Kristjani pa vemo. da to naše zemsko upanje ni prav nič podobno onemu dru<remu upanju, ki se rodi, ko ti je ugasnilo še poslednje upanje na časno rešenje človeštva, pa vseeno zaupaš v Kraljestvo božje: v taistem objemu atomskega in totalitarnega veka — z iskreno vero vanj zaupamo. Naj dostavim brž, da to naše upanje ne obseže samo večnosti, marveč obseže tudi ta naš mrki svet vseh živih bitij. Kajti zločini stremenja po oblasti, ki so žalostna vsebina vse znane zgodovine, ti e zmorejo nič proti kvasu, o ka-1 rem govori Kristus, kvas, ki ne-no preobraža vesoljno/ človeštvo. Ogenj, ki ga je prinesel na svet, gori še vedno in najbolj krvava leta v zgodovini so leta Milosti. . .
,,Pridi k nam Tvoje kraljestvo. . prosimo v očenašu. In prošnja je že uslišana in Kraljestvo je prišlo že, med nami je, v nas samih je. Tako nas tedaj dvom zmore le navidezno; in kot je tesnoba naša taisti pogoj za naš notranji mir. je naš notranji poraz le pogoj za našo resnično zmago. ..Zaupajte, jaz sem svet premagal...4*. Ta. ki je takšno resnico vrgel svetu v obraz, jo je bil zaklical v taistem trenutku, ko so Ga izdali, mučili, zasmehovali in kot sužnja na križ pribili.
Pravi sveti Pavel, da vse stvarstvo ječi in trpi v porodnih bolečinah. Našo tesnobo navdihuje na vid neskončni porod krhkega bitja nas samih. A kateri smo očuvali vero, dobro vemo, kakšno bo rojstvo. Tako tedaj zastavljamo svetega Pavla besedo Rimljanom našim sodobnikom, o katerih se zdi, da bodo zdaj, zdaj klonili pod pezo tesnobe in ki jim je srce plašno: ,,Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Mar žalost ali tesnoba, mar preganjanje ali glad. mar nagota, nevarnosti ali meč? Po vseh teh preizkušnjah smo samo zmagovalci v Njem, ki nas je ljubil.44
FRANCOIS MAURIAC, 1953
Trinajsti kulturni večer, sobota 3. novembra ob sedmih zvečer salon Bullrich. Sarandi 41 Univ. prof. dr. Ignacij Lenček EKSISTENCIALIZEM II. del
Po predavanju bo razgovor
Štirinajsti kulturni večer sobota 17. novembra ob pol osmih ROBERT SCHUMANN ola stoletnici smrti Koncert njegove komorne glasbe
Izšli sta
prvi letošnji publikaciji naše založbe
PANCE BALANTIČ pesmi, z ilustracijami in opremo akad. slikarice Bare Remec MEDDOBJE III. leto. številka 1-2
GLAS
SLOVENSKE KULTURNE A K C I U E
Leto III. - 17 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 16. 10. 1956
KAJ JE Z EKSISTENCIALIZMOM
Vprašanje, kaj je z eksistencializmom, more imeti vsaj dva pomena: kaj je z njim kot filozofsko doktrino, t. j. katj je z njegovo resničnostjo ali zmotnostjo, in pa, kaj je z njim, ali živi, ali je že mrtev? Ali je še potrebno, koristno, smiselno govoriti o njem. Kratek odgovor na to vprašanja se mi vidi tem bolj na mestu, ker sem od več strani slišal ugovor, čaš da se je preživel, da ni več aktualen; današnja miselnost da je šla preko njega; muha-enodnevnica je dokončno mirtva.
Takšne sodbe se mi zde ali površne in prenagljene, ali vsaj dvoumne.
Mnogokrat slone na postavki, da je mrtvo, kar ni več novo. Le kar je novo, velja. To je je stara skušnjiava; danes jo še veča tehnična miselnost. Tehnika res sunkoma podira včerajšnje, s tem, da neprestano ustvarja današnje. Nov model avtomobila spodrine lanskega; lanski je opuščen, me izdelujejo ga več, zastarel je. Ni pa tako na duhovnem področjiui. Tudi v filozofiji ne. Ne gre za to, kaj je novo, marveč, kaj je resnično. Resnica pa ne spodriva drage resnice. Resnica organsko raste, se razvija; ena drugo dopolnjuje, poglablja. Resnica ne zastari.
