Fr. Ks. Meško: Crna §mrf. 2 »Naš poklic, naša dolžnost, gospod pisar. A tudi vi pri mestni gosposki ste imeli opravka dovolj in preveč.« »Resnica. Posebno ker je tudi moj tedanji predstojnik in prednik v službi, gospod pl. Bizansky — blag mu spomin! — ležal dolge tcdne bolan. In jaz — dva otroka v nežni starosti mi je kmta morilka ugrabila.« Preprosto je rekcl to, kakor bi to nc bilo zanj najhujše iz tistih časov. Toda redovnik je dobro vedel, kako globoka in skeleča je bila rana Sagadinova tedaj in da še sedaj mnogokdaj zapeče. Pa je mehko potolažil: »V miru počivata in v Gospodu. Nič trpljenja tega sveta nista okusila.« »Mir jima!« je vdano zaželel pisar in je umolknil. Zmagovalo ga je ginjenje ob misdi: »Samo encga se imam, najmlajšega, ki pravkar stopa v življenje. Da bi bila sreča in b!aŁ_oslov vsaj s tem!« Možje so prekoračili dravski most. Očc gvardian in gospod pisar sta se ustavila, da bi se poslovila. A se je videlo, da se jima nič posebno ne mudi nazaj v mesto. Ko pa je bilo v mladi prirodi božji tako krasno! In so prsi s tako slastjo vdihavale rnlačhi, poživljajoči pomladni zrak! Tako so stali pred mostom in s toplimi pogledi strmeli čcz pokrajino, proti Halozam dol, prcko proti Donački gori, proti Pohorju gor. Nad Pohorjem je visel visoko z neba dol za vrhove gorovja zastor sivih oblakov. Nalahko se je zibal, nekako podrhteval, kakor bi za njim globoko dihal Nevidni in bi ga s tem valovil. In prav tedaj je za zaveso skrita roka polagoma in previdno odgrinjala prečes v zastoru. In je skoEi tako nastalo okence pogledalo rdečelično večerno solnce, da, preden leže k pokoju v skrite nebeške pernice, še enkrat pozdravi svet, za slovo poljubi zemljo. Mehka povodenj bledo-rdečkaste luči se je razlila čez polje, da je vse zardelo. Še vclikc, rjave zaplate, nanovo zorane njive — neprestano in boječe za kruli skrbeči kmetje so se bili lotili oranja, brž ko je sneg za silo skopnel — so v tre»otku oživele, se v ogromnem naročju polja nekako zazibale. Sem izza polja so prijazno pozdravljali haloški griči. Ob pobofcjih jih je že krila ser.ce temotna odeja, za noč čez temljo sprostrta, a tudi sama vlažna in hladna. Vrhi pa so se v zahajajočem solncu svetlrkali, kakor bi iz vinogradov plamteli tihi ognji. V goricah so že pridno delali. In je puhtela in kipela iz njih tajna mlada moč, moč rodeče zemlje, moč v novo živIjenje se prebujajočih trt — saj očetu gvardianu se je tako zdelo, ko je z božajočimi pogledi objemal griče, noseče tudi obširne samostanke vinograde. In mu je zadrhtela v srcu in skozi misli bežna skrb: »Kaj prinese poletje, kaj jesen? Obrode? Ne bo nesreč?« A se je naglo otresel težeče misli in je vzplamtel iz vseobčnega molka: »Pa ni lep, ta naš kraj? In poln zgodovine je, poln slave izza davnih, rimskih in predrimskih dni. Koliko ljudstev je gledal v teku stoletij! Koliko lirumečih vojsk se je v divjih tokih čezenj vaIilo! Šotorišča so stavili tod sebi, svetišča in žrtvenike svojim bogovom.« »A tudi bridko trpel ]e ta s slavo blagoslovljeni kos zemlje. Kelti, Rimljani, Mohamedani — koliko gorja so mu prizadejali!