Štev. 94. V Ljubljani, sreda dne 3. aprila 1912. Leto I. .........»ar Posamezna številka 6 vinarjev. „DAN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v ponedeljkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1*20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto celoletno K 20'—, polletno K 10'—, četrtletno K 5‘—, mesečno K 1'70. — Z; 'nozemstvo celoletno K 30'—. — Naročnina se pošilja upravništvu. ::: :: Telefon številka 118. ::: ::: NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. ::: Posamezna številka 6 vinarjev. k: Uredništvo in upravništvo: k Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po-::: pust. — Za odgovor je priložiti znamko. ::: ::: Telef.m številka 118. ' ■■"■im.h Razmere pri sodiščih. Kadar pride v avstrijskem parlamentu na vrsto vprašanje o imenovanju sodnikov, takrat je gotov vihar. Predsednik zbornice menda že od daleč sluti, da se bliža nevihta in — prišteva lahko vse one dni med »kritične.« Tudi gcspod Hochenburger se ne veseli takih dnij, ki pokažejo njegov sistem v jasni luči. Tako smo imeli pred nekaj dnevi v zbornici velik polom. Šlo je za Kornerjev predlog glede imenovanja sodnikov na Češkem. Avstrijska zbornica je bila zopet prizorišče velikih dogodkov. Prišlo je do spopadov med Nemci in soc. demokrati je nastal hud boj. Taki so dnevi obračuna. Kornerjev predlog sicer ni dobil dvotretjinske večine za nujnost — a Čehi so rekli, da jim za to ni šlo. Hoteli so le avstrij. ministra pravice spomniti na pravičnost. In to so dosegli. Obenem pa so pokazali, kako resno smatrajo imenovanje sodnikov. Vprašanje sodnikov tvori ^tudi važen pogoj pri pogajanjih za spravo na Češkem. To ni tako kakor pri nas, kjer pustimo, da se stvar nemoteno razvija naprej . »Slov. Narod« n. pr. prinaša sledeče. Razmere pri c. kr. sodiščih v Celju, posebno pa pri c. kr. okrajnem sodišču postajajo za nas Slovence od dne do dne neznosnejše. Germanizira se na vseh koncih in krajih in to tako sistematično, da bo slovenskega jezika v tem uradu v kratkem konec. Nemci se poslužujejo pri tem jako značilnega načrta. Kar je nemških sodnikov in svetnikov, av-skultantov in drugih z izjemo enega okrajnega sodnika, izriva slovenščino sistematično in neusmiljeno povsod, ali pa naš jezik mrcvarijo tako. da je joj. Gorje kmetu, ki nemško ne razume in mora kaki razpravi prisostvovati. Večkrat se je že zgodilo, da je sodnik govoril s stranko, stranka pa je gledala in ga ni razumela. Pa to jim ni dovolj. Na drugi strani one ostanke slovenskega uradništva, kar je še v Celju po nemškem časopisju vlačijo, slikajo jih kot vseslovanske agitatorje, dolžijo jih nepo-stavnih jezikovnih slučajev. Vse to seveda, da se ti Slovenci »na zgoraj« primerno kvalifiku-jcjo ter dobijo kmalu pas za odpotovanje v kak mali trg na Kranjsko. Posebno okrajni sodnik dr. Krajnčič jim je zadnji čas trn v peti. Ne mine skoro teden, da bi si ga graška in celjska tetka v bratskem objemu ne privoščili. In tako dalje. Na drugi strani čitamo n. pr. Germanizacija se nadaljuje. Iz občinstva se nam piše: Nedavno temu sem imel opraviti pri deželnem sodišču v Ljubljani. Moral sem se oglasiti tudi pri predsedniku g. A. Elsnerju. Vstopivši na stopnišče vprašam ravno nasproti mi prišedšega slugo v slovenskem jeziku: »Dovolite, ali so gosp, predsednik E. že došli v poslopje in da-li jemogoče govoriti ž njim?