glas mladih 53 The importance of flexibility in ice hockey Abstract Flexibility is a movement ability which allows us to perform maximum range of motion (ROM) movement in the joint. In the game and the training process of ice hockey, it allows us to perform optimal and technically correct movement tasks on and off the ice surface. Due to the lack of scientific literature on ice hockey, we have focused on research that describes the general laws of stretching exercises and explores the topic of flexibility development in sports that are similar to ice hockey in terms of movement structure. The development of flexibility can help with preventing injuries. It is important that the various methods of flexibility development are properly placed in the training process, only this way they can have a positive impact on the performance of the exercise tasks. The summary of the article states that, despite some conflicting opinions and evidence, the development of flexibility has a positive effect on the athlete‘s overall movement performance. It is not good to perform static or PNF stretching exercises before rapid and explosive movements as they reduce the efficiency of the movement performed. Therefore, it would only be reasonable to perform dynamic stretching exercises before practicing ice hockey. In order to develop mobility and move- ment amplitude, it would be fitting to use static or PNF stretching exercises after the workout is completed. Keywords: warm-up, stretching exercises, impact on movement efficiency, prevention. izvleček Gibljivost je gibalna sposobnost, ki nam omogo- ča izvesti gib z maksimalno amplitudo v sklepu. V igri ter v trenažnem procesu hokeja na ledu nam omogoča optimalno ter tehnično pravil- no izvajanje gibalnih nalog na ledeni ploskvi in izven nje. Zaradi pomanjkanja znanstvene litera- ture iz hokeja na ledu smo se osredotočili na raz- iskave, ki opisujejo splošne zakonitosti razteznih vaj oz. raziskujejo tematiko razvoja gibljivosti pri športih, ki so po strukturi gibanja sorodni hokeju na ledu. Večino ugotovitev bi lahko aplicirali na hokej oz. hokejiste. Različni avtorji ugotavljajo, da zadostna gibljivost lahko preventivno vpliva na preprečevanje športnih poškodb. Pomemb- no je, da so različne metode razvoja gibljivosti pravilno umeščene v proces treninga, saj lahko le tako pozitivno vplivajo na učinkovitost izvaja- nja gibalnih nalog. Povzamemo lahko, da pred hitrimi in eksplozivnimi gibanji ni primerno izva- jati statičnih ali PNF razteznih vaj, saj le-te za do- ločen čas zmanjšajo učinkovitost opravljenega gibanja. Pred vadbo hokeja na ledu bi bilo zato smiselno izvesti le dinamične raztezne vaje. Po končani vadbi in s ciljem razvoja gibljivosti ter amplitude gibanja pa bi bilo smiselno uporabiti statične ali PNF raztezne vaje. Ključne besede: ogrevanje, raztezne vaje, vpliv na učinkovitost gibanja, preventiva. Tadej Cvenk Pomen gibljivosti pri hokeju na ledu 54 „ Uvod Človek potrebuje gibanje za zdravo in produktivno življenje. Ne glede na to, ali vstajamo iz stola, hodimo po stopnicah, mečemo žogo ali tečemo, vsaka izmed de- javnosti zahteva določeno raven gibljivosti. Zadostna gibljivost igra pomembno vlogo pri učinkovitosti gibanj v športu, gibanj v vsakdanjem življenju ter ohranitvi neod- visnega načina življenja (Mazzeo, Cavana- gh, Evans idr., 1998). Gibljivost predstavlja sposobnost, da se gib izvede skozi celoten sklep, torej v celotni amplitudi, pri tem pa ne prihaja do omejitev gibanja, hkrati pa gibanje samo ne povzroča bolečine. Ome- jitveni dejavniki gibljivosti so lahko: spol, starost, odvečna podkožna maščoba, koža, togi ligamenti in kite (Funk idr., 2003). Metode razvoja gibljivosti lahko delimo na statične, dinamične in PNF (˝Propriocepti- ve Neuromuscular Facilitation˝) metode (Tomažin, 2013 v Pori idr., 2013). Pri statični gibljivosti je značilno, da v gibu/raztegu sodeluje le ena sklepna ali mišična skupi- na. Pri dinamični gibljivosti gre za obseg giba, ki je izveden dinamično (v gibanju), pri tem pa pri gibu sodeluje več sklepnih in mišičnih skupin. Pri statični gibljivosti je pomembno, da je posameznik zmožen izvesti gib v določenem obsegu oz. am- plitudi. Za bolj kompleksno gibanje pa je pomembnejše, kako delujejo vsi sodelujo- či sklepi v kinetični verigi (Glass, Hatzel in Albrecht, 2014). Poleg klasičnih statičnih in dinamičnih razteznih vaj pa v uporabo vse pogosteje prihajajo tudi PNF raztezne vaje. PHF raztezne vaje, ki v nekaterih raziskavah kažejo boljše rezultate razvoja gibljivosti, se delijo na tri metode; drži in sprosti (˝HR – hold and relax˝), napni in sprosti (˝CR – contract and relax˝) ter drži, napni in spro- sti (˝SRHR – slow reversal hold relax˝), ki je kombinacija predhodnih dveh metod. Hokej kot športno igro uvrščamo med poli- strukturne kompleksne športe, kar pomeni, da poleg manipulacij s palico in ploščkom pogosto prihaja do sprememb hitrosti in smeri gibanja. Pri tem so najbolj obreme- njene mišične skupine upogibalk, iztego- valk kolka in kolena, primikalk kolka, miši- ce iztegovalk trupa, stabilizatorji trupa ter mišice upogibalk in iztegovalk ramenskega obroč ter iztegovalk gležnja. Pri igralcih hokeja na ledu prihaja do skraj- šanja mišic iztegovalk kolka zaradi specifič- nosti položaja, ki je zavzet pri drsanju (Tyler, 1996). Z vadbo gibljivosti so mišice in tetive bolj prožne, pri čemer se zmanjša možnost poškodb oz. je resnost le-te lahko manjša (Witvrouw idr., 2004). Razvoj gibljivosti pa nima vpliva samo na preventivo pred po- škodbami. Slabša gibljivost hokejistu pre- prečuje optimalno izvajanje manipulacij s palico in ploščkom, kar posledično vpliva na zmožnost razvoja