Ta 1 i z m a n. |lo bil sem deček mladolet, jfsMi mati da spominek svet; \ Na vrat ga obešaj e mi Pa te besede govori: »V svetinjo vertan plamen je, Ljubezni čisto znamenje, Iz srca polnega sipljoč Ljubezni luč, ljubezni moč. V tri dele — v jasne žarke tri Nad srcem ogenj se deli. In dasi en jim je izvir, Narazen gre plamenov tir.« Iz srede k Bogu žar kipi, Ki vir in tir je vseh stvari. Na dve strani pa plapola Za dom in brata bližnika. Srce si tako vzgoji ti; V njem neugasni ogenj žgi, A smotri žarkom trem vsekrät Naj bodo: Bog in dom in brat.« Ko bil sem deček mladolet, Mi mati da spominek svet. — Neznaten dar in nekrasdn, A svet je meni talizman. A. M. Mladeniču. !ez morja ravan široko Brzo plava mali brod, Beže brazde vanj globoko, Daleč zna za njim se pot. Kdaj brodar pristan doseže, Tega pač še sam ne ve: Ladja nove brazde reže, Prejšnje gladi spet morje. Strašna moč je tu viharja: Vale vzdiga iz globin, Strela pa za strelo vdarja Iz nebesnih visočin. Bode li preplaval srečno Burno morje mali brod? Ali pa obstal za večno, Treščen ob pogubni prod? Prosim, Bog, otmi ga sili, Varuj ga nevarnih zmot, Morske zvezde svit naj mili Kaže v temi pravo pot. Bodi, prosim te goreče, Bodi, Bog. mu ti krmar, Vodi ga v deželo sreče, Mlad, neskušen je brodar. J. O. Golobov. Spomini s slovanskega juga. (Spisal Podgoričan.) (Konec.) II. pač so slutili ustaši, da Tonkič-aga "rne bode držal besede, katero mu 'S . je v taboru pokladal smrtni strah na jezik. Komaj prost, jel je snovati nove načrte, kako bi se osvet.il nad ustaši. Šel je v Travnik, kjer je dobil vojakov in divjih bašibozukov, kojim je največje veselje mesariti in daviti kri-stijane. Plivanski kristijani so se veselili zmage svojih bratov tembolj, ker je bil tepen kruti Tonkič-aga. Ali to veselje trajalo je le malo dnij. Aga je brez uspeha iskal ustašev. Ker se ni mogel osvetiti nad njimi, znašal se je nad drugimi kristijani, ki so še ostali doma, in to po največ onemogli starčki, slabotne ženske in nedorasla cleca. Viharni dnevi so se vrstili za plivanske kristijane. Dušmani so tirjali najprej na-domestilni davek, in sicer še enkrat toliko, kolikor bi moral vsakdo plačati. Gorje mu, kdor ni mogel poravnati, kolikor mu je bilo prisojeno! Pahnili so ga v ječo, ali so ga po turški navadi z nečloveškimi mukami umorili; davili so starčke in otroke, skrunili deklice in žene, može in mladeniče so pa natikali na kole. Strašno gorje je prišlo tudi nad Ko-sanovo hišo. V hišo onega moža, kateremu je prisegel, da jo bode varoval, pride aga sam z dvema vojakoma po davek. Zahteva toliko, da nikakor ne morejo ustreči njegovi zahtevi. Stari oče, razburjen vsled nepravične zahteve, začne se pie- pirati z ago. Ali ta, ki je željno pričakoval najmanjšega upora, mahne s puškinim batom po starčkovi glavi, da se nezaveden in v krvi zgrudi na tla. Vnuk Grujica je kot neizkušen mladenič stal poleg deda. Sedaj pa, ko vidi deda krvavečega pasti, zavre mu mlada kri, zapodi se v ago, podere ga, iztrga mu puško, enega vojaka udari po glavi, drugemu pa osuplemu naglo uide na prosto v temni gozd. Mater in deda je pustil osodi, nezmožen, da bi jima pomagal. Grozovito so sedaj počeli krvoloki s starčkom. Iztaknili so mu oči, odrezali ušesa in nos ter so ga pustili v strašnih bolečinah umirati. Ženo Kosanovo so oskrunili in umorili, hišo pa zažgali. Tako kruto seje maščeval Tonkič-aga za poraz v Klanjcu. Grujica je več dnij lazil po gorah ter iskal svojega očeta in ustaše. Ker so zapustili staro taborišče, ni jih mogel kmalu najti. Slednjič vendar dospe v Radušo planino v ustaški tabor. Četa se je bila v kratkem času podvojila. Dohajali so svobodeželjni možje in mladeniči, ki so nosili še znamenja turške krvoločnosti. Pripovedovali so grozne reči, ki so se godile v Plivu in okolici. Ustaši so imeli nov dokaz turške vero-lomnosti. Vodjo Kosana je mučila neznosna skrb, ker ni znal, kaj se mu je zgodilo doma z ženo, sinom in očetom. Slednjič vendar dospe Grujica v tabor in Kosan je izvedel, česar se je tako bal. A Kosan ni obupoval radi nesreče, ampak stopil je k sinu, objel ga ter govoril ustašem s krepkim glasom: »Dragi bojni bratje! Spomini s slovanskega juga. 183 Izgubili smo vse, žene in otroke, stariše in brate; sami smo, a preganjani na lastni zemlji kakor ljuta zver. Skrivati se moramo pred sovragi v nepristopnih gozdih po gorah, da nas zatiralec ne postreli in pokolje. To je naša usoda, to je naše življenje! Bratje, bojevati se hočemo za svobodo zlato, za sveti križ in vero svojih dedov, ne mirovati prej, dokler ne bo prosta naša zemlja, zelena Bosna, prosta krutega Turčina. Osvetiti se hočemo za tisočere krivice, katere so dušmani učinili nam in našim dedom, kajti dokler bode tukaj Turčin gospodoval, Slovan v Bosni živeti ne more in ne sme. Združilo nas je hrepenenje po svobodi in maščevanje za krivice, torej se nadejam, da nas ne bode nikdo zapustil ali celö izdal. Geslo naše je-: Svoboda ali smrt!« Ustaši so potegnili jatagane ter zaorili z jednim glasom: »Svobodo Bosni, smrt Turčinom!« Tako je navduševal vodja ustaše. Kosan je izgubil vse, kar mu je bilo dragega v Plivu. A vendar je hotel videti rojstni kraj, borno kočico, kjer je preživel srečno mladost. Neke noči so hiteli štirje možje ob deročem Vrbasu. Bili so: ustaški vodja Kosan, Grujica in še dva ustaša. Ko se je zjutraj komaj svitalo, bili so že v „Plivu. Na koncu sela se ustavijo pred novim pogoriščem. Tu je stala prej Ko-sanova koča — sedaj je le kupček pepela. Obupno je stal Kosan pri pogorišču, pa bil je ustaš in zato si je kmalu pregnal morilno obupnost ter se zarotil, da se maščuje nad ago, kriv-nikom svoje nesreče. Urno na to odidejo ustaši, da bi jih ne zasačili Turčini. Med potom so nagovarjali zatirano rajo na upor zoper tlačitelje svoje. Mnogo se jih je pridružilo. Nekaj mesecev je minilo in prišla je pomlad 1. 1876. Tabor v gozdnati Ra- duši planini se je jako razširil, in četa je štela že več sto hrabrih bojevnikov, katerim je bila svoboda nad vse. Tonkic-aga je bil takoj po onem dnevu, ko je umoril ženo in očeta Kosana ter upepelil njegovo kočo, pobegnil v Travnik, ker se je bal osvete. Spomladi so se uprli ercegovski ustaši ter so v več praskah potolkli Turke; to je navdušilo tudi bosanske ustaše. Kosan je pošiljal ogleduhe na vse strani, da bi poizvedeli, kaj nameravajo Turčini, in kje biva krvoločni aga. Nekaj dnij po veliki noči dospe poslanec iz Travnika. Poročil je, da se odpravlja v Travniku turška četa na ustaše, kateri bode veleval Tonkič-aga. Kosan je bil vesel poročila, saj se bode lahko kmalu maščeval za vse, kar mu je oni učinil zlega; a tudi ustaši so se veselili boja. Svetili so zarjavelo orožje ter prepevali junaške pesmi o kraljeviču Marku in hrabrem caru Lazarju. Raduša planina ni pripravna za boj. Vsled tega so ustaši zapustili svoje taborišče ter se pomikali bližje Travniku. Pri Kreševu se snideta četi ustašev in bažibozukov. Obe četi sta enako koprneli po boju: bažibozuki po krvi ustaški, ustaši pa po osveti za krivice, katere so jim učinili dušmani. Vname se boj. Junaško sta se bili obe četi, a Kosana ni nikdo prekosil. Ni se ogibal kindžalov in jataganov, ne puškinih batov, ampak stal je ondi, kjer je boj divjal najhuje. Iskal je age, a ta se ga je vidno izogibal. Turki se niso mogli ustavljati ustašem, katerim je bilo geslo: Svoboda ali smrt ! ampak spustili so se v divji beg, prvi aga, da ne bi prišel v pest, ustašem in Kosanu. Ustaši uderö za njimi, da jih še kolikor toliko pokončajo in se rešijo zatiralcev. Kosan vide, da mu hoče aga uteči, pospeši korake, da mu ne uide krvolok. Aga ne more uiti. Ko vidi, da je vsak korak zaman, obrne se, da bi se branil. Toda prepozno. »Tu imaš plačilo, krvolok!