82 NTC learning program in the field of physical activity for preschool children Abstract The article introduces pedagogical approach working with young children called NTC method of learning (NTC – Nikola Tesla Center). It consists various games for children, based on the knowledge of the development and functioning of the brain, which, according to various studies, have a particularly favourable effect on the formation and consolidation of brain connections dur- ing the most intense development, from birth to about ten years of age. The author of the NTC program Rajović emphasizes the importance of encouraging children to do activities such as various rotations, balance development exercises, dynamic eye adjustment exercises (ball activities), fine motor skills, etc. We also presented a study (Polc, 2019) that tested a sample of 4-6 year old children to test the effectiveness of the NTC method in developing the movement skills of pre-schoolers. Key words: NTC learning, pre-school children, brain function, play. Izvleček V prispevku predstavljamo program NTC učenja mlajših otrok (NTC – Nikola Tesla Center). Sestavljajo ga različne igre za otroke, ki temeljijo na spoznanjih o razvoju in delovanju možganov in ki po izsledkih raz- ličnih raziskav ugodno vplivajo na nastajanje in utrjevanje možganskih povezav v času najintenzivnejšega razvoja – od rojstva do približno desetega leta starosti. Avtor NTC programa Rajović poudarja, da je po- membno otroke spodbujati h gibalnih dejavnostim, kot so na primer različna vrtenja, vaje za razvoj ravnotežja, vaje za dinamično prilagaja- nje očesa (npr. dejavnosti z žogo), fina motorika ter k razvoju asociativ- nega in funkcionalnega razmišljanja. Predstavili smo tudi raziskavo (Polc, 2019), ki je na vzorcu štiri- do šestletnih otrok preverjala učinkovitost NTC metode pri razvoju gibal- nih sposobnosti predšolskih otrok. Ključne besede: NTC učenje, predšolski otroci, delovanje možganov, igra. Urška Polc, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk Program NTC učenja na področju gibalnih dejavnosti predšolskih otrok Foto: Barbara Stančevič glas mladih 83 „ Uvod V predšolskem obdobju so posamezna področja otrokovega razvoja – telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno – tesno povezana. Otrokovo doživljanje in dojemanje temeljita na informacijah, ki izvi- rajo iz njegovega telesa, zaznavanja okolja, ter na izkušnjah, ki jih pridobi z gibalnimi dejavnostmi ter gibalno ustvarjalnostjo v različnih situacijah (Videmšek in Pišot, 2007). Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, doživlja ve- selje in ponos ob razvijajočih se sposobno- stih in spretnostih ter gradi zaupanje vase. Hkrati daje gibanje otroku občutek ugod- ja, varnosti, veselja, torej dobrega počutja (Videmšek idr., 2018). Otrok raziskuje, spo- znava in dojema svet okrog sebe. V gibal- nih dejavnostih je telo izhodiščna točka za presojo položaja, smeri, razmerja do dru- gih, kar pomeni, da z gibanjem otrok raz- vija občutek za ritem in hitrost ter dojema prostor in čas. Predšolsko obdobje je temelj gibalnega razvoja. Otrokov organizem je najbolj iz- postavljen vplivom okolja v zgodnjem otroštvu, prav to pa vpliva na razvoj njego- ve osebnosti. Strokovnjaki so ugotovili, da vsega tistega, kar otrok zamudi v zgodnjem otroštvu, pozneje žal ne more nadoknaditi (Sears in Sears, 2002). Otrokove dejavnosti v prvih letih življenja so podlaga za poznejše športne dejavnosti, hkrati pa vplivajo tudi na razvoj in oblikovanje vrste njegovih spo- sobnosti, lastnosti in značilnosti (Videmšek, in Visinski, 2001; Videmšek