« — Bil sem pa v salonski suknji s cilindrom na glavi. Uniformiran svečenik stroge Temide mi je kaj prijazno odgovoril: »To pa ne vem, če so gosp. predsednik že tukaj!« — Nekoliko časa motreč moj čisto novi cilinder in sluteč v meni kakega višjega odposlanca morebiti celo iz just. ministrstva pa se izkaže kot Dežmanov »ehrlieher Krainer« in nadaljuje: »Falls der Herr Priisident jetzt noch nicht da sein solite, er wird aber in kiirzestes Zeit kommen!« — LISTEK. Pod jarmom. Roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo. Spisal Ivan Vazov. — Poslovenil Podravski. (Dalje.) Lajanje se je ponovilo še glasneje in poprej nego so izvedeli kaj je to, so zagledali pod drevesi skakati proti njim neko veliko črno postavo. ki nikakor ni bila podobna psu ... poprej je bila podobna pošasti, ali orjaškemu medvedu, hodečemu po zadnjih tacah. Bojčo in Spiridon se nehote umakneta k hrastovemu deblu, pripravljajoča se na branbo zoper tega nepoznanega napadnika. V tem hipu prihiti k njima. »Borimeček!« zakriče vsi. »Zares Borimeček! Pozabili ste nanj. Strela naj vas udri!...« Istina, bil je to Borimeček v svoji halji. Ko je čul trušč na ulici, je odšel k Petru ter poizvedel od njega vse. Brez odlašanja se je vrnil domu. poslal svojo nevesto k njeni materi, zataknil si sekiro za pas. vzel puško in odrinil za družbo, da se udeleži maščevanja. Navzočnost tega močnega pomočnika je še bolj obodrila družbo. A sedaj pojdimo!« reče Osten. »Naprej!« zapove Ognjanov. »Nu. počakajte še drugega,« jih opominja Borimeček. »Koga drugega?« vprašajo začudeni. »Petrovega bratca, Daniela; tudi on prihaja za menoj.« To je torej tisti zunanji občevalni jezik med sodnijo in slovenskimi strankami. In tako dalje brez konca in kraja. Ko bi šel od Gradca do Trsta in pregledal vsa ta sodišča! Na Koroško ni da bi pomislil! Tam sploh ni več pravice. Zadnjič so torej Čehi zagrmeli zaradi razmer pri čeških sodiščih in tudi od slovenske strani je bil mal nastop. Toda to je vse na videz kakor so navidezne tudi jezikovne pravice, ki jih daje današnja justica. Skrivaj v notranjosti gre stvar naprej. Pri nas je to tem lažje, ker le tu in tam malo zagrmimo in ker se za kake strankarske koncesije razjarjena slovenska duša kmalu pomiri. Mi še daleko nimamo natančnega pregleda v vse jezikovne razmere na naših sodiščih. Čehi se bijejo za vsako mesto, za vsako osebo. Zato je tak sodni dan v parlamentu, kadar pridejo sodišča na vrsto! Nemci se dobro zavedajo, kaj pomenja zanje boj za sodišča. Graški »Tagblatt« je zadnjič razpravljal o univerzah in ni prikrival, kako nevarne bi bile pravne iakultete na jugu za one Nemce, ki prihajajo z graške univerze na jug, da tu delujejo za nemštvo. Tu ne gre samo za jezik, ampak je cel kup vprašanj, ki so med seboj v zvezi. Tega se Čehi zavedajo, zato nastopajo tako odločno. Enako bi bilo treba pri nas. M. Ministrstvo Khuen Hedervary IV. Energičen nastop krone v krizi ogrske vlade se razlaga na najrazličnejše načine. V ogrskih krogih, ki stoje Khuenu blizu se trdi, da