« zagromi Kosan ter mu zapodi ostri jatagan v srce. Tonkič-aga se zvrne in izdihne svojo črno dušo. Končanje boj. Nad polovico Turčinov pokriva krvava tla, med njimi aga, drugi so pa na sramotnem begu ; a tudi med ustaši je kosila smrt, nekaj je mrtvih in mnogo ranjenih. Ustaši so obvezali ranjencem rane, mrtve brate so pa pokopali. Turke so pustili nezakopane v plen volkovom in jastrebom. Tako je Kosan maščeval svojega očeta, ženo in otroke ter je oprostil Bosno krvoloka. . Še dve leti je vodil svojo četo v hude boje, dokler se ni podala Bosna Avstrijcem. Grujica je postal hraber junak. Pozneje je pomagal Avstrijcem pri Stolcu pod vodstvom župnika Mušiča. Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega. (Spisuje Tine Brdnik.) XVIII. Plezovec. (Konec.) ^«^ffiha je opazoval Plezovca (samo priimek naj nam zadostuje tudi «r še dalje) natančneje od tistega časa, ko se je Plezovec oženil. V prvih letih je bil zelo zaverovan v razne igre. Njegova jako skrbna žena ga je šla večkrat iskat tudi po krčmah in spravljat domov. Nekega večera gre ponj celö pol ure daleč v drugo vas. Približavši se znani krčmi, kjer je rad zaostajal njen mož, najde konja pred hišo stati ter gledati v jasli, v katerih je bil neki časopis. Žena kar nevtegoma buti v sobo, kjer možiček ravno igra se svojimi prijatelji; med njimi je tudi Miha. In prav on je bil tisti, ki je poprej nalašč dejal časopis pred konja. Žena napodi Plezovca brez odloga: »Takö? Lepa reč! Ti tukaj sediš in denar zapravljaš, konj pa zunaj časnike bere; le hitro domov!« In Plezovec brž sluša togotno ženo. Oh, mar bi bil revež ostal še v krčmi! Koliko bolje bi se mu bilo godilo! To je bila izredno huda vožnja! Miha prime za vajeti, in žena se vsede zadaj zraven svojega moža na voz. Kar stegne žena svojo roko proti Plezovcu, in priloži mu täko, da Plezovec skoči nemudoma raz voz. Pa kmalu je zopet na prejšnjem sedežu. Začne jo izzivati rekoč: »Le še enkrat me poskusi udariti!« In »lop!« zaušnica resnično prileti že drugič. Plezovec jo zopet pobriše raz voz, pa je naglo tudi na prejšnjem mestu. »Le še eno mi daj, potlej boš pa že videla!« začne jej žugati, ko se mu glava nekoliko ohladi. A »videl« je takoj le Plezovec sam menda kar tri solnca, če tudi je bila noč. Zopet uide, povrne se pa sedaj spametovan in molči. Doma ga je pa vendar prijela še za ušesa, in ker je bila močna in velika, vzdignila ga je kar kvišku. Nekateri, ki se radi vmešavajo v zakonske razmere, trdijo, da ni samo takrat tako telovadila z možičkom. Ob drugi priliki, ko igra Plezovec neko noč v domači vasi v krčmi, katere dandanes ni več, potrka mu nekdo nevtegoma na okno ter mu zakliče: »Plezovec, žena gre po-te!« in zbeži. Plezovec skoči kar po koncu, steče iz hiše, vsede se na voz in jame v temi konja poganjati z bičem. Toda kaj je to, da konj kar skače in poteguje voz sedaj Iz BURKASTE PRETEKLOSTI MlHE GORENJSKEGA. 185 naprej, sedaj nazaj ? Plezovec zakliče ljudi iz hiše. Ko ti pridejo z lučjo, razvidi se precej, zakaj ne more konj speljati. Nekdo ga je bil namreč izpregel pa vpregel zopet tako, da je konj gledal nazaj v ojnice. (Vsega tega ni storil nihče drugi kot Miha, ki je slučajno prišel mimo.) Kakor na igranje, tako je bil Plezovec tudi ves divji na konje. Nekega predpusta je imel voziti svate. Skrbelo ga je, bode-li pač vozil dovolj naglo. Nekdo mu pove, da konj tedaj teče prav urno, kadar se mu vlije nekoliko kapljic terpentinovega olja v ušesa. Plezovec se ne pomišlja dolgo in to poskusi. Učinek se pokaže hitro. Že v hlevu začne konj silno skakati. Plezovec priuka iz hleva in pravi: »Hoj, to skače! Kdo ga bo pač vpregel?« Več mož mora vpregati razdraženega konja. Vprežen dere jo tako, da na voglu prej omenjene krčme udari ob zid, vendar brez posebne nesreče. Ko ga zopet spravijo v hlev, skoči s sprednjima nogama v jasli in jih vse razbije in razkoplje. Ker je Plezovca tako silno mikala hitra vožnja, ni čuda, da ga je ob drugi priliki tako jezilo, ko mu je Miha, pri katerem je večkrat pomagal na Trbiž pošto voziti, dajal nadušljivega konja. Zelö se je pritoževal nad njim. Nekega dne ga potolaži Miha tako-le: »Le potrpi, kmalu bo bolje! Danes so ljubenski lončarji šli čez Koren s prav zalim šarcem ; nazaj grede bom poskusil ž njimi napraviti kupčijo, potem boš pa vozil z onim.« Nekaj dnij preteče, in Miha pričakuje nekega večera željno Plezovca domov. Stopivšega raz voz, v kateri je bil danes vprežen drug konj, pelje brž v hlev, da mu pokaže novega šarca. »Jutri pa kar tega-le naprezi!« reče mu. To se našemu konjskemu prijatelju razjasni lice pri tem pogledu in teh besedah! »»Da-te, ta pa bo, ta!«« Težko je čakal zjutraj določene ure, ko ima zopet pognati proti Trbižu. Domov privozivšega popraša zvečer Miha: »No, kako se je obnesel?« »»E««, odvrne postiljon, »»tekel je nekoliko bolj, kot ona starina, toda sapo ima pa ravno tako.«« In ni bilo čuda, da je dal tak odgovor. Saj je bil to taisti nadušljivi konj, le bele lise sta mu napravila s čopičem vaški slikar in poštar. Ko zapade nekikrat debel sneg, pritoži se Plezovec, da nima nič konjskih zvoncev. Miha zveže štiri kravje vkupaj. Zjutraj vpreže konja sam, dene mu čvetorico zvoncev na vrat in pokliče Plezovca, naj kar skoči na voz, ker se že mudi, vajet.e mu bo že sam dal v roke. Plezovec uboga, požene konja, zvonci pa zabuče konju na ušesa tako, da jo kar skokoma udere po klancu. Kaka nesreča se vendar ni pripetila. Plezovec je bil sploh nenavaden voznik. Večkrat je vozil se svojim vozom in konjem potnike v Ljubljano. Sam sebi je ob takih prilikah privoščil le redko kdaj kak sedež na vozu; raje je tekel zraven. Kadar pa je konj stopal korakoma , stekel je sam malo naprej in potem zopet nazaj h konju. Tako se je zgodilo, da je storil dostikrat skoraj dvakrat toliko pota, kot njegov konj. Da pa je vozil sploh rad hitro, in zlasti še po noči, temu je iskati povoda morda v nekem »strahu«, ki ga mu je provzročil Miha. Imel je poštar postiljona, ki je znal na glavi stati. Nekega večera postavi se ob cesti, po kateri se je imel pripeljati Plezovec; Miha mu pa dene na vsako nogo klobuk. Ko Plezovec pri-vozi blizu, začno se mu lasje ježiti, češ, človek z dvema glavama, to pa ni kaj naravnega. Pomaga si s tem, da udari na vso moč po konju. Tako srečno uide tej prikazni. Zato pa je prejel tudi Miha zasluženo kazen, če tudi le slučajno. Neko noč gre pozno mimo domače cerkve. Kar zagleda na cerkvenem zidu velikansko senco konja in jezdeca, ki je bil še večji kot se vidi tu pa tam sv. Krištof. Vsakdo bi bil utekel, ali se pa raje zgrudil že kar na mestu, Miha pa odpre vratca na pokopališče in zagleda notri svojega prijatelja doktorja Pikoderja, ki je prijezdil od nekega bolnika iz Rateč. Vedel je, daje Miha tudi gori, da pride kmalu za njim, in dovolil si je tako nepremišljeno in nevarno šalo. Povrnimo se k Plezovcu. Svojo lahkovernost je pokazal pri nastopnem dogodku. Pripeljemo se nekega dne k Mihi. Slučajno navzoči Plezovec izpreže konja, potem mu vrže nekaj sena. Kmalu se pride pritožit v hišo, da konj neče jesti. »Jaz pa vem«, oglasi se Miha, »zakaj ne je. Žafrana smo mu pozabili zmešati med seno.« »»Saj morebiti res««, odvrne Plezovec presenečen in zadovoljen, da zna Miha tako hitro rešiti zagonetko. Miha odide skrivaj naročit v kuhinjo, naj se brž olupi nekaj čebule, kožica nareže v podobi žafrana in tudi zavije tako, kakor se žafran navadno zavije v popir. Ko to dobi, poda, se Miha s Plezovcem konju klajo mešat. In glej! Kakor hitro Miha seno z obema rokama dobro premeša vpričo Plezovca, začne konj zobati z največjo slastjo. »Jem-nasta!« začudi se Plezovec in zmaje z glavo, »kolikor sem že star, vendar takega konja pa še ne, da bi hotel imeti krmo potreseno z žafranom. Res imam kaj rad konje, toda takega konja bi pa ne hotel po nobeni ceni. Kdo bo takega konja redil?