Josip Cernatič. Letošnji božični praznik je bil žalosten zimski dan. Divji oblaki na nebu, megla ^po ulicah staroslavnega Justinopolisa, sedanjega Kopra, so motili poezijo najlepšega praznika krščanstva. Zvonovi so peli tožno peserrn smrti, iz hiše žalosti v ulici sv. Blaža se je vil mrtvaški izprevod proti cerkvi. Množica meščanov vseh slojev je spremljala k večnemu počitku mlado žrtev krute morilke človeškega rodu. Izdihnil je bil svojo trpečo dušo mladenič, ki se je bil posvetil našemu tako idealnemu stanu, stanu trpljenja in vednih prevar. Pokojni Josip Cernatič se je rodil kakor sin pred leti umrlega kaznilniškega čuvaja L 1891. v Kopru. Od 1. 1898—1906 je obiskoval vadnioo c. kr. učiteljišča ravnotam. VI. 1906—1910 je absolviral učiteljišče, zadnje leto v Gorici. Uboga mati je morala z borno pokojnino preživljati njega, sestro in sebe. S 1. septembrom 1910 je nastopil svojo učiteljsko službo v Komnu na Krasu. Bil je tiha, skromna narava. Z navdušenjem se je lotil dela. Bil je priden kakor mravlja. Samo šola mu je bila smoter življenja. Njej je žrtvoval vse dni. vse ure svojega tako kratkega delovanja. Bil je splošno priljubljen med vaščani kakor med kolegi zaradi svoj-ega blagega značaja. Začel je bolehati. Kmalu po novem letu 1911 je začel pokašljevati. Še par mesecev se je upiral bolezni. toda kmalu je tnoral prositi za dopust. Dobil ga je, in njegova usoda je bila že zapečatena. Neizprosna morilka mladih bitij ga je držala v svojih krempljih. Zajedla se mu je v organizem in mu pila srčno kri. Upal je nekaj časa, da se mu izboljša zdravje, slednjič ga je zapustilo še to upanje. Kako otožno je zrlo njegovo oko v daljavo, strmelo je v svet. Vse okolo njega je kipelo življenja, on je umiral. Ni bilo dovolj telesnih bojev, pridružile so se še psihične. C. kr. okrajni šolski svet v Sežani mu je dajal do novega leta 1912 še plačo. Od novega leta 1912 dalje je bil navezan le na borni dohodek svoje matere, ki se ni ločila niti za trenotek od svojega ljubljen- ca. Zdravnik vedno v hiši, pomanjkanje ravno tako. Akoi bi se ne bili našli usmiljeni ljudje, ki so semtertja priskočili z malim darom ubogi družini na pomoč. bi bil moral trpeti še lakoto v svojih zadnjih dn-eh. Trpke besede mi silijo na papir, toda pozabljeno bodi vse. Sramota za XX. vek, da so izročeni ljudje, ki se trudijo leta in leta s študijem, na milost in nemilost dobrosrčnih sosedov, znancev. Naš humanitarni vek skrbi za pse itd., a za človeka trpina ima le prazne fraze, izgovore. Dragi Josipe! Ne bom dalje razvijal tragedije Tvojega tako kratkega življenja. Pogledal si nekoliko v svet in moral si že oditi. Tvoje telo počiva v hladni zemlji, Tvoj duh zre iz azurnih višav na nas. V duhu zremi Tvojo gomilo. Koliko dobrega bi bil storil svojemu narodu, a ni ti bilo dano. Ti si dokončal tek svojega življenja, nas čaka še sklep. Te vrstice naj ohranijo spomin na Te, da ne izgine neopažen v neskončnost. Ko sem Te videl pr;ed dvema letoma, ko si mi bil tovariš na šolskem! polju, nisem mislil, da Ti bomi pisal pričujoče vrstice. S tem sklepam! Slava Tvojemu spominu, mladi trpin, pokoj Tvoji duši! Tvoj pobratim Zvonko. f