— 175 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Novi pogledi na Adama Bohoriča. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2022. 481 str. Znanstvena monografija Novi pogle- di na Adama Bohoriča, ki jo je le- ta 2022 izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v sodelovanju z Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija, je nastala v okviru simpozija ob do- mnevni petstoletnici rojstva Adama Bohoriča, zaslužnega slovenskega protestantskega kulturnega delavca in t. i. očeta slovenskih slovničarjev. Dvodnevni simpozij je potekal 27. ok- tobra 2021 v Ljubljani na SAZU in 28. oktobra 2021 v Evangeličanskem centru v Murski Soboti. Monogra- fija, ki je izšla pod uredništvom dr. Marka Jesenška v zbirki Razprave, zajema triindvajset jezikoslovnih in kulturnozgodovinskih prispevkov, ki jih odpirata pozdravna nagovora aka- demika prof. dr. Milčka Komelja in dr. Klaudije Sedar. Marko Snoj v prvem jezikoslov- nem prispevku razlaga etimologijo priimka Bohorič. Avtor trdi, da se mu verjetnejše od domneve, da je priimek tvorjen iz imena gore Bohor, zdi sklepanje, da gre za patronimik iz osebnega imena Bohor, tvorjenega iz ljubkovalnega imena Boh. Pripona -or je mdr. sestavina priimkov Mihor in Pahor ter krajevnih imen Jugorje in Suhor. Boris Golec v prispevku Manj osvetljene plati življenja Adama Bo- horiča (ok. 1524–1601/2) postreže z zanimivo ugotovitvijo, da smo Boho- ričevo petstoletnico rojstva praznovali prezgodaj, saj se je slovničar rodil šele okoli leta 1524. Razrešuje tudi zago - netke glede njegovega identificiranja s štajersko deželo in Krškim. Podaja nove ugotovitve o Bohoričevi druži - ni (v zakonu s precej mlajšo Dorote- jo Muhič naj bi Bohorič imel osem otrok), njegovo smrt pa postavlja v Ljubljano leta 1601 ali 1602. To je prav tako nova biografska ugotovitev, saj je do nedavnega veljalo, da je umrl leta 1598 v izgnanstvu na Nemškem. Janko Kos razpravlja o Bohoriče - vem razmerju do nemškega protestan- tizma, pri čemer izhaja iz njegovega latinskega predgovora k slovnici Arc- ticae horulae. Razlaga, da je na Boho - ričev humanizem vplival Melanchton, na humanizem mladega Trubarja pa škof Peter Bonomo. V drugem delu predgovora se odstira Bohoričeva ne - dognana ideja »protoslovanstva«, ki se odraža v nedosledni rabi izrazov Slavi, slavicus, slavonicus. Kos jo ra- zume kot »prvotno stopnjo slovenske nacionalne zavesti, primerne položa - ju ljudstva, ki je bilo šele na začetku procesa«. Kajetan Gantar predstavlja Bo- horiča kot prvega slovenskega preva - jalca latinskih heksametrov v sloven- ščino. V slovnico Arcticae horulae, v poglavje o skladnji je namreč slovni - čar vključil 81 prevedenih Vergilovih, Ovidijevih, Terencijevih, Horacijevih, Juvenalovih in Plavtovih citatov, s ka - terimi je ponazarjal skladenjske zna- čilnosti slovenščine. Avtor ugotavlja, da je četrtina ponazarjalnih zgledov vzeta iz Vergila, v metričnem pogledu pa prevladujejo heksametri. Kozma Ahačič podaja nove za- ključke o poteku oblikovanja boho - ričice. Ugotavlja, da pisava v Bohori - čevi slovnici temelji na pridobivanju — 176 — Slavia Centralis 1/2023 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports izkušenj ob pregledovanju Dalmati- novih del vključno in na spodbudi o vzpostavitvi doslednega in praktično izvedljivega črkopisa, ki bi ga lahko uporabljalo čim več Slovanov. Na po - dlagi postavljanja posameznih dejstev v širši kontekst Ahačič sklepa, da je bil Kreljev vpliv na Bohoričevo in Dalma - tinovo bohoričico neznaten. Razliko - vanje med i in j je Bohoričeva izvirna ideja, rešitve glede zapisa s, z, š, ž, u in v, ki so vzporedne s Kreljevimi, pa izhajajo iz drugih slovanskih pisav. Majda Merše v prispevku Raba glagolov v Dalmatinovi Bibliji in pri- kaz glagola z oblikami v Bohoričevi slovnici preverja prekrivnost slovnič - ne teorije o glagolih v Arcticae horu- lae s stanjem v sočasnem knjižnem jeziku, ki ga izkazuje Dalmatinov pre- vod Biblije. Ugotavlja pogosto ujema- nje