« Miha mu reče: »»Dobro, da ima konj takega lastnika, ki ima kar doma »štacuno«, sicer bi ga stal še veliko več.«« — »Saj res<<, prikima Plezovec. Miha pa hiti k nam povedat, kako je naredil s čebulo in — soljo. Ne smemo se ločiti od Plezovca-voznika in konjskega prijatelja, predno ne povem tudi še neke posebnosti iz življenja njegovega. Igral je namreč neki-krat sam konjsko ulogo. Le poslušajte! Neki nižji uradnik ga popraša, koliko stane vožnja do Kranjske Gore. »50 krajcarjev«, odgovori Plezovec. »»Dobro; če me pa vi sami peljete, dam vam 1 gld. 50 kr.«« — »To pa, to!« zasmeje se Plezovec, »kar na voz se vsedite, jaz bom brž vprežen.« In res ga je vlekel še dosti lahko, ker je cesta večji del navzdol (tu pravijo : pod-se, navzgor pa: med-se, med-nad), in je bil takrat še v postavni možki starosti. Kadar pa se je kazalo, da peša, pomagal mu je oni z bičem. Voz popustivši v Kranjski Gori, pribiti k Mihi: »To sem jo šel; pa me je tudi mazal, da sem ves črn!« Miha se zavzame nad obema rekoč: »»Ali ga nisi znal v jarek zvrniti ali v potok za-voziti?«« To vprašanje je v Plezovčevi duši vzbudilo veliko kesanje, seveda na-torno. Zdihnil je: »Oh, zakaj mi to ni hotelo pasti v glavo?« Nizke postave je Plezovec, rekli smo poprej. Zato mora navadno stopiti na prste, kadar ogleduje konje. Koliko bi utegnil tehtati, o tem pa se pomenimo sedaj. Saj ga danes to vprašanje ne bo bolelo, kakor ga je nekdaj. Bilo je tako-le: V njegovi navzočnosti se pogovarjajo pri Mihovih, koliko pač Plezovec tehta. Mnenja se ne morejo strniti v drugem kot v tem, da tehta malo. »Alo«, oglasi se Plezovec sam, »pa me denite brž na tehtnico. Kaj si bodete zaradi tega belili glave!« Ta predlog se sprejme enoglasno. Miha opomni, da pojde težko, ker imajo le tehtnico z verigami; treba bo Plezovca zvezati in obesiti na kaveljne pri verigah. Plezovec se uda. Ko možiček nerodno zvezan visi na tehtnici, tedaj se začne Miha z dvema drugima pričkati, koliko je potegnil Plezovec. Miha, drže roko na zarezi, reče: »Saj vidite, da še šest čez jeden cent ne potegne popolnoma.« Drugi, pogle-davši bliže na zarezo in na jeziček, reče, da bo imel še več, morda še osem, le pri miru naj bo spodaj. Tretji pa še le očali pripravlja, da bo lože razsojeval med obema. Med tem pa Plezovec spodaj stoka in kliče: »Hitro, hitro, jemnasta, moje roke! Saj jaz vem, da ima Miha prav!« Onim se pa le ne mudi nič kaj. Ko ga slednjič odvežejo, se oddahne: »Oh, to je bilo hudo!« Plezovec je sicer najkrotkejši človek, kakoršnega si sploh morete misliti, in ga torej v hudo jezo skoraj ni mogoče spraviti. Za edenkrat pa vendar Miha dobro ve, da se je močno stogotil, in sicer nad svojo ženo, ne pa nad njim samim, ki bi bil zaslužil dosti bolj. Zgodilo se je tako-le : Miha je bil na lovu v Kužnici. Blizu tega gozda je pripravljal Plezovec s svojo hčerjo steljo. Ko se Miha proti poldnevu odpravlja proti domu, pride mu naproti Plezovec rekoč: »Ravno prav, da sva se sešla. Zjutraj nisem vzel nič jesti Iveri. 187 seboj, doli hoditi in zopet nazaj se ne izplača; prosim vas torej, da naročite moji ženi, naj prinese kaj kosila göri.« Miha mu reče: »»Je že prav!«« Ple-zovec pa še za odhajajočim vpije: »Pa gotovo ne pozabiti!« Miha v vas prišedši gre naravnost k Plezovki, pokliče jo iz hiše in jej reče: »Göri v Kužnici tiči mož v nekem grmu in ne upa si domov, ker ima srajco vso razcapano. Prosil me je, da bi mu ti prinesla trdno srajco v goro.« Ženi se to ne zdi posebno čudno, še pritrdi Mihi, češ, on je že tak, vse potrga, nobena reč nima obstanka na njem. Žena res izbere močno srajco in jo prinese v goro možu, ki pa ni čepel v grmu, tudi ni imel raztrgane srajce, ampak je tak, kakor je zjutraj šel od doma, pridno grabil steljo, če tudi zelö lačen. Plezovec ugledavši, kaj mu je prinesla namestu težko pričakovanega kosila, stogoti se tako nad nedolžno ženo, da mu mora kar uiti. Noben izgovor ne pomaga nič. Da je to provzročil Miha, o tem neče slišati niti besedice. Kaj mu kaže slednjič drugega? Malo še pograbi, potem pa gresta s hčerjo sama iskat domov kosila. Da bi ja nekoliko odškodoval, pošlje jima Miha nekaj po-boljška na dom. Plezovec je sedaj že dolgo vdovec. Otroke ima prav dobro vzgojene in preskrbljene. Mešetuje nič več, pelje z Mihovim konjem le še včasih. Odkar je okreval, bil je že v Ljubljani in Beljaku, kjer so se mu čudili vsi znanci, kako da je sploh še živ. Oči, pravi, da so mu opešale zelö. Sicer je pa čvrst, da malo takih pri tej starosti. V Severni Ameriki je menda eden tak korenjak. Z Miho sva čitala precl več meseci v nekem časopisu, da je v državi .Iowa pozval v javni izjavi 791eten mož imenom A. L. Owen vsakega toliko starega moža na posebno tekmovanje. Kdor bi hotel ž njim teči 40—80 korakov daleč, na koncu poskočiti kvišku in trikrat z opetnicami vkup udariti, dobi 500—10.000 dolarjev. To ponudbo prečitavši, rekel je Miha: »Za to bi bil zmožen edino le stari Plezovec.« Iveri. (Piše Velimir.) Ä I. Bodi mu žemljica lahka! vi!tot me ^de po pokopališču. Zve- Tdavo oko se mi ustavi na lepem spomeniku. Debela kamenita plošča leži trdo na grobu. Nad ploščo se dviga gladko iztesan marmornat steber. Na njem sedi ptica sova ter tišči v kamen svoje ostre kremplje. Na sprednjo stran dičnega spomenika je vrezal klesar zlate črke nezlatega pomena: Bodi mu žemljica lahka! Nespametni ljudje! Lahko žemljico žele ostankom pokojnikovim. In vendar mu zavale na grob tako težak kamen! II. Tout comme chez nous! Po ulicah se premiče mrtvaški voz. Dva visoka črna konja ga vlečeta, pri- kimajoč hladnokrvno ljudem, ki ja srečujejo. Na mrtvaškem vozu leži dragocena bronasta krsta. Vsa je posuta s svežimi venci. Hlapec, sedeč spredaj na sedalu, edini je pogrebec. V krsti Teži imenitno truplo imenitne grofice A. Modra krvica se je pretakala po njenih plemenitih žilicah. Ali ta ljuta Morana, kako neusmiljena je! Plemenitih žilic niti potipati neče! Še več! Niti po-grebcev ne privošči mladi grofici. Črne koze so pobrale mlado življenje. III. Trdni sklep. Poznal sem moža. Vsak dan je nosil domov težko glavo in opletajoče noge. Vsak dan se je kesal in vsak dan premišljeval, kako bi ozdravil to hudo bolezen. Popraševal je za svet modre može, pa tudi bedake. Ali mož vendar-le ni ozdravil hude bolezni. Nekateri so mu dejali: Denar daj ženi! Ali mož je pil na upanje. Nekateri so mu svetovali: Ne hodi v gostilno! Ali mož se ga je nabral doma. Drugi spet so modrovali: Gostilničarju prepovej, da ti ne sme dajati vina. Lotil se je žganja. Prepovedal je gostilničarju, ne dajati mu tudi tega. Dal ga mu je drugi. Dobil je še drugi svet: Počakaj, da vse zapiješ! Ali otrokom je tudi kaj potreba. * * * Sinček se uči katekizma. Oče ga iz-prašuje: »Kaj sklene, kdor ima resnično voljo poboljšati se?« Toda oče že ne posluša sinčkovega odgovora do konca. — »Norec!« zakliče oče in se udari po čelu, »ko sem bil sedem let star, vedel sem, kaj sklene, kdor ima resnično voljo poboljšati se, zdaj pa ne vem!« In mož je nehal piti. IV. Kdo bi si mislil? Na plesišču smo. Naše oko obtiči kmalu na mladem gospodiču. Lepe rasti je in elegantnega vedenja. Črnikasta polt se prav ujema s črnimi lasmi, črnimi brči-cami in črnimi zalisci. Očesca nežnega spola se malone vsa osredotočijo na njegovi postavi. Brez zavisti tudi ni. Saj res! Zakaj bi ravno gospica K. morala »požreti« vse njegove poglede? . . . Dne 17. istega meseca pride v hišo, kjer je stanovala družina K., dimnikarjev vajenec dimnike pometat. Potrka na duri in pokuka v sobo: »Gospica! oprostite, ali tukaj stanuje hišni gospodar?« Gospica K. spozna, a le po glasu, lepega plesalca. »Uj! Ne maram ga! Kdo bi si mislil?