in Pišot, 2007). Pri predšolskem otroku je zelo pomembno razvijanje gibalnih sposobnosti, saj je oči- tna razlika, če primerjamo gibalno znanje in spretnosti pri otrocih, ki so zgodaj usvojili osnovna gibanja, in pri tistih, ki tega niso (Rostami in Ghaedi, 2016). Pri otrocih je spr- va ključno, da je telesna dejavnost zabavna, hkrati pa predstavlja tudi izziv, zaradi kate- rega se potrudijo in dosežejo zastavljene cilje. Z rastjo, dozorevanjem in z izkuše- nostjo lahko med osnovne gibalne prvine vključujemo vse bolj kompleksne in specia- lizirane gibalne naloge (Battelino idr., 2011). Rajović (2013) ugotavlja, da moramo spre- meniti pristop pri delu z otroki že v predšol- skem obdobju, kajti na videz nepomemb- ne podrobnosti, ki se dogajajo v prvih letih življenja, lahko vplivajo na funkcijo možga- nov do konca življenja. Dozorevanje mož- ganov intenzivno poteka v zelo zgodnjem otroštvu in je v več kot 50 % končano do približno petega leta starosti. Približno po sedmih letih starosti se ustvarjanje povezav v možganih upočasni, ker je vse več mož- ganskih celic obdanih z mielinom (Sunder- land, 2009). Če predšolskega obdobja ne izkoristimo in otroku ne ponudimo pestre izbire gibalnih dejavnosti, se nekatere funk- cije ne bodo več razvile. V današnjem času so otroci vedno bolj za- posleni z videoigrami, televizijo in drugimi elektronskimi napravami. Ker to vpliva na otroka z več vidikov, je gibalna aktivnost otroka pomembna za njegov razvoj in zdravje (Barnett idr., 2008). Zaradi negativ- nih globalnih zdravstvenih trendov se po- večuje interes vključevanja otrok v športne dejavnosti in s tem tudi razvoj otrokovih gi- balnih navad. Gopinath in sodelavci (2012) opozarjajo na to, da sodobni, sedeči način življenja pomeni tveganje za pridobivanje maščobne mase, visok krvni tlak, srčno- -žilne bolezni, dihalne omejitve itd. Kljub znanim učinkom redne gibalne dejavnosti za razvoj in zdravje ljudi dosega precejšen delež otrok in mladostnikov nižjo raven le- -te, kot je priporočeno (Volmut in Šimunič, 2016). Glede na to, da je otrokov organizem naj- dovzetnejši za vplive okolja v predšolskem obdobju, je temeljna naloga vrtca, da otro- ke spodbuja k različnim dejavnostim v pro- storu in na prostem, kjer se igrajo ter hkrati razvijajo gibalne sposobnosti in spretnosti. V vrtcu preživijo veliko časa, zato ima vrtec pomembno vlogo v miselnem razvoju in usmerjanju otrok, in to v obdobju, ko sta hitrost dozorevanja možganov in sposob- nost učenja na znatno višji ravni kot pri osnovnošolskih otrocih (Rajović, 2016). NTC program Omenjena dejstva poskuša upoštevati program NTC učenje. Pod okriljem med- narodne organizacije Mensa je dr. Ranko Rajović, magister nevrofiziologije, zdravnik specialist interne medicine, ustanovil od- delek Mense za nadarjene – Nikola Tesla Center. S svojimi sodelavci je oblikoval sis- tem učenja NTC (okrajšava za Nikola Tesla Center), pri katerem gre za spodbujanje ra- zvoja sinaps v možganih, ki so pomembne za otrokovo učenje. Na začetku ustvarjanja programa je Rajović skozi igro prve vaje izvajal s svojim sinom, in sicer od tretjega leta starosti dalje. Do- segel je presenetljive rezultate, saj je deček zelo napredoval, ob izvajanju programa se je veselil ter neprestano kazal tudi zanima- nje za nadaljevanje igre (Rajović, 2013). Po- stopoma je Rajović s sodelavci razvil sistem učenja NTC, ki ga danes izvajajo številne evropske države, med drugim tudi vrtci v nekaterih krajih v Sloveniji (Gojkov, 2016). Rajovič (2016) poudarja, da je program NTC učenje pedagoški pristop, ki temelji na spo- znanjih o razvoju in delovanju