Ljubljanski Zvon
Pomlad.
i.
omlad je tu . . .
Se v rahlem, rahlem snu
kot po bolezni hudi gozd počiva.
Golo še drevje . . . Sapica le poželjiva
v vrhovih šepeta
in solnce smeje se z neba,
pri vsaki veji že pogumno snubi,
obsipa vsako z gorkimi poljubi.
In ves težak,
poln vlažnega je vonja zrak.
Že maji koža se na vrbah sočnih
in breze v belih krilih mi poročnih
zasanjane molče
kakor nevestice tenke,
vse vase zatopljene, vse drhteče
od slasti bližnje, nedoumne sreče . . .
»Ljubljanski Zvon" o. XXFV. 1904.
17
2.
pomlad, pomlad že jc tukaj . . . Ali, kak tiho je prišla! Kukavica, brž zakukaj, da zaznajo srca vsa!
Šepetajc v solnčnih žarkih lansko listje greje se, po brcgčh in kopnih jarkih ko zlato mi smeje se.
A na vsaki veji rosni mladih popkov sto molči: tak so moški, tak ponosni, smel vojnik se vsak mi zdi.
Pomlad, bajna čarovnica, roma spet iz kraja v kraj, in kjer vela najde lica, čara nanje zlat smehljaj;
in kjer srca najde mlada, čara vanje smel ponos, da, ko mrak jim črn zavlada, rezkim burja m vsem so kos . . .
Tudi k meni je prispela pomlad, dražestna gospa, moja duša ji vesela je odprla vrata vsa!
K—r.

Na pragu,
Spisal Ivan Cankar.
V.
«etka se je zbudila in zazdelo se ji je, da je zunaj že dan. Zakaj čula je v sobi korake in glasove; bilo je najbrž mnogo ljudi, ki so hodili neprestano, premikali stole in govorili naglas.
V izbi, kjer je ležala, pa je bilo temno. Bila je že nekoč v tej izbi, ali ni se mogla domisliti kdaj. Odljuden kraj je bil, kleti podoben, ves vlažen, vegasto obokan. Kdaj si bila v tem kraju, živa v mrtvašnici? Pač so segali v izbo glasovi kakor žarki dnevne svetlobe, ali drug svet je bil zunaj in nobena pot ni vodila vanj.
Počasi so prihajale misli, vse hrome so še bile in vrstile so se mimo v somraku, komaj jih jc razločevala.
Bilo je nekoč — da, bilo je nekoč, ko je klečala na mrzlem kamenu in je stopila z oltarja Mati božja ... To so bile sanje.
Vzdignila jc roko tako visoko, da je zasijala nanjo svetloba iz omreženega okna. Umazana pega se je poznala na roki. Pokleknila je na postelji in je opazovala natanko. Pega je bila podobna kaplji, prav taki, kakršne padajo iz srca Matere božje in kakršne so naslikane na licih in na čelu križanega Kristusa. Niso bile sanje.
Pa je bilo nekoč, da je videla Kristusa samega. Šla je po ulici, ki je bila vsa glasna in obljudena, in solncc je sijalo. Tedaj pa jo je nekdo poklical od daleč, postala je in se je ozrla. In prišel je med ljudmi, visok jc bil in lep in nihče ga ni poznal. Ona pa je vedela, da je On, ki je visel na križu, in je strmela vanj z velikimi očmi. Ozrl se je in nasmehnile so se lepe ustnice, šel je preko ulice, naravnost njej naproti. To so bile sanje.
Vztrepctala je od sladkosti, začutila je blago toplo roko na licih, na laseh. Niso bile sanje.
Nekdo je odprl duri, pogledal je v izbo neprijazen obraz. Tudi tisti obraz je že videla nekoč — mrzle, jasne oči, kakor oledenele, in zloben nasmeh na tenkih ustnicah.
„Glej, zdramila se je!"
Duri so se odprle široko, še drugi obrazi so se prikazali in so gledali v izbo.
„Na postelji kleči!"
Da, tam je tudi on, ki se ga je bila prestrašila nekoč v sanjah. Rdeč in zabuhel, živalski obraz, tope oči, z vodeno krvjo polite.
„Kako si spala, Metka? Kako je, Metka? No, Metka?"
Glej, in še ona je tam, orehi ji padajo neprestano iz ust, trkljajo se po stopnicah, po izbi.
Metka je legla, odela se je in se je obrnila k zidu.
Trudna je bila, zakaj sanje so bile tako dolge — toliko je bilo ljudi, ki so hodili mimo in so jo pozdravljali. Prijemali so jo za roko in so jo vodili po čudnih, neznanih potih. Vsak obraz je bil drugačen, tuj je bil vsak kraj. Ona pa je bila trudna in že so ji omahovale noge. Bila bi sama, zaspala bi . . . Ostavite me, vi blagi ljudje, ko nisem storila nikomur nič žalega!
„Kaj me ne poznaš več, Metka?"
Stala jc na pragu gospodična, zelo še mlada, precej debela, obraz okrogel in vesel. Na glavi je imela klobuk z rdečim trakom, na rokah rokavice in v roki rdečepisan solnčnik. Smejale so se žive črne oči in tudi ustnice so se smejale široko, tako da je bil obraz še bolj okrogel.
„Jaz sem namreč Marica Polharjeva; saj sva hodili skupaj v šolo!"
Zdaj pomisli — nenadoma je prišla na prag Marica Polharjeva, nekdaj Micka! Tako je hodila po ulicah in ob vsakem oglu se je zadel obnjo človek, ki ga je že videla nekoč, v resnici ali v sanjah, Bog sam to presodi!
„„Kaj pa delaš ti v mestu, Marica?""
Marica se je zasmejala, zato ker seje smejala zmerom in brez vzroka.
„Glej, kaj bi počela — služim! Že dve leti! Včeraj mi je povedala Mici, da si tukaj in da si bolna, pa sem te prišla pogledat!"
Ozrla se je po izbi, zategnila je debele ustnice globoko na desno stran in je stopila bliže k postelji. Samo par korakov je bilo, pa si je privzdignila krilo in se je zibala v bokih. Teta jo je pogledala z neprijaznim očesom in je zaprla duri.
„Kaj, to je tvoje stanovanje?" se je začudila Marica; napravila je okrogle ustnice in še bolj okrogle oči. „To je klet, ječa, mrtvašnica! Jaz bi pobegnila prvo uro! Kaj tudi spiš tukaj?"
„„Tudi!""
„Jaz bi še očesa ne zatisnila, vso noč ne! Sanjalo bi se mi o samih okostnikih, o žabah in ščurkih! Ali se tebi kaj sanja?"
„ „Veliko!""
„Tudi o mrtvecih? Meni se jc zadnjič sanjalo, daje prišel naš učitelj, tisti debeli kujon —"
Metka se je prestrašila: kujon jc rekla učitelju in še trenila ni z očesom!
„Pa se mi je odkril spoštljivo in se jc poklonil: Dovolite, gospodična Marica, da vam podarim ta skromni šopek v znamenje goreče ljubezni! — In mi je ponudil šopek iz vse umazanih in po-valjanih kurjih peres. — Gospod učitelj — sem odgovorila — nesite ta šopek svoji soprogi in ga ji vteknite v nos! — Nato pa je bil razžaljen in je odšel naravnost skozi okno."
„„Skozi okno?""
„Da; in držal se je za klobuk, da bi mu ga veter ne odnesel... Moje stanovanje jc vse lepše nego tvoje, Metka! Belo zagrinjalo je na oknu in rože imam na mizi, na polici pa jabolka. Neki študent mi nosi neprestano rož in jabolk. Lep fant je in kodraste lase ima."
Metka je zardela.
„„Zakaj pa ti nosi rož in jabolk?""
„Rad me ima!" se je zasmejala Marica. „Zelo je še mlad, še nič brk nima, in kadar pride, se pokloni globoko in malo pobrska z nogo kakor puta. Jako je smešen, a jaz ga imam rada."
„„Ali se bosta poročila ?""
Marica jc odgovorila z veselim smehom in Metka je zardela še bolj.
„Pozna se ti, da nisi dolgo v mestu! Z njim bi se ne poročila, ali rada ga imam, zato ker govori tako sladko, kakor da bi imel bonbone v ustih. In smili se mi, ko jc tako neroden; saj mu ne morem reči, da ne maram rož, razžaljen bi bil in morda bi jokal."
„„Ali bi šel tudi on skozi okno?"" je vprašala Metka zelo resno in se jc ozrla Marici z velikim, radovednim pogledom v obraz.
„To so bile sanje!" se je zasmejala Marica.
„„Ah, sanje! Morda pa jc šel resnično skozi okno! . . . Kako pa ti spoznaš, Marica, kaj so bile sanje in kaj se je zares godilo?""
„Glej ... saj si še zmerom bolna! Kaj pa se ti je sanjalo?"
— Zdaj pa jo poskusim, zato da bom videla, koliko je bilo resnice in koliko je bilo sanj! —
Ozrla se je srepo vanjo.
„„Ali se spominjaš, Marica, tistega Franca, ki sva ga obedve ljubili iti ki je umrl, zato ker sem ga bila izdala? Bel obraz je itnel in črne kodraste lase.""
„Tudi ti se ga šc spominjaš? Franc ni umrl."
Metka se je sklonila v postelji, gole noge so visele izpod odeje, život se je bil globoko nagnil.
„„Jaz pa sem ga videla na mrtvaškem odru! Prav tak je bil kakor prej in malo jc stresel s trepalnicami in me je pogledal skozi odprtino.""
Nenadoma je napravila Marica resen obraz; ustnice so bile rdeče, debele in okrogle kakor piruh. Pomolčala je malo in je pogledala v stran. Nato je govorila bolj počasi in bolj resno.
„Glej, Metka, ti si tako otroška! Morala bi malo z mano, v mesto in med ljudi. Kaj nimaš nobenega fanta?"
Metka se je odela in je legla; motno kakor skozi zagrinjalo so se svetile njene velike oči. Spomnila se ga je, ko se je bil ozrl nanjo s tako mirnim in ljubeznipolnim pogledom, in nič več ni videla klobuka z rdečim trakom, tudi ne rdečepisancga solnčnika. In spomnila se je svojega greha, ki je bil tako strašen in tako skrit.
—	Ko bi ljudje vedeli, pahnili bi me v jarek! Tudi Marica bi me več ne pogledala, vzela bi rdečepisani solnčnik in bi si urno popravila klobuk in bi šla. Pa me je vprašala, če imam fanta, o Bog! —
„„Zbogom, Marica!""
„Nc bodi tako čudna, povej mi še kaj! Zato sem prišla k tebi, da bi se razgovorih, ti pa me gledaš, da me je skoro strah!"
Še zmerom so bile ustnice okrogle, oči pa so se zasolzile.
„Vprašati sem te mislila nekaj — zdi se mi, zakaj si tako čudna."
Stopila je k postelji, k zglavju, ter se je sklonila prav k njenemu ušesu.
„Ali si bolna?"
Glas je bil čisto drug, tih in skrivnosten, pol hudomušno, pol sočutno so gledale oči.
Metka je iztegnila roko, da bi se branila, lica so gorela v temnem ognju.
„„Nisem bolna!""
—	Toda ona ve, tako mi je pogledala v obraz, da mi je videla v dušo! —
„Glej, Metka, ne smela bi biti tukaj; tako temno je in mraz. Morala bi drugam, solnce je danes zunaj ... In pomisli, Metka, govorila sem že s Francem; zmerom še ima tako lepe lase in tako bel obraz."
Neverno se je ozrla nanjo Metka.
—	Tolažila bi me rada prav po otročje; zakrila bi rada, da mi je videla v dušo! —
„Dobro bi bilo, da bi govorila z ljudmi. Franc bi bil vesel, če bi te videl. Ali se še spominjaš tiste ljubezni? Lepa ljubezen je bila."
Metka je strnila obrvi in je premišljevala.
—	Ali govori morda resnico? Kako bi drugače vedela za tisto ljubezen? Sanjalo se mi je samo o njegovi smrti, zato ker mi je bilo žalostno pri srcu . . . Zakaj ne pride sem? —
Mahoma ji jc šinila misel kakor žarek mimo oči.
„„Ali je on tisti, ki ti nosi rož in jabolk?""
„On je tisti, Metka! Pa to je samo igrača! Da bi poznal tebe, nosil bi jih tebi in prav tako sladko bi govoril in prav taka sladka pisma bi pisal . . ."
Metka se je utrudila, poslušala je samo še mukoma in zoprn ji je bil tisti klobuk z rdečim trakom.
—	Pride in išče po vseh kotih, kaj bi našla — glej, sedla mi je celo na posteljo, da bi mi videla bolj naravnost v oči . . . —
„Jutri bo nedelja, Metka! Če ti je prav, pridem pote in poj-deva skupaj v mesto. In še nekdo pride!"
—	Kaj namerava z mano? Tretjikrat že mi je rekla, da naj pojdem v mesto! — „„Nikamor ne pojdem, Marica, glej, ne morem. Zmerom moram ostati tukaj, za zmerom; saj ni mogoče pobegniti!""
„Metka!"
„„Res, Marica! — Usmiljenje je v njenih očeh, morda je govorila resnico, morda ne namerava ničesar hudobnega in tudi v srce mi morda ni videla! — Tako se mi zdi, Marica, kakor da ne smem nikoli več odtod, niti s postelje ne več . . . Poskusi, če se duri tam še dado odpreti!""
„Nihče jih ni zaklenil; sveti se razpoka, samo prislonjcne so!"
„„Franc mi je rekel, da ne pridem nikoli preko praga.""
„Franc?"
„„Prišel je in je stal na pragu in je govoril z menoj; ali imel je brado.""
„Sanjalo se ti je, ubožica!"
Metka se je vzdignila na postelji.
„„Kdo govori v sobi?""
„Prišel je nekdo, kakšen znanec morda; čemu te je strah?"
„„Poglej, Marica, pojdi po prstih k durim in poglej skozi razpoko, kdo je prišel.""
Marica je stopila k durim in je pogledala skozi razpoko.
„Neznan človek je, star in debel, in naočnike ima."
„„Zapri duri, zakleni jih!""
„Čemu se ga bojiš, saj ne pride v izbo!
„„Zapri!""
Metka je trepetala, sedela je na postelji v dolgi, beli srajci, rdečo odejo preko naročja, lase razplctene.
Marica jc narahlo zaprla duri in se jc vrnila k postelji.
„Morda je zdravnik?"
„„Ostani tam in poslušaj . . . Kaj je rekel stric?""
„O tebi govore . . . Hodila jc včeraj bogvekod, vrnila se jc in se je zgrudila v veži; neki človek nam jo jc prinesel v naročju... Zdaj je izpregovoril oni; zdravnik je!"
„„Zakleni duri!""
Metka je prebledela, tresla se je kakor v mrzlici.
„„Zakleni, zakleni!""
Skočila jc s postelje, omahnila je proti duriin. Duri pa so se odprle in prikazal se je na pragu star in debel človek, oblečen v dolgo, črno suknjo. Imel je zlatoobrobljene naočnike, smehljal se jc prijazno pod košatimi, rdečimi brkami.
„Dober dan; kako je, otroci?"
Metka se je umeknila proti postelji, iz oči jc gledala groza.
„Pustite me, ne doteknite se me!"
Šla je okoli postelje pod nizkim obokom, skrila se je pod odejo, ali široko odprte oči se niso odvrnile od bradatega obraza, ki se je smehljal.
„Dekle neumno, to je doktor!"
Glej, tam je stal, živalski kakor v sanjah, kakor tisto noč, ko se je bil prikazal na pragu; že se je bližal s težkimi medvedjimi koraki.
„To je doktor, dekle!"
Kakor da bi jo bila koščena ledena roka udarila na lice, tako mrzel in hudoben je bil njen glas. Bližala se jc tudi ona, že jc bila skoro tik ob postelji.
Trda roka jo je prijela za ramo.
„Ljudje božji, kaj sem vam storila?"
Samo še prosil je njen glas, tih in slab; telo je trepetalo, belo, nežno, še čisto otroško telo.
Zdravnik je bil odgrnil odejo.
Ustnicc so se še premikale, prosile so bogvedikaj, glasu pa ni bilo; oči so bile samo pol odprte in niso videle ničesar.
„Ne ljubezni," je govorila počasi v vdanem srcu, „samo malo usmiljenja sern vas prosila in še tega mi niste dali!"
(Dalje prili.)
Moravske slike.
Spisal Podlimbarski.
ä <,»4>	(koncc)
jutro sem vstal navsezgodaj, kakor bi bil že pravcat Milili turist, in dolgo sem moral ropotati po veži in dvorišču, ZJLsJ>predno mi je Ježiškov hlapec odprl vrata na ulico. Ko-i&j^Sty rakal sem uro hoda kraj potoka Lomne mimo raztresenih f ^. majhnih valaških hiš in hišic, večinoma lesenih. Kakšna razlika med hanaško in valaško vasjo! V hanaski vasi se tišče prav ošabne hiše družno ena druge po obeh straneh trde in napete ceste, hribovski Valah pa si je postavil svoj revni in mračni dom v sredo svojih spašnikov in lesov, včasi daleč proč od soseda. Skraja je bil Valah samo pastir in beseda valah pomeni dandanes pastirja sploh. To besedo razlagajo tako: V starih časih se je v Karpatske gore ob Bečvi naselilo nekaj rumunskih rodbin, ki so se pečale samo z živinorejo, posebno z ovčarstvom; sprejele so jezik in šego čeških okoličanov; in od Rumunov, katere Čehi imenujejo Valaiie ali Vlahe, je vsa široka pokrajina do onostran Valaškega Klobuka dobila ime Valaško. Valahi so izborili živinorejci, ki so v tem že prekosili svoje sosede na Kravarskem. V teku stoletij so mnogo lesov iztrebili in izpremenili v spašnike, mestoma spašnike v njive, pa tudi košatih gozdov imajo še vse polno. Kmalu sem prišel v takšne košate gozde, ki pa niso last valaških pastirjev, ampak olomuškcga nadškofa. Pot je zavila z ravnine v gorski kot med bukovje in smrečje. Poldrugo uro jc treba korakati v hrib. Poleg moje poti jc žuborel bistri potok po izjedenem žlebu preko kamenatih pragov, pod katerimi se je zbiral v globoke tolmune. Spomnil sem se, da je danes binkoštni ponedeljek in da sem v starih časih vsako leto na ta dan romal na Limbarsko goro, kjer se je obhajal shod. Mehki in tožili spomini so me spremljali po globoki strugi kraj šumeče vode. Prijetno je bilo v samotnem gozdu in hladno, dokler me ni ogrela strma pot. Sedel sem na klop, stoječo ob poti pod veliko smreko, na katere mogočno deblo je pribita stara slika, predstavljajoča kralja na konju. Svaty Vaclave, nedej zahinouti nam i budoudm! — ta napis*stoji pod sliko. No, mehki sv. Vaclav je že dogospodaril in bolje bi bilo, da ni bilo nikdar njegovih tujcem naklonjenih naslednikov; nekaj stoletij pre-
pozno se je pojavil na obzorju zgodovine neupogljivi, jekleni Hus. Došla sla me dva valaška kmeta v visokih slovaških škornjih, s pipami v ustih. Začeli.smo se pogovarjati. Valaško narečje je mehko in blagodoneče; preliva se iz trde češčine v blagoglasno ogrsko slovaščino. Kmeta sta bila doma od Štramberka, ki leži na severni strani Radhošta, šla sta pa črez Radhošt po brinzo (ovčji sir) v Po-bečvije, kjer imata ovce v paši. Tožila sta o slabih kmetijah na Valaškem in na moč sta hvalila Hano, češ, hanaška jemlja je tako dobra, da bi jo bilo treba voziti na Valaško in tukajšnjo zemljo ž njo gnojiti. Dvajset kljuk je treba narediti, dvajsetkrat se treba obrniti, predno se pride po peščeni stezi na Pustevno, ki sc šteje že k Radhoštu, do katerega vrha je pa še uro hoda. Na idilskem kraju vrhu grebena, ki veže vrhova Radhošt in Tanečnico, je živel po ljudski pripovedki v starih časih pobožen puščavnik, čigar bivališče se je imenovalo Puščava ali po češki Pustevna. Tu je prelaz za one, ki hočejo iz krajev, ležečih na severu od Radhošta, v beč-vatisko dolino. Pod Pustevno izvira močan, mrzel studenec „Tega se napijte, ta dela dober tek, ker prihaja iz bukovja", sta mi svetovala Valaha in vsi trije smo se zapored spustili na kolena ter se sklonili k bistri vodi.
Radhošt imajo Čehi v veliki časti in trumoma izletajo nanj. Saj je skoro njih najvišja gora — in pa tako slovansko ime! Da, višja je Snežka v Krkonoših in Pradcd v Šleziji, pa ti gori sta nemški in za Čehe nimata tiste privlačne sile kakor Radhošt, na katerem se čutijo domače in vidijo okroginokrog slovansko zemljo. Da bi pa nihče nc dvomil o slovanskem značaju te gore in da bi bil ta značaj javno viden in jasen, je postavilo „pogorsko društvo Radhošt" na prijazni tratini Pustevnc sredi širokih gozdov jako ličen lesen hotel v češkem slogu. Prav začudil sem se tej razkošni stavbi, zunaj in znotraj vsepovsod umetno izrezljani, podobni fini igrači, ki jo dobe otroci visoko postavljenih staršev, ako so pridni. Obed-nica je pa tudi krasno poslikana ter opremljena z vsem mogočim koinfortom in upravičena je zahteva, da mora turist, ki si jo hoče ogledati, nc da bi kaj zaužil, plačati majhno vstopnino v prid po-gorskega društva. Poleg je postavljena za prenočišče druga stavba v valaškem slogu in nič manj mikavna. Skraja sem bil namenjen, da pojdem tisti dan črez Radhošt v Rožnov in se popeljem zvečer nazaj na svoj dom, Pustevna mi je pa tako ugajala, da sem sklenil ostati tukaj ves dan in tudi prenočiti. Nastanil sem se torej na Pustevni, pa sem šel na najbližjo goljavo, da se ogledam.
Steza pelje med bujnim smrečjem, kjer je ležalo v kotlinah še dosti strjenega snega, na vrh Tanečnice, ki je na severni rebrini izkrčen in iztrebljen, tako da se uživa od tam dober razgled. Sedel sem na trohneč smrekov štor; za menoj širok zid smrečja, vse na okoli svečano tiho kakor v prazni cerkvi. Zelo obljudena in premožna ravnina sc jc razprostirala na severu pod menoj, Kravarsko in Šlezija. Vas za vasjo, mesto pri mestu. Pa niti na daljnogled se nič natančnega ne da razločiti, četudi solnce obseva vso pokrajino, tako je vse zagrnjeno v komaj prozorno meglo. Pa kaj pomeni oni neznanski dim, ki se skoraj na kraju obzorja na široko vali iz zemlje? Ali podzemska vulkanska sila tako puha na dan, ali tli blagoslovljena ruda v prostranih grudah pod zemljo? Pod onim dimom se skriva Moravska Ostrava in sosednje Vitkovice — avstrijski Essen — emporiji velikanskih premogovnikov in železarske industrije, mesti, katerih prebivalstvo raste skoraj z amerikansko naglostjo. Pa še mnogo drugih mest na odrski ravnini se odlikuje po svoji razviti industriji; Mistek, Frydek, Pribor, Hukvaldy i. t. d. Tudi izza dvoglavega Ondrejnika se dviga tenak dim. Nemara tudi danes, na binkoštni praznik, delajo bogate železarne olomuškega nadškofa v Frydlantu! Na vzhodni strani ni bilo dosti videti; le Kncginja s svojimi pribočnimi vrhovi Crtovim mlinom, Magurko in Bukovino mi jc čepela prav pred očmi; a onostran Javornika in Lisehore je bilo vse zastrto z neprodirno sivo temo.
