Dr. MILAN KRAJNC MI USPEŠNI, MI SREČNI O tej e-knjigi : Dinamilogija dr. Milan Krajnc MI, USPEŠNI, MI, SREČNI Založnik: Milan Krajnc Lektorica: dr. Adriana Mezeg Oblikovanje: Maurice Zalaznik Slovenska Bistrica, 2022 Elektronska izdaja Dostopno na: https://www.biblos.si/isbn/9789619565605 Cena: 6,99€ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 94010115 ISBN 978-961-95656-0-5 (ePUB) Avtorske pravice in licence Vse pravice pridržane. Noben del knjige se ne sme reproducirati, shraniti v pomnilniških medijih ali posredovati tretjim osebam brez pisnega dovoljenja izdajatelja. Kazalo Mi, uspešni? Koliko naj zaslužim, da bom srečen? Je USPEH enak SREČI?4 Nekoč sem bil otrok … In vi tudi Otroci – ogledalo staršev S površja v globino Kdo ste vi? Vpliv okolice ZAKAJ? Ne sprašujte se tega! Sami sebi največji tujci Metoda osebne preobrazbe Delo na sebi Vzpostavitev notranjega miru S preprostimi vajami do kljuČnih odgovorov Sedem naravnih faz do spremembe O Dinamilogiji O avtorju Mi, uspešni? V očeh večine ljudi sem Uspešen. Vendar sam nimam tega občutka. Prej bi rekel, da sem ves čas v neki turbulenci. To opažam tudi pri ljudeh, ki jih drugi vidijo enako kot mene – kot Uspešne. Zato sem se odločil, da raziščem ta pojav. Kdo je Uspešen? Tudi sam nekatere vidim kot uspešne, druge pa ne. Odločil sem se, da pogledam v njihovo podzavest, v njihovo življenje. Zakaj so uspešni? Ali tudi sami nimajo občutka, da so uspešni? Kaj je sploh njihov cilj? Kam potem tako hitijo, če so že uspešni? Zakaj si postavljajo tako visoke cilje? Kdo sploh so Uspešni?! Za prvi primer sem vzel kar samega sebe, saj tako lahko najhitreje pridem do največ informacij. V nasprotnem primeru bi pisal o drugih skozi svoje oči, kar ne bi bila realna slika. Govoriti o sebi je sicer težko, saj ne moreš ostati objektiven. Toda govoriti o drugih prav tako ni realno, saj ne živimo v njihovi koži. Kaj sploh je realno? Vse, kar bi lahko dejal, je, da je realno to, kar v tistem trenutku čutimo. Čutila so namreč tista, ki nas ločijo od neživega. In čutila so odraz našega stanja. Čutila so senzorji, ki merijo naše stanje. Zato je pomembno, da so senzorji čisti. Na naslednjih nekaj straneh bomo pogledali: kaj vse vpliva na naše počutje, kako sami lahko vplivamo na počutje, in kako je sploh mogoče očistiti senzorje, da smo lahko ves čas na čistem. Predvsem pa je pomembno, da imamo pravi občutek za uspeh. V kolikšni meri ste pripravljeni slišati resnico o sebi? Kajti poti nazaj ni! Koliko naj zaslužim, da bom srečen? V zadnjem obdobju veliko predavam izven Slovenije. Po enem izmed predavanj o sreči mi udeleženec na koncu reče: »Veste, ti ljudje, o katerih ste govorili, se res počutijo srečni, ampak niso uspešni.« Naštel mi je nekaj meril za uspeh: biti visoko na družbeni lestvici, biti lastnik podjetja z več sto zaposlenimi, imeti vsaj nekaj milijonov na računu … »Kako pa se ti uspešni počutijo ob koncu dneva?« sem ga vprašal, saj je bilo po njegovih pogledih jasno, da ima v mislih točno določene posameznike. »No,« je nadaljeval z manj prepričljivim glasom, »morda so res malo utrujeni, vsega imajo dovolj, saj vse to ni tako enostavno …« »In zakaj mislite, da vse to počnejo?« sem spraševal dalje. »Zato, da bodo enkrat imeli mir!« In tako se je najin pogovor končal, saj je sam sebi dal odgovor, kaj pomeni biti Srečen. Sam sem se veliko ukvarjal z vprašanjem, kaj pomeni biti srečen. Prav tako sem se velikokrat vprašal, čemu vse to delo. Spraševal sem se, zakaj nisem ostal zaposlen v šoli, delovne dneve končeval ob dvanajstih, dobival redno plačo in bil največji frajer v mestu … Zakaj sem hotel več? Že pri 24-ih letih sem dal odpoved in stopil v podjetništvo. Podjetje je hitro rastlo. V nekem trenutku je imela celotna skupina zaposlenih več kot 3000 ljudi … Zakaj sem iz nekega mirnega življenja učitelja moral postati nekdo, ki je bil vsak dan v stresu in vsak dan vsaj tritisočkrat preklet? Zakaj sem potem moral še v javno življenje? Zakaj sem šel potem še v boje za najvišja funkcionarska mesta? Zakaj nikoli nisem imel dovolj? V nekem trenutku sem se z grozo vprašal: »Kdaj bom sploh imel dovolj?« Moj delavnik je potekal 24 ur na dan. Tistih nekaj ur, kolikor sem šibko spal, sem se zbujal s krvavitvami. Vedel sem, da to ni dobro zame, a sem vsak dan stopil še malo dlje s tolažbo: »Samo še to, pa še to …« A ti samo še to se nikoli niso končali. Nikoli ni bilo dovolj. Tudi v trenutkih, ko sem se želel ustaviti, se nisem več mogel. Kako, ko pa sem odgovoren za vse zaposlene, za veliko podjetje? Vsak mesec je bilo treba zagotoviti sredstva za podjetje, za zaposlene. Imel sem občutek, da delam samo še za druge. Četudi je navzven delovalo, da sem milijonar s tisoči zaposlenih, je bila resnica drugačna. Dostikrat so imeli vsi okoli mene vsaj tisto redno plačo, jaz pa komaj za bencin … Kako sem pristal v tem? Ko sem gledal nazaj, na čas učiteljevanja, sem spoznal, da kot učitelj nisem bil srečen. Vendar ni bila težava v izbiri poklica, temveč v instituciji, v kateri sem delal. Vendar se nisem pritoževal, temveč sem odgovornost in usodo vzel v svoje roke. Zato sem odšel od tam. Na svoje. Na pot, na katero nisem bil pripravljen. Tako sem odprl pot vsem svojim demonom, ki so se kar razprostrli po vsem svetu in po vsem mojem telesu. Vsak od njih si je ustvaril svoj dom, svoje okolje … Sam pa sem postal ujetnik samega sebe. Prej sem bil ujetnik v drugem sistemu, sedaj pa ujetnik drugih v sebi (demoni so psihološki vzorci, ki mi jih je okolica vcepila v zgodnjem otroštvu). Šele ko so me demoni tako utrudili, da nisem več mogel dihati, sem se začel spraševati: Kdo v resnici sem jaz, kaj bi sam pravzaprav želel ... Torej ne več tisto, kar mi drugi svetujejo ali od mene pričakujejo. Kaj sem si želel kot otrok? Otrok, ki še ni obremenjen s pritiski okolja. V zgodnjem otroštvu sem samemu sebi govoril, da bom živel od pisanja in predavanja. Šel sem na to pot. A čeprav sem veliko pisal in predaval, od tega ni bilo dovolj denarja. Bilo je več stroškov kot prihodkov ... Ob vsem tem razmišljanju o svojem življenju sem nekega dne domov prejel zdravstvene izvide, ki so kazali rdeče številke. To me je prestrašilo bolj kot rdeči bančni izpiski. Ostalo mi je samo še to, da bankrotiram poslovno in življenjsko, kar je pomenilo, da so to zadnji trenutki mojega življenja na tem svetu. Tako sem se nekega dne odmaknil od javnega in družabnega sveta. Nikjer me ni bilo in nikomur se nisem več javil. Zaprl sem se vase, da sem si dokončno odgovoril, kaj si sploh želim: Ali želim živeti? DA. Želim kakovostno živeti? DA. Želim živeti svoje otroške sanje? DA. Začel sem sistematično pisati in posodabljati stara besedila. Nastajati so začele knjiga za knjigo. Pisanje je postalo moje čiščenje, moja terapija … In šele sedaj sem dovolj čist, da lahko začnem učiti, predavati, kajti moja celotna pot je bila v osnovi samo moje čiščenje. Moral sem jo prehoditi, da sem lahko prišel sem. Kajti sedaj, ko bom res začel učiti, morajo te informacije biti čiste, v nasprotnem primeru bom poslušalcem posredoval umazane informacije. Želim čistiti okolje, ustvarjati zdravo okolje. To je mogoče šele sedaj, ko sem sam zdrav. Sedaj lahko učim o smislu življenja in sreči! Toda moje razmišljanje se ne konča tukaj. Rad bi namreč odgovoril na vprašanje iz naslova: »Koliko naj zaslužim, da bom srečen? Kje je tista meja?« Včeraj sem v medijih zasledil naslednjo novico: »Objavljene so prve fotografije dveh bombnih napadalcev, ki sta se na veliko noč razstrelila v Šrilanki. Posnetek napadov kaže, da sta napadalca neopazno vstopila v hotela, medtem ko so številni gostje zajtrkovali, le trenutek kasneje sta hotelski restavraciji postali prizorišče groze. Inshaf in Ilham Ibrahim sta mirno vstopila v hotela Shangri-La in Sinamon Grand ter sprožila bombe na svojih telovnikih in tako ubila goste hotela, ki so prišli na velikonočni zajtrk. Bogata brata sta usmrtila več kot štirideset tujcev, ki so bili na dopustu, med njimi so bili tudi trije otroci. Le nekaj ur kasneje je policija vstopila v razkošno hišo Ilhamove noseče žene Fatime, ki je nato razstrelila sebe, svoje tri otroke in tri policiste. Zanimivo je, da sta brata Ibrahim sinova milijonarja Jonusa Ibrahima, trgovca z začimbami, ki sta se izšolala na zasebnih šolah v Kolombu. Sosedje so družino imeli za sodobno in ni bilo sumov, ki bi kazali na to, da so bili naklonjeni skrajnežem. Inshaf je s svojo soprogo in otroki živel v hiši, vredni 1,5 milijona funtov, v elitnem okrožju Kolomba. Na dan, ko se je odločil ubiti nedolžne ljudi, je soprogi dejal, da gre na poslovno potovanje in da mora biti pogumna. Alavdin, Inshafov tast, sicer lastnik hiše, kjer je napadalec živel s svojo družino, je po tragediji v šoku dejal: »Imel je vse – dobro službo, čudovito ženo in štiri čudovite otroke. Zakaj bi storil nekaj takega?« Povedal je tudi, da njegov zet nikoli ni omenil Islamske države in da nikoli ni posumil, da bi gojil simpatije do skrajnežev.« Zgornji prispevek v resnici pokaže stanje naše družbe. V nekem trenutku ljudje izgubimo smisel življenja. Vsega imamo dovolj, vse smo že dosegli … Ne vemo, kam naprej … Fanta iz zgornjega članka sta novi smisel našla v veri, v nekem višjem cilju … Vendar sta se ukvarjala z nekom višjim, ne pa s samim sabo. Zato je edina pot, da rešimo družbo in da rešimo sebe, da pogledamo vase in se vprašamo: »Kdo sem? Kaj čutim? Kam grem?« Tako bomo tudi dobili odgovor: »Koliko naj zaslužim, da bom srečen?