O vitezih
Vitežtvo 3e je rodilo v zapadnej Evropi in njegovi početki se zasledj aii v 10. stoletji po rojstvu Kristovein. Takrat 5e nij bilo takih postav za Ijudsko varnost, kakoršne iinanio ztlaj, in le delela pcst moCnejšega je nz-sojevala pravico. Kdor je kako kiivico trpel, moral je sain sebe Ijraaiti tet si sam prilioriti pravico, in če je bil slabejiii od svojega nasprotnika, lnoral je podleči, da si je imel praTo. Tu se ustanovi uagloma posebni tite/.ki stan v ta namen, da bi bnuiil slabe iu neoljorožene ljudi. Vladike, posestniM širnih zemljišf, polja, lok in lesov, jeli so stavita tnlne gradove po Trhovih na nepriatopnih mestil, obdavši je z gloliocimi prekopi, čez katere se je moglo le preko yise<5ega mosta priti do grajskih rat. Večkrat je liil še ta jcdini most po noči kiiškn Tzdignen. Grad je imel rselej vsaj po jeden visok, na-radno okjogel stolp, v katerem so biji globoko pod zemjjo v groznih teinnicah nesre6ni jetaiki. Za teli tasov so tudi prcbiralei bližojih vasi postali ritezori
_Uff
podložniki. k&teremn so obdelovali polje ter nro opraTljali rszne slnžbe v gnidn. Tako je spadalo k ramno gradu nekaj rasi, in Cim ve« jfli je bilo, tem bog&tejši in mofnejgi je bil ?ites in skoraj saniorladar t«le krajine. Iz početka so bili to le sinovi plemenitih rodovin, ki so se pripraTljali na ofie-tovem gradu na vitežki stan ter se už^ po sedinem letu svojt1 starosti po-šiljali k tnjemu ritezu na vaje. Služili so rnu kot drorjaniči sukajoi! onije in ureč se v boji. To je trajalo polflih sedem let. Štirnajsto lcto dopolnivSi, postali 80 oprode, ter so smeli nositi orožje v bokn in spremljati evojega gospoda k različnijn igram in vitežkim slavnostim. Pri tem so se seznantfi z nmogovrstnimi Titežkimi naradami in obredi, katere so ravno tako v čistih imeli kakor hrabrost iu nenstrašenost Ko je minulo zopet ilrn^ih sedem Iet, pciJpliJJ so sveraoo oprodi plemsiro. PdkleianS pred rifeza, objjobij je. ijs se hoče yse žive dni bojevati lo za vero in čast; vitez se je dotaknil z golim mcčeni ujegovega vratu in kleSeči je »stal kot vitez z vsemi pravicami in vitežkiuri doižnostini.
Podelitev plem3tva se j<? godila z veliko slaro, z bliiSfem in sijajem; slavili so se tnrnirji tli bojne riteske igre, lomili so si kopja, rovali se z rnefi bodi si pe§ bodi si je?.. Turnir jo bilo ogiajeno mesto, ob otraneh so bili vzvišeni sedeži, spreduji za knjeginje, grotinje in plemeailniee, potem za starejSe gospode in drugo gledalce. K takim igram so so shajali vitezi iz ilaljnih krajev, še cel6 takib nij manjkalo, ki so Tse svoje življenje po turiiiijih jezdili. Obleka vitezev ua turnirjih je bila dragocena in neprodorna: glavo so si pokrivali s felado, vrh« kateve se je vila krasna perjanica: oblifje jim je zastirala jnrežica; prsa, i"žmena in noge so bila t samem železji; oboro-ževali so se s težkimi meii in dolzijni kopji; na lovu in v bitvah so streljali tudi z lokom ter nosili oSčepe.   V bmnabo jim je bil Sfit ali paveza.
Borih' so se peš vdi na konjii iu sfcer rseiej ie po dva; fedor ja na-sprotnika porinil 3 sedla ali mn meč izbi], ta jo bil zmagalec, ter je dobil zato lep dar. navadno verižico, ostroge, dragoceno čelado ali meč iz rok knje-ginje ali kake plemenite gospb. Časi se je pa tutli zelii žalostno končala igra in mnogi hrabri vitez je močil 3 svojo krvjo prah na turničS.
V poznejšUi časih so jeli tndi neplemenitttikom podeljevati plemstvo, ako se so odlikovali s posebnim junaStvom; marsikateri rojnik je postal plemie zaradi aroje neuavadtie hrabrosd t boji. In tako se je Cim dalje tem bolje preatvarjalo plemstvo i vojaSki stan, ia ker so si ritezi v nečast Steli, s fim dnifun se. boriti nego z orožjem, zntorej so se morali, kadar nij bilo Tojae, drag z drugim prepirati ia na gradeh se napadati. Mnogi vitezi so Uko glo-boko pali, pozabivši sroj nekdanji poklic, da so jeli meata napadati ter ne-oborožene trgovce po eestah plžniti. S skaluatih grador so prežali na rop in nij ga bilo potnika, ki bi si bil svest imetja in zivljenja, če se nij pri-drazil kakej vecjej oboroženi iieti ali se pa z dragimi novci odknpil. Koneiao so se jim vendar mesta postavila na 5elo. mešCanjo so se združevali v cehe, in sosedna inesla, posebno kupfiijska, najeinala so si vojakov zaradi varnosti kupčijskega blaga.
Oj to je tiilo žalostno t tem 5asu, ko Se nij bilo rednih cest niti že-leznic; človek je moral potovati po slabih cest&h mnogo dni, kamor zdaj lchko pride T malo urah!
199
Ko je napoaled zadel grometi strelni prah iz pniek in topov, tu nM nijso bila. zadosti tnlna zidanja in riseči mostovi, da bi bili varovali ritezs v trdnem gTadu pred neusmiljeno troglo. Tdesna moi! in osobna hrabrost ste izgubili stojo oekdanjo ražnoat. Pritlitorcc je mogel poslej zlekniti na tl» nijsilaejSega jiuiaia. In vitezi so jeli odlagati iiite, obesati okiepe t orožnice, zameDjali so kopja s puSkami ter zapnSdali grtdore na nepristopnih mestii, ie nijso užiS poprej propaii v razvaline.
Namest« gradov so se začeli vzdigovati po dolinah in rasnioah krasni gradiči in vabeče Tile. Vitezi so se preselili z risocih gorskih krajev, in vit^žtvo je izginilo z sveta.
Trajalo je blizu štiri st« let.                                                            V.