možganov; starše, vzgojitelje in učitelje sistematično usmerja k tistim igralnim dejavnostim z otroki, ki ugodno vplivajo na nastaja- nje in utrjevanje možganskih povezav (t. i. sinaps med nevroni) v času njihovega najintenzivnejšega razvoja, od rojstva do približno desetega leta starosti. Juriševič, Rajović in Drgan (2010) navajajo, da je pro- gram sestavljen iz treh sklopov dejavnosti, ki spodbujajo razvoj in aktivnost sinaps v možganih, prispevajo k učinkovitemu po- mnjenju z asociacijami ter razvijajo funkci- onalno mišljenje. NTC sistem učenja je torej nastal na osnovi večletnih raziskav ustvarjalnega poučeva- nja otrok. Sodelovali so tudi strokovnjaki s področij nevrološke znanosti, pedagogike, defektologije, psihologije, pediatrije itd. z namenom zgodnjega odkrivanja nadarje- nosti in spodbujanja otrokovega razvoja (Gojkov, Rajović in Stojanović, 2016). Pove- zuje nevrofiziološka spoznanja z eduka- cijskimi vedami; odpira vrata kreativnemu učenju, hitrejšemu spoznavanju ter lažjemu odkrivanju in razvijanju otrokovih sposob- nosti (Krajnčan, 2016). Rajović (2016) poudarja, da osnovo progra- ma predstavlja nevrofiziologija, ki dopol- njuje razvojnopsihološka izhodišča kuriku- luma za vrtce, ki je podlaga za delo z otroki v slovenskih vrtcih (Kurikulm za vrtce, 1999). Prav tako ga bogati s predlogi konkretnih ciljno usmerjenih gibalnih in miselnih iger ter dejavnosti. Te so izbrane tako, da smi- selno povezujejo različne otrokove izku- šnje iz njegovega vsakdana in so uporabne na različnih področjih dejavnosti v vrtcu (na področju jezika, gibanja, umetnosti, družbe, narave). Program namreč vsebuje premišljeno sestavljen nabor dejavnosti ter predvideva fleksibilno stopnjevanje njihove zahtevnosti na osnovi starosti in znanja otrok. S tem pri otrocih ohranja in še spodbuja razvoj učne motivacije. Poleg tega igralne dejavnosti vsebujejo veliko ponavljanja, s katerim se utrjujejo nasta- le možganske povezave. Zato program vzgojitelje in učitelje nenehno spodbuja k ustvarjalnemu delu oziroma k oblikovanju novih igralno-učnih situacij in dejavnosti, 84 ki so čim bolj povezane z značilnostmi konkretnega učnega okolja, v katerem se izvajajo (Juriševič, Rajović in Drgan, 2010). Metoda NTC učenja pa je koristna tudi pri soočanju z vse večjim deležem otrok z ra- zvojnimi motnjami in težavami (Krajnčan, 2016). V programu NTC imajo pomembno vlogo starši, ki jih vzgojitelji usmerjajo pri dejav- nostih z otroki in s tem spodbujajo njihov celostni razvoj. Starši namreč pogosto ne- hote počnejo napačne stvari in otrokom dopuščajo stvari, kot so prekomerno gle- danje televizije, igranje video igric, poseda- nje za računalnikom ipd., skratka dopuščajo gibalno nedejavnost, ki zmanjšuje razvoj otrokovih bioloških potencialov. Velikokrat so zaradi strahu, da bi se poškodovali, do njih preveč zaščitniški in jim ne dovolijo igranje na igralih, plezanje po drevesih, kolesarjenje ipd. Na drugi strani pa obsta- jajo preveč ambiciozni starši, ki pretirano obremenjujejo otroke in s tem povzročajo odpor do učenja. Razvoj otrokovega potenciala je komple- ksen in dinamičen proces, ki zahteva uskla- jeno medsebojno sodelovanje staršev in vzgojiteljev – pomembno je ustvariti sti- mulativno okolje za posameznega otroka. Če v predšolskem obdobju ustrezno ne spodbujamo otroka, se nekatere funkcije ne razvijejo v polnem obsegu. Rajović (2016) navaja primer, kjer se kaže bi- stven pomen vzgojiteljev in staršev, in sicer razvoj dinamičnega vida, ki lahko v prime- ru nezadostne razvitosti postane eden od razlogov za slabši uspeh v šoli zaradi mo- žnosti razvoja