MACHAR : RIM 



J. S. MACHAR : 
SPISANO 1906-1907 

PO ŠESTI SPOPOLNJENI IZDAJI 
Z AVTORJEVIM DOVOLJEN JEM 
PREVE L 


V. M .ZALAR 
ZALOŽIL L . SCHWENTNER V L JUBLJANI 
MCMXI . 



Natisnil A . Slatnar v Kamniku. 


VS EBIN A. 

Stra n 

Poklonitev . 

I. Konec kot uvod . 1 
II. Na potu . . 5 
III. Trst in dalje 1 0 
IV. Venezia . . 15 
V. Intermezzo . 2 2 
VI. Iz Benetk v Apenine 2 8 
VII. Ob Via Cassia in Flaminia 3 3 
VIII. Prvi dan 4 0 
IX. Capitolium 4 5 
v ... 51 
Še Capitolium .

X. 
XI. Po ulicah . . 58 
XII. In spet Capitolium 65 
XIII. Večer . 72 
XIV. Palatin . . 78 
XV. Monte Pincio . 9 5 
XVI.Fori . . . 101 
XVII. „Kraljica cest” 11 0 
XVIII. Pantheon . . . 11 7 
XIX. Mausoleum Hadriani 124 
XX. Monti Albani . . 13 1 
XXI. Izprehod brez cilja in meditacija pri njem 138 
XXII. Katakombe 145 

Stra n 
XXIII. Milvijski most . 15 3 
XXIV. Lateran . . . 15 8 
XXV. San Paolo fuori le mura 16 7 
XXVI. San Lorenzo fuori le mura 17 5 
XXVII. San Pietro in Vaticano 18 1 
XXVIII. Vatikan . 188 
XXIX. Cerkve . 198 
XXX. Palače 21 7 
XXXI. Ob solnčnem zahodu . 22 4 
XXXII. Dvajsetega septembra 230 
XXXIII. Dediči . . 23 9 
XXXIV. Zadnji dan . . . 24 5 

XXXV. Ločitev od Rima, Sofije Petrovne, Italije i n 
bralca . . 251 

G OSPEJ 

ov
RŮŽENI SVOBODO W 

Ker mi doslej nobena knjiga ni mogla povedati, 
kaj je »Rim« — sem jo poizkusil sam napisati. 

Iskal sem tam Antiko in sem našel nje prekrasn o 
belo okostje in sem videl njen veličastni grob. 

In aa tem grobu sem videl v zadnjih izdihih ležati 
nje preperelega in izmozganega morilca . 

Potem sem zagledal tudi mladostnega dediča obe h 

— in tako sem preživel v par tednih velik del zgodovin e 
človeštva sploh . 
In ker sem Helije v sin, sem napravil iz teh listo v 
knjigo svoje ljubezni, sovraštva in zmagoslavja . 

In Tebi, draga gospa, jo poklanjam. 

Iz spoštovanja do Tvoje umetnosti. 

Iz hvaležnosti. 

Iz prijateljstva. 

Iz prijateljstva najbolj. Kajti ne majhen in ne 
zadnji ponos človeku so njegovi prijatelji. 

In jaz se lahko ponašam, da so najboljši naši 

ljudje mojih časov moji prijatelji. 

Tvoje ime stoji v prvi vrsti. 

M. 

I. 
Konec kot uvod. 

Ne, vendar ni dobro piti iz fontane di Trevi ! 

Sedim spet tu na Dunaju, z dušo pa še vedn o 
nisem tu. Zdi se mi, kakor da bi bilo treba odgrniti 

z oken zagrinjala in spustiti malo več svetlobe v 
sobo pa okna niso zagrnjena in zunaj sije oktobrsko 
solnce z vsemi močmi, kar mu jih je še ostalo . 

zraku je vlažno, in modro nebo je kar nekako 
skaljeno. Cutim, da pritiska skozi stene moje sob e 
zoprn hlad. Blizu nekje se glasi odurni krik vran . 
Teži me vonj mrtvega listja, uvelih cvetlic in šelestenje 
golih vej . Tesne in žalostno je. In če pogledam 
skozi okno na mesto kako zoprn, treze n 
in filistrski je ta-le Dunaj! . . . 

Ne, vendar ni dobro piti iz fontane di Trevi ! 

Ravno tak solnčen, gorek dan je bil, ko sem 
jo obiskal zadnjikrat . Zlat dih je ležal na uličnem 
tlaku, nebo je bilo temnosinje, kakor ga člove k 
vidi le na jugu, zrak čist in svež in jaz sem 
se šel poslavljat od Rima k fontani di Trevi. Tudi 
drugi delajo tako . 


Sédel sem na kamnato klopico kraj vodnjaka, 
zagledal sem se v velikega mramornateg a 
Oceana, v skupino tritonov, v kvišku se vzpenja 


joče morske konje, v nagrmadene skale, ki jim 
iz razklanih sten izvirajo curki srebrne vode i n 
se strmoglavo pode doli, poslušal sem to šumn o 
godbo in še vedno si nisem mogel prav pre pričevalno 
dopovedati, da je to trenutek ločitve , 
da je to moj zadnji dan v Rimu. Med skalami, z 
mahom poraslimi, visi drobnolista praprot, dn o 
vodnjaka pokriva vesela preproga rastlinstva, vod a 
šumi prešerno, brezskrbno, in semtertja se ti zdi, 
kakor bi oživela vsa ta skupina kamenitih orjako v 
in živali, giblje se, poskakuje, kliče in kriči kakor 
zna, se obrizgava z vodo, miga ti in te vabi k 
sebi na vse drugo bi človek mislil, le ne n a 
ločitev, ko bi sploh mislil . 

Sedel sem, gledal, poslušal eden tistih 

redkih trenutkov, ko se človek iznebi vsega i n 
živi, kakor pač žive cvetlice, kameni in ptice, v animalnem 
veselju nad solncem, toploto, svetlobo i n 
lepim dnem . 

Kar udari dvanajsta. Oglasila se je z vseh 
strani, na Angelskem gradu je zagrmel top, in z 
nekaterih stolpov se je razlegel zvok poldanski h 
zvonov. Vstal sem. Cutil sem, da se me je spet 

oklenila usoda človeška, zavedel sem se, da je treb a 
vzeti slovo. 

Nagnil sem se k vodnjaku, zajel iz njega v 

perišče vode, te čiste Aqua virgo, deviške vod e 
-- pred dvetisoč leti je našla njen izvirek latinska 
deklica in ga je pokazala žejnim rimski m 
vojakom napil sem se, vzel novec in ga vrgel 

2 


v sredo gladine : Da bi prišel spet v Rim ! 

— sem pri tem rekel na glas. 
Tako delajo tudi drugi . 
In v tem trenutku me je prevzela tesnoba, 
'ki se je doslej še nisem iznebil . 
Ne, vendar ni dobro piti iz fontane di Trevi ! 

Danes umevam, kaj je pomenilo antičnem u 
Rimljanu biti izgnanemu iz mesta. Razumem, da je 
Ovid v Tomi moral umreti otožnosti; da je cela 
vrsta izgnanih na ta ali oni otok raje izbrala smrt 
nego bi pogrešala Rima. Jasno mi je, kaj je gnalo 
barbare k temu srcu sveta, in zakaj so ti, ki so imel i 
na ustnicah ime revnega nazareškega tesarja, ravno 
tu postavili prestol vlade nad človeškim duhom . 
Umevam to hrepenenje srednjeveških kraljev i n 
cesarjev po tem mestu, in navdušenje milijonov 
in milijonov romarjev, ki so radovoljno prevzel i 
težave daljnega pota, ki so kljubovali neprilika m 
in težavam in so tvegali premoženje, zdravje in življenje 
1 Čutim, kakšen čar vleče sem umetnike, sanjače, 
navdušene in blazirane ljudi, bogataše i n 
reveže, ljudi vseh stanov in vseh narodov ! 

Mesto edino, mesto čudovito ! 

Mesto, neštetokrat zavzeto, nekolikokrat raz,
dejano, mesto, kjer se je val človeštva dvignil naj više 
in padel najgloblje, mesto največje svetlobe 
in najpustejše teme, najjasnejše kulture in največj e 
neumnosti, najhladnejšega razuma in najbolj nazadnjaške 
abotnosti edino mesto na svetu ! 

Mesto, kjer se steka zgodovina vsega človeštva. 
Stari Rim v svojih molčečih in ponosni h 
razvalinah. Papeški Rim, roparski, ošabni, zoprni , 
ki stoji zdaj v znamenju neodvratnega razpada . 

1* 
3 


Kraljevski Rim, mladi, živahni, z aspiracijami de


diča starega Rima, ki ga kliče iz grobelj in izkopava 
izpod plasti zemlje . 

Ni veliko to mesto. Ce gleda človek s Petřina 
na Prago, bi skoraj dejal, da je Praga obsirnejsa 
. 

Ni posebno krasno to mesto . Pogleda s Fran


tiškovega nabrežja na Hradčane, tako-le v maju , 
ko stoji na levo Petřin kakor s snegom posut, bi 
človek tu iskal zaman. In poleg tega je kraljevsk i 
Rim ubil še teh par prospektov, ki paradirajo n a 
vseh slikah in razglednicah. Ce na pr. gledamo z 
Monte Pincio proti sv. Petru, se nam postavi mogočno 
poslopje nove justiČne palače pred Vatika n 
in kvari tradicionalno sliko, in če gledamo dalj e 
čez Angelski most proti sv . Petru, vidimo neka j 
strahovitega, česar doslej ne zapazimo na noben i 
sliki in razglednici : ta stari most izginja v omrežj u 
dveh tesno skupaj stoječih modernih železni h 
mostov in tradicionalna slika je spet uničena. 
Kakor sem že omenil : na nobeni sliki in razgled


nici ni tega videti Rimljan si je prihranil svoj e 
mostove zase in stare slike brez mostov za svet . 
In to mesto ni ravno izmed najbolj zdravih . 

Opustošena Campagna se maščuje svojemu uničevalcu 
s strašno malarijo. Nositelji te bolezni so 
drobni komarji, in v mesecih juliju in avgustu se 
razvijajo najbolj . In taka-le malarija je včasih let a 
in leta grozovit spomin na Rim . 

In vendar je to mesto edino na svetu . Zato, 

ker je središče zgodovine človeštva, ker človek t o 
zgodovino tu takorekoč obseže, vidi in pregleda 
in naenkrat se mu zazdi, da je vse ta 

4 


bilo in je silno majhno, neuznljivo ti postane um


ljivo, neskončno končno človek se približa sebi , 
ničevost vsega človeškega stopi v njegovo dušo , 
začuti ničevost svojega življenja in ničevost življenja 
narodov, vlad in držav, in tak občutek j e 
nazadnje tudi lahko čudovit in tragično-krasen . 

In tak občutek imaš lahko le v Rimu. 

Napil sem se iz fontane di Trevi . V moji 

duši otožnost in želja po tem večnem mestu . 

Morda jo nekoliko preženem s pisanjem, morda 

vendar spet zagledam kdaj Rim človek na take 

stvari upa, dokler živi, morda se je iznebim tud i 

nekoliko z govorjenjem . Kajti vsakemu, ki ga imam 
*rad, svetujem zdaj : Pojdite v Rim ! 

II . 
Na potu. 

Tema. Vlak ropoče svoj : Tadada - tadada


tadada. Obrisi dreves beže mimo okna nazaj . 

Včasih kakšne hiše. Včasih travnata ravnina. Sem


tertja rmena lučica . In vlak ropoče in se stres a 

kakor od bujne radosti. 

Clovek sedi sključen v kotu in začne dre


mati. ~T kupeju so trije turisti. Vsi imajo navadne 

zelene klobuke z gamzovo brado, težke čevlje, dolge 

okovane palice in govore strokovnjaško . Ta govo


rica človeka uspava, uspava ga ropotanje vlaka , 

uspavajo ga celo ti temni predmeti, ki zunaj beže 

nazaj zaspati pa le ni mogoče. Le dremati. Oko 


je zaprto, uho pa bdi . In tudi duh ne počiva . Naenkrat 
je tiho, slišiš : St. Pölten ! v visokem tenorj u 
in takoj nato z istim glasom sicer, ampak v globokem 
basu : St. Pölten ! in v tistem trenutku 
se ti zazdi, da si še na gimnaziji, da je zemljepisna 
ura, da te je profesor poklical in vprašal o 
St. Pöltenu. Aha, to je Sv. Hipolit, si misliš, in 
odgovarjaš : sedež škofa, glavarstvo, gimnazija, re alka, 
obrt in v tem profesor zakriči : fertig 

zdramiš se: kakšna bedarija ! 

In vlak spet ropoče po svoje : Tadada-tadadatadada, 
turisti stikajo glave in se prepirajo o višini 
neke gore, zunaj beže nazaj trate in dreves a 
in hiše in lučice začneš iznova dremati . 

Tadada-tadada-tadada poje veselo vlak . 

Aber natürlich Gstatterboden pritrjuje 
eden turistov . 
Gar ka Spur! Klein Reifling ! ugovarja 
drugi. 
Uho posluša, vodi vse to v možgane in mož gani 
kombinirajo iz vseh teh glasov nekako fan


tastično dogodbo. In duša vidi temu primerne slike 
in vse to se nekako vsiplje na človeka in človek 
išče svojega razmerja k tej bizarni igri i n 
naenkrat se predrami in odpre oči . 

Luč v svetilki na stropu kupeja se trese, turisti 
so se oprli ob naslanjala svojih sedežev i n 
dremljejo, in vlak poje svoj : Tadada-tadada-tadada . 

Nekaki špičasti in kakor razdrapani vrhov i 
se pode mirno oken. Vlak leti v dolini med njim i 
in doli ob njegovem nasipu beži rečica. Sinja 

6 


mesečna noč. Rečica skače po kamenju, razbija 
se ob njem in mesečina se igra po grebenih kodrastih 
valčkov . 

Eden turistov je pogledal ven . 

Die Enns mi pojasnjuje . 

Crni porasli vrhovi. Vedno višji in višji . Vlak 

leti pojoč skozi predore, grmi čez mostiče, i n 
Aniža je zdaj na desni, zdaj na levi . Eden turistov 
je začel smrčati. Nehote primerjam njegovo 
smrčanje s tempom vlaka . Na tri tadada pride 
po en dihljaj. Smrči čisto v ritmu, si mislim . . . 
In kako pravzaprav tako smrčanje v kupeju sili 
človeka, da bi zaspal . . . V sobi je to narobe . . . 

In to je bila zadnja moja zavedna misel . 

Zbudim se v Brežah . Razvalina gradu n a 
hribu. In gore na desni, gore na levi. 

Turistov ni več . 

Tadada - tadada - tadada si poje vlak . Ampak 

ne več tako prešerno in veselo kakor po noči . Le 
še nekako iz navade in zato trezno in rokodelsko . 
V polkrogu se sučejo gore nazaj. In vasice in trate 
in ceste in potoki . . . 

Ne razumem, kako morejo te alpske pokrajine 
komu ugajati. V naših gostilnah po kmeti h 
vise barvotiski, kjer so temnozelene gore, spodaj 
temnozelene doline, kos jezera, kjer se to vse zrcali 
v modri vodi, ali pa potok, ki žene mlin, n a 

klancu bajta z modrikastim dimom, na pobočju 
gore čeda krav vse tako umito, tako stiliziran o 
in gnusno zoprno . Slikar, ki je napravil original , 

7 


gotovo nikdar ni videl alpske pokrajine pa glej : 
tu je vse tako, kakor na teh barvotiskih. Pokrajina 

se je takorekoč nališpala za fotografa : prosim, le 
napravite me tako lepo, kakor sem v resnici ! 

Vedno vidim te barvotiske in ena dolina mi 
je bolj zoprna od druge. Ta temna zelén kar diha 

vlago, te neumne čede na pobočjih gora, kakor b i 
vedele, da so upodobljene na tisoč in tisoč slikah , 
te samozavestne vasi se ponosno stiskajo k svoji m 
goram nikjer širokega obzorja, in solnce le semtertja, 
kakor vsiljenec, ki ga samo iz prijaznost i 

trpiš zoprna pokrajina 

In tako gre to par ur . Nič ni zoprnejšega 
od take tako vulgarno stilizirane prirode . 

Za Trbižem se prikaže par golih gora . Divjih, 
razoranih, nestiliziranih . Zrak je prozornejši, neb o 
bolj modro. 

Kupé se spet polni . Zelo čudna rodbina : mož 
kakor preklja, gospa, ki potrebuje dvoje prostorov, 
dvoje fantov in deklě. Na hodniku vagona stoje 
oni, ki niso našli prostora notri . --Skandál ! 
Je to pořádek ! daje tam neki rojak duška 
svoji nevolji . 

In vlak se je spet spustil v tek . Tadada


tadada - tadada buči spet bolj veselo, vzhajajoče 
solnce mu je pač prineslo nove dobre volje. 

Triglav Blejsko jezero spet ti barvotiski 

iz naših kmečkih gostilnic . 

8 


Naposled se pokrajina izpremeni . Dolina se 
širi, gozdnate gore se umikajo skalam, vasice do bivajo 
drugačno lice	 nekaj novega ! 

Pokazala se je rečica . Vije se doli med be .
imi skalami. Modrozelena kakor malahit, divn a 
kakor pravljica Soča, Isonzo ! 

Ni je morda krasnejše reke na svetu . Vije 

e kakor igrava kačica, poigrava se brez ozira na 
to, ali jo kdo opazuje ali ne, poskakuje, „pada, 
pljuska srečna sama v sebi in sama zase. Clovek 
bi se ne čudil, ko bi v nji naenkrat zagledal bel a 
telesa vil . . . 

Vasice, ki stoje ob nji, imajo večnadstropne , 
kamenite, neometane hiše z malimi okni, kako r 
drobni gradovi so. Semtertja se pokaže cipresa, 

otrok juga. In nebo brez oblakov in take barve 
kakor ta mala Soča doli. 

Gorica . . . Iz vlaka ni videti mnogo. Cipres 
je vedno več. Gole gore, in če so tudi porasle , 
se ti zdi, da so zaprašene. Vasi ob progi so po stavljene 
na gričih, njih hišice so razdrapane i n 
nepobeljene. Na vrtih vse polno razobešenega pisanega 
perila. Mesto naših živih plotov vrste nanesenega 
kamenja. 

Vlak dirja po Krasu. Pritlikava drevesca na 

belkastih tleh, nikjer človeka, nikjer živali. Semtertja 
železnična postaja, pa tudi ta je kakor izurnrla. 
Ura gre na eno. Vlak grmi skozi dolg predor. 

naenkrat leži doli ogromna panorama : široko 
morje v solnčnem svitu, obrobljeno od puščobne 
pokrajine in od množice belih poslopij . Trst 


Tergeste ! Korpulentna gospa v kupeju dahne zateglo 
: Ah! njena sinčka kričita : Thalatta! Thalatta 
! sloki rodbinski oče zoblje rozdne jagod e

g

in se ne da motiti. 

Spet torej morje ! Moja duša ga pozdravlj a 
kakor davnega ljubljenca . . . 

Proga se spušča z višin Krasa v polkrogu 
okoli celega mesta. Mesto in morje se pokažeta 
še nekolikokrat, vedno v drugem zornem kotu . 
Nazadnje se vlak ustavi . . . 

Trst in dalje. 

Ladja odhaja v Benetke o polnoči . 

Stoji pri pomolu San Carlo, imenuje se Esper o 

in puha brezbrižno svoje oblačke dima v zrak, kako r 
bi hotela pokazati, da se še prav nič ne misli pripravljati 
na pot že zdaj . In svet mir vlada v nji . 
Precej časa že stojim in vpijem v treh jezikih p o 
Ljudeh, nazadnje prileze od spodaj od nekod fan t 
v cvetu let, v najpotrebnejši opravi, oddam mu 
svojo prtljago, on mi pokaže kabino, kjer bom 
prenočil, in razideva se . 

Stojim na nabrežju . Proti severovzhodu se 

dviga Kras, v čegar sivi zaprašeni zeléni se blest é 
vile tržaških bogatašev . Kakor kos amfiteatra, k i 
na njegovih terasastih sedežih udobno sedi po nosni 
publikum in gleda igro ladij in ladjic n a 
temni morski gladini . Proti severu se hrbet Kras a 

10 


znižuje, njegova zelén je modrejša, in tam, kjer 
pada že popolnoma v morje, se kaže belkasti gra


dič Miramar . . . 

Pogled se vrne v pristanišče. Gozdovi jamborov 
in dimnikov, ogromne ladje, penoni in jadra 
jadrnic, gibanje drobnih parnikov in še drobnejših 
čolnov — vse to se zliva v eno samo veliko sliko,
ki jo oči sprejemajo, ne da bi razločevale posameznosti. 
Beli galebi letajo nerodno med ladjami,
spuščajo se h gladini in love, kar je padlo s 
palub. jambori škripljejo, ljudje kriče, tu rožljaj o 
verige, tam spet se pripravlja ladja na odhod,
zateglo žvižga , lokomotive piskajo — in kot temeljni 
ton vseh teh zvokov šumi zategel, rese n 
glas, ki v njem vse drugo takorekoč plava in ki 

o njem ni mogoče določiti, iz česa je pravzaprav 
sestavljen. Tako sem ga slišal pred leti v Odesi, 
tako zdaj v Trstu. Govor pristanišča. 
Napotim se v mesto. Povsod nesnaga, 

vsaka hiša ima takorekoč svoj poseben individualen 
smrad. Na vsakem oknu so svetlozelene žaluzije 
in z vseh oken visi perilo in sicer tudi naj intimnejši 
kosi. Ulice so kratke in ne široke. Kavarne 
in gostilnice na ulicah pod improviziranim i 
šotori. In povsod polno ljudi . In povsod živahn e 
geste in živahna govorica — torej prvo laško mest o 
na mojem potu. Napisi na trgovinah laški, gostilnic e 
laške, kavarne laške in časniki v njih tudi laški 
na parurnem izprehodu po mestu sem opazil samo 
dvojenemških tabel: ena je bila K. k.Finanzwache, 
druga napis na vojašnici. O Avstrija . Na periferiji 
čutiš centrifugalno silo vedno najbolj inten 


11 


zivno. Ali se moreš torej čuditi Trstu ? Vespasian 
ga je povzdignil v rimsko kolonijo in danes oživljena 
Italija po parstoletnem mrtvilu išče svoji h 
otrok, izteza roke po njih in jih kliče k sebi. In 
otroci slišijo materin glas in odgovarjajo . . . 

Kipeča mladost, vera v prihodnost in prešeren 
pogum bije v žilah tega malo snažnega in zelo 
smrdljivega mesta. Pri vsakem koraku čutiš, da 
nisi pravzaprav več v Avstriji . . . Vidiš sicer nekaj 
spomenikov, kakor Karla VI., Leopolda I., mehikanskega 
cesarja Maksimilijana, da, celo spomeni k 
v spomin na petstoletno zvezo Trsta z avstrijsko 
monarhijo	 toda ti spomeniki so pač le boljdavek dobi in okoliščinam nego izraz mišljenj a 
prebivalstva. Saj ima nazadnje Praga tudi tak e 
spomenike. Osemnajststo let je živel Trst daleč 
proč od svoje matere, za rednico pa je ime l 
ženo, ki se je zanj silno malo brigala . . . Clovek 
si prav dobro lahko predstavlja situacijo tega 
mesta v nemški državi na primer. Koliko železničnih 
prog bi ga že davno vezalo z vsemi imenitnejšimi 
mesti v monarhiji, kakšne predpravic e 
bi bilo dobilo, kako bi se bilo moralo razširiti 
tako mesto ! In kako bi bila dalje res politična 
vlada že davno skrbela, da bi ustvarila s pod poro 
slovenskega življa protiutež irredentističnemu 

življu -


ne, človek se Trstu ne čudi ! 

Bliža se večer . Na svetilniku se zasveti luč, 
na nabrežju je zaplapolala bela svetloba svetilk, 
na ladjah prižigajo laterne, zažarevajo okna hiš, 

12 


prodajalnic, gostilnic in kavarn . Lučice v vilah na 
kraškem pobočju pobliskujejo. Na nebu se krešejo 
bele zvezde, večje in jasnejše nego pri nas, proti 
temnomodremu nebu strme jambori in dimniki 
ladij čaroben razgled. Hodim po nabrežju, 
gledam, poslušam in ne mislim. Morje si oddihuje, 
pristanišče govori, po nabrežju in pomolih 
promenira na stotine ljudi v belih toaletah na svoji 
večerni promenadi. Zunaj na morju trepetajo kakor 
kresnice lučice izletnih čolnov . Tak krasen večer 
in lepa slika, ko je človek zadovoljen, da sploh 
živi in da je tudi enojka med temi tisoči okol i 
sebe, ki o njih nič drugega ne ve, nego da so tudi 
take enojke. Hodim med njimi, lovim odlomke 
stavkov in gledam v zvezdne oči, ki se mi zde 
vse zadovoljne in srečne. Semtertja zabuči odhajajoča 
ladja in nehote sanjaš, da popluje morda v 
Korfu, k Helladi, Carigradu in v Crno morje, želiš 
ji srečno pot in naročaš ji pozdrave Odesi, Jalti 
in Gursufu . . . 

Po deseti uri korakam na Espero, grem v svojo 
kabino, ležem in zaspim spanje utrujenega človeka . 
In v sanjah slišim potem rožljanje verig, povelja, 
žvižganje ladje in taktiranje ladjinega vijaka . . . 

Zgodaj se prebudim. Skozi okroglo okence 

vidim rdeče osvetljeni breg, neke hiše, neki stolp , 
drevesa. Grem na palubo. Mraz je. Okoli ladje se 
vali morje kakor živ, zelen, belo progast mramor. 
Prav pred gredljem ladje vstaja počasi iznad morske 
gladine nekoliko belkastih peg, katere rasejo i n 
rasejo v skupino rožnatih ploskev, lomljenih čr t 

13 


in svetlih potez. Solnca sijaj leži na njih s polno 

svojo močjo, in črte se širijo in ploskve rasejo, 
že se vidijo v njih odprtine oken, v oknih se 
bliska steklo kakor diamanti in rubini, ladja bež i 
in beži k njim, solnce vstaja za našimi hrbti viš e 
in više, njegova rdeča svetloba se izpreminja v 
belkasto zlato, mesto pred nami rase in rase , 
jasno se kažejo že posamezne palače in cerkv e 

Venezia, Venezia ! 

Espero vozi že bolj počasi. Na levi se vleče 
zeleni breg Lida, peljemo se mimo vojne ladje z 
bleščečimi topovi in množico mornarjev, mim o 
nekaj torpedovk, mimo neke druge ladje, ki služi 
za vojašnico in naenkrat se dviga pred nami doždova 
palača, cerkev sv. Jurja in Maria della Salute . 

Venezia ! Tak prekrasen, čaroben vtis ! Esper o 
se le še plazi in človek pije z očmi to celo pravljično-
krasno mesto . Crne gondole stoje tam drug a 
poleg druge. Most vzdihov spoznam, steber z 
levom sv. Marka nam z nabrežja ponosno kima v 
pozdrav, vse tako ponosno, tako krasno Benetke, 
kraljica Adrije ! 

Naša ladja se ustavi nazadnje ravno nasprot i 

doždovi palači . Zagledam se v to 'harmonijo njen e 
gotike in bizantinskega sloga, z očmi prodiram 
njene stene, moja duša se koplje v njeni zgodo vini 
med tem pa pride k meni flegmatičn i 
laški dacar, ki rokodelsko lepi oprostilne znamke , 
vpraša po mojih stvareh in pritisne brez ugovor a 
na moj kovčeg rjavega laškega orla . In že je tu 
potrežljiv facchino, popade moj kovčeg, prerine se 
skozi gnječo potnikov k mostiču in stopa po nje m 
v gondolo . . . 

14 


IV. 
Venezia. 

Sram bi ga pač bilo lahko dandanes, kdo r 
še ni bil v Benetkah ; naravnost neokusno pa je 
dandanes še pisati o njih . 

Toda le tisti, ki je bil tam, razume, da mora š 
zagrešiti to neokusnost. Pogled na mrliča lahk o 
trenutno silno vpliva ; če pa vidiš umirati, in umirat i 
tako, kakor ugaša Venezia, nekdaj ponosna kraljic a 
Adrije, ne moreš pozabiti tega do smrti in do 
smrti si boš klical v spomin te tragične dojme i n 
melanholične spomine. In če si literat, pišeš. Saj 
so tisoči pred teboj pisali in bodo pisali za teboj 

— dokler se ne zgrnejo valovi zelenih voda 
nad to tako otožno, tako krasno in tako strašn o 
morsko bajko, ki se je imenovala Venezia . 
Enajststo let življenja ! Na otočkih in morj u 
ugrabljenih krajih je takrat nastalo mesto. Mesto 
preudarnih, praktičnih trgovcev, ki so imeli edin i 
interes: obogateti. Niso poznali udobnosti, niso s e 
bali daljnih potovanj in predvsem : niso poznali 
glasu vesti. Trdi matematiki življenja, katerih ostre , 
preračunljive oči gledajo na nas s pergamentnih , 
negibnih obrazov na slikah poznejših dab. Iz njih 
mesta je nastala kmalu država, ki se je vtikala v 
vse homatije, pa naj so to bile križarske vojne 
proti polmesecu, ali pa upor lombardskih mes t 
proti nemškim cesarjeva ; in iz vsega je znalo kovat i 
dobiček. Neomejeno je gospodarilo na Sredozemskem 
morju, ker je bilo edina pomorska sil a 

15 


in bilo je važen činitelj na suhem, ker je imelo 
denar, s katerim si je najemalo v dobah, ko j e 
vojaščina bila obrt, najboljše vojake in najzmožnejš e 
generale. Nikdar ni stopila neprijateljska noga na 
njegovo ozemlje . 

Ta država je bila republika, katere poglavar 
je bil dosmrtno izvoljeni dožd. Toda corno ducale, 
doždova kapa, ni bila zavidanja vredna krona . Izmed 
prvih petdesetih beneških doždov jih je petero rado voljno 
odstopilo, petero so jih izgnali, ko so jim 

bili iztaknili oči, petero umorili, devetero odstavili , 
dva sta pa padla v bojih . 

L. 827 je pripeljala njih ladjevje iz Aleksandrije 
truplo sv. Marka, ki je postal patron republike. 
In več od patrona. Njen nevidni vladar, varuh, šči t 
in meč ter zakonodajalec. Državna zadeva je bila 
zadeva sv. Marka, patriotizem verska dogma, prapor 
republike svetnikov prapor, njeni neprijatelji njegovi 
neprijatelji. Nasprotja se dotikajo ti trezni 
praktiki so se z mistično vezjo zvezali z enim izmed 
nebeščanov in našli so si metafizično katoliško sankcijo 
za dejanja, ki je bilo v primeri z njimi divjanje 
najhujših rimskih cesarjev majska idila. 

Svojemu patronu so sezidali cerkev, ki je 

izmed najčudovitejših in najkrasnejših stavb svetá . 
Vsi slogi od bizantinskega preko romanskega i n 
preko gotike pa do renesance so tu pomešani in 
združeni, barve, zlato, mozaik in freske slavé t u 
prave orgije, in vendar je ta čudovita harmonija , 
ki prav nič ne žali očesa, unikum med krščanskim i 
cerkvami. Kar so ti trgovci za svoj denar mogl i 
tu napraviti, to so napravili. In kar je le mogoče , 
je tu uresničeno . 

16 


Stremljenje, kazati svoje bogastvo in ponašati 
se z bleskom je živelo v tej denarni aristokraciji . 
Okoli leta 1000 na dan Vnebohoda je poplul prvi krat 
dožd na svojem Bucentoru na morje k otok u 
Lido in slavil svojo zaroko z Adrijo : spustil je v 
valove zlat prstan. Ta dan je bil potem največji 
beneški praznik. Na tisoče in tisoče barčic v prekrasnih 
barvah je spremljalo doždovo ladjo, mesto 
in morje sta grmela glasnega radovanja in sinj e 
nebo nad njima kakor bi drhtelo blaženstva . Nič 
ni bilo enakega slavi in mogočnosti te države . 
Položena v središče med vzhodom in zahodom , 
med toliko narodi, je bila kakor določena od 
usode, da jim vlada in iz njih bogati . In pri taki 
slavnosti so pač zvenele take misli v srcih i n 
dušah in na ustnicah . . . 

Leta 1297 so ustanovili „Veliki svět”. Aristokracija 
se je polastila vlade, članstvo v „Velike m 
svetu” je postalo v nekaterih rodovinah dedno, i n 
te rodovine so bile zapisane v „Zlato knjigo”. 
Doždovo moč so silno omejili, za to pa so mu 
zidali novo palačo . Deloma je bila že zgrajena , 
ko je prišla afera Marina Falierija . Osemdesetletn i 
dožd je zasnoval na pozni večer svojega življenj a 
mladosten načrt, zlomiti moč te aristokracije . Načrt 
je bil izdan, Marino Falieri med stebri Piazzett e 
obglavljen, stavbenik doždove palače Calendario , 
eden od zarotnikov, s par sto Dalmatinci obeše n 
na stebrovju svojega dela, in vsled sklepa „Velikega 
sveta” je bilo prepovedano govoriti o nadaljevanju 
stavbe pod kaznijo tisoč cekinov. Dožd 
Mocenigo je po sedemdesetih letih prostovoljn o 
plačal to globo, in . stavbo so nadaljevali . 

2 17 


In spet kako čudovita stvar ta palača doždov 
Samo v mestu, kjer ni bilo tradicij antike, je mogl a 
nastati taka stavba. Iznad dveh vrst nežnih gotskih 
stebričev se dviga mogočna rdečkasta masa prvega 
nadstropja z nekaj malo oken, trda, težka, na te h 
stebričih s polno težo počivajoča, kakor bi jih ho-
tela pritisniti k tlom in zdrobiti. Brutalna, brezobzirna 
je ta stavba, kakor je bila vsa država i n 
vendar ne žali očesa in je nepozabna. 

In ta slog je bil v variacijah predloga z a 

večino beneških palač, ki obrobljajo vodo Canala 
Grande. Nanj spominja CA Doro, Foscari, Dario, 
Loredan, de' Turchi --povsod zmes gotike, romanskega 
in bizantinskega sloga. --

Ko so osvojili Turki Carigrad, so dobile Benetke 
v roparskem osmanskem življu nevarneg a 
soseda. Bojevale so se z njim, in ne brez slave , 
nazadnje pa so le izgubile celo vrsto svojih na


selbin, in njih trgovina je začela pojemati. Zdaj je 
bilo na njih, da bi obrnile svojo pozornost na Italijo 
in izkušale postati kristalizacijska točka njenega 
zedinjenja, toda praktičnim dnevnim politiko m 
je manjkalo tako višje stališče. Cambrayska liga 
jih je spravila ob večino posestev v Italiji moč 
republike je bila strta . Zdaj je izkušala ohraniti 
vsaj to, kar je imela, namreč brezobzirno vlad o 
aristokracije doma, tlačeno, brezpravno ljudstvo , 
ki so mu prirejali slavnosti, včasih tudi krvave 
prizore . . . Zivljenje države je obtičalo na statu 
quo in to je začetek konca vsake države . . . 

In tu se začenja drugi del beneške zgodovine . 
Slavnejši, vzvišenejši, nesmrtni . Plemstvo je opustilo 
trgovino in začelo gojiti znanosti in umetnosti. 

18 


Kiparji, stavbeniki, slikarji nastopijo na mesta condottierjev 
in generalov . Alessandro Leopardi , 
Jacopo Sansovino, Bellini, Giorgione, Tizian, Tintoretto, 
Veronese, Tiepolo — v doždovi palači, 
po cerkvah in poslopjih na -Canal Grande ti govore 
ta imena z mogočnim glasom. 

Umetnost je cvela, republika je životarila . 
Dostojno sicer, dá, tu pa tam je še zableščala 
njena slava, njeni diplomati in poslaniki pri tuji h 
dvorih so se odlikovali v presojanju situacij i n 
v ocenjevanju oseb in idej (njih poročila v raznih 
arhivih so danes najznamenitejši dokumenti dob 
in ljudi) — toda solnce se je nagibalo k zahodu. 
Leta 1797 je zasedel Napoleonov general Benetke . 
Zlato knjigo so sežgali in zadnji dožd Manin se je 
odrekel svojemu dostojanstvu . . In to je bil konec. 

Prepeljavam se v gondoli po Canal Grande. 

Te palače slavnih imen so zapuščene, koli pred 
njimi, kamor so privezovali gondole, so izgubili 
barve, stekla v oknih so razbita, okraski od dežj a 
izprani obupen pogled. Zdi se ti, da bi moral 
iti sem, kadar moraš ali hočeš umreti . . . 

— Palazzo Vendramin — kaže gondoliere . 
Tu je umrl Rihard Wagner . . . 
Palazzo Mocenigo — tu je stanoval Giordano 
Bruno, tu je pisal lord Byron Don Juana, Falierija, 
Sardanapala . 

Palazzo Volkov na balkonu tam sedi 
ženska postava vsa v belih čipkah — opira sence 
ob dlan in zre nekam daleč po morju — Eleonora 
Duse! . . . Hipoma mi je bila jasna harmonija 
med njeno umetnostjo in tem umirajoči m 

2* 19 


mestom ta žena si je našla edino primerno bi vališče 
. . 

Hodim po palači doždov. Svinčene celice, 
dvorana „Velikega sveta”, zborovalnica „Deseto rice” 
in „Trojice”, levja žrela (kamor so metal i 
denunciacije), freske, slike, dekoracije stropov, v 
knjižnici v vrsti slik doždov „prostor Marina Falierija, 
obglavljenega zaradi zločinov”, pohištvo, 
zbirke, „Most vzdihov” vsa beneška zgodovina 
je tam in vsa duša te zgodovine hodi s 
teboj po teh prostorih . . . 

Pri sv. Marku vélika maša. Ljudje pri nji molijo 
na glas, kanoniki sede na obeh straneh oltarja 

in se očividno dolgočasijo, orgije pojejo v pre hodih 
v taktu polke	 človek bi najraje izpodil 
od tod vse, kar diha, zaklenil to cerkev in j o 
pustil tako, „dokler ne pride njen dan” . 

Ogledujem slavni spomenik Colleonijev, nagrobnik 
Tiziana in Canove, prekrasne grobe doždov, 
Tizianovo L' Assunto, množino Madon, sv. Sebastj 
anov, historičnih slik ter na nabrežju Viktorj a 
Emanuela spomenik, ki je naravnost kričeč in ne sramen 
anahronizem v tem mestu preteklosti . . . 

Pohajam po ulicah . Nikjer voza, kolesa, avtomobila, 
tramvaja nič ropota, nič prah u 
tiho, tiho . . . prodajalne so tu, res, ljudje tudi, 

res toda vse to je proti slogu, samo kazi. Tu 

bi moralo biti zapuščeno . . . 

20 


Zavijam v stranske mrtve ulice, v prazn e 
cerkve, postajam na dremajočih trgih. Ljudje se 
grejejo na solncu, vstajajo, plazijo se leno k men i 
in iztezajo roke : „trinkelt . . . . Može, žene, otroci 

vsi. Ustaviš se v cerkvi, in že pride cerkovni k 
in iztegne roko . Sedaš v gondolo, fantalin jo sun e 
z noga, obenem pa jo prime z eno roko in ti 
pomoli drugo pred nos . . . 

Benetke . . . V starem veku že je bilo prav 

tako-le mesto brezobzirnih sebičnikov, trdih trgovcev, 
preračunljivih kupcev mesto Feničanov, 
Karthago . Benetke davnih dob . Uničile so ga lastnosti 
njegovih otrok, kakor te-le Benetke tu . Ampak 
znalo je vsaj častno in ponosno umreti : z mečem 

v roki, v plamenih, dimu - tako je znalo umreti , 
da stoji zgodovina ob njegovi smrti z odkritoglavo 
te-le Benetke tu pa — eh ! Umira


joča beračica, ki je bila nekoč nekaj, sedi in prosjači 
v capah, ki so bile za njenega procvita njen 
slavnostni plašč.		 Zakaj ni znala umreti o 
pravem času? Nič ni bolj mučnega nego tako-le 
dolgotrajno umiranje . . . Niso še čisto mrtve in 
toliko jastrebov že na njih. In ti-le otroci, komaj 

da so shodili, že kažejo svojo jastrebjo nrav 

letajo za tabo, vlečejo te za suknjo in prosijo, 
prosijo. 

Teh otrok mi je žal. Tako so žolti in ne otroški 
manjka jim druščine trave in dreves . . . 

In ko sem prehodil vse, se odpeljem na Lido. 
Zoprn otok . nič beneškega sloga ni na njem. 
Tam peto dejanje tragedije, tu pa kakor enode



janska burka. Kopališča, hoteli, tramvaj, lawn tenis 
kar zlovoljen sem, da sem šel sem . 

In ko zrem tako-le odtod na mesto, vidi m 

čisto dobro, da je zvonik San Pietro di Castello 
precěj nagnjen. In ravno tako se nagiba drug zvonik 
dalje na levo od onega. To ni autosugestija, to 
je resničnost . . 

V. 
Intermezzo. 

V knjižnici doždove palače ; ravno sem se 
zagledal v dolgo razpoklino v steni, kar me vpraš a 
oster ženski glas : Bitte, sprechen Sie deutsch ? 

Pod belim slamnikom šop svetlih las, velike , 

rjave gazelje oči, sivo obleko, torbico ob boku , 
Baedeckerja v roki, tako je stala poleg mene nevi soka, 
približno šestindvajsetletna dama . Gledala m i 
je trezno kakor trgovec v oči, in ko sem ji odgovoril 
: Ja, je dejala suho : Gut. In gledala me j e 
še trenutek, kakor bi me hotela premotriti in kako r 
bi sama pri sebi sestavljala načrt potem je začela 
: da ima sicer Baedeckerja, ampak da ne ve , 
kaj bi z njim, dalje, da je v njem premnogo stvari , 
ki je prav nič ne zanimajo in za druge, ki bi j o 
zanimale, da ne more najti pojasnila, in da bi m e 
prosila za dovoljenje pridružiti se mi . Mojega pro grama 
da ne bo prav nič motila s svojo navzočnostjo, 
zadovoljna bo, če ji povem, kar bom sam 
videl, in če bo kaj vprašala, da ji bo zadostova l 

22 


tudi najkrajši odgovor. Da me zasleduje že par 
ur v množici turistov in ima vtis, da gledam dru


gače nego oni. In predvsem, da bo imela mir pre d 
vsiljivimi ciceroni . 

Govorila je pismeno nemščino . Včasih se j e 
borila z izrazom, ki ga je nazadnje le našla . Govorila 
je v kratkih stavkih, kakor vsi, ki se izražajo 
v tujem jeziku, pa naj ga še tako dobro 
ovladajo . 

Priklonil sem se, izpregovoril primerno frazo 
in 'šla sva. Pregledala sva zbirke denarjev, mno


žino slik, skulptur, šla sva v svinčene celice, n a 
Most vzdihov, stopila sva v grozovite podzemn e 
ječe in šla spet iz njih . 

Na trgu sv. Marka je ležala prekrasna solnčn a 
svetloba. Na stotine golobov je mrgolelo po njem , 
turisti so stali med njimi in jih krmili . Spada k 
obisku Venezie. Krasotica v beli obleki si jih je 
privabila na roke in rame, deset korakov od nj e 
je stal mlad mož. V roki kodak je lovil navdušeno 
momentke te skupine . Sla sva čez trg in se 
vrnila k mestu, kjer je stala še nedavno slavna 
Campanilla, ki jo hočejo nanovo postaviti . Sezidana 
je že par metrov visoko ; toda stavba zastaja 
. . . Bizarna ideja : misliti na zidanje v mestu , 
posvečenem smrti predno bo ta stolp gotov , 
se podre deset drugih . 

Odmerjeno sem pojasnjeval svoji spremljevalki 
vse, kar sem videl . Sama ni vprašala ni


česar, prav nič nisem vedel, kaj ji posebno ugaja . 
Zdaj sem čakal, dá, celo nekoliko upal, da prid e 
čas ločitve. Samotar sem, posebno če potujem . 


Ugenila je moje razpoloženje . — Kako dolg o 
ostanete v Benetkah? je vprašala. 

Zvečer se odpeljem . 

-

Jaz tudi. V Rim .

-

Ta beseda „Rim” me je oživila. Predlagal 
sem ji obisk cerkve sv. Marka. Zdaj pada tja solnce 
pošev, pogledava si barvna okna in mozaike . Ve


selo so ji zažarele oči. Sla sva. Tam je bil blagoslov, 
okoli oltarja vse polno vijoličastih kanonikov, 
mnogo več nego vernikov po klopeh . Turisti 
so hodili z Baedeckerji in ciceroni, cerkovniki 
so rožljali s ključi in pločevinastimi nabiralniki , 
starih odrevenelih mozaikov zlato se je motno bleščalo 
in poslikano steklo v oknih je žarelo v živi h 
barvah . 

Sedla sva v klop. Moja spremljevalka je jel a 
govoriti. Da mi je hvaležna za mojo prijaznost. Ne 
razume ne besede laško, govori samo nemško, francosko 
in rusko . Studirala je eno leto na Dunaju , 
potem v Bernu in ima švicarski doktorat . 

Dejal sem, da sem tudi z Dunaja in se predstavil. 
Segla mi je v roko. Da pozna moje ime z 

nekega debatnega večera. Vprašala me je, kam m e 
pelje moja pot. Priznal sem ji : V Rim. 

Potem je molčala . Premišljevala je pač . Za 
trenutek je rekla: Sv. Marko me spominja naših 
ruskih cerkva . 

Vi ste Rusinja ? 

-

Iz Moskve. Ali greva ? je dodala. 

-

Sla sva. Peljala sva se na otok Lido. Na 
parniku je bilo mnogo ljudi. 

24 


Ali me vzamete seboj v Rim ? mi je

-

zašepetala po rusko v uho . 
Da. 

-

In spet tiho. Samo hvaležno me je pogledala, 
toda pogled je bil le trenuten, in strogi 
umerjeni izraz se je povrnil na njeno lice . Parnikov 
vijak se je šumno sukal, govor in smeh s e 
je razlegal okoli naju in širok resast zlat pas soln


čne luči je ležal na morju. Parniki so stali tiho i n 
puhali črn dim, gondole so se prepeljavale okol i 
in kimale v taktu s svojimi kljuni, pod njih črnim i 

baldahini so se stiskali zaljubljeni pari teh za ljubljenih 
parov je v Benetkah da je groza, v taki 

umirajoči okolici je ljubezen menda posebno prijetna 
stvar . . . 

Izstopita sva in šla po senčnem drevored u 
ob konjski železnici h kopališču. Moj bernski doktor 
je začel govoriti : — Imenujem se Sofija Petrovna , 
lastno ime je postranska stvar. Imam važne vzroke , 
da sem ušla iz Ruskega. Tudi moj potni list se 
ne glasi na moje ime in vi mi, prosim, recite le : 
Fräulein Anna, kajneda? -


D a. 

-

Veste, kaj je v zahodni Evropi silno ne 


-

prijetno? Da ženska ne more potovati sama, če 
ni že ravno priletna matrona. Prej odženeš muhe 
nego te vsiljive fantaline . V vlaku, v gostilnici, da , 
celo ti natakarji v hotelu . . . In kaži jim koliko r 
hočeš, da v tvoji gramatiki ni maskulinov, temve č 
samo feminini in nevtri vse zaman. In kako to 
utruja! Ves moški spol je čudovito malenkosten , 
čim dalj ga človek spoznava, tem manj ga ceni. 
Faktor prihodnosti je edino ženska . 


Hvala lepa v imenu tega moškega spola ,

-

Sofija Petrovna . 

Nič. Obljubili ste : Fräulein Anna. Privadite

-

se, prosim. Sicer so pa izjeme, ki potrjujejo pravilo . 

Hvala lepa to pot v svojem imenu torej, 
Fräulein Anna. 

Ah, pustiva te duhovitosti ! Ali zasledujete 

-

našo revolucij o 
Da, toda ne razumem je. Umevam Rusko 

le s čuvstvene strani in verujte mi, bole me uspeh i 
in neuspehi te vaše čudne revolucije . 

— Ne morete nas razumeti in nihče nas ne 
razume. Rusija je zelo obsežna, zato zaplamti lahk o 
samo mestoma, nikdar pa ne vsa in naenkrat. ln 
koliko komponent deluje pri tem ! Koliko elementov 
! Kaj bi govorila! Ce napravi revolucijo Pariz , 
gre za njim cela Francija, pri nas ni tako, n e 
more biti . . . Sicer pa : pri nas imajo pomen sam o 
atentati . Posrečeni atentati. Z udarci in z grozovitostmi 
so nas držali, z udarci in z grozovitostm i 
jih pripravimo k popustljivosti. Več nočemo. Le 
da popustě 
Sla sva v vrtno restavracijo in naročila kavo. 

Benetke so ležale pred najinimi očmi, in Sofij a 
Petrovna, vsa razvneta in zardela, je pošiljala nemirne 
poglede po zalivu, videla pa je čisto nekaj 
drugega : Qdstraniti carja, nima pomena. Vsajza zdaj ne. Ce bo pozneje treba, se že napravi. 
Da bi bil oni, ki za njim pride, mehkejši. Nesreča 
je, da je ta hesenska muha *) vendar dobila fanta . 
Ta-le otrok komplicira situacijo. 

*) Hesenska muha toliko kakor španska muha, priimek 
za carinjo . 

26 


Eh! — Sofija Petrovna je zamahnila z rok o 

-

in obraz se ji je zamračil . 

— Japuški so nam pomagali, hvalabogu — 
je nadaljevala — in Rusiji na srečo spet nima vs a 
vaša zahodna Evropa niti enega državnika ; ali si 
morete misliti, kaj bi bil storil Bismarck? Pa kaj ! 
Ali ste bili na Ruskem? 


-Bil. V Odesi, na Krimu . 

— Odesa — Sofija Petrovna je zadrhtela -lepo 
mesto, kajne ! Nedavno sem bila tam. Kaulbarsov'a 
hčerka je bila moja součenka, hotela se m 
jo obiskati, pa se mi ni posrečilo — kje bote stanovali 
v Rimu? — 

Via Alibert.--Hotel Alibert Bavaria. Sta


-

novanje in penzija samo osem lir na dan . To je 
pod Monte Pincio, blizu Corsa - 

-Ali bi vam bilo v nadlego, ko bi bila 
tudi jaz tam ? Prosim vas, pomagajte mi . (Sklenil>a 
je roke.) Popeljem se z vami, recite, da sem z 
Dunaja in vaša znanka. Ne bom vam na poti, nobenih 
zahtev nimam, ničesar nočem, samo brez pomembna 
senca vam bom . Vsak večer napraviv a 
račun kakor dva matematika kajneda? Prosi m 
vas ! — Podala sva si roke. 

In v tem trenutku sem se spomnil : Nedavno 
tega je poizkusil nekdo v Odesi posebno vrst o 
atentata. V palačo poveljujočega generala Kaulbarsa 
je prišla gospodična, ki je rekla portirju , 
da je součenka generalove hčerke in da jo gr e 
obiskat. Portir jo je spremil k stopnicam, dekle j e 
šlo po njih, kar ji pade iz roke ridicule i n 
počila je bomba. Ne vem, ali je prišla pri te m 
ona nihilistka ob življenje, ali se ji je posrečil o 

27 


uiti, ne vem -- toda na misel mi je prišel ta dogodek. 
Gledal sem pri tem Sofijo Petrovno, k i 

je naenkrat obrnila oči k meni in kakor bi ugenila 
moje misli, jih je spet brž povesila. 

- - Medtem je zahajalo solnce. Morje je 
zažarelo, zrak je bil poln zlatega prahu . Vrnila sva 
se z otoka. Sofija Petrovna ni izpregovorila ne 

besede več. V hotelu Bauer je plačala svoj račun , 
dala si je odnesti kovčeg h gondoli, stopila sva 
vanjo in se peljala po Canal Grande na kolodvor. 

Popolnoma se je že stemnilo . Osamele sve


tilke so brlele v temo, črne gondole so tiho šumele 
po črni vodi, v propalih palačah je le tu in tam 
trepetala luč -- v temi je bila Venezia še žalostnejša 
nego po dnevi . . . 

VI . 
Iz Benetk v Apenine . 

Mesečna noč . 

Vlak odhaja z beneškega kolodvora. Oditi 

bi moral ob tri četrt na enajsto ali v jeziku laških 
voznih redov „ob 22. uri in 45 minut ” , pomeknil 
pa se je pol ure pozneje, ker je menda nekak o 
stalno pravilo laških železnic sploh . Pelje po čudovito 
dolgem mostu Ponte sulla Laguna, na desn o 
in levo vodovje, most ni visok, in zdi se ti, d a 
vlak beži naravnost po vodi. Sofija Petrovna je 
izvlekla iz torbice svojo blazinico, potegnila si j e 
klobuk na oči in premagal jo je spanec pravičneg a 


človeka, jaz gledam ven, kako poigrava mesečn a 
luč tam zunaj po vodni gladini in mislim na Rim . 
Peljemo se naravnost, niti v Florenci se ne ustavimo. 
Slika umirajoče Venezie mi leži v duši i n 
ob taktih ropotajočega vlaka šumi v njej nekaj 
kakor žalobna koračnica . . . 

Most je za nami . Obrisi dreves, vinogradov, 
široki travniki. Prva postaja : Mestre. Na kolodvoru 
tiho. Par ljudi leta semtertja, lokomotiva si od


dihuje kakor utrujen človek. Pronti ! zakriči zadajkondukter. Trobenta zapoje, peljemo se. Par stolpov, 
kupol in hiš vidim v mesečini. Kakor miniatura 
Benetk je videti ta-le Mestre . 

Padova . . . Stolpi, zobčasto obzidje in vrhov i 
utrdb, ploskve temnih streh in ščiti starih hiš. Vse 
nekako trdo in ostro kakor mesta na slikah Andrej a 
Mategne, ki se je tu narodil . 

Vlak grmi po ravnini . Semtertja griči in samostani 
ali gradovi na temenih. Vinogradi, polja . 
Zdaj pa zdaj zabuči pod nami železen most, peljemo 
se čez reko. 

Ferrara. Mesta ni videti. Iščem ga le z očesom 
duše. Bivališče Lukrecije Borgie, zlatolase 
hčerke papeža Aleksandra VI., mesto Ariosta, Tassa 
in Byronove Parisine in spet : Pronti ! in puhajoča 
lokomotiva hiti na novo. 

Sofija Petrovna spi . Nehote oprem tudi jaz 

glavo ob steno in zaprem oči. Vlak poje uspa


29 


vanko. Fantastične slike se pode v utrujenem duhu. 
Spanec me je premagal . . . 

Naenkrat strašen trušč zunaj, nekdo pridrv i 
razburjen v kupé in rjove z usti, očrni, rokam i 
in celim telesom : Izstopite! Vsi izstopite ! Hitro ! 
Hitro! — 

Bologna . . . Izstopim. Bliža se tretja ura. 
Na kolodvoru množica ljudi. Par vlakov gre v 
Milan na razstavo, vsi so prenapolnjeni, naše vozove 
so pripeli na enega izmed njih, v vozove s e 
je vsula množina ljudi in vlak odhaja . Krik , 
prepir, letanje in tekanje, in vse to za praze n 

nič. Kakor da bi delali hrup samo zaradi hrupa . 
Po progi potiskajo vozove semtertja in butajo z 
njimi ob stoječe vozove s tako silo, da odletavaj o 
za par metrov s svojih prostorov . Strahovito piskanje, 
zvonenje, oddihovanje izmučenih lokomotiv. 
Vsakih par minut kriči portir in naznanj a 
vlake s takó obupno žalostno donečim glasom , 
kakor bi oznanjal veliko nesrečo, ki ga je pravkar 
zadela. Po peronu promenira občinstvo. Mnogo 
jih je prišlo gotovo iz mesta kakor se hodi n a 
izprehod. Pozdravljajo se, zabavajo se, elegantn o 
so oblečeni, kakor da so prišli iz gledališča al i 
pa od gostije. 

Visoki, sloki postajenačelnik hodi odmerjeni h 
vojaških korakov v tej mešanici in se ne briga za 
nobeno stvar . Nosi pod srebrnoobrobljeno čepic o 
svojo lepo glavo z mogočnimi sivimi brki, rok e 
ima prekrižane na hrbtu, kakor Napoleon in s e 
izprehaja, simbol dostojanstva, mogočnosti in reda , 
po celi daljavi perona, ne da bi trenil z obrvmi , 

30 


Ojunačim se, grem k njemu in ga vprašam, kda jodhaja proti Rimu prvi vlak, íl prossimo treno. 

— To je negotovo — odgovarja dostojanstveno 
kadar borno imeli vozove . -
Kako, vozov nimate? — se začudim . 

— Nimamo. Vse gre v Milan. Kadar pridejo 
od tam vlaki, sestavimo rimski vlak . 

In gre dalje. 

Minuta za minuto beži, ura za uro. Na ko


lodvoru vedno živahno, vedno hrupno. 
Spomnim se Avstrije . . . Kakšen vihar b i 
se bil vzdignil že davno na kolodvoru moje širše 

domovine v takem slučajuťKakšne kletvine, kakšn o 
ogorčenje bi se porajalo iz razdraženih duš avstrijskih 
državljanov ! Kakšne obsodbe in opazk e 
bi moral preslišati tak-le mož dostojanstvenik v 
obrobljeni čepici! -- Tu pa nič. Občinstvo 
stoji pri svojih kovčegih in culah, možje kade , 
žene ogledujejo promenirajoče občinstvo, nihče n e 
interpelira, nihče ni ogorčen, nihče ne zmerja . . . 

Sofija Petrovna méni : Kar je res, je res : Italijan 
zna sezidati železnico, zna dati svojim lokomotivam 
hitrost, kakor to znajo pač le še v Ameriki, 
ravnati pa tel l , ne zna, in menda se 
nikdar več temu ne hluči. Malo nemške točnosti 
bi jim ne škodilo. --- Sicer se pa tudi ona 
sama nič ne razburja. Ogleduje ljudi in včasih si 
kaj zaznamuje v svojem zapisniku. --— 

Pet ura. Dani se. Množica vlakov je že prišla , 
množica odšla, našega vlaka pa še niso sestavili . 

In v občinstvu niti zdaj nihče ne razsaja, nihče 
ne kolne . 

31 


Pol šestih. Postajenačelnik koraka mimo naju . 
Mimogrede se ozre na naju, dvigne roko, pokaž e 
s prstom nazaj in gre dalje. Razumela sva. Tam 
stoji par voz, ki se iz njih najbrže razvije naš vlak . 

Vstopiva. Sofija Petrovna izvleče svojo blazinico, 
potegne si slamnik na oči in zaspi . Jaz 
gledam skozi okno . Vsak trenutek strahovit sunek , 
rožljanje verig, butanje ob vozove -- naš vla k 
sestavljajo. Svetilke svetlikajo slepo v meglen o 
septembersko jutro. Pogledam v eno bolognskih 
ulic in nič posebnega ne vidim . 

Naenkrat se oglasi obupen krik : Partenza ! 
Partenza! — kakor bi kdo klical po policajih, p a 
je le „Abfahrt” naših kolodvorov, in vlak se res 
premakne. Peljemo se. 

Bela megla zakriva horizont. Vlak leti po 
zeleni ravnini, polni dreves, po katerih se ovij a 
trta. Oziram se na Bologno. Leži v jutranji megli 
in vzpenja v njo svoje stolpe . Na vzhodu gori 

medlo-rdeča zarja . Stara Bononia. Slavna univerza . 
Tam nekje sredi mesta je Palazzo del Podesta , 
kjer je dvaindvajset let sedel v ječi sin največjega 
Hohenstaufovca, cesarja Friderika II., svetlolasi 
krasni Enzio. Zaman je obljubljal cesar vse mogoče, 
cekine in razširjenje ozemlja svobodni mestn i 
republiki — svojega ujetnika ni izpustila . Krasni 
Enzio je pesnil v svoji ječi, ljubil je svojo Lucijo , 
ki je radovoljno prebivala z njim v ječi, v ječi je 
preživel smrt svojega nečaka Konradina, v tej ječ i 
je umrl in prah tega zadnjega Hohenstaufovca lež i 
tam v neki cerkvi . . . Kakšen preobrat bi bil lahko 
nastal v zgodovini Evrope, ko bi bili bolognsk i 
Welfi izpustili mladega ghibellinskega junaka ? Oh, 

32 


hudič sam je stal na strani tega, ki se je imenoval 
božji namestnik na zemlji ! ----

Vlak se bliža pogorju, iz katerega štrle špi


časti vrhovi proti nebu. Megla izginja. Cista voda 
rečice Reno se podi po skalah. Vlak bobni in 
se pně navzgor. Mestoma izginja zelenje popolnoma 
in gore kažejo svojo skalnato notranjost. Semtertj a 
naselbina čudiš se, kako so ljudje sploh prišl i 
sem. Predor za predorom. Mestoma strmoglavij o 
potoki in reke v visokih slapovih navzdol . Razjedena 
pobočja in eratične skale kažejo, kako je 
pač tu ob času viharjev in deževja . Divje gore, 
zaprte in le zase živeče končno torej gorovje , 

ki mi ugaja . 

