7



KRONIKA

MESTA ČRNOMLJA IN NJEGA
ZUPE.

SPISAL LEOPOLD PODLOGAR.

„ZGODOVINE ŽUP LJUBLJANSKE ŠKOFIJE"

XIII. ZVEZEK.

PONATIS IZ .DANICE" 1905. LETA.

LJUBLJANA, 1906.

ZALAGATELJ TOMO ZUPAN - NATISNIL DRAGOTIN HRIBAR.

C S2WM6

11 M ' 3:33

Velečastitemu, vrlemu gospodu

STANKU PEHARCU,

zaslužnemu župniku v Črnomlju,

poklanja vdani mu njegov kapelan

LEOPOLD PODLOGAR.

2 - 02 .

UVOD.

Keclor bo hotel kedaj sestaviti obširnejšo
zgodovino mesta Črnomlja in njega župe.
pride v ne malo zadrego radi gradiva, kate¬
rega mil bo bore malo na razpolago. Ivedo
ve, kje čakajo sem spadajoči zgodovinski viri
dneva vstajenja; kedo ve, kje jih zasledi mar¬
ljivi zgodovinar in jih spravi na dan iz teme
pozabljenosti? Mogoče sploh do njih ne pride,
ker jih. več ni; lahko jih je zadela osoda
enaka kakor tiste, ki so prišli v roke trgov¬
cu, da so mu služili v njegove nezgodo¬
vinske namene. Drugim krajem nudijo pri¬
liko do jasne, obširne zgodovine arhivi, na¬
polnjeni z vsakodobnimi listinami. Pri nas
ga nima ne mesto ne župa. Pač hranita oba
nekaj papirjev, a so brez zgodovinskega po¬
mena ali pa njih spominj ne sega čez pol
stoletja nazaj. Vničil je vse prejšne listine
požar, kakor bi nam hotel zakriti pogled v
tužne dobe proteklosti tega kraja. Zavrgli so
jih naši predniki, ki so znali za sodobne do-
godljaje brez njih, a niso pomislili, da ne

l

2

bodo vedeli zanje njih potomci, ki bi radi
znali za dogodovščine preteklosti.

Le sem pa tja se,naš kraj omenja mimo¬
grede v zgodovini drugih krajev. Iz te so izčr¬
pane v večini pričujoče pičle drobtine, ki nam
odpirajo meglen pogled v njega pretekle čase.
Zaporejene so po njih kronologičnem redu
kot neka kronika. Zdele so bodo marsikomu
prepičle, malenkostne — priznam, so tudi.
Obelodanjam jih vender v osebnem prepri¬
čanju, da je bolje zanamcem ohraniti nekaj,
nego da bi se še to malo porazgubilo in po¬
zabilo. Iz novejšega časa navajam le take
drobtine, ki bodo kedaj zgodovinskega po¬
mena. Izročam jih v pouk in zabavo sodob¬
nemu priprostemu bralcu, zanamcem jih pre¬
puščam kakor spominj na naš doživljaj, ve-
ščaka pa prosim potrpenja s pomanjkljivostjo
te zbirke. Odrekel mi vsaj ne bo dobre volje,
s katero sem se dela lotil, pričakujoč spret¬
nejše roke, ki spopolni zbirko v dovršeno
kroniko, morda celo, če že ne v obširno, pa
vsaj pregledno zgodovino Črnomlja in njega
župe.

KRATEK POPIS MESTA IN ZUPE.

če zapustiš, cenjeni čitatelj, ob lepem
solnčnem dnevu prijazno mestece Kočevje,
prideš po 48 km dolgi deželni cesti preko ko-
čevsko-poljanskega gorovja na kraj, kjer se
ti nenadoma odpre popolnoma nov svet v
nepričakovani lepoti. Na desno in levo je na
daleč razmaknjeno raznoliko oblečeno pogorje.
Sredi te razmakline leži široka in dolga pla¬
njava, iznad katere se vzdiguje tupatam kako
pritlično hribovje. Pred seboj gledaš Belo
Krajino. Xa vršacu, na katerem stojiš ti, je
stal slovenski pesnik. Vzradujoč se divnega
pogleda v ta novi, krasni, ravni svet je zapel
pokrajini navdušeno prvi pozdrav:

Pozdravljena krajina brežna,

Rojakov mojih belih dom!

Od tu je videl nenasitljivega opazovalca
Bele Krajine, gledal je na sivi Klek,

Ki na Krajino liki stolpa
Ozira se že mnogi vek.

Videl je, kar gledaš ti;

Prijazna mesta, ne velika,

A kralje belega sveta:

Črnomelj, Semič in Metlika,
Pozdravljeni mi od srca!

4

Glej, globoko spodaj, skoraj pod teboj
leži malo, pa prijazno belokranjsko mestece
Črnomelj. Do njega dospeš po položni dob-
liški cesti. Vije se v dolgem ovinku med
grmovjem in vinogradi; skoraj si v Dobličah,
v rojstni vasi Ivana Vrtina, umrlega ameri-
kanskega škofa v Marquettu.* Iz vasi si kmalu
v prostrani loži, ki je polna rjavega premoga
(liguita). Mnogo so ga svoj čas izvozili na
fužino v Gradacu, ki se je pa opustila pred
dobrimi tridesetimi leti. Z njo se je jehjal
tudi tukajšni premogokop, ki je nad dvajset
let preživljal marsikaterega domačina. Komaj
imaš to ložo dobro za seboj in že si pred
mestom, v katero si namenjen. Majhno me¬
stece je: ima le 1240 prebivalcev, 198 hiš in
leži 156 m nad morsko gladino. Meščani so
Slovenci, vender se lahko po vseh gostilnah
in prodajalnah nemško pomeniš.

Črnomelj ima lepo, celo romantično lego
na vzvišeni, podolgasti skalnati plošči kraš-
kega značaja. V velikem kolo baru se vije
krog njega od severozapada tekoča Dobli-
čanka, kateri se pod mostom pridruži še La¬
hinja. Združeni pod imevom Črnomaljšica od¬
tekati v globoki strugi mestno južno stran.
Pri mestnem mlinu se mesto precej zoži. Ta
ožina je bila svoj čas presekana, tako, da je
tekla Dobličanka ne le v Lahinjo, nego po
prekopani strugi tudi v Črnomaljšico. čez to.
preseko ali bolje rečeno čez globoko strugo
se je prišlo v mesto po železnem mostu. Ta

* Rojen 17. jul. 1844, umrl 26. feb. 1899. Krstil ga.
je kapelan Josip Bari.

5

most se je dal dvigati proti mestnim vratam.
Na večer in redno, kadar se je bilo bati so¬
vražnega napada, so most dvignili in z njim
zaprli mestno obzidje tam, kjer je bil vhod v
mesto. Na ta način je služil most obenem za
mestna vrata. Danes ni o vsem tem več sledu.
Na vse to spominja le se ime, ki živi med
ljudstvom, ki z o ve kraj »na vavtari« (Fallthor).
Lesene hiše v predmestjih: Kolnik (Loka in
Kozji plač«), Hrib, Škadnje, Krstina; lesene
koce na severni in zapadni strani mesta so
živi spomeniki iz najžalostnejših časov mestne
zgodovine. Dovolj glasno nam pravijo, da so
jih stavile od nezgod vtrujene roke in pa
prazni žepi. Dokaj lepše lice ti kaže glavni
trg; ni sicer velik, a v primeri z velikostjo
‘mesta dovolj prostoren. Ob obeh straneh se
vrste čedne hiše, po večini prodajalne. Na
desni gleda na trg župna cerkev sv. Petra.
njej na desni stoji »Fran Josipova šola« zi¬
dana 1. 1890. Za cerkvijo se glavni trg neko¬
liko zoži in pretrga, a pred Črnomaljskim
gradom se razvija bolj na široko. Končuje se
pri mestni kapelici, zidani 1. 1855. ko je po¬
nehala kolera. Po lepi »mestni škarpi« —- »na
vavtavi« se pride iz mesta. Pred krasnim po¬
slopjem, ki nosi na . čelu ime »Posojilnica,«
zidana 1. 1900., stoji mestni vodnjak-vodomet.
Levo od njega je »komenda,« zidana 1. 1655.

Vzporedno z glavnim trgom šte obe
stranski ulici: »Farovška« in pa »Zadnja ulica«
V prvi stoji občinska hiša, katera je bila od
1844. do 1890.1. šolsko poslopje; od 1. aprilja
1. 1905. posluje v njej »mestna hranilnica.«

6

Koj naprej je župnišče, zidano 1. 1808. Kon¬
čuje se ulica pri cerkvi sv. Duha.

Več o mestu ni povedati. , čast mesta
v živ  a od  1. 1407. Ko j drugo leto so
j e Turki prvič napadli.  V teli časih
je bilo mesto obdano z močnim obzidjem; to
in pa okoli in okoli tekoča voda je naredilo
iz mesta nepremagljivo in nikedar vzeto trd¬
njavo. Večkrat so je Turki napadli,
vzeli nikoli.  Toliko več je trpela pred
njimi okolica, katera je občutila njih jezo za¬
radi nedostopnega in trdovratnega mesta. Ves
čas turške sile (1408—1570) je bil za mesto
zlata doba, doba blagostanja. V njem so bi¬
vali brambovci, ki so pohajali na mejo njih
poveljniki. Velike žitnice, obilne shrambe za
smodnik in druge vojskine potrebščine so se
kopičile v mestu. Vedno se je stekalo v mesto
dovolj ljudi, trgovini je bila pot odprta na
široko, meščanom dana prilika do dobičko¬
nosnega dela. Ko so zgradili o n okraj
temnozelene Kolpe  med  1. 1570. d o
1580. trdnjavo Karlovec,  pomaknila
se je tje brambna črta proti Turkom, tj e se
preselilo vojaštvo s poveljniki, z njimi se je
poslovila vsa sreča in vse blago¬
stanj  e. Nad mesto so prihrule nesreča za
nesrečo, druga hujša od druge. Kužna bole¬
zen je večkrat davila po mestu, vničeval ga
je večkrat požar. Mestno obzidje in stolpi so
bili prazni in porušeni. Vojaška kardela so se
pač še vedno pomikala skozi mesto, a vsled
njihove brezbrižnosti in surovosti so imeli
meščani od njih več škode nego koristi. Mesto

7

je jelo pešati in propadati in se ni moglo koj
povzdigniti do danes, ko životari za
silo ob cesarskih v radi  h. Ne po¬
vzdignejo ga tudi ti ne. V zastarani otrplje-
nosti mesto željno pričakuje in prisluškuje,
kedaj se oglasi pisk železnega bobnečega
voza, ki bi morda, če se sploh kedaj oglasi,
oznanjal mestu- dobo vstajenja in zasnul pod¬
lago povzdigi mesta.

Predno se ozremo po župi in svetu, po
katerem se raztega, še nekaj razlage imena
Črnomelj. Nepozabni zgodovinar Rutar je bil
menenja, da je stal mestni mlin dosti prej,
predno se je zidal grad in nastalo okoli grada
mesto. Okoličanom so mleli zrno (žerno,
žir no j in oprijelo se je mlina ime »zrnomlin«
in po njem tudi gradu in mesta. V najstarej¬
ših listinah se nahaja ime mesta, oziroma
vasi, trga: Schirnomel (12281 Zermenli (1277)
Czernomel (1323) Chernomel (1354) Schernemel
(1426), ki te precej samostojne razlage pač ne
podirajo. Drugi so menenja, da se je nahajal
tu v davnem času, predno se je jelo razvijati
mesto, ročni mlin, za katerega rabi starost,
ime »žerna.« Tretji izvajajo ime iz »čer« in
»meh« Prva beseda znači pečino, druga ka¬
kovost pečine. Pečina ali skalna plošča, na
kateri se je razvilo mesto, je bila podobna
snežnim nametom ali zametom, za kar je bila
v starost, beseda »metel« ali skrajšano »mel«.
Mogoče je imel pri imenu svojo vlogo nem¬
ški »schier« (schier umfliessen), na kar bi se
dalo sklepati iz starega imena mesta »Schi-
romel«. Navedene izpeljave so seveda nego-

8

tove. Morda ena prava, mogoče nobena iz¬
med teh. Dokler se ne dožene izvestno pristni
besedni pomen, pa naj se držimo slobodno
te ali one, katera nam bolj vg*aja.

Na severovzhodni strani mesta se dviga
precej visok komendski hrib, v katerega se
vspenja črnomeljsko predmestje od metliške
strani, ki se kratko nazivlje hrib. Komendski
hrib se imenuje zaradi tega, ker je bil last
črnomaljske komede ali naselbina nemškega
reda v Črnomlju. Raz verhunec hriba je zrl
pred sto leti prijetni gradič nemških vitezov
(Lustscliloss) in poleg njega velika viteška
pristava. Ni več enega ne drugega. Pred sto
in sto leti so si tam napivali zdravice hrabri
vitezi in navduševali se za vse sveto in blago
— ni jih več: vse pod solncem je minljivo.
Puste preraščene ruševine zidu pričajo o kraju
nekedanje stavbe. Davno je zibnilo v prah
vse stavbišče, do novejšega časa ( 1886 ) je
stala ondi kapelica sv. Josipa. Zidati jo je dal
vpokojeni stotnik Majerle. Zidal je tudi iz
kamena porušene pristave v mestu veliko
sedanjo Kobetičevo hišo, ki stoji ob strmem
bregu proti mestnemu mostu. Stala je, kakor
se pozna še dobro po sledovih, pred vhodom
v n. v. reda poslopja. Pa tudi nje ni več,. Le
visoki jagnjet, če ga ne zruši vihar prihod¬
njega časa, bo pričal, da ga je sadila tudi
njegova roka, ki davno počiva v črnem grobu.
Tovariši so mu izginili, ostal je sam.

Ako stojiš poleg tega jagnjeta, odpre sc
ti v celem obsegu ves. črnomeljski svet, Proti
jutru vgledaš v bližini prostorno cerkev vo-

jaške, kjer imajo meščani in bližnji vaščani
svoj mirodvor. V ljudstvu živi spominj, da
se je vršila tam velika bitka in bilo tam bojno
polje ali vojišče. Vas, ki se zrastla tam, seje
imenovala kakor danes Vojna vas. O črno¬
maljskem svetu pravi Valvazor,* da je prav
lep in rodoviten, da ima obilo vasi, sadja,
njiv, živine in vina posebno dobre vrste. Po¬
gled s hriba kaže, da svet ni raven, nego va¬
lovit, sem pa tje zelo kotanjast in vdrt. Pre¬
raščen je s prostranimi ložami, bolj redke
in pritlikave rasti. Dvigali so se tu visoki in
košati hrastje, bujne zelene smreke in gosti
kostanji. Človeka obhaja žalost, ko čuje pri¬
povedovati stare dede, kako so prodajali za
slepo ceno narodni ta kapital, ki se, je od¬
važal in odvozil na Reko. Res sledovi pričajo,
da je neusmiljeno pala po krasnih gozdih se¬
kira in vničevala ta toliko potrebni vir blago¬
stanja. Premnogi kraji, kjer so pred stoletjem
vitke smreke zibale tenke svoje vrhove, šu¬
mele zelene bukve in so mogočni hrasti s
skrivnostnimi glasi oznanjali, kako je ginil v
njihsenei rod zarodom — vsi ti kraji kažejo
danes žalostno goloto.

Med gozdove ali lože se prijetno ople¬
tajo obdelane njive, travniki in košenice.
Proti severu se črnomaljski svet polagoma
vspenja v celi dolžini ih prehaja v dolgo
drago, ki se vleče izpod odrastkov Gorjancev
čez Semič dalje noter do Vinice. Iz nje se
vspenja črnomaljsko gričevje in prehaja, do-

* Valvazor II. 220.

10

segši višino nekaj nad 600 m, v Kočevsko
hribovje. Na najvišjem, črnomaljskemu ljud¬
stvu vidnem hribu kočevskega gorovja stoji
podružna cerkev planinske župnije, cerkev
sv. Frančiška (1048 m). Pravljica, živeča še
med ljudstvom, pripoveduje, da je bival ondi
v globoki skalnati jami hudoben zmaj. Ko je
dozorelo žitno polje in zorila trta, napuhalje
iz jame zmaj hudournih oblakov, iz katerih
se je vsipala debela toča in zdrobila vse po
Beli Krajini in daleč tje na Hrvaško. Nobena
sila ga ni mogla prepoditi. Belokranjci in
Hrvatje so sklenili zazidali zmajevo jamo.
Postavili so na onem mestu cerkev sv. Fran¬
čiška, katere veliki oltar stoji uprav nad zma¬
jevo jamo. Od tedaj je zavladal tam gori mir.
Cerkev, ki je stala na »gori miru — Friedens-
berg-u«, je bila vedno pridno obiskovana;
vse je hitelo zlasti v poletnem času k sv.
Frančišku in ga prosilo, naj ubrani in odvrača
zločesto vreme. Radi vednega obiska ljudi je
imela cerkev svojega duhovnika; ruševine
njegovega stanovanja se poznajo še in sicer
na spodnji strani cerkve. Do novejših časov
je bila sedaj precej opuščena cerkev v naj-
lepšem stanu; zdrževali so jo milodari onih,
ki so se priporočali mogočnemu varuhu. Ko
pa so okrajna glavarstva začela ovirati in
prepovedovati to biro, opustila se je božja
pot. Vse eno pa ljudje radi pustijo brati
poljske sv. maše v tej cerkvi. Petrovska ob¬
čina ima tu vsako leto že od nekedaj zaob¬
ljubljeno sv. mašo, zvana »poljska ali vinska
sv. maša.«

11

Nad Bistrico, zadnjo vasjo v črnomaljski
župi, proti kočevski strani stoji koprivniška
podružnica sv. Križa (597). Tudi sem radi
zahajajo naši ljudje s prošnjami za potrebni
dež. Visoko v te gore med sv. Križem in
sv. Frančiškom hodijo župljani in meščani
po drva. Pod gorskim gozdovjem se spuščajo
v celi dolžini v globoko drago lepi vinogradi.
Nosijo razna imena: vinogradi griški, mavrlski,
straženski, (nekedaj turška straža), rodinski
in petrovski. Najboljše vino raste po Maverlu;
že Valvazor*) ga ne more prehvaliti. Vinar¬
stvo donaša ljudem obilo dobička, nekaterim
posestnikom je trtni pridelek edin. Ko je za¬
čela pa 1. 1380 pešati trta vsled trtne uši,
katera je med 1. 1890—1893. vničila vse vino¬
grade, bilo je ljudstvo vse obupano. Da se
izogne neizogibni bedi, posekalo je vinograde
in jih spremenilo v njive in senožeti. Tru¬
moma se j e. ljudstvo selilo v Ameriko; veliko
družin se je za vselej izselilo. Drugi so se
vrnili in so s pomočjo prisluženega denarja za¬
sadili nove trte in obnovili zapuščene vino¬
grade. Polne so danes zopet vinske gorice;
kjer je pred malo leti bilo zaznati sledove
opustošenja in opuščenosti, je zopet vse živo
in veselo. Dal Bog, da se ne bi nikedar več
vrnila stara nesreča! Vino je dobre
vrste; le škoda, ker je svet šir¬
šemu prometu tako zaprt, da ne
morejo prihajati zunanji vinščaki.
Vino ostaja skoraj vse doma.