« Nekaj narodnega blaga. (Razne bajke in kratke pripovedke.) (Zapisal v Podzemlju na Belokranjskem —e.) 1. O puščavniku. samotni puščavi je živel pobožen, star puščavnik. Angelj mu je nosil vsak dan jedi. Ko nekega dne dolgo ni bilo angelja z obedom k puščavniku , poprašal je puščavnik naposled prišlega, kje se je tako dolgo zamudil. Angelj mu odgovori, da so bogatina vodili v nebesa. Spremljevale so ga vse nebeške godbe in vsi angelji. Puščavnik ga popraša, zakaj so bogatinu tako svečanost priredili. »Zato«, dejal je angelj, »ker pride komaj vsakih sto let eden bogatin v nebesa.« — »Koliko angeljev bode pa po mene prišlo, ko bodem umrl?« popraša puščavnik angelja. — »Sam jaz bodem po-te pri- šel«, odgovori mu angelj. — »Tako!« vzklikne jezno puščavnik. »Tedaj še lebe ni treba.« — Žalosten odide angelj od njega in ni ga nikdar več k puščavniku, kajti ta je bil postal ošaben. 2. Grešnica. Neki popotnik sreča grd, teman oblak. Popotnik vpraša, kam gre. Oblak mu odgovori, da gre po veliko grešnico. Vendar kmalu je srečal popotnik zopet isti oblak, kateri se je hitro nazaj podil. Popotnik ga vpraša, ali jo je dobil. »Nisem je dobil«, odgovori mu oblak, »postila se je enkrat k adventski Materi božji prečistega spočetja, zato nimam oblasti do nje.« 3. Turek in sveti križ. Turek je potoval po gozdu. Tu ga zateče noč. Leže pod grm in se po krščansko prekriža. Ko je zaspal, pripodil se je k njemu strašno teman oblak in jezno rekel: »Tu leži mrtvo telo, alijezakle-neno!« (Ni mu smel ničesar storiti, ker se je se sv. križem prekrižal.) 4. O usodi in božji pomoči. Berač je prenočil v hiši, kjer se je ravno porodil otrok. Prišle so pa v sobo tri visoke, bele ženske, z dolgimi razče-sanimi lasmi, in so temu otroku doso-dile, da se bode, ko malo odraste, obesil na vrv. Berač ni mogel spati, zato pa je dobro slišal, kar so rojenice otroku sodile. Zjutraj je, ko se je na pot odpravljal, povedal otrokovim starišem, kar je po noči čul, in jim svetoval, naj dečka nauče, da bode rekel vselej, predno bode začel kaj delati: »To bodem storil z božjo pomočjo.« Stariši otrokovi so se zahvalili beraču na dobrem svetu in svojega sinka učili, da je govoril vselej, predno je kaj počel: »To bodem storil z božjo pomočjo.« Nekega poletnega dne je kosil njegov oče na travniku precej daleč od doma. Mati je poslala zato svojega sinka z za-jutrkom na travnik. Sin vzame košarico s zajutrkom in pa vrv in veselo nese borni zajutrek svojemu očetu. Steza, katera je vodila na travnik, vila se je po gozdu. Deček se ustavi pod starim hrastom, postavi košarico z zajutrkom na tla, priveže vrv za hrast in se obesi. Vendar poprej, nego se je obesil, reče po svoji stari navadi: »To bodem storil z božjo pomočjo.« Ali on ni ostal viseč na hrastu ; ker se je vrv pretrgala, padel je na zemljo in mirno zaspal. Dolgo je čakal njegov oče na travniku zajutrka. Ker ni dolgo bilo sina s zajutrkom, odšel je domov in poprašal ženo, zakaj mu tako dolgo zajutrka ne pošlje. Ona mu odgovori, da je že davno poslala k njemu malega sinka z zajutrkom. Žalostna odideta v gozd ga iskat. Kmalu ga najdeta spečega pod starim hrastom. On je bil rešen zato, ker se je navadil vse z božjo pomočjo delali. 5. Jezus in sveti Peter. Potovala sta Jezus in sv. Peter po širokem svetu. Pri cesti je sedel star, bolan siromak in ja lepo prosil milo-stinje. — »Pahni ga v jarek!« — za-pove Jezus sv. Petru. Sv. Peter izpolni molče povelje, čudeč se takim besedam. Potujeta dalje. Prideta do klanjca. Tu se je mučil voznik s težkim vozom, klel in pretepal konja, da bi bolje potegnila. »Pomagajva tudi mi dva siromaku!« — dejal je Jezus, uprl se v voz, kateri sta sedaj konja lahko speljala. Na vrhu klanjca se ni mogel sv. Peter več premagati in poprašal je svojega božjega učitelja: »Učitelj, povej mi vendar, zakaj tako činiš? Kaj nisi storil tema dvema krivice? Onega starega revčka pahnil sem na tvojo zapoved v jarek, temu vozniku pa, kateri je tako ostudno klel, pomagala sva, da je speljal.« — »To je tako!« odgovori mu premodri učitelj : »Oni sivi siromak je imel zlata, pobožna usta, srce pa mu je bilo gnilo, on je bil velik grešnik. Ta voznik pa je dobra, poštena in pobožna duša, vendar revček je slab, ni se mogel premagati, da ne bi klel.« — »Vse je dobro, vse je modro, kar ti storiš!« izpregovoril je tiho sv. Peter, korakal molče poleg Jezusa, v srcu hvaleč njegovo modrost in previdnost. 6. Spoštuj praznik! Žena je šla na dan sv. Petra na njivo, da si nažanje malo trave za kravo. Ko je že poln koš nažela, pristopi k njej star mož in ji reče: »Oj ženska, zakaj danes žanješ? Kaj ne veš, da je danes Bogu posvečen dan?« — »Krava mi je bila lačna«, odgovori mu žena, »pasem šla na njivo, da bi ji malo nažela.« — »Naj ti bode« — reče ji mož — »vendar čuvaj se, da v drugič ne prideš!« Ona mu to obljubi. Nahrani doma kravo in opoludne namolze mnogo mleka. Popo-ludne pa se neče več premagati, pa gre zopet na njivo, da bi trave nažela, češ, da bi imela krava zopet zvečer toliko mleka in pa da bi še nekaj za prihodnji dan nažela. Ko pa žanje, prikaže se ji Kristus in ji tako govori: »Ti trdovatna I žena! zakaj si šla zopet žet? Kaj ne veš, da je to velik greh? Mojo zapoved si prelomila, sedaj si pa le izberi, hočeš-li raje hraniti pet sirotic, ali pa samo dve?« — Žena si je mislila: Bolje je hraniti dve, nego pa pet, pa je rekla: »Dve!« Komaj je to izgovorila, izginil je Kristus, pokazali sta se pa dve mali kačici, kateri stajo spremljevali do doma; ko pa je v svojo hišo stopila, skočili sta ji na prsa in jo počeli sisati in jo vedno sisali do njene smrti. To je bila kazen, ker ni spoštovala praznika. Veronika z Malega Grada. o Jfloglej kapelo na gorici, (Po kamniški pripovedki.) — Tako mi del je stari ded — Pod njo se v zemeljski temnici Globoko skriva strašna klet. Vrh holraa na planjavi ravni, Kjer klet grozi na trdnem dnu, Se dvigalo je v dobi davni Zidovje Malega Gradü. Živela v dvorih je devica, Nečuvene krasote cvet. Veronika, gradu kraljica, Stražeč si zlatov broj neštet. Sprejel je deve grad bogate Nekoč v blesteči kras dvoran Pobožne tri duhovne brate, Tri brate, rojene en dan. Ob jezeru, ki oblivalo Ta hrib je daleč na okrog, Jih oče je pod kočo malo Skrbno gojil — čolnar ubog. A ko so vzrasli dečki zali, Ostavil je roditelj svet. Vsi službo božjo so izbrali, Učili se več dolgih let. Domov vrnivširn pa velelo Hvaležno jim srce je vsem. Da tri-nadstropno v čast kapelo Bogii zgrade na holmu tem. Povelju božjemu pokorni Povsod prosili so darov. V iskrenih prošnjah neumorni Prišli so pod bogati krov. A ne izide glas proseči Iz ust duhovnim bratom še, Zadene že pogled preteči Jih iz očes Veronike. »Mar menite li, glupci smeli Da zbiram vam imetek svoj. In da zlato cvete kapeli. Ki holm bi omejila moj V« »Namah se rajše zvijem v zmaja, Ki polni žrelo mu otrov. Kot da od svojega sijaja Najmanjših dala bi darov!« In glej! — Iz grla oddonelo Brezbožno komaj je slovo. Ko kazen ji telo v odelo Zagrne črno in temno. In kači-deklici nadene Luskinast na hrbet oklep, V greben lase nabere njene, A nogi v dolg spoji ji rep. Ko bratje izbeže iz grada, Za njimi zemlja zazija, In v žrelo temnega prepada Pogrezne kača se do dna. * Ob letu pak so svečeniki Na mestu tem zidali hram. Trije blesteli žrtveniki So nad prokletstvom temnih jam. Še danes se na holmcu dviga Kapelica v nadstropjih treh. Gradü ošabnega — več ni ga. Le v kleli spira deva greh. A. M. 0 spiritizmu. (Kritična študija.) 191 O spiritizmu. Kritična študija. (Piše dr. J. Janežič.) (Dalje.) ^Ipenavadne reči se vidijo in slišijo pri spiritistihj kakor smo se že nekoliko prepričali. Za to prihaja mislečemu učenjaku vedno na misel vprašanje, kdo vse to dela in kako? So li delavne navadne prirodne sile, znane ali tudi še nepoznane, — ali so to druge čeznaravne moči, katerih človek ne more rabiti, ako bi jih tudi poznal? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Vendar je namen cele te razprave, podati pravi in zadostni odgovor. A že naprej smemo reči, da se prirodna veda iz vseh teh spiritiških »čudežev« nič ni okoristila, ker so pojavi v večini sami na sebi tako vsakdanji in priprosti, da so brez pomena na razvoj vede in umet-nije, kakor je n. pr. trkanje, praskanje itd., ali pa so pojavi brez razvidne zveze z znanimi prirodnimi zakoni, in učenjaki ne vedö kam ž njimi. Ta je bil mimo drugih eden glavnih vzrokov, da spiritizem ni našel milosti pred vednostnim sodiščem, in da ga resni učenjaki dolgo niso hoteli sprejeti med znanstvena vprašanja. Najprej so začeli v Londonu kritično zasledovati spiritiške pojave; pa znatnih uspehov za vedo niso našli. Reči pa moramo, da so premalo odločno ravnali. Bolj srčno so se lotili spiritizma nemški učenjaki, zlasti v Lipsiji;med njimi slovi v prvi vrsti že večkrat imenovani profesor Zöllner.1) Več kot 30 spiritiških sej je imel s Slade-om vpričo svojih tovarišev, vse-učiliščnih profesorjev, in pri vsej skrbni in previdni kritiki ni mogel zaslediti pre- Janez Karol Friderik Zöllner je bil daleč znani astrofizik na vseučilišču v Lipsiji. člen kraljeve saksonske znanstvene družbe, zunanji člen kraljeve londonske astronomske družbe, carske akademije prirodoznancev v Moskvi, častni člen fizikalne zveze v Frankobrodu. člen »societe scientifique d1 Etudes psychologiques« v Parizu. vare. Izkušal je torej najti kako novo silo, ki to dela, ali vsaj kak nov zakon, po katerem bi se dali razlagati pojavi. Po dolgem trudu je razglasil svojo — teorijo št i r i o b m erne ga prostora — v kateri hoče najti trdno podlago za naravno razlago vseh čudovitih pojavov v spiritizmu. Ta teorija je res nova, a učeni svet jo je hladno sprejel, in kako o njej sodi, povedali bodemo kmalu. Najprej naštejemo imenitne reči, ki so se godile vpričo Zöllnerja in tovarišev, in iz katerih je sklepal svoje podmene (hipoteze). 1. Moč in vpliv spiritiških posrednikov do magnetne igle seje kazal na Slade-u. Na globovem stojalu je bil kompas pod steklom. Poprosijo Slade-a, naj gre prav blizo nad kompasom z dlanjo. To se zgodi, a igla se ni nič ganila, dokaz, da Slade ni imel v roki magneta skritega. Ko pa takoj na to v drugič potegne, zamajala se je igla močno, kakor pri bližanju močnega magneta. Drugi pot položi profesor Weber kompas na sredo mize. Vsi sedejo k mizi, in igla se začne gibati do 40° in dalje do 60° in slednjič se je sukala v krogu; kazala pa je čisto nenavadne preneh-ljaje in sunljaje. Med tem vstane Slade in gre k oknu, češ, da se bo igla tudi brez njega majala, kar se pa ni zgodilo. Ko pa se vrne nazaj in sklene svoje roke z drugimi, ponovilo se je gibanje. Pri tem so imeli vsi roke več kot čevelj daleč proč od kompasa. Postavili so ob enem dva kompasa na mizo, in ena igla se je močno majala, druga se je komaj znatno tresla. 2. Telesca so neprodirljiva, to je zakon prirodni; a profesor Zöllner je videl, da so iz zaprte in zaklenene škatljice vpričo njega padli novci brez sledu na škatlji, in ravno tako so v zaprto in za- lepljeno škatljico, katere se ni nikdo dotaknil, prišli hipoma črtalniki vpričo vseh. Kako se je to zgodilo? Na videz je to zoper naravni zakon. Položili so na mizo košček črtalnika in ga pokrili s tablico, drugo tablico so pritisnili spodaj k mizi. Slišali so pisati; ko privzdignejo tablici, ni bila popisana tista, ki je ležala zgoraj na mizi, ampak ona, ki se je spodaj pod mizo tiščala deske. Torej je »duh« pisal skozi debelo mizo na spodnjo tablico. Večkrat so izginile reči iz zaprtih prostorov in so se zopet tje vrnile brez sledu. Kako so prišle noter in ven? 3. Ni ga učinka brez zadostnega vzroka. A Zöllner ni mogel najti vzrokov za čisto navadne reči. V njegovi sobi začne kar rositi, in čez nekaj časa se dež ponovi, da so bili vsi pričujoči mokri'. Od kod je prišla voda, ni bilo razvidno. Ko sede pri mizi, začne se kaditi izpod mize na vseh straneh, in dim je bil po žveplu in solitarju. Od kod je prihajal, ni bilo moči uganiti. Sveča, postavljena pod mizo, prižgala se je sama in je potem priplavala kvišku. Prikazale so se roke velike in male, ki niso mogle biti lastne kateremu izmed navzočih. Pisali so »duhovi« na tablico ali na papir večkrat take reči, katerih nihče iz družbe ni mogel vedeti. »Imel sem tablico —pripoveduje Zöllner — v podobi knjige, da seje zapirala. Prilepil sem na obe notranji strani belega papirja, ki sem ga nad svetilnico počrnil s sajami. Tablico sem zaprl in zavezal, da je bil črni sajasti papir znotraj čisto zakrit. Položil sem jo v naročje in čakal, ali se bode znotraj naredila podoba roke ali noge, kakor se je bila prej naredila pod mizo. Med tem poskušamo nekaj drugega, jaz pa pazim na svojo tablico v naročju: kar začutim, da jo je nekdo pritisnil dvakrat v naročje. Hitro primem, odprem, in glej, na vsaki strani je bila na črni poli podoba noge, in to znotraj v zaprti tablici, kije ves čas ležala na naročju.« Kdo je to napravil, tega si niso mogli razlagati profesorji. Ker je bil profesor Zöllner popolno prepričan o istinitosti teh in še mnogo enakih pojavov in ker je bil prepričan, da ga Slade ni mogel preslepiti, ker so tako sodili tudi njegovi tovariši profesorji, zbral je Zöllner vse te pojave in spravil v svojo podmeno o štiriobmernem [vierdimensional| *) prostoru. Njegove misli so take-le: Črta ima samo en obmer (Dimension) — dolgost. Ko bi bila kakšna stvar, ki bi poznala samo dolgost, ne bi si mogla razlagati, ako bi prišlo kaj od leve ali desne, od zgoraj ali spodaj, ampak samo to bi spoznala, kar je samo dolgo. Plošča je dolga in široka, ima dva obmera. Ako bi zopet postavili na to ploščo stvar, ki ne pozna tretjega obmera, ne bi si znali razložiti, od kod pride, kar se prikaže od zgoraj ali od spodaj na ploščo, ali kar izgine raz ploščo. Telesa pa so triobmerna, dolga, široka in visoka. Te tri razmere poznamo in to, kar v njih opazujemo. Ko bi pa imel prostor štiri obmere, in ako bi mi ničesa ne vedeli o četrtem obmeru, tedaj bi nam kdo lahko hipoma in nevidoma iz četrtega obmera kaj vzel ali dal itd., in mi bi ne vedeli nič, od kod pride in kam gre, imeli bi za čudež, v resnici pa bi bilo popolnoma naravno. Kot matematik pristavlja Zöllner, da pomeni a črto, a2 ploščo, a3 telo naše, in a4 bi bil tisti spiritiški prostor, v katerem delujejo vso svojo umetnijo »duhovi«.— Misel je res izvirna in zanimiva, a ne da se zadosti podpreti. O štiriobmernem prostoru ali o takih štiriobmernih telesih so pisali učenjaki že pred Zöllnerjem; tudi sam se sklicuje nanje. Taki so: Henry More, anglešk »theosoph«, Krištof Oettinger, protestanšk mistik, Janez Lud. F r i c k e r, župnik v Dettingen-u. Tudi Kanta imenuje Zöllner za svojo podmeno. Med novejšimi so delali za to: slavni matematik R i e m a n n in praški profesor fizike Mach, Helmholtz, Erd-mann in Drobisch so to idejo po svoje pristrigli. Za spiritiške namene pa sta jo s Zöllnerjem rabila dr. E. Wegener in Moriz Wirth v Lipsiji. x) Te reči popisuje profesor Zöllner v svojem že imenovanem velikem delu »Wissenschaftliche Abhandlungen«, 3 zvezki, v Lipsiji 1878/79. O spiritizmu. (Kritična študija.) 