Vrnil sem se na Pustevno, kjer sem zlezel še na obe glorieti, na Cirilko in Metodko, pa razgleda ni bilo, ker se je na vseh straneh pripravljalo na dež. Šel sem v obednico, ki je bila že polna samih veselih in zadovoljnih ljudi, Čehov in Nemcev, kristjanov in zidov, mladih in starih. Vsi so se čutili tukaj domače, vsi so pozabili svojih medsebojnih bojev in prepirov. Pohvaliti moram obed, veselo druščino, lepi praznik, imenitno dobro voljo, ki se jc polastila mene in vseh, ki so bili okoli mene, a pograjati moram vreme, ki ni imelo usmiljenja z nami. Okoli ene je začelo treskati in grmeti in ulila se je debela ploha. Šli smo na verando gledat, kako udarjajo strele v bečvansko dolino. Razen strel ni bilo ničesar videti, ker v gosti megli je padal obilen dež.
Sredi popoldneva sem se ukrenil na pravi Radhošt, namreč na oni vrh na zapadu od Pustevne, na katerem je postavilo že omenjeno pogorsko društvo kapelico sv. Cirila ii1 Metoda. Dež je še vedno rosil, pa oblaki so bili tako raztreseni, kakor bi pomišljali, naj se Ii zastrnejo vsepočrez po širnem ncbosklonu v nepregledno
črno streho, ali naj odjenjajo ter pokažejo zemlji mirno lice svetlega solnca. Mene dež ni dosti motil. Naj dežuje, kolikor hoče, mene to ne skrbi dosti. Pravi «izletnik ima svoj trden načrt v glavi in po tem se ravna. V eni, dveh urah se lahko zjasni in zvečer z Radhošta lahko gledam na Tatro. Pot me je peljala po gorskem grebenu, po zložni goli planjavi, ki jo na severni strani obroblja hosta, tako da na tisto stran ni nič razgleda. Na gori je rosil v močnem, toplem vetru rahel dež, v dolinah je sijalo solnce in v njegovih žarkih se je svetil daleč proti jugu gorati valaški svet. Ko sem stal naposled na vrhu Radhošta pri kapelici, je dež prenehal in na vse strani se je videlo, le Ogrsko Slovaško je pokrivala megla; kakor težka mora je ležala na nesrečni zemlji. Kako rad bi bil videl tja na vzhod, kjer Tatra dviga svoje vrhove k nebu, kjer zakrivljeni Krivan čuva slovaško zemljo! Pred četrtino stoletja sem dolgo bival v Považju in usoda me je zanesla še dalje v nemški Spiž in na bregove kalnega Hernada, kjer bedni Slovak podaje roko ubogemu Rusinu. Takrat sem večkrat videl Lomniški Ščit in Krivana. Stoji pa Krivan v podobi kapuce, ki se je pod vršičkom nagnila naprej, s sklonjeno glavo stoji, kakor bi v resnem pouku k vztrajnosti bodril zaspano ljudstvo ob deročem Vahu. Na vse druge strani je bilo dosti razgleda. V motnih obrisih se je videla Šlezija; na eni strani se je izgubljala v nedoglednih pruskih in poljskih ravninah, na drugi jo je mejil Praded v podobi neznatne krtine. V daljavi je bila razgrnjena vsa Hana kakor odprta zakladnica in še daleč črez Hano se je videlo do češkomoravskih mejnih visočin. Posebno čisto se je videlo na jug, na valaško hribovje, na Bele Karpate. Valaško nima po naših planinskih pojmih visokih gor; vrh, ki se dviga 1000 m v višavo, je tukaj žc orjak; nebotičnega sivega skalovja nima in vrhovi so do temena še porasli in plodoviti; pa razgled ni zato nič manj mikaven. V prirodi nas mika raznovrstnost in te je tudi v Belih Karpatih dosti. Dolgo mi je oko iskalo po teh hribih, kje bi bila točka, da bi po njej s pomočjo specijalne karte mogel določiti kraje, ki so mojemu očesu še dosežni, in njih imena, pa nobene takšne točke nisem našel. Ni selišč, ni cerkev niti na hribih, dasi je pokrajina primeroma dobro obljudena. Na Kranjskem stoji na vsakem drugem hribu cerkvica, da je milo videti, tu pa na takšnem prostranstvu niti ene nisem videl. In kako dobra je cerkev na gori za orientiranje! Pa Valahi so bili praktični ljudje: svoje hiše so si stavili v zakotja, v kotline in doline, istotako tudi svoje večinoma lesene cerkve, in v teh so častili Boga, če niso šli kam daleč na
božjo pot. Toliko denarja niso imeli, da bi si postavili prešerno cerkev vrhu hriba.
V mraku sem prišel nazaj na Pustevno. V obednici sem dobil malo gostov. Izletniki so šli večinoma že popoldne v dolino, da se odpeljejo na svoje domove, ker drugi dan se jim je treba zopet vpreči v tedensko delo. Mene ni mikalo, da bi si iskal tovarišev in se komu pridružil; ako je človek na potu, si nabere dosti novih vtiskov in glava ima kaj razmišljati. In prijetno je človeku samemu: gleda takorekoč v svoje misli, zdaj resne in težke, zdaj malenkostne, površne in lahke. Davno pretekle reči sc prikradejo od nekod iz zakladnice zavesti, ožive v spominu, se spoje s sedanjostjo in čudne slike tvori domišljija. Pri sosednji mizi je sedelo sedem mladih Cehov. Iz njih pogovorov sem uvidel, da so črez praznike napravili izlet na Ogrsko Slovaško in da se vračajo črez Radhošt nazaj na Hanaško. Glede na prihodnost Slovakov so prinesli iz Ogrske različna mnenja, pesimistna in optimistna. Spomnil sem se svojih šolskih let, mladega idealizma, kako sva gledala takrat z dobrim prijateljem na zemljevid Evrope, premikala meje državam, davala deželam svobodo, narodom staro pravdo, revežem kruha, zatiranim odrešenja; vsem narodom, ki so se nahajali na pisanem zemljevidu, sva vedela takrat za pomoč, le z Bolgari nisva vedela kaj začeti. Rada bi jim bila pomagala, pa zdeli so se nama tako zasužnjeli in njih položaj tako brezupen, da je bilo bolestno o njih govoriti in misliti. Niti njih imena ni bilo na našem zemljevidu, ker Evropi so bili skoraj neznani. Podonavski vilajet se je imenovala njih domovina in njih prave meje so bile popolnoma neznane. In vendar je tudi ta narod dočakal odrešenja in danes jc najčilejši na balkanskem polutoku in potrkal bi na carigrajska vrata, ko bi smel. To mi je prišlo na misel, ko sem slišal pesimiste Čehe soditi o pozabljenih Slovakih in tako zasužnjelih, da je bolestno o njih govoriti in misliti. Čehi so pili mclniško vino; tudi jaz sem pil mclniško vino in vsi smo imeli razgreta srca. Dolgo sem sedel in v mislih sem se hudoval na one pesimiste Čehe, ki so sedeli pri sosednji mizi. Najhujši strup je pesimizem. Res, da v mnogem pretiravamo, Črez mero se navdušujemo, mnogo upamo in pride nam prevara. Ali naj zato omahnemo, se vdamo bledemu strahu, leni nedelavnosti in vse mo-rečemu brezupu? Ali naj zaradi nekaterih neuspehov bacnemo svoje ideale med staro šaro, pa naj pustimo, da strahopetci in izžiti filistri imenujejo naša stara gesla puhle fraze? Kaj velikega se ne da priboriti črez noč, tu je treba navdušenja, boja in žilavosti več rodov. Tu je od roda do roda treba klicati češki: Ne vdajmo se!
Drugo jutro sem se poslovil z idilno Pustevno. Pot me je peljala zopet po goli planjavi na vrh Radhošta. Nebo je kazalo le malo jasnih lis. Po, dolinah je megla ležala semintam v ogromnih kosmih. Na kraju takšne kosme se je svetilo pod menoj v beč-vanski dolini mesto Rožnov, kamor sem bil namenjen, da sedem tam na železnico in završim izlet. Ogledaval sem se, in glej, v sinji daljavi za menoj se rišejo slovaške gore, ki sem se včeraj zastonj oziral po njih. Od mogočnih mas visoke Tatre pa doli do ponižnih hribov nitranske stolice, segajočih s svojimi odrastki v podonavsko ravnino, ves ta gorati svet se je odprl mojemu strmečemu pogledu. Zdi se mi, da sem videl polovico Slovaške. Pa Slovaške ni, vsaj po ogrskem zemljepisju je ni, ker Madjari jo imenujejo vedno le Gorenjo Ogrsko, odrekajoč Slovakom vsako pravico do narodnega življenja. Niti olehčujočih solz jim ne privoščijo. Zato njih novine tako oprezno pišejo. Non licet esse vos — to je bilo najgroznejše poreklo, ki so je rabili Rimljani nasproti prvim kristjanom, in pod zaglavjem „Non licet esse vos" so „Narodnie Noviny" priobčile v začetku lanskega leta uvodni članek. In ker se na Slovaškem ne sme pisati o politiki, ki Madjarom ne ugaja, opisuje uvodnik pod onim zaglavjem vsa preganjanja, ki so jih trpeli prvi kristjani do Konstantina, dokler niso dobili pravice do življenja. Konec uvodnika pa je tak: „Kto čitaš, rozumej, a kto nerozumie, Boh ho osviet a obrnakči tvrde srdce, rozohrej zkrahlu dušu!" Takšne prikrite solze tečejo Slovakom in jaz vsaj menim, da ne padajo na nerodovitna tla. Videl sem torej Tatro, iskal Krivana, pa nikakor nisem mogel najti njegove častitljive glave. Ko sern stal na vrhu Radhošta za kapelico poleg železnega križa, ki baje stoji na mestu, kjer je stal v paganskih časih kip Radcgosta, mi je pokazal vljuden turist v mešanici tatranskih orjakov Krivana. Seveda se na toliko daljavo pokaže v drugačnem vidu nego od blizu s Považja. Sam bi nikakor ne bil mogel spoznati v tej sesedli gori znanca nekdanjih let. Ali se je res sesedel, ali nič več ne sklanja veličastne glave v Považje, ali so tudi njega podkupili Madjari in nič več ne bodri Slovakov? Dolgo sem stal na Radhoštu. Na severu Avstrije jc ni gore, ki bi bil ž nje lepši razgled. Zapustil sem jo z željo, da bi jo še kdaj posetil.
Spustil sem se črez „Černo horo" v Pobečvije. To je bila zares črna gora, ker zašel sem po njej tako temeljito, da nisem prišel v dveh urah v Rožnov, kakor so mi prorokovali in obetali. Izgubil sem pravo pot in kolovratil sem prek gozdov po velikih strmesnicah
in drčah navzdol. Tega drčanja nočem opisati, ker bi mi nemara kdo očital, da pišem turistovsko latinščino. Mudilo se mi ni nikamor, mladi gozdi so mi tako ugajali, da se mi je tožilo stopiti z njih kolovozov in zasek, vsepovsod se je zibala dehteča pozna spomlad. Čemu bi človek hitel iz takšnega razkošja, pazeč na zaznamke po-gorskih potov! Bečvanske doline itak nisem mogel zgrešiti, saj je ležala vedno pod menoj. Ko sem stal naposled po dveurni hoji na cesti, ki drži z Ogrskega v Rožnov, sem izprevidcl, da imam še dve dobri uri hoda do rožnega mesta. Šel sem po cesti kraj tiho šumeče Bečve po prijazni, zeleni dolini, ki redi mnogo govedi in ovac. Na vsej poti do Rožnova sem videl ob cesti po rebrinah in kotih posamezne ponižne valaške hiše z dosti skromnimi gospodarskimi poslopji. Vse to se šteje pod eno samo vas, ki se imenuje Bečva. Zaželel sem videti valaško hišo od znotraj. Na spašniku kraj majhnega pritoka Bečve je stala lesena hiša, kamor sem zavil. Da bi domačini ne mislili, da sem sumljiv in vsiljiv človek, ki bogve po kaj pride v hišo, sem si hotel pri njih kupiti mleka. Stal sem v tesni, vegasti veži, ki je bila obenem tudi kuhinja, ter gledal skozi odprte duri v izbo. Na čuden prizor sem naletel. Petero otrok, oboroženih z vejicami in šibicami, je skakalo v samih srajcah ter kričalo pred mizo v kotu. Miza je bila na obe vnanji strani zagra-jena s stoli, a pod njo se je valjala, preobračala, režala in renčala moška postava s sivkasto brado in svetlo plešo. In v tisto staro postavo so otroci s svojim orožjem v glasnem smehu bezali in drezali. „Co pak dčlate, lidički boži?" sem čudeč se vprašal med durmi. Otroci so se ozrli name ter ostrmeli. Strah, pomešan s smehom, je bil izobražen na njih rdečih, zdravih licih. Starček je prilezel izpod mize. Na moje ponovljeno vprašanje mi je odgovoril: „Igramo se. Ti otročaji so me prosili, naj jim predstavljam kakšno zverino v kletki, medveda ali volka. No, saj veste, otrokom je težko odreči. Ker zverinske kletke nimam, si jo pa pod mizo napravim." Otroci so se zakrohotali, jaz sem se smejal in starček se je po-smejal, gledaje na mlado nedolžnost. Celo solza mu je kanila na nos, solza sreče in veselja, kakršnih sem še malo videl. Prinesel mi je mleka ter me povabil k mizi. Na mizi je ležala najnovejša številka časnika „Govedorejec", ki ga živinozdravnik urejuje v Med-rečju. Pogledal sem vanj, dasi o živinoreji nimam potrebnih pojmov. Kmalu sem se ga naveličal, pa sem gledal po izbi. Na steno je bila pribita lična, izrezljana omarica, polna knjig. Stopil sem k njej ter začel pregledavati knjižni zaklad. Starček je z zanimanjem sledil
mojemu brskanju. Povedal mi je, da so tc knjige last njegovega najstarejšega vnuka, ki študira na gimnaziji v Medrečju, pa vsake počitnice prinese novo knjigo s seboj. Idealni dijaki še niso izumrli
—	sem si mislil, ko sem videl v omarici najnovejšo izdajo zgodovine Palackega. Na hrbtu dveh precejšnjih zvezkov pa se je v zlatih črkah svetil napis: Slävy dcera. Že dolgo nisem imel Kollarja v rokah. Cehi ga še vedno radi čitajo, ker ni boljšega pesnika narodne navdušenosti in slovanske vzajemnosti. Odprl sem knjigo ter čital:
Stokrate jsem tnluvil, ted' už kričim k vam, 6 rozkydani Slävove! bud'mc cclck a nc drobtove, bud'me aneb všccko aneb niam.
Hvala ti, Kollar, dosti si „prikričal" slovanskemu narodu, četudi ne vsega ! Kar more eden človek storiti, to si ti završil s polno mero. Pa še dosti bo treba govoriti in kričati, predno se „narod zlom-kovity, narod mnohohlavy" otrese podedovane mlačnosti ter spozna
—	kakor ti praviš — da je gnilo, prazno in temno življenje hujše nego smrt. Na posebnosti valaške izbe sem čisto pozabil; pa saj jih tam menda ni bilo. Dolgo sem prelistaval Kollarja. Starček se je pohvalil, da se v njegovi hiši dosti čita, posebno po zimi; da bi to dejanski potrdil, si je nataknil velike naočnike na nos, priscdcl na drugi konec mize ter vzel „Govedorcjea" v roke. Tako sva sedela v misli zatopljena: on pri svojih ovcah in kravah, jaz pri „razki-danem" narodu. Zdajpazdaj sem pokusil mleko ter vprašal starčka kaj o njegovi živinoreji. Zvedel sem, da je hiša imovita. Starček jc pripadal tistim ljudem, ki se radi pohvalijo, da so z življenjem umno in dobro gospodarili, ter radi razprostro nekak obzor svojega 111 i-nolega delovanja pred poslušalcem. Otroci z najino zabavo niso bili nič zadovoljni. Gotovo bi bili rajši videli, da me radovednost ni privedla v njih izbo, pa bi jim bil dobri ded šc nadalje predstavljal zverino. Ko so izprevideli, da se nadležni gost nc gane izza mize, so se natihem pogovorili z očmi ter se igraje izmuznili iz sobe. Naposled me jc starček dober kos ceste spremil. Spotoma mi je govoril o mlekarstvu svečano in važno ter mahaje z rokama, kakor bi pšenico sejal. Pod spašnikom, kjer se je pasla velika čreda belih in črnih ovac in so ga obsuli njegovi vnuki, se je poslovil.
Skoraj celo uro sem se zamudil v valaški hiši, in ko sem prišel v Rožnov, je bilo že blizu poldne. Rožnov se polagoma razvija iz kmečkega valaškega mesta v gosposko mesto. Vidijo se tu šc lesene,
čedno pobeljene kolibe valaškega sloga, poleg zidanih dvonadstropnih hiš in bogato opravljenih vil. Tudi za nasade in izprehajališča se jc poskrbelo, ker v poletnem času prihaja sem mnogo tujcev leto-viščnikov in pa takih, ki so bolni ne vem za čim, pa se tukaj lečijo z mlečnimi izdelki. Okolica je krasna: vsa v zelenju in gozdih. Čakaje vlaka, sem popoldne zabredel preko košatih nasadov do zelene Bcčve. Na vodi je pralo mlado dekle ter popevalo. Slišal sem njen tanki glas, ki jc pel: „Nc trat' pro nine rožmarinu zelenu — ani ružu červenu —Postal sem pod vrbo, da bi poslušal. Takrat je drdrala mimo mene po cesti svetla kočija, v kateri sta sedela dva rdeča, debeluhasta gospoda. Dekle se je ozrlo, zgenilo in umolknilo. Srdito je zablisnilo njeno oko po meni in po kočiji, češ: Čemu me motite, samopašniki; jaz moram trdo delati in gazim po blatu, a vi se redite in lenarite in pohajkujete na naše stroške in ne veste, kaj bi z dolgim časom! Takšno grenko očitanje sem bral v njenem jeznem pogledu. Tiho sem se pobral izpod vrbe ter se napotil na postajo. Spomnil sem se, da se v svojih mladih letih nisem brezdelno potikal po svetu, da sem sam gazil po velikem prahu, a mimo mene so drdralc leskeče kočije; sovražil in zavidal nisem nikogar, ker včasi je gotovo več nesreče in nezadovoljnosti sedelo na onih kočijah nego v mojem srcu.
Dve poti.
fot jc med bore, med črne, kjer mir in mraz, spomin težak, kamor korak se obrne.
Misli me tam sprcmljcvalc,	Pot jc med breze, med bele,
otožne vse,	kjer solnca svit
nadložne vse,	jc v listju skrit,
belega dneva se bale.	šepet govorice vesele.
Sanje tam šctalc z mano, igrale se, smijale se,
rožicc spletale z mano.
Vida.
--
„Ljubljanski Zvon* 3. XXIV. 1904.	18
Izgubljeni sin.
Vesela zgodba. Spisal Makso Alak. (Dalje.)
družbo jc prihajala vedno večja živahnost in boljša volja. Posebno oberst Udrihovič je kar besnel od veselja in razposajenosti, uganjal je burke, pravil smešnicc, da ni bilo smehu konca ne kraja; rezgetal jc kakor žrcbcc in posnemal glasove najrazličnejših živali, v onomato-poetiki je bil nedosežen mojster. Naposled je prinesla Fančka dve dolgi kuhalnici in ju položila pred obersta:
„Gospod oberst, še bobnarja!"
„Bravissimo, Fančka! Gospod oberst, bobnarja, bobnarja . .
Oberst si nc da reči dvakrat, vzravna svojo orjaško postavo, si zasuka košate brke in izvali izza mize svoj ogromni trebuh; na glavo si dene po strani staro infanteristovsko kapo, ki je nalašč za ta slučaj visela za vrati; vzame kuhalnici, stopi sredi sobe in potrese parkrat s trebuhom, da je bilo videti, kakor bi imel res nekaj bobnu podobnega privezanega spredaj. S kuhalnicama si začne bobnati po trebuhu in z grmečim glasom tako imenitno posnemati ropotanjc bobna, da ni mogel Kolaček v stranski sobici nikakor uganiti, ali ima res boben ali nc. Oberst korači tako bobnajoč parkrat gori in doli, se ustavi sredi sobe in zapoje v poskočnem marševem taktu:
Ko padajo za dom junaki, vihra po polju bojni šum, stoji le mladi bobnar mirno in bobna fantom na pogum.
Refrenu:
O! jaz sem bobnar bambrbam, ki bobnati na boben znam, juhe,
pa na srce!
Ko mine boj, pa bobnar vzame najlepšo devo za ženo, da pridno bobenček nosila odslej namesto njega bo.
O dobri vi ljudje, nositi na svetu mora pač vsakdo: ta križe in težave same, a bobnar bobenček samo!
Po vsaki kitici jc koračil oberst po sobi in zaropotal tuš; marširal in pel je tako izrazito, da je napolnil vso okolico z mar-šcvim taktom: srca poslušalcev so utripala po njem; nihalo ure in celo brenčanje muh po zraku se je slišalo ritmično; Kolaček jc imel sploh samo ta občutek, da vse maršira okoli njega. Oberst mu jc neskončno ugajal; radost v glavni sobi jc razigrala tudi njega, praznil jc že tretji pollitrček, venomer je ponavljal in kimal z glavo: „To jc zabava, to . . Vdal se je popolnoma veselemu trenotku in kar plaval v veselju ; pozabil je vse: čemerne Cccilijc, Jurja in komisarja. Pogleda ni mogel obrniti od brhke krčmarice, z očmi jc spremljal vsako njeno kretnjo:
„Pa res ni napačna ženica. Kako se ti suče med starimi gospodi in kako jo imajo vsi radi . .
