INES DRAME* Kdo je sporočevalec? (Raziskava o odnosih med novinarji in viri informacij) Viri informacij so bistveni dejavnik pri nastajanju in oblikovanju novinarskih sporočil. Ker je vsako sporočilo, vsaka informacija nujno tudi interpretacija (glej npr. Košir, 1988:11-13), so viri informacij vselej tudi (so)določevalci pomenov. Ti pomeni pa so umeščeni v samo bistvo podob, ki jih ustvarjajo mediji. Na kakšen način se vanje vpletajo viri informacij, kakšna in kolikšna je njihova vloga - to je hotela ugotoviti raziskava, izvedena v okviru raziskovalnega projekta Novinarski diskurz v času in prostoru. Metoda Enomesečna raziskava je bila izvedena z metodo neposrednega opazovanja dela novinarjev v eni od slovenskih lokalnih redakcij, ki izdaja tedenski časopis v nakladi okoli 20 tisoč izvodov.1 Trije novinarji, izbrani na podlagi različnosti (različna starost, spol, izobrazba, delovni staž, delovno področje...) so bili opazovani sistematično po 1 teden ves delovni čas. Zaradi razporeditve delovnih mest je bilo ob vsakem možno delno opazovati še po 2 novinarja. Na podlagi opazovanja so nastali zapisi »iz polja« (field notes), ki vsebujejo poleg opisov dogajanja tudi dokaj natančen časovni potek, skice stanj in premikov ter komentarje dogajanj. Opazovanje se je začelo brez vnaprejšnjih kategorij, v katere bi se dalo razvrščati delovanje novinarjev. Te kategorije so bile induktivno izvedene kasneje - v obdelavi. Po končanem opazovanju so bili z novinarji opravljeni intervjuji, v katerih so lahko tudi sami pojasnjevali razloge za določene vrste delovanja. V raziskovanje pa so bili vključeni tudi dokumenti, ki v podjetju že obstajajo - analiza časopisa, analize branosti, podatki o zaposlenosti, financiranju, organizaciji dela, registraciji podjetja ipd. Vsem vpletenim je bila zagotovljena anonimnost. Zaradi relativno omejenega obsega raziskovanja (čas, število novinaijev in relativno majhno število njihovih virov (193)) in zaradi same metode-' ugotovitev raziskave, ki so sicer v marsičem podobne ugotovitvam tujih raziskav o virih informacij, (še) ne kaže posploševati. Razumeti jih je treba predvsem kot prvo konkretnejšo in domačo osnovo za nadaljevanje dela (druge ravni, druge redakcije, druge metode) na področju raziskovanja odnosov med viri informacij in novinarji, s katerim se v preteklosti pri nas še nismo ukvarjali. * Ines Drame, dipl novinarka, FDV v Ljubljani 1 V Sloveniji je 7 lokalnih 01. regionalnih časopisov 5 od leh je tednikov. 2 pa izhajata dvakrat tedensko Njihova skupna tedenska naklada je okoli 185 tisoč izvodov. njihov potencialni doseg pa okoli 458 tuoč bralcev (glej Mediana, april 1993. str. 34-49) Izbrani časopis se po svojih značilnostih uvrtča blizu povprečnih vrednosti 1 »V primerjavi z drugimi metodologi si udeleini opazovalec prizadeva samo demonstrirati verjetnost svojih hipotez, ne pa jih »testirati- ali .dokazat» (Bogdan in J Tayk>r. 1975:80). 298 Teoretske osnove in tuji izsledki Starejše komunikološke teorije opredeljujejo proces množičnega komuniciranja kot tok sporočil od nosilca izjave, sporočevalca, komunikatorja, koderja preko določenega kanala do sprejemalca izjave, prejemnika, recipienta, dekoderja, naslovnika. Končna točka toka sporočil je običajno opredeljena z uporabnikom množičnomedijskih sporočil (v primeru časopisov z bralcem), začetna točka (spo-ročevalec) pa je mnogo manj konkretno opredeljena. Opredeljujejo jo sicer kot komunikacijsko organizacijo ali institucionalizirano osebo (Schramm), kot abstraktno osebnost, ki proizvaja in izbira sporočila glede na vsakokratno situacijo in lasten interes (Maletzke), kot profesionalne posamične sporočevalce, komuni-katorske kolektive, kot so npr. redakcije, in komplekse velikih organizacij, ki opravljajo komunikacije (Prakke), kot anonimno in stereotipizirano skupino (Koszyk in Pruys) in podobno... iz navedb je razvidno, da so te opredelitve abstraktne ali pa omejene na komunikacijsko organizacijo in/ali njene Člane - novinarje. Če sledimo Laswellovemu obrazcu, kdo - sporoča kaj - po katerem kanalu - komu - s kakšnim učinkom in če pri tem člen kdo opredelimo kot vlogo sporočevalca in nadzora, bi potemtakem veljalo, da je novinar oz. komunikacijska organizacija, katere člen je, tista točka, ki ima nadzor nad množičnim komuniciranjem in ki sporoča. Številni realni primeri pa kažejo, da zadeva ni tako preprosta. Naj navedem poenostavljen primer: novinarja pokliče vir informacij - pomemben predstavnik vladajoče koalicije in mu sporoči, da pripravljajo velik dogodek, na katerem pričakujejo pomembne tuje goste in bi želeli, da se ga udeleži veliko ljudi. Novinar rutinsko pristane na sodelovanje oz. na pokrivanje dogodka, saj je ta po vseh selektivnih kriterijih vreden novinarske pozornosti. Ker vir zaradi kontinuitete dela z njim pozna, mu zaupa, pristane še na posredovanje pisnih informacij - scenarija, ob tem pa dobi še pisno mnenje, izjavo organizatorja, ki utemeljuje nujnost, potrebnost in koristnost dogodka, ter deluje pozitivno na naslovnike. Novinar v pomanjkanju časa, obilici dela in odločitvi na temelju rutine in zaupanja dobesedno prepiše del izjave, izloči