DOMAČA  PESEM Tone   Pavček
V gluho, mrtvo tišino> jokal bi rad
za srečo in češenj belino' pa za pomlad.
Takrat smo drugačni bili, takrat smo drugi bili, kot da smo tiste dni manj nesrečni bili.
Zdaj pa smo trudni, tako trudni. Vklesal v obraze je sled hladni adijo- deklet in čas nezamudni.
Vklesala v obraze je sled ta pot kamorkoli in misel otožna: nikoli, nikoli ne bo' kakor pred. —
O, naj bo, kakor hoče. Nekoč vse mini in — naj smeje se ali joče — človek do1 smrti živi.
A meni vseeno je žal, da več ne premorem solza: nekoč sem te drugo poznal, nekoč sva drugačna bila.
430