Poljedelstvo je primerno dobre
vrste.  Sem pa tj e je zemlja ilnata in plitka.

12

a v večini obrodi vselej dobro, kadar ne
pride suša ali pa toča, kar pa je nekaj let
sera skoraj redno vsako leto. Živinoreja
e na bolj nizki stopinji.  Primanjkuje
dobrih in rodovitili travnikov in pa mastnih
pašnikov.

Voda v župniji pripada reki Kolpi. Večja
voda v župniji je Črnomaljska, v katero se
stekati Doblieanka in Lahinja pred mestom.
Prva teče iz »jezera« nad vasjo Dobliče (tako-
imenovano od dobovja-hrastovja ali kakor
menijo nekateri domačini celo od debeljske-
turšiee, druga pa izpod Malega Narajca in
teče mimo vasi »Lahinje.« (Vlah starosl. pa¬
stir; Vlahi so se zvali Uskoki, iz Like po
sosednjem Bojanškem svetu naseljeni). Svoj
čas je bila ta voda polna rakov. Gostilničarji
so jih imeli vedno pripravljene in so jih v
obilici dajali gostom za nameček. Pastirji so
jih pekli kakor krompir; urezovali so si bi-
eevino, pomolili v vodo i rak jo je popadel
in metali sojih na ogenj. Račja kuga 1. 1881.
jih je vzela kakor leto prej v Kolpi tudi v
črnomaljskih vodah. Črnomaljska zapušča
župo pod vasjo Zastova, teče čez Gradac do
Kloštra, kjer se ji pridruži potok Krupa. Tako
povečana se izliva pod vasjo Primostek v
Kolpo. Razun te vode ni druge večje vode:
pač pa se nahaja tu pa tam kaka luža — kal
ali studenec, kjer napajajo živino. Gorske
vasi trpe veliko ob času suše, njih plitki
vodnjaki so kmalu suhi. Voda ni posebno
zdrava. Valvazor* pravi o nji, da je »fiebrig«,

*) Valvazor II. 226.

13

.j. ljudje ki pijejo to domačo vodo, trpe
razne bolezni, ki se skoraj vsako leto pojav¬
ljajo o sparjenih poletnih dneh. (Griža, vro¬
činska bolezen i. dr.) Zdravstveno stanje je
v onih krajih, kjer so dobili 1. 1898. vodovod,
v resnici veliko boljše.

Črnomaljska župnija šteje nekaj čez pet
tisoč duš. Razdeljeni so ti njeni podaniki na
pet občini: 1. But o raj (228 prebivalcev).
Vasi v tej občini so Butoraj (103), Labina (91),
Zorence (34); 2. Črnomelj:  mestna ob¬
čina (i240 prebivalcev,; 3. Dobliče  (944) z
vasmi Bistrica (61), Dobliče (287), Grič (106),
-Terne;.-:- as (108). Jelševnik s Snečivrhom (131),
Kanižarica (20), Maverle s Stražnim Vrhom
(226): 4. Loka  (735) z vasmi Kočevje (77),
Loka (236), Svibnik (77), Vojna in Dolenjavas
(152), Desinec (75), Čudno selo (64), Zastava
in Pavišici (54); 5. Petrovska  (431) z
vasmi Gorenja Paka (54), Mihelja vas (70),
Petrova vas (107), Rožanec (91), Ručetna vas
(109); 6. Tal či vrh (737) z vasmi Dolenja
Paka (44), Lokve (54), Naklo (89), Otovec (77),
Rodine (170), Rožičvrh (41), Sela pri Otovcu
(97), Talci vrli (50), Tuševdol (90), Zajčjivrh
(25). Tu so seveda ostali neštetiiz-
s e 1 j e n c i v Ameriko, katerih šte¬
vilo znaša  1600—1700. Okoli š tiri -
deset družin seje za stalno izse¬
lilo.  Pregnalo jih je tje vničeno trt j e; tru¬
moma so vreli in vro še vedno v Ameriko,
malokaterega moškega dobiš, da ne bi bil po
enkrat, dvakrat ali še večkrat v Ameriki.

* Valvazor II. 220.

14

Jed ni si res opomore j e v »zlati
d e ž e 1 i; ■■< a v s i ne. Če pustijo doma
posestvo v rokah dobrega in vest¬
nega oskrbnika, če »grunt« ostane v
starem tiru, opomore si gospodar veliko. Če
pa tega ni, prisluži si komaj toliko, da po¬
pravi kar se je zanemarilo med tem časom;
potem pa z novo nazaj. Veliko župlja-
n o v je t a k o z v a n i h »n e m š k a r j e v,«
ki zahajajo na zimo kakor kroš¬
njarji  na  ne  m š k o.

Po narodnosti so v večini Slovenci:
vender je kakih 30—40 družin Kočevarjev, a
njih število ne presega 200. Bivajo po Ma-
verhu, Stražnem Vrhu in Dodinah. Kakor
drugi Kočevarji so tudi ti bavarskega ple¬
mena, naseljeni v drugi polovici 14. stoletja.
Ortenberški grof Oton je prosil
cesarj a Karola  IV., naj mu pošlje
nemških  n a s e 1 n i k o v v prazno južno
stran njegove prostrane imovine. Nadvoj¬
voda Rudolf IV. je podpiral nje¬
govo prošnjo in cesar je poslal
300 upornih in pregnanih družin.
Postavili so si lesene »koče« na sedanjem
njim nakazanim kočevskem svetu in trebili
zaraščene gozde.

Sosedje so jim prav radi  tega dali
ime  »K o č e v a r j i.« Naselili so se nekoliko
tudi ob skrajni meji črnomaljske župe. To
naselitev je podpiral nem. vit. red.*

Č e z g o r j a n e e n a z i v 1 j e ljud¬
stvo »Beli Kranjci.« Ime so jim

* Hauffen .Sprachinsel Gottschee' 11,

15

deli v s 1 e d bele narodne noše,
katera pa nekaj let sem precej pojema. Ob
delalnikih se pač še opaža tu bela noša, a ob
nedeljah, in praznikih se ti pokaže moški in
deloma tudi že ženski spol le v črni, novi
obleki. Z narodno nošo zgi nje vajo
tudi lepi narodni običaji, ki nas
•spominjajo na mile jugoslovanske
običaj  e. Kmalu bomo znali o njih le toliko,
v kolikor nam ostanejo popisani v raznih
knjigah.

Za naobraženost ljudstva skrbi štiriraz-
redna ljudska šola v mestu, enorazrednici v
Dobličah Petrovi vasi in >schulvereinska«
šola na Maverlu. Letos je deželni šolski svet
clovoiij zidanje nove enorazredniee občini.
Talci vrh.

Za duševni blagor župe skrbi duhov¬
ščina iz nemškega reda: župnik z dvema du¬
hovnima pomočnikoma.

Spoznavši v malih obrisih sedanje stanje
mesta in župe, . poglejmo sedaj nazaj v nju
zgodovinsko preteklost.

I. DROBTINE IZ PRAZGODOVINE.

Da je bil svet, po katerem se razteza
črnomaljska župa že v prazgodovinski t. j.
predrimski dobi, naseljen, o tem nam jamčijo
prazgodovinski spomeniki ali sledovi po tem
svetu. Obojestransko pobrežje Dob-
ličanke in Lahinj e j e polno prazgo¬
dovinskih sledov in grobov.  Cesta iz

16

Kočevja v Črnomelj pelje mimo obilih pra¬
zgodovinskih gomil. 1  Gomile so se zasledile
tudi okoli Butoraja, na košenicah in pašnikih
prijazne Homačeve pristave. Taki sledovi
so celo po onih krajih, ki so danes
zelo oddaljeni od glavnih cest,  ki so
celo neobljnjeni in gosto zaraščeni; ti so
nam neovržni s-pomeniki prazgodo¬
vinskega ljudstva in obljudenosti
k raj a.

II. DROBTINE IZ RIMSKE DOBE.

Zmagoviti R i m 1 j a n j e s t o p i 1 n a
črnomaljski svet, , tu ostal in go¬
spodoval dolgo dobo.  O tem pričajo
spomeniki iz rimske dobe. Sodeč po teh, bi
človek sklepal, da je bila v rimski dobi v
Črnomlju vojaška postojanka in
večja rimska naselbina.  Pod jezom
mestnega mlina se vidi v vodi še tlak iz ka-
menitili, z železnimi kljukami zbitih plošč;
okoli so ostanki poslopij; našlo se je na tem
kraju več kamenov s podobami in napisi. 2
Zidovja, kanali in sledovi rimskih kopališč
so se zasledili na loških njivah. V spodnji
zid mestnega mlina je vzidan nagrobni kamen
Apuleje Rubine. Na župnijskem vrtu je pod¬
nožje zidanemu stolpiču kamen, na katerem
je pritrjena vrtna ograja. Kamen s 'simbolič¬
nimi podobami mogoče je ostanek pagan-
skega žrtvenika. Eden spominjski kamen se

1  Izvestja M. D. XIV. 188.

2  Izvestja M. D. XIV. 189.

Leta 1884. se je pod skupnim naslovom
»Zgodovina fara ljubljanske škofije« jela iz¬
dajati v Ljubljani kronika posameznih žup:
prav kakor si je ta ali ona pridobila svojega
pisatelja; ali pa, kakor je bila ta ali ona komu
bolj v čislih.

(1. vezku je vsebina Sora (1884),

»Kroniko mesta Črnomlja in njega župe«
je priobčevala moja »Danica« 1905 tega leta.

Ko ta duševni plod isto tako nadarjenega
kakor trudoljubivega mladega pisatelja Leo¬
polda Podlogarja v posebnem odtisku pošiljam

na očitnost, vodi me želja, da l>i tej knjižici,
prej ko prej sledila druga in tretja — in to
tako dolgo naprej, dokler ne bodo opisane
vse župe naše lepe dežele.

Ljubljana,  v januariju 1906.

Tomo Zupan,

bivši ,,Daničin" vrednik in lastnik.

17

nahaja v stolpnih stopnicah poprejšnje po¬
družnice sv. Duha, drugi rabi za ognjišče v
Loki h. št. 10. Podstav cerkvenega
zidu vžupnijski cerkvi hranivsebi
celo množico rimskih k a m e n o v, ž a -
libog da so ob zadnjih popravah
cerkve 1. 1870.  in pa zlasti 1. 1896 bili,
p o p o 1 n o m a za me tani in zazidani,
da jih ni mogoče ogledati si. * * 3

Rimska naselbina v Črnomlju ali v njega
bližini je bila zvezana s čezgorjanskimi ce-
stami, kojili ena se da slediti od Gradaca do
Rožanca in od tu čez Gorjance. 4 5  Od te se je
cepila menda rimska cesta, ki je vodila mimo
Štrekljevca čez isti gorski hrbet. 3  Nad ime¬
novano vasjo Rožanec je ohranjen paganski
altar. posvečen češčenju enega izmed ilirsko-
paganskih bogov. T o j e sloveči  »M i t h -
ra'e um«' kjer se je častil perzijanski bog
solnca in vojske, bog Mitra. Izmed treh’
m it rovi h altar j e v, ki so se zasle¬
dili na Kranjskem in sicer na Tro¬
janah in v Treb n j e m, je ta pač n a j -
zanimivejši.  Mitrovi altarji so se posta¬
vili med letom 180—240. Vpeljaval je
M i t r o v o č e š č e n j e cesar Heliogo-
b a 1, kije  bil  p r e j s i r s k i n a d d u h o v -
ni  k v Emezu in bil 1. 222. umorjen. Krščan-

a  Barbarizmom enake vrste smo se uprli v »Danici“

1.1. na str. 141. z dosti resno; a še prerahlo besedo. A če

so tu le zazidani spomeniki naše zgodovine, že še pride
jasna glava, ki jih odzida — prav tako jasna, kakor je za¬
temnjena bila glava-zazidalka. Vrednik.

4  Miillner, Emona 204.

5  Letopis Sl. M. 1890. in 1891. 193—195.

2

18

ski vladarji so kakor vsako tudi mitrovo če-
š če nje zatrli, altar pa je še ostal. Vsekana je
v veliko skalnato steno nad vasjo Rožanec,
malo korakov pod cerkvijo sv. Jurija, velika
podoba. Razdeljena je v tri oddelke. Vrli
podob se bere besedilo:

D. I. M.

P. P. P. AELIL NEPOS. ET.

PROCULUS. ET. F1RMINUS.

PRO. SALU. SITA. SUARUMQUE.

(Deo invicto Mithrae. Tres Publii Aelii:
Nepos et Proculus et Firminus pro solte sua
suarumque. — Nepremagljivemu bogu Mitri
so postavili trije Publiji Elijevi: Nepos, Pro-
kul in Firmin v svoj in svojih blagor.)

Slednja podoba nam predstavlja versko
obhajanje Mitrovega češčenja. Mladenič, v
kratki tuniki, z letečim plaščem in v frigiški
čepici sloni, z enim kolenom na biku, ki je
zgrnem pod njim. Z levo ga drži za smrčke,
v desni ima bodalo, katero mu je zasadil v
prsi. Podoba nam kaže dalje psa, ki grabi
bika za prsi, kačo, ki ga je prijela na strani
in škorpijona na lakotnici. Na vsaki obeh
stranskih podob se opazuje po ena oseba;
obe sti moški postavi v kratki tuniki in fri¬
giški čepici. Leva se opira na narobe obrnjeno
bakljo, desna pa na pokoncu postavljeno. Ka¬
kor vse Mitro ve podobe kaže tudi ta na eni
strani vzhajajočega genija s pokončno, na
drugi strani pa zahajajočega z narobe postav¬
ljeno bakljo. Zgoraj nad omenjenimi tremi
podobami se vidijo v doblinah doprsne po¬
dobe ; na prvi pogled se zazde človeku kakor

19

ženske podobe. Kako si razlagamo to skupno?
Bik je bil, kakor pripoveduje perzijanska le¬
genda. prvo stvarjeno bitje. Ariman ga je
ubil in izšel je iz njega človek in zdravilne
rastline. Bil je torej početek vsega dobrega.
Ta tradicija je simbolično predočena na mi¬
tro vem kamenu. Srednja podoba nam kaže
na tla podrtega bika, na njem sklonjenega
Arimana, ki pobija bika. Živali Arimanove in
'Jrmuzdove so pes, ("pri Iranih v najvišji,
božji časti) kača in škorpijon. Mitrovi altarji
se nahajajo vsi v skalnatih votlinah ali v
gorskih zasedah. Tihi in mračni, skriti pro¬
stori pomenjajo nočno temo, iz katere vzhaja
zmagoslavno solnce. Drugi so menenj^, da
spominjajo na Zoroastra, ki je od svojega 30.
lo TO. leta živel v skalnati votlini. Tam je
poslušal in zapisoval razodetje božje.

Pred visoko in dolgo pečino, na kateri
se vidi ta paganski altar, leži ravna tratica.
Ogrnjena je na okrog z visokimi, rekel bi
lahko nanesenimi kamenitimi skladi. Okrog
tega ogrnjenega prostora rastejo košati ko¬
stanji, z bujno razraščenim vejevjem. Skale
in pa drevesa zapirajo popolnoma ta prostor;
človek si tu najlaglje predstavlja paganske
logove (Gotterhaine), kjer so pagani častili
z daritvami svoje bogove.

Ljudstvo imenuje ta vel e za¬
nimivi kraj »Judovje« in si tolmači
vso stvar po svoje.  Med njim sti razšir¬
jeni dve pravljici o tem. paganskem altarju.
Prva je menenja, da je dal ta spomenik po¬
staviti lovec v zahvalo' za srečno rešitev iz

2 *

20

gotove smrti. Napadla ga je namreč na lovu
neka huda divja zver. Vže je mislil, da je
po njem, kar se mu posreči z nožem pre¬
bosti zver. Druga pravi, da je zakopano na
tem kraju zlato tele. Ko so pred leti lahko¬
verni ljudje na tem kraju pred podobo ko¬
pali. češ, da najdejo zlato tele, izkopali so
same kosti: bile so baje še izza časa daritev.
A nam je ta starodavni spomenik
dokaz verskih običajev prebival¬
cev te okolice v starih časih in pa,
da so bili lju dj e ,n ase! j eni po oko¬
lici za časa Rimljanov, ki so s pod¬
vrženimi prvobitniki vred častili
paganskega boga Mitro.

Z Rimljani se j e skušal o vdoma-
čiti v našem kraju tudi krščanstvo.
VBelokraji.no so dohajali  vero vestniki
iz Sirmija in Dalmacije,' b a j e učenci sv.
Petra in Pavla  sami. Mirna leta krščan¬
skih vladarjev so pospeševala razširjenje
krščanstva. Preganjali so ga nekrsčanski vla¬
darji. časi so se zasukali; Rimljan in
krščanstvo je izginilo brez sledu:
podleglo divjim narodom, ki so se
podili čez naš kraj proti zapadu v
»raj Evropin,« v Italijo.  Od tega časa —
okoli četrtega stoletja — do začetka enajstega
veka ne dobimo pogleda v zgodovino našega
kraja. V tem času je postalo to ozemlje
slovensko in postajalo počasi kr¬
ščansko.  Več o tej dobi ne vemo.

21

III.  Drobtine iz dvanajstega in

n a d a 1 j n i h v e k o v do danes.

V dvanajstem veku sledimo prve jasne
zgodovinske podatke o mestu. Z njimi stopimo
še le na jasna zgodovinska tla. 1165. — v
enajstem stoletju po Valvazorju 1  — je sezi¬
dal Oton Kraški (von Ivarstberg) na mestu,
kjer stoji, sedanji Stonieev dvor, grad ter ga
imenoval Črnomelj. Njegovi potomci so se
imenovali Črnomaljski gospodje. Njegova ro¬
dovina je ena naj starejših narodno-plemenitih
rodovin na Kranjskem. Eden izmed njih,
Ambrož po imenu se je vdeležil 1. 1165 z
nemškimi kavalirji Kranjske turnirja v Cirihu. 2
Lastniki gradu, po katerim je dobilo ime se¬
danje mesto, so dovolili ljudem, ki so iskali
za stanoval išče varnih mest, da so zgradili
na njihovi zemlji, zapadno od gradu, svoje
hiše. Polagoma so hiše  rastle, Črno¬
melj' j e postal trg, postal kmalu
mesto.  Grad je ostal last prvotnih gospodov
je do srede šestnajstega veka, mesto pa je
bilo neposredno podložno deželnim knezom,
črnomaljski gospodje zavzemajo med kranj¬
skimi plemenitniki eno prvih mest. Opravljali
so pri deželnih knezih imenitne službe. Jurij
črnomaljski je bil XXXII. deželni glavar
1444 — 1450. Bili so lastniki doma, začasni last¬
niki ali oskrbniki grajščin v Postojini, na
Hmeljniku, v Smledniku i. dr. 8

1  Valvazor XI. 603.

2 ) Valvazr oXIV. 291.