« Toliko, kolikor bomo potrebovali za svojo pot, po kateri ne bomo stopali polni negativnega stresa in skrbi. Vse iskanje smisla življenja nekje izven sebe, nekje drugje, dokazovanje drugim in tekmovanje je neki namišljeni svet. Edini pravi svet in edina prava pot je tista znotraj vas. Zato se začnite ukvarjati z lastnimi občutki, ne z drugimi. Vsak trenutek, vsako uro, vsak dan posebej. Toliko dela boste imeli sami s sabo, da vas okolica sploh ne bo več zanimala. Imeli boste občutek, da živite v trenutku, v večnosti. Živeli boste! Bodite kot narava – vse je popolno, dokler je živo … Je USPEH enak SREČI? Skozi svoje življenjske zgodbe in strokovno znanje bom poskušal predstaviti, kaj v resnici pomeni biti uspešen, kako postati uspešen in kdaj je pravi čas za to. Že 20 let se kot znanstvenik, raziskovalec, pisec, psihoterapevt in podjetnik ukvarjam z uspehi ostalih podjetnikov. Predvsem me zanima, zakaj so uspešni, kaj vse je vplivalo na njihove odločitve in kako razmišljajo. V resnici me je vedno zanimala miselnost zmagovalcev. V veliki meri sem jih primerjal s športniki. In najpomembnejše, kar sem odkril, je, da je nekaterim uspeh v breme, drugim pa v veselje. Tega v resnici najprej nisem razumel. Jasno mi je postalo šele, ko sem opravil serijo intervjujev z najuspešnejšimi podjetniki, ki so za svoj uspeh prejeli najvišjo nagrado na svojem področju, nato pa počasi izginili s podjetniškega parketa. Analiziral sem več kot 20 takšnih zmagovalcev. Zanimalo me je, zakaj se ne ukvarjajo več s podjetništvom, ko pa so bili najuspešnejši v svoji panogi? In še najprestižnejšo nagrado so prejeli!? Niso mi znali natančno razložiti. Zanimivo, da so vsi imeli zelo podobne odgovore. Preprosto niso več čutili, da bi jih podjetništvo veselilo oz. so se nekako izgubili, torej niso vedeli, kako naprej. Po temeljitem pogovoru in primerjalnih analizah sem prišel do ugotovitve, da imajo vsi enako točko bolečine. V zgodnjem otroštvu so odraščali ob odsotnosti očeta ali pa ob strogem očetu in so bili zelo redko ali celo nikoli pohvaljeni; nikoli niso bili dovolj dobri. Tako so skozi svoje življenje nenehno hrepeneli po potrditvi. Pravzaprav je bilo to hrepenenje zanje naporno. Tako jim je začel postajati naporen tudi uspeh. Kljub temu si niso mogli pomagati, nekaj jih je sililo naprej, da so postali najbogatejši, da so bili najbolj prepoznavni, da so bili vsak dan v medijih, da so bili na vseh področjih najboljši ... Vsi so jim zavidali uspeh, a v resnici je bilo vse to zanje naporno. Ne glede na ves uspeh, bogastvo in prepoznavnost so se v sebi počutili zelo nesrečne in mnogokrat osamljene. Ko so prejeli vabilo za ožji izbor najprestižnejše nagrade, je ta nevidna sila v njih skorajda ponorela; v trenutku, ko so zaslišali svoje ime, videli svojo sliko na zaslonu ... se je v njih zgodila eksplozija, ki jih je ponesla na oder. Prejeli so nagrado. Ponosni, veseli. Poslušali so pohvale na svoj račun. A že v naslednjem trenutku je ta sila v njih počasi začela izginjati. Nenadoma so se na tem odru počutili izgubljeni, kot tujci, sploh niso vedeli, kaj počnejo tam ... najraje bi kar zbežali. Naslednje jutro so bili vsi mediji bolj kot kdajkoli preplavljeni z njihovim imenom. A ob vsem tem so se počutili popolnoma izgubljeni, kot da niso več iste osebe, kot da so padli z drugega planeta, kot da so v neki igri, v neki drugi predstavi ... V vsem tem svetu so bili popolnoma izgubljeni. Kje sem in kdo sem, so se spraševali. Zdaj ko so bila njihova podjetja pred še večjimi izbruhi uspehov, preprosto niso več čutili, zakaj bi sploh še imeli podjetje, zakaj bi vse to sploh počeli. Počasi so se začeli odmikati, njihova podjetja so počasi ugašala, zapuščali so jih prijatelji, družine ... sami pa so se odmaknili v popolno osamo. Ko sem jih tako poslušal, sem predvideval, da je bila nagrada v resnici enakovredna pohvali očeta, po kateri so hrepeneli vse življenje. In ta nevidna sila je bila v resnici bolečina, ki jih je gnala k temu, da enkrat doživijo svoj trenutek. In ko so ga doživeli, je izginila. Ti pogovori so potrdili, da večino stvari niso počeli zase, temveč zaradi svojega očeta. Ti ljudje so bili stari med 40 in 50 let, kar pomeni, da so več kot 30 let nosili to breme in se potem nekega dne zbudili v svojem zlaganem življenju. Kar so kupili, kar so naredili, za kar so se trudili, so v resnici počeli predvsem zato, da so ugajali drugim ... Seveda so bili utrujeni od uspeha. Čeprav so bili v očeh drugih Uspešni, so bili obenem Nesrečni. Vse to nezavedno v želji po potrditvi in zadostitvi glasu svojega očeta – nisi dovolj dober! V resnici so v ljudeh okoli sebe iskali svojega očeta in vsak, ki mu je bil vsaj malo podoben ali je s kakšnim svojim dejanjem spominjal nanj, mu je že dajal darila, pozornost, takšne ljudi so sprejeli v svoj krog ... V globoko podzavestni želji, da bi začutili tisto, česar niso dobili v svojem otroštvu. In ta bolečina jih je pripeljala na vrh sveta Uspešnih. Nagrada, ki je nahranila to bolečino, jih je na koncu vrgla nazaj na dno, tja, kjer so začeli oz. tja, kjer bi morali začeti sami. Dva od teh trideset nagrajencev, ki sem jih preučeval, še vedno uspešno poslujeta in še širita svoji podjetji, zato sem se usmeril tudi k njima. Zanimalo me je, kje je ključna razlika med njima in ostalimi. Zakaj sta onadva še vedno Uspešna? Ko sta razlagala svojo življenjsko zgodbo, nisem nikjer zasledil, da bi imela v otroštvu kakšno omejitev. Saj ne, da bi imela vse na voljo in da bi lahko počela, kar sta si izmislila, vendar so ju starši spodbujali in sprejemali. Dobil sem občutek, da sta odraščala v srečnem in zdravem okolju in da sta se razvijala točno tako, kot sta čutila. Starši so ju pravzaprav naučili, naj živita tako, kot čutita, in naj točno to tudi počneta. In prav zares se je videlo, da sta bila srečna. Uživala sta v svojem delu, uživala v svojem življenju. Nista se ozirala na medijsko podobo. Pomembneje se jima je zdelo, da so v ospredju njuni izdelki in zadovoljne stranke, predvsem pa zaposleni. Zavedala sta se naslednjega: bolj bodo zaposleni zadovoljni, več časa bosta imela zase in se ukvarjala samo s tistim, kar ju res veseli. Ko sem občasno srečal katerega od zaposlenih pri podjetnikih, ki niso več na sceni, sem lahko slišal predvsem negativne stvari, kot so manipulacije, ustrahovanje, pritiski, izkoriščanje ... Kot podjetje pa so sicer navzven delovali super, oddajali blišč in bili v vzor. Ko sem se pogovarjal z zaposlenimi v podjetjih preostalih dveh zadovoljnih podjetnikov, pa sem ugotovil, da je vse zelo sproščeno. Pomembno je, da je delo narejeno kakovostno in v roku, ni pa pomembno, kdaj prihajajo v službo. Bili so brez pritiskov, kljub temu da je vseeno veljal neki red. Zelo hitro sem dobil asociacijo na naravo. V osnovi sem namreč fizik in tehnik, šele pozneje sem se srečal z ekonomijo in poslom, tako da sem v zvezi z vsem, kar mi ni bilo jasno, primerjavo vedno poiskal v naravnih ali tehničnih pojavih. V naravi tudi ni nobenih pritiskov, a se vseeno zgodi točno takrat in tako, kot se mora. Zdelo se mi je, da sta ta dva srečna podjetnika pravzaprav vse počela v nekem naravnem ritmu, medtem ko se je pri ostalih čutilo, da delujejo v nasprotju z naravno lahkotnostjo, zato se je pod njimi na koncu vse razletelo. S tem ko sem primerjal naravni način delovanja in delo pod nekim pritiskom, se mi je začenjalo svitati, kaj pomeni, če z Uspehom asociiraš pritisk, in kaj, po drugi strani, če imaš Uspeh za logično posledico svojega dela. Na tej točki sem se lotil raziskovanja, kaj se v človekovi podzavesti v resnici dogaja. Povedano drugače, po študiju fizike sem nadaljeval s študijem psihologije in psihoterapije. Zelo velik vpliv na nas ima naša vzgoja (oz. okolica) v zgodnjem otroštvu, vse tja do šestega leta odraščanja. Otrok se ne rodi z navodili za življenje, temveč se rodi z nekimi potenciali in nagoni, kar nagonsko razvija s posnemanjem okolice. Zato je zanj ključnega pomena, kako ta okolica živi. Če živi v skladu z lastnimi čutenji, bo tudi otrok to posnemal in bo živel to, kar bo v sebi občutil, se pravi, da bo svojim potencialom pustil, da se svobodno razvijajo. Temu dandanes rečemo, da bo živel in delal s srcem. Če pa bo odraščal v okolici z omejitvami in neštetimi prepovedmi, bo svoje potenciale zatiral in živel po navodilih, pričakovanjih in zahtevah drugih. Tako bi lahko rekel, da ni pomembno, v kako bogato družino se rodimo, temveč predvsem to, v kako svobodno družino se rodimo. John Lennon je rekel: »Ko sem bil star 5 let, mi je mama vedno govorila, da je sreča ključ do življenja. Ko sem hodil v šolo, so me vprašali, kaj želim postati, ko odrastem. Zapisal sem »srečen«. Rekli so mi, da nisem razumel naloge, jaz pa sem jim odgovoril, da niso razumeli življenja ...« Torej ni nujno, da se že rodimo kot podjetnik, temveč nas v podjetniške vode odpeljejo naše sanje, ki jih ne smemo omejevati. Naj bodo še tako nore, pustimo jim, da zaživijo v polni meri. Tako sem na svoji 20-letni podjetniški poti kot razis- kovalec in psihoterapevt videl, koliko ljudi živi v nesreči in bolečinah, čeprav je rešitev ves čas pred njimi. A je ne vidijo, ker je bilo to napačno usmerjanje v njihovem otroštvu tako močno, da jim je skorajda uničilo življenje. Fran Milčinski Ježek je zapisal: »Boli, če nas povozi avto, če nas povozi čas, se bolečine ne da izmeriti.