Libri. International Library Review and IFLA Communications. Copenhagen. Vol. 20/1970, No. 1—4.
Pričujoči letnik revije prinaša poleg poročil o delu IFLA še vrsto člankov, ki opisujejo nastanek in sedanje stanje knjižnic v raznih deželah zemeljske oble, ali pa se lotevajo specialnih problemov s področja bibliotekarstva od zapletenih izračunavanj za izposoj no dobo periodike do poenostavljenega načina dajanja navodil bralcem za uporabljanje katalogov v obliki tabel z vprašanji in odgovori, tako imenovanih algoritmov.
V	prvem zvezku letnika najdemo poročilo o internacionalnem srečanju katalogizatorjev v Copenhagnu leta 1969 in poročilo 35. zasedanja generalnega sveta IFLA, ki je razpravljal o uporabi MARC projekta
v	knjižnicah zunaj ZDA in Kanade. Četrta številka letnika pa prinaša govore kar štirih zastopnikov različnih držav (vzhodnega in zahodnega bloka) na 36. zasedanju v Moskvi septembra 1970. Osrednja tema tega zasedanja je bila: pojem bibliotekarstva kot vede in njegova uvrstitev v sistem drugih znanosti.
Zanimivejši je za nas članek A. D. Burnetta, ki popisuje svoje vtise o zahodnonemških univerzitetnih knjižnicah (Impressions of West German University Libraries), z vrsto poglavij o raznih vidikih notranje organizacije teh knjižnic. Pri tem avtor nehote primerja nemške knjižnice z domačimi britanskimi.
Najprej ugotavlja, da je nemška univerzitetna knjižnica upravno in finančno neodvisen organ ustanove, kateri služi. Finančna sredstva prejema neposredno od dežele oz. mesta, v katerem je, pa tudi od dru-
184
Knjižnica 16/1972
gih organizacij, kot je Deutsche Forschungsgemeinschaft, in od lokalnih industrijskih podjetij. Kljub svoji neodvisnosti od univerze ali prav zaradi nje pa se morejo tem bolj tesno povezovati knjižnice raznih univerz med seboj. Odbor knjižnice je prav tako neodvisen od univerze. Njegovi člani so predvsem akademiki (ponekod tudi mlajši učni kader in študentje poleg profesorjev), vendar to telo bibliotekarju le svetuje, končno odločitev pa prepušča njemu samemu. Veliko pa je odvisno tudi od osebnosti bibliotekarja.
Nastavljanje osebja je osnovano na temeljni delitvi med rutinskim in zahtevnejšim delom, pri čemer razlikujejo tri stopnje. Tako obstaja nekakšna hierarhija, katere srednjo stopnjo sestavljajo bibliotekarji, višjo pa strokovnjaki na svojih področjih z doktorskim nazivom, tako imenovani »referenti«. Direktor knjižnice je pogosto kak ugleden profesor ali član senata z nesporno avtoriteto, čigar volja je zakon.
Tu avtor ugotavlja, da britanske knjižnice take stroge hierarhičnosti ne poznajo in se ne okoriščajo dovolj a strokovno specializacijo svojih bibliotekarjev, ki pogosto opravljajo delo, za katero ni potrebna posebna akademska izobrazba. Po drugi strani pa je tudi res, da se premalo strokovnjakov s področja uporabnih ved odloča za poklic bibliotekarja, kjer so slabše plačani kot na ustreznem mestu drugje. Zato ostaja bibliotekarstvo še vedno bolj »ženski poklic«. Slaba stran te zaprte hierarhičnosti je tudi ta, da pade preveliko breme dela na referente, ki so vedno razmeroma maloštevilni; poleg klasificiranja, informacijske službe in nabavne politike morajo opravljati še upravne dolžnosti in razen tega ostati na tekočem v svoji stroki. Res je, da je število bibliotekarjev in knjižničnih manipulantov ter drugih nekvalificiranih delavcev razmeroma
veliko. Uporaba računalnika sicer zmanjšuje število bibliotekarjev, ne pa tudi števila knjižničarskih manipulantov.