predstavitve glagolskih kategorij v slovnici s knjižno rabo, kar utemeljuje z Bohoričevim dobrim poznavanjem Dalmatinove Biblije. Tu in tam, kakor sklepa, se kaže vpliv tujejezičnih, zla - sti nemških predlog (npr. jeſt bi hotil rad vejditi : ich wolt gerne wiſſen; bo- do zhes tebe toshili : vber dich klagen werden). Prispevek Andreje Legan Rav- nikar temelji na primerjavi besedo- tvornih prvin v Bohoričevi slovnici z besedotvorjem v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Avtorica mdr. ugotavlja, da je Bohorič z zgledi ponazoril najproduktivnejša pripon- ska obrazila za tvorbo manjšalnic (-ič, -ičik, -ic, -ik; -ič, ica, -ka; -ce) in da sta za slovensko zgodovinsko besedotvor- je značilni večpomenskost (npr. -ski in -ev oz. -ov v angelov, angelski) ter sopomenskost obrazilnih morfemov (npr. čist-oča, čist-ost, čist-ota). Metod Čepar obravnava Bohori- čeve sklanjatvene paradigme samo - stalnikov in jih primerja s stanjem v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Meni, da so samostalniške sklanjatve v Bohoričevi slovnici »mal - ce na silo stlačene v latinske sklone«. Žensko- in srednjespolske samostalni - ške sklanjatve so, razen redkih izjem, korektne in zanesljive, medtem ko je v moškem spolu ugotovljenih nekaj odstopanj glede na dejansko rabo v takratnem knjižnem jeziku (npr. pri samostalnikih otrok, rog, sin). Alenka Jelovšek preverja ujema- nje osebnih zaimkov v Bohoričevi slovnici z osebnimi zaimki pri drugih slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja, razpravlja pa tudi o vplivu Bohoričeve ponazoritve zaimkov na predstavitve v slovnicah, izhajajočih do začetka 19. stoletja. Njena analiza je pokazala, da se je Bohorič pri na - vajanju zaimkov precej omejil na rabo v Dalmatinovi Bibliji, v slovnici pa so tudi oblike, ki v sočasnem knjižnem jeziku niso evidentirane, vendar so se pojavile tudi v Hipolitovi (1715) ter celovški izdaji slovnice (1758). Prispevek Irene Orel utemeljuje didaktične vidike Bohoričeve slov - nice. Kljub pravopisno-normativni zasnovi je namreč njegova slovnica opredeljena kot didaktična, saj vsebu - je metajezikovne didaktične napotke (npr. Notatio, Obſerva, Annotatio), sprotne komentarje, nagovore naslov- nikov (Vel ſi mavis ‘Ali če ti je ljubše’), trijezične slovarčke, opremljena pa je tudi z dvema praktičnima preizkuso - ma, ki prispevata k utrjevanju slov- ničnih vsebin. Andreja Žele opisuje Bohoriče - vo skladnjo, naslonjeno na latinska — 177 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports pravila, ki jih je podal Filip Melanch- ton. Njegove zglede Bohorič prevaja v slovenščino, prevode komentira in ugotavlja ujemanje z latinskimi zgledi oz. odstopanje od njih. V dobesednem prevajanju iz latinščine v slovenščino je izpričana želja »dokazovati, da je tudi slovenska človeška beseda ena - kovredna pri širjenju božje besede«. Žele ugotavlja, da Bohoričeva skla - dnja kot tudi slovnica nista vplivali na poznejše pisce slovenskih slovnic, vendarle pa njegovo jezikovnobudi- teljsko delo ocenjuje kot uspešen po- skus kodificiranja slovenščine. Luka Vidmar spregovori o usodi 27 izvodov Bohoričeve slovnice, ki so danes hranjeni v Sloveniji (7), Nemčiji (5), Avstriji (3), na Češkem (2), Hr - vaškem (2) in Švedskem (2), v Črni gori (1), na Danskem (1), Poljskem (1), Slovaškem (1), v Združenem kralje - stvu (1) in Združenih državah Ame - rike (1). Avtor na podlagi ekslibrisov, lastniških vpisov in drugih znamenj rabe odkriva dejstvo, da je slovnica dosegla raznovrstne bralce ne samo v Notranji Avstriji, temveč v celotnem Svetem rimskem cesarstvu. Evropski intelektualci so jo začeli preučeva - ti v baročni dobi, načrtno iskanje in obnav ljanje izvodov pa so začeli slo - venski razsvetljenci. Prispevek Mitje Trojarja se osre- dinja na vpliv Bohoričeve slovnice na nadaljnje slovnice slovenskega jezika. Avtor s primerjalno metodo preučuje protestantov odmev v slovnicah Mar- ka Pohlina, Ožbalta Gutsmana, Mi - haela Zagajška, Jerneja Kopitarja in