193 Nemški in drugi učenjaki so se postavili proti tej podmeni v veliki večini. Sama na sebi je pa tudi taka, da ne zadostuje v razlago spiritiških pojavov, čisto odveč je in sama sebi nasprotuje. V knjigi »Elektrodynamik« smatra Zöllner naš svet kot projekcijo pravega štiriobmernega sveta, slično, kakor je senca projekcija triobmernih teles. Sence so dvoobmerne in niso odvisne po vsem od svojih teles. Za to prehaja ena senca v drugo, dasi dotična telesa tega ne morejo. Ta razlaga je slaba, ker preveč razlaga. Ako bi bile vse reči na zemlji res projekcija štiriobmernih teles, bila bi vsa telesa prodirljiva, kar pa niso, torej nima podmena prave podlage.1) x) Po naših mislih ne zadeva ta ugovor Zöllnerjeve podmene. Zöllner res prav to trdi, da so telesa prodirljiva, ali bolje, da se nam v mnogih pojavih — zlasti spiritiških — kažejo kot prodirljiva. Toda iz njegove podmene ne sledi, da bi se vselej in povsodi morala kazati in v istini kazala kot prodirljiva. Ako stojim ob solnčnem svitu poleg drevesa, vidim dve senci. Senci pa se ne spojita sami, ampak le tedaj, kadar jaz stopim za drevo, da me ne dosezajo solnčni žarki. Torej ni odvisna prodir-ljivost od projekcije (sveta), ampak od vznaša- Malo drugače poskuša to razložiti v svojih »Wissenschaftliche Abhandlungen«. Zaprta škatljica je na četrtem obmeru odprta, in tam more stvar izginiti. — Ako je to pri vseh zaprtih rečeh isti na, potem v resnici ni nobena zaprta. Treba bi bilo le škatljico prav obrniti in vse mora ven pasti; tudi bi izginilo, ako bi padlo v četrto razmero, katere ne moremo videli. Ker pa izkušnja kaže, da ni mogoče iz vsestransko zaprte posode ničesa vzeti, ne da bi je odprli, zato tudi četrtega obmera ni, niti v istini, niti na videz. Zraven tega je treba pomisliti, da imajo vsa telesa po podmeni štiri ob-mere, torej tudi zaprta; zaprta telesa morajo s svojim četrtim obmerom pot zapirati v štiriobmernem prostoru, kakor triobmerna telesa v triobmernem prostoru. (Dalje.) jočega (projicierend) štiriobmernega telesa. — Marveč ugovarjati je treba Zöllnerju z modro-slovnega stališča. Ona trditev namreč, da je svet samo nekaka projekcija, vzrastla je na Schopenhauerjevem in Kantovem polju. Neutemeljena je, in ne vem, kako bi bilo z našimi izkustvenimi vedami, ako bi jo dopustili. Gf. Gut-berlet, »die neue Raumtheorie«, 1882, p. 59 sq. Uredn. Kako izgovarjajo opisovalnega deležnika končnico Beli Kranjci. (Meja med llom in ußem). (Spisal J. N.) pipanimala me1) je lanska razprava o ^Ejtako zvanem opisovalnem delež-£ niku, posebno pa o tem, kako naj bi se izgovarjala njegova pismena končnica, kot l ali pa kot u. A vendar ne kanim segati v to zanimljivo razpravo, nego ker znam uže davno, da izgovarjajo nekateri Beli Kranjci ta pismeni l čisto, nekateri pa kot u (oziroma o), zato bi bil rad seznal tudi neznano mi ondaj mejo oboji govorici. — Seznal *) Slavnemu gosp. pisatelju nismo preminjali pisave. Uredn. sem jo bil po verodostojnih gg. narodnjakih res še lani, a zbog različnih zaprek nisem utegnil razglasiti je dozdaj. Predno se to zgodi, povedano bodi, da •>•• (pred kakim krajevnim imenom) znači govorico: l, . govorico: u, * . pa obojo govorico: l in u. Ker nimaš priobčenega mi »načrta davčnega okraja Metliškega«, misli si1) ravno *) Za silo s pripomočjo Kozlerjevega »zemljo-vida slovenske dežele«, dasi na njem ni vseh potrebnih imen, kakor jih nahajaš na velikem Freyerjevem zemljevidu, ki je z abecednim ime- črto ali potezo od -x- Bojanje vasi navzdol proti jugu mimo -x- Krasnega vrha in * Rä-dovice med . Grabrovcem in Slamno vasjo, med . Metliko in Rosävnicami dalje od Metlike še bolj na jug med . Dobrävicami in # Križevsko vasjo, •X- . Giršiči2) in -x- Primostkom, potem med * Podzemljem, in * . Gradcem [čez * Griblje in * Dragoše, oba kraja na Kolpi spadata v župnijo Podzemeljsko, pa uže v okraj Črnomaljski] . . . . . do Krasinca, (ki pripada še davčnemu okraju Metliškemu, in je tudi blizu Kolpe). Na vzhodno stran tej potezi do hrvatske meje, suhe in mokre (do Kamenic in do Kolpe), izgovarjajo Beli Kranjci okraja Metliškega čist l, — na z a p a d n o stran pa u (oziroma o). Po tem takem čuješ čist l po vseh, zgoraj z -k zaznamovanih krajih, pa tudi v -X- Drašičih 3) itd. do Krmačini (proti suhi meji hrvatski)...; v * Radovičih in na Božakovem (ob Kolpi). Istotako izgovarjajo čist l: Otok, * Zemelj in x- Cerkvišče. V * , Giršičih, v * . Gradcu4) in v -X- . Vranovičih izgovarjajo pa (menda) stari ljudje še čist l, mladi pa uže m; kajti star svedok: 651etni Martin Žu-gelj, posestnik h. št. 23 z Dobravic, trdil je lani v Metliki pred glavnim po- nikom vseh krajevnih in graščinskih imen voj-vodstva kranjskega »in deutsch (sic) und krai-nischer Sprache« izšel v Ljubljani 1. 1846. *) Rosa?;nice (f. pl.; v izreči kot pravi v ali nemški»), a ne Rosawnice, niti »Rosačnice«, kakor pišejo nemški »Rosalnitz«, v imeniku: »Vollständ. Ortsch. Verz. der k. k. statistischen Commission« (Wien 1882) pa celö »Rozalnic« (!). 2) Giršiči (m. pl.), v novi dobi tudi uže Gir-šiče (f. pl.), kakor sedaj pravijo Drašiče (f. pl.) namesto »Drašiči« (m. pl.), a to za prvotno ime: »Draščiči«. 3) Po novem tudi uže: »v Drašičah« po sedanjem jedinem imenovalniku: »Drašiče« (f pl.) 4) Prava slovenska oblika je »Gradec«; naj se pa govori tudi hrv. »Gradac«, v rodilniku itd. strinja se vendar s slovensko sklanjo: »Gradca« (a ne Gradaca); »v Gradcu« (a ne v Gradacu, kakor smo uže čitali po slovenskih listih) itd. Prim. nsl. konec in hrv. ali srb. konac (konca, koncu itd. a ne: konaca, ko-nacu itd.). Ta nsl. zamolkli ali poluglasni e in srb-lirv. a v končnicah ec in ac nastala sta namreč oba iz staroslovenskega poluglasnika h, ki pa v sklanji vseh sedanjih narečij slovanskih izpada. ročevalcem mojim, da s Primostkom vred tudi »Giršiči« 3), Grm (vas, na cesti med Primostkom in Gradcem), Gradec in Vra-noviči govore l; dočim je vrli g. učitelj Janko Barle bil dne 13. marca istega leta priobčil pismeno, da Primostek, Otok, Zemelj, Podzemelj, Krasinec, Cerkvišče, Griblje in Radoše izgovarjajo l, — Dobravice, »Giršiče«, »Gradec« in »Vranoviče« pa v. [Hotel je brez dvoj be reči: u, pa zapisal v zato, ker večina kranjskih Slovencev v na koncu zlogov in besed izreku je kot u\. »Vendar pa« — piše g. učitelj dalje — »izrek l-a ni tako natančen, kakor n. pr. Vaših Draši-čanov; — najbolje izgovarjajo Gribelj-čanje in Dragoščanje, tudi stari bolje izgovarjajo, kakor [negoj mlad i. Od kodi to prihaja, — ne vem«. — »V šoli vendar na to gledam, da se pravilno izreka in piše.« Po teh znamenitih besedah sodim tudi jaz, da stari ondot izgovarjajo še čist l, mladi zarod (deca) pa u\ ali pa tudi nedosledno: zdaj l, zdaj pa u (posebno na jezikovih mejah), kakor se n. pr. v narodnih pesmih belokranjskih nahaja nekatera nedoslednost glede pregläsja [glasoslovjaj2). Ako pa g. Barleta nisem razumel prav, prosim, naj blagovoli svoje besede razjasniti še bolj. Dokler se to ne zgodi, prištevati nam bode -x- . Gir-šiče, -x- . Gradec in t Vranoviče onim krajem, po katerih se čuje oboja govorica (l in u). Sem spada po oboji govorici tudi -X- « Sirkov vrh 3) blizu Metliškega »Hriba«, (kjer pa izgovarjajo le u). Razven onih krajev, katere smo uže poprej naznačili z znamenjem • , izgovarjajo u (naši potezi na zapadno stran) v Metliškem okraju tudi: Trnovee, Lokvica, Suhor (pod Grabrovcem), Bu-šinja vas, Jugorje, Hrast (vse te vasi ob veliki cesti, ki vodi v Novo Mesto), J) Po novem »Giršiče (f. pl.). 2) To potrjuje tudi lepa »kresna pesem«, ki jo je g. Barle zapisal v »Gribljah, tri četrt ure od Podzemlja pri Metliki« ter je znamenita tudi po nekih drugih, drugod nenavadnih oblikah. (»Dom in Svet« 1888; str. 88.) :?) Tako so za moje detinske dobe izgovarjali to • krajevno ime; moj poročevalec pa piše »Zirkov vrh«; nemški (?) »Svirkoverh« po »Vollständ. O. V.« Kako izgovarjajo opisovalnega deležnika končnico Beli Kranjci. 