Dr. Janko Bajk: Krasoslovne črtice 731 bolezni) je bilo hvalevredno. Žal, da je nespametno postopanje prejšnje liberalne vlade med delavci vzgojilo tako upornega duha, da niso ne samo nič podpirali njim prijaznih poslancev, marveč da so s svojim vedenjem v marsičem naravnost zavirali socijalno preosnovo. Ravno ob tistem času, ko se je namreč pričela za socijalno politiko v naši državi nova doba, je jel kazati svoje roge - anarhizem, o katerem smo že pisali. V anarhi-škem gibanju, ki je bilo razširjeno po celi Evropi, so igrali nekateri avstrijski delavci čudno žalostno ulogo. Med tem, ko so n. pr. Mostovi privrženci odobravali samo politiške umore, so zastopali avstrijski anarhisti načelo, da ima vsak anarhist dolžnost porabiti vsako priliko, da si pridobi denarja, četudi z umorom.') l) Der Anarchismus und seme Trager. Berlin 1887, str. 73. Ognjišče, kjer so kuhali načrte, je bil londonski kljub „Autonomie". V London so namreč pribežali avstrijski anarhisti, ko so jih doma jeli zasledovati. Vodil jih je sobni slikar Jos. P e u k e r t. Stellmacher in Kam-merer sta bila v zvezi s tem klubom. Peu-kerta sta podpirala mehanik R i n k e in mizar Prinz. Glavni pristaši te struje so bili Reeder, Novotnv in Szimath. Anarhiško gibanje je iznova oslabilo delavsko organizacijo. Preganjanje anarhistov je vzelo delavcem sploh mnogo poguma; strankarstvo med socijalnimi demokrati je bujno poganjalo. Drugih organizacij pa ni bilo. Ko je pa koncem 8. desetletja našega veka jela stopati na dan krščansko-socijalna misel z vedno večjo silo, so se razgibali tudi socijalni demokratje in so preosnovali svojo stranko. (Konec.) Krasoslovne črtice. (Predaval v slovenskem klubu na Dunaju dr. Janko Pajk^) Danes se v slovenskih časopisih nenavadno mnogo razpravlja o idealizmu, realizmu in naturalizmu. Vidi se, da smo v današnji dobi zabredli v krasoslovje, dočim smo nekdaj pisarili in govorili o samem jezikoslovju, o slovnicah in slovarjih. Dandanes so torej tako imenovane „struje" v čislih, in razgovor se vrti o tem, ktera naj prevlada v naši poeziji in v našem leposlovju. Ker je torej za naobraženega Slovenca nastala potreba, da si napravi jasno in samolastno sodbo o teh stvareh, zato se mi je zdelo umestno, o tem nekoliko globlje pomišljevati in trdnih načel si poiskati, da bi se dalo teh pri velikem razdoru mnenij držati. Naj mi torej čestita družba dovoli, da to, kar sem o tem našel nekaj s pozvedovanjem iz knjig, nekaj iz lastnih izkusb, v občni premislek objavim. Kdor ve, kako težavno je o vkusu in kraso-slovju kaj določiti, ta si gotovo ne bode prisvajal o tem nezmotljivosti. Svobodna torej sodba vsacemu ! — Krasoslovje obsega velik predmet; zato ga je treba opredeliti, ako se ga hoče pre-obladati. Jaz menim to tako storiti, da naj-preje govorim o občnih krasoslovnih načelih, potem pa o njih prenašanju na književno naše polje, in to na pesniško in leposlovno ali beletristično. Književnost je po mojem mnenju oddelek umetnosti; zato ona potrebuje posnemanja onih istih načel, ktera veljajo za umetnost vsake vrste, ako ta hoče veljati za krasočutno ali estetično. Prvo in najvažnejše vprašanje ktero se nam na početku uriva, je: kaj je to, kar zovemo kras no ali lepo? — Na to od- l) Da dobe naši bravci popolno sliko pokojnega dr. Janka Pajka, podajemo jim poleg življenjepisa tudi ta-le spis iz poslednje dobe njegovega življenja (predaval ga je 1. 1897.) in v nepremenjeni pisateljevi obliki. —- Uredn. 