Ne človeka ni tu, ne živali. Le v višini plava 
na razpetih krilih črn ptič, orel ali jastreb, na lov u 
za plenom. Vrhovi so vedno višji in višji, zdi se 
ti, da se njih osti zabadajo v sinjino neba, predori 
so daljši in daljši, vlak utrujeno hrope navzgor 

očividno srno na grebenu Apeninov. - Sofija 
Petrovna spi . 

VI L 

Ob Via Cassia in Flaminia . 

Vlak drdra že menda skozi dvajseti predor . 

Ta pokrajina bi se pa res že lahko izpremenila ! 

Toži se ti po širokem obzorj u 

In naenkrat se pokaže široko obzorje . Ogromna 

dolina z nizkimi griči se odpira na levo . V sivi 

3 33 


zeléni, kakor s cestnim prahom oprašeni, tonej o 
mesta, naselbine, posamezne vile, cipresni drevo redi 
se temnijo kakor molki, in krone temnih pinij 
se rišejo na temnomodrem nebu. --

Sofija Patrovna, Toskana ! 

-

Odprě oči, smehljaj iz sanj leži še v njih . 

Pravkar sem bila na Ruskem . Pri materi . 

-

Veste, ona je Starorusinja in ima sladkosečnost , 
revica 

Vlak se zasuče in se spušča dol . V deželo 
oliv, ki se oblačijo v aristokratično sivo zelén . 
Veliki vinogradi na desno in levo . Temnordeči, 
kakor s slano pokriti grozdi vlečejo s svojo tež o 
trto k tlom bodi pozdravljena, ti granatna kapljica, 
Chianti, dete soinca, preganjalec temnih trenutkov, 
črnih misli in vsiljivih bojazni >

. 

Breskve, mandljevci in lavorike služijo tej 
trti za oporo namesto našega kolja. In nje girlande 
se spenjajo od drevesa do drevesa in ti vinogradi 
so kakor slavnostno pripravljeni za sprejem 
gosta Dionysa in njegovega spremstva . Ti po


nosni paganski sok, krščanstvo si te je izposodil o 
in te napravilo za največji simbol svojih misterijev 

— ti pa se ne meniš za to povišanje in veren 
svojemu pradavnemu izvoru, ti dar Olimpijcev , 
vlivaš v našo kri moč življenja, kakoršno je bil o 
svoje čase : blizu prirodi, blizu bogovom, neponižano, 
nezasužnjeno, nepoteptano - --
Florenca javlja Sofija Patrovna .

-

Kako, to-le da je Florenca? Neveliko mesto, 

utrdbe, katedrala s tipično kupolo, poleg stol p 

in vendar ne vlak prihaja bližje — Pistoja . 
Florenca v miniaturi. 


Natakarji s koški tekajo ob vlaku. Steklenica 
Chiantija, žemlja, salame, grozd vse za eno liro 
Sofija Petrovna ? 
v Da, da.

-

Ze spet se peljemo® 

— V spomin starih bogov! ji napijem . 
In na zdravje novih, ki bodo šele zavladali 
! trči Sofija Petrovna . 

Bližamo se pravi Florenci. Kako, to-le je 
la bella Firenze? Rdeče-rjava kupola katedrale, 
opasana na robovih s svetlimi rebri, campanill a 
poleg, par streh to-le naj bi bila Florenca ? 

Pa predno se človek nadja, zapelje vlak pod 
kolodvorski obok in se ustavi. Na peronu množice 
ljudi. Sofija Petrovna je pogledala skozi okno 
in méni, da borno pač morali čakati kakor v Bologni. 
Vlak pa ni postal niti pet minut. Zamenjal i 
so lokomotivo in peljemo se dalje . 

Ogledujem se na mesto . La bella Firenze, 
to-le? Dante, Giotto, Botticelli, Medicejci, Savonarola, 
Fra Lippi, Michelagniolo, Lucca de la 
Robbia — in to-le da je Florenca? ! 

Greben špičastih apeninskih gor se vleče 
počasi na levi nazaj . Doli ob progi se plazi nek a 
voda, razblinjen nečist potok in to je ta slavn i 
florentinski Arno ! 

Na levi bela cesta, obrobljena od drevoreda . 
To je še vedno stara Via Cassia, ena izmed 

čudovitih vezi rimskih, s katerimi je imperij svet 
nase privezal, in na stotine trgovskih vozov se j e 

3* 35 


pomikalo po nji, in po nji je prodirala za vojak i 
in kupci kultura in civilizacija v širno daljavo . . . 

- -- Zakaj so se takrat Rimljani ustavil i 
pri Donavi ? Zakaj niso prestopili te reke in nis o 
napravili za mejo svoje države Krušnih gor i n 
Krkonošev ? Marsikaj bi bilo prihranjeno našim pra očetom 
in naša stara zgodovina bi imela lahko popolnoma 
drugačno lice! . . . 

Mesta po vrhovih . Nekatera imajo še srednje veške 
utrdbe s strelnicami in stolpi . Rodišča slavnih 
slikarjev in kiparjev, in vsaka cerkev je t u 
takorekoč muzej . 

Osameli dvorci . Po drevju razobešeni koruzn i 
storži. Opaljeni nagi otroci se pode okoli hiš. In 

povsod oljčni vrti in blagoslovljeni vinogradi . 

Trasimensko jezero ! Modra vodna gladina go 


ram v naročju. Le na severni strani je ozek prelaz . 

L. 217 pr. Kr., nekega aprilovega dne, je 
zvabil Hannibal celo rimsko vojsko v dolino okol i 
jezera in z jedrom svoje pehote je zapri za njim i 
ona severna vrata . v jutranji megli, ki je vstajal a 
iz jezera, so zaslišali Rimljani naenkrat bojni kri k 
sovražnika, ki ga niso videli . Od desne, od leve, o d 
spredaj, od zadaj se je vrgla na nje Hannibalov a 
vojska, in ni bilo več niti časa niti prostora, da b i 
razvili bojne vrste, „in tako je bil vsak sam seb i 
vodja in vzpodbujevalec”, kakor pravi Livius. In 
bili so tako razvneti od boja, da niso niti opazil i 
groznega potresa, ki je nastal med bojem in j e 
bil tako silen, da je uničil mnogo mest, ustavi l 
36 


deroče reke v njih teku in pognal v reke morsk o 
vodo. Tri ure je trajalo to klanje. Konzul Flaminius 
in petnajst tisoč Rimljanov je obležalo n a 
bojišču, ravno toliko jih je bilo ujetih 

„To je ona znamenita bitka pri Trasimenu in 
eden izmed maloštevilnih porazov rimskega naroda, 

o katerih ve zgodovina poročati” pravi ponosno 
Livius . 
Mirno in krasno je to jezero, ne moreš se 
ga dosti nagledati. Vlak grmi in grmi, in ono t i 

leži vedno ob levi strani, modro, milo, smehljajoče 
se, prava slika tega oboka, ki se vzpenja nad 
njim. . . 

Pokrajina se izpreminja . Temeljna sivo-zelen a 
barva izginja in namesto nje prihaja žolto-siva . 
Pokrajina, naselbine, mesta, gore — vse je kako r 
od solnca ožgano. Celo greben Apeninov se riše 
s trdo sivo konturo v modrino nebes. Mesta leže 

na gričih, njih hiše nimajo pobeljenih sten, star i 
zidovi jih objemajo in varujejo še vedno kakor v 
srednjeveških časih, in ta mesta leže takoreko č 
naga v solnčni vročini, slečena kakor te skale i n 
vsa ta pokrajina . 

Chiusi. Tudi táko-le nago mesto na visoke m 

griču. Stari Clusium kralja Porsene, ki je hotel 
vrniti Tarquinija Superba Rimu . . . 

In ta dežela okoli je davna država Etruskov , 

čudnega naroda, ki je obtičal v začetkih svoje iz razite 
kulture, ki je mirno pustil rasti mesto n a 
sedmerih gričih ob Tiberi, v poznejših borba h 

37 


z njim pa ni nikdar razvil toliko energije in tolik o 
previdnosti, kolikor bi je potreboval in zato g a 

je ono mesto tudi pogoltnilo in uničila, da je po 
tem narodu ostalo le ime, par grobov, nekaj nakitja, 
orožja, žganih vrčev in uren — tudi usod a 
naroda . .. 

Orvieto . Stoji tudi na visokem griču. Za 
tiste, ki žele obiskati slavno katedralo, so napravili 
vzpenjačo. Pokazala se je le cerkvena fasada 
iz množice hiš, vlak se zasuče in spet pokrajin a 
kakor prej. Sivi kakor strahovi vzdigujejo Apenini 
daleč na levi svoje zarjavele glave v razpaljeno 
nebo . . . Semtertja poskoči iz zelenja in prelet i 
mimo okna kos prastarega zidu . . . Bela cesta 
teče vzporedno, tu se približujoč progi, tu se oddaljujoč 
od nje, tja kamor te pelje vlak imenovala 
se je nekdaj Via Flaminia in zgradil jo je al i 
poznejši nesrečni vodja pri Trasimenskem jezeru 
ali pa njegov sin . . 

Žolta rečica se plazi ob naši progi. Zvija se 
po svežih travnikih in stare vrbe se sklanjajo na d 
njeno vodo. Tiberis flavus, Tibera, žila srednj e 
Italije . . . 

Pred nami visok vrh. Letimo proti njemu . 
Vlak vozi tesno ob njegovem podnožju. Zeleno 

drevje se sklanja takorekoč na okna in maje z 
vejami po vznemirjenem zraku . Mons Soratte , 
antični Horacijev Soracte . . . 

38 


Pri Sette Bagni se izliva mala rečica v Tibero. 
Allia je to, infaustum Allia nomen, kjer je 18. julija 

1. 390 porazil Brennus Rimljane v krvavi bitki . . . 
Tu govori že vsako ime, vsak vrh, vsak kamen 
. . . Na gozdnatem vrhu se pokažejo naenkrat 

razvaline mogočnega zidovja, le nekoliko sklado v 
kamenja stare Fidene, ki so dale Rimljano m 
toliko dela in so bile tako pokončane, kakor s o 
le Rimljani znali pokončavati . . 

Vlak leti po bliskovo . . . Zapotena Sofija 
Petrovna gleda skozi okno zdaj na desno, zdaj n a 

levo, in vedno se vrača z nevoljnim obrazom v 
kupé. večno mesto in večno daleč, konštatira, 
ko se je spet zaman ozirala. 

Dvakrat se pokažejo mogočni vrhi v daljavi . 
Misliš si, za njimi se gotovo že pokaže Rim . Bližaš 
se jim, pelješ se mimo njih, iznova gleda š 
naprej nič. Niti sledu . 

— Bog ve, kam nas ta vlak pravzaprav pelje f 
— vzdihuje sama pri sebi Sofija Petrovna. 
Ožgano gričevje. Razvaline nekih zidov . . . 
beli voli se pasejo mirno na bregu Tibere . . . beli 
voli, kakor sta jih tu pač pogosto videla Vergil 
in Horac . . . a Rima nikjer . . . 

Zolto-rdeča voda reke Anio se izliva na lev i 
v Tibero. Oni vrh tam nedaleč od nje je Mons 

39 


Sacer, kjer so se utaborili plebejci po svoji secesiji 
iz Rima - --


Da, da, toda kje je vendar Rim ? 

Naposled se pokaže bledomodra kupola i n 
par streh -- -Rim ! 

 Hvala bogu! vzdahne utrujena Sofij a 
Petrovna . 

In predno bi se nadjal, leti vlak mimo neki h 
hiš, nekih vrtov, zidov in zavozi pod ogromn o 
kolodvorsko streho -- Rim . . . 

VIII. 
Prvi dan. 

Živo, ponosno, krasno in dostojanstven o 
mesto.. . 

Stojim na Piazza del Popolo. Sam. Sofija Petrovna 
se je zaprla v svojo sobico in piše pisma. 

Stojim sredi tega čarokrasnega trga pri vitki granitni 
igli iz Egipta in okoli vozijo kočije v par k 
Monte Pincio, tramvaj za tramvajem se podi okol i 
eliptičnega trga, ljudje vrve semtertja, veseli, zgovorni, 
smejoči se . Njih govorica je hitra, prekipevajoča, 
strastna, zelo pevajoěa, gestikulacija glave , 
oči, rok, dá, celega telesa je gibčna, izrazita. Vrvenje, 
šum, dihanje tujega mesta . 

In to človeku vedno dobro dé. Kakor 
mlačen curek teče v tvojo dušo, umiva jo, odstranjuje 
z nje malenkostni prah daljne domovine i n 

40 


vsakdanje misli, osvežuje jo in usposablja, da zadiha 
tudi ona globoki dihljaj prostosti . 

Pred menoj je Porta del Popolo, skozi ta 
vrata pelje še vedno slavna antična Via Flaminia 
proti severu. Na desno je pobočje Monte Pincia, 
na levo most čez Tibero, za njo nove hiše in okraj 
Borgo, dalje Vatikan in kupola sv . Petra. 

Ta-le kupola sv. Petra! Ko sem jo zagledal 
prvič, z vlaka, me je nekako razočarala . 
To ni bilo nič grandioznega, kakor mi je suggeriralo 
sto in sto popisov in dojmov ---- in zdaj sem 
ji bliže in še vedno ni tega, kar sem pričakoval 

ali ni to navsezadnje ena od dogem naše edino 


zveličavne, in človek naj pravzaprav slepo veruje i n 
jezikave oči prisili, da molče? V nji in pri nji 
je vse mogoče in če že enkrat dekretira njen a 
nezmotljivost, da kupola dela grandiozen vtis, g a 
seveda dela, in kjerkoli pride iz Rima kak kaplan , 
pripoveduje o grandiozni kupoli . . . 

Obrnem se in se napotim v ulice . Izprehajam 
se po teh, ki tekó od Corsa na desno, pridem k 
Tiberi in se vrnem po naslednji ulici nazaj h Corsu . 
Ulice so vijugaste, ozke, temne, pravcati srednj i 
vek. Saj je pa to tudi papeški Rim, koder hodim . 

Za republike in cesarstva so se ti kraji imenovali 
Campus Martius . 

Tu nekje je bilo, pri mužavi, imenovani Kozj i 
ribnik, kjer je pri pregledovanju vojske izgini l 
Romulus . Nenadoma je baje nastala strašna nevihta, 
in deževen oblak je zakril kralja in njegov o 
spremstvo . ;In ko se je nebo zjasnilo, so videl i 
vojaki, da je kraljevi sedež prazen in za kralje m 
nobenega sledu. Verjeli so sicer očetom senatorjem , 

41 


da je bil Romulus živ v nebesa vzet, vendar je nekaj 
časa vladal v vrstah vojske mračen in nič dobrega 
obetajoč molk. Tu šine enemu izmed očetov, Proculu 
Juliju, v glavo srečna misel in razglasil je, 
da se mu je prikazal Romulus, mu dejal, da j e 
bil vzet v nebesa, postal bog in bo odtod varoval 
svoje Rimljane . Govorili so seveda, da s o 
dobri očetje v oni temi, ki je nastala, Romula po sekali 
in vrgli v Kozji ribnik, toda ljudstvo se j e 
držalo prve verzije, ker je bilo v nji nekoliko božanske 
metafizike, ki je delala in dela še danes 
največje neumnosti v očeh ljudstva verjetne . 

Hodim dalje po teh ulicah in premišljam. Tu 
je bilo polje rodbine zadnjega rimskega kralja Tarquinija 
Superba. Ko sta ga pehnila Brutus in 
Collatinus s prestola, sta se bala, da bi muhast o 
rimsko ljudstvo vendarle lahko dalo spet prednost 
kraljevski vladi pred patricijsko despotijo in odprl o 
vrata izgnanemu rodu Tarquinijevcev, in dala st a 
to kraljevo posestvo ljudstvu v plen. Ravno je 
bila doba žetve, in ljudstvo se je vrglo na polje , 

pa ni vzelo ničesar zase, temveč je kosilo in trgalo 
klasje, ga odnašalo in metalo v Tibero . Vode 
je bilo takrat v reki malo in množina klasja s 
prstjo na koreninah se je ustavila dalje doli proti 
Capitoliju, na plitvini, kjer je bilo blato, in tako 
je nastal otočič, Insula Tiberina . Kraljevo polje 
pa so posvetili bogu Martu . . 

Strogo moderna zgodovina zavrača vso kraljevsko 
dobo, kakor jo beremo pri Liviju, v vrst o 
bajk. Stari gospod seveda pravi v predgovoru 
prav dobro, da je starodavnosti dovoljeno nastanek 
držav okrasiti in oveličati z vmešavanjem 

42 


božje moči v človeške zadeve . Dobro, s tem j e 
torej očvidno odstranjen Aeneas, Numitor, Amulius, 
Rhea Sylvija — toda zakaj tajiti Romula , 
Numo Pompilija in druge? Najstarejše pismene 
dokumente so uničili Galci, ko so osvojili Rim ; 
poznejši zgodovinarji so imeli le tradicijo, kater o 
so predelavali seveda tendenčno v korist, pou k 
in zgled za svoje dni, toda jedro je bilo v tejtradiciji, in kdor bere danes pozorno Livija, najd e 
to jedro v njem . Torej Romulus, Numa Pompilius, 
Tullus Hostilius, Ancus Marcius, Tarquinius Priscus, 
Servius Tullius in Tarquinius Superbus. ----

Livija bi moral brati pač vsak, kdor hoče v 
Rim. Ta dobri kronist oživi staro zgodovino mesta 
stokrat bolje od Mommsena in pove več in vse 
bolj pošteno od vseh vodnikov in vseh temeljiti h 
Baedeckerjev. In to ni potrata časa. Stari Livius 
zna pisati. Ima trdno roko v risanju situacij i n 
oseb, in če beremo govore, ki jim jih je položi l 
v usta, čutimo naravnost shakespearsko silo. Kar 
težko je ne verjeti, da niso ti ljudje govorili n a 
las tako, kakor jih slišite govoriti . . . 

Prišel sem spet k Tiberi. Solnce zahaja. 

Krasna zarja je razlita po nebu, oblački, ki plavajo 
po njem, so rdeče-zlato obrobljeni, in v nj o 
se potaplja sv. Petra kupola. Vatikan, zobčast i 
nadzidki Angelskega gradu z vitkim angelom n a 
vrhu, črno drevje Janikula, spomenik Garibaldija 
na njem ---- vse to je tako slavnostno tiho, vas e 
zatopljeno veličasten konec dneva! Z nekateri h 
stolpov se glase zvonovi, ljudje se mehanično odkrivajo, 
nikakor pa se ne dajo motiti v govorjenj u 
in gestikulaciji . 

43 


v 

Že i

Čudno res to govorjenje. parkrat se mzdi, da sta se dva človeka tu ustavila, da bi si 
tem temeljiteje povedala svoje mnenje . Bliski jima 
švigajo iz oči, z rokami si mahata okoli lic in uše s 

— zdaj zdaj gotovo sežeta v žepe, poteg neta 
nože in se sprimeta . . . 
— Kaj pa še ! Naenkrat si streseta roke, 
razideta se in na obrazih jima leži smehljaj končanega 
prijetnega razgovora . . . 

Zarja na nebu se je razlila še bolj v širjav o 
in daljavo, pobarvala je tudi oddaljene oblake


ovčice na vzhodu, toda že pojema in bledi . In tema 
narašča, tako hitro narašča, da je tu, še predn o 
si se nadjal. Na zahodu visi kakor nadvignje n 
zastor razcefrani pas oblakov, ima pa le še barvo 
in ne svetlobe. Svetilke veselo svetijo na ulice , 
pred hišami sede in stoje ljudje in govore . Vehementno, 
pojoče in glasno . . . 

Vrnem se v tiho uličico Alibert . Večerja, 
pravzaprav kosilo bo ob sedmih, natančno ob sed mih, 
kakor je dejal gospod Müller. Gospod Müller 
je posestnik našega Aliberta, rojen Svicar in prijazen 
človek . 

Sofija Petrovna sedi že v čitalnici zaglobljena 
v Berliner Tageblatt . 

Napisali? 


-Napisala. Wie nennt man Briefmarken au f 
italienisch ? Francoboli, Fräulein Anna . (Sofija 
Petrovna se imenuje zdaj samo Fräulein Anna 
Huber, v soglasju s svojim potnim listom . ) 
Sedem ura. Kosilo. Izvrstna hrana. Gospod 
Müller stoji v obednici, nadzira celo dvorano i n 

44 


postrežbo camerierjev, na licih mu leži zadovolje n 
smehljaj, ,mane si zadovoljno roke in tako ljubeznivo 
gleda vsakega -- kakor bi prosil, naj born o 
tudi mi, njegovi gostje, tako zadovoljni kakor on . 

IX. 
Capitolium . 

Osem ura zjutraj. Greva po Corsu . 
Anzichtskarten, majne Dame! Kaufen z i 
majn Herrr ! --- Zagorel fant nama veselo kaž e 

svoje bele zobe, gleda nama v obraz odkritosrčn o 
prebrisano s svojimi ko smola črnimi očmi, vleče i z 
žepa serije razglednic, razprostre jih kakor pahljačo 
in popeva naprej :	 Funfzig Stücke nur zwajLire ! Funfzig Stücke zwaj Lire. — 

Sofija Petrovna vpraša, kje se je nauči l 
nemško . 

V nemški šoli na Capitoliju, v šoli nemškeg a 
imperatorja . — 
Kako dolgo je tja hodil ? 

— Tri mesece. Kaufen zi majne Dame! Funfzig 
Stück una Lira! Ajn Lir! Bankerotto, majn e 
Dame, bankerotto pristavi s tragikomičnim 
glasom . 
Sofija Petrovna je kupila razglednice in grev a 
dalje. Pa le par korakov, in že gre poleg naju drug 

zagorel fant, kaže zobe, gleda nama v oči in po nuja 
razglednice : Kaufen zi majne Dame! Funfzige 
Stück ein Frank ! 


Sofija Petrovna mu pokaže pravkar kupljen o 
robo. 
Kaufen zi, funfzige Stück halb Frank ! 

-

Dva koraka od naju stoji prvi fant in rado vedno 
opazuje, kako se bo godilo konkurentu . 
Sofija Petrovna je kupila tudi od tega, ogledal a 
se je slučajno, in oni tam se je zarežal in se odkril. 

Prijeten navihanec! pravi ona . 

-

Greva dalje . 
Glejte tega nemškega cesarja ! Prav n a

-

Capitoliju ima svoje poslaništvo in nemško šolo ! 
In v Rimu je bil že parkrat in vedno nastopa s 
takim pompom! In Goethejev spomenik jim je 
semkaj postavil ! Igra protektorja laškega kralj a 
in počasi, pa gotovo obnavlja tradicije onih cesarjev 
iz srednjega veka kako so se že 
imenovali ? 

Otto I., Otto II., Heinrich IV., ne? 

-

Magari . Gotovo ima svoje načrte. Saj je 

-

to človek, ki je vzrasel iz historije, častiželjen, 
slavohlepen. In vaša Avstrija mu slepo pomaga . 

Vi ste zdaj avstrijska podložnica, Fräulein 

-

Anna. 
Eh ! 

-

Greva dalje. Dvigava glavo nazaj, kadarkol i 
se nama bliža prodajalec razglednic, mozaikoveg a 
nakitja, planov mesta, fotografij, vžigalic in pape


škega „Osservatore” , kadarkoli nama kočijaž po nuja 
svoj voz in cicerone svoje spremstvo dvigniti 
glavo nazaj pomenja to, kar pri nas odkimati . 

Sinoči po večerji sva hitela po tej cesti h 
Capitoliju. Malodane brez sape sva prišla k ši



rokim stopnicam, šla sva po njih in stala na 
malem trgu pri temnem kipu Marca Aurelija na 
konju. 

Pred leti, kadarkoli me je obšla misel pogledati 
enkrat v Rim, se me je vedno polastil a 
neka mrazeča bojazen : bilo mi je, da bi pač moral 
poklekniti na teh krajih, koder so nekdaj hodili 
ljudje, ki so le še sen in pravljica v tem naše m 
klepetavem in omejeno - modrem stoletju --- — in 
ko sva se sinoči ustavila na tem Capitoliju, na 
mestu, ki ga ima zgodovina v evidenci že dve i n 
pol tisočletij, ko sva pogledala doli na Forum , 
ki se je belel v svitu lune in par plinovih svetiljk 
dočim so se na desno nad njimi črnele razvaline 
palače zagonetnega cesarja Tiberija t u 
me je spet pretresel mraz in toliko da nise m 
omedlel. Moral sem se obrniti, in oditi sva morala.. 
. 

Pri teh belih stopnicah stojiva zdaj spet . 
Vsaka posamezna stopnica je nizka in široka, stop


nišče je obširno, po levi strani ga spremlja bujna 
južna vegetacija. Molče stopava po teh stopnicah , 
najini senci se plazita pred nama in v duši mi 
zvene Horacijevi verzi : 

 Usque ego postera 

crescam laude recens dum Capitolium 

scandet cum tacita virgine Pontifex. 

Nekako sredi stopnic stoji na levo med onim i 
palmami mal bronast kip Cole di Rienzo, rimskega 
srednjeveškega tribuna, zgoraj pa dve kletki, v 
eni hranijo par volkov, simbol starega Rima, v 
drugi sosednji pa orla, znak moderne kraljevsk e 

47 


Italije. Volkova begata mehanično po kletki in zret a 
z rmenkastimi očmi tja nekam v prazno, orel sed i 
melanholično na železni palici in sanja pač o svobodi 
.. . 

Stojiva zgoraj. Michelagniolo, ta zapozneli 
sin antike, je uredil te kraje s pieteto do njih 
preteklosti. Ponos in samozavest diha tu iz vsakega 
kamena . Prav pred nama je palača senata z 
vitkim stolpom, z dvema kriloma stopnic v prvem 
nadstropju poslopja in krasno fontano med njima . 
Roma trionfante, grški kip Pallade od porfirja, sed i 
sredi vodnjaka, na eni strani leži ogromni kip Nil a 
s sfingo, na drugi strani Tibeta z volčico, oboj e 
iz belega mramorja, oboje je stalo nekdaj v niša h 
Konstantinovega kopališča . Michelagniolo jima j e 
hotel pridružiti Jupitra v enaki velikosti, toda prokletstvo 
njegovega življenja se je pokazalo tudi 
tu : sveti oče je imel jako malo smisla tudi za t a 
načrt velikega kiparja . . . Na desni strani Piazz e 
stoji palača konservatorjev , na levi Kapitolinsk i 
muzej, z razhajajočimi se linijami pročelij teh poslopij 
je Michelagniolo povečal razmeroma majhn o 
površino trga. Na sredi trga stoji kip Marca Aurelija. 
Na nevisokem podstavku jezdi antični imperator 
na mogočnem konju, na licu ima oni znan i 
bolestno-mili in mehki izraz, desno roko ima dvig 


njeno, kakor bi ukazoval pred seboj klečečemu človeku 
vstati, in oblečen je v preprost jahaški plašč , 
ki označuje bolj stoičnega filizofa nego rimskega 
imperatorja. Bronasti kip kaže v gubah še znake 
davne pozlatitve. Stal je nekdaj pri Lateranu, kjer 
je bil Marcus Aurelius rojen in vzgojen, in sveti 
očetje so mu le zato prizanesli, ker so v njem videl i 

48 


kip cesarja Konstantina, onega brezsrčnega morilca, 
ki je iz političnih ozirov proglasil krščanstv o 
za državno vero in podaril Lateran rimskemu škofu . 
V gotovih ozirih je bilo namreč krščanstvo naravnost 
silno hvaležno . 

Senatska palača je obrnjena s fronto proti 
sedanjemu Rimu . V antičnih časih je bila obrnjen a 
proti Foru, to je bil Tabularium, državni arhiv, 
uprava financ in državnega zaklada . 

Stal je sredi kapitolskega vrha . Gori na levi, 
kamor vedó zdaj visoke stopnice k cerkvi Aracoeli, 
tam je stala nekdaj Arx, kapitolska trdnjava 

in svetišče Junone Monete . Aracoeli je bila zgrajen a 
na temeljih onega antičnega svetišča, njeni zidovi 
so sezidani iz materiala njegovih zidov, in stebr i 
Junoninega svetišča nosijo še danes obok cerkv e 
Santa Maria in Aracoeli. 

Cloveka se polagoma polašča poseben ne prijeten 
občutek. Kakor bi tu hodil po hiši roparja, 
ki živi življenje komodnega upokojenca, toda 
kamorkoli obrneš oko, vse je sad ropanja, plena 
pomorjenih ljudi, celo pohištvo in dragocenosti i n 
nazadnje tudi misli in govorica in obleka hišneg a 
gospodarja. Temu pravijo „nastopiti dediščino ” ampak 
ta izraz je jako hud evfemizem . . . 

Kje je bila tarpejska skala? vpraš a 
Sofija Petrovna, ki se menda sploh prav posebn o 

zanima za silnejše in radikalnejše historične momente 
in kraje. 

Vrneva se dol in greva nazaj okoli Marc a 
Aurelija. 
Tukaj približno, Sofija Petrovna, kjer stoji t a 

kip, je imel Jupiter nekoč ograjeno malo svetišče , 

4 49 


in kdor je pribežal sem, ga niso smeli zasledovati 
. 
Torej azil ? 
Azil. --
Greva dalje. Pri nemškem poslaništvu sva. 
Tu je stal slavni tempelj kapitolinskega Jupitra , 

„Največjega in Najboljšega”, rimsko svetišče, k i 
mu je bila streha pokrita s pozlačenimi opekami ,
ki so mu bili tudi stebri pozlačeni in pozlačen e 
so mu bile tudi skulpture in sohe. Aurea urbs 
se je imenovalo mesto, nad katerim je kraljevalo 
to svetišče. In pozlačen je bil tudi ogromni Jupitrov 
kip, ki ga je dal konzul Spurius Corviliu s 
vliti iz oklepov pobitih Samničanov in ki ga je bilo 
videti že z Albanskih gora. In do tega svetišča je 
peljala od Fora Via triumphalis, koder so se vozili 
konzuli, diktatorji in imperatorji v zmagoslavni h 
sprevodih, lavorove vence v laseh, Flaminius, Aemilius 
Paulus, Scipio, Lucullus, Metellus, Marius , 
Sulla, Pompeius, Caesar, Caligula, Claudius, Nero ,
Vespasian, Domitian, Aurelian in Diocletian, tristopetdeset 
takih triumfov je videl Rim od svoje ustanovitve 
do Diocletiana, čigar triumf je bil zadnji . 
Tod so korakali pred njih vozovi Perseus, Jugurtha,
Vercingetorix, Arsinoe, Zenobia, tu je bil najsvetejši 
kraj antičnega Rima . 

In to imajo zdaj Nemci ? vpraša So


-

fija Petrovna . 
Nemci. Viljem imperator .

-

In tarpejska skala ?

-

Ne ve se pravzaprav, kje je bila . Če pa

-

hočete, jo lahko vidite . 

50 


Pozvonim v poslopju nemškega hospitala . Prikaže 
se korpulentna mamica, smehlja se in pravi : 
— Eh, Monte Tarpeo? — 

Si, si! — 

-

Pokima in naju pelje noter. Gremo skozi vrt, 
stopimo k plotu in mamica kaže dol : — Ecco ! 
Monte Tarpeo ! 

Par skal, spodaj nekaj hišic . 

— Torej vendar? — meni Sofija Petrovna . 
— Sofija Petrovna, malo pouka za Rim sploh . 
Rimljan vam pokaže vse, kar le hočete videti . In 
pokaže vam tako prepričevalno, da bi bilo naravnost 
greh tega ne verjeti . Ljudje prihajajo semkaj, 
da bi kaj videli, zakaj jim torej ne označiti, kar 
bi radi videli? Malo mest je trpelo tako zelo vsle d 
potresov kakor Rim. Stene Capitolija so se pač 
že neštetokrat sesule, tarpejska skala je izginila — 
ampak Ljudje jo hočejo videti — tu je torej . In 
to staro gospo to preživlja in dobro preživlja . 

Dobila je od naju liro. Spremlja naju in pr i 
vratih stoji že druga družba . 
--Der tarpeische Felsen ? — vpraša plavola s 

in rdečebrad German. 

— Si, si! — pokima uslužno mamka. 
X. 
Se Capitolium . 

Sedim na sredi vrhu stopnic Aracoeli . Sofija 

Petrovna si je našla košček sence pri starem zidu, 
vzela z glave klobuk in si briše potno čelo. Toplo


4* 51 


v 

mer kaže 30" R. Zareči Helios ve, kako rad ima m 
njegovo svetlobo in gorkoto, in siplje po kava lirsko 
svoje darove . Zrak gori, kamen gori, meni 
pa je dobro. Beračica za mano, ki odgrinja trdo 
preprogo pri vhodu cerkve Aracoeli, strmi začudena 
váme. Napravila bi le par korakov i n 
iztegnila roko za vbogajme, pa se ne gane. Najbrže 
se ji noče iti preko ognjenovročega tlaka . 

Dobro mi je. Pri takem žaru me obiskujej o 
duhovi. Ljudje davnih časov ožive, vidim jih hoditi, 
delati, slišim jih govoriti. Antični Rim, ki je 

o njem Goethe dejal, da si ga mora trudoma luščiti 
iz sedanjega Rima, je pred menoj . Tudi njegova 
poslopja in ljudje, ki so živeli v njih in me d 
njimi . In iznova sem hvaležen Liviju . Kakšen mojster 
sloga, plastik oseb, slikar idej je to! Vreden 
mesta, čigar zgodovino popisuje, in mesto vredno 
tega svojega kronista ! . . . 
Butarice šib z ven štrlečimi sekirami, odznak i 
kraljevske moči, se klanjajo pred ljudstvom . Kralji 
so izgnani in spomin na njih vlado je najgroznejš i 
spomin, kar jih sploh ima rimski narod. Neveliko 
mesto leži sredi njiv, ki ga preživljajo . A njegovo 
življenje ni mirno. Par stoletij traja, predno si ustanovi 
formo svojega državnega življenja. Ustanavlj a 
si jo v bojih in nemirih, kakor noben drug naro d 
na svetu. Neprestana socialna vojna med zidovi, 
vedna vojna z grabežljivimi sosedi. Patriciji, ki 
strastno čuvajo privilegije in prednosti svojih rodov , 
plebejci, ki se bojujejo za enakost, demokracijo. 

V začetku, se dozdeva, patriciji leto za letom, 
ob žetvi, naravnost ščuvajo grabežljive sosede , 

52 


Volske, Aeque, Rutule k napadom v rimsko ozemlje , 
da bi se bilo treba vojskovati v imenu domovin e 

in da bi bili zadušeni domači prepiri v imenu domovine. 
Tako jim je šlo po sreči lepo vrsto let . 
Naposled pa ljudstvo, ki so ga vlekli za nos , 
vendarle izpregleda in se naenkrat izseli iz mesta 
na Mons Sacer. Ta gora je od treh strani zavarovana 
od reke, za Rim nepristopna — nič drugega 
ni torej kazalo nego pogajati se . Meneniu s 
Agrippa je šel k njim z znano bajko o želodc u 
in udih in s predlogom institucije tribunov plebis . 
Ljudstvo se je vrnilo in boji so divjali naprej . 
Notranji in zunanji. Doma nadaljnji socialni boj , 
na zunaj skoraj leto za letom boji z grabežljivim i 
sosedi, ki jim je postala menda taka obrt preprijetna 
navada. In zdaj se je igra obrnila : ljudstvo 
je ob vsakem takem sovražnem vpadu postavilo 
svoje zahteve in ni šlo prej v boj, predno ni do seglo 
vsaj nekaj. Patriciji so popuščali ; neradi, 
popuščali so pa le. Za to pa so vpeljali v zunanj i 
politiki novo taktiko . Da bi vzeli rimskemu ljudstvu 
priliko za pritisk, so razdevali in uničeval i 
središča grabežljivih sosedov : tako so bile pokončane 
Fidene, tako Veji. Moč Rima je pri tern 
rasla, ker so vodile njegovo zunanjo politiko 
samo notranje razmere in potrebe . 

Naenkrat je prišla katastrofa. Galski narod 

Senonov se je privalil čez Apenine, potolkel ob 
Alliji rimske legije, pridrl v nezavarovani Rim, pomoril 
starce, ki so sedeli z znaki svojih prejšnjih 
dostojanstev pred svojimi hišami, požgal mesto i n 
oblegal Capitolium, kamor so bili zbežali ostank i 
prebivalstva. In takrat je to bilo, ko so prislo


53 


vične gosi s svojim gaganjem rešile zadnje pribežališče 
ponosnega mesta. Za cerkvijo Aracoeli 
nekje, kjer je stala Arx, so plezali po noči Galc i 
po strmi skali gor, ko so začele lačne gosi gagati 
in so vzbudile T . Manlija, ki je skočil k 
obzidju in še o pravem času vrgel dol prvega 
Galca, ki je že stal na obzidju . . . Po šestmesečnem 
obleganju so se Rimljani odkupili z zlatom , 
in ko so ga tehtali, je vrgel Brennus, kralj Seno nov, 
k utežem svoj meč s historičnim klicem : 
Vae victis . . . 

Toda ta katastrofa je prešla brez vseh nasledkov 
kakor poletni vihar. Galci so odšli. Camillus 
jih je potem parkrat potolkel, in Rim je vsta l 
iznova iz razvalin za nove notranje in zunanje boje . 
Udal se je Antium, mesto Volskov, kjer je pogini l 
nekdaj ponosni Koriolan, in s tem mestom je dobila 
država pristop do morja . V vojnah s Pyrrhom , 
epirskim kraljem, jim je padel v roke Tarent i n 
so se jim odprla vrata do grške kulture . 

In sledili so svetovnozgodovinski dogodki : 

punske vojne, ki so odločile v boju latinske kul ture 
s semitsko nele nadvlado Rima, temveč določile 
tudi smer svetovne zgodovine vse do naši h 
dni ; macedonske vojne, ki so podredile Hellad o 
Rimu in rimskega duha hellenskemu duhu, medte m 
pa je bila v vročih notranjih bojih ustvarjena ustava , 
za katero nima le sodobnik, Grk Polybios, bese d 
največjega občudovanja, temveč ki jo tudi mi danes , 
po dveh tisočletjih, gledamo z zavidljivim spoštovanjem. 
Ustava, ki je spravila v najpopolnejši sklad 
osebno svobodo posameznika z železno vlado zakonov 
in s koristjo države . . . 

54 


In takoj nato je nastala nova faza rimsk e 
zgodovine. Republika je umirala in porajala se j e 
nova oblika vlade — monarhija . Grozota umiranj a 
stare oblike in porodne bolečine nove dišejo iz 
onih strašnih prizorov v revoluciji Gracchov in i z 
bojev med Marijem in Sullo. Catilinova zarota je 
bila le majhen zalet k vladi posameznika . Pompejus 
je takorekoč le kontura samovladarja, Caesar 
resničen vladar. Notranji boji so izpremenili svojlik : tu republikanci, tu monarhisti . Pri Pharsalu 
in Thapsu se je prelila ponosna republikanska kri , 
in Caesar je bil brez tekmeca. Nenavaden mož , 
eden tistih vrhuncev človeštva, ki bi jih ne moge l 
našteti v vsi zgodovini niti toliko, kolikor je prstov 
na eni roki. Hellas in Rim, oba v polni moči in 
svežosti, sta porodila tega duha. Kakšno lice bi 
bil dobil imperij, kakšno svet, in kakšno bi imel 
še danes, ko bi takrat, Idibus Martiis 1. 44., ne 
bilo uničilo par potuhnjencev in omejencev tega 
človeka, ki ga je Rim in svet prav takrat tako 
nujno potreboval? Nihče ne ve . . . 

Sofija Petrovna pride k meni . 

— Kaj premišljujete v tej vročini ? 
Hodil sem s starim Livijem po rimski
-

zgodovini in sem prišel ravno do Julija Caesarja . 

-- Ali imate Caesarja radi? -


-- Rad. Morda zato, ker mislim, da ga razumem 
. 

— Hm. Toda vvedel nam je imperatorj e 
ugovarja z odločno obsodbo Sofija Petrovna . 

Res. Pa ko bi bili ti imperatorji vsi ka


-

koršen je bil Julius Caesar, bi bila lahko zadovoljna 
tudi sveta Rusija, ne? 


Ne odgovori, gleda preko streh 1 in kupol 
mesta v daljavo. 
Tja preko Aracoeli morate gledati, v t o 
stran je Rusija ! 

Pojdite, tu je vroče! — se je iztrgala i z 

svoje zatopljenosti . 

Greva čez trg okoli Marca Aurelija, zavijev a 
mimo senatne palače, pogledava na Forum in kreneva 
doli k mamertinskim ječam. Greva skozi 
Turniket, 50 centesimov vstopnine, in stopav a 
navzdol. V skalo vdolbeni dihajo ti prostori leden 
hlad . Krščanstvo, to se razume, si je izmislilo, d a 
sta bila tukaj zaprta sv. Peter s sv. Pavlom tu 
v državni ječi dva brezpomembna Zida, kateri h 
eden sploh nikdar ni prišel v Rim . In sezidali so 
tu kapelo, polno slik in grdih kipov — ampa k 
najbrže je to neslo . Vedno še se spuščava navzdol, 
naposled dospeva na mesto. Stožčast prostor , 
na tleh v sredi okrogla, s kamenom pokrita od


prtina tu je bilo . . . Semkaj so zapirali imenitne 
jetnike rimske države : ujete kneze in kralje , 
predno so jih odpeljali k triumfalnemu sprevod u 
njih premagalca, semkaj so jih po triumfu spe t 
pripeljali in tu zadavili ; tu je ležal nekdaj v verigah 
T. Manlius, rešitelj Capitolija za galskega 
vpada ; tu so bili zadavljeni pripadniki Gaja Gracch a 
in oni možje, ki so bili zapleteni v Catilinovo 
zaroto ; skozi to odprtino so spustili v globo


čino Jugurtho, prebrisanega numidskega kralj a 

ko so ga slekli in spuščali dol, je napravil 
k dober dovtip : — Tako mi Herkula! Jak o 
hladna je ta vaša kopel, Rimljani in šele 
sedmi dan je tam spodaj lakote poginil ; tu je 

56 


bilo usmrčenih triindvajset kolovodij iz aetolsk e 
vstaje, velemogočni Tiberijev minister, lepi Sejan , 
je ležal tu in čakal po slavnem dnevu svojeg a 
življenja žalostnega zatona ti zidovi so pre nasičeni 
kletev in vzdihov, ta tla prenapojen a 
krvi . . . 

Tam doli je vir, starolatinski „tullius”, po 

katerem se je ta ječa imenovala tudi Tullianum. 

— Kajneda je hladno tu, Sofija Petrovna ? 
Naše ruske ječe ne zaostajajo mnogo 
za to. --

Greva ven . Blagodejno naju obliva spet 
solnce z žarom in toploto. 
Sofija Petrovna gleda na Forum . 
Kje je bil umorjen Caesar ? 

Ne tukaj. Idibus Martiis je zboroval senat 
v Pompejevi kuriji . Zdaj stoji tam najstarejša rimsk a 
gostilnica, Locanda del Sole. Blizu Campo de Fiori , 
lahko greva tja. 


-Tega ne maram videti. Gostilnica, pravite? 
Baje najstarejša v Rimu . Caesar je sedel 
tam pod soho svojega tekmeca Pompeja (to soh o 
imajo sicer menda v Palazzo Spada, ali je tako 

avtentična, kakor tarpejska skala, ki sva jo dane s 
videla, tega ne vem), pod soho Pompejevo torejje sedel, ko so začeli padati po njem sunki za .
rotnikov. Ko je stopil k njemu tudi Junius Brutus 
s povzdignjenim bodalom, mu je rekel imperato r 
začuden : Tudi ti, Brute? To je rekel po grško , 
uravnal togo, da bi pri padcu ne ležal razgaljen , 
nato si je zakril po stari rimski šegi glavo in j e 


izdihnil. Sueton pravi, da mu je ta smrt prišla 

pravzaprav zelo prav, kar bi človek skorajda verjel, 
zakaj v takih naturah na taki višini leži pač na 
dnu duše lepa plast grenkega pesimizma o 

ljenju in ljudeh - -


Pot naju pelje po ozkih ulicah . Sofija Petrovna 
je zamišljena . . 

XI. 
Po ulicah . 

Jasno zlato jutro. 

Včeraj popoldne je bil vihar . „Pa še kakše n 
vihar!” bi dejal sedanji Rimljan, ko bi jih ne bil 
že tako zelo vajen. Da, tak vihar, kakor jih je 
videl človek naših krajev malo v življenju. 

Za Vatikanom se je zastrlo nebo s svinčenimi 
oblaki, zrak se je zgostil, oblaki so zalili 
solnce in poplavili ves nébesni obok tja do Ostije. 
Stemnilo se je kakor bi bil že pozen večer . 
In vse to v par minutah. 2a Janikulom je švignil 
prvi blisk, zabučal grom in zdaj se je bliskalo 
blisk na blisk in grmelo gram na grom. In lilo 
je kakor bi se vsipale cele reke na mesto . Stala 
sva v veži palače Venezia in čakala, da preneha 
divjanje elementov. Toda vihar je le še naraščal . 
Nebo je gorelo neprestanih bliskov, brez prenehanja, 
kakor bi se razgovarjalo v strastnem razgovoru 
par tisoč topov. Sofija Petrovna, ki se je 
izpočetka nadejala, da se zrak nekoliko ohladi, j e 


pobledela in je strmela s široko odprtimi očrni v 
gorečo temo. Potoki vode so šumeli po zapuščen i 
ulici. Clovek ni švignil preko nje, voz ni pridrdral 
po nji. 

Taki so bili pač viharji, ki so igrali važno 
vlogo v zgodovini Rima. Ki so razdvajali nasproti 
si stoječe vojske, ki so odločali bitke, prevračali 
namere senata, zažigali božje hrame, uničevali 
kipe na forih in izpreminjali cele ulice v razvaline. 
Samo taki viharji so mogli oplašiti in strahovati 
one antične ljudi takrat, prav kakor navdaja t a 
današnji mojo malo ubogo nihilistko z grozo . . . 
--- Sofija Petrovna, hočete domov? -


---Domov, domov! je zavzdihnila kako r 
bojazljivo dete. 

Prijel sem jo za roko in spustila sva s e 
v beg. 

Po zapuščenem Corsu, po zapuščenih ulicah , 
in prišla sva k hotelu Alibert premočena do kože . 

Gospod Müller je stal v veži. — Rimski 
vihar, taki so vsi je dejal dobrodušno, kakor 
bi hotel današnjega opravičiti . . . 

Trajal je dosti dolgo v noč. Hiša se je 
tresla, bliski so se svetili celo skozi zaprte žaluzije . 

In zdaj to zlato jutro! Modro, izprano nebo , 
umite ulice, sušeče se hiše, kristalni čisti zrak. 
Hodiva po teh ozkih vijugastih ulicah, veva, d a 
delava ovinke, toda muzeje odpirajo šele ob de setih, 
torej časa dovolj . 

Iz osterij in trattorij puhti vonj mesa na ražnju 

pečenega, koštrun, prešiček, gos, jagnje, včasih ti 
švigne mimo nosa duh vsakovrstnega sira, proda-. 

59 


jalci zelenjadi in ovočja potiskajo svoje dvokolnic e 
pred seboj in se dero, da ti skozi ušesa leti, z 
oken spuščajo košarice, kričeči mož pobere iz nji h 
denar, prešteje in naloži vanje primerne porcije , 
nakar se vrne košarica spet nazaj . Mačke hodijo 
po ulicah kakor pri nas psi ; mačka je sploh današnjim 
Rimljanom najljubša žival. Po pultih v 
prodajalnicah, po sedežih v osterijah in kavarnah , 
po hišnih vežah, po oknih — povsod mačke. Leže 
s polzaprtimi očmi, izprehajajo se počasi, samo zavestno 
s svojo elegantno hojo, ogledujejo mim o 
hodeče, nič jih ne vznemiri, nič ne razjezi, nič n e 
pripravi do skoka ali teka. Antični Rim je stal v 
znamenju volkulje, kraljevski v znamenju mačke ; 

pač zelo primerna simbola . 

Oficialni ptič kraljevskega Rima je orel, ljubljenec 
je pa menda vrabec. Navadni, rjasto - siv i 
vrabec. Kramarji jih imajo v kletkah, kakor pr i 
nas kanarčke. Kletke vise pri vhodih v štacune 
in krčme, vrabci se ščeperijo v njih in, kadar zlet i 
mimo kak svoboden sodrug, kličejo za njim hrepeneče 
in otožno . . . 

In tako žive te postranske rimske ulice . 

Včasih beži po njih voz, drvi brez ozira na stoječe 
in pohajajoče ljudi	 a vsak se umakne o 
pravem času. Včasih korakajo tod gizdavi carabinierji, 
vedno hodijo po dva in dva, hodijo poglobljeni 
v razgovor, ne kakor stražniki, ampak 
kakor bogvekaki visoki kraljevski dostojanstvenik i 

o argusovih pogledih naših policistov ni pr i 
njih niti sledu. 
Po takih ulicah hodiva. Semtertja nama za


kriči v ušesa prodajalec papeškega Osservator e 

60 


in ponuja najnovejšo številko časnika, fant z razglednicami 
priskoči, mimo vozeči izvošček vab i 
na voz, snažilec čevljev ponuja svoje službe — 
snažilci čevljev so sploh zelo važen faktor v 
rimskem življenju. Kajti nesnažno, pa kaj, že nebleščeče 
obuvalo je pomanjkanje dobrega tona, 
pregrešek proti dostojnosti, žalitev . Zato ima snažilec 
čevljev vedno dela čez glavo : elegan z ulice, 
potem natakar, ki je skočil s torišča svojega delovanja, 
in naposled delavec, ki je stopil od stavb e 

– v desetih minutah vidiva, kako se menjajo pr i 
snažilcu čevljev na oglu ulice, kjer stojiva in gledava 
v izložbo . In snažilec snaží s krtačo, cunjo , 
roko in se razgovarja neprisiljeno s svojim delo dajalcem
	 niti sledu tiste napihnjenosti na eni 
in sužen:ske podložnosti na drugi strani, kakor pr i 
nas v podobnem razmerju . In komaj je odšel zadnji , 
je že služkinja iz nasprotne hiše pri njem, vrže mu 
obutev cele rodbine svojih gospodarjev in prosi , 
naj jo brž osnaži. Na vsakih deset, petnajst korakov 
ima tak snažilec čevljev svojo delavnico . 
Stopiva na živahni Corso Vittorio Emanuel e 
in greva polagoma k Tiberi . Ulica buči, šumi, 
diha, vre. Tramvaji, vozovi, ljudje vseh vrst hodijo, 
se vozijo, beže semtertja. Kriče, kličejo, ponujajo, 
razgovarjajo in smejejo se . Elegani v svetlih 
oblekah, vojaki v krasnih uniformah, karirasti Angleži 
s slokimi damami, Nemci v Jagrovem perilu 
in lodnu, rdeče Bädeckerje v rokah, glasn o 
razgovarjajoči se Francozje, laški kmetje in kmetice 
v pisanih oblekah z velikimi zlatimi uhani v ušesih , 
Grki, Armenci z eno besedo Babel obrazov , 
krojev, jezikov. Množica duhovnov. Gospodje stoj e 

61 


s kukali obešenimi okoli vratu pred cerkvami i n 
berejo latinske napise nad vhodi ; člani vseh mogočih 
redov se pomikajo posamez ali v gručah 
po hodniku, povešajo oči v tla in tiho govore ; 
izpaseni in gladko obriti domači gospodje se gug -
Ijejo počasi med pasanti in se z despektom ozirajo 
na tuje brate v Kristu ; jezuitje -- in teh j e 
tu prav posebno mnogo, sešli so se k volitvi novega 
redovnega generala — se plazijo kakor strašila 
med glasno množico, vpale, svetlikajoče se 
oči, koščeni asketični obrazi, suhe postave, krempljaste 
roke gledaš jih, spominjaš se vsakovrstni h 
jezuitskih romanov, zgodovinskih dejstev, zgodo 


vine svojega naroda na misel ti prihajajo tist e 

temnomodre oči cesarja Jožefa II., tega pri nas 
doslej še ne dovolj cenjenega Jožefa II., ki so tako 
jasno videle nazaj za sebe in okoli sebe . 
Ostudna filoksera človeštva se plazi to d 
dragi naš cesar Jožef II. je umrl prezgodaj . . . 

V množini kočij, ki so skoraj vse enovprežne 
in odprte, se pojavi včasih zaprta svetla kočija , 
ki jo vleče par črnih močnih konj, na kozlu črno oblečen 
kočijaž in črno - oblečen lakaj, oba v cilindrih, 
v kočiji pa sedi v kotu sključen črn stare c 
s širokim svilnatim klobuhom tako se vozijo 
vatikanski prestolonasledniki, rimski kardinali . 
Nihče se ne meni zanje, nihče jih ne pozdravlja , 
le začudeni duhovni iz province in iz tujine se 
ustavljajo, sujejo s komolci, kažejo z rokami, bulijo 
oči in se odkrivajo . 

V izložbah so izobešeni illustrirani listi . Ljudje 
stoje pred njimi, bero, smejo se. Veliko zabave 
jim dela karikatura papeža, ki sedi s tiaro na glavi 


v smrtnem strahu na gugalnici, ki jo Vilje m 
prav pošteno guglje . 

Prideva k Tiberi, obrneva se, greva na d r 
stran ulice in se vrneva. Zila rimskega življ ( 
utriplje tu, šumi, buči veselo, nadepolno, s a 
zavestno. Kraljevski Rim . Rim zedinjene Italije 

Prešla sva Corso Vittorio Emanuele n 
in stopava navzgor po Via Nazionale, najkras r 
cesti kraljevskega. Rima. 

Od česa živi pravzaprav ta-le množica lj u 
Valila se je po ulici tam, vali se po tej cesti 
časnih korakov, izprehaja se brez cilja, postaj 
gručah, govori, poseda v kavarnah na trotoarj i 
srka skozi slamnate bilke grenadin, bere ča$n 
kadi cigarete in ogleduje mimo hodeče 
tako brezskrbni, na nobeno stvar vezani, zadov c 

od česa žive ti ljudje? Pisarne, uradi, pl 
se odpirajo šele okoli pol desete, ti pa ne k 
kakor da bi čakali te ure . . . Ali je pa mord 
trajno podedovana navada antičnih ljudi, ki 
živeli svoje dneve večinoma le na ulici? Sladl 
južnega pohajkovanja, ki zahteva od življenja s ; 
najskromnejše potrebe, da bi le samo gosp c 
valo in cvetlo ? 

Na Piazza dei Sti Apostoli se je na b 

gruča ljudi. Stopiva k njim. V sredi stoji pr(
jalec nekega mila za snaženje madežev in gol 
Stavki mu teko gladko, prijetno, bistro in se ` 
pevajoče iz ust, hvali prednosti svoje robe in lj , 
poslušajo. Menda jih zabava njegov govor , 

gove fraze, dovtip, gostobesednost. Naenkrat 
grabi govornik enega izmed poslušalcev, del; 


v temnem jopiču, pelje ga k svojemu vozičku, 
omoči mu mesto na prsih, namaže ga z milom , 
drgne s krtačo, izplakne z vodo in glej -- pokaže 
se čista modra barva . Delavec se smeje , 
poslušalci tudi, in prodajalec začne iznova govoriti. 
. . 

In vsi ti ljudje imajo časa, mnogo časa najbrže. 

Sofija Petrovna, ali ste žejni?	 

Da, da. 
V bližini Trga sv . apostolov je ristorante, o d 
koder mi je pisal nekdaj dober prijatelj razgled


nico, priporočil mi ga je, če pridem v Rim, prepričal 
se je, da imajo tu najboljši Est-Est-Est. 
Vino latinskih goric, katerega se je nekdaj d o 
smrti napil bavarski kanonik Fugger, kakor pripoveduje 
njegov nagrobni napis v cerkvi sv . Flaviana 
v Montefiasconu, ki je še zdaj ohranjen in k i 
ga je dal napraviti njegov sluga : „Propter nimiu m 
Est, est, est hic Joannes de Fugger, dominus meu s 
mortuus est!” Previdni augsburški kanonik je poslal 
namreč na svojem potovanju v Rim svojega slugo 
naprej s poveljem, naj pokuša vino po gostilnicah, 
in kjer bi bilo gospodu dobro biti, naj napiše n a 
vrata za znamenje „Est” -v Montefiasconu pred 
Viterbom je potem našel Joannes de Fugger n a 
vratih napis „Est, est, est”	 stopil je noter, po kusil, 
pil in se je napil do smrti . . . 

Z ljubeznijo gledam to zlato kapljico . Topas, 

tekoč topas, dragulj po barvi in dragulj po okusu . 

Tudi Sofiji Petrovni diši . 
Na zdravje onega dobrega človeka, k i 
vam je naznanil adreso tega zaklada! pravi. ° 

64 


XII . 
In spet Capitolium. 

Spet torej pozdravljam s spoštljivim pogledo m 
melanholično obličje Marca Aurelija imperatorja . 
Sam sem. Zjutraj pri- zajtrku sta se oglasila dva 
gospoda priFräuleinAnna Huber. Sofija Petrovna 
jima je zelo ljubeznivo segla v roke, niti pozajtrkovala 
ni in je odšla z njima „za ves dan” . 

In jaz sem prijetno prost. Sofija Petrovna 
mi pri skupnih najinih izprehodih ne dela prav 
nobene nadlege ; gre, kamor hočem jaz, postoji, 
kjer hočem jaz, popolnoma je podredila svoj o 
voljo moji volji in se drži na las najinega beneškega 
dogovora	 kar je res, je res res je p a 
tudi, da njena duša v tem mestu ne preživlja tega , 
kar preživlja moja. Gleda, gleda, vpraša to in ono, 
razlagam ji, toda njene misli hodijo po drugih 
potih, in jaz čutim, da bi utegnila hoditi enako 
udano, pa tudi enako brezbrižno z menoj po Du naju 
ali Berlinu . . . In zato se čutim prostega, 
ker sem naenkrat sam, oproščen te vezi, ki sice r 
ne teži nič bolj nego senca, pa vendarle oproščen . 

Stopim v kapitolski muzej . 

Ima svojo zgodovino. Papež Sikst IV. (1471) 
je napravil Capitolium za zbirko umetniških spominov 
mesta in je daroval semkaj antike, ki so 

bile dotlej shranjene v papeški palači. Za kakih 
sto let je pomnožil zbirko Pij V. ta sramežljivi 
mož je poslal semkaj množino kipov, ker niso bil i 
dovolj oblečeni. Nečak Klemena XI. je zbiral poprsja 
rimskih cesarjev, pesnikov in filozofov, k o 

5 65 


pa je bila njegova zbirka tako popolna, da si ni 

bilo ničesar več želeti - - jo je prodal za 600.000 
skudov v tujino in je začel zbirati iznova ; kar je 
dobil v roke, je zdaj na Kapitolu . Benedikt XIV . 
je kupil od modenskega vojvode najkrasnejše kose 
iz tivolske vile Hadrianove in je dal tako muzej u 
njegovo sedanje lice . Napoleon je odpeljal veli k 
del zbirke v Pariz, restauracija jih je vrnila papežu 
v Rim . Gregor XVI . jih je razglasil za posest 
rimske občine, in to so še danes . Na svojo srečo 
so mestna lastnina	 kdor je videl obupno stanj e 
lateranskih zbirk, razume, kako usmiljena in pre vidna 
je bila Usoda nasproti antiki, vsaj tukaj . . . 

Grem čez dvorišče, hodim po dvoranah v 
pritličju, stopim v prvo nadstropje mogoče nit i 
ne diham, mogoče niti ne živim, samo vidim i n 
gledam in vem, da bi rad živel še sto let, sto le t 
da bi mogel takole gledati, in ko bi umiral, bi 
mi bilo žal, da to življenje ne traja še sto let, d a 
bi še lahko gledal . . . 