Tudi se mi zdi krivo misliti, da je preživeto, mrtvo vse, 'bar ni več ,yV modi“. Eksistencializem morda res ni več moda. In to je dobro zanj. Ni več obremenjen s tistimi čustveno-razpoloženjskimi priveski, ki jih modnost nekako obeša nanj, ga z njimi prekriva in tako zakriva, moti jasen pogled in trezno sodbo. Bolj prosto, prozorno gledamo nanj in vanj. Bolje vidimo, kaj zares je.
IPrav tako moti beseda. „akbualen“. Splošno jo preveč omejujemo. Res je znamenje aktualnosti problema, če se o njem veliko razmišlja, govori, piše. A prav zato je tudi aktualno to, o čemer se nič ne govori in piše, o čemer čas molči. Zakaj? Končnost, omejenost človeškega uma je vzrok, ne le, da ne poseduje nikoli obenem vse resnice (tota et simiul pos-sessio, pravi Boecij), marveč tudi, da mujno zamolči eno, ko govori o dirugem. Kadar se koncentrira v eno, je v nevarnosti, da pozablja drugo, da ostalo izgine iz njegovega obzorja; česar pa več ne vidi, rad zanika. V tem je nevarnost vsake dobe: duhovna enostranost. S tem pa je rečeno, da prav tistega porebuje, o čemer molči. Tako je za neko dobo aktualno tudi prav to, o čemer ne govori. Tudi ,/nesodobno" more biti zelo aktualno. Torej: tudi če bi o eksistencializmu več ne govorili, me bi bil še samo zaradi tega neaktualen. Pa tudi: aktualen more biti tud; po tem, o čemer ne govori.
Končno moremo reči, da je v neki filozofiji mrtvo le to, kar je zHmotno. Reči, da je eksisterxiaiizem mrtev, se pravi trditi, da je ves zmoten. Kar je resničnega, živi naprej. Morda ne pod istim imenom, a to ni važno. Važno za neko filozofsko smer je, da doprinese drobec k zgradbi resnice, da jo pomaga graditi. S tem se vključi v philosophia perennis; v njej živi naprej. Več od neke določene filozofske smeri v zgodovini človeškega duha ne moremo zahtevati.
Kaj je torej z eksistencializmom?.
Vsaj to moremo reči: njegovi problemi so problemi človeka in njegovega življenja v našem času. Ti problemi so vedno aktualni. Še je aktualen po tem, kaj hoče: rešiti konkretnega človeka iz mase v samosvoje življenje. Živ je po vplivu, ki ga ima na današnje mišljenje. Njegova metoda imi njegove analize bodo zapustile trajno sled. Pobude, ki izhajajo iz njegovih misli, rodijo sadove: oplajajo mišljenje tudi v sholastični filozofiji. Njegovi poudarki so priklicali na da® marsikaj, kar je bilo prekrito. Ob njem so druge filozofije začele nanovo pretehtavati, razčiščevati, popravljati svoje trditve.
(Nadaljevanje na naslednji strani)
(Nadaljevanje s prve strani)
Ni pa s tem rečeno, da je vse v eksistencializmu aktualno in živo. Tudi ne, da so vse smeri v njem v enaki meri plodne ; to ali ono ime zgrublja svoj pomen. V kolikor je otrok svoje dobe, se bo z dobo tudi razvijal. Konkreten človek je vedno drugi, s tem pa tudi analiza njegove eksistence. Končno je obsojen na smrt v tem, kar vsebuje krivega ali kvarnega. Kaj je to, je pa že vprašanje: kaj je z eksistencializmom — v prvem pomenu: kaj je z njegovo resničnostjo in zmotnostjo. To pa bo vsebina napovedanega predavanja.	I. L.
naši večeri
T. S. ELIOT: DRUŽBA PRI KOKTAJLU
Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije je za 12. kulturni večer pripravil uprizoritev Eliotove komedije „Družba pri koktajlu". Premiera je bila v soboto dne 13. oktobra ob pol devetih zvečer v gledališču „Circulos Catolicos de Obreros" v središču mesta, ponovitev pa naslednji dan, v nedeljo 14. oktobra 'ob šestih popoldne. Obisk obeh predstav je bil lep, za slovensko emigracijo pa pomeni izvedba tega dela gotovo pomemben dogodek.