732 Dr. Janko Pajk: Krasoslovne črtice. govarjam pred vsem, da se meni krasota vidi nekoliko različna od lepote. Lepo je namreč to, kar je spodobno, umestno, dobro in sploh veljavno, torej porabno, a krasno je nekaj višega: namreč to, kar ni samo za uporabo in um, ampak tudi za čutila in vkus, ako tega smatramo samega na sebi kot nekaj v posebnem smislu čutilom ugodnega. Občno mnenje biva, da je krasota nekaj čisto zasebnega ali subjektivnega, česar v prirodi sploh ni nahajati. Res se na prvi mah vidi tako: včasih ljudje o enem in istem umetnem izdelku prav nasprotno sodijo, bivajočem enim prekrasnim, drugim nekrasnim ali celo grdim. Kako to ? — Moj odgovor je: ker si ljudje niso svesti merila in vzrokov, iz kterih jim kaj ugaja ali neugaja Da ima zasebni vkus tudi neko stvarno ali objektivno podlago, o tem ljudje navadno ne po-mišljajo. Ko bi se resno prašali, zakaj jim eden predmet godi, drugi ne, gotovo bi spoznali, da tudi v stvari sami tiči nekaj, kar jo dela krasno ali nekrasno ali celo grdo. Tudi izkustvo nas uči tega: pokvarite predmet, ki se vidi krasen, in brž bodete videli, da ni več lep, da torej res tudi v njem, ne samo v našem vkusu tiči vzrok krasote ali pa grdobe. Pri stvareh krasočutnih je dobro preiskovati naivna čuvstva, ktera še niso skvarjena po sivih teorijah. Zakaj se otrokom ena cvetica zdi lepša od druge? — Menda ker je rdeča ali živobarvna ali ker ima lepo urejeno listje ali ugodno podobo sploh. Tudi vkus prostega ljudstva je poučen: ljudstvo sodi samo po svojem prostem vkusu. Ljudstvo slovensko ljubi belo ali rdečo vrtnico, rdeči naglic, dišeči in lepo razvrščeni rožmarin. Otrok čisla vse, kar je svetlega: solnce, mesec, zvezde, po kterih seza z ročicama, a pri tem ne praša za vrednost in tvarino predmeta svitlečega; njemu zadostuje tako baker kakor zlato! Prvotni človek se našemava in olepšuje z lepimi školjkami, peresi in nabira lep6 uredjene prirodnine ne glede na njih ceno in veljavo. Isto tako je tudi glede na izdelke človeške umetnosti. Očem godijo umetno zidane crkve, umetno zloženi oltarji, lično izrezane podobe svetnikov in angeljev, imenitne palače z vsemi dragocenimi okrasi, mramornatimi in malčevimi i. t. d. Predolgo bi bilo naštevanje takih predmetov; dovolj, ako s kratka zaključim te primere s trditvijo, ktera je neovrgljiva: da našemu vkusu niso vsi predmeti bodisi prirodni, bodisi umetni v enaki meri krasni, temveč samo nekoji. Iz tega izkustva pak sledi drugo velevažno krasočutno načelo: da namreč ni isti na, kar trdijo nekoji, češ, vse je enako krasno, karali pri roda v s t v a r j a, ali kar izdeluje človeška umetnost, sam 6 kar se vkusu zdi krasno. Stvar je temveč ta-le: že v predmetih samih tiči nekaj takega, kar je razločuje v lepe in nelepe. Z eno besedo: krasočutje nima samo ,subjektivne' veljave, kakoršna je Kantu sama na mislih, nego tudi stvarno veljavo. In vzroke stvarne krasote spoznavati, to je predmet in zadača kr as osi o v j u. Krasoslovni učinki imajo več vzrokov. Prvi leži v ustrojbi predmeta, v njegovi prirodni ali pa umetni uredbi. Ta mora biti pri čem veči mnogovrstnosti delov tem bolj j edinstvena. Krasota je torej neka posebna skladba delov v celoto. Ta skladba se doseza s tem, da se iz mnogovrstnosti prikazov v duši porodi in odbija čut jedinstva kake stvari, tako pravi Carriere. Nekaj, kar nima znatnih delov, kar je torej jednolično, nima prave, temveč ima samo navidezno jedinstveno, torej tudi samo neki medli odsev krasote. Isto tako ni krasno, kar nima značilnih delov. Poslopje n pr., ktero sicer ima popolnoma jednakomerno, da - si v trdnem sestavu geometričnem zložene dele: okna, stebre, nastropja, barve, proge i. t. d., ni lepo, vsaj delj časa ne dela takega utiša. Zato one velikanske palače New-York-ske s šest-najsterimi in dvajseterimi nastropji nikakor niso krasobudne, ampak utrujajo ok6. Tudi kazarne z regularnimi črtami brez mnogovrstnih okrasov in pridelov ne delajo kraso- Dr. Janko Pajk: Krasoslovne črtice. 