podatke o viru ter sporočilo objavi kot lasten tekst. Kdo je v tem primeru sporočevalec? Novinar - ker se je njegova opredelitev dogodka skladala z virovo opredelitvijo? Komunikacijska organizacija, ki je spro-ducirala časopis, v katerem je sporočilo objavljeno? Ali tisti, ki je imel interes sporočanja in je sporočilo v bistvenih potezah tudi oblikoval? Zaradi številnih primerov takšnih nejasnosti je opredelitev sporočevalca kot novinaija ali komunikacijske organizacije nezadostna. V večini novinarskih sporočil deluje zapletenejša sporočevalska struktura, ki bi jo lahko poenostavljeno ponazorili s tole shemo: Bistven del sporočevalske strukture je torej običajno tudi vir informacij. Kot ugotavlja Soloski (1989), pa je v obilici raziskav o procesu ustvarjanja novinarskih sporočil le malo takih, ki bi se sistematično ukvaijale z viri informacij oz. novic.1 Ker pa, kot ugotavlja Tuchmanova (1978), novice ne reflektirajo realnosti, ampak jo dejansko pomagajo kreirati, ker so novice dialektične na ta način, da orišejo obstoječo konceptualizacijo realnosti in hkrati pomagajo spreminjati našo percep-cijo te realnosti, so ugotovitve o tem, kako novinarji zbirajo informacije (novice) in katere tipe virov pri tem uporabljajo, še toliko pomembnejše. Določajo, katere informacije bodo posredovane javnosti, pa tudi katera »podoba družbe« bo pred- 3 Podobno ugotavlja Schlesinget. ki vidi v odnosih med viri in mediji ključno temo za sociologijo novinarstvi, ob tem pa opozarja, da so bile dosedanje raziskave mediocentritoe in da niso znale pogledati na te odnose s sialiVj samih virov informacij (Schlesuiger. 1989; 283-284) 299 Teorija in praksa, let. 31. II. 3-4. Ljubljana 1994 VIR INFORMACIJ interpretacija «« »> NOVINAR reinterpretira interpretacijo oblikuje sporočilo stavljena. Odgovor na ta vprašanja ne govori le o tem, katera informacija in katera podoba, temveč tudi »čigava*. Ne glede na to da se zdi, da gre le za dejstva, pa se je treba zavedati, da »... ta dejstva vselej nekomu pripadajo« (Altheide, 1974:17). Raziskave s tega področja dokazujejo, da običajno pripadajo uradnim virom informacij, od katerih so novinarji temeljno odvisni. Sigal (1973)* je v študiji virov in kanalov informacij sporočil, ki so se pojavila na naslovnih straneh New York Timesa in Washington Posta, ugotovil, da večina temelji na rutinskih komunikacijah z uradnimi vladnimi uslužbenci. V drugi raziskavi (Sigal, 1986) pa ugotavlja, da ameriški novinarji z zanašanjem na avtoritativne vire obvladujejo negotovost, ker je v množičnih gibanjih in nemirih težko ugotoviti, kdo je voditelj. ChibnalP je ugotovil, da je novinarjeva izbira vira vselej obarvana s pričakovanji urednika, ki želi v tekstu videti uradno oceno ne glede na njeno točnost. Brown, Bybee, Wearden in Straughan (1987) prav tako ugotavljajo odvisnost od uradnih virov, vendar opozarjajo, da je ta manjša v 4 lokalnih medijih kot pa v New York Timesu in Washington Postu. V lokalnih medijih, ki so jih proučevali, naj bi uradni viri »povzročili« 48 odstotkov sporočil. Podobne so ugotovitve Soloskija, čigar rezultati kažejo, da so uradne informacije primeren vir 56 odstotkov sporočil v nekem lokalnem dnevniku (Soioski, 1989). Rezultati raziskav so zaradi različnih metod le omejeno primerljivi (večina jih temelji na analizi vsebine, na analizi posameznih delov časopisa ipd.), toda kljub drugačnemu metodološkemu pristopu na prevladovanje uradnih virov kaže tudi moja raziskava. Z metodo opazovanja sem skušala najti tudi možno razlago za tako, očitno splošno stanje v novinarstvu. Izkazalo pa se je. da je bila drugačna metoda koristna še za opozorilo na pomanjkljivost tovrstnega proučevanja zgolj z analizo besedil. Moje opazovanje je imelo za izhodišče stik, odnos s posameznim virom informacij in ne posamezno besedilo. Na tej podlagi pa se je pokazalo, da je prisotnost uradnih virov v samem postopku dela še večja, kot se to kaže v samih besedilih. Uradni viri (pa tudi viri nasploh) se namreč v besedilih lahko s svojimi stališči pojavljajo prikrito - brez navedbe. Tuje raziskave kažejo, da je v lokalnih 4 Njegova budi)» je bila zgled veftni kasncjfah tovrstnih rarakav 5 Steve Chibnall. 1977. Lawand-Oider Newa: A« Analysis ol Crime Reporting in the British Pre«. Tavistock Publication». London (povzelo po Atwater in Green. 1988:968) 300 časopisih'* delež uradnih virov manjši kot v nacionalnih časopisih. Če bi to držalo tudi pri nas (kar je treba še preveriti), bi to pomenilo, da uporaba uradnih virov v nacionalnih medijih presega 65 odstotkov, kolikor znaša delež uradnih virov pri raziskovani lokalni redakciji oz. njenih treh (oz. devetih) novinarjih. Rutinsko prepoznavanje novinarskih dogodkov V novinarskem delu obstajajo vnaprej določeni, rutinizirani tipi delovanja, na kar opozarja tudi ugotovitev »nepričakovani rutini« (»emergency-routine«), to je o posebnem rutinskem odzivu novinarja v neobičajnih okoliščinah. Ko se pojavi nepričakovani »veliki« dogodek, novinarji »vedo«, kaj je treba storiti, in zelo podobno reagirajo (glej Tuchman, 1977:47). Ta programiranost se tudi izraža v in hkrati vpliva na uporabo določenih tipov virov informacij. Tipi, rutine, vzorci delovanja so namenjeni temeljni novinarjevi dejavnosti, kot jo ta v skladu s svojim znanjem običajno razume - oblikovanju novinarskih sporočil, ki vsebujejo »informacije« oziroma govorijo o »dogodkih«. Pri tem termin informacija vključuje tudi pomen, saj je »rezultat miselnega prisvajanja stvarnosti« (Splichal. 