
■














^ s J

l€.v

• * • v

.V, :  v' • •> .'.**= •:. •%' • -j*.  'v « ?4; i' r

.

r

• v * < •' &■ -m  "• ?• - v? i.-

v- -: ..-. • - •-. -■• , -

•- \ £;■* -m- "  -••■'•'•. • ~-'■'  3? *r|>S

t&FčMž .,. ril $1$- ■■

*-ft, yl  ftti .v. -* >iiV ■ j,sJ' *v r 4i)Sjl/rh‘\V.  • • ■••V . * - ?’ w‘

■ '  ' -


•**“ 1






* v.



*•


•*’

\






MM  il


- 4 '  w

r~


cermce

Izdala in založila

a v Celovcu

Natisnila tiskarnica Družbe sv. Mohorja v Celovcu

'•V.'-'

Slovenske

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

A

55. zvezek,

V Celovcu^/

Natisnila tiskarnica Družbe sv. Mohorja.

1903 .

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

|N t cm«?'J 3*4 7

f  //

Miklova lipa.

(Zgodovinska povest. — Spisal Mal ograj  s ki.)

rebivalci goratih krajev so res v marsičem na slab¬
šem, nego Stanovniki, ki so se naselili po dolinah
in ravninah. Na visočini gori traja dalje zima nego
v nižavi, in svet, ki leži v strmini, se mnogo teže
obdeluje nego na planem. Toda tudi bivanje na visokih
krajih ima svoje lepe strani. Saj je splošno znano, da je
v kakem kraju zrak tem čistejši in zdravejši, čim više leži
isti. In kolikokrat sije po zimi na visočinah prijazno solnce,
v tem ko krije dolino gosta megla!

Tudi je napačno, ako se misli, da so prebivalci gora¬
tih krajev ubožnejši nego poljanci. V obče se nahaja morda
res več revežev v gorah nego v ravninah, toda če greš na
primer do kmetov, ki so naseljeni ob različnih vrhovih, ki
obdajajo od vseh stranij trg Železno Kapljo na Koroškem,
se prepričaš kmalu, da so ljudje tu prav imoviti.

In kako lepo imajo kmetje tukaj vse urejeno! Tu je
vsak posestnik takorekoč sam svoj knez!

Na pripravnem prostoru ima postavljeno hišo, tudi
dve, če mu je družina velika; blizu zraven kje so razna
gospodarska poslopja, a krog in krog njegovega selišča je
ves svet njegova last.

Prav tik doma se nahaja navadno sadni vrt z različ¬
nim drevjem; v ozadju gori se širi gozd ali les, kakor
pravijo gozdu tukaj, a ob bolj solnčnih obronkih se ziblje
klasje raznih žit po skrbno obdelanih njivah.

Sevčda, če vidiš, v kaki strmini leži po teh krajih
večkrat polje, se čudiš, kako morejo ljudje sploh tu obde-

4

lovati zemljo. In vendar tudi to ni tako hudo! Ne samo
ljudje, tudi živina je tod navajena bregu, in tako je možno,
da ti kmet tukaj ravno tako orje svoje polje, kakor kmet
v ravnini.

Gledč na to, da so naselbine v teh krajih bolj po
redko sejane in da ima sosed do soseda mnogokrat po pol
ure in morda še dalje, je kmet tukaj preskrbljen tudi z
marsičem, česar prebivalcu na ravnem ni potreba, a zato
je pa tudi tem neodvisnejši od tuje pomoči.

Tako se tukaj prav pogosto nahaja, da ima kmet sam
zase mlatilnico. In ni dovolj, da ima vsaka hiša svoj vodo¬
vod, temveč kar je premožnejših kmetov, imajo celo tudi
vsak svoj mlin, tako da si lastno žito lahko sami zmeljejo.

Istotako ima vsak posestnik tudi svojo lastno kape¬
lico, kjer ob neugodnem zimskem času opravlja s svojimi
ljudmi lahko molitve, če sneg ne dopušča, da bi šli doli
v trg k službi božji.

Kaj si moreš želeti še lepšega? Ali ni tak posestnik
bolj sam svoj gospod nego marsikdo drug?

O šegah teh gorskih prebivalcev, ki so v marsičem
zanimive, ne more biti tu govora, pač pa nam je omeniti
neke navade radi tega, ker se naslanja na njo sledeča povest.

Kadar praznuje taka kmetska hiša kak poseben god,
bodisi da je pripeljal mladi gospodar nevesto na dom, bo¬
disi, da mu je zagledal prvi sin luč sveta, takrat vsadi na
pripravnem mestu drevo, ki naj spominja sovremenike svoj
živi dan na veseli dogodek ter ga oznanja tudi potomcem
še pozna leta.

Tak živ spomenik se nahaja tudi pri Miklovem po¬
sestvu, ki leži dokaj visoko na prijaznem kraju kake tri
četrti ure od Železne Kaplje proti jugovzhodu. Mogočna,
krasna lipa dviga tukaj svoj ponosni vrh proti nebu ter
razprostira na široko svoje košate veje. Kdor zaide sem¬
kaj, se čudi temu veličastnemu drevesu, in več ko enkrat
so ga že narisali in naslikali umetniki.

Vsakdo, ki pozna rast lipe, bo cenil starost tega dre¬
vesa najmanj na štiri sto let. Da se lipa ni zasejala sama
od sebe, temveč da je bila vsajena pred stoletji iz poseb¬
nega vzroka in v spomin na važen dogodek, to izpričuje
ustno izročilo, ki se je ohranilo do današnjega dne o tej
košati lipi.

Na to izročilo in na nekatere zgodovinske podatke,
nabrane iz domače zgodovine, se naslanja sledeča povest.

5

I.

Bilo je v soboto dne 23. kimavca leta 1473. Daši se je
bližala torej že jesen, je bilo vendar še prav toplo. Nebo je
bilo temnomodro in v pravem pomenu čisto kot ribje oko.
Niti najmanjšega oblačka ni bilo videti na nebesnem oboku.

Ob takih dneh se odpira od Miklovega doma očesu
krasen pogled na razne gorske velikane. Na desno tjakaj,
to je že skoro proti severu, se vidi Obir s svojim široko
razprostrtim grebenom. Na južnozahodni strani strmi koni¬
časti Storžič v nebo, a še bolj na desno tja dviga navpična
Košuta svoja dva rožička kvišku. Na vzhodu imaš ponosno
Olševo, a proti jugu ti srečuje oko najkrasnejše gozde, ki
so bili včasi še vse drugače zarastli, nego so dandanes.

Bilo je še zgodaj na jutro in zrak je bil torej tem
čistejši. Vsaka posamezna brazda na snežnikih se je lahko
razločevala in zdelo se je človeku, kakor bi se bile gore
za nekoliko milj približale; tako dobro so se videle vse
ponatančnosti na njih.

Toda pri Miklovih ni bilo danes nikogar, ki bi bil
opazoval gore in se veselil lepega razgleda. Nad hišo se
je razprostiralo jasno nebo, v hiši pa so imeli hudo uro
in bliskalo se je notri in grmelo. Jezni pogledi so švigali
kakor strele sem ter tja, in čulo se je rohnenje in ropotanje,
ki je res spominjalo na grom. Človeški rod si je pač od
nekdaj enak in nespametno je misliti, da se je tekom sto¬
letij izpremenil kdo ve kaj. Izpremenil se je morda neko¬
liko po zunanjih odnošajih svojih, v bistvu pa je človeška
narava vedno ena in ista. Ista nagnjenja, iste strasti, iste
dobre in slabe lastnosti je imel človek že pred stoletji,
kakor jih ima še danes!

Ne bomo se torej čudili, če nahajamo pred štirimi sto
leti v Miklovi hiši prepir, ki je bil povsem enak prepirom,
ki se dogajajo po kmetskih hišah često še dandanes.

Tedanji Miklov gospodar, Florijan po imenu, je bil še
mlad, krepek mož. Obraza je bil zdravega in rdečica, ki
mu je zalivala lica, je pričala, da je polnokrven, mogoče
tudi nekoliko hudokrven. Oženil se je bil še le pred kakim
pol letom, in sicer si je bil poiskal nevesto v Železni Kaplji.
Baš to pa, da si je bil izvolil za ženo tržanko, a ne kake
kmetice, mu je hodilo včasi malo navzkriž.

V onih časih je bil med kmetskim prebivalstvom in
med prebivalci mest in trgov razloček mnogo večji, nego
je dandanes. Meščani in tržani so uživali pred kmeti marši-

6

katere predpravice, in to je bilo vzrok, da kmeta niso imeli
za enakopravnega.

Da je imel mladi Miklav pogum, si poiskati nevesto
v trgu, za to je tičal vzrok v tem, da je bil res lep, ko-
renjaški mož, da je imel več premoženja nego marsikateri
tržan, in da Matilda — tako je bilo njegovi mladi ženi imč
— ni bila hči kdo ve kako bogatih starišev. Gledal je pri
snubitvi Florijan bolj na to, da dobi čedno ženico, nego da
priženi veliko doto.

No in čedna je res bila Matilda, to se je moralo reči.
Nesreča pa je bila ta, da se je svoje zunanje lepote malo
preveč zavedala in da je bila prinesla tudi mnogo tržan-
skega ponosa s seboj.

To pa je imelo slabe posledice in je bilo krivo pogo¬
stim prepirom v Miklovi hiši.

Mlada gospodinja se je namrdavala kmalu črez to,
kmalu črez ono na svojem novem domu, a domačinom to
ni bilo všeč, kar je lahko umevno. Tako se je sporekla
zdaj s kako sestro svojega moža, katerih je bilo še pet pri
hiši, zdaj s kakim hlapcem ali deklo.

Florijan je precej časa prenašal potrpežljivo te slabosti
svoje žene in preslišal je nalašč marsikatero zbadljivo be¬
sedo iz njenih ust, akoravno mu dostikrat ni bilo lahko,
zatajevati se. Toda upal je vedno, da se njegova žena še
izpreobrne, in večkrat je pobegnil nalašč iz hiše, kadar je
začela postajati sitna, da bi se laže premagal in izognil
prepiru.

Nekoč pa, ko je začela zopet tožiti črez to in ono ter
vzdihovati po Železni Kaplji, je bila mera njegove potrpež¬
ljivosti polna. Tisto večno besedovanje mu je presedalo že
do grla, in ker mu je bilo prišlo tisti dan tudi še nekaj
drugega navzkriž, tako da je bil že itak slabe volje, vzkipi
v njem in žena je slišala prve odločne in trde besede iz
njegovih ust. To pa ji je dalo povod, da je začela jokati
na glas in se še bolj obtoževati, da je bila tako nespametna
in je prišla med tako surove ljudi.

Beseda je dala besedo in tako je bil storjen začetek
prepirom med možem in ženo, ki so se ponavljali odslej
skoro dan na dan in ki so postajali včasi naravnost ne¬
znosni.

Florijan, ki je svojo ženo ljubil in bil prepričan o tem,
da ima tudi ona njega rada in da je le nekoliko samo¬
ljubna in trmasta, se je dostikrat pokesal, da se je bil iz-

7

pozabil tako daleč in se sporekel z ženo; a ker se je bilo
enkrat zgodilo, se ni več izogibal boju, ker ni hotel utrditi
žene v veri, da se je sprijaznil z njenimi muhami in da se
pokori njeni samoglavosti. Sicer pa je čutil tudi od dne do
dne hujšo jezo v sebi in vzrastel je zdaj včasi radi kake
besede, ki bi ga bila pustila svoje dni čisto hladnokrvnega.
Včasi je bila prav smešna malenkost kriva temu, da sta se
začela zbadati in se sporekla naposled do dobrega.

Tako sta se bila sprijela tudi tistega jutra zaradi stvari,
ki res ni bila vredna, da bi se bil pregovarjal radi nje.

Matildi je bila namreč poslala njena mati pred ta
večer nekaj blaga za novo obleko in s tem blagom se je
zdaj smehljajočega obraza ponašala. Florijanu pa ni bilo
prav, da je njegova žena, menda baš zato, ker je bila
prinesla k hiši le neznatno doto, tako nekako bahato raz¬
kazovala vsako malenkost, katero je dobila z doma. Da
bi njenemu prevelikemu ponosu izpodbil tla, pripomni:

»Kaj . . .? Ali to boš nosila? . . . Saj ni lepo!«

Florijan je lahko vedel, da bodo te besede njegovi
ženi nevšečne, slutiti pa ni mogel, da jo bodo tako razja¬
rile, kakor so jo v resnici.

Prebledela je najprej, a precej za tem ji je zalila
temna rdečica lica. Srd ji je švigal iz očij in tresla se je
po vsem životu, ko je rekla:

»Kmet — neumni! Kaj ve takov bebec, kakoršen si
ti, kaj je lepo!«

Tako žaljivih besed Florijan še ni slišal iz ust svoje
žene. Zabolelo ga je pri srcu in kri mu je vzkipela po
žilah. Odgovoriti je hotel že s tistim srditim glasom, kakor
ga je bila ogovorila ona, toda premislil si je in rekel mirno,
zato pa pikro:

»Kmet! . . . Kmet! . . . Seveda, ti si pa gospa, ker si
od tamkajle doli doma! ... Pa še kaka gospa si! . . . V
sami svili si bila, dokler si še — vino nosila na mizo! . . .
Strašno ti moram biti hvaležen res, da si se ponižala do
mene! ... Pri svoji doti, ki si jo imela, bi bila dobila naj¬
manj kakega grajščaka za moža!«

Njo je to sramotenje razkačilo do skrajnosti.

»Kmet, kmet, surov kmet si!« je vpila. »Izbral bi si
bil kako ciganko, pa ne mene za ženo! Ciganka bi bila
ravno prav za te, kaka razcapana, tatinska ciganka!«

Zdaj se pa tudi Florijan ni mogel več vzdrževati. Od¬
skočil je s svojega sedeža ter razprostrl obe roki, kakor bi

8

hotel planiti na svojo ženo. Še ni bil položil nikdar prsta
na njo, a zdaj je vse trepetalo v njem in kar nehote je
dvignil pest, da bi jo kaznoval za njene nelepe besede.
Spoštoval je svoj kmetski stan in speklo ga je v dno srca,
da ga je stavila v eno vrsto s cigani. Toda še je imel
toliko preudarka, da se je ni lotil. A ker je moral na vsak
način dati duška svojemu gnevu, zarentači nekolikokrat
divje ter udari s tako močjo s pestmi ob mizo, da se je
vse streslo.

