Slomšek pa Pestalozzi. Ali je ,,Blaže in Nežiea" res plagijat? (Dalje in konec.) Komur je torej znana Slomšekova in Pestalozzi-jeva mladost, njijno javno delovanje in življenje, kedor pozna povod, svrho in vsebino njijnih treh navedenih knjig, m ora priznati, da Slomšekovo delo ne leni Pestalozzi-jevima prav nič podobno, nikakor še kak prepis, ampak da je povsem novo, izvirno delo, nastalo na podlogi posebnih izkušenj in iz posebnih slovenskih razmer in potreb. Nasprotna trditev mora izvirati le iz trdovratne hudobije ali nepoznanja jedne ali druge onih treh knjig, kar je gotovo neodpustljiva sramota za nemškega učitelja in bivšega šolskega nadzornika slovenskih šol. Vender pa naj tem glasno govore6im dokazom prvotvornosti ,,Blažeta in Nežice" dodam še druge, izvirajoče in Slomšekovih izrednih, vzornih lastnosti ali pa iz drugih odnošajev knjige same. Pred vsem je bil Slomšek vzgled ponižnosti in pohlevnosti ne le kot predstojnik (podložnikom) in gospodar (služabnikom), ampak tudi kot pisatelj. Tako je znano, da je Slomšek dal knjige na svetlo se splošnim pristavkom ,,poslovenili, spisali mladi duhovniki", katere knjige je več ali manj sam zalagal, sam pisal, in če ne, pa popravljal, kar inu je dalo navadno več truda, kakor da bi bil vse sam oskrboval.*) Take knjige n. pr.: ,,Perjetne perpovedi za otroke", »Hrana evangeljskih naukov", ,,Kratkočasne pravljice", »Življenja srečen pot", »Kršansko devištvo".**)- Še lepši dokaz Slomšekove pisateljske ponižnosti so nam Ahacljeve ,,Pesme po Koroškim in Štajarskim znane, enokoljko popravljene in na novo zložene". Pri teh ,,pesmah" se je Ahacelj le toliko trudil, da je posodil svoje ime. -Uredoval je natise teh pesmi Slomšek sam, in le njemu samemu gre zasluga za izdavanje teh pesmi". ,,Med 33 pesmimi prvega natisa je petnajst Slomšekovih". Da, v svojej skromnosti je šel Slomšek tako daleč, da je na naslovnem listu lastnih knjig dodajal svojemu imenu naslov svoje prejšnje službe. Tako se je kot špiritual podpisal za ,,nekdajnega kaplana", kot škof za ,,nekdajnega fajmoštra, višega šolskega ogledo, opata" i. t. d. *) ,,Pristavek ,poslovenili, spisali raladi duhovniki'" — piše Mih. Lendovšek v I. knjigi ,Slomšekovib zbrauih spisov' — ,,nij druga, ko previlika pohlevnost Slomšekova in občudovanja vredna nesebičnost njegova! Zuauo je, da je dajal Slomšek, ko je bil špiritual v celovški duhovšnici, bogoslovcem Šmidove pripovedke, naj bi se s prelaganjem taistih v slovenščino vadili v rabi materinskega jezika. Tako tudi legende, ki se nahajajo v Kerš. devištvu in v Življ. sreč. pot. Ali — tako mi piše g. Hašnik, izmed teh Slomšekovih prestavljavcev eden — mi bogoslovci smo bili velike reve, kar zadeva ,oopiam verborum' in pravilnost slovniških oblik, in trud, katerega je Slomšek s popravljanjem naših prevodov imel, je bil neizmeren. Pilil in gladil jih je noč in dan, v počitnicah pa uredoval in korekturo oskrboval". **) Pisatelja te knjige se imennje Slomšek sam v nekem pismu, v kojem popisuje svoje potovanje v počitnicah 1. 1837. Takrat se je sešel v ljubljanskem gledišči s Preširnom, ki ga je za slovo počestil se znano pušico: Ker stara para zlomek — nDevištva" preveč vzel, — Je mlajši njega zlomšek — Prodajat ga zacel. 