■ 3  Valvazor XI. 8 ,  138, 286.

1228. 18. julija je umrl meranski vojvoda
Henrik IV., sin Bertolda IV., ki je imel za
ženo Zofijo, grofico višnjegorsko, vtemeljite-
Ijico črnomaljske župe. 1  O tem govori vsta-
novna listina iz leta 1228. dne 18. oktobra.

V tej listini potrjuje očak Bertold, daje
na prošnjo vdovele Zofije, mejne grofinje
istrske, posvetil novo cerkev v Črnomlju ter
ji pridružil štiri podružnice na Metliškem
(Belokranjskem), z namenom, da bi pripeljal
ondotno ljudstvo iz teme paganstva na krščan¬
sko vero. Listina, kise brani izvirna v arhivu:
n. v. reda na Dunaju, se glasi dobesedno:

In nomine sancte et individue trinitatis
amen. Cum ad hoe divine predestinationis
nutu ac in beato Petro successore Christi
aeceperimus curam et regimen animarum, ut
non solum preesse sed et prodesse videamur,
debemus provida circumspectione ac cura
propfensiori his, que ad salutem credentium
et honorern dei spectare videntur, studiosius
invigilare. Quare, que provide statuuntur. ne
frequenti revolutione temporum de fragili
memoria hominum, que rerum turbe non
sufficit, evellantur, scripture, que archa me-
morie dicitor, decernimus mancipanda. Hinc
est, quod nos Bertholdus dei gratia sancte
Aquilegensis ecclesie patriarcha presentium,
ac posterorum notitie declaramus, quod nos
justis et rationabilibus peticionibus predi-
leete sororis nostre Sophie deo devote mar-
chionisse Ystrie inclinati, quod divina dispo-
sit.ione carens herede de carnius propagatione-

Mžvestja M. D. VIII. 167.

23

procedente Christum filiurn virginis heredem
šibi salubriter preelegit, populum in regione,
que Metlica dicitur, existentem errore eeci-
tatis involutum et ritmu gentilium quodam-
modo imitantem gremio ecclesie nostreutpote
in conterminiis nostre diocesis constitutum a
vero ovili errantem ad viam reduximus veri-
ratis, statuentes in eadem provincia in loco,
qui dicitur Scliirnomel, consecrari ecclesiam
in honore sancti Petri principis apostolorum;
adjungentes eidem ut de ratione matris et
magistre quatuor ecclesias in gremio eiusdem
sitas, ipsam filiali affectu devotius respitientes;
quas ecclesias in Christo fundatas dieta soror
nostra ob remedium, anime mariti sui pie
memorie marchionis Tstrie fratris nostri ac
salutis sue incrementum largjs possessioni-
bus predotavit, decimaseiusdem provincie se-
cundum eonsuetudinem Romanae ecclesie,
que caput omnium est et magistra, sancte eccle¬
sie Aquilegensi matri sue integraliter assi-
gnando, hac forma premissa, ut omnes deci-
mas dictas possidentes a nobis nostrisque suc-
cessoribus feudaliter easdem accipere te-
neantur, dieta vero soror nostra eiusque sue-
cessores, ad quos eadem hereditas devolvetur,
jure gaudent patronatus. Verumne quis huic
salubri statuto nostro eiusque pie devotioni
sinistra machinatione valeat obviare, [.....

. . . .jm 1  sacerdotem ad ratificandum jus pre-

1  Pergament je na tem mestu tako obdrgnjen, da se
ime ne da brati; jasna je le zadnja črka. Catalog. Cleri ima
na tem mestu ime „Johannes.“ Pr. Archiv F. H. I. st. 27.
točka 11.

24

stre in eadem eeelesia sancti Petri pastorem
legittimum instituimus, presentem paginam
ad firmius robur nostriacfundatricis inpres-
sentandi ad peticionem sepedicte sororis no-
sione sigilli necnon et testiium, quorum copia
interfuit, anniculo munientes. Huius rei te¬
st,es sunt: Henricus prepositus Diezensis ec-
clesie, Berehtoldus decanus Carniolie et Mar-
cliie, Berehtoldus plebanus de Grez, Heinri-
cus plebanus de sancta Maria , 1  Heinrieus ple¬
banus de Vlednic, Ulricus eanonicus Aquile-
gensis, Cunradus nobilis de Lengenburc.
Meinhardus Crimhilt, Gotefridus.de Cronowe,
Rudeger de Rutenbarc, Cunradus Gallo, Ul¬
ricus de Prisecke. Wintherus de Cronowe,
Meinhardus de Nazzenvelt et frater suus Ru-
dolfus, Meinhardus de Hoheno\ve, Al bero et
frater suus Adeloldus de Hophenbach, Fri-
dericus de Hophenbach, Dietericus Cuzo et
frater suus Dietmarus. Acta suut hec anno
inearnationis dominiee m cc XXXIII. XV.
Kalendas novembris . 2

V prostem prevodu se glasi ustanovna
listina črnomaljske župnije tako-le:

V imenu presvete in nerazdružljive Tro¬
jice. Amen. Prejeli smo po božji previdnosti
in po sv. Petra nasledniku Kristu skrb in
vodstvo duš, ne samo, da bi jim bili na kr¬
milu, nego da bi zanje tudi kaj storili. Z vso
skrbjo in opreznostjo moramo čuvati nad
vsem, kar se tiče večnega blagra vernikov in
časti božje. Ker je človeški spominj preslab.

1  Henrik, župnik metliški.

2  Schumi, U. u. R. II. 42.

25

■ 'n  bi vse obdržal: pogostni časovni premeti
n: /amogli to njemu izbrisati, za to mu v po¬
moč podajamo to pismo.

Mi Bertold, po božji milosti očak oglej¬
ske cerkve naznanjamo sodobnikom in za-
' s inčem, da so prošnje Zofije, bogoslužne
mejne grofinje istrske, pravične in umestne.
Iver je ostala sama brez potomca in nasled-
njika, izbrala si je za naslednika edinega sina
Device Krista in izbrala si je dobrega nasled¬
nika. Ljudstvo v metliški krajini je tavalo v
Temi zmot in posnemalo nekako paganske
običaje; mi smo to ljudstvo, ki prebiva v
skrajnem koncu naše škofije sprejeli v sv.
cerkev in je privedli na pot resnice. Določili
smo, da se v imenovani pokrajini, v selu, ki
se zove Črnomelj, posveti cerkev na čast
prvaku apostolov sv. Petru. Njej pridružu¬
jemo še štiri cerkve v imenovani pokrajini;
njim bodi ona mati in učiteljica, one pa naj
i bodo vdane kakor hčere svoji materi. V
Kristu vstanovljene cerkve je imenovana v
dušni blagor svojega soproga in našega brata,
mejnega grofa istrskega in v blagor svoje
lastne duše obdarila z mnogimi posestvi; de¬
setine pa je sv. rimska cerkev, ki je glava in
učiteljica vseh, nakazala sv. cerkvi oglejski
in sicer tako, da morajo jih vsi, ki jih vži-
vajo od nas in naslednikov naših, prejemati
kakor fevd. Naša sestra pa in njeni nasledniki
imajo pravico patronata. Adanebikedo  ovi¬
ral teh blagih načrtov, ki jih imamo pri tej
ustanovitvi mi in ona, nastavljamo v cerkvi
sv. Petra za dušnega pastirja duhovnika Ivana,

26

in sicer na prošnjo večkrat imenovane sestre..
S tem priznavamo ob enem njej pravico pre-
zentovati duhovnike na to žnpo. Da zadobi
ta listina večjo veljavo, vtiskamo jej svoj
pečat in pečat vstanoviteljice, istotako. stori
priče, katerih je precej navzočih pri sesecv
te listine. (Slede podpisi prič.) Izdana je li¬
stina 1. 1228. 18. oktobra. 1

1256. je umrla v a d m o n t s k e m
samostanu Zofija Y i š n j e g o r s k a ,
dobrot n i ca in v s I povit e 1 j i e a
črnomaljske župe.  Bila je iz sloveče
rodovine gospodov Višnjegorskih. Prvi izmed
njih, Rudolf po imenu, se omenja med pri¬
čami v koroški Krki 1. 1164. Poslednji mo¬
gočni gospod te rodovine je bil Albert: imel
je eno samo hčer, Zofijo. Ta se je omožila z
Henrikom, mejnim grofom Istrijanskim iz ro¬
dovine Meranske, ki je bila takrat najvgled-
nejša na vsem slovenskem jugu ter v rodu
s hrvaškimi bani, z velikimi župani srbskimi
in celo s kraljevo rodovino ogersko. Henrik
je bil brat očaka Bertolda. Ivo je umrl, stopila
je Zofija v Admontski samostan, svoje premo¬
ženje podarila na Belokranjskem Črnomaljski,
cerkvi in štirim njenim podružnicam. Iz ro¬
dovine Višnjegorskih je bila ona zadnja. Sicer
bi ne bila posestva darovala na vse strani,
da so bili še kateri moški potomci živi. Po-

1  O vstanovitvi črnomaljske župe ve povedati Cata-
logus Cleri (1887. pag. 139.): Parochia Črnomelj anno 1228..
erecta a Bertholdo patriarcha, Joanne plebano constituto. Anno
1268. ab Uldarico III. Carinthiae Duce Ordini Teutonico do-
nata, et per Petrum patriarcham anno 1300. incorporata,.

27

znejsi vitezi so bili ali iz kakega postran¬
skega kolena ali celo iz druge rodovine, ki
se je imenovala po gradu, ki ga je dobila v
posest. Iz te mlajše betve se omenja sredi
16. veka Ivan Višnjegorski. Njegov sin Fri¬
derik je bil stotnik deželnih strelcev kranj¬
skih. Padel je kakor junak pri Budaškem na
l-eciei Radon ji blizu Slunja dne 22. septembra
k 1575. z Herbartom Turjaškim. Njegovo truplo
je pokopano v Črnomlju. 1

1260.—1268. V teh 1 e t i h j e prišel
C r n o m e 1 j n em. vit. red. Za p r e j
ni gotovo, d a s i ga hočejo neka¬
teri imeti tu žel.  1223. Naselil ga
je koroški vojvoda Ulrik  III. O tej
naselitvi slove listina : Nos Ulricus Dei gratia
Dux Karinthiae, Dominus Carniolife constare
volumus Universis intuentibus prtesens scrip-
tum, quod Ecclesiam S. Petri cum omnibus
Filiabus suis, in Metlilica jurisdictionibus, li-
bertatibus et, attinentiis eiusdem ad instan-
tiam nostri Vicedomini et Capellani Johannis
(Venerabilis Plebani quondam Ecclesiae me-
morate) 2  Ecclesiae B. M. V. Gloriosse Domus
Theutonicte Laibacensis eontulimus perpe-
tualiter possidendam, et ad usos prout Fra-
trum Ecclesiae voluntatis fuerit convertcudam.
Universas quoque Ecclesias in Metlilica de
novo construetas et imposterum ad laudem
Divini nominis erigendas pleno jure oontu-

1  Letopis M. S. 1887. 169,—184.

2  Ta bo menda oni Ivan, ki se v vstanovni listini ne
da brati; torej prvi župnik črnomaljski, ki je bil postal de¬
želni vicedom in pa dvorni kapelan.

limus libere Ecolesiae Domus Theutonicm
memoratae; Volentes fratres Domus Theuto-
niose in eisdem Eeelesiis tamquam veros et
legitimos possessores defendere et tueri. Et
ut haec Donato permaneat inconvulsa. prae-
sentes litteras conscribi jussimus et nostri
sigilli munimine roborari, cum testibus, qui
aderant, annotatis. Viri religiosi, D. Chunra-
dus, Abbas Siticensis, D. Johannes Abbas
Obernburgensis, Fr. Martinus Gvardianus FF.
mino rum Laybacens., Johannes noster Viee-
dominus. Hainricus de 11 el fen beril. Rudiinus
de Pirboume et filius suus Raenvvigus, Or-
tolfus de Meingosbureh, Fridericus de Fal-
clienbereh, Gerlochus de Hertenberh et alii
quam plures testes. Aderant et Otto. Offo,
Thomas et Ortolfus FF. de Landestrost et
Nioolaus, et Grifo de Reutenberch, et Engel-
bertus de Sieherberch. Actum et Datum Anno
Dom. M. CC. LXVIII. In die' Mareelli Papse et
Martjris feliciter. amen. 1

Darilna listina se glasi v prostem pre¬
vodu :

Mi Ulrik, po milosti božji vojvoda Ko¬
roški, gospod Kranjske, potrjujemo s tem
pismom, da smo podelili cerkev sv. Petra v
Črnomlju z metliškimi podružnicami in z
vsemi njim pripadajočimi pravicami in imetjem
na prošnjo našega vieedoma in kapelana Ivana
(bivšega župnika ob imenovani cerkvi) cerkvi
B. D. M. slavne nemške hiše ljubljanske, da
jo rabijo invživajo bratje one cerkve po svoji

1  Schumi Archiv I. 27.

29

'■ : '!,ji• Tudi vse one cerkve, ki se na novo v
v st božje zgrade v poznejših časih, pode-
pnjemo prostovoljno z vsemi pravicami ime¬
novani cerkvi nemške hiše. Izjavljamo, da so
n satje nemške hiše pravi in postavni lastniki
‘oih cerkva in obljubljamo, da jih hočemo
1  ukor take skrbno ščititi in braniti. Da ne bi
edo izkušal.ovreči te podelitve, dali smo se-
: a viti pričujočo listino, katero potrjujemo z
lastnim pečatom in s podpisom prič. (Priče),

; 'isano in izdano L 1268. v dan sv. Marcela
papeža in mučenca.

Od teg’a leta dalje zasledujemo v črno¬
maljski župi nemški vit, red. Mogoče in ver¬
jetno jih tu prej sploh ni bilo, nego da so
prišli to leto in vzeli v last to, kar jim je
podeljenega in zagotovljenega v tej uprav
navedeni darovnici. Zgradili so si svojo hišo,,
kjer je stanoval komendator, t. j. oskrbnik
naselbine n. r. črnomaljske okolice. Z njim
so stanovali vitezi, oziroma duhovniki iz reda,"
ki so oskrbovali dušno pastirstvo. Med tem
ko so vitezi lajiki izginili v teku
časa, ostali so redovni duhov¬
niki do danes. Nad o me s tu j e jih
pa pogosto v s 1 e d že od n e k e d a j
obstoječega p o m a n j k 1 j a j a d u h o v-
ščine domače ljubljanske ško¬
fije duhovščina.

1277. je bil Črnomelj t r g, ki se v li¬
stinah. to leto prvič kakor tak ome¬
nja p listini,  i. 1. v dan 24. januarija.
Glasi se:

30

Rudolfus dei gratia Romanorum rex sem-
per augustus. Universis imperii Romani fide-
libus presentes litteras inspecturis tenore
presentin m volumus esse notum, quod nos
nobili viro Alberto comiti Goricie ob probata
et grata fldei sue merita, quibus erga nos
et Romanam fulget imperium, častnim Mi¬
ckove cum foro ad ipsum pertinente nomine
Zermenli ac aliis attinentiis snis pro sexcen-
tis mareis titulo pignoris sen vpotheco du-
ximus obligandum, volentes eidem comiti, si
processu temporis dictum castrum probare
potuerit, esse suum adsolucionem predicta-
rum marcarum nichilominus nos teneri. In
cuius testimonium presens scriptum .maiesta-
tis nostre sigillo dmdmns roborandum. Datum
AVienne IX. Kalendas februarii, indictione A r .
anno domini millesimo ducentesimo septu-
agesimo septimo regni vero nostri anno
quarto. 1

Slovenski prevod se glasi:

Rudolf po milosti božji vedno vzvišeni
kralj rimski. V sem vernikom rimskega ce¬
sarstva naznanjamo s tem pismom, da .smo
zastavili Albertu, grofu goriškemu za njegovo
zvestobo in njegove zasluge do nas in do
rimskega^ cesarstva grad Mehovo in pripada¬
joči trg Črnomelj in vse, kar trgu pripada,
za šest sto mark. Če bi pa s časom imeno¬
vano grajščinstvo zainoglo dokazati, da je
samosvoje, zavezujemo se, da sami izplačamo
zastavščino. Dano na Dunaju 24- januarja, v

1  Sctumi Archiv I. 239.

31

peti indikciji 1. 1277. četrto leto našega vla¬
danja. d., ' - ■

Od srede 11. do druge polovice
13. v e k a s e j e r a z v i 1 Č r n o m a 1 j - Ir g.
okoli starega gradu črnomalj¬
skih  gospodov. Za n ek aj n a d s t o
let (130) ga vidimo v vrsti mest.
Kakor priča pričujoča listina,  bil je trg
odvisen od M e h o v s k e g r a j š č i n e
in bil z njim obenem zastavščinsko, dobro
deželnega kneza.

1300. 20. aprilja. Ivan Ferentinski, nacl-
dijakon na Kranjskem in v Sl. Krajini, župnik
ljubljanski, je investiral vsled ukaza oglejskega
očaka Petra z dne 24. decembra 1. 1299. brata
Frana za župnika v Črnomlju, katerega je
prežentoval komtur n. r. v Ljubljani očaku
za črnomaljsko župoP

1300. 13. Henrik, grof Goriški in Tirolski,
je izročil kakor zovetnik (Vogt) cerkve oglej¬
ske, tridentinske, in briksenske škofije gospej
Agnezi, hčeri Gejsiina, vdovi po r. \Yolflinu,
imenovan »Chuz« in njenim dedičem vse pra¬
vice, kakor so si jih pridobili bili črnomaljski
dušni pastirji, namreč Fevde vselili: Osnovni k,
Gersiezen in Dolschum. — Priče; Maintzil
Turjaški, Albert in Frie Hmeljniška, Henrik
črnomaljski, Wischotzer Novotrški (Neu-
markt). 1 2

1312. 24. aprila. Elizabeta Črnomaljska,
soproga Rugerja Phephlina, daruje križnikom
v Ljubljani mlin na Kropi in štiri kmetije,

1  Izvestja M. D. VI. 223.

2  .Istotam, 224.