disleksije in zmanjšane kon- centracije. Poudarja, da se pomembnost prvih let življenja in njihov vpliv na razvoj novih povezav med nevroni kaže še v dveh pomembnih kazalnikih: povečani porabi energije v možganih in dolžini REM-faze spanja, ki je pomembna za mielinizacijo oziroma dozorevanje živčnih poti. Izvajanje programa Program se izvaja v skupinah od 15 do 25 otrok pod vodstvom strokovnjakov, vzgo- jiteljev in učiteljev, ki so se izobraževali za sistem NTC učenja. Dejavnosti spodbujajo razvoj in aktivnost sinaps v možganih, pri- spevajo k učinkovitejšemu pomnjenju ter razvijajo funkcionalno mišljenje. Program se izvaja v treh sklopih, in sicer (Rajović, 2016): 1. STOPNJA: Dodatna stimulacija razvoja sinaps •Gibalne dejavnosti: vaje za dinamično prilagajanje očesa, vaje za rotacijo, vaje za ravnotežje • Vaje za finomotoriko 2. STOPNJA: Spodbujanje razvoja asociativ- nega razmišljanja • Vaje prepoznavanja abstraktnih pojmov • Vaje predstavljanja, seriacije in klasifikacije • Vaje asociacij in analogij • Glasba 3. STOPNJA: Spodbujanje razvoja funkcio- nalnega razmišljanja • Ugankarske zgodbe • Uganke in ugankarska vprašanja V prispevku smo se osredotočili na 1. sto- pnjo, ki obsega dodatno stimulacijo razvo- ja sinaps, in sicer gibalne dejavnosti ter vaje za fino motoriko. Seveda pa lahko v okviru gibalih dejavnosti, zlasti pri medpodročnih povezavah, izvajamo tudi vaje iz drugih dveh stopenj in spodbujamo otrokovo aso- ciativno in funkcionalno razmišljanje. 1. STOPNJA − DODATNA STIMULACIJA RA- ZVOJA SINAPS Na prvi stopnji programa je poudarjen pomen razvoja gibalnih sposobnosti in pr- stnih spretnosti, ki ne delujejo stimulativno le na telesni razvoj otrok, ampak tudi na in- telektualni. Otroci s pomočjo teh dejavno- sti odkrivajo rešitve za premagovanje ovir, razvijajo koordinacijo gibanja in občutek za prostor, s tem pa povečujejo število sinaps (Šubic, 2016). Foto: Katja Cilenšek GIBALNE DEJAVNOSTI Gibalne sposobnosti so sposobnosti otro- ka za reševanje gibalnih nalog in so pogoj za uspešno gibanje. Kažejo se tako v pre- prostih kot zapletenejših gibih (Pistotnik, 2003). Gibalne informacije pomenijo sto- pnjo usvajanja posameznih gibalnih na- log na ravni programa izvajanja. Otrokom moramo najprej pokazati celotno izvajanje posamezne naloge, nato pa pojasniti teh- niko izvajanja. Pravilno izvajanje vaje omo- goči, da se funkcionalni potenciali vsakega otroka izrazijo v celoti, s tem pa dosežemo želeni učinek vaje (Rajović, 2016). Foto: Mateja Videmšek VAJE ZA ROTACIJO IN RAVNOTEŽJE Foto: Mateja Videmšek glas mladih 85 Rotacija okrog lastne osi je zelo pomem- ben, a tudi eden najbolj zahtevnih premi- kov v prostoru. Vestibularni aparat notra- njega ušesa prenaša impulze do struktur možganskega debla, od tam do jedra veli- kih in malih možganov, ki so povezani s tre- tjim, četrtim in šestim lobanjskim živcem, ta pa med drugim vpliva na gibanje oči. Takšen zapleten fiziološki proces mora biti razvit v zgodnjem življenjskem obdobju, ko se gradijo nevronske poti, v poznejših letih je na ta proces težko vplivati (Rajović, 2016). Primeri vaj za rotacijo, ki jih lahko izvajajo otroci: • Vrtenje z obročem Otroke razdelimo v skupine in vsaki določi- mo mesto v prostoru. Obroče položimo na tla. Skupine treh do štirih otrok se primejo za obroč in se vrtijo v krogu ter postopo- ma večajo hitrost obračanja. Otroci med obračanjem ne smejo izgubiti ravnotežja (Rajović, 2016). • Tek okrog stožcev Otroke razporedimo v kolone (odvisno od števila otrok). Za vsako kolono potrebuje- mo tri označevalce (npr. stožce) v treh raz- ličnih barvah, dve