Z zmagoslavnim, samozavestnim in hladni m 

mirom stoji tu zapuščina minulih dob . Kipi, kipci, 
torzi, sarkofagi, reliefi, stebri, ornamenti, mozaik i 
in človek gre, ni se še nasitil enega, pa ž e

-

išče drugo, začne opazovati in se takoj spet obrne , 
napravi korak naprej in se vrne štiri korake naza j 

živi in ne živi, gleda in ne vidi. Mramorji vseh

-

barv, bron, baker, železo vse to izžareva mu


ziko, diha barve, govori tisočletja . Dotaknem se 
s prstom palca noge ogromnega Marta in nič bi 
se ne čudil, ko bi se Gradivus zgenil in bi jaz 
slišal zarožljati kovinaste luske njegovega oklep a 

	saj sem se ga samo zato doteknil, da bi se 
66 


prepričal, da tudi živim, da sem med njimi in 
diham zrak, ki ga dihajo oni >. 

Stojim pred grško Aphrodito kapitolinsko 
Venero jo imenujejo tu iz pen rojena je odložila 
oblačilo in stopa v vodo in ko bi 
ne prišel prijazni čuvaj in ne obrnil kipa opozarjajoč 
na linijo njegovega hrbta človek bi kar 
videl tudi zelenkasto morsko vodo, v katero s e 
namerava bela noga zdaj zdaj potopiti . . . 

Starec me je pravzaprav od nekod strmoglavil 
. . . Zdaj stopam trezno in -nekako kritično. 
Amor in Psyche . . . Leda z labodom . .. In 
mislim, da samo še tak mramor današnjemu človeštvu 
lahko pove, kaj mu je bila nekdaj ljubezen . 
Knjige ne več, kajti bere jih z meglenimi in senzacije 
željnimi očmi današnjih dni. Tannhäuser je 
pobegnil iz Venerine gore, bil je v Rimu, dela l 
je pokoro, ni pa dobil niti miru niti odpuščanja , 
in srce ga je gnalo k Veneri nazaj . . . Našel jo 
je neizpremenjeno, sam pa je bil tako izpremenjen , 
da ni več spoznal nje in ona ni spoznala njeg a 

bil je v Rimu . . . 

Amor in Psyche . . . prepad leži med tem i 
dnevi in med našimi dnevi, med ono ljubeznijo 
in našo ljubeznijo . . . Milijoni življenj uničenih in 
izgubljenih, histerične žrtve blaznic, samostanov , 
bolnišnic in vse to sad hinavske, surove in brez obzirne 
krščanske moralke narava plačuje z 
groznim denarjem človeštvu oni nesrečni strup i z 
Judeje, ki ji ga je dalo piti . 

Stopim v dvorano imperatorjev . . . 

Antični Rim je ovladal svet in položil vso 
svojo oblast enemu človeku v roke . Hotel je živet i 

5* 67 


brez odgovornosti, uživati brez skrbi, in našel si 
je novo državno formo cesarstvo. In usoda 
rimskih imperatorjev ni bila ravno zavidanja vredna . 
Silno dela, silno truda, silno bojev doma, siln o 
bojev na mejah — življenje Augustovo, Tiberijevo , 
Vespasianovo, Titovo, Trajanovo, Hadrijanovo , 
Mark Aurelijevo, Severovo dokazuje to. Poleg 
tega tipa cesarjev - državnikov stoji tip cesarjevblaznikov 
: Caligula norec s pobleski genialnosti , 
Nero, žrtev umetniških aspiracij in želje po ne smrtnosti, 
Domitian, žrtev strahu in bojazni, Commodus, 
gladiator, ki se je vsled krute igre Usod e 
rodil kot cesarjev sin, Caracalla, ki bi bil lahko 

odličen legijski tribun, Heliogabal, nesrečni herma 


frodit in umetnik v uživanju življenja vsi ti so , 
postavljeni na vrtoglavo višino oblasti, izgubili 

duševno ravnotežje, uničevali so vse, kar jim j e 
prišlo pred oči, vedno žejni a nikdar siti krvi , 
dokler niso bili pahnjeni v njen grozni purpur in 
ni postalo prokletstvo edini epiteton njih imena . . . 
In tretji tip so bili cesarji - vojaki. Malokdaj so 
prišli v Rim, pogosto niti enkrat ne v svoje m 
trudapolnem življenju, branili so meje imperij a 
proti prebujajočim se narodom barbarov, legij e 
so jih izvolile, navadno tudi legije odstranile — 
vendar je med njimi nekaj postav, ki kažejo, d a 
bi bila tudi ta vrsta imperatorjev lahko zadržal a 
konec starega imperija, ko bi ne bila nastala notranja 
kriza, ko bi ne bil pokopal antike strup 
od Vzhoda. Claudius II ., Aurelian, Probus in naj večji 
med vsemi Diocletian . . . 

Stopam skozi dvorano. Imperatorji slede drug 

za drugim v kronologičnem redu, z julijskim rodo m 


začenši. Julijski rod se sicer odlikuje z zares krasnimi 
glavami . Augustus sam, Tiberius, oba Drusa, 
Germanicus, Caligula in Nero. Tiberius je bil sploh 
najlepši mož svoje dobe v Rimu . Poleg Neron a 
njegova ponosna žena Poppaeja Sabina s svoj o 
karakteristično frizuro . Z obličja Othonovega bere š 
njegovo dušo -- pomehkužen uživalec, toda svoj 
čas junak. Tudi Vitellius pripoveduje vsebino svojega 
življenja : razuzdanec in nič drugega . Koščeni 
vojak Vespasian, lepi Titus. Preudarni Nerva, jasni 
in točni Trajan . Hadrian, ta večni popotnik in genialni 
arhitekt, prvi cesar z brado . Dobrotljivi Antoninus 
Pius Marcus Aurelius kot mladenič, potem 
kot mož — obe poprsji kažeta enako žalostne oč i 
in izraz utrujenosti na obličju . Zraven stoji Faustina, 
njegova zagonetna žena . Commodus, Pertinax 
--itd., vsa zgodovina imperija govor i 
iz teh poprsij, kajti imperator je bil v imperiju vse : 
najvišji duhovnik, najvišji vojskovodja in voditelj 
notranje in zunanje politike, čuvar nravnosti, zakonodajalec 
-- vsa njegova usoda. Ciklus zakončuje 
poprsje Juliana Apostate, ki je pa vse drugo, le 
ne podoba njegovega obraza. V sredi stoji mra


mornata soha sedeče Agrippine (starejše) . 

Poprsja pesnikov, filozofov in odličnih mož 
drugih strok so v sosednji dvorani . Sokrates je 
tu parkrat s svojo tipično faunsko glavo, Sophokles, 
Aischylos, Homer, vojskovodja Corbulo, 
Cicero, Alkibiades, Euripides, Asklepiades itd. 
Belo poprsje starejšega Scipiona Afričana, zmagovalca 
nad Hannibalom, te prisili, da se ustaviš . 
Teme golo kakor koleno, ponosne samozavestn e 
oči, stisnjene debele ustnice, ponos v celem ob 


69 


ličju da, tak je moral biti ta Wellington Rima , 
ki je imel več sreče nego genialnosti, tipična pri mera 
onih kamenitih ljudi, ki jih vrže Usoda končn o 
vsakemu geniju pred noge, da se mora nad njim i 
spotakniti. In na golem temenu je brazgotina, sled 
rane, ki jo je dobil, sedemnajstleten mladenič, v 
bitki pri Ticinu, kjer je rešil življenje konzulu , 
svojemu očetu . Ena tistih glav, ki jih moraš videti, 
ako hočeš razumeti pot dotičnega življenja . 

Korakam dalje po teh dvoranah . . . Kipi 
bogov . . . satirov . . . herojev . . . sarkofag s 
slavno bitko z Amazonkami . . . Silen . . . deček 
v borbi z gosjo in umirajoči gladiator . . . Oni 
gladiator, ki ga opeva Byron v Child Haroldu . . . 
Ko bi bil kipar in bi videl te-le stvari, prej bi si 
odsekal roko, nego bi se še kdaj potem dotakni l 
ila ali dleta, zakaj tu ni mogoče izraziti še kaj 
večjega . . . Praxitelov Satir stoji tu in snežnobeli 
Narciss, ki so ga nazvali za Antinoa, Hadrianovega 
ljubljenca. Tako so pač stali kje v Helladi , 
tako jih je pripeljal bodisi Aemilius Paulus, bodisi 
Mummius ali Sulla v Rim, tako so stali stoletja v 
Rimu, preživeli generacije, preživeli bogove, pre živeli 
svetovno vlado imperija in zdaj zro v naš e 
dneve edini neizpremenjeni, edini nesmrtni , 
še vedno dihajo v mirnih dihljajih, kakor bi ve deli, 
da prežive nove ljudi, nove države, nov e 
bogove, kajti edina nesmrtnost je lepota, in t o 
imajo oni . . . 

V zadnji dvorani je poprsje, ki ga označujejo 
za podobo M . Junija Bruta, Caesarjevega morilca 
. . . Da, táko je pač bilo njegovo obličje . 
Ne ravno simpatično, pa tudi ne brez izraza, tak o 

70 


nekakšen rimski gizdalin, zna se pa povzpeti tako , 
da mori zaradi ideje. Samo da potem takoj pade 
in meri ljudi in svet po svojem normalo i n 
seveda pride k Filipom. ---

Solnce, žgoče solnce zunaj . . . 
Grem mimo Marca Aurelija v palačo Konservatorjev 
nasproti. Hodim po dvoranah, hodnikih, 
gledam reliefe, urne, sarkofage, kipe, kipce, table, 
na katerih so bili zaznamovani konzuli, diktatorji, 
cenzorji in poveljniki konjenice republikanskega 
Rima. Mozaiki, zbirke denarjev, stari grobi, dvorana 
slik iz renesance, vrsta imen najslavnejših 
mojstrov, in spet antično nakitje, toaletne potrebščine, 
nosilnice, voz, bronasti kipi, kipci, vaze , 
poprsja slavnih modernih Italijanov, med kater e 
je zašel, bog vedi kako, tudi Mickiewicz, kameje , 
brušeni dragi kameni, gobelini -- morda b i 
bilo bolje, da sem šel prej sem in ne v Kapitolinski 
muzej ! Moti me nekoliko to-le pomanjkanj e 
enotnega stila in utrujen sem . . . Hodim, gledam , 
duh se naposled vendarle vzdrami kakor bi g a 
kdo s šibo oplazil, ko se človek ustavi pred taki m 
antičnim dečkom, ki si izdira trn, ali pred urno , 
v kateri je bil pepel Agrippine, Caligulove mater e 

toda takoj spet opeša truden sem . . . 

Se v to dvorano, kjer ima rimski občinski 
svet svoje seje, kjer se sklepajo civilni zakoni i n 
kjer stoji slavna kapitolinska volkulja, ki je stal a 
nekdaj pri ruminalskem figovcu na Palatinu . . 
spustiš se za trenotek v rdeči fotelj enega izme d 
teh modernih senatorjev, gledaš zeleni bron klasične 
živali in odhajaš z obljubo, da prideš 
spet in spet . . . 

71 


Solnčna svetloba žge v oči . . . v ušesih 
šumi . . . kakor brez duha se vlečem k Vicol u 
Alibert . . . 

Sofija Petrovna stopa nekako razburjena p o 
veži. Zgrabi me za roko in me pelje v bralno sobo . 

Trepova ni več! mi zašepeta zmago 


-

slavno . 

Kakšnega Trepova ? 

-

Našega Trepova. Krvavega peterburškega 

-

psa. Umrl je, jaz pa sem prepričana, da je bil odstranjen 
na drug način . . . 

A tako. Sofija Petrovna, in veste, kaj

-

mislim jaz? Jaz mislim, da po Capitoliju ne pre 


nesem nobenega muzeja na svetu več . 

Gleda me in me ne razume, kakor ne razumem 
jaz nje . . . 

XIII . 
Večer. 

Električne žarnice razlivajo od zgoraj, luči 
prodajalnic in izložb od desne in leve bele žarke 
svetlobe na šumni tok ljudij, ki se vije počasi p o 
Corsu . .. 

V taki svetlobi ima bela polt rimskih dam 

naravnost bajno ljubkost, oči se jim leskečej o 
kakor črne zvezde, in hoja, ki se ravna po taktu 
in šumu cele reke, je graciozna kakor v plesni 

dvorani. Kamenje njih nakitja in Rimljanke so 
z nakitjem dobesedno ovešene se bliska v mavričnih 
barvah ; na vratu, v ušesih, v laseh, na pah


72 


ljačah, rokah, na držajih tenkih paličic poskakujej o 
ti pestri plamenčki, zdaj se zasvetijo, zdaj ugasnejo 
in takoj spet zagoré iznova in v drugih barva h 

in tako se pomikajo tu v Lesku, bliskih in intenzivni 
svetlobi ti živi krasni človeški cvetovi z 
brezskrbnostjo na licih, ponosom v hoji in sreč o 
nad seboj v celi postavi . Ta svetloba izenačuj e 
razlike v letih, razlike med že prežitim in doslej 
neprežitim življenjem : starim odjemlje Leta in če 
tudi govore o njih sivi lasje, pričara vendar n a 
obličje pod njimi ljubkost, kakoršna je počival a 
tam nekdaj in mladostne cvetke ti kaže, kakor 
bi bile že razcvele, kakor bi bili oni romančki , 
ki se doslej predejo pač le v njih glavicah, že 
tudi v njih srcih . . . 

In enako graciozno prestavljajo tu noge možj e 
sedanjega Rima seveda v brezhibno svetlih 

čevljih po tlaku hodnikov in ulic . Tok zavzem a 
namreč vso širjavo Corsa, ki ni večja nego širin a 
naše Spálene v Pragi. Svetle, elegantne obleke , 
beli klobuki, pod njimi temne bojevite oči, tod a 
njih bojevitost nima nič skupnega z ono vsiljiv o 
predrznostjo levov na dunajski Ringstrasse in na 

Grabnu prirojena je deželi in narodu sploh, 
v njih ne vidiš nesramnih vprašanj, ko se tak 

pogled sreča z ženskim pogledom. V tej množici 
obrazov s temnimi in svetlimi brki se ti pokaže 
včasih lice, ki živo spominja na markantno starorimsko 
obličje, kakor ga imajo poprsja Kapitolinskega 
muzeja : Caesar, Nero, Titus . . . 

In ta počasni ritmični tok, poln bleščeči h 
plamenčkov šumi, buči, smeje se in teče med visokimi 
hišami, palačami in cerkvami, in visok o 


tam nad atmosfero svetlobe je temnomodro neb o 

in na njem migljajo zvezde, veliko večje in veliko 
jasnejše nego pri nas. Te bele zvezde, ki so prav 
tako, sijale nad to cesto, ko jo je antični Rim nazival 
Via Lata, ko so jo mesto hiš obrobljali kipi , 
spomeniki, portiki palač, ko se je čez njo spenja l 
'Marca Aurelija triumfalni oblok, ki ga je ukazal 
papež Aleksander VII . podreti, „da bi ne oviral 
konjskih dirk”, ki so se vršile na tej cesti . . . 

Razvaline so pokrile antično cesto kakih 
šest metrov visoko je bila zasuta nekaj stoletij. 
In te bele zvezde so videle, kako se poraja n a 
razvalinah starega mesta drugo mesto, ta cesta je 

postala žila novega življenja tod so hitele generacije 
za generacijami, papeži so se vozili i n 
jezdili po nji, cesarji, kralji,, vojske, romarji in 
vsi, ki jih je gnalo semkaj repenenje s celeg a 
sveta --- tudi to je prešlo, in danes kipi tu spe t 
novo življenje, šumno, samozavestno, ki pa im a 

vpričo teh večnih lučic komaj več pomena, nego 
veselo šviganje hroščev v majnikovem večeru . 

Sofija Petrovna si ogleduje pozorno valovj e 
tega veletoka Ijudij in mi razlaga svoja opazovanja. 

— Rimljanke pravi -- imajo vse krasno 
rast. Vitko telo, močna prsa — onih stožčastih 
postav Dunajčank, ki so mi bile tako zoprne, tukaj 
ni videti --
Na Piazzi Colonna je vojaški koncert. Trg 

je natlačen . Kavarne in sladčičarne so se s svojim i 
mizicami razprostrle daleč ven, niti en stol ni nezaseden. 
In ravnotako polne so vrste stolov pod 
godbenim odrom, ki so za gotovo odškodnin o 
na razpolago . 

74 


Sredi trga stoji na mogočni kocki iz peščenca 
steber cesarja Marca Aurelija . Vijakasto 
oviti reliefi razglašajo vojne čine cesarjeve v 
vojnah z Markomani, Kvadi, Sarmati in drugim i 
barbari. Imperatorjev steber je danes edini ostanek 
onih okraskov antične Via lata in obenem 
ena izmed številnih primer, s kakšnim umetniški m 
razumevanjem so skrbeli papeži za Rim in njegov e 
spomenike. Na kapitélu stebra je stal kip Marca 

Aurelija Sikst V. ga je dal sneti in postavit i 
na njegovo mesto Hebrejca iz Tarsa, sv. Pavla 1 

Kadar se vali po Corsu gorenjih deset tisoče v 
rimskih, je tu na Piazza Colonna ves Rim. Semkaj 
se izlivajo tudi valovi Corsa in se združujejo tu z 
delavci, reveži, študenti, vójaki, duhovniki, carabinierji, 
meščanskim rodbinami, prodajalci časnikov , 
razglednic, brošur, vžigalic, snažilci čevljev, ženami , 
otroki, polsvetom ves Rim v eni edini harmonični 
mešanici. Med njimi ni cest, ni potov, ki bi s i 

jih bila ena vrsta odmerila in zavzela te ljud i 
vse druži ponosna beseda Jo sono Romano di Rom a 

in če ne to, pa vsaj zavest, da pripadajo eni in ist i 
narodnosti. Tu čutiš, da socialno stališče ne loč i 
enega od drugega — ta spada k tej, ta k oni vrsti , 
razlike med seboj pa ne čutijo . 

Godba bersaglierjev svira potpuri iz Verdijeve 
Traviate. Kaj prida ne zna, ali tudi za to 
malo ima hvaležno publiko . Tem muzikantom 
manjka neverjetno — ognja. Tem melodijam 
manjka duše. Toda Rimljani kimajo z glavami p o 

taktu, pogibavajo se s celim telesom, brenče s i 
napev, pojejo besede, tolčejo ob tlak in ko 
godba doigra, ogromno ploskanje, vpitje, navdu 


75 


šenje. Bis! Bis! grmi po trgu, dokler ne nastop i 

kapelnik in se začne Traviata iznova. 

In ko so jo doigrali vdrugič, se mora začet i 
vtretjič človek razume, kako je ta melodičn i 
Verdi izrasel iz duše tega naroda in kako zna 
govoriti njegovim živcem. Bolest, ki se smehlja v 
prijetnem ritmu, radost, ki ji blešče v očeh solz e 

notranjega gorja kakor bi bil v te glasbi ob 


sežen izgubljen vzdih davne antične duše, kater i 
je ležala v najbujnejših ekstasah pesimistična senc a 
in v najhujšem gorju pomirljiv smehljaj . . . In Hebrejec 
iz Tarsa, sv. Pavel, oprt na meč, gleda o d 
zgoraj na to rajanje teles in duš, ne razume vseg a 
tega, kajti ne more verjeti, da bi še mogel biti 
živ in v kakem kotičku daš dihati in čakati svo jega 
dne oni davni antični svet, katerega j e 
tako sovražil in o katerem je mislil, da ga je 
uničil . . . In Hebrejec iz Tarsa ne ve, da stoji na 
mestu imperatorja, ki je bil desetkrat večji neg o 
on in da pride gotovo čas, ki mu ukaže stopiti 
dol in napraviti prostor pravemu posestniku . Nemesis 
korigira zgodovino, Nemesis izkorigira tud i 
roparski čin Siksta V. Kraljevski Rim se naslanja 
na imperij, kraljevski Rim povrne tudi imperatorje v 
steber imperatorju, zakaj „dajte cesarju kar j e 
cesarjevega” . . . 

V pavzi vpijejo prodajalci časnikov, razglednic 
in vžigalic, fontana, ki stoji stebru na sproti, 
ploska s padajočimi kapljicami svojih curkov , 
in govorice ljudij se spajajo v šumenje, kakor zven i 
na razcvelem deteljišču lepega popoldneva. Pod 
ogromnimi kandelabri stoje gruče bralcev časopisov, 
in reveži brez strehe, ne meneč se za vse 

76 


to, leže zleknjeni ob podnožju stebra Marca Au relija 
in spe zavidanja vredno spanje . . . 

Prosojna ura na Palazzo delle Colonne kaže 
pol enajstih, muzikantje pospravijo inštrumente , 
zlože note in odidejo. 

Trg se prazni . 

Vrneva se na Corso in vstopiva v Cafe Nazionale, 
kjer imajo najboljšo kavo v Rimu, ki j e 
jaz sicer ne maram, a jo pije neizmerno rada Sofij a 
Petrovna . 

Par mačk se valja tu po stolih, in če katero 
preženeš, vrže na te ogorčen pogled, skoči n a 
stol zraven, in spi mirno dalje . Pod stropom se 
podi netopir, ki prihaja sem zvesto večer za večerom 
in lovi muhe in moskite, in okoli miz sedi 
vse, kar ima Rim umetniškega . Nepriznani ženiji , 
katerih pesmi še ne poznajo tiskarskega črnila in 
katerih pogum je ravnotako samozavesten kakor 
je neizprosna njih obsodba vse laške literatur e 
začenši z Dantejem in končujé s pesniki včerajšnjega 
dne prisluškujem enemu takemu razgovoru, 
ta dobra mladina je v Rimu na las tak a 

kakor v Pragi P žurnalisti vseh narodov, kolonije 
tujih slikarjev in kiparjev, vse poglobljeno v 
debate ali v liste svojih domovin. Dim cigar in 

cigaret se dviga k stropu, pahljače se gibljejo 
okoli napotenih in razpaljenih glav, kozarci, novci 
žvenketajo, in natakarji v salonskih suknjah švigajo 
po dvorani. 

Ure beže čudovito naglo -- Pagare ! 

Plačam z dvajsetlirskim bankovcem. Natakar 
iztrese na pločevinasto skledico pest srebrnjakov 
in bakrenih novcev. Ogledam si ta denar glej , 

77 


francoskih pet frankov s sliko Napoleona III . ! 

Podam ga natakarju ptiček ga niti bližje n e 
pogleda, izpusti ga v žep, vzame druzega in m i 
ga vrže z ravnodušnim mirom v skledico . 

Sofija Petrovna napeto zasleduje to nemo 
igro. In naenkrat izvleče svojo denarnico, iztrese 
mi pest srebrnjakov na mizo v raziskovanje . 

Lepi novci! Franki - petaki z istim Napoleonom 
III ., franki - petaki iz Bolivije, braziljski novci , 
novci s papežem Pijem IX., franki s sliko Napoleona 
I. za boga, Sofija Petrovna, kje ste nabrali 
vse to ? 

To so mi dali v Benetkah, ko sem me


-

njala denar. V hotelu, po trgovinah, na kolodvoru 

kjer je bil kdo, je kaj prispeval. Ali ima to 
kakšno vrednost? 

Lep začetek, če hočete zbirati sta r

-

denar 
Kaj hočem! méni fatalistično. 

-

Greva domu, k Vicolu Alibert. 

Ulice tihe, prazne. Tu, tam skupina deklet , 
„povetrnih ženic”, kakor bi rekli stari Cehi. Tiho 

govore, pušijo cigarete in se ne brigajo za nič . . . 

In v temi visoko nad spečim mestom bel e 
zvezde. Večje nego pri nas, jasnejše nego pr i 

nas. . . 

XIV. 
Palatin. 

Razvaline rdeče - rjavih zidin. Mogočni stebri , 
ki rasejo iz pobočja palatinskega griča nad sami m 
Forom. Temni hodniki, vlažni oboki, široki svodi , 

78 


ki odpirajo razgled na vrhove hrastov tam nekje , 

na neke ciprese, na kos smehljajočega se neba . . . 

Palača Tiberijeva, Caligulova . . . 

Danes ni mogoče več reči, kako so bila ta 
poslopja razdeljena . Kakšna je bila njih višina, 
kakšne dvorane v njih, kakšno okrasje . Neme 
razvaline, le glas zgodovine govori tu . 

Tu je bil vprvič ustvarjen tip onih človeški h 
bitij, ki je prestal uničujoče čase, antične bogove , 
in se je vkoreninil v vseh deželah in pri vseh narodih. 
Caesar Imperator Augustus . Edinec, ki vlad a 
nad milijoni, in živi simbol mogočnosti in slave 
države. Nekaj čisto drugega je bil dotedanji rex , 
kralj, od katerega se je predvsem zahtevalo, d a 
bodi dober vojak in zanesljiv voditelj v bojih i n 
bitkah, pripraven načelnik roparskim pohodom i n 
previden vodnik svojemu ljudstvu, kadar bi hotelo 
zamenjati svoje dosedanje bivališče z drugimi kraji . 
Rim, ki je ustvaril novo državno obliko, ki zadostuj e 
človeštvu do današnjih dni in mu bo zadostoval a 
najbrže še nadalje, ki je prvi uredil razmerje posameznikov 
med seboj in nasproti državi s pojmo m 
prava, ki je odtod postalo direktiva za življenj e 
vseh kulturnih narodov, ki je sploh ustvaril vse 
forme življenja z zarodki vseh prihodnjih boje v 
in izprememb — ta Rim je moral ustvariti tud i 
nov tip poglavarja države — cesarja. Bitje v moči 
neomejeno, obsežek vsega tega v sebi samem, ka r 
je bil sam svetu, Majestas, ki je bila v življenju 
prva za bogovi in po smrti sprejeta med nje , 
človek v škrlatu, na čigar migljaj so korakale 
legije v oddaljene kraje, da bi prelivale svojo in 

79 


tujo kri, na čigar migljaj so se uničevala mest a 
na tisoče milj daleč, pokoravali narodi, prekopa vale 
gore, odvajala voda iz svojih tisočletnih bi vališč, 
polagali mosti čez tokove deročih rek, gradile 
ceste in stavile trdnjave, gradovi in mesta v 
krajih dotlej neobljudenih . . . 

In tu v teh prostorih je bil ustvarjen oni ti p 
cesarjev . Rdeče-rjavi zidovi, v katerih se je zakoreninila 
mestoma kaka širokolista rastlina in plapola 
iz njih kakor zmagoslaven prapor. Sveža 
praprot pokriva vlažne kote hodnikov in podnožj a 
oblokov. Mogočni hrasti dvigajo svoje vrhove izna d 
razvalin teh bivališč prvih cesarjev proti modremu 
nebu. Rastline, najnežnejše in najpravičnejše, kar 
je narava sploh porodila, imajo tu zadnjo zmago slavno 
besedo . . 

Palača Tiberijeva, Caligulova, Augustova . . . 

Augustus, ta rumenolasi mož, je bil prvi o d 
njih . Njegova palača je bila sezidana po bitki pri 
Actiju in je bila središče uradov, sodišč in svečeniških 
zborov. Cesar je živel preprosto, njegova 
hrana je bila jako enostavna, kruh, ribe, sir, sadje , 
nekoliko vina. Noben Zid, moj dragi Tiberius, 
se ne posti ob sabatu tako ostro, kakor jaz danes . 
„Sele v kopeli, uro po solnčnem zahodu, predno 
sem se mazilil, sem zavžil par grižljejev kruha ” 

tako piše enkrat svojemu nasledniku. Obleke 

so mu predle in šivale njegova žena, hči in vnukinja. 
V njegovem značaju je bilo mnogo, kar j e 
spominjalo na stare postave republikanskega Rima . 
Bil je strog o pravem času in o pravem času milostljiv. 
Znal je dobro govoriti ljudstvu na Foru , 

80 


očetom v senatu, in je bil duhovit gostitelj svoji m 
gostom. Ljubil je hellensko izobrazbo, govoril j e 
dovršeno grško in je rad citiral v razburkanih trenutkih 
življenja primeren verz iz Homerja ali iz 
tragikov. Borbe v cirkusu je gledal skozi okno 
svoje hiše, bil je priden obiskovalec in vesten poslušalec 
v gledališču. Vergilu in Horacu je bil od krit 
prijatelj. Sam je pisal reke v verzih in je celo 
zasnoval tragedijo Aix. In naposled je tudi ra d 
igral kocke za majhen denar. Krasni spol je vnet o 
častil. V njegovo palačo so nesli večkrat zastrto 
nosilnico in jo postavili v spalnico . In v nosilnic i 
je bila vsakokrat kaka krasotica starega Rima . Pa 
se zgodi nekoč, da skoči iz nosilnice mož, se po stavi 
pred cesarja z golim mečem in mu prav i 

ali se ne bojiš, da bi utegnil priti po tem potu k 
tebi kdo tako kakor jaz in te ubiti? — Ta mož 

se je imenoval Athenodor in je rešil na ta nači n 
ženo svojega prijatelja . Augustus ga ni prav nič 

kaznoval zastrta nosilnica pa ni plula nikdar 

več proti Palatinu. V svoji rodbini je imel 
cesar malo radosti . Sinove in vnuke mu je zgodaj 
smrt pobrala, hčer julijo, ki je bila kriva Ovidovega 
prognanstva v Tomi, je moral potem sam 
pregnati iz Rima, in tako mu je ostal le Tiberius, 
redkobesedni in zagonetni mož ; ta edini mu je 
drugoval na starost in čakal njegove smrti . 

Patriarhalni stari cesar je umrl v Noli . Svoji 
ženi Liviji je dahnil na ustnice poljub in besede : 

Livija, pomni najinega zakona in živi srečno ! -


V poznejših težkih časih so se ga spominjali 
z vzdihom : Ali naj bi ne bil nikdar prišel, ali p a 
naj bi bil večno ostal . . . 

6 81 


Za njegovega vladanja se je narodilo v daljni 
Galileji nekemu tesarju dete, ki mu je bilo dan o 
ime Jošua . . . 

Domus Augustiana leži zdaj pod parkom vil e 
Mills . Hrasti in ciprese rasto veselo nad bivališče m 
starega cesarja. Le tu in tam štrli iz tal kak zid , 
kak okrasek, kak odlomek stebra . 

Vrneva se k Tiberijevi palači, ne da bi naj u 
gnala želja še enkrat kaj pogledati -- te razvalin e 
so le razvaline, gole razvaline iz opeke — tod a 
hoče se nekoliko sanjati, nekoliko prisluškovat i 
glasovom zgodovine . . . Kajti tu je živel oni čudn i 
človek, katerega velikost ima na sebi nekaj pošastno tragičnega 
in tajinstveno - groznega. Drugi rimski 
cesar, Tiberius, v svoji ledeni in zahrbtni krutosti 
tako mojstrsko risan od Tacita, od sodobnikov 
preklinjan, od stoletij obsojan. Ali pa po 
pravici? Bil je mlad mož, srečen soprog in oč e 
-- kar mu ukaže Augustus, da se mora ločiti od 
svoje žene in poročiti njegovo hčer Julijo, vdov o 
po Agrippi . Ubogal je tako je ukazal cesar i n 
adoptivni oče. Ko pa je nekoč, dolgo potem, 
srečal svojo ločeno ženo, se je ustavil, gledal za 
njo, in solze so se mu vlile iz očij . Augustus je 
poskrbel, da se podobno vznemirljivo srečanje n i 
več ponavljalo. Z Julijo seveda ni bil srečen. 
Otrok, katerega sta imela, je umrl zgodaj, nato 
sta se razšla. Tudi z Augustom se je razšel adoptirani 
sin, nemara njegova ponosna duša ni prenesla, 
da so imeli drugi prednost pred njim, ne mara 
je čutila, da je ta očetovska ljubezen siln o 
majhna --Tiberius je odšel v prostovoljno pregnanstvo. 
Zivel je na Rhodu in tam je zvedel, d a 

82 


ga je dal Augustus razporočiti z Julijo, in Ju 
da živi v ostri kazni na pustem otoku. Po osr 
letih se je vrnil in v Rimu je živel y ozadju, nil 
ga ni iskal in on ni iskal nikogar . Zivel je s svo 
sinom iz prvega zakona. Sele ko je smrt izpr 
nila hišo Augustovo, je poklical stari cesar tE 
zadnjega svojega sina k sebi. In ko je Augu s 
umrl, je stopil na njegovo mesto . Stopil je s ti h 
opreznim korakom saj je vedel, da nim E 
svojem nastopanju teh prikupnih lastnostij , 

koršne je imel Augustus, in vedel je tudi, da 

drugi časi in drugi ljudje . Cloveško življenje ta k 
ni imelo mnogo cene, niti subjektivno, niti ob j 
tivno. Kdo ve danes, kakšne zarote so bile ~ 
pravljene in koliko bodal, da bi bil odstranje n 
osebno malo simpatični cesar! Zakaj duše Cato] 
in Brutov so imele še vedno dosti sorodnikov 
dedičev v Rimu. „V zaroto proti cesarju se 
veruje, dokler ni cesar ubit”	 se glasi e¦ 
izmed genialnih izrekov blaznega Caligule . Kaj 
je naklepalo zoper Tiberija, ne verno, vern o 
kako je Tiberius odgovarjal. In iz teh odgovo r 
to je res, puhti groza. 

Imel je sina - edinca zastrupili so mu 
in so mu natvezli, da je umrl naravne smrti . N 
ki mu je zavdal, Sejanus, ki je bil v cesa r 

nenavzočnosti samovladar v Rimu, je hrep e 
postati tudi resnični cesar . Tiberius je bil te 
na Capri in tam so se mu hipoma odprl e 

zvedel je pravi vzrok sinove smrti in izdan i 

mu bili Sejanovi načrti. Sejana je strmoglav 
višine po svojem Tiberijanskem načinu : milo, bla 
hotno, brez hrupa, toda gotovo . 

6* 


V Rim pa se ni vrnil več . Gnusa polna j e 
morala biti njegova duša nad življenjem, ljudm i 
in seboj. In Rim mu je vračal zdaj, kakor je mogel . 
Izmišljevali so bajke o njegovih orgijah in pijančevanju, 
pitali so ga z zasmehovanjem in dovtip i 
(Biberius Caldius Mero), znesli so nanj vse grozn e 
pripovedke, ki so se z njimi strašili otroci in 
gologlavi zagonetni starec je živel med tem po 
svoji navadi daleč od vsega tega. V bogove pač 
ni preveč veroval -- „kajti bil je matematik ” . Bil 
je tudi izvrsten govornik, marljiv bralec in nekoliko 
tudi pisatelj . In še nekaj : imel je žgoč dovtip , 
kar ljudje tudi neradi odpuščajo, in znal je bit i 
brezobziren, česar sploh ne odpuščajo . „Tristissimus 
hominum”, najjadnejšega med ljudmi, ga 
imenuje Plinius . 

Umrl je na Capri . V Rimu je bila radost. 
„V Tibero s Tiberijem !” je rjula sodrga p o 
ulicah Tiberius ni nikdar tajil svojega sovraštva 
nasproti nji, ni ji laskal in ni ji prirejal iger . Mrliča 
so prenesli vojaki v mesto in ga sežgali tod a 
brez apoteoze. Orel ni splaval od njegove grmade 
proti nebu. Tiberius ni bil sprejet med bogove . 
V provincijah je živel njegov spomin kot spomi n 

na pravičnega, strogega in dobrega vladarja . Niti 
najboljši cesarji ga pozneje niso zatemnili. 

Za njegove vlade se je zgodilo v Jeruzalem u 
to-le : k prokuratorju Judeje Ponciju Pilatu so pri 


peljali pred Veliko nočjo mladega Zida, češ da 
podpihuje narod in se upira cesarju, ker se del a 
kralja. Pilat ga je zasliševal, toda Zid mu je dajal 
take odgovore, da ga Rimljan ni mogel ob soditi. 


84 


Da, dela se kralja, toda njegovo kraljestvo 
ni od tega sveta — Prokurator Ju 


deje ga je dal bičati, bodisi, da bi vsaj delom a 
ugodil tožbam Zidov, bodisi da bi vzbudil sočutje 
s slabim krvavečim telesom, ali pa oboje — 
in ga je pokazal ljudstvu . In nahujskano ljudstv o 
mu je kričalo: Na križ z njim ! Na križ ! Križaj 

ga! Rimljan je resignirano zmajal z glavo in j e 
dal Zida pribiti na križ. Cloveško življenje takrat 
ni imelo mnogo cene . . . 

Hodiva po prostranem Palatinu sem ter tja . . . 

Stari Palatium . . . Roma quadrata . . . mesto 
Romulovo . . Njegove stene so se spuščale strm o 
navzdol, v njih je našel pastirski narod naravn o 
varstvo proti človeškim in živalskim roparjem. 
Romulus ga je obzidal na nekaterih krajih s o 
še ostanki tega zidovja . 

Tu je stala tudi tja do Konstantinovih časo v 
Romulova koča, v kateri je baje stanoval pastir 
Faustulus, rednik prvega rimskega kralja. Tu je 
bila tudi špilja s studencem, ki ga je senčil ficu s 
ruminalis, sveto mesto, kjer se je ustavil košek z 
dvojčkoma Romulom in Remom, plavajoč po na-, 
rasli Tiberi. Semkaj je bila postavljena 1. 296 pr. 
Kr. ona prekrasna etrurska volčica, ki stoji dane s 
v rdeči dvorani konservatorjev na Capitoliju . 

Tu je stalo sveto drevo, ki je vzraslo i z 
kopja,,, katerega je zagnal semkaj Romulus iz Aventina. 
Se za Caligule je cvelo in rodilo . 


Tu je stala hiša cenzorja L. Crassa, na čigar 
vrtu je raslo šest krasnih starih lotosovih dreves ; 
to hišo je kupil M . Tullius Cicero, veliki govorni k 
in majhni politik, to hišo mu je razrušil zloglasn i 
Clodius, senat pa jo je potem vnovič sezidal . 

Tu si je postavil palačo Scaurus, njen atrium 
so nosili osemintrideset čevljev visoki stebri iz črnikastega 
mramorja, pripeljanega z otoka Melos ; tu 
nekje so stanovali Hortensius, Ciceronov tekmec , 
in Catilina, žrtev in ponos Ciceronov ; triumvir M . 
Antonius, katerega hišo je podedoval Augustov 
prijatelj in zet, M . Vipsanius Agrippa . . . 

Hodiva sem ter tja . . . Razvaline, molčeč e 
razvaline . . . le zgodovina govori . . . 

Samo tista hiša, kjer se je narodil cesar Tiberius, 
stoji še zdaj na Palatinu. Edino popolnoma 

ohranjeno bivališče antičnega Rima . Dekoracije in 
freske na stenah govore še z obledelimi barvam i 

o nekdanji preprosti krasoti tega patricijskega stanovališča, 
nevelika razsežnost poslopja pa nikako r 
ne odgovarja našim predstavam o rimski palači , 
in že celo ne o palači, v kateri je stanoval čla n 
preponosnega rodu Claudijcev. Toda Tiberijev 
oče je bil še zakrknjen republikanec, ki je cel o 
predlagal, naj se da morilcem Julija Caesarja na grada, 
in njegovo bivališče nosi značaj republikanskega 
državljana ; neveliko, brez kričečega nakitja, 
toda ponosno in samozavestno . Ko se je Antonius 
pobotal z Octavianom, poznejšim prvim cesarjem, 
je moral ponosni Claudius odstopiti svoja 
86 


ženo Livijo žoltolasemu dediču Caesarjevemu — 
odstopil jo je, toda kmalu na to je umrl -- gotovo 
vsled strtega ponosa. Njegov sin Tiberius, 
ki ga je adoptiral Augustus, je nastopil po njem 
vlado sveta. In preprosto republikansko bivališče 
je prešlo v last Germanica, tistega Germanica, k i 
ga je oboževal Rim in ki so se vanj upirale oči 
vsega sveta z največjimi nadami . In v tej hiši je 
rasel tudi njega sin Gaius Caesar, imenovan Caligula, 
ki je podedoval simpatije in ljubezen vojaštva 
in ljudstva po svojem očetu, ko je prezgodnja 
smrt prehitela štiriintridesetletnega Germanica 
na potovanju po Mali Aziji. Ko je bilo 
Caliguli dvajset let, ga je poklical stari Tiberius 
k sebi na Capri, in mreže grozovitih bajk in grdi h 
klevet, ki obdajajo drugega cesarja na tem otoku, 

se ovijo zdaj tudi okoli Caligule. 

Ce človek prebira rimske zgodovinarje cesarske 
dobe, ne sme pozabiti na par okolnostij : 
cvet republikanskega Rima je bil senat, onih „tristo 
ponosnih in ošabnih kraljev” , ki se nikakor niso 
mogli zamisliti v podrejene vloge v dobah cesarstva. 
Republikanske tradicije senata niso izumrle, 

t. j . bile so prav tako prapor in geslo njegovo, 
kakor so danes prapori in gesla razni programi 
raznih strank, pod katerimi se skriva vedno on a 
večno resnična zahteva „daj mi, da sedem, kjer 
sediš ti”, in tako so se v senatu snovale zarot e 
proti cesarjem, najemali so se morilci in korumpiralo 
vojaštvo, drame pa, kakoršna se je odigral a 
Idibus Martiis 1. 44., ko je padel v Pompejevi kuriji 
pod senatorskimi bodali Caesar, seveda Rim ni 
več dočakal usoda, ki je doletela Caesarjev e 
87 


morilce, je bila zbranim očetom svarilo za vse 
čase. Nasprotno pa so cesarji v posesti polne 
oblasti nad življenjem in smrtjo vseh podložnih 

državljanov in med temi je bilo zdaj tudi oni h 
nekdaj ponosnih tristo kraljev ravnali brez 


obzirno in z usmrtitvami čistili senat, kadarkoli j e 
le bila prilika. In kar so senatorji znali, je bilo , 
da so znali antično umirati, in ti, kateri so ostali , 
so se znali za nje maščevati . Kar je namreč krščanskemu 
človeku po smrti nebeško veselje ali p a 
trpljenje v peklu, to je antičnemu človeku dobe r 
glas in čisto ime v zgodovini. In nad dobrim 
glasom in čistim imenom svojih cesarjev je izreka l 
senat z ustmi historije svoje sodbe. Tacitus, Dio 
Cassius, Plinius mlajši so bili senatorji, Svetoniu s 
Tranquillus pa je bil, če morda ne tudi senator , 
vsaj kot zaupen prijatelj Plinijev senatorskeg a 
mišljenja. In tako se je izvrševala sodba nad 
mrtvimi nasprotniki s strastno temeljitostjo . Napake 
so jim napihovali v zločine, nerazsodnost v 
bestijalno potezo njih značaja, večni strah za presto l 
in življenje v krutost in krvoločnost ostalo s o 
dopolnile klevete in bajke . Tacita ne izvzamem, 
znam si ga pa razložiti : njegov fascinirajoči način , 
slikati črno v sivem, ga je najbrže tako prevzel , 
da je slikal predstave svoje duše, in ne resničnih 
obrazov -- to ni točni in jasni Thukydides, to j e 
romanopisni talent Emila Zole . . . In na vseh teh 
slikah in sodbah, ki so bile pravzaprav polemičn o 
orožje, je zgrajena enostranska slika rimskega cesarstva, 
propada, izprijenosti, gnilobe in kakor s e 
vse to imenuje . Novejša zgodovina je prosta taki h 

sodb kajti stare dinastije vladajo še vedno, i n 

88 


paragrafi kaznujejo vsako žalitev člana vladajoč e 
rodbine, četudi je že več sto let mrtev . . . Tega 
ni bilo v starem Rimu dinastije so se menjale, 
malokatera je vztrajala dve generaciji zapored, i n 
pošastna slika tega ali onega cesarja je služila l e 
za osenčje svetlemu pojavu živečega vladarj a 

crimen laesae majestatis v preteklost je rado vi 


delo in bralo i občinstvo i cesar. 

Caligula je bil izmed tistih ljudij, v kateri h 
se druži genialnost z blaznostjo . Njegova osebnost 
je bila prikupna, imel je nenavaden dar govora, 

globoko razsodnost in pereč dovtip . Osem mesecev 
po nastopu vlade se ga je polotila strašn a 
bolezen, prestal jo je, ko se mu je pa vrnilo življenje, 
je bil norec. Rim, ki se je ob njegovi bolezni 
tresel strahu za njegovo življenje, se je zdaj 
zgrozil nad tem povrnjenim življenjem . Jasnih trenutkov 
je bilo čezdalje manj in manj, bilo je oči vidno, 
da mora biti odstranjen cesar, ki ne more 
odgovarjati za svoje čine. 

Iz one preproste hiše, kjer se je rodil Tiberius 
in je preživel Caligula svoja mlada leta , 

vede pokrit hodnik k Tiberijevi palači, ki je stal a 
nad Forom. Nekega januarskega dne 1. 41 . je hitel 
Caligula ob eni popoldne iz cirka, kjer so se vršile 
igre na čast Augustu, k obedu . V hodniku so se 
vadili grški mladeniči za predstavo, cesar jih j e 
trenutek gledal, hvalil in vzpodbujal, v tem p a 
mu zada tribun Chaerea, ki je bil ta dan načelni k 
telesne straže, od zadaj rano z bodalom, drugi zarotniki 
so ga pobili do kraja . Morilci šo se skrili 
za par ur v Germanicovi hiši, ko so pa videli, d a 
jim ne grozi nevarnost, so drevili k palači in ubil i 

89 


njegovo ženo in otroka, hčerko, ki jo je nesrečni 
norec strastno ljubil . Mrlič je ležal še na hodniku, 
ko se je razširila po Rimu vest o smrti imperatorjevi. 
Germanska telesna garda je prihitela k 
mestu umora z golimi meči in je hotela osvetit i 
svojega najvišjega poveljnika, in le duhaprisotnos t 
konzularja Valerija je preprečila veliko prelivanj e 
krvi. Ko so namreč vojaki vpili : Kdo je ubil cesarja? 
se jim je postavil Valerius nasproti in 
dejal : Bil bi srečen, ko bi ga bil ubil jaz ! 

Osupnili so, utihnili in se poizgubili . 

Senat je hotel obnoviti republiko, toda armada 
je razglasila za cesarja Claudija, Germanicovega 
brata. Tihi, neugledni, že starejši gospod , 
soprog Messaline, se je nastanil v cesarski palač i 
kot vladar sveta. Imel je mnogo napak, končno 
pa je bil vendarle eden izmed boljših vladarjev. 
Rad je jedel, rad pil, imel je rad hellensko kulturo, 
in v domačem življenju je bil komoden, ka r 
preveč komoden. Messalina si je izbirala čisto 
javno svoje ljubimce in naposled si je izbrala še 
enega moža in je javno slavila z njim svatbo. To 
je Claudija nazadnje vznemirilo, tu mu je šlo z a 
prestol in življenje — dal je Messalino ubiti , 
kmalu na to pa se je oženil z Agrippino, hčerj o 
svojega brata Germansca, sestro Caligulovo i n 
vdovo po Gn . Domitiju, ki mu je prinesla v zakon 
svojega sina Nerona . Claudius ga je adoptiral i n 
kmalu na to je umrl. Zgodovinarji pravijo, da 
je bil zastrupljen z gobami, verjetno je pa, da 
ni bilo strupa prav nič treba : štiridesetletni 
jedež se je preobjedel tako, da mu ni bilo pomagati 
. 

90 


Nero je postal cesar. Mladenič, ki mu j e 
vodil mlada leta neki brivec z nekim plesalcem , 
in ki mu je dala Usoda v življenje Seneco, filozofa 
in pesnika, iz čigar ust so tekle vzvišene 
resnice in iz čigar del je puhtela grabežljivost , 
ničemurnost, sebičnost in plebejstvo. Mladenič z 
aspiracijami umetnika, z nagnenjem do igralstva , 
petja, atletstva, vozništva . V njegovih žilah se je 
pretakala kri gostobesednega retorja in lahkomiselnega 
igralca za svet, triumvira Marca Antonija . 
Njemu torej je bil dodeljen svet, boj s senatom , 
njegovimi zarotami in intrigami, in poleg njeg a 
je stala vladohlepna mati Agrippina, vsega zmožna, 
za vse pripravljena Nero ni mogel biti drugačen, 
nego je bil. Uresničeval je svoje sanje , 
svoje aspiracije in svoje pohoti, kakor je mogel . 

Pesnil, vozaril, pel, igral, plesal, zidal za vsako 
ceno je delal za svojo nesmrtnost, dokler ni padel , 
žrtev ironije Usode. Cesarska oblaznelost se j e 
polastila njegovega uma, toda rimsko ljudstvo g a 
je imelo rado v usodi Ludovika II . bavarskeg a 

se je pred našimi očmi ponavljal skoraj podobe n 
igrokaz . . . 

Dotlešnje palače na Palatinu mu niso zadoščale 
ko je nastal v Rimu požar, ki je vpepelil 
večji del mesta (ali po cesarjevi krivdi, n i 
do danes dognano), je sezidal nov Rim, tisti Rim , 
ki je bil svetovno čudo, pa tudi sebi je sezidal 
rezidenco. Od Palatina preko Veba tja do Esquilina 
je sezidal svojo ogromno hišo, Domus aurea 
Neronis, s katero so se mogle kósati pač le palače 
davnih kraljev asirskih in babilonskih . Ogorčenju 
in žalosti rimskega prebivalstva nad uni 


91 


čenjem znamenitih starin, cest, spomenikov in poslopij, 
ki so šla po zlu v požaru ali pri regulacij i 
novega mesta, je odprl ventil : iz izjav in izrekov 
odličnih krščanskih voditeljev je bila sestavljen a 
obtožnica zaradi požiga (ogenj je izbruhnil res v 
krajih, kjer so imeli Zidje, ki so živeli še takrat 
v največji slogi s kristjani, svoje prodajalnice in 
hišice) in prvo zgodovinsko preganjanje kristjano v 
se je začelo. 

In pri tem preganjanju je poginil Pavel i z 
Tarsa. Pred tremi leti je bil ujet v beli Caesarej i 
palestinski ter pripeljan pred prokuratorja Festa , 

in pred sodiščem je apeliral z njemu lastno zvi


tostjo kot rimski državljan na cesarja . Na cesarja 
se sklicuješ, k cesarju pojdeš je razsodil 
Festus, in Pavel je bil odveden v Rim. Po dolgem 
potovanju in mnogih postajah je živel tu v lahke m 
zaporu in enkrat julija ali avgusta L 64. je padla 
njegova glava na cesti, ki drži v Ostijo . 

Ta glava, zaraščena s črno brado, divjimi 
lasmi, z ostrimi očmi pod strnjenimi obrvmi, ki j e 
povzročila preobrat v zgodovini sveta, se je zvalila 
v prah antične ceste. 

In začetkom aprila 1. 67. je zbežal Nero preoblečen 
iz svoje zlate hiše, zbežal iz Rima v 
spremstvu treh osvobojencev, od senata odstavlje n 
in proklet, med tem ko so Galbove legije kora kale 
proti mestu . Na posestvu svojega osvobojenc a 
Faona si je naposled porinil bodalo v vrat . Tribun , 
ki ga je zasledoval, je prispel tjakaj ravno v tem 
trenutku in je hotel s plaščem ustaviti imperatorj u 
kri. Sero : haec est fides? — Prepozno je 

to tvoja zvestoba ? je vprašal Nero in, upiraje 

92 


3 vojaka pogled svojih sivomodrih oči, je umrl. 
Akté, grška sužnja njegova, ki je bila nekdaj 
prva njegova ljubezen, je oblekla mrliča v slavnostno 
oblačilo, ki ga je nosil o Novem letu, se-
žgala ga je in postavila urno z njegovim pepelom 

3 grobnico Domicijev na Martovem polju na sedanji 
Piazza del Popolo . . . 

Njegova popularnost je bila tako velika, da 
sta ga Otho in Vitellius proglašala za svoj vzor vladarja, 
in štirideset let pozneje si je skoraj vsakd o 
3 Rimu želel, da bi bil Nero „še živ” . . . Da, 

pojavilo se je v daljnih pokrajinah celó več ljudij , 
ki so se izdajali za Nerona in našli mnogo privržencev 
. . . 

Kakšen človek je bil to v resnici ? . . . Vkljub 
vsem zgodovinarjem, vsej tradiciji ? . . 

Vespasian in Titus nista prebivala na Palatinu. 
Sele Domitian, o katerem pravijo zgodovinarji, 
da je ljubil zlo radi zla, je stanoval spet v 
rezidenci cesarjev. Hiša Neronova je bila razrušena, 
in iz enega dela njenega, iz tistega na Es


quilinu, so napravili Flavijevci kopališče za ljudstv o 

captatio benevolentiae in da bi koprnenje p o 
cesarju - umetniku utihnilo. Domitian je postavil na 

Palatinu novo palačo, domus Flavia. „Kdor je 
videl kak koridor te palače ali pa eno izmed kopaliških 
dvoran ali bivališče cesarjevih priležnic , 
ta mora reči : stavitelja je veselilo izpremeniti vse, 
česar se je dotaknil, v zlato, kakor Midas” — 
pravi Plutarch. In Statius popisuje v verzih strop 
jedilnice, ki je slonel na stebrih ne sicer številnih , 
pa tako mogočnih, da bi lahko nosili nebesa, i n 
take višine, da se je utrujeni pogled komaj moge l 

93 


povzdigniti k pozlačenemu stropu . . . Krasne njene 
razvaline so med vsemi najštevilnejše, in v tej palači 
je bil cesar Domitian tudi umorjen . 

Potem je zidal še Septimius Severus na južni 

strani griča, „da bi vsem njegovim rojakom, prihajajočim 
iz Afrike, te stavbe vzbudile pozornost ” , 
kakor pravi Spartianus, toda njegov slavni Septizonium, 
fasada sto metrov dolga, okrašena s trem i 
vrstami orientalskih stebrov, ki stoje druga na d 
drugo, je v burnih časih popolnoma izginila, i n 
zadnje ostanke je dal razmetati papež Sikst V . . . . 

Noben del Rima ni bil cela stoletja tako za 


puščen in opustošen kakor Palatin, nekdaj sedež 
cesarjev in vladarjev sveta. Nič drugega ni stalo 
tukaj nego mala siva cerkvica S . Andrea in Pallara, 
v kateri je bil baje grob papežice Ivane. 

Naše stoletje šele je žačelo iskati v te h 
grmadah razvalin in gradiva smisel in sistem : 
našle so se stene, stebri, podi, kipi, kapitéli, reliefi, 
slike toda . . . 

Sofija Petrovna stoji pri nekem zidu in glad i 

drobno nežno belo glavico, molečo iz ornamenta . 
Glavico ne večjo nego je pest njene male roke. 

 Rada bi si jo vzela. 
Bliža se paznik. 
Sofija Petrovna je vzela iz denarnice deset 


lirski bankovec jaz naj bi mu ga ponudil . 

Pravim mu, da bi ta dama hotela imeti tol e 
glavico za spomin, držim bankovec zgovorno v 
roki, da bi morda to malenkost lahko odlomil. 

94 


Ampak saj sem za to tu, da ravno te 

stvari čuvam ! -- se smeje paznik odkritosrčno . 

In od vsega razvaline, razvaline . Rdeče od 
opeke, bele od mramorja . . . Zidovi, stebri, oboki . . . 
dvorane . . . sledovi oltarjev, svetišč . . . dirkališče . . . 

trava, sveža trava pod nogami, listnate 
rastline po razvalinah, hrasti in ciprese nad njimi . 
Et nunc omni decore nudata, prostrata jacet, instar 
gigantei cadaveris corrupti atque undique exesi — 

kako žalno zveni človeku v duši ta tožba starega 
Poggija > . . . 

O, Sofija Petrovna, kaj so naš e 

sanje, hrepenenja, želje in dejanja vpričo takih razvalin 
in take zgodovine ? 

Duha trga to tukaj dé tiho Sofija 
Petrovna . . . 

XV. 
Monte Pincio . 

Sediva na nevisokem zidu in gledava na 

večno mesto. Doli pod nama je elegantna elips a 
Piazze del Popolo, čez njo nama nasproti most 
čez Tibero, za njim množina novih hiš, izmed katerih 
se odlikuje belo ogromno poslopje justiČne 
palače, na levo od nje rotunda Angelskega gradu , 
in za njim na obzorju Vatikan in sivomodra kupola 
sv. Petra. In komaj je pogled doplul tja, že 
se spet vrača in se premika po morju streh, dimnikov, 
teras in kupol, ustavlja se, kakor v po zdrav, 
pri znanih predmetih, jemlje si njih slik o 
in jo daje hitro spominu v varstvo, in že spet 


plava dalje po morju barvastih ploskev in lomljenih 
linij . Svinčena streha Pantheona, steber Marca Au relija, 
stolp Capitolija in rdeče zidovje Aracoeli 
na njem, črne ciprese Palatina, Janikul, Mont e 
Mario in daleč tam proti severu modra, nagnjena , 
špičasta glava Monte Soratte, Horacovega Sor


acte in nad tem vsem krasno modro nebo s 

par srebrnimi oblački na stotine slik, na sto tine 
razglednic raznaša to panoramo, nikjer pa ni 
na njih njene duše, ki bi jo najraje nazval ponosno 
trdost. Linije, barve, obrisi, ploskve in celo to 

nebo nad njo vse diha, živi in ima obstane k 
v njej . To je Roma aeterna imperija, mesto tristo dvajsetih 
triumfov, Roma papeštva in sedanjeg a 
kraljestva. In utrujeni pogled zdrkne nazadnje 

nekam nad te strehe, ničesar več ne zaznava posebej, 
le to trdo in ponosno dušo čuti dihati . . . 

Possis nihil urhe Romae visere maius . . . Dokler 
se ti naenkrat ne zvrti v glavi . . . 
Dvigneva se. Pesek nama rožlja pod nogami, 
velikanske pinije, lovorike, oranže in platane nam a 

dajejo senco pred žgočim dopoldanskim solncem . 

Stojiva pri spomeniku bratov Cairoli iz Pavije. 
Bojevala sta se pod Garibaldijem proti pa peževim 
mezdnikom, in kipar Ercole Rosa ju pred stavlja 
v momentu boja, ko Enrico pada in ga 
Giovanni zadržuje z levico in dviga z desnic o 
pištolo -- na plošči so vdolbene Garibaldijev e 
besede : „Ima-li Grško svoje Leonide, antični Ri m 
svoje Fabije, ima nova Italija svoje Cairole” — 
besede, ki so, kar se sloga in vsebine tiče, pravzaprav 
kritika vsega spomenika. Kajti za kolikor 
zaostaja slava teh dveh Cairolov za slavo Leoni 



dovo in Fabijeveev, tako daleč stoji kiparsko del o 
nove dobe za ogromnimi mramornimi deli hellenskimi 
in rimskimi . Pasti za domovino je navsezadnje 
lepa reč, če je prilika za to — ampa k 
spomenik ni kaj prida vreden . 

Velike palme razprostirajo svoje pahljače 
okoli fontan, kakti Cveto tu s krvavimi cveti, in 
tako prijetno je hoditi tod. Včasih smukne pogle d 
izpod krone velikoliste platane ven in se potop i 
v zmešnjavo streh, kupol, krovov, teras in dimnikov, 
ter se vrača za osveženje k zelenju palm , 
trave in barvam cvetov, včasih se oči zapro i n 
duh si izkuša predstaviti, kako je bilo tu nekoč, 
v dobah imperija . . . 

Lucullus, čigar ime se je ohranilo kot prilastek 
prav posebno slastnih in izbranih gostij in 
užitkov, je imel tu svojo vilo in svoje vrtove . 
Horti Lucullani . Udal se je tu jelu in pijači in j e 
postal „Xerxes v togi”, ko mu je bil prevzel p o 
celi vrsti trudapolnih bojev z Mithridatom pontski m 
na nekoliko brisken način Pompejus Magnus slavo 
zmage nad pretkanim neprijateljem . Za časa Caligule 
je bil posestnik teh krajev Valerius Asiaticus, 
oni konzular, čigar duhaprisotnost je umirila 
razburjeno germansko gardo, ki je prihitela , 
da maščuje umorjenega Caligulo. Valerius je živel 
potem, ne brigajoč se za dogodke v mestu, le 
svojim drevesom, cvetlicam in krasnemu razgled u 

tu zahrepeni nekoč žena Claudijeva po tem 
vrtu. In kakor je v bibliji jezabel, žena Ahabova , 
dala vzeti Nabotu življenje, da bi pridobila njego v 
vinograd svojemu možu, tako je dala Messalin a 
zaplesti Valerija Asiatica v zaglavni proces, kje r 

7 97 


ni preostajalo obtožencu nič drugega nego umreti . 
Konzular si je torej uredil zadnje stvari. Dal si je 
postaviti grmado in zakuriti v kopeli, sam vs e 
nadzorujoč. In ko je bila grmada gotova, je opazil , 
da piha veter od Tibere sem in da ponese ta 
veter smrad in dim z grmade v vrhove ljubljenih 
dreves . . . In dal je grmado razmetati ter jo po staviti 
dalje, tako daleč in vetru iz smeri, da b i 
se dim ne valil v park . In ko je bilo vse pripravljeno, 
je stopil v kopel in si dal odpreti žile. 