« Ko se rodimo, je vse, kar dobimo podarjeno, le čas; in samo od nas je odvisno, kako ga bomo izkoristili. Nimamo ga na pretek. Zato je pomembno, kako živimo, s kom se družimo, čemu in komu posvečamo svoj čas. Pravzaprav je največje darilo nekomu, da mu ali ji posvečamo svoj čas; torej del svojega življenja. Zato se je nesmiselno stalno učiti na lastnih napakah, kot sem to počel sam. Prav zato sem v knjigi Modrosti, za tiste, ki želijo živeti, zapisal: »Upoštevajte moje nasvete, da ne boste ponavljali mojih napak.« Namen priročnika niso tehnični koraki do uspeha (ali sreče?), temveč predvsem predpriprava in drugačen pogled na način razmišljanja. Pred vsako sprejeto odločitvijo dobro razmislite. Odločitve sprejemajte na podlagi dolgoročnosti. Najprej poglejte, kako bo ta odločitev vplivala na vas, in potem na okolico. Pomemben je vrstni red: najprej VI, šele nato ostali. A čeprav so ostali na drugem mestu, jih nikoli ne smete pozabiti. Zato je pomembno, da so pri sprejemanju odločitev vaše misli čiste. Čistost pa lahko dosegate z visoko moralo in etiko, na kateri temelji celotna knjiga. Kadar rečemo, da živimo življenje nekoga drugega, to pomeni, da živimo po vzoru tistih, ki so na- ša avtorita, na primer starši, vzgojitelji oz. osebe, ki imajo na nas neki vpliv. A nase prenesemo tudi njihove navade, torej ne samo dobrih stvari, ki so nam všeč, temveč celoten paket. Ker celoten paket v nas predstavlja tujek, bomo z njim v prihodnjem življenju ves čas imeli težave. Da se bo tujek dobro počutil, bo potreboval potrditev oz. pozornost od zunaj, torej od tam, kjer je prišel, zaradi česar bomo velikokrat v nasprotju s sabo in z okolico. To pomeni življenje nekoga drugega – to so ti tujki, psihološke smeti, kompleksi, demoni, za katere sicer uporabljamo še različna druga imena –, nekaj, kar ne sodi v nas. Vsi, ki se smilite sami sebi, da ste se izgubili, globoko v sebi točno veste, kje je vaša pot. Sicer se ne bi mogli izgubiti, če ne bi vedeli, kam greste. Nekoč sem bil otrok … In vi tudi. Otroštvo ima zelo velik vpliv na naše življenje. V resnici je vzgoja v zgodnjem otroštvu ključna usmeritev življenjske poti, na katero bomo zakorakali. Zato se bomo v naslednjih korakih osredotočili na to, kako se življenje sploh usmeri in kako pozneje lahko vplivamo na svoje življenje na način, da očistimo vse smeti, ki so nam jih drugi posredovali v naše misli in telo. Čeprav sem imel zelo naporno otroštvo, kajti alkohol je v očetu spodbujal agresijo, ki jo je potem aktiviral v družinskem krogu, se sam nikoli nisem podal na podobno pot. Zagotovo pa so vsi ti dogodki vplivali name, da sem se v tistem trenutku zaprl vase. Tako sem si ustvaril nekakšno varno zavetje za svoje sanje, ki so bile že takrat zelo močne. Čeprav sem z razlagami svojih želja in sanj velikokrat deloval čudno, si nikoli nisem pustil, da bi mi jih kdo vzel ali ogrozil. Okolica me je namreč prepričevala, da svet ni takšen, kakršnega sanjam. In če danes pogledam nazaj na tista leta, lahko potrdim, da me je otroštvo zelo zaznamovalo. Ko sem se v nekem trenutku odločil, da ne bom več živel v bolečini, sem v bolečini našel moč. Moja bolečina je postala orodje. Začel sem odkrivati, zakaj bolečine nastajajo, kako se z njimi spopasti in kako jih premagati. Eden od rezultatov je ta knjiga. Vas zanima več? Kaj bi otrok, ki ste nekoč bili, rekel o osebi, v katero ste odrasli? Na naslednjih straneh bom na praktičnem primeru ponazoril, kako se prenašajo psihološki vzorci in kako je mogoče preseči nekatere stvari, ki so v nas od naše zgodnje mladosti. Otroci – ogledalo staršev »Kako je direktorica danes tečna! Ves čas mi teži, kdaj bom pospravil to mizo. A na mizi imam zložene samo tiste stvari, ki so nujno potrebne za vsakdanje delo. No, morda je tega res veliko, vendar skoraj vse res potrebujem. In s sistemom, kakršnega imam, vedno vem, kje se stvari nahajajo. Res ne razumem, zakaj mi teži! Ona ima mizo tako čisto, kot da nič ne dela. Zato sploh ne razume, kaj pomeni kreativen red …« Tako mi je včeraj pripovedoval eden od vodij projektov v marketinški agenciji. Danes sva se ponovno dobila na pogovoru, vendar sva se odpravila iz poslovne stavbe, na zrak. S tem sva pogovor naredila bolj sproščen. Previdno je namignil na prošnjo, naj ga ne zatožim direktorici, ker je govoril proti njej. Brez oklevanja sem mu zatrdil, da mi lahko popolnoma zaupa. Usedla sva se na klop v parku ob potoku in srkala kavo. Gledala sva vodo. Dejal je, kako mu prija ta svežina vode, še posebno ker potok ravno dovolj hitro teče, da ustvari sproščeno in osvežilno klimo. Ne daleč stran sva slišala glas otrok. Obrnil se je in dejal, da ima dva takšna razgrajača doma. Vprašal sem ga, kako se razumejo. »Pred kratkim je bila še katastrofa, sedaj se pa odlično razumemo. Upam, da bo tako tudi naprej,« je odgovoril. Vprašal sem ga, kaj natančno s tem misli. Poleg nekaj navedb klasičnih neubogljivosti otrok je omenil tudi: »Včasih sta imela razgrajača tako razmetano sobo, kot bi razneslo bombo. Sploh ne vem, kako sta kaj našla. Celo dejala sta, da imata tak sistem, da vedno vesta, kje se stvari nahajajo … Ko sva jima z ženo pospravila sobo, sta popolnoma znorela. Obtožila sta naju, da sta zaradi naju dobila dve neopravičeni uri. Ker v šoli nista imela vseh stvari, so ju učitelji poslali domov. Vseh stvari pa nista imela, ker jih doma nista našla. Napadala sta naju, kako uničujeva njuno življenje, da ju ne razumeva, da naj pustiva, da se sama organizirata. Res ne vem, po kom imata to, saj imava z ženo zelo lepo pospravljene omare. Res imamo red pri hiši.« Pogledal sem ga naravnost v oči in vprašal: »Ali vas njuna soba morda kaj spominja na vašo mizo v službi?« »Ne,« je hitro odvrnil, potem pa mu je zastal dih. »No, morda pa res malo … Vendar nikoli nista bila v moji pisarni, da bi jo videla, kako torej lahko počneta enake stvari?!« Otroci se ne rodijo z navodili za življenje, temveč se učijo z opazovanjem. Temu rečemo vzgoja z zgledom. Človeška psiha je narejena tako, da se oblikuje po tistem, ki ga vzgaja. Ta oseba predstavlja otrokovo avtoriteto. Kakor se bo oseba vedla do sebe, tako jo bo otrok posnemal. To posnemanje poteka prvih šest let našega življenja. To je obdobje, ko se oblikuje človekov značaj oz. napiše življenjski scenarij, po katerem živimo preostanek življenja. Potem ko sva obdelala vse te prenose vzorcev, je na koncu še dodal: »Ravno včeraj sva z ženo sedela na terasi in pila kavo, ko sta fanta prišla do naju in se nama zahvalila, ker sva jima pospravila sobo. Bila sva zelo začudena, saj sva še nekaj dni pred tem mislila, da naju bosta od vsega besa onadva vrgla iz hiše. Sedaj pa popoln preobrat. Čemu zahvala, sva vprašala. Dejala sta, da sedaj veliko hitreje najdeta stvari. Predvsem pa sta opazila, da sta postala veliko bolj mirna in kreativna; kreativna v pozitivnem smislu, saj ju je celo učiteljica pohvalila, kar se do sedaj še nikoli ni zgodilo.« Preden je nadaljeval, sem mu za primerjavo povedal, kako deluje osnovni spomin v računalnikih, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Računalniški spomin je kot velik prostor, v katerega dnevno vnašamo veliko podatkov ali jih odpiramo. Ker jih je vse več in več, potrebujemo vedno več časa, da jih najdemo. Ker prekladamo, zalagamo … skratka vedno iščemo po vedno večjem kupu stvari. Sčasoma naši računalniki delujejo vedno počasneje. Navodila za uporabo računalnikov pravijo, da moramo vsaj enkrat na »teden« zagnati aplikacijo, ki pospravi ta prostor. In tako računalnik ponovno deluje hitreje. Pogledal me je. »A hočete povedati, naj pospravim mizo?« Hitro je dojel. A spremembi se je upiral: »A ne razumete, da jaz sedaj hitreje najdem stvari, ker ta sistem obvladam?« »Kako dolgo že imate vse te stvari na svoji mizi,« sem ga vprašal. »Že odkar sem v tem podjetju.« »In to je koliko časa?« »5 let.« Malo začudeno sem ga pogledal in vprašal, ali dokumenti, stari pet let, niso že zastarani. »Nekateri morda, a pri nas se projekti navezujejo in jih je dobro imeti pri roki.« Najin pogovor se je ustavil. Čez čas, ko sva že spila kavo v tistem sproščenem okolju šumenja potoka in vdihavanja svežine narave, sem ga vprašal: »A lahko skupaj pregledava vsebino dokumentov na vaši mizi?« »Seveda, z veseljem,« je odvrnil, »lahko že takoj sedaj.« Spila sva še zadnji požirek kave in se odpravila nazaj v njegovo pisarno. Po treh urah pregledovanja dokumentov sva naredila tri kupe. Na prvem so bili dokumenti za odpis, drugega so predstavljali arhivi in mape, na tretji kup pa je dokumente zložil po prioritetah in nanje napisal datume, kdaj morajo biti obdelani. Ugotovil je, da tudi teh čez 14 dni ne bo več na njegovi mizi. Ura je pravkar pokazala 15.30, konec delovnega dne, zato sem ga povabil na še eno kavo. Ponovno sva sedela ob potoku. Potreboval je nekaj globokih vdihov in trenutkov tišine za razmislek, da je zbral pogum za iskreno priznanje. »Prej sem se tukaj počutil osvežujoče, sedaj se mirno in lahkotno. Kaj ste naredili z menoj?« »Kaj? Enako, kot ste vi naredili s svojima sinovoma. Pospravil sem! Se spomnite, ko sem vam povedal, kako deluje računalniški spomin? Če želite, da deluje nemoteno, ga morate vsak teden pospraviti. Če ga ne bi pospravljali pet let, bi bil že zelo kaotičen in zato počasen. Prav takšno je bilo stanje na vaši pisalni mizi kot tudi v vaši podzavesti. Vaša podzavest deluje na podoben način kot računalniški spomin. Tudi njo morate čistiti. S tem ko ste pospravili mizo, ste tudi njo. Zdaj vam v mislih ni več treba imeti vseh podatkov in vedeti, pod katerim kupom se skriva točno tista informacija. Torej ste s tem naredili tudi prostor v svoji glavi. Ni več toliko bremen, naenkrat vaša glava diha. Zato se počutite mirni in lažji.