„Gospoda moja, prosim, silentium," zagrmi oberst Udrihovič in potrka na kozarec, „ura je odbila sedem in prišel je čas, da se poslovimo od naše lepe, ljubljene Fančke. Gospoda, pri Kraljevem Gradcu sem stal; kakor ognjeniki so bljuvali na nas pruski topovi, ali nobena krogla ni hotela preluknjati tega srca, nobena granata butniti ob to čelo. Gospoda, niso mi mogle do živega krogle iz pruskih topov, ali zdaj so prišla stara leta, prišla jc starost ... Vsi čutite, kaj se to pravi: starost. Mladi svet okrog nas cvete, se veseli, a za nas sc ne brigajo, kakor bi jim bili odveč, kakor ne bi več spadali k temu svetu ... In vendar nas jc našla starost samo v službi dolžnosti ... In gospoda, če je človek sam s takimi občutki!? In zdaj na stara leta mi prihajajo večkrat taki trenotki, ko obžalujem, da mi ni krogla preluknjala tega srca, da mi ni granata iz pruskih topov butnila ob to čelo. Življenje je lepo samo dotlej, dokler si mlad. Gospoda, samo nevarnost je tisto, zaradi česar jc vredno živeti na svetu. A mi starci, mi penzijonisti, invalidi moramo prepustiti vso nevarnost mladim ... Ali vendar nc bi rad očital kroglam iz pruskih topov. Tudi v njih, gospoda, tiči višja modrost. In kaj pravi ta modrost? Da se enkrat na nas izpolni tisto, o čemer pripovedujejo pravljice . . . Studenec, iz katerega pijejo starčki mladost! Gospoda, „pri Stajerki", pri naši lepi Fančki — Fančka, samo en poljub, drugače ne morem naprej! — torej tisti čudodelni stu-dencc, da, studenec, gospoda — kaj se muzate, gospod doktor? — tisti studenec namreč, o katerem pravijo pravljice, da se iz njih po-mlajajo starci — Fančka, še en poljub, potegni mi pravo besedo z jezika! — Gospoda, Fančka je tisti studenec, Fančka, natoči mi čašo! — Fančka jc vir naše pomlajene starosti, ona je solnce, na
18«
katero hodimo mi starci gret svoje kosti, ob katerih so glodale zaman krogle iz pruskih topov. Zato, gospoda, dvignimo hvaležno čase: Bog živi studenec naše stare mladosti, našo Fančko, naše solnce, naše vse!"
Oberstova napitnica — čeprav nekako čudna — jc genila vso družbo; iz nje jc govorila res globoka hvaležnost, staremu generalu Kacijanarju so prišle celo solze v oči in ves blažen je trkal s Fančko.
„Škoda samo, da ni bilo tudi mojega prijatelja majorja Du Pina; revež jc bolan," potoži general krčmarici.
„Kar nič ne skrbite zanj," reče mu zaupno Fančka, „gospod general, tudi njemu se godi dobro. Po dekli sem mu poslala pišče in litrček vina ..."
„Vi, vi," jo pokara dr. Prašek, „major Du Piti je moj pacijcnt. Ta bi bila lepa, da bi mi ga vi spravili pod zemljo, a kriv naj bi bil jaz."
Ko ga krčmarica začudeno pogleda, pristavi zdravnik hudomušno: „Nič se ne bojte, Fančka, samo nedolžen katarček in za katarček ni boljšega zdravila nego vaše vincc in pišče ..."
„Fančka, ti si dobro dete," ji reče spet general.
„Ali, gospod general," ga prijazno zavrne krčmarica, „to jc vendar moja dolžnost, da tic skrbim za svoje goste samo ob zdravju ..."
„Fančka, ti si res dobro dete," ponovi general in jo zaljubljeno prime za roko.
To Kolačku posebno ugaja, in ko vidi, kako ljubeznivo se poslavlja mlada krčmarica od starih gospodov, vzdihne nekako otožno: „Zakaj se pravi moji ženi Cecilija, zakaj ne Fančka? Vse Fančke so nebeške ženice ..."
Krčmarica prinese Kolačku četrti pollitrček in prisede k njemu:
„Moj Bog, kako sem se ustrašila! Mislila sem gotovo, da je potres. Hvala Bogu, da samo ni nesreče. Gospod, kako vam ugaja moje vince?"
On začne hvaliti in kar najti ne more prave besede, da izrazi svojo zadovoljnost. Takoj njena prva beseda mu je vzbudila zaupanje; nje cela prikazen, okolica, ta prijazni, varni kotiček, vse to se mu je omililo na prvi hip, razvezal se mu je jezik in začel je veselo čebljati.
„Gospod je uajbrže vdovec, ker nosite črno kravato in črne naočnike; odpustite, da sem tako prosta . . . To jc hudo, kaj ne?" Mlada krčmarica je bila prepričana, da je Kolaček eden izmed snu-
bačev, ki so prihajali dan na dan. Čemu bi se bil sicer tako praznično oblekel? To vprašanje spravi Kolačka v zadrego, da sramežljivo zardi, a vendar se ne more ubraniti nekemu prijetnemu čuvstvu, neki prijetno ščegetajoči izkušnjavi.
„Zakaj bi bilo to hudo?" vpraša nesigumo in sam se začudi svoji predrznosti.
„O, gospod, to sama čutim, kako jc to hudo. Tudi jaz sem vdova. Sama voditi gospodarstvo, sama nositi skrbi, o, to je hudo."
„Pa vam ne bi bilo treba, saj ste še mlada, lahko se zopet omožite in . . . Sicer pa, dovolite, da odložim naočnike, danes tako nekako . . . siccr mi nc delajo nikakih težav . .
„Ali prosim, gospod," se nasmehne krčmarica, „saj je dosti, Če ste vdovec, čemu bi še nosili to črno strašilo? Tako, tako! Prej sem se vas kar bala, tako strog ste bili videti."
Kolačku sc zazdi, kakor bi ga pobožala in pogumno nadaljuje:
„Veste, gospa, tudi nisem navajen, da bi imel tako razmršene lase. Prosim, ali imate kak glavnik?"
S to prostodušno odkritosrčnostjo se ji jc Kolaček mahoma prikupil, urno jc skočila po glavnik in mu ga šegavo ponudila:
„Dovolite, gospod, da vas jaz počešem, to znamo me ženske bolje ..." Kolaček mirno obsedi in zatistie oči, ko začuti nje brskajoče prstke na glavi.
„Zdaj se pa poglejte v zrcalu, zdaj ste mož . . . Vidite, to jc vse radi tega, ker nimate ženske . . .", ga poredno podraži Fančka.
„Bo že, bo že; torej najlepša hvala . . ." zamomlja Kolaček, ogledujoč sc v zrcalu. Na tihem pa ni bil nič kaj zadovoljen, kajti mlada krčmarica mu je napravila čudno frizuro, njemu se je videla fantovska. Kaj poreče doma Cilka?
(Konec priti.)
Solze.
fco pred oltarjem božja luč gorela je tebi moja duša noč in dan; ponižne prošnje usta so drhtela, a prošnje vse so bile ti zaman.
Ljubezni moje nisi ti spoznala, drugemu dala svoje si srce, • in da plamen, ki si ga v prsih vžgala, bi vgasnil — dala meni si solze.
Alojzij Gradnik.
Položaj žene v različnih oblikah družine.
Spisal R. Pcrušek.
(Da'ic°
ako važen kulturni napredek je bila uporaba ognja. Kako S0 V]u6jQ	uPora^c °gnja, ni naša naloga raz-
pravljati; konstatirati pa moramo, da je bil ogenj velike tr-^v^f važnosti, ker je bil po noči obramba proti divjim zverem in sovražnikom pa tudi proti zlim duhovom, kise klatijo ^ po noči okoli človeka; saj pri luči se nikdar ne prikazujejo duhovi. Zato je prvotni človek smatral ogenj za božanstveno stvar, ki jo je treba skrbno čuvati. Čeprav torej ni nikakor težavno, napraviti ogenj s kresanjem ali z drgnjenjem dveh suhih kosov lesa ali z vrtanjem, so vendar prvotni rodovi vsega človeštva silno gledali na to, da ogenj ne ugasne. Kjerkoli plapola ogenj, tamkaj je prvi začetek naselbine, kjer živi zbor ljudi, katere je zvezala ali spolna nagnjenost ali pa skupna kri, tu vlada mati, gospodujoča žena. Mož mora na lov, žena pa vzdržuje z otroki ogenj, ki čuva pred divjimi zvermi in duhovi in ki ogreva zmrzle, utrujene ude vrnivših se mož. Ta prva stopnja človeškega selišča in njegove trajnosti je po prirodi skrb žene. Delo in veljava žene sta enakomerno rasli z uvedenjem ognjišča. Ogenj na ognjišču pa je treba čuvati, ker je njegova korist v kulturnem napredku bila očividna in se je smatral za božji dar. — Kakor žena kot čuvarica domačega ognjišča, so čuvale vestalske device pri Rimljanih večni ogenj kot simbol državne združbe in večna luč v naših cerkvah je isto tako spomin na domače ognjišče, ki zbira vse istovernike. Ogenj je bil simbol združenja. Rimski rek „aqua et igni intcrdiccre" pomenja : komu porabo ognja in vode prepovedati, t. j. iz dežele ga izgnati. —
Ko si je človek poleg ognja pripravil tudi glinasto posodo, domislil sc je tudi kuhanja. Tudi ta gospodarski napredek se je izvršil v področju žene. Kuhanje jc bila odslej naloga žene, mož pa je imel od tega korist. Nedvojbcno je iznajdba kuhanja pre-menila rastlinsko hrano in ugodno delovala na gojitev rastlin, obenem pa zadala in naprtila ženi novo breme. S tem pa jc končana vrsta ženskih pridobitev v kulturnem napredku; vse ostale pridobitve so osnovane na širši organizaciji, kateri je stopil na čelo mož. V kategorijo teh poznejših pridobitev spadajo iznajdba užitkov
(medice, piva, vina, tobaka itd.), udomačenje živali, pridobivanje maščob (olja, masla), iznajdba obleke. — Lovci so se najprejc oblačili v posušene kože, iz katerih so na različne načine odpravili maščobo in mezdro; pri tem poslu so pomagale ženske možem in pri Eskimovcih so znale ženske na sedem načinov strojiti kože in krzna. — Pletenje jerbasov iz drobnega protja je dalo tudi povod „tkanju", ki se še dandanes pri nekaterih črncih vrši brez statev, s samo roko. Snovalnica ali čolnič ni nič drugega kot uporaba šila in igle pri tkanju. — Izdelovanje tkanin jc bilo mogoče le potem, ko so ljudje spoznali gradivo, iz katerega se dajo napravljati. To gradivo dajejo razne rastline (kokos, papirus in konoplja), ali pa živali (volno). Kako se je jela izdelovati volna v razne tkanine, je dosedaj celo neznano; pač pa vemo, daje izdelovanje platna ženski posel. Edino pri starih Egipčanih so, kakor pripoveduje Hcrodot, tkali možje, drugod pa povsodi žene. Vzrok, da jc bilo v tej stvari pri starih Egipčanih drugače nego pri vseh drugih narodih, jc menda ta, da so bili prvotni prebivalci, možje in žene, v Egiptu poljedelci ter da jih jc potem podjarmil narod, ki je edini imel živali, od katerih se dobiva volna. Pri drugih narodih so žene spočetka izde-lavale lan in konopljo samo zase in šele pozneje so jeli moški sc oblačiti tudi v platno. Evropski Grki starega veka so smatrali platneno obleko za mehkužno ter so rajši nosili volneno. —
Moške pridobitve so v materijalni kulturi človeštva tudi uporaba kovin, trgovstvo in brodarstvo.
Da je sodelovanje žene bilo važno in pretežno pri uvedbi krasil in da je še dandanes v tej stvari delovanje žene pretežno, mi menda ni treba dokazovati. To se razvidi tudi iz tega, da obešajo žene kot konservativnejši del človeštva cclo pri nas nakite na golo telo, dočim so opustili moški ta starejši način kitenja, ki rabi še necivilizovanim narodom. Žene si še sedaj rade rdečijo in belijo lica, polagajo na obraz lepotila, obešajo v ušesa uhane ter kitijo prste in roke in vrat z različnimi okraski, si pletejo umetno lase itd.
Kakor je bila skrb žene čuvati ogenj, tako je bila tudi njena skrb zidati stanovanja in tudi tu je treba konštatirati veliko udeležbo žene pri kulturnem delu. Prva graditeljka jc bila žena; v njeno področje jc spadala hiša. To nam svedoči šc dandanašnji običaj pri Eskimovcih. Septembra meseca začenja Eskimovka graditi nestalno hišo iz kamenitih ograj, ki jih zamaže z zemljo in rušami, pokrije pa z lesom, katerega je priplavilo morje, in po vrhu lesa naloži rese in ruše. Po leti pa napravijo šatorc iz razobešenih kož. Tudi
šatorc gradi žena, in kadar nosijo kamenje, da bi se jim hrbtenjača zlomila, gledajo jih možje povsem hladno, piše neki potnik, ki je posetil Eskimovce. —,
Tako jc torej mati razvila siromašnejše, ali sigurnejše pridobivanje rastlinske hrane. Mož pa je šel s svojim nespretnim orožjem na lov. Mati z otrokom ni mogla iskati nevarnosti, mož pa je ugodil svojim željam, izpostavljajoč se nevarnosti. Mati jc čuvala ogenj in hišo, ona jc postala čuvarica ognjišča in utemeljiteljica hiše ter središče vsega stremljenja po stalnosti; mož pa jc blodil nestalno za divjačino. V tej borbi pa so se ojačilc njegove moči; izboljšal si jc tudi svoje orožje ter sc je zavedel svoje pretežnosti. Tako jc stopal dalje. Naučil se jc krotiti živali ter jih gojiti, da se jih more poslužiti, kadar ga jc volja. Sila, s katero je odbijal vse napade od svojih živali, je vzbudila v njem pojem „lastnine in svojine". Ta misel gospostva ga je pobudila, da si je ustvaril novo, jačjo in trajnejšo organizacijo. On, kot gospodar hiše, si je podvrgel žene in otroke ter utemeljil novo obliko družine, ki se ne naslanja na materinsko pravico, nego na očetovsko pravico, ali bolje rečeno, gospodarsko. V tej veliki družini so mu bili vsi podložni, ne samo žena in dcca, nego tudi vsi oni, katere si je v boju podvrgel ter pridobil kot delavne sile. Očetovska pravica, po kateri je vladal „očak" v družini, ni bila utemeljena v sorodniškem razmerju. Rimljani so jo imenovali „familia". In Slovenci imenujejo „družino" nc samo krvne sorodnike nego vse one, ki delajo skupno ter se pokoravajo „očetu", ki pa nima tega imena zaradi krvne zveze s člani družine, nego se imenuje tako kot načelnik in gospodar te družbe. Šele pozneje se je razvil ter dobil večjo veljavo nazor, da je oče naproti detetu svojemu v istem razmerju kakor mati; šele mnogo pozneje se je razvilo v očetu ono čuvstvo do svojih otrok, katero jc bila priroda v materi mnogo preje vzbudila in vzgojila. To razmerje najožjih členov, ki so si v genealoški zvezi, jc novejša mnogo mlajša oblika družine pod očetovsko oblastjo. Prvotno je bila družina pod očetovsko oblastjo sestavljena iz več družin mlajše oblike, ali te družine niso bile ravnopravne, nego stara družina si je prihranila vse pravice in nositelj jc bil teh pravic „očak" ali „patrijarh". Na tem temelju stare družine pod očakovsko oblastjo, ki ni obsegala samo neposrednih potomcev, nego v kateri so bili vsi podložniki skupaj družina ter vsi skupaj posest neomejenega, absolutnega očaka, so se razvile poznejše človeške organizacije, in tudi sicer tako velikanskega pomena, kakršne so n. pr. azijske države in rusko
cesarstvo. Na ta način sc jc najenostavnejša organizacija razširila preko neizmernih zemljišč. A da jc mogel vladati vsem oddaljenim članom svoje družine, zato si je postavil očak namestnike, ki so poslušali, govorili in delali, kamor ni moglo segati uho, oko in roka očakova, v njegovem imenu. Karkoli se je godilo v takih organizacijah, to se je godilo v imenu očetovske oblasti; vsi vplivni ljudje so bili samo orodje njegove volje. Njegove razsodbe niso bile vezane na določena pravila, vsaka naredba očakova jc bila zakon ; očak jc bil slednjič živa posoda enotnega silnega pradedovskega duha in tako nekak pozemcljski bog. V njegovih rokah je bila spojena vladarska, sodniška in svečeniška sila. Vsa država je bila imovina očakova, s katero jc upravljal, kakor se jc njemu ljubilo. Iz te organizacije pa so se sčasoma zasnovale različne druge s tem, da se jc očaku priznalo nekako božansko obožavanje, dočim so njegovo posvetno oblast si prisvojili njegovi namestniki. Tako je v Tibetu „Dalai lama" samo obožavano bitje, nedotakljivo, a vlado imajo v rokah duhovniki. Tako so biii pri Mcrowingih poleg kraljev njih majordomi, ki so imeli vso posvetno oblast; tako je bil v Japanu poleg ccsarja (Mikada) njegov „sjögun" ali „taj-kun". Pri drugih narodih je ostala kralju samo šc svečeniška oblast in zato so nazivali Atenjani svojega uradnika, ki je imel verske stvari upravljati, „kralja" (%«v ^iasO;) in Rimljani so imeli svojega „rcx sacrificulus", ko žc davnaj ni bilo več absolutnega kralja.
Ko so se narodi stalno naselili, se jc razvila pri njih druga organizacija. Smatrali niso več soseda za sovražnika, nego izkušal i so sc dogovoriti, da so razne družine občevale med seboj. Načelniki različnih rodovin so se domenili med seboj o miru, ki naj bi čuval osebe in imetek. Med predmete, katere so si ob stari organizaciji posamezne družine šiloma otimale, so bile tudi ženske ; sedaj jc stopilo na mesto otmice (t. j. silne odvedbe) zamenjavanje ali kup (commcrcium in connubium). Dočim je bil ob stari organizaciji ves imetek lastnina očaka, sc jc sedaj razvil pojem zasebnega imetka. Nihče se sedaj ni smel vtikati v last drugega, ker je njegov imetek čuvalo novo sodišče, izbrano iz poglavarjev po-cditiih družin. To je bilo „starejšinstvo", ki ga nahajamo pri Rimljanih pod slavnoznanim imenom „senatus". —
Iz te organizacije se jc razvilo ali ustavno kraljestvo, ker so različne družine želele, da bi se njih edinstvo sankcijoniralo s častitljivo starodavno avktoritcto. Ta monarhija jc bila ali tako ustrojena, da so si načelniki družili izbirali kralja, ali pa se je določilo, da
naj postane ta časi dedna. — Drugo pa jc zopet v kakem razmerji». so bile odslej ona družina, iz katere so se izbirali ali po dednem pravu si nasjedovan vladarji, in pa ostale rodbine. To jc bilo zavisno od pojma, katerega jc. imela „posest" tedaj, ko si jc prisvojila ena družina vladarsko oblast. Ako jc. bilo zemljišče pred uzurpacijo nedeljena posest stare družine, potem si je prilastila vladarska družina vso posest in ostaii ljudje, četudi so bili nekdaj v rodbinski zvezi z vladajočo novo družino, so ostali brez posesti in so bili iorej ..hlapci"; gospodarska družina si je prisvajala vso kazensko pravico, in to so potem, kakor tudi zemljišča, poklanjali svojim zaslužnim pomagačem, ki so postali njih vazali in icvdaici uo jc fevdalizem srednjega veka).
Najnovejša oblika društvene organizacijo pa jc organizacija \ novem svetu, kjer so sc poizgubili \si ostanki stare oblike, ki se nahajajo šc \ Evropi. V teh organizacijah ni nobene izvoljene družine s posebnimi pravicami: niti sc nc smatra vladar za posvečeno osebo niti ni znano tlačanstvo in suženjstvo, ki cvetc v tej ali one j obliki šc v večini evropskih držav. ----
Sedaj se hočemo ozreti na najstarejšo obliko družine. Da bi bili kdaj ljudje tudi na najnižji stopnji človeške izobrazbe živeli brez vsake društvene organizacije, nc moremo trditi. Vsaj nas nc. upravičuje nobena zgodovinska činjcnica sklepati kaj takega in tudi dandanašnje razmere pri najmanj kulturnih narodih niso take, da bi smeli sklepati o kaki dobi. ko so bili ljudje čisto brez vsake organizacije. Šc celo živali so društveno organizirane. Tu seveda ne mislimo onih. društev, katera snujejo živali najnižje vrsic in ki niso drugega kot kup individuvov na enem mestu. Živali, kakor n. pr. ribe in amiibijc, ki takoj, ko sc iz jajca izležejo, najdejo same svojo hrano ter so zaradi velike množine varne pred pogubo, nc snujejo nobenih organskih zvez. Pač pa so nam kažejo pri različnih nižjih živalih tako čudovite organizacije, cia moramo strmeti, ako jih pobiiže pregledamo, n. pr. pri čebelah in pri mravljah. V sredini teh organizacij pa je vselej skrbnik za življenje žensko bitje, in sicer matica. Moške živali v teh organizacijah igrajo čisto podrejeno ulogo. Vse skrb za hrano in za naraščaj imajo ženske čebele in mravlje. Matica je osnovateljica čcbclske aH mraveljske države, /a hrano in za stan ter za vzgojo mladine pa skrbe vse ženske živali istega roja.
Pri višjih živalih pa je zopet mati središče omejene organizacijske skupine, ki pa ni tako trajna, kakor jc organizacija čebel ali
mravelj. Mlade srne žive v družbi svoje matere, dokler niso sposobne iskati si same svoje hrane. Ali te živali poznajo poleg druž-binske organizacije z materjo na čelu tudi še družbinsko organizacijo, ki nima namena samo vzrediti mladičev, nego skrbeti za varnost starcev pri njih podjetjih. Take skupine pa so pod vodstvom najmočnejše moške živali, n. pr. jelena, srnjaka itd. Pri zvereh pa so take organizacije, posebno pri slabejših živalih, n. pr. afričanskih hijenah, v navadi. Ta dva principa organizacije pa se lahko tudi kom-binujeta. Pri nekaterih živalih se ločijo vse moške živali od ženskih in mladičev; pri drugih skrbi tudi moška žival za hrano in vzgojo mladičev, kakor n. pr. pri ptičih, kjer često valita samec in samica, ali pri zvereh, kjer skrbi samec vsaj za hrano mladičev. Ti primeri iz živalstva nam kažejo, da je skrb za mladiče, instinkt lastne ohranitve povod, da sc celo brezpametne živali družijo v organizovane družbe.
Ker je človeško dete bolj nego katerokoli živalsko nespretno ter potrebuje pomoči, zato jc ta slabost deteta, ki si ne ve pomagati, vzrok onih intimnih odnošajev med materjo in detetom; kajti samo mati je sposobna rediti in vzgojiti svoje dete. Zato pa jc na tej stopnji prvotne organizacije mož ne samo ne prirejen, nego podrejen član. Še dandanes so Eskimovci narod, ki ne pozna poljedelstva in kjer nimajo nobenih sredstev, da bi nadomestili pri detetu v nežni dobi materinsko hrano. Ker nc prenaša deteta žclodcc mastnega mesa tulenjev ali morskih psov in ker nimajo za materinsko mleko nadomestila, zato prenašajo matere vedno svojo deco s seboj celo pri delu ter jo doje tri do štiri leta. Ker pa so v takih razmerah v pradobi vsi ljudje živeli, zato si moramo misliti, da je bila taka hranitev pri prvotnih ljudeh splošno navadna. Ako je moral tak otrok mesto odstopiti drugemu mlajšemu bratcu ali sestrici, šc predno jc bil sposoben njegov žclodcc prebavljati hrano odraslih, jc često podlegel tej nepriliki in poginil. Zato so si izkušali ljudje življenje olajšati s tem, da so deco svojo ubijali, navada, ki še zdaj živi pri nekaterih divjih narodih in ki je celo v civilizovani Evropi prestala šele v clobi rimskih cesarjev, ko jc krščanstvo prišlo do veljave. Vendar pa je priroda skrbela, da je vsadila materi ljubezen do deteta tako, da se žrtvuje mati za dete. Da se je to omogočilo, to jc, da materi ni bilo treba odstaviti pred časom deteta zaradi drugega deteta ter ga tako izpostaviti preteči smrti, morala se je žrtvovati svojemu detetu ter se vzdržati toliko časa občenja z možem, dokler si ni moglo dete samo iskati hrane ter se čuvati. Samo materinska ljubezen je bila dovolj jaka prenašati tako žrtev in samo ona je bila
sposobna utemeljiti trajno družinsko zvezo med materjo in detetom, ker oče se ni čutil prisiljenega prinašati isto žrtev kakor mati. —
Ker je mati hranila in negovala nerazmerno dalje časa svojo deco negoli katerakoli žival, zato ni mogla nikdar pozabiti vseh žrtev in vse ljubezni, katero je izkazala deci: dete ji je bilo del telesa in duše. Pa tudi dete, ki je vzraslo ob neposredni negi materini do one dobe, ko je moglo spoznati materino ljubezen in svojo odvisnost od nje, je moralo čutiti hvaležnost ter ji vračati ljubezen. Zato je tudi divjakom ime in spomin na mater globoko v srce vtisnjen in čim priprostejše so razmere, tem globokejši je spomin.