32

katere je dobila njena mati Gizela (Geysele
za doto. Priče: Konrad Črnomaljski in njegov
brat Henrik; AVinther. sin Konradov; Rosp:
Albert; Lovro, Fric, Nikolaj Boštanjski; Sei-
fried Lilienberški. 1

1323. se našteva črnomaljska, župa v za¬
pisniku kranjskih žup, ki so papežu plače¬
vale desetino (Czernemel, Marcham unam et
mediam). 2

1330. j e z a č e 1 Henrik, črnomalj-
ski komendator, pobirati dese¬
tino, k a t e r o s i j e 1 a st i 1 do slej ka¬
pi t u 1 zagrebški  in jo zanj pobiral nad-
dijakon gorički. Z njim so potegnili belokranj¬
ski župniki, ker jim je bil obljubil tretjino
desetine. To letoje rojstno leto za¬
nimivega in dolgo t raj n e g a p re -
pira med nemškimi križniki i n
zagrebškim  k a p i t u l o m. :i  Na prijazne
prošnje in opominje n. red ni nehal pobirati
desetin. Kapitul se je pritožil radi storjene
krivice papežu Benediktu NIL. ki je bival v
Avinjonu. Da bi dokazal, da pripadajo dese¬
tine po belokranjskih župah Zagrebu, »ex
institutione et ordinatione antiqua,« je izdal
učeni pravoznanec Ivan, naddijakon gorički, 1.

1334. zbornik, v katerem navaja župe,
po katerih je imel Zagreb pravico do desetin.
V izvirniku se ta zbornik ni ohranil: pač pa
nekoliko izpopolnjen v »Album capi tale« ali
»Liber statutorum« iz 1. 1354. ki se hrani v

1  Istotam 224.

2  Mitth. d. h. V. f. K. 1856. 11.

3  Izvestja M. D. XI. 51.

arhivu zagrebškega kapitula. Izdal ga je hrva¬
ški zgodovinar Ivan Krst. Tkalčič v svojem
delu: Monumenta historica episcopatus Za-
grabiensis Vol II. V njem je ohranjen važen
spomenik tičoč se črnomaljske župe. Ivan
jo prišteva k n a d d i j a k o n a t u go¬
ričkemu (katere ime je dobil od
hriba Gorice, onkraj Kolpe,  kjer
je bila župa sv. Martina) in po njem Za¬
grebu.  Besedilo slove: Item (ecclesia) sancti
Petri de Chernomel, matrix. Huius filiae:
sancti Johannis baptiste de Doblich et sancti
Iiinei. V naši župi je bila poleg župne cerkve
še podružnica na Otovcu in v Dobličah. V
dobliškem patronu pa se je Ivan pomoti! Tu
se časti sedaj — izvestno tudi tedaj — sv.
Ivan Evangelist. 1

1336. 16. aprilja je podelil oglejski očak
Bertrand vsled smrti župnika Frana izpraz¬
njeno župo sv. Petra v Črnomlju duhovnu
n. reda v Ljubljani, bratu Henriku Opav-
skemu (de Opavia), katerega mu je bil pre-
zentoval komtur, in je naročil naddijakonu,
naj ga osebno uvede v službo. 2  Morda je bil
prav ta Henrik oni, ki je sodeloval v prepiru
med n. redom in Zagrebom. Nekateri
komendatorji so bili duhovniki,
ki so poleg dušnega pastirstva
bili tudi ob enem oskrbniki r e d o -
vega posestva.

1337. 16. oktobra je vzel Ivan grof Go¬
riški in Tirolski, zavetnik cerkva oglejske,

1  Zgod. Zbornik V. 1. 291-294.

2  Izvestja M. D. VI. 224.

3

34

tridentinske in briksenske škofije, v posebno
varstvo zemljišča, osebe in cerkve nemškega
reda v Ljubljani, ki se nahajajo v Slov. Kra¬
jini in Metliki, namreč cerkev sv. Petra v
Črnomlju s podružnicami D. M. pri Novem
trgu (pri Treli Farah poleg Metlike), sv. Mar¬
tina ob Kolpi, sv. Križa na Vinici in sv. Ste¬
fana pod hribom Semič (unter dem Berge
Ziems). 1  Istega leta je podelil isti Ivan n. redu
patronsko pravico ne le nad črnomaljsko župo
nego tudi nad njenimi podružnicami. 2  Te so
imele že od vstanovitve črnomaljske župe
(1228.) svojega duhovnika; črnomaljski jim je
bil le nekakov pokrovitelj.

1339. sta povabila Ivan, cistercijski opat,
in Ladislav, dominikanski prijor, papeževa
pooblaščenca v prepiru med n. redom in ka-
pitulom — Henrika, naj pride na osmino Ma¬
lega Šmarna 1. 1339. na razpravo v Zagreb.
Vfender Henrik ni prišel in ni poslal svojega
namestnika. Na to je bil Henrik poklican dru¬
gič in sicer na osmino vseh Svetih. Tedaj je
tudi prišel in stvar glede desetine se je raz¬
pravljala v cistercijskem samostanu sv. Ma¬
rije. Ivan, naddijakon gorički je zahteval, naj
križniki več ne pobirajo desetine po belo¬
kranjskih župah, ker pripada zagrebškemu
kapitulu. Nato ni mogel komendator ničesar
odgovoriti, le zaprosil je poverjenstvo, da bi
mu rok, da v tej stvari odgovori, podaljšal
do osmine sv. Ivana Krstitelja 1. 1340. Sodniki
so to dovolili. Henrik pa ni ostal mož beseda,

1  lzveštje M. D. VI. 224.

2  Klun. Archiv II-|4II. 209.

35

ni sam prišel, ne poslal namestnika in se ni
opravičil. Sedaj sodniki niso mogli več čakati.
Prisodili so

1340. 7. julija pravico zagrebškemu kapi¬
talu, kar je potrdil tudi papež Klemen VI. Pa
trdi ta razsodba ni stvari končala, bila je
za man.

1349. v početku mesca februarija sta
beonard, župnik Vseh Svetih in Ivan, župnik
■v. Vida pod Ozljem, izobčila v Metliki, ko-
r andatorja Henrika in črnomaljske križnike.
Tudi to ni pomagalo. Zato sta papeževa po¬
oblaščenca zapovedala belokranjskim župni¬
kom, da križnike vsako nedeljo vnovič izob-
čbo (»eampanis pulsatis, eandelis aecensis et
postea extinctis et in terram proiectis et pe-
< 'bus conculcatis — izobčenje se prebere,
med zvonenjem zvonov se prižgo sveče, na
to ugasnejo, vržejo na tla in pohodijo«), tako
dolgo, dokler ne prenehajo pobirati desetine.
A malo so se zmenili župniki za to odredbo.

1350. se navaja Tomo, župnik v Črnomlju.
On kakor drugi belokranjski župniki ne le
da niso izobčili križnikov, celo sami so začeli
pobirati desetino. Ivan, naddijakon gorički, se
je obrnil do papeževega delegata za Ogersko,
do kardinala Gridona v Rimu. On je prisodil
pravico Zagrebu, ob enem v svojem pismu
od 25. marcija 1350. izobčil belokranjske žup¬
nike. To izobčenje se je oklicalo v župni
cerkvi sv. Marka v Zagrebu pred mnogošte¬
vilnim narodom v nedeljo pred praznikom
sv. Marije Magdalene 1. 1350. 1

1  Izvestja M. D. XI. 51—52.

3 *

36

1351. 10. februarija piše očak Otobon

naddijakonu na Kranjskem in v Slov. Kra¬
jini, naj cerkvi D, M. o v »A\va (Tri fare),
ki je podružnica župne cerkve sv. Petra v
Črnomlju, ne nalaga prevelikih davkov, kajti
komtur Oton v Ljubljani se je radi tega pri
njem pritožil. 1

1358. 15. februarija imenuje očak Mkolaj,
duhovnik n. reda, Ivana Trebenjskega župni¬
kom pri sv. Petru v Črnomlju, katerega mu
je bil prezentoval deželni komtur avstrijski
po smrti župnika Henrika Opavskega. 2 3

1370. se navaja črnomaljska župa med
onimi, ki so plačevale papežu desetino na
Belokranjskem in sicer poleg Metlike le ona
(Plebes in Czernomel marcas solidorum X.) :1

1370. leta — približno se je posrečilo
agrebškemu škofu Štefanu III. (1356—1375.)
vrediti s križniki stvar radi desetine. Vendar
to desetinsko vprašanje še ni bilo konečno
rešeno. Vedno vedno se je oglašal Zagreb s
prošnjo pri rimski stolici in v državnih zbo¬
rih za svoje pravice. Celo 1. 1750., ko se je
vstanavljala goriška nadškofija, je zapovedal
zagrebški škof Fran baron Klobušicki zna¬
nemu zgodovinarju Baltazarju Krčeliču, da
naj točno preišče vso zadevo. Po zgodo¬
vinskem in pravnem raziskovanju
je bil prišel tudi on do trdnega prepri¬
čanja, da so spadale belokranjske
župe od nekedaj Zagrebu in da se

1  Izvestja M. D. VI. 225.

2  Istotam.

3  Schumi Archiv I. 95.

37

t e i u godi krivica, če izgubi sled¬
njo vso pravico do desetin. Odleta
137 A do 1. 1750. je Zagreb izposloval sem pa
tje da so zadele križnike cerkvene kazni: a
ni d te niti državni zbori niso mu pomogle
do pravice. Red je moral imeti tehtnih do¬
kazov za svoje pravice, sicer bi se bil brez
dvoma  vklonil svetni, še prej cerkveni oblasti
- kar se pa ni zgodilo. 1

1377. 1. j e bil Črnomelj  še  trg,
k kor tudi sosednja Metlika in sicer v lasti
grofa Štefana pl. »Veglia in Modruš«, 2 ) med
tem ko je bilo sosednje mesto Ru¬
dolfovo že 12 let prej  (7. aprilja
1 oo.) p o v z d i g n j e n o v vrsto mest.

1379. Ivan župnik v Rogatcu se je od¬
povedal cerkvi sv. Petra v Črnomlju s po¬
družnicami sv. Martina, M. D. v Avva, Sv.
Stefana in Sv. Križa. Priče: Konrad, opat
stiski; dominikani in minoriti v Ptuju in
Konrad župnik prav tam.

1383. 13. februarija je imenoval oglejski
očak Filip žl. Alencon, škof sabruski, brata
Alberta Schovanberškega, duhovnika n. reda
v solnograšld škofiji župnikom pri sv. Petru
v Črnomlju, ker se je brat Mihael z dovo¬
ljenjem komturja Henrika v Metliki župi odpo¬
vedal in je deželni komtur avstrijski Wernher
Ubesheimski mu prezentoval Alberta.

1388. Martin, sin Miheca, prodal Martinu
in njegovemu sinu Juriju svojo hišo v Čr¬
nomlju in njivo na hribu tik njive komturja

1  Izvestja M. D. XI. 53—54.

2  Dimitz G. K. L 239.

Alberta za 3 marke. Priče: Tiebolt Črno¬
maljski in Ivan Mehovski (Meicliauer).

1390. 6. februarija prodal Ivan žl. Rvminel
Juriju, Martinovemu sinu, imenovanemu Yr-
hovščak in njegovi soprogi dvor na hribu
zunaj Črnomlja in vinograd »auf dem Tiefen-
thaler Berg za 24 mark beneških šilingov.
— Priče: Ivan, župan žl. Tiefenthal in gor¬
nik: Ivan Radovan, Pavel Persetič meščana
v Črnomlju in Ožbald, tamošnji sodec.

1393. 25. julija prodal Ivan Mehovski,
sin AVulfinga, in njegova soproga Katarina
Albertu črnomaljskemu župniku kmetijo v
Tiefenthalu za 12 mark beneškega denarja.
Denar se pri cerkvi naloži kakor vstanova
za AVintherja Gutteneckerja. Priča: Diebold
črnomaljski.

1398. 17. aprilja imenoval in potrdil očak
Anton duhovnika n. reda Ivana, katerega mu
je bil deželni komtur AValrab Svibenski pa
smrti Alberta Sclnvanberškega prezentoval
za župnika v Črnomlju; župniku v Smihelju
pri Krki, Ropertu Mindorferju pa je ukazal, naj
ga vmesti. Že 20. marcija' 1398. je očak du¬
hovniku v Črnomlju Nikolaju Kostanjeviškemu
naročil, naj običajni razpis župe nabije na
vrata cerkve sv. Petra.

1402. 25. maja prodal Gerhard Doners-
berški Ivanu, župniku v Črnomlju in njego¬
vim naslednikom, neobdelano kmetijo v Dra-
gatušu za 5V a  marke beneškega denarja.

1406. 24. avgusta zastavil Martel »der
Fenkenberger« bratu Nikolaju, črnomaljskemu
župniku, dve kmetiji v semiški župi za 50

39

cekinov. Priči: »Henslin« sin rajnika Wul-
fii'  s:i,  MehovSkega in Jurij Mindorffer.

1407. 7. junija je imenoval oglejski očak
.Vuton duhovnika n. reda Ivana iz vircburške
škofije, katerega mu je bil prezentoval po
smrti župnika Nikolaja deželni komtur Peter
I-v nneger, za župnika v Črnomlju. Župniku
v Toplicah Juriju ukazal, naj ga vmesti. 1

1 4 0 7. T o 1 e t o j e b i 1 Č r n o m e 1 j
povzdignjen  v v r s t o m e s t ter so
se mu podelile mestne pravice. Črnomelj
j o z a dobil mestne pravice ob
enem z Metliko.  To nam potrjuje dej-
svo, da so poslali metliški mestni očetje čr¬
nomaljskemu starejšinstvu leta 1457. dne 27.
avgusta pismo, v katerem potrjuje mestno
svetovalstvo, da je O r n o m e 1 j i m e 1 o d
starih časov z Metliko enake
pravice: podeljene od goriških
grofov in avstrijskih  v o j v o d. 2
Metlika se prvič imenuje mesto v listini 1.
februarija 1407., s katero listino je oprostil
vojvoda Albreht metliške meščane, vojake in
viteze davka in vseh bremen, katere jim je
nalagala država. 3  Dokler se iz popolno za¬
nesljivega vira ne izve drugo vstanovno leto
mesta Črnomlja, naj bo zanj 1407. rojstno
leto, kakor ne moremo za Metliko zaslediti
drugega nego tega, v katero spada imeno¬
vana listina. Črnomelj in Metlika
sta imel a dovolj bremen  ne glede

~ 1  Izvestja M. D. VI. 225-227.

2  Dimitz G. K. 1. 313.

3  Dimitz G. K. 1. 256.

40

na ona, katere jim je nalagala država. Turki
niso bivali več daleč tam ob Črnem Morju,
trkati so jeli na vrata osrednje Evrope same.
Slovenski jug je že vstrepeta¬
val pred bližajočo se turško vihro.
To je nagnilo vladajočega kneza, da je ukazal
trg Črnomelj obdati z močnim obzidjem, na¬
stanil je v njem vojake in viteze, trgu pa je
podelil mestne pravice. Pri vstanovitvi
mesta (1407) so pač komaj mislili, pa bodo
tako kmalu rabili mesio kakor močno trdnjavo
in močan branik proti turškemu barbarstvu,
ki se je s tako naglico pomikalo proti za-
padu. 9. oktobra 140 8. so stali
T u r kiprvič pred mesto m Cr n o m -
1 j e m.Napadli  so bili to leto prvič Met-
liico in ob enem Črnomelj. Sploh so v času
turške sile napadi na prvo mesto veljali tudi
njega sosedu. V e n d e r ga niso n i k e d a r
obvladali, kakor seje to zgodilo
večkrat Metliki. Po naravi vtr-
j e n o , obdano z skrbno zastraženim obzid¬
jem je bilo Turku nedostopno.  Toliko
več pa je pred njim pretrpela župa in žup-
Ijani, nad katerimi so stresali jezo radi ne¬
premagljivega mesta. Leta napadov so pač
znana, a podrobnosti nič. Zabeleženega so
imeli veliko očetje frančiškani, ki so pribegli
iz Metlike 1. 1469. v Rudolfovo; zapisanega
gotovo veliko v mestu samem, a tu kakor
tam je vničil važne, pa tudi žalne spominje
požar. Zadovoljiti se moramo s tem, kar je

h Valvazor XI. 389. XV. 329. Mitth. d. M. f. K.
XVI. 17 i. dr.

41

ostalo iz te žalostne dobe, namreč na¬
pad na leta.

Prvemu napadu 1. 1408. 9. oktobra je
sledil drugi 1. 1411. O tem razdejanju poroča
oskrbnik posestev n. reda na velikega mojstra.
V lem poročilu pravi, da je že škoda, katero
j. trpel red v črnomaljski župi nenadomest-
1; ti in da ga zamore vzdržati le takojšna in
izdatna podpora. 1 ) To leto je bila namreč
dozorela v glavi velikega mojstra Albrehta
t -el. da odpade od reda na protestantizem.
I cel je zagotovljeno, da prejme redovo državo
od poljskega kralja v last. A prej je hotel
1  grabiti še ves redov denar vseh evropskih
dalij. Deželni komturi so na njegovo povelje
pozvali vse avstrijske komture, na dan 8. sep¬
tembra 1411. v dunajsko Novo Mesto. Avstrij¬
ska balija se je ob tej priliki celokupno uprla
dovolitvi od mojstra namišljenega in zahte¬
vanega posojila, češ, njeno denarno in pre¬
moženjsko stanje je skrajno nevgodno. Da
to svojo trditev dokaže, predložila je med
drugimi tudi zahteve posameznih komend na
vodstvo avstrijske balije, med njimi tudi ono
črnomaljske komende, katere komendator
pravi, da zahteva od avstrijske balije pod¬
poro, da »popravi hišo v Metliki in škodo v
črnomaljski župi, katero so Turki posebno
prizadeli, tako, da se posest nemškega reda
ne more vzdržati brez takojšne podpore«.