195 dalje (bolj na zapad ali jugo-zapad): »Södji vrh«, Črešnjevec (»Črešnovec«), Semič i. dr. Pomožni glagol »bil« (sem), izgovarja Metličan z vsemi drugimi »Črnimi in Belimi Kranjci« [u-kavči) vred jedno-zložno: »biw« *), dočim v *"Križevski vasi, samo 1]4 ure od Metlike proti Kolpi (na vztočno stran) pravijo: »bel« (izr. b'hl, to je s poluglasnim, kratko nagla-šenim e/jem jn s čistim l/om) 2j. Tudi namesto: bil (bijem), zabil (za-bijem), ubil, pil, . . . veli Metličan: biu, zäbiu, vbiu (izr. mbiu), piu itd. Strinja se mu govorica z gorenjsko tudi v teh in takih slučajih: pleu, vzeu 3), žeu . . . za: plel (plejem), vzel, žel itd.; klou, ležou, mahou, kupovou 4). . . za: klal, ležal, mahal, kupoval itd. Namesto gorenjski: krädu, ubödu, pädu, sedu, [hjötu, späu, däu, d'jäu ... govori Metličan : kröu, vbou (v = tu), pöu, šeu, hteu, spöu, dou, deu (denem, deti); — dem, d'jati [dicere, sagenj Metličanu ne rabi. V teh in takih primerih rabi pa Metličanu o za u: grižo, neso, pašo, tepo, lego, mögo, reko5), vmro (v = m) t. j. umrl, vzdigno ali zdigno (a ne dvigno), goro (gorel), vido6), sedo (sedel), živo (— živel in živil); mölo 7), vlövo 8), go-voro; šo (šel), našo, pršo (a ne pršii = prišel) itd. Tako izgovarjajo do ma- *) Končni u stoji tu in v vseh naslednjih primerih (namesto angleškega w, ki se je rabil v lanskih spisih), tako da treba -iu, -eu, ,-ou in au izgovarjati kot dvoglasnike, a ne vsakega glasnika za-se. • 2) Ženska pa veli: »bela« (izr. dvozložno blda). Isto tako mi je govorila i pokojna mati, Rossivničanka, za mojih detinskih let, dočim so prave Metličanke uže ondaj izgovarjale jedno-zložno: »b'la« sem itd. 3) Ogr.-slov. »vzeo« (Ivuzmič: Mat. II. 14.) 4) Gorenjski je »kup'vöu«, uprav »ki>p'vöu«. — Ogerski Slovenci izgovarjajo namesto »ou« s Srbo-hrvati vred »ao«: »zvao, prebivao, po-kazao, tudi prišao« (= došao). Kuzm. Mat. I.. 25; II., 23; III., 7; V., 17 . . . 5) Neka stara rodbenica moja je bila za moje mlade dobe v vsi Metliki edina, ki je izgovarjala še »rekef«, (kakor hrvatski kajkavei onkraj Kolpe). 6) Tako (»vido« = videl) tudi ogersko-slo-venski. (Kuzmič: Mat. IV., 18.) 7) Tako glede oblike tudi ogr.-slov. (Kuzm. Mat. VIII., 2.) 8) Tako piše tudi Kuzmič: Mat. XIV, 3. lega tudi drugi »wkavci« belokranjski. Semičar n. pr. pravi »pou« (kakor Metličan), ne pa »govöro«, nego »govüru« (kakor »Črni Kranjec?). Po Črnomaljskem okraju, (kamor spada tudi Poljanska dolina), slišiš večinoma čist l, sosebno kraj Kolpe; a baš v s . Črnomlju (in po njegovem obližju), koder je slul še pred kakimi 50 leti povsod staroslovenski ali tako zvani poljski debeli (prečrtani) I, potihnil je ta 1 v zadnji dobi do malega ter se iz-prevrgel v samoglasnik u (kakor Busi-nom uže zdavna). Po gosp. Kupljena, beležnika Črnomaljskega, dopisu z dne 16. julija 1888 izgovarjajo uže »skoro« po vsem Črnomaljskem okraju: »delau, pisau, glodau, hodu« itd. — Ker veli g. Kupljen izrecno »skoro«, zato ne izpodbija njegovega čislanega dopisa drugo poročilo iz Črnomlja, da izgovarjajo ondi samo še stari ljudje 1, s katerim se ponaša tudi velečastiti župnik Radovički gosp. Schweiger, ki se je v Črnomlju rodil pred 43 leti. Kakor naši najbližji bratje Hrvatje ikajkovci) onkraj Kolpe, tako izgovarjajo čist l na koncu opisovalnega deležnika tudi njihovi belokranjski sosedje takraj Kolpe: v # Adlešičih in po vsi Ad-lešički župniji, tako i na * Vinici in po vsi « Vinički okolici, v # Starem trgu2) »pri Poljanah« in povsi*Staro-trški župniji, v katero spadajo tudi Po-ljanci ali Poljane (razven treh vasij, po imenu: Kralje, Vimolj in Čeplane3), ki spadajo »cerkveno« pod Nemškološko župnijo). Tem trem vasem na jug stoje v »Poljanski dolini« naslednje vasi, ki spadajo vse v Starotrško župnijo, namreč: Podgora [gorenja in dolenjaj4), •» Za-gozdac, * Jelenja vas, * Deskova vas, Močile, -h- Kovača vas5), # Dol, # Pre- x) Griblje in Dragoše (gl. spredaj). 2) Na Ivozlerjevem »zemljovidu« leta 1864 čitaš na dotičnem mestu (pod Predgradom) samo »Terg« t. j. Trg, kakor se skrajšano res tudi govori. 3) Ker se veli v mestniku: »v Geplah«, premotilo je to menda Kozlerja i. dr., da so pisali: »Geplje (f. pi.). Prim. Goričane, Svečane; v Goricah, v Svečah. 4) Tudi »pri Gradu« pravijo ti vasi. Tujci jo zovejo »Poljane«, Kočevarji pa »Pölland«. 5) Tako piše s Kozlerjem vred dušni pastir, I ki živi med narodom, a ne Kovačja vas. lesje, * Kol, Södevce, * Dečina in -v- Radence.J) — Poslednjih šest jih je najbolj na jugu, torej Kolpi najbližjih. Ker se je, kakor smo opazili, čisti l ohranil sosebno kraj Kolpe, zato bi človek sodil, da možuje isti l tudi še med Kostelci. Če temu ni tako, blagovoli nas preučiti kakšen vešč rodoljub. Da se pri »izobraženih ljudeh« ne smeš prenagliti s sodbo, svedoči nam ta zgodbica. Tri znane mi gospode, štajerske Radenice čitaš v »V. 0.< Slovence, ki so, razgovarjaje se slovenski med seboj in z menoj, izrekovali l na koncu glagolov zmerom čisto, vprašal sem lani, izrekuje li ljudstvo po njihovih krajih res »reke?« itd., kakor govore oni; pa zanikali so vsi trije moje vprašanje s tem dodatkom, da pri njih izgovarja ljudstvo uprav »reka« (skrajšano za »rekao«, ogr.-slov. »erkao«) itd., nego njihovi tedanji učitelji, da so jih učili tako, da treba l v takih slučajih izgovarjati tako, kakor se p i š e v knjigi. — Sapienti sat! Ali je umetnost sama sebi namen? (Spisal Andrej Kalan.) (Dalje.) Ista načela pa, ki veljajo o vzgo-|Ujevanju, morajo biti veljavna v istem oziru tudi za estetiko. Navedli bomo za to resnico dva dokaza: 1. Kdor se pregreši zoper načela krščanske etike, tak umetnik ni izpolnil zahtev estetičnih, ker ni izvršil lepega dela. To misel nekoliko pojasnimo. — Kar je nravno slabo, gotovo in vselej je tudi samo ob sebi grdo. Ako prebiramo nerodne stavke, kakofonske zloge, metrično nepravilne verze, spodletele rime, ako poslušamo napačne glasove ali pogreške zoper ritem v muziki, ako nahajamo v epopejah in dramah nedosledno risane značaje, v slikarstvu podobe, ki so v nasprotju z anatomijo: vse to so v estetiki velike napake. Kajti estetika zahteva od svojih del, da imajo veliko estetično ceno; ta pa se manjša in izgublja, kolikor mnogoštevilnejše in večje so napake, katerih smo poprej omenili. Ako pa že tako neznatne pomanjkljivosti kazijo estetična dela, koliko bolj še le je umetnemu delu v škodo, kar je v pravem in posebnem pomenu grdo, nenravno. Slabo namreč — tako uči modroslovje — je pokvara dobrega. Vsaka stvar je torej tem sla-bejša, temgrja, čim manj ima poglavitnih dobrih lastnostij. Taka lastnost v razumnem bitju, v človeku, je pred vsem ta, da se njegova dela strinjajo z nravno postavo. Prosto delo človekovo torej nikdar ne more biti lepo, ako se ne strinja z etičnimi zakoni: ako torej govorimo o »slabem« človeku, ne mislimo slaboumnega ali telesno pohabljenega, ampak na nravno sprijenega človeka. — S tem je pobito načelo moderne estetike: Nenravno samo na sebi v umetnosti ni nedovoljeno, ampak samo to, kar je neestetično; pobito je to načelo, ker nenravnost ne more biti nikdar in nikoli lepa, torej ne sme lepa umetnost zanjo delovati. 2. Umetnik, ki se ne meni v lepih umetnostih za etična načela, veže sam sebi roke, ker omejuje, manjša ali tudi popolno uničuje uspeh, sad in namen, kateri naj ima vsako umetniško delo. To razvidimo logično že iz prvega dokaza. Ker se namreč z nenravnostjo v umetniških delih manjša estetična cena urao-tvorova, zato daje tudi manj sadu, manj estetičnega užitka. Jasno nam to kaže Aristotel v svoji etiki: »Mera vseh rečij, mera, po kateri se merijo, cenijo vse reči, je krepost in pa krepostni človek, v kolikor je namreč kreposten. Pravi Ali je umetnost užitek je torej le oni, ki ga priznava kreposten človek, in v resnici prijetno le to, kar dela veselje krepostnemu človeku.