tehničnih elementov s palico. Prav tako slaba gibljivost vpliva na tehniko drsanja ter tehnično nepravilno iz- vajanje nalog na ˝suhih˝ treningih. Optimalen proces ogrevanja pri hokeju na ledu bi vseboval sub-maksimalno intenziv- nost aerobne aktivnosti, ki ji sledijo dina- mične raztezne vaje velikih amplitud, tem pa sledijo gibanja specifična športni zvrsti, kot so drsalne vaje. Sodobni pristop k ogre- vanju celo narekuje izvajanje dinamičnih razteznih vaj že med samo aerobno aktiv- nostjo. Vsak posameznik bi moral v svoj tre- nažni proces vključiti tudi statične raztezne vaje za ohranjanje splošne telesne pripra- vljenosti, povečanje gibljivosti sklepov ter raztegljivosti mehkih struktur. Optimalne amplitude gibov v sklepu nam tudi omo- gočajo boljše funkcioniranje v vsakdanjem življenju ter skladnost mišično-kostnega sistema. Potrebno pa je, statične raztezne vaje, v trenažni proces vključiti ločeno ali pa jih izvajati v zaključnem delu vadbe name- njeno razvoju gibljivosti in ohlajanju telesa (Behm in Chaouachi, 2011). Za obravnavo razvoja gibljivosti pri hokeju na ledu smo se odločili predvsem zaradi zanemarjanja tega segmenta treninga. Trenerji razvoju te gibalne sposobnosti ne namenjajo veliko pozornosti ali pa odgo- vornost prelagajo na vadeče. Slaba giblji- vost in omejena sposobnost doseganja optimalnih amplitud gibanja pa ima za po- sledico slabšo telesno pripravljenost, ki lah- ko onemogoča tehnično pravilno izvajanje gibanj ter vodi v večjo verjetnost nastanka poškodb. „ Gibljivost in metode njenega razvoja Metode za razvoj gibljivosti lahko, kot že omenjeno, razdelimo na: statične, dinamič- ne in PNF (˝Proprioceptive Neuromuscular Facilitation˝). Za ustrezno prilagoditev mi- šično-kitnega sistema je potrebno upošte- vati značilnosti in omejitve posamezne me- tode. Pri statičnih razteznih vajah največjo amplitudo dosežemo počasi in jo zadržimo dlje časa. Statične vaje lahko razdelimo na pasivne, kjer največjo amplitudo dosežemo s pomočjo zunanje sile ali aktivne, kjer naj- večjo amplitudo giba dosežemo s pomo- čjo lastnih antagonističnih mišic. Pri dina- mičnih razteznih vajah največjo amplitudo giba dosežemo hitro in večkrat, končnega položaja ne zadržujemo. Vaja je izvedena dinamično, količina pa se meri s številom ponovitev. Tretja metoda so PNF (˝Proprio- ceptive Neuromuscular Facilitation˝) razte- zne vaje, ki izkorišča živčno-mišične meha- nizme (rekurentno in recipročno inhibicijo), ki raztezano mišico še dodatno sprostijo. Ta metoda je primerna predvsem za izkušene uporabnike z dobrim poznavanje statičnih razteznih vaj, velikokrat pa se uporablja pri rehabilitaciji. Pri teh vajah največjo amplitu- do giba dosežemo s kombinacijo pasivnih razteznih vaj in aktivnega delovanja mišic (Tomažin, 2013 v Pori idr., 2013). „ Statične, dinamične in PNF raztezne vaje V svoji raziskavi so Meroni, Giuseppe idr. (2010) primerjali statične aktivne in pasivne raztezne vaje za razvoj raztegljivosti zadnje stegenske mišice. V raziskavi sta sodelovali dve skupini, ki sta 6 tednov izvajali določe- ne raztezne vaje. Po šestih tednih sta obe skupini povečali raztegljivost, vendar je bila skupina, ki je izvajala aktivno raztezanje, učinkovitejša. Pomembna razlika se je po- kazala 4 tedne po končani vadbi, kjer je raz- tegljivost skupine s pasivnim raztezanjem padla na osnovni nivo. Raven raztegljivosti zadnje stegenske mišice skupine, ki je izva- jala aktivno raztezanje, pa je ostala praktič- no nespremenjena. Nekoliko drugače so v svoji raziskavi dokazali Davis, Ashby, McCale idr. (2005), kjer so primerjali 3 različne tehni- ke razteznih vaj (statične aktivne in pasivne ter PNF) s kontrolno skupino. Rezultati so pokazali, da so merjenci vseh treh skupin pokazali izboljšave v raztegljivost zadnje stegenske mišice, vendar pa je statistično pomembno razliko v primerjavi s kontrol- no skupino pokazala le skupina merjencev, ki je izvajala statične pasivne raztezne vaje. V raziskavi, ki so jo izvedli de Weier, Gorniak in Shamus (2003), so med seboj primerjali učinkovitost metode statičnega raztezanja brez predhodnega ogrevanja in statično raztezanje s predhodnim ogrevanjem ter samo ogrevanje brez razteznih vaj. Ogreva- nje je potekalo na step trenažerju 10 minut s 70 % HRmax, pasivne statične raztezne vaje pa so merjenci opravili v treh serijah po 30 sekund z 10 sekundnim odmorom med serijami. Rezultati so pokazali, da sta obe metodi, ki vključujeta statične raztezne glas mladih 55 vaje praktično enako uspešni in da je vpliv razteznih vaj viden vsaj še 24 ur po vadbi. Da statične in dinamične raztezne vaje po- zitivno vplivajo na razvoj gibljivosti, so raz- iskovali tudi Paradisis idr. (2014). V skupini sedeminštiridesetih merjencev so dokazali, da statične kot dinamične raztezne vaje vplivajo na razvoj gibljivosti adolescentnih fantov in deklet. Ayala, de Baranda, De Ste Croix in Santonja (2012) so dokazali, da so statične aktivne raztezne vaje statistično pomembno pripomogle k izboljšani razte- gljivost zadnje stegenske mišice. Primerjali so začetno in končno stanje merjencev z normalno raztegljivostjo (a) ter omejeno raztegljivostjo (b) zadnje stegenske mišice. Vsaka skupina (a in b) je vsebovala pod- skupini merjencev; prvi so izvajali statično aktivno raztezanje trikrat tedensko po 180 sekund (30 sekund za posamično vajo), v drugi pa so bili kontrolni merjenci, ki razte- znih vaj niso izvajali. Napredek merjencev, ki so izvajali aktivne raztezne vaje, je bil po končanih 12 tednih vadbe 13,6° (normalna raztegljivost) in 14,7° (omejena razteglji- vost) v kontrolni skupini pa razlik med prvo in zadnjo meritvijo praktično ni bilo. Chow in Ng (2010) sta primerjala