1990:55). Ima tri razsežnosti - sintaktično, semantično in pragmatično. Sporočilo je lahko informacija šele. ko so upoštevane vse tri razsežnosti. S tem se nujno povezuje interpretacija - pomen je vedno interpretiran in »uporabnost« oz. pragmatična vrednost informacije prav tako temelji na interpretaciji. Interpretacija je zato tudi v samem bistvu »novinarskega dogodka«. Kot ugotavlja Tuchmannova. je »vsakdanji svet sestavljen iz preobilja dogajanj, med katerimi se mnoga identificirajo kot pomembni novinarski dogodki za nekatere posameznike ali skupine. Novinarske organizacije pa morajo te zahteve sortirati.« Zato morajo »1) omogočati prepoznavanje nekaterih dogajanj kot novinarskih dogodkov. 2) zagotavljati takšne vzorce sporočanja dogodkov, ki zmanjšajo vsakokratno zahtevo dogajanja po posebni obravnavi in obdelavi, in 3) razporediti delo v času in prostoru tako. da bodo lahko prepoznane novinarske dogodke rutinsko vključile in obdelale« (Tuchman, 1977:45). »Prepoznavanje« novinarskih dogodkov temelji na interpretaciji akterjev dogajanja, ki novinarju signalizirajo, da gre za »novinarski dogodek« (kar se kaže v pošiljanju vabil in obveščanju medijev oz. posameznih novinarjev), novinarjevem (ne)strinjanju z njihovo opredelitvijo dogodka kot vrednega novinarske pozornosti (kar se kaže v (ne)pokrivanju dogodka) ali njegove zaznave nečesa kot takega (kar se kaže v iskanju informacij pri izbranih virih) in naslovnikovem (ne)sprejemanju in reinterpretiranju teh interpretacij. Proces definiranja in interpretiranja nekaterih dogajanj kot novinarskih dogodkov (ki je pogojen s selektivnimi mehanizmi) je precej rutiniziran - nekatera vabila se vpišejo na koledar, druga gredo avtomatsko v koš za smeti, nekatere zaznave se takoj preverjajo ali »legitimirajo« pri vnaprej določenih virih informacij, ki se običajno - spet rutinsko - pokličejo po telefonu, kadar ni možno dobiti takojšnje informacije, se zaznava zlahka pozabi ipd. Ko se dogodek definira kot dogodek, ga novinar spremlja ali išče informacije (ga »pokrije«), na osnovi »materiala«, ki ga tako zbere, pa oblikuje novinarsko sporočilo, s temi opravili je bistveno zaznamovan novinarjev delovnik. Raziskava je pokazala, da pisanje in snemanje oziroma končno oblikovanje sporočil vzameta novinarjem vsaj tretjino delovnega časa. * V nasprotju s pri nas prevladujočim mnenjem, da naii dnevniki doiegajo za ameriike razmere izjemno majhne naklade, podalki Soknkega (1989) kažejo, da lonedrti Ameriiki lokalni čavopiv dosegajo naklade okoli 25 tisoč izvodov (Solovki. 1989), kar pomeni, da po tej plati nno tako zelo daleč od naiih razmer. 301 Teorija in praksa, let. 31. II. 3-4. Ljubljana 1994 lahko pa tudi več (za sistematično opazovane novinarje so odstotki 33,04, 48,32 in 35,11). Preostali čas je - če odmislim pripravo - v načelu namenjen zbiranju (prejemanju, iskanju...) informacij. Pri tem je opaziti, da obstajajo med novinarji pomembne razlike glede preferiranja nekaterih kanalov komuniciranja z viri informacij. Tako npr. je enemu novinarju vzelo največ časa spremljanje dogodkov, drugemu telefoniranje in tretjemu osebni stiki. Čeprav dopuščam možnost, da so ti pojavi situacijsko in časovno pogojeni, pa menim, da obstajajo tovrstni vzorci in da so pomembno pogojeni s tem, kakšna je novinarjeva mreža virov informacij, kakšen dostop1 ima do vozlišč te mreže in kakšen odnos ima do njih. Na primer: novinar A ima dogodke tako blizu, da je zanj in vire »normalno«, da jih spremlja. Novinarju C so dogodki istega tipa oddaljeni, zato je z viri vzpostavil odnose, ki mu omogočajo, da ne spremlja dogodkov, ampak se o njih informira »iz druge roke« - osebno prek prijatelja, ki je novinar v drugi redakciji, telefonsko prek samih organizatorjev dogodkov. Podobno je za te vzorce preferiranja določenih kanalov pomemben odnos do virov informacij. Tistih, ki jih bolj cenijo, više vrednotijo, do katerih imajo službeno ali osebno pozitivnejši odnos, na primer ne želijo »razočarati« z odsotnostjo z dogodka, ki ga je kot takega definiral vir. Kdo definira in interpretira dogodek? Novinarji približno polovico svojega delovnega časa vsaj načelno namenjajo zbiranju informacij.' Ta čas morda ni toliko »namenjen«, kot je »razpoložljiv«, saj ga omejuje nujnost oblikovanja sporočil. Več kot polovico tega časa pa namenjajo iskanju informacij. Skupaj s prejemanjem obsega ta čas skoraj 90 odstotkov infor-macijsko-dogodkovnega delovanja novinarjev (druge dejavnosti za zbiranje informacij so preverjanje, izmenjava, dajanje, dogovarjanje). Vendar pa prevladovanje iskanja v večini primerov NE pomeni, da so novinarji primarni iniciator komunikacije, ki sproži definiranje novinarskega dogodka kot takega in oblikovanje novinarskega sporočila. Čeprav je čas, porabljen za prejemanje