T. S. Eliot je angleški dramatik, ki je J. 1949 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Kot pesnik je na polju dramatike zelo podoben francoskemu pesniku in dramatiku Paulu Claudelu, podoben tudi po izrednosti izbire vsebine in po globini misli. Kakor je Claudel za svoj čas pomenil poseben višek v evropski in svetovni dramatiki, tako danes zavzema enako mesto ve'dno bolj T. S. Eliot. Njegova dramatska pot še ni pred zaključkom. ,,,The Cecktail Party", ki je v slovenskem prevodu prejela naslov ,,Družba pri koktajlu", pa ni označena kot višek njegove ustvarjalnosti samo v angleški, ampak tudi v svetovni sodobni gledališkj proizvodnji. Pri tem pa Eliotova dela ne presenečajo po kaki izredni izvirnosti ali novotarstvu. Nasprotno — dela so pisana strogo po tradicionalnih določilih dramske umetnosti in se celo po motiviki naslanjajo na ideje, ki so že prevevale dela antike. Le prijemi so novi in izvirni, pa tudi v tem ne izstopajo iz okvira razvoja, ki ga je evropska gledališka umetnost prehodila v zadnjih desetletjih. V Angliji je takemu oblikovanju komedije poslednji predhodnik Bernard Shaw, v francoski literaturi Jean Giraudoux, v nemški pa pravkar umrli Bertholt Brech. Shaw je skušal pokazati svetu njegovo masko s peresom žgoče satire in duhovitosti, Giraudoux je gradil s sredstvi paradoksnosti in rahle, že na pesimizem prehajajoče ironije; Brecht, dasi ekspresionist, se v nekaterih delih ni mogel odtrgati od naturalizma. Za njimi je nastopil španski pesnik in dramatik Garcia Lorca, ki je tragiko naslonil na skoraj da clownsko komiko, samo da je mogel tako doseči tem močnejši umetniški in. idejni učinek v zaključku.
Angleški gledališki tradiciji odgovarja navidezno igrivo uporabljanje duhovitosti in lahkotno razčlenjevanje najtežjih misli in problemov. Če le mogoče, se pri tem avtor rad poslužuje komike in če je delo pisano za oder, je to napravljeno navadno tako, da bodi igralcu dana čim večja priložnost za uveljavljanje tistega, kar je bilo gledališču naloga in večno poslanstvo. Že Shakespeare je velike resnice dajal v usta šaljivcem (ali pa včasih celo bebčkom), dasi je znal najbolj osmešiti tisto duhovitost, ki je bila preveč plehka (Polonij pri Hamletu). V sodobni angleški literaturi ta usmerjenost ni omejena samo na teater, v leposlovju sta njena glavna predstavnika Evelyn Waugh in Aldous Huxley.	;
„Družba pri koktajlu" je zato v prevodu Franceta Papeža pomemben dogodek v slovenski književnosti. Če je že prevod velika stvaritev zase, pa je tem bolj treba podčrtati kot veliko dejanje, da je Gledališki odsek postavil to delo na oder. Slovenska kulturna akcija je s to prireditvijo opravila veliko nalogo, ko je na polju gledališke kulture z uspehom te uprizoritve opravila tisti del svoje naloge, ki ji nalaga, da ohranja slovensko kulturno ustvarjalnost v skladu z razvojem sodobne kulture v svetu.
Režijo je vodil Nikolaj Jeločnik, ki je tudi igral sir Kenija Harcourt-Reillyja. Vlogo Edwarda Chamberlayna je igral Jože Rus, Julijo Shutletwa,ith Nataša Zajc, Celijo Coplestone Vanda Majcen, Aleksandra Mac Colgie Gibbsa Maks Borštnik, Petra Quilpeja Maks Nose, Lavinijo Chamberlayne Marija Kutnar-Jeločnikova, tajnico pa Metka Havelka. Sceno je zasnoval Marjan Eiletz, izdelali pa člani Umetniške šole.