Messalina pa se ni dolgo radovala svojega 
novega posestva . Ta žena, od stoletij preklinjan a 
in od vseh filistrov vseh stoletij obsojana, je trpel a 
od andromanije, te najstrašnejše bolezni, ki splo h 
more ženo zadeti. Katerikoli mož ji je prišel blizo , 
je moral biti njen ; vedno lačna in nikdar ne nasičena, 
je prišla reva tako daleč, da se je pogost o 
zvečer splazila v stanovanja heter in jim plačevala , 
da je smela po noči opravljati njih službe . . . Trdi 
se, da je bil cesar slep in gluh — ampak berit e 
po človeško vse te historike, pa izprevidite, da 
je Claudius vedel, da je to bolezen in je molčal , 
dokler je mogel molčati . 

Kar se zgodi sledeče : Claudius je bil v 
Ostiji. Messalina si je našla nov predmet svoj i 
sli. Silius, mladenič iz spoštovane rodbine-,, se j i 
je zdelo, da je pričakovani mož, o katerem j e 
sanjala njena bolno-strastna duša. Bilo je to v 
jeseni. In tu, na teh nekdaj Valerija Asiatic a 
vrtovih se je odločila za blazen čin : slavila je 
svatbo s Silijem. Silius je imel najbrže pri vsem 
tem privatne načrte : odstraniti cesarja in se posaditi 
kot mož cesarice na njegovo mesto . Pri


98 


volil je torej v vse. Svatba je bila združena s 
slavnostjo vinske trgatve. Stiskalnice so delale, 

vino je teklo v potokih, in ženske, oblečene v 
kože, so plesale po parku kot darujoče in divjajoče 
bacchantinje. Messalina je dirjala med njim i 
z razpletenimi lasmi, mahajoč s thyrsom, Silius z 
njo, ovenčan z bršlinom, posnemajoč geste vinjenega 
človeka. Vettius Valens, eden od gostov , 
je zlezel na visoko drevo in je naznanil : „Od 
Ostije se vali strašen vihar!” . . . 

In vihar se je valil zares od Ostije. Claudius , 

obveščen o vsem, se je vračal v Rim. Sli so prihajali 
in prinašali vedno groznejše novice . Gostj e 
so se razpršili. Messalina je sedla na civokolnico , 
kakoršne so rabili za odvažanje prsti, in se je na potila 
na ostijsko cesto. K cesarju pa ji niso dali. 
Vrnila se je na svoj vrt, preležala noč na travi -clokler 
ni prišel tribun Evodus in jo je ubil. 

Claudiju so sporočili, da je mrtva . Ni izpregovoril 
besede, dal si je podati čašo in je pil . . . 

Vrsta poprsij odličnih sinov in hčera Italije 
obroblja pota. Pesniki in zgodovinarji starega 
Rima, slikarji, filozofi, kiparji in stavbeniki renesance 
in nove dobe -- druga poleg druge gledajo 
te herme v zlati zrak in prelepo zelenje . In 
ni ga prostorčka na njih, ki bi ne bil popisan z 
imeni, risbami, datumi in domicili pasantov i n 
obiskovalcev, očala so narisali Liviju, Ovidu in 
cesarju Augustu ; brke so napravili tako pevc u 
„Božanske komedije” kakor venčanemu Petrarki , 
Giacomu Leopardiju so naslikali na grbasta ramena 
modrega velbloda	 Italija je res lahk o 

7* 99 


ponosna nele na svoje slavne otroke, temveč tud i 
na manj slavne, ki slavne tako časté . . . 

In zdaj na vrtove vile Borghese, ki ima im e 
po omenjenem soprogu krasne Pavline Bonaparte, 
sestre Napoleonove . . . 

Park ni gojen, skoraj zanemarjen, toda čudovit 
tudi v tej dekadenci. Ljudje se valjajo po 
redki travi pod stoletnimi oljkami, rodbine sed e 
ter obedujejo sir, salame in pijejo vino iz opletenih 
steklenic, otroci plezajo po drevesih, ostank i 
kipov, stebrov in antičnih kamenov štrle iz tal , 
jezerce je tu z Aesculapovim tempeljčkom na 
sredi, neveliki oblok Septimija Severa, par klet k 
z malo znamenitimi živalmi in pticami, in te kletk e 
obdajajo kričeči otroci, in mogočno staro aureliansko 
obzidje kaže tu, s kakšnim pasom je bi l 
zavarovan cesarski Rim proti napadajočim oblegovalcem 
. 

Tu so bili vrtovi Domiciana, vladarja Caligulovega 
tipa . . . 

Iščeva dveh spomenikov. Goetheja, ki ga je 
daroval Rimu „Vilhelm imperator rex” . Evo ga. 
Delo Eberleinovo, okus Viljema II. Goethe zgoraj 
v pozi, zdolaj Faust, Mefisto, Ifigenija, Mignon. 
Kadar zagleda Viljem svoj dar, ne bo ga vesel . 
Spomenik je okrušen, popisan z imeni in pokrit 
z risarijami	 kakor bi hoteli tudi tu reči Italijani, 
da niso te mramornate figure za nič drugega. 
In res: če vidiš antični mramor, vidiš meso 
in mišice, tale mramor pa te živo spominja le n a 

— sadro. Otroci lezejo po Faustu in Mefistu, v 
senci Mignone spi nekdo mirno spanje in gizdav o 
100 


oblečeni carabinierji gredo mimo zatopljeni v raz govor, 
kakor bi šli na privaten izprehod. 

Par sto korakov naprej je spomenik Viktorj a 
Hugoa. Tega je postavila semkaj franko-italska liga , 
da bi imel Nemec Goethe protiutež v Francozu . 

Dobri Hugo stoji tu razkoračen v svoji meščansk i 
obleki in vihti v roki --- liro. Resnično liro. Posrečena 
karakteristika velikega francoskega frazerja 
-- ampak zelo neprostovoljna : Rim nim a 
nobene druge take neokusnosti več. 

Zbirke Casina in Gallerie Borghese sta zaprti 
na nedoločen čas . 
Ura gre proti eni. Sofija Petrovna pripomni , 

da je čas vrniti se domu na zajtrk, colazione . 

Sofija Petrovna si je osvojila že par laški h 
besed — colazione je bila prva med njimi . 

XVI. 
Fori. 

Srečno sva se izrinila iz roja prodajalce v 
razglednic, se otresla do dobra vsiljivih ciceronov , 
odkimala par izvoščekom, dala soldo neki zgrbljeni 
ženski z zamotano glavo, katero je pripeljala 
k nama druga ženska, ki je silno gestikulirala in 
pojoče klicala : Poveretta cieca, signori! Poveretta 
cieca! ---- in opirava se na železni drog ograje in 
gledava na Trajanov Forum. 

Tla starega Rima leže par metrov pod sedanjim 
Rimom odpeljali so podrtine in prst, 


katero so nasipala stoletja na kamenito ogrodj e 

antičnega sveta, ogradili so prostor z ograjo, i n 
ljudje sedanjega sveta prihajajo z Baedeckerji v 
roki, pogledajo, preberejo dotični odstavek i n 
gredo dalje, kajti mnogo ni videti. Par vrst okrušenih 
stebrov, siv tlak in steber cesarja Trajana . 

Tu je bila nekdaj Basilica Ulpia, triumfaln i 

oblok cesarjev, Biblioteca Ulpia in svetišče me d 
bogove uvrščenega Trajana -- vse tako čudovit o 
krasno, da se je zdelo kakor „čudež”. Se okoli 

1 . 600 se je baje zagledal papež Gregor Veliki v 
te zgrade in kipe, zagledal se je v bronasto skupino 
predstavljajočo Trajana, namenjenega na vojno , 
in vdovo prosečo za posluh cesar ji je dejal , 
naj potrpi do njegove vrnitve, vdova pa je ugovarjala, 
češ kaj bo z njo, če se ne povrne, Trajan 
je rekel, da potem ukrene njegov naslednik, ka r 
zahteva, in ko je vdova prebrisano opomnila, čemu 
prepuščati zaslugo dobrega dela nasledniku, j e 
stopil s konja in jo poslušal — v to skupino se 
je zagledal baje strogi papež in ginjen izmoli l 
Trajanovo dušo iz vic v raj, kjer jo je par stoleti j 
pozneje Dante resnično našel . . . 

V devetem stoletju so ta „čudež” raznesl e 
in pokradle roke cerkve, ki je zidala iz njega bi vališča 
novemu božanstvu, svetnikom in svetnica m 
njegovim. Njena vest je bila mirna, in po pravici : 
na mesto antične mitologije je stopila nova mitologija, 
za heroje in oboževane cesarje so bili zdaj 
svetniki in svetnice, torej so tudi ti stebri in t i 
kameniti ornamenti izpremenili prostor in ime — 
ljudje so bili zadovoljni in svete cerkve to vsa j 
ni mnogo stalo. 

102 


Edini Trajanov steber je ostal. Trideset metrov 

visoko strmi tu melanholično nad razvalinami fora, 
nad strehami sosednjih hiš, spirala reliefov, oznanjajočih 
slavna vojna dela cesarjeva, se ovija p o 
njena in zgoraj stoji bronasti kip galilejskeg a 
ribiča Petra, ki je tako pravzaprav rešil ta antičn i 
spomenik, kakor Pavlov kip na Piazza Colonna 
steber Marca Aurelia. Postavili so ga tjakaj n a 
mesto pozlačenega kipa Trajanovega . . . Na podstavku 
oznanja še dandanes napis, da sta „senat 
in rimsko ljudstvo postavila ta steber, da bi bil o 
vidno, kako visok grič je bilo treba odstraniti, d a 
je mogel nastati ta forum” — trideset metrov visok 
vrh je torej vezal Capitolium s Quirinalom v doba h 
republike in za časa prvih cesarjev . 

In podstavek stebra je bil obenem Trajano v 
mavzolej. Zlata urna je hranila tu nekdaj pra h 
moža-vladarja, ki mu je imel svet sploh malo podobnih. 
Vojne čine njegove oznanjajo reliefi spirale, 
vladarskega genija nam razodevajo pisma , 
ohranjena v deseti knjigi Listov Plinija mlajšega , 

o ceni človeka pa priča čestitka, s katero je pozdravljal 
senat od njegovih dob dalje vsakega novega 
vladarja : Bodi srečnejši od Augusta in boljši 
od Trajana! — --
Sofija Petrovna, kje je danes prah tega 

nenavadnega moža? Raztresen pač med smet i 
ulice, in roka neznanega roparja se ni stresla, k o 
je motila njegov mir . Njegovi duši so izmolili raj , 
že res, toda njegov kip so vrgli z njegovega mest a 
in njegovemu pepelu niso privoščili miru, zakaj 
počival je v zlati urni, in zlato, kakor znano, 
vleče pobožne katoliške roke prav zelo nase . 

103 


Slava in veličina človeka kako bi jo respektirali, 
saj niso respektirali še vse kaj večjega : svobodne 
in neupognjene duše antičnega č%oveštva 

sploh upognili so jo in zasužnjili . . . 

Hiše pokrivajo prostor, kjer je stal Augusto v 
forum, le trije ogromni stebri s kosom krasnega 

arhitrava ostanki svetišča Marsa Ultorja — s o 
ostali od njega ; hiše pokrivajo prostor, kjer j e 
stal forum julija Caesarja, od katerega so se ohranili 
na dvorišču neke hiše štirje obloki in kos kvadrove 
stene ; hiše pokrivajo prostor, kjer je sta l 
forum cesarja Vespasiana, cesarja Nerve ; česar 
niso uničili barbari, to so uničili papeži . . . Dalje, 
dalje . . . Zalostno mesto stebrov, oblokov, tlakov 
in cest je ostalo od tega, kar so imenovali nekdajForum Magnum in imenujejo zdaj Forum Romanum . 
Od Capitolija in pod Palatinom se vleko na širok o 
razvaline, sram jih je v njih propadu pred sinji m 
nebom, ki jih je videlo nekdaj v lesku in krasoti . . . 

Daj krila svoji fantaziji, naj preleti vrsto stoletij 
nazaj mnogo slutiš, ničesar pa ne vidiš ! 

Rotovž sedanjega Rima stoji na temeljih po nosnega 
Tabularija, le ti temni kvadrasti temelj i 
so ostali ; ti trije stebri poleg njih s kosom napustka 
na kapitélih to je bil tempelj Vespasianov 
; šest manjših stebrov na levo je ostanek 
templja Dvanajsterih bogov ; druga vrsta stebrov 

z napustkom naznanja, da je stalo tu svetišče Saturnovo 
; otolčeni triumfalni oblok Septimija Se-
vera čepi nekako plaho na drugi strani, blizu Mamertinskih 
ječ ; tu nekje je stala palača senata, 

postavljena od Domiciana niti najmanjšega sled u 

104 


ni danes več po poslopju ponosnih „zbrani h 
očetov” ; od bazilike ,julija Caesarja je ostal le 
tlak in par vrst podstavkov za stebre ; od Aedes 
Castoris, svetišča Kastorjevega, trije kaneliran i 
stebri z nežnimi kapitelí ; kamenita dolbina označuje 
prostor, kjer je stala rostra, govorilnica, od 
koder so govorili konzuli ljudstvu, semkaj je bilo 
pripeljano mrtvo truplo Sulle Felixa iz njegov e 
cumanske vile in vpričo kipov, bazilik in tempeljev, 
ki so pred letom še poslušali grmeči tok njegovega 
govora, je donel pogrebni govor za njim , 
ljubljencem Sreče, kakoršnega ne pozna več vs a 
zgodovina, od tod je govoril tudi Antonius nad 
krvavečim truplom mrtvega Caesarja svoj fenomenalni 
govor proti Brutu in tovarišem njegovim , 
„ki je gotovo častivreden mož, in vsi drugi so 
častivredni možje” ; stožčast kamen kaže prostor, 
kjer je bil baje, po poznejši verziji, ko so namre č 
nehali verovati v vnebovzetje prvega rimskeg a 
kralja, pokopan Romulus ; v tempelj oboževanega 
kralja Antonina Pija in njegove žene Faustine j e 
vzidana cerkev San Lorenzo in Miranda ; očrnel 
samoten steber od kararskega mramorja, po času 
zadnji, ki je bil postavljen na foru, se dviguj e 
blizu govorniške tribune, steber bizantinskega cesarja 
Fokasa, ki ga je vzel 1. 608. iz kakega antičnega 
poslopja rimski eksarh Smaragdus in g a 
postavil semkaj, je nosil karakteristični napis : „Najboljšemu, 
najmilostljivejšemu in najpobožnejšem u 
gospodu triumfatorju, za neštevilne dobrote njegove 
pobožnosti” in ta Fokas je bil vojašk i 
centurio, nestvor pritlikave postave, oškropljen s 
krvjo svojega gospoda, cesarja Mauricija in nje


105 


govih petero sinov, ki jih je dal očetu pred očm i 
pomoriti ginljiv spomenik krščanske hvaležnosti 
! Trije kvadri kažejo kraj, kjer je stal 
kip cesarja Domiciana na konju, opevan od Stacija 
v zbirki pesnij Silvae ; tlak je tu okoli ostankov 
vodnjaka Lacus Curtius, ki kaže kraj, kjer se j e 
v dobi republike odprla zemlja in zahtevala žrtev , 
in ta prostovoljna žrtev je bil Marcus Curtius, ki 
se je v polni opravi vrgel v razpoklino, kater a 
se je takoj za njim zaprla ; tlak ceste Via Sacr a 
leži tu odkrit, kraj nje temelji templja Veste i n 
hiše, v kateri so prebivale Vestalke ; trije grandi


ozni rdeči obloki in svodi Maxentijeve basilike , 
katere krasni stebri in bronasta strešna pločevin a 
so bili vzeti za okrasje par katoliškim cerkvam, 
te naravnost osupnejo s svojo smelostjo in ti da jejo 
slutiti svojo oropano krasoto ; v svetišče Romulovo, 
ki je bilo najstarejše na foru, in v palač o 
arhiva je postavljena cerkev sv. Kozme in Damijana 


Kaj bi našteval? lz tega, kar je, ne vidiš, 
kaj je bilo. Okostje zapadlega, krasnejšega sveta, 
oropano, razmetano, obupno žalostno . Ima svoj 

molčeči ponos in ponosni prezir toda žalost 
pred vsem. Zivljenje je bilo tu, in kakšno življenje! 
Kraji in narodi na tisoče in tisoče miljdaleč so čutili in vedeli, da se tukaj snuje njih 
usoda, da se tukaj odloěa o njih, da je tukaj on i 
kraj, odkoder se vodi svet. In tu je šlo življenj e 
svojo pot : volili so v komicijih, govorili na rostrah , 
trgovali v bazilikah, sodili, izprehajali se po Via 
Sacra, opravljali in si pripovedovali novice, slavil i 
triumfe, verovali v večen obstoj imperija in 

106 


vsega, vsega je konec . . . Kamenito okostje j e 
ostalo, imperij je mrzel zgodovinski fakt . . . 

Sofija Petrovna, kaj je človeško življenje ? 
„Dušo trga tukaj,” kajneda? Koliko milijonov j e 
vas Rusov? Toliko približno jih je imel imperij v 
Augustovih časih . . . In vse fuerat quondam . . . 
In nas je šest milijonov in mi verujemo, da bo naš 
obstanek večen. In z njim spenjamo v tej veri 
tudi ničevost svojega jaza kako je dejal 
Ovid ? 

Cum 4 volet ilia dies, quae nil nisi corporis huius 
ius habet, incerti mihi finiat spatium aevi . 
Parte tamen meliori super alta perennis 
astra ferrar nomenque erit indelebile nostrum — 

to kamenito ogrodje trga tu vse . . . Pojdiva, Sofija 
Petrovna. 
Triumfalni oblok Titov . . . Postavljen dobremu 
in ljubeznivemu cesarju, „razkošju in lju


bezni človeškega rodu”, v spomin na osvojite v 
Jeruzalema . . . In blizu cerkev Santa Francesca 
Romana, vzidana v razvaline svetišča Venere i n 
Rome, tega prekrasnega templja, ki ga je zgradi l 
Hadrian in so ga uničili požar in papeži . . 

Dalje, dalje . . . Amfiteater Flavijcev, Colosseum, 
il Coliseo. Ta ogromna stavba zapira 
Forum . Ni je večje v Rimu in malo podobnih na 
svetu. „Ce jo človek pogleda, se mu zdi vs e 
ostalo majhno ; tako je velika, da niti njene slik e 
ni mogoče obdržati v duši,” pravi Goethe . Vespasian 
jo je začel zidati tam, kjer je bilo umetno 
jezero zlate hiše Neronove, Titus jo je dokončal. 
Rdečkasti zidovi, materijal onega zlatega sna Ne


107 


ronovega, oropani mramornatih okraskov, kipo v 
in kovine, strme tu proti modremu nebu . Sedem


inosemdeset tisoč gledalcev je našlo tu prostora 
pri borbah gladiatorjev, pri bojih z zvermi, pr i 
uprizoritvah pomorskih bitk, pri bojih zverin med 
seboj, pri usmrtitvah kristjanov. Cesarji so sedeli 
v loži, ki je še zdaj poznatna, gledali so igre, 
poslušali opazke in pogosto tudi strupene dovtip e 
in namigavanja ljudstva --- kajti pri igrah in pred stavah 
je vladala smela svoboda, in trpeli so jo , 
ker je bila varen ventil in igre in borbe s o 
bile poleg kruha eden izmed nujnih pogojev staro rimskega 
življenja . . . 

In v eni vrsti s cesarji so sedeli tu senatorji 

z znakovi svojega dostojanstva, svečeniški kolegiji 
v ornatih in Vestalke v belih haljah. Naslednja 
vrsta je spadala vitezom, tretja vrsta rimskim državljanom, 
četrta gospem, ostale vrste ljudstvu, i n 
prav zgoraj so sedeli cesarski mornarji, kateri so 
tudi razpenjali pri žgočem solncu ali pri naglem 
viharju nad amfiteatrom vela, plahte . Slava teh 
predstav je trajala do 1. 404., ko se je vrgel azijski 
menih Telemachos med boreče se gladiatorje, ji h 
razdvojil, a bil sam takoj raztrgan od ogorčenega 
ljudstva. Cesar Honorius je nato prepovedal gladiatorske 
igre sploh, borbe bestij so trajale pote m 
še kakih sto let . . . In potem je začelo propadat i 
tudi poslopje. Opustelo je, morilci', tatovi in Ijudj e 
brez strehe so našli v njegovih hodnikih in pod zemeljskih 
prostorih skrivališče in dom, poznej e 
je služilo za trdnjavo v bojih rimskih baronov, i n 
naposled je dal papež Nikolaj V. njegov materija l 
podvzetnim stavbenikom v najem, in kakor hitro 

108 


je bil dan zgled, so ga posnemali : papež Pavel H. 
je odvažal iz njega gradivo za Palazzo di Venezia, 
Pavel III. za Palazzo di Farnese, Sikst V. je hotel 
napraviti tam veliko tkalnico, toda bog si ga je 

vzel s sveta prej, nego je mogel svoj načrt izvršiti, 
na tisoče in tisoče voz je odvažalo kamenje 
s te zgradbe za stavbo rimskih palač in cerkva, 
komaj polovica tega, kar je bilo, še stoji i n 
vendar kakšna ogromnost, kako veličasten vtis ! 
In tu ne vpliva le grandioznost, ta grandioznos t 
ima svoj sorazmerni slog . . . 

To je bila beseda, katero je izpregovoril o 
rimsko cesarstvo beseda dostojna svojega 
stvarnika . 

Papeži so nabasali v oropano poslopje kako r 
za nadomestilo neokusnih kapel, oltarjev, krucifiksov 
kraljevska vlada ga je, kakor se spo


dobi, očistila. Colosseum ne žali . . . 

In za njim par sto korakov triumfalni oblok 

Konstantinov, prvi spomin prvega krščanskeg a 
cesarja . . . Postavljen mu je bil po bitki pri Ponte 
Molle, milvijskem mostu, kjer se je prvikrat morilo 
pod zastavami z znamenjem križa . . . 

Obrneva se in gledava nazaj na Colosseum, 
razvaline Fora, na Palatin, Capitolium . 

L. 463 . je stal na Palatinu pesnik Claudian 
in razkazoval cesarju Honoriju, ki je pravkar prispel 
v mesto, svetišča in bogove, kakor jih je pokazal 
cesarju za mladih let nekdaj njegov oče Theodosius 
: 

Nad forom strmi k nebu cesarska palača vladarjev , 
na množico templjev gleda, na bogove, kateri stoje 


okoli njih kot straža. Pogled zares prekrase n 
pod streho Gromovnika na velikane, ki se dvigujejo 
nad tarpejsko skalo, pogled zares prekrase n 
na umetno vrat krasoto, na kipe, ki štrl e 
tja gori k oblakom, na stebre, podobe iz svetle 

kovine, 
poslopja nešteta, neštete oblok e 

žareče v jasni krasoti : oko medli od ognja kovin , 
valujoče zlato okoli še bolj ga slepi 

Ah, Sofija Petrovna, bral sem nekoč teg a 
starega Claudiana, par teh verzov mi je ostalo v 
spominu in tu jih imate v prevodu — ni č 
nam na noben način ne more več povedati, kajvse je bilo tu . . . Fuerat quondam . . . 

XVII . 
„Kraljica cest. ” 

Via Appia. Appius Claudius jo je zgradil, 
censor, ki mu je bila čast domovine ravno tako 
nedotakljiva kakor lastna čast, ki je v dobi splošn e 
deprimiranosti, ko je stal Thessalec Kineas v rimskem 
senatu in razpravljal očetom o predlogih 
miru, stipuliranih od zmagovitega kralja Phyrrha , 
stopil iz dolgoletnega pozabljenja na dan, se dal 
privesti v kurijo in, slaboten, slep starček, zagrme l 
senatorjem v ušesa besede, kakoršnih že davn o 
niso bili vajeni : Blagrujem danes vprvič svojo 
slepoto, kajti ne vidim poslanika, ki si drzne v 
rimskem senatu ponujati premaganemu Rimu mir , 

110 


in blagrujem jo tem bolj, ker ne vidim današnji h 
Rimljanov, kateri tak predlog brez zardevanja i n 
sramu poslušajo . . . In senat se je spametoval : 
Rim se z nikomur ne pogaja za mir, dokler stoj i 
tuja vojska na italskih tleh ta stavek so rekli 
Pyrrhovemu poslaniku in pristavili nujno zahtevo , 
naj takoj zapusti mesto . Ta stavek je postal kardinalni 
princip države in ta princip je zlomil p o 
letih tudi Hannibala . . . 

Appius Claudius torej je zgradil to „regina m 
viarum”, med Rimom in Capuo, in midva se pe


ljeva po nji čistega krasnega popoldneva, doči m 
plavajo srebrni oblački kakor krasne sanje p o 
modrem oboku in leži v duši vesela brezskrbnos t 
in pred nama par prijetnih ur. Na Piazza di Spagna 
sva najela voz. K Sepolcro di Cecilia Metella in 
nazaj koliko zahteva? Cochiere je zahteval 
deset lir. Ponudil sem, bolj zato, da bi povzroči l 
izliv besed, priseg in obupnih gest, štiri lire, tod a 
mili cochiere je pokazal z graciozno gesto na sede ž 
voza. Sedla sva in se peljala. Po znanih ulicah i n 
trgih, mimo znanih in dragih krajev, pod Capitolijem 
in Palatinom, po Via de Cerchi sva se peljala, 
kjer so vzidane prodajalnice, revna stanovališča 
revnih ljudi, kovačnice in skladišča na razvalin e 
Circa axima ; ciprese in olive sva gledala, stoječ e 
na nekdaj živem Monte Caeliu ; ustavila sva se trenutek 
pri prekrasnih razvalinah Caracallovega kopališča, 
pa nisva šla noter, kajti Sofija Petrovn a 
je dejala, da „se je tako prijetno voziti, da naj 
se torej peljeva” ; peljala sva se mimo groba Scipionov, 
kjer je ležal nekdaj pepel par konzulov 
iz slavnega rodu Cornelijev in pesnika Ennia, p a 


niti tega si ni hotela Sofija Petrovna ogledati, k o 
sem ji dejal, da ni tam niti prahu Scipiona Star šega, 
zmagovalca nad Hannibalom, niti pepel a 

Afričana Mlajšega, ki je uničil Karthagino in Numantijo 
; zagledala sva Columbarium ali pogrebišč e 
Augustovih osvobojencev ; peljala sva se skozi okru šeni 
in oplenjeni zmagoslavni oblok, imenovan Drusov, 
v resnici pa postavljen za Trajanov triumf ; 
prerila sva se skozi množico okoliških vozičkov , 
nagrmadenih pod vrati, ki so jih zelo vestno pregledovali 
dacarji in pripeljala sva se iz mesta . 
Ogromno mestno obzidje s stolpi, Aurelianov i 
zidovi, je bilo za nama in nama je zakrilo vse , 
kar se imenuje Rim. Le vrhovi dreves so moleli 
iznad njega. Na desno in levo je teklo v loku t o 
visoko sivo zidovje, uporno, mračno in trdno, k i 
naj bi varovalo glavo sveta na vekov veke . . 
Ni je obvarovalo. Sedemkrat je bil Rim osvojen , 
neštetokrat oplenjen . . . 

Peljeva se torej po tej slavni „Kraljici cest ” . 

Dva tisoč dvesto let je star kamen tega tlaka, p o 
katerem tolčejo kopita našega konja . Se vedno 
tisti kamen, na katerem je stal pri drugem milj niku 
Hannibal z dvatisoč konjeniki in gledal na 
mesto, ki ga ni bilo mogoče dobiti, ponižati, ugnati , 
tisti kamen, ki je odmeval kmalu potem od ko rakov 
republikanskih legij, ki so šle z novo sil o 
in novim zaupanjem proti njemu, tisti kamen, po 
katerem je šla vojska Crassova proti upornim 
sužnjem in gladiatorjem, legije Pompejeve in Caesarjeve, 
Brutove in Cassijeve, Marc - Antonijeve i n 
Octavianove, Mrtvi Augustus se je vračal tod iz 
Nole, mrtvi Tiberius iz Capri. Tu pri četrtem 

112 


miljniku je stala Senecova vila, kjer si je dal filozo f 
na ukaz Neronov odpreti žile, in tu je bil tud i 
pokopan. Zlata nosilnica Domitianova je plula to d 

na ramah močnih Afričanov h krasni vili nad jezerom 
Nemi v Albanskih gorah . Obogateli osvobojenci 
so vodili lastnoročno svoje priprege na 
večerni vožnji. Tudi Cynthia, ljubljenka Propercijeva, 
„to zlato dekle tibursko”, je vodila to d 
svoje konje pri vožnji v Lanuvium, in pesnikov 
tekmec v njeni naklonjenosti jo je spremljal n a 
okrašenem vozu, zakritem s svilenimi zastori, okol i 
katerega sta poskakovala dva mološka psa z 
velikimi ogrljaki. Kupci vseh narodnosti in krajev 
so prihajali tod, cela beraška kolonija je prebival a 
tu po obeh straneh v senci mavzolejev, tomb, košatih 
dreves, oltarjev, spomenikov in herm . . . 

lz raztrgane bajte je priletel polnag po b 

le hlače vise na njem telo kakor baker, v glav o 
kakor ciganě, in jel je kričati na nas : Ecco, ecco, 
signori ! pa premetava z opičjo hitrostjo kozolc e 

poleg voza za trenutek preneha, beži, iztez a 
roko naenkrat se vrže na roke, beži po nji h 
pa se spet postavi, beži in nama moli dlan v voz . 
Dobil je solilo. Zavriskal je in na to geslo se pripodi 
bog vedi od kod pet drugih takih polnagí h 

ciganetov k vozu pa že se obrača naš cocchier e 
na svojem vzvišenem mestu, kolne in jim grozi z 
bičem. Otroci so se prestrašeni ustavili . 

Sofija Petrovna je med tem vzela svojo denarnico 
in vrgla nazaj pest srebrnjakov : Cemu bi 

jim ne napravila veselja, če se da napraviti s par 
novčiči? je dejala . . . Ciganeta leže na cestnem 
tlaku v enem samem klopčiču . . . 

s 113 


Nasipi po obeh straneh ceste zapirajo razgled . 
Kapelice in osterije so edina poslopja, ki oživljaj o 
žalobo te ceste. Pri eni taki kapelici naš vozni k 
ustavi : Ecco, „Domine, quo vadis ? ” 

Tukaj torej . . . Eden tistih krajev, kjer s e 

zabija žebelj v neumno človeško dušo . Milijoni 
takih duš z vseh koncev sveta so bili že tu . 
Koliko milijonov jih še pride, predno nastane 
dan, ko ne bo mitologija naših dob za človeštvo 
imela nič več cene nego miti in bajke iz dob zapadlega 
antičnega sveta ? 

Sedel je baje sključen ribič Peter v mamertinski 
ječi in bila je noč. In tu je nekdo prišel , 
izpeljal Petra iz ječe, vedel ga je pod Capitolijem , 
zavil z njim k Via Appia, in preljubi Peter, čute č 
svobodo, jo je brisal, kar so ga le noge nesle . 
In tu, ravno na tem kraju je kar naenkrat srečal 
Jezusa Gospoda. Jezus je nesel križ. Peter začuden 
ga vpraša po latinsko : Domine, quo vadis? Kam 
greš, Gospod? in dobil je ravnotako latinski 
odgovor : Grem v Rim, da se dam še enkrat kri žati. 
Peter je razumel. Sram ga je postalo kakor 
takrat pri Kajfi, ko je petelin zapel, obrnil se j e 
in šel tiho nazaj v mamertinsko ječo. In nato ga 
je dal baje Nero razpeti na križ . . . I no, mučeništvo 
„ni bilo ravno prijetna zabava . . . 

Cedna, približno desetletna deklica nama od pira. 
Cerkvica je skoraj gola, v sredi rumen kamen 
in v njem lepo izdelan odtisek Kristove noge . Samo 
kopija, original imajo pri sv. Sebastianu, v cerkvici, 
ki stoji par sto korakov dalje . To je morala 
biti prav obsežna noga meri gotovo pol 


drugi čevelj stare mere . . . 

114 


Greva iz kapele in kočijaž se ironično smehlja 
-- najbrže menda taka neverna garibaldinska 
mrha . .. 

Peljeva se naprej . Zidovje, drevesa nad njim. 
Zidovske katakombe. Zaprte, in nikogar ni mogoče 
priklicati . 

Na levo razvaline Maxentijevega Cirka, moderna 
hiša je vzidana vanje dalje ! 

Nagrobnik Cecilije Metelle . . . Opustošena 
stavba, kazi jo zobčast nadzidek iz srednjega veka . 
Tu torej je bil shranjen v prekrasni tombi pepe l 
snahe mogočnega triumvira , bogataša Crassa ! 
Nagrobnik pust, tomba leži v veži palače Farnese 
in pepel krasotice bog vedi kam raztresen ! 

Sofija Petrovna se je postavila v vozu in 
vzkliknila. Kakšna slika pred nama! Campagna ! 
Cesta se znižuje proti ravnini, spodaj se 

sireči . 

Stari Latium leži tu v vsi svoji razsežnosti . 

Čudovita ravnina, nažoltla, tragično žalobna, ravnina 
brez konca. Zahod pa pričara tu sliko, ki j i 
daleč okoli na svetu ne more biti enake. Nad 
rjasto planjavo trepeta karminastordeč prah, razvaline 
starih vil in grobov plavajo v nji kako r 
ostanki razbitih osvetljenih ladij ; Claudijev vodovo d 
kakor bi štrlel iz nje s svojimi rdečkastimi oblok i 
in mogočno zgrado na njih le zato, da bi sanjal 
svoje žalobne sanje v zarji zahajajočega solnca , 
ki je isto, kakor v dobah njegovega življenja ; na 
skupini Albanskih gora leži dih vijoličasto - rdeče 
svetlobe, tako čiste in očarujoče, da so kako r 
pastelna slika : Frascati, Albano, Marino, Rocca 
di Papa, Castel Gandolfo vsa ta mesta so tak o 

ä* 115 


bela, nežna, steklo v hišnih oknih se lesketa kakor 
vdelani demanti, parki in gozdi okoli njih so kako r 

temnozeleni valovi in ta vijoličasta svetloba trepet a 
na vsem tem kakor najprozornejši pajčolan . . 

In daleč zadaj za ravnino na levo se dvig a 
skupina Sabinskih gora . Na njih leži še nežnejša , 
še prozornejša svetloba. Vsaka brazda njih pobočja , 
vsak predor, vsak prepad, vsaka linija posamezni h 
vrhov je označena mehko in trdno, kakor bi bila 
z oglom narisana v tej pastelni vijoličasto - rdeč i 
barvi.. . 

Niti besede ne govoriva. Stojiva v vozu , 

oprta z rokami ob kočijažev sedež in gledava v 
to klasično pokrajino, kjer svetloba poje in sanjaj o 
razvaline . . . 

Cocchiere, oprt ob konje, zre tudi v da


javo.. . 

Ali moreš misliti v takem trenutku ? Živeti ? 
Dihati? Dvomim . Oči absorbirajo vso življensk o 
energijo in vse sile, ki so v telesu . 

Počasi se razgrinja sivkasta pre proga 
po vsej pokrajini. Prozorna sicer, dobro j e 
videti gozdove in mesta na Albanskih gorah, podrtine 
po kampanjski ravnini toda sivkasta . 
Pastel je izginil . . 

Sedeva, kočijaž obrne . Grob Cecilije Metell e 
je počrnel, vodovodi v daljavi so se nekako skrčili 
in zavili v rjave plašče . 

Kamen stare „kraljice cest ” se oglaša pod 
konjskimi kopiti . Prehitevamo ali srečavamo dvokolesne 
vozičke kampanjskih okoličanov, njih nališpani 
konjiči si zvončkljajo žalobno s številnimi 
poobešenimi zvončki, dočim gleda njih vodnik, 

116 


leno zleknjen na visokem sedežu, brez misli v 
daljavo . . . 

Bližava se Aurelijevemu obzidju, peljeva s e 
skozi vrata in spet vidiva Rim . 

Solnce je zašlo. Prekrasno, kakor zahaja t u 
vedno, komaj pa je zašlo, že so vstale nad Vatikanom 
sive gore oblakov in iz njih veje mrze l 
veter ta vedno paganska priroda simbolizir a 

tukaj zgodovino človeštva . . . 

XVIII . 
Pantheon. 

Nevelika Piazza . Okoli in okoli prodajalnice s 
pestrimi izložbami ; po ozkih hodnikih mrgoli ljudij , 
da je težko priti naprej ; sredi trga šumi fontana ; 

vitek obelisk iz rdečega granita se dviga nad njo ; 
vozovi kočijažev s kimajočimi vozniki na kozlih ; 
vozički postrežčkov, katerih posestniki počivaj o 
kje v senci, kamor ne more žgoče solnce ; kričeči 
prodajalci razglednic, ciceroni, prežeči na tujc e 

in v ta vzburkani vrtinec in šumno življenj e 

gleda molčeča temna antična stavba. 

Tri vrste mogočnih stebrov iz nekdaj beleg a 
mramorja nosijo streho njegovega predsvetišča, 
na njegovem arhitravu se bere : M. Agrippa L. F. 
Cos.tertium fecit, M.Agrippa sin Lucijev, v tretjič 
konzul, sezidal ; cilindrasta stavba glavnega svetišča 
nje rdeča opeka, oropana blestečih mramornatih 
in kovinskih okraskov, se da v brezbrižni 
resignaciji topo ogledovati radovednim po 


117 


gledom se opira ob predsvetišče, in kako r 
izbočen mehurček na vodi mu pokriva siva svinčena 
streha glavo . 

Odpreva vratca železnega omrežja, stopiva 
po par stopnicah navzdol tudi Pantheon kaže, 

da so ležala tla antičnega Rima za par metrov 

niže, nego tla današnjega mesta družina se


stradanih mačk, ki imajo za to mrežo domovinsk o 
pravico, gleda na naju z nekega kvadra na levi 
strani z žoltimi negibnimi očmi ; greva skozi predsvetišče, 
odpreva ogromna železna vrata 

in korak se ti ustavi in sapa ti zastane . . . 

Bela svetloba brez leska je razlita po prostoru 
. Bela svetloba, čeprav ni niti enega okna . 
Niti ene nijanse nima ta svetloba nikjer, pa tud i 
niti ene sence. Sredi nevisokega sivega valja stojiva, 
iz njega rase ogromna siva kasetirana ku pola, 
vzpenja se nad najino glavo, in gori, visoko , 
visoko je odprt krog, il occhio, oko, ki se v njem 
modri modro nebo in beli kos oblaka, plavajočeg a 
po njem. Skoraj dve tisočletij gleda svetišče s 
tem odprtim očesom proti nebu, in skoraj dve 
tisočletji zre nebo skozi to oko v svetišče, izliv a 
skozenj svojo enakomerno belo svetlobo, svoj e 
solze in sneg v zimskih dneh in potoke vode v 
poletnih viharjih . 

Po bitki pri Actiju je sezidal Pantheon M . 
Agrippa, vojskovodja, prijatelj in zet Augustov . 

V pročelju, vhodu nasproti je stal kip Jupitra Ultorja, 
Maščevalca, ki je kaznoval vse morilce oboževanega 
Julija. Na desno in levo od njega so 
bili kipi Marta in Venere, Aeneja in Jula, Romula 
in Caesarja. Cesar Augustus ni dovolil postaviti 

118 


med nje svojega kipa, in bil je postavljen v pred 


svetišču s kipom zgraditelja tega templja, Agrippe . 
Jmenovali so ga Pantheon, ker se vzpenja njegova 
kupola nad zemljo, kakor nebesni obok nad svetom 
ta stavba je bila simbol Augustove 
vlade. Postavljen je bil blizu kraja, imenovanega 
Kozji ribnik, kjer je Romula nekoč pri pregledovanju 
vojske obdala megla in vihar in je bil „ v 
nebesa vzet.” 

Agrippovo delo je močno poškodoval požar ; 
oblika, v kateri se nam kaže zdaj, pohaja iz do b 
genialnega arhitekta na cesarskem tronu, Hadriana, 
z dopolnitvami in popravki Septimija Se vera 
in Caracalle, kakor naznanja drugi napis na 
arhitravu. 

Takrat so bile kasete kupole vložene z bronastimi 
rozetami, stene cilindra z belim mramor 


jem, in takrat sta bila obok in streha predsvetišča 
od brona in streha kupole je bila pokrita s pozlačenimi 
bronastimi ploščami. Stojiva pod 
samim oknom in kličeva si v spomin vse, kar j e 

bilo. . 
Pantheon je edina monumentalna stavba an


tičnega Rima, ki se je ohranila . . . Kakšna je pa č 
morala biti celota, če vpliva že ta mala primer a 
celo v svoji sedanji oropanosti na nas po tolikih 
stoletjih tako mogočno, tako veličastno! Kakše n 
je pač moral biti pogled na ponosni Capitolium , 
na mogočni Palatin, na Forum Magnum! Kakšen 
na Forum Trajanum, ki je bil „čudo” celo tem 
antičnim ljudem, vajenim monumentalnosti bolj 
nego mi? Kakšen na tempelj Marta Ultorja, katerega 
par stebrov, ohranjenih na mestu Augu 



stovega Fora, se nam zdi kakor da jih sploh nis o 

napravile človeške roke ? Kakšen pogled na Amfiteater 
Flavijcev, Konstantinovo baziliko, Caracallova 
in Diocletianova kopališča? Kakšni so pa č 
morali biti ljudje, ki so se čutili doma med takimi 
stavbami in so na tak način realizirali svoj e 
sanje ?. . . 

Da, tu je bilo pahnjeno človeštvo z višine, 

o kateri se nam le bolestno sanja, tu mu je bila 
potrta duša, kakoršne mu ni Usoda pozneje nikdar 
več dodelila. V dobah najvišjega poleta poznej e 
ni zmogla ničesar več, nego kopije tega, kar j e 
bilo ustvarjeno tu . 
Kupola cerkve sv. Pavla v Londonu meri v 
premeru 41 metrov, kupola sv . Petra v Vatikanu 
in katedrale v Florenci po 42, njim vsem je bila 
za vzor in vzorec ta-le pantheonska kupola. In 
njen premer meri 43 metrov . . . 

Edikti krščanskih cesarjev so zaprli vse paganske 
templje antičnega sveta, tudi Pantheon je 
bil zaprt. Zapadni Gotje in Vandali so kajpada 
vlomili tudi njegova vrata, niso pa našli tu zakladov, 
in opuščeni kipi bogov niso vzbudili nji h 
grabežljivosti. Deževje je lilo vanj svoje curk e 
skozi odprto oko . Tibera, leto za letom izstopajoča 
iz svoje struge, je preplavljala z žolto vodo 
krasni njegov tlak, toda divjanje elementov ni 
uničilo te stavbe . 

Papež Bonifac IV. je opazoval dolgo s po


željivim pogledom zapuščeno bivališče paganskih 
bogov in je mislil; da bi bila ravno ta kupola primerno 
stanovališče nebes kraljici, devici Mariji . In 
zaprosil si jo je od bizantinskega cesarja Fokas a 

120 


tistega, ki je umoril cesarja Mauritija in njegovih 
petero sinov in ki so mu postavili takrat 
steber na velikem Foru in Fokas mu jo j e 
dal. Na vrata Pantheona so takoj dali napraviti 
križ, njegove mramornate stene so pokropili z 
blagoslovljeno vodo in pod njegovim obokom j e 
papež prvikrat zapel Gloria in excelsis. Cerkev 

so posvetili devici Mariji in mučenikom, kateri h 
kosti so pripeljali semkaj na osemindvajsetih vozovih 
. . . Tako je paganski Pantheon pravzaprav 
devica Marija obvarovala pogube in Bonifac si j e 
pridobil nesmrtnost, kakor jo oznanja njegov napi s 
v vatikanskih špiljah. Rim je bil ponosen na ta 
spomenik svoje davne krasote : še v XIII. stoletju 
je prisegal vsak rimski senator, da bo pole g 
sv. Petra in Angelskega gradu čuval papeža in 
„Santa Maria Rotunda”. Rim je bil ponosen 
papeži pa praktični . L. 1625 je dal Urban VIII . iz 
svetišča pobrati vse, kar je bilo bronasteg a 
skoraj pol milijona pudov je tehtala kovin a 

iz katere so bili vliti težki topovi za Angelski 
grad in neokusni baldahin na zavitih stebrih na d 
glavnim oltarjem šentpeterske cerkve . Rim se je 

maščeval svetemu očetu z nesmrtnim dovtipo m 
na Pasquinovem stebru : Quod non fecerunt barbari, 
fecerunt Barberini — Urban VIII . je bil po 
rodu Barberini. Na strehi predsvetišča je dal po staviti 
isti papež stavbeniku in kiparju Berninij u 
dva neokusna stolpiča, kakor ju vidimo na starejših 
slikah Pantheona, da bi imela devica Marija 
tudi svoje zvonove ; rimski dovtip jih je imenoval 
„oslovska ušesa Berninijeva”, kraljevska 
vlada ju je dala 1. 1883 odstraniti. 

121 


Tudi Benedikt XIV. je segel z umetniško 
svojo roko na Pantheon ; krasne antične dekoracije 
od mramorja, porfirja in serpentina je dal 
odtolči in nadomestiti s štukaturami . Agrippovo 
kopališče, ki se je naslanjalo na zadnjo steno teg a 
svetišča, je bilo uničeno že prej in z njim tudi zunanji 
mramornati okraski Pantheona --- več se torej 
ni dalo pokaziti in uničiti . . . 

Oplenjeno od grabežljivosti, pokaženo od 
neumnosti in barbarstva in vendar vpliva to 

svetišče tako nepopisno ! Dihaš tu le s pritajenim 
dihom, lahen mraz te spreletava po telesu in naj rajši 
bi pokleknil v pobožnem spoštovanju ne pre d 
to devico Marijo in osemindvajsetimi vozmi s kostm i 
mučenikov temveč pred temi davnimi izgnanimi 
antičnimi bogovi, ki so bili tako krasni i n 
z vsemi svojimi slabostmi človeku tako blizu! I n 
da so mrtvi? Mrtvi? Ce je že treba verovati v 
mitologijo čemu ne verovati v to, ki je ne smrtna 
vsled svoje krasote, svoje večne svežosti , 
svoje očarljive sreče ? 

Slikar Raffael, otrok sreče in ljubljenec Vatikana, 
si je izbral Pantheon za kraj svojega zadnjega 
počitka : v resnici tukaj, slab kip Ma-
done stoji nad njegovim grobom, še slabši latinsk i 
verzi kardinala Bemba so njegov nagrobni napis, 
in čim najslabše bronasto poprsje njegovo je po stavljeno 
poleg tega groba. Njegov prijatelj, slikar 
Annibale Carraci in njegova nevesta, Marija Bibbiena, 
ležita v njegovi soseščini. 

In tu imata tudi zadnje bivališče prva dva 
kralja zedinjene Italije, Viktor Emanuel II. in Hum


122 


bert. Grmade vencev pokrivajo njiju grobova , 
stari veterani ju stražijo in dajejo obiskovalce m 
spominske knjige v podpis. Moderna Italija bi ne 
bila mogla najti primernejšega kraja za svoje glave. 
„Al padre della patria” je napisano na mramorju , 
ki krije kosti zedinjevalca Italije . Savojska rodbin a 

nadaljuje vedoma in namenoma tradicije antičnega 
Rima, in v tem je eden nje velikih uspehov. 
Antična tradicija je sploh igrala veliko vlogo v 
prerojenju in zedinjenju Italije, in gotovo ni dane s 
čisto odveč in brez pomena . Se mnogo, premnogo 
je treba izvršiti . Boj današnje Francije mora srna trati 
današnja Italija za svoj boj, zgodovinska Nemesis 
mora voditi njeno roko in potem šel e 
stopi ta mlada država na pot, ki vede edina do 
popolnega njenega ozdravljenja in do živahnega i n 
svobodnega življenja. 

Sofija Petrovna stoji žarečeg a 
očesa pri grobu dobrosrčnega Humberta, umorjenega 
v Monzi 29. julija 1900. Ali je imelo 

to kak pomen? jo vprašam tiho. 

Marsikatero življenje bi ne imelo pomena,

-

če bi ne bilo vere, da je tudi to potrebn o 

pravi prepričevalno . 

Toda pod vidikom Večnosti? Bila sva 

-

na Palatinu, slišali ste historijo cesarjev, vidite , 
kaj je bil Rim nekdaj, vidite propad narodov , 
celo bogov, vidite danes te žalostne kosti po


vsod 
-Ne trgajte mi duše še vi! Saj že tako 
dovolj trpim v tem vašem Rimu . 
123 


XIX. 
Mausoleum Hadriani . 

Ko sva šla zjutraj od doma in se ustavil a 
na Via Babuino, kjer se dava vedno pozdravit i 

žarkom solnčne svetlobe in modrini smehljajočeg a 
se neba, vpraša nenadoma Sofija Petrovna, čemu 
ne pogledava v eno ali drugo teh 366 rimskih 
cerkva, zakaj še nisva bila pri sv. Petru v Vatikanu, 
pri sv. Janezu lateranskem čemu ogledujeva 
samo „kosti” ? In takoj je pristavila, da 
njeno vprašanje nikakor ni urgenca, da ima dobro 
v spominu najin beneški dogovor ; vpraša samo, 
ker bi rada poznala sistem, po katerem hodiv a 
po Rimu, ničesar drugega . In da prav nič ne želi, 
da bi se na njem kaj izpremenilo . 

Povedal sem ji svoj sistem. To je zgodovina. 
Rim je v prvi vrsti mesto svetovne zgodo vine. 
Luščiva si torej, po Goethejevih besedah, i z 
sedanjega Rima antični Rim, Rim republike i n 
cesarjev, potem bova hodila po Rimu papežev i n 
naposled po kraljevskem Rimu. Sistem se seveda 
ne da strogo držati, treba se bo tu in tam vračati, 
kakor sva morala delati doslej ekskurzije v 
druge, poznejše dobe toda kaj pomaga, drugače 
naj se v Rimu ne živi in se ne sme živeti . 
In moje historične razlage naj posluša potrpežljivo . 
Ničesar ji pravzaprav ne nameravam razlagati . 
Samo na glas mislim . Žive mi ti davni ljudje v 
duši, in če pridem na kraje, ki so pozorišče njih 
življenja, si jih postavim tja, vidim jih in nehot e 
ji razlagam, kar vidim . 

124 


In tako greva zdaj k Hadrianovemu mavzoleju. 
Aelius Hadrianus je bil Trajanov naslednik, 
po rodu Spanec. Prepotoval je vse provincije 
svoje države in ves svet je blagoslavljal ta potovanja, 
le prokuratorji in prokonzuli, katerim j e 
cesar zavrl njih turško gospodarstvo, niso bili z 
njim zadovoljni . In zidati, krasno zidati, to je bila 
njegova strast v vzornem vladarju je živel 

namreč tudi genialen arhitekt. Zidal je povsod 
nove naselbine, po celi rimski državi, v Atenah 
je ustvaril célo „novo mesto Hadrianovo”, v Britanniji 
in Germaniji utrdbe, v Rimu vodovod , 
templje, mostove, v Tivoli čarobno vilo, pristanišče 
v Cajeti, toplice v Ostiji, celo na razvalinah 
od Tita razdejanega Jeruzalema je hotel ustanoviti 
novo mesto s prekrasnim Jupitrovim templje m 

kar je povzročilo zadnjo vstajo Zidov pod Simonom 
Bar - Kochbo, trileten grozen boj, opustošenje 
cele dežele in razpršenje Zidov po vse m 
svetu. Kadar je potoval, ga je spremljala cela armada 
arhitektov, stavbenikov, tehnikov, kiparjev , 
cizelerjev, mozaicistov, in to spremstvo je bil o 
kakor vojska razdeljeno v kohorte in vojaško organizirano. 
Ljubil je grško kulturo tako, da s i 
je celo v onem pogrčenem Rimu nakopal zbadljivi 
priimek „Graeculus”, in majhen del iz velike 
zbirke nesmrtnih mramorjev, izkopanih izpod po drtin 
njegove vile v Tivoli, je zdaj glavni zakla d 
kapitolinskih, vatikanskih in ostalih rimskih zbirk . 
Imel je smisel za verze, dober dovtip in jedrnat 
razgovor. Arhitekt v njem ni pozabil niti posmrtnega 
bivališča cesarjevega : za Tibero, „lučaj 
daleč”, si je postavil prekrasen Mausoleum, pa 


je prej umrl, nego je bilo bivališče dozidano ; šele 
njegov naslednik Antoninus Pius ga je dovršil. 
Tam je ležal potem pepel Hadriana in njegov e 
žene, in pepel Antonina Pija, tega Nume cesarsk e 
dobe, in pepel Faustine, ljubimkanju udane žene 
Marca Aurelija, in njegov pepel, pepel cesarjafilozofa, 
pripeljan iz daljne Vindobone treh 
cesarjev, ki so bili s cesarjem Trajanom vred četvorica, 
dana svetu v srečo . Niti senat ni imel 
vzroka zaganjati se neprijateljsko v njih spomin , 
kajti živeli so v miru, prijateljstvu in vzajemnem 
spoštovanju z „zbranimi očeti”, senat je spoznal, 
da se nekdanji časi njegove slave in vlade ne 
vrnejo več, prilagodil se je novim razmeram i n 
če je žaloval za tem ali onim cesarjem, je bilo 

njegovo žalovanje res iskreno, in te štiri je ob žaloval 
vse in vsakega posebej . 

Tudi pepel nesrečnega sina Aurelijevega, 
Commoda, gladiatorja po duši, hrepenenju i n 
morda tudi po krvi, je počival tu v sarkofagu, i n 
pepel Septimija Severa je našel tu mir, Afričan a 
po rodu, ki je umrl daleč v Britanniji s parafraz o 
salomonskega stavka „ničevost ničevosti in vs e 
je ničevo” na ustnicah : „Vse sem bil in vse je 
nič” .. . 

Greva po mostu, ki ga je sezidal Hadrian, 
Pons Aelius ; trije zadnji stebri so iz njegov e 
dobe, ostali so bili prizidani pri regulaciji reke . 
Cesarjev mavzolej stoji pred nama. Ta iz tisoč in 
tisoč slik in razglednic znana cilindrasta masa 
zarjavelega kamenja na štirioglatem podstavku, 
zgoraj obrobljena od zobčastih nadzidkov, pre obložena 
s prizidki, s kovinastim angelom zgoraj. 

126 


Da, Castello Sant' Angelo se imenuje zdaj gro b 
davnih rimskih imperatorjev. Angelski grad, ker je 

videl baje papež Gregor Veliki nekdaj, ob času kuge , 
nad mavzolejem plavajočega angela, ki je z golim 
mečem ukazoval grozni epidemiji, naj preneha divjati . 

Plačava po liri vstopnine, turniket škriplje, 
kraljevski vodnik je prižgal naredkoma razpostavljene 
električne svetilke in gre z nama . Koraki 
so pridušeni od ilovice pod nogami, široki hodnik 
se vzpenja od kraja brez stopnic v špirali na 
kvišku, potem stopava po lesenih stopnicah i n 
dospeva k veliki sobani z nišami — tu je sta l 
Hadrianov sarkofag od rdečega porfirja v središču 
in v nišah tombe drugih cesarjev in njih žena . . . 
Tiho, prazno je tu . . . Glas spremljevalca s e 
ubija v temnem prostoru fant govori lepo i n 
gladko, vsak tak spremljevalec mora absolvirat i 
šolo in napraviti izkušnjo. Od zgoraj pada sem 
skozi nekakšne odprtine poševno nekaj svetlobe , 
stari antični mramor, ki je z njim sobana obložena, 
se v njej motno beli edini zapuščeni ostanek 
davne krasote. 

Spremljevalec ne da časa za dolgo sanjanje ; 
ljubeznivo se smehlja in prijazno pozivlje k nadaljnjemu 
pohodu. Po modernih stopnicah stopav a 
na dvorišče, kjer stoji kip mramornatega angela , 
ki je nekdaj venčal vrh angelskega gradu, I . 1770 
so ga nadomestili s sedanjim kovinskim. Koračiva 
skozi prizidke : papeške izbe so tu in dvorane s 
freskami in štukaturo, ogromne, z železom obite 
blagajnice, v katerih so zbirali sveti očetje vklju b 
svetu Krista Gospoda zaklade tega sveta ; greva 
skozi prostor, kjer je postavljena vrsta lončeni h 


posod — sveti oče Aleksander VI. in pravi oče 
uspelih otrok, Giovanna, Caesarja in Lucrezij e 
Borgia, je imel tu pripravljeno olje, ki so ga v 
slučaju obleganja kuhali in izlivali brezbožni m 
ljudem na glave tudi primera papeškega „maziljenja” 
z oljem ; tu nekje so v juliju 1. 974 raztogočeni 
Rimljani zadavili Benedikta VI . ; deset 
let na to je poginil tu drugi naslednik Petrov, 
Janez XVI., po štirimesečni ječi od lakote ali zastrupljen, 
toda njegov tekmec, Bonifac VII . se tudi 
ni dolgo veselil slave sveta : leto na to je bil 
ubit, vlečen po ulicah, in njegovo onespodobljen o 

truplo so vrgli stran pred kipom Marca Au relija, 
ki je stal takrat na Lateranu . . . Za časa 
imenovanega Aleksandra VI . je bil njegov minister 
Floridus, nadškof iz Cosenze, obtožen ponarejanja 
dispenz. Papež je izvabil iz njega priznanje 
in ga je dal spustiti iz celice, kjer je stal 
nekdaj Hadrianov sarkofag, v vodnjak, kamor s o 
mu dali vrě olja, svetilnico, brevir in sv. pismo 
ter mu spuščali kruha in vode nadškof seveda 
novega in takega načina življenja ni dolgo vzdržal 
. . . Itd. itd. In to-le gospodstvo, prosim, je 
gledalo z zaničevanjem in studom na antični sve t 

in grozovlade rimskih cesarjev pa o tem pozneje, 
Sofija Petrovna, ko prideva v papeški Rim. 

Sicer pa vidite, da se ni mogoče ravnati strog o 
pó sistemu : so kraji, kjer uganja zgodovina svoj e 
groteskne dovtipe in proizvaja naravnost clovnovske 
domisleke ; človek se mora ustaviti, pogledati 
in se nasmejati . . . 

Skozi grozovite celice hodiva . Lezeva v 

luknje, kjer ni mogoče stati, le klečati ali ležati ; 

128 


luknje vlažne, mrzle, brez svetlobe papeške 
ječe! Kdo očita tukaj staremu Rimu njegove mamertinske 
ječe? Tu je bila zaprta Beatrice Cenc i 

in njena mati Beatriko je tu baje slikal Guido 

Reni in ta slika visi v palači Barberini tu j e 
bil zaprt Giordano Bruno, Cagliostro in italski rodoljubi, 
katere so ujeli v bitkah papeževi mezdniki , 
sem je tudi postavila bolezniva fantazija češkeg a 
ljudstva svojega ljubljenca Jožefa II ., ki baje „ni 
umrl, temveč so ga jezuitje odvlekli v Rim in sed i 
tam v Angelskem gradu” čez robove zidovja 
so večkrat moleli drogovi, na katerih so se gugala 
obešena trupla ; sveti očetje so jih kanali n a 
ogled in za strah nemirnemu Rimu . . . 

In spet par dvoran človek bi ne verjel, 
kaj vse nosi tak grob rimskih cesarjev na seb i 

in v teh dvoranah vojni muzej nove Italije . 

Plani mest, orožja, modeli topov, slike, plastičn i 
Zemljevidi tri dobe Rima so zapustile tu svoj e 
spomine, najgrozovitejše pa papeški Rim . . . Velike 
piramide belih krogelj za prače in topove s o 
zložene na dvorišču : Hadrianov grob so krasil i 
mesto sedanjega zobčastega nadzidka številni mramornati 
kipi ; ko so Gotje oblegali mavzolej, s o 
metali na nje te kipe namestu kamenja ; iz tega 
pa, kar je še ostalo in iz ostalih mramornati h 
okraskov in ornamentov so dali papeži nakrožiti 
krogel — in te leže tukaj, ker sveti očetj e 
niso dobili več prilike, da bi jih poslali svoji m 
ovčicam na glave . . . 

Lep razgled je zvrh gradu. Tibera, mostovi, 
Vatikan, Rim, v daljavi gore sicer pa ali st e 
opazili, Sofija Petrovna, da Rimu manjka pestrost i 

9 129 


streh ? Ti krovi njegovih hiš so ali nizki in potem 
se jim preliva barva v barvo hiš, morje svetl e 

kavnate ožgane b4rve, ali so pa čisto ravne in 
potem plapola na njih perilo in stoji tu pa tam 
kako drevesce. Da, barvitosti streh manjka tej 
opaljeni zmešnjavi ploskev . . . 