Florijanova mati — očeta že davno ni imel — prihiti
prestrašena v hišo, ko je čula ropot.

»I kaj pa imata za pet Kriščevih ran zopet!« vzklikne
starka. »Kaj pa je treba zmeraj teh prepirov v naši hiši!...
Florijan, da se vendar ne spametuješ ! . . .«

Florijanova mati ni bila ena tistih tašč, ki so sovražne
svoji snehi. Poznala je dobro napake nevestine, a svarila je
vendar vedno le sina, kadar se je vnel kak prepir. Imela je
potrpežljivost z mlado, nekoliko razvajeno ženo in bila je
zmeraj teh rnislij, da mora biti mož pametnejši od žene in
da mora torej on odjenjati.

Toda Florijan je bil danes zelo razkačen in se ni dal
potolažiti.

»E, pustite me!« odvrne skoro osorno svoji materi.
»Kdo pa bi ostal miren poleg take — žene! Saj je taka,
kakor bi bila obsedena!«

Matilda pa tudi še ni molčala.

»Oj, da sem se morala obesiti na takega človeka,« je
tarnala, »ko sem imela vendar snubačev na izbiro! Če bi
bila vzela najslabšega izmed njih, bi bila še vedno na bolj¬
šem, nego sem zdaj!«

Te besede pa sevčda niso bile po tem, da bi bile po¬
tolažile Florijana, zato tudi on zopet odvrne:

»No, tisti snubci, ki si jih imela ti, so bili pa res kdo
ve kaj! Kar vzela bi bila tistega postopača, . . . tistega hi¬
navskega Huberja, . . . ubijalca tistega!... Potem bi bila
pa res ti — ciganka! Saj se vlači on zmeraj po svetu
kakor cigan !«

»O joj, o joj, zdaj me zmerja pa še s ciganko!« za¬
žene jok in krik mlada žena, nalašč preobrnivši moževe
besede in ne meneč se za to, da ji je samo vrnil, kar mu
je bila pred kratkim vrgla ona v obraz.

Florijana je to preobračanje njegovih besed razkačilo
še bolj. Poseže po sekiro, ki je ležala pod pečjo in steče

9

venkaj pod okno. Tu je rastla mlada, tanka lipa. Florijan
zamahne s sekiro enkrat, dvakrat in drevesce se zvrne po
tleh. Nato stopi k oknu in zakliče svoji ženi:

»Sem pojdi in poglej! Zdaj menda veš, pri čem si!
Pojdi, kadar hočeš in kamor hočeš!«

Tisto drevesce je bilo vsajeno na dan, ko sta se bila
Florijan in Matilda poročila. Imelo je biti vidno znamenje
njenega združenja za celo življenje. S tem, da je Florijan
to drevesce posekal, je hotel pokazati, da je pretrgana vez
med njim in njegovo ženo.

II.

Pol ure po tistem je zapustila Matilda z majhno cu¬
lico v roki Miklov dom. Obotavljala se je dokaj dolgo,
iskaje na videz po skrinjah stvarij, katere bi bilo treba
vzeti za prvo silo s seboj, v resnici je pa le čakala, da bi
se ji mož približal in preklical svoje besede. Toda ko ga
le ni bilo, poveže nekaj malega obleke v robec in nastopi
pot proti Kaplji.

Jokala je na glas in počasno je stopala. Odvzeti ni
hotela prehitro možu prilike, da bi popravil krivico, ki ji
jo je bil po njenem prepričanju storil. Večkrat ji je zastala
noga, toda počakovala je zaman. Moža ni bilo za njo, niti
je ni klical nazaj.

Tako je dospela do ovinka. Še par korakov je imela
storiti in Miklov dom se je skril njenim očem. Tu si ni
mogla kaj, da bi ne bila pogledala nazaj. Videti je hotela,
ali ne zre njen mož za njo; še enkrat bi mu bila rada dala
priložnost, da bi jo poklical nazaj.

A Florijana ni bilo na izpregled. Zdaj je vedela, da
je v resnici užaljen in da res več ne mara za njo. Postane
ji hudo pri srcu, zelb hudo. Pomakne se še nekoliko na¬
prej, toliko da je bila za ovinkom; ondi pa spusti culico
iz roke in zdrkne poleg nje na tla. Če je bil njen jok prej
posiljen, razjokala se je zdaj prav od srca. Očitala si je,
da ni govorila z možem drugače in da mu je dala s svojimi
odurnimi besedami povod, da se je tako raztogotil.

Dolgo je čepela in premišljala, kaj ji je storiti. Vlekla
je na uho, ali se ne bliža kdo od hiše sem, in če je le ne¬
koliko zašuštelo po grmovju, se je zdrznila, misleč, da
prihaja kdo. Toda pričakala ni nikogar in morala se je
odločiti za to ali za ono.

10

»Najboljše bo, če se vrnem,« reče po daljšem pre¬
udarjanju sama sebi.

Zavedala se je zlih posledic, ki so morale nastati za
njo, ako bi skončala igro, katero je bila začela igrati. Da
bi zapustila moža, na kaj takega resno nikdar mislila ni
in prestopila je prag svojega novega doma le, ker je bila
uverjena, da mož prihiti za njo ter ji ponudi desnico v
spravo, kakor se je to že čestokrat dogodilo. Ko pa je zdaj
uvidela, da se je v svojih upih varala in da je vzel mož
vse resneje, nego ji je bilo ljubo, je bila v največji za¬
dregi. Če bi se bila vrnila, bi bilo to toliko, kakor da bi
se možu predala na milost in nemilost, a zoper to se je
protivil prirojeni ji ponos. Ponižati se, to ji je bilo naj¬
hujše! Rajši bi videla, da bi prišel mož s palico nad njo
in jo gnal domov. Da, baš to bi ji bilo morda še najbolj
po volji! Tako bi bila zopet doma, a imela bi bila vendar
vzrok, kazati se užaljeno. Bila bi se potem lahko še na¬
dalje kujala in prej ali slej bi bil moral mož pristopiti k
njej ter ji privoščiti prvi prijazno besedo. Tako bi bila do¬
segla vse, kar je prijalo njeni ničemurnosti. Njen mož bi
bil zopet ponižan in ona bi lahko zopet po koncu nosila
glavo. Toda danes kar ni hotelo iti nič po njeni volji.
Moža ni bilo in ga ni bilo! Postajalo ji je čim dalje tesneje
okrog srca in bolj in bolj je dvojila, kaj naj stori.

Saj k starišem bi bila šla, ko bi bila prepričana za
trdno, da pride kmalu Florijan po njo. To bi ji bilo napo¬
sled vse eno, naj bi jo prišel iskat že semkaj, ali pa na
njen prejšnji dom. Da, v enem oziru bi bilo za njo še boljše,
če bi moral priti k njenim starišem po njo, kajti potem bi
vsaj vedel, da ga ni hotela samo strašiti, in varoval bi se
v prihodnje bolj, tako počenjati z njo.

Ali kaj pa, če bi ga ne bilo? Kaj, ko bi jo tudi le
nekaj dnij pustil doli? Kaj bi rekli ljudje? Kaka sramota
bi bila to za njo!

Srce ji je še vedno velelo, da naj se vrne, da naj gre
tja, kjer je zdaj njen edini dom. Pobere culico in vstane.
Ze se je bila zasukala proti Miklovi hiši, ko ji hkratu zopet
prešine druga misel glavo.

»Pa zakaj ga ni?« se vpraša in znova se ji začne
vzbujati srd. »Zakaj ne pride po me? ... In zakaj je po¬
sekal lipo? ... Ali me ni s tem grozno razžalil? . . . Ne,
ne, ne! . . On mora mene prositi, ne jaz njega! . . . On
je kriv, da je prišlo tako daleč, ne jaz!«

11

In obrne se zopet na nasprotno stran ter začne sto¬
pati nizdolu proti Železni Kaplji.

Toda hodila je še vedno počasi in še vedno je po¬
stajala, kakor bi si pomišljala. Brez dvojbe se je še boje¬
vala. Ko je dospela v Kapljo, je bilo že blizu poldne.
Predno stopi s steze na trg, si obriše dobro solze z lica
in očij ter zategne obraz v vesel nasmehljaj. Bala se je,
da bi kdo ne uganil, zakaj prihaja s culico v roki domov.
Prestopivši prag očetove hiše, pa omahne črez mizo, ki je
stala v veži, ter začne glasno ihteč tožiti:

»Kako sem jaz nesrečna! Kako sem jaz nesrečna!« . ..

'T’

* *

Matilda se je motila, ako je mislila, da njen mož ni
gledal za njo, ko je odhajala. Da, gledal je za njo, toda
tako, da ga ona ni mogla videti. Zlezel je bil pod streho
in tam je skoz špranjo opazoval vse njeno početje. Godilo
se mu je blizu tako kakor njej. Da pojde žena res iz hiše,
tega nikakor ni mogel verjeti, a ko se je le bila napotila
z doma, je še zmeraj upal, da se vrne. V tem prepričanju
ga je utrjevalo tudi to, da je dobro videl, kako se je obo¬
tavljala in kako počasi se je pomikala od doma. Tudi
potem, ko se je bila skrila za ovinek, je še pričakoval, da
se kmalu zopet prikaže.

Materi in drugim domačinom nasproti se je kazal
ravnodušnega. Prišedši zopet doli izpod strehe, se odpravi
po svojih navadnih opravilih. Toda nič se mu ni ljubilo
danes in nobenega dela se ni mogel prav lotiti. Naj je bil
že v hlevu, ali v kolarnici, ali v skednju, v enomer je hodil
k vratom pogledovat, se li ne vrača že žena.

In ko je le ni bilo, se ga je začel lotevati nemir in
postajal je čemeren in nevoljen sam nase. Zlasti mu je
tekel popoldan grozno počasi. Kmalu se je ulegel pred hišo
na travo ter jezno podil od sebe kokoši, ako so mu prišle
preblizu; kmalu je zopet skočil po koncu ter se sukal
okrog, kakor človek, ki ne ve, kaj mu je začeti.

Neštetokrat mu je prišlo na misel, da bi se napotil
za ženo, toda kaj, ko se je vedno zopet spomnil njenih
žalečih besed!

Ko se je bilo začelo mračiti, je sedel pred hišo na
klopi in strahoma opazoval, kako se temni bolj in bolj.
Nemirno je prekladal roke in zdaj s to, zdaj z ono nogo
udaril ob tla, ne da bi sam vedel, zakaj.

12

Nebo ni bilo nič več tako jasno kakor črez dan. Na
glavah snežnikov so sloneli gosti, modrosivi oblaki. Nekaj
časa je bilo videti, kakor bi bili priklenjeni na gorske ve¬
likane, naposled pa so se začeli širiti ter pomikati od juga
proti severu in severozapadu. Sem ter tja je potegnil močen
veter, da je zažvižgalo po špranjah pri bližnjem skednju
ter strahobno završelo po drevju. Gori pri strehi na kašti
se je bila že davno odtrgala neka žaganica in je visela
navzdol. Kadar se je vzdignila sapa, se je zagugala žaga¬
nica in neprijetno zaškripala.

Florijan se je oziral jezno gori. Kolikokrat je že čul
to škripanje, ne da bi se bil zmenil za to ; nocoj pa ga je iz-
preletel vselej mraz, kadar se je žaganica oglasila. Če bi
bil imel lestvico pri rokah, gotovo bi bil splezal gori ter
jo odtrgal.

Bilo mu je sploh tako čudno pri srcu, kakor bi ga
čakalo to noč še nekaj groznega, strašnega.

»Vihar se bliža,« ga ogovori hkratu mati, stopivša na
vežni prag. »Kaj pa čakaš vendar? ... Po njo pojdi! . . .
Sama ne bo hodila v temi domov!«

Florijan je bil prišel že sam do prepričanja, da se
temu ne bo dalo izogniti. Toda to, da je mati takorekoč
uganila, kaj se v njegovem srcu godi, in ga priganjala k
temu, kar je nameraval storiti sam, to ga je jezilo in zato
trmasto odgovori :

»Naj pa doli spi, če noče priti domov! Jaz ne bom
več lazil za njo, saj mi je žal, da sem prej, ko nisem bil
še mož njen !«

Mati, ki se je ves dan premagovala, ga pogleda zdaj
nekako začudeno, kakor bi ne verjela njegovim besedam,
in reče očitajoč:

»Lep mož si ti, res! Toda stori, kakor hočeš!...
Ali če misliš, da te bo imela žena rajši, ako se ne potru¬
diš do nje, se motiš jako! . . . Kaj pa ti je bilo treba po¬

sekati lipo? ... Oj tvoja togota te spravi še v nesrečo; le
zapomni si to!«

Florijanu so šle materine besede k srcu, toda za ves
svet bi ne bil zdaj izdal svojih boljših čutov. Kljubujoč se
odpravi v hišo in se uleže, ne da bi bil kaj večerjal.

Ko je bila nastala že popolna tema in so se bili tudi

že drugi podali k počitku, se je Florijan zaman trudil, da

bi zaspal. Neprenehoma so mu stopali dogodki današnjega
dne pred oči in znova se mu je vzbujal kes, da je tako

13

ravnal z ženo. Kar neverjetno se mu je zdelo, da bi se ji
bilo tako zakrknilo srce in da bi se ji ne bilo stožilo po
njem. Še vedno si ni mogel' misliti, da bi prenočila spodaj.
Skrbno je vlekel na uho, ne prihaja li kdo, in vsakokrat,
kadar je vsled vetra kaj zaropotalo zunaj, je potegnil sapo
nase ter poslušal, ni li ona. A vselej se je moral prepri¬
čati, da se je motil, in vselej je vzdihnil sam pri sebi:

»Ne bo je!«

Nemirno se je premetaval po ležišču sem ter tja in
čim bolj je potekal čas, tem hujše in neznosnejše mu je
postajalo, tem bolj je bil razburjen in srdit sam nase.