Izvedba dela je pokazala, da je v Gledališkem odseku Slov. kult. akcije zbrana skupina, ki je zmožna dati na oder harmonično in izdelano igro ansambla, scena pa je bila tej igri slogovno zvesta in popolna.	. c
Reci bi mogli, da se v nekaterih dobah, ob pojavu moonih osebnosti v zgodovini filozofije, prikažejo temeljna vprašanja o stvareh, o človeku;, o nadstvar-nem in resnici v novi luči, dz druge strani in dovoljujejo ali celo zahtevajo nove, drugačne odgovore. Ko je 1. 1855 umiral SCEREN KIERKEGAARD, samotarski kopenhagenski filozof-pesndk, je malokdo slutil udarec, ki ga je zadal heglovskemu oboževanju razuma i.n ideje, ki ,,misli samo sebe“. Po mučni borbi z ljudmi, ki ga niso /razumeli in niso mogli razumeti, se je zdelo, da je vse njegovo „apostolstvo,, eksistence, svobode, tveganja ter paradoksnega nihanja med vero in obupom, izgubljeno in pozabljeno, še v začetku tega stoletja ga je malokdo poznal. Prvi prevodi njegovih del v nemščino so iz leta 1909 — bili so kot nekakšna iznajdba za izobraženstvo. Tako je ustvaril Heidegger svoje temeljno delo sodobnega eksistencializma „Bi-tje in čas“, na podlagi Kierkegaardovega dela, ki miu1 je dal tehnično dovršenost, še bolj se je naslonil nanj Jaspers. Danes pozna Kierkegaarda ves svet; je -nekak „oče eksistencia!izmovu, čeprav bi bili to lahko tudi Sokrat, sv. Avguštin alj Pascal. Zasluga danskega filozofa je v tem,.da je oživel, kar je bilo pozabljeno in opuščeno.
Težko je določiti vrednost Kierkegaardovega dela v premoči sodobnega eksistencializma -nad pravo življenjsko filozofijo. Rešitev vprašanja o stvareh, o človeku in o nadstvarr.em je za Kierke-gaarda odvisna od pristnosti inj polnosti lastne osebnosti. Vera in svoboda sta pri tem prvo gibalo: pristnost življenja je mogoča samo v zvezi s krščanstvom in v stolnih svobodnih odločitvah. IPrede-stinacija in determinizem ne pomenita pri Kierkegaardu nič.
Nasproti Heglovemu idealizmu,, za ka-
obrazi in
obzorja
terega je duh v treh .razvojnih stopnjah (subjekti', objektivni in absolutni) tista naj^a vrednota, ki u-stvarja red dn doslf-ost vseh stvari, sj je utrl KierkegaarPot do čisto drugega pojmovanja fileje. V modernem mišljenjiu sta posel/ Descartes in Hegel skrčila filozofijtla ananje in razumevanje, ki naj bi !e^a splošno veljavo in kjer je posamez^ le neznaten člen. Kierkegaard se je0,ril, nasprotno, za obnovo vrednosti p^-neznega življenja, za vrednost človekcu odločitev, vere in svobode. Vse pozniafc stvari in sveta je možno predvsem izganja samega sebe, svojega obstoj/daj in tukaj. Življenje je navezano-' sedanjost: »Zavedam se, da sem zd* a ne, da sem bi‘l.“
V temnem, strogf dkolju protestantskega Kopenhagend.6 sprejel mladi, po naravi melanholičnf11 vase zaprti Sb-ren že od očeta pl pojem o resnosti in vrednosti vere, ^hem pa, kot pravi sam, mu je oče na:1-1!! dušo s tesnobo — s tesnobo pred il*žniej-nostjo svobode in možnosti življen,' Starec, ki je predal svojo potrtost in^btir zaradi nekdanjega — resničnega - namišljenega — greha slabotnemu or^u. je bil zanj vendar »najboljši oče1, trgovec in sanjač mu je dal več, kak1 Pozneje profesorji v bogoslovju: zavf’ da je krščanstvo osnovna, živLjenjsksj^ozanost posameznikov. Pomembnost r^e'macher jeve dogmatike ga ni prepoln; združenost filozofije in teologij1-16 zanj prazna in nemogoča.	,
Ko je Kierkegar. končal bogoslovje in prešel preko stolt6 ošteta in romantika, nesrečnega a ,6nem polnega iro-nige, je spoznal, d1,1® takšno življenje nepopolno in da voO^ obup. Poezija in žalost sta za romala vedno združeni; tudi v Kierkegaar<l s° bile prvine tragičnega in komični neločljive. Pesniške prvine so vpai^žjega v človeško življenje in prav 2^* jo estet nesrečen, ko vidi, kako se $ Podobe resnice in lepote le medlo priP-Dejo in izginjajo. Samo kot romantik*6 niogel zapisati v tem času Kierkegaj^: »Vidim jutland-ske goličave in njiv0 nePopisno samoto. Rodovi vstajaj*; e<l mano, pojejo, jočejo in spet padal^ Pozabljenost. Jaz jočem z njimi. Sa- n°st, kako si oddaljena!"