je ogrski kabinet samo z ozirom na osebo cesarja zavzel stališče, ki ga je včeraj razložil v ogrski državni zbornici. Po teh vesteh je bil cesar popolnoma pripravljen, da odstopi, ako se ne reši ogrska kriza parlamentarnim potom. To bi bilo sicer popolnoma razumljivo, ker je znano, da je cesar velik prijatelj Ogrov, da bi mu bilo v resnici težko uporabljati napram njimi skrajna sredstva. Neustavni poskusi vlade, bi gotovo izzvali v vsi Ogrski najodločnejši odpor, tako, da bi nazadnje moralo priti do sisti-ranja ustave na Ogrskem, česar bi pa cesar gotovo ne mogel dovoliti. Na drugi, zlasti avstrijski strani, pa se slika pripovedovanje o nameravanem cesarjevem odstopu samo kot nekako sredstvo v sili, s katerim je hotel Khuen ustrahovati ogrsko vlado in pomiriti javnost. — Kak je položaj na Ogrskem danes, povedo najbolj stavki, ki je z njimi končal grof Bathyanny svoj govor o debati o kralievem reskriptu. Rekel je: Rešitev krize, ki jo je dosegel grof Khuen je popolnoma protiustavna. Danes bi morala na vladnih klopeh sedeti vlada, ki bi v tem težkem trenutku mogla apelirati na narod, Khueno-va vlada pa prihaja s strašili o tragičnih dogodkih tekom avdijence. Stranka govornikova (Justovci) vstraja tudi pri sedanji vladni izjavi in kraljevskem reskriptu v boju. Resolu-cijska politika je privedla sedanji parlament do bankrota. Harmonijo med kraljem in narodom more vzpostaviti le pravi ljudski parlament kar pa sedanji ni. Rešitev krize, ker ta tudi sedaj ni rešena, je mogoča edino le potom provizorija in volilne reforme. Splošna sodba je ta, da sedanji parlament ne bo dolgo delal, ter da skoro izsledi razpust. Na ta način pa se zavleče tudi rešitev brambne predloge v avstrijskem parlamentu, druga posledica ogrske krize pa je v »A čemu ga vodiš?« »Nu. Peter ga je poslal, da bi brat videl na lastne oči, kaj se bo tu godilo.« »Kaj, ali nam ne verjame? Saj smo mu prisegli.« »Niti sto priseg nima cene... Se jaz vam ne verjamem.« »A to čemu?« »Šli ste brez Borimečka? Strela naj vas udri!...« Teh poslednjih besed se je posluževal Borimeček, skoraj za vsako besedo. One so dokaj lepše izražale njegove občutke in mišljenje, nego bi se bilo to moglo zgoditi z usti. »Ne huduj se, Ivan,« reče Osten; »spomnili smo se na-te, toda ženin si...« »Evo, Daniel je dospel!« Nek fantin, ves zasopljen, je obstal pred njimi; imel je samo dolg nož za pasom. Družba se je pomnožila iz treh na pet glav. Zopet so se molče podali dalje. Stopali so neprestano ob dolžini, srednje-gorskega brda, ki se je nahajalo v vznožju griča Bogdana, s cegar vrha teče Beleštica. Končno so dospeli k reki. Kraj je bil zelo pripraven za napad. Na desni strani je bila Streina. katero sta Turka morala prebresti; na levo globoko izrita, z gozdom obraščena dolina, a nad njo gora. Tu je družba obstala. Na ta način je bila ona blizo za uro hoda oddaljena od Altunova, kamor bi se torej ne čul strel, ko bi bilo streljanje potrebno. Ko so se nastanili v goščavi, je začelo že svitati. Sneg je padal drobnejši. Tovariši, dobro zavarovani, so čakali potrpežljivo. Imeli so poglede uprte proti vzhodu, od koder bi imela priti oba zaptija. Toda prvi glas, ki so ga čuli, je bilo