Poleg v mali čumnati je ležala mati in tudi bdela.
Čutila je, da sin ne spi, in tudi vedela je, zakaj vzdihuje
in se premetava po ležišču, toda ogovoriti ga ni hotela.
Poznala je naravo svojega sina in vedela, da bi ga vsaka
njena beseda, tudi če bi bila še tako dobrohotna, spravila
še v večjo zlovoljo. Molčala je torej ter tolažila sama sebe,
kakor se je pač znala. Kajti tudi ona je bila potrebna to¬
lažbe. Ni pamtila, da bi ji bilo srce kdaj že tako težko,
kakor ji je bilo nocoj. Vedno in vedno ji je dopovedoval
neki glas, da se ta večer ne steče srečno in da bo čula še
o kaki nepriliki. Molila je goreče in se priporočala varstvu
matere božje in svetnikov, a niti v molitvi ni našla to noč
tešila za svoje skrbeče srce.

Moralo je biti že proti ednajsti uri, ko se začuje hkratu
trkanje na vežnih vratih. Oba, mati in sin, se skloneta po
koncu in obema zastane v prvem hipu kri. Toda Florijan
si opomore kmalu:

»Aha, ona je!« si misli in sredi temne noči se mu
zategnejo ustne v nasmeh. Pozabil je hkratu vso skrb, ki
mu je še pred kratkim polnila prsi, in vse svoje sklepe
in obljube.

»Kdo ve, koliko časa je že tu gori, ali pa še nikoli
doli ni bila!« razmotriva še dalje sam pri sebi. »Najbrž se
je bila skrila kam in je čakala, da jo pridem iskat; ko pa
ji je bilo čakanja preveč, si je premislila in zdaj prosi noter.
Prav je, da sem ostal trden! Če bi ne bil, bi se smejala
ona meni tako, kakor se zdaj jaz smejem lahko njej!«

In dasi je bil vesel, da se je izteklo tako, in ni bil na
ženo nič več jezen, se vendar ni požuril, da bi bil šel od¬
pirat vrata. Sram ga je bilo pokazati, da je čakal težko na
njo; zato se potuhne, kakor bi ne bil ničesar slišal, in se
ne gane s svojega mesta.

14

V tem pa se je bilo preselilo trkanje od vrat na okno,
in sicer so bili sunki zdaj tako močni, da se je bilo bati,
da se šipa ne zdrobi.

Materi, ki je mislila, da bo sin naglo skočil po koncu,
je bilo to njegovo obotavljanje preveč, zato vzklikne vsa
nevoljna:

»Ali si človek, ali nisi? Kaj čakaš vendar? Sram te
bodi, da si tak!«

Zunaj pa se oglasi moški glas:

»Odprite, za božjo voljo odprite!«

»Gašper, njen oče je!« vzklikne mati, po vsem životu
trepetajoč.

Zdaj pa je bil Florijan takoj po koncu. Odprši okno,
vpraša s tresočim glasom:

»Za Boga, kaj se je zgodilo?«

Prešinil ga je hipoma strah in navdala zavest, da se
je moralo pripetiti kaj strašnega.

Mati pa začne ječati in jokati, kakor bi vedela že vse
in kakor bi ne bilo treba, da bi ji dal kdo pojasnila:

»Jezus, Marija! Jezus, Marija! Saj sem dejala, da ne
more priti iz tega nič dobrega!... Oj za pet Kriščevih ran!«

»Kaj je?« vpraša Florijan nestrpno še enkrat. Toda
predno dobi odgovor, se tam od Železne Kaplje zasveti nekaj
in kmalu na to švigne iz teme goreč plamen visoko gori
proti nebu, kakor bi bil velikanski zmaj iztegnil jezik iz
brezdanjega svojega žrela.

»Ogenj, ogenj!« zavpije Florijan. »Kdo je zažgal?«

»Tu — turki!« zajeclja s slabim glasom Gašper. Dalje
ni mogel govoriti. Zagledavši plamen, se prestraši tak6, da
se zgrudi brez zavesti pod oknom na tla.

III.

Poseči nam je v povesti nekoliko nazaj.

Gašper Piskernik, oče Matildin, ni bi! domačin v Kaplji,
ampak je bil rojen v kmetski hiši, ki je stala na prijaznem
griču, četrt ure od Kaplje proti jugozahodu, kjer tudi še dan¬
danes gospodarijo Piskerniki, samo da v drugi, prostornejši
hiši. Ker ni bil Gašper starejši sin in je bilo doma še več
bratov, je šel še jako mlad z doma in je služil več let doli
v Kaplji. S svojo pridnostjo in varčnostjo si je bil pridobil
nekoliko premoženja, katero mu je pripomoglo do tega, da

je dobil v zakon osirotelo, a precej Čedno dekletce, lastnico
majhne hišice.

15

Župna cerkev sv. Mihaela v Železni Kaplji se je na¬
hajala pred štirimi sto leti bas na tistem mestu, kakor še
dandanes. Kakih petdeset korakov od cerkve, v smeri proti
Beli, in sicer na levo roko, pa je stala hišica, katero je bil
priženil Gašper in ki se je naslanjala, kakor se naslanjajo
ob tej strani tudi še današnji dan vse hiše, na strmo, v
ozadju se dvigajoče hribovje, prek katerega vodi steza proti
Miklovemu domu.

Gašper je bil podjeten mož. Z onim malim denarjem,
ki si ga je bil prištedil, in pa s tem, kar je imela žena, je
pričel gostilno, ki ga je kmalu pošteno preživljala. Kapljani
sicer niso zahajali kdo ve kako mnogoštevilno k njemu,
ker so ga kot priseljenca gledali malo po strani, pač pa
so se radi ustavljali pri njem potniki, katerih je tiste
čase precej hodilo skoz Železno Kapljo. Skrbel je namreč
za to, da je vedno imel dobro kapljico, in trudil se je, kar
se je le dalo, da je dobro postregel svojim gostom. Kaj
takega pa se hitro zve in tako je bila Gašperjeva gostilna
malokdaj popolnoma prazna.

Bog mu je bil dal samo enega otroka, hčerko, kateri
so dali pri krstu ime Matilda. Matilda je bila pri šestnajstih
letih že prav lično dekle, vendar pa se mladi Kapljani niso
menili preveč za njo. Pred vsem krivo je bilo temu pač
to, da si pri njej niso obetali kdo ve koliko dote; na drugi
strani pa jih je odvračalo od nje kolikor toliko tudi to, da
je bil njen oče s kmetov doma. To zadnje je Matildo po¬
sebno bolelo; in morda je ravno preziranje, ki gaje morala
prenašati radi tega, da ji oče ni bil tržan, vzbudilo v njej
ono smešno domišljavost, s katero se je v poznejših časih
sklicevala na to, da je rojena v trgu.

Da pa tako dekle, kakoršno je bila Matilda, ne bo
ostalo brez snubca, si je mislil pač vsakdo lahko. In res
sta se zglasila skoro hkratu kar dva. Eden je bil Florijan,
drugi pa neki tujec, s priimkom Huber.

Florijan je imel neko sorodnico v Kaplji, ki je imela
gostilno baš na nasprotni strani Gašperjeve gostilne. Pri
tej sorodnici se je ustavljal vsako nedeljo in praznik, kadar
je prišel k sv. maši v trg; a tudi črez teden se je večkrat
prigodilo, da se je zglasil tukaj. Ob košnji, ali kadar je bilo
kako drugo silno delo, je hodil tudi pomagat doli in ob
takih prilikah je ostajal po več dnij zaporedoma v Kaplji.

Ni mu bilo torej težko, seznaniti se z Matildo. Dekle
mu je bilo všeč in nekoliko ga je mikalo tudi to, da bi

16

dobil tržanko za ženo. A tudi on ni mogel biti deklici zo¬
prn, kajti kadar jo je pozdravil, mu je vselej prijazno od¬
zdravila in se mu tako ljubeznivo nasmehnila, da je bil
ves srečen.

Navzlic temu je Florijan dobro vedel, da ima v Huberju
nevarnega tekmeca. Kajti tudi ta je bil še mlad in jako
čeden človek. Izdajal se je za trgovca in je res prignal
zdaj čredo ovac, zdaj kako govejo živino, ali cel6 večjo
število konj skoz Kapljo. Toda to bi Florijana ne bilo toliko
skrbelo, če bi ne bil opazil, da ima Huber ves drug pogum
nego on, da ji zna vse drugače govoriti na srce kakor on
in da ji nosi s svojih potovanj vsakovrstna darila, kar
ostane pri ženski le malokdaj brez uspeha.

In zares se je Matilda že bolj nagibala k Huberju.
Ta ji je znal vedno toliko zanimivosti praviti s svojih po¬
tovanj, pa tudi vesti se je znal vse gibkeje nego Florijan,
ne gledč na to, da je bil ta — kmet. Sicer pa ni bil še
niti Huber, niti Florijan izrekel odločilne besede.

Gašper, ki je dobro vedel, da se Huber in Florijan
poganjata za njegovo hčer, je bil odločno na strani zad¬
njega. Huber mu nikdar ni prav ugajal in jako neljubo mu
je bilo, ko je videl, kako prijaznega se kaže njegovi hčeri.
Zdel se mu je neodkritosrčen in sumljivo se mu je zdelo
to, da se je pajdašil z nekim postopačem, ki je imel četrt
ure od Kaplje napol podrto bajto in ki je bil na jako sla¬
bem glasu. Toda ker mu drugače Huber nikdar ni dal po¬
voda, da bi mu bil kaj očital, in je bil razen tega dober gost,
ga ni maral odganjati iz svoje gostilne, dokler ni bilo skrajne
sile. Zato pa je tem pogosteje svaril svojo hčer, da se naj
ne bavi preveč z njim in da se ga naj kolikor mogoče
ogiblje.

I udi mati se je ogrevala bolj za Florijana; a človek
sili navadno v to, kar mu je prepovedano. Tako je ostala
tudi Matilda s Florijanom sicer ljubezniva, a v dnu njenega
srca je pa le tlela iskrica za Huberja.

Ko je Huber zvedel, da se tudi Florijan poteguje za
Matildo, se je vračal pogosteje v te kraje nego dosihdob.
In tako se je zgodilo, da sta trčila nekega večera oba tek¬
meca pri Gašperju vkup.

• za mizo, ko vstopi Huber, z njim

pa oni postopač, s katerim se je zmeraj pajdašil. Ko za-
gleda Huber F lorijana, prebledi nekoliko. Posebno neljubo
ea je zadelo to, da je sedela Matilda na klopi pri peči ravno

17

Florijanu nasproti in da se je tako nekako zadovoljno smeh¬
ljala. Sklepal je iz tega, da sta imela prijetne pomenke in
da si nikakor nista bila navzkriž. Vendar se zataji, in ko
sta bila s tovarišem sedla k mizi v nasprotnem kotu, kakor
je sedel Florijan, reče s prijaznim glasom :

»No, Matildka, ali nama boš dala kaj vina?«

»Zakaj pa ne?« odgovori veselo deklica ter steče po
vino. Ko se je vrnila ter postavila posodo pred prišleca,
je sedla zopet k peči, toda sedaj na ogel, tako daje videla
k obema mizama, pri katerih so bili gostje. To pa Huberju
še vedno ni bilo zadosti. Pomolči nekoliko, potem pa reče:

»No, Matilda, ali ne boš sedla k nama?«

Deklici je to vabilo sicer prijalo, kajti ustne so se ji
zategnile v nasmeh, vendar je odvrnila:

»Saj sem tukaj tudi lahko!«

Huber se vgrizne v spodnjo ustno, a ne reče nič; zato
pa izpregovori njegov tovariš s svojim surovim glasom in
reče brez vsakega povoda:

»Bolj neumne stvari je ni na svetu, kakor je kmet!
Ali mi verjameš to, Huber?«

Ta pa se je delal, kakor bi bil preslišal te besede.
Obrne se proti deklici in vpraša:

»Kje pa sta oče in mati?«

»Mati pripravljajo večerjo, oče pa morajo priti vsak
čas domov, če že niso v veži,« odgovori Matilda.

Oni postopač pa nadaljuje:

»Kmet biti, to je zadnja na svetu! Ne vem, kaj bi
bil raje nego tak kmet.«

Pri teh besedah namigne z obrazom proti mizi, pri
kateri je sedel Florijan.

»Tiho bodi in pusti ljudi pri miru!« pripomni Huber,
ob enem pa sune tovariša pod mizo z nogo ter mu na-
mežikne, češ, da naj nadaljuje.

Slučaj pa je hotel, da je Matilda to zapazila in hkratu
se ji vzbudi misel, da mora biti Huber zvit, neodkritosrčen
in hudoben človek. Da je Huberjeva znamenja razumela
prav, je bila prepričana tem bolj, ker se postopač ni zmenil
za njegovo posvarilo, ampak je nadaljeval:

»Kaj si takov beraški kmet dandanes vsega ne upa!
Namesto da bi tičal ponižno tam gori v svoji bajti, pa se
hodi doli po meščankah ozirat! Ali si že videl kaj takega,
te vprašam ?«

Večernice. 55. zv.

2

18

Florijan je vedel od vsega početka, kam lete tujčeve
besede. Premagoval se je dolgo, dasi je vse vrelo po njem.
Ko pa mu je oni postopač, čigar mati je prosjačila, očital
beraštvo in se je naravnost dotaknil razmerja do deklice,
ki mu je sedela nasproti, tedaj je vzkipelo v njegovih prsih
in srdit je izpregovoril:

»Kdo je beraški? Ali jaz? Ali ne veš več, kako sta
se plazila z materjo okrog kmetskih koč in sta bila vesela,
če vama je kdo dal kos kruha? Ti boš zmerjal mene z
beračem, ti? . . . Menda se nama obema že na životu po¬
zna, kdo je užil več lakote, ti ali jaz? Kar pomeriva se
enkrat, kdo je večji in krepkejši, ti ali jaz? . . .«

Florijan se je bil pri zadnjih besedah vzdignil in je
udaril parkrat malo bahato po svojih mogočnih prsih. To
pa se mu je podalo vrlo dobro. Ko je stal tako po koncu
vzravnan, je bil videti še močnejši in krepkejši nego po
navadi. Matildi ni bil še nikdar tako všeč, kakor v tem
trenutku, ko je tako samozavestno in pogumno zrl svojima
nasprotnikoma v oči. Pri srcu ji je postalo gorko in neki
glas ji je velel:

»Pozabi Huberja, pa za Florijana se odloči!«

Med tem sta bila vstala tudi Huber in njegov tovariš
izza mize. Matilda, videč, da je nevarnost velika, da bi ne
nastal pretep, hoče ravno venkaj po očeta, ko vstopi ta sam
ter reče, prezrši Huberja in njegovega tovariša, Florijanu:

»Pameten bodi, Florijan, pa domov pojdi!«

»Čemu ?« se oglasi potuhnjeno Huber. »Saj greva mi¬
dva, zato sva vstala. Tukaj denar za pijačo; kar je preveč,
poračunimo prihodnjič!«

Izrekši, vrže srebrn denar na mizo ter potegne tova¬
riša za seboj proti vratom.

