Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) Sedla sta. Spet ju je presunljivo gledal pa dejal: »Priplul sem po Arkansasu in izstopil v Mulvani. lskal sem vodnika po preriji in dalje na zapad, pa nobenega nisem našei, ki bi mi bil všeč. Samo za nič blago —. Rekli so rai, naj grem na prerijo, tam da je uajti prave prerijske lovce. Pa sem šel. In tule sem našel vaju. Všeč sta mi, yes! Ali gresta z menoj v San Francisco?« »Hm —!« je naredil mali. »Ali veste približno, kako daleč je v San Francisco?« »Vem.« ^Pa govorite, kot da bi ne bilo več ko dan ježe!« »En dan ali leio dni, — vseeno mi je.« »Hm, da —! Se vam pa tudi sanja, kaj vse se vam utegne pripetiti spotoma —?« »Pripetiti —? Spotoma —? Well, upam, da bom tnarsikaj doživel.« »Nikar si nič preveč ne želite doživljajev! Vedite, da bi potovali mesec ali dva, kakor pač b:> spotoma. In da jc pot nevarna —. In zato ne moreva potovati z vami!« »Ker je nevarno?« Mali je bil skorajda užaljen. »Ne! Ampak ker je predaleč. Nisva bogata, kakor ste vi, se zdi, cd lova živiva in zato ne moreva je>zditi na sprehod v San Francisco.« »Plačal bom!<; Malemu se je raztegnil obraz. »A tako —? No, potem bi se pa dalo govoriti o stvari.« »Znata streljati?« Grbavi ga je pogledal pomilovalno, kakor bi na primer pogledal profesor astronomije človeka, ki bi ga vprašal, ali ve, kako daleč je z zemlje na mesec. »Prerijski lovec — pa bi ne znal streljati?! Tako vprašanje je še hujše ko pa če bi vprašali, ali zna medved žreti. Oboje je tako zelo samo posebi umevno kakor moja grba.« »Hm —! Pa bi le rad videl, kako streljata.« Pokazal je na orla, ki sta še vedno krožila nad njimi. »Bi pogodili tistale dva?« Humply Bill je pogledal, meril višino z cčmi in dejal: »Zakaj pa ne? Vi seveda s svojimi igračkami tamle bi najbrž nič ne zadeli —!« Pokazal je h konju, kjer sta viseli lordovi puški ob stremenicah, svetli in snažni, kot da sta šele pravkar prišli iz tovarne. Taka snažna puška je za westmana grdobija, njegova puška je stara, zarjavela, sirclja pa z njo vkljub temu prav dobro. Pač ni prilike za snaženje in tudi ne sredstev. »Ustrelita ju!« je dejal lord. Ni se zmenil za Humplyjeve zbadijive besede. Grbasti je vstal, vzel puško, kratko pomeril in ustrelil. Videti je bilo. kot da je zadel orla močen sunek, peroti so zaplahutale, odletel bi bil rad, pa ni mogel več, počasi pa vse hitreje je padel z razpetimi peroti, jih skrčil in padel na zemljo ko kamen. Samozavestno se je obrnil mali k ldrdu. »No, — kaj pravite?« : »Ni bilo slabo!« je rekel lord in si odrczal kos srnine. Bill pa je bil užaljen. »Kaj —? Ni bilo slabo —? Pomisiite, kaka višina —! In krogla ga je zadela v življenje! 2e v zraku je bil mrtev! Vsak poznavalec bo rekel, da je bil strel kar izvrsten!« Pa Anglež se ni zmenil za užaljenega westmana. »Well —! In oni drngi —?« Pokazal je na dolgina. Stric Gunstick je okorno vstal, se naslonil na svojo dolgo staro puško, dvignil desnico ko kak slav- nosten govornik, pogledal po orlu, ki je krožil visoko , v zraku, pa povedal z vznešenim glasom: »Orel plava v višavah, — bistro gleda po nižavah, — po mrhovini hrepeni, — lovec pa ga ustreli!