informacij, v primerjavi s časom za iskanje relativno kratek (v povprečju 13,27 odstotka razpoložljivega časa za zbiranje informacij), pa prejete informacije bistveno določajo iskanje. Koliko je torej novinar dejansko določevalec dogodkov? Če bi opazovane stike z viri informacij razvrstili po tem, kdo je bil »kriv« za stik in s tem za zbiranje informacij, pokrivanje dogodkov, bi dobili tole sliko: Novinar A Novinar B Novinar C Novinar D Skupno Št. virov 54 100% 45 100% 43 100% 51 100% 193 100% Novinar 10 18,52 17 37,78 16 37,21 16 31,37 59 30,57 Vir 29 53,70 11 24,44 11 25,58 18 35,29 69 35,75 Služba 15 27,78 17 37,78 16 37,21 12 33,34 65 33,68 ' Ti dostop je lahko tudi prostorsko pogojen O prostorski dunenzji odnosa do virov in njihovega izbori jrlej npr Rossi Martin. 1988. Ni osnovi čase stody ugotavlja, da )C zlasti pomembna geografska Milina novinarja, ki neposredno vpliva na izbor vrste vira in na raznovrstnost izbranih virov Pomemben vpliv pa ima tudi razdalja med sedeiem novinarske organizacije in dogodkom. 1 Podrobnejia obravnava razporejanja časa novinarjev bi bila za to besedilo preobsežna, zalo opozarjam samo na tiste časovne vidike, ki so pomembni za stike z viti informacij, oz na tiste časovne segmente, v katerih se ti stiki dogaj^o 302 Razlaga: Novinarji A, B, in C so trije v raziskavi sistematično opazovani novinarji, novinar D pa je skupno ime za preostalih 6 naključno opazovanih novinarjev - podatki za novinarja D so torej zbirni. Si. virov pomeni Število vseh med raziskavo identificiranih virov inforamcij, s katerimi so posamezni novinarji (A. B, C in D) imeli stike. Kategorija novinar se nanaša na tisto število virov, s katerimi je novinar imel stik zaradi lastnih zaznav ali interesov, ki so jih sprožili njegovo osebno življenje, govorice ali spodbude prijateljev, pa tudi drugi mediji. Največji delež imajo zaznave (v skupnem Številu 59 je 19 ali 32,2% zaznav) in prijatelji (16 ali 27,12%). Kategorija vir se nanaša na število virov, s katerimi je bil novinar v stiku zaradi virovih napovedi dogodkov, vabil na dogodke, eksplicitno izraženih interesov, posredovanih informacij. pa tudi psevdo-feedbacka. Največji delež imajo prav vabila in napovedi dogodkov (v skupnem številu 69 nastopa 23 ali 33,33% vabil in 20 ali 28,98% napovedi dogodkov), precej pa je tudi eksplicitnega interesa vira (15 ali 21,7%). Kategorija sluiba pa se nanaša na število virov, s katerimi je novinar komuniciral zaradi »službenega naročila« - zaradi dela za ustaljene rubrike, zahtev po kontinuiranem spremljanju nekoč začete teme in podobnega. Največji delež ima delo za ustaljene rubrike oziroma v redakciji dogovorjene teme, ki jih obdelajo vsi novinarji na svojih teritorialnih ali tematskih področjih (v skupnem številu 65 je delo za rubriko vzrok za stike s 25 ali 36,23% viri). Iz tabele je razvidno, da je novinarjeve stike z viri informacij v povprečju v skoraj 70 odstotkih primerov »zakrivil« nekdo drug - ne novinar sam. Novinar torej v številnih primerih pristaja na definicijo novinarskega dogodka, kot mu jo posredujejo drugi. Opazovanje je pokazalo, da zlasti nevprašljivo sprejeta definicija dogodkov, ki jih posredujejo uradni viri, ki nastopajo tudi kot viri »po funkciji« - torej kot zastopniki - predvsem oblastnih - institucij in jih zelo rutinsko tudi pokrivajo. Na lokalni ravni so tipičen primer na primer pokrivanja sej občinskih izvršnih svetov in skupščin, ki jih pokrivajo brez presoj tematik in pomembnosti. Da novinarji v glavnem sprejemajo uradne definicije novinarskih dogodkov, kažeta tudi razmeije med uradnimi in neuradnimi viri ter podatek o tem, kolikokrat na podlagi stika z virom informacij ni prišlo do oblikovanja novinarskega sporočila. To lahko vzamemo kot možen kazalnik novinarjevega nesprejemanja ponujene definicije dogodka, informacije: Število virov glede na status vira uradni/neuradni Novinar A Novinar B Novinar C Novinar D Skupno St. virov 54 100% 45 100% 43 100% 51 100% 193 100% Uradni 29 53,70 36 80 22 51,16 39 76,47 126 65,28 Neuradni 25 46,30 9 20 21 48,84 12 23,53 67 37,72 Opomba: Kot uradni so opredeljeni vsi viri, ki lahko o dogodku, informaciji govorijo zaradi svoje priznane funkcije - najrazličnejši »pooblaščeni« za dajanje informacij, vodje (ali njihovi namestniki) različnih organizacij, služb, skupnosti. Kot neuradni pa so opredeljeni tisti, ki nastopajo kot posamezniki z lastnim mnenjem, videnjem, interpretacijo, informacijo, dogodkom - bodisi vpleteni ali ne. 303 Teorija in praksa, let. 31. II. 3-4. Ljubljana 1994 Nepojavljanje teksta glede na status vira Novinar A Novinar B Novinar C Novinar D Skupno Uradni Nturadm Uradni Neuradni Uradni Neuradni Uradni Neuradni St. virov 29 100% 25 100% 35 100% 9 100% 22 100% 21 100% 39 100% 12 100% 126 100% 67 100% NI TEKST 2 6.89 8 32 1 2.78 4 44.44 0 0 8 38.09 3 7.69 1 8.33 6 4.76 21 31.35 Opomba: Kategorija ni teksta velja takrat in samo takrat, kadar o temi. ki je bila vsebina komunikacije z virom informacij, sploh ni bil napisan tekst, ne pa takrat, kadar vir informacij v tekstu ni citiran. (Menim, da citiranje - eksplicitno, prikrito ali necitiranje. govori bolj o odnosu - tudi osebnem - novinarja do vira kot pa o sprejemanju njegove definicije dogodka). Iz tabel je razvidno, da pri vseh opazovanih novinarjih prevladujejo uradni viri ter da na podlagi komunikacije z uradnimi viri praviloma tudi nastane novinarsko sporočilo. Od 126 stikov z uradnimi viri je bilo le 6 (4,76%) takih, da se sporočilo ni pojavilo. Pa še pri tem je bilo nekaj primerov, ko da sporočilo ni prišlo zaradi virove želje - npr. vir je eksplicitno dejal, da je o novinarjevi temi, začeti na podlagi neuradnih informacij, še prezgodaj govoriti in novinarje delo o tej tematiki opustil. Mnogo večji delež nepojavljanja sporočila, ki bi lahko nastalo na podlagi komunikacije z neuradnim virom, bi morda lahko pojasnili s specifično pozornostjo, ki jo novinarji namenjajo uradnim oziroma neuradnim virom. Iz zapiskov opazovanja se kaže. da novinarji mnogo pozorneje in intenzivno poslušajo uradne vire, s katerimi se običajno tudi namensko srečujejo, kot pa neuradne, pri katerih je pogostejši neformalni stik. Zato pri uradnih virih slišijo tudi slučajne opazke, pri neuradnih pa pogosto »preslišijo« celo temeljno vsebino komunikacije. Drugi možni razlog za takšno ravnanje pa je količina potrebnega dela. Ko novinar sprejme uradne definicije dogodkov, porabi za spremljanje teh dogodkov in zbiranje informacij večino delovnega časa. ki ga sam označuje kot »razpoložljivega«. Te dogodke tudi definira kot tisto, kar »mora« narediti, medtem ko druge teme in dogodke, ki jih kot take definirajo neuradni viri, prepušča preostanku »razpoložljivega« časa. Tako utemeljeno odločanje se povezuje tudi s prilagajanjem delovnih rutin, kar se zlasti pozna novinarjem, za katere je temeljni način zbiranja informacij reagiranje na uradna vabila, napovedi dogodkov. Drugi vidik odločanja na podlagi količine potrebnega časa je. da dogodki, informacije, ki jih dajo neuradni viri, običajno niso popolni v novinarskem »obrtniškem« smislu in zahtevajo dodatna iskanja, ki se zdijo novinarju zahtevnejša od tistih, ki jih - če sploh jih - zahtevajo uradne definicije in informacije. Ni naključje, da je nepojavljanje teksta na podlagi informacij neuradnih virov najpogosteje povezano s temami, ki bi jih lahko označili kot »problematične« oz. kot tiste, pri katerih močno delujejo selektivni mehanizmi. Uradni viri informacij bi jih najverjetneje poskušali zanikati ali omiliti. V prvem primeru novinar predpostavlja. da bi »ostal brez teksta« oziroma brez dokaza, brez »uradnih dejstev«, v drugem bi definicija dogodka kot vrednega novinarske pozornosti zvodenela. Ne bi imela več začetne ostrine, zato bi bila pri naslovnikih manj odmevna, kot je novinar na začetku predvideval. Drugi bistveni razlog pa je, da bi si novinar z njo zožal dostop do uradnih virov informacij, brez katerih si svojega dela ne zna predstavljati. Še zlasti kadar gre za vir, za katerega novinar meni. da je edini »pooblaščeni« vir na svojem področju oz. da ima določen monopol nad informacijami. 304 Pozitiven odnos do uradnih virov Novinarji z uradnimi viri informacij, s katerimi kontinuirano komunicirajo, običajno vzpostavijo vsaj službeno, če že ne tudi osebno pozitivne odnose. Medsebojna »potrebnost« in stalnost stikov vzpostavljata tudi podobnost perspektiv, interpretativnih in relevančnih shem. Da se kontinuiteta stikov pomembno povezuje z definiranjem odnosa do vira, dokazujejo tudi tele tabele: Kontinuiteta stikov z uradnimi viri Novinar A Novinar B Novinar C Novinar D Skupno St. uradnih virov 29 100% 36 100% 22 100% 39 100% 126 100% Kontinuiteta-DA 24 82,76 22 61,11 18 81,82 34 87,18 98 77,78 Razlaga: Kontinuiteta-DA pomeni, da gre za vire informacij, s katerimi so novinarji tudi med raziskavo komunicirali večkrat - o istih ali različnih dogodkih in informacijah, ali pa so jih v pogovoru po raziskavi opredelili kot stalne vire, kot tiste, s katerimi komunicirajo običajno od 1 do 2x na mesec do 2 do 3x na teden. Stalni uradni viri in opredelitev odnosa do teh virov Novinar A Novinar B Novinar C Novinar D Skupno Stalni urad. viri 24 100% 22 100% 18 100% 34 100% 98 100% Službeno pozitiv. osebno pozitiven 13 54,16 6 27.27 7 38,89 19 55,88 45 45,92 službeno pozitiv. osebno nevtralen 7 29,16 12 54.54 7 38,89 7 20.59 33 33,67 službeno nevtral. osebno nevtralen 0 0 0 0 0 0 2 5.89 2 2,04 službeno negativ, osebno negativen nejasen 2 I 8,34 4.17 0 4 0 18,19 0 4 0 22,22 1 5 2.94 14,70 3 14 3,06 14,29 drugo 1 4.17 0 0 0 0 0 0 1 1,02 Razlaga: Odnos sem opredelila glede na kombinacijo med določitvami službeno pozitiven, negativen, nevtralen in osebno pozitiven, negativen in nevtralen. V tabeli so navedene samo nekatere kombinacije - prve tri so tiste, ki se glede na število vseh virov (tudi neuradnih in nestalnih) pojavljajo najpogosteje. Četrta (službeno in osebno negativen) je tista, ki se tudi v celoti pojavlja najredkeje - vzrok za uvrstitev v tabelo je v dokazovanju, da z viri, ki jih »dvojno« negativno opredeljujejo, nikoli ne komunicirajo na lastno željo. Pod kategorijo drugo so opredelitve z »vmesno« frekvenco - službeno pozitiven/osebno negativen, službeno nevtralen/osebno pozitiven, službeno nevtralen/osebno negativen, osebno pozitiven/službeno nevtralen in osebno pozitiven/službeno negativen. Te kategorije se vsaka zase pojavljajo v majhnem številu primerov. Odnos sem opredelila glede na kontekst komunikacije (neverbalen odnos - npr. izražanje sproščenosti ali nelagodnosti s položajem telesa, gibi rok in podobno; kje sta se vir in novinar srečala, tikanje-vikanje;...), glede na opazke o viru, posredovane sodelavcem (A: »A ti poznaš X? Mi je rekel, da je nekoč nekaj delal s tabo. pa sem mislila, da kaj veš o njem...