Tudi druga,, ,eti<L ftapnja življenja, kjer človek izpolnj* družinske in družbene naloge, je ža1 mePopolna. Od tu vodi obup naprej -v. 'bniigjozno lin najpopolnejšo -možnost J v* Jen ja. ,Sbre.n j e bil že mnogo let zav,611 2 Regino Olsen, ki jo je ljubil in ,0l° PJ.eJ' na mirno, družinsko življenje.".^nj je mirovanje poguba, izgubi j anj fg on • Uvidel je, da je polnost življe. (Ve<:Ja v odpovedi, v nemiru in samejfV.V Potrebno je delovanje,,nuj ne so	C1bve, ki jih ljud-
je na tej stopnji j berejo razumeti. Delovati in od 1 očeV^ se Pomeni, eksistirati. Kierkegaard Sr.„ P®1 ^ izključno življenje v osafV, os'-'1 in za aktivnost »pred Bogom*1' zstanek z Regino je pripravil z dolf’ Premišljeno igro, očrni ju joč samega Sv" i,rav zato, ker jo je ljubil, jo je hote"DVarovati pred nu-
šilnostjo in nerazumljivo izrednostjo svoje religioznosti.
Stopnja religioznosti je za Kierkegaarda najvažnejša. Samo tu, kjer je človek sam pred večnostjo in pred Bogomi, je mogoče pirav spoznati, kaj so stvari:, kaj je resnica, kaj je bit. Vera je temelj za človekovo soudeležbo v biti. Zavest te soudeležbe pa je temelj za njegovo svobodo. Človek je svoboden v tem, da more razumeti stvarnost z objektivnega in subjektivnega gledišča. Na tej stopnji je »miren obup“ nasprotje veri in drugi člen dialektične rasti. Kljub temu pa ise je Kierkegaard s skoraj istočasnimi trditvami. da so kristjani v primeri s pogani brez življenjske sile, postavil v vrsto takšnih mislecev, kot sta Nietzsche in Schopenhiauer. V svojem dnevniku je zapisal, da je on sani le »pesniški žaromet krščanskih pryin“ in da je njegova tragika v tem, ker ga ne more nihče razumeti.
Kierkegaard je izrazil veselje, ki ga je navdalo, ko je izgovoril Schelling v svojem predavanju besedo »stvarnost". Od tu se je nato razraščal ves Kierkegaar-dov filozofski nazor. Vse je treba graditi na stvarnem gledanju in izhajati iz pozitivnega -— iz eksistence. Ta leži med večnostjo in trenutkom, med razmišljar njem in delovanjem, med preteklostjo in pribodinostjo. Človek je v svojem pristnem obstoju med stalnimi nasprotji. Tako spozna mir in nemir; eno raste iz drugega in tvori stvaren, naraven razvoj. Stalna nasprotstva in borba med njimi so posebnost Kierkegaardove dialektike.
Človek ni nikdar dovršen. Ne more počivati na svojih preteklih delih, uspe-hih in zasluženjih. Kar je, je samo iz svoje zgodovine. Pristnost je neprestana rast in obenem uničevanje. V zadnjih letih se je odtujeni in samo pisanju predani nekdanji pastor odločil prav zaradi tega za javno borbo z uradno dansko Cerkvijo. Njegov cilj je bil mučeništvo in res, ko se mu je posrečilo, da je s svojimi napadi uničil nenravni časopis „Cor-sar", se je norčevalo iz njega in ga napadalo vse mesto. Ob smrti škofa Myn-stra je spet obsodil in napadel neizrazitost in neborbenost predstavnikov uradnega protestantizma, če je krščanstvo zanj »korenito zdravljenje", je v istem trenutku tudi »velika slabost". »Kaj hočem?" se vprašuje. »Čista preprosto: pristnost, poštenost!" V tem je podoben bolj Piasicailju ikaikod Lutru, čeprav je (Pascal večji mistik. Oba pa sta si podobna v zunanjem življenju i,n v bolezni. Kierkegaarda je borba proti svetu in nerazumevanju kmalu uničila. Umrl je dvainštirideset let star.