žogici, koš in škatlo. Po vsej dolžini prostora v ravni črti postavimo tri stožce. Otroci tečejo do stožca, pri tem pa ne smejo upočasniti tempa. Ko pridejo do na primer rdečega stožca, ga enkrat ob- krožijo in tečejo naprej proti drugemu, kjer se dvakrat zavrtijo okoli lastne osi in po- berejo dve žogici. Nato tečejo do tretjega, kjer naredijo tri počepe in žogici izpustijo v koš. Ko prvi otrok konča, začne drugi. Med obrati ne smejo izgubiti ravnotežja (Rajović, 2016). • Vrtenje okrog palice in tek Na vrtu otroku pripravimo palico, ki jo za- pičimo v zemljo. Palica naj bo v višini otro- kovih prsi. Otrok naj položi obe dlani na palico, nato pa naj glavo položi na dlani, ki sta na palici. V tem položaju naj se otrok okrog palice nekajkrat hitro zavrti, nato pa naj skuša teči do neke točke in nazaj (Rajo- vić, 2016). • Vrtenje z razširjenimi rokami Otrok se z razširjenimi rokami vrti okoli svo- je osi 10−15 sekund. Potem zamiži in lovi ravnotežje. Po kratkem premoru isto vajo ponovi (Juriševič, Rajović in Drgan, 2010). Foto: Katja Cilenšek Enako kot vaje rotacije tudi vaje za ravno- težje razvijajo veliko število sinaps (Rajović, 2016). Primeri vaj za razvoj ravnotežja, ki jih lahko izvajamo z otroki: • Hoja po črti V igralnici na tla zalepimo dve črti in dva kroga, ki sta različne barve. Ena barva je za dečke, druga barva pa za deklice (po želji in domišljiji lahko pravila tudi spreminjamo). Kadar mora otrok ven iz prostora (uporaba stranišča, čas odhoda domov, na igrišče ...), mora hoditi po črti in obdržati ravnotežje. Ko pride do rdečega kroga, ima določeno nalogo. Stati mora na primer na eni nogi ter prešteti do 5. Pozneje nadaljuje s hojo po črti do konca (Polc, 2019). Foto: Mateja Videmšek Foto: Mateja Videmšek • Stoja na eni nogi Otroke razporedimo po prostoru tako, da so oddaljeni drug od drugega za širino raz- pona rok. Na znak vzgojitelja začnejo otroci izvajati stojo na eni nogi in na znak zame- njajo nogo. V tem položaju vztrajajo 3−7 sekund. Vajo ponavljamo 3−5 minut. Po- membno je, da gledajo naravnost in glavo držijo pokončno. Pozneje vajo izvajajo tudi Foto: Mateja Videmšek 86 v oteženih okoliščinah – stoja na eni nogi med podajanjem žoge (Polc, 2019). Foto: Bogdan Martinčič • Skoki čez kolebnico ali elastiko Kolebnico položimo na tla. Otrok skače čez kolebnico po eni nogi, pri tem pa mora ob- držati ravnotežje. Otrok skače čez elastiko s sonožnimi poskoki naprej, nazaj, bočno ali po eni nogi naprej, nazaj in bočno (Polc, 2019). Foto: Maša Permanšek DINAMIČNO PRILAGAJANJE OČESA To je eden izmed najpomembnejših pro- cesov za poznejše dobro počutje in kon- centracijo in je vse bolj prisoten kot pro- blem. Z gledanjem televizije, video igric in računalnika se vse bolj zanemarja razvoj ter pomembne funkcije očesa. Ta fiziološki proces se namreč razvija s hitrimi kretnja- mi oči, spremljanjem predmeta, tekom, preskakovanjem ovir itd. Otroci v tehno- loško razvitejših državah pa pogosto igre nadomeščajo z gledanjem v zaslon, kar negativno vpliva na razvoj zgodnje ako- modacije. V zadnjih letih so raziskave po- kazale, da obstaja v posameznih oblikah motenj pozornosti in težav s koncentracijo problem prilagajanja oči. Po dolgotrajnih in napornih vajah so otroci, ki so do tedaj imeli velike težave pri učenju, svoj uspeh v šoli popravili. Vedno pa je bolje preprečiti, kot pa zdraviti. Zato je pomembno vedeti, da je zgodnje otroštvo ključno za razvoj te sposobnosti (Rajović, 2016). Primeri vaj za dinamično prilagajanje očesa, ki jih lahko izvajamo z otroki: • podajanje žoge v parih (žoga je odličen pripomoček za te vaje, ker