« B: »Ja, meni se zdi čisto soliden. Sicer dolgovezi. drugače pa...«) in glede na novinarjevo opredelitev vira (»Joj, koliko časa mi vzame X. Ko ga končno dobim, pa običajno sploh ne ve nič o tem ...«; »X je vedno prijetno poslušati. Zelo je simpatičen, ko 305 Teorij« m praku. let. 31. U. 3-4. LjuMjaiu 1994 začne s svojimi retoričnimi izvajanji, ampak da bi izvedel kaj od njega, pa ne moreš pričakovati ...«) Iz tabele je razvidno, da imajo novinarji z več kot 70 odstotki uradnih virov vsaj službeno, s številnimi pa tudi osebno pozitivne odnose. Pozitivnost sproža kontinuiteta, ki omogoča specifično medsebojno »poznavanje«, usklajevanje (ali »vsiljevanje«) pričakovanj, interesov. Obratno pa pri prvem stiku pozitivno (službeno ali osebno) opredeljen odnos sproža kontinuiteto. Tisti, ki ga novinar pri prvem stiku opredeli negativno, ima le malo možnosti, da bi še kdaj na novinarjevo pobudo vstopil v medijsko realnost. Novinar pri tistih, ki jih opredeljuje negativno, išče informacije le, kadar to od njega izrecno zahtevajo (primer službeno povzročenih komunikacij zaradi enotnega obdelovanja teme, dogovorjene v redakciji), ali kadar mu samo ta vir informacij lahko »uradno« potrdi oz. zanika dogodke, informacije. Kadar ima alternativne možnosti, se najraje obrača na znane, kontinuirane in pozitivno opredeljene vire. Odnos do vira vpliva tudi na navajanje vira v novinarskem sporočilu - ta je lahko naveden eksplicitno (razvidno), prikrito (povzetek stališča brez navedbe vira) ali pa ni naveden: Eksplicitno in prikrito navajanje uradnih virov Novinar A Novinar B Novinar C Novinar D Skupno št. ur. v. 29 100% 36 100% 22 100% 39 100% 126 100% da-ekspl. 10 34,49 19 52,78 12 54,55 16 41,03 57 45,28 prikrito 12 41,38 13 36,11 8 36,36 10 25,64 43 34,16 ne 5 17,24 3 8,33 2 9.09 10 25,64 20 15,86 ni tekst 2 6,89 1 2,78 0 0 3 7,69 6 4,76 Razlaga: Kategorija da-eksplicimo se nanaša na vire. ki jih novinar v tekstu navaja z imenom in priimkom ali kadar navaja vsaj institucijo, v imenu katere je vir govoril. Kategorija prikrilo se nanaša na vire, katerih interpretacije so v dokaj nespremenjeni obliki navedene v tekstu, ni pa iz ničesar razvidno, da to ni novinarjevo vedenje, mnenje, interpretacija. Vira iz teksta samega na noben način ni mogoče določiti. Kategorija ne velja za vire, s katerimi je novinar sicer komuniciral o temi, o kateri je oblikoval sporočilo, njihovih interpretacij, mnenj pa ni uporabil v tekstu, ker se mu niso kazala kot pomembna, potrebna ali ker je virovo mnenje, interpretacija le malo vplivala na njegovo lastno videnje problema. Kategorija ni teksta velja za vire, s katerimi je novinar komuniciral o temah, ki niso postale predmet novinarjevih sporočil. Iz tabele je razvidno, da se vsaj četrtina uradnih virov informacij prikrito pojavlja v sporočilih novinarjev - torej ne da bi bili navedeni. V nekaterih primerih gre za bolj ali manj jasno izraženo željo vira, da se v sporočilu ne bi pojavljal. Za večino primerov pa mislim, da gre za sposojanje primernih interpretacij, ki naj bi ohranile »poznavalsko« vlogo novinarja v očeh naslovnikov - zlasti kadar gre za teme, o katerih ve novinar zelo malo. To je ena od možnih razlag. Druga, ki se nanjo navezuje, je, da je citiranje povezano z odnosom do vira informacij. Na podlagi opazovanja domnevam, da novinarji eksplicitno citirajo vir, kadar želijo poudariti, da gre za uradno informacijo, kadar visoko pozitivno ocenjen vir citiranje predstavi v pozitivni luči in kadar zelo negativno ocenjen vir citiranje predstavi v negativni luči. Kot svoje novinarji predstavljajo informacije, interpretacije tistih virov, ki jim zaupajo, ki jim verja- 306 mejo, na katerih strokovnost se zanesejo, pa hkrati predpostavljajo, da viru ni posebej do tega, da bi bil v tekstu eksplicitno naveden. Kot svoje predstavljajo tudi informacije, iz katerih oblikujejo vprašanja v časopisnih intervjujih, pa o tem tik pred pogovorom niso vedeli skoraj ničesar. Pogovor pred intervjujem so izkoristili za pridobivanje nekaj osnovnih informacij in za detekcijo virovih želja - o čem bi rad govoril. Z uradnimi viri se komunicira rutinsko Novinarji imajo zgrajene lastne mreže virov informacij, na katerih so najpomembnejša vozlišča pozitivno opredeljeni stalni uradni viri. Katere družbene in »državne« institucije predstavljajo in kako se komunicira z določenimi tipi virov? Vsi viri so bili v raziskavi razdeljeni v 11 skupin: politika, vlada in uprava, državne službe, javne službe, poslovni viri, interesne skupine, posamezniki strokovnjaki, vpleteni posamezniki, »navadni« posamezniki in drugi mediji. Največje (čeprav za izpeljavo