JOSIP RIJAVEC
Saj si ne moremo misliti, da že odhajaš. Saj te je še vedno polna naša hiša, tista hiša, v kateri si prebil sedemnajst let svojega bogatega življenja. Zdaj zdaj — se nam zdi — boš stopil skozi vrata. Ljubeznivo se boš vsakemu izmed nas nasmehnil. Morda nam boš povedal kako šalo in že bo stekla beseda o bibliotekarskih problemih, o stvareh, ki bi jih bilo treba še narediti, morda tudi o izkušnjah iz nekdanjih dni, ko je bilo treba postavljati temelje za organizacijo periodičnega oddelka, ki si ga vodil celih dvanajst let.
In še bo tekla beseda o domu, pa tudi o domovini, ki si jo tako ljubil, o tvoji sončni Goriški in ne nazadnje o goriškem slavcu Simonu Gregorčiču, ki ti je bil tako blizu.
In zdaj — listal sem po tvoji uslužbenski mapi. Polna je porumenelih listov s pečati in podpisi, cela dolga vrsta odločb z obrazložitvami in pravnimi pouki, šop potrdil, spričeval in ocen — vse to pisano v suhoparnem uradniškem jeziku — mar naj bo to res tvoje življenje, dragi naš tovariš Rijavec?
Ne, kljub množici podatkov to nisi ti. Natančno so sicer popisane postaje tvoje življenjske poti od rojstva v Gorici pa preko bridkega begunstva med prvo svetovno vojno, šolanja v Mariboru in potem na vojaški akademiji v Beogradu, bleščeče vojaške kariere, ki te je pred drugo svetovno vojno peljala v Rim, med vojno pa v London in na Bližnji Vzhod tja do domovine. Vsa ta dolga in vznemirljiva pot, ki te je končno s štiriinštiridesetimi leti prav na tvoj rojstni dan privedla v Narodno in univerzitetno knjižnico in tvoje tako plodno delo v knjižnici pa tudi tvoje publicistično delo na knjižničnem področju — vse je zvesto zabeleženo v tvoji stari personalni mapi, ki bo v arhivu čakala na zgodovinarja. Samo eno, zadnjo zabeležko bomo morali dodati — datum tvoje smrti.
Ne, ti porumeneli papirji, to nisi ti. V njih ni tvoje tople človeške osebnosti, v njih ni tvojega tovarištva, ki smo ga bili deležni, v njih
ni tvoje duhovite in preudarne besede. Niti tega ni v njih, kar si storil za druge knjižnice, ki si jih prav do smrti pomagal urejevati.
Kot pravimo, da boš ostal med nami, ne mislimo samo na bridek spomin, na toliko anekdot in aforizmov, ki nas bodo spremljali, ko bomo sedeli skupaj in te pogrešali. Ostal boš med nami z neštetimi odločitvami, ki so temelj naše samoupravne dejavnosti pa tudi naše organizacijske sheme.
Zdaj odhajaš domov, v zemljo, ki si jo tako ljubil. Nam pa bo, kakor da si se odpravil zopet v kako knjižnico, da ji pomagaš na noge. Vse bo, kakor je bilo. Samo zaman bomo čakali nate. Zaman bomo čakali, da nam poročaš, kako si opravil. In ta zaman boli.
Jaro Dolar