Grad je zvezan z Vatikanom po dolgem hod niku 
: v negotovih dobah in vojnem času so pre pustili 
sveti očetje sv. Petra njegovi usodi in s o 
izročili svoja draga življenja trdnim zidovom mazoleja 
po zgledu Gregorja VII ., ki ga je tu pa r 
mesecev oblegal cesar Henrik IV. pa o vsem 
tem drugič, Sofija Petrovna ! 

Odhajava. S pogledom se ločiš od ječ in 
cesarjeve grobnice . . . 

In tu doli, Sofija Petrovna, je bil dne 11 . septembra 
1599 postavljen oder in na tem odru sta 
bili obglavljeni signora Lucrezia Petroni in njena 

nezakonska hči Beatrice Cenci . Umrli sta po gumno, 
pravi hčeri Rima, in svetega očeta Klementa 
VIII. je zelo skrbelo izveličanje Beatrice, 
ene najkrasnejših rimskih deklic . Sveti oče se j e 
ravno mudil v Quirinalu in je vedel, da Beatrice 
umira po nedolžnem, da torej njena duša mora 
priti v nebesa, toda bal se je, da bi se ubogi 
otrok v zadnjem trenutku morda ne omadeževal 
z grehi jeze in srda : in ukazal je, naj mu naznanijo 
s strelom iz topa trenutek, ko položi svoj o 
glavo pod rabljevo sekiro . In med tem je moli l 
in molil. In ko je zadonel strel je dal deklet u 
veliko papeževo odvezo in articulo mortis 

in tako je njena duša lahko stopila naravnost v 
rad. . . 

130 


Beatrice in njena mati sta dali ubiti starega 
Cencija, ker deviško telo deklice ni bilo varno 

pred razuzdanim očetom. Papež je pri sodišču 
priznal, da je to bilo potrebno, obenem pa, da 
je treba maščevati umor moža, ki je vendarle bi l 
oče in je vrhutega kupoval sem ter tja od svetega 
očeta odpustke vsakojakih grehov z lepimi vsoticami 
. . . 

In zdaj še en pogled na ta grad, ki nam a 

je postal drag, čigar sliko bova nosila vse svoj e 
žive dni v duši. Propal je, oropan svojega krasnega 
mramornatega plašča, svojih belih blesteči h 
kipov zgoraj, ogromnega bronastega spomenika 
Hadrianovega na vrhu nekdaj grob veliki h 
cesarjev, potem gnezdo tiranov v tiari, vse j e 
prečakal, preživel in z ironičnim večnim smehljajem, 
poigravajočim v zarji solnca na njegovem 
golem kamenitem telesu, gleda v pretekle, sedanje 
in prihodnje čase . . . 

XX. 
Monti Albani . 

lepoto pokrajine, Sofija Petrovna, so poj


movali stari Rimljani nekoliko drugače nego mi . 
Ljubili so razsežne ravnine z nizkimi griči, kje r 
se ne stavi razgledujočemu se očesu nobena zapreka 
na pot ; po tej ravnini je morala teči živa 
voda, reka ali potok ; v njej so se morali menjavati 
vrhovi zdravih dreves s svežimi travnatim i 
preprograini, in le nekje tam na kraju horizonta, 


kjer oko že onemore, so smele zapirati razgled 
visoke gore. Za t. zv. krasoto Alp na pr. niso 
imeli prav nobenega smisla. O Caesarju pripoveduje 
Svetonius, da je vsakokrat, kadar se j e 
peljal po Alpah, skladal verze ali pa delal n a 

gramatičnem delu, da bi si pregnal dolgčas . Livius 
jih pa kar karakterizira z besedo foedita s 
Alpium, odurnost Alp, Tibullus ima zanje epiteton 
gelidae, ledene, Ovidius ventosae, viharne in latebrosae 
polne prepadov, Juvenal saevae, divje . 
Ta-le Campagna je bila torej v očeh Rimljan a 
idealno krasna pokrajina. Takrat seveda je bila 
posejana z letovišči in vilami, katerih beli stebr i 
in mramornate stene so se bleščale iz zelenih 
valov oliv, mandljevcev, pomerančnih dreves, pini jin cipres ; ob cestah, ki so se vile po njej, so 
stali rodbinski grobi, mavzoleji, kipi, oltarji i n 
mali templji ; mogočni vodovodi, vodeči cele rečice 
hladnih voda k mestu, so razdajali iz nji h 
letoviščem in vilam, kar je bilo treba za kopališč a 
in fontane po parkih bajno krasna je bila ta-l e 
Campagna takrat in tisočeri in tisočeri pogled i 
so blodili po nji iz odprtih jedilnih dvoran o d 
zlatih in srebrnih kozarcev, napajali oči in duš e 
z njeno krasoto in nazadnje so počivali na pobočjih 
Albanskih gora, teh gora, h katerim na s 
nese električna železnica pripovedujem Sofiji 
Petrovni v prvem nadstropju tramvaja . 

Sedla sva pri Lateranu vanj. Praktičen voz 
za tega, kdor ima po poti rad razgled. V pritličju 
sede domačini, v prvem nadstropju turisti . Voz 
dela vtis ozke, visoke škatlje zdi se ti, da jo 
le nekoliko silnejši sunek vetra prekucne, tod a 

132 


laška prometna sredstva so že sploh tako korajžn a 

in le malokdaj se zgodi nesreča. Pripeljali smo se 
skozi Aureliansko obzidje in letimo po Via Appia 
Nuova po Campagni okoli osterij, koč, brezimenskih 
antičnih podrtin, vidimo na levo nagrobni k 
Cecilije Metelle in staro Appijsko cesto, peljal i 
smo se pod vodovodom Claudijevim in gledam o 
naprej, kjer skupina Albanskih gora rase in rase i n 
se vedno jasneje kažejo mesteca razsejana po njih. 

Na desno in levo planjava, rjasta, žalostn a 
planina kampanjska. 
V februarju in marcu, Sofija Petrovna , 

so hodili Rimljani iz mesta na svoja letovišča, v 
Campagno, v Sabinske in Albanske gore ; v aprilu 
pa so se selili k morju, v Antium, Bajae, Neapeljin na otoke. Znali so nele umirati, kakor ste vi-
deli in slišali, temveč bdi živeti. 

In spet se peljemo mimo osterij, naselbin , 
brezimne razvaline se kažejo zdaj tu zdaj tara v 
rjasti travi, Albanske gore pred nami se razkladajo 
v posamezne vrhove, od mest na njih ž e 

lahko razločujemo posamezne hiše in vile, tud i 
njih zelenje se nijansira in lahko uganeš po sivem 
dihu olivo, po temnozeleni barvi kostanje in p o 
skoro črnih ploskvah cipresne vrtove ; visoki Monte 
Cavo dviga nad ostale vrhove svojo golo glavo , 
na levo od njega na pobočju in temenu strmega 
vrha so kakor prilepljene hiše mesta Rocca di 
Papa, nekdaj Arx zveze latinskih mest, dalje š e 
bolj na levo in bolj doli ponosni Frascati in na 
desno Marino in Castel Gandolfo . . . 

Naša železnica se začne dvigati . Blagoslovljeni 
vinogradi se razprostirajo zdaj, kamor seže 

133 


oko. Vino dei castelli, priljubljena pijača rimski h 
ulic, se sveti tu v zeleno-zlatih grozdih . Spet se 
peljemo mimo razvaline . Zove se Villa Luculla, gour manda, 
čigar rimski vrt je stal na Monte Pincio . 
Zeleznica vozi po širokem drevoredu. Nenadoma 
se obrne, zmanjša brzino, dviga se, dviga in že 
zavozimo na lepi frascatski glavni trg. Rimska 
villegiatura. Ljudje v svetlih oblekah, racketi za 
lawn-tennis, ekvipaže, rejen komičen pater na osliču , 
zahvaljujoč se okoličanom, ki se gnetejo okol i 
njega in mu poljubljajo roko, vile papeških ne potov 
in globoka cesta, ki pelje k staremu Ciceronovemu 
Tusculu. Tusculum je bilo zadnje an-
tično mesto, ki je trajalo tja do srednjega vek a 

	Rimljani so ga razrušili 1. 1191. 
Zajtrkujeva na trgu pod plahto gostilnice . 
Milijoni vsiljivih muh zajtrkujejo z nama, ni se ji h 

mogoče iznebiti . In spet zlezeva v prvo nadstropj e 
vagona in se peljeva. 

Senčen drevored. Drevje se zapira za nam i 
v pihljajočem zraku. Postaja Grotta Ferrata. Slaven 
samostan je tu, ki ga pa ne vidiva . 

Železnica se dviga . Olivni nasadi . Drevje 
ima tu kelihaste vrhove, sredine otle, le po straneh 
tvori njih gostolisto vejevje stene . Celi goz


dovi cipres dvigajo tu svoje črne piramide v čist i 
zrak. Da,,, zrak ! Morda nikjer na svetu ne diha š 
takega. Cist, duhteč, močen, napajajoč z brezskrbnostjo 
dušo in s srečnim razpoloženjem ves organizem 
. .. 

Daleč, daleč leži Rim. Dolga, valovita, svetlo rjava 
skupina nečesa kakor kamenje razdrtih zidov , 
nekoliko mehurčkov se boči nad njo Rim . . . 

134 


Peljemo se dalje ah, kakšno čudo to! V 
okrilju zelenih sten leži jezero, veliko jezero i n 
sinje kakor nebo nad njim Lago di Castello, 
albansko jezero . Strmo se dvigajo zelena pobočj a 
gora nad njim, grozeče stražijo to krasotico, čarobno 
kakor sen in ljubeznivo kakor pogled otroka . 
Nekdaj žrelo vulkana, zdaj safirsko oko gora, smehljajoče, 
drago, nepozabno . . . Gledava v to sinjo, tiho 
vodno planjavo. Bajen kraj. Kulise feerije iz gledališča. 

Nova postaja. Castel Gandolfo . Palača v nje m 
je papeževa. Edini ostanek njegove posvetne vlad e 
razen Vatikana, garantirala mu jo je laška vlad a 

1. 1871 . Toda sveti oče hoče biti konsekvente n 
jetnik, požira vroči rimski zrak in castelgandolfsk i 
hrasti sipljejo zaman sveže sence na pota velikeg a 
parka. — Goethe je tu stanoval in tista hiša j e 
označena s spominsko ploščo. Ibsen je tu sanja l 
svojega Cesarja in Galilejca . . . 
Peljemo se v polkrogu okoli jezera. Sinje 
njegove vode se tiho smehljajo toda naenkrat , 

kakor bi te kdo prisilil obrniti glavo, in tam daleč , 
daleč za Campagno leži ogromna ploskev kako r 
neskončno blesteče zrcalo morje. Sredozemsko 
morje. Sofija Petrovna že ima kukalo na očeh . 

Čolne vidim iladje ! valove ! Poglejte !	

. 
Res. Celó valovanje voda in jadra čolnov in di m 
parnikov je opaziti . . . In zdaj presedava enkrat sem 

enkrat tja od jezera k morju, od morja k jezeru . 
In pri tem leti tramvaj skozi drevored stoletih hrastov , 

domačih kostanjev, in če zablodi oko nehote za trenutek 
h kopni zemlji, vidi brezkončno rjasto Campaggno 
in v daljavi Rim, majhen Rim, kakor igracica 
. . 

135 


Spet postaja. Albano. 
Izstopiva pravi Sofija Petrovn a 
greh je po takem kraju se voziti. 

Mesto se vleče ob cesti. Revne hišice se 
vrste s krasnimi vilami, veliki parki z drobnim i 
vinogradi in olivnimi parki. Tu je bilo nekdaj 
letovišče Pompeja Magna, tu nad jezerom je stal a 
vila Tiberijeva, Caligulova, Neronova. Tukajšnje 
krasotice so vitke kakor ciprese, oči imajo kakor 
dvoje črnih plamenov, lase kakor gavranovo perj e 
in v ušesih velike zlate uhane . 

Vrneva se par sto korakov nazaj. Pred 
mestom pri cesti je ostanek starega podrtega 
stolpa baje Pompejev grob . Plutarch pravi , 
da je bil njegov pepel prenešen iz Egipta in od 


dan njegovi ženi Qorneliji, hčeri Scipionovi, k i 
ga je pokopala na njegovem posestvu nedaleč o d 
Albe Longe. Nema skupina kamenja, nič več . 

In tam na planini pod Monte Cavo je ležala 

ona častitljiva Alba Longa, mati latinskih mest, 
mati Rima samega, od tega svojega otroka po d 
Tullom Hostilijem razrušena. Numitor in Amulius, 
Rhea Sylvija in njena dvojčka na Monte 
Cavo tempelj Jupitra Latinskega, slavnosti latinsk e 
zveze, shodi pri izvirku Ferentine, triumfi vojsko vodij 
tukaj, ki jim ni bil dovoljen triumf v Rimu, 
triumfi, pri katerih se je zmagoslavni triumfator 
vozil z mirtovim vencem v laseh k Jupitrovemu 
svetišču, tako se je peljal M . Marcellus, „ensi s 
Romae”, ki se je prvi med Rimljani ustavil Hanni 


balu in je osvojil Syrakuse vse to ti hiti skozi 
dušo in pobegava z lahno zono po telesu . 

136 


Greva iz Albana, stopiva na našo staro - znan o 
Via Appia, pustiva za sabo velik grob, baje Hora


tijev in Curiatijev, in po novi cesti čez mogoče n 
viadukt, ki se dviga nad kotlino izsušenega jezera . 
Greva k Aricciji . Na skali so ostanki zidov antičnega 
mesta, kjer je, kakor pripoveduje Livius , 
pred vsako nesrečo, ki je zadelam Rim, deževal o 
kamenje, nato pa se je v Rimu vedno vršila devet dnevna 
slavnost z daritvami . Tu je Horatius na 
potu v Brundisium napravil prvo postajo v skromni 
gostilnici „hospitio modico”, in tu se ustaviva tudi 
midva, Sofija Petrovna, in izpijva čašico vina. 

Tyrrhensko morje se še vedno sveti dale č 
spodaj, krasotica kakor najlepša ciganka prinaša 
vino in naju zvedavo ogleduje, vino ima barvo , 
ogenj in poštenost. Sofija Petrovna, trčiva na 
zdravje vsega, kar nama je dragega v daljini in 
na izpolnitev svojih sanj v prihodnosti . . . 

In spet greva . Drevored nama dela obo k 

nad glavo, morje se blešči v daljavi in Monte 
Cavo strmi na levi. Bližava se drugemu modrem u 
očesu Albanskih gor, Lago di Nemi, vsajenem u 
med zelene stene. Diana Nemorensis, bela boginja 
meseca, je zrla v srebrnih nočeh na ploskev 
teh čistih voda in jim je dala ime „Dianin o 
zrcalo”. Ljubki Genzano je sédel na strmo skal o 
nad jezerom in gleda zadovoljen sliko svojih hišic , 
ki se zrcalijo v azurni vodi, med tem ko se n a 
drugi strani jezera beli na skali Nemi z okrogli m 
stolpom Orsinijev. Tam je bil sveti gaj Diane s 
slavnim in bogatim svetiščem, tam so prinašal i 
deviški boginji krvave žrtve v tajnostnih misterijih, 
tja so prinašale rimske gospe v dar votivn e 

137 


plošče, plapolajoče baklje in prošnje za zakonsk o 
srečo in srečne porode. 

Diana je izginila, nimfe pa so ostale pravi 
pesnik ; resnično, teh par dekliških lic in postav, 
ki so šle mimo, ne pozabiš . . . 

Ustavil se je pri nas voz . Cocchiere miga i n 
poziva, naj se peljeva . 

 Kam da pelje ? 
-V Frascati . 
Koliko zahteva ? 
Liro. Eno Liro. -
Saj je to par ur hoda! ugovarjava 
vestno. 

Kaj za to? Ali naj pelje prazen voz ?

-

se brani. 

In že se peljeva torej . Nazaj v Frascati i n 
odtod s tramvajem domu . Imava namreč od ta m 
vozne listke za nazaj . 

XXI . 
Izprehod brez cilja in meditacij a 
pri njem. 

Čakava na peronu . Sofija Petrovna je dobila 
zjutraj pismo, in me prosila, naj jo spremim na 
kolodvor, „za to bom za ves dan rešen svoj e 
sence ” . — Krik, ropot, prerivanje ljudij, bobnenj e 
prihajajočih vlakov, ponudbe postrežčkov, nosačev , 
ciceronov peklenski kaos teles in glasov ! — 
Spet se je pripeljal vlak, pripadniki vseh mogoči h 


narodov, možje, žene, otroci se vale ven s tor


bicami, kovčegi, nosači -- mlad mož z ognjevitimi 
očmi stopi k nama, poda Sofiji Petrovni roko , 

Sofija Petrovna naju predstavi : Mihalj Pantje 


lemonič — češki poet	. pozdraviva se z Rusom, 
odidemo, Sofija Petrovna mi pove, da pride šele 
zvečer in izgine z došlim batjuško v valovih ljudstva 
na Via Nazionale . 

Stojim na živem, prelepem trgu delle Terme . 
Rutellijeva fontana brizga kvišku svoje biserne 

curke, in kadar zapihija veterček, jih razprši v 
fino, hladečo meglo. Piazza delle Terme . . . Ves 
ta prostor pred kolodvorom in morda še štirikrat 
tako velik kos zemlje, ki stoje hiše na njem, j e 
zavzemalo kopališče, ki ga je sezidal Maximian 
in ima ime po velikem Diocletianu. Dvakrat večje 
je bilo, nego obsežne Caracallove terme in bilo j e 
zadnja velika stavba antičnega Rima in dostoje n 
konec velike arhitektonske epopeje, ki se je začel a 
z Agrippovim Pantheonom . Rdeči zidovi iz opek e 
in rebra razpenjajočih se oblokov štrle v višino, vi soka 
trava se ziblje na njih, kaj pa so bili, pripoveduje 
cerkev S. Maria degli Angeli, zadnje delo 
Michel Agniolovo v Rimu . Vzdolžno dvorano kopališča 
je uredil ta titan, ki se je vsem antičnim spomenikom 
bližal s spoštljivo pieteto, za baziliko device 
Marije, manjše dvorane je izpremenil v kapele , 
ohranil je krasne rdeče stebre in ogromni lomljen i 
obok in seveda so potem prišli pedenj - možic i 
cerkve in so izpreminjali genijevo delo . Izpremenil i 
so vse, kar se je dalo izpremeniti ; vzdolžno ladjo 
Michel Agniolovo so predelali v prečno, antičn e 
stebre so namazali s firnežem, iz vestibula s o 

139 


napravili neko kapelo, iz druge kapele pa novi 
vestibul častitljivim očetom kartuzijancem j e 
samo to še manjkalo, da bi bil Michel Agniolo 

še živ, ubogi titan bi si bil gotovo oddehnil 
v kakem sonetu . 

In tako prisluškujem govoru te skažene arhitekture 
. . . Tepidarium Diocletianovega kopa


lišča mi pripoveduje iznova o luksusu snage antičnega 
človeka, o luksusu, h katerega neizogibnosti 
prihaja človeštvo s težavo šele po kaki h 
dveh tisočletjih. Žive vode ni smel pogrešat i 
antični človek v krasoti pokrajine, ni je pa smel o 
pogrešati tudi njegovo telo. Kopel vsak dan 
mu je bila ravnotako potrebna kakor jed, spanj e 
in telovadba. Bogataš je imel svojo kopel doma , 
za ljudstvo so pa zidali taka kopališča, kakor j e 
to-le Diocletianovo, kakor je ono Titovo na razvalinah 
Neronove Zlate hiše, kakor ono Caracallovo 
pod Palatinom in Agrippovo pri Pantheonu . 
Sana mens in corpore sano, ta stavek, ki ga prevajajo 
naši prvošolci z naočniki na očeh, upalih 
prs in skrivljenega hrbtišča s prezirljivo vzvišenostjo , 
so imeli antični ljudje resnično v krvi . . . 

Za tepidarijem je stal samostan kartuzijancev. 
Tepidarium je še dandanes bazilika device Marije , 
samostan pa služi pod kraljevsko vlado že bolj 
pametnemu namenu, narodni muzej je, Museo Nazionale 
delle Terme. Načrt za njegovo prekrasno 
dvorišče, ki diha čar srednjeveških samostanov, j e 
napravil Michel Agniolo : štirje veliki arkadni 
hodniki s sto stebri vsega skupaj objemajo v štiri kotniku 
tih sanjav vrt — travertinaste stebre so seveda 
snagoljubni kartuzijanci pobelili . 

140 


V bivših celicah so nanešeni vsi spominki , 
najdeni na mestnem ozemlju, in zbirke muzej a 
Boncompagni - Ludovisi, ki jih je država kupila , 
so združene z njim. 

Vi sveti mramorji grški, vi spoštovanja vredn i 
broni, reliefi, mozaiki, sarkofagi, vaze, vi stari denarji, 
nakitja, stekla, napisi in ornamenti ! Izkopan i 
iz zemlje, najdeni v grobeh, v Tiberi, pod tlakom 

cest, pod temelji hiš, prišli ste na dan, da pričate 
ubogemu in bednemu sedanjemu svetu o krasnejše m 
svetu, ki je bil in se ne vrne več . . . 0 svetu, v 
katerem je bila človeku umetnost ravno tako po treba, 
kakor jed, spanje in snaga. Kamorkoli je 
padel pogled, povsod je moral najti harmonij o 
oblik, čutiti življenje mramorja, slišati dih materije . 
Stanovanje, forum, ulice, celo mesto, pokrajina , 
obleka človeka in njegovo nakitje -- povsod j e 
moralo oko dobiti svojo sladko hrano, povsod slik e 
minljivih stvarij, toda projicirane v večnost, stvarij, 
katerih nesmrtnost je bila krasota . . . 

In luksus umetnosti, ta najsvetejši luksus n a 
svetu, je bil uniforma rimskega imperija . Kamorkoli 
je seglo oko, tam se je naselil tudi on in 
izpreminjal barbare v ljudi v najdaljnejših pokrajinah, 
kjer je stal kakšen najsi le majhen rimsk i 

kastel zasadite motiko v tla in izpričajo va m 
to s koščkom belega mramorja, stekleno čepinjo, 
poprsjem kakega imperatorja, z odlomkom kapitéla 
. .. 

Od celice do celice hodim . . . 

Nemogoče je omenjati posameznosti . Ljubim 
vse, ker tu vidim in vem, da bom hrepenel p o 
tem, dokler bom dihal. . Na stotine in stotine 

141 


krasnih predmetov, mirnih, ponosnih me gleda , 
kakor so gledali milijone ljudij pred menoj i n 
kakor bodo zrli na milijone ljudij, ko bo iz mojega 
trupla že prah in od mojega dela morda 

niti imena več vem, pa kaj to? Moriturus salutat 
vos immortales ! 

Stopim iz muzeja. Solnce se nagiba k Vatikanu 
koliko ur sem bil pač tam ? Cas je bežal 
in jaz nisem čutil. Kakor v sanjah grem po Via 
Nazionale in kakor v sanjah vidim živahni vrtine c 
Ljudi in kakor v sanjah slišim utripati žilo velikega 
mesta.. . 

Zakaj gledate antiko še vedno tako, kako r 
vam jo slikajo hinavski popi, prenapeti pesniki , 

sentimentalni filozofi in nekritični slikarji ? 

Njen luksus? Ni bil tako velikanski, kako r 
bi se dozdevalo . Niti v jedi, niti v pijači . Petronijev 
Trimalchio je risan satirično in iz pregovorov 
znani Lucullus bi danes gotovo debelo gledal, k o 
bi prišel kot gost magari tudi na postno pojedino 
kakega samostana . Berite pisma Plinija mlajšeg a 

če je povratek k prirodnosti, združitev luksus a 
z varčnostjo in matematiko, ljubezen do narav e 
in skrb za telesno snažnost, če je vse to zna k 
dekadence, potem seveda je bilo rimsko cesarstvo 
naravnost silno dekadentno. Luksus v obleki j e 
pri nas, pri papežih, kardinalih, škofih, prelatih , 
vojakih, modnih damah, gizdalinih, ni ga pa bil o 
v antiki, toga je bila slavnostna obleka cesarj u 
prav tako kakor zadnjemu rimskemu človeku. In 
nagote, ki jo moderni in nemoderni slikarji tak o 
radi kažejo na svojih antičnih sujetih, je bila v 
srednjem veku pri slavnostnih sprejemih cesarje v 

142 


v 

in papežev ne pa v antičnem Rimu . Ze stari 
Cicero pravi : „Po pravici je dejal Ennius : Pred 
državljani se razgaliti je začetek nesramnosti. ” N i 
se razgalil mož, ni se razgalila žena. Ločite se 
torej od vseh teh nagih krasotic na slikah Siemi 


radzkega, Géroma in drugih niso resnica, n i 
jih bilo v resnici. In orgije spolnega nagona ? 

Niso bile nič hujše, nego so orgije„ kateregakoli 
velikega mesta dandanes . Narobe. Ze s tem, da 
starejši satiriki pri posameznih ljudeh tako kažej o 
nanje, je dokazano, da niso bile navada in običaj . 
Da so živeli ti ljudje bliže naravi, brez pretvarjanj a 
in farizejstva, na to smejo biti samo ponosni. Ziveli 
so bliže nji, ker so jo ljubili, ker jim je zveza 
z njo bila potreba. 

Toda antično suženjstvo? bodo morda ugovarjale 
kake krščanske duše . Kaj pa podložništv o 
poljedelcev na veleposestvih duhovske in posvetn e 
gospode? Robota tlačanov na Ruskem ? Hlapčevstvo 
kmečkega ljudstva po krščanski Evropi ? Sice r 
pa je bilo antično suženjstvo hudo le v nekateri h 
dobah republike in na nekaterih krajih, kakor v 
Siciliji, kjer se je opravljalo plantažno delo ; v 
Rimu pa? Ali si more kdo predočiti, da je bi l 
Horacov ded še suženj in Horac že prijatelj cesarja 
Augusta? Da so bili Diocletianovi starši 
sužnji in njih sin največji rimski cesar? In kater i 

t. zv . svobodni delavec dandanes bi ne menjal z 
usodo takega dobro preskrbljenega rimskega 
sužnja? Mi prevajamo izraz „servus” z besedo 
suženj, polagamo pa v njo pomen, kakor ga imam o 
v spominu iz plantažnih pripovedk dobrega Nemca 
Mieritza . . . 
143 


Suženjstvo . . . In četudi fizično suženjstvo, 
tistega suženjstva in duševnega zasužnjevanja, kakor 
ga je človeštvu prineslo krščanstvo, antika ni po znala. 
Svobodni človek, ki je zadnji sen naši h 

dni, je živel in izživel v nji svoje življenje . . . 

Med reveži in bogataši ni zijal tak prepad , 
kakor zija med njimi dandanes. Bogataši so dajali 
brez nadlege pro bono publico nele to, česar so 
imeli na prebitek, temveč tudi to, kar so sam i 
potrebovali. Naj so bile to igre, gostije, kopeli , 
šole, knjižnice, darovi dajali so . Tako so dajali, 
da bi se moderni meceni še danes lahko pri njih 
učili. In to se ni imenovalo dobrodelnost in ni se 
za to obljubljalo nebeško kraljestvo po smrti . 

Toda gladiatorji? Dopadajenje nad človeško 
krvjo? Kdo vprašuje tako? Ta nežnočuteči 
moderni človek, ki dobiva dandanes porcijo človeške 
krvi s posredovanjem svojega žurnala v 
dnevnih novicah, nesrečah in nezgodah, v tele gramih 
in poročilih z bojišča ravno tako, kakor 
jo je dobival stari Rimljan neposredno v cirku ali 
v areni ? Clovek spada v vrsto zverin in ima po trebo 
po krvi in pomoru to se nikakor ne da pobeliti, 
z nobeno barvo preslikati : mori živali na 
lovih, diha z razkošjem duh krvi svojega bližnjega , 
razlite po časopisih, in če more koga ubiti, ga 
ubije, seveda samo na nekrvav način, kajti krvav i 
način, če ga zagreši posameznik, zasledujejo paragrafi 
. . . 

Ne, ti ljudje niso bili ne tako neumni, n e 
tako nemoralni, kakor jih slikajo stari Mommsen, 
največji poznavalec starega Rima, pravi izvrstna : 
Rimsko cesarstvo bolj opravljajo nego ga poznajo . . . 

144 


Prišel sem v teh polsaniah prav pod Capitolium. 
Stopam po teh slavnih stopnicah in grem 
k Marcu Aureliju . Lesk zahajajočega solnca lež i 
staremu imperatorju na licih kakor prijazen smehljaj . 
Prav gotovo je imel bledo - modre oči, in njegov i 
kodrasti lasje so bili svetle barve . Sedem na 
ogelnik pod njegovim spomenikom, gledam n a 
mešanico streh in kupol, ki se vlečejo v daljav o 
in jih obliva zardelo solnce, in melanholična modrost 
mislij imperatorja-filozofa mi lega v dušo . . . 

-- Kje bi bilo lahko danes človeštvo, ko b i 
bilo nastavilo mesto strupa iz Judeje k ustom duš e 
bodisi en sam kozarec njegove modrosti? Ni bil 
največji med antičnimi filozofi, tudi ne najorigiňalnejši, 
gotovo pa je eden izmed najljubeznivejši h 
in človeški duši, katera nima predsodkov, naj bližjih 
. . . 

Rdeča zarja se razliva po nebu . Krasen 
rimski solnčni zahod. Zrak drhti rdečega zlata , 
okna gore in križi cerkvenih kupol plamené . 

Stopam po capitolinskih stopnicah iz sveteg a 
miru v ropot in vrtinec mesta, in ko prestavlja m 
po stopnicah nogo za nogo, si govorim polglasn o 
eno izmed imperatorjevih sentenc : Ostanek svo


jega življenja prepotuj kakor ta, ki je izročil vs e 
iz vsega srca bogovom, nobenemu človeku gospod , 
nobenemu suženj. 

XXII . 
Katakombe. 

So filozofije, Sofija Petrovna, ki si ne 

znajo predstavljati zgodovine človeštva drugače, 

10 145 


nego v obliki ogromne piramide, katere temelj i 

tiče v zemlji, stranice pa, vedno bolj se zožujoče , 
vstajajo vedno više in više proti modremu oboku , 
se strnejo naposled v ost, točko najvišje popolnosti, 
in na tej točki sedi on, filozof, pregleduj e 
vso to piramido in konstatira apodiktično, da j e 
v zgodovini človeštva videti vedno dviganje, veden 
napredek, vedno izpopolnjevanje, večen excelsior. 
On, filozof si je to tako skonstruiral, vidi to tako 
in trdi tako s spoštovanja vredno vztrajnostjo Voltairejevega 
Panglossa. In tako je po njegovi logiki 
krščanstvo napredek nasproti antiki, zato ker j e 
prišlo za njo ; zato ker v njegovi piramidi leži plast 
orientalske raševine na plasti belega mramorja, j e 
raševina popolnejša stvar . No, optimizem je ne ozdravljiva 
bolezen duše . 

V svetovnem prostoru, Sofija Petrovna, n i 
naših razmerij. Niti višine, niti globočine, niti 
daljave, niti širjave. Pa tudi v zgodovini človeštva 
ni z vidika Večnosti takega neprestanega dviganj a 
nekam navzgor. V ogromnih krogih spirale se razvijajo 
dogodki človeštva, le naprej, ne pa navzgor . 
Nekateri krog, res je to, se vzpne kakor grebe n 
vala više, pa le zato, da pade takoj nato tem 
globlje. In le na te polete je človeštvo lahko ponosno, 
le na tako antiko, na kulturo njene renesance, 
na francosko revolucijo in morda na t a 
zadnji boj z versko temo, ki se v njegovih signalih 
rodi dvajseto stoletje. Pa tudi tak polet ima 
svoja višja in nižja mesta, videli ste v antiki na pr. 
po dekadenci Neronove dobe polet dobe Titove, 
po Domitianovi dobi dobo Trajanovo. In nadalje 
imajo posamezni narodi, iz katerih sestaja človeštvo, 

146 


v teh velikih valovih svoje manjše valčke	 ta 
primera z valovi, Sofija Petrovna, je več neg o 
primera : zdi se mi, da je to eden izmed tistih 
univerzalnih zakonov, ki veljajo za vse pojave vesoljstva. 


V spirali torej, Sofija Petrovna, gre razvo j 

človeštva ne navzgor, temveč dalje . Samo dalje. 
In v njej ne odločajo iznajdbe, število bolnišnic 
in božična obdarovanja revnih otrok o tem, ali j e 
človeštvo višje, nego je bilo prej. Edino merilo 
je razcvela harmonična osebnost, ki je spet edin a 
sreča nele človeku, nego tudi narodu in človeštvu . 

Antika je bila doba takih ljudij. 

In uničenje osebnosti, ki ga je izpeljal o 
krščanstvo, zuniformiranje duš s sivim spokorniški m 
plaščem, revščina duha, mržnja na vse veliko i n 
lepo, nasprotovanje znanosti, sovraštvo solnčni 
svetlobi — to vse imenujejo naši Panglossi napredek 
antiki nasproti. ® največjem zločinu niti 
ne govorim o zasužnjenju žene. 

Naši filozofje namreč sede na vrhuncu piramide, 
krščanstvo poznajo iz katekizmov, biblični h 
dogodb in iz tega, kar so o njem napisali duhovniki, 
in ker ima krščanstvo program, da govori m 
moderno, ki je mestoma naravnost sijajen, jemljej o 
program za fakta in dekretirajo : krščanstvo to 
je napredek! Program seveda je kakor star porcelan 
zaprt v omari, nihče z njega ne je, nihče 
ga ne rabi -- toda imajo ga. In najmanj se 
ravna po njem duhovščina, ki ga najbolj hval i 

to naših filozofov ne moti . Z eno besedo, Sofij a 
Petrovna, čisto gotovo se mi zdi, ko bi danes vsi 
bordeli izobesili table z napisi „Zavod za vzgoj o 

10* 147 


mladih deklet" in bi razposlali prospekte, da dobe 
v njih dekleta vso telesno in duševno oskrb o 
naši prostodušni filozofi bi prebrali table, preštudirali 
program in rekli : Napredek 1 Za dekleta j e 
poskrbljeno 

Dosti, Sofija Petrovna . Hotel sem vam razlagati 
zgodovino katakomb, toda kri se razburi v 
meni, kadarkoli se dotaknem te največje nesreč e 
človeštva. Saj sem imel v svoji krvi toliko teg a 
strupa, moj narod ga ima še vedno toliko, da bi 
si človek ne pomišljal izpustiti mu polovico krv i 
iz žil, ko bi vedel, da ga s tem ozdravi dovolj 
o tem. 

Spet se peljeva po tej slavni antični Via Appia . 

Prekrasno popoldne. Sofija Petrovna nekaj 

časa molči, potem pa izpregovori tiho :	 Vidik 
Večnosti je strašna stvar. Ce človek z njega pogleda 
sebe in to, kar hoče, mu omahnejo roke . 

Morda je bila na Ruskem. Morda je mislila 

na carske nestvore, morda je čutila v roki nitroglicerinovo 
bombo. Ne vem. Molči in gleda zamaknjeno 
v daljavo . 

Pri cerkvi sv. Sebastijana zavije naš cocchiere 
na desno in zapelje na Via Ardeatina. Iz


stopiva in greva čez vrt k blagajnici. Kramarija 
je to, kjer se plača vstopnina, kjer so na prodaj 
popisi Kallistovih katakomb, čokolada in liker , 
izdelki pobožnih trapistov, sinov sv. Bernarda , 
katere je posadila semkaj Njega Svetost rajn i 
Lev XIII. 

Dobro rejen trapist naju vpraša, kakšnega 

jezika spremljevalca hočeva. Odgovorim : ruskega. 

148 


Ni takega. Torej nemškega . Dobro, 
pride. — 

Cakava. Družba Angležev je tu in družba 
Francozov. Dobe spremljevalce in sveče. Naposled 
pride tudi najin. Tudi dobro rejen frater. Kuta 
kavne barve je na njem napeta, čudo, da ne poka, 
brez prestanka se mu kolca in tako glasno, tak o 
brezobzirno in v tako naravnih tonih, da je človeku 
kar slabo, in z žoltimi očmi si predrzno mer i 
Sofijo Petrovno. Sofija Petrovna nalahno zardeva 
in stiska ustnice. Sin sv. Bernarda pa riga in riga. 
Dobiva sveče in greva za njim . 

Sofija Petrovna je potegnila skozi nos zrak a 
v sé, toda takoj si odpljune : Smrdi huje nego 
star pes -- mi pravi po rusko. Pobožni frater 

diši res kar preveč intenzivno . Stopimo v temo . 
Prižgemo sveče. 

Takih katakomb je okoli Rima petdeset. Nad 

polčetrti milijon grobov je bilo v njih, napravljen e 
so pri vseh konzularnih cestah, kakor sovražnišk i 
podkopi okoli trdnjave . v temo zemlje so se zaril i 
semkaj nevedneži, fanatični duhovniki, sužnji, kastratje, 
libertinci, parasitje, barbari iz daljnih po krajin, 
vsi polni ognjenega sovraštva do imperija , 
njegove moči, slave, historije, kulture in razcvel e 
harmonične osebnosti antičnega človeka ; zarili so 
se semkaj ob času, ko se je stara mitologij a 
Olympa podrla pod težo lastnih nemožnosti, k o 
so se bogovi in boginje razpršili kakor oblak, i n 
filozofija moralistov, ki so hoteli dati človeštv u 
nadomestilo za nje, ni znala izpregovoriti te m 
grobim dušam v razumljivem jeziku ; zarili so se 
semkaj z metafizičnim konglomeratom, sestavljeni m 

149 


iz judeizma, grških, indijskih, egiptovskih, asirski h 
in babilonskih drobcev, zvarjenih v Judeji od raz


gretih možganov v grozno pijačo ; tu so sanjarili 
v vročičnih ekstazah o koncu tega sveta in o ne beškem 
kraljestvu, ki je pripravljeno njim, čakali 
so, prelivali v mrzličnih paroksizmih svojo kri p o 
arenah, cirku in na moriščih, in ko obljubljeneg a 
konca sveta le ni bilo, so prihajali iz teh pod kopov 
in začeli odkrit boj, da bi povzročili vsaj 
konec onega sveta, ki je takrat bil . „Izreki židovskih 
pastirjev, Amosa in Michue so uničevali del a 
umetnosti in kulture, kakoršnih ni imel svet n e 
preje in ne pozneje nikdar več, zasmeh omejeni h 
duhovnikov je zavrgel znanost, in židovska intoleranca 
je postala delež nove vere .” In rodilo je 
drugačne duhovne, nego jih je imela antika . Rimski 
pontifex je bil sluga tega ali onega boga v njegovem 
svetišču, nič več : Rimljan je daroval svojim 
bogovom sam in je občeval z njimi brez posredovalca 
duševna revščina krščanskega človek a 
je morala imeti posredovalca med svojo neznatnostjo 
in božjim veličanstvom : to je postal duhoven, 
sacerdos. Osebnost je bila človeku vzeta ; 
podedovani greh ga je tiščal k tlom, misel na 
posmrtno življenje ga je navdajala z grozo, v usti h 
duhovnika je postal bog bitje, ki ga je mogoče 
potolažiti z dobrimi deli, podkupiti z molitvijo , 
obiskovanjem cerkve, in razjeziti z dvomom, uporom, 
nevero. Od grobov je izšla ta nova vera i n 
je živela iz tiste fizične nujnosti, ki se imenuj e 

smrt. . . 

Te-le Kallistove katakombe so izmed vse h 
petdeseterih najslavnejše . 

150 


— Odkod ste? naju vpraša trapist. 
Z Dunaja mu pravim . — Odkod ste 
-

vi ? 
S Holandskega. Bil sem pa dolgo n a 

-

Nemškem. Ali je Dunaj veselo mesto ? 

Veselo. In ali je Holandsko lepa dežela ? 

Lepa. 

-

Hodimo po labirintu hodnikov . Frater razlaga. 
Grob tega in tega svetnika. Sveta Cecilija. Doda 
njen življenjepis in kaže kopijo slavnega Madernovega 
kipa . Mestoma so dvorane, kapele . Grobi 
papežev. Frater kaže freske, starokrščanska znamenja 
in simbole. Dokler je živel v tej umetnosti 
paganski duh, je bila umetnost. To je stil 
fresk iz Livijine hiše na Palatinu in ohranjenih 
slik v capitolinskem muzeju. Kakor hitro pa je 
postalo krščanstvo vladajoča sila, je naenkrat izginila 
paganska umetnost in na njeno mesto je sto pilo 
brezoblično jecljanje, zoprni in žaleči zarodk i 
ošabnih barbarov . . . S sten zijajo odprtine, druga 
poleg druge in druga nad drugo v par vrstah . Tu 
so ležala trupla vernikov, kosti mučenikov, svetnikov, 
tu se je shajala občina v dobi preganjanja k 
pobožnosti . — „Kamor pogledaš, tam rakve ” 
pravi Vrchlický v „Duchu a světu”, pa to ni bil o 
res, rakev takrat niso poznali, mrliča so položili v 
„loculum ”, grob, z rokami na prsih prekrižanimi , 
zavitega v povoje in maziljenega z dišečim mazilom. 
. . 

Takole bi lahko hodili magari dve uri ,

-

ali hočete? pravi trapist Sofiji Petrovni . 

Ne ! se odreže moja nihilistinja . 

-

151 


Pobožnemu fratru se pri ten neprenehom a 
kolca. Naravnost božansko - naivno in brezobzirno . 

Ustavim se pri starem kamenitem škofovske m 
prestolu. Na njem je bil ubit papež Sikst III, v 
Praetextatovih katakombah, njegovo truplo in t a 
prestol so prenesli sem. Pa ne stojim dolgo. Za 
oglom zaslišim glas Sofije Petrovne . Jezen, kričeč : 

Wenn sie mich noch einmal anrühren, so hau' 
ich ihnen so eine herunter, dass ihnen der Schädel 
am Kragen herunterbaumeln wird! — 

Pri svitu treh sveč vidim ta-le prizor : Sofij a 
Petrovna z žarečimi očmi in iztegnjeno desnico 
stoji v hodniku, sin svetega Bernarda se stiska k 
zidu in jo gleda prestrašen kakor strupenega gada 
in riga pri tem, da mu kar oči iz jamic poskakujejo . 

Sofija Petrovna ? 

-

Dieses Schwein! 

-

Frater se obrača z boječim pogledom k meni . 
Ne morem drugače zasmejem se. 
Reverendissime frater začnem pridigo


-

vati trapistu v cerkveni latinščini in mu citiram 
izrek cerkvenega koncila	 femina janua diaboli, 
via iniquitatis, scorpionis percussio, nocivum genus ! 
(Zenska je vhod v pekel, pot do pregrehe, žel o 
škorpijonovo, škodljiv rod . ) 

In po nemško pristavim : Vorwärts ! Alter 
Sünder ! 
Sin sv. Bernarda riga nekako še radostneje 
in naju pelje nazaj. 
Komaj zagledamo svetlo solnce, pospeši korak 
in jo pobriše v samostan . 
Sedeva na voz. 

152 


Sofija Petrovna pravi : ali mislite, da ta 
falot sploh kaj veruje ? Na takih krajih, sami grobovi 
mučenikov, in on, prasec . . . 

Prihajava v krščanski Rim, Sofija Petrovna 


XXIII . 
Milvijski most. 

Ponte Milvio ali tudi Ponte Molle . 
Od Porta dei Popolo naju je pripeljal tramvaj. 


Pelješ se po stari, kakor napeta vrščica ravni Via 
Flaminia, na desno je podolgovat grič, na nje m 
parki pinij in cipres in par starih papeških vil, n a 
levo tovarne, osterije, hišice siromakov, potem s e 
odpre pogled na Monte Mario in na zeleni grebe n 
gričevja, ki se vleče ob desnem bregu Tibere . Na 
vrhu Monte Mario stoji Marconijeva telegrafičn a 
postaja. 

Reminiscence iz antike so mi blodile po duši, 

toda Sofiji Petrovni nisem pravil ničesar . Nekega 
dne leta 209. se je valil tod ves Rim pričakuj é 
poslancev konzula Marca Livija in Tiberija Nerona. 
Imeli so prinesti vest o bitki pri Sena Gallica 
ob rečici Metauru s Hasdrubalom, ki je hitel 
iz Hispanije bratu Hannibalu na pomoč . Prinesli 
so jo, tu pri Milvijskem mostu so jo naznanili , 
in Rim si je oddehnil. Deset let že ni bilo tako 
prešerno-veselega dneva v mestu, kakor je bil ta . 
Tudi Hannibalu v Apulijo so poslali vest . Konzul 
Tiberius Nero je dal vreči odsekano glavo Hasdrubalovo 
punskim sprednjim stražam. Te so jo 

153 


prinesle Hannibalu in on je, držeč jo v roki, sam o 
vzdihnil :	 Karthago, tvojo usodo vidim 1 V 
tem momentu je bila pravzaprav odločena prv a 
borba Orienta z Antiko . 

In po 521ih letih sta se ravno na teh krajih 

spopadla Orient in Antika vdrugič . . . 

Katakombe so izbruhnile svojo od sovraštva 
razbeljeno lavo in bljuvale svoj ogenj . Jezusa ni 
bilo, in njegov evangelij, ki se da razlagati ko t 

največja ljubezen, pa tudi kot največje sovraštvo , 
je vlival olje v požare. Oblaznelost duš, ki jim j e 
bilo nekako mistično in naravnost perverzno razkošje 
prelivati lastno kri na pesku aren, v cirku 
in na moriščih, se je obrnila divje proti imperij u 
in mestu Rimu, „Belialovi kurbi”, zverini Apokalypse 
in nestvoru židovskih prerokov. To je bila 
revolucija duš, toda nizkih, fanatičnih, skrivljenih , 
zatemnelih in pokvečenih duš, ki so jih ščuvali 
praznoverni popje, predrzna čeda prorokov, ki s o 
bili od same lenobe ob pamet ali pa jih je gnala 
lakota v špekulacije ; hoteli so voditi druge p o 
poti, na kateri se sami niso izpoznali, in razdajati 
zaklade tem, pri katerih so se tresli za vina r 
bil je to „maček” sužnjev po duhu, postavljeni h 

naenkrat oči v oči svobodnemu solnčnemu svetu Ho


merjevemu, vrtoglavost barbarov, blaznost norcev , 

iščočih življenje za grobom in zanikanje tega živ


ljenja sploh . 

Privreli so iz katakomb, ugnezdili se v urade , 
armado in vse institucije imperija, in povsod 

sejali svoje sovraštvo in oznanjali evangelij uničevanja. 
In ravno v tem času je imel imperij celo 
vrsto največjih vladarjev, kar jih je svet kdaj videl , 

154 


in je stal na tako trdnih temeljih, da bi bil mirn o 

prenesel tudi desetkrat več slabičev ali lopovov , 
ki so ga tudi vladali kajti roko dobrega cesarja 
je čutil ves svet, vpliv slabega vladarja p a 
je redkokdaj prekoračil zidove rimskih utrdb. In 
ravno najboljši med temi dobrimi so bili siljeni v 
interesu države potegniti meč proti nositeljem orientalskega 
strupa, ravno imena Marcus Aurelius, 
Aurelian, Probus in Diocletian izreka cerkvena 

zgodovina z grozo in sovraštvom še danes . --

Prav pri Milvijskem mostu stoji kapela svetega 
Andreja. Na tem mestu je sprejel 1. 1462 . 
papež Pij II. (Aeneas Sylvius Piccolomini) na čel u 
slavnostne procesije iz rok kardinala Bessarion a 
(znanega iz zgodovine našega Poděbrada) glav o 
sv. Andreja, ki jo je poslal kot zadnjo dragocenos t 
vzhodnjemu krščanstvu cesar Tomaž Palaeologu s 
papežu, da bi ne prišla Mohamedancem v roke . . . 

Stojiva na mostu. Slab kip našega rojakakozmopolita 
Janeza Nepomuka se dviga v sose


ščini `še treh ravno tako slabih patronov . S šestim i 
obloki prepenja most žolto Tibero, štirje zadnj i 
so antični in so videli, kaj se je zgodilo tuka j 

28. oktobra 1. 312. 
Konstantin, ena izmed najbolj grozovitih po stav 
svetovne zgodovine, ki ga je hvaležna cerke v 
nazvala ravno tako „Velikega”, kakor pozneje 
„apostola ” Slovanov in Saksonov, Karola, je še l 
po Via Flaminia proti svojemu sorodniku in so cesarju 
Maxentiju . Njegova armada je bila pre pojena 
z orientalskim strupom sovraštva in po


končavanja. Konstantin, četudi pagan, je bil novi 
veri nasproti toleranten taki cinični in despo 


155 


tični značaji imajo to lastnost precěj pogosto . In 
škof Eusebius pripoveduje v njegovi biografiji : 
„Konstantin je dobro čutil, da potrebuje za premaganje 
svojega tekmeca drugih sil nego teh, k i 
jih ima v orožju svojih vojakov . Zato si je izvoli l 
za zaveznika ono božanstvo, o katerem je menil, 
da bo njegova najzanesljivejša podpora .” In k 
temu božanstvu je torej molil . In škof pripoveduj e 
dalje : „Nato je cesar takoj zapazil nebeško znamenje. 
Ko bi vam to pravil kdo drugi, bi mu ne 
verjel. Toda cesar sam mi je pravil ta dogodek ob širno 
in je prisegel, da je res . Ko je korakal svoji 
vojski na čelu, je zapazil na nebu nad solncem 
žareč križ, ki je imel grški napis : V tem znamenj u 
boš zmagal. In isto noč se mu je prikazal v sanja h 
Krist z istim križem in mu je ukazal, naj da pri trditi 
to znamenje na prapore svojih legij. ” 

o Eusebiju pravi drugi sodobni zgodovinar , 
da je to „mož z dvojnim jezikom” to storij o 
je napisal po Konstantinovi smrti in kakor vsi 
velečastiti krščanski zgodovinarji se je ravnal p o 
jezuitskem geslu : Namen posvečuje sredstva . Deo 

jubente bog tako ukazuje ti ljudje so lagali 
vede in nevede. Toda Eusebijeva legenda se je zakoreninila, 
prešla je v šolske knjige, pesnikovalc i 
so jo obdelali, in ta brezmejna surovost, sama ob 
sebi dovolj, da bi prevrnila ves mit o veri ljubezn i 
do bližnjega, ljubezni do sovražnikov, nastavljanju 
levega lica pri udarcu na desno, najbednejša persiflaža 
Krista, je postala zaklad in ponos nove vere. 
Vojna, ki .jo je Konstantin bojeval, ni bil a 

verska, temveč politična. Kristjani v njegovi armadi 
pa so videli v nji versko vojno . Legije po


156 


kristjanjenih orientalcev in barbarov so korakal e 
proti „kurbi Belialovi”, Rimu. Ne pred bitvijo, 

temveč že prej so imeli namesto orlov za „nu mina 
legionis ” znamenje križa, in labarum, ki s o 
ga nosili pred cesarjem, je imel v zlatem vencu 
nad njegovo podobo znamenje, ki so si ga razlagali 
zdaj za grški Ch, zdaj za nagnjen križ. In 
diplomatu Konstantinu ni bilo mar za tako lapalijo 
v razlagi. Vedel je, da poveljuje tigrom , 
in če jim podžge krvoželjnost križ pa naj 
bo križ. 

Maxentius je dal poleg Milvijskega mostu 

napraviti še drugi most na ladjah za slučaj, d a 
bi se moral umekniti. Bitka se je začela pri Saxa 
rubra, Rdečih skalah, na Via Flaminia. Galski 
konjeniki so naskočili Maxentijevo pehoto s tako 
silo, da so se neizurjeni novaki takoj obrnili, pometali 
orožje proč, in se je boj izpremenil v pobijanje 
bežečih . Tu pri Milvijskem mostu je dosegl a 
katastrofa vrhunec. Improvizirani most na ladjah 
se je podrl in ozki kameniti ni mogel zadostovat i 
bežeči vojski. Zmešnjava je bila strašna. Vojaki 
so skakali v deroče žolte valove Tibere, in česa r 
niso posekali krščanski meči, je pogoltnila voda . 
Cesar Maxentius je utonil, in njegovi pretorijanci , 
izključno Germani, so se dali s pravo germansk o 
zvestobo do svojega mrtvega cesarja posekat i 
pred mostom do zadnjega moža. Padlo je tu nad 
štirideset tisoč ljudij . 

Pobožni škof Eusebius slavi to zmago v sveto pisemskem 
slogu : „Vetrovom svojim si dal pihati, 

o Gospod, in vode so jih pokrile in kakor svine c 
so padli v mrzle derečine. In žene Izraelske so 

157 


plesale in slavile Gospoda : Dajte, hvalimo Boga ! 
Pahnil je v valove moža in konja! " 

Konstantin se je peljal v slavi zmagalca v 
mesto. Za njegovim vozom so nesli kot grozovito 
trofejo bledo odsekano glavo Maxentija, ki ga j e 
dal potegniti iz Tibere. 

Orient je vriskal . 

Nizki rjasti griči objemajo mirno dolino pr i 
mostu. Via Flaminia jih reže kakor napet trak i n 
gre za svojim poslanstvom proti severu . Na mestu 
strašne moritve stoji vasica s kantinami, kavarnam i 

letovišče Rimljanov. Tramvaj zavije v krogu po 
trgu in se vrača po mostu v mesto . 
Pijeva vino v eni teh osterij. Rdeče je kakor 
kri, nasladlo stresem se po vsakem požirku . 

Ko bi mi ta zgodovina ne govorila, bi m i 
tukaj ugajalo. Tak miren kraj z umerjenimi bar vami, 
z razgledom na kos Rima, na Monte Mari o 
in zelene nasipe ob bregu Tibere. Dva debela 
prelata se izprehajata v zelenju tega nasipa in si 
razlagata nekaj z resnimi gestami . Kulise za idilo. 
Pa tudi Nicolas Poussin je najraje tu prebival, in 
par minut od tod je dolina, ki se še danes ime nuje 
Val di Poussino, Poussinova dolina . 

xXIV . 

Lateran. 

Drobna trava poganja mestoma med kamenje m 
tlaka na lateranskem trgu . Prve radostne fanfare Pri 


rode, zmagujoče nad minljivim človeškim delom . . . 

158 


Po bitki pri Milvijskem mostu je Senatus Populusque 
Romanus prisodil zmagovitemu Konstantinu 
triumfalni oblok. Postavljen je bil v kratkem 

času nedaleč od amfiteatra Flavijcev, poleg naj ponosnejše 
antične stavbe njen „nagrobnik”, njegovi 
okraski so bili uropani zmagoslavnemu oblok u 
velikega Trajana, in na pročelju mu je napisano, 
da je Flavius Constantinus Maximus premagal 
tirana in njegove privržence „instinctu divinitatis”, 
vsled božjega navdihnjenja toda ta napis j e 
eden izmed premnogih falzifikatov papeškega Rima : 
pod njim je spoznati prejšnjo pisavo ; nje črke so 
oznanjale, da „je zmagal na migljaj Jupitra naj večjega 
in najboljšega”. Konstantin je ostal vkljub 
tendenčni krščanski legendi pagan celo življenje, 
toda diplomat v njem je zadal paganski antik i 
smrten udarec. Z milanskim ediktom 1. 313. j e 
razglasil enakopravnost vseh kultov v rimskem 
imperiju, „kristjani naj imajo za naprej popoln o 
svobodo pripoznavati svojo vero, mesta, kjer s o 
se prej shajali, če jih je kupila država ali posamezniki, 
se jim morajo takoj in brez odškodnin e 
vrniti”, škofom je bilo dano dovoljenje sprejemat i 
darove in dediščine, in cesar sam je dal prvi dobe r 
zgled : gladkemu in prebrisanemu škofu Silvestr u 
je daroval lateransko palačo, v kateri se je nekdaj 
rodil Mark Aurel, in dalje je postavil, ali recim o 
dovolil postaviti, celo vrsto cerkva, postavim Odrešenikovo 
in Babtisterium poleg one lateranske palače 
in sv. Križa v Jeruzalemu, par sto korakov 

odtod pri Aurelianskem obzidju . 

Tudi šentpetersko baziliko na Vatikanu i n 
šentpavelsko pred obzidjem in šentlorenško mu 

159 


pripisujejo na vsem tem pa bo menda tolik o 
resnice, kolikor na prikazni križa pred, bitko pr i 
Milvijskem mostu : ker gospodje tako pravijo . 

Lateranska bazilika sv. Salvatorja je izpremenila 
po par sto letih svoje ime : prepustili s o 
jo Janezu Krstniku, san Giovanni in Laterano. 
„Vseh cerkva mesta in zemeljskega kroga mati 
in glava” je bila parkrat prezidana, enkrat se j e 
podrla, parkrat je zgorela, toda sledove vse h 

časov, ki so jo iznova postavili in prenavljali, je 
mogoče spoznati. Velika in krasna je glavna ladja, 
toda žalost zapuščenja in pozabljenja diha tu, kamorkoli 
pogledaš . Na lesenem kasetiranem strop u 
blešči še lesketajoče se zlato in obnovljene barve , 
mozaična tla se svetijo kakor malo rabljeno zrcalo, 
telesa velikih stebrov, ki jim stoje po dolbinah ve liki 
kipi vsakovrstnih svetnikov, štrle navzgor ne kako 
resignirano vse je preteklost, dobe, k i 
se ne vrnejo in melanholija starosti . V podrtina h 
Fora in Colosseja je danes več notranjega življenja, 
nego v tej-le baziliki . Najini in koraki cerkovnikovi, 
ki nama odpira kapele, se razlegajo p o 
praznem prostoru, pri nekem stranskem oltarj u 
bere duhovnik mašo in dve stari ženski sta edin i 
udeležnici pri nji . Grobi nekaterih papežev so vzidani 
v stenah, Martina V., Klementa XIII., in naj večjega 
med vsemi, Innocenca III . ; njegove kosti 
je dal iz Perugije semkaj prenesti in ta bomba stični 
nagrobnik postaviti rajni Lev XIII., 1. 1892, 
odgovarjajoče mesto na drugi strani je odločil z a 
počivališče svojim kostem, ko jih bodo preselili 
iz začasne vatikanske grobnice - skromen člove k 
res je bil ta-le sveti oče! Dva stebra „prevzeta ” 

160 


iz neke antične stavbe nosita oblok nad mramorni m 
gotičnim tabernakljem, v katerem sta baje spravljeni 
glavi apostolov Petra in Pavla, ki ju je „naše l 
in spoznal” v 14.stoletju papež Urban V., pod 
tabernakljem stoji papeški altar, altare papale, v 
njem je miza, tista miza, ki je na nji baje sv. Peter 
v katakombah mašo bral! Pa kaj take relikvije ! 
Imajo tu še drugih, o katerih nama pripoveduj e 
cerkovnik, pa jih iz bogvekakih vzrokov ne more 
pokazati : lase in plašč device Marije ; zob apostola 
Petra ; mizo, za katero je Jezus z apostoli 
zadnjikrat večerjal, in brisalko, ki je z njo po tej 
večerji apostolom brisal noge ; košček onega kruha, 
ki je z njim nasitil pri galilejskem jezeru pet tiso č 
ljudij ; steber, na katerem je petelin trikrat zapel , 
ko je Peter zatajil Gospoda ; da, celo Mojzesov o 
in Aronovo palico zanimivi spomini v vsake m 
oziru 

Se en pogled na malo Giottovo fresko „Bonifac 
VII. med dvema klerikoma” očrnela, retuširana, 
in vendar tako prijetna v tej svoji naivnosti 
in svežosti — 

In lateranska palača! Tisočletni sedež papežev 
! 

Državnik Konstantin je ustanovil na Bospor u 
novo prestolico države, in nasledniki sv. Petra v 

Rimu so spoznali, da jim je Usoda dala čas i n 
kraj, kdaj in kje je mogoče urediti plodonosn o 
trgovino z nebeškim kraljestvom . Marsikaj só prevzeli 
iz institucij imperija : zorganizirali so po vojaško 
svoje duhovništvo, prevzeli njegovo univerzalnost, 
njegov jezik, zadnje razširjeno božanstv o 
Mithre so transformirali na tesarjevega sina iz Na 



zareta, tega pa so spet spojili z židovskim mito m 

o padcu prvih ljudij v raju v metafizični podedovani 
greh in odrešenje od njega, paganski Olim pso izpremenili v nebesa, podzemlje v pekel ; iz 
apoteoze in oboževanja rimskih cesarjev so na pravili 
povišanje ljudij v svetnike in svetnice, an-
tične spominske dneve so izpodrinili s spominskim i 
dnevi svojega koledarja in poleg tega so vpeljal i 
nekaj, o čemur se antiki niti sanjalo ni : suženjstv o 
duha. In v njegovem znamenju in v revoluciji prot i 
njemu se je razvijala poslej vsa zgodovina človeštva 
. 
In dobro je bilo na zemlji njim in njih po 


močnikom . 