pomembnejših sklepov še vedno premajhne) skupine so bile politika (15,54%). poslovni viri (12,44%), javne (10,88%) in državne službe (10,36%) ter vpleteni posamezniki (10,36%). Stiki z viri informacij so sicer vselej poosebljeni' in zato po svojem značaju enkratni. Kljub temu pa imajo navedene skupine nekatere skupinske značilnosti komuniciranja z novinarji - glede na status vira, način postavljanja v pozicijo vira, glede na kanale komuniciranja ipd. a) status vira: velika večina virov iz prvih petih skupin (politika, vlada+upra-va. državne in javne službe ter poslovni viri) ima status uradnih virov in zato večjo možnost (»pravico«) definiranja novinarskih dogodkov. Pri virih iz naslednjih skupin prevladujejo neuradni viri, ki jim novinarji namenjajo pozornost predvsem na podlagi medsebojnih odnosov in križanj interesov. Njihove pobude presojajo z vidika potrebnega dela, razpoložljivega časa, dostopnosti do potrebnih dodatnih informacij in podobno. b) postavljanje v pozicijo vira: na podlagi opazovanja se mi kažejo predvsem tri značilne situacije: 1) vir se sam postavi v pozicijo vira - to lahko stori tako uradni kot neuradni vir. Postavljanje je interesno motivirano. Najbolj značilno je za vire v skupini politika in za vpletene posameznike. 2) vir je institucionalno opredeljen kot vir - velja predvsem za uradne vire iz skupin vlada in uprava, državne in javne službe, ki jih novinarji razumejo kot vire po funkciji. 3) vir postavi v pozicijo vira novinar - velja najbolj značilno za posameznike-strokovnja-ke. delno za posameznike novinarje in druge medije, občasno pa tudi za vire iz drugih skupin. Gre za določanje na podlagi novinarjeve subjektivne zaznave kom-petence določenega vira. c) kanali komuniciranja z viri - Sigal (1973) je identificiral tri kanale - rutinske (uradne procedure-sestanki, izjave za tisk, tiskovne konference...), neformalne (odvisni od novinarjevih osebnih stikov, novice iz ozadja, nevladne procedure ipd.) in iniciativne (novinarjeva lastna pobuda, spontani dogodki, lastna raziskovanja ...). Sigal sicer govori o sporočilih, nastalih na podlagi teh kanalov (ukvarjal se je z analizo besedila), vendar pa lahko tudi vire informacij opredelimo po teh treh kanalih, pri čemer pa je treba upoštevati, da npr. neformalni kanali ne pome- * Tudi uradno vabilo, b ga potlje institucija. ima podpisanega pošiljatelja - te ga novinar pozna, vabilo drugače obravnava, kot te je poMjatelj tanj osebnostno nedefiniran Isto velja n medijska sporočila - ta imajo podpaane avtorje in odnos do sporočila se prav uko oblikuje na podlagi poznavala/nepoznavanja in odnoaa do tega avtorja 307 Teorija in praksa, let. 31. II. 3-4. Ljubljana 1994 nijo le novinarjevega dostopa do vira, ampak tudi nasprotno - virov dostop do novinarja. Pri vseh stikih z viri prevladuje rutinski kanal komuniciranja (61,66% stikov z vsemi viri), neformalni kanali (22,28%) ter iniciativni (16,06%) za njimi daleč zaostajajo. Glede na opredeljene skupine pa je raziskava pokazala tudi, da razen pri vpletenih posameznikih in pri interesnih skupinah pri drugih skupinah prevladuje en kanal komuniciranja. Pri skupinah, v katerih prevladujejo uradni viri, je to rutinski kanal komuniciranja. Vzrok za to je kontinuiteta stikov (uradni viri producirajo velike količine novinarskih dogodkov), na podlagi katere se vzpostavlja zaupanje v vire in definiranje virov kot poznavalcev. Dokler ta proces nemoteno deluje, se novinarju ne zdi potrebno, da bi iskal neformalne kanale zbiranja informacij, saj mu rutinski zagotavljajo dovolj ustreznih in popolnih informacij za oblikovanje sporočil. Pomanjkanje drugih kanalov je posledica »stanja stvari«, kot ga novinarji razumejo, in tudi zadovoljstva s takim stanjem, ki omogoča rutiniziranje in predvidljivost dela. Za konec... Večino dogodkov definirajo že pred novinarjem. Novinar lahko definicijo zavrne, lahko pa jo sprejme in dogodek postane »vreden« novinarske pozornosti. (Ne)sprejemanje ponujene definicije določajo:10 novinarjeve naravnanosti (raje pokriva dogodke, o katerih nekaj ve, ker sodijo v njegove zadolžitve, ali dogodke, ki ga tudi osebno zanimajo), percepcija virov (uradni/neuradni, pozitivno/negativno opredeljeni), upoštevanje »razpoložljivosti« časa, ki jo tudi oblikujejo naravnanosti, upoštevanje službenih zadolžitev in podobno (to »mora« narediti, to pa ni »nujno«), dostop do informacij (nekatere informacije lahko dobi hitro in ve kje, od koga, druge bi terjale več iskanja in predvidoma bolj zaprte kanale informiranja), nujnost oblikovanja sporočil (delo v novinarski organizaciji je normirano - novinar je dolžan na mesec napisati toliko in toliko prispevkov. Tudi to je pomembno za sprejemanje definicij dogodkov - novinar potrebuje dogodke in potrebuje vire, ki mu jih bodo zagotavljali.) Navedene določitve so (skupaj s skladnostjo ponotranjenih selektivnih mehanizmov pri uradnih virih in novinarjih) tudi možen vzrok, da se najbolj aprioristično sprejemajo prav uradne definicije dogodkov. Te namreč zagotavljajo »ustreznost« (neproblematičnost) dogodka, stalnost in v »obrtniškem« smislu popolnost informacij, možnost predvidevanja in vnaprejšnjega razporejanja delovnega časa, najlažji dostop do informacij... Zaradi kontinuitete in na tej podlagi vzpostavljenih vsaj službeno pozitivnih odnosov, zaradi definiranja uradnih virov kot nujno potrebnih in poznavalskih (v smislu: »Kdo pa naj ima te podatke, če ne oni?