733 čutnega utiska. Treba je sicer, da v predmetih vlada simetrija ali ravnomčrnost, a zraven mora tudi vladati jedinstvena mnogovrstnost delov. Temu naopak pa vidimo na Dunaji v najnovejšem času prekrasnih palač, ktere popolnoma odgovarjajo rečenemu kraso-čutnemu načelu: ne sezajoč črez meje nekih določenih črt, mej kterimi jim je odmerjena celotnost, a bujno nakrašena z mnogovrstnimi deli. S tem se nikakor ne priporoča pedan-tična strogost celotne sestave, temveč tudi svoboda pri sestavljenju delov sme biti vidna. Razven tako zvane logične in geometrične celote je umestna tudi taka sestava umetnine, ktera dobiva svojo vez od kake značilne ali posebne nje lastnosti, tako da jej služi ves sestav kakega predmeta. Take lastnosti so n. pr. cerkvenim stavbam podeljene: božji dom je v lepem razmerju in skladu z vzvišenim zvonikom. Enakih stavb nahaja se prav mnogo v Angliji; kažejo jih mnogi čestitljivi hrami božji in gradovi mogočnih rodbin. Mnogovrstnost rečenih stavb je jako velika, a tudi njih slicnost gleda prav značilno iz enotnih, posebnih njih stavbenskih idej. Torej jedinstvene misli je vsaki umetnini neobhodno potreba. Na dalje treba, da ima vsaka umetnina, ako hoče biti krasovkusna, neko zvezno misel ali recimo svojo idejo. Idejo na-domestuje tudi s v r h a kakega predmeta. Brez smisla bi umetnina človeškemu duhu ne bila razumljiva. Človek namreč ni sama tvarina, ampak tudi misleče bitje. Misel in tvarina pak ste dvoje. Ta lastnost kraso-čutna je umetnini neobhodno potrebna: samo ideja, utelešena v tvarini ali kakem činu, sploh rekši v prikazih, dela umetnino ali predmet krasnim. Predmet, ki je brez ideje, je mrtev. Razumeje se, da ideja mora odgovarjati i s t i n i t o s t i ali vsaj i s t i n o -verjetnosti. Ako ona nima tega, ondaj ni sorodna realnemu svetu, in torej ne bi mogla vzbujati krasočutja.') Sklepajoč občni del tega razpravljanja, ponovimo si glavne ') Najvišja vseh idej je Bog; po tej ideji vse druge dobivajo svoje bitje in mesto. — Pis. potrebnosti krasobudnih predmetov. Te so: mnogovrstnost delov, a poleg nje jedinstvo, vrhu tega pa še idealna, ob enem istinita ideja predmeta. Ako so rečene lastnosti umno in jasno v predmetih izražene, tedaj je tudi delajo krasne. Prašati utegne kdo: kje pa je nravstvena podlaga krasote? ali krasočutje ne zahteva tudi, da je predmet, če hoče krasnim veljati, tudi z nravstvom v soglasju ? — Na to odgovarjam — odločno: da. K pravi krasoti je ta lastnost potrebna, kar ni težko dokazati. Ako je nravstvenost to, kar dela predmet v resnici popoln, tedaj mu te popolnosti ne sme manjkati k lepoti. Nravstvenost namreč vspored hodi s telesnim in dušnim zdravjem ali bolje rekoč, ona je z njim eno in isto. Nravstvenost pomenja čilost in nepokvarjenost v svojem bitju. Kakor drevo, ako je podjedeno od črva, s časoma ne more več svežega vejevja in listja, še menj pa sadja rediti in roditi, tako vsaka umetnina, bodisi od prirode ali pa od človeka vstvarjena, hira, ako je od nravstvene črvivosti načeta. Isto velja o človeški lepoti. Vi ne bodete mladenke, kteri je strast izpodrula lica in vzela nje očem sramežljivost, imenovali krasne, k večemu zanimivo. Nezdravim ljudem, ki v tujih obrazih zasledujejo strast-nost, bode se menda krasna zdela, baš ker je nravstveno nezdrava, a nikoli ne zdravim ljudem. Proti Goetheju, kteri je bil v tem oziru preveč pripustljiv, nravstvu odrekši upliv na krasoto, dobro opazuje Carriere, da je nravstvo k lepoti neobhodno potrebno, ker je umetnini idej e treba, a ideja je vselej nekaj popolnega, torej nravstvenega. Ako je ideja kake umetnine