Valentina Vodnika tako, da analizira ujemanje samostalniških ponazarjal- nih zgledov v Bohoričevi slovnici z zgledi v naštetih mlajših slovnicah. Odkriva, da je največji delež ponovlje - nih zgledov v Kopitarjevi slovnici, kar nakazuje na verjeten neposredni Bo- horičev vpliv. Ob tem opozarja na to, da je tovrstna metoda analize zgledov pomanjkljiva, saj so lahko ponovitve v določenih slovnicah zgolj naključne. Marko Jesenšek razpra v l j a o uč - nem jeziku na ljubljanski stanovski šoli, kjer je poučeval Adam Bohorič, ter razkriva mnoge zanimive okoli- ščine o ustanavljanju šol na Kranj - skem. Opisuje Bohoričevo delovanje na ljubljanski protestantski javni šoli ter njegovo skrb za nemoteni pouk. Šola, na kateri je Bohorič v obdobju 1566–1582 in 1595–1598 opravljal tu - di funkcijo rektorja, je bila za otroke iz višjih slojev. Avtor sklene, da je bila slovenščina v Bohoričevem šolskem redu pomožni učni jezik oz. pomožno sporazumevalno sredstvo, ki je utiralo pot usvajanju nemščine in latinščine, nikoli pa ni bila določena za pouče - valni jezik na začetni stopnji, kot se je dolgo napačno predpostavljalo. Tomaž Svete raziskuje vpliv Bo- horičeve Ene otročje pesmi ali Jutra- nje pesmi (1584) na razvoj slovenske glasbene umetnosti. Adama Bohoriča predstavlja kot najbolj glasbeno izo- braženega slovenskega protestanta in poudarja pomen protestantske glasbe za širjenje »novega nauka«. Izvirna Bohoričeva enoglasna Jutranja pe- sem, namenjena preprostemu ljudstvu in za skupno petje v cerkvi, je bila od 19. stoletja dalje izziv mnogim ustvar - jalcem zborovske glasbe, ki so jo že - leli prirediti zaradi izvirne melodije napeva. Franci Pivec se v prispevku Petje v Bohoričevi šoli ukvarja z Bohori- čem kot pobudnikom protestantskega — 178 — Slavia Centralis 1/2023 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports petja, ki je priskrbel pesmarice z iz- virnimi slovenskimi in prepesnjeni- mi nemškimi ter drugimi pesmimi in podpiral petje v slovenščini. Meni, da je Bohoričev šolski red, ki vključuje navodila za ustrezno obnašanje dija- k o v m ed petj em, prepri č l j i v d o kaz o tem, da je bila glasba v protestantskih šolah pomemben učni predmet. Jakob Müller se osredinja na po- men narodnega imena S(c)lavi (slov. Slovenci, nem. Windische), ki se v Bohoričevi slovnici pojavi 124-krat. Polemizira z različnimi jezikoslovci in zgodovinarji, ki so že poskušali najti ustrezen ekvivalent temu imenu. Ugotavlja, da ima poimenovanje na različnih mestih v Bohoričevi slovnici različne pomene: 1. ‘stari Slovani’, 2. ‘Slovani po rodu’, 3. ‘Slovenci’, in dodaja, da vprašanje večpomenskosti še naprej ostaja sporno. Tudi Vincenc Rajšp govori o ne- razločevalni rabi poimenovanj Slo- venci in Slovani v slovnici Proste zimske urice – Bohorič namreč oboje poimenuje Slavi. Avtor se ukvarja z vpetostjo teh imen v širši evropski prostor in sklene, da je bil Bohori- čev opis Slovanov »odraz takratnega splošnega védenja, ki ga je omogočala fluktuacija študentov, etnografska in zgodovinska literatura ter geografska določitev s pomočjo zemljevidov«. Nina Ditmajer se v prispevku dotika pesniškega repertoarja v pro- testantskih in katoliških pesmaricah iz obdobja od 16. do 19. stoletja, pri čemer v razvid vključuje tudi prek - murske pesmarice iz 17. in 18. stoletja. Posebno pozornost namenja pesmim, ki so bile znane tako v protestantski kot katoliški Cerkvi – npr. Martjanska pesmarica I je besedila prevzemala iz pesmaric Grgurja Mekinića ( Duševne pesne) in kranjskih protestantov (Ene duhovne pejsni), pa tudi iz madžarske katoliške pesmarice Jánosa Kájonija. V zaključnem delu se avtoričin pri - spevek posveča še jutranjim in večer - nim pesmim v cerkvenih pesmaricah. Marija Stanonik analizira prvo znano zbirko pregovorov v narodnem jeziku na svetu, ki se pojavi prav v Bohoričevi slovnici. Gre za prevode iz latinščine, vendar se avtorica ute - meljeno sprašuje, ali je morda Bohorič poleg slovenskega besedišča želel z njimi predstaviti tudi