Temu napadnemu letu slede še: 1469;
1470. od Vinice sem; 1471; 1474; 1475; 1477;
1491; 1511; 1522; 1523. O tem slednjem na-

0 Matth. des M. 1 K. XVI. 181.

42

padnem letu in prizadeti škodi špričuje de¬
želni ko m tur nem. reda v pismih, pisanih.
1. 1523. in 1524. Med drugim pravi: »V Beli
•Krajini bo Turek kmalu vse posekal ali od¬
peljal v sužnost. Svoja posestva bi rad po-
prodal za polovično ceno. a zanj nihče ne
mara; pa je tudi prepovedano pošiljati ali
odpeljati denar iz osirotele dežele.« 1 ) Slede
napadna leta: 1527; 1529; 1543; 1547: 1559;
1575; 1578. S tem zadnjim letom so
pojenjali veliki napadi turške
sile. V st a n o vij e n a vojaška gr a -
niča in oni silni poraz pod Siskom
j e d o n e s e 1 oddiha  po neprestanih na¬
padih vtrujenim in onemoglim Belo-
k r a n j c e m. 2 )

1524. 8. septembra je prodal Friderik
Semenič, župnik na Vinici in njegova brata
Albert in Gregor polovico vinograda »Vino-
mer« imenovanega pri Braslaivsdorfu z vra-
dom in desetino vred; potem dve kmetiji
prav tam — vse v metliški župniji — duhov¬
niku n. reda. Petru, župniku v Črnomlju, za
120 mark furlanskega denarja. — Priče : Hans
Hohenborter, glavar v Metliki; Ivan Vaizzt,.
gradnik v Mehovem, Henrik in Ivan Črno¬
maljska. 3 4 5 )

1432. 7. januarija prodal Erazem Lueger
(Jamski) Petru, župniku v Črnomlju, tri dele
svoje desetine v imenovani »auf der Brucke

3 ) Mitth. d. h. V. f. K. 1863. 36.

4 ) Napadna leta po Mitth. d. M. f. K. 1. XVL 181.

5 ) lzveštja VI. 227.

43

h :  Rosseck« v šmiheljski župi za 50 funtov
volarjev. 1 )

1441. se je omožila Barbara C r n o -
r ■ a 1 j s k a z znanim plemičem E r a z -

o m Predjamskim,  ki pa je m m r 1 a
brez otrok nekaj let pred ono nezgodo,
k jez njim vred končala  1. 1485.
r o d Pred j a m s kih gospodov  na
N bit r a n j s k e m. Zgodila se je v Predjam¬
skem gradu, male dve uri od Postojine v
strani proti Nanosu. Ta grad še danes lahko
vidiš, kakor orlovo gnezdo tiči v votlini or¬
moškega skalovja — znan z imenom »Pred¬
jamski grad«. 3 )

1442. je bila zastavljena postojinska gra¬
ščina Juriju črnomaljskemu. Za koliko časa,

i znano. 1489. se nahaja ondi drugi gospod
in sicer Gašper Ravbar. s )

1456. 15. junija prodal Peter Bartočič
črn. meščan Lovrencu Leusehner-ju duhov¬
niku n. reda in župniku v Črnomlju njivo
Drago imenovano. *)

1462. 4. decembra sta se vdeležila Jurij
in Gašper Črnomaljski osvoboditve cesarja
Friderika IV. iz rok upornikov, oblegajočih
Dunaj. Oba viteza sta v zahvalo za to vslugo
postala v drugi polovici 1. 1463. dedna točaja
za se in za svoje naslednike. 5 )

‘) Izvestja istotam.

2 ) Valvazor IV. 529. Primeri povest „ Erazem Pred¬
jamski" v založbi Ivana Giontinija v Ljubljani.

3 ) Valvazor X. 7.

4 ) Izvestja VI. 227.

5) Archiv f. K. o. Gescli. X. 405.

44

1466.16. novembra prodal Peter Vrhovec
svoj dvor pri Črnomlju »am Piiehel, duhov¬
niku n. reda Bolfenku Hanu, komturju v Met¬
liki in župniku v Črnomlju za 20 cekinov.
— Priče Hans Segrer, sodec v Črnomlju in
Vrban, sluga gospoda Gašperja Črnomalj¬
skega, Vid Glažar, Martin Stih, Ivan Sluga,
Gregor Tešina, Miha Osjela, vsi meščani v
Črnomlju.

1466. 13. decembra prepustil Gašper
Leimtasch Konradu Holtzel-u. komturju v
Ljubljani in Bolfenku Hanu, komturju v
Metliki in župniku v Črnomlju dva mlina
na Kolpi in 4 kmetije na Radabišu, za kar
sta mu dala imenovana 5 kmetij v Dolu, župe
šmarske.*)

1467. sta začela Jurij in Gašper, brata iz
Črnomlja, in Andrej* Hohenwart, glavar met¬
liški, poleg Gradaca zidati samostan, da bi
vanj naselili iz Bosne v Belo Krajino pribegle
frančiškane. Hudi turški navali, ki
so pregnali  dve leti za tem (1469J t e
redovnike za vedno iz te kra¬
jine,  so ovrli in podrli začeto delo in je
vničili 1. 1469. Na ta njih blagi namen spo¬
minja le še ime, ki ga nosi tamošnja podruž¬
nica podzemeljske župnije: »Žalostna M. B.
v Kloštru.« a ) Frančiškani so si re¬
šili živenje v trdnem metliš¬
kem gradu,  kjer jih je rade volje sprejel
glavar Andrej Hohemvart. , K o j po pre¬
stani vihri so si iskali o n ostra n

p lzvestja VI. 228.

2 ) Valvazor XI. 603—604.

45

(o rja n cev varnejšega mesta
i. si izbrali tedaj dovolj močno
Novo Mesto. Novomeščani, pri
katerih! so doslej opravljali dušno pastirstvo
r rnopeški duhovniki, kar jim je bilo gotovo
že presedalo, so frančiškane,  proseče
r j jih sprejmo v svoje ozidje, sprejeli
:: velikim veselje m. O d k a z a 1 a
se jim je cerkvica s v. L e n a r t a;
lotili so se dela ing a dovršili
tekom dveh let.

To izpričuj e še danes napis
rad samostansko porto z let¬
ni e o 1 4 7 2. Za zidanje potebni
d e n a, r in za nakup z e m 1 j i š č a p o -
trebno vsoto je darovala Eliza-
beta S n o p č a n - o v a, vdova hrvaškega
bogataša Jana Snopčana, rojena  iz tedaj
sloveče rodovine črnomaljskih
gospodov. 1 ) To zidanje iz 1. 1472. je
ohranjeno še danes; to je namreč oni četvero¬
kotnik, v čegar središču se nahaja samostan¬
ski vodnjak, izkopan isti čas, ko so gradili
samostan.  Belokranjskim, pozneje
novomeškim frančiškanom je
tedaj zidala samostan Črno-
m a 1 j k a , ki je poleg še obstoječega rod¬
nega gradu v Črnomlju  znamenit spo¬
menik na izumrlo rodovino
Črnomalj s k i h gospodov".

1483. petek po sv. Juriju je Fride¬
rik Lamberg ml. »zu Sauenstein« vsta-
novil v ljubljanski stolnici beneficij sv. An-

■) Vrhovec Zg. N. M. 37, 38.

46

dreja, V vstanovni listini je za pričo naveden
Gašper Črnomaljski.

1487. je bil vstanovljen v Črnomlju be¬
neficij sv. Duha, oziroma beneficij v cerkvi
sv. Duha. Cerkvica sv. Duha je torej tudi
stara. Svoj čas je moralo biti krog nje po¬
kopališče, o katerem ni več sledu. Pač pa
spominja nanj znamo vanje, ki živi v ljustvu
in ki zove ta prostor krog' cerkve »na bri-
tofu«. Spominja dalje na to dejstvo nagrobni
spomenik, vzidan pod korom na moški strani
z besedilom:

Hie ligt begrobbe der edl vnd vest Herr
Hans Schivkovieh R. K. M. Veldschreibr zv
Turn an der Mresniza beliher den 9. Jyly
1626. verschieden dem Gott ein. frelicli
Auferstehung verleichen veli e.

Beneficijat je stanoval v posebni hiši in
sicer na št. 92, katera pa je bila že davno
porušena; le stavbeni prostor je pripadal
cerkvi in se je 1. 1866. prodal za 48 11. Vsta-
novne listine beneficija ni ohranjenega v ori¬
ginalu; hrani se v doslovnem prepisu v re-
pertoriju iz 18. veka, ki je dobiti v arhivu
n. reda na Dunaju in se glasi:

Anno 1487. Stiftbrief Dorotheen Hermann,
Blasels Wittib liber ein Haus zu Tschernembl
mit zvvei Garten un’d etlichen Hofstatten, 10
Hufen in den Dorff Seibinitsch, ein Theil
Weinzehend zu Teutschenthal und eine Hufe
zu Tsehernembl gelegen, zu Unterhaltung
eines Kaplans und Lesung drey Messen, 2
hievon in der h. Geist Kapeli en.

2 ) Valvazor XI. 688.

47

Vrste beneficijato v ni mogoče zaslediti.

V sled pomanjkanja duhovnov ni bilo vedno
! ihko dobiti beneficijataza to so mesto njih
opravljali službo in vživali dohodke župniki,
!-:..r je od 1. 1805. redno. To leto se je nam-
i beneficij vtelesil (inkorporiral) župniji.
Znana so imena štirih beneficijatov: Josip
Poljanec 1735., Marko Smrekar (1757—1767);

V iha Krakar (1767—1791); Ivan Kokalj (1791
•do 1802), do leta 1805. pa ob enem tudi žup¬
nik. Že 1. 1796. je s pismom od 4. septembra
prosil župnik Josip Trenz (1796—1800) patro-
ninjo beneficija gospo pl. Bardarinijevo v.
Scharlichi, naj združi beneficijat z župo.
Prošnji se je vgodilo, a le za njegovo osebo;
po njegovi smrti ali odhodu naj bi ostal be¬
neficijat zapet samostojcu in ločen od župni¬
kove službe. Z isto prošnjo se je nanjo obrnil
njegov naslednik in 1. 1802. dosegel, česar
njegov prednik ni: da je ostal beneficij od¬
slej združen z službo župnikovo.

1510. so postali »Črnomaljski gospodje«
posestniki graščine S t a 11,e n b e r g, prej
last stare  k r a n j s k e plemenite rod¬
bine Stattenbergo  v, katerih poslednji je
umrl 1291. Za njim jo je dobil v last Jurij Ben¬
kovič. 1  Isto leto je divjala po Kranjskem »huda
smrt«, neizprosna kuga. Ognila se ni tudi
črnomaljske župe. Pokopališče se je moralo
nemudoma umakniti v .20 minut oddaljeno
mesto ložo. Še tisto leto je stala sredi poko¬
pališča kapelica na čast sv. Sebastijanu in

1  Valvazor XI. 554.

48

sv. Roku, obema zavetnikoma in priprošoji
koma v kužnih boleznih.

1513. izposloval je Zagreb v Rima vnovič
izobčenje črnomaljskih križnikov, ki so še
vedno pobirali desetino. 1

1516. leta nesrečne in usodepolne bitk<
pri Mohaču (29. avgusta,) ko nobena stvar
ženi bila vec varna pred Turki,
je prišel ukaz od Ferdinanda I. T a
odre j u je: da morajo vsi vstavi,
samostani in cerkve svoje dra¬
gocenosti: zlatnino, srebrnino
in sploh vso gotovino spraviti
z zvonovi vred n a j p r e j v gra¬
dove, odtod v mesta, odtod pa
v glavno  mesto ljubljansko.  Po¬
sebne komisije so bile določene da popišejo
vse cerkvene dragocenosti. Popis z drago¬
cenostmi se je odposlal v Ljubljano. Tam jih
je precenil kovniški mojster. Znesek naj se
porabi ob času najhujše sile v obrambo pred
njo. Zatrjevalo se je cerkvam, da se jim po¬
vrne vse premoženje. Male stvari, ki
bi pa bile velike priče o naši
preteklosti, so se prekovale,
porabile. 2  Cerkve niso nikedar dobile
obetane odškodnine, zastonj so čakale nanjo,
kakor se zastonj iščejo cerkvene dragoce¬
nosti — starine : ni jih. če vprašaš: zakaj jih
ni, bodi ti odgovnr: »Tega kriv je tuji meč".
Cesarsko povelje se je vestno izvedlo tudi
glede črnomaljske župe. Črnomaljski župnik

1  Izvestja XI. 90.

2  Zal, večno žal!

Vrednik.

49

Ivan Heldt je poslal glede svoje župe na pri¬
stojno mesto te-le podatke:

1. Župna cerkev sv. Petra v Črnomlju
(Kchernemel) ima 1 srebrno monštranco (3
marke 25 lotov), 1 srebrno in pozlačeno tablo
(podobo) (1 m. 6 lotov), 1 srebrn pozlačen
križ (20 lotov), 1 malo srebrno monštranco
(mit einer parjlen) z gledalnico (kjer se je
skozi steklo videlo sv. Rešnje Telo) (20 lo¬
tov), 1 malo srebrno in pozlačeno monštranco
z gledalnico in steklom (21 lotov), 2 srebrna
vrčka (16 lotov), 5 srebrnih kelihov s pate-
nami (1P5 lotov), 2 keliha s srebrnima ča¬
šama (48 lotov), 24 ogr. gold. v zlatu in v
raznem denarju, 13 funtov vinarjev (a 68 kr.
2 vin.). — Altar M. B. v župni cerkvi nima
keliha, a dal je 1 ogr. gold. v zlatu in 3 f. vin.

2. Podružnica sv. Duha v Črnomlju:
2 keliha s patenama iz srebra in pozlačena
(43 lotov) in 1 bakren kelih (23 lotov) in 7
ogr. gld. (a 80 kr.)

3. Kapela sv. Sebastijana pri Črnomlju
1 bakren pozlačen kelih (18 lotov) in 3 gld.
ogr. v zlatu.

4. Cerkev sv. Ivana Evang. (v Dobličah)
1 kelih z bakrenim stojalom in pateno (10
lotov), 2 f. in 11 reparjev.

5. Cerkev sv. Marka na Butoraju 1 kelih
z bakrenim stojalom in pateno (24 lotov),

1 gld. ogr. v zlatu.

6. Cerkev sv. Mihaela na Desincu nima
nič keliha in nič bratovščine.

7. Cerkev sv. Tome na Tanči gori (žup.
Dragatuš) nima keliha in bratovščine.

4

50

8. Cerkev sv. Ozvalda v Dragovanji vasi
! (sedaj M. B. ž. Dragatuš) 1 kelih z bakrenim
stojalom in pateno (17 lotov) in 3 f. vin.

9. Cerkev sv. Mohorja (kje ?) 1 kelih z
bakrenim stojalom in pateno (27 lotov) in
12 reparjev.

10. Cerkev sv. Marije Magdalene v Tu¬
ševem dolu 1 kelih s srebrno čašo (23 lotov)
in 12 reparjev.

11. Cerkev sv. Ivana Krstnika v Petrovi
vasi 2 kelih s srebrno čašo (21 lotov), 5 ogr.
gld. v zlatu in 3 f. vin.

12. Cerkev sv. Jerneja na Otovcu 1 kelih
z  bakrenim stojalom in pateno (32 lotov).

13. Cerkev sv. Jurija na Rožancu l kelih
z  bakrenim stojalom in pateno (20 lotov),
1 ogr. gld. in 80 f. vin.

14. Cerkev sv. Nikolaja na Stražnem vrhu
1 srebrn in pozlačen kelih (14 lotov) in 9 re¬
parjev.

15. Cerkev sv. Andreja v Turnu (je ni
več) 1 kelih (21 lotov), katerega je daroval
Andrej Semenič.

16. Cerkev sv. Ane na Tančji gori (ž.
Dragatuš) nima keliha ne bratovščine.

1531—1541. so se naselili po Gor¬
jancih na posestvu in svetu Ž u m -
berške graščine Vlahi, 1  Uskoki
aliPribegi, po katerih so dobili
Gorjanci ime »Uskošk-o pogorje«.
Dni  so,  kakor znano, beguni iz Tur-

1  Beseda Vlah in Lah. Iz prve izpeljana beseda po-
menja v starost pastirja. Primeri Kres 1886. Terstenja-
iove razlage te besede na str.“51— 63).

51

š L' e j obme j n i li po k raj in. Umikali
so se neznosni vladi n e 51 oves-
k e g a T u r k a iz Bosne proti Hrvaški, do¬
kler niso prišli iz teh napadanih krajev pod
varne in mirne peroti d voj natega orla avstrij¬
skega. Od Turkov zlasti okoli Like naseljene
Vlahe pa so vojaški zapovedniki preseljevali
v Krajino, da so jim služili v obrambo mej.
Že pred časom, ko je bil glavar v Metliki
Erazem grof Thurn (1530—1541), ki je bil ob
enem stotnik v Bihaču in zapovedujoči pol¬
kovnik na Hrvaškem, so se prikazovali okoli
Dinarskih planin na izviru reke Une pri
Unici, Srbu in Glamoči bosensko-srbski Vlahi.
Pa tudi tu niso bili varni. Uskoki so, ker so
jih Turki imeli za krščanske vohune in pri-
begli so 1. 1530. h Kobašiču, ki je bil od leta
1526, posestnik Žumberske grajščine. Imel je
že prej na Turškem podkupljene Vlahe, ki
so mu sporočali o gibanju turške vojske in
o tem je sam obveščal dalje. Za to so se v
begu prvo obrnili do njega. Kralj Ferdinand
je na prigovarjanje Ivana Kazianerja, avstr,
vojnega poglavarja, na vso moč pospeševal
naselitev Uskokov in izposloval pri deželnih
stanovih, da so se nabavila zanje selišča po
Gorjancih, katera so obljudili do srede 16. veka.
Kranjski so prav dobro do Šli, po¬
rabili so jih kakor vojake grani¬
čarje; bili so res vrli in vstrpljivi
vojaki. Zanesljivi Uskoki so se
porabili kakor vohuni za daljni
jug, ki so poizvedovali gibanje
sovražne  sile. 1

1  Izvestja Vlil. in Letopis 1893. 1. 58—63.

52

1535. je dobil Erazem Kristijan črnomalj
ski v last grajšcini Schvvertberg in Windeck
na Avstrijskem in sicer po svoji soprogi Mar¬
jeti Šerfenberški. Tje se je izselila cela rodo¬
vina sredi šestnajstega stoletja. Ze doma so
se bili oklenili po izgledu plemenitašev nove
vere. V novi domovini so z vso vnemo de¬
lovali za versko svobodo. V začetku 17. veka
pod Matij6m( 1608—1610) nahajamo dva Črno¬
maljska moža: Zierotinain Erazma, ki si na vso
mo-'' prizadevata kakor kolovodja za versko
svobodo vnetih stanov — izsiliti iz Ferdinanda
popolno versko svobodo. 1  Zgodovinarji se na¬
gibljejo na menenje, daje bil Zierotin na čem
oni tolpi, ki je vdrla v Ferdinandovo stano¬
vanje in predrzno tirjala, naj podpiše versko
svobodo. Zierotin je bil po njihovem me-
nenju oni predrznež, ki je prijel za gumb
vladarjeve suknje in ga potresel z besedo:
»Podpiši Nandelj!« V Dunajskem »Kunst-
histor. Museum- se nahaja slika, ki nam nudi
ta prizor; pod sliko stoji besedilo: »Ferdi¬
nande subscribe !« katero besedilo bo menda
edino pristnoizvirno. V sedemnajstem veku.
je izumrla ta rodovina tudi v svoji novi do¬
movini.