« Tedaj je razumel, kaj sva s pospravljanjem dosegla. »Kako je mogoče doseči, da takšna lahkota in mir ostaneta za vedno? Kaj storiti, da teh načel sčasoma ne pozabim in se kup stvari ponovno ne nabere na mizi?« ga je zanimalo. »Odgovor na to vprašanje bi lahko našla v naravi. Če samo pogledava ta potok pred seboj,« z roko sem pokazal na žuboreč potok pred nama, »vidiva, kako je bister in kakšna svežina je ob njem. Za tisti ribnik na koncu parka, ki je sicer bolj podoben mlaki, pa sva že prej ugotovila, da ni več posebno prijetnega vonja, o bistrini pa sploh ne moreva več govoriti. Če želimo biti bistri, moramo ustvariti pogoje, da stvari ves čas tečejo. Nikjer ne sme prihajati do zastojev, da ne začnejo nastajati mlake. Vse, kar morate zdaj narediti, je, da začnete projekte, ki jih dobivate na svojo mizo, v dogovorjenih rokih tudi izvajati.« »To imate prav,« se je strinjal, a v njegovem glasu sem že začutil nadaljevanje dvoma, »vendar tukaj ni vse odvisno samo od mene. Tudi sodelavec v sosednji pisarni mora narediti svoje. Saj prav zato sem imel na mizi toliko projektov, ker on nima urejenih zadev in potem sam brskam po teh dokumentih …« Ker sem videl, kje sedi njegov sodelavec, sem mu rekel: »A ne bi bilo bolje, da imata odprta vrata ali morda celo skupno pisarno?« »Vse bi bilo mogoče, vendar zaradi infrastrukture tega pač ne moremo narediti.« »Dobro, razumem,« sem v tistem trenutku odnehal. Naslednje jutro sem govoril z direktorico podjetja (kako izboljšati komunikacijo med sodelavci) in še isti dan popoldne so mojstri odstranili vse pregrade. Tako sta dobila eno veliko prostorno pisarno. In tudi pogovor med njima je nemoteno stekel. Teden dni pozneje smo vsi trije sedeli na kavi na že poznani lokaciji v naravi. Kaj se je spremenilo? Mnogo. Oba sta bila izjemno zadovoljna s spremembo. Nadalje smo se pogovarjali, kaj je bilo pred tem. Zakaj takšen kaos na mizah? Strinjali smo se, da je bila pred spremembo združenih prostorov med njima komunikacijska mlaka. Ker je bil prostor nefunkcionalen, je začela nastajati mlaka na njunih mizah. Potrebovala sta preveč podatkov za določeno uporabo. Nadalje je mlaka nastala še v njunih glavah, ker sta morala premišljevati o enih in istih stvareh. Ko sta tako pogledala na celotno podjetje, sta sama ugotovila, da je pri njih ena ogromna mlaka. Kar zdrznila sta se ob spoznanju, kaj je rešitev tega. »Imata jo tik pred sabo. To je tok potoka,« sem dejal. Delovni proces je treba narediti pretočen, zato da bo vsaka poslovna poteza in oseba bistra. Preveč zastojev informacij privede do informacijskih mlak. Zato je treba prevetriti celotno podjetje. V sproščenem pogovoru smo kar malo zajadrali v filozofske vode. Začeli smo ugotavljati veliko podobnosti med naravo in resničnim življenjem. Mlaka v naravi nastane zaradi zastoja in potem se v njej začnejo rojevati različne živali, ki niso prijetne na pogled … Najbolj neprijetno je pogledati mrest in žabe. Tako se tudi v podjetju v komunikacijskih mlakah začnejo rojevati neprijetne stvari. V duševnih mlakah se začnejo rojevati neprijetne misli. Če nimamo pravih svežih informacij, se začnejo rojevati strahovi in dvomi – kaj se dogaja, najbrž nas kdo sovraži, se nas želi znebiti, nam kaj podtika … Vse te neprijetne misli samo zato, ker nimamo vseh informacij. Tako lahko mlake postanejo nevarne, prav tako močvirja. Komunikacijske mlake v podjetju povzročajo podvajanje dela, neenakomerno razporejene odgovornosti … Seveda je takoj zatem sledilo vprašanje, kako zagotoviti, da se potok v podjetju nikoli ne ustavi. Tukaj gre predvsem za posameznika. Zastoji se najprej začnejo v naših glavah, ne na mizah, v pisarnah, temveč v nas. Zato moramo najprej sebe spraviti v tek. Začeti moramo živeti celovito in dinamično. Ljudje smo že po naravi raje na toplem kot na hladnem. In če izmerimo temperaturo v potoku ali mlaki, vidimo, da so mlake veliko toplejše. Tako se ljudje pač raje zadržujemo v mlakah. Tukaj pa pozabimo, da mlake sčasoma dobijo neprijeten vonj, ki ga sami seveda ne zaznamo, dokler se nas drugi ne začnejo izogibati. Zato se v življenju ne smemo ustaviti na nobenem področju, temveč moramo živeti dinamično, kot da smo v potoku. Ves čas moramo plavati, da nas ne zebe in nas tok ne nosi, kakor želi. In takšno je naše življenje – lahko je kot mlaka ali kot potok. Po štirih urah pogovora smo sami pri sebi rekli, da moramo počasi preiti od besed k dejanjem. V današnji družbi se nasploh preveč govori in premalo naredi. Tudi to je eden poglavitnih vzrokov za nastajanje mlak. To je lepo opisano v italijanskem pregovoru: »que tú, mi amor y la belleza con la que« oz. »med reči in narediti je vmes Ocean«. Ko smo naslednje jutro prišli v pisarno, smo si zadali nalogo, da v tem podjetju ne bo več nobene mlake. Vanj smo začeli uvajati dinamični model komuniciranja, katerega osnova je tok potoka oz. urediti pretok informacij tako, da direktoričino zamisel popolnoma enako izvede zadnji v verigi sodelavcev. Pogovori v podjetju so lažje stekli, bili so bolj jasni in jedrnati, opravljali so manj operacij in naredili več. Pritiski in stres so se zmanjšali, prepiri skoraj izničili, napetosti sprostile. Lahko bi rekli, da je vse steklo bolj lahkotno, sveže, tekoče, čisto. Kot tisti bistri potok s stalnim svežim dotokom vode. (Kako smo to dosegli, si lahko preberete v knjigi Dinamični model vodenja podjetij.) In od tu dalje živimo srečno in uspešno? Ni tako preprosto … Tudi sonce ne doseže zemlje, kadar je preveč smoga v zraku. S površja v globino Pot, ki smo jo do sedaj prehodili, je zgolj odpiranje oči, da vidimo vse tisto, kar je bilo prekrito s smetmi. Lahko si predstavljamo, kot da smo pobrisali prah po površini, ki je ostala ista. Je lepša. Je bolj čista. Je bolj sveža. A se tudi bolj vidi vsaka zareza, vsaka razpoka, vsaka nepravilnost, vsaka globlja umazanija. Tudi če imamo občutek, da je sedaj vse drugače, je to zgolj »psihološka ukana«. Sedaj lahko šele zares vidimo, kaj moramo spremeniti, popraviti. Namreč, ko sem se naslednji teden dobil z istim zaposlenim iz prejšnje zgodbe, je dejal, da je sedaj veliko lažje delati oz. da je vse bolj jasno, da pa šele sedaj čuti, da je prej živel življenje drugih, saj so bile te smeti kot nekakšna hrana za druge. Začel je čutiti, da se je zunanje breme odložilo, pojavljati pa se je začela neka druga praznina. Začel je čutiti lastno praznino, lastno lakoto. Ni je znal razložiti in razumeti, imel pa je občutek, da je njegovo življenje sedaj celo bolj grozno. Prijela ga je tesnoba in komaj je dihal. V sebi je kričal: »Izgubil sem življenje! Kdo sem? Kaj sem? Kaj se dogaja? Zakaj ta praznina? Zakaj ti grozni občutki? Vse je izgubljeno!« Pomiril sem ga, da dokler diha, še nič ni izgubljeno. Ko ne bo več dihal, takrat bo šele zares prepozno. Zato sva se osredotočila na to, kaj sploh čuti. Opisal mi je. Potem sva se pogovarjala, kaj zanj predstavlja zadovoljstvo. Ugotovila sva, da sploh nič ne čuti. Vsi občutki, ki jih je imel do sedaj, so bili pravzaprav občutki, ki se jih je naučil iz okolice ali filmov. Imel je filmsko poroko, a je bil nezadovoljen. Zaradi položaja v podjetju ima dovolj visoko plačo, da si lahko privošči materialni luksuz, a ni bil zadovoljen. Imel je vse, kar je v filmih in pri drugih videl, da potrebujejo za srečo. A zdaj ko je pobrisal prah v svojem življenju, ugotavlja, da mu mnogo tega predstavlja breme. Vse te materialne stvari mora vzdrževati in posodabljati, da bo ves čas ostajal uspešen v očeh drugih. Vedno več, vedno bolje, vedno novejše, vedno dražje, vedno … Kam to vodi?! Z grozo je ugotavljal: »… V bistvu se šele zdaj zavedam, kako sem ves čas živel. Bil sem všečen drugim. S tem sem izgubljal občutek, da živim. V bistvu sploh nisem živel, bil sem ujetnik in pustil, da so se drugi napajali na moji življenjski energiji!« Super. Prvi korak je spoznanje. Pobrisan je prah in s tem omogočen pogled v svojo osebnost, v svojo notranjost, v pristne občutke. »Ampak, kaj pa sedaj? Ne vem, kako naprej!« Spoštovanje samega sebe je vaš prispevek k razvoju družbe. Šele ko srečate sebe, lahko drugega iskreno vprašate: »Kako si?« Kdo ste vi? Odgovor, kdo v resnici smo in kam gremo, poznamo že zelo zgodaj v otroštvu, vendar zaradi vseh pričakovanj svoje okolice to zelo hitro pozabimo. Poglejmo na primeru zaposlenega iz prejšnje zgodbe, ki sem ga po tem, ko je že pospravil mizo in počistil mlake, v naslednjem koraku vrnil v njegovo otroštvo. »O čem ste sanjali, ko ste bili majhen deček? Kaj je bilo tisto, ob čemer ste se dobro počutili?« Kot strela z jasnega je odgovoril: »Plesal sem ob glasbi!« »Ste tudi kasneje še kdaj plesali?« »Da, vso osnovno in srednjo šolo. Na fakulteti sem začel s folkloro, pri čemer sem neizmerno užival.« »Kaj pa danes?« »Ja, ne ravno … Moji ženi to ni bilo všeč, bolj sta ji všeč dunajski valček in tango … Saj ne rečem, da mi ni lepo, prepustim se ritmu, ampak v folklori se počutim, kot da čutim svoje prednike, energija mi prihaja iz celic, prav čutim sebe kot celoto.« »Torej ste tudi v zakonu ujetnik …« Malo je postal, pomislil, pogledal v tla in le tiho priznal: »Da, na neki način …« »Bi se resnično radi osvobodili vsega, kar vas bremeni?