© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Solidarnost in komunitarizem – po ustavia Andraž Teršek Article information: To cite this document: Teršek, A. (2015). Solidarnost in komunitarizem – po ustavi, Dignitas, št. 67/68, str. 95-100. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/67/68-12 Created on: 16. 06. 2019 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 95 DIGNITAS n Solidarnost in komunitarizem – po ustavi Solidarnost in komunitarizem – po ustavi 1 Andraž Teršek 2 “Potencial komunitarizma je v nakazovanju poti, po katerih si bomo lahko prizadevali udejanjati ne le pravičnost, ampak sku- pnost skozi vrsto družbenih zvez, med katerimi je liberalna drža- va najvišja družbena zveza.” 3 – Amy Gutmann Nedavno smo se v prostorih Evropske pravne fakultete v Lju- bljani srečali povabljeni univerzitetni učitelji, ki večji del svoje pra- voslovne pozornosti namenjamo sodobnemu ustavništvu, ustavne- mu pravu in filozofiji ustavne demokracije. S kolegi prof. dr. Petrom Jambrekom, prof. dr. Francijem Gradom in izr. prof. dr. Matejem Avbljem smo razpravljali o temeljnih ustavnih konceptih in vpraša- njih, o najpomembnejših izhodiščih slovenske ustavne identitete in o razlagalnih možnostih glede konceptualizacije družbenega siste- ma, kot jih ponujata besedilo in duh slovenske ustave. Razumevanje ustavniških konceptov smo predstavljali pred dodiplomskimi in po- diplomskimi študenti. Dogodek je bil podčrtan z izidom monografi- je nekdanjega sodnika in predsednika ustavnega sodišča profesorja Petra Jambreka, z naslovom Ustava in svoboda. 4 Gre za dobrodošlo ustavnopravno in ustavno-politično knjigo, ki pomeni avtorjevo re- trospektivo procesa nastajanja slovenske ustave in prikaz njegovega razumevanja osrednjih elementov slovenskega ustavnega reda. Med neokapitalizmom in socializmom Prof. Jambrek je na vprašanje dr. Avblja, kakšen koncept svo- bode po njegovem mnenju določa slovenska ustava, odgovoril, 1 Prispevek je bil objavljen v časniku Dnevnik (priloga Objektiv) z dne 6. junija 2015. 2 Ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti. 3 A. Gutmann, v S. Avineri, A. De Shalit (ur.), Individualizem in komunitarizem, 2004, str. 127. 4 P. Jambrek, Ustava in svoboda: Ustavna ureditev Slovenije – izvori, temelji in razvoj, 2014. 96 DIGNITAS n Peteroknjižje da se mu zdi predvsem demokratični socializem že sam po sebi protiustaven družbeni koncept. Meni, da ustavni red določa okvir, ki vendarle je kapitalističen, četudi soglaša, da bi bilo treba jasneje opredeliti vrsto kapitalističnega sistema, kot izhaja iz pravilnega branja in razlagalnih možnosti slovenske ustave. Poskusil sem odgovoriti na ta konceptualni in ustavniško filo- zofski izziv, ta odgovor pa tu zapisujem. Uvodoma se mi zdi potrebno ponovno poudariti, da je treba slovenski ustavni red (sestavljen predvsem iz dokumentov o na- stajanju slovenske ustave, besedila ustave, preambule k ustavi, ustavnosodnih razlag ustave in pravoslovnih komentarjev ustave) razumeti in opisovati kot model t.i. temeljske ustavne demokraci- je. Njene bistvene opredeljevalne značilnosti so najmanj tri. Prvič, uvaja koncept suverenosti naroda, ki ima trajno in neodtujljivo pravico do politične samobitnosti in samoopredelitve, torej do vzpostavitve države. Tako kot narod z vzpostavitvijo države posta- ne nacija, se politično in pravno težišče od naroda, ki je suveren, premakne k ljudstvu, ki ima (le) oblast, ni pa suvereno (3. člen ustave). O tem sem že veliko pisal, v več znanstvenih, strokovnih in poljudnih virih, a brez odziva slovenskih pravoslovcev, sodnic in sodnikov na ustavnem sodišču ter univerzitetnih učiteljev pra- va. Po ustanovitvi države se zatorej koncept suverenosti naroda po slovenski ustavi funkcionalno razcepi na eni strani v koncept oblasti ljudstva (kar nikakor ni isto kot suverenost ljudstva!), na drugi strani pa koncept suverenosti človekovih pravic. Z vidika ustavniškega učenja je za opredelitev modela sloven- ske ustavne demokracije torej bistveno to, da ustanovitev države in izgradnja ustavnega reda temeljita na treh najpomembnejših elementih. Prvič, na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega na- roda do politične samoodločbe in samoopredelitve, torej do usta- novitve države (suverenost naroda). Drugič, na