Sv. Jeronim omenja klasično vest o rimskem 
eksarhu Praetextatu. Bil je pagan in pregovarjali 
so ga, naj sprejme Kristovo vero : „Napravite me 
za rimskega škofa, pa se takoj pokristjanim,” je 
dejal cesarski namestnik . 

Lateranska palača je še papeževa last. Z 
vsemi zbirkami, ki so v nji. Postala je muzej, k o 
so se papeži preselili v zdravejši Quirinal. 

Hodiva skozi zanemarjene in zaprašene dvorane. 
Kamenje tlaka je izruvano, stene zamazane , 
omet razpokan vse postaja tu pusto. Le te antike, 
ki so znešene semkaj, so žive in zmagoslavne. 

Prekrasen Sophokles je kralj papeške palače, kip i 
in torzi antičnih bogov, nimf in satirov dihajo tu 
svoj nesmrtni dih, urne, sarkofagi in reliefi blešč e 
zmagoslavno v izpremembo časov s svojim mramorjem. 
Vse zaman, le tam, kjer šviga pagansk i 

plamen, je življenje, krasno življenje vse ostal o 
je dim, minljiva senca . . . 

162 


V prvem nadstropju je muzej krščanskih spominov 
te kulture bi nihče ne mogel obsodit i 
pikreje nego sosedstvo antik v pritličju . . . 

Lateranska palača nosi tudi od zunaj znak e 
zapuščenosti. Otolčen omet, razbita okna. In zmagovita 
drobna trava se že dviga iznad tlakoveg a 
kamenja na trgu . 

Obrneva se h Capella Sancta Sanctorum . 
Tam so mramornate stopnice obite z lesenimi de


skami in po teh stopnicah se sme plezati le klečč , 
in celó neke odpustke dobi človek za to. In te 
stopnice je dala baje sem pripeljati sv. Helena, 
Konstantinova mati, iz Jeruzalema, in so baje tiste , 
ki je po njih stopal ,Jezus v Pilatovo palačo in k i 
so nanje baje padale kaplje njegove krvi . Par ljudij 
leze po njih morda to res verjamejo . 

Zavijeva okoli palače preko trga k Baptisteriju. 
Najstarejši je v Rimu, in v njem je bil baj e 
krščen cesar Konstantin, legenda, popje in stenska 
slika v njem vsaj tako trdijo . Konstantin je bi l 
seveda krščen malo pred svojo smrtjo v Nikomediji, 
pa kaj ? Sveta cerkev in resnica ne sedita za 
eno mizo. Poleg te slike je tu še freska, ki predstavlja 
bitko pri milvijskem mostu . Konstantino v 
triumf, uničevanje malikov in druge čedne stvari , 
solidno izvršene. Par sto svetnikov in svetnic leži 
baje tu pod tlakom pokopanih, seznamek njih ime n 
lahko prebereš na lepo kaligrafično spisani tabl i 
pod steklom . Na veliko soboto tu še vedno krstij o 

Zide . .. 

Bog vedi, zakaj nimam smisla za vse te mozaike, 
pobožne freske in kipe svetnikov in svetnic I 
Ta umetnost me naravnost žali kakor jecljanje ne


11* 163 


razumnega in zoprnega človeka. In njega eksistenca 
mi govori le s svojo predrznostjo kako 
si le upajo biti tu in se kazati, ko pa ni več drugega 
krasnejšega sveta tukaj? Sveta, ki so se 
na njegovo mesto vrinili ? 

Se nekaj o Konstantinu : predno je umrl, „je 
preganjal vse, ki so mu bili blizu, in najprej je 

usmrtil sina in nečaka, potem ženo (Fausto) in 
nato množico prijateljev”, pravi Eutropius suho. 
Pred smrtjo se je torej dal krstiti. Najbrže j e 
mislil, da to nikakor ne more škodovati. In ko je 
umrl, so ga nazvali katoliki „posodo usmiljenja”, 
grški kristjani so ga častili kakor svetnika in „apostoli 
aequalis”, kakor apostola, dotlej še pagansk i 
senat v Rimu je razglasil, da je „divus ” , med bogove 
sprejet, in je postavil svečenike za njegovo 
češčenje, vojaki pa so ga častili kakor eneg a 
izmed Olimpijcev . 

In zdaj, Sofija Petrovna, k Santa Croce ! 
Par sto korakov proti Aurelianovemu zidu . 
Santa Croce in Gerusalemme je una ex septem, 
ena izmed sedmerih glavnih cerkva, ki jih je se zidal 
baje Konstantin na prošnjo svoje matere, 
svete Helene. 
Latinska tablica pravi, da ženske v to sve


tišče, kjer je shranjenih toliko relikvij, nimajo pri stopa, 
izvzemši en dan v letu, 20 . marca. „Sub poena 
excommunicationis”, pod kaznijo izobčenja iz cerkve. 
Lep primer, kako gleda krščanstvo na ženo, „nečisto 
stvar”. Toda filozofje trdijo, da je ženo 
„osvobodilo” torej, Sofija Petrovna, počakajte 
lepo zunaj ! 


Grem v zakristijo. Neki menih pride, nasmehlja 
se, zagleda zunaj Sofijo Petrovno in j i 
pomigne. 

Sub poena excommunicationis! opo


-

zorim fratra . 
Erat quondam, bilo je nekdaj se 

-

smehlja augursko in pomigne še enkrat. 
Greva v cerkev, frater naju pelje k nekem u 
oltarju, odpre predal in kaže po rokodelska sle


deče stvari : 

tri kose križa, na katerega je bil Krist pribit ; 
dva trna iz njegovega venca ; 
en žebelj ; 
kos table, ki jo je dal Pilat pritrditi na križ , 


z velikimi črkami ; 

kos lesa od križa onega mehkega razbojnik a 
na desnici Gospodovi ; 

kos prsta sv. Tomaža, vdelan v srebrno skrinjico 
; s tem prstom je segel neverni patron Jezusu 
v stran in v rane na rokah po njegovem 
vstajenju ; 

kos skale od Jezusovega groba ; 
in nazadnje v oltarju okostnico svetega Teodorja. 
Razlaga vse po latinsko . Razlaga o sv. Heleni, 
kako je dala kopati na raznih krajih, da bi 

našla križ in večino teh relikvij ; tri dni in tri noči 
je molila stara gospa, pa nič ni pomagalo naposled 
tretji dan pride k nji človek in ji pravi , 
da ve, kje mora kopati. Svetnica se je napotila 
takoj na lice mesta, kopali so, in glej ! Trije križi , 

žeblji, kos krone, kopje, tabla vse je bilo 


skupaj . Svetnica je bila vesela in je tistega človeka 
bogato obdarovala. Bil je Zid. 

Imate tu baje tudi mleko device Marij e

-

in klin lestvice, ki jo je videl patriarh Jakob v 
sanjah poizvedujem pri fratru . 

Gleda me po strani in se muza. 

Ali je mogoče to videti? ga nadle


-

gujem dalje. 
Non potest . Ni mogoče in smeje se 

-

po augursko . 

Pelje naju v kapelo sv. Helene. Rdeča svetloba 
sveti tam na beli kip Konstantinove mater e 

ta kip je bil nekdaj podoba boginje Junone, 
odbili so ji glavo in napravili Helenino glavo, na mestu 
žezla so ji dali križ, namestu skledice v 
drugo roko žeblje in tako gre stvar tudi. 

Pri kraju srno . 

Frater naju pelje še enkrat k oltarju. Na 
oltarju leži polna skleda bakrenih in srebrni h 
novcev, tudi nekaj papirnatih je med njimi . Frater 
se ljubeznivo smehlja in kaže na skledo . 

Počakajte ! me zadržuje Sofija-Petrovna .

-

Vzarne denarnico, potegne iz nje par srebrnih nov cev 
in jih vrže v skledo . 

Frater se hvaležno klanja in naju blagoslavlja . 
Zunaj sva. 
Razsipnica, kaj ste mu vrgli tja ?

-

Zbirko novcev, ki so mi jih dali v Be


-

netkah. So ravno tako pravi, kakor te njegov e 
relikvije se smeje nihilistka. 
Vi vražiček poredni, saj jih bo on venda r 

-

spet oddal ! 

166 


Da bi hotel koga vedoma ogoljufati ? 

-

Ali dela vse svoje življenje kaj dru


-

zega? 

XXV. 
San Paolo fuori le mura . 

Petero glavnih krščanskih bazilik, sezidani h 
za cesarja Konstantina, bi utegnilo zanimati p o 
svoji legi predvsem vsakega vojaka - stratega. Ponastale 
so proti antičnemu Rimu kakor neprijateljske 
trdnjave za njegovim obzidjem izvzemš i 
San Giovanni in Laterano, ki je kot nekakše n 
glavni tabor rimskega škofa vdrl skozi obzidje v 
mesto, se uprl ob zid in se utrdil na osvojene m 

prostoru obkolile so mesto od vseh stranij , 

oborožile so se s kostmi svetih mučenikov in spoznavalcev, 
s tradicijo čudežev in legend, z misteriji , 
razgrevajočimi v preprostih možganih fanatičn o 
sovraštvo, s proklamiranjem enakosti vseh Ijudij , 
s sentimentalnostjo popačenih čuvstev, z groz o 
umiranja in posmrtne sodbe, z negacijo sveta i n 
pričujočega življenja in tako so se spustile, n e 
v boj, zakaj ta je bil že dobojevan za vedno pr i 
milvijskem mostu, temveč v naskok. Vse jih je 
podpiralo. Konstantin je prenesel centrum imperij a 
v Konstantinopel in rimski škof je postal poglava r 
mestu; Konstantius II. je proglasil krščanstvo z a 
državno vero, nevedoč, da s tem polaga držav i 
sekiro na korenino življenja ; Julian, zadnji čarobni 
sen antike, je umrl prezgodaj na daljnem vzhod u 

in nova vera je rasla in rasla. Rasla je v 

167 


strašnih notranjih bojih židokristjanov in paganokristjanov, 
Arijancev in Athanasijancev, v bojih 

rivalizirajočih cerkva in mest, škofov in duhovnikov, 
strank in frakcij . Nad osemdesetero sekt 
je štela nova vera. Rim je utrdil svoj primat, n e 
z legendo o sv. Petru, temveč zaradi svoje velik e 
antične preteklosti, ki jo je nehote, tudi mrtvo , 
respektiral ves svet. Sicer so pa rimski škofj e 
tudi zgodaj spoznali svoj cilj in stremili diplomatsko 
za njim. Niso se vmešavali nikdar v prepire 
posameznih cerkva kot stranka, temveč le 
kot odločujoča instanca, za dogmo pa so prepoznali 
le to, kar je sklenila večina konciljev, in tak o 
se je moglo zgoditi, da je proglasil rimski ško f 
Gregor I. Veliki vsakega že za antikrista, kdor b i 
si prisvajal pravico imenovati se vrhovnega škofa, 
Bonifac III. pa je že sedemnajst let pozneje izberačil 
pri grškem cesarju Fokasu, onem morilcu nestvoru, 
katerega steber je bil zadnji priraste k 
Fora, milost, da se sme tako imenovati. On in 
njegovi nasledniki . Rimski škof je postal papež , 
izmislili so si legendo o Petru, skali, ki stoji cerkev 
na nji, o njenem vidnem poglavarju, o zastopniku 
Kristovem na zemlji, o ključih nebeškega kraljestva. 


Valovi barbarov so se razlili po Evropi in 
zalili Italijo . Sivo mogočno zidovje, s katerim j e 
opasal Rim veliki Aurelijan, je parkrat rešilo mesto 

ko pa je bilo tudi preplavljeno, so se umeli 
papeži prilagoditi danim razmeram, radi so žrtvo


vali antične spomine in sebi prikramarili potrjenj e 
danih privilegijev. Da, gonobili in kazili in ropali 
so sami na vso moč . Padlega ne bijejo seveda, 

168 


toda verstvo ljubezni ima program, pravi elizij z a 

vse filozofirajoče Panglosse : v resnici ni bilo i n 
ni nikjer večjega maščevalnega duha, nego ravn o 
v njem . Sv. Auguštin, afrikanski mestic in cerkven i 
zofist, h kateremu bi bili hodili lahko v šolo vsi 
sofisti starih Aten, ponižuje podlo junake antičneg a 
Rima, Tertullian, ujedljivi fanatik, obsoja Homerj a 
z edino besedo : lažnik . . . 

Barbar Teodorih, kralj Vzhodnih Gotov, ki 

je po Odoakerjevi smrti osvojil Rim, človek, ki 
ni znal niti brati niti pisati (bakreno formo, v katero 
je bilo vrezano njegovo ime, je polagal po d 
državne listine in jih je podpisaval sledeč poteza m 
vzorca) ta barbar je imel toliko spoštovanja do 
krasote antičnih spominov, da je ustanovil posebn o 
komisijo za njih varstvo . . . 

Papeži in duhovniki so živeli praktičn o 
toda v dušah človeštva je divjal blazni strup . Negacija 
življenja in grešnost telesa jih je gnala v 
samote, da bi živeli protinaravno življenje . Rasli 
so samostani, oživljale se puščave . Egiptsko mesto 
Oxyrynchus je imelo leta 373. dvajset tisoč nun, 
deset tisoč menihov! Reveži so umevali besed e 
svojih duhovnikov in škofov dobesedno ; plazili 
so se v samote s potrtimi dušami, bičali si telesa ; 
preklinjali svoje rojstvo in škofje in duhovniki 
so živeli. Erat quondam, est nunc et semper. 

S takimi stvori seveda ni bilo kaj početi v 
negotovih dobah in vojnih časih : papeži so se 
oprli na narod, ki je bil robusten, močan in od 
nekdaj slavnoznan po svoji zvestobi na Germane. 
Ti so bili doslej Arianci, toda-papeštvo n i 
nikdar preveč skrupulozno, kadar mešetari za za


169 


klade tega sveta. In Langobardi so naslednik a 
sv. Petra nekoliko pritiskali. Franki pod Pippinom 
so prišli sv . očetu na pomoč, pregnali Langobard e 
in dali papežu svet okoli Rima. V tem je bilo tudi 
kos hvaležnosti iz prejšnjih let : papež je pomagal 
nekdaj majordomu Pippinu v kočljivem vprašanj u 
njegove vesti : ali je kralj tisti, ki vlada, ali tisti , 
ki se imenuje kralja? Sv. oče mu je odgovoril 
tako, da je Pippin lahko z mirno vestjo vrgel 
svojega kralja s prestola in sedel sam nanj . 

Sin Pippinov Karol („Veliki ") je tudi pomagal 
sv. očetu iz stiske, nakar mu je hvaležni pape ž 
postavil na glavo cesarsko krono sv. rimske države . 

Svet je imel torej spet novega imperatorja toda 
tisti, ki ga je postavil za to je bil rimski škof. 

In to dejstvo je .. pravzaprav začetek zgodovine 
papežev in ključ do zgodovine srednjeg a 
veka, Sofija Petrovna. 

Končam, kajti izstopiti morava iz tramvaja. 
Peljala sva se po stari Via Ostiensis in stojiva 
pred baziliko sv. Pavla. Par beračev stoji pred 
njo, ciceronov, pobov z razglednicami sice r 
mrtvo vseokrog. 

In mrtvo znotraj . Sapa ti zastaja v tem gozd u 

visokih blestečih vitkih stebrov, pozlačenih kase t 
na stropu in sijajnega tlaka ampak svetišče ? 
Hiša božja? Prej krasna koncertna ali pa cel o 
plesna dvorana . . . 

Morda je , bilo kedaj drugače . Poročila o baziliki 
(pohajajoči iz 5. stoletja), ki je pogorela 1. 1823 v 
pravijo, da je zapuščala mogočen vtis. Da so ji bil i 
stebri monoliti iz frigiškega mramorja (seveda „pre 


170 


vzeti" iz antičnih stavb), da° so delili pet veličastni h 
cerkvenih ladij in nosili bronast pozlačen strop . 
Da je bilo tu v bajni krasoti nakupičenega zlata, 
srebra in dragega kamenja . In da je bila zgrada 
lahka, zračna . In da je dihala pobožnost. 

Danes bazilika pobožnosti ne diha. Cerkvica 

v zadnji češki vasici je ima več . Odkritost je izginila, 
kakor je izginila duša tudi iz te vere in j e 
ostalo le kričanje zlata, barv, profani vtis dvorane , 
kjer se mešetari. In v medaljonih po stenah so 
slike papežev, par sto jih je menda, in gledaj o 
na svoje delo . . . 

Spredaj v cerkvi stoji triumfalni oblok, n a 
njem mozaiki, imitacija tistih, ki so pred po žarom 
tukaj. Ti stari rimski mozaiki! Clovek ji h 
vidi tu po vseh cerkvah in se spominja :divjanja 
prvotne cerkve proti slikam in kipom antike . „Ne 
delaj si podobe, ne od bakra, ne od železa ” 
da, toda cerkev se je vendarle spet vrnila k podobam, 
rezbam in kipom, zakaj „podobe so knjige 

neučenim”, je proglasil papež Gregor Veliki.r 

In pod zmagoslavnim oblokom stoji konfesija, pod 
njo ciborij in pod njim grob sv. Pavla. Tu leži 

Hebrejec iz Tarsa, ki je začrtal svetu in človeštv u 
novo pot in mu dal nov življenjski cilj. Gledava 
skozi 'izrezljano 'rozeto v oltarju beli sarkofag i n 
par črk njegovega napisa . . . Ali-zares tu počiva ? 
Pobožna matrona Lucilla je baje pokopala tuka j 
obglavljeno njegova truplo julija ali avgusta 1. 64. 

knjiga papežev vsaj připoveduje tako . Pavel j e 
umrl v Rimu, in tukaj sicer lahko verjamemo tudi 
tradiciji, kajti goto'o so iméli kristjani tako mesto 
v živem spominu . 

171 


Nekaj papeških kipov po stranskih ladja h 
pa jih ne bi bilo treba tukaj. Ničesar ni skupneg a 
med njimi in tem preprogarjem, ki si je ustvari l 
svojo vizijo Sinu človekovega, šel za njo križe m 
sveta, se za njo bojeval in je za njo gotovo navdušeno 
umrl . . . 

Hodiva skozi gozd stebrov. Nenadoma zagledava 
skozi neka odprta vrata zelenje, bujn o 
zelenje dreves, trav in cvetic, greva proti njem u 
in tiha samostanska idila leži pred nama . Cetverokoten 
križev pot samostanski objema majhen vrt , 

obok hodnika počiva na nežnih zasukanih stebrih , 
in tako milo, vonjivo, tiho je ondi . Samo čebele 
brenče, samo metulji frfotajo po zraku. Opirava 
se ob naslon, gledava v zelenje, čas beži, a midv a 
ne čutiva bega njegovega. Nemara je tej bohotni 
travi od usode namenjeno, da se vgnezdi kdaj na 
razvalinah zidovja in stebrovja one plesne dvorane, 
ki danes nima več duše. In zeleni praporčk i 
njeni zavihrajo nad tem človeškim delom, kakor 
vihrajo na Foru, Palatinu in Colosseju. In kaj bo 
s človeštvom? Nadalje bo rušilo to, kar gradi 
zdaj s tako težavo . Dela rok in dela duhov . . 

S križevega pota se vrneva v baziliko, in i z 
bazilike stopiva ven . 

Sofija Petrovna, ali si hočete ogledati 
nadalje še opatijo San Paolo alfe tre Fontane ? 

Kaj je tam?

-

Tam je baje mesto, kjer je bil Pavel ob


-

glavljen ; in ko je v padcu njegova glava trikra t 

po tleh poskočila, je privrelo baje iz zemlje troje 
studencev, no, in zdaj živi od tega čudeža cel a 
lepa opatija. 

172 


Ali ne mislite, da je nesramnost, vsa ta 

-

mesta tako-le razvlačiti ? Ali niso mogli tisti trije 
studenci tukaj na dan privreti? Da bi bilo vs e 
to skupaj? -


Vi ste pravoslaven človek, Sofija Petrovna , 
in ne veste, kaj je to, katoliška ekonomija. Pa za 
to ne gre prašanje je bilo : ali hočete iti tja ? 

Prvič nisem pravoslaven človek in drugi č 

-

ne maram iti tja. Razven, ako hočete vi . . . 

Vrniva se. 

-

In vračava se po lepi senčni aleji, greva bre z 
besed po stari Via Ostiensis, greva, greva, kakor 
ljudje v pravljici, da prideva do sivega, visokega 
obzidja Aurelianovega. Kakor vanjo vsajena, strm i 
iz njega s špico črna piramida, piramida Cestijeva . 

Gaius Cestius, vrstnik cesarju Augustu, je 

našel ondukaj svoje zadnje počivališče . Njegovi 
nasledniki in dediči mu niso smeli dati vsled 
edikta edilovega z zlatom pretkanih preprog v 
grob, zatorej so jih razprodali in mu postavili z a 
skupiček ta nagrobnik, ki je preživel nikar sam o 
mavzolej cesarja samega, marveč tudi vse rimsko 
cesarstvo. In okrog njega se je nakupičilo modernih 
grobov protestantovsko pokopališče	 Cimiterio 
dei Protestanti . 

Lepo pokopališče . Črne pinije, in modri bal dahin 
nébesa pobleskava skozi nje. Krasne cvetke 
dehte tukaj in brezskrbno pojo ptiči . 

Mramorna plošča krije tu srce, „Cor cordium ” 
(besede, vdolbene v kamen na željo Lady Shelley), 
srce Percyja Byssheja Shelleya, ki mu je bila duš a 
stkana iz cvetličnega vonja in iz mavričnih barv 
nedaleč od njega počiva njegov „Adonais”, Joh n 

173 


Keats ; antičen zlomljen steber je nagrobnik nemškega 
pesnika, prijatelja Platenovega, W. Waiblingerja 
iz Heilbronna, ki je ljubil Italijo bolj neg o 
svojo severno domovino . August von Goethe, sin 
weimarskega Jupitra leži tu, onega ,Jupitra weimarskega, 
ki je tukaj v Rimu nekdaj tako pretresljivo 
vzkliknil : „Dulde mich, Jupiter, hier, un d 
Hermes führe mich später Cestius' Mal vorbei leis e 
zum Orkus hinab ” ; in kar ni bilo dano očetu, j e 
bilo dodeljeno sinu, in ne samo to : ne daleč o d 
tega sina spi večno spanje hanoveranski reziden t 
Christian August Kestner, sin one Lotte Buff iz 
Wetzlarja, katero je njegov oče nekoč tako strastn o 
ljubil in ki jo je potretiral v svojem Wertherju . 
Take pesmi življenja ustvarja usoda na teh klasičnih 
tleh. Malvida Meysenburška, prijateljica Fr. 
Nietzscheju, sniva tu od 1. 1903 . svoj poslednji sen 

in kiparji, slikarji, generali, Nemci, Svicarji , 
Angleži, Rusi vsi spe tukaj v nekaljeni harmoniji 
pod belimi spomeniki . 

Velik pinijev storž je ležal na Shelleyeve m 
grobu. Sofija Petrovna ga je pobrala in spravila 
v ridikil. In jaz, ki nisem utrgal že leta in let a 
niti cveta niti travne bilke, sem vzel z lovorike , 

stoječe nad grobom srca pesnikovega, en listek , 
da ga ponesem v daljno domovino dragi duši, k i 
Shelleya tako ljubi, kakor ga je imela rada mogoče 
samo še Emilia Viviani . . . Sofija Petrovna 
pa hodi od groba do groba, čita imena in napis e 
na mahovitih kamenih in naenkrat dvigne ridiki l 
in pravi : 

Cesa vas to spominja ? 

-

Ridikil ?

-
174 


Ali ni videti, kakor da je v njem 

-

bomba ? 
Sofija Petrovna, Odesa ? 

-

Molči in se smehlja . 

XXVI . 
San Lorenzo fuori le mura . 

Tudi una ex septem. Ena izmed sedmerih 

cerkva, ki jo morajo romarji v večnem mestu posetiti. 
In tudi ena izmed trdnjav, ki jih je naskakujoče 
krščanstvo postavilo pred ozidjem mesta , 
da bi imelo oporo pri napadu in zaščito pri morebitnem 
umiku. Na antični Via Tiburtina jo j e 
sezidal po bitki pri milvijskem mostu baje Constantin 
sam, vsaj knjiga papežev trdi tako, na d 
grobom sv. Lovrenca, svetnika, ki je bil za vlade 
cesarja Decija v kopališču na železni rešetki pečen . 
Kar je od njega ostalo, leži baje tukaj pod konfesijo 
v beli mramorni rakvi za železnim omrežjem ; 
to rakev lahko vidiš, ostalo je treba verjeti, kako r 

vse v edino - zveličavni cerkvi katoliški . Potem so 
prišle semkaj kdovekako kosti sv. Stefana iz Palestine 
in čakajo tukaj z Lovrencem slavnega vstajenja 
od mrtvih, kar moraš tudi verjeti. Nadalje 
je tu še nekaj svetnikov, katerih imen pa na m 
cerkovQik ne more povedati. Tudi je tukaj kamen , 
na katerega je padel sv. Stefan. Kamen je seveda 
okrvavljen, kar mora očividno pričati za njegov o 
pristnost. 

Tako je bila trdnjava opremljena . 


Nahitro si ogledujeva te svete spominke . Na


hitro, ni čuda. Toliko jih je v tem mestu, da b i 
z njimi lahko ceste posipavali . Kaj hitro ti postan e 
vse to vsakdanje. Svetniki, svetnice, blaženi, papeži, 
kardinali, škofje, opatje, prelatje vse n a 
kupu, eden na drugem, eden poleg drugega 
in človek vidi, da ti mrtvaki žive ljudi živé, in 
jih dobro živé, in ve tudi, da nakloni naposled 
še sam kak obolus zgovornemu cerkovniku, in 
drugi obolus tistemu-le popku tam, ki se nam 
bliža z žvenketajoča púščico, „dar sv. Očetu”. Z 
eno besedo : mnogo, premnogo te svetosti naenkrat. 
Ali človek ve tudi, da pride čas, ko po stanejo 
te-le relikvije antikvitete, komadi za muzeje, 
panorame in panoptike . Praktični Amerikanc i 
pridejo pa pokupijo kosti te in te cerkve, odpeljejo 
jih preko morja in se bodo dali od njih živiti , 
kakor žive danes od njih dosedanji njihovi lastnik i 

in zakaj ne ? Ali naj imajo pretkanost res sam o 
rimski popje v zakupu ? In ali ne kažejo relikvij e 

antičnih bogov pota relikvijam svojih naslednikov ? 
In če ne taistega pota, pa vsaj podobnega. Vsaj 
tako, kakor je eden krog spirale drugemu podoben . 
Ce ne v muzej, pa v panoptikum . Zakaj Amerikanci 
niso samo praktični, nego tudi zvedavi, i n 
natlačeno polno bo po prostorih, kjer se bod o 
kazale stvari, ki jih je človeška topost toliko stoletij 
oboževala . . . 

San Lorenzo dela sicer dober vtisk. Ima 
lepe stebre, ni preobložen z neokusnostmi, in nos i 
sivo patino dobre vrste vekov. Ima stare mozaike, 

ono nevšečno jecljanje barbarov, ki so začutili potrebo 
po umetnosti, in ima nove mozaike, ki se 

176 


mučijo v potu obraza, one stare posnemati. Ima 
razpokane in obledele freske po stenah, ki koma j 
da še naznačujejo, kar imajo povedati ; če pa so 
prenovljene, kriče kletev svojim renovatorjem , 
zakaj krščanska umetnost ima prav isto dušo, kako r 
krščanstvo samo ; njemu je duša že izpuhtela in 
zato je njega umetnost na smrt obsojena, in vsa k 
napor, pomoči ji, je zlozvočje proti slogu . 

Preko nekaj stopnic stopiva v grobnico za 
oltarjem. Tu stoji ob steni priprost sarkofag s 
kostmi papeža Pija IX. „Pepel in kosti” stoj i 
prosto napisano na kamenu ali zato to razkošje 
naokrog' Cela zadnja stena, ob katero s e 

sarkofag opira, se blešči kamenja in zlata, ve s 
krščanski svet je prispeval, kakor svedočijo napis i 
poedinih dežela, da bi okrasil mesto, kjer počiv a 
eden najbolj ničemurnih ljudij, kar jih je nosi l 
svet, poslednji papež - kralj, in prvi papež, ki j e 
proglasil za dogmo nezmotljivost „hlapca vse h 
hlapcev”, ko je prej obtežil zdravi človeški razum 
z dogmo o brezmadežnem spočetju . . . Ni je 
ostudnejše hinavščine, nego ponižnost tega priprostega 
sarkofaga : mozaiki in slike okrog njeg a 
kriče in rjujó o nji, zakaj ošabno izzivajo na boj 
vse te sv. Pavle, Petre, Lovrence, Stefane in tisočere 
rakve in oltarje vsega Rima . 

Dobra Moravia je tudi prinesla svoj dar z a 

okrašenje, kakor priča napis, in kajpada tudi Bohemia, 
dežela Husitov . . . 

Ogledujem ta sarkofag. Pij IX. S čednim 
eksemplarom se je zaključila vrsta papežev - vladarjev. 
Cristianissimus Rex, Karol Veliki, jim je 
ustanovil papeško državo. „Moje kraljestvo ni od 

12 177 


tega sveta," je rekel Kristus, ali ti tik groba sto 


ječi, tresoči se starci so si odeli vela telesa s kraljevskim 
škrlatom, so opasali z mečem sebe i n 
druge, in ves zemlje krog, nebesa in pekel, smr t 
in življenje, kralje in berače, vse, vse so ovladal i 
s svojo mrzlo roko, v kateri so vihteli bliske, vzete 
odstavljenemu Jupitru . Vladohlepje je ovladalo te 
starce, katerim so vse druge strasti že iztlele, i n 
če so kedaj goreli, je bil to tako strahovit igrokaz , 
da ne zmore nobena druga zgodovina groznejšega. 
Zakaj tukaj se je vršilo to v imenu vere, odrešenja , 
Krista, boga — bolj groteskne ironije in razvratnejšega 
cinizma ne more biti v svetovni zgodovini . 

S ponarejenimi dekretali, obsegajočimi zapisk e 
in izreke iz davnih časov, je bil dokazan prima t 
rimskega škofa nad vsem krščanstvom ; iz knjig 
Avguštinovih De civitate Dei je bila dana Karolu 
Velikemu pretveza za nasilno ,jzpreobračanje paganov 
k veri krščanski ; papež Stefan je dal 1. 897. 
svojega gnijočega prednika Formoza iz groba iztrgati, 
posaditi v Lateranu pred sodišče, obsodil 
ga je, dal mu odsekati tri prste, s katerimi je deli l 
pokojnik blagoslov, dal mu je sleči papeško obla čilo, 
vleči truplo z vrvmi po ulicah in ga zagnat i 
v Tibero ; ena perioda papeške zgodovine , s 
papežem Sergijem III. začenši (905) se imenuje 
pornokratia, pošteno po naše preloženo : vlada 
vlačug ; v boju za investituro je spoznal nemšk i 
cesar in dobri Nemci, kako grozno šibo so spleli a 
njih predniki za nje in za človeštvo ; in človeštvo 
je imelo potem priliko, spoznati to za verski h 
vojska : deset milijonom ljudi] je bilo vzeto v boji h 

življenje v imenu Krista ves stari vek z vsem i 

178 


svojimi vojskami ne doseza niti polovice tega števila 
; 300.000 starih žensk je bilo sežganih samo 

na Nemškem radi čarodejništva, žena je sploh 
vživala v Rimu velik ugled, vkljub filozofom, ki 
trde, da jo je krščanstvo dvignilo . Kajti vklju b 
tem filozofom je uvedel Rim za svojo črno armado 
celibat, to najgloblje ponižanje žene, kar jih pozn a 
zgodovina ; v Inocencu III ., najmogočnejši osebnosti, 
kar jih je nosilo tiaro, je dospel tip papežev polbogov 
do vrhunca : „Kakor je ležala v Gospodovi 
skrinji zaveze palica poleg tabel z zapovedmi , 
tako leži papežu v prsih strašna moč uničevanj a 
in sladka milina milosti”, je pisal o sebi ta strašn i 
nasprotnik največjega Hohenstaufa, Friderika II . , 
angleškemu kralju Janezu . . . 

In ta-le ° Pij IX. tukaj poslednji papež kralj 
. . . Bliski Jupitrovi so mu izpadli iz rok, 

zato ker se jih ni nihče več bal . In 20. septembra 
1870 . leta je vdrla italijanska v ska v Rim, in 
Viktor Emanuel je gledal iz bivše rezidence papeške, 
s Quirinala, kako nad Vatikanom solnce 
zahaja. In Pij nezmotljivi je čakal čudeža, angelov , 
ki preženo z ognjenimi meči drznega uzurpatorja . 
Čakal je osem let, Viktor Emanuel je umrl, al i 
niti takrat se ni zgodil čudež : nastopil je samo 
sin njegov, dobrodušni Humbert. In tedaj je papa 
Pio Nono legel in je tudi umrl. In narodi so mu 
okrasili kakor za odmeno njegovo kripto . Nemar a 
ga to veseli . . . 

Na desno od bazilike S. Lorenzo leži rimsko 

pokopališče, Campo Verano. Stirje veliki alegorični 
kipi pozdravijo človeka pri vhodu. Pokopališče 
je krasno : ni ga skorajda groba, da bi n e 

12* 179 


imel umetniškega spomenika z reliefom ali s podobo 
pokojnika . Nebroj znanih imen : politiki, 
pesniki, novelisti, žurnalisti, ministri, generali. In , 

povsod zelěn in cvetje . 

Pri enem grobu se ustaviva. Goffredo Mameli, 
pesnik in vojak. Padel je v dvaindvajsetem 

)etu svojega življenja, pobočnik Garibaldijev 1849. 
pri osvojitvi Rima . In spomenik njegov pripoveduje 
vse njegovo življenje. V cvetu lepote leži 
udano, z izrazom sreče na obličju in z mečem v 
roki na razgrnjeni italijanski zastavi. In mramor, 
od katerega je spomenik izklesan, je čist in prosojen 
kakor duša njegova. In rože, septemberske 
rože mu cveto vsenaokrog . Roža, ki jo člove k 
mora ljubiti, kraljica cvetic, ponosna in dobra, 
stoji pesniku ob grobu . . . Značilen napis nos i 
grob papeških vojakov, padlih pri Mentani . Pij IX. 
jim je dal postaviti neokusen spomenik, ko s o 
kraljevi osvojili Rim, je pristavila mestna uprava 
sledeči napis : „Ta spomenik, ki ga je postavila 
teokratična vlada spominu tujih mezdnikov, pust i 
osvobojeni Rim stati, naj bo potomstvu večna 
priča obžalovanja vrednih časov .” In če ne govori 
to-le dovolj zgovorno o nepovratnosti po svetne 
vlade papežev, pa je tam više ob zidu š e 
drugi spomenik : Cesarja Locatellija, ki je bil 

1. 1861 . usmrčen radi atentata na življenje Pija IX. ; 
napis tega spomenika oznanja, da ga je „postavi l 
rimski narod žrtvi papeškega tiranstva, ki je stopila 
moško in neomadeževana na morišče ;` 
In tako leže tukaj vsi. Goffredo Mameli, papeški 
mezdniki, atentatnik Pijev in Pij sam tam-l e 
v baziliki. In vsi tihi, pokojni . . 

180 


Krščanstvo oznanja, da je vresničilo enakos t 
vseh ljudij, ali to ni res. Enakost med njimi proizvede 
še-le smrt . 

XXVII . 
San Pietro in Vaticano . 

Pred tistimi par stebri, preostalimi od sve


tišča Marta Ultorja, si se nehote odkril ; pod grandioznim 
in vendar kakor dovtip lahnim oboko m 
Maxentijeve bazilike na Foru Romanu nisi moge l 
niti svojim očem verjeti ; v amfiteatru Flavijcev s i 
čutil, da je rimsko cesarstvo izpregovorilo cesarsk o 
besedo ; pod kupolo Pantheona ti je zastala sap a 
in oči so se nehote zalile s solzami tu pa, pod 
šentpeterskim obokom nič. Vse je tu tako veliko , 
pa ne grandiozno, močno, ne mogočno, ogromno,
ne veličastno. Vse kriči, pa ne govori, dokazuje , 
pa ne prepričuje. 

Pa nisem stopil s predsodki v to dvorano. 

Antični človek je v meni že tolikokrat triumfira l 
nad svetom, ki gine in mora izginiti, da sem stopi l 
v svetišče brez orožja, pripravljen, ne za spravo , 
pač pa vsaj za pripoznanje in potrditev vsega, ka r 
je napisalo sto in sto ljudij pred menoj. In ne 
morem, niti tega ne morem . 

Gledam vprašujé Sofijo Petrovno. 
In Sofija Petrovna razume vprašanje, zavij e 
nekoliko ustnico in zmajuje zanikujé z 'glavo . 

In nenadoma se mi hoče razkošja zavriskati . 
Da, tu se pripravi, o paganski človek, za največj i 

181 


triumf. Nikjer ni bil Galilejec tako poražen, kako r 
tu, nikjer tako zasmehovan, tako reven, tako tepen , 
kakor v tej baziliki . Milijoni romarjev prihajaj o 
semkaj in milijoni romarjev bi morali ravno tu 

pretakati krvave solze nad uničenjem vsega, ka r 
je hotel dati svetu On . Toda milijonom romarjem 
je izpuhtel Galijec iz duš tako, kakor je izpuhte l 
iz vsega, kar nosi danes njegovo ime, iz veronauka , 
moralke, duš svojih duhovnikov, iz svojih cerkva , 
in iz teh še najbolj . Ne On, temveč papež, n e 
božja hiša, temveč reprezentacijska dvorana tistega , 
ki se sicer imenuje namestnika božjega na zemlji , 
pa hoče biti nadaljevalec rimskih imperatorjev 

kralj kraljev in cesarjev, gospod sveta . 

In ta hiša je nehote tudi simbol duše vseg a 
papeštva . Trda, brezobzirna, zidana od najrazličnejših 
ljudij, od genija pa do bedaka ; kupola, nje n 
ponos, je hlapčevska imitacija Pantheona, polna 
neokusnih kipov, ima cel kup zelo dvomljivih relikvij 
in ime po galilejskem ribiču Petru, katerega 
grob stoji ravno sredi pod kupolo in ki ni stopil 
nikdar niti v sanjah v mesto Rim . 

Ko bi bil kristjan, tu bi ne mogel moliti . 

Pod tem kupom mrzlega kamenja, kričečega zlata, 
pred temi oltarji s hladnimi mozaičnimi slikami , 
pri dnevni svetlobi, ki je intenzivna, tu pa kar 
nekako posvetnjaška, med teatralnimi grobovi papežev 
in kakor sadra ordinarno - belimi kipi vse h 
teh Ver, Upanj in Ljubezni] ne, tu bi ne moge l 
moliti. 

Tu človek preiskuje višino, daljino in širino , 
tu meri, računi, tu niti ne občuduje, temveč sam o 
konstatira, tu samo misli in premišljuje toda 

182 


čuvstvo, ta vir pobožnosti, vere in verstva sploh, 
ta je tu usahnil, ne sledu ni po njem . 

In zato sme slaviti paganska duša tukaj slaven 
triumf, tu je bil Galilejec definitivno ubit in o d 

mrtvih ne vstane nikdar več. 

In enkrat bo ta-le bazilika lepa koncertn a 

dvorana in godbo ljubeči Rimljani bodo drhtel i 
razkošja pod bučnimi fanfarami iz Tannhäuserja 
in bodo v taktu kimali ob srce trgajočih zvoki h 
Chopinove žalne koračnice. In če se spomnijo pr i 
tem, kaj je bilo nekoč tukaj, se bodo čudili i n 
vpraševali : Kako je bilo vse to mogoče? Kako 
je moglo človeštvo tako nezmiselno bloditi? I n 
tako dolgo? . . . Vredno bi bilo človeku današnji h 
dnij, da bi mogel za pet minut oživeti in z njim i 
vred tako popraševati . . . 

In ta doba pride, gotovo pride. Zgodovina 
ne pozna nemožnosti. Na teh krajih so bili nekda j 
Caligulovi in Neronovi vrtovi in na Piazzi pre d 
cerkvijo približno je bil cirkus. V cirku je postavljal 
Nero svoje žive plamenice, za katere so 
mu dejali materijal kristjani . Morda to ni ravno 

do besede resnično tradicije o teh-le mučenci h 

so gotovo zelo bajkaste in izmišljene pa naj 
bo. In takrat je stalo rimsko cesarstvo v svoje m 

zenitu in daleč na okoli ni bilo sence tega, ki b i 
ga bil mogel ne uničiti nego samo ogroziti . 
In kdo bi bil dejal, da bodil po par sto letih nasledniki 
teh živih plamenic vladali Rimu? In da 
vzrase na tem kraju bazilika z dovoljenjem rimskega 
imperatorja? In ribiču iz Galileje na čast ? 

Pa se je zgodilo tako . In v tej baziliki j e 
bil kronan Karol, kralj Frankov, za cesarja svet e 


rimske države. In škof teh kristjanov je bil, ki ga 
je napravil za cesarja . In porfirni kamen v glavn i 
ladji kaže mesto, kjer je cela vrsta poznejših cesarjev 
poklekovala pred papežem, da bi prejela 
njegov blagoslov. Vsega je konec, vse je bilo. In 

nikjer drugje ne čuti človek, kako se nagiba vsa 
ta blodnja človeštva, imenovana krščansvo, k padcu 
in koncu, kakor ravno tu, y Rimu. 

Kaj pride potem? Cernu vprašanje, čemu 
bojazen! Zgodovina človeštva se nikdar ne brani 
skoka v temo. Pa tudi velevati si ne da od nobene 
teorije, sfabricirane pri svetilki za pisalno mizo . 
Krščanstvo je uničilo antičnega človeka in njegov o 
kulturo. Novi človek je spoznal zgodaj, da bre z 
kulture ne more živeti, priučil se je njenim črkam 
pri mrtvi antiki in je začel abecedariti . Vrsta stoletij 
je minila, predno si je našel forme svoje umetnosti. 
In potem je začel iskati svoj jaz in našel g a 
je zvezanega z okovi in verigami . Razbijal jih j e 
in naenkrat je videl, da razbija krščanstvo . Ni še 
gotov, železo se je tako zaraslo v meso, da po d 
vsakim udarcem brizga kri in vstaja bolest, tod a 
človek ve, da okovi morajo raz-enj in zato bij e 
dalje. 

In že spet mu je tesno pri srcu, kaj bo s 

kulturo, ki jo je ustvarilo krščanstvo ? Ali bo nov i 
svobodni človek zidal na nji dalje ? Ali jo razmeče, 
da začne iznova? In najbrže, da jo razmeče. In za 
ničemer ni treba biti žal. Tok zgodovine ne pozna 
sentimentalnosti. 

In vsa ta kultura današnjih dnij je last tak o 

malo ljudij in tako malo rabna človeštvu, da je 
že skoro samo šport, luksus, nekaj, kar je odveč . 

184 


To ni nje krivda, pač pa je znak, da je stari sve t 
gotov, da se je izživel. Ali pade ta kultura kot 
seme v preorana in prekopana tla prihodnje družbe , 
ali pojde tam v klasje in bo po svoji transsubstanciaciji 
kruh tistim, ki pridejo za nami ne verno . 
Morda si najdejo čisto druge forme, čisto drug e 

vsebine kaj za to? Zgodovina ne pozna pojm a 

„boljše”, zgodovina hoče le „novo”. 

Staro šentpetersko baziliko je porušil Nikolaj 
V. 1. 1452. in takoj so začeli zidati novo. 
Načrti so se izpreminjati, zidanje je zastajalo, s e 
nadaljevalo ; kadar ni bilo denarja, so se prodajali 
odpustki po vsem krščanskem svetu, secesija i n 
reformacija se je razvila iz tega za Alpami, osemindvajset 
papežev jo je zidalo in pomrla pri tem , 
stotrideset let je to trajalo, in šest let ter deset 
dnij po naši belogorski bitki je bilo svetišče dozidano. 
Stalo je okoli 250 milijonov kron. Papeštvo 
je imelo svoj spomenik. 

Hodiva po tej dvorani sem ter tja . Mala Giottova 
freska Navicella, Michelagniolova Pieta (ne


srečno postavljena, nesrečno spopolnjena s svetniškim 
sijajem), grobovi par papežev to je p a 
tudi vse, s čimer govori tukaj umetnost. Malo, 
obupno malo. Nad grobom sv. Petra stoji tabernakelj, 
nesrečno ga je vlil Berni iz plena iz Pantheona, 
okoli svetnikovega groba gore srebrn e 
svetilnice, in za osemindvajset centesimov naj u 
pelje cerkovnik dol, odpre kovinska vratca, potrka 
na sarkofag in razlaga, da je od malahita in lapis 
azuli. Pred grobom kleči mramoren kip Pija VI . 
od Canove, cerkovnik ga predstavi in poglad i 
dobrodušno sv. očeta za podbradek. 

185 


Črn kovinski kip blagoslavljajočega sv. Petra 
je naslonjen nedaleč na desno na steber. Kdor 
pride, poljubi apostolu palec na nogi, palec je že 
skoraj izginil pod temi poljubi, toda ljudje poljubljajo 
naprej in naprej . 

Kar se relikvij tiče, so tu skopi : imajo on o 
Longinovo sulico, ki je prebodla Kristu stran (celo 
krvava je baje), prt sv. Veronike, ki se je nanj odtisnilo 
obličje Jezusovo, kos križa in glavo sv . Andreja, 
ki jo je nekako pred osemdesetimi leti nekdo 
ukradel, in ki je bila spet srečno najdena toda 

samo kanoniki smejo videti te zaklade no, v 
Santa Croce di Gerusaleme imajo več tega blaga 
in ga pokažejo brez oklevanja vsakemu kajne, 
Sofija Petrovna ? 

In zdaj pojdiva še na kupolo. Za to je poseben 
urad in seveda tudi posebna vstopnina . 

Nekak starček nama napiše permesso na ime Václav 
Pobožný in Ana Nepokojná z imenoma se mora 
silno mučiti vzame od vsakega po eno liro , 
smehlja se, klanja se, midva tudi, pa greva . 

Sofija Petrovna leti navzgor kakor zlodej , 
poje na glas Ca ira, pot je udobna, brez stopnic , 

gre v spirali in stene so seveda počečkane z imen i 
in datumi. Hitiva, hitiva, kar naenkrat se pokažej o 
na steni tablice, ki naznanjajo, kdaj in kateri potentat 
ali član kake vladarske hiše je stopil semkaj. 
Cesar Jožef II. dvakrat, ruski Nikolaj, nadvojvoda 
Maksimilijan, poznejši mehikanski cesar, tablice s e 
množe, vsi mogoči kralji so bili tu, in največ j e 
naših nadvojvod in nadvojvodinj . 

Na strehi cerkve je mala naselbina . Rokodelci 
vsake vrste stanujejo tu, celo svojo kapel o 

186 


imajo zgoraj. In spet stopava dalje, po kupoli k 
laterni . Tu gre stvar že težje, človek mora iti 
sklonjen na stran, kakor zahteva upognjenost kupole, 
stopnice so tu, nerodne stopnice in solnčn i 
žar pripeka, kakor bi prihajal naravnost iz peči . 

Za to pa zgoraj. Cudovit razgled. Pod nogami 
ploskev cerkve sv. Petra, obrobljena od vrste 
velikanskih svetnikov, potem kolonada, trg, egiptska 

igla na sredi, brizgajoče fontane, ljudje, vozovi, i n 
dalje hiše, Tibera, mostovi, celi Rim, rumenkasto sivi, 
ponosni Rim s kupolami, strehami, dimniki, 
obsežen, brez konca . In Albanske gore in Sabinske 
gore, rjasta Campagna vse čisto v konturah, 
čisto v barvah pod zlatim solnčnim dihom. In n a 
levo palače in dvorišča Vatikana, njegovi vrtovi , 
in za njim Monte Mario, zeleni holmi, in v daljavi 
modri Soracte . 

Spet trenotek, ko ima človek samo oči i n 
pozabi na prostor in čas . . . 

Nekdo naju opozori, naj pogledava s kupole 
v cerkev. 
Da, to je veliko, drzno, tod a 

Ko bi ne bila toliko ogledovala antike, 
bi naju bilo vsaj to-le prevzelo pravi Sofij a 
Petrovna . 

Z velikimi zlatimi črkami kriči na naju napi s 
v krogu kupole : „Tu es Petrus et super han c 
Petram aedificabo Ecclesiam ' Leam, et tibi dabo 
Claves Regni Coelorum” . 

In to je bila velika zmota . In skala se ne varno 
kruši. Tu, ravno tu človek to najbolj čuti 
in vidi. 

187 


XXVIII . 
Vatikan. 

Kup začrnelih poslopij. Sloga ni v njih, zveze 
ni v njih. Kakor bi bil zidar, ki jih je zidal, tud i 
njih arhitekt. Poslopje tišči v poslopje in mu pro dira 
bok in spet drugo se dviga nad ostale, kakor 
bi se hotelo čez nje prevaliti . Z zakajenih zidov 
gledajo oprezno mala okenca, množica dimniko v 
se dviguje nad nesnažne strehe da, ko bi s e 
kakih dvajset starih roparskih gradov, brez svojih 
stolpov in utrdb seveda, sešlo na pomenek in s e 
naenkrat spopadlo, bi ne mogel biti dojem dru


gacen. 

In to ima dvajset dvorišč, tisoč dvoran, kapel, 
sob in par tisoč izb, salonov, hodnikov, stopnišč 
in prostorov, ki spadajo k takemu kvartirju . In v 
tej navlaki živi starec v belem plašču, izvoljen d o 
smrti po navdihnjenju sv. Duha od drugih starcev , 
od Eminenc, ki nosijo rdeče halje, in ki mu pra


vijo „Najsvetejši ce , in cigar predikat, kada r 
se o njem piše, je „Njega Svetost ” Jezusu so 
rekli „rabbi”, apostolom : Peter, Pavel, Jakob. In 
da vdihuje sv. Duh Eminencam že lepo vrsto let 
vedno le Laha, je znano. 

Ni je palače na svetu, ki bi pripovedoval a 
tako grozne stvari, kakor to-le prebivališče starce v 
v belem plašču. Osramočene molče nele razvalin e 
Palatina, temveč tudi prestolnice cesarjev in kraljev 
v daljnih deželah in rezidence azijskih in afriški h 
sultanov. Naj si izmisli človeška fantazija koliko r 
mogoče grozno stvar vse je bilo tukaj, izšlo 

188 


je od tod. Vzemite v roke katekizme in poiščit e 
si tam kategorije grehov niti enega ni, ki b i 
se ne dal pokazati na kaki primeri iz zgodovin e 

papežev. In ne enkrat stokrat. 
Toda zasluge papežev za znanost in umet


nost v kaotični temi srednjega veka! In njih zasluge 
v renesanci ! 

V srednjem veku ? Zasluge papežev ? Menihi 
v samostanih so gojili nekoliko te znanosti, greli 

svoje mrzle, uboge duše na solnčni svetlobi rimskih 
klasikov in slikali inicialke v brevirje in molitvene 
knjige, res je. To je bilo beraško nadomestilo 
za veliko antično kulturo, uničeno od 
krščanstva pa tudi to ni bilo delo papežev. 
Takrat ni bilo trde rimske centralizacije, kakor j e 
danes, in samostani so živeli od dobrote svoji h 
deželnih gospodarjev, za katerimi so šli vedno, i n 
če treba proti Rimu in papežu, pa tudi proti Rimu 
in papežu. Tako je bilo v nemški državi, tako tudi 
pri nas na Ceškem. In brž da si je Rim Kristovo 

vero zmonopoliziral in scentraliziral se je vse 
izpremenilo. Samostani so postali gnezda lenuha stih 
požeruhov, sleparjev z ostanki svetnikov, prodajalcev 
odpustkov in poneumnjevalcev cele po 


krajine nadaleč in naširoko . In nasproti znanosti, 
umetnosti, napredku in glasovom po reformah j e 
pokazalo papeštvo takoj svoje pravo lice . Arnoldiz 
Brescije je umrl na grmadi ravno tako, kako r 
Giordano Bruno, Dante jih je sovražil, Galilej a 
so mučili, Hus, Jeronim, Savonarola so zgoreli n a 

grmadah vsa ta srednjeveška tema ima eden 
edini vir, in ta se imenuje : papeštvo, in kjer j e 
kaj svetlobe, je to grmada, ki so jo zažgali, i n 


kjer je kaj toplote, je to toplota človeške krvi , 
ki so jo oni prelili . . . 

In renesanca? In njena umetnost? Člove k 
bere o stavbah, ki jih je gradil v Rimu Sikst IV . , 

o florentinskih slikarjih, ki so delali po naročil u 
tega sv. Očeta, res je, toda bordel, ki ga je isti 
sv. Oče istotako sam postavil, in ki mu je donašal 
na leto po 20.000 cekinov ta bordel zatemnjuj e 
vse. In človek bere dalje o Aleksandru VI. in vidi 
le ta strašni rod Borgijcev, ki mu ni bilo nič tako 
tujega, kar bi, ne mogel imenovati svoje : bodala, 
morilci, strup, tuje premoženje, krvosramstvo, ropi, 
kramarjenje z najsvetejšimi in najnižjimi stvarmi , 
peklenski cinizem pri vsem tem in tak sv . oče 
je obsodil asketa Savonarolo na smrt v ognju . . . 
In dalje : Julij II. in Lev X., ali sta bila sploh še 
kristjana ? Tudi to vprašanje je dovoljeno, kajti papeštvo 
stoji pred dvojnim sodnim stolom : človeški m 
in božjim, zgodovine in moralke, in če prva tega 
ali onega oprosti, ga mora druga obsoditi . Kakšna 
naivna globina in primerna ocenitev sebe in papeža 
Julija II. leži v vzdihu cesarja Maksimilijana I . , 
zadnjega viteza : „Deus aeterne, nisi vigilares, qua m 
male esset mundus, quem regimus nos, ego mise r 
venator et ebriosus ille et sceleratus Juijus !” ( O 
večni bog, ko bi ti ne bedel, kako slabo bi bilo 
s svetom, ki ga vladava midva, jaz i ubogi love c 
in oni pijanec in razpašnik Julij !) 
Ebriosus et sceleratus dvoje adjektivov, 

in v njih je življenje, značaj in obsodba onega 
Kristovega namestnika na zemlji ! In Leon X . ! 
Avtor onega nesmrtnega izreka o „tistem uboge m 
človeku iz Nazareta” ! Kakšen krasen pagan bi bil 

190 


to, ko bi ne bil papež! Saj so se za njegovega 
papeževanja celo daritve žgale . jupitru Kapitolinskemu 
Najvišjemu in Najboljšemu. Morebiti bi bi l 

lahko ta največji grešnik renesance izvršil eno : 
odstranil petnajststoletno blodnjo in zmoto človeštva, 
nesrečno dediščino galilejsko imel je 
za to dosti moči in dosti odkritosti, toda ni ime l 
resnega glasu vesti in čuta odgovornosti, z drugimi 
besedami, imel je paganstvo antičnega človeka, 
pa preveč zastrupljena, preveč brezbrižno . 

In za julija II. je prišel v Rim nemški menih 
Luther. Opazoval je vse s svojim hladnim severni m 
razumom, in je vse obsodil, zakaj v vsem je našel 
samo Antikristovo kraljestvo. Vrnil se je na Nemško, 
in Rimu je nastala strašna kriza . Izgubil je narod, 

ki mu je bil nekdaj prva opora, ščit in meč : Germane. 
Izgubil ga je, toda ta izguba ga je izpametovala 
: šel je váse, opravil malo pokoro, opr l 
se je na jezuitski red in si izkušal ohraniti, kar 
se je dalo ohraniti . . . In renesance v umetnosti 
je bilo konec . . . 

Greva mimo švicarske straže, ki ima še vedn o 

isti progasti pestri kroj, kakor ga je načrtal nekda j 
Michelagniolo, in stopava po Scala Regia navzgor. 
V žepih polno drobiža, kajti gospod Müller nam a 
je rekel : Na kogar se v Vatikanu ozrete, vam po moli 
dlan Stopiva v Sala Regia . 

Sala Regia je bila avdijenčna dvorana papežev. 
Nad vrati in po stenah so freske, ki slave 
mogočnost in slavo papežev, mogoče dobro mišljene, 
pa slabo slikane. Gregor IX. ekskomunicira 
cesarja Friderika II . čudovita ' neokusnost ! Cesar 
leži na tleh in papež stopa po njem ! Ali pa : Cesar 

191 


Friderik Barbarossa se spravlja s cerkvijo ; ali pa : 
Gregor VII. daje prosečemu cesarju Henriku IV . 
odvezo ; dalje : Karol IX. dovoljuje umoritev admirala 
Colignyja itd. V mesečnih nočeh se izprehaja 
baje po tej dvorani neka posebna postava : 
mlad, propadel, bosonog mož si ogledava te 
freske, se prijema z rokami, ki nosijo odprte ran e 
kakor od žebljev, za glavo, polno sledov trnjeve 
krone, vzdihuje globoko in otožno in tarna : Kaj 
sem storil ! Kaj sem storil! O, Peter, Peter, kak o 
me teži ta tvoja skala ! 

In naprej v Sikstinsko kapelo . 

Zakajena kapela. Sedeva v klop, gledava 
kvišku o Michelagniolo ! Ta strop z vsemi tvojimi 
Sibilami in proroki, z vsemi temi dnevi stvarjenja 
sveta in človeka, z rajem in prvim grehom , 

Noetom in potopom vse to je absurdno, i n 
muka gledalcu danes, kakor je bilo muka tebi 
pred štirimi stoletji : 

Ze mi je goša zrasla pri tem delu , 

kot raste mačkam po lombardski vod i 

človek si zacitira kakor v opravičbo pred teboj 
ti dve vrstici tvojega soneta, ki si ga pač takra t 
med odmorom tu načečkal, in neha gledati 
tega ni mogoče prenesti . . . In ta tvoja „Poslednj a 
sodba” na altarni steni! Kaos postav, zveriženih 
udov, spačenih obrazov Krist, Marija, svetniki , 
svetnice, hudiči, obsojenci v peklu in v ~ temno, 
na vsem dim kadila, saje od sveč in prah skoraj 
štirih stoletij ! In srarnezljivi papež Pavel IV . je 
dal vsem tem raznim nageem prislikati hlače, ka r 
Klemenu XII. ni zadostovalo : dal je obleči siste



matično vse nagce in zato pravijo, da imaj o 
papeži „neskončne zasluge za umetnost ” . . . Da, 
ali jim je sedel v duši vojak, ali pa nuna z vsemi 
skrivnimi in očitnimi strastmi obeh . In če je bil 
tam kak tretji, pa to spet ni bil papež, temveč 
paganski človek . 

Desna in leva stran sikstinske kapele je okrašena 
s freskami slavnih imen cinquecenta : Pinturicchio, 
Botticelli, Signorelli, Perugino, Ghirlandai o 
in Roselli. Zgodbe starega in novega zakona, znan e 

iz tisočerih reprodukcij, slavljene, občudovane, povzdigovane 
tu v resnici pa tako uboge, da s e 
zdi, kakor bi bile hvaležne tej temni patini svečni h 
saj in kadila, ki pokriva njh obledele in propadle 
barve na razpokanem ometu . . . 

Kako dolgo traja t . zv . nesmrtnost kake umet nine 
? Gneto se tod turisti vseh narodov, gledaj o 

v svoje rdeče knjižice, kažejo si krasote, ki so v 
knjižicah zaznamovane z zvezdicami in vzdihajo, 
kimajo z glavami ter vzklikajo medmete občudovanja 
toda spet hite dalje, da bi absolvirali p o 
programu vse, kar Baedecker še v Vatikanu obljublja 
. . . Veščaki hodijo tod in iščejo na slika h 
znamenj časa : portrete tedanjih sodobnikov, slik e 
slikarjev - stvariteljev in pokrajine, ki menijo, da 
jih poznajo. Ali pa si razlagajo sestavo barv i n 

kompozicijske zakone renesanških mojstrov i n 
se vzvišeno smehljaja . . . Nesmrtnost! In človek 
dvomi, da so ta dela sploh kdaj živela . . . 