V tej organizaciji je bila mati vzdrževateljica mirujočega, stalnega elementa; mož pa jc bil nestalen. To nasprotstvo v fizioloških svojstvih izkušajo dandanes izbrisati; ali ona stara doba ni poznala drugega kot nasprotstvo, ki je bilo tem jačje, ker se žena ni mogla udeleževati pridobivanja one hrane, ki je silila moža svojo željo za mesom zadovoljiti z lovom. Ona se je morala zadovoljiti z rastlinsko hrano, do katere se je mogla veliko lože dokopati.
To razliko med materinsko družbo in med moško zvezo, ki se je vršila z namenom, da se olajša lov na divje zveri, potrjuje tudi prvotni nazor o sorodstvu. Znak sorodstva je bila izključno enakost krvi. Prvotni človek je poznal samo krvno zvezo s svojo materjo in zato jc tudi smatral edino razmerje svoje do matere in njenih sokrvnikov za sorodstvo. Tudi moški so se vezali med seboj v družbe zaradi lova, ali te družbe niso bile osnovane na principu sorodnosti, ker si tedanji ljudje niso mogli misliti rodu brez ženskega bitja kot posrednika. Zveza matere in otroka je bila torej ona klica, iz katere se jc razvila družinska organizacija. Ta organizacija jc dandanes lc zelo redka prikazen pri nekaterih plemenih nizke kulture, tem češče pa jo srečavamo v običajih in navadah, v zgodovini in pripovedki ter v mitologiji.
(Dalje prih.)
Spomladi
v3rez poljane pripililjali mehki so vetrovi; željno so jih že čakali majevi cvetovi.
v
V
Koprneče so vzdrhtele v gaju cvetke zale, lilije nedolžnobele ž njim so šepetale . .
Budislav.
Morje.
Spisal E. Kristan.
VI.
a Trsa tu nad Reko jc bila poroka. Slavkin oče je bil že v pokoju in se je bil preselil na Reko. Najrajši bi bil ^ISjI;, šel v Zagreb, v to „veliko mesto", ki ga je bilo naredilo s^oro blaznega, ko jc bil prvič in zadnjič tam. Ali preveč yi/S je bil vajen morja in zato je odločil, da užije svoj po-čitek na Reki, kjer je imel tudi nekaj prijateljev iz domačega kraja.
Veljko je bil že poročnik na veliki ladji „Adriji". Enkrat jc bil že na njej v Ameriki. Sedaj se je zopet vrnil z daljšega potovanja. Njegovi starši so želeli, da bi bila poroka doma in Slavkin oče bi se jim bil vdal, kajti to bi bilo res bolj primerno šegam. Ali Slavka se je glasno protivila. Njej se je zdelo grozno, da bi jo vsi tisti znani ljudje gledali, ko bi šla v cerkev in iz cerkve, pa bi delali opombe o njeni obleki, o njenih očeh, o vencu na njeni glavi, o njeni bledosti in o vseh mogočih rečeh, ki jim niso prav nič mar. Njej bi bilo najljubše, da se ne meša nihče v to stvar. Komu je pravzaprav mar njena sreča? To je strašno! Kakšnega srca so ti ljudje, da ne razumejo, kako trgajo vso tiho poezijo, kako preganjajo tajno blaženstvo, kako profanirajo svetost neizrečenih občutkov dveh srečnih oseb s svojimi pogledi, s svojim šepetanjem, s svojimi čestitkami, s svojo navzočnostjo? — Ako že ne more biti povsem na samem, brez ljudi, naj jih bode vsaj malo, prav malo, kolikor mogoče malo.
Tako se je vršila poroka pri frančiškanih na Trsatu. In potem sta šla oba takoj na ladjo. Samo starši so ju smeli spremiti, a po kosilu so se tudi poslovili.
Parnik „Bakač" jc bil namenjen v Aleksandrijo. Slavka jc hotela imeti vsekakor ženitvansko potovanje po morju. Veljko jc dobil dopust in sedaj sta bila na ladji, ki ju naj popelje v čudno deželo faraonov in piramid.
Kapitan na „Bakaču" jc bil štiridesetleten mož zanimive vna-njosti: velik, plečat, širokih prsi. Ogorcli obraz'je bil obdan z dolgo, obilo črno brado, v kateri se je čudno svetilo nekaj belih niti. Črni lasje so bili še gosti in precej dolgi, kodrasti. V temnih očeh, glo-
boko ležečih pod visokim, z dvema poprečnima gubama prevlečenim čelom, je bleščalo nekaj energičnega, kar je še bolj izražal orlov nos, ki je bil videti, kakor bi bil malce malce na desno pomaknjen. Dolgi brki so sc izgubljali v bradi. Ko so Slavkini in Veljkovi starši odšli, se je tudi kapitan poslovil s svojo kakšnih pet let mlajšo, simpatično soprogo in z desetletnim sinom. Žena ga je vprašala, ali ladja že odpluje. On je na kratko odgovoril, da šele v dveh urah, ali sedaj je dela na ladji, pa nc more rabiti tujih ljudi tukaj. Žena jc z otrokom odšla in ostala na molu, dokler ni ladja odplula.
Z jarbola so sneli modro zastavico z belimi četverokotnikom v sredi, parna piščal je zatulila. Na ladji je bilo vse živo; kapitan je stal na svojem mostiču liki soha in zapovedoval sedaj strojevodji, sedaj krmarju, sedaj mornarjem. Most, ki je spajal ladjo z molom, so že odstranili. Dvigali so težko sidro; debela veriga, na kateri je bilo pripeto, jc hreščala; nekateri mornarji so vlekli debele vrvi na ladjo. Vijak in krmilo sta neprenehoma delovala. Voda je šumela pod stenami plavajočega velikana, ki se jc počasi pomikal od kraja, tako počasi, da ni bilo niti opaziti njegovega gibanja. Šele ko je bil že nekoliko metrov odmaknjen, je bilo poznati, da že odhaja. Med gručami na pomolu zbranega ljudstva jc ostala tudi kapitanova žena ter mahala z belim robcem. Kapitan pa se je jedva zmenil za to. Iz Alcksandrijc je bil „Bakač" namenjen v Carigrad, v Smirno, Bender Abas, v Bombay in Nagasaki . . . kapitan je vedel, da ostane več nego osem mesecev od doma ... Na obrazu mu ni bilo čitati, da bi se težko poslavljal.
Hitro je bil „Bakač" dobrih petsto korakov oddaljen od obrežja. Njegov gigantski trup se je začel obračati, kakor bi se hotel vrniti k bregu. Ali bil je samo manever, da je prišla ladja v pravi tir, in ko je bila obrnjena prav, se je morje daleč okrog zapenilo in hitro jc odjadrala, za njo pa se je valjal samo gosti dim . . . Morje sc je lahno gibalo. Bilo jc videti kakor svetlo - zelena ravan, vsa pokrita z velikimi, nemirnimi, temnejšimi točkami. Nebo je bilo jasno, samo na južni strani so se vlačili neznatni oblački po njem. Obala je ginila, samo neka nejasna črta je ostala pred očmi. Veljko in Slavka sta ostala na krovu in gledala morje.
„Vreme mi nc ugaja," je dejal Veljko. „Tisti južni oblački so sumljivi."
„Oh, kaj vreme. Ali poglej to morje, to vodo! Glej, kako široko se razlivajo solnčni žarki po njej. Tam, vidiš, tam je prav tako, kakor bi bilo morje posuto z lilijami, a tam, nekoliko bolj na desno
. . . vidiš . . . kakor rdeče rože ali pa rubinčki. Pa tako široko! Oh, Veljko — ali si srečen?"
Veljko ji je stisnil roko. Niti na misel mu ni prišlo, da bi bil razlagal, kakšna zveza je med širokim morjem in njeno srečo. Tudi on se je čutil blaženega, a v njegovi sreči je bilo nekaj mehkega, milega, skoraj bi dejal žalostnega.
Kapitan se jima je približal. Na mostiču je bil sedaj prvi poročnik.
„Jugo, jugo prihaja."
„Da, da, gospod kapitan."
„To ne bode prijetno, mlada gospa."
„O, nc bojim se, kakšen viharček bi mi cclo ugajal. Ljubim viharje," jc Slavka zatrjevala in veselje ji je sijalo iz oči.
„E, gospa, to se tako pravi. A kdor ve kakor jaz, kaj je morski vihar, si ga ne želi. Slutim, da mi bode grob v morju."
„Oh, slutnje! Jaz jih imam tudi včasi, a potem se smejem sama sebi. Pa pomorščaki so menda vsi nekoliko praznoverni."
„Že mogoče, že mogoče."
„Saj imate soprogo, gospod kapitan, kaj ne? Torej ne smete gojiti takih misli."
„No, da, soprogo imam. Veste, za mornarja pomeni to prav malo."
„Kako to?"
„Ba, včasi je človek po celo leto na morju. Žena jc doma. Ali jc tak človek res oženjen? No . . . ne govorim o tem."
Slavko so kapitanove besede čudno dirnile. Pogledala jc Veljka in opazila, da je ves bled.
„Trudna sem žc, je rekla. Pojdiva v kajito!"
Veljko ji je molče podal roko, pozdravila sta kapitana in odšla v kabino, ki jc bila v zadnjem delu ladje.
Zvečer je šla Slavka sama na krov. Veljko jc pregledoval pomorske karte in beležil nekaj v svoj dnevnik. Kapitan sc jc pridružil Slavki in ji tolmačil vožnjo ladje. Govoril je suhoparno, a njegov glas in način njegovega govora je bil povsem v skladu z vso prikaznijo, v kateri je bilo nekaj zanimivega, skoro nekaj zavodljivega.
Mračilo se jc že. Na zapadni strani je bilo nebo jasno-višnjevo pobarvano, a od trenotka do trenotka se je bolj temnilo. Proti severu je bilo temno - modro. Nekoliko više *se je nejasno vlekla rumenkasta proga. Na zadnjem delu ladje so sneli zastavo. Sedaj je zableščala svetla Venera, zvezda za zvezdo sc jc pokazala na nebu.
„Kako je to lepo!" je Slavka vzkliknila.
„Lepo? Človek se privadi tudi tega. Mornarsko življenje je že tako nekaj posebnega-."
Slavka ga je vprašujoč pogledala. V njegovih očeh je plala čudna sanjavost. Gledal je v mrak, a čutil je njen pogled.
„Da, vidite. Mi smo ljudje kakor drugi. Zato hočejo, da bi za nas veljali isti zakoni kakor za druge. To pa vendar ni mogoče, kajti naše življenje je vse drugačno . . . vse drugačno."
Slavka ga ni razumela, ali njegove besede so ji bile neprijetne.
„Ljudje nc razumejo tega, ker ne žive kakor mi. Naša služba je težka in trdi moramo biti, da jo izvršujemo. A brez čutov vendar nismo. Nihče ne ve, koliko trpimo včasi. Toda pozvonilo je, kličejo nas k večerji."
Ponudil jc Slavki roko. Nerada se ga je oprijela in šla ž njim v salon, kjer je bila večerja pripravljena. Tudi Veljko jc prišel. Na „Bakaču" je bilo malo potnikov. Kmalu so bili vsi zbrani v salonu. Slavka je sedela poleg kapitana, Veljko pa na drugi strani. Bil je slabe volje. Njegova mlada soproga ga je vprašala, kaj mu je, on pa je odgovoril, da ni nič. Kapitan jo je včasi pogledal s tistim sanjavim pogledom; tedaj so Veljku zadrhtele ustne in oko se mu je potemnilo. Slavka je opazila to. Otroška misel ji je šinila v glavo : „Pa ne, da bi bil res ljubosumen?"
To se ji je zdelo neskončno smešno; struja njenih misli, ki je bila vedno neumljiva, je potekla takoj v drugo stran. Ako jc res mogoče, da jc že sedaj ljubosumen, tedaj pač zasluži, da ga malo podraži. Zaboga, da bi bil ljubosumen na tega medveda! V očeh se ji jc nekaj nasmehnilo in njen obraz je dobil prijazen izraz. Začela je koketirati s kapitanom. Samo malo ... ali Veljko je opazil vse. Oko mu je zasijalo v temni luči in v glavi se mu jc zavrtelo. Slavki pa se jc to zdelo komično . . .
Po večerji ga je nagajivo vprašala, kaj mu je, a ko ni odgovoril, se jc nasmejala in zaklicala:
„Ti neumni moj Veljko! Odvadi se vendar tega! Kako moreš reči, da me ljubiš, ako mi tako malo zaupaš? Kako moreš biti ljubosumen na takega medveda?"
Veljko se jc obrnil v stran. Čutil je, da je neumno, kar počenja. Ali to je zaman. To spoznanje ga nc reši njegovega trpljenja.
„Veljko, Veljko! Bodi vendar pameten! Kaj še ne veš, kako neskončno te ljubim? Zdaj, ko sva dosegla svoj cilj, pa se trpinčiš brez vzroka. Kako moreš biti ljubosumen?"
„Torej me ljubi, pa ne misli na druge reči!"
Poljubila ga je in potem sta se dolgo razgovarjala o nevažnih rečeh. Ali Veljko se je silil. Bil je prepričan, da je njegova ljubosumnost popolnoma neopravičena, a vendar se ni mogel iznebiti neke tuge, kateri sam ni vedel vzroka.
Drugo jutro je bilo morje nemirno. Od juga je pihal topel, neprijeten veter. Slavka je vprašala Veljka, ali je že pameten. On je samo pokimal. Bil je slabe volje. Nekaj ga je dražilo, a sam ni vedel kaj.
Slavko je njegovo ponašanje užalilo. „Čakaj!" si je mislila. „Sedaj te pa nalašč podražim. Saj zaslužiš."
Kadar je srečala kapitana, se mu je prijazno nasmehnila, ako je bil Veljko blizu. Ubogi mož je trpel že grozne muke in tisto staro, divje čuvstvo se je že oglašalo.
Opoldne je prvi poročnik naznanil, da je bolan. Zdravnik je potrdil, da je jako slab in da ne more opravljati službe. Bilo je kakor začarano: ob treh popoldne je moral tudi drugi poročnik leči ; glava mu je gorela in mrzlica ga je tresla. Kapitan je zdvajal, kaj naj počne. Ravno sedaj, ko potrebuje vsakega moža . . . Veljko je vprašal zdravnika, ali je bolezen častnikov nevarna. Zdravnik je odgovoril, da ni, vendar bosta oba nekaj dni nesposobna za službo. Tedaj je Veljko naznanil kapitanu, da hoče toliko časa opravljati službo na ladji. Kapitan je bil zadovoljen.
Veljko jc upal, da ga služba ozdravi. Prežene mu vsaj tiste bedaste misli, ki ga mučijo . . . gotovo brez povoda.
(Konec priti.)
Noč.
jS tihimi perotmi spela noč jc na zemljo in v vesoljni svet vprla je tajinstveno oko.
V dušah gledala odprtih je krepost in greh, zrla srečo je — ljubezen, solze v žalostnih očeh.
„Ljubljanski Zvon" 5. XXIV. 1904.
Nje oko je plulo dalje k bogatinom v grad . . . plulo v siromašne koče, kjer stanuje glad . . .
In tesneje s temnim plaščem noč ovila je zemljo, drugim da očem zakrila, kar je zrlo nje oko. —
Kristina.
19
Iz zapiskov prirodoslovca.
Priobčujc Pavel Grošelj.
Dn jüngst die obern Wesen sahn, Was unlängst recht verwunderlich Bin Sterblicher bei uns getan,
Uud wie er der Natur Gesetz entfaltet, wunderten sie sich, Dass durch ein irdisches Geschöpf dergleichen möglich zu geschehn. Und sahen unseru Newton an, so wie wir einen Affen sehn.
Pope.
III.
kalni grebeni molče v porajajoče se jutro. V strmih pre-padih med njimi šc spi črna noč, odeta v mehko meglo, (^ysSÄw za zadnjimi smelimi stožci konec obzorja pa žc vstaja % iSStt^ mladi dan.
^	Vijoličasti svetlobni trakovi se vžigajo na vzhodu,
oy^ valove črez obnebje in ginejo proti zapadu; smaragdno-zclcna luč se bojuje ž njimi in jih premaga slednjič popolnoma toda le kratek čas se veseli svoje zmage. Zelenkasta barva omedleva in se prerodi v svetlorumen ton, ki žari kot čisto zlato; in kakor da bi hlapela kri izza horizonta, zardevajo zlati prameni od trenotka do trenotka močneje. Nebo se ti zdi posuto z mandeljevim cvetjem in vedno intenzivneje še zakrvaveva. Mahoma se vžgo najvišji vrhunci
gora v rožnatem blesku.....v titanski mogočnosti, kopajoč se
v žarečem morju krvi, vzhaja solnce.
Bodi mi pozdravljen, mladi bog!
Kakor od sveže krvi kipeče žile sc spuščajo tvoji žarki na drhtečo zemljo, v ljubezni objemajoč sleherno stvar. V sladkem tvojem objemu zahrepeni mrtva gruda po življenju, ki sc vsepovsod poraja iz nje, sesajoč moči iz vročih tvojih pramenov.
Hrepenenje po življenju! — nikdar ga nisem razumel tako globoko kakor danes ob prebujajočem se dnevu vrhu sivih gorskih orjakov. —
S prvim jutranjim mrakom sem odrinil iz planinske koče v gorovje. Korak za korakom se umika bujna dolinska flora gorskim rastlinam; pritlikavo drevje se nagiblje k tlom, listi cvetlic postajajo raskavousnjati in so porasli z nežnimi kocinami: planinska c veta na v karakteristični svoji obliki me pozdravlja in hrepenenje po življenju diha iz nje.
Znaki planinske flore imajo na sebi pečat hrepenenja po življenju, tisočglasno mi govore o neodoljivi njegovi ekspanzijski moči.
Dolgotrajna zima odene planine v mogočen snežen plašč; pošteno se mora truditi pomladno solnce, da se prekopljcjo njegovi žarki skozi debelo sneženo odejo in poljubijo skalnata gorska tla. V gorke m poletju žc raja življenje po dolinah, tu pa se šele pre-dramljajo življenske sile. Z močjo hudournika vzkipc proti oživlja-jočemu solncu; kot bi trenil, zacvcto in zaduhte gorske planjave in zdi se ti, kakor da bi od trate do trate donel enoglasni jek: „Hitimo, hitimo!"
Hitimo! Že se nagiblje življcnski dan, in predno se nagne do kraja, mora biti naše polje posejano in požeto in sadovi poshranjeni po žitnicah; izpolniti nam je ljubezni in rodu sveto dolžnost, oploditi se moramo in roditi semena, hitimo!
V kratkoodmerjenem življenskem Času opuščajo planinske rastline ves nepotrebni lišp, one nc delajo cvetu mogočne podstave in nc razvijajo pred cvetjem bujnokošatih listov, čas je zlato; eno hrepenenje le diha iz njih: cvet, ljubezen, plod!
Ubožice! Brezsrčna mačeha vam jc priroda; ni ji dovolj, da vam je odmerila tako kratko življenje, celo v tesni tej dobi vas preganjajo sovražne njene sile. Smrtnohladne roke planinskih noči vam strežejo po življenju, v pekočem mrazu prezebajo vaša telesca; toda h repenenje po življenju vas je učilo vztrajati in vas usposobilo za boj proti pretečim klimatičnim silam.
Dolinske rastline z nežnimi, sočnatimi listi bi pomrznile v hladnih nočeh, in ako bi tudi kljubovale negostoljubnemu podnebju, bi potratilc kratkoodmerjeni življcnski čas z običajnim snovanjem ponosne podstave in mnogoštevilnih listov in bi zamrle v zgodnji zimi, ne da bi bile izpolnile življcnski svoj namen; nerazcvclc in neoplojene bi usahnile, ponosni stasi dolinskega drevja ter grmičja pa bi se štrli pod neznosno sneženo težo.
Dolinskim rastlinam je visoko gorovje neubežen grob.
Toda priroda hrepeni po življenju. In ravno planinska flora nam podaja neoporečni dokaz prodirajoče njene življenske moči, ki je dolinske rastline pril agodila življenju v mrzlih višinah. Za vsako ped zemeljske grude se bori življenje — in ko so v tem boju prodirale rastline iz doline v gorovje, niso podlegle nasprotujočim oviram, ampak priroda je ugodno preobrazila njih organizem, prilagodila jih jc izpremenjenim življenskim razmeram.
Ponosni bor, visoko vrbo je nagnila k*tlom, da tako laže nosita sneženo odejo; kot pritlikavi borovec (Pinus inon-tana) in planinska vrba (Salix reticulata) se sedaj uspešno
borita za življenje na neugodnih planinskih tleh; z usnjatimi listi in nežnimi kocinami je obdarila planinske rastline, da kljubujejo ostremu mrazu, in priučila jih je pridno in hitro izrabljati kratko poletje.
Vseobčo lastnost organizmov, da se užive in vdado v vse še tako neugodne okoliščine, imenujemo njih prilagodil ost; ona nam priča o nepremagljivi moči življenja.
.....Mnogo, mnogo mi jc govorila priroda na vsej gorski
poti. Med tem pa se je iz mraka porodil dan, in sedaj, ko vstaja solnce, sem na vrhu. Kamorkoli mi beži pogled, vsepovsod mi razkazuje priroda hrepenenje po življenju.
Daleč na jugu leži pred menoj kraška zemlja, sloveča po svojih podzemeljskih jamah; in tudi te mi pričajo o hrepenenju po življenju, spominjajoč me svojih čudes.
Kakor sneženi vrhovi gora so tudi podzemeljske jame sovražne življenju. Ncprodirna tema kraljuje tod, niti najponižnejši solnčni žarek se nc lomi ob smelih obokih; življenje pa je bilo ustvarjeno v gorkoti in luči; v solnčnem blesku je izumila priroda živalim oči, da si iščejo hrane in da ob ženitvanskem času samec nc zgreši samice; v njih korist jih jc obdarila s pisanimi barvami, divnimi hčerkami svetlobe.
Gotova smrt preži nanje v večni noči!
Toda življenje se bori za vsako ped zemeljske grude — in v kraških jamah sem vkljub večni noči občudoval bujnorazvito živalsko življenje; prodirajoča njegova moč se ni ustrašila niti grozote vedtie teme, temveč je prilagodila organizme njeni sovražnosti.