misli Sloven- cev v 16. stoletju, njihove izkušnje in spoznanja. Vsaj za nekatere pregovore meni, da so posledica folklorizacije; največ naj bi jih ljudstvo slišalo s priž - nice. Nina Horvat analizira starejša in novejša gradiva za pouk slovenšči - ne v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole in razpravlja o deležu pozornosti, ki ga snovalci gradiv namenjajo obravnavi življenja in dela Adama Bohoriča. Ugotavlja, da so novejša učila didaktično bolj podprta in dodelana kot starejša, saj poleg kakovostnih razlag vsebujejo tudi inovativne naloge za učence. Me - ni, da aktualen učni načrt Bohoriču ni naklonjen, saj med protestantskimi avtorji, ki bi jih učeči se morali pozna - ti, omenja zgolj Trubarja in učiteljem celo odsvetuje izbor prevelike količine besedil. Prispevek Francija Justa se osre- dinja na analizo zastopanosti Adama Bohoriča v starejših in novejših sred - nješolskih berilih. Avtor opaža, da v prvih in drugih po številu odlomkov in obsegu predstavljene vsebine med slovenskimi protestanti prevladuje — 179 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Trubar, ki mu sledi Dalmatin. Pri obravnavi Bohoriča snovalci beril naj - večkrat vključijo odlomek iz predgo - vora k njegovi slovnici, izjemoma tudi Eno drugo otročio peisem ali odlomek iz šolskega reda. Avtor tudi ugotavlja, da je Bohoričev pomen za razvoj šol - stva na Slovenskem v srednješolskih berilih le redko osvetljen. Fanika Krajnc - Vrečko nas se- znanja s štipendijsko ustanovo Tiffer- num, ki je v drugi polovici 16. stoletja zagotavljala finančno podporo revnej - šim kranjskim študentom teologije na Württemberškem. Poznanstvo med Primožem Trubarjem in württember - škim vojvodom Krištofom ter kasneje njegovim sinom Ludvikom je namreč odprlo pot lažji pridobitvi štipendij za študente iz podeželskega okolja, študirajoče v Tübingenu, Jeni, Be - benhausnu in Schulpforti. Tiffernovo štipendijo so tako prejemali Samuel Budina, Jurij Dalmatin, Primož Tru - bar ml., Jurij Diener, Krištof Spindler in drugi. Avtoričin prispevek pokaže na pomembno skrb slovenskih pro- testantov za socioekonomski status in vzgojo novega rodu protestantskih pridigarjev. Tehtni in poglobljeni prispevki pri- našajo prav to, kar na neki način na - poveduje že naslov monografije Novi pogledi na Adama Bohoriča: odgo- varjajo na prenekatera vprašanja in popravljajo že uveljavljena napačna prepričanja o Bohoričevem življenju in delu, podajajo drugačen pogled na razumevanje nacionalnih pojmov v Articae horulae, primerjajo rabo raz- nih oblikoslovnih in skladenjskih ka- tegorij v Bohoričevi slovnici s stanjem v sočasnem knjižnem jeziku ter preu - čujejo obravnavo Adama Bohoriča pri pouku slovenščine. Jezikoslovce, li - terarne zgodovinarje in zgodovinarje vabijo k temu, da razvozlajo še ostale biografske nejasnosti in osvetlijo še katerega od vidikov Bohoričeve slov - nice, učitelje pa, da že na primarni ravni izobraževanja ustrezno ovre - dnotijo pomen protestantove slovnice ter njegovega dela za razvoj šolstva. Monografijo ocenjujem kot dragoceno pridobitev za humanistično vedo in jo priporočam kot izhodišče za nadaljnje jezikovno-zgodovinske raziskave o Adamu Bohoriču. Nina Zver Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, nina.zver@um.si Čitalništvo in bralno društvo pri Mali Nedelji. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerzitetna založba Univerze, 2022. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 146). 251 str. Monografija Čitalništvo in bralno dru- štvo pri Mali Nedelji, katere urednik je Marko Jesenšek z Oddelka za slovan - ske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, je izšla marca 2022 kot 146. v Mednarodni knjižni zbirki Zora s finančno pod - poro Ustanove dr. Antona Trstenjaka. Publikacija je rezultat raziskav, ki so nastale ob 150. obletnici ustanovitve čitalnice in bralnega društva pri Mali Nedelji, kar je bilo obeleženo tudi z znanstvenim simpozijem, ki je potekal oktobra 2021 v Ljutomeru. Naslovnica