« sem ga izzval. Ostal je tiho! »Poskusite mi do naslednjega tedna odgovoriti na naslednja vprašanja in morda boste takrat imeli tudi odgovor. Kako se počutite v svojem novem avtomobilu? Kako se počutite, ko se spomnite na folkloro? Kako se počutite, ko spite z ženo? Kako se počutite, ko se sprehajate ob potoku v nara- vi?« Poslovila sva se. Natanko čez teden dni je prišel k meni popolnoma drugačnega razpoloženja. Videti je bil zelo zadovoljen, a obenem kot da bo zdaj zdaj umrl. Še preden sem mu karkoli rekel, je sam začel govoriti, da se ob svoji ženi počuti podobno kot se počuti v avtomobilu. In potem je obstal. Postal je še bolj bled. »A v naravi se počutim enako kot na folklori …« Naenkrat je zaživel, njegov obraz je postal rdeč in nasmejal se je do ušes. »In točno ta občutek se mi je ves teden počasi razvijal. Ko sem pomislil, da bi moral zapustiti ženo in avto, mi je šlo kar na bruhanje … A počasi je tisto veselje, ki ga nisem čutil od otroštva, vsak trenutek bolj raslo.« Začel se je smejati. »Točno ta občutek želim imeti v vsakem trenutku.« Pustil sem ga, da se je umiril. »Odlično,« sem prvič prišel do besede. »A zdaj je treba ta občutek tudi začeti ohranjati. Namreč to je kot nafta butnilo iz globin, in če s tem občutkom nič ne naredite oz. ga pravilno ne usmerite, ne bo imel nobene vrednosti. Kot nafta, če je ne začnemo pravilno črpati in predelovati.« »Kaj pa naj naredim? Ne morem kar prodati avta, zamenjati žene in vse dneve plesati!« »To ni potrebno. Ni vam treba menjati avtomobila za slabšega. Samo spremenite pogled na ta avtomobil. Prej vam je predstavljal statusni simbol in hvalo pred očmi sosedov, zdaj pa nanj poglejte kot na avtomobil, ki je varen in funkcionalen. Tudi žene ni treba kar zapustiti. Začnite se z njo pogovarjati o občutkih. Morda je tudi ona v takšnem stanju, kot da je v novem avtomobilu. Tako kot ste uredili komunikacijo v podjetju, jo morate urediti tudi v odnosu s svojo ženo. In šele ko bodo odplaknjene vse smeti, ki so se nabrale med vama, boste točno videli, kako naprej. Morda si tudi ona enako želi. Začnita se pogovarjati o občutkih in čustvih. Predvsem pa to tudi živeti.« Videl sem ga, kako se muči s stotinami misli in vprašanj v glavi. »Ampak, veste, vse to, kar imamo, je treba vzdrževati, se pravi, da je treba veliko delati …« Prekinil sem ga sredi te razlage in odločno vprašal: Ali uživate v tej službi? NE! Ali potrebujete vse te materialne stvari? NE! Ali potrebujete vse tako velike stvari? NE! Torej?! Začnite razmišljati, kaj vas veseli. Ob katerem delu in kje bi se dobro počutili? Kaj vse v resnici potrebujete, da ohranjate ta občutek zadovoljstva?« Ne pričakujte čudežev čez noč. Življenja, ki smo ga gradili 5, 15, 25, 50 ali več let, ne moremo spremeniti v eni noči. Postavitev v svoje pravo življenje sreče in zadovoljstva je dolg proces. Tudi če si tega želite že jutri, to ni mogoče, ker je treba narediti varen prehod. Ljudje delajo velike napake, ker začutijo trenutek osvoboditve in želijo v trenutku spremeniti vse. Najraje bi vse zbrisali, pustili službo, zapustili partnerja, zamenjali hišo in avtomobil, mogoče celo državo … in vse začeli znova. To ni pravi pristop. Občutki prve osvoboditve še niso pravi občutki. S takšnimi naglimi odločitvami si naredijo še večjo škodo. Najprej je treba premisliti in pustiti odprto pot vsem tistim željam, kaj hočemo, kdo smo, kam želimo … Šele ko se te želje uravnovesijo, začnemo odkrivati sebe in to, kaj v resnici želimo. Pomembno je, da na prvo mesto postavimo svoj osebni cilj. Šele nato pogledamo okoli sebe. Šele nato lahko realno pogledamo poslovne projekte, prostor, kjer živimo, kako živimo, ljudi, s katerimi se družimo in s katerimi delimo posteljo … Ali vse to podpira naš osebni cilj? Če je odgovor DA, potem ni treba ničesar spreminjati, samo uskladiti. Po precej pogovorih in še več njegovih osebnih poglabljanjih je hitro doumel, da bo, bolj ko bo poznal sebe, lažje izbiral način dela, ljudi, s katerimi se bo družil, način, kako bo živel, kaj bo jedel … Samo na takšen način bo namreč lahko ohranjal občutek zadovoljstva. To je prava pot do sreče. Od znotraj navzven. Nikoli ne deluje v obratni smeri. A prav to večina počne – kupuje materialne stvari in menjuje partnerje, lokacije, službe, preden se ustavi in pogleda vase. Ne gre. Začnimo v svoji notranjosti in nato vse zunanje stvari prilagodimo, da podprejo to notranjo vizijo in občutke. Tam, prav tam nas čaka prava sreča. Najprej se je treba zaljubiti vase, nato v življenje … in potem je okoli vas samo še ljubezen. Vpliv okolice Kot smo videli, pri osebnih in poslovnih transformacijah pridemo do faze, ko okolica zaznava naše spremembe. Nekaterim je to všeč, drugim ne. Kako in koliko se ozirati na tiste, ki jih imate najraje? Podjetnik v zrelih letih mi je pripovedoval svojo zgodbo o uspehu, ki pa ni bila vedno vredna naziva uspešna. »Vse otroštvo sem se ukvarjal z modelčki letal. Končal sem srednjo lesarsko šolo, naredil izpit za pilota in doštudiral strojništvo. Ja, dejansko sem bil pilot. Pa vendar sem se ob pilotiranju še vedno ukvarjal z modelčki. Sam sem jih izdeloval, vse vrste. Najljubši mi je bil cepelin, ki še danes leti. Med svojimi prvimi poleti z nacionalno letalsko družbo sem spoznal tudi svojo bodočo ženo, ki je na tem letu vodila stevardese. Že na prvi pogled sva si bila všeč, čeprav sem ji bil jaz verjetno bolj zaradi uniforme in položaja. Tega sicer nisem opazil, vendar je velikokrat sama poudarila, kako je ponosna name, ko me vidi v uniformi stopati iz letala. Rodila sta se nama dva otroka in naša družina je bila popolna. No, vsaj navzven. Res nam ničesar ni manjkalo, bili smo dobro situirani, imeli smo visok družbeni status, moja žena je bila sijoča, mlada in lepa. Pa vendar se nisem več počutil tako srečnega kot na samem začetku, preden sem vstopil v to službo in se poročil. Sčasoma mi uniforma in položaj v družbi nista bila več všeč. Ne vem, zakaj. Pravzaprav mi je bilo vse to odveč. Vedno bolj sem se zapiral v svojo delavnico, kjer sem neizmerno užival v izdelovanju letalskih modelov. Nekega dne sem seštel prihodke od prodaje modelov in ugotovil, da s tem lahko tudi živim in, kar je najpomembneje, pri svojem delu neizmerno uživam! Tako sem se odločil, da ne bom več pilot, ampak bom izdeloval letalske modelčke. Kako sem bil navdušen! To je to, tu bom spet našel svojo srečo! No, dokler nisem stopil do svoje žene … Seznanil sem jo s svojo odločitvijo in ponorela je. Do tedaj na njej sploh še nisem videl takega obraza. Bila je kot popolnoma druga oseba! Kot da bi nekomu snel lepo masko, za katero se skriva povsem drugačno in prav nič dobrohotno bitje. Bilo je prav grozno, ko je tako norela. Na koncu je dejala: »Počni, kar hočeš, samo zasluži dovolj, da bomo lahko živeli tako kot doslej!« Globoko prizadet sem se umaknil v svojo delavnico, kjer sem nato ostajal vse dneve; ne samo zato ker sem želel zbežati od svoje žene, ampak tudi zato, ker sem resnično moral delati veliko več, da sem ohranjal finančni standard. Seveda sem se nekega dne vprašal, kaj sploh je ta standard, ali je vreden, kje sploh je sedaj ves denar, ki ga zaslužim, ali je ženi denar pomembnejši od mene … Namesto mene se je odločila žena. Prišel je dan, ko mi je povedala, da ima drugega moškega, da z mano tako ne more več živeti. Zamenjala me je za drugo uniformo – zdravnika. Ostal sem sam, brez denarja, energije in veselja do dela in življenja. Res sem mislil, da je že z vsem konec. A našla me je ženska, ki me je poiskala, ker je slišala, da delam neverjetne stvari, in želela me je spoznati. Najprej sva se samo pogovarjala, potem sva začela poslovno sodelovati in nekje vmes sva se zaljubila in tudi poročila. V nekaj mesecih se mi je življenje popolnoma spremenilo. Še naprej sem izdeloval letalske modelčke, ampak samo toliko, kolikor sem čutil, da je dovolj za moje osebno zadovoljstvo, žena pa je prek svojega podjetja te modelčke zelo drago prodajala v Rusijo in Avstralijo. Bil sem neizmerno srečen. Ob sebi sem imel osebo, ki me je sprejela takšnega, kot sem, in delal sem natanko to, kar sem hotel. Nisem si mogel predstavljati, da je vse to lahko res. Prej sem delal petnajst ur na dan in je bilo vedno vsega premalo, bil sem zelo nesrečen. Sedaj delam pet ur na dan in je vsega dovolj. Neizmerno sem srečen.