tuljenje volkov. Oglasilo se je uprav nad njihovimi glavami in odmevalo je zmerom oviranju rednega delegacijskega dela, ker ni že sedaj skoro več misliti na redno zasedanje delegacij, temveč da se bo skupni državni proračunski provizorij, ki poteče koncem tega meseca moral podaljšati. Za to bodo sklicane delegacije koncem tega meseca k izrednemu zasedanju, ki bo trajalo le dva ali tri dni, da dovolijo kot navadno zopet šest mesečni proračunski ! provizorij. Hrvaška. Po zadnjih poročilih iz Zagreba vlada tam popolna disorentacija. Nepričakovana avdijen ca bana Čuvaja v trenotku najresnejšega položaja ogrske krize se tolmači na dva popolnoma različna načina. Prve vesti, ki so se razširile po avdijenci trdijo, da je cesar naročil banu, da naj v postavnem roku razpiše in izvede saborske volitve na Hrvaškem, na drugi strani pa se trdi, da je pripravljeno imenovanje Čuvaja kraljevskim komisarjem, da bodo volitve na ta način odgodene. Z ozirom na ti dve popolnoma si nasprotujoči vesti, vlada v Zagrebu popolna nejasnost. Po prvih vesteh o skorajšnjem razpisu volitev so opozicionalne stranke stopile v volilno agitacijo, a naenkrat so se pojavile vesti o kraljevskem komisarijatu. Nerazumljivo je pa tudi stališče vlade, ki v svojem uradnem listu ne potrjuje, in ne dementira niti prve niti druge vesti temveč poroča samo in to jako kratko o banovi avdijenci, ter dostavlaja, da je cesar odobril vse banove predloge. — Na drugi strani pa je jako sumljivo postopanje vladnih krogov, ki se ne brigajo prav nič za nove volitve, ki nimajo niti svojih kandidatov; to postopanje govori, da se banu prav nič ne mudi. da bo mogoče vendarle kot kraljevski komisar brez sabora »uredil« razmere na Hrvaškem. Ban Čuvaj se skriva v skrivnostnem molku ter pušča javnost v popolni temi! Ako bo ta njegova taktika pripomogla do uspeha, pa še ni gotovo! DOPISI. Z Viča. Naš dopis o gnilih razmerah na viški šoli je zadel prav v živo. Ves klerikalen Jeruzalem se je razburil. 2e naprej smo vedeli, da bodo resnicoljubni patri vse tajili. Župnik so celo pridigo vpili nad naprednim časopisjem, ki se drziie pokazati svetu strankarstvo viških frančiškanov; dosedaj je bil mož miren, zadnje čase pa se uči plesati po Teodorjevih melodijah. Gospod župnik, slabo spričevalo za Vašo enrgijo, da Vas ima p. Teodor popolnoma v svoji oblasti! Tudi kateheta sta se na vse načine umivala v šoli pred učenci. Teodor je grozil otrokom z zaporom« če se bo še kdaj bralo v naprednem časopisju o viških duhovnih; p. Arhangelj je opsuval viškega dopisnika z lumpom. v isti sapi pa trdil, da besede »lump« nikdar ne rabi. Najbolj pa je vzrasla gdč. K. dečka. o katerem smo poročali, da mu je usmiljena gospica oščipala uho, je zaprla pod mizo, češ, da ne zna drugega ko lagati in pisati v »liberalne cunje.« Gospodični povemo, da je deček z dopisom toliko v zvezi, kakor ona; pazite pa gospodična, da Vi ne pridete pod mizo, nikar ne mislite, da je Vam vse dovoljeno. Čujemo,, da Vam bodo še celo usmiljene sestre na Viču pokazale vrata. »Slovenec« zmerja viškega dopisnika, »z nezrelim fantalinom«, pripominjam, da tako psovanje prav malo pristoja ljudem, ki so s trudom prilezli do šestega gimnazijskega razreda. Trn viških patrov. glasneje. Brezdvomno so se volkovi bližali polju, iskajoč si hrane. »K nam gredo,« reče Ivan Osten. »Le z nožmi in puškinimi kopiti se bomo branili, ali čujete?