69
Kako in kedaj postane nase ljubljansko močvirje popolnem rodovitna zemlju?
V 1. listu letošnjih „Novic" smo čitali, da pride spomladi vnanji izvedenec v Ljubljano v posvet, kako naj bi se temeljito poprijela dela na močvirji, da postane to zemljišče kolikor mogoče rodovitna zemlja. Da si bo naš močvirski odbor za to posvetovanje izbral pravega možL, smemo za gotovo pričakovati.
Glavna naloga tega izvedenskega posvetovanja bode pa dvojna: ena ta, da se močvirje popolno na suho dene in se zabranijo prihodnje povodnje, — druga pa ta, da se bo, kakor močvirska postava veleva , mogla po skušnjah družin dežel v pravem času in v pravi meri spuščati voda Čez zemljo, da dobiva plodno močo. To dvojno utegne v prihodnosti naše sedanje močvirje prestvariti v zemljo, da izgubi ime „močvirja", pa jej tudi ne manjka potrebne vlage in potem postane jako rodovitna zemlja.
Kako pravilno močiti travnike ali vod6 spuščati čez-nje, to je pri nas do3ihmal še tako neznana stvar, da marsikateri kmetic utegne reči : „kaj gospode luna trka, da mislijo na namakanje zemljišč!" A vendar se da spuščanje vode po travnikih ne le prav dobro izpeljati, ampnk je osušenim travnikom neobhodno potrebno in velika jim dobrota.
Od tega časa, kar imamo železnice , na morji pa parobrode , je svet veliko manjši postal, — kar je nekdaj bilo daleč, je zdaj prav blizo. Kar nekdaj ni bilo mogoče, da bi dežele, katere zavoljo slabe letine niso nič pridelale, bile daleč od drugod žita in druzih pridelkov in celo živine dobivale, to je dandanes po železnicah in parobrodih prav lahko mogoče; vse se prevažva križem po svetu in še cel6 po nizki ceni prav zato, ker vožnina po železnicah ni draga. To je gotovo na korist tistim, ki žita ali druzega živeža potrebujejo, a gotovo ni na korist kmetovalcem domačim, katerim vnanje blago hudo konkurenco dela. Vnanje dežele imajo tudi mnogoterih koristnih kmetijskih mašin na razpolaganje, katerih se cel6 zadruge preprostih kmetov poslužujejo. In kako rodovitne so nekatere dežele po svoji legi, rodovitne tako, da še gnoja ne potrebujejo! Tako, na pr., sem v Topčideru poleg Beligrada videl gnoj nakladati na gare (kola) in ga voziti v bližnji potok. Na vprašanje moje, zakaj to? dali so mi od govor: „naša zemlja je premastna in ne strpi gnoja." Isto tako ravnajo z gnojem v Rumuniji itd. Ni tedaj po vsem tem Čuda, da se severni Amerikanci ponašajo, da njihovi žitni pridelki odločujejo ceno na žitnih sejmih v Odesi in v Peštu.
(Konec prihodnjič.)