1542. so obglavili, mogoče v Črnomlju,
nekaj Uskokov radi naselitev. Isto leto so se
zbrali v Črnomlju deželni stanovi kranjskim
sklenili, da se da imovina obglavljenih nji-
kovitn vdovam in otrokom. Kralj Ferdinand
je ta sklep potrdil; 12. julija 1543. je ukazal
uskoškemu glavarju Ivanu pl. AVernecku, naj

1  Dimitz G. K. III. 361. op. 4.

53

pošlje še druga dva krivca na sodišče pred
kranjskega deželnega glavarja v Ljubljani.
Toliko sodne oblasti so si oni čas p ris voje-
vali stanovi nad Uskoki. 1

1548. seje v gnezdila nova vera
v v s a dolenska mest  a. Sprejeli so jo
s prva le nekateri meščani, ki so sramotili
katoliške duhovnike in hujskali ljudstvo zo¬
per nje, da je jelo po mestih rogoviliti. Da
v Črnomlju ni bilo nič boljše, si lahko mis¬
limo. Roka, pravice ni bila vedno tako dolga,
da bi novoverske hujskače dosegla za Gor¬
janci. V Beli Krajini ste se vstanovili dve
novo verski cerkveni občini ena v Metliki,
druga v Črnomlju. Obe ste bili preskrbljeni
prav dobro s predikanti, ki so doma zvršivši
svoj nalog radi pohajali misijonarit na vse
strani: čez Gorjance in doli preko Kolpe.
Vstanovili so v obeh mestih protestantovski
šoli. L. 1575., je bil 1 a s t n i k črnomalj¬
ske graščine knez Nikolaj Fran¬
kopan. Bilje navdušen Hrvat, ki
je sam rad pisal hrvaško v g 1 a g o -
lici  in izkušal dobiti privržence tudi na
Kranjskem. Ko je bil pregnan v njegovem
času protestantski učitelj Jernej Mavrinec, ki
je poučeval latinska, cirilska in glagolska
pismena v Črnomlju, poprosil je on zanj
(1575) deželne stanove, naj ga zopet nasta¬
vijo ; češ, pouk, kakor ga je imel on, je na
Kranjskem potreben, v Črnomlju pa v na¬
vadi že od nekedaj. 2  M e s t o j e imelo že

1  Izvestje Vlil. 216.

2  Lopašič: Bihač in B. Krajina 289.

54

p.red 1. 1500  svojo šolo. 1 2  Ko seje po¬
lu t er a n i 1 o , pol ute ranila seje tud i
mestna šola.

1559. navaja inventar v arhivu n. reda
na Dunaju poleg drugih belokranjskih žup¬
nikov tudi črnomaljskega Jurija Dragoliča.'

1562. 2. septembra je prevzel semiški
župnik Nikolaj Tuška nič po smrti župnik; i
Ivana Likeka črnomaljsko župo. Na njegovo
mesto v Semič je prišel Ivan Schveiger. 3 4

1565. 24. aprilja je prevzel Matija Sohlo-
gel župnijski inventar v Črnomlju. Prednik
Tuskanič se je vrnil v Semič in se ondi po-
luteranil L 1570.

1569. je deloval v Črnomlju še vedno
Ivan Schveiger, duhovnik-odpadnik iz Ko¬
čevja. Bil je menda prej oskrbnik posestev
Herbarda VIII. Turjaškega. (Schveiger Hans
sacerdos ex Hotschevia, qui fuit flegerus Her-
bardi ab Auersperg in Tschernembl. 3  Ko so
se pomikale njegove bojne čete čez Belo
Krajino, došel je z njimi sem tudi on in se
nastanil v Črnomlju. L. 1570. je odšel v Ljub¬
ljano, kjer je umrl 1. 1585. 25. februarija.

1569. Za Sehveigerjem nahajamo v
Črnomlju Martina Gorgiča. On je bil vojaški
predikant. Protestantovski stanovi so na vso
moč skrbeli, da ne bi bilo brez predikanta
na meji stoječe vojaštvo. Določili so jim pri¬
digarja, ki je stanoval navadno v Črnomlju

1  Slov. Učitelj III. 116.

2  Izvestja VIII. 42.

3  Istotam.

4 Mitth. d. V. f. K. 1864. 2. T.

55

in od tu redno zahajal na vojaško granico.
Drugi so zopet redno stanovali med vojaštvom
in v gotovih obrokih obiskovali svojo versko
jo brin o v Črnomlju. 1

1575. 22. septembra sta padla v bitki
pri Budaškem na rečici R a d o n j a
blizu S lu n j a dva j u n a k a n a
slovenske  m j u g u , dva  s t r a h o v a
T u r k o v : H e r b a r t VIII. T u r j a š k i
in F r i d e r i k V i š n j ego r s k i. Truplo
slednjega se je pokopalo v Črnomlju. A raz
njegovo glavo sneta koža (skalp) se hrani
poleg one Herbartove v rodnem gradu Tur¬
je k. Nagaženi sti obe glavi z neko robo in se
hraniti v mali, eipresni šatulji. Te koži so
morali Turjaški grofje za drag denar odku¬
piti od sultana, kateremu ju je bil po ne¬
srečni bitki poslal Ferat-beg z veselim poro¬
čilom, da »strah Turkov«, prehrabri. Herbart
in njega vredni tovariš nista več med živimi.
Nadejaj e se velike odlike je zviti Turom za¬
molčal, da ga je njuna smrt stala tisoče in
tisoče njegovih vojakov.

Za Martin Gorgičem je deloval v Črnomlju
kakor predikant od leta 1574. Jurij Juriči o;
t 26. okt. 1578. 2  Temu naslednik je bil Tomo
Jagonic. L. 1582. se je preselil vojaški predi¬
kant Anton Neapolitan iz Črnomlja v Karlo¬
vec. Stanovi so naprosili vojaško poveljništvo,
da je smel vsak mesec po enkrat obiskati
Črnomelj in da mora, kadar sicer treba, priti
krščevat in delit zakramente. V ta namen so

* Dimitz G. K. III. 150-511.
s Dimitz G. K. III. 150-151.

56

mu stanovi preskrbeli konja in dovolili pri¬
boljšek letnih 31 gold. 1

1584. 19. junija rezigniral Matija Sehlogel
na župo Črnomelj, sledil mu Tomo Stanič
(Stanicius , 2

1586. se je poluteranil semiški župnik
Gregor Sitarič; prišel je v Črnomelj in de¬
loval do konca 16. veka z Nikolajem Tuska-
ničem, ki je bil tudi prej župnik v Semiču.
Naslednje leto se je obema pridružil že Vit
Subtilič, ki je imel nalogo, obiskovati verske
občine na Krupi, Vinici in na Pobrežju. 3

1593. 16. maja je prevzel po smrti Adama
Zamujena (Samuien) črnomaljsko župo Jurij
Sušič' 4

1593. 12. julija je črnomaljsko starešin¬
stvo izvolilo vkljub vladni odredbi za mest¬
nega sodnika Mihaela Živkoviča. Ko je vice-
dom zavrgel volitev, s pripomnijo naj volijo
katolika, volili so ga le zopet in podpirali
svojo volitev s pretvezo, da je on edin me¬
ščan, ki je zmožen vršiti svojo nalogo. Na-
dejajoč se nadvojvodove prijenljivosti, volili
so ga zopet — češ: Doslej, ko so bili mirni
časi, volili smo pač katoliške ljudi. Sedaj pa,
ko se vojaki pomikajo vsak čas v velikem
številu skozi mesto, je treba v mestnem zboru
ljudi: premožnih, veščih branja in pisanja,
naj bodo potem vere katerekoli. Vsaj sodnik
mora biti tak. Sodnik ne bo imel z verskimi

1  Istotam.

2  Izvestja VIII. 42.

3  Dimite G. K. III. 150.

4  Izvestja VIII. 42.

57

st varmi ničesar opraviti, nego le »z našimi
velikimi in obilimi stiskami.« Ko se je na
tretjo izvolitev vicedorn, vznevoljen vsled
trdovratnosti mestnih očetov, obrnil na nad¬
vojvoda Ernsta, izvolili so, nič dobrega sluteč
od one strani, 13. septembra katolika Lenarda
Jelena, še predno je došel nadvojvodov brez¬
obzirni ukaz. Črnomaljcem volja višjih ni
bila kaj posebno všeč: delali so Jelenu za-
preke in sitnosti, kjer so mogli. Zlasti po-
edni so bili svetovalci, sedeči v mestnem
-boru. Njim je bil vsak, ki je dišal po novi
veri, trn v peti. In to je bil tudi sodnik. V
teh neznosnih razmerah se je pritožil Jelen
pri vicedomu. Temu je menda presedal uporni
duh črnomaljskih protestantov ; za to je izdal
ukaz, v katerem je naročil najstrožjo pokor¬
ščino pod najhujšimi' kaznimi. To je izdalo. 1

1597—1598. je dobila črnomalj¬
ska župa nove sosede in sicer
današnje  B o j a n č a n e.

Kakor Gorjanski Uskoki so bili tudi oni
Vlahi, turškim in beneškim nečloveškim na¬
padom izpostavljeni. Jurij Benkovič jih je
•pripeljal med 1. 1597. in 1598. iz Like, največ
iz Korenine na posestva grofov Zrinjskih in
Frankopanskih v Gomirje, Vrbovško, Mora-
vice, Tuk. Jesenak, Drežnico. Potok, Vitunj,
Hreljin, Ravno Goro, Stari Laz in Mrkopalj,
in tudi čez Kolpo v Marindol in
B o j a n c e. 2  Benečani so mrzili Us¬
kok e i n v s a k e g a, ki j i m j e prišel

~d Mitth. d. h. V. f. K. 1867. 82.

2  Letopis Sl. Mat. 1895. št. 141.

58

v r o k e , so obesili ali prikoval:
na ladij o. To benečansko barbarstvo je
probudilo med Uskoki silno osveto da so od
tega časa napadali Benečane in jim zabodli
in potopili marsikatero ladijo. Zavezali so s„e
Benečani zoper nje s Turki in nič ni zalo
čudnega, če so se maščevali Turkom in Be¬
nečanom- Da, si pa so bili Uskoki
zavezniki krščanske vojske,
bili s o V 1 a li i omahljivi in ne¬
zvesti zavezniki  in  s o ser  a di
ustavljali zapovedniku ali ga zapustili v od¬
ločilnem trenotku in se pobunili t. j. po-
t e g n i 1 i h Turku.  Previdni Benkovič je
nezanesljive Vlahe preselil iz obmejnih tur-
ških-bosanskih krajev in je naseljeval v se-
verozapadni Hrvaški. Ta naselitev je preko¬
račila Kolpo in segla na meje črnomaljske
župe, s katero se stikajo ti naseljeni Vlahi-
Uskoki-Boj an čanj e.

1598. 15. decembra je prevzel v Črnomlju
inventar Lenart Winter, vikar ter postal
2. julija 1599 župnik. 1

Istega leta, 1598. so se pomikali čez:
Belo Krajino od stanov nabrani konjiki na
brambno mejo. Gregor Sitarič, predikant v
mestu, je dobil nalog, da je spremlja kakor
vojaški predikant na mejo. Predno je odšel,,
vtihotapil se je v semiško cerkev, kjer je
župnikoval do 1. 1586. in se istega leta polu-
teranil in odpadel. Postal je mestni in ob¬
enem vojaški predikant. Odnesel je seboj po¬
zlačen kelih, pacifikal, nekaj štol, 12 altar-

1  Izvestja VIII. 42.

59

sluh prtov. Marquard p]. Eck, komtur nem¬
škega reda se je pritožil pri deželnih stano¬
vih in izposloval pri vladi, da je prisilila sta¬
nove na povrnitev storjene škode, on sam pa
je bil za vedno izgnan iz dežele. 1

1599. se je uprla poveljništvu posadka
v Karlovcu. Že več časa ni dobavala redne
plače, zapustila je Karlovec in pridrla v Črno¬
melj. Plenila je po mestu in okolici. Prav na-
ilno je postopala z vsakim, kedor se jo vo¬
jakom zoperstavil, prišlo je do pobojev. 2  Pri¬
silila jih je h temu drznemu koraku lakota in
strah pred Turki. Pošla sta jim bila namreč
živež in plača.

Sedemnajsti vek se začenja v znamenju
neprestanih nesreč. Doslej je bila za mesto
res zlata doba, doba blagostanja. V mestu
so bivali poveljniki brambne armade, bilo je
zbirališče brambovcev, ki so se od tu pomi¬
kali v času potrebe v daljni slovenski jug.
Trgovina je bila živahna, meščanom in oko¬
ličanom na široko odprta pot do dobička-
nosnega dela. Brambna četa pa se je po¬
maknila okoli tega časa globoko na Hrvaško
in tje se je izselilo tudi vojaštvo s poveljniki
in z vojaštvom izginilo je tudi cvetoče blago¬
stanje in vsa sreča. Prišla je večkrat kuga,
ki je davila po mestu in okolici. Mesto so
obiskali velikokrat požari. Vse te nezgode so
opustošile mesto, da se je praznilo in pro¬
padalo.

4  Valvazor VII. 463.

5  Valvazor XV. 557.

60

Turška sila je bila pač minila za naš
kraj, a le velika turška sila. Z jastrebovim
očesom je pazil graničar na gibanje turških
mejnih čet in pravočasno odbil vsak naval.
A kljub temu so se ukradle posamezne ropne
čete čez brambno graničarsko črto. A" za¬
četku 17. veka so naše mesto in
celo sosedje vznemirjali neredni
turški v o j a k i a 1 i martolozi,  ki so
se v četah broječih 50 .do 60 konjikov dan
za dnem spuščali čez mejo v Belo Krajino.
Slednjič pa je ponehalo tudi to, se ve le na
videz. Kakor graničarji preoblečeni Turki so
se vtihotapljali čez kranjsko mejo in ropali
kjer so mogli. Z njimi so pritegnili tudi ne¬
kateri Uskoki in zaplodila se je počasi
nezatirljiva nadloga roparstva ali
t a k o z v a n e g a h a j d u š t v a, katere doba
n i n i Č k r a j š a nego  d o b a v e 1 i k e t u r š k e
sile. Cvet hajduštva sega še v prvo polovico
prejšnjega veka, v kateri dobi je pred njimi
veliko prestal črnomaljski okraj. Živo v
spominju starih očancev so hajduki
in njih nasilnosti; nasilnost goren-
skih rokovnjačev jih ne dosega.  Ro¬
kovnjač ni rad prelival krvi, le v skrajni sili.
ko je šlo njemu samemu za živenje, je porabil
to sredstvo v svojo obrambo in rešitev. Hajduki
pa so v kraju, kjer so ropali, v prvo prepodili
domačine ali jih posekali, da so varno mogli
ropati in varni odnesli svoj plen. Prihruli so
v četah po 60—70 oboroženi; v vojni vrsti
so brez strahu korakali čez mesto ali vas;
vse se jih je balo in že, ko je kedo slišal ime

61


L ijduk, seje križal pred njim »Bog nas varuj«,
k ari Črnomaljci pripovedujejo, da so slišali
■od svojih dedov, ki so videli, kako so šli
hajduki z zastavo skozi mesto. Ljudje, vsi
prestrašeni, so postavljali na prage v škafih
vino, meso, kruh, da bi se zadovoljili s tem
h ne zaceli ropati. Skoraj neverjetno
je, kolika nadloga so bili hajduki
ljudem. Stalnega vojaštva ni bilo.
tudi ne orožništva, ljudstvo je bilo
navezano na samoobrambo.  Kako naj
bi bila pa ta kos čudovito premetenim ropar¬
skim četam, katerih vničiti je bilo težko. Brez
hrupa so se sešli, po končanem plenu brez
sledu izginili, če so katerega vjeli, molčal
jo o vsem kakor zemlja in ž njim v grob je
legla tudi hajduška tajnost. In ti ljudje, ta
krvava nadloga nosi ime hajdukov. Človeku,
ki razumeva pomen besede »hajduk«
— zdi se i'e s za malo, ko vidi, kako
se zlorablja to vzvišeno ime.  Hajduke
so imeli južni Slovani; njih narodne pesni
proslavljajo in poveličujejo hujduke. Slovanom
je rodila hajduke turška sila. Krepki možje,
nečloveško zatirane uboge raje so zbežali v
gore, kjer so prežali na Turke. Pobijali so jih
in morili in upali s tem doseči, da se otresejo
nečloveškega turškega jarma. Borili so se
hajduki za sveto skupno stvar, za
krst častni in slobodo zlato.  Ako bi
ne bilo hajdukov, še danes bi stokala raja
pod žulečim turškim jarmom. Narod jih je
ljubil in spoštoval, narodna pesen jih je večno
proslavila pri Jugoslovanih. Opeva jih kakor

62

narodne mučenike, kateri so tvegali in žrtvo¬
vali svoje dragoceno živenje za vero in svo¬
bodo. Tako vzvišeno častitega im ena
ne zasluži ropar, ki v očeh domačina
ni bil nič manj ljut od Turka,  ki je
kakor neznosna mora vsestransko tlačil in
zatiral njega pradeda. Tega imena ni pridejal
narodnemu besedilu domačin, nego tujec, ki
je v primeri rečeno: obesil tem bogovom zlato
verižico na njih grešne vratove, krog kojih
so zaslužili vrvi. Nobena kronika nam ne
pripoveduje podrobnosti o »hajdukih« roparjih
m razbojnikih, ker nobene ni ohranjene. Iz
začetka 19. veka se pač omenjajo med ljud¬
stvom poboji v Dobličah in v sosednjih vaseh,
kamor so pohajali »hajduki« iz Poljanskega
hribovja, kjer so imeli svoja skrivališča. Na¬
padali so župnišča; ljudstvo je prepričano, da
je eden črnomaljskih župnikov postal žrtev
teh roparjev. A tukajšnja mrtvaška knjiga
nam ne daje takega pojasnila; pač pa one v
župi Viniški, na Vrhu in v Poljanah. Znano
je ono grozodejstvo v Semiču, katero je ohra¬
njeno v poročilu v arhivu n. reda na Dunaju,
t. j. umor župnika Matije Starihe. 1  Kronika
kostanjeviškega samostana pripoveduje o sil¬
nem razdejanju samostana 1. 1736. 29. julija,
kjer so Uskoki umorili dva redovnika. 3
Pač so kratki ti podatki; obširnejši, a manj
zanesljivi pa žive v spominju ljudstva, v ka¬
terem so si ti roparski »hajduki« zapustili
najbolj zaničljiv sloves. Popolnoma zatrli so

1  Izvestja VIII. 43. Danica 1905. str. 62—63.

2  Argo IV. 207.

63

;o pojemajoče roparstvo napori avstrijske
vlade v prvi polovici 19. veka.

