Književna poročila. 233 Književna poročila. Dr. Teodor Taranowski: Hisforifa prawa poludmowoisloiwianskiego (Najnowsze publikacije). Lw6w, 1927. Nakladem redakciji: »Parm^inik historyczno'prawny«. Str. 88. Vrlo agitai profesor belg'ra:j;skega vseučilišča Teodor Taras n o ws k i, pravni enciklopedist in pravni historik, zaskdljjc z vso vnemo razvoj pravnozgodbvinske vede Jugoslovenov. Sam jo je že obogatil, ko je Kadleoevo knjigo »Prvobitno slovensko pravo pre X veka« prevedel iz poljščine na srbski jezik in jo primemo izpopolnil s posebnim ozirom na Jugoslovene, dalje svoje rusko dfelo »Enciklopiedija prava« (534 str.) izdal v srbskem jeziku in sledbjič napisal »Uvod u istoriju slovenskih prava« (308 str.). Odkar deluje (on je ruski begunec) kot redtii profesor jugoslovenske univerze, spremlja z največjo pozornostjo, a tudi z bistrim strokovnjaškim pogledom razvoj jiugOslovenske pravne zgodbvine. Letos je svoječasno napisane prikaze in recenzije uvrstil v lepo zbirko in jih izdal v poljskem jeziku kot »historijo prava jugoslovenskega (najnovejše publikacije)«. Prostora mu jo dala znanstvena zbirka Pamietnik histo« irjxzno»prawny, ki jo izdaja prof. Przemystaw D^bkowski v Lvovu. Ta zbirka je tudi za n^ais Jugoslovene važna: v treh doslej izdanih zbornikih ima že troje razprav, ki se tičejo naše pravne zgodovine (v prvem' zborniku in v drugem se nahaja po ena razprava Wladyslawa Namys}owsikega, bivšega upravnega uradnika v Bosni, sedaj konzula poljske republike v Hamburgu; prva je posvečena lastninskemu, druga kazenskemu pravu Srbov v sredin jem veku; obe bosta še pozneje ome= njeni). Kakor nas iskreno veseli, da dobe Poljaki z delomi Taranows s k e g a izčrpen pregled o razvoju našega pravnozgodovinskega raziskava« nja, tako moramo izraziti le svoje obžalovanje, da se nii našlo nobeno podjetje, ki bi Taranovvskega delo založilo in izdalo tudi v jugosloven= skem jeziku. Poljska knjiga je pri nas še premalo znana, da bi mogla vobče nadomestiti našo. Taranovvski prikazuje knjižne pojave iz 1. 1921—1926., ki jih hočemo vsaj po imenih avtorjev in naslovih natančno navesti. Na prvem mestu se razpravlja o remek^delu Vladimira Mažuraniča (Zagreb): »Prinosi za hrvatski pravnopovjesni rječnik« in o njegovih »Dodatcih uz prinose za hrvatski pravnovjesni rječnik«. Sledita prikaza še dveh hrvat« skih znanstvenikov: dr. Milivoja M a uro v i ča (Zagreb) »Opča pravna povjest Dio I. Uvod. PoVijest javnoga prava Framačke države« in dr. Marka Kostrenčiča (Zagreb): »Hrvatska pravna povijest. Zakonik caira Štefana Dušana«. Nadlalje je govora o poslednje navedenega pisca monografiji: »Vinodblski zakon«. Na to pridtejo kratki prikazi razprav: Dušana Alimpiča (Beogradf): »Upravne vlasti u staroj Srpskoj Carevini«, dr. Tih. R. D j o r d j e v i č a (Beograd): »Naš narodni život«, istega: »Poligamija u Južnih Slovena«, dalje: »Poliandrija u Juž« 234 Književna poročila. nih Slovena«. Zelo važna pojava sta naslednji deli dr. N i kole Radojs č i č a (Ljubljana): »Snaga zakona po Doišanovu Zakoniku« in »Die Griinde einer serbischen Entlehnung aus dem byzantinisch.en Rechtc«. Nato se bavi Taranowski z učbenikom pisca teh vrstic »DuSa>. nov Zakonik. Primerjatoi prikaz pravnih razmer po Dušanovem Zakoni'ku in po istodobnem germanskem pravu, s posebnim ozirom na Slovence«. Sledi že gori omenjena razprava Wladyslawa NamysIowskega (Hamburg): wZairys serbskiego prawa majivtkowega"w vviekach sredinich«, na kar podaja Taranowski pač preskromno, skoro zgoJj naslove poglavij iz svojega imenitnega dela: »Uvod u istoriju slovanskih prava«. Pride do dveh nadaljnih dksl Wladystawa Nam,yslowskega (iz 1. 