nenravstvena, tedaj jej nedostaje važne lastnosti krasoslovne. Nravstvenost me vodi k neki drugi neobhodno potrebni lastnosti krasote. Krasno v pravem pomenu je samo to, kar dela predmet samega na sebi krasnim. Izključene so v krasoslovju vse postranske misli in vse s v r h e , ktere nimajo namena, da bi krasni predmet zaradi sebe bil lep. Torej ne postranski užitki, ne zloraba krasnega predmeta v druge namene nego jedino kraso- 734 Dr. Fr. L.: Eros in Nejkos. čutne, tudi ne kake postranske želje, spojene z lepimi predmeti, ampak samo predmetova sestava po sebi in pa čista njegova ideja delate ga krasnega. Kakor ljubimo cvetočo vrtnico samo zaradi nje krasne sestave, njenih barv in nje podobe, ne zavoljo duha samega ali pa zaradi kakega postranskega dobička, kterega nam vrtnica utegne prinesti, tako mora krasobudni predmet sam po sebi, brez vse dobičkarske primesi biti našemu krasočutju ugoden. Krasota torej že sama oblažuje in okrepčuje človeka. Neki Dobrohoteča ljubezen izvira včasih iz popolnosti ljubljene osebe, katero čislamo toliko, da se njenim vrlinam do cela uklonimo in se jih s celim srcem veselimo. Tako ljubimo vrle in dobre osebe. Včasih pa so vzroki drugi, n. pr. sorodstvo ali pa dolgo občevanje: tako ljubijo stariši svoje otroke, ne da bi si želeli od njih kaj dobička, tudi če niso dobri in lepi, in prijatelj ljubi prijatelja, čeprav mu ni všeč vse to, kar ta dela ali počenja. Ločimo tudi čutno in nadčutno ljubezen. Čutna ljubezen izvira iz naše telesne narave; vzbujajo jo telesne potrebe in telesne prednosti, zlasti zunanja lepota. Nad-čutna pa je v volji in se opira na umsko presojevanje. Tako ljubimo n. pr. kako vrlo zgodovinsko osebo, o kateri beremo, ali krepost, znanstvo, Boga i. dr. Najmočnejša ljubezen, ki spada v prvo vrsto, a se druži tudi z nadčutno ljubeznijo, je ljubezen med dvema osebama različnega spola, katera ju vodi do družnega življenja in medsebojne vsestranske zveze. V tem razmerju dveh oseb so vsi pogoji, ki so vzrok in podlaga ljubezni, namreč razlika oseb, njiju ugajanje in njiju medsebojno krasoslovec o tem učinku opazuje: „To je visoka vrednost krasnega, da ono pomirjuje duha. Ono nam razodeva istino, da ni razpor, nego ljubezen pravo sredotočje vesvoljnosti, da v skladnosti in slogi biva pravi duh. Krasota torej kakor ljubezen zedinja duševne in stvarne (tvarinske) težnje ; ona te težnje pomirjuje in osredočuje v jeden veliki namen: v osrečevanje". In s to opazko sklepam prvi del, ki govori o krasoslovji sploh. — (Konec.) izpopolnjevanje. Zato je bila od nekdaj ta ljubezen ljudem nekako središče in vzor vsake ljubezni; zato si je pogansko versko mišljenje ustvarilo svojega Erosa in Amorja, zato jo opeva poezija v vseh časih in pri vseh narodih. Kakor ima čutna ljubezen močno podlago v naši čutni naravi, tako pa sloni tudi nadčutna ljubezen trdno na naših nadčutnih potrebah in na naši nravnosti. Zakaj človek ni samo čutno bitje, kakor so živali, temveč ima tudi pamet in nravnost. Pamet mu kaže veliko predmetov, ki so vredni ljubezni. Nravni zakon mu pa veleva, naj se oklepa tega, kar je nravno dobro. Tako mu torej nravni zakon tudi veleva, naj ljubi n. pr. krepost in dobra dela, naj ljubi svojega bližnjega, naj ljubi pred vsem Boga, ki je najvišje bitje in vredno najpopolnejše ljubezni. Ljubezen te vrste torej ne izvira vselej kar sama po sebi iz srca, temveč moramo jo največkrat s svojo voljo izvabiti in jo samim sebi zapovedovati ali ukazati. Zato je v naši nravnosti zakon ta, da naj ljubimo to, kar je dobro, da naj ljubimo Boga in vsakega človeka zaradi njegove vrednosti. Ta ljubezen je povsem svobodna ali odvisna Eros in Nejkos. (Dušeslovna črtica. — Spisal dr. Fr. L.) (Dalje.) 