22* Vprašam torej, kako je mogoče o tako eminentno pohlevnem in skromnem pisatelju, kakor je bil Slomšek, trditi, da bi bil vzmožen tuja dela prepisovati ter ja za svoja izdavati!! — On, kojemu se je pisateljska kradba tako studila, da je župnika Jos. Zabukoseka očitno imenoval ,,tatu", ker je (Zabukošek) njegov (Slomšekov) križev pot dal tiskat na svoje ime! . Slomšek je bil pa tudi jako rodoviten pisatelj. G. Mih. Lendovšek nam v ,,bibliografiji Slomšekovih del in spisov" — kojo bibliografijo pa imenuje še nedovršeno — našteva 47 manjših in večih del, ne vštevaje mnogobrojnih spisov, s katerimi je Slomšek zalagal ,,Drobtinice" do svoje smrti. — In cki bi bil ta rodoviten in popularen pisatelj imel potrebo segati po tujem blagu!! — Kar je Slomšek iz nemšcine in drugih jezikov prestavil, naznanil je to vsakokrat vestno in odločno. Tudi takrat, ako je bil spis majhne veljave ter ga je tako preosnoval, da bi ga bil smel svojo lastnino iraenovati. — In da bi bil to zaraolčal pri tako važnej in razširjenej knjigi, kot je ,,Blaže in Nežica"!! Kakor uže gori rečeno, razširilo se je ime Slomšekove knjige čez meje slovenskih dežel in 80 iztisov je bilo naročenih v daljnjo Moskvo. V Rusiji so bila gotova znana pa tudi Pestalozzi-jeva dela; kajti mej možmi, ki so Pestalozzija obiskali v Iferten-u, bil je tudi ruski državni minister Capodistrias, in car Aleksander L, ki se je bil sešel s Pestalozzi-jem v Bazel-nu, podelil mu je Vladimirov red. — Čudno torej, da od vseh slovenskih in neslovenskih mnogobrojnih bralcev Slomšekove in Pestalozzi-jevih knjig ni nikedo zapazil kake ,,enakosti" in da je bila ta ,,modrost" pridržana le ,,u6nemu gospodu Qu.! ! Kakor je iz predgovora ,,Blažeta in Nežice" razvidno, imel je Slomšek s to knjigo še neki namen. On je hotel namreč z njo podati priložnost naučiti se naj potrebnejšega znanja tudi oni odraslej mladini, ki ni mogla iz katerega koli vzroka obiskovati nedeljske šole. Imela je torej knjiga služiti tudi kot uebenik, in kot tako jo smemo smatrati nekako prednico poznejšim Slomšekovim šolskim knjigam, katerim je bila z ,,Blažetom in Nežico" postavljena prava podloga. Kako izvrstnega pisatelja in sestavljalca šolskih knjig da se je izkazal Slomšek, svedoči nam neki ministerjalni ,,rescript", v kojera se glasi: _man schatze sich gliicklich, in seiner Person einen Mann gefunden zu haben, welcher Beruf, Autoritat, Wissenschaft und Erfahrung auf eine solche Weise vereinigt, dass das Unternehmen, um welches es sich zum Besten der Schulkinder handelt, dadurch einem guten Erfolge mit Sichercheit zugefiihrt wird". — Ako se torej upa kedo knjižno kradbo podtikati celo takemu pisatelju, kojemu se z naj kompetentnejšega mesta piiznava poklic, ugled, znanstvo in izkušnja, potem pač ne vein, komu naj se na svetu še zaupa izvirnost.!! Prečitavši ta moj spis utegne kedo reči: Kaj je bilo tega treba? Vrabci se ne streljajo s topovi. Za tako neumno in podlo obrekovanje še zmeniti se ne! — Vse prav! če se sploh z molčanjem zapro usta takira kricačem. — A z druge strani zasliiže Slomšekovi pedagogični spisi vsestranske pozornosti in obdelovanja. Preraislimo le, kaj bi bil dosegel Slomšek kot pedagogični pisatelj, da mu je bilo dano baviti se izklučljivo le z vzgojo in šolskim poukom! Zato pa ne moremo nikedar zadostno oceniti njegovih pedagogičnih spisov. In ako nam je Pestalozzi ljub kot ,,kralj in prorok" nemških pedagogov, mora nam biti Slomšek dvakrat ljubši kot prvi slovenski pedagog. Iv. M — a.