« spregovori Ognjanov. Tovariši naostrijo ušesa. Po šumu, prihaja-jočem iz gornje goščave, so sodili, da cela jata volkov drvi skupaj. Tuljenje se je ponavljalo. Že se je zdanilo. »Prokleti volkovi, kako nas bodo ovirali!« vzdihne Ognjanov. V tem hipu je pricapljalo pred njih na planoto nekoliko volkov in obstalo. Dvignili so svoje ostre gobce in zatulili. Priteklo jih je še nekoliko. »Osem«, pošepeta Borimeček; »štiri prepustim vam, ostali so moji.« Seznanivši se na ta način s svojim lovom, so gladne beštije planile na goščavo, la se je spremenila sedaj v trdnjavo, katero so volkovi napadali, a ljudje branili. Noži in bodala so se dvigala visoko in padala. Nekoliko zverin se je že valjalo pred goščavo; drugi so imeli opraviti s padlimi tovariši, ki sojih trgali še žive; ostali so bili zapodeni iz goščave, iz katere je Borimeček napravil pogostoma izlet, lajajoč kakor ovčarski pes in mahajoč s sekiro volkovom po glavah. Bil je sličen Gideonu, ki je z oslovo čeljustjo pobijal filistejsko vojsko. Vsaki hip so bili volkovi zagnani preko jarka na nasprotno stran, kjer so se potuhnili ter lizali si rane. Na srečo, dokler je trajal boj. ni dospel nihče. »Volkovi se ne ganejo več od tod.« »Glejte, dospelo je novo krdelo!« »Naj le počakajo, pripravimo jim tudi mi gostijo, da bodo pomnili, kedaj je bila Boro-mečkova svatba!« reče Spiridio*, MAČOHOVA PESEM. Poprej sem ljubil Heleno, Heleno prezavberno. sedaj pa moram ljubiti, to ječo umazano. Ljubljanski občinski svet. Včeraj ob 6. uri zvečer se je vršila v mestni dvorani sedma redna seja ljubljanskega občinskega sveta, kateri je predsedoval župan dr. Tavčar. Občinski svetnik g. Bončar je opravičil svojo odsotnost. Pri naznanilih predsedstva poroča župan, da je dobil dve obvestili, da se vrši povodom velikonočnih praznikov procesija vstajenja Gospodovega, na katero je povabljeno tudi predsedstvo občinskega sveta. Povodom zopetne izvolitve dr. Karla Groša praškim županom je župan v imenu občinskega sveta istemu čestital, kar se vzame na znanje. Mestna hranilnica ljubljanska je naznanila, županstvu, da je njen upravni odsek izvolil predsednikom g. pl. Trnkoczyja, podpredsednikom g. Pavlina, članom ravnateljstva gg. Kollmanna, Milohnojo in dr. Trillerja, namestnikom pa prof. Reisnerja in Višnikarja. Se vzame na znanje. Osrednja zveza hišnih posestnikov je sporočila županstvu, da se vrši od 8. do 12. maja t. 1. v Berlinu kongres hišnih posestnikov, na katerega je povabljena tudi ljubljanska občina. Tržaški magistrat je sporočil ljubljanskemu županstvu, da plačuje državi za policijo 74.000 K. Blamirani Štefe. Ko je bil »Slovenčev« urednik Štefe izvoljen ljubljanskim občinskim svetnikom, je naj-brže mislil, da ima sedaj ves magistrat pod komando in da bo lahko tudi nastavljal in odstavljal razne neljube mu uradnike, kakor se mu bo'pač zljubilo. Tako je nekega dne v svoji mogočnosti in zavedajoč se svojega občinskega svetovalstva prikorakal ošabno k nekemu uradniku in zahteval takojšnjo rešitev nekega akta. Ko mu je g. uradnik pojasnil, da to ne bo kar tako šlo. je Štefe vzrojil in izjavil, da bo toliko časa sedel na stolu, dokler akt ne bo gotov. Radi tega neopravičenega Štefetovega »Strela naj jih udri!