1926): »Wege der Rezeption dles byzantiniischen Rechts imi mittel« alterlichen Serbien« in pa »Serbskie prawo sqdbwe w wiekaeh srednich«, ki jih prikaže skupno. Nadaljuje z dbli Mih. PoHčeviča (Beograd): »Ustrojstvo pravosudja u starcj Srpskoj državi u XIII in XIV veku«, Jevrema Gerazimoviča (Beograd): »Staro srpsko pravo«, in prinaša skupen prikaz četverih razprav ljubljanskega profesorja za pravno zgodovino Južnih Slovanov, Mihaila J as in s k eg a: 1. »Kaj je najpotrebnejše za slovansko primerjalno pravno zgodovino? 2. »Kad^ i na koji način je bio sastavljen Kastavski statut?« 3. Prehod od ustnega cbičajnega prava k pisanemu zakoniku.« 3. »Zakoni grada Veprinca (Statut Veprinački).« Nato je uvrščen pisec Stanoje Stanojevič (Beograd!), čegar »Študije o srpiskcj dliplomatici« (15 poglavij izdanih od leta 1912 db I. 1923) otvarjajo niz del o virih. Slede namreč .še dela Aleksandra V. So lov jeva (Beograd): 1. »Od'abrani spomenici srp« skog prava od XII db kraja XV veka«. 2. »Pbvela Kralja Milutina barskoj porodici Žaretiča, in 3. »Hil'andarsk'a povela velikog župana Štefana (Prvovenčanog) iz godine 120O—^1202«'. Nato pride na vrsto Heinrieh F e 1 i X S C h m i d (Gradec) z dtelom »Die Burgbezirksverfassung bei den slavischen Vblkem in ihrer Bedfeutung fiir die Geschichte ihrer Sledlung und ihrer staatlichen Organisation« (na katero smo opozorili v Slov. Pt. 1927, št. 5—6), in dr. Rad. M. Grujič (Skoplje) z razpravo: »Vlaste« linstvo Svetogo Djordja kot Skopla od XI—XV veka«. Slede oris rezen« zije prof. dr. Marka Kostrenčiča (Zagreb), ki jo je podal o Duša« novem zakoniku pisca teh vrstic, nato dr. Karla Kadleca (Praga) velika monografija: »Statutum: et rcformationes insulae Brachiae« (Brač) in njegovega učenca dr. Teodora Saturnika (Praga) razpravi: I. »Prispevki k šifeni bizantinskeho prava u Slovenu«. 2. »JihosJovanske pravo soukrome ve svetle pravnioh obvčeju«, dr. 11 i j e J e 1 i č a (Beograd) doktorska teza: »Krvna osveta i umir u Cmoj Gori i severnoj Arbaniji«. K sklepaj so prikazana dela Štefana S. Bobčeva (Sofija): »Rimisko : bizantinsko pravo v starovremska Blgarija«, Georges Verna di« skij (ParissLiege): 1. »Sur les oriigines db Loi agraire byzantine (No« mos Georgikos)«. 2. »Vizantijskija učenija o vlasti cara i patriarha«. Nato prikaže Taranowski vsebino svojega popailarnega spisa »Duša« nov zakonik i D'ušanovo carstvo« (glej prikaz v .ST. P'r. 1927, zv. 3—4), Književna poročila. 235 in razprava prof. E u g e n i a Smurlo (Rim): »Jurij Krizanič (1610— 1683), ipanslavista o missionario?« V sledečem, krajšemi oddelku naniza Taranowski publikacije, ki so bile izdane prigodom tisočletnjce Kraljestva Hrvatske, in registrira nato biibliografične podatke o tem, kje so gori navedena, pa tudi še nekatera druga dela recenzirana, na kar zaključuje svojo knjigo z nekrolbgi velikih slovanskih učenjakov Konstantina Jirečka, Timoteja Florinskega, Teodora Zigela, Vatroslava Jagiča, Jovana Cvijiča in Stojana Novakoviča. To poročilo smo omejili na najkrajše podatke. Iz njih naj bi slo« venski pravniki, ki nimajo prilike, zasledovati pravno zgodovino Južnih Slovanov nepoAredbo iz književnoisti, spoznali, v katerih smereh se dan« danes giblje ta veda. Spoznali bodb, dla je prevesni del' interesa posvečen srednjeveškim srbskim pravnim razmeram, opazili pa bodo bržčas tudi, da tu o slovenskih pravnozgodbvinskih delih skoro ni bito govora. In vendar imamo Slovenci obširno, zelo vestno sestavljeno tudi za pravno zgodovino p-omembno delo, Kosovo »Gradivo za zgodovino Sloven«' cev srednjega veka« (zadhji zvezek i^l 1. 