se med spre- mljanjem žoge oko ves čas prilagaja, vaje pa se razlikujejo glede na starostno sku- pino), • odbijanje žoge, • metanje žoge v steno, • metanje žoge na koš. Z dodatnimi nalogami lahko igre tudi po- pestrimo, saj s tem otrok prav tako razvija ustvarjalno mišljenje, medtem ko ob poda- janju žoge prepoznava barvo, išče primer- jave in asociacije. Ena od iger, ki se je lahko igra cela druži- na, je “igra asociacij v krogu s podajanjem žoge”. Igralci morajo med tem, ko si poda- jajo žogo, razmišljati in hkrati iskati poveza- ve (na primer: rdeč kot …, rumen kot ... ali velik kot …, glasen kot …). Razvoj akomodacije spodbujajo tudi različ- ne gibalne dejavnosti, kot so preskakovanje kolebnice, gumitvist, slepe miši, frnikole, plazenje, plezanje in druge dejavnosti, ki jih lahko izvajamo v prostoru in naravnem okolju. Foto: Maša Permanšek FINA MOTORIKA IN GIBALNE NALOGE ZA RAZVOJ Fina motorika je sposobnost, da izvaja- mo natančne, drobne gibe rok in ob tem Foto: Mateja Videmšek Foto: Maša Permanšek glas mladih 87 ohranjamo dobro koordinacijo med prsti in očmi. Fina motorika se razvija s starostjo; po začetnih nespretnih poskusih otroka, da samostojno uporablja žlico, gibi roke postopoma postajajo natančnejši, vse do trenutka, ko je otrok sposoben vzeti v roke pisalo in ga samostojno uporabljati. Vsak dan je treba uporabljati vseh deset prstov. K razvoju teh sposobnosti prispe- vajo v zgodnjem otroštvu različne vsakda- nje dejavnosti, kot so: prijemanje, držanje, izpuščanje igračk, samostojno hranjenje, prijemanje drobnih predmetov, s katerim razvijamo pincetni prijem, slačenje, oblače- nje in sezuvanje (Rajović, 2016). Primeri iger za razvoj fine motorike: • zavezovanje vezalk na čevljih, • mešanje plastelina, gline in izdelovanje figuric, • pregibanje papirja, • sestavljanje kock in • risanje likov. Otroci utrjujejo risanje likov tako, da na pri- mer na steno prilepimo prazne liste v višini njihovih popkov. Otroci tako stoje rišejo na papir. Pripravimo desko z luknjicami, skozi katere so napeljane vezalke. Tako otroci lahko va- dijo zavezovanje vezalk na improviziranem čevlju. Zaželeno je, da se v okviru poligona, vadbe po postajah ali štafetnih iger združijo vaje za ravnotežje, prilagajanje očesa in rotacijo. Če je le mogoče, se dodajo tudi vaje za fino motoriko, miselne klasifikacije, seriacije in asociacije (Rajović, 2016). Raziskava glede učinkovitosti NTC metode učenja pri razvoju gibalnih sposobnosti otrok v vrtcu Polčeva (2019) je na pobudo vodstva Vrt- ca Zelena jama iz Ljubljane v magistrskem delu preučevala pedagoški pristop dela z otroki, imenovan NTC. Želeli so ugotoviti, ali obstajajo razlike v gibalnih sposobnostih otrok, ki vsakodnevno izvajajo dejavnosti po metodi NTC učenja, in otroki, ki teh de- javnosti ne izvajajo. Želeli so tudi preveriti, ali obstajajo razlike znotraj eksperimental- ne in kontrolne skupine glede na spol. V raziskavo so bile vključene štiri skupine otrok, starih 4−6 let iz vrtca Zelena jama, in štiri skupine otrok, starih 4–6 let iz vrtca Škofljica, skupno 111 otrok. Otroci iz ekspe- rimentalne skupine (vrtec Zelena jama) so vsak dan izvajali gibalne naloge, ki so bile pripravljene s strani avtorja NTC programa Rajovića. Otroci, ki so bili kontrolna skupina (vrtec Škofljica), teh dejavnosti niso izvajali. S kriteriji za ocenjevanje gibalnih sposob- nosti, ki jih je prav tako pripravil Rajović, je Polčeva (2019) ocenjevala gibalne spo- sobnosti na začetku in na koncu izvajanja programa. Uporabila je osem gibalnih te- stov, ki zajemajo: koordinacijo gibov, rav- notežje in fino motoriko. Med