oblasti ljudstva, ki se uresničuje z volitvami in priložnostnim neposrednim spre- jemanjem odločitev (na referendumih). Tretjič, na trajni zavezi k spoštovanju in zaščiti temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Med vsemi elementi, ki tvorijo slovenski ustavni red, so prav te- meljne človekove pravice in svoboščine, skupaj z ustavnimi načeli demokratičnosti, pravne države (kot vladavine prava) in socialne države, postavljene najvišje. So torej vrhovne, v tem smislu suve- rene. Nad njimi in onkraj njih ni ničesar drugega, na kar bi se lah- 97 DIGNITAS n Solidarnost in komunitarizem – po ustavi ko sklicevali z namenom nepriznavanja ali kršenja teh pravic in svoboščin, kar bi bilo še bolj pomembno od človekovih pravic in svoboščin, kar bi imelo prednost pred njimi ali kar bi dovoljevalo njihov spregled. In to je odločilni civilizacijski moment slovenske- ga ustavnega reda in nacionalne ustavne identitete. Lahko rečemo, da se je z vzpostavitvijo države, ki je narod nad- gradila v nacijo, uresničila suverenost naroda. V simbolnem smislu se zato suverenost naroda umakne v ozadje. Iz ozadja ponovno stopi v ospredje, če pride do plebiscitarnih državotvornih odlo- čanj, kakršen je bil plebiscit o osamosvojitvi ali referendumsko odločanje o vstopu v nadnacionalne politične tvorbe EU in Nato. Takšna odločitev namreč povzroči prenos dela suverenih pravic v izvrševanje na te tvorbe, zato mora biti legitimirana (utemeljena, upravičena) z odločitvijo suverenega naroda. Pri siceršnjem nor- malnem in dnevnem uresničevanju ustavnega reda, torej v dnev- nih družbenih praksah, pa se namesto narodove suverenosti ure- sničuje oblast ljudstva. Ne pa suverenost ljudstva! Suverenost, ki jo lahko označimo tudi za politično in pravno »kakovost« ali »moč«, ker pomeni tisto, kar je najvišje, vrhovno, zato torej suvereno, se pri normalnem delovanju ustavnega reda prenese na temeljne ustavne pravice in svoboščine in na omenjena tri temeljna ustav- na načela: demokratičnost, pravnost in socialnost. Ti elementi postanejo središče in nosilci suverenosti kot nečesa najvišjega in vrhovnega v slovenskem ustavnem redu. To jasno izhaja tudi iz 3.a člena ustave, ki celo pogojuje prenos dela suverenih pravic v izvrševanje na nadnacionalne politične tvorbe z njihovo jasno zavezanostjo temeljnim človekovim pravi- cam in svoboščinam, ustavnemu načelu pravne države in ustavne- mu načelu demokratičnosti. Za pravilno razumevanje temeljnih značilnosti modela ustav- ne demokracije pa to še ni dovolj. Treba je tudi vedeti, kolikšen je ustavno predviden obseg pravne zaščite teh ustavnih pravic in svoboščin. Ustava namreč ne ščiti samo t.i. negativnega statusa pravic in svoboščin, v smislu »dajte nam mir, ne posegajte v naše pravice in svoboščine, pustite nam svobodno živeti«. Odločilno je, da ustava uvaja tudi pozitivni status teh pravic in svoboščin. Gre za t.i. doktrino o pozitivnih obveznostih države. Ta ima neposre- dni izvor v 5. členu ustave, hkrati pa je del evropskega pravnega izročila in ustavniške identitete, določene s sodno prakso in dok- trino evropskega sodišča za človekove pravice. Govori pa o tem, 98 DIGNITAS n Peteroknjižje da mora država storiti vse, kar razumno zmore in mora, da bi se prav te pravice in svoboščine v praksi lahko uresničevale kakovo- stno in učinkovito. Ni torej dovolj, da država v pravice in svobošči- ne ne posega in jih ne krši. To še zdaleč ni dovolj. Vsaka pravica ali svoboščina potrebuje določene pogoje, da bi se lahko učinko- vito uresničevala v praksi. Nekatere zagotovi država s kakovostno zakonodajo, druge z nadzornimi in drugimi političnimi ukrepi. Ta pozitivni vidik ustavne zaščite človekovih pravic in svoboščin pomeni tisto pravo in največjo zaščito teh pravic in svobode po- sameznika. Tu je jedro pristnega političnega liberalizma. Pa tudi bistvo novega evropskega ustavništva. Socialnost in solidarnost Pojavi se vprašanje, kakšen liberalizem? Odgovor je že možno vsaj slutiti. Po ustavi so povsem enako kot državljanske in politič- ne pravice pomembne tudi socialne pravice! Na tej točki pa se so- očimo s temeljnim paradoksom: četudi se zdi teoretično, »na pa- pirju«, stvar jasna in logična, to je, da imajo socialne in ekonomske pravice v slovenskem ustavnem redu enak položaj kot katerekoli druge ustavne