762 Dr. Janko Pajk: Krasoslovne črtice. °/0 obrtnih delavcev na rokodelstvo 619.221 27*60 domače delo 752.835 33-53 Socijalna demokracija šteje med delavci krog 170.000 pristašev. Dela je torej še dovolj. Ce smo koga s svojimi pomenki dosedaj vzbu- Obrnimo zdaj-le rečeno na književne izdelke ter preiščimo, kakošna morajo oni imeti svojstva, da odgovarjajo zahtevam kraso-čutja! Književni proizvodi namreč niso čisto prirodni, samorasli, t. j. taki, da bi nastajali sami po sebi v prirodi, temveč ravno človeški um in trud sta njih stvaritelja. Iz tega pa sledi, da je učinek književnih del v dvojem oziru subjekti v nejši od pri-rodnih: prvič da jih subjektivnost človeška ustvarja, drugič, da je njih utisek zopet od subjektivnosti opazovatelja odvisen. Književnim proizvodom se v tem oziru godi ravno tak6 kakor n. pr. godbenskim in slikarskim. Krasočutni utisek kake slike, recimo krajinske, je odvisen od zmožnosti slikar-jeve, da jo ta na resnični in značilni način predstavi očem, a potem zopet od kraso-čutne razpoloženosti in zmožnosti nje opazovalca, da se temu zdi v resnici lepa, mej tem ko prirodna krajina čisto neposredno deluje na opazovalca. Vsled teh dveh vzrokov so umetniški proizvodi velikim krasočutnim nevarnostim podvrženi: v njih se krasočutni vkus prav lahko moti in kazi. Pa še v nečem se književni proizvodi krasočutni razlikujejo od drugih: da oni pri-rodo nikoli tako rezko in neposredno ne predstavljajo nego pa prirodni ali naravni. Književnost namreč predočuje svoje izdelke s pomočjo pisma ali pa besede, in vrhu tega jej je namen, da predstavlja nekaj ab- dili, da se bo jel zanimati za delavsko gibanje in — kar je še potrebneje — za delavsko vprašanje sploh, imamo dovolj plačila za svoj trud. Prihodnje leto pa bomo nadaljevali „socijalne pomenke" z opisovanjem socijališkega gibanja v drugih državah. straktnega: človeško življenje in mišljenje, torej duševne in dejanjske čine človeške. Vunanjo prirodo naslikovati je mnogo laglje nego človeško duševnost: prva je priprosta ter se človeškim očem razkriva v vsej svoji prirodnosti, mej tem ko je človeška priroda, ker je naposled vendarle proizvod duše, mnogo bolj zamotana in zakrita, rekel bi skoro, da naravnost tajinstvena ali m i s t e r i o z n a. Vse to se bode še bolje pokazalo, kadar nadrobneje in natanje povem načela, po kojih se imajo ravnati in se v resnici ravnajo dobri književni izdelki. Ne vse, kar se v življenju človeškem dogaja, je tudi vredno opisovanja, kakor sploh ni vse krasno in lepo, kar je prirodno. Nekoje strani človeškega življenja so take, da se upirajo krasočutju. Tega gotovo ni treba izvedenim ljudčm na drobno razkladati in utemeljevati. Zato more take malo krasočutne stvari sam6 hudobnost ali pa popačenost vkusna ali pa gorostasna nevednost za krasočutne smatrati ter z ljubeznijo opisovati ali pa cel6 obožavati. Iz tega prostega vzroka tako zvani absolutni naturalizem, kteri vse, karkoli je in kar koli se godi, brez vsega razločevanja smatra za lepo ali vsaj za jednakovažno v krasočutnem pomenu besede, nima podlage ter je ne more imeti. Glavna krivda naturalizma tiči v tem, da on zanikuje vse krasočutne razločke predmetov, da je njemu vse Krasoslovne črtice. (Predaval v slovenskem klubu na Dunaju dr. Janko Pajk,) (Konec.) Dr. Janko Pajk: Krasoslovne črtice. 