Sedaj pa po tem splošnem pregledu
nekaj podrobnosti:

1608. meseca januarija in februarija je
vpadel silni sneg. Jesen pa je bila, kakor v
povračilo za preslano neprijetno zimo, lepa.
soveruber je bil v cvetju — a zopet so prišli
silni preobrati: pritisnila je strahovita zima.
Pridrli so v sela volkovi v veliki množini:
;rne so pred njimi pribežale do hiš in se
niso dale prepoditi iz strahu pred volkovi. 1

1611. je bilo nenavadno vinorodno leto.
Pa zopet nesreča. Celi oblaki kobilic so se
privalili od hrvaške strani. Ko so odšle, iz-
gledal je kraj, kakor požgan in pokošen. 2

1615. je povabila reformacijska komisija
iz Črnomlja v Ljubljano štiri osebe, ki so
bile še na sumu novoverstva: Josip IJauser,
Tomo Pod, Jernej Mosserin in Jurij Ratajč. 3

1620. 11. maja je postal Jurij Petrolinovič
župnik v Črnomlju. 4

1634. V župni cerkvi je vzidan iz tega
leta na epist. strani vel. altarja spomenik:

D. O. M.

Perillustri et generoso Dno Matheo Za-
charise de Palmburgo eximise virtutis ac pi-
etatis viro nec non sacrse Catholicae religioni
zelo patriam opesque proprias deserenti Catha-
rina ex lliggio st.emmate conjus moestissima.

1  Valvazor XI. 550.

3  Valvazor XI. 551.

s Mitth. d. h. V. f. K. 1867. 120.

A  Izvestja VIII. 45.

64

Anno aet. LXIII. ob. XXX.lan. M. D. C. XXXIV.
Postavljen je spomenik enemu izmed grofov
Palmburg, ki so bili za Fran kopanskimi grofi
lastniki črnomaljske graščine. V tem času
je sozidal Miha Kanizer, mož iz stare pl.
rodbine, ki je imel soprogo pl. Werneckovo,
v loži n. v. reda, imenovani »Okljuka" dvorec,
ki je sedaj v razvalinah. Temeljno zidovje je
še videti. Bližnja okolica nosi ime po tem
dvoru in enako se zove tudi vas z eno hišo,
namreč »Kanižarica.« Od Kanižarja je kupil
dvor neki gospod Pregel, gener, stražmešter
in poveljnik Fluggerjevega regimenta. 1  Umrl
je brez potomcev in dvorec kakor gozd je
prišel v last n. reda. To je rabil dvorec za
žitnico, zato se zove kraj, kjer je stal dvorec
še danes v »Kaščah.«

1646. se je ob času hude kolere zidala
cerkev sv. Sebastijana v mestni loži. Za
prezbiterij se je porabila prejšnja kapelica,
zidana po letu 1510.

1655. V preddvorju podružne cerkve
sv. Jakoba v Rodinah se nahaja menza, na
kateri se je svoj čas maševalo ob velikih sho¬
dih. V nasprotnem kotu te lope stoji kame-
nita prižnica, raz katero se je govorilo ljud¬
stvu, ki se ni moglo sniti v cerkev. Na menzi
stoji mal leseni altarni nastavek, mogoče od
časa, ko se je lopa zgradila in nosi napis :

Hoc opus factum est ad honorem ss.
ap. Philippi et Jacobi anno 1655 sub Ad. De
Do Dno  Mcolao MALiCi  .Dum temporis vi-

1  Valvazor XI. 604.

65

eario in Cernembel. Nekako v tem
e a, s u j e Cr.nomelj kmalu e n o z a
d r u g i m p o g o r e 1. Mesto je bilo za dalj
Pasa popolnoma nezmožno. 1

1655. Spominjska plošča vzidana v pro¬
čelno steno Komendskega poslopja nam priča,
da je bilo zidano 1. 1655.’, gotovo po onem po-
žarju, ki ga omenja Valvazor. Do leta 1848.
je rabilo poslopje oskrbniku posestva n. reda
in njegovemu osobju. Pred 1. 1844. v začetku
19. veka je bil prizidani zadnji del komende
za šolo. L. 1848. pa je vzelo pod streho c. k.
urade, ki so se preselili sem iz Krupske
graščine. V časih Valvazorja je živel v
Črnomlju, v komendi baron Haller vitez 'n.
reda' V bitki pri »Neu-Serinu« je kakor stot¬
nik v visoki starosti preplaval neko reko, ko
se je pod njegovim vojaškim oddelkom podrl
most. Večkrat se je pozneje doma jezil nad
jezuite, ki so ob njegovem času prepovedo¬
vali svojim gojencem plavanje. 2

1689. 1. se je vzidal na evang. strani vel.
altarja v župni cerkvi kamen z napisom : Hir
ligt begroAven der Ilochvv. hohgeborene H.
H. Johann Christopf Grofi' und Herr von
Scholenberg Freiherr auf Leutenberg und
Biberstain Herr zu Liehtenegg, Lampach,
Lueb und Eggendorff der Kom. Kay. Maj.
Commerer und wolbesteller Havbtmann des
lobi. Grafi Starmbergischen Regiment T. O. R.
Commentheor zu Mottling und Tschernombl
\velicher den 25. Aprilis 1689. in Gott ver-

1  Valvazor VI. 604.

2  Valvazor XI. 603.

5

66 '

schiden dem Gott d er Allmeehtige verleihe
die e\vige Ruke. Amen.

A" Valvazorjevem času je štela župnija
20 podružnic. O b s e g a 1 a j e tedaj del
dragotiške ž upnije in m o g o č e
segla v planinsko župni  j o. Na-
.števa jih v sledečem redu:

1. Naše L. G. v Vojni vasi (sedaj Roj¬
stva M. B.).

2. Sv. Mihaela na Desincu.

3. Sv. Marka na Butoraju.

4. Sv. Antona opata na Goleku (sedaj ž.
Dragatuš).

5. Sv. Toma na Tančjigori (sedaj ž. Dra¬
gatuš).

6. Sv. Ane na Tančji gori (sedaj ž. Dra¬
gatuš).

7. Sv. Ožbolta v Dragovanji vasi (sedaj
M. B. ž. Dragatuš).

8. Sv. Ivana evangelista v Dobličah.

9. Sv. Florijana vDobljičali. Te cerkvice
ni več. Stale pa so še njene ruševine pred
sto leti — po spominju starih. V zidovi lini
je visel mal zvonček, ki je prenesen v kape¬
lico na Rožičvrhu. Kraj, kjer je stala, se da
še spoznati po sledovih zida. Bila je na naj-
višjem vrhuncu med takozvanim Ciganskim
taborom in Jernejo s vasjo.

10. Sv. Andreja v Turnu. Svoj čas je
bil grad, v katerem je stala kapela, last pl.
Alpfalterjev, nazadnje nekega Panoviča, Grad
je zapuščen in tudi kapelica; o kateri je ko¬
maj toliko sledu, da se ve, kje ie bila.

67

11. Sv. Urha na Stražnem vrhu. Te cerkve
na tem vrhu niti ni nikoli bilo. Tu se je Val-
\;ixor brez dvoma pomotil. Na tem vrhu stoji
ir je stala le edina cerkev sv. Nikolaja. Pač
pa se pogreša med naštetimi podružnicami
c; nomaljske župe sedanja podružna cerkev
s\. Vida, ki je stala že 'za časa Valvazorja
ii: katero napančno navaja pod imenom sv.

i ha. Na tem mestu bi v Valvazorjevi knjigi
moralo praviloma stati: Cerkev sv. Vida tik
Stražnega vrha.

12. Sv. Marije Magdalene v Tuševem

dolu.

13. Sv. Nikolaj v Tuševem dolu (ljud¬
stvo ga stavi v Stražni vrh.)

14. Sv. Jakoba v Rodinah.

15. Sv. Elije in Katarine na pogorju
»Rodine.« Cerkev ne stoji več pod imenom
teh dveh patronov. Planinska župnijska cer¬
kev pač nosi ime sv. Elije; mogoče je bile
tudi ona pred vstanovitvijo podružnica Črno¬
maljske župe.

16. Sv. Jerneja na Otovcu.

17. Sv. Fabijana in Sebastijana v mestni

loži.

18. Sv. Jurija na Rožancu.

19. Sv. Ivana Krst. v Petrovivasi.

20. Sv. Jederti nad Petrovo vasjo (ni je
več). 1

Odslej dalje do začetka 19. veka pa pre¬
kinejo drobtine; ni jih zaslediti, razun one
iz leta

1  Valvazor Vlil. (818.

5 *

68

1703. To leto je vstanovil bivši župni:
v Črnomlju Jakob Kocjan beneficij v Vojni
vasi. To je mašna vstanova v Vojni vasi, na
podlagi katere naj se bere v ondotni cerkvi
vsako leto po ena maša za vstanovitelja in
njegove znance in prijatelje.

1802. Pri župnijski cerkvi se je poko¬
pavalo do meseca julija 1802. To leto se je
priredilo novo pokopališče v Vojni vasi. Ono
okoli župnijske cerkve se je opustilo in se
pokopavalo od slej na novem pokopališču v
Vojni vasi. Prvi se je tu pokopal Josip Brula
iz Črnomlja št. 42. za župnika Ivana Kokalja
2. julija 1802. Toliko iz župnijske matrike.

Po Spominju ljudstva se da sklepati kaj
več. Prepoved cesarja Josipa II. 1. 1785., da
se morajo pokopališča kolikor mogoče od¬
straniti od človeških stanovanj, se je brez
dvoma uvaževala tudi v Črnomlju. Novo po¬
kopališče je bilo okoli cerkve sv, Sebastijana.
Od tu so je preložili v Vojno vas. Seveda so
pokopali tega ali onega, "še v mestu, ali splošno
pokopališče je bilo vender v mestu loži. Za¬
kaj ni tam ostalo? Stari možje pripovedujejo,
da so se ob času hudih zim vlačile po gozdo¬
vih velike tolpe volkov. Zato se je zgodilo
večkrat, da so volkovi po noči izgrebli komaj
pokopana človeška trupla in razvlekli po loži
oglodane ostanke teh trupel, To je dalo menda
povod, da so premestili pokopališče v obližje
človeških stanovanj in v to se jim je zdel
najprimernejši kraj Vojna vas, kamor so se
kakor danes že tedaj radi zatekali do Ma¬
tere božje okoličani in meščani. To mesto so

69

si 1. 1802. zbrali za prostor počitka do večnega

vstajenja.

1808. je bilo sozidano današnje
ž u p n i š č e.

Šolskega poslopja v Črnomlju
t o daj  še  n i b i 1 o. Od  1.1807. je po¬
učeval le po z i m i u e i t e 1 j Josip
Vidmar in sicer v svojem stano-
vtnju. Prosil j e mestnega sodnika
Mihaela Kostreviča,  naj rnu  preskrbi
posebno šolsko sobo v k a k o š n i
hiši. A p r o s i 1 j e zaman. Učil je še dalje
v svojem stanovanju; pa šlo je trdo. Otrok
je bilo če dalje več in mislil je opustiti ves
pouk. Tedanji župnik, Marko Drganec (1806
do 1815) je najel na lastne stroške neko
sobo, a ko je bila zavoljo navala šolskih otrok
tudi ta premala, pretemna, preskrbeli so
drugo. In tako so se borili učitelj in
otroci radi šolske sobe še dolgo
vrsto let.  Vsi so čutili potrebo šolskega
poslopja, a dolgo se ni ganil nobeden. Sola
je bila zidana še le 1. 1844. Do tega leta
je bil za šolsko sobo del komende,
kjer se nahajajo sedanje ječe.  Ko¬
liko časa, to se ne da poizvedeti. Jeli bilo
kaj šolskega pouka pred 1. 1807., ni gotovo;
a verjetno je, da so imeli Črnomaljci od ne-
kedaj zasebno šolo, v kateri je učitelj na svo¬
jem stanovanju zbiral učence. Kakor srno
slišali, imeli so Črnomaljci vrejeno šolo že
v protestantovski dobi; a ko se je zatrla
nova vera in je izginila, izginila je z njo tudi
redna, jayna šola.

70

1809. so Francozi prilomastili tretjič na
Kranjsko. Sredi meseca majnika so se polastili
stolnega mesta ljubljanskega. Meseca avgusta
so prekoračili od Novega Mesta sem tudi
Gorjance. Iztirjavanje vojniškega davka v
novcili in vsakoršnih potrebščinah za Fran¬
cosko armado, iztirjavanje velikanskega davka
je razburila duhove. V noči od 8. do 9. oktobra
je vzbuknila vstaja na Kočevskem in v Beli
Krajini. Vse Prikolpje je bilo hipoma na
nogah. Poljanci so bili prvi. ki so Zgrabili po
hišah razkropljene Francoze, razorožili je in
vsmrtili. Nobenemu Francoz« niso prizanesli.
Še sedaj se pripoveduje, da niso hoteli pri¬
zanesti mlademu vojaku, kije prosil na kolenih
usmiljenja in v znamenje, da jo katoličan,
kazal Poljancem škapulir. Ženske so od raz¬
draženih kmetov izprosile, da ga niso ubili,
nego vrgli v Kolpo. Ko se je pa rešil na breg,
potolkel ga je vender nekedo s kolom. 1  S
francoskim orožjem dobro oboroženi so prišli
na to Poljanci' na Tančjo goro in silili kmete,
naj se jim pridružijo in Francoze pO Viniški,
Semiški in Metliški župi napadejo in pomore.
TanČanje so se branili; eni so zbežali v gore,
drugi so šli v Črnomelj vprašat okrajnega
komisarja, ali se jim naj [pridružijo ali ne.
Predno so se z njimi sešli, izvršili so bili
Poljanci že svojo namero. Napadli so v vasi
Mala gora, eno uro od Kočevja, stotnika
Chambelli-ja in moštvo, ki je peljalo denar
iz Novega Mesta, in vse pomorili. Uropanega
denarja se niso dolgo veselili. Koj so jim bili

1  Dom in Svet 1898. 52.

71

Francozi za petami, ki so Poljancem požgali
vse vasi. 10. oktobra so izvedeli v Ljubljani
ci vstaji. Silno stroge odredbe , so kovali, a
male- čete francoskih vojakov so dajale, do¬
mačinom pogum. Dne 12. oktobra je prišla
do Črnomlja novomeška kompanija, kije bila
poslana mirit razburjeno ljudstvo. Prišla je
popoludne, napadli so je Črnomaljci. 1  Boj se
vršil za komendskim hribom ob stari cesti,
kjer jih je oboroženo ljudstvo pričakalo. Lepa
pristava n. reda z bogatimi kletmi je ta dan
pogorela. Posadka se je umaknila v Gradac,

. jer so se shajale dopošiljane pomožne fran¬
coske čete. Od tu so se spuščale posamezne
čete na ogledovanje. Kmetje so jih pisano
gledali in jih večkrat napadli. V loži med
Vranoviči in Črnomljem in pri Primostku
.med Podzemljem in Metliko so kmetje pobili
take ogledujoče čete. 3  Ni čudno, da so jih
gledali pisano. Bili so to Francozi, ki so na¬
ložili in iztirjevali nečuveno velik davek, z
vso vojaško strogosijo iztirjevali zase tudi ži¬
vino, zraven pa kradli kakor srake —kar jim
je prišlo pod roke — bilo jih je dobro. Fran¬
coski vojak si je najel konja od posestnika v
Gradacu do Črnomlja, kamor se je bila na¬
stanila 15. oktobra francoska posadka. 3  Spre¬
mil ga je prav do tje, a mesto da bi mu
vrnil konja, naklestil ga je za plačilo in za
konja s puškinim kopitom. 1  16. 17. in 18. ok-

1 Dimitz, G. K. IV. 299.

2  Dom in Svet 1898. 53.

3  Dimitz G. K. III. 301.

4  Dom in Svet 1898. 54.

72

tobra so Francozi ropali po upornem mestu
Kočevju in naredili škode za 80.000 gold
Mesto bi bili na to še požgali, da ni prišel o
pravem času odposlanec črnomaljskega po¬
veljnika s poročilom, naj Kočevarjem priza¬
nese. Zatrdil je, da so Kočevarji nedolžni, le
nahujskani. Črnomaljski župnik, znani čebelar
Jonke je Francozom veliko dobrote storil,
ker je celo število vojakov skril in rešil go¬
tove smrti. 1 2  S tem so bili pri koncu upori
proti Francozom. Dne 14. oktobra v Schon-
brunu sklenjeno premirje se je 22. oktobra
slovesno razglasilo in 28. oktobra okli¬
cala »Ilirska pro vi n c i j a.« K r a n j -
ska je postala francoski depar-
tement.  Vsa se je razdelila v okraje, ti v
župnije ali merije. Bela Krajina je obsegala
dva kantona: črnomaljski in metliški in sta
spadala pod okraj novomeški. Črnomaljski
kanton je obsegal merije : Poljane. Crmošniee,
Oberh, Schveinberg. 3  Francozi so se začeli
baviti s temeljito prevstrojitvijo novodoblje-
nega sveta. Krasni načrti v povzdigo omike
in blagostanja so ostali žalibog res le na¬
črti. Prehitro jim je potekla doba blagodejno
namišljene prevstrojitve. Sredi meseca de¬
cembra 1813. ni bilo že nobenega Francoza
več v deželi.

1817. je razsajala  po ž up  i
huda lakota; več 1 j u d i j e pomrlo
z a n j o.

1  Poropat Letopis 1874. 96.

2  Razdelitev od 1. 1812. 7. jan.

73

1824. je bila dozidana cerkev sv. Vida.
Staro, ki je stala streljaj od sedanje na za-
padni strani, so porušili. Stala je v ovinku
poti, ki vodi od ceste do cerkve.

1830. Iz tega leta se hranijo načrti, po
k, terih bi se imela župnijska cerkev podalj¬
šati in razširiti. Večna škoda! ki bi jo bilo
nemogoče popraviti. Cerkev se je zanemar¬
jata in prišlo je tako daleč, da so 1. 1870. mi-
s : li, da se ne da več popraviti, da jo je
treba podreti in novo narediti.

1834. je bil zidan iz kamena zvonik sv.
Jakoba v Rodinah. Zgradili so ga Primorci
za. 100 fl. Isti delalci so zidali 1. 1828. šest let
prej most Dobliški za 200 gld. Pač neznatna
vsota napram dobremu in trpežnemu delu.
Danes bi bilo ob takemu plačilu nemogoče.

