nastala, če bi tako lepo zastavljena zbirka šla po sledi predvojnih izdaj klasikov, SBL itd.
Zbirki so kot monografske knjige dodane 4 knjige Prijateljeve Slovenske kul-turnopolilične zgodovine (1848—1895) v redakciji A. Ocvirka, ki je tudi glavni urednik zbirke, in D. Kermavnerja. Knjige so res primerno dopolnilo za književnost mlado-slovencev, čeprav seveda posameznih monografij o avtorjih ne morejo nadomestiti in so tako le izhod za silo.
Med še neizdanimi avtorji že na prvi pogled pogrešimo Prešerna (medtem že najavlja reprezentativno izdajo Prešerna ZO v Mariboru!), Jenka in Cankarja. V poštev za izdajo pridejo še drugi avtorji, vendar je trenutno pomembneje dopolniti nedokončane avtorje kol pričeti z izdajo novih.
Če povzamemo: nadvse pomembna knjižna zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je s svojimi 72 knjigami že zdaj nedvomno dosegla pomembno poslanstvo, nujno pa je, da ga tudi nadaljuje. Vsaka koristna pobuda za razvijanje in dopolnjevanje zbirke bo prispevala k oddaljitvi od poti k torzu.
A n d r i j a n   Lah
271