Florijan se je zamudil nato še nekaj časa pri Gašperju.
Ko pa se je naposled poslovil, spremil ga je Gašper v vežo
in mu tam prijazno stisnil roko.

To je Florijana osrčilo tako, da reče:

»Saj mi boste dali Matildo, ali ne?«

»Kar miren bodi!« mu odgovori Gašper in mu pomen¬
ljivo pokima. »Onemu je ne dam za ves svet ne!«

Florijanu je srce vriskalo veselja, ko je stopal v temni
noči po ozki stezi gori proti svojemu domu. Še nikdar ni
hodil to pot tako lahko, pa tudi tako brezskrbno ne, kakor
to noč. Saj mu je bilo, kakor bi bil dosegel vse, kar mu je
želelo srce, in kakor bi bila njegova sreča popolnoma do-

19

vršena, ko je nosil s seboj tako prijetno zagotovilo očeta
njegove izvoljenke. Baš ta veselost in brezskrbnost je bila
kriva, da se ni zmenil dosti za šum, ki je hkratu nastal v
gošči nad stezo. Mislil je, da se je kako živ inče izgubilo
in da se potika zdaj tod okrog. Šel je mirno dalje, toda
komaj je storil nekaj korakov, ko mu prileti težak udarec
na glavo, da ga zapusti takoj zavest. Zgrudi se na tla,
potem pa se valička precej daleč doli po strmini. Tam so
ga drugi dan pobrali ter prenesli domov.

IV.

O tem, kdo je napadel Florijana, ni nihče dvomil.
Vedel je Florijan sam, ko se je bil zopet zavedel, da sta
ga Huber in njegov tovariš napadla, in vedeli so to tudi
Gašperjevi. Bili so o tem vsi tem bolj prepričani, ker ni
bilo drugi dan niti o Huberju, niti o njegovem tovarišu ne
duha, ne sluha.

Sreča Florijanova je bila, da ni bil obležal na mestu,
kjer ga je bila pobila zlobna roka, kajti brez dvombe bi
bila napadovalca potem temeljiteje dovršila svoje krvavo
delo; tako pa se jima ni zdelo varno, plaziti se v temni
noči doli za njim po strmini, in pobegnila sta, tolažeč se,
da je nemara dobil zadosti.

In res, rana ni bila majhna, ki jo je bil Florijan dobil
na glavo. Kdo drug, ki ni bil tak korenjak, bi si bil težko
opomogel, in Florijan sam je trpel grozne bolečine. V tistih
časih ni bilo tako zdravnikov kakor dandanes, pa tudi ne
sodišč, kjer bi bil človek iskal zadoščenja. Kdor se ni mogel
maščevati sam, je najraje potrpel krivico, ki se mu je bila
zgodila, in tudi Florijan niti mislil ni na to, da bi bil tožil
svoja napadovalca. Lečil se je pa tudi sam, kakor je vedel
in znal in kakor mu je svetovala mati. Da bi si pekočo rano
ohladil, si je pokladal pridno sveže perje od repe in pese
na glavo in s tem si je res nekoliko zmanjšal bolečino.

Gašper ga je med boleznijo nekolikokrat obiskal. Ne¬
koč sta se podali pa tudi Matilda in njena mati do njega.
Med potjo je mati izkušala spraviti iz hčere, kako misli o
Florijanu. Mož ji je bil povedal, da je Florijan že napol
prosil za Matildo, in rada bi bila zdaj dognala, ali se hči
ne bo preveč proti vila taki možitvi. Po raznih ovinkih jo
vpraša naposled naravnost, kaj bi rekla, če bi jo zasnubil
Florijan.

2 *

20

»O, Florijan ni napačen človek,« odgovori Matilda,
sramežljivo povešajoč oči, »toda iz trga iti na kmete. . . !«

»Oh, tega se mi ne straši!« ji pripomni mati. »Jaz si
tudi nisem storila nič iz tega, da sem vzela kmeta, ako-
ravno so me zbadali in zasmehovali. Pojdi, pojdi, kaj bi se
obešala na te ošabne tržane! Saj vidiš, kako malo jih je,
ki bi imeli vzrok za to, da so ponosni! Koliko pa jih je,
da so premožni? Skoro na prste jih lahko sešteješ; vse
drugo je siromašno, in Florijan ima desetkrat več premo¬
ženja, nego marsikdo onih, ki gledajo po strani njega, pa
tudi tebe, zato ker je bil tvoj oče kmet. In misliš, da tam
gori ni bolj prijetno nego doli v trgu? Poglej vendar, kako
lepo se že tukaj vidi po dolini, kaj pa še le tam gori!
Sicer pa bi tudi ne bila tako daleč proč od doma! Od
Florijana prideš lahko vsak dan gledat domov. Če je
količkaj lepo vreme, priskakljaš lahko doli. Jaz te pa tudi
obiščem včasi. In še nekaj ne smeš pozabiti! Tam gori bi
te imeli radi, v trgu doli pa ti bodo vedno oponašali, da ti
je oče kmet. Če bi bila jaz na tvojem mestu, ne bi si po¬
mišljala čisto nič!«

Te materine besede niso bile brez učinka. Sicer se
popolnoma ni mogla iznebiti tistega napačnega in smešnega
ponosa, katerega se je bila navzela od Kapljanov, dasiravno
so ti njo samo žalili, vendar pa se je bolj in bolj sprijaz-
njevala z mislijo, da se preseli iz doline v višavo. Danes
ji je bilo tu gori posebno všeč in z vidnim veseljem se je
ozirala doli v dolino, po kateri je podila Bela svoje bistre
valove. Spominjala pa se je tudi, kako je hodila še kot
otrok sem gori jagode brat, in hkratu se ji vzbudi otročja
želja, da bi mogla tod trgati zopet oni vonjavi, rdeči sad.
To vse bi bilo možno, če bi hodila od Miklovih mater ob¬
iskovat. Kako prijetna zabava bi bila to, če bi trgala jagode
tja ali nazaj grcdč! Postajala je bolj in bolj otročja in za¬
čela si je slikati življenje gori pri Miklovih tako lepo, kakor
v resnici biti ni moglo. Odtod nemara tudi njeno razoča¬
ranje ter slaba volja v poznejših časih . . .

Preteklo je dobrih pet tednov, predno je Florijan
ozdravel. Njegova prva pot je bila, kakor umevno, doli v
Kapljo. Bilo mu je, kakor bi gledal v nov svet, ko se je
po tolikem času gibal zopet pod milim nebom. Vse nekako
premlajeno in prenovljeno se mu je zdelo in videlo se mu
je, kakor bi solnce zdaj svetleje sijalo, nego prejšnje dni.
Sladki čuti so ga navdajali, ko je stopal počasi nizdolu;

21

samo na mestu, kjer ga je bil približno zadel težki udarec,
ga je izpreletel mraz po vsem životu. Predstavljal si je,
kaj bi bilo, če bi ga bil zadel zločinec še huje ter mu uni¬
čil njegovo mlado življenje. In kako lahko bi se bilo to
zgodilo! Samo na sence naj bi ga bil udaril in nikdar več
bi ne bil videl vzhajati zlatega solnca, čigar žarki so zdaj
tako dobro deli njegovemu nekoliko oslabelemu telesu. Za
trenutek mu srd obvlada srce do tistega zlobnega Huberja,
toda potolaži ga zopet misel, da si je oni bas s tem svojim
činom pokvaril vse ter se spravil sam ob nado, da bi dobil
Matildo kdaj za ženo; kajti o tem je bil prepričan, da bi
Matilda ubijalca nikdar ne hotela imeti za moža. Vesel je
stopal torej dalje in presrčno se je veselil, da ga je nesreča,
ki ga je bila zadela, privedla tem bliže njegovemu namenu.

Ko stopi pri Gašperju v hišo, je bila Matilda sama
domd. Deklica ga pozdravi s takim veseljem, da ni mogel
kar čisto nič več dvomiti o tem, da mu je dobra. Zato se
odloči, da. izpregovori danes tudi z njo jasno besedo, kajti
ni še ji bil naravnost odkril svojih mislij. A ker brez tega
ne gre in je ženitev drugače težko mogoča, jo je hotel na¬
govoriti danes, ko se mu je zdela prilika tolikanj ugodna.
Sicer pa z ženitvijo tudi ni hotel več dolgo odlagati in je
bil torej zadnji čas, da si je zagotovil privolitev Matildino.

Toda tako zlahka Florijan ni spravil na dan svojih
želja. Bil je drugače pogumen, samo ženskim nasproti mu
je nedostajalo prave srčnosti. Bal se je še zmeraj malo, da
bi ne dobil nepovoljnega odgovora od deklice, ki je bila
videti nekoliko muhasta in omahljiva, kakor so že navadno
taka mlada dekleta.

Tako se je zgodilo, da je sedel Florijan že pri drugi
merici, predno je izpregovoril sledeče besede:

»No, Matildka, kdaj pa boš hotela priti k nam gori?«

To vprašanje deklici ni prišlo nepričakovano. Vendar
zardi ter odvrne še le po daljšem premolku šegavo in s
prijetnim nasmehljajem :

»Saj sem že bila gori, tistikrat, ko si bil bolan. Zdaj
hodiš pa zopet ti lahko doli!«

»Tisto že!« reče Florijan. »Doli bi že zopet lahko
hodil, hvala Bogu, toda rajši pa bi, da bi mi ne bilo treba,
hoditi gledat te tako daleč . . .«

»Hahaha, kaj hodiš mene gledat, kadar prideš v Kapljo ?«
se zasmeje na vsa usta Matilda.

- »1 mari ne veš še tega?«

22

Deklica zmaje z glavo, a zardi zopet, toda zdaj menda
zaradi tega, ker si je bila v svesti, da ne trdi resnice.

»No, vidiš Matildka,« nadaljuje Florijan, »stvar je taka.
Pri nas nam je treba mlade gospodinje. Mati so že priletni
in ne morem zahtevati od njih, da bi se še dalje sami ubi¬
jali z gospodinjstvom . . .«

»In jaz naj torej pridem gospodinjit k vam?...  Če
pa ne znam !«

»Temu se kmalu privadiš! Tukaj imaš res malo dru¬
gačen posel, nego ga boš imela gori pri nas, pa saj ti bodo
mati pomagali!«

Matilda pomolči zopet in obraz se ji zresni. »Z oče¬
tom govori!« reče, kakor bi se bala odgovoriti naravnost.

»Ali drugega pomisleka ni?« vpraša vesel Florijan ter
stopi k njej.

Deklica odkima molčč in mu poda desnico.

»O potem je pa vse dobro!« vzklikne Florijan. »Oče
in mati ne bosta branila.«

V tistem hipu stopita tudi mati in oče v sobo. Vedela
sta precej, kaj se je bilo zgodilo. Dala sta svoj blagoslov,
potem pa so se začeli takoj posvetovati, kdaj bi naj bila
ženitev . . .

Ne dolgo po tem dogodku se je zglasil pri Gašperju
tudi Huber zopet, ki se od tistih dob, ko je bil pobit Flori¬
jan, ni bil več pokazal v teh krajih. Bil je v tem času
shujšal in njegovo lice ni bilo več tako mladostno kakor
prej. Zahteval je z jako čemernim glasom vina in pogledal
ni s početka nobenega domačinov v obraz. Ko pa je bila
ostala za nekaj časa Matilda sama z njim v sobi, vpre
vanjo svoj lokavi, neodkritosrčni pogled ter jo vpraša z
nekako zaničljivim glasom :

»No, ali še zmeraj domd? Kaj še ni bilo poroke?«

»Ne!« odvrne na kratko Matilda.

»Pa zakaj ne?« vpraša zopet Huber ter jo ostro opa¬
zuje, kakor bi hotel čitati na njenem obrazu kaj takega,
kar bi bilo njemu na korist.

»Zato, ker je bil Florijan bolan!« pripomni skoro jezno
deklica ter se obrne napol v stran od njega.

»Bolan?« se čudi Huber.

»No, no!...«  odvrne Matilda, kakor bi hotela reči:
»Saj veš dobro, kaj mu je bilo; kaj bi se delal tako ne¬
vednega !«

23

Huber je deklico tudi razumel tako, a zdelo se mu je
potrebno, potajevati se še nadalje. Naslonivši glavo ob dlan,
molči nekaj časa, potem pa reče s tresočim, skoro žalost¬
nim glasom :

»Saj sem bil tudi jaz bolan!«

Matilda, ki je imela usmiljeno srce, se ozre skoro po¬
milovalno nanj in že ga je hotela tudi vprašati, kaj mu je
bilo, ko se spomni, kake vrste človek je Huber in da je
gotovo laž, kar pravi. Pogoltnila je torej besedo, ki ji je
bila že na jeziku, in je molčala.

Huber je brez dvombe pričakoval, da bo Matilda kaj
pripomnila na njegovo opazko. A ko izprevidi, da se je
zmotil, izpregovori znova, rekoč:

»Matilda, brez tebe meni ni pomagati!«

Deklica vstane in hoče iti venkaj. Te Huberjeve be¬
sede so ji vzbudile neko neprijetno nesoglasje v srcu. Go¬
voril je tako, da bi se ji bil moral smiliti, a ob enem je
bila prepričana, da ta človek ne zasluži njenega usmiljenja.
Da bi se iznebila neprijetnih občutkov, je hotela storiti
konec temu razgovoru, toda Huber skoči po koncu, jo prime
za roko ter jo odrine od vrat.

»Ne, v stran ne smeš iti zdaj!« reče ter zasadi svoj
bodeči pogled vanjo. »Bodi pametna, Matilda! Kako si se
mogla vendar tako izpozabiti? Kaj boš počela ti gori na
kmetiji? Bodi moja in videla boš, kako lepo boš imela!
Vse sem že pripravil na svojem domu in vem, da ti bo
všeč pri meni. Vsega boš imela zadosti in s svojega poto¬
vanja ti bom donašal še vse lepše stvari, nego sem ti jih
doslej!«

Deklico pa je dimilo neprijetno, da jo je spominjal
svojih darov. Spravila je bila vkup že vse, kar je bila do¬
bila od njega, hoteč mu dati vse nazaj pri prvi priliki. No in
zdaj se ji je videlo, da se ji nudi najboljša prilika za to.