« Kaj pa, ali ostudni kipi, nenravni spisi ne mrze nravnemu, krepostnemu človeku, ali to ne boli njegovega ne-omadežanega srca? Torej ne provzroču-jejo užitka, ampak stud in bolečino ne-nravna dela umetniška. Seveda ljudem, ki so po napačni vzgoji na umu in srcu ranjeni, pač ugajajo nenravne stvari ali dela, iz katerih se uče, da je greh dovoljen, daje slabo — dobro, daje strast človeku naravna, torej dobra. Toda to ne omaja naše trditve, to jo le podpira. Užitek teh ljudij ni estetičen, ampak le vegetativen, rekli bi, živalsk. Svojo vest ob takem užitku le tolažijo, češ, saj ni tako hudo. Namen lepim umetnostim pa je, podajati estetičnega užitka; da bi bilo pa nenravno veselje pravi estetični užitek, tega si tudi moderna estetika kar naravnost ne upa trditi. To misel nam potrjuje Schiller, kije pisal: »Nekateri menijo, da posebno ustrezajo umetnostim, trdeč, da umetnosti nimajo frivolnega namena — razveseljevati, marveč, da imajo nraven namen, in očiten vpliv, ki ga imajo umetnosti na nravnost, potrjuje to trditev. Ne morejo si misliti, da bi ista umetnost, ki v taki vzvišeni meri pospešuje najvišji namen človekov (namreč nravnost), rodila h krati — čeravno samo slučajno — tudi veselje, ter služila takö nizkemu namenu, kakoršen je razveseljevanje. Toda to navidezno nasprotje bi se hitro poravnalo, ako bi imeli natančen nauk o razveseljevanju in 'popolno filozofijo umetnosti. Ta bi nam namreč pojasnila, da sloni prosto razveseljevanje, kakoršno provzročuje umetnost, popolnoma na nravnih pogojih, da torej človek pri tem deluje z vsemi svojimi nravnimi silami. To modroslovje bi nam dokazalo, da je tako razvedrilo doseči možno edino le z nravnimi sredstvi; umetnost torej, ako želi popolno doseči svoj pravi namen: razveseljevanje ali užitek, mora se držati nravnih zakonov. Pri ocenjevanju umetnosti je torej vse eno, je-li njen namen nraven, ali pa dosega svoj namen le z nravnimi sredstvi: zakaj v obeli slučajih treba .je računati z nravnostjo, treba je delovati sama sebi namen? 197 v najtesnejšem soglasju z nravnim čustvom.« *) Žal, da slavni mož ni vselej tako delal, kakor je tukaj lepo pisal. Upam torej, da so vsakemu dokazi jasni in veljavni, da vsak umetnik, ki se pregreši v svojih umotvorih zoper zakone krščanske etike, greši tudi zoper zakone estetične, ker s tem jemlje umotvorom njih estetično ceno in seveda s tem tudi manjša estetični užitek, ki ga namerja vsako umetniško delo. Ko sem odgovoril prvima dvema vprašanjema te razprave, ne bo težko odgovoriti tretjemu in poglavitnemu: Ali je umetnost sama sebi namen? Nauk moderne estetike, da je umetnost sama sebi namen, nasprotuje naukom in prepričanju naših prednikov v davni preteklosti. Kakih sto let je star ta nauk: kako pa je v poprejšnjih stoletjih mislil človeški duh o namenu umetnosti? Kar se tiče najstarejših časov, mislili so sploh za Horacija, kakor trdi ta pesnik, da so starodavna ljudstva poe- *) Man glaubt den Künsten einen grossen Dienst zu erweisen, indem man ihnen, statt des frivolen Zweckes, zu ergötzen, einen moralischen unterschiebt, und ihr so sehr in die Augen fallender Einfluss auf die Sittlichkeit muss diese Behauptung unterstützen. Man findet es widersprechend, dass dieselbe Kunst, die den höchsten Zweck der Menschheit in so hohem Grade befördert, nur beiläufig diese Wirkung leisten und einen so gemeinen Zweck, wie man sich das Vergnügen denkt, zu ihrem letzten Augenmerk haben sollte. — Aber diesen anscheinenden Widerspruch würde, wenn wir sie hätten, eine bündige Theorie des Vergnügens und eine vollständige Philosophie der Kunst sehr leicht zu heben im Stande sein. Aus dieser würde sich ergeben, dass ein freies Vergnügen, so wie die Kunst es hervorbringt, durchaus auf moralischen Bedingungen beruhe, dass die ganze sittliche Natur des Menschen dabei thätig sei. Aus ihr würde sich ferner ergeben, dass die Hervorbringung dieses Vergnügens ein Zweck sei, der schlechterdings nur durch moralische Mittel erreicht werden könne, dass also dieKunst, um das Vergnügen als ihren wahren Zweck vollkommen zu erreichen, durch die Moralität ihren Weg nehmen müsse. Für die Würdigung der Kunst ist es aber vollkommen einerlei, ob ihr Zweck ein moralischer sei, oder ob sie ihren Zweck nur durch moralische Mittel erreichen könne, denn in beiden Fällen hat sie es mit der Sittlichkeit zu thun u n d m u s s mit dem sittlichen Gefühl im engsten Einverständnis s handeln. — Sch.W.Stuttg.l877.IV.p.517. zijo in muziko čislala in častila kot nebeško moč, katero so bogovi pevcem vdihovali, da bi ž njo krotili divje in razbrzdane ljudi; namen lepili umet-nostij, pravi Horacij, bil je od nekdaj, da goje in utrjujejo versko življenje, da blažijo in nravno čistijo človeštvo.1) Toliko o najstarejših časih. Pa tudi pozneje je ostalo veljavno isto prepričanje, da naj umetnost pospešuje vero in nravnost ter s tem množi blaginje človeštva. ; Resni Lykurg, ki je dal zakone Spar-tancem, poslal je s Krete, kamor je šel opaževat modre zakone Minosove, v Sparto pesnika in pevca Thales-a z imenom. Njega pesmi in glasovi so imeli, kakor pripoveduje Plutarch, to posebno prednost, da so vzbujali in vnemali poslušalce za red, pokorščino, edinost in skromnost. Pythagora in njegovi učenci so učili, da je glasba posebno dobro sredstvo, da duha očisti, oblaži (KoO-apa^), da pomiri in oplemeni čustva, da, celö telesnemu zdravju je koristna, zato so jim bile najljubše mirne melodije. Drugi namen umetnosti jim je bil, kakor poroča Porphyrij, gojiti vero. On pravi: »Gojiti treba to umetnost (petje), da ž njo bogove poveličujemo in jim hvalo pojemo.« Timaj Lokriški, najstarejši grški pro-zaist (po Stolbergu) pravi: »Muzika, to je petje in pesništvo, in nje voditeljica filozofija imajo po naročilu bogov in zakonov namen, da goje duševno življenje človekovo. Privajajo namreč in priganjajo poželjivost, da služi pameti, in jo večkrat v to tudi silijo: jezljive tolažijo, čutne nagone pomirjujejo, da se ne vzburjajo, ako jim pamet ne dovoli, in da ne mirujejo, kadar jih pamet na-ganja k delu ali k uživanju. Platon, katerega smo že omenjali pohvalno v tej razpravi, trdi, da se s pes- Ad Pis. v. 391. sq. Silvestres homines sacer interpresque deorum Caedibus et victu foedo deterruit Orpheus, Dictus ob hoc lenire tigres rabidosque leones. Dictus et Ampliion, Thebanae conditor urbis, Saxa movere sono testudinis et prece blanda Ducere, quo vellet. Fuit haec sapientia quondam, Publica privatis secernere, sacra profanis, Goncubitu prohibere vago, dare iura maritis, Oppida moliri, leges incidere ligno. Sic honor et nomen divinis vatibus atque Carminibus venit. ništvom in petjem goji in blaži srce; kdor se peča s to umetnostjo, tisti razvija v soglasju vse kreposti: zmeren je, pogumen, blag, delaven, velikodušen. Počutne strasti jemljö človeku nravno trdnost ali stanovitnost, omenjene kreposti mu jo vračajo. Zato imajo te umetnosti toliko ceno in zato se tako marljivo goje.1) Bogovi nam niso naklonili glasbe, pravi dalje, da bi služila počut-nemu veselju, ampak, da z njeno pomočjo spravimo v soglasje svoje nagone in svoja čustva, da se v naših dušah naseli ona zmernost in ona lepota, katere tolikokrat pogrešamo.2) Enako Aristotel, njegov učenec. Namen muziki, umetnosti je raznolik: vzgaja naj mladino, blaži in čisti naše duše ter nam donaša razvedrila in krepila. V komediji Aristophanovi »Žabe« očita Ajschyl Evripidu, da njegova dela slabo vplivajo na nravnost rojakov. On vpraša: Povej mi, zakaj pač častimo mi pesnika radi? Evripid mora sam priznati: Ker je spreten, da ljudstvo svari in boljša človeštvo. Ajschyl se pohvali na to, kako je on po vzgledu blagih prejšnjih pesnikov deloval v tem duhu, Evripid pa da je iz dobrih in blagomislečih ljudij delal hudobne, ker je pobiral poulične, pohuj-šljive pravljice o Phajdri in Sthemboju in drugih junakih ter take umazanke vlačil na oder. Evripid se hoče izgovarjati, da je to vzel iz zgodovine, a Ajschyl na to pravi: Pa pesnik mora zlobo skrivati, ne pa je razkazovati, kajti, Kar je otrokom Učitelj, ki vadi jih v naukih, to velikim je pesnik, Zato treba, da govorimo le, kar koristi in boljša.3) *) Prim. Plat. de republ. 3. Steph. 401, B: ~Ap' ouv xöiq r.o'XfzyXc yj,luv [xovov £xic7t;axY}X£0V y.al 7tpoaava-/y,a