763 jedno, ali nam oblažujejo srce in duha ali pa nam preobračajo želodec. Načelo, da je vse lepo, ako le je vzeto iz življenja, ni nego prazna cinična fraza. Kdor tega ne veruje, naj praša prostonarodno poezijo za svet. Ta poezija je dvoja: čista in pa umazana; slednja v podobi kosmatih poskočnic. Kteremu kraso-slovcu bi neki prišlo na pamet, obe ti vrsti zamenjavati in kot enaki čislati, samo ker ste baje „narodni" ? — Kdo bi si sploh upal z umazanimi pouličnimi pesnimi stopati pred krasoslovne sodnike ter ponašati se s slabim blagom? — Da v nekih takih pesnih ni niti krasočutja niti umetnosti niti vkusa niti najprvotnejših lastnostij poezije, to se mi rado pritrdi. Tako pa kakor z narodno je tudi z umetno poezijo: je slabe in dobre, zdrave in nezdrave, smiselne in brezsmiselne. Ni vse poezija, kar se po vunanje ponuja za tako. Pravi poeziji je treba resničnega notranjega ognja, treba živega čuta in pa velike spretnosti v njega izrazovanju, pred vsem pa zdravega vkusa. Zato pa je prvi pogoj književne umetnosti, da ona ima biti čem bolj dovršena. Da pa bode taka, mora odgovarjati prvemu načelu krasoslovja: idealnosti t. j. popolnosti. Ako kje in na kojem polju človeške delavnosti, gotovo v umetnosti velja načelo, da brez idealnosti nobena umetnina nima vrednosti. Književnost kot taka, sama na sebi, še nikakor ni umetnost, torej ne stvar krasočutna. Književnost služi, kakor vsak drugi izum človeški, pred vsem potrebam življenja; umetna ona postaje sam6 za toliko, za kolikor odgovarja zahtevam kraso-slovnim t. j. za kolikor je idealna. Ideja namreč je duševna, čem popolnejša podoba tega, kar si človeški duh predstavlja, predno prevaja misel v tvarno obliko. Platon opazuje o tem prav na priprosti način: kakor cel6 priprosti stol&r mora preje v duši imeti sliko stola, kterega hoče izdelati, namreč idejo bodočega stola, takč si vsak umetnik mora prej v duši delati čem bolj dovršeno in živo sliko tega, kar meni v tvarini izdelati. Zato je idealizem vsakemu pesniku in leposlovcu neobhodno potreben. Drugo, česar je treba književniku, je j e-dinstvena misel, ki veže vse dele po-samnih književnih izdelkov. Brez take misli umotvoru nedostaje celote invkupnosti. Motijo se torej vsi pisatelji, kteri pišejo brez ozira na jedinstveno misel. Dostikrat nahajamo poezij, katerim manjka prvega pogoja umotvornega: enotne zveze misli j. Kakor pa nobena stvar ni celotna, ako nima, kakor pravijo, pete in glave, tako tudi povestniki, kteri svojim spisom ne ved6 jedinstvene misli vtkati, še niso prekoračili praga k umetnosti. S tem pa ni rečeno, da mora spis biti j e d n o 1 i č e n. Prav naopak je stvar: mnogo raznovrstnosti mu je treba, a pri tem resničnosti. Zato je neobhodno načelo vse krasocutne umetnosti: da je realistična ali resnična. Realizem je tako rekoč protitočje idealizma. Krivo je, ako se zamenjavata realizem in materializem. Realizem ima ožji obseg nego naturalizem. Naturalistično je vse, kar biva v pri rodi ali na svetu, kraso-čutno realistično pa se zove samo, kar na polju umetnosti odgovarja istini, kar je torej ob enem v krasočutnem in prirodo-slovnem smislu istinito. Realistična je torej ona krasočutna umetnost, kteri v resnici odgovarja nekaj krasnega v prirodi. Natura-listu se v s e vidi dobro, kar je, ker biva v prirodi in življenju, ali ugaja ali ne. Naturalist objemlje vse, kar se mu ponuja, realist pak izbira in upotrebljuje samo to, kar mu s krasočutnega stališča sčdi. Zame-njavanje realizma in naturalizma dela dandanašnji mnogo preglavice, ker samo po-ostruje nasprotna mišljenja. Nikjer pa se krasočutna načela bolj ne kažejo rezka nego na polju romantike in novelistike. Povestnica romanopisja nam poveda, koliko časa je trebalo, da se je prišlo do pravega pojma, kaj je prav za prav roman. Stoprav okoli sredine 18. stoletja so nastali taki romani, ki so zastopali posebno vrsto literature. Bili pa so Angleži oni narod, ki je prvi našel pravi pot do te vrste pripovednih spisov, ktere sicer s starodavnim imenom zovemo romane. 