raztegljivost mišic iztegovalk kolena s statičnimi aktivni- mi in pasivnimi razteznimi vajami ter PNF metodo raztezanja pri merjencih, ki jim je bilo zamenjano koleno. Med rezultati, ki so bili doseženi z različnimi metodami, ni bilo statističnih razlik, kajti vse tri metode so po- dobno učinkovite in so pripomogle k večji amplitudi upogiba kolena oz. so povečale gibljivost. Winters idr. (2004) so v svoji raz- iskavi želeli ugotoviti, ali prihaja do razlik med skupinama v amplitudi ˝ROM˝ iztega kolka. Merjenci so bili posamezniki z ome- jeno raztegljivostjo mišic upogibalk kolka. Razdeljeni so bili naključno v dve skupini. Prva skupina je izvajala statične pasivne raztezne vaje. Vsaka vaja je bila z vsako nogo izvedena desetkrat po 30 sekund in z 8 sekundami odmora. Člani druge skupi- ne so izvajali statične aktivne raztezne vaje. Vaje so se izvajale z 10 ponovitvami po 30 sekund s 30 sekundnim odmorom. Mer- jenci obeh skupin so izboljšali raztegljivost iztegovalk kolka v šestih tednih obravnave. Med rezultati, doseženimi z eno ali drugo metodo, ni bilo kliničnih ali statističnih raz- lik. Avtorji navajajo, da bi bile potrebne na- daljnje raziskave za določitev optimalnejše izmed metod raztezanja. V svojem članku so Hindle, Whitcomb, Briggs in Hong (2012) pod drobnogled vzeli sedem raziskav, iz katerih so povzeli, da dve PNF metodi raz- tezanja; napni in sprosti (˝CR˝) ter napni, sprosti in raztegni s kontrakcijo antagoni- stične mišice (˝SRHR˝) povečajo gibljivost in amplitudo gibanja, ne glede na odsto- tek maksimalne prostovoljne izometrične kontrakcije. Povzeli so, da obe metodi PNF raztezanja učinkovito povečata in vzdr- žujeta nivo amplitude giba, hkrati pa po vadbi izboljšata mišično moč in učinkovi- tost športnikovega gibanja. Za ohranjanje napredka pa je potrebno PNF raztezne vaje izvajati pravilno in dosledno. Da je PNF me- toda razteznih vaj nekoliko bolj učinkovita od statičnih in dinamičnih razteznih vaj, so potrdili tudi Barroso, Tricol, Gil idr. (2012), na osnovi rezultata testa predklona in meri- tvami opravljenimi pred naporom. Kot na- vajajo Spernoga idr. (201 1), pa povečana gi- bljivost in amplituda giba ni permanentna. Vpliv razteznih vaj naj bi trajal le šest minut po končanju protokola razteznih vaj. Za ob- stojnejši napredek pa je potrebno vaje iz- vajati dlje časa. Lempke, Wilkinson, Murray in Stanek (2018) so primerjali razlike med PNF in statičnimi razteznimi vajami. Na podlagi petih raziskav, ki so jih pregledali, so ugotovili, da med PNF razteznimi vajami in statičnimi razteznimi vajami ne prihaja do razlik v končni raztegljivosti upogibalk kolka ter amplitudi giba kolčnega sklepa. Manske idr. (2010) so preverjali metode za izboljšanje posteriorne ramenske togosti in izboljšanje amplitude giba notranje ro- tacije ramena. Prišli so do zaključka, da sta obe metodi izboljšali raztegljivost notranje rotacije. Skupini sta izvajali pasivne statične raztezne vaje. Prva skupina je vajo (˝cross- -body stretch˝) izvajala sama, drugi skupini merjencev pa je z mobilizacijo in pasivnim raztegom pomagal zdravnik . „ Gibljivost v povezavi s poškodbami Pogoste poškodbe profesionalnih igralcev hokeja na ledu so nategi mišic na obmo- čju kolčnega sklepa in hrbta. Igranje hokeja na ledu privede do skrajšanja m. upogi- balk kolka, kar poveča verjetnost natega mišic na tem predelu (Tyler, 1996). Namen raziskave, ki jo je izvedel Tyler (1996), je bil dokazati razlike v amplitudi giba pri iztegu kolka med igralci hokeja na ledu in kontrol- no skupino. Rezultati so pokazali, da imajo igralci hokeja na ledu manjšo raztegljivost mišic upogibalk kolka kot kontrolna skupi- na. Raziskava, ki so jo izvedli Tyler, Nicho- las idr. (2001), je bila izvedena, da bi ugo- tovili, ali v predsezoni moč in raztegljivost primikalk ter upogibalk kolka vplivajo na verjetnost poškodb. Merjenci so bili igral- ci Nacionalne hokejske lige (NHL), ki so jih spremljali dve zaporedni sezoni. Raziskava je pokazala, da raztegljivost primikalk kol- ka ni imela vpliva na pogostost poškodb. Za dobro preventivo pred poškodbo pa se je izkazala moč primikalk kolka ter pra- vilno razmerje v moči med primikalkami in odmikalkami kolka. Hrysomallis (2009) navaja, da igrajo mišice primikalk kolka pomembno vlogo pri gibanju in stabilno- sti kolčnega sklepa. Poškodbe te mišične skupine so znane mnogim športnikom, med drugim tudi igralcem hokeja na ledu, nogometašem in plavalcem. Mišična moč in amplituda giba sta dva parametra, ki bi lahko vplivala na možnost poškodb. Cilj njene raziskave je bil ugotoviti odnos med močjo in raztegljivostjo primikalk kolka ter njuno povezanostjo s poškodbami. Av- torica navaja, da obstaja nizka do zmerna stopnja povezanosti, da so poškodbe od- visne od raztegljivosti in moči primikalk kolka. Witvrouw, Danneels, Asselman idr. (2003) so raziskovali povezanost med raz- tegljivostjo mišic in verjetnostjo poškodb mišic upogibalk in iztegovalk kolena ter kolka, primikalk kolka in iztegovalk gležnja. Meritve so bile izvedena s strani klubskih zdravnikov na 146 profesionalnih igralcih nogometa v Belgiji. Po enem letu spremlja- nja nogometašev so rezultati pokazali, da so imeli nogometaši, ki so si poškodovali upogibalke ali iztegovalke kolena, izra- zit primanjkljaj v raztegljivosti teh mišic v primerjavi z igralci, ki se niso poškodovali. Pri igralcih s poškodbo primikalk kolka ali iztegovalk gležnja v odvisnosti z razteglji- vostjo teh mišičnih skupin pa ni prihajalo do statistično pomembnih razlik. Da ni direktne povezave med raztegljivostjo in poškodbami zadnje stegenske mišice, je pokazala raziskava Doormaal, Horst, Backs idr. (2016). Raziskava je bila narejena