Ko so prodirale živali iz jasnega dneva v podzemeljske jame, jim niso več služile oči in bujne telesne barve v boju za obstanek; oko jc jelo pešati in je slednjič popolnoma onemoglo, barve so omedlele iti doccla obledele. Z vidom obdarjene, lepo pisane živaii so postale brezoke in brezbarvne, 11. pr. pajek (Stalita taenaria).l) Toda kako naj si oslepele živali iščejo hrane, kako naj si v temi najdejo svojih potov, da si, družeč se v ljubezni, zagotovc mnogoštevilen zarod; ali ne preti njim in njih zarodu neizogibna smrt?
Hrepenenje po ekspanziji življenja je premagalo tudi te ovire; v nedomcstilo vida je ustvarilo brezokim živalim občudovanja vreden tip in voh, ki jih usposablja za življenje v večni noči.
Planinska flora in kraška zemlja pod menoj se zedinjata v skupno pričevanje.
l) Občeznana človeška ribica (Grottenolm, Proteus anguineus) ima siccr še majhne rudimentarnc oči, ki ji pa, skrite pod kožo, ne služijo več.
.....Toda moje oko hiti dalje. Za golimi valovi kraške zemlje
sc blesti v jutranjem solncu modrikast trak — Jadransko morje.
Odtod sem te zadnjič povedel daleč v svetovni prostor, danes pa mi sledi globoko pod morske valove! Glej! tudi tu najdeš odsev hrepenenja po življenju.
Le pogumno naprej, potapljač; nc boj se neizmernega morskega pritiska, ki ti preti zdrobiti kosti! Tako — sedaj pa obstoj! Dospela sva na dno, 5000 metrov pod morsko gladino. Tlak, s katerim pritiska nad nama stoječa množina vode na najino telo, je ogromen; zdrobil bi naju v nič, da nisva samo v fantaziji tako globoko pod morjem. Od 10 do 10 metrov globočine raste pritisk vode na vsak eni1 približno za 1 kg, eno atmosfero, v tej izredni glo-bočini znaša torej tlak na vsak cm- po 500 kg (atmosfer). Ker pa obsega tvoja površina okrog 18.000 cm1, pritiska na celo tvoje telo okroglih 9,000.000 kg.
Devet milijonov kilogramov!
Kje najdeš velikana, ki dvigne to orjaško breme?
Jaz pa ti pokažem Atlanta, nosečega na ramenih svet in ve-soljstvo, ki jc premagal ta mogočni tovor ... in to jc življenje!
Njegova ekspanzijska sila ga je dvignila; pettisoč metrov pod morjem, kamor se ne ukrade najmanjši solnčni žarek, je pod tem ogromnim pritiskom kolonizirala življenje v večni noči.
Zasanjaj najlepše pravljice, ki jih jc strmeč poslušala otroška tvoja duša, poglobi se vanje z vso detinsko fantazijo — kot podla vsakdanjost izginejo kristalni njeni gradovi in nebeškolepe device proti življenju v morskih globinah. Vse žari v bajni svetlobi, rdeče, zelene in vijoličaste lučke, žareče po živalskih telesih, plešejo magične plese; lilijam podobne živali, morske lilije, se zibljejo v trepetajočem svitu, med njimi pa se valjajo pošastno grdi krastave i (Seewalzen). Smešne karikature veslajo okrog tebe, podmorske r i b c z velikanskimi, izbuljenimi, na tenkem steblu gibljivimi očmi, njih žrela so zarezana do polovice života, ki iskri v izpreminjajoči se luči.
Hrepenenje po življenju jc prilagodilo živali neznosnemu morskemu tlaku in večni temi, prižgalo jim je čarobne svetiljke in podelilo njih očem izredno moč.
— Morje šumi pesem o hrepenenju!
Črez neplodna kraška tla se glasi njen spev in njeni odmevi hite črez planine do moje duše.
Hrepenenje po življenju! — nikdar te nisem razumel tako globoko kakor danes ob prebujajočem se dnevu vrhu sivih
gorskih orjakov. Vse ovire je premostila tvoja moč, priborila si je sleherni košček mrtve zemeljske oble in šla je celo dalje; na živih organizmih samih je. odločila organizmom bivališča, izumila je za-jedavce, parasite.
Iz takih in enakih dejstev je osnoval filozof Leibnitz svoj nazor o maksimizaciji življenja: da je namreč materiji prirojena lastnost, ustvariti kolikor moči veliko množino življenja.
„Življenje" se glasi osnovni zakon prirodnih sil, življenje je kjerkoli se mu nudijo potrebni pogoji — neizogibni rezultat in obenem vrhunec svetovnega razvoja!
•Jv	w
jy.
Nebesni prostor, žareč od svetlih milijonov, me objemlje. Svetski sistem meji ob svetski sistem, solnce gori ob solncu, nebroj planetov in lun šviga po vesmiru. To jc kras, to je neskončnost!
In ko zazrem v tej mogočnosti naš domači solnčni sistem, se mi dozdeva kakor ponižna gorska cvetlica na prostranem, bujno-kipečem orijcntalskcm vrtu, zdi se mi ubožen siromak, ki ga je zanesla usoda v družbo bogatinov.
In vendar je sam na sebi ponosen in občudovanja vreden v mogočnosti in krasoti.
Prcglcdujočcmu njegovo družino mi obstane oko na rodni zemlji. Kako ponižno miglja v družbi popolnejših sestric! Njena obla se mi dozdeva negostoljuben kos kraške zemlje sredi svežih, zelenih dobrav, sredi ostalih planetov.
.....V tihe melanholične misli se zamisli moja duša — fantazija začne presti bajne koprcnc.---• In zdi se mi, da jc stopila
predme čudesna postava, prebivalec tujega sveta, stoinstotisoč svetlobnih let1) oddaljenega odtod. Razkazujem mu naš solnčni sistem in popisujem posamezne planete.
„In to je zemlja," mu razlagam, s prstom kažoč na bledo njeno zvezdico, „149 milijonov kilometrov oddaljena od solnca, obdarjena z eno luno. Na njeni površini klije življenje, ki se je v teku milijonov let razvilo do razumnega bitja, do človeka."
„Na zemlji se je rodilo življenje?" me čudoma vpraša. „Res neverjetno in čudovito! Torej tako velika je življenska moč mrtve snovi, da jc premagala celo ovire tega negostoljubnega, zaostalega sveta! —In celo do razumnega bitja se je preborilo življenje? Tega
>) S svetlobnim letom zaznamenujemo razdaljo, ki je tako velika, da bi jo svetloba s hitrostjo 300.000 km v sekundi premerila šele v enem letu.
bi si ne bil upal nikdar trditi. Pri velikanskem Jupitru, pri starodavnem Marsu z dvema lunarna, pri Merkurju in Veneri, ki sta tako blizu življenje budečega solnca, bi me to dejstvo ne osupnilo tako zelo. - Jeli, tudi po ostalih planetih žije življenje, seveda šc mogočnejše in više razvito, in po njih hodijo šc razumnejši in popolnejši ljudje?"
Molčal sem — z vprašujočim pogledom sem se hotel ozreti vanj, toda v moji domišljiji ustvarjena postava se je že raztopila v vesmir. Njene besede pa govore v ncizbrisani moči mojemu razumu.
Po zemlji je razprostrto življenje? Resnično, ne verjel bi tega dejstva, da ga nisem zrl z lastnimi očmi; tako malenkostna in zaostala je zemlja proti drugim svetovom. In nanovo se je v meni utrdilo prepričanje, da tudi po ostalih svetovih kipi življenje in žive razumna bitja.
Ce je življenska moč tolika, da se ni samo polastila skalnih gora, temnih kraških jam in morskih globin, ampak je celo na živih bitjih samih nastanila organizme, zakaj naj bi nc vzkipevalo življenje tudi po plodnih solnčnih poljanah?
Če se je na zemlji kljub neugodnim razmeram razvila mrtva snov do življenja in človeka, zakaj naj bi po drugih, življenju gosto-ljubnejših svetovih ne sledila neizprosnim zakonom svojih sil, ki zahtevajo življenje?
Naša zemlja, ta kos puste, oživljene kraške skale, nam priča o nujnosti življenja po rodovitnih dobravah, po tujih svetovih. Saj smo videli, kako hrepeni mrtva snov po življenju, kako prodira življenska moč, ne strašeč se najtežjih ovir — ali če se izrazim znanstveno: dognali smo, da je materiji prirojena lastnost, ustvarjati življenje, in da ima obujeno življenje v svojem bistvu neodoljive ekspanzijske sile. Eksistenca in prodiranje življenja na naši zemlji nam jc v dokaz označene resnice.
Iz tc resnice in iz razvojne teorije, ki sem jo očrtal zadnjič, sledi z nepobitno gotovostjo eksistenca življenja in razumnih bitij po vseh onih tujih svetovih, ki so obdarjeni z ozračjem, vodo in gotovo množino gorkotc ter svetlobe, s temi nepogrešnimi pogoji življenja.
Življenje po tujih svetovih! — stara kot človeška kultura je ta ideja. V obliki filozofskih slutenj se je spočela v človeških možganih, za fantastno zanimivost jo je štelo širše občinstvo, moderna bijologija in razvojni nauk pa sta ji vtisnila pečat znanstvene resnice.
„Ako sc nahajajo po nebesnih telesih zgoraj omenjeni živ-Ijenski pogoji, se jc ondi moralo razviti življenje, ki je že ali pa šele bo prispelo do razumnega bitja," se glasi njih rezultat.
Bivanje življenskih pogojev po tujih svetovih pa nam je dokazala astrofizika.
Veda je dvignila plašč, ki je zakrival in čuval človeštvo in kulturo kot edini zemlji podeljeni biser, ki mu ga v vesoljstvu ni
para---neskončnost je zazijala pred nami in v njenih gorečih
milijonih smo čitali sveto besedo: vesoljno človečanstvo!
Priljubljene sanje človeštva so postale resnica, bajke o Sele-nitih, prebivalcih meseca, so zadobile znanstveno ozadje, fantaziji pa so se mahoma odprla zapeljiva pota v nepoznane, romantične dežele.
Človeško oko jih ni še zrlo, solnce edino jih je obsevalo s svojimi žarki in zanetilo po njih iskro življenja. Solnce, izvor gorkotc in svetlobe, je prvi in neizogibni življenski pogoj; iz solnčnih žarkov srka življenje sile, energije, katerih pretvarjanje tvori bistvo življenja. Ncorganske, mrtve snovi zveže rastlina s pomočjo solnčne moči v žive stanice; bistvo rastlinskega življenja torej ne leži v trošenju, ampak v zbiranju energije, zato na rastlinah ne opazujemo skoro nikakega samosvojega gibanja V živalih pa, katere vseskozi razkrajajo organsko hrano v prvotne njene sestavine, se osvobode v njej nakopičene solnčne energije in se izražajo deloma v gorkoti, deloma v mnogorodnem gibanju živalskega telesa; solnčna energija nam greje vročo kri. Sinteza, zbiranje sil je bistvo rastline, njih analiza, razdružitev jc znak živali — obema pa jc solnce končni izvor in pogoj.
Brez solnca ni življenja!
Solnčna obla, ki je tako obsežna, da bi zemeljna luna še vedno tekala v njeni notranjosti, ako bi postavili našo zemljo v solnčno središče, ima po fizikalnem zakonu Slovenca Štefana približno 6800"C toplote; kako bogat zaklad moči je shranjen v njej, kako izredno velik impulz za življenje!
V obliki solnčnih žarkov so prihitele na zemljo vse življenske sile, ki so od kambrijske formacije do danes vzkipevale po njej; v prernogovih skladih leže skrite solnčne energije, ki so v karbonski formaciji (Steinkohlenformation) izžarevale na zemljo in na njej sesnovale mogočne rastline; in sedaj gonijo po zemlji stroje in se udejstvujejo v hitrosti brzovlaka. Beli oblaki na nebu, blisk in grom ter ponosni Niagara done o njih mogoč-
nosti. In v mojih možganih kreše jasne misli in globoka čuvstva solnčna energija, ki postaja prosta v mojem življcnskcm procesu.
Solnčni žarek je izvor in impulz življenja; on sam naj nas vodi do vseh življcnskih krasot, ki jih je ustvaril v vesoljstvu, izročimo se njegovemu varstvu in spremljajmo ga na daljni poti od solnčnega telesa v svetovni prostor!
Na solncu smo. Neizrečtio svetli oblaki nam zakrivajo njegovo površino. V neznosni vročini, ki vlada tukaj, so se stalile kovine in izparele v pline, ki se v obliki žarečih kovinskih oblakov zgo-ščujejo v solnčnem ozračju; iz raztaljenega kamenja sestoječa solnčna obla se iskri pod njimi. Neskončna svetloba nam jemlje vid. V tej gorkoti in svetlobi spe življenski impulzi, ki izžarevajo odtod v prostrani solnčni sistem.
Naši zemlji pripada samo 2735. milijonski del izžarevane solnčne energije, in vendar bi bila ta malenkostna trohica sposobna raztaliti vsako leto po vsej zemeljski površini razprostrto, nad 30 metrov debelo ledeno skorjo in vendar vzgaja ta neskončno mali njen odlomek po zemlji bujno življenje.
.....Solnčna energija hiti v univerzum, hitimo ž njo!
Komaj so potekle tri minute, že dospemo do prvega njenega rejenca, do planeta Merkurja. Hitro se prebori solnčna moč skozi njegovo ozračje, ki jc popolnoma slično naši atmosferi, in razdeli darove po njegovi površini, vzbujajoč na njej življenje, polno čudesnih zanimivosti.
Merkur je najmlajši sin solnčnega telesa, najzadnji se je utrgal že precej zgoščeni njegovi krogli, zato ima njegovo telo izmed vseh planetov največjo gostoto. Ker zavzema Merkur le eno dvajsetino zemeljske oble, se je kljub svoji mladosti kmalu ohladil in zgostil, in ker ima ozračje in vodo ter dobiva od solnca vsled svoje majhne oddaljenosti neizrečno obilo gorkotc in svetlobe, se jc na njem moralo razviti življenje. Vsi življenski pogoji so izpolnjeni, prirodnim silam je pot k življenju odprta. Toda življenje se jc moglo polastiti samo polovice njegove oble. Merkur obrača namreč k solncu vedno eno in isto polovico svoje površine, kakor n. pr. obrača luna k zemlji vedno komično podobo človeškega obraza.
Na eni njegovi polovici kraljuje večna noč, niti blesk lune nc odseva po sneženih poljanah, na drugi polovici klije ob večnem dnevu in v pekoči vročini kipeče življenje, ki ne pozna ne jeseni ne pomladi, ampak večno poletje; le okrog tečajev, kjer izgubljajo poševno padajoči solnčni žarki svojo moč, kraljuje zmerno podnebje.
Nikdar ne razgrne hladilna in krepilna noč svojih zastorov nad blc-stečo pokrajino, pojem „dan" je izgubil svoj pomen; brez dni, mesecev in letnih časov se vrsti čas iz neskončnosti v neskončnost. Izginile so meje, ki ločijo dan od dneva in dele leto v letne čase; le mala izprememba loči 88 zemeljskih dni trajajoče Merkurjevo leto v dva enako dolga dela, ki temeljita na tem, da se Merkur na eni polovici svoje eliptične poti solncu neprestano približuje, na drugi polovici pa zopet oddaljuje od njega. Merkurjevo leto razpade na ta način v izredno vroče in nekoliko milejše poletje, vsako izmed njiju traja približno po 44 zemeljskih dni.
Solnce nc vzhaja in ne zahaja, ampak na vsakem kraju gori nepremično stoječ v vedno isti višini.
Tropični gozdovi neboraslih rastlin vežejo tečaj s tečajem in v njih senci živi bujnobarvno, bogato razvito tropično živalstvo. -Jc li iz njega že izšlo razumno bitje?
Zdi se mi, da na mladem Merkurju še ni vzcvela doba člo-večanstva. V najneugodnejših življenskih razmerah, v najhujšem boju za obstanek se vzbujajo in kristalizujejo življenske moči in se vzpenjajo do višjih oblik; ledena doba, pokrivajoč s snegom in ledom skoro celo severno poluto naše zemlje, nam je v najtršem boju za obstanek rodila človeka — na Merkurju pa vlada še vedno rajska plodovitost, ki nc pozna gladu in boja za obstanek, očeta in vzgojevalca umskih sil.
(Koncc prili.)
Sred rož ovenelih.
Sinoči je z drugim kramljala do tihe polnoči . . . ob zori pa danes ni vstala --Čemu jc zaprla oči? —
„Umrla je moja ljubezen!" Dejal ji jc mladi mož. — In plakala jc in umrla sred velih jesenskih rož.
In zdaj sred rož ovenelih smehlja se njeno oko in sanja o tisti ljubezni, ki snočkaj umrla je ž njo.
M. P. Nataša,
6-ocoj sred rož ovenelih na belem odru leži, smehlja se ji lice bledo, oko ji ob smehu meži. —
Ah, kako znajo prečudno dekleta skriti bolest — aj, to bi vam bila življenja prelepa in dolga povest!
Prijateljstvo in ljubezen.
Spisal Jos. Frančič.
I.
ajlepši deklici v vsem mestu sta bili. In kar je najbolj čudno: bili sta prijateljici in hodili sta vedno skupaj! Nič si nista zavidali lepote! Samozavestni sta bili obe; °be s*a se Čutili močni; obe sta bili prepričani o svoji $ zmagovitosti in nepremagljivosti svoji! . . .
In kdo ve, če nista hodili Še iz kakega posebnega vzroka skupaj! . . . Obe sta bili lepi, a podobni si nista bili čisto nič! Nasprotno, kontrastirali sta v svoji zunanjščini hudo med seboj in baš ta kontrast je povzdigoval Še bolj lepoto ene kot druge! . . .
Zora je bila plavolasa, velikih, modrih oči, ki so, jasne kakor vedro nebo, mirno gledale v svet, okroglega, z lahno rdečico ob-dahnjenega lica in mehkih, polnih, skoro bohotnih udov — Vida pa temnolasa, črnih, globokoležečih, z dolgimi vejicami obsenčenih oči, bolj ozkega, malce suhljatega, a vendar mladostnosvežega obraza s finimi potezami, zlasti okoli malega noska in temnordečih ustnic, šibka, pa gracijozna v vsem svojem gibanju in kretanju . . .
Ako jc očarala Zora vsakega z nepopisno milino, ki ji je odsevala z deviškega obraza in iz velikih, sanjavih oči, je krotila Vida ves moški svet s svojim demonskim pogledom, z onim skrivnostnim, čudovitim ognjem, ki ji je "plamtcl iz temnega, globokega očesa...
Slikar-umetnik bi bil lahko porabil obrazka teh dveh nenavadnih deklic za krasni alegorični podobi. Zora bi bila predstavljala mlado jutro v zlatem majniku, Vida lep jesenski večer ob solnčnem zahodu. Jutro in večer imata vsak svojo posebno moč do človeka, isto tako sta vplivali Zora in Vida na vsako moško srce, vsaka drugače, a vsaka z neodoljivo silo . . .
Kdor ju jc srečal, je ostrmel nad njima in oko mu je begalo zmedeno od ene do druge. Težko seje bilo odločiti za to ali ono; kdor ju je videl, je bil premagan od obeh. Vsakega, ki se jima je približal, sta potegnili v krog čarobnosti svoje. Srca vseh moških, ki so ju poznali, sta si bili osvojili, vse sta bili premagali, a sami se nista dali premagati nikomur! ... —
Vsak dan sta srečavali na izprehodih krdela moških, ki so vpirali poželjivo svoje oči vanju, a srečali ga še nista bili, ki bi bil
njima ganil srcc! Dokler sta bili še mlajši, v onih letih, ko se celo deklicam rado odpušča nekoliko razposajenosti, jima jc to šc ugajalo, ako se jc kopica oboževateljev gnetla pred njima ali pa se drcvila za njima, in prav veselilo ju je, če sta mogli kakega smešnega in zoprnega gizdalina, ki se je sukal v njijnem obližju in smelo obračal svoje poglede vanju, prav pošteno izplačati. Sunili sta pri taki priliki navadno druga drugo s komolcem in se nasmijali skoro naglas, vsekakor pa tako, da je oni, čc ni bil žc posebno glup, takoj lahko vedel, koliko jc odbila ura . . .
Toda to je bilo še tistikrat, ko so jima krila segala le malo dalje nego do sredi meč, tistikrat, ko sta bili še napol otroka, še „roži napol razviti". Pozneje pa, ko sta bili dopolnili žc pomembno šestnajsto leto, ko sta bili že popolni gospici, sta se znali vesti, kakor samo ob sebi umevno, dostojneje . . .
Če jima je kak domišljav vsiljivec vzbujal smeh, mu nista pokazali več svojih blestečih zob, temveč le zaničljivo so se jima zategnile rožne ustnice, ali pa sta mu s svojim osornim pogledom dovolj jasno namignili, da jima je najljubše, ako jima nc pride več pred oči.
Bili sta ponosni, zelo ponosni in sčasoma se sploh nista več mnogo brigali za moški svci. Njijno življenje jc bilo podobno gorskemu potoku, ki žuboreč in pojoč enakomerno skaklja s hriba navzdol . . . Povsod ob bregovih ga pozdravlja šumenje dreves; vsakovrstno cvetje se pripogiblje do njega in ga poljublja; vse, prav vse ga jc veselo, le on jc hladen, mrzel, brezčuten . . . Tako sta tudi onidve hodili: mirni, hladni mimo svojih častilccv, zavedajoč se sicer, da osrečujeta s svojo navzočnostjo, kamorkoli stopita, a ne da bi se bili veselili tega. Njijni pogovori so bili navadno resni, z ozirom na njiju mladost skoro preresni . . . Nič več ju ni zanimalo na teh izprehodih, kjer so ju dan na dan srečavali eni in isti dolgočasni obrazi, in želeli sta si natihem, da bi mogli proč, proč od tod, da bi mogli kam drugam — 110, sam Bog vedi kam! . . .--
Dočim so ju vse vrstnice zavidale radi izredne lepote in brezštevilnih častilcev, čutili sta se onidve skoro nesrečni. Saj ni bilo niti enega, ki bi jima bil mogel in znal vzbuditi resnično zanimanje, niti enega, ki bi ga bili smatrali le količkaj vrednega sebe! Naljujbšc bi jima bilo, da bi ne bili sploh nikogar več srečavali! Potem bi jima vsaj ne bilo treba povešati oči pred tistimi — čudnimi pogledi! . . —
In njijiia čemernost in nezadovoljnost jc rasla od dne do dne...
„Vsi moški so pusteži, vsi bedaki, vsi enaki neslaneži!" je vzkliknila nekoč Vida razjarjena.
„Vsi, prav vsi!" jc pritrjevala Zora.
In obšlo ju je tisti hip nekaj vznositega, nekaj vzvišenega, nekaj, kar se popisati ne da . . . Sklenili sta, da se ne omožita nikdar, segli sta si v roki ter obljubili, da si ostaneta večni, neraz-družljivi prijateljici!...--
Ko bi bil stopil tisti trenotek kdo pred njiju in jima rekel: „Vladni koncipist Milan Zor je premeščen z dežele semkaj," bi bili vzkliknili z največjo indignacijo: „Kaj to nama mar?!"
In vendar — vendar --
II.
Milan Zor je veljal v mestecu, kjer jc služboval že polnih pet let, za čudaka. In to deloma po pravici! Zavedal se je tega i sam prav dobro, zato sc niti jezil ni, ako so se ljudje včasi malo spo-gledavali nad njim.