»Pusti me,« reče, »da grem po tisto . . .«

»A tako?« pripomni Huber in jo pritegne še bolj k
sebi. »Na ta način se me hočeš torej iznebiti? Toda motiš
se, ako meniš, da vzamem nazaj, kar sem ti dal. Kar je
tvoje, je tvoje, toda malo hvaležna mi bodi za to!«

»Pusti me!« zahteva še silneje deklica. Huberjeva
nadležnost ji je bila že skrajno zoprna.

»Ne, ne izpustim te!« sikne Huber skoz zobe. Postal
je hkratu srdit. Kar k sebi jo hoče priviti, a v tistem hipu
zavpije deklica: »Oče, oče!« in Gašper stopi v sobo.

24

Huber odskoči za nekaj korakov, potem pa se trmasto
ozre v Gašperja, kakor bi mu hotel reči: »Kaj pa se vtikaš
ti v te stvari ?«

Gašper je opazil Huberjev grozeči pogled, a kadar je
šlo za njegovo hčer, se ni bal nikogar. Z odločnim glasom
mu reče:

»Ti si upaš kaj takega? . . . Tam so vrata!«

»Kaj?... Ti me mečeš skoz vrata?« se razljuti Huber.
»Mene, ki sem ti dal toliko zaslužiti? Ali takrat sem bil
pa dober, ali ne, ko sem nosil tvoji punici zlatnino in
srebrnino ?«

Huber je pokazal hkratu pravo barvo. Zdaj še le je
Matilda uvidela, kako prav je imela, da ni verjela njegovim
prejšnjim, milobno donečim besedam.

»Takoj prinesem tisto!« reče proti očetu obrnjena ter
steče pod streho, kjer je imela v majhni shrambici svoje
stvari. Gašper pa pripomni Huberju:

»Vrata pokažem vsakemu, kdor ni tak, kakor se spo¬
dobi. Zlasti pa ne trpim, da bi kdo moji hčeri delal silo.«

»Ti se boš še kesal, če mi je ne daš za ženo!« mu
zagrozi Huber in divje se mu zaiskrč oči.

»Tebi da bi jo dal za ženo? Ali misliš?...« vpraša
zaničljivo Gašper. »Presneto bi jo moral imeti malo rad,
da bi jo izročil takemu človeku . . .«

Huber hoče ravnokar odgovoriti, ko vstopi zopet Ma¬
tilda ter položi njegove darove predenj na mizo.

»Tako, tukaj so tiste tvoje stvari, za katere te nihče
prosil ni,« reče Gašper. »Če nisi pozabljiv, boš vedel, da
sem te že nekoliko odškodoval za nje. Pa to nič ne dč!
Le vzemi jih in pusti nas odslej pri miru!«

Huber, ki je še pred kratkim Matildi zatrjeval, da ne
vzame nazaj, kar ji je dal, pograbi zdaj naglo vse skupaj,
kar je ležalo pred njim, ter odide, grdo preklinjajoč . . .

Prihodnjo pomlad pa se je Matilda preselila iz Železne
Kaplje na Miklov dom, kjer je bila prav srečna in zado¬
voljna, dokler nista premagala v njej domišljavost in oni
napačni ponos, ki je povzročil prepir med njo in njenim
možem.

V.

Na svetega Matevža dan, t. j. 21. kimavca, so imeli
v Kranju tudi že v tistih časih nekak semenj. Na takih
shodih Huberja nikoli niso pogrešali. Tako je bil tudi v
Kranj prignal par mršavih konj in jih je najbrž zoper vse

25

pričakovanje dobro prodal; kajti pil ni samo tisti dan pozno
v noč, ampak sedel je tudi še na večer drugega dneva v
Kranju v neki gostilni nižje vrste ter popival.

Toda ta večer ni bil videti ravno dobre volje. Pod¬
piral si je glavo zdaj z levim, zdaj z desnim komolcem,
gledal čemerno pred se ter govoril v enomer na glas sam
s seboj.

»Vraga, da so se morale tako izjaloviti moje nakane,«
je mrmral. »Gašperjeva gostilna bi bila kakor nalašč za to,
za kar bi jo jaz rabil! Kako lepo sem si nameraval urediti;
zdaj pa ni nič, čisto nič iz vsega tega! V nekaj letih bi
bil bogat, če bi bilo šlo po mojem! Hm, tam se je ustavil
marsikdo, ki je nosil denar s seboj! Toda nič in nič! Pa
ko bi mogel vsaj tisto njegovo punico pozabiti! A vedi ga
zlodej, kako je to! Odkar vem, da jo ima drugi, se pri¬
kazuje njena podoba še pogosteje mojim očem ! Ha, če bi
se mogel maščevati . . ., če bi se mogel znositi nad tictim
Gašperjem in pa nad tistim Florijanom! A ne pride mi
poštena misel! . . .«

Huber je bil že davno zadnji pivec in oštir je zeval
na vse pretege, se praskal po zmršeni glavi in godrnjal,
da je Huber lahko slišal, rekoč:

»Človek še po noči nima miru!«

Ali Huber se je malo brigal za to. Bil je v svojem
razmišljanju in se ni dal motiti. Ko pa ga oštir naravnost
opozori, da naj gre spat, mu reče:

»Postavi semkaj vrč vina, pa pojdi spat, če se ti tako
mudi! Saj te ne silim, da čuješ pri meni!«

S tem je bil videti oštir zadovoljen ; hitro vstane, da
bi šel vina natakat, a v tistem hipu potrka nekdo na okno.
Oštir pogleda Huberja, kakor bi ga hotel vprašati, kaj naj
stori. Temu pa se vzbudi radovednost, kdo sili tako pozno
v gostilno, zato veli:

»Odpirat pojdi, pa je! Imel bom vsaj druščino!«
Oštir si še nekoliko pomišlja, potem pa vendar uboga.
Komaj pa se vrne s tujcem v sobo, skoči Huber po koncu
in zavpije ves iz sebe:

»Hej, Cviter, ti si tukaj? ... O ti Miha, ti! . . . Kod
te vendar nosi zlodej, da te nisem videl že tako dolgo?«

»Po svetu hodim, bratec, po svetu! S trebuhom za
kruhom po svetu!« odgovori prišlec ter mu poda roko.

»Zdaj pa le brž vina gori!« vpije Huber ves izpre-
menjen. »Nocoj plačam vse jaz!«

26

Oštir odide in se kmalu vrne s polnim vrčem. Huber
mu plača takoj vse, kar mu je bil dolžan, potem mu reče :

»Zdaj se pa le spravi spat, če hočeš! Opravila bova
že tudi brez tebe! Če te bova potrebovala, te že pokličeva!«

Oštir si ne da veleti dvakrat. Ne da bi bil želel go¬
stoma lahko noč, se zlekne ob peči na klop in ni trpelo

dolgo, ko je glasno smrčanje pričalo, da trdno spi.

»Nikjer drugje ni bilo več luči,« pripomni Cviter, ko
je bil potegnil nekolikokrat krepko iz vrča, »in že sem

mislil, da bom prenočeval zunaj, ko zapazim, da je tukaj

še svetlo.«

»Si li tako pozno prišel?«

»O ne! . . . Toda opraviti sem imel. . . . Tudi sem bil
že v par gostilnah, pa mi nikjer ni bilo prav všeč....
Kolovratil sem nato tako dolgo okrog, da bi kmalu ne bil
mogel nikamor več pod streho. . . .«

»Glej, glej, kje se dobiva!« pripomni Huber, nekoliko
raztresen. »Dolgo že nisva bila skupaj, ali ni res?«

»Dolgo!« pripomni tudi Cviter. »Nekaj let bo že! Po¬
starala sva se že oba od tistih dob!«

»No, take sile ni!« odvrne Huber. »Golobrada res
nisva več, toda kar se tiče mene, se še nikakor ne prište¬
vam starim. Trideset let, to ni kdo ve kaj. In življenje me
še nikdar ni tako mikalo nego sedaj. Pomisli, pred kratkim
bi se bil kmalu oženil!«

»No, pa se nisi?«

»N — nak!«

Huberju je bilo skoro žal, da se je bil izdal tako daleč.

»Pa zakaj se nisi, zakaj?«

»Eh, pustiva to! Predolgočasna povest!...«

»Hahaha, potem pa že vem, kako stojč stvari!«

Huber je hotel zasukati pogovor na druge stvari, zato
vpraša :

»No, in ti? . . . Kako pa se godi tebi kaj ? . . .«

»Meni?...  O dobro! Nič se nimam pritoževati!«

»Kake opravke pa imaš, če smem vprašati?«

Cviter se ozre po spečem oštirju, a ko vidi, da lahko
govori zastran njega, kar hoče, reče:

»Ne vem, če ti smem zaupati?«

»Kaj?... Meni,  svojemu najboljšemu prijatelju, ne
boš zaupal?«

»No, no, kar molči! Vse ti povem, saj se ne bojim
nikogar!«

27

Cviter pije zopet, potem pa reče, ko je pomenljivo z
očmi pomežiknil:

»Prijateljček, jaz sem zdaj velik gospod!«

Huber ga premeri z očmi od nog do glave, potem pa
pripomni, smeje se:

»Videti bas ni!«

»Pa sem vendar! Pomisli, nekaj dnij sem že —
vojskovodja! . . .«

»Oho!« vzklikne nekoliko osupel Huber. »Koliko pa
jih imaš pod seboj? Dvanajst, ali več?...«

»A, ti misliš, da sem kak hajduk, kaj ne? Ne, pri¬
jatelj, ne! Prav pravi vojskovodja sem in imam jih neko¬
liko tisoč za sabo!«

Huber ga začne gledati začudeno, kakor bi dvomil,
je li pri zdravi pameti. Cviter, to opazivši, se zasmeje na
glas in reče:

»Čudna ta, kaj ? . . . Ne boš je iztuhtal, če si ubijaš
še tako glavo!«

»Potem pa govori človeški in ne jezi me!« zahteva
Huber.

»Ko pa ne vem, kake vrste človek si ! Lahko bi mi
napravil kake sitnosti. . . .«

»Beži, beži!« odvrne nestrpno Huber. »Saj me poznaš
vendar in veš, da sem pripravljen za vsako malopridnost...«

»Baš radi tega ni, da bi ti človek zaupal!« pripomni
Cviter, na vsa usta krohotaje se. Bilo mu je všeč, da
se je bil Huber tako dobro označil. »Sicer pa, kaj mi
moreš? Če bi mi hotel škodovati, ti zavijem vrat, predno
prideš do tega, da storiš kaj zoper mene! Vedi torej, da
vodim Turčine. Tam doli blizu Novega mesta sem se sešel
z njimi in zdaj ne bo nikdar dolgo, ko jih bo vse polno
tod okoli. Mene so poslali naprej, da si vse prej nekoliko
ogledam in jih popeljem lahko tja, kjer se bo dalo z naj¬
manjšo nevarnostjo dobiti največ.«

»Kaj vraga!« se začudi Huber, privzdigne nekoliko
glavo in strmi v tovariša. Preteklo je nekoliko minut, ko
izpregovori zopet:

»No, primaruha, lep kristjan si! Kaj takega pa še ne!«

»No, in ti ... ? Kaj neki bi bil storil pa ti, če bi se ti
bilo tako namerilo, kakor se je meni? Ti bi si bil dal ne¬
mara pa kar glavo odsekati, kaj?«

Cviter je bil prezrl, da se Huber norčuje, in govoril
je te besede skoro jezno.

28

»Kaj pak da! Jaz bi bil z radostjo prelil kri . . . ha-
haha!« se zakrohota Huber, potem pa nadaljuje resno:

»Cviter, pasjo srečo imaš, veš! Da ti povem resnico,
kaj takega bi tudi mene veselilo! . . . Ali dveh bi pa ne
mogli rabiti, kaj ?«

»Mogoče!«

»In kam jo mislite udariti odtod?«

»Med svoje koroške brate popeljem enkrat te preljube
Turčine. Naj pošljejo tudi njih nekoliko v krtovo deželo!
Zakaj bi samo Kranjci uživali to srečo!«

»In po kateri poti jo mislite mahniti?«

»Črez Trbiž.«

»Pri Trbižu imam jaz svojo kočo!« pripomni Huber.

»Kaj, tako daleč si že? . . . Pa jaz ti ne morem po¬
magati! Naj ti jo zažgb! Kaj pa ti je bilo treba koče?«

»No, veš, za kočo mi ravno ni!« odvrne Huber za¬
upno. »Dosti škode mi ne naredč, tudi če mi jo požgo.
Vendar pa mislim, da bi ne bilo napak, če popelješ svojo
armado po drugi poti na Koroško. Pri Trbižu ne bo priti
tako lahko črez mejo, ker je zmeraj zavarovana. Pametneje
je, če krenete črez Kokrsko dolino. Na tej strani ne misli
še nihče na Turčina. Šlo bi torej brez vs v eh ovir in izpla¬
čalo bi se tudi, to smeš meni verjeti! Železna Kaplja je
trg, kjer se bo dalo marsikaj dobiti, zlasti pa dosti lepih
fantov in deklet, te pa cenijo Turki zeld. Vrh tega je od
tam odprta tudi pot na dve strani, na Celovec in na Ma¬
ribor . . .«

»Pa meni ti kraji niso znani in ne vem, kod se pride
tja . . .«

»1 se ti pridružim pa jaz! Saj se ti ni treba bati, da
bi ti kratil tvoj zaslužek! Če kaj dobim, je dobro, če ne,
se pa tudi ne bom togotil! Rečem ti pa še enkrat, da se
bo pot tod črez na Koroško vse drugače izplačala, nego če
bi šli črez Trbiž.«

Huber je zamolčal vzrok, radi katerega je želel, da bi
krenili Turčini črez Kokrsko dolino na Železno Kapljo. Kakor
hitro mu je bil Cviter zaupal, da je s Turčini v zvezi, mu
je šinila takoj misel v^ glavo, da bi si lahko ohladil srd
nad svojimi znanci v Železni Kaplji, ako bi se mu posre¬
čilo, spraviti turške divjake črez Kokrsko dolino na Koroško.