na 450 nizozemskih amaterskih nogometaših prve jakostne kategorije. Nogometaši so na za- četku sezone opravili test predklona sede, nato pa so bili spremljani s strani klubskih zdravnikov in fizioterapevtov v obdobju enega leta. V tem obdobju je bilo le 23 poškodb dvoglave stegenske mišice (5,1 % vseh testiranih). V kategorijah starosti in poškodbe mišice, predhodnih poškodb in ponovne poškodbe mišice ni prihajalo do statistično pomembnih razlik. V osnovi velja, da je zgornji del trupa pri ho- keju na ledu dobro zaščiten. Kljub temu pa so ramenski ščitniki dosti bolj gibljivi kot pri ostalih kontaktnih športih. Predpostavlja se, da zaradi naletov na telo, naletov ob ogra- 56 do in uporabo hokejske palice pogosteje prihaja do poškodb zgornjega dela telesa. Pri hokeju na ledu je najpogosteje prizadet akromioklavikularni sklep. Posledica naleta oz. trka je premik sklepa v nepravilen polo- žaj, pri čemer se ligamenti lahko nategnejo ali pretrgajo. Resnost poškodb je ovre- dnotena na lestvici od 1 do 5, pri čemer rehabilitacija poškodb tipa 1 in 2 poteka s hlajenjem ter progresivnim povečevanjem amplitude gibanja, krepilnimi vajami, kri- oterapijo ter počitkom (Popkin idr., 2017). Na splošno je ramenski sklep zaradi svoje specifičnosti v veliki meri odvisen od mišic, ki mu omogočajo stabilnost in gibanje. V primeru, da je sklep zaradi skrajšanih mišic v nepravilnem položaju, lahko to privede do poškodb. Raziskava Kotteeswaran idr. (2012) je dokazala, da raztezne vaje togih mišic (protraktorjev ramenskega obroča – m. horizontalnih upogibalk ramen) in krepi- tev antagonistov (retraktorjev ramenskega obroča ter mišic, ki izvajajo zunanjo rotacijo ramena) privedejo do pravilnega položaja ramenskega sklepa. Avtorji so dokazali, da je njihova metoda primerna za odpravo protrakcije – nepravilnega položaja ramen- skega sklepa. Epidemiološke študije, ki raziskujejo vpliv vadbe gibljivosti pred dejansko aktivnostjo in v kombinaciji z ogrevanjem, kažejo na to, da taka vadba ne bo zmanjšala števila poškodb, ki nastanejo zaradi preobreme- nitev mišic ali sklepa. Hkrati pa obstajajo določeni dokazi, da vadba gibljivosti lahko prepreči poškodbe natega mišic (McHugh in Cosgrave, 2010). Iz obstoječe literature lahko povzamemo, da bi bilo za igralce hokeja na ledu primer- no, da se pred vadbo posvetijo predvsem raztezanju mišičnim skupinam, ki pred- stavljajo dodatno tveganje za nastanek poškodb (mišice ramenskega obroča ter kolčnega, kolenskega in skočnega sklepa). Priporočljivo je izvesti vsaj 4–5 bilateralnih razteznih vaj v trajanju 60 sekund do praga bolečine. Da bi se izognili dolgotrajnim iz- gubam vpliva razteznih vaj, je pred vadbo smiselno izvesti sub-maksimalna dinamič- na gibanja, npr. drsalne vaje pred dejansko maksimalno aktivnostjo (McHugh in Cos- grave, 2010). „ Trajanje razteznih vaj Čas, namenjen raztegu mišice, je raziskoval Zakas (2004), kjer je na nogometaših pre- verjal metodo enkratnega 30 sekundnega raztega (1 x 30 s), dveh 15 sekundnih raz- tegov (2 x 15 s) in šestih 5 sekundnih raz- tegov (6 x 5 s). Meritve in raztezne vaje so se izvajale na obeh nogah za mišice upogi- balk, iztegovalk ter primikalk kolka ter mišic upogibalk gležnja. Rezultati so pokazali, da se je amplituda giba povečala pri vseh treh metodah, pri katerih je bil skupni čas razte- ga mišice 30 sekund. Bandy in Irion (1994) sta prav tako raziskovala vpliv statičnih raz- teznih vaj na raztegljivost zadnje stegen- ske mišice v odvisnosti od časa (kontrolna skupina – ni izvajala razteznih vaj, 15 s, 30 s in 60 s). Po končanih meritvah sta prišla do sklepa, da sta skupini merjencev, ki sta razteg zadrževali 30 sekund in 60 sekund, kazali statistično pomembne spremembe v amplitudi giba v primerjavi s skupino, ki razteznih vaj ni izvajala, ter skupino, ki je razteg zadrževala le 15 sekund. Ni pa bilo statistično pomembnih razlik med skupi- nama 30 in 60 sekund, zato sta prišla do sklepa, da je najbolj optimalno zadrževati položaj 30 sekund. Vpliv trajanja statičnih razteznih vaj na razvoj sile in amplitude gi- banja je raziskoval Young (2006). Merjenci so bili razdeljeni v pet skupin. Vsi so izvedli pet minutno ogrevanje s tekom. Statične raztezne gimnastične vaje (SRVG) do praga bolečine (100 %), pri čemer so stopinjsko iz- merili končni položaj sklepa. Interval razte- ga je trajal 30 sekund za vsak sklep posebej, kar pomeni; 1 minuta (2 x 30 s), 2 minuti (4 x 30 s), 4 minute (8 x 30 s). Prva skupina (kon- trolna) je opravila samo tek, druga skupina je opravila 1 minutno SRGV vaj, tretja 2 mi- nuti SRVG vaj, četrta 4 minute SRVG, peta skupina pa je opravila 2 minuti SRVG z 90 % intenzivnostjo (10 % manjši kot kot pri maksimalnem raztegu). Pred in po vsakem ogrevanju je bila izmerjena amplituda giba skočnega sklepa. Po vsakem ogrevanju pa je bil preverjen tudi koncentrični dvig v skočnem sklepu ter skok z višine (˝drop jump – DJ˝). Pri koncentričnem dvigu na prste ni prišlo do statistično pomembnih razlik v proizvedeni sili med različnimi me- todami ogrevanja. Rezultati skoka z višine (˝DJ˝) po 2 in 4 minutah pa so bili znatno slabši kot pri ostalih protokolih merjenja. Dvominutno raztezanje z 90 % intenzivno- stjo ni imelo vpliva na eksplozivno moč pri testu skoka z višine (˝DJ˝). Decoster idr. (2005) so naredili pregled li- terature najbolj efektivnih položajev, teh- nik in trajanj razteznih vaj za razvoj razte- gljivosti zadnje stegenske mišice. Študija je zavzela 1334 zdravih posameznikov, ki so sodelovali v 28 raziskavah. Splošna meto- dološka kvaliteta je bila skopa, saj je le 6 od 28 raziskav doseglo oceno 6–8 po PEDro lestvici (lestvica 1–11, namenjena merjenju kvalitete metodologije