Po svoji naravi je bil nekoliko sentimentalen, melanholiji dostopen. Kakor večinoma vsi taki ljudje, je v svoji prvi mladosti pesnikoval in pisateljcval. Nekoliko njegovih pesmi je bilo celo natisnjenih. Pozneje se je pač otresel vseh teh slabosti: sentimentalnosti in melanholije, pesnikovanja in pisateljevanja, a posebnež jc vendarle ostal! . . .
Dovršivši vseučiliške študije in vstopivši v prakso, si ni želel nič gorečneje, nego da bi ga čim preje namestili v kakem čednem kraju na deželi, ki bi se odlikoval po romantični legi in lepi okolici.
Naneslo je tako, da se mu je ta želja izpolnila. Prideljen jc bil po komaj petmesečni službi pri deželni vladi okrajnemu glavarstvu v lepem gorenjskem mestecu, ki je ustrezalo v vsakem oziru njegovim zahtevam. Zdaj je bil srečen in zadovoljen! Imel je v bližnji okolici to, po čemer je vedno najbolj hrepenel: gozd in samoto! Čas, ki ga ni prebil v pisarni ali v svojem stanovanju, mu jc potekel v gozdu. Navsezgodaj zjutraj jc zavil v gozd, šel jc, če jc le količkaj mogel, po kosilu gori, vsekakor pa se jc na večer, ko jc prišel iz pisarne, zopet potikal po gozdu. Tukaj je bilo zanj, tukaj se je čutil srečnega, tukaj mu ni nedostajalo ničesar, prav ničesar! ...
Oh, in kaj vse ga jc zanimalo tukaj, kaj vse je vzbujalo njegovo pozornost, koliko razkošne zabave se je ponujalo tu njegovi
romantiško razpoloženi duši! Opazoval je z neko nedoumno vnemo raznovrstne ptiče, kako so vzletavali z drevja in sedali zopet po šibkih vejah, da so se .zazibavale pod njimi... poslušal je s pravim otročjim veseljem njih žgolenje, njih zveneče petje . . . zasledoval je pisane šoje . . . tekal za šegavimi vevericami in preganjal jih od drevesa do drevesa. Spomladi je pazil zlasti na to, katera bukev požene prej brstje, katera breza ozeleni prej; jeseni pa jc s paznim očesom motril, kako vene listje, kako bolj in bolj rumeni, kako izpreminja od dne do dne svojo barvo in kako se polagoma usipljc z drevja ... In kadar jc potegnil veter, tisti lahki, mehki veter, ki tako skrivnostno šumlja, ki tako čudovito poje po zelenih vrhovih vitkih smrek in jelk, tedaj mu jc pretreslo vselej nekaj nepopisno sladkega život . . . Sedel je ob takih prilikah v prijetno, z zelenim mahom prepreženo kotaujico poleg košatega gabra, naslonil glavo na deblo in poslušal, poslušal to suštenjc, to vršenje nad seboj pa vdajal se sanjam in pripuščal, da se mu je srcc potapljalo v onih neizrazitih, prenežnih čuvstvih, ki se pojavljajo samo pri posebno oblagodarjcnih naravah in ki so mehkim poetiškim dušam vir najslajšega blaženstva in užitka ... —
Nič ga ni spravilo bolj v nevoljo, nego če ga jc kdaj kdo motil v njegovi samoti. Če bi bilo šlo po njegovi volji, bi se ne bila smela prikazati v gozdu živa duša, dokler se ni zljubilo njemu, napotiti se domov. Najhuje pa mu jc delo, če se mu jc kdaj naravnost pridružil kak njegov znanec. Kar vedel ni, kako bi se ga iznebil! . . . In če se mu to ni posrečilo, je bil potem ves dan siten in čemeren. Hotel jc biti sam, čisto sam! Dolgega časa sredi gozda on ni poznal. Pač pa so mu bili slabi dovtipi, ki jih je čul opoldne ali zvečer v gostilni, neznosni in zoprni. Zato pa je ostajal v gostilni vedno samo toliko časa, kolikor jc bilo neobhodno potrebno, da je odkosil ali pa odvečerjal . . .
Vse to je bilo vzrok, da ga ljudje niso posebno čislali. Na deželi si žele ljudje človeka, ki ljubi druščino, zlasti od uradnika zahtevajo to, a Milan jim baš v tem oziru ni mogel in ni hotel ustreči. Delali so zaradi tega različne opombe o njem in čudili so se, kako more izobražen človek živeti tako življenje. V prvi vrsti pa so bile ženske, omožene in ncomožene, ki se niso mogle sprijazniti z njegovimi navadami. Dekleta so spočetka, dokler ga niso bila spoznala natančneje, rada obračala oči za njim. Marsikatera je gojila potihem morda celo nado, da jo prej ali slej zapazi, da se začne zanimati zanjo ... Ko pa so se uverilc, da jc nepristopen,
da je njegovo srce hladno in mrzlo, so trdile o njem, da je ošaben in afekliran. In da bi se tem bolj maščevale, so mu zdele cclo priimek, ki jc jasno pričal o njih duhovitosti in zmožnosti za ostro in točno karakterizovanje — nadele so mu ime: Robinson Samotar... „Hilii . . . ali ga vidiš, Robinson Samotar gre tam!" Tako so si šepetale, če jc šel po ulicah, ter se smejale. Nekoč je nekaj takega na lastna ušesa slišal, a izdalo ni nič! Ostal jc sam sebi zvest, in kakor bi se hotel izkazati vreden svojega novega imena, se je držal poslej še trdovratncjc samote . . .
Včasi seveda so okolnosti nanesle tako, da se ni mogel izogniti druščini. Že z ozirom na svoje službene razmere je moral včasi tja, kamor so šli drugi. Ob takih prilikah se jc dogodilo često, da jc bil likratu obdan od mladih in starih devic in žen, ne da bi bil sam vedel prav, kako je zašel mednje. No pa to ga ni spravilo ravno v zadrego, dasi mu ni bilo ljubo. Prcravnodušcn jc bil ženskam nasproti, da bi se bil zaradi njih trudil kako, da bi si bil prizadeval, imponirati jim. To bi bilo nemara tudi odveč, kajti prav ob takih prilikah se jc pokazalo, da mu vse te različne nasprotnice, ki so včasi tako trpke sodbe izrekale nad njim, v resnici niso preveč sovražne. Kazal se ni nikdar drugačnega, nego jc bil. Čc jc bil otožen, se ni delal veselega, a če je bil razpoložen, se tudi ni zatajeval. Toda čc jc povešal on glavo, jc bilo vse tako nekako tiho in otožno okrog njega; nasprotno pa, čc sc jc smijal, jc kar zvenelo srebrnega smeha ob njegovih straneh . . . Videlo se je, da uživa mnogo sočutja in simpatij pri ženskah! . . .
Milan se je tega nekoliko zavedal ... Bil jc prepričan, da v mestecu, kjer jc služboval, ni dekteta, ki bi mu odreklo ljubezen, in zdelo sc mu je — bil je domišljav kakor vsak mladi človek — da mu je cclo marsikatera zakonska ženica hvaležna za ljubezniv pogled . . . Nemara da je bilo baš to prepričanje in ta njegova samozavest vzrok, da se je vedel tako nenavadno proti ženskam in da mu je bilo tako malo mar za ljubezen!
No, sčasoma so se pridružili tudi še drugi nagibi, ki so ga odvračali od tega, da bi bil začel kako ljubavno razmerje. Hrepenel je po neodvisnosti, po prostosti! Razen tega je snoval načrte in gojil ideje, v katerih ga ni smel motiti nihče in glede katerih je bil uverjen, da jih dovede do uresničenja, do zmage le tedaj, ako ostane sam sebi zvest, ako vztraja z vso odločnostjo pri njih . . . Snoval jc načrte in sanjal jc svoje sanje, zato je bila njegova ljubica — samota!
Kakor bi bilo z jasnega treščilo vanj, tako ga je zadelo, ko ga je poklical nekega dopoldne njegov šef predse ter mu naznanil, da jc premeščen v glavno mesto! . . .
III.
„Večni, nerazdružljivi prijateljici! . . ." In Zora in Vida sta bili tisti hip, ko sta si obetali to, za trdno prepričani, da je ni na svetu moči, ki bi ju razdružila! A zdaj? . . .
Bilo je februarja meseca ... Zima je bila tisto leto nenavadno pohlevna. Snega ni bilo videti nikjer več in solnce je pripekalo kakor včasi niti v začetku maja ne. Iz zelenega mahu so molili zvončki svoje bele glavice in po obronkih, obrnjenih proti solncu, je kar mrgolelo zlatih trobentic. Kdor je le mogel, jc hitel ven iz pustega zidovja, kdor le ni bil zadržan po kakem opravku ali svojem poklicu, je hotel uživati krasni spomladanski dan . . .
Zore in Vide seveda niso smeli pogrešati, kjer je bilo zbrane toliko odlične družbe. Šetali sta se po drevoredu roko v roki, kakor je bila njijna navada . . .
Bili sta dražestno oblečeni. Tisto leto se je moda sploh odlikovala po finem okusu. Po zimi jc bila vodenozelenkasta barva moderna, da je bilo videti, kakor bi sredi snega vse zelenelo, in da sc jc človeku kar odpočilo oko, če sc jc obrnilo strani od blesteče snežne odeje ter zastalo na kakem vihrajočem krilcu. Zdaj na spomlad pa so bile prišle v navado živahnejše barve. Vida je imela na sebi krilo iz temnordečega blaga, ki se je izredno prilegalo njenim temnim lasem in trepalnicam, krilce Zorino pa je bilo nebesnomodro, skoro take barve, kakršne so bile njene oči, kar jc čudovito kontra-stiralo z rumenkasto barvo njenih debelih, daleč črez pas segajočih kit. Obedvc pa sta imeli spomladanski jopici snežnobele barve, ki jc Vidi še bolj povzdigovala izrazitost njenega črnikastega obraza in njenih temnih, globokih pogledov, pri Zori pa mehkobo njenih plamtečih, žametastih lic. Istotako sta čepeli obema na glavi čisto enaki čcpici iz bele kožuhovinc. Na jopico pa sta si bili pripeli šopek vijolic.
Spomladno vreme jc vplivalo tudi na njiju. Tako mehko, tako toplo jima je bilo pri srcu! Neko čudno hrepenenje se ju je lotevalo, ki je bilo podobno še najbolj domotožju, nc da bi se bili zavedali, po Čem se jima toži. Ali pa morda vendar? Nc, vedeli nista nič gotovega, ali slutili sta nekaj! . . . V njijnih prsih jc bilo žc nekaj časa tako pusto in prazno ... zdelo se jima je, kakor bi bilo njijno
srcc okvir brez slike, brez podobe ... In da tiste slike ni bilo, ki je spadala v ta okvir, to sta občutili zdaj hkratu tako živo! . . .
Oj da, ko sta prisegali, da se nc omožita nikdar, sta pozabili popolnoma, okrog česa se jima sučejo tolikrat misli, da, lagali sta morda celo vedoma druga drugi, ker ju je bilo sram izdati, da imata izbran že davno davno vsaka svoj ideal in da ju dela nezadovoljni in čemerni baš to, ker se oni izbrani, oni oboževani, oni izvoljeni noče prikazati od nobene strani, ker ga že toliko in toliko časa tako željno pričakujeta, pa ga ni in ga ni! . . .
Nikdar v svojem življenju pa še nista tako živo čutili potrebe kakor danes, da bi zadovoljili, da bi utešili svoje srcc, ki jc tako klicalo po ljubezni! . . .
Vsled notranje razgretosti in razburjenosti sta jima žarela danes obraza še bolj v mladostnem ognju nego siccr in to je še bolj povzdigovalo njijno lepoto. Zato so se stari in mladi gizdalini danes še huje drevili za njima, še bolj si prizadevali, da bi jima prišli v obližje in priborili si kako vidno znamenje njijne naklonjenosti.
Toda ves trud jc bil zaman! Zora in Vida sta stopali brez zanimanja v dolgi vrsti izprehajalccv in sanjavo, da, skoro otožno, kakor v nekem nerazumnem pričakovanju sta strmeli v daljavo. Saj sta te, ki sta jih srečavali, že vse poznali, saj izmed vseh teh ni bil ni eden, pa tudi ni eden, ki bi bil vreden njijne ljubezni! Ah, vsi so bili tu, prav vsi, samo tistega ni bilo, ki sta si ga želeli, po katerem jima jc tako koprnelo srce . . .
Toda glej, kdo jc žc oni zopet? Obema so se razširile oči, obe sta zadrhteli. Že nekolikokrat sta ga videli na izprehodu. Bil jima je neznan, zato sta ga bili zapazili. Hodil je mimo njiju, nc da bi sc bil ozrl v eno ali drugo. Odkod to? In zakaj se ju je loteval tak nemir, ko ju je imel srečati? Je li mar 011 tisti izbrani, tisti zaželjeni? Ne, ne! Zora si gaje mislila malo večjega, nekoliko bolj šibkega, morda tudi bolj elegantnega, in tako fino zavihanih brkic tudi ni imel, kakor si jih jc želela Vida pri svojem izvoljencu. Ne, prav tak ni bil, kakor si g? jc predstavljala Zora, niti ne popolnoma tak, kakršnega bi bila imela rada Vida, a naposled ... —
Tisto veliko hrepenenje, ki je prešinjalo ves svet, prešinjalo tudi njijne prsi, je bilo menda vzrok, da sta bili hkratu manj zahtevni, manj izbirčni! . . .
Čudno, da jima jc bil obema všeč! No,bil je vsaj malce drugačen nego ti mestni gospodiči, ki so si bili po svoji toaleti, po svojem vedenju, po svoji domišljivosti in predrznosti tako zelo po-
„Ljubljanski Z voir ö. XXIV. 1901.	20
dobni! Dobro jima je delo, da ni bilo na njem nič prisiljenega, nič ponarejenega, nič afektiranega. Ta ponositost, ki se je kazala v njegovem nastopu, mu je bila brez dvojbe prirojena in imela je nemara svoj izvor v plemenitosti njegove duše! Tako sta si mislili, tako sta sodili. To ni bila bahatost, temveč izraz upravičene samozavesti! In to sveže, vedro, prijazno lice! Poznalo se mu je na obrazu, da sc jc krepil kje daleč od tu v čvrstem planinskem zraku. Imponovalo jima jc tudi njegovo belo, visoko čelo. Zdelo se jima je, da se kar vidi na tem čelu, kako se snujejo in porajajo pod njim duhovite misli ... Pa tisto njegovo čisto, neskaljeno, tisto njegovo otročjenedolžno oko, ki jc tako prijetno kontrastovalo od moške resnobc njegovega lepega obraza! Dobrodušnost, in obenem odločnost in energija so odsevale iz vseh njegovih potez . . .
Vse to sta Zora in Vida naglo opazili na njem in v svoji pre-senečenosti, v svoji iznenadenosti in razburjenosti sta videli na njem celo še mnogo več vrlin, nego jih je bilo v resnici.
Pozabili sta hipoma svojo obljubo in niti na misel jima ni zdaj hodilo, da sta hoteli pred kratkim še ostati samici. Baš tako hipoma pa ju jc bila minila tudi prejšnja samozavest. Kajti tudi danes se ni ozrl niti v eno niti v drugo . . .
Ali je bilo mogoče, da jc prezrl kdo njiju ? Kaj takega dozdaj še nista bili doživeli! Da se je prigodilo kaj takega njima ... njima! Kako mirno, hladnokrvno je stopal dalje, prav kakor bi Zore in Vide ne bilo na svetu! Ha, in od daleč ju je cclo videl, tako se je zdelo vsaj obema! In navzlic temu se ni zmenil za njiju! . . . A baš to je bilo menda tisto, kar ju jc šc bolj mikalo, še bolj podžigalo! . . .
Obe sta imeli eno in isto misel, obe je nekaj zaskrbelo, obema jc zakipelo po žilah i ti obema je šinila kri v glavo . . .
Bili sta obrnjeni proti domu in malo prej še sta bili določili, da je to njijna zadnja pot po drevoredu. A ko sta bili na koncu, zavili sta molče zopet nazaj. Delali sta se obe, kakor bi bili pozabili prejšnjih besed, a vedeli sta zanje obe, vedeli prav dobro tudi, zakaj sta se vrnili. Toda nobena ni črhnila nič o tem. Prvič v svojem življenju sta bili neodkritosrčni ena proti drugi! Obe sta se bali izdati svoje misli, svoje čute. Obe sta želeli videti še enkrat, prepričati se, ali njijna lepota res nima moči do njega!...
Kako čudno, kako nepopisno čudno jima je bilo hkratu pri srcu! Kako vse drugi sta bili zdaj nego pred nekaterimi dnevi šc! Odkod to . . . zakaj to? Jc bila mar to ljubezen? Komaj videli
sta ga bili, pa že taka izprememba v njijnih prsih, v njijnem mišljenju, čuvstvovanju, celo v značaju ! Tista njijna prejšnja naivna nesebičnost — sposobna za največjo požrtvovalnost — se je bila razpršila kakor megla, kadar dahne veter vanjo! . . .
Po drevju so vzletavali v gostih trumah ptiči in glasno so prepevali svoje spomladanske pesmi. V divji, nebrzdani razposajenosti so se lovili in podili — imeli so svoje svatbe! . . . Kolikrat sta Zora in Vida poslušali že to petje, ne da bi ju bilo genilo. Zdaj pa jima je hipoma segalo v srce, zdaj se jima je hipoma zdelo, kakor bi ga umelc! . . . Tako čudno mehko, tako nepopisno sladko jima jc bilo zdaj pri srcu, kakor šc nikdar, nikdar prej v njijnem življenju! . . .
Obe sta nestrpno čakali, da se oni vrne zopet, in ko sta videli, da se jima bliža, je začelo obema nervozno utripati srce . . .
Pojde li zopet mimo, ne da bi se zmenil za njiju, in če ne, v katero se pač ozre, na kateri mu zastanejo oči? . . .
Ta skrb je navdajala zdaj obe . . . Njijno prijateljstvo je bilo hipoma zadobilo smrtno rano!--
Začeli sta hoditi nehote hitreje, nego je bila njijna navada in nego jc sploh navada, hoditi na izprehodih; obe sta izkušali obrniti pozornost nase, in da bi dosegli svoj namen, sta visoko dvigali glavo, kakor bi hotela druga drugo prekositi v velikosti...
A skoro bi se bilo zgodilo kakor prvikrat! Kakor bi mu bilo vse eno, koga sreča, koga vidi, tako mirno, tako umerjeno je stopal. . . . A ko je bil že skoro tik njiju, se je zasukala Vida tako osten-tativno, bodisi nalašč, bodisi vsled razburjenosti, da se je moral ozreti vanjo. Tedaj pa sta opazili obe, Vida in Zora, kako se je zganil, kako je zastrmel, kako se mu je začudenja zaiskrilo oko . . .
Prebledeli sta in zardeli, vse obenem, Vida vsled prevelike sreče, Zora — 110 Zora sama ni prav vedela, kak občutek jo jc prešinjal tisti hip! ... —
Dospeli sta bili na konec drevoreda, od koder bi se bili morali vrniti zopet proti mestu.
„Nikar — nikar ne hodiva več po sredi!" jc predlagala Vida s tresočim glasom.
Toda Zora jc takoj uvidela, kake misli roje njeni prijateljici po glavi, vedela je takoj, kake zaključke si dela, kako računi . . . Vsaj eno noč je hotela triumfovati, vsaj eno noč jc hotela sanjati lepe sanje! . . . Hotela je dobiti časa, da vse dobro preudari, da si izmisli nova pota, nova sredstva! . . . Ha, bala sc je jc ta njena
20*
prijateljica, bala — za uspeh, ki ga ji je bilo naklonilo srečno naključje ! ... Vse to jc z neko posebno bistroumnostjo takoj uvidela in spoznala Zora! A.da bi ona pospeševala Vidine naklepe, pospeševala sebi na škodo — ne, nikdar! . . . Pokaže naj se, pokaže, je li res ona zmagovalka! ... Če jc Vida tako sebična, zakaj bi bila ona drugačna... zakaj bi se ona nc smela boriti za svojo srečo?... Pokaže naj sc, katera je močnejša! . . .
„Ne, po stranskih potih ne hodim; zlasti zdaj ne, ko se že mrači!" je odvrnila odločno Zora in nastopila zopet pot po glavnem drevoredu.
Vida je Čutila, da je Zora ugenila njene misli. Povesila jc v zadregi oko in se vdala. Za hip se je tolažila s tem, da ga morda ne bo več nazaj. Toda, ali nc bi bil baš to dokaz, da ni napravila nanj nikakega vtiska?... Ne, mora priti, mora ! Odločiti se mora!...
To sta hoteli zdaj obe... In šc večje vznemirjenje se je lotilo obeh! Pospešili sta hojo, da bi jima bila čim preje dana prilika, dognati, kako se zasuče stvar, kako pade kocka. Hiteli sta tako, da bi ga bili skoro došli ter na ta način preprečili sami svojo namero, ko se hkratu obrne . . .
„Torej vendar!" si misli Vida, a strah ji stisne prsi, da je komaj dihala.
Da, vračal se je, a bil je videti še vedno nekamo ravnodušen, raztresen, razmišljen... Vendar njiju ni več prezrl! Prvi njegov pogled je veljal zopet Vidi, vztrajal mu jc celo nekoliko trenotkov na njej, potem pa je njegovo lepo, bistro oko mirno splavalo na desno proti Zori. In zdaj se mu je zaiskrilo še bolj nego prej, ko je bil prvič uzrl Vido — to sta precenili prav dobro obe — ustnice pa so sc mu zaokrožile v neprostovoljen, diskreten usmev kakor človeku, ki jc zapazil nekaj ljubkega, všečnega, nekaj, česar pogled ga osrečuje...
Vida jc bila prebledela . . .
Obe sta molčali nekaj časa, boreč se s svojimi čuvstvi, naposled izpregovori Vida posiljeno, z drhtečim glasom:
„Kdo jc ta? . . ."
„Koga misliš?" se potaji Zora. „A — oni tam? . . . Nikdar ga šc nisem videla!"
„Tudi jaz ne!... No — kaj posebnega ni!... Kmečki obraz!"
„Meni se ne zdi!" prereka Zora kljubujoč. „Meni se vidi izreden, duhovit človek! . . ."
„Aj, aj, kako natanko si si ga ogledala! . . ."
„Nič bolj nego ti, Vida!"
„Ali misliš? . . . Ha, ha, kaj jc meni do tega človeka? . . Prišli sta bili do mesta, kjer sta se navadno poslovili. Molčeč si sežeta v roko in zavijeta vsaka proti svojemu domu. Ločili sta se z mučno disonanco v srcu!
Ha, večni, ncrazdružljivi prijateljici! . . . Pred kratkim še — ali zdaj? ... —
(Dalje prili.)
Popotnik.
s
-•^0 vrglo me življenje v svet neznani, vodnik noben pokazal ni poti, noben mi angel plaval ni ob strani, žarela zvezda mi nobena ni.
Sam znašel v temni sem se, mrzli noči, krog pleč mi sikal piš ko bič spleten, sam blodil sem po gazi nemogoči, od drugih in od sebe zapuščen.
In moji kliki mrli so v daljavi, požiral brez odgovora jih mrak: le sove čul skovikati v goščavi, vabiti žabe sem iz črnih mlak. —
Zdaj za nočjo se jutro sivo svita . . . O jasni moji cilji, kje ste, kje! V megleno plan očesi mi strmita in truden strah obhaja mi srce.
