SLAVA   SLAVA
našimu presvitlimu Cesarju
FERDINANDU PERVIMU!
Bog živi Cesarja Ferdinanda! kteriga ime za večne čase s zlatimi čerkami v zgodovinskih bukvah zapisano stoji,— zakaj dobrote, neizrečene dobrote, ktere so Oni 15. dan tega mesca vsim svojim ljudstvam dodelili, so takošne, kakoršnih nam noben poprejšni avstrijanski Cesar ni bil podaril. Te dobrote bojo zadele vsaciga podložnika in nam bojo po-lajšale marsiktere težave  našiga življenja.
Premilostljivi Cesar so namreč iS. dan tega mesca ob petih popoldne sklenili, de se imajo Njih dežele drugači vladati (Vegirati) kakor dozdej, ker so se po živih prošnjah prepričali, de Njih ljudstva žele drugačno vladarstvo. To novo vladanje se imenuje konstitucija, to je z drugimi besedami taka vladija, ktera pripusti, de prihodnjič ne bo le samo gosposka, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zato od ljudstva izvoljeni, pravico imeli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih postavah in davkih pred tronam Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvediti, kako in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje.
V čim pa bojo p o sam es ne naprave noviga vladanja obstale, to nočejo milostljivi Cesar sami skleniti, tedej so ukazali, de se imajo, berž ko bo moč, možje iz vsih nemških, slovanskih in laških dežela na Dunaji zbrati, ki se bojo s Cesarjem in njegovimi vikšimi svetovavci na tanjko po-c svetovali, česar vsaka dežela za-se potrebuje —in po tem se bo vladija vsake dežele vravnala.
De naš presvitli Cesar Ferdinand — milostljivi Oče — zares iz serca žele, vošila svojih ljudstev spolniti in stan vsili svojih podložnikov Karkoli lio moč polajšati, so že očitno 14. dan tega mesca pokazali, de so Svojiga dozdanjiga nar vik siga svetovavca — kneza Me ter niha od njegove službe odvezali, ko so zvedili, de celo ljudstvo želi, de naj ta mož od vikšiga vladarstva odstopi, ktero je skozi 37 let v rokah imel.
Na dalje so milostljivi Cesar Ferdinand ravno ta dan tudi dovolili, de prihodnjič se bojo smele vsake bukve, Novice ali časopisi in vsaka druga reč v natis dati, brez de bi jo mogli, kakor dosihmal, tiskarni sodnici (cenzuri) pokazati in od nje posebno dovoljenje natisa dobiti. Zdaj bomo tedej prosto pisali, kar bomo hotli, de bo le resnično in pravično. Oj, to je neizrečena dobrota, de nam niso usta več zavezane! Odsih-mal bomo smeli v Novicah in kjer bodi brez ovinkov in brez zaderžkov vsako resnično napčnost in krivičnost očitno razglasiti in škodljive napake
46
od kodar koli bojo prišle, med ljudstvo dati, de se bojo napčnosti in krivice po ti očitni poti zatirale, odvraćale, poboljšale. Iz tega ceskarskiga sklepa vsak lahko presodi sedanji imenitni stan vredništva očitnih časopisov in Novic! Mi pa se v ti nam dodeljeni dobroti ne bomo prevzeli, z mirno ker vi j o se bomo vedno za resnico in pravico poganjali, pošteni m u človeku nikdar ne bomo škodovali, marveč se bomo za-nj potegovali, hudobijam pa in terdovratnim hudobnežem ne bomo prizanesli, temuč jih bomo očitno svarili in grajali. Mir in edinost, vera, in ljubezin do Cesarja in naše drage domovine pa nam bo tudi prihodnjič poglavitne vodila! Se na dalje so milostljivi Cesar dovolili, de naj se v mestih narodna straža^National-garde) napravi, ktera ima iz mestnik o v in odrašene šolske mladosti obstati in ktera bo svojo posebno obleko in orožje imela,  de bo mir svojiga doma varovala.
Po tem Cesarskim dovoljenji je bilo kakor na Dunaji in v Gradcu tudi v Ljubljani 17. dan tega mesca taka narodna straža, kakor de bi bil mignil, napravljena, in serce človeka mora ganiti, viditi s kakošnjim veseljem so na povabilo našiga preljubiga deželniga poglavarja grofa Welsersheimba mestniki vsih stanov, šolska mladost mnogih šol, nje učeniki, cesarski uradniki in mnogi plemenitniki vkupej vreli, se stražnike (\ationalgardisten) v narodno stražo zapisat, — in v kako lepim redu poštami mož poleg iskreniga mladenča na straži stoji in ponoči okoli patrolira. Tii se ne dela noben, razloček več med imenitnim grofam ali poštenim mojstram: oba stojeta ediniga serca in edine vrednosti na straži; nobeden se v ti častni službi za mir in prid domovine čez druziga ne povzdiguje, ker je vsak pripravljen, če bi treba bilo, kri za svoj dom in za svojiga Cesarja preliti.
Bog Vas živi, verli Ljubljančanje! Ta'dva dneva — 17. in 18. sušeč — ko ste dragi domorodci tako vneti k orožju skup pritekli, bosta še v prihodnjih časih pri naših poznih vnukih slovela. Od roda do roda bodo eden druzimu pravili: kakošni možje smo Ljubljančanje v teh dnevih bili, in naši belorudeči zidani trakovi, ktere smo v znamnje goreče udanosti do svojiga Cesarja na suknjah priprti4 nosili, bojo še poznim vnukam drag spomin!