v raziskavah). Kljub vsemu je oz. bi bilo težko določite eno samo učinkovito metodo. Rezultati namreč namigujejo na to, da na uspešen razvoj raz- tegljivosti zadnje stegenske mišice vplivajo raznovrstne tehnike, položaji in trajanje vaj. V pregledni študiji, ki sta jo izvedla Behm in Chaouachi (2011), je moč razbrati, da pov- prečni čas razteznih vaj posamezne mi- šične skupine traja 12–18 sekund. Nekateri avtorji, ki so raziskovali učinke trajanja raz- teznih vaj na učinkovitost gibanja, so prišli do ugotovitev, da skupno trajanje 15–20 minut (Bacurau idr., 2009; Behm idr., 2001; Costa idr., 2010; Cramer idr., 2005) ter 30–60 minut (Avela idr., 2004; Fowles idr., 2000) statičnih razteznih vaj negativno vpliva na učinkovitost gibanja (manjša proizvedena sila, moč in hitrosti gibanj). Nekatere druge raziskave (Beedle idr., 2008; Egan idr., 2006; Haag idr., 2010; Molacek idr., 2010; Torres idr., 2008; Winke idr., 2010) so pokazale, da v odvisnosti od časa ne prihaja do zmanj- šanja sposobnosti in učinkovitosti eksplo- zivnih gibanj. Pri teh raziskavah so raztezne vaje trajale 30–120 sekund in v redkih pri- merih 2–8 minut. „ Vpliv različnih tipov razteznih vaj na učinkovitost gibanja Vpliv različnih tipov razteznih vaj na učin- kovitost vertikalnega skoka so raziskovali Bradley, Olsen in Portas (2007). Primerjali so višino vertikalnega skoka (koncentričnega in EKK) pred razteznimi vajami ter 5, 15, 30, 45 in 60 minut po končanih razteznih vajah. Merjenci so bili razdeljeni v štiri skupine; kontrolno ter skupine, ki so izvajale 10-mi- nutno statično raztezanje, 10-minutno dinamično raztezanje ter 10-minutno PNF raztezanje. Ugotovili so, da na višino skoka negativno vplivajo statične in PNF raztezne vaje, medtem ko imajo dinamične raztezne vaje manjši vpliva na višino vertikalnega skoka. Vpliv vseh treh metod pa izzveni 15 minut po končanih razteznih vajah. Glede na navedeno je to priporočljivo upošte- vati pred vadbo ter tekmovanji, pri katerih prihaja do hitrih eksplozivnih gibanj. Upad učinkovitosti gibanja pri maksimalnih na- porih so dokazali tudi Mikolajec idr. (2012). Spremljali so višino skoka ter hitrost teka v primerjavi s predhodnimi krepilnimi vajami ter PNF razteznimi vajami. Rezultati višine ter hitrosti teka, pri katerih so bile predho- glas mladih 57 dno izvedene raztezne vaje, so bili značilno slabši. Caplan (2009) je v raziskavi dokazal, da statične in PNF raztezne vaje lahko iz- boljšajo učinkovitost pri submaksimalni hi- trosti teka. V raziskavi je sodelovalo 18 pro- fesionalnih rugby igralcev, ki so pet tednov izvajali protokola statičnih in PNF razteznih vaj. Po petih tednih izvajanja ene izmed metod razteznih vaj je prišlo do izboljšanja amplitude upogiba kolka. Preko posnetkov, kjer so lahko spremljali biomehaniko giba, so ugotovili, da je posledično prišlo tudi do izboljšane mehanike teka. Dalrymple idr. (2010) so raziskovali učinke statičnih in dinamičnih razteznih vaj na višino ver- tikalnega skoka igralk odbojke. Merjenke so po ogrevanju, ki je vsebovalo različne sklope razteznih vaj, izvedle serijo petih poskokov z nasprotnim gibanjem (˝coun- termovement jump – CMJ˝). Meritve so bile izvedene enkrat tedensko, pred vsako meritvijo je bil protokol razteznih vaj razli- čen. Dokazali so, da po 8 minutah aktivnih statičnih razteznih vajah in dinamičnih raz- teznih vajah ni prišlo do pomembnih razlik v višini skoka. Zanimivo je, da je tak trend opažen pri več raziskavah, v katerih so bila vključena dekleta. Podobne raziskave pri moških pa kažejo na znižanje učinkovitosti vertikalnega skoka, kar naj bi bila posledica večje togosti tetive v primerjavi z ženskami. Raziskava na treniranih posameznikih, ki so jo izvedli Chaouachi idr. (2010), je pokazala, da različne metode statičnih in dinamičnih razteznih vaj ter njihove kombinacije po aerobnem ogrevanju ne vplivajo na učin- kovitost in rezultate testov sprinta in testov agilnosti. Do drugačnih ugotovitev pa so prišli Paradisis idr. (2014), kjer so po opravlje- nih statičnih in dinamičnih razteznih vajah merili šprint na 20 m in skok v višino (˝coun- termovement jump – CMJ˝). Ugotovili so, da so rezultati šprinta na 20 m po statičnih razteznih vajah pri fantih in dekletih slabši za 2,5 %, rezultati testa skoka z nasprotnim gibanjem (˝CMJ˝) pa za 6,3 %. Dinamične raztezne vaje niso imele vpliva na rezultat v testu šprinta 20 m, so se pa rezultati višine skoka poslabšali za 2,2 %. Barroso, Tricol, Gil idr. (2012) so preverjali posledice statičnih, dinamičnih in PNF razteznih vaj v odnosu do maksimalne ponovitve potiska z noga- mi (˝leg press 1RM˝) ter števila ponovitev z 80 % maksimalne ponovitve (˝1RM˝). Ugo- tovili so, da na rezultat v potisku z nogama negativno vplivajo le PNF raztezne vaje. Na maksimalno število potiskov ter volumen celotne teže pa v primerjavi s kontrolno skupino, ki ni izvajala razteznih vaj, nega- tivno vplivajo vse tri metode razteznih vaj. Avtorji navajajo, da pred treningom hiper- trofije mišice ni smiselno uporabljati nobe- ne izmed treh metod raztezanja. Jasno je, da bodo akutni učinki vadbe razvoja giblji- vosti pred aktivnostjo zmanjšali možnost razvoja maksimalne sile v mišici (McHugh in Cosgrave, 2010). Bradley, Olsen in Portas (2007) navajajo, da zmanjšana sposobnost izvedbe vertikalnega skoka traja le 15 mi- nut po končanih razteznih vajah, kasneje pa se sposobnost izvedbe maksimalne viši- ne skoka vrne na začetno raven. V raziskavi so preverjali tri različne metode razteznih vaj; 10 min statičnih, 10 min dinamičnih ter 10 min PNF razteznih vaj s kontrolno sku- pino. Višina skokov po statičnih in PNF raz- teznih vajah je bila statistično pomembno nižja od