Nič se nc boj, ti srcc moje zvesto! Žc dan se dviga, konec zlih jc zmot: O najdem jo, nastopim zlato ccsto, pa naj v neskončnost bi se vila pot . . .!
Ivan Prosckar.

Književne novosti

Ivan Cankar: Hiša Marije Pomočnice. Založil L. Scliwcntncr. V Ljubljani 1901. Genu: bros. 2 K, po pošti 2 K 10 h, eleg. vez. 3 K 50 h, po pošti 3 K 70 h. Oceno le v več nego enem pogledu zanimive knjige prinesemo prihodnjič.
Knjige „Slovenske Matice". Za leto 1903. so izšle sledeče knjige „Slovenske Matice": I. Anion Knezova knjižnica X. zvezek, ki obsega dvoje pripovednih del, in sicer „Življenje in smrt Petra N ovija na", spisal Ivan Cankar, in „Ella", spisal Jos. Kostanjevec. II. Zabavna knjižnica» XVI. zvezek. Vsebina: Pri Jugoslovanih, spisal Jos. La v ti žar. III. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, V. zvezek. Za „Zbornik" so prispevali sledeči gg. pisatelji: f Ivan Vrhovcc, Avg. Žigon, dr. Ivan Žmavc, Evgen Lah in dr. Janko Šlcbingcr. IV. Slovenske narodne pesmi, uredil dr. K. Štrckelj, 7. snopič. V. Slovenska bibliografija, 1. del: knjige (1550—1900). Sestavil dr. Fr. Simonie, kustos c. k. vseučiliške knjižnice na Dunaju. VI. Letopis „Slovenske Matice" za leto 1903., uredil Evgen Lah.
„Pod novim orlom". Zgodovinska povest. Spisal? Ljubljana, 1901. Str. '139. Prctisk iz „Slovenskega Naroda". Natisnila in založila „Narodna tiskarna". — V fcljtonu „Slov. Naroda" je izhajala letos skoro tri mesece zanimiva povest iz francoske dobe na Kranjskem. Ta povest „Pod novim orlom" je vzbujala občno pozornost in marsikdo je vzel v roke „Narod" samo zaradi te povesti. Saj nam slika neimenovani avtor eno najzanimivejših dob iz naše slovenske zgodovine, ko so bili prišli, izvzemši štajerske Slovence, skoro vsi drugi naši rojaki, pod vlado novega francoskega orla. Trikrat so bili Francozi na Kranjskem; tretjikrat od leta 1809. —1814. najdalje. Genijalni Napoleon si je bil podvrgel vse tiste slovenske in hrvaške pokrajine, ki so nam v zgodovini znane pod imenom „Ilirija" in katere glavno mesto je bila naša Ljubljana. Začelo se je bilo čisto novo življenje pri nas. Francozi niso nastopali samo kot zavojcvatclji, ampak tudi kol pravi kulturo-nosci. Vse javno in politično življenje so organizirali po svojem vzorcu. In bili so prijatelji našega naroda! Preosnovali so šolstvo in v Ljubljani ustanovili celo univerzo. Prosvetno delo Francozov je pozdravil in proslavil Vodnik v najlepši svoji pesmi: „Napoleon reče, Ilirija vstan'!" Toda samo dobra štiri leta je živela „Ilirija" pod „novim orlom". Njena usoda je bila zapečatena na Ruskem. Ko je padel Napoleon, padla je tudi „Ilirija" in prišla zopet nazaj pod starega orla. Nova vlada je kmalu zatrla zadnji sled po francoski dobi. V Ljubljani sami je šc dandanes obilo stvari, ki so francoskega izvira (n. pr. botaniški vrt), vendar je spomin na francosko vlado prehitro otemnel. Niti nobeno ulično ime nc spominja v Ljubljani na Francoze. Šele letos dobi ena nova ljubljanska ulica ime „Ilirska" ulica . . . Taki veliki politično-zgodovinski preobrati se ne izvršujejo brez globokih socijalnih kriz, brez tragedij in brez veselih peripetij v dotičnih okupiranih deželah. Tako jc bilo tudi v nekdanji „Iliriji". Kdor je že videl v Parizu mavzolej Napoleonov, ve, da Francozi šc danes naravnost obožavajo Napoleona, ki jim jc nekak poosebljen francoski genij. In ta mož jc bil svoje dni tudi v Ljubljani. In ta naša Ljubljana jc stala
neposredno pod Parizom! Svetovno mesto Pariz je bilo pred dobrimi sto leti tudi glavno mesto večini Slovencev! Ali ni to zanimiva doba naše domače zgodovine? In to dobo nam jc oživil pred našimi očmi neimenovani pisatelj v svoji povesti „Pod novim orlom". Kdor trdi, da se jc zgodovinska povest preživela, se moti. Zakaj uživa Sicnkiewicz ne samo pri Poljakih, nego v svetovni literaturi sploh tolik ugled? In večina njegovih povesti jc zgodovinskih! Ali Tolstega znameniti roman v peterih knjigah „Vojna in mir" ni zgodovinski iz dobe Napoleonove vojne na Ruskem? In kak umotvor jc to! Zgodovina se torej da porabiti za snov epskemu pesništvu. In tudi naša slovenska zgodovina jc bogata takih snovi, ki še čakajo svojih pesnikov. Jurčič, Kersnik, Koder, dr. Dctcla in dr. Tavčar so dokazali, da se da tudi slovenska zgodovina pesniško „obdelati" — samo znati je treba! Zgodovina sama na sebi seveda še ni poezija v ožjem pomenu. Oživiti zgodovinske osebe nam more in mora šele romanopisec. A za to treba študij! Treba sedeti in čitati najprej zgodovino, izbirati gradivo, potem se more šele pesniti na zgodovinski foliji.
Anonimnemu pisatelju naše povesti se pozna, da jc temeljito preštudiral vso bogato zgodovino francoske okupacije. Črpal jc iz vseh tistih virov, ki so mu obetali kaj snovi za povest »Pod novim orlom". In četudi sam obžaluje, da jc moral pisati sproti, kar tehniki ne more biti v prid, vendar se mora reči, da se mu jc v umetniškem oziru popolnoma posrečil poglavitni namen, ki ga je imel pred očmi kot epik, namreč: predstaviti čitatelju v živih plastičnih podobah tisto dobo v naši domači zgodovini, ki jo imenujemo naravnost francosko ali ilirsko dobo. In da se mu jc to posrečilo, to me veseli. Zato pišem o tej lepi povesti. Naj strogi stročni kritiki očitajo pisatelju to in ono glede tehnike, resnica pa jc, da žc dolgo ni vzbudila nobena" povest toliko pozornosti med nami kakor baš zgodovinska povest „Pod novim orlom". Resnica jc tudi, če jo začneš čitati, raste tvoja radovednost od poglavja do poglavja. Zgodovinski moment jc tukaj tisti agens, ki interesuje mislečega čitatelja. Pisatelj jc znal spretno zvezati vse tri okupacije z nekaterimi glavnimi osebami. Te osebe so: Konrad Podobnik, bivša nuna in pustolovka Olimpija, Damjanova Mara, Andrej Kopitar, kurat Svetlin in baronica Cojzova . . . Vse poglavitne osebe v povesti so risane živo in govore času primerno. Avtor ima živahno fantazijo in zna dogodke rafinirano zaplesti in razplesti. Povest priča, da ima pisatelj pravi zgodovinski duh, da popolnoma razume dobo, ki nam jq predstavlja. Pisatelj pa je tudi resničen svobodo-mislcc, ki zna ccniti francosko svobodo, bodisi da sc ta javlja v državni upravi ali v občni človeški prosveti. * Vrhutega preveva povest toplo slovensko narodno čuvstvo. Povest ima svojo temeljno tendenco, to jc res, ali to ji ni na kvar, nego le povišuje njeno vrednost. Avtor povesti „Pod novim orlom" sme biti ponosen na svoje delo in zavest sine imeti, daje storil obenem lepo na rodn opedagoško delo. Marsikdo, ki bi nc bil vzel v roke suhoparne zgodovine, da bi se poučil o naši ilirski dobi, jc gledal v tej povesti za zabavo pretekle Čase, gledal pristno zgodovino v povestni " obliki. Zato jc bilo nepotrebno, da se jc zavil pisatelj v ,incognito" ter da se ni hotel podpisati. Prepričan sem, da so širše mase šele iz te povesti izvedele za zanimivo preteklost naše Ljubljane in svoje ožje domovine ter da so avtorju čitatclji hvaležni za duševni užitek, ki so ga imeli pri čitanju knjige. Saj ideali, ki so jih bili prinesli Francozi v naše zaspane kraje, niso padli z bivšo „Ilirijo" vred; ti ideali niso samo francoski, nego so ideali najboljših duhov vseh časov in narodov, ideali — „liberte, čgalitč, fraternite!"	A. Aškerc.
Slovenske Šolske Matice „Pedagoški Letopis", III. zvezek (uredila H. Sclircincr in V. Bežck) obsega dvoje izvestij o pedagoškem slovstvu (A. Računstvo, L. Lavtar; B. Telovadba, dr. Jos. Tominšek), dvoje razprav (A. Kcrnova teorija o predmetu in prislovju, dr. Jan. Bczjak; C. O šolskih izprehodih, izletih in potovanjih, J. Koprivnik), nadalje teme in teze pedagoških poročil pri učiteljskih skupščinah, tajnikovo poročilo o delovanju „Slovenske Šolske Matice* leta 1903., upravni odbor in imenik društvenikov. — Lavtar nadaljuje v svojem spisu svoje obširno in zanimivo izvestje o računstvu, katerega prvi del je v II. zvezku „Pcdag. Letopisa", ter nam slika razvoj metode računstva od Pestalozzija do današnjega dne. Poučen je pogled po (nam tujem) italijanskem in francoskem račtmoslovju in Lavtarjeva sodba: „Italijani in Francozi šc niso našli trdnih tal, na katerih bi razvijali računstvo v skladu z otroško sposobnostjo." Koliko so se stari slovenski abecedniki ozirali na računstvo, sem pokazal v spisu „O pouku slov. jezika" na strani 21.—22., vsekakor pa jc tudi v tej točki zanimiv Pohlin s svojimi „Bukuv-cami za rajtenge. V Lublani 1781." — Tominškovo izvestje o telovadbi bodo radi Čitali vsi, ki jim jc do vzgoje zdravega, telesno in duševno krepkega zaroda, osobito pa sokol ski krogi. Ob koncu priporoča dr. Tominšek skupno posvetovanje vc-ščakov o telovadski terminologiji, dotlej pa da naj vztraja vsak pri svojem. — Kopriv-nikova razprava „o šolskih izprehodih, izletih in potovanjih", ki so važna za zemljepisni, zgodovinski, prirodopisni in jezikoslovni pouk, za petje, za verouk, da, tudi za računanje in geometrijo, izpodbudi šolske kroge, da se bodo ne le pri ljudskih, ampak tudi pri srednjih šolah bolj ozirali na učenje „po nebu in zvezdah, po lipah in hrastih". — I)r. Bezjak bo s svojo razpravo o Kcrnovi slovniški teoriji, kjer zajema tudi iz svojega bogatega vira, dandanes imel več uspeha nego pred leti, ko se „poklicani krogi šc niso posebno zanimali za to vprašanje" — dandanes jc živo na slovenskem šolskokulturnem polju in to je zasluga „Slovenske Šolske Matice" in osobito njenega predsednika, gosp. ravnatelja Schrcincrja.
Dr. Fr. flešič.
Časopis za zgodovino in narodopisje, izdaja „Zgodovinsko društvo v Mariboru", urejuje Anton Kasprct. Cena tega časopisa, katerega prva dva snopiča sta nam došla in o katerega zanimivi vsebini izpregovorimo še, je za ncuclc imenovanega društva 6 K na leto. Redni udje „Zgodovinskega društva", ki plačajo za leto 5 K ali pa 100 K enkrat za vselej, dobivajo časopis brezplačno.
Vodnik po Gorenjskem, spisal F. G. Kranj 1904. Založil, tiskal in izdal Iv. Pr. Lamprct, tiskar. Cena? Vodnik po Gorenjskem jc knjižica, ki jo bo s pridom vzel v roke vsakdo, ki mu naša divna Gorenjska šc ni popolnoma znana, pa se hoče seznaniti ž njo. Knjižica je pisana s toplo ljubeznijo do stvari, a ima to prednost, da nikjer, ne pretirava, temveč se drži povsod golih dejstev, tako da se ni treba bati razočaranja nikomur, ki se je dal po njej morda zvoditi kam. Med tekstom se nahaja več primernih slik in je knjižici pridejan tudi zemljevid Gorenjske z novo bohinjsko in tržiško železnico. Posamezni izvodi zemljevida se dobivajo lahko tudi sami zase pri g. D. Rcpctu, trgovcu na Bledu, po 30 h.
„Matica Hrvatska" jc za I. 1903. svojim članom poklonila „Slike iz slave nske povesti", ki jih je napisal slavnoznani hrvatski povestničar profesor V. Klaič. V 21 slikah nas izprevaja po slovanski prošlosti: zavest slovanske za-jcdnicc kaže prva slika, „priča o Čehu, Lehu in Mehu (Rusu)", o treh bratih, ki so z jugoslovanskega sveta, izpod Krapinc krenili na sever in iztok ter osnovali češko, poljsko in rusko državo. Ob sijaju te priče so se greli Slovani ob svojem preporodu,
osobito Gajevi Ilirci in „Bog zna, bi li i bogoduhi Gaj mogao bio zanieti svoje vršnjakc, da mu kolievka nije stajala u Krapini pod bajovnom stolicom Čeha, Iclia i Rusa (Meha)?- Zadnja slika nam predočuje veličastno-ginljivi prizor iz seje hrvatskega „sabora" dne 4. julija 1848. 1., ko je na poziv Jelačiča bana hrvatski svet žrtvoval denar in nakit za svobodo hrvatske domovine in rešitev slovanske Avstrije: sila ilirske slovanske zavesti je tu priči o Čehu, Lelm in Mehu poplačala svoj dolg« - V tem slovanskem okviru se vrste Slovenci (Samo, kralj slovenski, Slava na Gosposvctskcm polju), Bolgari (Simeon Veliki, car bugarski), Hrvati (8 slik), Srbi (Kosovo), pomorjanski Slovani (Bog Svctovit i proročište njegovo u Arkoni), Poljaki (3 slike), Rusi (2 sliki). Čehi nastopajo le v „Samu", Srbi lev „Kosovu," a v predzadnji sliki se nam kaže general Matija Rukavina, ki je 1. 1797. v imenu avstrijskega cesarja zaposcdcl Dalmacijo; „hrvatski narod u Dalmaciji oduševljeno je pozdravljal Rukavinu i njegova cara, nadajuči se, da sad čc biti svoj ... a Dalmacija ostadc sve do danas odicljena od posestrime Hrvatske".
Knjiga je pisana stvarno in mirno; činjcnicc same morajo zbuditi zanimanje za našo prošlost. Istina mora dušo oplemeniti. „Nije ona j uljuden čovjek, koji je pretovario um i pamet gomilom znanja, nego onaj, koji jc naukom polučio sklad izmedju misli i osječaja svojih".
Dr. Fran Itešič.
A. Tresič-Pavičič: Valovi misli i čuvstava. Pjcsmc. U Zagrebu 1903. Izdala Matica Hrvatska. (Svcz. 272. 273.) Izprva nisem verjel svojim očem: slučajno sem odprl najprej str. 200: „Asklcpijadcjkinje" stoji tam kot naslov nekaterim pesmim. To niso nemara kake ženske, ampak pravcate asklepijadejske strofe, kakršne smo čitali v Horaciju: „Briga turobnih pün vlačim sc obalöm", to je kakor v Horaciju (I. 14.): O navis referent in marc tč novi (2. askl. strofa); nastopna pesem jc zložena v 3. askl. strofi (kakor znana Horacijeva III. 9: Donee gratus cram tibi . . .) in tako dalje tudi nastopni dve. Ali pesnik jc pokazal svojo metrično spretnost šc drugod; on poje na pr. o „optimizmu" (str. 106) v sapfijski strofi, celo rimani! „Vjcnčanjc pesnikovo" jc opevano v alkajski, druge snovi v šestomerih in distihih; vmes pa so tudi tcrcinc, 1 kancona in druge oblike.
Ali so to le zunanjosti? Nc! Pohvaliti je treba vsakoga, ki posveti tudi obliki svojo pozornost; zunanja ohlapnost, ki je prevzemala liriko, nc prija našemu okusu, ker mora pesem seči ne samo v srcc, ampak tudi v uho; to jc in jc bilo tako1). Zato so mi zde Tresičeve pesmi protest proti metrični razkalaŠcnosti. Ali vpraša se, ni li šel predaleč; meni sc zdi, da! Lahko bi se mi kot filologu smejalo srce, ko smem reči, da so te pesmi doccla pristopne le onim, ki poznajo Ho-racija, Ovidija itd. in jc tako ad oculos dokazana za Hrvate in Slovencc, ki čitajo hrvaške knjige, potrebnost klasične naobrazbe. Ali bogme! Bojim se, da korist nc bo velika; ob hrvaščini se nc bomo učili grških strof, ki se modernim jezikom nc prilegajo prav; šc hrvaški heksameter ne prija — vsaj mojemu — ušesu nc, prej slovenski. Zato pač priznavam veliko spretnost pesnikovo in cenim v teoriji njegov poskus, ali za uspehe jc bolje da nc vprašam.
V soglasju z obliko jc vsebina; za kaj vsakdanjega bi pesnik nc iskal pesniških oblik pri Grkih in Rimljanih; njegove pesmi so ode v visokem stilu, morda previsokem. Ni nadalje zastonj postavil pesnik v naslovu na prvo mesto „valovi
!) Ali jc le slučaj, da jc na pr. v Zupančičevem „Čez plan" baš njegov „Sonet" izmed najlepših njegovih pesmi?
misli"; najprej so misli, potem čuvstva. Misli? Ta beseda nam pove mnogo: kjer je več misli nego čuvstev, tam je prešla poezija v filozofijo; res so pesmi v naši knjigi ponajveč filozofske, celo tam, kjer izkušnjo biti epske; nekatere rešujejo probleme, druge jih stavijo, tretje stoje pod njih senco. V zadregi bi sicer bili, ko bi hoteli po pojmih ločiti filozofijo ali nasprotno; vendar nekaj je v nas, kar odločuje, to je srce, tisto neumno, slepo srce! To srce ostane prehladno, ko narekujejo naše oči našim mislim na pr. vsebino onih 82 čc sem prav štel kitic pesmi „Nostalgija" in vsebino drugih krajših ali šc daljših . . .
Eno je tudi jasno: ta pesnik se nikoli nc izpojc; zdi se nam, kakor da bi vsako pesem lahko podaljšal šc za toliko in toliko kitic. Pravzaprav so vse te pesmi le ena pesem, isti glasovi done pesniku iz narave, iz filozofije ali religije Grkov in Indijcev in iz čuvstovanja Hrvatov. Hrepenenje po svobodi je vedni odsev pesnikovih misli in čuvstev; ker pa mora o njej reči: „Ali tebe nigdjc nema, ti si kano nada, ti nas varaš obeeanjem rešiti nas jada" (str. 14, 18—19), zato pesnik nc pride do drugačne rešitve kakor do one, ki mu jo nudi vseobča rešiteljica: smrt, ali pa omama s pomočjo poezije. Pa med to rešitvijo in med stavljenjem problema jc daljni presledek in tega izpolni pesnik največ s filozofijo. Pozitiven jc pesnik le v povzdiganju poezije; verjamemo mu, da je ona njegovo „utočišče", ali tudi tu jc strune preveč napel. Vsaj za to knjigo mu odrekamo moč, ki si jo sam daje, grozeč na str. 70.: „Splco sam bič užasan, oštar ko mač, Zinijam Krina smrtonosne satire ljutc zviždat čc, da čc krv stisnut od groze u vam . . Doneče besede v imenitnih verzih se nc občutijo kot satira! Nadalje druga stran: filozofija. Pesnik se jc šolal pri grških filozofih, izčrpal jc Lukrccija, učil sc jc pri brahmanih in drugod; ti bi mu naj pomagali rešiti vprašanje o človeškem življenju in kar jc isto, o nadnaravnosti, rešitev, ki bi odprla pogled v bajni svet prave svobode. Ali kaj mu vsi povedo? Nič. Tako pride pesnik do zaključka: vse take misli so le „igra sliepoga miša"; »na umu ljudskom leže mrene", „nepojmivost nas okružila mrakom," nič nc izvemo, „dok na zemlji potujemo doli," šele smrt nam odpre tajna vrata. K temu zaključku se vrača pesnik vedno, s tem pa tudi zadaje smrt svoji filozofiji. Celo pesem mu odpove v tem hrepenenju svojo pomoč: „Niti tvoj, o pesmo, usliit vrači nc može trajno tamo me ponieti, dok duša vuče tic I o, uzdišuči."
Velikanski jc aparat, ki služi pesniku v podstavo njegovim mislim. Vodi nas na pr. po tako malo izhojenih stranpotih posebno grške mitologije in filozofije in drugod, da bo marsikaj mnogim bralcem nejasno; eni pesmi jc pridejan tolmač, treba bi ga bilo skoraj vsaki. Saj je človek lahko olikan in vendar nc ve, kaj so: Kcbctc (Kcbcs!), Antistcne, Fcdon, Timcj (na drugem mestu pa Dajmon!), Fcrc-kidc, Hlamida, Glakc (? pač Glaukc!), Antcj, Filon, Plotin, Likambc, Armida, Kefix (?), Agaton, Licj, Kleant, pterodaktil, Krakatau, Anji-Savitri, Indra itd. itd. „Unclc Sam" in Ccrvcra sta menda znana, Indro poznajo vsaj po imenu gospodinje, ki kupujejo — Jndra-tca"! Čemu vsa ta učenost, deloma niti prav trdna? - Pri vsem tem pa zasluži knjiga kot izredna prikazen pozornost mislečega občinstva.
Dr. Jos. Tominšck.
Jugoslavenska akademija znanosti in umjetnosti nam jc doposlala dve knjigi, in sicer: „Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavcna", knjiga VIII., svezak 2., ki sta mu urednika dr. T. Maretič in dr. D. Boranič, dalje »Rad j ugos la ve ns k c akademije znanosti i umjetnosti", knjiga 153., razredi historičko-filologički i filosofičko-juridički, 60. O obeh knjigah iz-pregovorimo šc obširneje.
„Närodopisny sbornik cechoslovansky", vydavä narodopisna spolcčnost čcskoslovanska a narodopisne museum čcskoslova nske. Redaktor Jiri Polivka, reda kčni komitet: Adolf Černy, A. Kraus, J. Mächal, J. Maticgka, L. Niederle, V. Tille, J. Zubaty. V Prazc 1904. — O tem zanimivem zborniku, katerega je izšlo doslej deset zvezkov, izpregovorimo morda še natančneje.
Emanuel Šl. z Lešehradu: Shrouceni. Lyricka scena o jednom dejstvi. Tiskom Emanuela Stivina v Prazc. Nakladcm spisovatclovvm. 1904. Cena? • Od istega avtorja je izšel pred kratkim zvezek poezij pod naslovom „ K d y ž k veto u ruže", cena 80 h.