V vseh njegovih spisih in knjigah se razkriva počasi, ne v sistematski urejenosti, odgovor na vprašanje, kakšna naj bo filozofija, da bo koristna človeku. Prava filozofija ne more biti nikdar dok-trinia, ki bi zajela s popolnimi logičnimi zgradibami vse. V svojih zadnjih pridobitvah ne more biti objektivna. More nas samo navajati, vzpodbujati; če ni izraz življenja in vseh njegovih nepredvidenih možnosti, ni nič.
Kierkegaard meni, da more človek šele v zavesti tesnobnost, in notranjega nemira odkriti pravo resnico. Tesnobnost, ki se pojavi zaradi možnosti bitja in nebitja, brezmejne globine večnosti, nad katero niha časno življenje, odkriva našo usodo.
Odgovor na to, kaj je filozofija, je za Kierkegaarda spoznavanje in predvsem doživljanje vseh možnosti življenja. Že od Parmenidove pesnitve sem je važen poudarek na ,,bitju“ stvari, na tem, da stvari ,,so", na življenju. Človek more doseči to stran v intimnem pogovarjanju s seboj, v povezanosti z drugimi ter v odkritosti in samoti pred Bogom.
Težko bi bilo reči, kje je največja vrednost Kierkegaardovega razbitega, nesistematičnega in osebnostnega pisanja. Najvažnejše misli so raztresene po vseh knjigah (glavne bi bile: „Ali - ali", „Strah in trepet", ..Pojem tesnobe", ..Stopnje življenja", ,,Smrtna bolezen"). Vrednost njegovega nemira in borbenosti pa je morda samo v tem — in to je dovolj — da je v zgoščujoči se temi racionalizma in materializma obnovil vprašanje človekove osebnosti, njegove svobode in lastnih, v nikak sistem vklenjenih odločitev.	PF.
meddobje III, 1-2 - je izšlo
Prva dvojna številka tretjega letnika naše kulturne revije je že na poti k bralcem. 96 drobno tiskanih strani prinaša raznovrstno gradivo. Na prvem mestu je članek Preobražanje sveta in beg pred njim (Karel Vladimir Truhlar). V naslednjem ravnateljica neuquenskega muzeja Ileana Lascaray odkriva osebnost našega rojaka ing. Ivana Benigarja, o katerega ,,indijanskem" življenju so doslej krožile več ali manj legendarne zgodbe. V Rdečem maku, slušni igri Mirka Javornika, je prikazan problem zakonskega trikotnika, in sicer v trenutku, ko eden izmed junakov izginja s pozorišča. France Papež objavlja esej T. S. Eliot in .nerazumljivo' pesništvo in je za uvod prevedel tudi tri Eliotove pesmi: Potovanje treh kraljev, Simeonova pesem in pa Marina. Tine Debeljak nadaljuje z oznakami naših besednih ustvarjalcev in v tej številki objavlja Spomin na Narteja Velikonjo.
Pod zaglavjem ,,Črke Besede Misli" razvija Ruda Jurčec svoje misli Ob Balantiču, ko primerja usodo našega pesnika z usodami velikih pevcev v preteklosti. Za aktualni okvir ,,Časa na tribuni" je Scriptor napisal članek o razmerah v domači literarni politiki Ždanovščina - made in Slovenia, medtem ko R. J. podpisuje zanimiv pregled o ljubljanskem kulturnem življenju, ki teče Po dveh tirih. Štirje sestavki govore o umetnosti pod poglavjem ,,Orta in prostor": France Gorše objavlja svoje misli O kiparstvu, Marijan Marolt presoja Barvo in kompozicijo v slikah Bare Remec, medtem ko hrvaški pesnik Viktor Vida govori o Prapočetnem svijetu, o slikah pradavnine, o poeziji, ki je v slikanju Bare Remec. Marijan Marolt z Razstavnimi katalogi iz Ljubljane prinaša poleg informacij tudi nujna vprašanja v zvezi z delom naših domačih likovnikov. Znani buenosaireški glasbeni kritik je napisal za poglavje „Giasba“ kratko oceno o enem najuspešnejših koncertov naše pevke Franje Golobove. Rafko Vodeb ocenjuje pesniško zbirko Petra Levca Zeleni val, Branko Rozman pa presoja- Marjana Jakopiča knjigo pesmi Vrbova piščal.