1920), ter smo opravili za zgodnji novi vek doberšen kos študija o običajnem pravu Slovencev; pokažemo dalje lahko na Polčevo »Kraljestvo Ilirija«, razpolagamo na vse zadnje v naših strokovnih revijah s precejšnjim številom razprav, ki bi se dale z mimo vestjo vzporediti z marsikatero gori navedtenih. Da bi tudi slovenska pravna zgodovina dobila v bodoče svoje, čepra'v skromno mesto v takih, vsemu slovanskemu svetu namenjenih biblio« grafičnih prikazih, to je naša iskrena želja, ki je ne moremo zamolčati. Dr. Metod Dolenc. Dr. Albin Kandare: Knjigovodstvo pridobitnih pslej nesamostojni ini prevodhi literaturi, ki nikakor ni sodobna, marveč sociološkega osvežila potrebna ko le kaj. Razporejajoč tvarino v duhu materialistične teorije, objaS« njuje pisatelj cesto prav zamotana vprašanja. Zanima ga tudi sedanje stanje naše zajkonodaje. Oti uči, da se dokopljemo do zanesljivih rezuls tov kesnejšiih vknjižb zgolj na taki osnovi, ki razkriva točno stanje imovine; zato propagira pomen inventarja kot temelja točnemu zara» čunanju. Tudi je dobro očrtal! odbose inventarja pa bilance ter bilance pa di-ugih sestavnih računov. Radi nejasnih pojmov o bilanci da i'zde= lujejo naši knjigovodje še dandanes slabe bilance . . . Praktični primeri, ki delajo knjigo lahko umljivo in nazorno, in cesti ekskurzi v knjigo« vodsko prakso, pričajo, da je izšel pisatelj iz prakse in da se mu je ravno zato, ker je na to plat podkovan, ob predavanjih te praktične vede do korena razgalilo problemsko jedro. Verziranost v praktičnem knjie govodstvu je bila in je oondkio sine qua non v tej disciplini. Praksa mora svetovati, vodUti, kjer je divom. Toda misliti je treba pri tem s svo« jima možgani. Pisatelj je prišel n. pr. pri saldakontu kot enojni knjigi dopisnikov do drugačnega mnenja, nego je mnenje večine teoretikov. Svojo misel je utemeljil z razlogi teorije in s praktičnim splošnim primerom«. Vprašanje valorizacije je bilo dosleji, vsaj pri nas, le bolj stvar zakonodaje in judikature; v tej knjigi je objasnjeno vobče in z bistrimi pogledom na našo prilike. Sistem nadbmestnih listov in listovno knjigovodstvo, te novotarije, ki jih spremljajo burni glasovi pro in contra, ob^a^^lava avtor raz strokovno in pravno stališče tako koncizno, da kai izveš, katere so prednosti teh računov in kake so hibe. Za našo pravno literaturo pa je v prvi vrsti važno, dla je pisatelj, prvi na slovanskem jugu, zbral vse zakonite prcd^pise, ki so po raznih pokrajinah naše države za knjigovodstvo veljavni v trgovinskem, meničnem, čekovnem, civilno« pravdnem in finančnem pravu. Prav posebno iz tega razloga je prido« bitnim podjetjem in našim pravnikoml potrebna pisateljeva knjiga kakor ribam voda. Pozdravljam pisateljev sktep, da bo knjigo, ki je v svoji zunanjščini nenavadino lepo opremljena, izdial tudi v srbohrvaščini. Dr. France Goršič. Dr. Ilija M. Jelič: Krvna osveta i umir u Cmoj Gori i severno} ArbanijI, Doktorska razprava. Beograd. Izdavačka knfižarnica Gece Kons. 1926. Str. 140 (s karto). Ta knjiga bo razbistrila marsikatero stran pravnega instituta krvne osvete. ki se znači brezdvomno za prvobiten, že da\Tio pred državnim Književna poročila. 