pravice in svoboščine, pa je v družbeni praksi pov- sem drugače. Problem je očiten: ustavno načelo socialne države in socialne pravice ostajajo obsežno in vsebinsko primerno do- ločeni na papirju, v besedilu ustave, vse bolj pa izginjajo iz druž- bene prakse. Temu dogajanju oziroma takšnemu stanju že lahko očitamo protiustavnost. Prav socialne pravice bi morali močneje ščititi in aktivno uvaja- ti v družbeni praksi. V povezavi z ustavnim načelom socialne drža- ve, ki ga politični odločevalci in predstavniki sodniškega poklica enostavno ne jemljejo dovolj resno, kaj šele dobesedno. Zgodba s socialnostjo v slovenskem ustavnem redu pa s tem sploh še ni končana. Namreč, ob paleti socialnih pravic in ob ustavnem nače- lu socialne države je tu še ena, zelo pomembna določba v ustavi, ki govori o socialni funkciji lastnine. Ta določba je lahko celo odlo- čilna – kot ustavna podlaga za neposredno, ustavno legitimirano, nenazadnje pa celo ustavno »zahtevano« omejevanje golega, so- cialno preveč ravnodušnega, individualističnega, nesmiselnega, prepogosto kar divjaškega neoliberalnega kapitalizma. Ki, tega poudarka nikakor ne gre spregledati, s pristnim političnim libera- lizmom nima skoraj ničesar več opraviti. 99 DIGNITAS n Solidarnost in komunitarizem – po ustavi Komunitaristična solidarnost Razmišljam, ali slovenska ustava res ne omogoča demokratič- nega socializma. Morda ne omogoča njegove čiste idejne oblike (kaj to je?), zagotovo pa omogoča pomembne elemente, ki ga opredeljujejo in neposredno izhajajo iz načela socialnosti in vre- dnote solidarnosti. Menim pa, da je goli in neomejeni neoliberal- ni kapitalizem nekaj, česar pravilno razumevanje in uresničevanje slovenske ustave ne predvideva. In sicer prav toliko, kolikor ne uresničuje ali celo negira omenjene tri postulate ustave: socialna država, socialne pravice in socialna funkcija lastnine v družbeni, politični, pravni in institucionalni praksi. Menim, da slovenska ustava odpira prostor prav za komunita- rizem. Ta ne poudarja (komunistični) moment enakosti, ampak solidarnost. Soglašam s profesorjem Jambrekom, da je to pred- vsem moralni koncept. Omogoča sklic na velikane filozofije in humanizma, kot je Immanuel Kant, in na vse ostale velike ume v človeški zgodovini, ne le na sodobne filozofe in teoretike komu- nitarističnih razlag družbe. Predvsem pa na filozofijo razsvetljen- stva. Navsezadnje, in to sploh ni nepomembno, pa omogoča tudi sklicevanje na tiste pravne filozofe, ki so najpogosteje omenjeni v študijskem načrtu ljubljanske pravne fakultete. Potemtakem tu predstavljeni argumenti ne bi smeli povzročiti prevelikega vzne- mirjenja pri učiteljih prava na tej fakulteti in njenih diplomantih. Zato pritrjujem tezi o potrebi po močni državi (mislim na dr- žavo kot družbeno telo in na filozofsko razumevanje družbene funkcije države kot monopolne oblasti, ne na tu-in-zdaj konkretno državno oblast, ki jo predstavlja aktualna vladajoča koalicija), ki je edina, ki lahko zagotovi spoštovanje, delovanje in uresničevanje tistega, kar je odločilni poudarek za temeljski model ustavne de- mokracije v okvirih socialnega liberalizma: socialne pravice, učin- kovit sistem socialne države, socialna funkcija lastnine in, nena- zadnje, vrednota solidarnosti. In država, kot jo razumem v okviru slovenske ustave, to mora storiti. To je njena temeljna funkcija. Morda zavzemanje za demokratični socializem res ni prava politična drža. Morda tudi ni treba, da bi (po Žižku) edino pra- vo politično alternativo sistemu iskali v pristnem komunizmu kot utopiji, ali v revolucionarni uresničitvi diktature proletariata. Zdi se mi, da zadošča komunitarizem, razumljen kot socialni liberali- zem, kot socialna ustavna demokracija, ki je moralno utemeljena s 100 DIGNITAS n Peteroknjižje solidarnostjo kot osrednjo vrednoto. Menim, da ga slovenska usta- va omogoča in naslavlja. Bi se o tem lahko vsaj konstruktivno in plodno pogovarjali? Literatura A. Gutmann, Komunitaristična kritika liberalizma, v: S. Avineri, A. De Shalit (ur.), Individualizem in komunitarizem, Sodobna družba, Ljubljana, 2004, str. 127. P. Jambrek, Ustava in svoboda: Ustavna ureditev Slovenije – izvori, temelji in razvoj, Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za državne in evropske študije, Nova Gorica, Kranj, 2014.