« Več dni sem bil pod vtisom te zgodbe. In tedaj sem uvidel, da sicer lahko preberem vso teorijo organizacije, komunikacije in marketinga ter z vsemi temi teoretskimi znanji učim druge. Vendar pa se uspeh ne skriva v knjigah, temveč v srcu posameznika. Formula za uspeh je ena sama: Delaj s srcem! Ničesar v življenju ne smemo početi na silo, sploh pa cilj ne sme biti denar. Vse, kar počnemo, nam mora biti v veselje: življenje z osebo, s katero živimo, delo, ki ga opravljamo, in ljudje, s katerimi se družimo. Nikjer ne smemo čutiti napora ali imeti občutka, da nekaj delamo zaradi drugih. Ob lastnih spremembah včasih naletimo na upor okolice. Naj si bo to žena, mož, starši, prijatelji … Kaj storiti v tem primeru? Mnogo ljudi reče, da raje ohrani zakon, kot da bi trenutno delo, ki ga ne izpolnjuje, zamenjal za tisto, ki ga obožuje. Raje trpi v službi, kot izgubi ženo. Vendar takšna odločitev človeka dolgoročno še bolj uničuje in mu jemlje življenjsko energijo. Da, ohranil bo zakon, a v sebi bo vedno bolj trpel, vedno bolj bo utrujen od življenja in brez iskric v očeh. Morda, zgolj morda, bo na koncu (ironično) prav to razlog, da ga bo žena zapustila. Zato je ključno in vedno najpomembneje, da v sebi najdemo lastno srečo. Najdimo to, kar nas veseli in izpolnjuje. Kako se bo okolica odzvala na to, ni naša odgovornost in skrb. Storimo vse, kar je v naši moči, da ohranimo vse, kar ljubimo. A če ne gre, izpustimo. Vedno, res vedno je na prvem mestu lastna sreča. Ne glede na to koliko in kako se okolica ob tem spremeni ali menja, je ta pristop dolgoročno vedno pot do sreče tako znotraj kot zunaj posameznika. In to je tudi edini izhod iz krize, v kateri se sedaj nahajamo. Vsak naj počne to, kar ima resnično rad, in se druži s tistimi, ki jih ima resnično rad. S srcem opravljajte svoje delo, saj le tako lahko dajete največ od sebe in si tudi ves čas postavljate višje cilje, zaradi katerih se nenehno izpopolnjujete in rastete tako karierno kot osebnostno. Poslušajte torej svoje srčne želje, poslušajte torej sebe in svoje notranje vzgibe! Vse drugo se bo prej ali slej prilagodilo sreči, ki jo izžarevate. Zaupajte, da se vse postavi, kakor se mora. Kamorkoli grem, kjerkoli sem, vedno je z mano ena oseba: JAZ. ZAKAJ? Ne sprašujte se tega! Neštetokrat ste verjetno že slišali klasičen nasvet za osebno rast in iskanje poti do sreče: »Vedno se sprašuj – ZAKAJ nekaj delaš, ZAKAJ si, kar si, ZAKAJ …« Vprašanje ZAKAJ postavimo šele takrat, ko sami sebe ne poznamo dovolj dobro. Vprašanje ZAKAJ si začnemo postavljati takrat, ko o nečem nismo prepričani. Če pa sami sebe dobro poznamo, če nimamo dvomov o sebi, potem točno vemo, kaj moramo storiti. Govorim o notranjem glasu, intuiciji, potencialu … O tem, kar smo v resnici mi, le da sami sebe tako dobro poznamo, da brez pomisleka naredimo stvari. Kadar se pojavi prazen prostor, dvom, nezaupanje … se bomo vedno najprej vprašali ZAKAJ. Vprašanje ZAKAJ je sicer lahko preventiva, kot nekakšna varovalka, preden naredimo kakšno bedarijo in kar brezglavo skočimo v posel, projekt ali celo zakon … Tukaj se namreč pojavi vprašanje, koliko sploh poznamo sami sebe, koliko si zaupamo … Seveda se je bolje vprašati ZAKAJ, kot narediti usodno napako. Vprašanje ZAKAJ nam vzame veliko časa, saj s tem odpremo nešteto dvomov, naredimo različne analize in še potem nismo prepričani in se sprašujemo zakaj, zakaj, zakaj … Zato bi bila pravilna pot, da bi nas začeli vzgajati v duhu samospoznavanja, zaznavanja svojih potreb, predvsem pa komunikacije o tem, kaj si želimo, kaj nam je všeč … kako? Z vprašanjem ZAKAJ ni nič narobe! Je pa šele tretjestopenjsko razmišljanje in dojemanje okolice. Če se boste prej vprašali: KDO SEM, KAJ ČUTIM?, ne boste nikoli več dvomili in se tudi ne boste vprašali ZAKAJ? Preprosto boste vedeli! Zaupali boste sami sebi! Nekega jutra, ko se zbudite … nehate iskati, ker je vse tukaj. Sami sebi največji tujci Sami sebi smo največji tujci. In naredimo vse, da zbežimo od sebe. Poznavanje samega sebe je temelj vsega, kar počnemo. Vse, kar v življenju počnemo, je osnova našega odločanja, odločamo pa se na podlagi tega, kar čutimo. Tu nastane težava, saj večina ljudi ne zna ločiti, kaj so njihovi občutki in kaj občutki drugih v njih. Mnogi imajo celo več občutkov, ki jih ne znajo razločevati in tako ne vedo, kateri občutek je pravi. Le redki točno vedo, kaj čutijo, kaj si želijo, kdo so. Vse to izhaja iz poznavanja samega sebe. Če se dobro poznamo in vemo, kaj bi radi počeli, tudi vemo, kakšnega partnerja želimo ob sebi, s kakšnimi ljudmi se želimo družiti ... Površinsko bi lahko rekli, da življenje postane preprostejše. V resnici to pomeni, da smo našli notranji mir, po katerem vsi hrepenimo. Dobro poznavanje samega sebe je v resnici ustvarjanje notranjega miru. Težko je popravljati samega sebe, zato je priporočljivo, da nam kdaj kdo pokaže ogledalo ali nas vodi skozi proces. Pri tem moramo paziti, da ne postanemo odvisni od njega, temveč je to začasna opora. Osnovni temelj je lastna želja po spremembi. Če smo pozorni na zunanje znake in jih znamo interpretirati, so nam odlična vodila do te spremembe. Pomagajo nam oblikovati samega sebe in napredovati, zato jih ne vzemimo kot napad oz. nekaj slabega, saj s takšnim uporom lahko izgubimo nekaj let življenja. Osnovno sporočilo knjige je zavedanje samega sebe. S tem ko se ukvarjamo z drugimi, izgubljamo dragocen in omejen čas, ki ga imamo na tem svetu. In prav čas je edino pravo premoženje (kapital), ki ga dobimo ob začetku življenja. Bolj bomo poznali sebe, lažje bomo obvladovali svoj čas in svoje življenje. Življenje je v resnici ljubezenska zgodba, če imate radi tovrstni žanr. Nadaljevanje in konec sta vedno odvisna od avtorja zgodbe. Metoda osebne preobrazbe Metoda osebne preobrazbe je namenjena vzpostavitvi notranjega miru, ki ga vsi iščemo. Nekateri prepotujejo ves svet, drugi se zatečejo v različne templje, poživila, obrede ... V resnici imamo vsi vse pri roki, pa tega ne vidimo, ker preveč hitimo k rešitvi. Iščemo neki ključ, sveti gral, trenutek, ko bomo doživeli razsvetljenje. In nič več nam ne bo težko. Tudi sam sem prepotoval skoraj ves svet in doživel vse mogoče napore, da bi le doživel razodetje, in naposled sem ga našel. Vendar šele takrat, ko sem si odpočil in pospravil, vse kar sem v teh letih začenjal in nisem dokončal (študij, projekti, knjige, poslovne odnose, ki so prerasli v pravne zaplete …). Pri vzpostavitvi notranjega miru gre v osnovi za ravnovesje. Ravnovesje med telesom, intelektom, čustvi in dušo. Videli boste, da je včasih treba narediti velik ovinek, da pridemo do bistva. Prav bližnjice so namreč največji motilec notranjega miru. Hitreje želimo priti do notranjega miru, bolj se oddaljujemo od njega. Na začetku se je najprej treba umiriti, to pomeni opustiti vse dejavnosti in ne početi nič. Tudi tisti, ki mislijo, da ne počnejo nič, veliko počnejo s tem, ko gledajo televizijo, poslušajo poročila po radiu, berejo negativne novice ... Vse to so motilci. Model temelji na spoznavanju samega sebe! Vendar sebe ne spoznamo tako, da se gledamo v ogledalo, temveč predvsem na osnovi svojih dejanj. Tukaj bom uporabil misel Martina Kojca: »Materialni svet je odsev naših misli!« Vse, kar se dogaja okoli nas, je namreč odsev naše notranjosti. Zato moramo na okolico začeti gledati malo drugeče, in sicer kot da so to pomembna sporočila, kot opozorilo, da je treba začeti delati drugače, saj drvimo po napačni cesti in se najbrž bližamo nekemu zidu. Zato bo v nadaljevanju sledilo nekaj seznamov, ki nas lahko spomnijo na stvari, ki se dogajajo okoli nas. Čiščenje in pospravljanje Prvi korak je namenjen čiščenju oz. pospravljanju. Ne govorim samo o klasičnem pospravljanju predalov, omar ... vsega fizičnega, česar nismo uporabili že več kot dve leti, in vsega, kar se nam zdi neuporabno oz. v nas vzbuja kakršnakoli negativna čustva. Ko govorim o čiščenju, mislim tudi na smetenje misli. Na nepotrebne informacije, nepotrebne obremenitve, nepotrebne navade. Fizično pospravljanje pomeni tudi spreminjanje nekaterih navad. Med njimi so jutranji rituali, dnevne poti, po katerih se vozimo v službo, gostilne, v katere zahajamo … Če je le mogoče, spremenimo tudi postavitev pohištva, barve na steni, način oblačenja, hrano … Spremembe moramo uvajati postopoma. Ob drastičnih spremembah čez noč lahko dosežemo nasprotni učinek, kot ga želimo. Ko se očistimo nepotrebnih smetenj, si odpiramo pogled na tisto, česar do sedaj nismo videli. Počistimo psihološke smeti Seveda spreminjanje ni potrebno, če menite, da se odlično počutite in da je vse v redu. Če pa vam na kateremkoli življenjskem področju nekaj šepa, to pomeni, da nimate ravnovesja. Takrat je treba najprej najti vzrok tega. Ugotovimo ga lahko samo tako, da najprej vse pospravimo oz. odstranimo vse, kar zamegljuje pogled. Z našim trenutnim načinom življenja je namreč nekdo upravljal. Če bi z njim upravljali po lastni volji, ne bi iskali rešitve. Kajti prav to iščemo – da stvari vzamemo v svoje roke in da smo gospodarji lastne usode. Tako se pri vsaki odločitvi počutimo mirni in ne čutimo zunanjih pritiskov. Kot smo že na začetku zapisali, je velik del našega življenja vezan na naše rojstvo oz. zgodnja leta odraščanja. Ne rodimo se z navodili za življenje, temveč bi lahko rekli, da ob rojstvu dobimo kamero, ki snema, kako živi naša okolica. Snema odzive nam bližnjih oseb, njihove odzive v določenih trenutkih, predvsem pa ali osebe živijo, kot čutijo, ali ne. Če odraščamo v svobodnem okolju, kjer osebe izražajo, kar čutijo, potem tudi sami dobimo dovoljenje, da se naši potenciali razvijajo. V nasprotnem primeru potenciali dobijo prepoved, da bi se razvijali. Na njih se začne nabirati prah. Temu rečemo psihološke smeti. Psihološke smeti so filmi, ki jih ta kamera posname, in živeti začnemo po tem scenariju, ki je poln prepovedi in odseva avtoritet, ki so nas vzgajale. Ta življenjski scenarij ves čas potrebuje potrditev, da živi pravilno. Zato si bo izbral določene prijatelje, položaje, način življenja, barve na stenah, barvo las, pot do službe ... Skratka, skoraj vse, kar počnemo, počnemo zaradi tega scenarija, ki nam ga je zapisal nekdo drug. Scenarij lahko imenujemo tudi trojanski konj v podzavesti. Torej lahko rečemo, da živimo življenje nekoga drugega, ne svojega. Če ta scenarij želimo izbrisati in začeti živeti to, kar čutimo globoko v sebi, ga moramo postopoma začeti spreminjati. Kako? Tako, da mu počasi začnemo odvzemati »potrditve« oz. psihološko hrano. Zato je proces spreminjanja navad tako naporen, ker moramo življenjski scenarij na neki način izstradati. A boril se bo do konca, da bo preživel. Zato veliko