« »Res«, je pritrdil gospodu pisarju redovnik. »A so tudi mnogo za naše kraje storili. Rimljani so mesto do pomembnosti in slave povzdignili. Ceste so nam gradili.« »Vem. Ne vem pa, če ni bilo gorja več ko dobrega in koristnega.« »Pri Turkih gotovo«, je precej trdo pripomnil Raiavec. »Priznavam. In daj Bog, da nas ne bi obiskali nikoli več! Letos, ko na severu groze Švedi, bi bila za nas turška šiba še usodnejša. Naj nas varujejo nebesa, kakor so nas pred štirimi leti, ko so neverniki pridivjali do Ljutomera, a jim je menda sam Vsemogočni nadaljnjo pot zaprl. Zakaj nenadoma so se obrnili in se vrnili v domovino. Proti pričakovanju so jih bili naši kraji kakor čudežno re- sem.« Hudih časov se je soominjal oče gvardian, še vedno z ljubeznijo in tiho zamaknjenostjo motreč pokrajino. Mehak mir mu je bil razlit čez dobrotno, dasi resno lice. Iz velikih oči tnu je sevala mistična, na znotraj obrnjena toplota, kakor bi v srcu goreče prosil Boga, naj milostno obvaruje te kraje vsega hudega. »In da bi odvrnilo nebo od nas istotako grozno strahoto, ako nam res preti kuga«, je s počasnim slovesnim glasom zaželel in zaprosil gospod pisar, »Naj dobrotno odvrne! Amen!« — je istotako svečano in pobožno ponovil redovnik. II. Ločili so se. Mestna gospoda sta krenila nazaj čez most. Rajavec se je zamišljen napotil proti domu, proti Ha.dini. Tudi nanj, ki je od mladih nog živel in rasel na ti zemlji, je pokrajina s svojo mladostno, nevestinsko krasoto mogočno vplivala. »Ako oče gvardian, ki je vendar sin Slovenskih goric, tako toplo Ijubi naše polje, kako ga ne bi jaz, ko pa je vendar moj dom?« je razmišljal. In mu je v srcu postajalo toplo in svečano. — »Da je gospod Sagadin z vso dušo navezan na to zemljo, ni čudno: saj je tukaj rojen. A topleje je ne ljubi ko jaz. Mati mi je, zvesta rednica.« Ne samo vesel je bil te zemlje. Nekako pomlajenega, močnejšega se je čutil, ko je tako samoten, a odločno-krepak stopal po nji in je njena krasota korak za korakom šla ob njem in z njim. Pa se je med tihim, vase pogreznjenim razmišljanjem še enkrat obrnil in se razgledal proti mestu, kakor bi ga bilo mesto potihoma, a odločno poklicalo. S pravira užitkom je gledal, kako ga je zahajajoče solnce ne le kropilo, ampak ga naravnost preplavljalo s svojimi žarki. Zlasti mogočni grad na hribu, da je s svetlimi očmi, velikimi okni, mežikal dol v deželo, kakor bi jih solnčna svetloba silno pekla In š.emela. Morda resni, molčeči zidovi težko čakajo, da bo legla nanj. noč. Da bi v nje obiemu mirno in pokojno zadremali, preutrujcni od mnogih veselih in žalostnih dogodkov — gorje le, da je bilo število zadniih večie ko prvih — ki so iih v teku  stoletij gledali v sebi, v mestu pod seboj, v deželi  krog sebe. Morda žalujejo, ker jim je pred tremi leti  umrl gospodar. Edini sin njegov pa je oblekel resni habit jezuitski in dela v ostrem redu sinov sv. Ignacija v Gradcu pokoro za mnoge grehe grofovske hiše Thanhausenske. Ob enem pa se pogaja z očeti jezuiti v Zagrebu, ne bi li oni prevzeli gradu in ga uredili za samostan