Cimu so pa zdej take straže po mestih? bo marsikdo vprašal. Te straže nimajo nobeniga druziga namena, kakor de naj odvračajo gerdo razsajanje in živinsko obnašanje nekterih ljudi', kterim v tarifi veselih okoljnostih začne glava goreti, de ne vedo kaj de bi počeli od veselja, ali pa kako de bi se maševali nad eno ali drugo rečjo, ktera dozdej" po njih volji ni bila. To je pravi namen narodne straže, ktera, bratovsko sklenjena s cesarskimi vojaki, se v bran stavlja taciin razbojnikam, ki so večidel lenuhi in potepuhi, tatovi in razbojniki. S žalostnim sercam moramo povedati, de pervi večer, ko seje ta nova Cesarska dobrota po Ljuhljani razglasila, so tudi nekteri smerkovci in odrašeni divjaki po mestu razsajali, oknja pobijali, vrata lomili in mirnim veselim prebivavcam čisto veselje kalili. V sredi tacih razbojnikov ne bom nikdar pozabil nekiga pametniga in pošteniga kmeta, ki je razsajavce pred hišo mestne gosposke z vneto besedo tolažil, rekoč: „Ali ste živina ali norci, de se mašujete nad nedolžnimi okni? Ali se spodobi to danes, ki je nar srečniši dan avstrijanske dežele? Ali je to hvaležnost zti dobrote, ktere vam bojo milostljivi Cesar prihodnjič naklonili? Ali se spodobi take imeniten dan iako vmadeževati?"
Lejte, dragi bravci, takim razbojnikam v gosposkih in kmetiških suknjah se zoperstaviti in tako mir in pokoj in varnost posestva svojiga kraja ohraniti, je poglavitni namen narodne straže! — Iz tega namena narodne straže se pa vsak lahko prepriča, kako dobro in potrebno bi bilo, ko bi se enake straže tudi po kmetih z vednostjo in pomočjo kantonske gosposke napravile, ker gotovo vemo, de se bojo vsi pametni in pošteni kmetje po volji našiga ljubezniviga Cesarja za varstvo mini in posestva svojiga kraja radi združili, in tako vse take nevarne ljudi gosposki izročili, ki jih ho po postavah pokorila.
Zaslišali ste zdej, dragi bratje na Krajnskim in po vsih druzih slovenskih deželah! neprecenljivo darilo, ktero so nam presvitli Cesar io. sušca podelili.
Kaj pa je zdej naša dolžnost? Kaj druziga kakor de se hvaležne skažemo tacih dobrot, kterih naši spredniki v več stoletjih niso doživeli.
Kako pa se bomo hvaležne skazali? Kako drugači, kakor de se iz serca veselimo in de ukamo „Bog živi Ferdinanda!" — de se pa v ti veselici ne prevzamemo in de sicer veseliga serca pa mirno pričakujemo dobrot, ktere bomo v novih postavah dobili. Take velike reči se pa nemorejo v enim tednu speljati; gotovo pa bojo prišle berž ko bo mogoče. Cesarska beseda v obličji celiga sveta nam je porok tega! Do tistiga časa bojo mogle sedanje postave pri starim ostati; torej je zdej naša dolžnost, ako si hočemo vse dobrote nove vladije nakloniti, de smo v vsih rečeh svojim gospo-skam zvesto podložni in de vse natanjko tako opravljamo, kakor dozdej. Skoraj nam bo nova zarja zasijala!
Tega pa, ljubi bravci, noben pameten človek ne sme misliti, de ne bo prihodnjič clo nobenih davkov več. To bi bila nespametna misel, ker še nobena majhna družina, še manj pa kako vladarstvo zamore obstati brez gotovih dohodkov, s kterimi mnogoverstne potrebne naprave izpeljuje, deržavne stroške plačuje in vse v lepim redu obderži, de se nobenimu človeku krivica ne godi in de je njegovo premoženje in njegovo življenje varno. Ker bo pa prihodnjič ljudstvo pravico imelo, pri nakladi cesarskih davkov govoriti, vsak lahko previdi, de se bo v teh davkih prihodnjič marsiktera reč polaj-šala, ktero bojo ljudstva potrebno spoznale. Sicer pa tudi ne gre misliti, de je že zdej tlaka overžena in de bi treba ne bilo gosposkinih davkov in desetin po starih gruntnih pravicah odrajtovati. Tudi te reči se bojo sčasama kar koli bo moč poravnale, de bo za obe strani prav.
De pa lenuhi prihodnjič ne bojo mogli roke križem deržati, zraven tega pa vender dobro jesti in piti — tudi tega ne bo nihče od konstitucije pričakoval, ktera bo velika dobrota ravno tako delavnimu kmetu kakor pridnimu gospodu, ne papotepuham in postopačam, ktere bo prihodnjič po ti novi vladii gosposka s pomočjo svojih sosesk lahko berzdala.
Veselimo se tedej vsi pošteni podložniki in terčimo s košarci na dolgo dolgo zdravje  preljubi-
ga našiga Cesarja Ferdinanda, ki nam je novo vladijo — konstitucijo— podaril! Bog ga živi in celo cesarsko rodo vino! Bog živi našiga svitliga Nadvojvoda Joana! Bog pa tudi živiDunajčane in posebno njih junaško šolsko mladost in njene učenike! Bog živi našiga ljubiga deželniga poglavarja, grofa Welsersheimba! Bog živi verle Ljublančane in našo iskreno šolsko mladost! Bog živi nevtrud-ljiviga vodja naše straže, gosp. Siihnlja! — vse brate Slovence in vse narode avstrijanskiga cesarstva!
Dr. Bleiweis,
vrednik Novie in tovars perve kompanije narodne straže v Ljubljani.
47