1 oda varoval se je izdati, da je on sam pri tem kako ude¬
ležen, ker se je bal, da ne bi vzbudil s tem v Cviterju ne¬
zaupljivost.

29

Cviter je premišljal nekoliko, a naposled reče:

»Naj pa bo no, če misliš, da bo dobro tako. Toda
ti greš z nami!«

»Kaj pak da!« potrdi Huber in mu seže v roko.

VI.

Že dne 23. kimavca, t. j. baš tisti usodni dan, ko sta
se bila Florijan in Matilda tako hudo sprijela, da je bila
ta zapustila moževo hišo in se vrnila na svoj rojstni dom,
sta Cviter in Huber vodila turško druhal proti Koroškemu.
Krvoločniki so bili na vse zgodaj prihruli do Kranja. A
dočim se mesta niso lotili, jim je pol dneva zadostovalo,
da so opustošili vso okolico okoli Kranja. Dim, ki se je
dvigal povsod iz požganih vasij in neusmiljeno razmesar¬
jena trupla, ki so ležala po tleh okrog, so pričala o grozo¬
dejstvu najhujšega sovražnika, kar jih je imelo kdaj kr¬
ščanstvo.

Ko pa se je nagnilo solnce črez poldne, se je obrnila
nečloveška druhal pod vodstvom Huberja in Cviterja proti
Kokri in je v divjem navalu drevila proti Jezeru, goneč pred
sabo cele trope krščanskih mladeničev in deklic.

Kjerkoli so dospeli divjaki do človeških bivališč, so
jih požgali ter potolkli in ugonobili vse, kar se jim ni zdelo
vredno, da bi bili vzeli s seboj. Skoro brez počitka so drli
naprej črez Jezerski vrh in potem črez Belo. Ko pa je bila
nastala dobro tema, so se že bližali Železni Kaplji.

Huber je celo pot koval naklepe in delal načrte, kako
se bo maščeval in kaj bo storil. Da si s pomočjo Turčinov
osvoji Matildo, o tem ni dvomil. Njo si je hotel od Turči¬
nov izgovoriti, tudi če bi mu potem nobenega drugega pla¬
čila ne dali za to, da jih je vodil. Srce se mu je smejalo
pri misli, da bosta kmalu Gašper in Florijan na onem svetu,
Matilda pa v rokah njegovih. Čim bliže je bil svojemu
smotru, tem bolj je hitel, akoravno ni bil malo truden od
dolgega potovanja. Bal se je, da bi njegovi nasprotniki ne
dobili časa pobegniti; zato je neprenehoma priganjal in
silil naprej ...

Predno so se prebivalci Železne Kaplje prav zavedli
nevarnosti, ki jim je pretila, so že bili obkoljeni od vseh
stranij. Kakor se usujejo kobilice na rodovitna polja, v
tako gostih trumah so vdrli krvoločni Turčini v mirni trg,
potem pa se razkropili na vse strani, povsod pleneč in
moreč . . .

30

»Turki! Turki!« se je razlegalo obupno po cestah in
iz hiš, toda prepozno. Ljudje so bili tako zmedeni, da so
tekli naravnost Turkom naproti, ne da bi si bili poiskali
primernih zavetišč. Mnogi pa niti časa niso imeli, da bi
bili mislili na rešitev, kajti Turki so z neznansko hitrostjo
planili po posameznih hišah ter njih prebivalce ali pove¬
zali ali pobili, kakor se jim je baš ljubilo in kakor jim je
bolje kazalo.

Huber si je bil že med potjo zagotovil dva Turčina,
katerima je obetal velik dobiček, če se ga bosta držala.
Dospevši v Kapljo, gre z njima naravnost h Gašperju. Zno¬
siti se je hotel najprej nad njim, potem pa se podati na
Florijanov dom. A ko buti s Turčinoma v sobo, se ne za¬
čudi malo. Namesto Gašperja ali njegove žene vidi Ma¬
tildo pred seboj. Hitela je na vse pretege, da bi spravila
še nekaj stvarij vkup ter jih rešila; a pri tem so jo pre¬
hiteli razbojniki. Eden Turčinov pristopi takoj k njej, po¬
tegne vrv iz nedrija ter ji zveže trdo roke na hrbtu. Nje¬
govo režanje je pričalo, da mu je mlada žena všeč in da
je zadovoljen s svojim plenom.

Huberja je vse to nekoliko zmedlo. Saj ni pričakoval,
da dobi Matildo doma, ker je dobro vedel, da se je bila
poročila s Florijanom; zatorej si je mislil vso stvar dru¬
gače, nego je prišla. Turčin si jo je bil prehitro prilastil,
tako da on zdaj ni vedel, kako in kaj. Premišlja nekaj
časa, kaj mu je storiti, potem pa se odloči, poskusiti zlepa.
Tja stopi torej k Turčinu ter ga poprosi, naj prepusti to
žensko njemu kot plačilo za to, da je Turke pripeljal sem¬
kaj. Toda Turčin ni poznal hvaležnosti. Grdo zarentači nad
njim ter ga sune s tako močjo v prsi, da bi se bil skoro
zvrnil po tleh.

Huber osupne, lzprevidel je, da se je uračunil. Brez
pravega namena vpraša zdaj Matildo:

»Kje pa so oče?«

»Ne vem!« odgovori ona, na vsem životu trepetajoč,
ne da bi se bila vprašala, kako pride Huber baš zdaj sem¬
kaj. Da je pripeljal Turčine baš on v Kapljo in da se je
hotel maščevati, to ji v tistem hipu ni prišlo na misel.

Gašper je bil v trenutku, ko je prihrul Huber s Tur¬
činoma v hišo, s svojo ženo v kleti. Hotela sta ondi naglo
nekaj denarja zakopati. Da pride sovražnik tako nagloma
do njegove hiše, ni pričakoval; zato bi bil spravil rad svoje
imetje kolikor mogoče v varnost. A ko začuti, da je druhal

31

že tu, popusti delo ter zbeži z ženo skoz male duri pod
milo nebo. Tukaj za hišo je bil majhen vrt, a za vrtom
po strmini gori se je razprostiral travnik, ki je bil ves
Gašperjeva last, noter do steze, ki vodi še dandanes proti
Miklovim.

Gašper je takoj uvidel, da hčeri sam ne more poma¬
gati in da bi ga Turčini posekali takoj, kakor hitro bi se
jim pokazal. Prva njegova misel je bila torej, da bi o ne¬
sreči obvestil Florijana, ne da bi bil dalje preudarjal o tem,
bo li ta mogel kaj storiti za Matildo ali ne.

Preskrbel je torej najprej svoji ženi, ki je bila na smrt
prestrašena in je komaj še mogla presojati, kaj se godi
okoli nje, v nekem grmu zavetja, veleč ji, da naj bo mirna
in da se naj ne gane z mesta; potem pa je šel v strmino,
hoteč dospeti do steze. Toda pot tu gori je bila težavna
in drseča. Še mlad človek bi bil težko hodil v takov breg,
a Gašper je moral tem bolj napenjati svoje moči, ker so
se mu noge šibile od groze in strahu. Pot mu je curkoma
tekel po obrazu, ko je bolj po štirih kakor po dveh plezal
navkreber in sapa mu je pohajala. Toda misel, da je v ne¬
varnosti njegova edina hči in da jo je treba oteti strašne
nesreče, ga je podžigala tako, da je zmogel vse težave.
Dospel je srečno do steze ter prekoračil plot, ki je ob stezi
mejil njegovo posest. Ko pa je bil na poti, se je spustil v
tek, akoravno je šlo še zmeraj navzgor, in prisopihal je,
ne da bi se bil tudi le za trenutek oddahnil, do Miklovega
doma. Tam pa se je, kakor smo slišali, vsled prevelikega
napora in pa vsled groze, ki ga je prevzela, ko je videl,
da v Kaplji gori in da so turški divjaki torej začeli poži¬
gati, zgrudil brez zavesti na tla, predno se je mogel izne¬
biti svojega žalostnega poročila.

Vil.

Edina beseda »Turki«, ki je prišla iz Gašperjevih ust,
je zadostovala, da je bilo pri Miklovih takoj vse navzkriž.
Saj je plamen, ki se je nad Železno Kapljo čim dalje bolj
vzpenjal nakvišku ter pošiljal svoj svit noter do Miklovih,
živo pričal, da je Gašperjeva novica le preresnična!

Kar je bilo moških, so begali kakor brez glave sem
in tja; ženske pa so tarnale in kričale, kakor bi jih imeli
Turki že v svoji oblasti. Sam Florijan ni izgubil vsega raz¬
uma. Slutil je, da mu ima povedati tast še nekaj važnega,
groznega, nekaj, kar se pred vsem tiče njega samega.

32

»Kaj je z mojo ženo?« Ta misel mu je vstajala ne¬
prenehoma v glavi in vsakokrat, kadar si je hotel dati od¬
govor na to vprašanje, ga je zabolelo v prsih, kakor bi
mu bil porinil kdo nož v srce.

Toda, morda vendar ni tako strašno! . . . Morda ima
tast vendar tudi nekoliko tolažbe zanj! . . .

Sklone se k njemu ter zapove okoli begajočim z gla¬
som, ki se je jasno čul iz splošnega krika:

»Luč sem ! Luč in pa vode!«

Mati Florijanova pristopi prva z lučjo in s piskrom
vode. Florijan poseže naglo nekolikokrat z roko v po¬
sodo ter brljuzgne Gašperju vode v obraz. Ta se res zavč,
in čudno, kakor bi bil natanko vedel, kje je v svojem po¬
ročilu ostal, reče:

»Florijan, Matildo imajo Turki v pesteh! Stori, kar moreš!«

To je bilo Florijanu dovolj . . .

Ne meneč se za vse drugo, se spusti v tek proti Že¬
lezni Kaplji. Kaj in kako bo začel, tega zdaj še ni vedel;
znal je le toliko, da mora svoji ženi na pomoč.

Požar se je širil z neznansko hitrostjo na vse strani.
Goreči otrinki so se dvigali visoko gori ter leteli daleč na
okrog, neteč povsod ogenj, kjerkoli so padli na ugodna tla.
Kakor snežne mačice po zimi, tako so plesale zdaj iskre
po zraku, švigajoč na vse strani, zdaj više, zdaj niže, ter
se usipale naposled po tleh.

Florijan se ni menil za vse to. Drevil je naprej in ne¬
prenehoma je klical z zamolklim, trepetajočim glasom :

»Moja žena! Oh, moja žena ! . . .«

Že je dospel do zemljišča svojega tasta, in baš na
mestu, kjer je bil ta pred kratkim preplezal plot, mu za¬
stane noga. Lizati je začel plamen ravno ob strehi rojstne
hiše njegove žene, in to ga je pretreslo tako, da je pozabil
za hipec, kaj je prav za prav njegov namen. Nehotč opa¬
zuje nekaj časa nenavadni prizor, ki se je vršil pred nje¬
govimi očmi. Ogenj se je plazil s početka samo ob robih
strešnih, kakor bi si ne upal prav v sredino, hkratu pa se
zgrne plamen od vseh stranij vkup ter šine proti nebu.
Bridkost se loti Florijanovega srca. Saj mu ni bila ta streha
nič manj draga nego streha lastnega doma! Oh, kolikokrat
se je s srčnim veseljem oziral na njo, ko je hodil obisko¬
vat svojo nevesto, kolikokrat si je želel biti pod njenim

zavetjem ! . . . Zdaj pa jo je pogoltnilo nenasitno žrelo ne¬
usmiljenega ognja! . . .

33

v

Crez nekoliko časa se Florijan zdrzne in reče:

»Kaj stojim? Tu se ne da nič pomagati! Naprej!«

Toda v tem trenutku, ko se hoče spustiti zopet v tek,
zapazi, da mu prihaja po stezi troje ali četvero ljudi j na¬
proti. Svetlo je bilo vsied ognja sicer tako, da bi bil člo¬
veka lahko spoznal kakor po dnevi, toda ob stezi je rastlo
sem ter tja grmičevje, ki je zapiralo nekoliko vid. Zato ni
mogel določiti natanko, kdo se mu bliža. Vendar pa je
opazil nekaj, kakor bliskanje mečev. Ker sam ni imel ni-
kakega orožja, se ni smel izpostavljati brez potrebe ne¬
varnosti. Sicer pa je bil zdaj skrajni čas, da preudari ne¬
koliko, kaj mu je storiti. Baš ko je bil lesket orožja dosegel
njegove oči, mu je prišlo na um, da nima nikakega zmisla,
teči doli v trg, kjer so Turčini klali in morili. Da bi pri¬
zanesli ravno njemu, na to ni mogel misliti; a kaj bi has-
nilo ženi, če bi se podal v nevarnost in v gotovo pogubo.
Treba je bilo resnega preudarka.

Hoteč se izogniti najpoprej onim, ki so prihajali po
stezi gori, skoči Florijan hitro črez plot in se skrije pod
grm. Stopinje so prihajale bliže in bliže in kmalu je raz¬
ločeval tudi govorjenje. Besede, ki so mu udarjale na uho,
so ga takoj prepričale, da mora biti v krdelcu, ki je sto¬
palo navzgor, tudi par turških divjakov. Toda do njega
je prihajal ob enem glas, ki mu je bil jako znan, pa se
vendar ni mogel spametovati, čigav bi bil.

Mikalo ga je dognati, kdo je to. Izkobaca se torej
počasi izpod grma in se splazi do plota, mimo katerega je
vodila pot. Bili so ti ljudje, ki so prihajali, še kakih dvajset
korakov v stran od njega, a Florijan je že natanko razlo¬
čeval, da jih je četvero, in sicer trije moški in ena ženska.
Dva moška je takoj spoznal za Turčina, akoravno poprej še
nikdar nobenega videl ni. Njuna nenavadna, tuja obleka
ju je izdajala za to.

»Toda kdo je tretji  moški?« reče sam pri sebi ter
napenja še bolj oči. »Ali ni to Huber?... Ha, Huber in
poleg njega — moja žena!... Mar li sanjam, ali kali?...«

Florijan se ni motil . . .