«") novinarji takšne določitve sprejemanja definicij dogodkov ponotranjijo in jih ne izpostavljajo kritičnemu premisleku. Če je interpretacija neločljivo povezana z informacijo in s samo definicijo dogodka kot novinarskega dogodka, je tisti, ki definira dogodek ali informacijo, vselej tudi že interpret. Ugotovitve raziskave kažejo, da določevalec dogodka 10 Določitve ni» univerzalne in jih ni mogoče hierarhično razvrstiti, razlikujejo se tudi od novinarja do novinarja in pogosto od primera do primera. Menim pa. da k> to tiste najsplobtejic, ki tudi določajo (nejsprejemanje ponujenih definicij in ki se v modificiranih oblikah vendarle pojavljajo pri večini novinarjev v raziskovani enoti. 11 Tako je odgovoril eden od opazovanih novinarjev na vpraianje. zakaj se je odločil ravno za ta vir. Pri tem pa se novinarji ne zavedajo, da »goli« podatki v komunikaciji pravzaprav nikoli ne obstajajo - vselej gre za interpretirane informacije- Eden od novinarjev je sam povedal, di u v zapiskih označi, kaj so viri >poudarih« in ob čem so rekli »to ni pomembno«. Taktne opazke novinarji običajno upoštevajo, ker menijo, da vir več ve o temi kot oni sami. 308 v skoraj 70 odstotkih primerov ni novinar. Vendar pa to NE pomeni, da je zaradi sprejemanja dogodkov, kakor jih definirajo drugi, izključen iz interpretacije. Novinar kot središčna točka medijske realnosti (glej Drame, 1992) vselej vstopa v procese definiranja in interpretiranja. Definicije lahko sprejme, zavrne ali redéfinira. Ugotovitev, da jih predvsem precej neproblematično sprejema, njegove možnosti posega ne ukinja. Vendar pa bi se morali novinarji najprej zavedati procesov lastnega delovanja, jih izpostavljati kritičnemu vrednotenju, da bi jih v nadaljevanju lahko spreminjali in vanje dejavneje posegali. Opozorilo na dajanje privilegijev predvsem uradnim virom se povezuje s stanjem (ne)demokratičnosti tiska, na kar so v zadnjem času npr. opozarjali raziskovalci, ki demokratičnost tiska povezujejo z uporabo več različnih tipov informacij (glej npr. Brown, Bybee, Wearden, Stra-ughan, 1987;Hansen, 1990;Hansen; 1991). Večstopenjskasporočevalskastruktura (glej shemo 1) sama po sebi ni problematična - problematično pa je, če se je ne zavedamo. In problematično je, če jo v točki vira informacij omejujemo zgolj na »oblastne pozicije« in je ne širimo z različnimi tipi virov informacij, s pluralizmom različnih glasov. UTERATURA: ALTHEJDE. DAVID L. (1974). Creating Reality. How TV New» Distort» Events. Sage Publications. Beverly Hills, London ATWATER. TONY Sc GREEN. NORMA F (1988). News Sources m Network Coverage of International Terrorism. v: Journalism Quaterly. 65:967-971 BOGDAN. ROBERT * TAYLOR. STEVEN J (1975). Introduction to Qualitative Research Methods, A Phenome ooiogk-al Approach to the Social Sciences. A Wiley-lntersctence Publication, New York. London. Sidney, Toronto BROWN. JANE DELANO; BYBEE. CARL R.; WEARDEN, STANLEY T. & STRAUGHAN. DULCIE MUR-DOOC (1987). Invisible Power: Newspaper News Sources and the Limits oi Diversity; v: Journalism Quaterly. 64 45-54 DRAME. INKS (1992). Medijska realnost kot posebna realnost; v: TIP XXIX/9-10:849-859 HANSEN. KATHLEEN A. (1990). Information Richness and Newspaper Pulitzer Prizes; v Journalism Ouateriy 67:930-935 HANSEN. KATHLEEN A. (1991). Source Diversity and Newspaper Enterprise Journalism, v; Journalism Ouateriy 68:474-482 KOSlR. MANCA (1988). Nastavki tt tcorijo novtnarskih vrst. DZS. Ljubljana LASORSA. DOMINIC L A REESE. STEPHEN D (1990), News Sources Use in the Chraah ol 1987: A Study of Four National Media: v: Journalism Ouateriy. 67:60-71 MARTIN. SHANNON ROSSI (1988). Proiimity of Event as Factor in Selection of News Sources, v: Journalism Quaterly 65:986-989 + 1043 MEDIANA 3 (1993). Branoat, gledanost in poslutnost, Ana lira medijev v Sloveniji. Inititul za raziskovan|C mcdijev, Ljubljana SCHLESINGER. PHIUP (1989). From production to propaganda?: v: Media. Culture and Society 11 283-306 SCHLESINGER. PHIUP. TUMBER. HOWARD A MURDOCK. GRAHAM (1991). The media politics of crime and criminal justice, v: British Journal of Sociology 42:397-420 SIGAL. LEON V. (1973). Reporters and officials. Leiington. Mass : D.C. Heath SIGAL. LEON V. (1986). Sources Make the News; v: Manoff. Schudson (ed) Reading the News. New York. Pantheon Books SOLOSK1. JOHN (1989). Sources and Channels of Local News, v: Journalism Ouateriy 66:864-870 SPLICHAL. SLAVKO (1990). .Infotmacijska dniiba. in druibosJovne znanosti, VTIP XXVI154-57 TUCHMAN. GAYE (1977). The Exception Proves the Rule: The Study of Routine News Practice, v Hinch. Miller, Kline (eds) strategies for Communication Research. Sage Publication. Beverly Hills. London, str. 43-62 TUCHMAN. GAYE (1978), Making News: A Study in the Construction of Reality. New York; Free Press 309 Teorija in praksa, let. 31. II. 3-4. Ljubljana 1994