ljudi odneha, ker je ta pot prenaporna in se raje prepustijo toku, ki so jim ga ustvarili drugi. Torej, čiščenje je v osnovi namenjeno odstranjevanju psihološke hrane iz tujega scenarija, po katerem živimo. Na naslednjih straneh bom predvsem podal psihološke vaje in usmeritve, ki nam omogočajo pot do samega sebe. Spoznavanje samega sebe Ko počasi začnemo spreminjati fizični svet okoli nas, je čas, da začnemo spoznavati samega sebe. Kaj je torej naš lastni scenarij? Kaj ga upravlja? Najpreprostejša metoda, da to najdemo, je, da na osebe, ki so nam čustveno blizu, pogledamo kot nase. To so lahko osebe, s katerimi trenutno živimo, osebe, s katerimi smo odraščali, lahko so tudi prijatelji ali celo popolni tujci. Pomembno je le, da so to osebe, ob misli na katere se v vas prebudijo neka čustva – sreča, veselje, jeza, žalost, ljubezen ... Najdite pet takšnih oseb. Njihova imena zapišite na list papirja. Pri vsaki napišite njene pozitivne in negativne lastnosti. In potem ta list pospravite za pet dni. Po petih dneh jih preberite, kot da so vse to vaše lastnosti. Tiste, za katere mislite, da niso vaše, obkrožite. Potem ponovno pospravite list za tri dni. Čez tri dni še enkrat preberite obkrožene lastnosti. Berite jih, kot da so to vaše lastnosti. Tiste, za katere ste povsem prepričani, da niso vaše, še enkrat obkrožite. Prav te, ki so dvakrat obkrožene, predstavljajo vaš odsev tistih lastnosti, ki se skrivajo v vašem scenariju. Že s tem ko jih preberemo, na neki način sprožimo proces spreminjanja, saj začnemo o njih močno razmišljati in tako je njihova moč vsak dan manjša. Pri tem je pomembno, da začnemo sebe spoznavati tudi na drugih področjih. Če želite biti srečni, ne iščite najboljšega, ker nikoli ne boste prišli do konca; iz tega, kar imate, izvlecite najboljše. Delo na sebi Delo na sebi ne predstavljajo samo ukvarjanje s športom, branje knjig, duhovne delavnice, temveč gre za celostni pristop in stremljenje k ravnovesju. Prvi korak je torej: DELO NA TELESU (hrana, gibanje) Telo je kot stroj, ki mora biti redno vzdrževan. Hrana je njegovo gorivo, biti pa mora čimbolj kakovostna, da lahko normalno deluje. Osrednji organ celotnega dogajanja so naši možgani. Možgani potrebujejo dovolj kisika in dovolj sveže krvi. Večja je obremenitev, večji porabniki so. In če telo ni dovolj vzdrževano, možganom ne more zagotavljati dovolj kakovostnega kisika in krvi. V takšnem primeru možgani telesu dajo informacijo, naj se upočasni, in naenkrat postanemo utrujeni in lenobni … Možgani bodo poskrbeli, da bodo imeli vedno dovolj, tudi če bodo zato trpeli ostali organi in telesne funkcije. Ni enotnega odgovora, kateri šport je pravilen in katera hrana je zdrava, vsak posameznik je zgodba zase. Zato se mora vsak posameznik na osnovi analiz posvetovati s strokovnjakom. Vendar ne začnite prehitro, temveč začnite raziskovati, poskusite številne športe in tisti, pri katerem se boste počutili suvereni, kjer boste začutili, da uživate, je pravi šport za vas. Pri tem se ne ozirajte na druge, ne imejte slabe vesti, če nekdo vsako jutro teče, vi pa samo dvakrat na teden plešete tango. Pomembno je, da ste v gibanju. Podobno je s hrano. Za telo je pomembno, da v dovolj velikih količinah dobi vse sestavine, ki jih potrebuje skozi ves dan, najpomembneje pa je, da se vam hrana zdi okusna. Tudi zato obstajajo strokovnjaki. Hitro pripravljena hrana zagotovo ni prav zdrava, saj se moramo zavedati, da hrano neposredno vnašamo v svoje telo in na način, kot je bila pripravljena. To energijo neposredno prenesemo v svoje telo. Zato bodite pozorni tudi, kako in kdo pripravlja hrano. Priporočam, da se tega obreda naučite sami. Preden začnete delati spremembe na fiziološkem področju, vedno priporočam, da se oglasite pri zdravniku – govorim o uradni medicini, da pregleda fizično telo oz. opravi: preiskavo krvi, da se vidi ravnovesje hormonov, slikanje hrbtenice, predvsem prvo vratno vretence atlas, slikanje srca, saj so sodobne bolezni skrite v srcu, slikanje celotnega ožilja, slikanje možganov. Iz tega se vidi, kje ima posameznik fizične omejitve in ali nekaterih psiholoških navad res ne moremo spremeniti zaradi psiholoških vzorcev v življenjskem scenariju ali je to zgolj problem porušenja ravnovesja oz. neka skrita napaka. Na ta način bomo tudi vedeli, kje so omejitve lastnega telesa, in dobili priporočilo, s katero telesno dejavnostjo se lahko ukvarjamo in s katero hrano bomo telesu zagotovili dodatno energijo. Osebna transformacija je čustveno naporen proces, zato je pomembno, da je telo dovolj močno, da zdržimo te napore. A delo na telesu je samo četrtina vsega. Drugi korak: INTELEKT Druga četrtina je naš intelekt, torej ponovno naši možgani. Ker se večino dneva ukvarjamo z določeno težavo ali z enakimi vrstami težav, možgani postanejo »neuravnovešeni«. Treba jim je dati protiutež. Zato je v drugi polovici dneva smiselno uvesti kakšno miselno vajo, morda videoigrico ali branje knjig oz. študij s popolnoma drugega področja, reševanje križank in miselnih izzivov … Karkoli, a zagotovo ne gledanje televizije. Občasno lahko pogledamo kakšne kreativne vsebine ali obvestila za tekoče življenje, vse drugo pa odsvetujem. Tako, pa smo na polovici. Počasi vzpostavljamo ravnovesje na vseh ravneh. Tretji korak: ČUSTVA Na tretjem mestu so naša čustva. Ne govorim o ljubezni, romantiki, umetnosti ... To je v resnici zabava. Povedati hočem, da začnimo raziskovati, kje se zabavamo. Predvsem opazujmo, pri čem se z vsakdanjim delovanjem zabavamo oz. v čem najdemo sproščenost in igrivost. Skratka – da uživamo. Četrti korak: DUŠA Za konec nam ostane naša duša. To je v resnici umiritev oz. odmik, kjer se osredotočimo na samega sebe. Nekateri to vzamejo kot molitev, drugi meditacijo, tretji pivo po službi, četrti sprehod v naravi ... Skratka, gre za čas, ko smo lahko popolnoma sami in se lahko osredotočamo na svoje misli. Vzpostavitev notranjega miru Če se s temi štirimi komponentami začnemo ukvarjati vzporedno, bomo naredili korak k vzpostavitvi notranjega miru. Če se ukvarjamo samo z eno ali dvema ... ne bomo naredili velikega napredka, saj bomo rušili druge komponente. Tako se bomo še bolj vrteli v krogu in vedno težje nam bo ... Če ponazorim s primerom: če se bomo ukvarjali samo s športom, bomo na koncu tekli maraton ali še dlje (oziroma bomo stalno potebovali še večje napore), a miru ne bomo nikoli vzpostavili. V razponu desetih dneh morajo biti vse dejavnosti enakomerno zadovoljene s približno enako intenziteto. »Kje pa imamo čas za vse to?« boste morda dejali. Imamo čas. A da ne ustvarimo panike in zmede, je pomembno, da spremembe in delo na sebi začnete uvajati počasi, in sicer v okviru tega, kar že opravljate. Predvsem pa se zavedajte, da boste počasneje in s strpnostjo veliko prej na cilju, kot če iščete bližnjice. Ko vzpostavite ravnovesje in na vsakem področju najdete svojo zadovoljitev, še ne pomeni, da je proces končan. Sedaj se namreč šele zares začne. S tem ko pri vseh teh komponentah začnemo spoznavati, kaj nam je všeč, se naenkrat začnemo zabavati in smo vedno bolj osredotočeni nase. Naenkrat nas ne zanima več zunanji svet, temveč bolj naš notranji. Tako na neki način naredimo ograjo pred vsemi dosedanjimi negativnimi vplivi, saj jih preprosto ne vidimo več. Tako se spontano nehamo ukvarjati z negativnimi stvarmi. Ukvarjamo se samo še s svojo energijo. Tako smo stopili na pot notranjega miru. Ta mir je treba neprestano vzdrževati. Kako? Tako, da pri vsakdanjih opravilih uživate. Sčasoma ne boste več počeli ničesar takšnega, kar vam ni v užitek. Na koncu vsi pridemo do istega. Samo občutki, ki ste jih izbirali v življenju, so pomembni. S preprostimi vajami do ključnih odgovorov Da bo pot do tega lažja, vam v začetku priporočam naslednjo vajo. Na telefonu si nastavite tri alarme v istem dnevu ob različnih urah. Ko alarm zazvoni, se vprašajte: »KDO SEM?« in »KAJ ČUTIM?« Ne iščite odgovorov. Samo vprašajte se. To ponavljajte ves čas procesa, vse dokler pri iskanju aktivnosti ne začutite prve strasti. Odgovori na ti dve vprašanji bodo začeli prihajati sami, povsem spontano, in ko jih boste najmanj pričakovali (vsaj tri tedne, vsak dan). Zato se sploh ne trudite, da bi jih našli. Naj se zgodi lahkotno in samo po sebi. S to vajo pravzaprav obujate pozabljena čustva, ki so vam jih zatrli v zgodnjem otroštvu. Hkrati dodajte naslednjo vajo: sestanke s samim sabo. Vsako jutro se vprašajte, kako se želite počutiti konec dneva. Če počutje ob koncu dneva ne bo takšno, imejte sestanek s samim sabo. Na sestanku analizirajte celoten dan in videli boste, katere dejavnosti so vam to preprečile. To pomeni, da vam te dejavnosti jemljejo energijo. Začnite jih spreminjati ali odstranjevati. S to vajo ste hkrati osredotočeni na samo en dan. Ozavestite začetek in konec dneva. Tako dan aktivno začnete in zavestno končate. Začnete živeti za vsak dan posebej. S takšnim načinom vzpostavitve ravnovesja nam v življenju odpade veliko nepotrebnih stvari, tudi tistih, za katere smo mislili, da jih potrebujemo za uspeh. Vendar hitro ugotovimo, da so naša ovira do sreče. Sedem naravnih faz do spremembe Ob opazovanju naravnih pojavov v laboratoriju (najprej kot dijak metalurgije in nato kot študent fizike) sem videl, kako se vedno zgodi sedem faz; ko element spremeni strukturo ali energija dobi višjo frekvenco, korak nazaj ni več mogoč. Torej ne moremo več vzpostaviti prvotne strukture materiala oz. energiji vrniti nižjo