237 pravosodstvom izvrševan način pridobiA-anja zadoščenja za storjeno krivico. Ni dvoma, da je bila od'govomost za vsako storjeno krivico najprej samo osebna. Todla vrlo tesna rodbinska in gospodarska vez oseb ene krvi je prenesla zelo zgodaj to odgovornost na »bratski život«, t. j. rodbinsko gospodarsko jedVioto, to pa tem lažje, ker je šlo v bistvu za izvajanje talionskega principa. Evoduciji tega instituta je posvetil Jelič svojo pažnjo in je njena pota zasledloval z velikim aparatom ter s hvalevredno akribijo do današnjih dni. Tak način obdelovanja ga jo nioral privesti do ugotovitve, da se znači »umir« (pomirba) za vzporedni institut germalnskopravne »Iklompozicije«, ki je izpremenila rodbinsko osveto v privatno kazen. Metoda njegovega dela je strogo znanstvena; peča se s sistematičnim prikazom predmetov, vzrokov krvne osvete, a pojmom krvnine ali krvavine (pri ArbanaSih »pare e djakut« imenovane), slednjič s postopkomi pri umiru poedincev in rodbinske zajediiicc. Gradivo je zbral pisatelj po knjigah, v veliki meri pa tudi po ustnem, izročilu poznavalcev prilik — on sam. je sin Črne gore —¦ in po sodbah, ki so potekle v zadevah krvne osvete. Tu prinaša tudi besedilo starodavnih dveh sodiba iz Južne Dalmacije, na katero se inače ni mnogo oziral. Dodan je še niz naiodhih pregovorov in rečenic o krvni osveti in umiru v srbskem in albanskem jeziku. Omenjamo, da je problem krvne osvete tudi še pri drugih narodih aktualen predmet laziskavanja. V prvem zvezku Revue intemationale de Droit penal iz 1. 1927 čitamo razpravo prof. Lemonnierja »La Dia ou prix du sang en Algeric«, ki stavi na čelo iz\'ajanj bistveno iste ideje, kot jih ima Jelič. Pravilno pojmovanje kazenskega prava in postopka zahteva natančno poznanje historičnega razvoja prainstitutov krvne osvete in umira. Za Srbijo, Albanijo in Dalmacijo je opravila to delo namenjena knjiga. Za Slovence vemo le še bore malo v tej smeri. In vendar nam je danes iz virov slovenskega običajnega prava od 16. sto« letja dalje že znano, da je mnK)gokatera rešitev pravde potekla naravnost iz miselnosti — »umira«. Saj je še 1. 1595 veljalo za načelo kmečkega pravosodja »In quo quis pcccavit, in illo puniatur«, idejia kolektivne odgovornosti hišnega gospodarja za vse zločine oseb, ki žive ob njego» vem kruhu — pa se je krepko udejstvovalia do uvedbe o. d. z. in še dandanes med ljudstvom ni popolnoma izumrla. Tako spoznavamo stike med srbskimi in slovenskim pravom. Zavest pravnozgodoviniske skup« nosti se poglablja. j,^^^^ j,^,^^^ Dr. Gerharf Daniel: Gefahrlichkeit und Strasfmass im Sinne der positiven Kriminalistenschule. Mit einem Geleitwort von dr. Enrico Ferri, o. Professor a. d. Universitat Rom. Leipzig, Ernst IF/egand", 7927. Str. IX + 5L Že naslov kaže, da gre za pisatelja, ki je pristaš pozitivistične kazen* skopravne šole, torej vsekakor bela vrana med srednjeevropskimi uče« njaki, ki se bavijo s kazenskim pravomi. Njegovo delo nudi še dokaj dober pregled določb in njih opravičbe gledte odbiere kazni po klasični 238 Književna poročila. šoli, ki zahteva kazen, proporcionalno krivdi, in pa po modterni šoli, ki zahteva tudi še povračilno kazen, razen tega pa še očuvaJna sredstva, da socijalno nevarni zločinec po kazni ali po sredstvu namesto kazni, ki se ne more odrediti, postane socialen človek. Za tem poglavjem je vrinili pisatelj ekskurz o mejnih stanih duševne razboritosti s sedmerimi tipičnimi anomaJijami. Ali ta ekskurz se nam zdi preplitek za nepoučenega, odveč pa za poučenega čitatelja. Končno poglavje govori v samozavest« nem tonu o pojmu kriminalne opasnosti in njegovi funkciji za odmero kazni po vidikih: storilčeva osebnost, nagibi, dbjanje, ponašanje po dejanju. Samozavestnost se zrcali predvsem v dblnih polemikah s Ferrijem, seveda le tam, kjer je po našem mnenju kritična opredelba znanstveno sploh nemogoča, t. j. pri raznoterih znakih opasnosti in njihovi oceni, ali so obtežujoče ali olajšujoče narave. Dalje in prav po» sebno pa se kaže v omalovažujočih opazkah, kakor n. pr. da ve pisatelj pisati o monografiji Lenz»a (Graz):