Huber je premišljal in premišljal, kako bi si prisvojil
Matildo. Držal se je neprenehoma Turčina, ki si jo je bil
prilastil, in pa njegovega tovariša, ki je ob enem plenil pri
Gašperju. Dolgo časa ni vedel, kako bi začel, da bi do¬
segel svoj namen. Naposled mu vendar pride nekaj na
misel, od česar se je nadejal uspeha.

Večernice. 55. zv.

3

34

»Tukaj se bo dalo le z zvijačo in s silo kaj opraviti!«
misli sam pri sebi. »Poskusimo, morda se posreči!«

Huber stopi torej k Turčinu, ki niti za trenutek ni iz¬
pustil iz rok vrvi, na kateri je imel privezano Matildo, in mu
začne namigavati, da ve za hišo, kjer bi se dalo dobiti
obilo denarja. »Hiša stoji na samem,« je pripovedoval, »in
lahko jo bo premagati; zato je najbolje, da nas ne gre
mnogo. Čim manj nas je, tem več plena pride na vsakega.
Če smo trije, nas je dovolj. Jaz vzamem za silo še to
sekiro s seboj !« Izrekši, pokaže malo sekiro, ki jo je držal
v desnici. Vzel jo je bil iz rok nekemu revežu, ki se je bil
postavil razbojnikom v bran, pa se je bil zgrudil mrtev pod
turškim mečem na tla.

Turčin, ki je bil zadovoljen s plenom, do katerega mu
je Huber pripomogel, je bil precej pripravljen, iti z njim.
Pokliče svojega tovariša in veli Huberju, da naj pokaže,
kam gredd. Huber stori to tem rajši, ko zapazi, da name¬
ravata Turčina vzeti Matildo s seboj, na kar je baš računal.
Vesel vede torej Turčina do steze, ki pelje proti Miklovim,
ter jima namigne, da naj zavijeta navzgor. Videč, kako gre
pot v breg, si jameta Turka malo pomišljati, toda Huber
jima prigovarja tako dolgo, da ju premoti. Zagotavljal je,
da jima ne bo hoditi dolgo po strmi poti in da se obilo
izplača mali trud.

Tako so stopali počasi navkreber po ozki poti: naj¬
prej Turčin, za njim Matilda, za njo zopet Turčin, a dalje
vzadi Huber.

Matilda je bila vsled prestanega strahu popolnoma
otrpnila in je bila skoro brez zavesti, ko jo je Turčin gonil
sem in tja. A zdaj, ko je stopala po stezi navzgor, ki je
vodila proti domu, katerega je bila pred kratkim tako lahko¬
miselno zapustila, in kjer je po njej gotovo vzdihoval njen
dragi mož, se je hkratu zavedla grozne nesreče, ki jo je
zadela . . . »Nikdar, nikdar ne bom več videla svojega lju¬
bega Florijana! Čaka me ali grozna smrt, ali pa še groz-
nejša sužnost! Bog ve, kam me bodo gnali, komu me bodo
prodali brezsrčni divjaki! . . .«

Srce ji je zastajalo pri tej misli in spomin na moža
ji je privabil v oči prve solze po strašnem dogodku. Dočim
je bila prej nekako topa, neobčutna, prešinjala jo je zdaj
bridka bolest in bolj in bolj so ji tekle solze po mladost¬
nih licih.

35

»Ali čemu gremo zdaj sem gori?« začne premišljati.
»Kaj namerava Huber? Me hoče li rešiti? Toda kako?
Huber da bi storil to, ki me črti in sovraži?«

Bil ji je popolnoma nejasen ves položaj; zato pa jo
je navdajal tem večji strah in obup.

Dospeli so blizu mesta, kjer je ležal Florijan za plo¬
tom skrit. Svet je bil ondi posebno strm in baš radi tega
se je zdel Huberju pripraven, da izvrši tu svojo namero.
Z veliko hladnokrvnostjo udari Turčina, ki je stopal pred
njim in ni nič hudega pričakoval, s sekiro po glavi, da se
zgrudi takoj na tla; potem skoči do drugega Turka ter ga
sune s tako močjo, da odleti daleč črez strmino nizdolu
ter obleži.

Florijanu je bil vsled prevelike razburjenosti obtičal
glas v grlu, da ni mogel izpregovoriti nobene besedice.
To pa je bilo njemu in njegovi ženi na srečo. Kmalu se je
namreč prepričal, da Huber ni nameraval Matilde rešiti, in
da je prišla revica le iz oblasti enega razbojnika v roke
drugemu.

Ko je videla Matilda Turka pobita, je bila njena prva
misel, da bi se rešila; zato je začela bežati navzgor po stezi.
Toda Huber jo hitro ulovi za vrv na rokah in ji reče z gro¬
zečim glasom: »Stoj in ne gani se! Zdaj si v mojih pesteh!
Najboljše je za te, da se vdaš in ostaneš mirna! Povem
in prisežem ti, da boš prej mrtva, nego da bi bila še kdaj
Florijanova!«

lzrekši, začne vihteti sekiro nad njo, da je bilo misliti,
zdaj in zdaj ji prekolje glavo.

Matilda se je tresla v smrtni grozi. Drhtela je po vsem
životu in Florijan je dobro čul, kako je ihteč in z zaduše¬
nim, zamolklim glasom vzdihovala:

»Florijan ! Oj Florijan !«

Florijan sam pa je bil v strašnem položaju. Videl je,
v kaki nevarnosti je njegova žena, pa ji ni mogel poma¬
gati. Črez plot od spodaj gori nikakor ni mogel tako naglo
dospeti, da bi ga ne bil Huber prej pobil. In kdo ve, če bi
ne bil zlobnež takoj storil Matildi kaj žalega, kakor hitro bi
bil opazil, da je on v bližini. Vsekako je moral torej posto¬
pati previdno. Nekaj časa je bil popolnoma obupan ; nejasno
mu je bilo, kaj naj stori, da bi otel ženo iz hudobneževih rok.
Kar zapazi, da slači Huber Turčina ter oblači sebe v njegovo
haljo. Zdaj se tudi Florijanu nekaj posveti . . .

3 *

36

»Ha, ta ni neumna!« reče sam pri sebi. »To zna re¬
šiti tudi mene!«

Počaka torej še nekoliko, da bi videl, kam se bo Huber
obrnil. Ko pa vidi, da gre z Matildo zopet proti Kaplji nazaj,
se spusti naglo po strmini do Turčina, ki ga je bil pahnil
Huber s steze doli. Ni trajalo dolgo, pa je tudi Florijan
tičal od nog do glave v turški obleki . . .

Vlil.

»Zdaj pa le urno!« si misli Florijan, ko je bil pre¬
oblečen. »Gledati moram, da mi Huber kam ne odhiti!«

Izrekši, steče hitro proti tastovi hiši. Streha je bila
do malega že pogorela in tudi v poslopju se je povsod
prijemal plamen, kjer je bilo kaj lesenega in gorljivega.
Florijan je moral izvoliti najkrajšo pot skoz hišo, ako ni
hotel, da bi mu Huber ušel. Nevarnost je bila velika, da
se zaduši, ali pa smrtno opeče, toda za ženo bi rad tvegal
tudi življenje, ako bi bilo treba. Vežo, skoz katero je zdaj
moral, je poznal tako dobro, da bi jo bil prehodil lahko
tudi z zavezanimi očmi. Priporočivši se svojemu patronu,
se zapodi pogumno v gosti dim. Veža ni bila dolga. V pe¬
tih, šestih skokih je bil pri nasprotnih vratih, ki so držale
na ulico. Navzlic temu ga je zapuščala skoro zavest, ko je
bil zopet na prostem. Le par trenutkov še, pa bi ga bil
premagal puh in obleka bi se bila vnela na njem... Sicer
pa je vladala tudi zunaj neznosna vročina, ker je gorelo
na vseh straneh, in moral je gledati, da pride čim prej iz
tesnih^ ulic.

Železna Kaplja leži v ozki dolini, ki je odprta le proti
jugu in severu. Florijan ni mogel dvoj iti o tem, da je krenil
Huber z njegovo ženo proti severu. Kajti ker so bili Turki
pridrevili od juga sem, je bil tudi južni del Kaplje prej raz¬
dejan, in ker je trg ravno na tej strani bolj stisnjen, se na
to stran vsled podrtin in pogorišč niti prodreti ni moglo.

Florijan jo zavije torej naravnost proti glavnemu trgu.
A komaj je bil pri cerkvi, ko se mu prikaže strašen pri¬
zor. Na mestu, kjer se nahaja dandanes glavni vodnjak,
so bili napodili Turčini vkup veliko število mladih mater
z dojenčki in sploh z mladimi otročiči in dekleti. Dočim
so bili matere in dekleta povezali, da bi jih pri nadaljnji
poti gonili lahko kakor čredo živine pred seboj, so metali
napol nage otroke kvišku ter jim kar v zraku med padcem
odsekavali glave.

37

Javkanje otrok in vpitje obupanih mater je bilo pre-
tresujoče. Florijan je bil omamljen vpričo teh grozovitostij.
• Želel si je, da bi imel moč Samsonovo. Kako bi bil planil
na brezčutnega nevernika ter ga pobil do zadnjega v svojem
opravičenem srdu! A tako ni mogel in smel niti z besedo
pokazati svoje ogorčenosti. Gledal je, da bi bil že skoio
mimo teh grozovitostij. Na potu ga ni oviral nihče, kajti
turški divjaki so drli sem in tja, ne da bi se menili dosti
eden za drugega, a njega je imel vsakdo za Turčina, ker
je bil v turški obleki. Samo en Turčin ga je bil ustavil,
veleč mu, da naj odseka glavo moškemu, katerega je bil
za lase privlekel iz neke hiše. A Florijan je pogledal v stran,
na kar je krvolok sam opravil grozni posel.

Tako je dospel Florijan srečno na konec trga. Kakor
hitro je imel turške čete za seboj, se spusti v tek. Ogenj,
ki se je bolj in bolj širil tudi proti tej strani trga, je raz¬
svetljeval celo okolico tako, da se mu ni bilo treba bati,
da bi Huberja in svoje žene ne zapazil, če sta kje na cesti,
in res, ugleda ju kmalu! . . .

Prvi hip je Florijanu od veselja skoro zastalo srce,
ko je videl, da so se njegova domnevanja izpolnila in da
mu Huber zdaj ne uteče. Moral si je oddahniti, predno je
nadaljeval svojo pot. Veselje, ki ga je prešinjalo, mu je
kalila samo skrb, da bi se ženi kaj ne zgodilo. Po ušesih
so mu donele namreč Fluberjeve besede, da jo prej usmrti,
nego bi jo prepustil še kdaj njemu. In da bi bil Huber
zmožen, storiti kaj takega, o tem ni dvomil. Kaj mu je
početi torej, da se ne zgodi ženi nič hudega?

Huber je gonil Matildo pred seboj in Florijan je dobro
videl, kako jo je sunil včasi s pestjo v hrbet, da bi po¬
spešil njene korake. Brez dvombe se mu je mudilo. Hiteti
je moral torej tudi Florijan, ako ju je hotel doiti. A pri
tem je bila velika nevarnost, da ne bi opozoril Huberja
nase prej, predno mu je bilo mogoče napasti ga. Moral je
torej postopati z največjo previdnostjo. Da bi ga Huber
ne zagledal, ako bi se ozrl nazaj, je stopil večkrat s poti
na stran ter ril skoz goščo dalje. Toda to ga je zopet
oviralo, da ni mogel tako hitro naprej, kakor bi bil rad in
kakor je bilo potreba, če je hotel ženo oprostiti iz hudob-
neževih rok. Naposled se prepriča, da bo vse prizadevanje
zaman, ako ne pride Matildi na misel, da bi zbežala proti
Kaplji nazaj. V groznih srčnih mukah je hitel Florijan za
Huberjem in svojo ženo. Dospela sta bila skoro že prav

38

tik takozvane Taborske stene, to je do skalnatega in navpič¬
nega, kakih petindvajset minut od Kaplje oddaljenega hriba,
pod katerim se peni deroča Bela.

Taborsko steno ima brez dvojbe Valvazor v mislih,
ko piše, da so hribi, ki obdajajo Železno Kapljo, od samih
skal in tako strmi, da ne more niti mačka, kaj še človek
črez nje. Kajti če so tudi drugi hribi okoli Kaplje res dokaj
strmi, ta Valvazorjev opis vendar nikakor ni popolnoma
prikladen za nje. To se da sklepati tudi iz tega, ker kaže
Valvazorjeva podoba, ki jo podaje o Železni Kaplji, bas
ta hrib.

Taborska stena ali ob kratkem tudi Tabor se imenuje
ta strmina zato, ker so se nahajale v starodavnih časih na
tem mestu utrdbe, katerih ostanki se še dandanes vidijo.

Tudi v onih časih, ko se godi naša povest, je stalo
ob omenjenem in pa ob nasproti stoječem hribu precej
trdno zidovje; a tisto je imelo pomen le tedaj, ako je pri¬
hajal sovražnik od severa. Sicer pa so bili prihruli Turki
tako nenadoma, da je prišlo le malokomur na um, da bi
bil iskal v teh zidovih zavetja.

Dospevši do Taborske stene, se Huber hkratu ustavi.
Zdelo se mu je najbrž, da je bežal dosti daleč in da je
bolje, ako si poišče kako mesto, kjer se lahko skrije s
svojim plenom. Pustivši Matildo sredi poti, stopi sam na
stran ter začne stikati okrog. Ta prilika se zdi Florijanu
ugodna, da se oglasi in zavpije:

»Hoj, hoj !«

Na ta način je Matildo doma neštetokrat klical, kadar
se je oddaljila kam od hiše in bi bil rad govoril z njo.
Zanašal se je na to, da bo spoznala njegov glas, in ni se
motil. Dočim se je Huber komaj zmenil za ta klic, preši¬
nilo je Matildo tako veselje, da je zaklicala iz polnih prsij :
»Florijan, Florijan!«

Takoj je tudi vedela, kaj ji je storiti. Predno se je
Huber prav zavedel, steče Matilda proti strani, odkoder je
prihajal glas. Ko si Huber opomore iz svoje osuplosti, se
spusti za njo v tek. Toda kmalu je uvidel, da je njegov
napor zaman. Ko pa naposled celo zapazi, da gre ob¬
orožen I urek proti njemu, se prestraši tako, da se obrne
in jame na vso moč bežati proti strani, odkoder je prišel.
Florijan pa je bil razkačen. Hotel se je na vsak način
maščevati ter pobiti izdajalca. Spusti se torej v tek za
Huberjem, in akoravno je ta bežal na vso moč, je bil vendar

39

kmalu za njim. Ko Huber spozna, da ne uteče, skoči ravno
nasproti Tabora v vodo, hoteč dospeti na drugi strani na
suho. Florijan hoče v svojem srdu za njim, a Matilda za¬
kliče oddaleč s prosečim glasom :

»Nikar, Florijan, nikar !«

Florijan se res ustavi in opazuje Huberja, kako je
zdaj plavajoč, zdaj gazčč hitel na nasprotno stran. Prebredel
je bil že črez polovico struge, ko se strašno zabliskne prek
neba, ki je bilo že celo noč zagrnjeno v črne oblake. Blisku
sledi mogočen grom, da se je stresla in zazibala zemlja,
a z gromom se združi še drug, nenavaden ropot, da sta
Florijanu in Matildi prešla vid in sluh. Zgodilo se je, kar
se dogaja v tem kraju večkrat — o tem pričajo obile skale
v Belini strugi — na hribu visoko gori se je utrgal ogro¬
men kos pečine ter treščil z neznansko silo na sredo struge,
da je brljuzgnila voda noter do mesta, kjer je stal Florijan
s svojo ženo.