« je zamomljal Borimeček. Preteklo je zopet nekaj časa. Turka se nista prikazala in petelini so že vdrugič odpeli... Družba je že poprej čula oddaljeno kirikanje. katero je nočna tišina prinašala iz posameznih vasij. Med tem se je čimdalje bolj danilo; čimdalje jasnejše so se dala razločevati drevesa in drugi predmeti na polju. Mladeniči so se jeli dolgočasiti; zeblo jih je. pr1 tem pa jim je prišlo na um, da nemara niti ne zagledajo zaptijev. zlasti ako ona z ozirom na visoki sneg, ki je po noči zasipal vse, ne skleneta podati se pozneje na pot in nemara, da sta to učinila iz previdnosti, da ne bi bila napadena. Čez trenutek se zdani popolnoma, cesta oživi in vsega bo konec... Te misli so rojile vsem po glavi; strašna nestrpljivost je rastla in postala neznosljiva prava muka. Osten je obupno vzdihnil. »Počakamo, naj prideta kadarkoli; ne ganemo se od tod,« reče zamolklo Ognjanov. »Toda kaj ako pridejo drugi popotniki?« »Ti pojdejo svojo pot; mi potrebujemo samo ta dva.« »Tako ju torej napademo javno?« »Ker ne more biti tajno, pa javno.« »Streljali bomo iz pušek in potem se umaknemo v gorovje. V gorovju nas nihče ne zagleda,« omeni Osten. »Dobro. Kaj pa ako prideta v družbi drugih Turkov?« »Nu, potem pa nastane pravcat boj... Imamo dober prostor in orožje,« odvrne Ognjanov; »pazite samo na to: prisegli smo si pred podobo, da ju ne pustimo oditi živa.« »Strela ju udri!«... »Samo nekaj se bojim, mladeniči,« reče Bojčo. črnski svetniki pokazali, kako maleflfcostrtt so. Malo je manjkalo, da m bil v slovenski občini izvoljen za župana Nemec. Slovenski klerikalni »n liberalni občinski svetniki so se prvotno domenili, da bodo kandidirali za Župana, naprednjaka dr. Božiča. Toda klerikalci »o svojo izjavo na dan volitev prelomili in postavili svojega kandidata, ki je prižel potem z nemškim kan-ditatom v ožjo volitev, pri kateri je bit potem izvoljen županom, klerikalec Sušnik. To je menda naprednjake silno vjezilo in so svojo jezo nad klerikalci zato stresli pri sledečih volitvah še-sterih občinskeh svetovalcev. Dr. Benkovič je v imenu klerikalcev izjavil, da je pripravljen pripustiti Nemcem samo eno mesto, toda pri volitvah so liberalci glasovati z Nemci in jim pripomogli do dveh mandatov, liberalci pa so si s pomočjo Nemcev priborili vse ostale štiri mandate. Tako postopanje klerikalcev kakor naprednjakov je perfidno in protinarodno. Na ta način Slovenci ne bodo dosegli ničesar. V feifco važni slovenski postojanki kakor je celjska' o-koliška občina, bi morala v boju proti Nemcem zginiti vsa osebna in politična nasprotstva: med Slovenci. Le na ta način bomo kaj dosegli. Pod takimi okoliščinami se pa res ne smemo) j čuditi, če potem nazadujemo. ’ Oklofutani okrajni glavar — odlikovan. Kakor smo že poročali so v Zagrebu javno na Iliči pasantje oklofutali in opljuvali sušaškega okrajnega glavarja barona Zmajiča,. ki je s svojo brezobzirnostjo provzročil hrvaški dijaški štrajk. Sedaj se poroča iz Zagreba,