Obširna ..Kronika" prinaša najprej nekaj zgodovinskega materiala ob izidu Balantičevih poezij, ki so že natiskane. Marija Benkovič-Vombergarjeva riše v Joškovčevem Franciju mladostno okolje pesnikovega rojstnega kraja. Iz Spominov na partizanska leta je ponatisnjen opis partizanskega napada na Grahovo (Stanko Semič - Daki), bivši domobranski stotnik Fortuna pa nato prikazuje v Pričevanju o grahovski tragediji, kako je do pesnikove smrti prišlo. Pod istim zaglavjem je objavljena prva Balantičeva pesem v angleščini, ki jo je prevedel P. M. H. Morgan. Kratki notici o smrti Jana Olechowskega, poljskega pesnika, ki je prvi prevajal Balantiča v tuj jezik (T.D.), sledi nato sestavek Leopolda Leskovarja V dopolnilo članka prof. Ileane Lascaray, kjer nam odkriva doslej neznane podatke o tem našem ,,znanstveniku-čudaku". Ostali del številke napolnjuje obširna kronika.
Umetniške priloge v tej dvojni številki prikazujejo delo kiparja Franceta Gorseta. Osem stvaritev — v žgani glini in lesu —■ prikazujejo njegovo delo letošnjega leta.
Novi letnik Meddobja — opremil ga je slikao* Milan Vo-lovšek — začenja tako svoj tretji letnik v upanju, da bo našel hvaležne bralce.
odmevi
Ameriška domovina v št. 132 z dne 12. julija t. 1. . prinaša v svoji Kulturni kroniki članek „Slovensko kulturno življenje v Argentini". Najprej poroča o uspehih in veljavi pevskega zbora „Gal-lus“, potem o odličnih nastopih altistke ge. France Golobove in nazadnje o delovanju Slov. kult. akcije: „Težišče ustvarjalnega kulturnega delovanja med Slovenci v zamejstvu je vsekakor Slovenska kulturna akcija s sedežem v Buenos Airesu". Poročevalec našteva potem njene periodične publikacije in knjižni načrt za prihodnje leto ter omenja Maroltovo predavanje o Goršetu in razstavo Bare Remec.
poročamo
„NAŠ DOM" V SAN JUSTU
V nedeljo dne 21. oktobra je bil v San Justu slovesno blagoslovljen in odprt nov slovenski dom. Dopoldne je bila otvoritvena slovesnost, popoldne pa velika ljudska prireditev v novih prostorih.
„Naš dom" razpolaga z lepimi prostori, ki bodo predvsem služili kot šolske učilnice in zbirališča za kulturne prireditve. Prepričani smo, da bodo pomenili mnogo pri vsem nadaljnem delu naših rojakov v tem delu Velikega Buenos Airesa.
KNJIŽNA ZALOZBA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
AIVARADO 350, RAMOS MEJIA, BUENOS AIRES, ARGENTINA
POVERJENIKI SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE, KI SPREJEMAJO ZANJO
VPLAČILA
ANGLIJA
Kunstelj Rev. Ignacij	— Slovenska pisarna
Arko dr. Vojko Bohinc Tine Dušnopastirska pisarna Glinšek Ignacij
Hirschegger Rudi Homan Pavle
Jurčec Ruda (Časa BOYU) Kocmur Marjan Krevs Rado Štefe Anica
Zajc Nataša
Ambrožič P. Bernard Zaletel Rev. Vinko
Hribar Zvonimir
62, Offley Road, London SW 9, England, Europa
ARGENTINA
—	Rolando 257, SC de Bariloche, Rio Negro, FCNGR -■ (Moreto 1449, Capital) — Tintoreria Moron, Moron
Ramon Falcon 4158, Capital Federal
—	a/c Comp. Mar. Holandesa, Maipu 72, Capital Federal Lanus — Villa Eslovena
—	Calle Francia 335, Puntillo, Mendoza
—	Temp le 2147, Munro — FCNGB
—	Olazabal 2380, Capital Federal
—	Alvear 1071, Florida, FCNGB
—	Diadema Argentina KM 27, Comodoro Rivadavia
—	Asamblea 673, Boulogne sur Mer, FCNGBM Villa Constructora, Transradio — San Justo
_ Avenida de Mayo 693, Ramos Mejia FCNDFS
AVSTRALIJA
— Gordon Street 66, St. Francis, Paddington, Sydney, Australia
—	Viktringerring 26, Klagenfurt, Austria
AVSTRIJA
• .30, Urana Rd Lavington, Albury, NSN BELGIJA
Australia
Vsem, ki so sodelovali pri pripravah in izvedbi vsega, kar je vodilo do tako lepe slovenske ustanove med nami, prav lepo čestitamo in se jim zahvaljujemo za trud, ki so ga položili v delo, namenjeno kulturnemu delovanju.