frekvenco. Temu smo pri moderni fiziki (kvantni fiziki) rekli kvantni skok. Ko sem zaključil študij realitetne terapije in bil sredi študija transakcijske analize, sem še podrobneje spoznaval delovanje človekove zavesti in podzavesti, torej človekovo psihologijo. Zelo hitro mi je postalo jasno, da moraš, če želiš spremeniti navado, sprejeti neko trdno odločitev in si ne smeš več premisliti. Vendar, kako to doseči? Čeprav sem bil že nekaj let obkrožen s psihologijo, sem še vedno razmišljal kot tehnik. In tehnik vedno išče končne rešitve, obstajati so morali neki postopki in jasni parametri. A teh nisem nikjer zasledil. Da, naučili so nas jasno določenega sistema, kako kot psihoterapevt vodiš pogovor, toda to je temeljilo na razvijanju lastnih izkušenj. Psihoterapija je ustvarjanje odnosa in zdravljenje z odnosom. A razmišljal sem: da se psihoterapevt ne izgubi, bi potreboval neki zemljevid. Tako so moji možgani za psihoterapijo sami začeli iskati tehnično rešitev, kako človek sprejme odločitev in s tem izvede korenito spremembo. Ker sem imel že nekaj prakse s skoraj petsto klienti, sem pobrskal po zapiskih, da sem proučil, kako se je njihovo vedenje spreminjalo. Opazoval sem tudi nove kliente, po kakšni metodi jih peljem, kaj se z njimi dogaja, koliko časa potrebujejo za spremembe … Spoznal sem, da je nekatere stvari mogoče zelo jasno definirati (tehnično). V resnici je za pogovorom med klientom in psihoterapevtom visoka matematika, a se tega sploh ne zavedamo. Tako sem izbrskal tistih sedem korakov transformacije v naravi in jih prenesel v psihoterapijo. Ugotavljati sem začel, da se podobno, kot so se obnašali material/element ali energija v posamezni fazi, vedejo tudi klienti. Njihovi koraki in vedenje so zelo podobni. Ko sem jih pripeljal do konca postopka spremembe in transformacije (prešli so v novo stanje), so postali drugačni – kot da prejšnjega stanja nikoli ni bilo. V resnici niso mogli verjeti, da so nekoč sploh imeli to težavo. Prav tako ni bilo več mogoče, da bi se vrnili v preteklo stanje. V notranjem razvoju imenujemo kvantni skok tisti trenutek, ko pri sebi opazimo globinski in dokončni premik v občutenju in vedenju. Potem dojamemo, da se je nekaj spremenilo za vedno. Zunanji opazovalec bi pravzaprav lahko rekel, da so ti klienti zgolj sprejeli odločitev. A prav sprejemanje odločitev je za človeško življenje izjemnega pomena. Vsak dan sprejmemo 35.000 odločitev. To pomeni, da gremo 35.000-krat na dan skozi teh sedem korakov, pa se jih sploh ne zavedamo. Občasno se zgodi, da kakšnega izmed sedmih faz ne izpeljemo in tako obtičimo na mestu. Takrat imamo občutek, da se vrtimo v krogu, kar lahko traja leta. Prav tukaj je dobrodošel psihoterapevt, da nas popelje iz tega začaranega kroga. Tako sem na podlagi vseh opazovanj in dobrega poznavanja naravnih pojavov oblikoval metodo, ki sem jo poimenoval Sirius Personal Transformation. (Samih faz ne bom podrobneje opisoval, ker so že zelo podrobno opisane v 1000 strani dolgi knjigi z naslovom Jaz. Če vam je ljubše, jih lahko spoznate in izkusite tudi na 75-urnem izobraževanju. Več informacij najdete na povezavi DynamicLeadership.Management. PrvE tri FAZE so namenjenE analizi. A da nekaj lahko analiziramo, moramo pred tem pos- praviti stvari, kar smo videli v eni od zgodb v tej knjigi. Toda to je le prva faza. Ko stvari pospravimo, vidimo, kje smo in kaj je tisto, kar sploh potrebujemo. Nato v drugi fazi odstranimo vse tisto, kar ni naše oz. za kar mislimo, da ne sodi več k nam. V življenju to čutimo kot odrešitev, olajšanje, občutek imamo, da smo doživeli razsvetljenje. V resnici smo samo naredili prostor, da smo dobili svežo energijo. Če v tej fazi hitro ne naredimo korakov naprej, bomo dobili še hujša bremena, kot smo jih imeli do takrat. Zato moramo v tretji fazi razmisliti, kaj nas je pripeljalo do sem in kaj si želimo, s čim sedaj zapolniti ta prazen prostor, lahko pa da nam je že ta prazen prostor dovolj. Zato moramo vse preostale stvari razporediti tako, da imamo občutek, da smo v ravnovesju. Vendar občutki navdušenja začenjajo izginjati in začne se občutek tesnobe … Začnemo razmišljati, koliko časa, energije, denarja … smo izgubili … Ob tem izrečemo, kam sem gledal do sedaj, bil sem slep … in podobna obžalovanja. Zato se ne smemo ustaviti pri tretji fazi, kjer tudi zaključujemo z analizo … V četrtI FAZI določimo nov cilj. Kam želimo naprej, vendar na osnovi novih občutkov in novih spoznanj o sebi. Tukaj je še vedno prisotna tesnoba, slaba vest, da bomo sedaj nekoga izdali, ker moramo naprej. Zato je potrebna intenzivna telesna dejavnost, da telo in možgani dobijo dovolj kisika, da gremo lažje skozi vse psihološke napore. Čeprav si počasi nastavljamo novo pot, je energija starih navad še vedno zelo močno prisotna in nas kar vleče nazaj, zato moramo imeti dobro fizično kondicijo, da vse te glasove lahko premagamo. V peti fazi se intenzivno srečujemo z opuščanjem starih navad. Tukaj po navadi menjamo družbo … Skoraj vse, kar nas ovira pri izražanju lastne volje. Odvisno je seveda, kakšno stopnjo transformacije izvajamo in na katerem področju. Čeprav morda lahko izvajamo majhno spremembo, kot je odvajanje od kajenja, s tem rešujemo še 100 drugih podzavestnih zastojev. Peta faza je najbolj intenzivna, vendar v sebi že čutimo olajšanje, čeprav imamo občutek, da je okoli nas vihar. V šesti fazi postavljamo novo pot. V šesti fazi rečemo, da po vsakem dežju posije sonce, saj si začnemo nastavljati pot do želenih občutkov. Tu so klici iz preteklosti še komaj slišni. Torej na neki način že hodimo po novi poti. Sedma faza – nova pot. V zadnji fazi novo pot že skoraj v celoti vpeljemo v naše celovito življenje, kjer nimamo več občutka, da smo kaj spremenili, čeprav nam okolica govori, kako smo drugačni. Teh sprememb sami velikokrat ne opazimo, ker smo znotraj dogajanja, okolica pa vidi veliko spremembo. Sami čutimo spremembe veliko prej, ko pa se v zadnji fazi že popolnoma umirimo, pravzaprav ne vemo več, za kaj je šlo, čeprav je bilo to še včeraj. Enak postopek transformacije je razvit tudi za podjetja –poimenoval sem ga Sirius Business Transformation –, vendar je pogoj, da je izvajalec postopka sam predhodno že opravil osebno transformacijo. Več informacij najdete na povezavi Dynamicleadership.management. Narave ne morete spreminjati. Lahko jo le razumete. Na koncu ugotovimo, da je pravi Uspeh – lastno zadovoljstvo. Je notranji mir, ki ga dosežemo z lastnimi dejavnostmi. Torej uspeh ni tisto, kar drugi merijo pri nas.Uspeh je – biti srečen. O Dinamilogiji Dinamilogija je aktivno proučevanje »živih« procesov in pojavov v povezavi s človekom in naravo! Gre za novo znanstveno vedo, ki sem jo utemeljil na osnovi fizike, psihologije in ekonomije. Gre za neke vrste dekodiranje naravnih skrivnosti. Kajti če pogledamo v naravo, vidimo, da je vse preprosto, da vse deluje samo po sebi. In velikokrat si rečemo, kako super bi bilo, da bi bilo tudi v našem življenju tako. Poglejmo primer diamanta. Diamant je sestavljen iz ogljika. Toda tudi grafit je sestavljen iz ogljika. Razlika med njima je samo v postavitvi atomov. In če to sedaj prenesemo v našo ekonomijo, koliko grafita moramo prodati, da dobimo enako vrednost, kot če prodamo en diamant? Vsa skrivnost je torej samo v pravilnem zaporedju. Koda narave je pravilno zaporedje. Če poslovni proces ali proces v osebnem življenju začnemo primerjati z naravnimi procesi, bomo hitro ugotovili, kje delamo napako. Tako bomo tudi hitro prišli do formule uspeha. Proces v osebnem ali poslovnem življenju moramo samo postaviti v pravilni vrstni red. In na koncu spoznate, da je sreča samo odločitev! Cilj dinamilogije je postaviti človeka pred posel in obrniti tok trenutnega kaosa v svetu. Iz dinamilogije trenutno izhajajo naslednji modeli: Dinamični model vodenja podjetij (The Dynamic Leadership Model), poslovna metodologija, ki na prvo mesto postavlja človeka. Dinamični model vodenja lokalnih upravnih sistemov (The Dynamic Leadership Model For Administrative Systems On A Local Level), ki na prvo mesto postavlja potenciale okolja in ljudi. Dinamični model komuniciranja (The Dynamic Communication Model), ki ustvari prečiščen tok informacij. Osebna transformacija (Sirius Personal Transformation), psihološka metoda, prepoznavanje samega sebe. Poslovna transformacija (Sirius Business Transformation), poslovna metodologija prenove procesov. Projektna pisarna (Project Office), oblika organizacije podjetja, kjer sta osnovni element projekt in projektno vodenje, kar je popolni naravni proces. Dinamični krog (Dynamic Circle), organizacija lastnega življenja, da vzpostavimo notranji mir. Dinamični vodja (Dynamic Leader), novodobni poklic za vodenje podjetij. Dinamični direktor (Dynamic Manager), novodobni poklic za upravljanje podjetij. Dinamični inženir (Dynamic Engineer), novodobni poklic za načrtovanje procesov glede na osebnost. O avtorju Iskreno o meni: »Ne bom popravljal podobe o sebi, da bom v očeh drugih uspešen.« Preden sem začel »prodajati teorijo«, sem veliko ustvaril kot podjetnik in pozneje veliko izgubil ter ustvaril še več. Preden sem začel »razvijati teorijo«, sem prebral veliko različnih knjig, preživel ure in ure v laboratorijih, predvsem pa doživel in preživel veliko življenjskih pretresov. Preden sem študentom začel predavati teorijo, sem teorijo neštetokrat preizkusil v praksi. Tudi vsem vam želim, da ste SREČNI, in tako bo zavladal mir na tem svetu.