Koncert „Glasbene Matice" v Ljubljani dne 12. marca 1904. Ta koncert je bil za slovensko glasbo prezanimiv in veleznamenit, kajti proizvajala so se razen dveli točk samo novejša vokalna in orkestralna dela slovenskih skladateljev. Zanimiv je bil spored, ker je obsegal moderne skladbe nove glasbene strujc. znamenit, ker se je prvič izvajal A. La j o vi ca „Scherzo in Andante" za veliki orkester. Pomnoženi vojaški orkester je igral prav skrbno naštudirano simfonijo pod vodstvom g. M. Hubada točno in v vsakem oziru dovršeno. G. Hubadu je treba priznati, da ni le pevovodja par excellence, ampak tudi odličen dirigent velikega orkestra. V „Schcrzu" je glavni tema prvega stavka jako simpatičen in je izborno uvedel „Scherzo" na lesenih godalih. Vrhunec „Schcrza" je v stranskem motivu srednjega stavka, kjer basovski motiv, z vedno večjo silo nastopajoč, vse druge inštrumente prešinja-Jako lepe in izrazovite so vobče protimelodijc, ki obigravajo temata. V „Andantu", ki obstoji iz glavnega prvega, srednjega stavka in iz ponavljanja prvega glavnega stavka z važnimi izpremembami, je orkestralno najlepše izveden tretji del prvega glavnega stavka, katerega motivi krasno obigravajo violine v višini, in stopnjevanje vsega orkestra v fortissimu v drugem delu srednjega stavka. „Scherzo" in „Andante" sta na občinstvo napravila velikanski vtisk; ob burnem ploskanju je pozvalo gospoda skladatelja večkrat na oder. Gospod Lajovic ima orkcstracijo popolnoma v oblasti in oblike se drži klasične. Ako bi imel glede orkcstracijc sploh kaj pripomniti, bi bilo to, da je deloma prenasičena s trobili, a to se opaža pri vseh mladih skladateljih. Krasno je uspel njegov ženski zbor „Gozdna samota" s sprcmljevanjem orkestra, ki ga je kot abiturijent dunajskega konservatorija zložil in se je tam z odličnim uspehom ob laskavem priznanju kritike pel 8. julija 1902. Ženski zbor „Glasbene Matice" šc ni imel ugodnejše prilike, izborno in dovršeno uporabiti svoj krasni glasovni materijal kakor tu. Vsa čast mu! Velikanski uspeli so dosegli dalje a capclla mešani zbori gosp. Lajovica: „Večerna pesem", „Bolest kovač" in „Napitnica". Posebno izrazovita je vsa pesem „Bolest kovač" in deloma „Napitnica". Peli so tudi te pesmi virtuozno. Solospcva Lajovičeva sta se pela dva s sprcmljevanjem klavirja: „Pesem starca" in „Zacvela jc roža". Obe skladbi sta odlični. Solo je pel član slov. opere g. St. Orželski in žel obilo priznanja z gospodom skladateljem. Poleg g. Lajovica jc bil častno zastopan na sporedu g. dr. Gojimir Krek, velezaslužni urednik „Novih akordov". Mešani zbor „Vabilo" jc krasno donel in izzval burno priznanje. Po partituri, igrani na klavirju,

fc Glasba $
bi nc bilo pričakovati tako mogočnega učinka, a mogočni zbor z dovršeno interpretacijo jc pokazal pravo glasbeno veljavo tc prelepe skladbe. Krasne sole, ki so že znani iz „Novih akordov": „V brezupnosti", „Misli" in „Tam zunaj jc sneg", jc pel g. St. Oržclski. Občinstvo je navdušeno aplavdiralo g. skladatelju in solistu. Odlični skladatelj in učitelj „Glasbene Matice", g. Prochazka, jc bil na sporedu s tremi skladbami za solospev in klavir, in sicer „Zvezde žarijo", „Poslednja noč" in „Tak' si lepa". „Poslednja noč" se je ta večer prvikrat pela. G. Prochazka je spremljal vse pevske točke na klavirju, a samostojno je nastopil z dr. Dvoräkovo „Na tačkach" Smetanovo „koncertno polko" v fisduru in Lizstovo fantazijo na motive iz Gouno-dovc opere „Faust"; izvajal je vse točke na izbornem Böscndorferjcvcm klavirju temperamentno in z mojstrsko preciznostjo. Velezaslužnemu skladatelju in učitelju jc občinstvo iskreno aplavdiralo in dobil jc v znak priznanja tudi lovorov venec. Nestorja slov. skladateljev, g. A. Förste rja moški zbor „Povejte ve planine" jc krasno uspel. Tudi dr. G. I pave a „Tičck" in dr. A. Schwab a „Moji devojčiči" za mešani zbor sta skladbi, ki ugajata. A. Ncdvcdova „Luna sije" je dala g. dr. P. Kozini lepo priliko pokazati svojo solistovsko zmožnost. Preobširni program sc je zaključil z znanimi Dvora kovini i „Slovanskimi plesi št. 8". Orkester je tudi to točko igral briljantno. — Naj bi „Glasbena Matica" v prospeh domače glasbe šc večkrat nastopila s sporedom skladb slovenskih skladateljev!	Pahor.
„Domači Prijatelj44 jc nov list slovenski, ki je začel izhajati v Pragi. List izdaja „Vy d ro v a tovarna žitne kave v Pragi", a urednica mu jc znana pisateljica slovenska, gospa Zofka Jclovšck. Naročniki Vydrovi dobe list brezplačno. Priporočamo to podjetje ter opozarjamo na razpis nagrad uredništva „Domačega Prijatelja", ki se nahaja na ovitku.
„Slovansky Prehled44 se ozira v aprilski številki zopet na našo slovensko literaturo. Germanist dr. Oktav Wagner je napisal recenzijo o Aškerčevem „Zlato rogu". Gospod Wagner piše med drugim, da jc treba idejo izvirne slovenske spesnitve pravljice o „Zlatorogu" pozdraviti najsrčncjc. Slovenski „Zlatorog" se zdi recenzentu „lepa lirska drama, polna globokih refleksij". Aškerc, pravi Wagner, se jc tesneje držal snovi narodne pravljice, ker jc pridržal tiste osebe, ki nastopajo v njej. Mimogrede meni Wagner, da je morda tupatam Baumbach vplival na Aškcrca in navaja za primer tragično smrt Vidino ter svarilo, ki ga daje bela žena trentov-skemu lovcu (Bojanu). Zastran teh „vplivov" se Wagner moti. Baunibach ni absolutno nič vplival na slovenskega „Zlatoroga". Če skoči na koncu Baumbachove pesmi Špela v Sočo, stori to iz čisto drugega motiva nego Vida, Bojanova nezvesta ljubica. Vida, napol blazna vsled Pictrovc nezvestobe in svoje sramote, zagleda v narasli Soči mrtvega Bojana. Aii ni motivirano, da skoči za njim v vodo, ko je ravnokar tožila po njem? Njena tragična smrt jc sama zase naravna konsckvcnca vsega dejanja. Zakaj jc „Špela" skočila v Sočo, ni Aškercu nič mar. V narodni pravljici lovčeva nevesta (krčmarjeva hči) siccr nc skoči v vodo, ali umetni „Zlatorog" jc vendar nekoliko več nego preprosta pravljica. Seena z „rojenicami" v slovenskem „Zlatorogu" čisto nič nc spominja na Baumbacha, kakor misli g. Wagner. V slo-
Med
—v
venskem „Zlatorogu" pripoveduje lovec Bojan svoji materi, da se mu jc bila prikazala „bela žena* in ga svarila, naj nc strelja na bele koze in na Zlatoroga. Pri Baumbachu sliši lovcc v gori tajni glas, ki ga svari streljati na bele koze in Zlatoroga. Kako jc v Dcschmannovi pravljici? Tam sc govori o belih ženah, ki branijo vsakomur „z grozečimi pogledi" („mit drohenden Gcbcrdcn"), približati se njih planinam, po katerih paso svoje bele koze in koder hodi Zlatorog. Pravljica pripoveduje, kako moč ima divji kozel, da jc neranljiv in zakaj. Kaj jc bolj naravno nego to, da izve lovcc naravnost od belih žen, da ne sme ubijati koz in Zlatoroga? Pri Baumbachu lovec samo sliši svareči glas vile, v slovenskem „Zla-torogu" pa se vila sama prikaže Bojanu ter mu tudi pove, kaj ga jc obvarovalo pogube. In dočim pri Baumbachu nc vemo, zakaj predrzni lovcc ni takoj poginil za kazen, ker si jc upal previsoko v planine in meril svojo puško na Zlatoroga, pove Bojanu v slovenskem „Zlatorogu" vila sama, da ga jc rešilo njegovo dobro in nedolžno srce. Razlika jc torej tudi v tem momentu bistvena med nemškim in slovenskim „Zlatorogom". V slovenskem „Zlatorogu" zagrozi vrhutega „bela žena", da uniči lepe zelene planine v kameni to puščavo, ako bi se kdo drznil dotekniti Zlatoroga. Ta grožnja se popolnoma ujema s temeljnim motivom, na katerem jc osnovana narodna pravljica o „Zlatorogu". Ta motiv jc Dcschmann označil v svoji razpravi „Der Triglauglctschcr und die Spuren einstiger Gletscher in Obcrkraiir. Pravljica o „Zlatorogu" jc samo poetični zaključek znanstvene geološke razprave v „Laibachcr Zeitung" leta 18G8. In tam piše Dcschmann kot uvodne besede k pravljici sami na strani 325. dne 21. februarja tako: «Bekanntlich hat die Phantasie des Volkes ausserordentliche Erscheinungen der Alpcnwclt mit Vorliebe in das Bereich ihrer Deutung gezogen. Die Volks-sagen der Alpenländcr enthalten mitunter sehr sinnige Erklärungen jener wüsten Terrainformationen, die das für Na tureindriieke empfängliche Gemüt dcsAclplers in anhaltender Weise zu beschäftigen vermochten . . Slovenski pisatelj sc jc poslužil „bele žene", da jc takoj v ekspoziciji v I. poglavju napovedal, kaj se zgodi, čc bo Bojan streljal na „Zlatoroga". Nesreča zadene njega in ves planinski svet njegov. To grožnjo ponavljajo bele žene v sanjah v IV. poglavju. V zadnjem (VI.) poglavju pripovedujejo pastirji katastrofo in izpolnitev grožnje. Torej je imel Aškerc tukaj svoj čisto izviren namen. Torej jc tudi ta scena med Bojanom in „rojenico" ali „belo ženo', ki se je zdela g. Wagncrju podobna oni v Baumbachu, v resnici nekaj čisto drugega! Slovenski pesnik je meril že v tej sceni na konec, kakor ga slika v VI. poglavju, in se s tem postavil na tisto stališče, s katerega razlaga Dcschmann sam postanek narodne pravljice o „Zlatoroga". Baumbach nima nikjer, torej niti tukaj nikakega vpliva na slovensko pesnitev. Škoda, da v „Zvonu" ni prostora, da bi objavili kar cclo zanimivo geološko razpravo o Triglavskem tedniku; kakor sem omenil, jc pravljica o „Zlatorogu" tej učeni razpravi samo privesek.
Gospodu Wagncrju ugaja, kar jc našel v slovenskem „Zlatorogu" novega in povsem izvirnega. To jc n. pr. „Bojanov pozdrav planinam, iz katerega diha pieteta domoljubnega navdušenja, potem nežni prizor med slepo materjo in Bojanom, razgovor Pietra z Vido, markantna podoba skrivnostnega „zelenega lovca", pravega gorskega Mcfista, ter scena prikazni v kolibi na Bogatjnu . . ." Gospod Wagner sklepa svojo kratko recenzijo s temi besedami: „Pesnitev Aškerčevo moramo pozdraviti kot nov žlahten kamen v zakladnici slovenske literature, kot diko slovanske književnosti sploh, ki zasluži, da se skoro prevede na druge slovanske
jezike.. Gospodu Wagnerju smo hvaležni, da je naznanil Čehom slovenskega „Zlatoroga".
V isti aprilski števi|ki „Slov. Pr." je napisal dr. Vi die v posebnem članku kratek pregled slovenske literature leta 1903. „$_pomine na Prešerna", ki jih je spisala E. Jelovškova, smatra za zelo važne za spoznavanje Prešernove dobe ter se čudi, da jih nekateri slovenski recenzenti niso znali pravično oceniti. Nadalje omenja dr. Vidic še znamenite Trdinove „Bahove huzarje", Cankarjeve in Zofke K vedro ve črtice in novele, drugo izdajo Aškerčevih balad in romanc, „Slovana" in Govekarjeve „Lcgionarje", Alcksandrovljcvc pesmi in romance ter Zupančičevo zbirko „Čez plan". „Slovanski Pre h led" je v istini slovansko glasilo, ki se redno in objektivno ozira z bistrimi očmi na duševno, narodno in politično življenje vseh slovanskih plemen.
—k—
„Pokret". Pod tem naslovom je začel izhajati v Sarajevu list „za narodnu prosvjetu i slavensku svijest*. Konec vabila na naročbo, ki ga prinaša 1. številka, se glasi: „Jasan je naš program i čvrst naš cilj. Program: poticati dobrim mislima na sitni i svestrani rad narodni; cilj: prosvjeta - - sloboda blagostanje; boja naša: boja jednokrvne brače hrvatske i srpske bez razlike vjere; zastava naša: zastava slavenske svijesti, a geslo: „Zovncš li ime Slaven, nek se ti odazovc čovjek!" List izhaja dvakrat na mesec. Uredništvo in upravništvo jc v Sarajevu. — Naročnina za cclo leto 2 K, posamezni listi 10 h.
„Naša snaga" se imenuje list, ki so ga začeli izdajati hrvatski srednješolci v Zagrebu. Odgovorni urednik listu jc Dušan Tušanovic. „Naša snaga" bode obsegala vsako leto dve knjigi po 5 zvezkov. Naročnina za eno knjigo znaša 2 K in jo je treba poslati Josipu Cimermančiču v Zagreb, Gunduličcva ulica 14. Prvi zvezek te dijaške revije prinaša tudi kritiko o Zofke Kvcdrovc knjigi J z naših kra j c v".
„Osvčta", češki mesečnik za umetnost, vedo in politiko, jc v letošnji četrti številki med drugim prinesla članka „Kulturno delo Rusije", spisal Adolf Srb, in „Narodnost in naboženstvo", spisal Frant. A. Slavik. Srb zaključuje s to sodbo: Rusija jc vršila in vrši spolnoma svoje poslanstvo v prospeh krščanske civilizacije v Aziji in v Evropi; njenega postopanja nc vodijo niti tam niti tukaj do-bičkaželjnost, osvojljivost in razpenjavost, po svojih vojnih pohodih pazi na zakone človečanstva in nravnosti, podjarmlja si tuje zemlje, a jih ne izkorišča po načinu drugih narodov, marveč jih civilizujc, držeč se gesla: „Z mečem v roki, s križem v srcu". — Slavik kaže, kako so pruski agentje žc v minolih vekih vabili Čehe „los vom Rom", a da so zavcdenci bili kruto varani: mesto kruha so dobili kamen.	Dr—č.
Bvlgarska Sbirka, bolgarski leposloven list, jc z minolim letom dovršil svoje prvo desetletje. O tej zbirki jc izdala „Jubilccn« spornen" (jubilejni album) s slikama svojih osnovatcljcv in prvih urednikov Madžarova in Bobčeva. Ta album obsega razen „jednega pogleda nazaj" (v zgodovino lista od sedanjega urednika Bobčeva) natančen pregled vsebine vseh prvih desetih letnikov, razen tega pa še „misli, beležke in izreke" sotrudnikov.	E—$
Slavjanski glasi» se imenuje organ „Slovanskega blagotvoriteljncga društva" v Bolgariji in izhaja sedaj drugo leto. V prvem zvezku drugega letnika poroča po „Slavj. Veku" o Ricmanjih ter piše o „značenju Makedonije v usodi grško-slovan-
skega sveta"; na koncu je imenik onih, ki so društvu poslali prispevke za bolgarske begune — med njimi Benedikt Poniž iz Gorice.	E— s
Knjigopisecb, mesečnik za „književno misel in delo", izhaja v Sofiji od januarja t. 1. pod uredništvom pliil. dr. Teodorova Balana in učitelja N. Nikolajeva. Po vsebini je nekako sredi med „listki" naših leposlovnih listov in bibliografij; obsega namreč 1) razpravice in prispevke, ki se nanašajo na razvoj, kritike in statistiko književnosti; 2) vesti in beležke iz bolgarskega književnega sveta; 3) književne vesti iz slovanskih zemelj; 4) nove pojave iz drugih književnosti; 5) knjiž-niške, društvene in šolske vesti ter bolgarski mesečni knjigopis. — V prvem broju poroča po „Trgovinskem glasniku" o tržaškem „Škratu", češ, da propoveda edin-stvo južnih Slovanov in pravoslavje, ter navaja Aškerčevega „Zlatoroga", Kosovo „Gradivo", Mcškove „Tihe večere", Zupančičevo knjigo „Čez plan" in Aškerčevo pesem „Maccdonski vstaš". — Aškerc jc pri tem „prednji slovenski lirik".
Dr. Fr. Ilešič.
„Zvčzdica", illustrovan list za dcco, izhaja sedaj 13. leto v Sofiji. Urednik mu jc učitelj N. Bclovčždov.	Dr. Fr. Ilešič.


—^fJT Splošni pregled 'J
Konrad Črnologar v. Kranjsko učiteljstvo je doletela bridka izguba. Dne 8. t. m. jc umrl namreč v Šmarju pri Ljubljani po kratki bolezni v 44. letu svoje dobe ondotni učitelj Konrad Črnologar, ki si jc pridobil s svojimi raziskavami in spisi ne malih zaslug za domačo zgodovino. Vrlemu učitelju, ki jc poleg težkega poklica opravljal še tako rodoljubno delo, blag spomin!
Gospod Jos. Gorup pl. Slavinski, znani mecen slovenski, jc praznoval dne 6. aprila svoj 70. rojstni dan. Gospod Gorup je bil svojemu narodu vselej z dušo in telesom vdan in je ovekovečil svoje ime s številnimi rodoljubnimi ustanovami. Tudi slovenski pesniki in pisatelji so imeli v njem vrlega zaščitnika. Zato jc umestno, da se ga spominjajo tudi leposlovni časniki slovenski in da mu kličemo i mi: Na mnoga leta!
Aleksej Stepanovič Homjakov. Maja mcscca bo sto let, kar sc jc porodil Alckscj Stepanovič Homjakov. Članek o tem znamenitem slovanoljubu, do-poslan nam iz Rusije, smo morali odložiti radi pomanjkanja prostora za prihodnjič.
Slovenska umetniška razstava na Dunaju. Kakor se nam poroča z Dunaja, jc bil tudi gmotni uspeh umetniške razstave neobičajno ugoden. Razen že zadnjič omenjene prodaje treh slik (ene Groharjeve, ene Jakopičeve in ene Jamove), ki jih je kupilo c. kr. naučno ministrstvo, jc omeniti šc, da jc kupil grof Harrach Bcrnekerjevo „Žensko glavo", odvetnik dr. Homan Jamovo sliko „Breze", dr. Göstl Jakopičevo sliko „Žalostna zima", dr. Vidic dve mali zimski sliki Groharjevi, a dunajski Nemci so kupili eno Jamovo, eno Jakopičevo, eno Groharjevo in eno „Žmitkovo" sliko.
•{• Vasilij Vasiljevič VerešČagin. Na ruski bojni ladji „Petropavlovsku", ki sc jc 13. aprila pogreznila pred Port-Arturjcm, je bil tudi sloviti slikar Vere-
ščagin, in tudi on je našel na dnu morja ob strašni katastrofi svoj hladni grob. Vcrcščagin — kdo ga nc pozna? Skopo odmerjeni prostor v našem mesečniku, žal, nc dopušča, da bi obširneje pisal o velikem bratovskem umetniku; samo par črtic mu moremo posvetiti v spomin! Vcrcščagin jc slikal in risal samo večinoma to, kar jc sam videl na svojih potovanjih. In prepotoval je ves orijent, centralno Azijo, Indijo in je bil tudi v Ameriki. Slikal jc prizore iz pisanega iztočnega življenja, a v vsaki sliki je tičala kaka tcndcnca. Tc genre-slike so tako žive in resnične kakor priroda satna; vidi se, da jih je slikal naravnost po življenju. Spominjam se šc raznih takih slik, ki sem jih videl v Moskvi v Tretjakovskega galeriji. Detajli so izvedeni fotografsko natanko. Ravno ta natančnost in minucioznost v tehniki jc bila obenem Vereščaginova slaba stran in njegovi umetnosti na kvar. Pa saj se zdi, da Vereščaginu ni bilo toliko za umetnost, nego za ideje, ki jih je razširjal ž njo! Vcrcščagin jc bil apostol miru in največji sovražnik militarizma in vojen. Si vis paccm, para bellum — to jc prevajal Vcrcščagin tako: „Čc hočeš, da se človeštvo odvrne od krvavih vojen, slikaj mu grozoto, strah in pogubne nasledke boja!" Navdušen za svojo visoko misijo, se jc sam osebno udeleževal najnevarnejših vojen, n. pr. zadnje turško-ruske vojne na Balkanu, ter šel 1. 1877. z ruskimi armadami vred črez Balkan. „Na Šipki vse mirno!" je naslikal na platno. Mrtvi vojaki leže v zametih. Gavrani letajo nad njimi. Takih satirskih slik jc naslikal iz tiste vojne celo serijo. In tc slike so bile tako grozne, da jih jc bil car Aleksander III. prepovedal razstavljati po Ruskem. Znamenit je tudi njegov ciklus „Napoleon na Ruskem". Videl sem ga razstavljenega v Zagrebu pred kakimi sedmimi leti. Tudi tendenca. A ker teh slik ni ustvarjal neposredno po naravi, nc dosezajo drugih njegovih vojnih slik. Vcrcščagin je bil razstavil svoj čas tudi nekaj podob iz novega testamenta, ki so dunajskega škofa tako zbodle, da je „krivovcrca" in „ateista" Vcreščagina javno proklcl in s s tem delal zanj največjo reklamo . .. Ali poglavitni umetniški poklic Vereščaginu je bil: osmešiti, ožigosati barbarstvo vojne. Zato jc bil šel študirat tudi najnovejšo ' vojno ob Tihem oceanu. In vojni bog Mars sc jc maščeval na strašen način nad svojim nasprotnikom. Torpedo, ki je razstrelil „Pctropavlovska", na njem admirala Ma-karova in skoro vso posadko, jc ubil in potopil na dno occana tudi velikega Vasilija Vasilijcviča Vcreščagina v 61. letu njegove dobe. Z Vcrcščaginom jc izgubila ruska in slovanska umetnost znamenitega zastopnika, prijatelji miru pa velikega idealista in pogumnega mučenika. Vercščagin jc bil tudi pisatelj ter je spisal med drugim spomine na rusko-turško vojno pod zaglavjem: „IIa »ofiirb".	A. A.
Popravki. V 2. štev. na strani 123. in 124. se glasijo lastna imena prav: Massenot, Gricux, Manon Lescaut. V 4. štev. na strani 194. v pesmi „Molitev" čitaj v 1. vrsti „Dišeča ambra" namesto „Dišeča avrora" in v 6. vrsti „svečani" namesto „ovenčani".