doma
in po svetu
Minou Drouet je francoska pesnica, ki je stara osem let. Njen sloves je šel že preko meja Francije in se ob njenem sluoaju ustavljajo kritiki in psihologi. Minou Drouet je vsekakor prvi čudežni otrok, ki ga je rodila poezija. Vsi se zavzemajo nad njenim čustvenim in miselnim svetom. Tako piše v eni svojih pesmi: ,,Ritkica majhnih deklic je obupno lep dar božji za živčno pomiritev mater. Prav kot da bi bili druga za drugo ustvarjeni:	vdolbina roke in vdolbina
ritkice." O svojem pesnikovanju pravi: „ Besede se mi pogosto zde kot tiste puste sive kepice, ki jih pek porine v peč; moje misli pa so toplota, ki iz njih naredi žive, dehteče, zlate žemljice." Psičku, ki je ostal v Parizu, je pisala: „VČeraj so prišli trije bradati stari gospodje, vsak s svojo brado. Vprašali so me, ali znam delati aleksandrince — to so verzi, ki hodijo po dvanajstih tačkah. Žalostna sem premišljevala: prvič se verzi ,ne delajo4, oblak priplava mimo, nekaj se v tebi zgane, nič ne moreš za to, kriv je oblak. Potem pa, hvala lepa, moji verzi nimajo tačk, peruti imajo".
Reven Rev. Zdravko
Mirt Vinko
Kaplja s. Vincencija
Čretnik dr. Nace
Beličič Vinko Humar dr. Kazimir Vodeb Rev. Rafko Zorko Rev. Stanko
Kopač Rev. Janez Košir John Kozina Renata M. Kramolc Ted (Božidar) Turk Rev. Martin
Rojnik Ivan
—	Grand Rue 37, 'Charleroi, Belgique — Europa
BRAZILIJA
—	Cabca postal 7058, Sao Paulo, Brasil
ČILE
—■ Calle Dieciocho 161 (Hospital de Salvador), Santiago de Chile
FRANCIJA
—	4, Rue Saint Fargeau, Pariš XX, France
ITALIJA
—	Via degli Alpini 32, Opicina, Trieste, Italia
—	Corte S. Iliario 7, Gorizia, Italia
—	Via Urbano VIII/16, Roma, Italia
—	Vicolo delle Rose 7, Trieste, Italia
KANADA
—	594, Manning Ave, Toronto 4, Ont., Canada
—	Box 30, Batawa, Ont., Canada
—	3780, Barclay Ave, Apt 7, Montreal, Canada
—	391. Sherbourne St. Ap. 302, Toronto, Ont., Canada —- 545, Mahon Ave, North Vancouver, BC — Canada
VENEZUELA
—* Bello Monte, Avenida Coroni,
Edif. St. Livia, apart. No. 4, 19 Piso,
Caracas (Sabana Grande) — Venezuela
ZDRUŽENE DRŽAVE
Bernik dr. Joseph	— 1854 W, 23 Rd. Str., Chicago 8, 111. — USA, do 31. 12.
1956.: APT. 614, 1100 North La Salle, Chicago 10, HI. — USA
Goričan Milka	— 406 E, 6 Str., New York 3, NY — USA
Kregar arch. Simon	—* 5902, Catalpa Ave, Ridgewood 27, New York, NY, USA
Mauser Karl	— Slovenska pisarna
6116, Glass Avenue, Cleveland 3, Ohio, USA Mazovec P. Robert	OFM	—	1852, W, 22 Plače, Chicago 8, HL, USA
Novak Zdravko	—	1084 East, 177 Str., Cleveland 19, Ohio,	USA
Svetlič Ing. Dušan	—	1015 A, SO, lOth Street, Milwaukee 4, Wisc.	—	USA
Wolbang Rev. Charles	CM	—	500 East Chelten Ave, Philadelphia, 44,	PA	—	USA
„GLAS" je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. As., Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna „Federico Grote", (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.