« Okorno je stal ko lesen možic, prvikrat je zinil, odkar sta se čudaka srečala z Angležem, in pač zasodil, da bodo njegovi »verzi« mogočno učinkovali. Samozavestno je gledal lorda, teatralično stezajoč roko, in čakal, da ga bo pohvalil. Anglež pa je gledal neumno in močno se je zdelo, da se bori s smehom ali pa z jokom. Grbasti je pohitel prijatelju na pomoč. »Ste ga čuli, mylord! Da, stric Gunstick je cel mož! Izobražen človek! Svojčas je bil gledališki igralec in še vedno je pesnik. Malokedaj zine, kadar pa zine, govori v verzih!« Malomarno je pokimal lord. »Well —! Naj govori v kumarčni solati ali pa v verzih, tisto je njegova zadeva! Za mene je poglavitno, da vidim, ali zna mož res tudi prijeti za puško in streljati.« Dolgin-pesnik je na široko zamahnii z roko, kar je pomenilo, da prezira lordove besede, raztegnil usta k desnemu ušesu, dvignil puško, pa spet odstavil. Zamudil je nekaj dragocenih trcnutkov. Med njegovim pesniškim izlivom se je orel, ki ga je prestrašil prvi strel, naglo umaknil in odplaval, le kot majhno točko ga je še bilo videti na riebu. »Ni ga več mogoče zadcti!« je menil grbavec. »Kajne, stric?« Stric je dvignil obe roki k nebu, kjer je plaval orel, pa povedal z glasom, ko{ da misli mrtve obuditi: »Orel jc odletel, — prestrašfl ga je strel, — vzpel se je v višave, — izginil je v daljave — in kdor ga misli dohiteti, za njim pač mora poleteti.« »Neumnost!« je dejal lord. »Mislite reči, da ga nc zadenete več?« »Seveda ne!« je branil grbasti molčečega pesnika. »Noben westman ga ne bo zadcl!« »Tako —?« Le to samo besedo je rekel lord, v obrazu mu je nekaj zadrhtelo, ni se vedelo, ali je posmehljivost ali samozavcst ali drznost, naglo je stopil h konju, odvezal puško, jo dvignil k licu, za pol sekundc meril in ustrelil. Pa je odložil puško, sedel, segel po pečcnki in si odrezal obilen kos.. »No -—?« je dejal s polnimi usti. »Ali ga res ni mogoče zadeti?« Prerijska lovca sta zijala, čudenje, da, občudovanjo je bilo brati na njunih obrazih. Orel je bil smrtno zadet, s skrčenimi peroti in v ozkih krogih je padal tcr izginil za bližnjim gričem. Humply Bill je gledal za njim. »Cudovito, mylord —i Če le strel ni bil samo gol slučaj —.« Obrnil se jc pri zadnjih besedah po lordu, — pa umolknil z odprtimi usti. Lord je sedel pri pečenki, s hrbtom obrnjen v kraj, kamor je padel orel, in žvečil svoj grižljaj tako ravnodušno, kot da se ni prav nič pripetilo. »Neverjetno —!« je vzkliknil končno Bill. »Mylord —! Poglejte vendar —! Zadeli stc ga —! In ne samo zadeli, tudi ustrelili ste ga!« »Vem!« je dejal Anglež in si porinil nov kos pečenke med zobe. Niti obrnil se ni. »Ampak — saj niti pogledali niste za njim —!« »Ni trcba! Vem, da sera ga smrtno zadel. Moja krogla nikdar ne zgreši.« »Ampak — človek! Mojster sie, vsaj v streljanju! Mojster, ki se sme rairno kosati z našimi najslavnejšimi westmani, z Winnetouom, z Old Firehandom, z Old Shatterhandom - Ali ne, stric?« Sloviti gledališki igralec in pesnik-Jovec se je spet postavil na -oge ko lesen možic, zakrilil z rokami in deklamiral: Dalje sledi.