koordinacijo gibov so uvrstili »sonožni poskok čez oviro naprej«, »sonožni poskok čez oviro nazaj«, »sonožni poskok čez oviro bočno« in »lo- vljenje žoge«. V skupino ravnotežja so uvr- stili »hojo po črti vzvratno« in »stojo na eni nogi«, v skupino fine motorike pa so uvrstili »zavezovanje vezalk« in »risanje kvadrata«. Rezultati raziskave Polčeve (2019) so poka- zali, da so pri gibalnih testih, ki jih je uvrsti- la v skupino ravnotežja – »hoja vzvratno« in »stoja na eni nogi« – otroci statistično značilno napredovali v eksperimentalni in kontrolni skupini. Nekoliko večji, vendar statistično neznačilen napredek je bil vi- den pri eksperimentalni skupini, ki je izva- jala dejavnosti po metodi NTC. Pri gibalnih testih, s katerimi je preverjala sposobnosti koordinacije gibov, je ugotovila, da so bili tako otroci eksperimentalne kot tudi kon- trolne skupine po treh mesecih statistično značilno uspešnejši v treh testih (»sonožni poskoki nazaj«, »sonožni poskoki bočno« in »lovljenje žoge«), pri testu »sonožni posko- ki naprej« pa so naredili statistično značilen napredek le otroci eksperimentalne skupi- ne, ki je izvajala dejavnosti po programu NTC. Glede fine motorike je ugotovila, da je pri zavezovanju vezalk statistično značilno napredovala le eksperimentalna skupina, medtem ko pri risanju kvadrata nista na- predovali niti eksperimentalna niti kontrol- na skupina. Polčeva (2019) je torej ugotovila, da sta po trimesečni vadbi najverjetneje zaradi sa- mega razvoja in dejavnosti v okviru NTC programa in Kurikuluma za vrtce (1999) v petih od osmih testov statistično značil- no napredovali obe – eksperimentalna in kontrolna skupina. V dveh testih, ki opre- deljujeta sposobnost koordinacije gibanja (»sonožni poskoki naprej«) in fino motoriko (»zavezovanje vezalk«), je bila statistično značilno uspešnejša eksperimentalna sku- pina, pri enem testu (»risanje kvadrata«) pa ni napredovala nobena skupina, najverje- tneje zato, ker je bila naloga za to starostno skupino prelahka. Raziskava Polčeve (2019) je pokazala, da so dečki in deklice v večini primerov statistič- no značilno ne razlikujejo v uspešnosti gi- balnih nalog, kar potrjujejo tudi druge raz- iskave (Videmšek in Pišot, 2007) s področja gibalnih sposobnosti predšolskih otrok. Foto: Alenka Ludvig Ribič Foto: Alenka Ludvig Ribič Foto: Alenka Ludvig Ribič 88 „ Sklep Strokovno podlago za delo v slovenski vrt- cih že 20 let predstavlja Kurikulum za vrtce (1999), vendar je za doseganje ustrezne rav- ni kakovosti predšolske vzgoje v vrtcih ena- ko pomembna izpeljava v prakso oziroma t. i. izvedbeni kurikulum. Praktična izpeljava zapisanih ciljev kurikula lahko s svojo ži- vljenjskostjo, vpetostjo v socialni kontekst, z aktualnostjo, izbiro različnih metod in načinov dela, ki se naslanjajo na temeljna vedenja o otrokovem razvoju, pomembno prispeva k širšemu razumevanju predšolske vzgoje v vrtcu, njeni povezavi z družino ter ostalimi ravnmi vzgoje in izobraževanja (Kurikulum za vrtce, 1999). NTC sistem učenja je ena od metod, ki pomeni osvežitev in dopolnilo k obstoje- či praksi. V Kurikulumu za vrtce (1999) so sicer v okviru področja »gibanja« zapisani cilji in primeri dejavnosti za otroke od pr- vega do šestega leta starosti, ki so nekateri, podobno kot v NTC programu, vezani tudi na dodatno stimulacijo razvoja sinaps (di- namično prilagajanje očesa – različne de- javnosti z žogo, plezanje, preskakovanje itd., dejavnosti za razvoj ravnotežja, vaje za fino motoriko itd.). NTC učenje pravzaprav spodbuja podobne gibalne dejavnosti, kot so zapisane v Kurikulumu za vrtce (1999), še posebej