764 Dr. Janko Pajk : Krasoslovne črtice Kaj pa je namen te vrste literature ? — Splošna je trditev, da roman naj podaje mnogostransko, verno sliko življenja koje dobe. S tem je na eni strani mnogo rečeno, na drugi pa malo. Izkustva in književnosti zapadnih narodov so pokazale, kako si imamo pojem romana misliti. Premalo bi bilo povedano, ako bi besedo resničnost jemali v naturalističnem pomenu. Potem bi bilo za roman vse dobro, kar je v življenju, je-li to lepo ali gnjusno, samo da se istinitost zrcali. Ondaj bi tudi vse nizkosti in ničnosti dobro služile. A zabiti ni, da romanist ni prosti fotograf, da umetnost kot taka sploh ni sam6 spretnost ali obrt. Romanist mora življenje slikati na vse strani, v vsej svoji celoti, mora podajati vseobsežno, duševno sliko društvenega, državnega in duševnega življenja kake gotove povestniške dobe. Gotovo pa je pretiravanje, ako se z neko slastjo samo temne strani življenja opisujejo, kot da v življenju ni tudi svitlih barv in solnca. Zadača romana je torej jako obsežna, visoka in jako težavna. Enostransko so smatrali roman Spanjci, ker so namesto pravih slik življenja podajali samo njegovih karikatur. Francozi pa so namestu romana prvi pisali satiro življenja. Nemci so si prizadevali samo tako zvano malomestno življenje opisovati, živo-tarjenje najnižjih slojev prebivateljstva; šele pozno so jeli naslikovati društveno življenje v polnih slikah in v polnem obsegu. Angleži so torej prvi bili, ki so zapazili, da v literaturah raznih narodov nedostaje takih povestnih spisov, ki bi podajali popolnih slik določenih dob človeškega življenja, z vsemi dobrimi in slabimi njega lastnostmi. Tak pisatelj je bil Richardson, samo da je nekoliko preresno pisaril in preveč ponaukoval. Za tega delj ga je v kratkem izpodrinil njegov tekmec F i e 1 d i n g s svojimi izvrstno šaljivimi spisi. V romanih teh dveh pisateljev nahajajo se prvikrat vse vrste krasočutnih načel zastopane. Richardson na eni strani piše popolnoma naturalistično ter se ne iz-ogiblje ničesar, celo ostudnostij ne; razlika mej njim in poznejšimi naturalisti je pa ta, da on hoče pokazati, kamo vedete strast in nenravstvo. Richardson ima sicer blage namene pred očmi, a napačna so pota, po kojih hoče čitatelja dovesti na pot kreposti ter pojasniti zle nasledke krivih potij. Zato ga Fielding po pravici imenuje idealista; kajti Fieldingu je malo mar za ideale, še manj za moralo. Po njegovem mnenju je človek nepoboljšljivec. Zato Fielding z mirnim očesom motri na pestro življenje človeško. Pisateljstvo mu je sama zabava in v razvese-ljevanje čitatelju. Njemu je življenje velik sejem vsakoršnih smešnostij, a zabava na tem sejmo vanju, to se mu vidi j edino vredno, in j edino kar ima življenje dobrega. Vsled tega je on cinik skoz in skoz, včasih tudi naravnost podel. Njegovo geslo celo je: „čem podlejši, tem boljši!" To je v poznejših letih bila njegova prislovica. Ugovarjati pa mu smemo, da življenje nikakor ni burka, temveč tragedija, torej preresna stvar, da bi njega opisovanje služilo samč za šalo ali pa zabavo. Rad bi o tem predmetu še povedal več, a dovolj rečenega! Veliki narodi pišejo marsi-česar, tudi spačene romane, a delali so to in še delajo, zdaj, ko jim je obstanek zagotovljen. Svobodno jim! Mi Slovenci pa se borimo, kruto borimo za svojo ohranitev, in blagor nam, ako se res ohranimo! Nam je torej treba vse duševne sile napenjati, da se ohranimo, pa kot kolikor možno zdrav in čil narod. A k temu potrebujemo v prvi vrsti morale, tako v javnem kakor v literarnem življenju. Kam nas je zavedla nenravstvenost, to očito vidimo od dne do dne bolj in jasneje: dandanašnji je povsod razdor, povsod boj samih proti samim, povsod razdvojeno delovanje, povsod razpad! Zato na koncu tega predavanja kličem rojakom: Ostanimo pri starih idealih! Samo po idealih so res veliki narodi postali čili in mogočni! Ko so izgubili ideale, propadali so vedno globlje. Naj se posebno naša literatura zopet povzdigne v uzorne višine, od koder jej posije zopet boljše solnce, ogrevajoče rodoljubom prša in srca. Dr. Fr. L.: Eros in Nejkos. 