Nabavna politika je torej v rokah referentov. Člani učnega osebja sicer lahko svetujejo in priporočajo, a pobude in odločitve ostanejo naloga knjižnice. V ta namen so razdelili svet znanosti na dvanajst področij, od katerih si vsak referent izbere eno ali dve sorodni področji. Enkrat tedensko se referenti zberejo na tako imenovanih »nabavnih sejah«, ker je medsebojna pomoč — zlasti med jezikoslovci in drugimi strokovnjaki — nujna in skupno odločanje potrebno. Ta »referatni sistem« so sprejele tudi druge neuniverzitetne knjižnice v Nemčiji. Rezultat tega sistema so celovite, enotne in dragocene znanstvene zbirke, ker zbiranja in izbiranja ne zavirajo ali preprečujejo muhe in posebnosti profesorjev, ki so jim na voljo seminarske knjižnice. Na tem mestu bi povedali nekoliko več o seminarskih knjižnicah, ki jim avtor posveča posebno poglavje in ugotavlja tudi njihove prednosti.
Medtem ko so posamezne univerzitetne knjižnice dovolj dobro povezane med seboj, je sodelovanje med osrednjo knjižnico univerze in njenimi seminarskimi knjižnicami minimalno. Vendar so seminarske ali inštitutske knjižnice skupaj v resničnem pomenu besede univerzne knjižnice. Zgodovinsko so prvotnejše ne le v Evropi, ampak tudi v Ameriki in se še vedno niso preživele. Seminarske knjižnice dejansko služijo resničnim potrebam. Tudi v Angliji, pra-
vi	avtor, se znova uveljavljajo centrifugalne sile, ki skušajo razkosati univerzitetno knjižnico v prid majhnih oddelčnih knjižnic.
Zaradi svojega obsega so seminarske knjižnice učinkovitejše zbirke za delo na svojem področju in so neredko samozadostne za svoje znanstveno raziskovalne namene.
Razen tega so dobro organizirane, kar se zdi morda presenetljivo, če pomislimo na nestalnost vodstva.
V	knjižnici delajo študentje, katalogizacija pa je v rokah asistentov in bibliotekarjev. Le-ti morajo zadostiti raziskovalnemu delu in študijskim potrebam tako učnega osebja kakor študentov. Ker so te knjižnice v seminarskem poslopju, so knjige vselej dostopne. To so večinoma prezenčne knjižnice, izposoja na dom pa je kljub temu mogoča bodisi čez noč ali za konec tedna. Predstavljajo torej prvi, pogosto pa tudi zadnji vir informacij in so zato pravo žarišče branja.
Ta dvojni sistem knjižne zaloge ima seveda svoje kritike, vendar tudi mnogo dobrih strani. Konstruktivna kritika bi morala biti usmerjena v izboljšanje in ne v uničenje tega sistema. Eden od vidikov, ki ga kritizirajo, je podvajanje knjižne zaloge in ločena nabavna politika. Vendar sta to lahko tudi prednosti. Duplikati so uporabnikom dobrodošli, zlasti ker univerzitetna knjižnica običajno sposoja na dom, medtem ko je v seminarski knjiga skoraj vedno na voljo. Knjižni zalogi se med seboj prej dopolnjujeta kot podvajata, ker služita različnim potrebam. Profesor kopiči svojo lastno zbirko, ki mu pomaga pri pouku in raziskovalnem delu, univerzitetna knjižnica pa zbira svoj fond z vidika osnovne literature. Njena zbirka je enotna, se stalno razvija ter zajema tudi tematiko, ki je seminarske knjižnice ne vsebujejo.
Drugi vidik, ki izziva kritiko, je nepotrebna delitev knjižne zaloge na oddelke. Vendar je ta delitev prej dozdevna kot resnična, ker imajo vsi pravico uporabljati univerzitetno knjižnico in lahko dobijo tudi potrebne izkaznice, ki jim omogočajo dostop v seminarske knjižnice. Seveda je centralni katalog vseh knjižnih zalog potreben. Enotni seznami periodik so kar običajni, pogosto pa poročajo semi-
narske knjižnice univerzitetni tudi o svoji knjižni zalogi.
Avtor zaključuje poglavje z željo, da bi prišlo do večje koordinacije tehničnih postopkov pri katalogizaciji in akcesiji, ki sta najprimernejši področji za bodoče sodelovanje med seminarskimi knjižnicami in univerzitetno knjižnico.
Angelika Hribar