Greva za nadstropje više . Galleria Pia, dve 
dvorani modernih slik, slika poleg slike, neokusnost 
poleg neokusnosti . Moritve plemenitih misi 


13 193 


jonarjev od divjih barbarov. Japonci, Kitajci, Indijanci, 
zamorci, vsi divje bestijalni, sekajo glave , 

bodejo, špikajo s puščicami lepo obrite in idealn o 
krasne redovnike s čedno izstriženimi tonzurami . 
Tudi jermene jim režejo iz kože na hrbtu . Ali pa 
jih žive pokopavajo. In še druge muke. In človek 
iria tukaj v resnici eno iluzijo. Nehote začne sanjati 
o sejmu češkega mesteca, kjer je na očitne m 
kraju razobesil podjeten mož platno, poslikano z 
moritvami in žaloigrami ; in ko se je nabralo dovolj 
ljudstva, je vzel harmoniko, pel v basu, i n 
njegova žena v sopranu, o groznih stvareh, ki s o 
se dogodile to leto. Potem je napravil pavzo, vze l 
dolgo šibo in, razlagajoč v prozi, kar je bil ravno kar 
opisal v pesmi, razkazoval prizore in postav e 
na pisanem platnu . . . 

In ko bi se ta harmonika in ti glasovi ogla 


sili tukaj, prav nič bi se ne čudil . Odgovarjalo 
bi tö današnjemu papeštvu ravno tako dobro , 
kakor te-le krvoločni: slikarije. 

Edina slika dela tu izjemo : Matejkov $obieski, 
ko rešuje Dunaj 1. 1683 . Toda biti kralj med 

tako čedo, ni niti za Matejka čast . 

V neki neveliki sobani najdem par znanih : 

slike nadvojvod Franca Ferdinanda in Evgena 

spominjam se, da sta jih princa poslala rajnem u 

Levu XIII., ki je imel veliko veselje z njima i n 

sliko bivšega ministrskega predsednika Koerberja , 

ki ga je Lev XIII. zelo občudoval. V tej sobani 

visi tudi slika Leva XIII ., slikana od B. Constan


tina, njegove baziliskove oči gledajo s slike z ži


vostjo, ki je kar pošastna . 

194 


Stopiva v Raffaelove stanze . 

V Raffaelu je našlo papeštvo svojega Homerja 
barv, Homerja sebe vrednega. Gladek, 
uljuden, prijazen na vse strani, vsem migljaje m 
svojih delodajalcev pokoren, jeguljast izdelovale c 
tako platen, kakor fresk na debelo, je moral ta 

človek najti srečo in zarjo papeške naklonjenosti . 
Njegov talent si je znal osvojiti vse prednosti pred hodnikov 
in sodobnikov, znal je posneti vse, kar 
se je kje markantnega pojavilo . Toda nič ni šl o 
skozi ogenj njegovega duha, ker tega ognja v 
njem niti bilo ni, v nobeno stvar ni položil svojega 
jaza, svoje krvi, svoje bolesti in razkošja , 
kajti v njem ni bilo niti sledu umetniškega poštenja. 
Bil je virtuoz, kakor so virtuozi na gosli , 
ki igrajo skladbo brez vrednosti, pa jo igrajo zato , 
da lahko v nji pokažejo vse finese svojih prstov, 
strun in loka. Eno izmed najbolj praznih imen v zgodovini 
slikarstva, toda morda ravno zato neprestan o 
tako zelo zveni. Cela legija učencev in prijateljev je 
sodelovala pri njegovih naročilih kar je na zadnje 
tudi priča o širokosti njegove umetniške 

vesti. Rokodelec izdelovalec na debelo tovarnar. 
Toda svetim očetom je ugajal, in pod t o 
sugestijo stoji danes pobožni krščanski svet . . . 
Freske v stanzah so razpokane, barve jim izginjajo, 
bledé, pokazilo jih je renoviranje in spopol


njevanje in spet zijajo vanje turisti vseh dežel , 
hvalijo jih, vzklikajo pred njimi, kakor jim vel é 
njih Baedeckerji . 

In tako hodiva iz dvorane v dvorano . Gledam 

freske in ljudi, ki jih ogledujejo in spet en o 

tako poglavje o nesmrtnosti . . . 

13* 195 


Kako drugače govore s svojim ponosnim i n 
mirnim govorom antike ! Ti reliefi, ti kipi, te glave 
in ti razbitki teles. Kakšna čudovita živost je v 
tem nevelikem mozaiku na Capitoliju, ki predstavlj a 
tri golobčke pri skledi! In to je samo mozaik, 
samo ostanek, ki je bil morda kje na tleh v kaki 
dvorani ! Da, je nesmrtnost v umetnosti, pa ne v 
tej-le tukaj, v tej lažnjivi, brezduhi, popačeni 

! toka turistov takorekoč nesena plavava 

v Raffaelove loggije. Dolg koridor s križnim 

obokom, čigar polja so izpolnjena z ilustracijam i 
iz biblije . Raffael je napravil načrte, njegovi učenc i 
so jih izvršili. Preletiva s pogledom vrsto stebro v 
in gledava zadnjo večerja, zato ker nama je ravn o 
nad glavo, skulpture imitiranih antičnih glav, centaurov, 
viktorij, harpij in tritonov, ki se vijo v ornamentih 
stebrom po kapitelih in okoli slik n a 
stropu — toda naenkrat uide pogled skozi odprt o 
okno ven in zbogom biblične zgodbe, zbogo m 
slavne loggije! Tam doli leži Rim, Roma aeterna , 
žolto ponosno mesto, edino mesto na svetu . . . 
Kakor človek s kodakom, begajo oči po njegov i 
razsežnosti in izkušajo ujeti celoto in posameznost i 
in jih spraviti v celico spomina za vse prihodnje čase . 

Kako neki mora biti pri srcu tistemu, ki s e 

da nazivati „sveti oče ”, kadar pogleda skozi okno 
na mesto, ki so ga njegovi predniki imenoval i 
svoje mesto, in ki je zdaj zanj za vedno izgubljeno 
? Tako izgubljeno, da ne more niti stopit i 
vanj ? Trenotna neumna jezica njegovega prednika 
je položila temelj legendi o vatikanskem jetniku , 
nadaljna glupost je sezidala iz tega takorekoč cel o 
dogmo	 kako je pač danes papežu, če gleda 

196 


na Rim? In pri tem čuti in sliši, kako se mu t a 
Petrova skala drobi in kruši ? 

Krasen, prekrasen pogled je od teh oken . 

Toda k nama stopi lakaj in naju opozori, naj 
gledava raje freske, ne pa mesta . In začne razlagati 
. Dam starcu, po čemer njegova duša najbrže 
koprni, in greva proč . 

V tretjem nadstropju je vatikanska galerija . 
Nekaj nad štirideset slik je znesenih sem, ki s o 
bile nekdaj na oltarjih po cerkvah in so zdaj ta m 

nadomeščene z drugimi, ali pa, kakor pri sv . Petru , 
reproducirane v mozaiku, Raffaelove Madone i n 
Izpremenjenje na gori Tabor, Domenichinijeva 
Zadnja popotnica sv. Jeronima, Murilleva Zarok a 
sv. Katarine in Ceščenje pastirjev, par Tizianov, 
Peruginov, Melozzo da Forli — in spet stoj e 
ljudje z Baedeckerji in spet se čudijo več ali 
manj (po tem, kakor je v Baedeckerju slika zaznamovana 
z eno zvezdico ali z dvema). 

In to je ponos krščanske umetnosti . . . Kakor 

bi gledal v listih herbarija posušene cvetlice : 

obliko vidiš, tudi barve je mogoče ugeniti 

toda duša je proč, davno proč . Laž so bila tla, 

iz katerih je izrasla, v laži je živela svoje kratk o 

življenje in kakor laž brez duha je ostala tu z a 

pričo in v spomin . . . — „Ritiro di Giulio III.” 

ni pristopen iz kočljivih vzrokov, in pristopna ni 

tudi kopalnica kardinala Bibbiene baje je poslikana 
s freskami, ki predstavljajo zgodovino Venere 
im Amorja vse zbirke vatikanskih skulptu r 

so zaprte, zakaj sveti oče se jezi pred in po 
vsakem dvajsetem septembru na ta svet in zaklep a 
zbirke -- in tako, Sofija Petrovna, sva gotova . . . 


Dvakrat bi hotel oživeti v prihodnjih časih : 
enkrat pri nas na Ceškem, ko pride trenotek zad njega 
obračuna z Dunajem, drugič tu v Rimu, k o 
bo vodil cicerone turiste po teh hodnikih in bo 
začel svoje razlage nekako tako-le : Tukaj je bil 
nekdaj Vatikan, palača papežev, ki so se imenovali 
Kristove namestnike na zemlji . . . 

XXIX. 
Cerkve . 

— Rim jih ima tristo in petdeset, je torej , 
kar se tiče kvartirjev gospoda boga, najbolj blagoslovljeno 
mesto na svetu . Zupniki nekaterih s o 
kardinali, v drugih sede spet celi kapitlji kanonikov 
s prošti, drugod moški redovi vseh mogoči h 
toalet in tonzur, drugod spet nune človeka kar 
mika, da bi vzel svinčnik in vsaj približno izračunil, 
koliko milijonov teh nepotrebnih zajedalcev 
si je redilo tukaj človeštvo v teh devetnajstih 
stoletjih ! 

Neumno človeštvo je seveda mislilo, da del a 
pravzaprav dobro kupčijo : božji služabniki so praktično 
izrabili sanje antičnih filozofov o nesmrtnost i 
duše, izmislili so si za njo ali nebesa ali pa pekel , 
prisegali so, da bog tej duši vse desetkrat po plača 
; človeštvo je verjelo, dajalo na te menjice 
gospoda boga njegovim slugam vse, kar so si le 
zaželeti mogli, v tej veri in nadi je umiralo, in 
ker se ni vrnil z onega sveta nobeden, da bi povedal, 
da ni tam ničesar, verjame na slepo š e 

198 


danes. Seveda samo še v nižjih vrstah, tam, kamo r 

doslej ni prodrla pronikujoča luč znanosti, ki jo je 
Rim tako dolgo preganjal in odbijal, toda te vere 
je doslej še toliko, da lahko od nje dobro živ i 
na tisoče in tisoče slug božjih . 

Ampak bog da svoj blagoslov le takrat, če 
se človek potrudi. In bog ne dela v tem izje m 
niti pri svojih slugah. In oni so se zares trudil i 
in se še trudijo. Ni je niti ene cerkve, niti ene 
kapele, da bi ne bilo v nji kake vabe za tiste, 
ki si hočejo zagotoviti kotiček v nebeškem kraljestvu. 
Videla sva tako povsod, kjer sva bila 
doslej in tako bo tudi povsod, kamor prideva še. 
Kjer cerkev, tam relikvija, legenda, znamenitost , 
spomin -- včasih je to smešna abotnost, včasi h 
nezmisel, včasih stvar brez vrednosti, včasih žalitev, 
vedno pa naravnost roganje galilejskem u 
proroku in pojmu boga, kakor bi ga človek čutil , 
ko bi veroval		- pa kaj, če tak-le človek popom 
sploh verjame, jim verjame vse in sega v žep , 
dokler je kaj v njem. Kar je navsezadnje glavna 
stvar. . . 

Santa Maria Aracoeli. Tu na Capitoliju, 
kjer je stala Arx in tempelj Junone Monete , 

svetovalke, odkoder so zasledovali antični augurji 
letanje ptičev in gibanje nebesnih znamenj, so po stavili 
krščanski augurji svetišče kraljici svoji h 
nebes, Mariji. Postavili so ga naravnost na temelj e 
razdejanega prebivališča Junoninega, porabili so 
za stavbo antično opeko, ki je mnogo nižja, nego 
opeka poznejših časov, podprli so mu obok s 


stebri, ki so nekdaj nosili obok onega antičneg a 
templja in vse skupaj so opredli z bedasto legendo , 
ki sega do cesarja Augusta . Augustu se je baj e 
prikazala devica Marija z otročičem (bambinom)
v naročju, stoječ na nebeškem altarju in glas i z 
nebes mu je baje dejal : To je devica, ki porod i 
odrešenika sveta! Nakar je baje Augustus postavil 
oltar prvorojencu božjemu na čast in ta oltar stoj i 
baje še danes v velikem oltarju današnje cerkve . 

Morda vplivajo tu kakorkoli ti antični stebri 
in dih mogočne antične duše, ponevedoma zajet 
v gradivu : notranjost cerkve te prevzame. Vkljub 
vsakovrstnim pobarvanim in pozlačenim neokusnostim, 
ki jih je seveda zagrešil krščanski okus . 
Prevzame te s patino stoletij, pritajeno svetlobo , 
prastarim tlakom in posvečenim krajem, ki na njem 
stoji . Santa Maria se imenuje, ali Juno Moneta ne 
gre tukaj človeku iz glave. 

Pod glavnim oltarjem je porfirna antičn a 
banja, in v njej baje ostanki sv. Helene. Nad ambonom 
na levo je grob Katarine, kraljice bosenske . 
Ta gospa je zamenjala svojo rezidenco Jajce z 
Rimom, ko so ji Turki ubili moža in vzeli kraljestvo 
; na zadnjo uro (1478) je zapustila svoj o 
deželo papežu, in čudno, sv. oče, ki je doslej 
pobral vse, kar mu je kdaj kdo zapustil, se za 
to dediščino ni nikoli priglasil . 

Pri velikem oltarju je osem menihov . Kriče 
nekaj z lenim glasom, zdaj eden, takoj nato vsi ; 
potem prenehajo, da bi za malo časa spet lahko 
kričali. Razven naju ga ni človeka v cerkvi . 

Naenkrat prijadra nališpana dama, za njo gre 

nališpana dojilja z otročičem . V zakristijo meri. 

200 


Radovedna Sofija Petrovna pravi, naj bi šla 
za njima . 

V zakristiji nas pozdravi menih vse z naklonom 
z glavo. Neg vpraša, kaj hočemo, pelj e 
nas v kapelo, prižge sveče na oltarju, odpre vratca 
od tabernaklja, zavrti spodaj kljuko in glej -- iz 
tabernaklja se pripelje omarica in v omarici stoj i 
resno rožnolična, približno pol metra visoka lutka , 
ogromno krono na glavi, zlata in dragih kamno v 
se bleščečo, v plašču, posejanem s prstani, zapestnicami, 
križci, verižicami, biseri, svetlim kamenjem , 
lutka napetih, rožnih lic, laske kostanjevo posli kane 
— Santo Bambino ! 

Ta-le Bambino je bil baje izrezljan v 16 . stoletju 
iz lesa drevesa z oljskega vrta pri Jeruzalemu , 
in v prejšnjih Ietih, ko je bil papež še gospodar 

Rimu, so ga vozili k bolnikom in umirajočim v 
posebnem vozu zdaj, ko sv. oče ne hodi več 
iz Vatikana, ne hodi niti bambino več z doma , 
in obiske samo še sprejema. 

Frater je po rokodelsko vzel štolo, poklekne 

in moli očenaš. Gospa in dojilja klečita za nji m 
in tudi molita. Nato potegne ljubega bambina iz 
vozička, da gospej poljubiti njegove noge in j o 
s temi nogami pokriža, isto stori tudi z dojiljo . 
Gospa hitro vstane, odgrinja z otročiča množic o 
zavojev, najbrže, da bi ta blagoslov prav temeljito 
učinkoval, frater križa z nožicami bambinovimi 
otroka in se dotika še posebe njegovih ličec , 
glave in ust. Potem postavi lutko spet v njen voziček, 
dotika se je z nekimi sličicami, da po en o 
gospe, dojilji, otroku in nazadnje tudi nama . 
Gospa vrže na krožnik desetlirski bankovec, midv a 

201 


se smejeva in se spoštljivo klanjava. Gospa poklekne 
-iznova in moli . 

Na sličici je upodobljen bambino z vsem 
nakitjem, kameni in barvami . Na zadnji strani j e 
molitev, in kdor si to molitev vsako jutro zadeklamira, 
ima sto dni odpustkov, kakor je določi l 
prosvetljeni sv . oče Lev XIII. dne 18. januarja 1894 . 

Da, to-le je vera, to je pravi, nepokvarjeni 
rimski katolicizem . . . 

San Pietro in Vincoli. Prastara, seveda 
prezidavana in skažena bazilika s samostanom n a 
Esquilinu. Dvajset dorskih mramornih stebrov, 

bog vedi iz katere antične stavbe vzetih, nosi 
njen obok. Gregor VII. in Innocenc III, sta bila v 
nji izvoljena za papeža, Julij II. je v nji pokopan. 
Ima veliko relikvijo, zaklenjeno v zakristiji v omarici, 
do katere so trije ključi, enega ima papež , 
drugega kardinal protektor in tretjega opat samostanski, 
in sicer so to okovi svetega Petra. 

Sv. Peter je bil dvakrat v okovih : enkrat v 

Jeruzalemu, drugič baje v Rimu . Mati cesaric e 
Eudoxije je poslala one jeruzalemske okove v 
Rim, kjer so jih položili k rimskim, ki so jih imel i 
okoli štiristo let shranjene, in ljubi jeruzalemsk i 
okovi so si padli z rimskimi nekako v naročje in 
so se združili z njimi v eno edino verigo. Torej 
kapitalen čudež . In po njem ima bazilika svoj e 
ime. In dalje ima tudi spomenik, ki vabi semkaj 
turiste vseh dežel in narodov : grob Julija II., papeža 
renesance, „pregrešnika in pijanca”, kakor 
ga je imenoval cesar Maksimilijan. Nagrobnik na 

202 


njem je razvalina velikega sna in tragedija celeg a 
življenja Michelagniola Buonarottija . Stirideset let 
je o njem sanjal, se prepiral s papeži in kardinali , 
zastrupljal z neumnostjo, nadutostjo in skopostj o 
njih vseh, in naposled je po sedemletnem delu 

postavil to razvalino svojega načrta in večno obtožbo 
nekulturne hierarhije . 

Cerkovnik nama postavi stole pred ogromnega 
Mojzesa na nagrobniku. 

To je Mojzes, kateremu iz duha se je moge l 
roditi strašni Jahve Hebrejcev . To je vodja naroda, 
njegov vladar, njegov sodnik . 

Ima zmagoviti mir antičnih mramorje v 
da, nesrečni stvaritelj njegov bi se bil moral rodit i 
dve tisočletji prej kje pod solncem Hellade . . . 

Renesanca sploh nima v Rimu spomenika , 
nima tu svojega velikega cveta. Julijev grob je 
torzo, cerkev sv. Petra je konglomerat ukazov i n 
domislekov, strop sikstinske kapele je absurdnost , 
Raffaelove freske produkcije virtuoza . . . 

Greš ven in nehote pogledaš proti Foru i n 
Colosseju tam in pa ondi v kapitolinskih mu


zejih so ostanki sveta, resnično velikega, nikda r 
premaganega, nikdar dosežnega . . . 

Santi Cosma e Damiano. Ta dva svetnika, 
Sofija Petrovna, sta se pri nas na Ceške m 

zelo zgodaj udomačila, zato jima napraviva obisk . 
Prva krščanska cerkev na Foru Romanu, kjer j e 
stal nekdaj tempelj Romulov, postavljena v šeste m 
stoletju. Ima mozaike, ki so edini v Rimu, da se 

203 


jih izplača ogledati krasni pač zato, ker jih j e 
ovel še dih antike, predno je preminila . Ti štirje 
angeli nad apsido ob oltarju, na katerem leži darilno 
jagnje, pričajo o tem. Imajo modre gloriole, 
toda njih bela oblačila so še ista, kakor so jih 
nosile rimske deklice v dobah cesarstva . In Odrešenik 
v apsidi, stoječ na temnomodrem polju n a 
zlatoobrobljenih oblačkih, ima postavo, kretnjo i n 
izraz Rimljana, in zlatorumena halja njegova je toga . 

Iz apside peljejo stopnice v podzemeljsko 
cerkev h grobom Kozme, Damijana in Feliksa. 
Dva porfirna stebra sta tam in bronasta vrata, 
vzeta iz nekdanjega Romulovega templja, mestom a 

tudi kosi njegovega antičnega tlaka. 

Cerkovnik, ki nama razkazuje in razlaga, im a 
strahovit nahod. In zdi se, da nima robca, zato si 
pomaga, kakor ve in zna. Naenkrat je stisnil nos 

z dvema prstoma, energično zatrobi, zavihti z rok o 
in vsa njegova muka zleti sv . Damijanu na grob . 
Toda pobožnemu kristjanu to nič ne dé l e 
ozrl se je na posledico svojega truda in že razlag a 
dalje.. . 

San C leme nte. Starodavna bazilika, ki j i 

niso pokvarile restavracije značaja. V nji počiva 
sv. Klement, baje tretji škof rimski izza Petra, njegovo 
truplo sta prinesla v Rim od bregov Crneg a 
morja slovanska blagovestnika. V tej baziliki so 
bili cerkveni koncili, nekoliko papežev je bilo 
tukaj izvoljenih, in Gregor Veliki je pridigoval tu 
svoje homilije. Edina od rimskih cerkva, ki je 
ohranila ureditev starokrščanskih molilnic : v sredi 

204 


z mramorjem ograjen in proti oltarju odprt kor z 
dvema ambonama, raz katere so brali ljudstvu list e 
in evangelije. Na oboku nad glavnim oltarjem mozaiki 
iz 12. stoletja, ilustracije neokusne in siromašne 
nabožne mistike onih dob . V stranski kapeli 
sv. Katarine Masaccijeve freske, ki jih je tako 

pogosto hodil gledat učljivi Raffael . V drugi kapeli 
moderne freske, ki predstavljajo scene iz življenja 
sv. Cirila in Metoda, slikane na stroške 
Strossmayerjeve . 

Irski dominikan, (njihova je cerkev in samo stan), 
naju vede v podzemeljsko cerkev, prvotn o 

svetišče, sezidano takoj po milanskem ediktu Konstantinovem, 
in kakor ni drugače pričakovati, po stavljeno 
v antično svetišče Mithrovo. Temni stebri , 
kvadri v stenah in tlak vse to je videlo drug e 
čase in druge ljudi. Le freske so prišle še zraven, 
po svoji starosti znamenite freske, katerih postanek 
je videlo sedmo stoletje, ko je papež Gregor Ve liki 
spoznal, da krščanstvo brez slik ne more izhajati. 
In vse to ubogo abecedovanje začetkov govori 
iz njih, nerodno izražanje nejasnih predstav , 
boj z barvo, tavanje na slepo . Nadaljnje fresk e 
spadajo v deseto in enajsto stoletje, kažejo prizore 
iz življenja vsakovrstnih svetnikov, in so s prejšnjimi 
vred zgodovina abecede krščanskega sli


karstva. 

Vlaga, plesen in mrak leži v tem podze meljskem 
prostoru. Celo frater dominikan ugasn e 

svečo, kašlja in vpraša, ali hočeva že ven . Hočeva. 

V samostanu sv. Klementa je umrl aposto l 
Ciril, in je bil pokopan v tej cerkvi. Toda za 
njegov grob se ne ve, kar je izsililo našemu do 


205 


bremu Slavjanu Janu Kollárju že pred dobrim i 
šestdesetimi leti ta-le vzdih : „Mi pa, žalibog ! 
akoravno srno vso cerkev kar najmarljiveje pre brskali, 
nismo mogli najti nobenega sledu ali napisa 
o Cirilu. Ob straneh cerkve, kjer je bilo p o 

sporočilu letopiscev truplo Cirilovo pokopano, s o 
zdaj nagrobni spomeniki in napisi čisto drugih novejših 
laških škofov, in sicer na levi dveh, n a 
desni enega. Kako nas je ta brezbrižnost Rimljanov 
nasproti Cirilu vznevoljila in bolela, si vsa k 
od naših bralcev lahko predstavlja. ” 

Naivnež Kollár ! Rim, ki ima na tisoče i n 
tisoče lastnih svetnikov vseh stopenj, naj mu 
morda še skrbi za kakega takega pritepenca Cirila . 

Santa Maria della Vittoria. Devica 

Marija Zmagoslavna bi rekli po domače . Cerkva 
device Marije je sploh v Rimu preko osemdesetero . 
Ta-le zanima nas Cehe, Sofija Petrovna, ker im a 
nekako zvezo z našo zgodovino. Sicer je to edina 
zveza, ki jo ima Rim z nami. Cesar Otto III. je 
sicer hotel postaviti na otoku v Tiberi cerkev na 
čast sv. Vojtehu, praškemu škofu in svojemu prijatelju, 
toda umrl je prezgodaj in mesto sv . Vojtehu 
so posvetili tisto cerkev sv. Jerneju, kar je 
pripravilo našemu razdražljivemu svetniku gotov o 
tudi v nebesih marsikak grenak trenotek. In tako 
nam je ostala samo ta-le ljuba devica Marij a 
Zmagoslavna . 

In do te srno prišli tako-le. Naše razmerj e 
do Rima je bilo vedno nekoliko napeto. O Kristu 


gospodu je govoril nam, kakor vsem polabskim 
in baltiškim Slovanom, z jezikom okrvavljeni h 

mečev, s požari in nasiljem . Našega največjega 
Přemyslida je ubil pred bitko na Moravskem polju , 
in z njegovim dovoljenjem je rimski kralj Rudol f 
po tej bitki razsekal našo slavo in veličino . In mi 
srno se vendar spet predramili. In ker smo bil i 
kristjani ne po črki, temveč po duhu, srno začeli 
gledati kritično na glavo tega krščanskega sveta 
in njene izvrševalne ude. In našli srno, da je glava 
gnila in njeni udje ničvredni . To srno jim povedali . 
Milič iz Kromeriža je celo odkril, da je Antikrist 
že na svetu in da ta Antikrist ni nihče drugi neg o 

Rim. In napotil se je celo v Rim, da bi povedal 
to papežu samemu. Papež je bil v Avignonu , 

Milič, da ne bi tratil časa, je pribil na vrata šentpeterske 
cerkve list, v katerem je razglasil vsem u 
ljudstvu, da hoče razodeti prihod in sedež Anti krista. 
Naivni človek ! Prav v šentpeterski cerkv i 
ga je dal rimski inkvizitor prijeti in zapreti pr i 
minoritih v Aracoeli menihi - prosjaki so me d 
tem oznanjali v Pragi s prižnic, da bo ta krivoverec 
kmalu sežgan. Toda krivoverec je imel priporočilno 
pismo cesarja Karla IV. in pred Karlom IV . 
je imel rešpekt celo sv. oče Urban V., ki je prišedši 
v Rim dal takoj Miliča izpustiti, da, še s 
častmi ga je obsipal ni čuda, da se je Mili č 
omehčal in pri svojem Antikristu nekoliko odjenjal . 
Tudi Miličev učenec, Matej iz Janova, ki je na stopil 
pot svojega mojstra, je našel po dobah 
ogorčenja modus vivendi z Rimom, ko mu je bi l 
papež pripomogel do kanoniškega mesta pri sv . 

Vidu toda duh nasprotstva proti Rimu in veliki 

207 


v 

glas vesti se na Ceškem ni dal potolažiti in se j e 
izkristaliziral v dveh novih prekrasnih tipih, v po


štenem značaju Jana Husa in v fascinirajoči genialni 
postavi Jeronima Praškega. In zdaj sta trčila 
dva svetova drugi ob drugega : svet laži in prevare, 
in svet prepričanja in resnice. Svet laži in 
prevare je bil v stiskah in je segel po nasilstvu : 
Hus in Jeronim sta končala na grmadi . Ni je krasnejše 
dobe v naši zgodovini, nego ta dvigajoča s e 
linija vedno čistejšega in čistejšega duha nasprotstva, 
in ni je slavnejše dobe nad to, ki je takoj 
sledila : čisti in jasni duh nasprotja je prevzel ves 
narod in ga je okrepil za čudovite boje, ki ni 
mogoče misliti nanje brez ponosnega razburjenja . 

Toda Antikrist se je spametoval : prevaril je 
zmagoviti in skromni narod s kompaktati, in k o 
si je bil lahkoverni poštenjak zamenjal svoje sulice 
z miroljubnimi cepci mu je vzel tudi kompaktate. 
In spoznal je, da je važnejše uničiti Jurja 
iz Poděbrad, kralja - kalikstinca, nego izkušati pre gnati 
Turka iz Evrope. Pa češki narod se z vsem 
tem ni dal potlačiti in ponižati le ogorčenj e 
mu je raslo, in njegova življenska ideja je bila , 
živeti brez Rima. Zato se je po večini naklonil k 
nemški reformaciji, ki je rasla pod srečnejšimi avspicijami 
nego njegova lastna reformacija nekdaj . 
Svet prevare in laži je spet videl, da je v nevarnosti, 
in v groznejši, nego dvesto let popreje . 
Kakor nekdaj na antični imperij, tako so se valil i 
valovi upora prav do gora Italije same, in Rim j e 
čutil, da bo ta invazija duševnega orožja pogubnejša 
nego invazija herulskih in vzhodnogotskih 
mečev nekdaj . . . In spojil je svoje interese z 

208 


dinastičnimi interesi takrat najmogočnejše rodbin e 
v Evropi, in vsekal je prvo rano na najranljivejšem 
mestu izčrpanemu, nepolitičnemu narodu, ki ga je 
vodilo bolj čuvstvo nego hladni razum bavarsk i 
rnezdniki, plačani z denarjem papeža Pavla V . 
in ta je lahko plačal, saj je bil iz bogate rodbin e 
Borghese so dobili bitko na Beli gori . In temu 
narodu so začeli takoj oznanjevati rimskega Krista 
po metodi onega morilca Karla, ki ga je Rim imenoval 
Svetega, in ga zgodovina imenuje Velikega . 
In tako temeljito so mu ga oznanjevali, da se j e 
osemindvajset let po tej belogorski bitki bíla 
mladina našega naroda pod vodstvom jezuitov z a 
sveto rimsko vero in za cesarsko milost Ferdinanda 
proti Svedom, ki so se bojevali za njegovo osvobojenje 
. . 

In v spomin belogorske bitke, Sofija Petrovna , 
je ustanovil papež Pavel V . to cerkev device Marije 
Zmagoslavne. Neki karmelitanski menih, Dominik 
a Jesu, je našel baje v Strakovicah sliko device 
Marije, ki so jo onečastili češki krivoverci . 
Prinesel jo je med bavarske vojake, z njo jih j e 
razvnel proti češkim krivovercem, in po bitki j o 
jo prinesel v Rim. Zmagoviti cesar Ferdinand j e 
daroval čudodelni sliki zlato krono, obloženo s 
smaragdi, rubini in safiri velike krasote in cene, 
drugi člani avstrijske hiše so darovali druge da rove, 
darove so pospravili menihi karmelitani p o 
celicah, sliko pa so izpostavili na velikem oltarju , 
kjer je 1 . 1833 . zgorela zakaj je bog tako odločil, 
se ne ve. V cerkvi se slavita vsako leto dv a 
velika praznika ; 12 . septembra spomin osvobojenj a 
Dunaja od Turkov s pomočjo Ivana Sobieskega, 

14 209 


in druga nedelja v listopadu, ker je bila bitka 
na Beli Gori 8. listopada . . . 

Nad vélikim oltarjem je zanimiva freska : 
prihod belogorskih zmagovalcev v Prago . Mala 

stran in Hradčani so v obrisih in barvah izvrstn o 
pogojeni. In sredi slike jezdi bavarski vojvod a 
Maksimilijan v polni slavi in z ošabno pozo v ponižano 
mesto . . . 

Sicer ni tu ničesar, Sofija Petrovna, pojdiva . 

Santa Maria del Popolo. Tu na Martovem 
polju pod Monte Pincio je stal nekdaj mavzolej 
rodu Domitijev, in semkaj je pokopala zvesta 
Akté, grška sužnja, svojo edino ljubezen, ubitega 
cesarja Nerona. Mavzolej je bil seveda razdejan, 
toda cesarjev duh je baje strašil tod pobožno kr


ščansko ljudstvo. In zato se je morala sem postaviti 
kapela in pozneje namesto nje cerkev s samo stanom 
avguštincev, in videti je, da se pobožn i 
bratje znajo preživljati celo s paganskim cesarjem , 
če ni nobenih drugih relikvij . In tukaj ni zares 
ničesar. Nič svetnikov, nič spomenikov, za to pa lež i 
tu kardinalov, da jih ni prešteti. In vsak leži v 
krasnem sarkofagu, opremljenem s kipi in napisi , 
tako da so stene cele cerkve polne odreveneli h 
teles, kvišku štrlečih udov in venkaj sklonjenih glav . 
Skozi krasno slikana okna pada sem pritajena svetlob a 
raznih barv, omamljivi vonj kadila in voska leži v 
celem prostoru, v temnih kapelah gore lučice svetilk 
za rdečimi stekli, ljudje prihajajo, jemljejo s slam o 
prepletene stole, ki so nagrmadeni pri vratih, jih 

210 


nosijo k oltarju tistega svetnika, do katerega imaj o 

pač največ zaupanja, sedajo nanje in molijo, al i 
pa se ozirajo po drugih ljudeh . Taka cerkev j e 
najbrže tudi kraj počitka za utrujeno telo . Od nekega 
oltarja se oglaša zategel glas duhovnika. 
Nihče ga posebno ne posluša ; kdor moli, moli k 
svojemu svetniku. Neki možakar izvleče iz žepa 
zavitek, šumi silno s papirjem, toda nikdo se nad 
tem ne jezi. Izvleče iz papirja kos sira in kruha, 
reže, jé, in nihče se ne briga zanj . Sicer se pa 
tudi on za nikomur ne ozira . Pojedel je, razgrnil 
časopis, ki je bil vanj sir zavit, potisne stol k 
neki sveči ali lampici in lepo mirno bere . . . 

V samostanu avguštincev, ki jim spada cerkev , 
je stanoval 1. 1510 . Martin Luther, ko je prišel v 
redovnih zadevah v Rim . Luther, takrat še kato


liško veren in edinozveličavni cerkvi udan . . . 

11 G e s u . Stojiva pri grobu Ignacija iz Loyole. 
Impozantna notranjost cerkve kriči prevzetno 
z zlatom, mramorjem in barvami slik . Oltar sv. Ignacija 
ima štiri stebre od krasnega lapis lazuli, in z 
njega kriči spet zlato kapitelov in ornamentov, z 
njega blešči ponosno beli mramor kipa sv. Trojice 
in se modri velika krogla od lapis lazuli, predstavljajoča 
našo zemljo ; oltarna slika sv. Ignacija odseva 
svežih barv, in v bronasti pozlačeni rakvi , 
vloženi s kristali in ahati, počiva ustanovitelj in 
prvi general jezuitskega reda, Inigo Lopez de Recalde, 
bolj znan pod imenom, tolikrat preklinjanim 
in tolikrat občudovanim, Ignacij iz Loyole . 

14* 211 


Tega moža, izišlega iz zagonetnega baski


škega plemena, je Usoda določila, da postan e 
braneči ščit hirajočemu papeštvu in bojni me č 
njegov proti navalu germanske reformacije. Tri 
duše iz prvih dob krščanstva so oživele v njem 
in se združile v njegovo dušo : mistik in vizijonar 
Apokalipse, Janez Evangelist, bojeviti fanatik Tertullian 
in trezni praktik Pavel iz Tarsa. Kar imajo 
ti trije skupnega s tesarjem nazaretskim, je ime l 
tudi Ignacij iz Loyole : svojo lastno iluzijo o njem, 
svojo lastno predstavo in ime Jezus za geslo i n 
prapor. In da je prišel tem trem resnični Jezu s 
na pot, bi ga bil uničil vsak izmed njih nä svoj 
način : Janez z bliski Apokalipse, Tertullian s strupenim 
sovraštvom, Pavel z grško dialektiko in zofizmi 
; Loyola pa na vse tri načine hkrati . In vendar 
mu človek ne more odreči priznanja : to je bila 
popolna, celotna osebnost, mož dosleden in trden , 
ki je šel za gotovim, sebi jasnim ciljem po edin i 
pravi poti, ki vodi do njega, namreč po najkrajš i 
poti. Njegovo delo je postalo nesreča za človeštvo, 
pa to ni krivda Ignacija iz Loyole: postavil 
je moči svojega reda v službo papeštva, i n 
v ti službi ni mogel postati blagoslov nikomur , 
nego ravno papeški instituciji . 

Neruda pravi, da mu je prekipeval žolč, ko 
je stal ob tem grobu jaz stojim tu, in mra z 
mi spreletava telo, kajti čutim, da leži tukai pra h 
moža, ki je bil redek železen človek, eden od 
tistih, ki so jenseits von Gut und Böse . . . 

.1c 

212 


Sant' Angelo in Pescheria. Majhna, 
odrapana in propala cerkvica . Noter ne pojdeva, 

ničesar ne bi videla tam, le zaradi neke zgodo vinske 
burke se ustaviva tukaj. Tu na levo je židovski 
okraj, Ghetto, kakor jih imajo vsa velik a 

mesta. In prebivalci tega Ghetta, caelum metuentes 
Judaei, pravi o njih Horac, ki so stanovali 
tu že od pradavnih dob, so bili vsled pa peškega 
ukaza od 1. 1584. dalje prisiljeni hoditi 
vsak petek v to malo katoliško cerkvico in po


slušati razlage očetov dominikancev o edinozveličavni 
veri in o edini možnosti zveličanja . Kateri 
Zid ni šel prostovoljno, tega so biriči sem privlekli , 
in očetje dominikanci so grmeli grozote pekla i n 
Kristovo ljubezen v nekrščene hebrejske duše . 

Vsak petek dokler ni Pij IX . razveljavil on e 
stare naredbe. In tam-le na desni stoji zdaj nova 
sinagoga. Postavljena je bila 1. 1904 . in zre sijajn o 
krasna in z zlatim grebenom svoje strehe na majhno 
razdrapano in propalo cerkvico Sant'Angelo. In 
cerkvica, kakor bi se spominjala, kaj je bilo ne kdaj, 
se sramuje, drži se prihuljeno, sinagoga p a 
jo gleda neprestano in se tiho in zmagoslavn o 
smeje . . . Grotesken dovtip zgodovine . 

* 

S ant' A gn ese. Na krasnem eliptičnem trgu 
Circo Agonale, kjer je bil nekdaj antični Domitianov 
stadij, stoji ta spomenik rimskega baroka . 
Dva lepa stolpa in smela kupola na sredi, znotraj 
antični stebri, grob papeža Innocenca X ., in v podzemeljskem 
delu cerkve, vzidane v ostanke antič 



nega stadija, relief sv . Neže, predstavljajoč čudež , 
ki se je baje na tem kraju zgodil . Krasotica Neža 
je bila kristjanka in je imela zapečatiti svojo ljubezen 
do Krista s smrtjo. Toda po strogih starorimskih 
zakonih ni smela biti nobena ženska usmrčena, 
dokler je bila devica . Ni preostajalo drugega , 
nego da je moral kateri od rabljev to zapreko od straniti. 
In ko se naj bi bilo to zgodilo tudi pri 
sveti Neži, in je bila devica že slečena, se je zahotelo 
gospodu bogu napraviti originalen čudež . 
In gospod bog ga je takoj izvršil : obsojeni devici 
je vzrasla po celem životu dolga gosta črn a 
dlaka dotični rabelj se je zgrozil in je izvrši l 
samo drugi del eksekucije : odsekal je Neži glavo 
in jo je pustil devico . Drugače ni bilo mogoče . 

In zato je ona zdaj svetnica, ima god v pra


tiki in to-le baročno cerkev na Circo Agonale . . . 

Sant' A g o s t i n o. Pobožni francoski kardinal 
d' Estonteville je dal zidati to cerkev, da 
bi imelo njegovo truplo v njej enkrat svoj poslednji 

počitek. Toda ravno pri tem se mu je pripetila 
nezgoda. Umrl je sicer srečno, srečno so ga prinesli 
v njegovo cerkev, toda tu so se naenkrat 
spopadli pobožni kleriki iz Sant' Agostina s kleriki 
od Santa Maria Maggiore, obdelavali se med 
seboj s pogrebnimi bakljami in pri tem pobral i 
kardinalovemu truplu z zlatom vezen brokatas t 
plašč in prstane, da, celo infulo so mu strgali z 
glave. In zdaj leži revež kardinal tu nekje v grobu 
brez imena. 

214 


Atrakcija cerkve za pobožne romarje je sarkofag, 
kjer so baje ostanki svete Monike, matere 
svetega Avguština . . . 

Santa Maria Maggiore. Papežu Liberij u 

se je baje po noči dne 4. avgusta 1. 352 . sanjalo 
tole : devica Marija se mu je prikazala in mu j e 
rekla, da bi imela silno rada cerkev na Esquilinu , 
na prostoru, kjer bo ležal zjutraj sveže zapal sneg. 
In iste sanje je imel tudi patricij Janez, bogat in 
dober človek. Oba sta se napotila zjutraj na Esquilin, 
srečala sta se tam in našla baje res prostor, 
pokrit s snegom . Papež Liberij je takoj narisal s 
palico v sneg načrt cerkve, in dobri patricij Janez 
se je zavezal, da sezida cerkev na svoje stroške . 
Cerkev so res sezidali, pa devica Marija se je kaj 
malo brigala zanjo : štirinajst let pozneje je zgorel a 
pri nemirih, ki so spremljali volitev papeža Damaza, 
pri katerih je prišlo tako-le mimogrede pa r 
sto ljudij ob življenje. Cerkev je ležala v razvalinah 
do 1. 432., ko se je carigrajski patrijarh Nestorius 
prav odločno izrekel proti češčenju device 
Marije kot „božje porodnice” ; tedaj se je spomnil 
Rim, ki je težko prenašal tako sramotenje Jezu sove 
matere, njene želje z dne 4. avgusta 352. leta 
in ji je cerkev iznova sezidal . Različno so krstil i 
to cerkev tekom časa zdaj nosi kot največj a 
Marijina cerkev v Rimu ime Santa Maria Maggiore . 

In v resnici je ta cerkev svetišče kraljic e 
katolicizma: krasna, sijajna, živa in ponosna. Strop 
se ji blešči zlata, prvega zlata, ki je sploh prišl o 

215 


iz Amerike v Evropo, in ki ga je daroval Fer


dinand Aragonski devici Mariji, beli antični jonsk i 
stebri ga dvigajo v vrtoglavo' višino, mozaiki i z 
četrtega in petega stoletja krase stene, veličaste n 
slavolok se dviga za velikim oltarjem, pokrit z 
mozaiki mistične vsebine, kakor je to bila navad a 
prvih krščanskih dob, množica kipov raznovrstni h 
svetnikov, grobi nekaterih papežev v stranski h 
kapelah z ležečimi ali klečečimi podobami teh 
imperatorjev v tiari, množina pozlačenih angelov, 
ornamentov, velikih dragih kamenov vse, kako r 
bi klicalo : Ave, Regina coelorum! . . . Sveti Jeronim, 
čepar truplo so prinesli iz Palestine, je t u 
pokopan ; podobo device Marije imajo tu, slikan o 
baje od evangelista Luke ; jaslice, v katerih je 
ležal Jezušček v betlehemskem hlevu, kakor tud i 
nekaj sena in slame, ki je tam na nji počivalo 
njegovo telesce, plenice, ki je bil vanje zavit ; 
potem pet otroških telesc izmed onih betlehemski h 
otročičev, ki jih je ukazal Herod pomoriti	 
ali je čudno, da ga ni romarja iz najdaljnejši h 
krajev, ki bi ne želel videti takih svetinj, poklonit i 
se jim in pomoliti k njim ? 

Nič ne deprimira človeka v Rimu tako, kakor 
te-le cerkve s svojimi legendami, relikvijami, s 
svojim pompom, votivnimi darovi, in svojim bogastvom 
saj ni strašnejših spomenikov človešk e 
neumnosti in preproščine preteklih let in sedanji h 
dnij nego vse to 

216 


Nič pa tudi ne izbistri človeku tako pogled a 
v prihodnost, kakor spet te-le cerkve s svojim i 
legendami, relikvijami, s svojim pompom, votivnimi 
darovi in svojim bogastvom, zakaj človešk a 
neumnost in preproščina je lahko velika, lahk o 
čudovita, presilna toda nesmrtna ne mor e 
biti. Ta-le fetišizem ne more trajati niti tako dolgo 
več, kakor je trajal. In tudi ne bo. Temelji se mu 
drobe, razpadajo, zato ker prihaja veliko svitanj e 
možganom in dušam. In vzide solnce in bo dan . 
In bo obračun. In kakor je že to vedno : višini 
neumnosti in bedarije bo primerna globočina srd a 
in ogorčenja nad odstavljenimi fetiši in predmeti 
zablodivših čuvstev. Vihar zadivja in pomete vse . 
Oboki se bodo podirali in pokopljejo fetiše . . . 
In ker so na teh obokih freske nekaterih dragih 
imen kaj za to? Kadar se uničuje, se uniči vse . . . 

In nad podrtinami bo predel duh človeštv a 
nove sanje, novo verstvo, nove kulture . . . 

In ali bodo one spet le ječa ubogemu človeštvu? 
In ali bodo okovi dušam? Prva 
stvar je, da se poruši sedanja ječa . . . 

XXX . 
Palače. 

Vsak novoizvoljeni sveti oče si nadene nov o 
ime, ki ostane zgodovini, in s preselitvijo v Vatikan 
se odveže vseh vezij, ki so ga vezale na t a 
svet. Seveda v teoriji katolicizma v praksi s e 
take zveze z obeh stranij ravno v tem trenotku 

217 


utrdijo in izkoristijo, kolikor se le izkoristiti dajo . 
Papeška obrt ni imela samo zlatega dna, temveč 
je bila najbogatejši zlat rudnik na celem svetu . 
Danes je že precej opešala, kakor vse obrti n a 
svetu andre Zeiten, andre Lieder ampak 
kar je res, je res : imela je lepe čase. Svet je bil 
hvaležnejši za blagoslove Kristovega nauka, ljudj e 
so si posipali z zlatom in srebrom posmrtno po t 
v nebesa za svojo dušo, kralji so plačevali drugače 
nego danes, cesarji so dajali več. In če je 
bil sveti oče izredno spreten in marljiv, je poprijel 
tudi sam za delo z roko, okrašeno z ribarskim 
prstanom. Nikolaj V . je prodajal iz antičnega 
amfiteatra Flavijcev kamen in mramor. Sikst IV. 
je postavil nedaleč od Vatikana bordel, ki mu j e 
prinašal 20.000 cekinov na leto, kar sem že prej 
omenil. Sikst V. je žgal iz antičnih mramorni h 
kipov in stebrov apno. Aleksander je zastrupljal , 
ravno tako kakor Caligula svoje senatorje, svoje 
kardinale, da bi bil lahko dedič po njih, da, ist i 
zastopnik Kristov na zemlji je jemal od turškeg a 
sultana Bajazita po 3000 cekinov na Leto za „varstvo 
” njegovega brata, ki ga je bil ujel in v Rimu 
zaprl. Julij II., vojak v tiari, je plenil osvojen a 
mesta kakor najumnejši condottiere njegove dobe , 
in je dal prodajati odpustke po celem svetu, in v 
tem ga je dosledno posnemal tudi njegov nasledni k 
Lev X., katerega naravnost horacovsko geslo j e 
bilo : uživajmo papeštvo veselo, če nam je že dan o 
-- itd. itd. še cela vrsta vsakovrstnih kšeftov. Sveti 
očetje torej niti v tem oziru niso pretrgali svoji h 
zvez s svetom, narobe, utrdili so jih in razmnožili, 
pa tudi drugače jih niso pretrgali. Vsak je seveda 

218 


imel svojo rodbino, iz katere je izšel, ali katero si 
je ustvaril (Aleksander VI., Julij II., Innocenc X. 
itd. -- spet lepa dolga vrsta) in te rodbine nel e 

da ni pozabil, temveč je še tem bolj mislil nanjo , 
čim večja prilika in možnost je bila, pokazati svoje 
priznanje, benevolenco in darežljivost. Ce torej 
vidimo tudi v dandanašnjih časih, kako se silijo 
na mastna mesta nadškofov in škofov vsakovrstn i 
grofiči in baroniči, s katerimi obubožana rodbin a 
ni vedela kaj početi, in jih je zato posvetila sam o 
še službi gospoda boga, in če jih opazujemo potem , 
kako polnijo lačna grla, iztegnjene roke in prazn e 
žepe svojih staršev in sorodnikov, moramo pri poznati, 
da se vse to godi v prestarih tradicijah 
svete rimsko - katoliške cerkve, po zgledu najvišjega 
mesta v nji, in tu v Rimu vidi človek spomenike 
te sorodniške ljubezni iz zvez svetih očetov 
z rodbinami, iz katerih so izšli . To so palače i n 
vile papeških nepotov, imen, ki tvorijo še dane s 
staro aristokracijo večnega mesta. 

Ce je izšel iz te ali one rodbine papež, in 

če je papeževal magari tudi prav malo let, je po menilo 
to zanjo glavni dobitek za dolge čase. 
Takoj si je opomogla, in če ni imela svoje palače , 
si jo je sezidala, znašala vanjo antične izkopane 
kipe in jo krasila s freskami sodobnih slikarjev, 
ustanovila si je galerijo, gradila fontane na trgi h 

vse kakor je bila moda. In poslej je ostala od 


lična rodbina in je izkušala prihodnjemu papež u 
iz druge rodbine življenje na vse mogoče način e 
zagreniti, ali pa, če se je izkazoval, zagreniti življenje 
tistim, ki so bili njegovi neprijatelji. In da 
je šlo to pri razdražljivem laškem značaju dost i 

219 


daleč, je na dlani : umori, napadi, zastrupljenja, plenitve 
posestev, ujetja in zapori, boji v mestu in izve n 
mesta, usmrtitve, iztrebljenje celih rodovin -- res , 
najtemnejši časi cesarskega Rima so bili še vedn o 
otroška igra proti tem časom papeškega Rima . . . 

Ko je začelo papeštvo pešati, in so minile 
dobe roparstva, so začele pretepaške familije igrat i 
grandseigneurje, dale so si privesiti k imeno m 
knežje naslove, naslikati na svoje ekvipaže krone , 
in so tvorile zlato zarjo in rdeče oblake okoli zahajajočega 
papeškega solnca . Njih mladi člani s o 
hodili za častnike v papeško gardo, očetje in matere 
so polnili cerkve pri velikih cerkvenih slovesnostih, 
in njih kočije so se vozile za papeško kočijo 
pri vožnji po Rimu . Kajti takrat so iz Vatikana , 
četudi ne bogato tekli, pa vsaj še curljali srebrn i 
potočki in padale zlate kaplje . 

Toda prišli so še hujši časi. Savojec je vdrl 
v Rim, naselil se je v Quirinalu, in sveti oče s e 
je zaprl iz trme v Vatikanu . Prenehali so curljat i 
potočki, prenehale padati zlate kaplje . Proza življenja 
je potrkala neusmiljeno na vrata palač, n a 
vrata, katerih ključavnice so bile vzete iz antičnih 
templjev, in katerih okraski so bili umetno napravljeni 
od mojstrov renesance, odprla jih je, ni ji 
bilo mar s portami obšitega portirja, stopila je p o 
mramornih stopnicah in se je nastanila v fotelju v 
veliki dvorani ravno pod sliko ponosa in dike vse 
rodbine, tega ali onega svetega očeta . In knez, 
da bi se je iznebil, je prodal, kar se je dalo prodati 
: vilo v Albanskih gorah, galerije stari h 
mojstrov, in nazadnje tudi palačo, v kateri j e 
njegov rod toliko sto let prebival. 

220 


Vilo Borghese s parkom vred je kupilo mest o 
Rim, galerijo Sciarra - Colonna pariški Rothschild , 
Palazzo di Venezia avstrijska država za svojega 
poslanika pri Vatikanu, v Palazzo Caffarelli n a 
Capitoliju prebiva poslanik cesarja Viljema II . V 
Palazzo Boncompagni stanuje vdova po umorjene m 
kralju Humbertu, Margareta Savojska, Palazzo Farnese 
je lastnina francoske republike, katere poslanik 
prebiva ondi in tako označujejo sam o 
emblemi papežev, kardinalov, grbi rodbin na d 
vrati in imena prejšnje lastnike. Sest na način 
bourbonskih rodbino Farnese, steber Colonne , 

čebele Barberine . Prodajanje galerij in starih spominov 
se je razširilo v taki meri, da je bila kraljevska 
vlada prisiljena izdati prepoved izvažanj a 
umetnin iz Italije. To je bil udarec za stare rod-
bine, toda vlada kupuje sama, kolikor ji dovoljujejo 
sredstva, od bankroterjev za javne muzeje . 
Museo Boncompagni - Ludovici, zdaj Museo Nazionale 
delle Terme, je lep uspeh tega stremljenja 
in gotovo ne bo zadnji . 

Druge rodbine so pogledale prozi življenj a 
pošteno v obraz, porazgovorile so se z njo, dal e 

so si svetovati in začele živeti novo življenje p o 
novem načinu. Izpremenile so puste planote Campagne 
v pašnike, skrbe za bele vole z dolgimi 
zakrivljenimi rogovi, za mleko, maslo in sir, i n 
knežji kronici se pri tem dobro godi. Njeno zlato 
vsaj ne bledi. Večina njih pa se ni zbogala z novimi 
političnimi razmerami. Njih tradicija jim tega 
ne dovoli. Ne hodijo na.; dvor savojskega uzurpatorja, 
za to pa se kažejo v sijaju ob prilikah vatikanskih 
slavnostij, ki pa so dandanes že redke ; 

221 


njih sinčki služijo še vedno za častnike v papešk i 
gardi, svoje člane ženijo in može le v svoje m 
ozkem krogu, in dan na dan jih je videti v nekakih 
starih ekvipažah s starimi grbi in starimi 
lakaji, ko se peljejo v vrsti vozov na promenad o 
na Monte Pincio, ko zahaja solnce za Vatikanom 
in svira vojaška godba Garibaldijevo himno . 

Drugi se vdeležujejo javnega življenja, toda 
le v mestni upravi . Knez Colonna na primer je bi l 
do nedavnega časa rimski župan . V parlament p a 
se ne dajejo voliti, in člani senata niso . 

Včasih pa preleti po časopisih novica, k i 
kaže, da mora biti mir takega življenja precej 
mučen in nadležen ; pred par leti je ušla iz njeg a 
življenja žejna krasotica, kneginja Pignatelli, in j e 
nastopala po chantanih glavnih evropskih mest . 
Bila pa je izžvižgana skoraj povsod, kajti grob i 
ljudje današnjih dnij nimajo spoštovanja do grbo v 
in ne poznajo preteklosti : kneginja Pignatelli j e 
bila iz rodu, ki je dal krščanskemu svetu Innocenca 
XII. in ki ima v grbu tri kangljice . 

Ali pa spet beremo, da je bil knez Borghese 

zaprt radi ponarejanja menjic nesrečno človeštvo 
ne ve, da je izšel iz tega rodu papež Pavel V . , 
da ima ta rod v grbu dva ptiča in krono na d 
njima, in da je bil to rod, v katerega je veliki 
Napoleon omožil svojo najljubšo sestro, lahko miselno 
krasotico Pavlino . 

Palače teh starih papeških rodov so pristopne 
gotove dni . Lakaj pobira vstopnino, drugi lakaj 
odpira vrata v dvorane in sobane, koder vise p o 
stenah slike znanih in manj znanih imen renesance, 
in kjer stoje sredi dvorane antična poprsja, od


222 


lomki kipov in kapiteli od stebrov . Fotelji, pre


vlečeni z ogoljenim blagom vabijo sesti, star e 
shojene preproge priglušujejo korak, na stropih 
so freske obledelih barv, in povsod tihota, tak a 
tihota, da tudi človek samo šepetaje govori. In 
semtertja taka čudovita stvar, da ti kar sapa za stane 
: v palači Doria - Pamfili slika Innocenca X . , 
slikana od Velasqueza vse svoje življenje nise m 
videl, kaj, niti sanjal ne, da je taka slika mogoča ; 
ako dela slikarstvo čudeže tu je tak čudež . 
Dvorišče palače Massimi je cel muzej antični h 
stebrov, odlomkov kipov, reliefov in ornamentov , 
filigranskih fontan in veličastne arhitekture . V 
palači Farnese, ki ji je sezidal fasado sam Michelagniolo, 
je v veži sarkofag mladostne Cecilije Metelle, 
katere tomba stoji na appijski cesti ; na nje 
dvorišču pa leže razmetani mramorni stebri s kras


nimi kapiteli, odlomki kipov, žare, napisi vsak , 

tudi največji muzej kateregakoli evropskega mest a 
bi se lahko z njimi ponašal . V palači Colonna je 
Madona od Palma Vecchio in pokrajine Poussi


nove kadar kraljevska vlada vse te zbirke seentralizira, 
bo to galerija vseh galerij, ki je ne b o 

mogoče ne pregledati, ne obseči . . . 

Kralj zedinjene Italije prebiva v Quirinalu . 
Papež Gregor XIII. je postavil to palačo, „da b i 
sebi in svojim naslednikom sedež pripravil, kjerbi se dobrota popolnoma čistega zraka uživati 
mogla”, zakaj niti Lateran, niti Vatikan ga nima . 
Quirinal je ogromno poslopje. Zelene žaluzije v 
vseh oknih so spuščene, in pred vhodom korak a 
po hodniku vojaček s puško. Solnce pripeka na 
vso moč, vojaček pa jé napravljen, kakor za po 


223 


tovanje na severni tečaj . Ima plašč, gamaše, zapet 
do vratu bog si ga vedi, čemu mora biti t a 
laški militarizem vendar v nekateri stvari tak o 
glup kakor vsak drugi militarizem ostale Evrope ! 
Pred palačo je fontana, in na nji kolosalna skupina 
Castorja in Polluxa, bel mramor, čisto antično 
delo. In z rampe krasen razgled na Vatikan, ki 
zahaja solnce za njim . . . Ce pogleda sveti oč e 
skozi okno, vidi lahko uzurpatorja svojega po svetnega 
gospodstva v oknu . 

In če pogleda skozi okno Vittorio Emanuele 
III., vidi oni zakajeni, brezoblični Vatikan, 
in za njim zahajajoče solnce. Dan za dnevom zahajajoče 
solnce . . . 

XXXI. 
Ob solnčnem zahodu . 

Na oglu palače Braschi stoji mramornat torz o 
grške skupine : Menelaos z mrtvim Patroklom . Mogoče 
je bila skupina nekdaj med okraski bližnjeg a 
Domitianovega stadija. Tu je ležala napol v zemlji, 
ljudje so ob dežju stopali po mramornem Menelajevem 
hrbtu, dokler ga ni dal 1. 1501 . kardinal 
Caraffa dvigniti in postaviti na podstavek . Bernin i 
ga je sicer proglasil za najlepšo vseh dotlej najdenih 
antik, toda do nesmrtnosti je pripomoglo temu 
torzu nekaj drugega nego krasota. Nekje blizu 
tukaj je stanoval grbast dovtipnež in šaljivec , 
krojaček Pasquino, in njegovim znancem se j e 
zdelo, da postavljeni torzo tako živo spominj a 
njegove postave, da so ga začeli imenovati Pas 


224 


quino, in ljubi Pasquino je takoj tudi prevzel burke 
in šale svojega predhodnika sosedom, potem vsi 

okolici in nazadnje tudi vsemu večnemu mestu v 
zabavo. Zasledoval je dogodke, povedal, česar s i 
ni upal nihče povedati, bičal z dovtipom papež e 
in njih vlado, kardinale, škofe, in postal oče pasquila, 
započetnik satiričnih letakov, listov in časopisov. 
Nič se ni zgodilo v Rimu, česar bi ne bi l 
Pasquino glosiral, jutro za jutrom so bili na nje m 
pritrjeni papirčki z dovtipi, epigrami, opazkami , 
radovedneži so se zbirali okoli njih, jih brali te r 
jih raznašali po mestu. Cisto papeško Ljudstvo 
namreč Rimljani niso bili nikoli --- Pas uino j e 
govoril za nje in govoril jim je iz srca . Ha rijan VI. 
je hotel dati vreči kamenitega zasmehovalca v Ti bero, 
in samo vojvoda Sessa ga je rešil z opombo, 
da bo živel Pasquino tudi v Tiberi kakor žab a 
dalje, in da bo še naprej govoril ; drugi sveti 
očetje so ga dali stražiti od mezdnikov, pa nis o 
ničesar opravili, Pasquino je delal dovtipe ven i n 
ven . Ko je Urban VIII . iz rodu Barberini oropa l 
Pantheon in uničil mnogo antičnih spomenikov, j e 
zinil Pasquino : Quod non fecerunt barbari, fecerun t 
Barberini (česar niso napravili barbari, so napravil i 
barbarčki) dovtip, ki je postal docela sodb a 
zgodovine. In govoril je v vseh časih, najživahneje 
v najslabših časih, za vlade inkvizicije in podjarmljenja, 
ko je bil vsak človeški jezik obsoje n 

na molk . 