Šolskega poslopja dosedaj mesto še vedno
ni imelo. Z vso vnemo sta se zavzela
zanj župnik Ignacij  H o 1 z a p f e 1
<1834—1848) in knez vladika  Anton
A1 o j z i j W o I f, V mali sobi komendskega
poslopja je tedaj poučeval Gregor Palčič.
Vsled nenavadno velikega pritiska otrok je
postal šol. prostor prepičel, nikakor ni zado¬
stoval številu. Zato sta se imenovana gospoda
obrnila do pristojnih oblastev in izposlovala
toliko, da se je 1. 1834. sešla v Črnomlju ko¬
misija, ki naj vodi z občinami obravnavo
glede zidanja šole. Vse je z veseljem pozdra¬
vilo to dobro misel. Pa prišla je zapreka —
niso se mogli zediniti glede prostora, kjer
naj bi se zidala šola. Eni in sicer v večini
so hoteli imeti šolo na prostoru nasproti se-

74

danje Haringove hiše, drugi so jo hoteli imeli
sredi mesta blizu cerkve in so tako drug dru¬
gemu nasprotovali, dokler ni komisija "odšla
in stvar bi bila kmalu zopet ostala v starem
tiru. L. 18371 pa se je vladika AVolf zavzel za
šolo ob priliki vizitacije v Črnomlju. Koj po
povratku je stopil v dogovor z vlado in ta
se je sedaj stvari resno prijela. Vender je
trajalo zopet sedem let, predno je imelo mesto
šolo. Zidala se je 1. 1844. na mestu, kjer je
prej stala starejšinska hiša (»das friihere Rath-
liaus«) 1  in kjer vraduje zopet mestni občin¬
ski zastop, odkar se je zgradila tik cerkve
nova »Frane Jožefova šola« 1. 1890.

1836. morila je po župi kolera, mrličev
je bilo veliko, zvonilo se je vsem skupaj
prav na kratko po enkrat na dan.

1843. je bila dozidana cerkev v Doblji-
oah. Stara cerkvica je stala v spodnjem voglu
pokopališča, tako, da je gledala na vas.

Do leta  1846. je bila šola enorazredna.
To leto je postala dvorazredna in kakor taka
ostala do 1. 1860., ko je postala štirirazredna
z enim katehetom, ki je bil tudi ravnatelj
(konkordatna šola). To je trajalo do 1. 1871.,
ko je bil prvi učitelj Josip Juvan imenovan
po novi postavi za vodjo šole.

1849. je kupila črn. župnija veliki zvon
v spomin j na odpravo tlake in desetine iz
1. 1848. Napis: Črnomaljska fara me je zlit
dala v zahvalo Bogu za rešenje od desetine
in tlake. Zvonil vam bom. vabil vas bom,,
radoval vas bom, milil vas bom.

1  Listina v žup. arhivu..

1850. so začeli poslovati iz Krupe pre¬
sajeni e. k. vradi v Črnomlju.

1854. je bila vstanovljena župa v Dra-
gatušu. Iz Črnomaljske župe so bile izločene
t> -le vasi: Dragatuš, Dragovanjavas, Kvasica,
Breznik, Podlog, Golek, Sela, Bederee in
Sipek. . ■

1854. se je gradila cesta iz Črnomlja do
Petrove vasi in dalje proti Crmošnjieain.
Cesta nosi ime po glavarju Derbiču, ki ima
. a njeno napravo največ zaslug »Gerbičeva
- “Sta.« Okr. glavar Derbič je bil velik dobrot-

ik tukajšnjemu ljudstvu. Vnemaj je za umno
poljedelstvo, živinorejo in sadjerejo, Malen¬
kost sicer, a vender spominja vredna, da se
: ovejo erešnje, katerih srečujemo obilo zlasti
ob cestah »Gerbičeve erešnje.«

1855. je razsajala. po mestu in * župniji
kolera. Iz te žalostne dobe je kapelica na¬
sproti grada, zidana v zahvalo, daje  bolezen
pojenjala ; iz enakega namena je zidana istega
leta kapelica na Rožičvrhu.

1858. je zgrajeno pokopališče v Tuše¬
vem dolu. Do tega leta so pokopavali okoli
sedanje cerkve, ki je bila do tega leta le po¬
kopališka kapelica. To leto so presbiteriju
prizidali še sedanjo ladijo. V starejših časih
so se pokopavali Tuševljani pri sv. Sebasti¬
janu. Pokopališče so premestili iz vasi na se¬
danji prostor.

1870. je bila odpravljena takozvana kon-
kordatna šola, ki je bila pod duhovsko ob¬
lastjo. Eden izmed kapetanov, navadno III., je
bil ravnatelj in katehet.

76


1873. je razsajala po župniji kolera. Ste
vilo mrtvih to leto je znašalo 266. (1. 1904. le
66.). Za kolero jih je umrlo 64. Koj druge
leto se je pojavila huda živinska kuga. Mnogo
vasi je bilo zaprtih in tudi mesto samo; otroci
več časa niso smeli v šolo.

1877. je osnoval nemški »Schulverein*
na Maverlu privatno šolo. To leto se je od¬
prla tudi novo vstanovljena dvorazredna de¬
kliška šola v Črnomlju. Ker so bile šolske
sobe radi preobilega števila učencev pretesne,
bilo je treba vstanoviti novo dekliško šolo.
Ferdinand Sladovič, lastnik gradu, je dal na
svoje stroške prirediti potrebne sobe in lep
prostoren vrt. Všolane občine so plačevale
ie najemnino. Tako je imelo mesto ločeno
svojo deško in dekliško šolo.

1878. Za časa bosenske okupacije 1. 1878.
je padel v bitki pri Rogeli v Bosni edinec
iz črnomaljske župe Jakob Štrucelj iz Tušev-
dola 5. avgusta 1878.

1879. je razsajala zopet živinska kuga,
1880 koze.

1880. se je z železnimi vezmi prevezala
cerkev, ki je bila v slabem stanu. Mislili so,
da se podere. Isti čas so prizidali sedanjo
večjo zakristijo.

1881. je pritisnila račja kuga, ki je vzela
rake belokranjskim vodam.

1882. so se postavile nove orgije: delo
Goršicevo iz Ljubljane, stare so se prodale
v Prilišce na Hrvaško.

1883. 8. januarija se je otvorila redna
privatna nemška šola na Maverlu. Ustanovil

77

jo je nemški Scliulverein na svoje stroške.
T > šolo obiskuje okoli 65 otrok iz Maverla,
Si raznega Vrha, Bistrice in Dobliške gore,,
katere vasi so všolane v Dobliče in deloma
v Črnomelj.

1886. 23. se je slovesno otvorila eno-
: zrednica v Dobličah. Všolale so se v to
solo : Jernejavas, Grič, Bistrica, -Jelševnik,
Maverle. Stražili Vrh. Oče ameriškega škofa
Ivana Vrtina je podaril svojo hišo v Dobli-
:ih pod št. 13. za zgradbo nove šole, katero
dovolil deželni šol. svet 5. maja 1882.

Prvi učitelj, ki deluje na tej šoli še se-'

■ aj, je bil Ivan Lokar in prvi katehet Ivan
Golob.

Istega dne in istega leta je dovolil dež.
šol. svet enorazredno šolo občini Petrovavas.
Delo je bilo končano 1. 1887. in blagoslovljena
je bila 28. oktobra i. 1. Prvi učitelj je bil Ivan
Kalan, prvi katehet Jakob Pokoren.

1888. 18. junija je bilo slovesno blago-
slovljenje temeljnega kamena za štirirazredno
»Franc Jožefovo šolo.« To je bil spominj 40
letnemu vladanju cesarja Fran Josipa. 25. fe-
bruarija 1. 1890. se je slovesno otvorila ta
nova šola.

1890—1893. je v n i č i 1 a trt n a u š
vse v i n o g r a d e. L j udst vq je bilo
popolnoma obupano in seje tru¬
moma selilo v Ameriko.  Gorjan¬
cem je bila trta edin pridelek.

1895. 3. junija se je blagoslovila novo
prenovljena cerkev sv. Duha. Od L 1885. je
bila v tako slabem stanju, da so jo zaprli,

7S

ker ni bilo več varno zahajati vanjo. G. mar-
cija 1886. je porušil sneg streho na cerkvi
sv. Duha. Mestna občina jo je v svojo last
kupila 4. novembra 1886. od n. reda in jo po¬
pravila z milodari. Sestavil se je odsek za
popravek cerkve 1. 1892. ki je pobiral pri¬
spevke. Bila je poprave res potrebna. Ranjki
kanonik Stariha se je izrazil, da bi je celo
Turki ne bili tako grdo razdejali. Isti gospod
je dal napraviti nov altar na lastne stroške.

1897. se je razprodala graščina Siado-
vičeva, nekedaj last Črnomaljskih gospodov
na drobno.

1898. 11. julija se je. slovesno otvoril in
izročil porabi toliko potrebni in zaželeni vo¬
dovod, napeljan od Blatnika pri Verčicah. S
to otvoritvijo so občine črnomaljskega okraja
slovesno praznovale 50letnico vladanja Fran
Josipa I.

1899. od 11—21. novembra se je obhajal
v Črnomlju prvikrat sv. misijon, katerega so
vodili oo. lazaristi iz Ljubljane.

1901. je bila huda zima, ki je trajala do
konec marca. Ljudje so morali po shrambah
kuriti, da jim ni krompir zmrznil i dr. Vsled
neprevidnosti je zgorela na ta način hiša
17. št. v Naklem.

1902. 21. oktobra se je vstanovila de¬
kliška »Marijina Družba.« Sprejetih je bilo v
družbo po ljubljanskem knezškofu dr. An¬
tonu B. Jegliču 170 deklet.

1903. 20. aprilja se je vstanovila mlade¬
niška »Marijina Družba;« sprejetih je bilo v
družbo 95 mladeničev zopet po ljubljanskem

79 '

knezškofu. 15. novembra 1903. je v župni
■i erkvi novomeški frančiškan o. Kornelij Petrič
vpeljal in kanonično vstanovil ITI. red sv. Fran-
■ iška; šteje do 400 udov.

1904. tekom meseca julija se je popol¬
noma prenovila ‘precej zapuščena cerkev sv.
Sebastijana. Prekrila se je cerkev, zvonik je
dobil novo kositarsko streho. V cerkvi se je
odstranil stari altan in nadomestil z novim,
ki je delo Konrada Skaze iz St. Ulrika pri

Irodnu na Tirolskem.

1905. v poletnem času se je popolnoma
prenovila župnijska cerkev. Meseca majnika
pretečenega leta je dobila, nov samotni tlak,
— to leto pa se je lično preslikala znotraj.
Preslikali pa so se tudi altarji. Potem se je
pobelila zunaj, prebarval seje zvonik in streha.

S tem se končujejo važnejše drobtinice
iz kronike Črnomlja in njegove župe, ki željno
pričakuje, kedaj da more zabeležiti v liste
svoje kronike tudi še dan prihoda železne
kače, od katere upa in pričakuje boljše bo¬
dočnosti.

*

Kakor dodatek naj zgornjim drobtinam
pristavljena bode še vrsta župnikov in du¬
hovnih pomočnikov, kolikor jih je bilo možno
zaslediti v župnih maticah ali po knjigah, iz
katerih so vzeti vsi podatki.

I. Župniki:

1228. Ivan.

1300,—1336. Fran.

1336.—1350. Henrik Opavski.

80

1350. - 1358. Tomo.

1358. Ivan Trebenjski.

1379. Ivan župnik, prej v Rogatcu.

1380. Mihael.

1383.—1398. Albert Schvanberški.

1398. Ivan in Nikolaj.

1406. Nikolaj.

1407. Ivan.

1424,—1432. Peter.

1456. Lavrencij Leuschner.

1466. Bolfenk Han.

1526.—1546. Ivan Heldt.

1559. Jurij Dragolič.

1562. f Ivan Likek.

1562. Nikolaj Tuskanič iz Semiča.

1565.—1584. Matija Schlogel.

1579 acl interim: Jurij Marpjč (Maroitsch).
1584. Tomo Stanič (Stanicius).

1590. Adam Zamujen (Samuien).

1593. Jurij Sušič.

1599. Lenart Winter, vikarij. od 1. 1600.
župnik.

1620. Jurij Petrolinovič.

1665. Nikolaj Malič.

■-Andrej Dušek.

1688. Ivan Lasič.

1690. Ivan Martinin.

1700. Jakob Kocijan.

1753. Ivan Veličič (Beličič): od tega leta
dalje po matiČinih knjigah.

1753.—1755. Matej Jesenko (Jessenggo).
1756.—1759. Jurij Grabek.

1759.—1760. Miha Konda (Conda).

81

1760.—1766. Jurij Gojmerec (Goimerez),
prej kapelan v Črnomlju.

1766,—1780. Ivan Nemanič, prej kapelan
v Črnomlju.

1780,—1791. Matija Pasic (Passitsch), prej
kapelan v Črnomlju.

1791,-1796. Jurij Veselič.

1796.—1800. Josip Trene.

1800.—1802. Matija Stariha.

1802.—1805. Ivan Kokalj.

1806,—1815. Marko Drganec.

1815.—1819. Ivan Jurij Panjan.

1819,—1820. Jurij Jeglič.

1821.—1826. Marko Šutelj (Schuttey).
1827.—1834. Vincencij Vovk.

1834. -1848. Ignacij Holzapfel.

1848. —1849. Jurij Kobe, provizor.

1849. —1851. Martin Skubic, provizor.
1851. —1868. Matija Šutej.

1868.—1872. Franjo Dovgan, od 1868. do
1869. provizor.

1872, —1873. Sigfrid Sporn, provizor.

1873. —1895. Viljem Vesel.

1895.-1897. Franjo Munda.

1897.—1901. Miha Klemenčič, prej kape
lan v Črnomlju.

1902,— Stanko Peharec.

II. D uhovni pomočniki;

1733. Adam Dibaldi.

1741. Ivan Kr. Biličič.

1742. Jakob Lavrin, vikarij.

1753.—1754. Peter Stajnič.

1747.—1756. Ivan Kr. Nemanič.

6

1757,—1760. Jurij Gojmerec (Goimerez).
1760.—1761. Andrej Pasic (Passitscli).
1762.—1766. Marko Smrekar.

1760,—1762 Josip Mihelčič.

1756,—1771. Jakob Rom.

1766.—1785. Ivan Sepahar.

1769. —1771. Ivan Konda.

1771. —1777. Jakob Lukežič.

1771.—1789. Matija Pašič (Pashitsch) vik.

1778. Matija Stariha, kurat.

1779. Jakob Pašič, vikarij.

1780. Miha Ostronovič, vikarij.

1780.—1781. Gregor Jaketič, kurat.

1785. Josip Jerman.

1785. —1791. Martin Bajuk.

1786, —1790. Marko Bolkovec.

1798.—1805. Valentin Kremžar.

1800. Matija Stariha.

1802. Josip Magaj.

1802.—1803. Jakob Stavdahar.

1802.—1803. Miha Dragosenič.

1806.—1811. Matej Juraj.

1812,—1815. Peter Stariha.

1815. —1817. Ivan Zajec.

1816, —1824. Gašpar Porenta.

1816. Josip Kočevar.

1817, —1822. Škrjanec.

1823. Anton Pavlin.

1824. —1825. Jurij Krašovec.

1824. —1825. Ivan Hinek.

1825. —1826. Filip Jakob Kočevar.

1826. —1829. Anton Sevšek.

1826.—1828. Andrej Jeraj.

1829. Ivan Zavrl.

1829, —1833. Anton Javil.

1830. — 1831. Andrej Skopec.
1830.—1834. Jernej Medved.
1833.— 1839. Fran Rant.
1833,—1838. Tomo Trolia.
1839—1841. Jakob Stresen.
1839.—1844. Josip Bari.

1842, — 1844. Jakob Rozman.

1844. — 1846. Martin Jenko.

1845, —1848. Anton Lampe.
1847,—1852. Danijel Terček.
1849,—1853. Miha Schoss.
1852.—1854. Ignacij Gravelj.
1854.—1859. Simon Zadnik.
1854. — 1857. Rihard Frank.

1857. — 1858. Ivan Budnar.

1858. Matija Torkar.

1858, —1861. Josip Lukan.ec.

1859. —1860. Josip Boneel.
1861 —1863. Filip Cvek.
1861,—1864. Ivan Fajdiga.
1863. Jernej Kosec.

1863. — 1866. Jakob Gross.

1864, —1866. Anton Domicelj.
1866—1867. Ivan Dovič.
1866,—1867. Miha Koželj.

1866. — 1868. Fran Vrancic.

1867. —1871. Ivan Karet.

1868. Martin Poe.

1868. — 1870. Ivan Pintbah.

1869. — 1873. Ivan Belec.
1871.-1873. Ivan Stupar.
1873,—1878. Valentin Brgant.
1873.—1875. Matija Videmšek.

1877. Jakob Sušnik.

1877. —1879. Josip Mer jasic.

1878, —1880. Anton Šmidovnik.

1879, —1883. Martin Malenšek.

1880. —1885. Ludovik Jenko.
1884. Ivan Plevaneč.

1883, —1884. Ivan Piskar.

1884, —1885. Fran Demšar.

1885, —1895. Miha Klemenčič
1885,—1887. Ivan Golob.

1887.—1889. Jakob Pokoren.
1889.—1892. Matija Novak.
1892.—1894. Martin Kerin.

1894. Anton Medved.

1894. —1896. Ivan Pristov.

1895. —1899. Jurij Karlin.

1896. —1897. Ivan Dolinar.

1897. —1898. Ivan Sever.

1898. —1903. Fran Župančič.

1899. —1902. Ivan Florijančič.

1902, — Miha Zelnik.

1903, — Leopold Podlogar.

Konec.

VSEBINA.

Uvod. 1

Kratek popis mesta in župe.  3

I. Drobtine iz prazgodovine. 15

II. Drobtine iz rimske dobe.16

III. Drobtine iz dvanajstega in nadaijnih

vekov do danes.21

POPRAVE VEČIH NAPAK

pri likom obletnice one za
nemški red usodne bitke pri
Tannenbergu,  (15. jul. 1410)
kijeizpraznilaredu blagajne,
pozval za posojilo do av¬
strijskih balij. Deželnikomturi..
mesto 1516 — bodi: 1526.  leta
nesrečne bitke pri Mohaču.
mesto 1542. so obglavili . . . radi
naselitev — bodi: 1542. so obgla¬
vili .. . radi nasilstev.
mesto obesil tem bogovom —
bodi: obesil tem lopovom,
mesto Fluggerjevega . . . bodi: in
poveljnik Fuggerjevega  regim.
dragotiško — dragatuške.
Jernejo s vasjo — Jernejo vasjo.
Alpfalterjev — Apf altrerj  ev.
v mestu loži — v mestni loži.
strogosijo — strogostjo.
Črnomaljski župnik — Črmoš-
nijski župnik.

so všolane — so bile všolane
Jurij Orabek — Jurij Grahek. .