765 Da se še enkrat, a na kratko, ozremo na krasoslovna načela! Kdor jih išče vtelešena, naj si ogleda polje vsekolike umetnosti, posebno pa poezije. Slovenska poezija nam podaje prekrasnih uzorcev za krasoslovca. Kaj bi bile pesni naših pesnikov, ako bi v njih ne bilo vzvišenih idealov? Celo narodne pesmi in povesti naše nas uče, kakoršen je nepokvarjeni vkus našega ljudstva, od kte- Treba nam je natančneje govoriti še o zmotah in napakah v ljubezni in v sovraštvu. Ko smo doslej govorili o ljubezni in o sovraštvu, povedali smo, kako izvira oboje iz naše narave samo ob sebi; pokazali smo tiste predmete, kateri nam vzbude prvo in drugo. A vselej ne izvabijo ljubezni prav tisti predmeti, kateri so nam prikladni; tudi se sovraštvo ne obrne vselej proti tistim osebam, ki so nam v resnici škodljive ali tudi sicer slabe, temveč prav mnogokrat zahajata ljubezen in sovraštvo na pota, katerih ne pojasnjuje dovolj dosedanje razkladanje. 1. Ljubezen in sovraštvo se ozirata prav mnogokrat na predmete, ki so samo navidezno dobri in slabi, ali z drugimi besedami: prav mnogokrat slonita na zmoti. Ni težko umeti, zakaj se tako godi. Večinoma se namreč ljubezen in sovraštvo vnemata j ako hitro. Ko se prikaže predmet, že ga ali za-želimo, ali ga odbijemo od sebe, kakor nam veleva prvi utisk. Vsakdo izkuša to pri osebah in pri občevanju ž njimi. Prvi pogled, prva beseda, prvi obisk, prvo pismo, prvi opravek — navadno odloči ali ljubezen ali sovraštvo. Že iz prvega hipa si napravimo dovolj določeno — če tudi ne resnično — podobo, katere se ali radi oklenemo ali ognemo. Tako pa zaide ljubezen jako lahko na krivo pot, ker prvi hipec in prvi utisk rega se naša umetnost naj uči, ne pa oddaljuje. Krasota torej zahteva pri vsej realnosti tudi idealnosti, in čem trdnejša je zveza obeh, tem veči je krasočutni vkus, ki prihaja od njih. Od te zveze je tudi odvisen ves naš pravi literarni napredek. Na Dunaju 1897. nam malokdaj podasta predmet toliko jasno ali popolno, da bi spoznali njegovo pravo ceno in torej tudi to, ali je vreden ljubezni ali ne. Znano je, da se največkrat pri ljubezni, katerikoli si bodi, gleda na zunanjo podobo in obliko. Zunanja oblika prva vzbudi ljubezen in pri tej navadna ljubezen ostane. Ne sili dalje, da bi objela vso lepoto in vrlino predmeta. Ako pa le sili, da spoznava še kaj druzega poleg zunanje oblike, se navadno da premotiti, da ima zaradi lepe zunanjosti za dobro in lepo vse, kar opazuje, četudi ni niti lepo niti dobro. To posebnost v ljubezni imenujemo primerno slepoto in tako govorimo o slepi ljubezni. Kako pogostoma je ljubezen slepa, kaže nam vsakdanja izkušnja. Roditelji iskreno ljubijo svoje otroke, a prav zato mnogokrat ne opazijo, ne grajajo in ne izboljšajo njih napak. Zaljubljenca sta večinoma slepa za take stvari, ki so važne za srečno življenje. Gledata na vnanjost, ne pazita pa na notranje vrline ali hibe. V predzakonskem življenju hibe res niso tako odločilne kakor tedaj, kadar živita oba zakonska skupaj. Kolikokrat pa razdirajo notranje hibe, slabosti in napake tudi najmočnejšo poprejšnjo ljubezen ali jo cel6 premene v sovraštvo! Tudi prijateljska ljubezen se nekaterikrat opira samo na zunanje pred- Eros in Nejkos. (Dušeslovna črtica. — Spisal dr. Fr. L.) (Konec.)