skokov pred razteznimi vajami, vi- šina skoka po balističnih razteznih vajah pa je bila prav tako nižja od predskoka (razlika ni bila statistično pomembna). Povzeli so, da ni priporočljivo statične in PNF raztezne vaje uporabljati neposredno pred hitrimi in eksplozivnimi gibalnimi nalogami. Kir- mizigil, Ozcaldrian in Colakoglu (2014) so želeli raziskati, katera izmed treh metod razteznih vaj je pred intenzivnimi in hitrimi gibanji najbolj primerna. Primerjali so dina- mične raztezne vaje, PNF + dinamične raz- tezne vaje in PNF + statične raztezne vaje. Prišli so do sklepa, da PNF + statičnih raz- teznih vaj ni primerno uporabljati pred vi- soko intenzivno vadbo s hitrimi gibanji. Za najbolj primerne, so se pokazale dinamične raztezne vaje in to predvsem za posame- znike, ki so slabo gibljivi in težje/počasneje razvijejo silo. V preteklosti je bilo mišljeno, da intenziv- nost razteznih vaj do praga bolečine pri- vede do maksimalnih rezultatov gibljivosti, vendar na račun zmanjšanja efektivnosti mišice za izvedbo maksimalnih kontrak- cij in hitrosti gibanj, na kar so nakazovale nekatere raziskave (Behm idr., 2001, 2004, 2006; Cornwell idr., 2002; Fowles idr., 2000; Kokkonen idr., 1998; Nelson idr., 2001; Power idr., 2004; Young in Behm, 2003; Yo- ung in Elliott, 2001). Pri sub-maksimalnih raztegih mišice pa so nekatere raziskave (Knudson idr., 2001, 2004; Manoel idr., 2008; Young idr., 2006) dokazale, da ne prihaja do zmanjšanj učinkovitosti mišic za doseganja maksimalnih naprezanj in hitrosti gibanj. Različni avtorji zaradi različnih metodolo- gij kakovosti meritev ter različnih pogojev prihajajo do različnih ugotovitev (Behm in Chaouachi, 2011). „ Zaključek Po pregledu literature lahko zaključimo, da izvajanje razteznih vaj pozitivno vpliva na razvoj gibljivosti in povečuje amplitudo gibanja pri posameznikih. Kot pri ostalih športih je gibljivost z vidika pravilne meha- nike gibanja na ledeni ploskvi in izven nje zelo pomembna. Optimalna gibljivost skle- pov hokejistu namreč omogoča tehnično pravilno izvedbo gibanj, kar pripomore k njegovi uspešnosti v sami igri. Katera me- toda razvoja gibljivosti je najučinkovitejša, pa s splošnega vidika, če gledamo samo povečano amplitudo gibanja, težko reče- mo. Različni avtorji, ki so raziskovali to pro- blematiko, si pri določitvi najučinkovitejše metode razteznih vaj niso enotni. Strinjajo pa se, da je potrebno raztezne vaje izvajati dosledno in vsaj nekajkrat tedensko, da bi se ohranili pozitivni učinki le-teh. Velikokrat se raztezne vaje izvaja z namenom prepre- čevanja oz. preventive pred poškodbami. Tu si nekatere raziskave precej nasprotuje- jo oz. je odvisno od tega, na kateri mišični skupini so bile opravljene meritve. Težko je z gotovostjo trditi, da je le pomanjkanje gi- bljivosti krivo za nastanek poškodb. Večkrat do poškodb pride zaradi neskladnosti raz- tegljivosti ter moči mišic agonistov ter an- tagonistov. Za hokejiste bi se bilo smiselno posvetiti mišičnim skupinam ramenskega obroča, hrbta, kolčnega ter skočnega skle- pa. Splošno bi lahko povzeli, da je smiselno izvesti raztezne vaje pred obremenitvijo predvsem za tiste mišične skupine, ki so pri športu najbolj obremenjene. Glede na po- gostost poškodb mišic ramenskega obro- ča, spodnjega dela hrbta in primikalk ter upogibalk kolka bi bile te mišične skupine tiste, na katere bi se bilo potrebno osredo- točiti pri igri in treningu hokeja na ledu. Kar se tiče trajanja razteznih vaj, je moč ugoto- viti, da raztezne vaje lahko trajajo različno dolgo. Pri statičnih razteznih vajah še ve- dno velja, da bi se te izvajale do 30 sekund. Pri trajanju bi bilo smiselno poudariti, da učinkovitost hitrih eksplozivnih gibanj, kot jih poznamo pri igri hokeja na ledu (šprinti, hitre spremembe smeri, pospeševanja po naglem zaustavljanju), pada z daljšanjem trajanja razteznih vaj. Kar se tiče učinko- vitosti gibanja po opravljenih razteznih vajah, bi bilo pri hokeju na ledu smiselno pred vadbo uporabljati dinamične razte- zne vaje, ki bi jim sledila gibanja specifična hokejski igri. Literatura namreč nakazuje zmanjševanje učinkovitosti hitrih gibanj po opravljenih statičnih in PNF razteznih vajah, zmanjšana učinkovitost pa naj bi trajala vsaj 58 15 minut po opravljenih razteznih vajah. Z vidika igre hokeja na ledu to pomeni, da ti dve metodi nista primerni za izvajanje na ˝suhih˝ treningih neposredno pred tekmo- vanjem ali vadbo na ledu. Statične in PNF raztezne vaje bi bile zato primerne v za- ključnem delu vadbene enote, za ohranja- nje ali razvoj amplitude giba določenega sklepa in mišične skupine. „ Literatura 1. Adar B. Z. (2004). Risk factors of prolonged sitting and lack of physical activity in relate to postural deformities, muscles tension and backache among israeli children. A cli- nical cross sectional research. Semmelweis university budapest. Pridobljeno iz http:// semmelweis.hu/wp-content/phd/phd_live/ vedes/ export/benzion.d.pdf 2. Ayalaf F., Sainz de Baranda, P ., De Ste Croix, M. in Santonja, F. (2013). Comparison of active stretching technique in males with normal and limited hamstring flexibility. Physical Therapy in Sport, 14(2), 98–104. Pridobljeno iz https://www.sciencedirect.com/science/ article/abs/pii/S1466853X12000272 3. Bandy W. D. in Irion J. M. (1994). The effect of time on static stretch on the flexibility of the hamstring muscles. Journal of Physical therapy 74(9) 845–852. Pridobljeno iz https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/8066111 4. Bandy W. D., Irion J. M. in Briggler M. (1998). The Effects of static stretching and dinamic range of motion on the flexibility of the hamstring muscle. Journal of Orthopeadic and Sports Physical Therapy. 