pa spodbuja pozabljene igre, kot so ristanc, gumitvist, frnikole, različna vrtenja ipd. (Rajović, 2016). Kurikulum za vrtce (1999) daje velik poudarek povezo- vanju področja gibanja z drugimi področji (jezikom, naravo, družbo, umetnostjo in matematiko), NTC program pa še posebej spodbuja učenje z asociacijami, miselne klasifikacije in ugankarske zgodbe, ki otroku pomagajo uresničiti njegov biološki poten- cial (Rajović, 2016). Vzgojitelji, učitelji in starši se moramo za- vedati, da je za otrokov celostni razvoj pomembno, da v njegovo vsakodnevno življenje vnesemo elemente, ki stimulirajo njegov telesni, gibalni, spoznavni, čustve- ni in socialni razvoj. Pomembno je, da so dejavnosti načrtovane na osnovi poznava- nja in razumevanja otrokovega razvoja ter potreb. „ Literatura 1. Barnett, LM., Van Beurden, E., Morgan, PJ, Brooks, LO. in Beard, JR. (2008). Does child- hood motor skill proficiency predict adole- scent fitness? Medicine and Science in Sports and Exercise, 40 (12), 2137–2144. 2. Battelino, T., Bratina, N., Dervišević, E., Hadžić, V., Jurak, G., Kovač, M., Pistotnik, B., Pori, M., Šajber, D., Škof, B., Žvan, M. (2011). Slovenske smernice za telesno udejstvovanje otrok in mladostnikov v starostni skupini od 2 do 18 let. Zdravniški vestnik, 80 (1), 885–896. 3. Gojkov, G. (2016). Spremna beseda. V Rajović, R. Kako z igro vzpodbujati miselni razvoj otroka (str. 9–15). Ljubljana: Mladinska knjiga. 4. Gojkov, G., Rajović R. in Stojanović, A. (2015). NTC learning system and divergent produc- tion (Znanstveni članek). Pridobljeno iz: 5. https://files.eric.ed.gov/fulltext/EJ1149515. pdf. 6. Gopinath, B., Hardy, LL., Baur, LA., Burlutsky, G. in Mitchell, P. (Julij 2012). Physical activity and sedentary behaviors and health-related quality of life in adolescents. Pediatrics, 130(1), 167–174. 7. Juriševič, M., Rajović R. in Drgan L. (2010). NTC učenje: spodbujanje razvoja učnih potencialov otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 8. Krajnčan, M. (2015). Slovenski izdaji na pot. V Rajović, R. Kako z igro vzpodbujati misleni razvoj otroka (str. 7–8). Ljubljana: Mladinska knjiga. 9. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: MŠŠ, Urad Republike Slovenije za šolstvo. 10. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja: gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 11. Rajović, R. (2013). IQ otroka – skrb staršev. Lju- bljana: Mensa Slovenija. 12. Rajović, R. (2016). Kako z igro vzpodbujati mi- selni razvoj otroka. Ljubljana: Mladinska knji- ga. 13. Rostami, R. in Ghaedi, M. (2016). Core Stabi- lization Training and Fundamental Motor Skills in Children. International Journal of School Health, 4 (1), 1–5. 14. Sears, W. in Sears, M. (2002). Uspešen otrok. Radovljica: Didakta. 15. Sunderland, M. (2009). Znanost o vzgoji. Ra- dovljica: Didakta. 16. Šubic, D. (2016). Priporočilo Mense. V Rajović, R. Kako z igro vzpodbujati miselni razvoj otroka (str. 127–128). Ljubljana: Mladinska knjiga. 17. Videmšek, M. in Višinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport: Zavod za šport Republike Slovenije. 18. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštutut za šport. 19. Videmšek, M., Karpljuk, D., Videmšek, D., Breskvar, P. in Videmšek, T. (2018). Prvi koraki v svet športa. Ljubljana: Fakulteta za šport, In- štutut za šport. 20. Volmut T. in Šimunič, B. (2016). Vpliv dveh ur atletike na gibalno/športno aktivnost otrok. Pridobljeno iz: https://dk.um.si/Dokument. p hp?id =119 670. Urška Polc, mag. prof. šp. vzg. Moving Freizeitanlage Wimpassing Wimpassing im Schwarzatale urska6.polc@gmail.com