Na dvorišču Capitolinskega muzeja leži kolosalen 
kip neke reke s školjko v roki . Morebiti 
je to Ren, morebiti je stal nekdaj na Augustovem 
foru in potem pri cerkvi svete Martine blizu Ma 


15 225 


medinskih ječ. Temu kipu je izdelo rimsko ljudstv o 
ime Marforio, in ta Marforio je postal tovariš in 
sodelavec Pasquinov. Dajala sta si vprašanja, odgovarjala 
si nanje, dopolnjevala drug drugem u 
izreke in razsodke	 rebelantskim rimskim dušam 
na veselje in v jezo tistim, ki so bili zadeti . Neki 
rimski kaplanček, brezpomembna ničla, je posta l 
po papeževi naklonjenosti kardinal . Sestra mu j e 
bila perica in je seveda morala opustiti to obrt . 
Pasquino vpraša Marforija : Zakaj si pa tako umazan , 
Marforio, zakaj si nisi niti srajce preoblekel? I n 

Marforio odgovori : Tiho, tiho moja perica je 

postala včeraj princesa . 

Ali pa : V Pasquinovi ulici (ta ulica se ime nuje 
še dandanes tako po kamenitem satiriku) s e 
je ženil papeški advokat Giovanni de Cesari s 
Cornelijo iz rodbine Roma, in ta devica ni bil a 
ravno na najboljšem glasu. Pasquino ga je opozoril 
: Caesar cave, ne Roma tua res publica fiat ! 

Mladi soprog je šel mimo, bral svarilo, razjezi l 

se je in prilepil tja zvečer odgovor : Stulte! Caesa r 
imperat! in zjutraj je bral opazko k njemu : 

Imperat! Ergo coronatus est! In še en duet : 
Papež Gregor XIV. je nastopil potovanje v provinco 
in njegovi podrepniki so gospodarili v Rimu . 
Pasquino vpraša Marforija : Zakaj plakaš ? Marforijo 
odgovori : Kako moreš vprašati? Ali nismo izgu 


bili pastirja? Kdo bo zdaj ovce čuval? Neumnež, 
ga tolaži Pasquino, ali niso ostali psi z a 
varstvo črede ? 

Cele zbirke so teh pasquinad iz raznih let . . . 

Ta dva antična mramorja, eden z mesta, kje r 
je bil Domitianov stadij, drugi iz razvalin Fora, 

226 


sta zrla v življenje papeškega Rima in sta ga sodil a 

z zasmehi in dovtipi, ki bi bili delali čast marsikateremu 
satiriku propalega imperija . Stala sta v 
boju proti papeštvu, ko ni bilo niti najmanjše 
nade ne na zmago nego bodisi tudi na naj manjši 
uspeh. In glej, ideja kljubovanja in upora, 
ki sta jo nosila, je prešla ljudem nekoliko gene racij 
v kri in danes je politična moč papeževa 
za vedno uničena, papeštvo samo leži na smrtn i 
postelji in ne vstane nikdar več. Duša srednjega 
veka umira v temotnih vatikanskih palačah . 

Na Campo de' Fiori, tem zelo živahnem 
sadnem trgu rimskem, je bilo za vlade sveti h 

očetov morišče. Mnogo grmad je plamenelo tukaj 
v večjo čast in slavo Kristovo, mnogo ljudij je 
zgorelo na njih -- človek bi ne rekel, da je bi l 
ta prijazni in šumni mali trg pozorišče takih scen. 
Dne 17. februarja 1600 ., tistega leta, ko je Klement 
VIII., tisti mehkočutni papež, ki je dal usmrtit i 
Beatrico Cenci in njeno mačeho, slavil slavni jubilej 
končanega stoletja, ko je v Rimu mrgolelo romarje v 
iz vseh krajev katoliškega sveta, je bila tu postavljena 
grmada, na njej privezan h kolu in sežga n 
bivši dominikan, krivoverec Giordano Bruno . Po 
burnem življenju, po bojih proti dogmam, ki jih 
je bojeval v celi vrsti evropskih mest, po sedem letnem 
bivanju v ječi rimske inkvizicije je bil ob sojen 
v prisotnosti Kristovega namestnika na zemlj i 
na smrt v plamenih . In čakali so do jubilejneg a 
leta, da bi bili lahko tisoči in tisoči romarjev prič e 

15, 227 


kazni, kakoršna zadene krivoverce . Skoraj dvesto 
let po Husu in ravno sto let po Savonaroli . In 
na gledalce je ta eksekucija prav dobro vplivala . 
Gašper Schoppe, bojevit Nemec v papeževi službi , 
tisti, ki je bil potem poslan k štajerskemu nad vojvodi, 
poznejšemu cesarju Ferdinandu II ., da bi 

mu bil pomočnik pri izvrševanju prisege, storjen e 
v Loretu, ta Gašper Schoppe je videl Brunovo 
smrt in je o njej zasmehljivo pripomnil : Tako se 
je torej počasi pekel in zdaj naj oznanja na oni h 
svojih drugih izmišljenih svetovih, kako ravna Ri m 
z bogokletniki in brezbožneži . . . 

Toda duh filozofa in krivoverca je ostal najbrže 
na tem svetu in je deloval tukaj dalje. Kajti 
na mestu, kjer je stala njegova grmada, je bil po stavljen 
1. 1889.krasen bronast spomenik njegov, 
postavil ga je Rim ob ostrem in brezuspešnem 
protestiranju papistov, in oznanja slavo ubitega 

mučenika ideje in filozofskega predhodnika moderne 
Italije. V vrsti reliefnih portretov vidim o 
sliko našega Husa, podobe Vanninija, Campanelle , 
Wiclifa, Serveta in drugih bojevnikov ; napis na 
spomeniku pa je dostojen tega dela kiparja Ettore 
Ferrerija : „Stoletje, ki ga je slutil, mu je postavilo 
spomenik na mestu, kjer je gorela njegova 
grmada” . . . 

Stopava na Janikul . V samostanu Sant' Ono


frio grob nesrečnega Torquata Tassa in sobica , 
kjer je preganjani pesnik umrl pred svojim kronanjem 
na Capitoliju. Par sto korakov naprej Tassov 
hrast, pod katerim je pesnik sedeval. Rim leži 


zdolaj krasno razprostrt na svojih gričih v solnčn i 
svetlobi. Popoldanski dih poigrava kakor smehljaj 
po njegovih črtah, ploskvah in kupolah . Tassov 
hrast je od bliska razklan, toda preostali del zeleni 
še vedno . . . 

Na Janikulu je prekrasen park. Vse južno 

rastlinstvo se blešči tu v svojih bujnih formah i n 
osenah svojega zelenja . In na najlepšem njegovem 
mestu se dviga ogromni spomenik Giuseppe Garibaldija 
na konju, ustvarjen 1. 1895. od Emilija 
Gallerija . 

Tega narodnega junaka zedinjene Italije j e 

mogoče razumeti samo v Rimu . Samo v tem mestu , 
ki je bilo vedni predmet njegovega gorečega hrepenenja. 
Zato je bil dosleden neprijatelj papeštva 
in mu ni dal miru, dokler mu ni bil iztrgan Rim . 
Kadar ni stal s svojimi Garibaldinci proti njem u 
na bojišču, kadar ni pripravljal napadov in na skokov, 
je pisal proti njemu romane in verze . Protipapist 
z vsakim dihom, z vsakim živcem . Poosebljena 
ideja antipapizma . In pri tem tip vročekrvnega 
strastnega Italijana z reminiscencami antike . 
Sam ni imel	 izvzemši vpada v Sicilijo in v 

neapeljsko kraljevino -- mnogo uspehov pa 

kaj za to ? Otrokom Italije zadošča, da se je boril 
za idejo, ki je zmagala. Bil je izraz hrepenenj a 
milijonov, in to hrepenenje se je vresničilo . V 
Italiji ga ni popularnejšega imena . . . 

In njegov spomenik ga kaže tako, kakor živ i 
v duši zedinjene Italije. Junak nadnaravne velikosti 
stoji na najlepšem kraju Rima . Sicer je pa to ede n 
izmed onih redkih vojaških spomenikov, ki nis o 
banalni. Ni zasenčen od dreves, in če se odpre 

229 


od kateregakoli dela mesta pogled na Janikul, j e 
videti onega bronastega jezdeca na najvišjem mest u 

vrha kakor na straži bdečo vedetto ali kakor mir nega, 
horizont ogledujočega, zadovoljnega in seda njemu 
položaju blagoslova želečega vojskovodjo . . . 

Ob cesti, ki se spušča k Fontana dell'Acqua 
Paola, so poprsja laških bojevnikov novejše dob e 

tovariši Garibaldijevi stoje tu pod svojim vodjo . 

In še nekaj ima ta kip na konju. Njegova 
glava je obrnjena na levo, v smeri proti Vatikanu . 
In v izrazu obraza igra tak zmagovit smehljaj, d a 

ni mogoče v verjeti, da bi bil ta pogled sam o 
slučaj . . . Ce pogleda torej sveti oče skozi okno 
te fronte, ki je obrnjena proti Janikulu, vidi t u 
glavo največjega neprijatelja papeštva, če pogled a 
z druge fronte, gleda v okna Quirinalu, kjer sed i 
Savojec, uzurpator Viktor Emanuel III . Kaj pomaga 
revežu sv . očetu ta prostovoljna ječa, če p a 
ima te svoje sovrage pred očmi, brž da pogled a 
skozi okno ? 

In ko si ne sme prižgati niti grmade več, 
in ko bulle nimajo nobenega pomena več, in b i 
se ekskomunikacijam in prokletju smejal nele pri zadeti, 
temveč tudi ves širni svet? . . . 

XXXII . 
Dvajsetega septembra . 

Venti settembre, obletnica osvojitve Rim a 

od kraljevske vojske, največji narodni prazni k 
zedinjene Italije. 

230 


Toda moč papeštva je bila zlomljena že pa r 
desetletij pred tem letom 1870 . Le še vsled zgodovinske 
vztrajnosti se je vlekla še nekaj časa, 
predno je propadla popolnoma . Francoski in angleški 
filozofi, cesar Jožef II. in nazadnje velika 
francoska revolucija, katere karakterji kakor da 
dihajo dih antike, so bíli ob Petrovo skalo bolj 
nego je mogla prenesti. In 1. 1798.je vdrl general 
francoske republike v večalo mesto, izpremenil patrimonium 
Petri v rimsko republiko in odpeljal 
papeža Pija VI. v Valenco kot jetnika. Pij VI. je 
umrl v tamošnji citadelli, in kardinali so izvolili v 
Benetkah novega Pija, to pot VII., za papeža, i n 
ta sveti oče se je spet lahko vrnil v Rim, tod a 
v varstvu avstrijskih, angleških in -- turških (! )
topov in bajonetov, katerim so se Francozje umeknili. 
Kazalo je, kakor da sije spet solnce božjega 
usmiljenja na svetega očeta : Napoleon, prvi konzu l 
republike, je sklenil z njim celo konkordat 1. 1801 . , 
tam sicer ni bilo več niti sence stare slave in mogočnosti 
papeške, toda sveti oče je zaupal nele v 
milost božjo, temveč tudi v bajonete, kanone i n 
boljše čase. Pa so prišli še slabši časi : Napoleon 
se je dal izvoliti za cesarja Francozov in je naročil 
Petrovemu nasledniku, naj pride v Pariz i n 
ga krona v Notre Dame. In papež je prišel. Kardinal 
Fesch je v noči 1 . decembra na papežev 
ukaz nagloma blagoslovil zakon cesarja in cesarice, 
ki dotlej nista bila cerkveno poročena, i n 

2 . decembra je bilo slavnostno kronanje . Papež 
je mazilil Napoleona z vsakovrstnimi mazili, toda 
ko je hotel vzeti krono in mu jo posaditi na glavo , 
jo je prijel cesar sam, in sam si jo je posadil na 
231 


glavo. In sam je kronal tudi cesarico v velik o 

razočaranje svetemu očetu, ki je bil tu naenkrat 
samo gledalec in statist. Pa takoj se je streznil , 
stopil k stopnicam prestola in pozdravil Napoleon a 
z besedami, s katerimi je bil pozdravljen nekdajKarol Veliki v baziliki sv. Petra : Vivatin aeternum 
semper Augustus ! 

Pred tisoč leti je šel Karol Veliki v Rim , 
da bi si dal posaditi od papeža v baziliki sv . Petra 
cesarsko krono na glavo za tisoč let si naroč i 
sin korsiškega advokata, obnovitelj države Karola 
Velikega, ki ga imenuje „svojega jasnega pred nika 
”, papeža iz Rima; naroči zato, ker najbrže 
ne ve nobene nove forme za ceremonijo kronanja. 
In kakor poslušen vazal, kakor pokoren sluga pri hiti 
Pij VII., mazili, gleda, kako se Napoleon krona , 
in moli novemu cesarju za blagor in srečo, kako r 
se je to delalo pred tisoč leti . 

In ko se vrne v Rim, upa iznova v božj o 

pomoč, kanone, bajonete in boljše čase . . . 

Le da so prišli še slabši časi. Sveti oče je 
bil nekako nestrpen in ni hotel čakati, da bi se 
gospodu bogu zljubilo, prihiteti mu na pomoč, i n 
zvezljal se je nekoliko bolj z neprijatelji cesarja , 
za katerega je bil nedavno tako odkritosrčno molil , 
da, celo zastarele grome cerkvenega prokletstv a 
je pripravljal Napoleonu . Toda jeklene oči korsiškega 
moža so se samo smehljale in 17. maja 
1809. Leta, ko mu je poteptana Avstrija ležala 
pred nogami, je izdal v Schönbrunnu pri Dunaj u 
ukaz, s katerim jemlje papežu vse, kar mu je bi l 
nekdaj jasni prednik Karol Veliki dal v fevd, „v 
fevd”, piše Napoleon, češ da s tem Rim ni pre 


232 


nehal biti del cesarske države. S tem odlokom je 

bilo končano posvetno gospodstvo papeško, i n 
Rim je postal drugo glavno mesto francoskeg a 
cesarstva. Pij VII. je sedel v Quirinalu, ko je kardinal 
Pacca prisopihal k njemu z besedami : Consummatum 
est, dopolnjeno je. Papež je podpisal 
nanagloma sestavljeni protest in treščil pripravljen e 
grome cerkvenega prokletstva na cesarja. Toda 
komaj se je pojavilo prokletstvo na vratih tre h 
glavnih rimskih cerkva, je prijel francoski genera l 
svetega očeta, ga vteknil v poštni voz in odpelja l 

3 Savonno. Niti ena roka se ni genila nikjer v 
njegovo bran odlični rimski svet se je zabava l 
3 palači Doria na gostiji, ki jo je priredil Napoleonov 
general. 

In ravno v tem času je Napoleon potreboval 
iznova pomoči cerkve za ločitev od Jožefine . 
In cerkev je ubogala . Proglasila je cesarjev zako n 
3 silno učenem in zveriženem kanoničnem procesu 
za neveljaven, in Napoleon se je zdaj lahko mirn o 
oženil z novim cerkvenim blagoslovom s hčerj o 
cesarja Franca I . 

In otrok Napoleonov in avstrijske cesaričn e 
je bil imenovan rimski kralj. 

Na dunajskem kongresu 1814 .leta so bile 
nekatoliške države Rusija, Anglija in Prusija, k i 
so se poganjale za novo ustanovitev papešk e 
države . 

Toda silna nacionalna ideja je delovala dalj e 
za zedinjenje Italije . Po zakrknjenem nazadnjak u 
Gregorju XVI. je nastopil Pij IX., ki je bil pozdravljen 
s tako velikim entuziazmom, kakor j e 

bilo veliko hitro za tem razočaranje vseh nad, k i 

233 


so jih imeli do tega papeža . In spet so morali 

tuji topovi in tuji bajoneti čuvati svetega očet a 
proti laškim rodoljubom in to pot je bilo to 
francosko orožje. Nesrečni Napoleon III. ni razumel 
logike zgodovine, podredil se je željam svoje bigotne 
žene, krasne Evgenije, in je branil Rim prot i 
Garibaldiju in proti aspiracijam svojega zaveznik a 
Viktorja Emanuela II . V senci napoleonskih bajonetov, 
morda pijan čarobe velikega imena Napoleon, 
je realiziral Pij IX. svoje cerkvene sanje : o 
brezmadežnem spočetju device Marije in o papešk i 
nezmotljivosti, sanje, ki so se iz njih rodili viharji, 
razkoli, zasmeh in sramota -- toda avtokrat Pi j 
je veroval v napoleonsko zvezdo . . 

Dne 18. julija 1870 . je bral papež v cerkv i 
sv. Petra dekret o osebni nezmotljivosti papeža. 
Njegov prestol je bil v sredi med kardinali in 
škofi tako postavljen, da bi morala v trenutk u 
branja pasti tja zarja solnca in ga obdati s krasn o 
gloriolo. Toda ravno v tistem trenotku se je nebo 
prevleklo z oblaki, prišla je ena tistih naglih i n 
divjih rimskih neviht, in ko je papež bral, je mesto 

pričakovanega svetlobnega efekta grmelo, se bliskalo 
in je lil dež kakor iz škafa . . . 

Drugi dan na to je bila v Berlinu napove dana 
vojna . Papež je v svoji osebni nezmotljivosti 
blagoslovil seveda francosko orožje, in Francozj e 
so izgubili. Dne 2. septembra se je udal Napoleon 
III. pruskemu kralju v obleganem Sedanu . . . 

Francoska vojska je odšla iz Rima. In zjutraj 
dne 20. septembra so vdrli bersaglierji generala 
Cadorne po peturnem boju artilerije skozi odprtin o 
v Aurelianovem zidu poleg Porte Pie v Rim. 

234 


Ljudstvo je vriskalo, niti enega Rimljana ni bilo , 
ki bi bil genii z roko za tistega, ki se je imenoval 
dotlej Pontifex Rex. Plebiscit 2 . oktobra v 
celi dotedanji papeški državi je pokazal, da je z a 
papeža 1507 glasov, proti njemu pa 133 .681 . Po


svetna vlada Nesreče Cloveštva je bila za vedno 
uničena, 31 . decembra je prišel Viktor Emanuel II . 
prvič v večno mesto, in Rim je postal kapital a 
zedinjene Italije. 

To je torej venti Settembre . 
Hiše so okrašene z zastavami . Zeleno - belo


rdeče trikolore s savojskim križem na sredi plapolajo 
v čistem zraku. Po uticah valuje ljudstvo 
v prazničnih oblekah in očividno praznične volje . 
Rimljan porabi sploh rad vsako priliko, ki mu 
daje praznično voljo, zato ker mu dovoljuje uit i 
brez očitkov vesti od dela na ulico . Vojakov v 
paradnih uniformah kar mrgoli med ljudstvom . 
Zjutraj so imeli slavnostno parado in defiliranj e 
pred svojimi dostojanstveniki, seveda brez maše 
pod milim nebom, ki je pri vsaki drugi armad i 
neizogibna. Laški vojak ne hodi z duhovnikom 
roko v roki, kar je razumljivo, in posebno ne n a 
tak spominski dan, kakor je dvajseti september. 
Vse državne zbirke, vsi muzeji, Colosseum, Forum , 
Palatin so zaprti. Praznik, temeljit naroden i n 
državen praznik . . . 

Večer. Na Piazza Colonna sva. Trg je slavnostno 
razsvetljen in se kar tare ljudij. Vojaška 
godba v paradnih uniformah gre na podij pod 
stebrom Marca Aurelija. Na prosojni uri kažejo 

235 


v 

kazalci deveto. Vojaki zaigrajo . Sumeči in bučeč i 
hrup je naenkrat utihnil. 

Marcia Reale , Italiana, kraljevska koračnica 
laška. Bog vedi, kakšno kri imajo ti ljudje za 
godbo! Taka uspavanka je ta koračnica, in oni 
stoje kakor očarani, in vojakom se iskre oči v pobožnem 
navdušenju. Kaj ko bi slišali tako-le naše 
koračnice! In da bi jih igrala naša godba ! 

Doigrali so . Ploskanje, dolgotrajno ploskanje , 
toda nekam hladno, tako oficialno ploskanje . 

Vojaki začno iznova toda samo dva takta 
in ljudje kakor da je planil bes vanje ! Kriče, vri skajo, 
ploskajo, tolčejo s palicami ob tla ah, 
Inno di Garibaldi, Garibaldijeva himna! Ritmičn a 
skladba brez posebne vrednosti, ampak kako ji m 
to govori! Kaj oni pri tem čutijo! In par takto v 
je, kjer trobijo trobente fanfare kakor za naskok . 
Va' fuora d' Italia, va' fuora ch' ě ora - in tu prikipi 
poslušalcem navdušenje do bakhantske besnosti. 
Trg se trese ploskanja, rjovenja, petja, teptanja, 
oči blešče, klobuki migajo po zraku Inn o 
di Garibaldi dogrmi, toda iznova ga morajo zaigrati. 
In pri Va ' fuora enako bakhantsko navdu šenje 
res, samo v Rimu razume človek, kaj 
pomeni ime Garibaldi, ime improvizatorja laškeg a 
rodoljubja, katerega kip gleda tam z Janikul a 
s porogljivim izrazom po strani dol proti Vati kanu. 
. . 

Va' fuora d' Italia . . . 

Petič, šestič, sedmič igrajo to himno Garibaldija 
in pri teh taktih vselej ta frenetični, brez končni 
in nepojemajoči izbruh ! 


In zdaj nova melodija in spet ploskanj e 
in vriskanje! Inno di Mameli, Mamelijeva himna . 
Himna onega vojaka -pesnika, ki je padel v dvaindvajsetem 
letu svoje dobe kot Garibaldijev adjutant 
1. 1849 . pri brambi Rima proti francoskim 
vojakom, in ki spi tam na pokopališču pri San 
Lorenzo pod krasnim spomenikom svoj večni sen . 
Postava Goffreda Mamelija od belega mramorj a 
leži tam v svoji mladi navdušeni krasoti pokrita z 
razvitim praporjem, sabljo v roki, in rože cvet o 

okoli njega, aristokratske septembrske rože i n 
melodija te njegove himne, mehka in vendar 

moška, je takorekoč dih njegove duše, mlade , 
junaške pesniške duše . 

Fratelli d ' Italia, 1' Italia s' ě desta : 

del elmo di Scipio se cinta la testa 

in neki človek, mož iz ljudstva, se skloni k men i 
in mi navdušeno šepeta : Inno di Mameli, in ime 
Mameli izgovarja tako nežno in mehko, kakor bi 
ga z jezikom gladil . . . 

Petič, šestič, sedmič igrajo to Mamelijev o 
himno in navdušenje poslušalcev ne vplahne i n 
ploskanje ne oslabi . 

In odzgoraj s stebra Marca Aurelija gleda 

kovinasti galilejski ribič v to vrvenje in se ne gane , 
ne razume ga, ker sploh ne razume znamenj časa . 

Godba zasvira spet Marcia Reale. Kar se 
oglasi oster žvižg . Na to nasprotujoče ploskanje . 
Ljudje se gneto in rinejo v eno stran. In iz gruče 
peljejo karabinierji fanta z rdečo kravato . Socialist . 
Odvedo ga proč, nekam v mrak ulic. 


Godba igra dalje. Spet žvižganje. In spet 
krik. In še močnejše ploskanje . In spet peljeta dva 
karabinierja novo žrtev. Spet fant z rdečo kravato . 
Pa komaj so ga odpeljali, skoči drugi na stol i n 
nekaj beseduje . Godba igra svoje fanfare, ali on j o 
prekriči. Nekdo mu ploska, drugi ugovarjajo . Karabinierji 
so prišli, potegnili so ga po rokodelsko do l 
in ga peljejo proč. V lice je bled, toda oči m u 
žare zmagoslavnega navdušenja . 

Kaj se zgodi z njimi? -- vprašam zgovornega 
soseda. 

Prespe se do jutra v stražnici, potem jih 
izpuste. Tako delajo vedno. To so socialni demokratje 
. 

Godba je doigrala, pride daljši premor . Muzikantje 
si brišejo pot. 

Navdušen študent je skočil na stol in govori . 
Rodoljubno. Trst, Trident, podjarmljeni bratje v 
krempljih črnega orla ploskanje, hrum, navdušenje. 
Publika rjove po Garibaldijevi himni . Kapelnik 
gleda nekaj časa brezbrižno, toda ko šu m 
ne poneha, da znamenje . Igrajo Garibaldijevo himno . 

Ploskanje brez konca in brez meje niti takt a 
ni slišati. In na stolu stoji že drugi govornik, spet 
najbrže študent. Govori z ognjem in z gestami 

Tergeste Trento, podjarmljeni bratje --~ črni 
orel — več ne slišimo in komaj sliši kdo drug i 
več. Toda ploskajo in rjové. Neki socialist je spet 
zažvižgal, vržejo se nadenj. In godba igra Inno di 
Garibaldi . . . 

La terra dei fiori, dei suoni e dei carmi, 
ritorni, qual era, la terra dell'armi ! 

238 


Di cento catene ci avinser la mano 

ma ancor di Legnano — sa i ferri brandi r 

Pol enajstih. Vojaki so doigrali. Ljudje se 
razhajajo . Domov, v kavarne, v gostilnice . . . 

Venti Settembre je minil . . . 

XXXIII . 
Dediči. 

„In ko so ga bili križali, so si razdelili nje


gova oblačila . . . ” 

Tako se je zgodilo po besedah evangelist a 
na Golgati, tako se je zgodilo v imperiju, ko j e 

položilo zmagovito krščanstvo svojo nogo mrtv i 
antiki na tilnik, tako se je zgodilo po 20. septembru 
1870. tu v večnem mestu, ko' so zaplapolali 
zeleno-belo-rdeči praporji z Angelskega gradu , 
zadnje papeževe trdnjave . 

Homo homini lupus : predno padlega pokopljejo, 
ga oropajo vsega, kar se da uropati idej , 
orožja, dragocenosti, denarja, posestev, to je ž e 

ena izmed večno prakticiranih resnic historije . S 
čimer je papeštvo tako dolgo živelo, je prevzel o 
iz antike : idejo imperializma, bojne institucije , 
formo svojega življenja, nebesa in pekel, podkupovanje 
božanstva z daritvami in molitvami, cel o 
vrsto svetišč, in če že ne celih svetišč, pa vsajzidov, stebrov in kipov. Edino, kar je dodalo k 
temu iz svojega, je bilo zasužnjenje človeškega duh a 
in zniveliziranje človeške individualnosti . 


Moderna Italija ni vodila boja proti papeštv u 
kot cerkveni instituciji : nji je zadostovalo, da j e 
vzela papežu posvetno vlado . Pustila je svetega 

očeta v njegovem Vatikanu, pustila mu je obledel i 
pomp in dekadenco nje-ove slave, zakaj v Rim u 
je doigralo vse, kar je bilo srednji vek. Ni vodila 
boja proti njemu, kajti tu v Rimu je boj dobojevan 
: nasprotnik je padel in ni bilo treba nit i 
enega udarca. In zato tudi boj proti cerkvi ne bo 
bojevan pod zidovi Vati',ana, temveč zunaj, daleč 
zunaj, na periferiji njene mogočnosti . In s periferije 
se bo valil proti srt:dišču, pa tudi potem n e 
bo končalo papeštvo s kako veliko katastrofo , 
kakor končavajo dolgol€ tne države. Papeštvo b o 
životarilo vsled zgodovinske vztrajnosti še kako 
stoletje, odevalo se bo še vedno v obledeli svoj 
pomp in bo pri tem vedno največji in najvsiljivejš i 
izmed vseh beračev — toda ko bo na periferij i 
pobita človeška neumn )st, bo ugasnilo tudi on o 
v najostudnejši smrti, kar jih pozna zgodovin a 

vsled smešnosti . 

Idej ni prevzela nr )derna Italija od papeštv a 
nobenih. Niti form, niti orožja, niti bojnih institucij. 
In čisto prav. Papeštvo je tako srednjeveška 
prikazen, da, srednji vek sam, da se ne da i z 
njega prav nič porabiti za šumno življenje nov e 
dobe. In Rim je živel svoj srednji vek vse do 

20 . septembra 1870 . . Le par poslopij je mogl a 
vporabiti, in ta je torej vzela. Za svoja ministrstva, 
za svoja sodišča in za urade . V Palazzo 
di Mante Citorio je dala svoj parlament, samosta n 
sv. Silvestra je izpremenila v prekrasno poštno i n 
brzojavno poslopje, v Collegio Romano, nekdanj i 
240 


jezuitski kolegij, je namestila svojo zvezdarno, gimnazije, 
knjižnico Viktorja Emanuela II ., etnografsk i 
muzej, in je znatno razširila Museo Kircheriano, k i 
ga je tu našla. Iz Dogana di Terra, nekdaj papeškega 
carinskega urada, je napravila borzo . Dogan a 
di Terra je bila v starem Rimu Neptunov tempelj , 
enajst ogromnih mramornih stebrov na eni stran i 
kaže še zdaj, kakšno poslopje je moralo to biti , 

predno so ga dobili sveti očetje v svoje roke . In če 
povem še, da je nova vlada dala nekaterim ulica m 
in trgom nova imena, sem naštel vse, kar je vzel a 
padli papeški mogočnosti. 

Kar pa je sama napravila iz Rima v teh par 

desetletjih, je naravnost čudovito . Stevilo prebivalstva 
se je podvojilo in temu primerno je na raslo 
tudi število hiš . Res, da to niso ravno cvetovi 
arhitektonske lepote v tem ne zaostajajo 
moderne rimske hiše prav nič za drugimi velikim i 

mesti - toda reprezentacijska poslopja njegova, 
kakor Banca Nazionale, poliklinika, vojno mini


strstvo in justična palača so vredne, da si jih 
človek ogleda. In Via Nazionale, glavna cest a 
modernega dela mesta, je krasna ulica, jasna, ponosna, 
polna šumnega življenja, ki se človek tak o 
rad vanj potaplja, ker ima tu vse, česar išče v 
velikih mestih : pašo za oko, živahni dih življenja 
za uho in hkrati samoto svojih mislij pri 
vsem tem. 

Na tej Via Nazionale najdeš na ovinku majhen 
park s palmami in travo in sredi njega kos pra starega 
zidovja od kvadrov to je s pietet o 
ohranjeni ostanek prve rimske utrdbe, kos zidovj a 
kralja Servija Tullija . . . 

16 241 


In v lepem Palazzo del' Esposizione di Belle 

Arti se prezentira človeku umetnost moderne Italije 
. Slike in skulpture, vse je pregnanten izra z 
italske duše današnjih dnij . Nenavadna, skoraj kolerična 
živahnost, himnična ekstaza, poza bolj pri rojena 
nego zavedna, in pri tem včasih kar odbijajoče 
stremljenje po realizmu oblike . Barve, mramorji, 
bron vse to diše dih naših dni, tako 
različno in daleč od tistega ponosnega miru antičnih 
spomenikov, kakor so daleč otroci današnj e 
Italije od onih mož in žena, ki jih je rodila ta 
dežela v Augustovih dnevih . . . 

Toda vkljub tej različnosti značajev nadaljuje 
moderna Italija vedoma tam, kjer je velik a 
antična doba prenehala, in se priznava k nji ko t 
potomec in dedič. Išče njene ostanke in jih znaša 
v muzeje, izkopava in čisti nje slavne kraje, nj e 
Forum, nje Palatin, nje kopališča, stadije in amfiteatre, 
in brani z zakonom prodajo kipov, skulptu r 
in slik v tujino. S tem zakonom varuje tudi dela 
renesance, ki je bila nov zasvit antičnih plamenov, 
in varuje z njim tudi glavni vir dohodkov cel i 
deželi. Kajti Italija živi le od svoje preteklosti, 
le od tujcev, ki prihajajo gledat njenih sledov in 
njenih spominov . 

Da, sanje moderne Italije se predejo okol i 

antičnih tradicij. Na severnem pobočju Capitolij a 
se gradi velik spomenik . Na mestu, ki je bilo 
staremu Rimu najsvetejše, bo stal spomenik Viktorja 
Emanuela II., združitelja Italije. Ni ga menda 
več mesta, ki bi ne imelo svojega kipa onega pri prostega, 
nekoliko rustikalnega moža, ki so g a 
ugodni časi in genialni državniki napravili velikega 

242 


ravno tako, kakor je postal velik na Nemške m 
pruski Viljem I. Rim mora imeti seveda spomenik 
vseh spomenikov . Na štiriindvajset milijono v 

lir so preračunjeni stroški, velikanski davek za ne 


bogato deželo toda to je hvaležnost narod a 

„Očetu Domovine”. V Palazzo dell' Esposizione 
di Belle Arti stoji model spomenika. V kolonadi, 
h kateri drži zdolaj krasno stopnjišče, stoji ki pkralja na konju s karakterističnimi brki in dolgo 
kozjo brado. Spodaj hočejo napraviti historičn i 
muzej prerojene Italije . 

Na Capitoliju stoji ta spomenik, na najslavnejšem 
mestu stare Rome . . . 

Savojska dinastija, se zdi, se je v Rimu ž e 
vživela. Viktor Emanuel je ozarjen s slavo kot 
narodni heros, njegov sin in naslednik, priprosti , 
nekoliko filistrski Humbert, umorjen v Monzi, im a 

glorijo mučenika, njega vdova, ekdaj prva lašk a 
krasotica, Margareta, je oboževana povsod, kjer 
se prikaže, in sedanji kralj, Viktor Emanuel III . 
je pokazal, da je boljši, nego je bil njegov sloves . 
In da si je vzel krasno Crnogorko Heleno, mu j e 
koristilo. Ce le kje, je v Italiji lepo lice najboljše 
priporočilo, in Italijani bi pognali nemara kralja, 
ki bi si našel grdo kraljico, takoj k vragu . Njene 
fotografije so v vseh izložbah, ljudje stoje pre d 
njimi in jih ogledujejo z očividnim dopadajenjem . 
In srčkani njeni otroci so tam na vozičku, ki g a 
vlečejo osliči, in ti otroci imajo velike oči in gledajo 
z njimi začudeno v svet in take,oči se 
gledalcu vselej prikupijo. In vrhu tega včasih kaka 
anekdota iz idile kraljevske rodbine, o kralju, ali 
o kraljici, ali o princesi Mafaldi, Jolanthi in o 

16* 243 


prestolonasledniku — od lesa bi morali biti t i 
Rimljani, da bi jim to ne seglo v srce . 

`Banjki Cavalotti je dejal večkrat	 tako mi 
je pravil njegov prijatelj da se za časa Humberta 
revolucija ne da delati, ampak kadar prid e 
uradi. . . 

In Cavalotti spi že večno spanje, in mladi 
je tu, in zveza dinastije z narodom je videti š e 
trdnejša nego za časa Humberta. Mladi je vojak, 
majhen in svetlolas, toda vojak. In Humbertovo 
filantropijo ima tudi, ali vsaj namenil se je imet i 
jo, in jo kaže pri vsaki priliki . . . 

Kraljestvo ima svoja notranja vprašanja, re s 
je. Boleha od njih, bori se z njimi, izkuša jih rešiti. 

Včasih srečno, včasih nesrečno prav kako r 
druge države. In to je navsezadnje njegovo življenje. 
Eno pa človek čuti : to je življenje, življenje, 
to ni več srednjeveška tema, srednjevešk o 
breme, srednjeveška ječa . 

XXXIV . 
Zadnji dan. 

Bil je dan ločitve, dan žalosti. 

Zjutraj pri kavi sem naznanil Sofiji Petrovni , 
da se odpeljem. Izjavila je takoj, da se tudi odpelje. 
Da se popeljem čez Florenco, Bologno. Ona 
da pojde z menoj. Ugovarjam ji, da veljajo njeni 
okrožni listki za obrežno linijo čez Livorno, Piso , 
Genovo, Milan. Da to nič ne de, da si kupi nov 
listek in se popelje z menoj do Bologne . Podal 

244 


sem ji roko z nemo zahvalo . Potem je odšla v 
bralni salon napisat par, pisem, jaz pa na ulico . 
Slovo jemat. 

Tak solnčen, gorak dan je bil, eden izmed 
mojih najlepših rimskih dnij. Solnce je ležalo na 
tlaku ulic, nebo modro kakor morje plavic, zra k 
čist, lehak, svež ; stal sem trenutek v tej zlati svetlobi 
v ulici Babuino in sem si govoril zadnjikrat , 
zadnjikrat, zadnjikrat . In naenkrat sem si začel z 
glasom duše popevati besede in melodijo stareg a 
dunajskega Raimunda : 

Und scheint die Sonne noch so schön . . . 
schliesslich muss sie untergehn . . . 

In ta pesmica mi je zvenela v duši, izkušal se m 

jo prepoditi, toda vračala se je spet, namenil sem 
se recitirati kake druge verze, poizkušal sem brenčati 
Garibaldijevo himno in .naenkrat je bilo i z 
vsega tega spet : 

Und scheint die Sonne noch so schön . . . 
Skozi zverižene ozke ulice srednjeveškega 
mesta, polne jutranjega krika in vika zelenjadarjev , 

vozičkov z vinom, prodajalcev časopisov in kričeči h 
ljudij sploh, polne duha po siru in pekočem s e 
mesu, sem šel k Pantheonu . Njegove mačke so 
si solnčile zunaj na kamenih suha telesa, notri j e 
bila vzvišena tihota, in skozi veliko okno je pa dala 
z višave enakomerna, sivkasta svetloba . Invalidi 
so stali pri grobeh svojih kraljev Viktorj a 
Emanuela II. in Humberta, venci, položeni nanje 
dvajsetega septembra, so bili še vedno sveži, i n 
njih široki trakovi so se vlekli po tlaku. Božal 
sem z očmi vso to drago zakladnico M . Agrippe, 

245 


dal sem, da mi je predrhtel skozi dušo občutek devetnajststo 
let, zašepetal sem tem stenam in stebro m 
v njih, temu čudovitemu oboku kupole, tem grobovom 
in temu tlaku tih „zbogom ” in sem odšel. 

Und scheint die Sonne noch so schön . . . 

Kočijaži so mi ponujali svoje vozove, črn i 
pobje svoje razglednice, prodajalci mozaičneg a 
nakitja svoje blago vsi tako veseli, tako brezskrbni, 
tako srečni . Jaz pa sem si dejal samo : 
Und scheint die Sonne . . . In šel sem skozi vrvež 
in šum in zlato svetlobo po Via Ripetta na Piazz a 
del Popolo, na ta aristokratsko čarobni trg z granitno 
egiptsko iglo na sredi, kjer sem bil stal pre d 

— kdaj je to pravzaprav bilo ? Saj se mi zdi, d a 
leži celo človeško življenje med mojim prvi m 
dnevom v Rimu in današnjim trenotko m 
in vendar je preteklo komaj par tednov kjer 
sem stal takrat prvič in takoj prvič zavzet, očara n 
in prevzet od prvega pozdrava, prvega pogleda. 

In danes : Und scheint die Sonne . . . 

Sel sem na Monte Pincio, sédel na zid i n 
gledal na Rim . Zadnjikrat, ti ponosno, mogočno 
mesto s trdimi potezami, zadnjikrat! Ve strehe , 
kupole, žolta Tibera, vi griči in parki, zbogom ! 
Zbogom, ti mesto v zgodovini edino ! Ti kamenit o 
srce sveta, vale, vale ! . . . 

In potem sem šel k fontani di Trevi. Nekako 
pokojen in pomirjen. In sedel sem tam na kamenito 
klopico kraj vodnjaka, zagledal sem se v sku


pino kipov in skal, na curke čiste Aqua Virgo , 
deviške vode, in sedel tam dolgo, dolgo, umirjen 
in brez misli, odvezan vsega, izgubljen samemu 
sebi, kakor žive pač cvetlice, kameni in ptice . . . 


Dokler me ni iztrgala iz tega srečnega trenotka 
dvanajsta ura. Z Angelskega gradu je zagrmel 
top, s par stranij so se oglasile ure, in z 
zvonikov glas zvonov vstal sem, zajel s periščem 
vode, napil se, potem sem vzel novec, g a 
vrgel sredi vode in dejal na glas : --Da bi priše l 
spet v Rim ! 

Tako se to dela . . . 

Ir~, v tem trenotku me je obšla tesnoba . 
Morda ni dobro piti iz fontane di Trevi! Te čist e 
Aqua Virgo, deviške vode . . . Hotel sem si zdaj

zapeti : Und scheint die Sonne, toda naenkrat s o 
se mi zdele te besede medle, melodija prazn a 

ta tesnoba je potrebovala že kaj drugega . . . 
Pri colazione v hotelu je postavil gospod 
Müller pred Sofijo Petrovno krasen šopek jesenski h 
pisanih rimskih aster. Zahvalila se mu je nekak o 

žalostno in molčala ves čas pri zajtrku. Nato je 
prisedel k nama neki starejši duhovnik, sosed o d 
mize zraven, in je sprožil razgovor. Da je slišal, 
da odhajava. Da je škoda. Sam se odpelje tud i 
za par tednov, tu je že tri mesece . Rodom 
Poljak od Krakova, in v Ameriki je duhovnik . 
Bolan je sladko - sečen (Sofija Petrovna ga j e 
živeje pogledala, spomnila se je pač matere), ra d 
bi videl, še predno umre, svojo domovino, zat o 
se pelje tja po slovo . In potem se povrne v Ameriko. 
In da je škoda, da odhajava . . . 

In šel je podremat . 
Gospod Müller nama je potrdil, da je to duhovnik 
iz Amerike. V Vatikanu je dan za dnevom, 
neki prelatje pa spet prihajajo k njemu, vse kaže , 

247 


da si hoče tu izmoledovati kak škofovski naslo v 
ali kaj podobnega . . . 

Popoldne sva pospravljala svoje stvari. Poem 
sva šla na Piazza di Spagna, najela si svojega cocchierja 
in se vozila dve uri po ulicah . Najin coc


chiere je namreč dečko, da je kaj : parkrat naju 
je peljal iz mesta in posihmal, kadarkoli se pokaževa 
na Piazza di Spagna, skoči k nama, vpraša 
za najino zdravje in ponuja svojo službo. Ce odkloniva, 
ni razžaljen in vpraša, kje in kdaj naj u 
danes čaka. Ce mu rečeva, naju čaka zares ob 
določenem času, magari na drugem koncu mesta , 
in naju pelje za liro domov . Za liro prevozi člove k 
celo mesto, in če je cocchiere dobre volje, te pelj e 
zanjo, kamor sploh hočeš. 

In tako sva se vozila in jemala slovo . 

Pri Tiberi, pri Cavourjevem mostu sva na zadnje 
izstopila. Tu je hospital S. Girolamo de ' 
Schiavoni, kjer so nekdaj stanovali in trgoval i 
Dalmatinci in Albanci. Po noči od 14. na 15 . junija 
1497 . je videl neki tak Dalmatinec oglar jezdec a 
na belem konju, ki je vlekel za seboj mrtveg a 
človeka. Njegovi spremljevalci so tukaj mrliča od vezali, 
prijeli ga za roke in noge, razmajali i n 
vrgli v Tibero. Vprašan pri zaslišanju, zakaj ni 
tega takoj naznanil, je dejal oglar, da je videl 
takih slučajev že par sto in da ni po mrtvih nihče 
poizvedoval . 

Takrat je bil to vojvoda Giovanni iz Gandije, 
sin papeža Aleksandra VI., in njegov morilec 
je bil tisti jezdec na konju belcu, drugi papeže v 
sin, kardinal Valentino, pozneje vojvoda Caesar 
Borgia. Ob ogromnem razburjenju vsega mesta 

248 


so iskali ribiči mrliča. Našli so ga dan na to, imel 
je devet ran na telesu. Pokopali so ga pri Santa 
Maria del Popolo, v grobnici Vanozze, papeževe 
pri eznice . . . 

Greva po nabrežju. Za Vatikanom zahaja 
solnce v škrlatnem morju. Kupola sv. Petra se riš e 
v sredini tega ognja. Z Janikula gleda črni ki p 
Garibaldijev na Rim in dviga desnico nad njim . . . 

In ta, ki sva ga tu že parkrat videla, j e 
danes spet tukaj. Visok, lep asket z negibnim i 

temnimi očmi gre na svojem vsakdanjem izprehodu 
proti nama. Kardinal Marian Rampolla, 
marchese di Tindaro, rajnega Leva XIII. nekdaj 
mogočni minister, ki mu je samo veto avstrijskega 
cesarja zabranil stopiti na papeški prestol . . . Gleda 
naravnost pred-se v prazno. Kaj se pač godi 
v tej duši? Ali misli na svoje literarno delo, življenjepis 
tega ali onega svetnika? Ali misli na to , 
kaj bi lahko bilo, ko bi? Ali na to, kaj je? Ali 
pogleda kdaj čez reko proti Vatikanu ? Ali mord a 
veruje, da vendar še pride njegova doba? Ah, 
Rampolla ne zadrži več toka časa in usode papeštva 
-- taki papirji Montagninijevi, tak minister 

Pija X., ki si piše po bonbone v Pariz ne, 

ne, ne, preostaja le še beračija in smešnost . . . 

Vijoličasta svetloba leži v zraku . Crne pinij e 
in ciprese Janikula izstopajo ostro iz barve bledega 
neba. Po Tiberi poigrava rdeč somrak. Prve 

svetilk@' se bliskajo v sivi večer . Angelski gra d 
dviga grozeče svoje temno telo proti nebesu . 

illius tristissima noctis imago, 
quae mihi supremum tempus in Urbe fuit . . 


Ta noč je nastala hitro . Komaj se je zmračilo, 
že je bila noč. Srp meseca je stal na nebu , 
zvezde so skočile iz njega, tisti mesec in tiste 
zvezde, ki jih je gledal nesrečni Ovid poslednjo 
noč v dragem mestu . . . 

In zvečer pri obedu v hotelu je prišel k 
nama čmerni in neprijazni starec Svicar s svoj o 
ženo. Nikoli nista pozdravila nikogar v dvorani , 
nikogar nista nagovorila, bila sta strah vseh natakarjev 
zdaj sta prišla, stisnila nama roke i n 
nama želela srečno pot. Duhovnik Poljak iz Amerike 
je prisedel spet in obžaloval, da že odhajava . 
In neki profesor iz rajha je prišel, se predstavil , 
besedoval o krasoti Raffaelovih loggij in dejal, d a 
je škoda, da se nismo seznanili preje . . 

Ob pol devetih sva šla na Piazza Colonna 
poslušat zadnjikrat vojaške godbe. Sofija Petrovna 
ni govorila. Jaz sem si le natihem parkrat ponovil 
Ovidov verz : 

illius tristissima noctis imago . . . 

Godba je igrala vesele komade, trg je bi l 
poln brezskrbnega, mirnega, od nobene stvari po


trtega ljudstva, hodila sva nekaj časa sem ter tja, 
dokler me ni Sofija Petrovna potegnila za rokav. 
Pogledal sem jo, bila je bleda in žalostna. 

Pojdiva v kavarno ! je prosila. 

Sla sva . 

In to je bil zadnji dan . In zdaj stojim v svoj i 
sobi, gledam na temno nebo polno velikih miglja


jočih zvezd, čutim, da jutri ne bom več tukaj stal , 
da je konec. 

Finito, finito, finito . . . 

250 


XXXV . 
Slovo od Rima, Sofije Petrovne, 
Italije in bralca. 


Vlak leti kakor bes. Kakor vsak vlak, ki nas 
nese od predmeta naše ljubezni . 
Gledava skozi okno nazaj. Sivomodra šent


peterska kupola stoji tam daleč za zelenkasti m 
morjem trave in dreves. Pokrajina, po kateri se 
peljeva, zajemava z očesom le od strani : široka 
dolina, žolto vodovje Tiberino se vali skozi nj o 
po kremenčasti strugi, beli voli z zakrivljenimi rogovi 
se paso negibno po travnikih, nazaj bežeče 
hišice železniških čuvajev toda vse to vidiva 
le nehote najine oči so trdno uprte nazaj n a 
to sivomodro šentpetersko kupolo . 

Kar se vlak okrene in kupola je izginila. 
Samo ta zelenkasta daljava je tam . 
Toda midva gledava še vedno . Morda se še 


pokaže. 
Samo enkrat! Samo za hip! Samo kakor, 
kadar se zabliska ! 
Pokazala se je. Kakor sivomoder mehurče k 
iz mila . 

In le za trenotek se je pokazala -. in 
že spet je izginila . . . 
Spustila sva se na sedeže . Molčiva. 

Vlak leti in bobni. Gričasta izžgana pokrajina . 
Razvalina nekakih zidin . Veriga Apeninov, pošastno 
siva, dviga rjasta čela svojih vrhov proti žgočem u 
nebu. Bela cesta teče vsporedno, tu se približ a 


progi, tam se oddalji od nje, v smeri našega pota 
slavna Via Flaminia starega Rima . 

Za nama je Orvieto. 

Za nama je Chiusi. 

In za nama so druga mesta po gričih. Njih 
hiše nimajo pobeljenih sten, stare utrdbe jih š e 
vedno objemajo in čuvajo kakor v nevarnih časih , 
in ta mesta kakor da leže v solnčnih žarkih naga , 
slečena, kakor ti skalnati griči, na katerih se dvigajo, 
in kakor vsa ta pokrajina . 

Trasimensko jezero. Veter mu ziblje modre 
vode, žene valove od enega brega v daljavo do 

drugega, in jim krasi grebene z belimi čipkami . 

Ali se vam ne zdi, da je to že plusquamperfectum, 
da sva bila v Rimu? vpraša naenkrat 
Sofija Petrovna zamišljeno skozi okno gled e 
na vznemirjeno planjavo voda. 

Vlak leti in bobni. 
Osameli dvorci . Opaljeni nagi otroci se pod e 
okoli hiše. Oljčni nasadi, blagoslovljeni vinogradi. 
Storži koruze vise razobešeni po drevju . 

In mesta na gorskih temenih . Nekatera imajo 
utrdbe s strešicami in stolpovi. 
Via Cassia, obrobljena od drevoredov, se 

vleče na desni strani. In tam na obzorju špičasti 
vrhovi Apeninov. 

252 


Doli ob progi se plazi nekaka voda, ta k 

razblinjen nečist potok florentinski Arno. 

Rdečerjava kupola cerkve, opasana na robovih 
s svetlimi rebri, campanile poleg, par streh 

la bella Firenze, Florenca. In predno se človek 
nadja, že zapelje vlak pod obok kolodvorskeg a 
vezista. 

Izstopiva. Tri ura popoldne je . Sest ur daleč 
leži Rim . . . Prenočila bova v Florenci . 

Večer. Utrujena sediva pri table d' hote v 
Helvetiji. Hodila sva po mestu. Snažno mesto . 
Prijetno mesto. Krasno mesto. Ogledala sva si katedralo, 
Battisterio, šla ob Arnu in zavila k Santa 
Croce. Stala sva tam pri grobeh Michelagniola , 
Macchiavellija, gledala Giottove freske, občudoval a 
vso to tiho krasoto cerkve, hodila potem še dolg o 
in dolgo po ulicah, toda to ni Rim! je 
vzdihnila Sofija Petrovna in jaz sem se oglasi l 

kakor odmev! Ne, to ni Rim. 

In spet sediva v vlaku. Ob šestih zjutraj sva 
se odpeljala iz Florence . Vlak sopiha in se trudi. 
Vzpenja se v velikem loku v Apenine. Vinogradi, 
olive, breskve, mandljevci in lavorike, bele vile , 
naselbine, mesteca na desno in na levo, in za 

njimi velikanska dolina z nizkimi griči in temnomodro 
nebo razpeto nad vsem . . . 
Zapuščava Toskansko 

Predor za predorom. Gora za goro. Niti 

človeka ni tu niti živali. Divje gore, živeče tako rekoč 
samo zase. Razjedeni njih boki in eratičn e 

253 


skale kažejo, kako je pač ondi ob času viharje v 
in deževja. Mestoma se pode potoki in rečice v 
visokih slapovih navzdol. Pobočja gora so strma , 
drevje, ki rase po njih se zdi, kakor bi pazilo, da 
ne zdrči dol, temena, štrleča naravnost v modr o 
nebo, so gola. Tako sva videla Apenine pred par 
tedni in tako jih vidiva danes. 

Predor za predorom. Hišice železniških čuvajev 
so prilepljene na skalah . Semtertja je tud i 
kar cela vas tako obešena. Včasih se pokaže cesta , 
kameniti mostiči ji pomagajo preko prepadov, predori 
jo vodijo okoli skal in ograja varuje tiste, k i 
hodijo po nji. 

Vožnja po pokrajini, kjer je razgled zaprt, 

se zdi, kakor bi trajala celo večnost. 

Vendar! Gorska masa za nami, spoznava re


čico Reno, ki ji čista voda veselo skaklja po skalinah . 

Vlak zapelje v zeleno ravnino polno dreves , 
okoli katerih se vije trta. In že se pojavljajo bolognski 
stolpi. 

Bologna. 

Sediva v kolodvorski restavraciji . Zunaj mrgole 
ljudje, vpije vratar, lokomotive piskajo, i n 

postajenačelnik, ki se odmerjeno izprehaja po peronu, 
švigne v določenih pavzah mimo vrat . 

V desetih minutah se razideva, Sofija Petrovna 
pravim . 

Sklonila je glavo in molči. Nenadoma zmaje 
z njo, kakor bi se predramila iz mislij : 

254 


Ali se spominjate pesmi Kajn lorda Byrona? 


Dobro. 

Ali veste, kako je peljal Lucifer Kajn a 
po razvalinah minulih svetov in mu pokazal minljivost 
vseh pozemeljskih stvari] ? 

In Kajn se je vrnil in je šel in je ubi l 

-

Ablja !. grozim Sofiji Petrovni . 
Ne vem, ne vem, zmajuje žalostno z 

-

glavo. - Nekako potrlo me je vse to. Slutim, da 
sem-mnogo izgubila, in ne vem še, kaj sem pri dobila 
. . . Toda : tako razdiranje in uničevanj e 
obstoječih razmer izvršuje zgodovina vendarle tud i 
samo z ljudmi, ali ne?	 

Gotovo, Sofija Petrovna . 

-

In če je torej človek slučajno orodje v 

-

njenih rokah ? 
Ravno ta-le logika je moje zavetišče,

-

Sofija Petrovna, kadar se hočem izmotati iz labirinta 
determinističnega fatalizma. 

-- H Kropotkinu pojdem, to je mode r 
starec . . . 
Modena, Reggio, Parma, Piacenza, 

kriči bolestno vratar . 

-- Sofija Petrovna, vaš vlak 
Greva ven. Pognala se je v voz in mi daje 
roko : Merci za vse . Do svidenja ! 
-- A rivederci, Sofija Petrovna l Adio ! 
Adio! 
Vlak odhaja. Maha mi od okna z robcem . 
Torej tudi to je finito . . . Ubogo dekle, naj ti 

Usoda privošči eno : najti si kmalu smisel življenja. 
Kakoršenkoli, ampak smisel. In jaz vem, 

255 


dokler se bom spominjal onega edinega mest a 
na svetu, se bom spominjal tudi tebe, ki te j e 

privel k meni slučaj kakor odtrgan list, in ki 
zdaj izginjaš bog vedi, kam, in bog vedi, za čim . 
Tvojih modrih očij se bom spominjal, tvojega molčanja, 
tvojih besed, vsega. In z drhtenjem in bojaznijo 
bom bral vesti iz svete Rusije in iskal 
vedno to, česar ne bom želel najti, znamenje življenja 
o tebi, tvoje ime v zvezi s kakim strahovitim 
dogodkom, s kako dinamitno bombo . . . 
Nič mi nisi bila, le slučajna senca, le izredna poslušalka 
mojih ekstaz, mojih vzdihov in moji h 
kletev in vendar se te bom spominjal, kako r 
se spominjam malo Ijudij v svojem življenju . . . 

— 11 treno per Ferrara, Rovigo, Padua, Venezia! 
— kliče iznova vratar. 
Moj vlak . . . 

Vlak bobni in leti . . . 
Zalostno, žalostno je . . . 
Clovek vidi, da je september . Kje je tisto 


kakor plavica modro nebo ? Tisti zlati zrak? Tista 
krasna svetloba ? 
Tako mi je, kakor da sem se naenkrat z a 
deset let postaral . . . 

Neka pokrajina leti zunaj mimo okna naglom a 

nazaj, nekakšna mesta puščamo za sabo, čez nek e 
reke se vozimo -- pa kaj z vsem tem? . . . Kaj 
mi je tega mar? . . . 

256 


Oči se nehote zapirajo, ne da bi človek 
spal, ampak da bi bil sam, sam v temi. Brez te 
pokrajine, brez te medle septemberske svetlobe , 
brez vsega . Sam in sam. Ali si je mogoče predstaviti, 
da sedim na Capitoliju pri kipu Marc a 
Aurelija? In da stojim na Foru? In da hodim p o 
Palatinu? Mogoče, mogoče . . . Toda tesnoba je 
v tej predstavi . . . 

To je polsen. Vlak bobni, slišim ga. Ljudje 
v kupeju govore, vem to . Vendar mene ni tukaj . . . 

Benetke. 
Facchino ! 


Facchino pni nese kovčeg k vaporettu, malemu 
parniačku, vodnemu omnibusu umirajočeg a 
mesta. Kako neprijazno in žalostno je na te m 
Canal Grande, ko sveti solnce tako medlo, kakor 
danes ! Ta temna voda, te odrapane palače v nji, t o 
neizogibno umiranje vsega ne, Benetke, moraš 
videti le v solnčnem svitu . Vsaj v solnčnem svitu . 

In nikdar se ti mogoče ne mudi iz njih tako ,
in nikdar mogoče nimajo tako malo zanimivost i 
zate, nego če se jih dotakneš na potu nazaj . . . 

Na „Wurmbrandu” sem. Odide ob štirih, ob 
osmih smo v Trstu . Gledam doždovo palačo, nabrežje, 
gondole, ki se prepeljavajo sem ter tja ,
druge ladje, ki počivajo v pristanišču žalostno 
je tu, vse žalostno . 

In zdaj se je pripeljala na stari ogoljeni gon doli 
posebna družba k našemu parniku : dve ženski 
in trije fantje, vsi ogoljeni, kakor ta njih ladjica , 

17 257 


eden fantov je začel brenkati na mandolino i n 
kvartet glasov poje . 

Benetke . . . Ta ogoljena gondola, ti pevci i n 
njih petje ni ga primernejšega simbola vsega tega 
tragičnega mesta . In pojo pesem Santa Lucia . 

Na ladji ploskanje . Pevci nadaljujejo : 

O dolce Napoli 

o suol beato ! 
Dove sorridere 
volle il creato. 
Tu sei 1' imper o 
dell' armonia : 
Santa Lucia, Santa Lucia ! 
Kjer je kak pesnik pel o Benetkah, je trdil , 
da gondolierji pojo. Res, pojo . . . Eden izmed 

fantov leze kakor mačka po boku našega parnika . 
Od rebra k rebru, človek bi mislil, da mora pasti 
v vodo ne pade. Prekobalil se je čez palubo, 
snel klobuk in zbira, kar kdo da . . . 

Stiri ura. Odhajamo . . . 

Zbogom, Italija ! . . . 

Kako je rekla Sofija Petrovna? Da, tud i 
meni je tako, kakor tistemu Kajnu, ko ga je bi l 
popeljal Lucifer po razvalinah minulih svetov . . . 
Ko mu je pokazal minljivost vseh zemeljski h 
stvarij . . . Toda nove oblike rasejo na podrtina h 
starih uredb, in stare izginjajo le zato, da napravijo 
prostora življenju drugih stvarij in mislij . 

In ali je to napredek? Po antiki krščanstvo ? 
In po krščanstvu kaj bo? Kdo more trditi, d a 
je princip zgodovine napredek? Ne, le gibanje , 

258 


le življenje, le sukajoča se spirala ! Tu ni geslo 
„napredek”, temveč „naprej”! Zivljenje rodi smrt 
in smrt življenje . Torej : Avanti, avanti ! 

In človek? Ali je igrača ali vodnik usode 
in dogodkov ? 

Caesar, Augustus, Krist, Pavel iz Tarsa, 
Marc Aurel, Diocletian, Julian, Konstantin, Karol 
Veliki, Gregor VII., Innocenc III., Julij II., Karol V., 
Hus, Luther, Napoleon in tudi takle Pij IX .? 

Večna uganka in omotica iz vsega tega človeku 
nad lastnim efemernim jaz . . . 

Benetke se nižajo in nižajo . Le še njih stolpi 

in prvo nadstropje doždove palače moli iznad gladine 
voda . 

Sicer pa razumeti harmonijo življenja i n 
smrti, stati na svojem mestu in biti zvest sebi 
tudi to je smisel življenja . . .