27(4) 295–300. Pridoblejno iz https://www.researchgate. net/publication/51338866_The_Effect_of_ Static_Stretch_and_Dynamic_Range_of_ Motion_Training_on_the_Flexibility_of_ the_Hamstring_Muscles 5. Barroso, R., Tricoli, V., Santos Gil, S. dos, Ugri- nowitsch, C. in Roschel, H. (2012). Maximal Strength, Number of Repetitions, and Total Volume Are Differently Affected by Static, Ballistic, and Proprioceptive Neuromuscular Facilitation Stretching. Journal of Strength and Conditioning Research, 26(9), 2432–2437. Pridobljeno iz https://www.researchgate. net/publication/230721984_Maximal_ Strength_Number_of_ Repetitions and_To- tal_Volume_Are_Differently_Affected_ by_Static-_Ballistic-_and_Proprioceptive_ Neuromuscular Facilitation_Stretching 6. Behm, D. G. in Chaouachi, A. (2011). A review of the acute effects of static and dynamic stretching on performance. European Journal of Applied Physiology, 111(11), 2633–2651. Pri- dobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/21373870 7. Bradley P . S., Olsen P . D. in Portas M. D. (2007). The effect of static, ballistic, and propriocep- tive neuromuscular facilitation stretching on vertical jump performance. Journal of Strength and Conditioning Research 21(1) 223– 226. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/17313299 8. Bradley P . S., P . D. Olsen in M. D. Portas (2007). The effect of static, ballistic, and propriocep- tive neuromuscular facilitation stretching on vertical jump performance. Journal of Strength and Conditioning Research 21(1):223– 226. Pridobljeno iz http://www.arthros.com. br/pdf/BALISTICO_JSCR07.pdf 9. Caplan, N., Rogers, R., Parr, M. K. in Hayes, P. R. (2009). The Effect of Proprioceptive Ne- uromuscular Facilitation and Static Stretch Training on Running Mechanics. Journal of Strength and Conditioning Research, 23(4), 1175–1180. Pridobljeno iz https://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/19528850 10. Chaouachi, A., Castagna, C., Chtara, M., Bru- ghelli, M., Turki, O., Galy, O., … Behm, D. G. (2010). Effect of Warm-Ups Involving Static or Dynamic Stretching on Agility, Sprinting, and Jumping Performance in Trained Individuals. Journal of Strength and Conditioning Research, 24(8), 2001–201 1. Pridobljeno iz https://www. ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19855310 11. Chow T. P. in Ng G. Y. (2010). Active, passive and proprioceptive neuromuscular facilitati- on stretching are comparable in improving the knee flexion range in people with total knee replacement: a randomized controlled trial. Clinical Rehabilitation, 24(10), 911–918. Pridobljeno iz https://journals.sagepub.com/ doi/pdf/10.1177/0269215510367992 12. Dalrymple, K. J., Davis, S. E., Dwyer, G. B. in Moir, G. L. (2010). Effect of Static and Dyna- mic Stretching on Vertical Jump Performan- ce in Collegiate Women Volleyball Players. Journal of Strength and Conditioning Research, 24(1), 149–155. Pridobljeno iz https://www. ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20042927 13. de Weier V. C., Gorniak G. C. in Shamus E. (2003). The effect of static stretching and warm-up exercise on hamstring length over the cours of 24 hours. Journalof Orthopeadic and Sports Physical Therapy 33(12) 727–733. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih. gov/pubmed/14743986 14. Decoater L. C., Cleland J., Altieri C., Russell P. (2005). The effects of hamstring stretching on range of motion: A sistematic literature review. Journal of Orthopeadic and Sports Physical Therapy 35(6) 377–387. Pridobljeno iz https://www.jospt.org/doi/10.2519/jo- spt.2005.35.6.377 15. Funk D. C., Swank A. M., Mikla B. M., Fagan T. A. in Farr B. K. (2003). Impact of Prior Exercise on Hamstring Flexibility: A comparison of proprioceptive neuromuscular facilitation and static stretching. Journal of Strength and Conditioning Research 17(3), 489–492. Prido- bljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu- bmed/12930174 16. Glass, S., Hatzel, B. in Albrecht. R. (2014). Ki- nesiology for dummies. Basic Biomechanics: Why you move the way you do. These joints are A-jumping, 9, 188–199. 17. Hindle K. B., Whitcomb T. J., Briggs W. O. in Hong J. (2012). Proprioceptive Neuromuscu- lar Facilitation (PNF): Its mechanisms and effects on range of motion and muscular function. Journal of Human Kinetics 31 105– 113. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm. nih.gov/pmc/articles/PMC3588663/ 18. Hrysomallis C. (2009). Hip adductors strength, flexibility and injury risk. The Journal of Strength and Conditioning Research 23(5) 1514–1517. Pridobljeno iz https://journals. lww.com/nsca-jscr/Fulltext/2009/08000/ Hip_Adductors__Strength,_Flexibility,_ and_Injury.22.aspx 19. Kirmizigil, B., Ozcaldiran, B. in Colakoglu, M. (2014). The effects of three different stretching techniques on vertical jumping performance. Journal of Strength and Condi- tioning Research 28(5)/1263–1271. Pridoblje- no iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/24755866 20. Kotteeswaran K., Rekha K. in Anandh V. (2012). Efect of stretching and strengthening shoulder muscles in protracted shoulder in healthy individuals. International Journal of Computer Application 2(2) 111–117. Pridoblje - no iz http://rspublication.com/ijca/april%20 12%20pdf/16.pdf 21. Lempke, L., Wilkinson, R., Murray, C. in Stanek, J. (2018). The Effectiveness of PNF Versus Sta- tic Stretching on Increasing Hip-Flexion Ran- ge of Motion. Journal of Sport Rehabilitation, 27(3), 289–294. Pridobljeno iz https://www. ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/28182516 22. Manske, R. C., Meschke, M., Porter, A., Smith, B. in Reiman, M. (2009). A Randomized Control- led Single-Blinded Comparison of Stretching Versus Stretching and Joint Mobilization for Posterior Shoulder Tightness Measured by Internal Rotation Motion Loss. Sports Health: A Multidisciplinary Approach, 2(2), 94–100. Pri- dobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles/PMC3445079/ 23. Mchugh M. P. in Cosgrave C. H. (2010). To stretch or not to stretch: the role of stret- ching in injury prevention and performance. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports 20(2) 169–181. Pridoblejno iz https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20030776 24. Meroni R., Giuseppe C.C. idr. (2010). Compari- son of active stretching technique and static stretching technique on hamstring flexi- bility. Clinical Journal of Sport Medicine 20(1) 8–14. Pridobljeno iz https://journals.lww. com/cjsportsmed/Abstract/2010/01000/ Comparison_of_Active_Stretching_Tech- nique_and.2.aspx 25. Mikolajec, K., Waskiewicz, Z., Maszczyk, A., Bacik, B., Kurek, P. in Zajac, A. (2012). Effec- ts of stretching and strength exercises on glas mladih 59 speed and power abilities in male basket- ball players. Isokinetics and Exercise Science, 20(1), 61–69. Pridobljeno iz https://www. researchgate.net/publication/259005683_ Effects_of_Stretching_and_Strength_Exer- cises_on_Speed_and_Power_Abilities_in_ Male_Basketball_Players 26. Paradisis, G. P., Pappas, P. T., Theodorou, A. S., Zacharogiannis, E. G., Skordilis, E. K. in Smirni- otou, A. S. (2014). Effects of Static and Dyna- mic Stretching on Sprint and Jump Perfor- mance in Boys and Girls. Journal of Strength and Conditioning Research, 28(1), 154–160. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih. gov/pubmed/23591944 27. Popkin C. A., Nelson B. J., Park C. N., Brooks S. E., Lynch T. S., Levine W. N. in Ahmad C. S. (2017). Head, Neck, and Shoulder Injuries in Ice Hockey: Current Concepts. American Journal of Orthopedics 46(3), 123–134. Prido- bljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu- bmed/28666035 28. Pori M., Pori P., Pistotnik B., Dolenec A., To- mažin K., Štirn I. in Majerič M. (2013). Športna rekreacija. Ljubljana: Športna unija Slovenije 29. Scott Davis D., Ashby P. E., McCale K. L. idr. (2005). The effectiveness of 3 stretching techniques on hamstring flexibility using consistant stretching parameters. Journal os Strength and Conditioning Research 19(1) 27–32. Pridobljeno iz https://pdfs.semanti- cscholar.org/6080/768b4ca8763cafbe7f4c6 db77edc4d96d333.pdf 30. Spernoga S. G., Uhl T. L., Arnold B. L. in Gan- sneder B. M. (2011). Duration of Maintained Hamstring Flexibility After a One-Time, Mo- dified Hold-Relax Stretching Protocol. Jour- nal of Athletic Training 36(1) 44–48. Pridoblje- no iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/ articles/PMC155401/ 31. Tyler T. F., Nicholas S. J. idr. (2001). The Asso- ciation of Hip Strenght and Flexibility With the Incidence of Adductor Muscle Strains in Professional Ice Hockey Players. The Ameri- can Journal of Sports Medicine 29(2) 124–128. Pridobljeno iz https://journals.sagepub.com/ doi/full/10.1177/03635465010290020301 32. Tyler, T. idr (1996). A new pelvic Tilt Detecti- on Device: Roentgenographic Validation an Application to Assessment of Hip Motion in Professional Ice hockey Players. Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 24(5) 303–308. Pridobljeno iz https://www.jospt. org/doi/abs/10.2519/jospt.1996.24.5.303 33. Tyler, T., Zook, L., Brittis, D. in Gleim, G. (1996). A New Pelvic Tilt Detection Device: Roentgenographic Validation and Applicati- on to Assessment of Hip Motion in Professi- onal Ice Hockey Players. Journal of Orthopa- edic in Sports Physical Therapy, 24(5), 303–308. Pridobljeno iz https://www.jospt.org/doi/ abs/10.2519/jospt.1996.24.5.303 34. Van Doormaal M. C. M., Van der Horst N., Backx F. J. G., idr (2016). No Relationship Be- tween Hamstring Flexibility and Hamstring Injuries in Male Amateur Soccer Players: A Prospective Study. The American Journal of Sports Medicine 20(10) 1–6. Pridoblje- no iz https://journals.sagepub.com/doi/ full/10.1177/0363546516664162 35. Winters M. V., Blake C. G., Trost J. S. idr. (2004) Passive Versus Active Stretching of Hip Flexor Muscle in Subjects With Limited Hip Extension: A Randomized Clinical Trial. Physical Therapy 84 (9) 800–807. Pridoblje- no iz https://academic.oup.com/ptj/arti- cle/84/9/800/2857559 36. Witvrouw E., Danneels L., Asselman P. idr. (2003). Flexibility as a Risk Factor for Deve- loping Muscle Injuries in Male Professional Soccer Players. The American Journal of Sports Medicine 31(1) 41–46. Pridobljeno iz https:// journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0363 5465030310011801 37. Witvrouw, E., Mahieu, N., Danneels, L. in McNair, P. (2004). Stretching and Injury Pre- vention. Sports Medicine, 34(7), 443–449. Pri- dobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/15233597 38. Young, W., Elias, G. in Power, J. (2006) Effec- ts of static stretching volume and intensity on plantar flexor explosive force production and range of motion. Journal Sport Med Phys Fitness 46(3) 403–411. Pridobljeno iz https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/16998444 39. Zakas, A. (2004). The effect of stretching duration on the lower-extremity flexibi- lity of adolescent soccer players. Journal of Bodywork andMovement Therapies 9(3) 220–225. Pridobljeno iz https://www.sci- encedirect.com/science/article/abs/pii/ S1360859204000609 Tadej Cvenk, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport BIC Lj- Gimnazija in veterinarska šola, Cesta v Mestni log 47, 1000 Ljubljana cvenktadej@gmail.com