svojega reda . . . Istotako živo in jasno so se odbijali solnčni žarki od mnogih oken veličastnega dominikanskega samostana ob vznpžju grajskega griča, a visoko gori nad Dravo. Ta je čuval mesto na zapadni strani, kakor ga je varoval na vzhodni, v predmestju Kaniži, leta 1630 dozidani, med ljudstvom posebno priljubljeni kapucinski samostan, ki ga pa od tukaj oko ni doseglo. Na južnovzhodni strani pa jc mejil mesto minoritski, čigar streha in visoko v zrak kipeči zvonik sta vsa blestela v večernem solncu. Iz srede mesta pa je kipel mogočni, očrneli, rimski opazovalni stolp; jasno in ostro se je odražal od sinjega neba v ozadju, kakor s črnilom naslikan na modro platno. »Lepo, Iepo«, je razmišljal kmet in se je obrnil, da nadaljuje pot domov. »A saj imamo tudi mi tu zunaj na deželi lepo.« Nenadoma se jc zdrznil \z svoje zadovoljnosti, prebudil se v hipu kakor iz lepih sanj. Kar odrevenel ie in z grozo v široko odprtih očeh zastrmel gor proti Pohorju. Zakaj glej, iz oblakov nad pohorskimi vrhovi se je izluščila čudna prikazen in je plavala dol čez polie: pošasten jezdec, na okostju ogromnega konja jezdeč, ognjen z mračnim, kakor krila velikanske pravljične ptice plahetajočim plaščem. Od zemlje do neba — s. je zazdelo Raiavcu — sega jezdečeva postava. Nad jezdscem pa vse nebo preplavljeno s krvjo, pot jezdečeva čez pokrajino vsa okrvavljena! Po prvi grozi je kmet dvignil roko, si mel oči, kakor bi se bil pravkar prcbudil ali sc šele prebujal. »Ali sanjam? Ali je vendar resnica?« Zavedel se je, da bedi. ! »Morda pa me je le pogled premotil!« In jc s podvojeno pozornostjo pogledal čez polje. A glcj, nikjer več sledu o groznem jezdecu. »Kaj je bilo to? Sanje ali resnična prikazen? Saj pijan vendar nisem.« Obrisal si je čelo, vse potno od vznemirjenja, dasi ni bil plašljivec. * »Ali nam Bog pošilja znamenja? Znamenja prihajajoče nesreče? Bo Turck ali kuga? Bog se nas usmili in sveta Devica!« Pospešil je korake, mrmrajoč v večerni mrak, ki je naglo legal na okolico, polglasne molitve, da bi slišal vsai lastni _las. ra. »Jezdi, kakor bi jezdil k svojemu dekletu«, je nevoljno godrnjal dan navrh čuvaj ob Dravskih vratih, mrko zroč za mladim jezdecem, ki je pognal koftja v najhujši- dir, brt ko je čez most prijezdil. »Saj se mu najbrž mudi k nji«, se je smejal tovariš, dobro rejen in dobrovoljen možakar srednjih let. »Ali ga ne poznaš? Dominik je, mestnega pisarja sin. Na Hajdini ima nevesto, pravijo,« »Vsi imajo svoja dekleta in neveste, ti mestni postopači. In brez dela in skrbi letajo za njimi. Mi pa se trudimo, jih naj stražimo in skrbimo,, da jih kmetje ne opetnajstijo pri mostnini in da Turki ne vdero v mesto in te bogatine oplenijo«, se je liudoval prvi. Zlovoljno je vihal dolge brke in mračno gledal za jezdecem. Bil je res Dominik. In rcs na poti k nevesti. Naglo je tekel vranec, a nestrpnemu mladeniču še prepočasi. Ta bi želel, da bi hitel kakor njegove misli, njegovo hrepenenje. Te pa so bile že davno pri ljubljeni deklici, ki je že dolgo ni bil videl. f »Kakšca paC je z_aj?« ' ,v » ! " l' (Dalje sledU