Huberja nista videla nič več in se dalje tudi brigala
nista več zanj; domnevala pa sta, da je našel smrt v hlad¬
nih valovih, ako ga ni naravnost zaveznila skala.

IX.

Ko sta se bila Florijan in Matilda nekoliko opomogla
od strahu, ki je bil navdal tudi njiju vpričo nenavadnega
dogodka, sta začela misliti, kako bi prebila noč; kajti proti
Kaplji se nista mogla vrniti, ker so bili še divjaki tam, a
na cesti tudi nista smela ostati, ker je bilo vsak čas pri¬
čakovati, da se spustč Turčini proti Velikovcu, hrepeneč v
svoji nenasitnosti po novem plenu in novih grozodejstvih.

»Prenočiti bova morala pod milim nebom,« reče po
kratkem preudarku Florijan, »akoravno se bo zdaj pa zdaj
usul dež. Gori v goščo morava, ne pomaga vse nič.«

»Poprej mi odveži roke!« zaprosi Matilda.

»Kaj, ti si še zvezana?« reče pomilovalno Florijan.
»Oj ti revica, ti!«

In začne se truditi, da bi razvozljal vrv. Toda zavoz-
Ijana je bila tako, da jo je moral naposled prerezati s sabljo.
Ko je bila Matilda oproščena trdih vezij, reče Florijan :

»Tako! To vrv vzameva s seboj za spomin !...  Toda
zdaj pa glediva, da se skrijeva. Nič se ne ve, ali ne bodo
ti turški divjaki zjutraj stikali tudi tod okrog. Gorje nama,
če bi naju zalotili! Drugič bi se nama več ne posrečilo,
izviti se jim.«

40

Hrib, ki se dviga na tej strani ravno nad cesto kvi¬
šku, je bil v tistih časih bolj zarastel, nego je dandanes, in
ko sta plezala nekaj časa navzgor, sta dospela do gošče,
ki se jima je zdela dovolj varno skrivališče in ki jima je
za silo dajala tudi zavetja pred bližajočo se nevihto. Se¬
deta ter se stisneta drug k drugemu. Zavest, da imata za
sabo grozno nevarnost in da sta zopet skupaj, je vplivala
jako dobrodejno na oba ter ju pomirila kmalu toliko, da
sta začela razmišljati o vsem tem, kar se je bilo dogodilo.
Naravno, da se je Matilda spominjala tudi povoda, vsled
katerega je bila prišla najprej v oblast Turčinorn in potem
v oblast nič manj krutemu Huberju. Ali akoravno je mo¬
rala priznati, da je bila nesreče v prvi vrsti sama kriva,
akoravno je vedela, da bi se bila nezgodi lahko izognila,
ako bi ne bila tako trmasta, in če je tudi po tihem obetala,
da ne bo nikoli več taka, je vendar vprašala svojega moža
na prav ženski način:

»Florijan, ali boš še kdaj tako ravnal z menoj?«

Florijan pa je bil postal jako dobre volje, kakor se
to dogaja pri ljudeh, ki so prestali ravnokar veliko nevar¬
nost. Pri kaki drugi priliki bi ga bilo nemara tako vpra¬
šanje spravilo v nevoljo, a zdaj si ni mogel kaj, da bi se
ne bil smejal. Začel se je celb norčevati, rekoč:

»Ti, povej no, zakaj pa nisi šla s Huberjem, ko si že
tolikokrat obžalovala, da ga nisi vzela namesto mene. Saj
on je bil poleg mene prav za prav edini resni snubec tvoj,
kolikor jaz vem. Nocoj je bila najlepša prilika, da bi bila
šla z njim !«

»Molči!« ga zavrne Matilda in se ga oklene z obema
rokama. »Rajši bi bila šla že s Turkom nego z njim.«

»A tako?... Zakaj si pa včeraj govorila drugače?«
reče Florijan.

»Oh, saj veš, da so bile vse to le prazne besede! Če
sem rekla kako tako, da te je bolela, zgodilo se je le, ker
sem bila jezna; kajti ako sem jezna, sem vselej tudi ne¬
koliko hudobna!«

»Pa to ni prav!« pripomni Florijan dobrohotno.

»Ni ne! Zato se bom pa tudi poboljšala!«

»Ali res?«

»Prav gotovo!«

»No, potem ti pa tudi jaz obetam, da te ne bom ni¬
koli več vedoma dražil. Tudi jaz sem marsikaterikrat na¬
pačen, dobro vem !«

41

»Pa sem bila vendar vselej jaz kriva, kadar sva se
sprla!«

»Oba sva bila kriva, oba!« pristavi Florijan. »Toda
dovolj sva pretrpela radi najine trmoglavosti. Mislim, da
si zapomniva to za večno, kar sva prestala nocoj, in pri
tem spominu nama ne bo težko, brzdati jezik in zatirati
togoto.«

Tako sta delala Florijan in Matilda sklepe ter se po¬
govarjala v temni noči. Imela sta si povedati pa tudi
mnogo, kajti niti Florijan ni vedel, kako je bila prišla nje¬
gova žena Turkom v roke, niti ni bilo njej znano, kako je
prišel Florijan do tega, da jo je rešil.

Proti jutru še le se je ulila ploha, katero je obetalo
že celo noč nebo. Hkratu so se začele valiti po cesti tudi
turške čete v smeri proti Velikovcu. Florijana in Matildo
je navdal znova strah, ko sta čula peketanje turških konj
pod seboj, ob enem pa jok in obupni krik onih nesrečni¬
kov, ki so jih krvoločniki tirali s seboj.

Dolgo je trajalo, da so izginili zadnji Turki, a tudi
potem še, ko ni bilo uzreti nobenega več, si Florijan in
Matilda nista upala zapustiti svojega zavetišča. Nebo se
je bilo zvedrilo in solnce je stalo že jako visoko, ko se
naposled odločita, da nastopita pot proti domu. Oba je
hudo skrbelo, kaj bosta zvedela o svojcih. So li srečno
odšli turški grozovitosti, ali pa so padli morda pod turškim
mečem ? . . .

Previdno sta se pomikala po cesti proti trgu, iz ka¬
terega se je še na vseh straneh kadilo. Bila sta že precej
v strani od Taborske stene, ko se Matilda ustavi ter začne
gledati nazaj.

»Kaj gledaš?« vpraša Florijan in se tudi ozre.

»Videla bi rada, kje se je ona skala utrgala,« odvrne
ona. V tistem hipu pa vzklikneta oba, rekoč:

»Joj, kaj pa je to?«

Visoko gori na Taborski steni, na mestu, kjer se je
bila odločila skala, se je prikazala kakor iz žive skale iz¬
klesana podoba turške glave. To glavo kažejo še dan¬
danes in lahko se prepriča o tem vsakdo sam, ki pride
kdaj v Železno Kapljo. Čelo, oči, lice, brada, vse se raz¬
ločuje in ves obraz je res čudno podoben obrazu kakega
Turčina.

Florijan in Matilda se nista mogla načuditi tej pri¬
kazni, in še večkrat sta se ozrla nazaj na svoji poti proti

42

Kaplji. Ko pa sta dospela do trga, tedaj še le sta videla,
kaj so učinili turški divjaki. Kamor sta se ozrla, nič dru¬
gega nego razvaline, kri, pa razsekana in strašno oskrunjena
človeška trupla.

Groza ju je izpreletavala in zbrati sta morala vse
svoje moči, da sta mogla naprej. Še le ko se približata
sredini trga, zagledata kopo tarnajočih ljudij, ki so bili
srečno ušli turškemu krvoloku in so se zdaj vračali, da
bi se prepričali, kaj se je zgodilo z njihovimi sorodniki,
znanci in prijatelji, in je li njim samim ostalo še kaj razen
golega življenja.

Florijan in Matilda se oveselita, videč znane žive ljudi,
in začneta hoditi hitreje, da bi tem prej dospela do njih.
Čutila sta potrebo, govoriti še s kom drugim o tem, kar
se je bilo dogodilo. Florijan pa je bil pri tem popolnoma
pozabil, da nosi turško obleko na sebi, in to bi bilo postalo
skoro usodno zanj.

Ko ga ugledajo ljudje, ki so bili zbrani na trgu, za-
ženb grozen krik:

»Turčin, Turčin, še en Turčin! Pobijte ga...  raz¬
trgajte ga na drobne kosce!« se je razlegalo in nekoliko
razjarjenih moških plane res proti Florijanu. Bili so radi
tega, kar je til povzročil Turčin, tako besni, da bi ga bili
gotovo potolkli, predno bi jih bil mogel prepričati, da ni
Turčin. Toda Matilda, videč, v kaki nevarnosti je njen mož,
se vrže moškim naproti ter zavpije na vso moč:

»To je Florijan, moj mož Florijan!«

Vsled tega klica osupnejo napadalci in Florijan je dobil
časa, da je pojasnil, kako je prišel v turško obleko.

»Zdaj sva b6t!« reče Florijan svoji ženi, ko sta hitela
naprej proti domovanju njenih starišev. »Jaz sem rešil tebe,
ti pa mene!«

Ko vidi Matilda svojo rojstno hišo požgano in razde¬
jano, začne na glas jokati in skrb za dragega očeta in mater
se ji zopet ponovi. A ta skrb ni bila upravičena in ji je
izginila, ko je ugledala vzadi za pogoriščem oba zdrava.

Gašper in njegova žena, ki je bila tisto noč prebila
v svojem skrivališču, sta ravno premišljala in ugibala, kaj
je z Matildo in Florijanom. Ko ju uzreta, se tudi njima raz¬
vedrijo lica. Veseli si stisnejo nato roke in Gašper reče:

»Hvala Bogu, da je tako! Mi se nimamo kar nič pri¬
toževati, ako pomislimo, kaka nesreča je zadela naše sosede
krog in krog. Ni je hiše, kjer bi ne bili Turčini koga ubili

43

ali ga odvedli s seboj. Nam so razbojniki sicer požgali hišo,
toda denarja, ki sem ga skril v kleti, niso iztaknili. In tako
bomo imeli, če je božja volja, kmalu zopet nov dom.«

»Bog ve, kako je pri nas gori?« vpraša Florijan.

»Vse dobro!« pripomni Gašper. »Ko sem šel jaz od
njih v stran, so bili vsi skupaj in gori Turčinov ni bilo. Pa
le pojdita zdaj domov, da ne bodo skrbeli za vaju!«

Florijan strga nato najprej turške cape raz sebe in si
uredi svojo obleko, potem pa se odpravi z ženo proti domu.
Doma so ju sprejeli z največjim veseljem, zlasti Florijanova
mati je jokala same radosti, ko je slišala, v kaki nevar¬
nosti sta bila sin in sneha, pa ju je imela zdaj vendar po¬
polnoma zdrava pred seboj.

Ko so si bili to, kar so bili preteklo strašno noč do¬
živeli, nekoliko dopovedali, prime Matilda svojega moža za
roko ter ga vede k lipi, katero je bil Florijan pred ta dan
v svoji togoti posekal, ter ga vpraša skoro s solznim očesom:

»Ali to še velja?«

»Ne!« odvrne Florijan. »To drevesce sploh ni hotelo
prav rasti. Po drugo pojdem precej jutri ter je zasadim
na lepšem in pripravnejšem mestu. Ker sva si to noč ob¬
ljubila, da bova živela poslej bolj složno, in da se ne bova
več zbadala ter prepirala kakor doslej, bo nemara tudi
drevesce rastlo lepše.«

Florijan je res šel drugi dan v gozd ter je izkopal
tam lepo mlado, ravno lipo in jo prinesel domov. Zasadil
jo je nato na tak kraj, odkoder bi jo bilo videti, kadar bi
zrastla, daleč na okoli. In lipa je res lepo uspevala. Raz¬
raščala se je od leta do leta krasneje in razvila se je sča¬
soma v ono veličastno drevo, ki smo ga omenili v začetku
povesti in ki je znano pod imenom Miklova lipa.

'Pako je ta visoka, košata lipa v resnici nekak spo¬
menik, ki spominja na eni strani na jako žalosten čas v
zgodovini koroških Slovencev, na drugi strani pa na srečen
in vesel dogodek v Miklovi hiši.

Rotijin Blaže.

(Spisal Pavel Perko.)

I.

otijin Blaže je rad in prav pogosto premišljal o čem.
Zlasti takd-le zvečer, ko se je s sladko zavestjo,
da je podnevno delo v kraju, zaril v seno in mu
oči le niso hotele pasti skupaj, čeprav se je trudil,
da bi zaspal — zlasti tedaj so mu kaj rade ušle misli sem
ali tja. In tedaj je mislil včasi veliko in dolgo. Luna, ki
je svetila skoz špranje v pažu, mu je bila družica pri nje¬
govih sanjarijah. Razsvetljevala mu je temne prostore pod
streho, in Blaže je dobro ločil, kako so osmojeni tramovi
nad njegovo glavo držali drug v drugega, in kako se je bila
razpredla pajčevina med njimi . . . To ga je vselej veselilo.

In Blaže je mislil in. mislil -

Ko je tako mislil in preudarjal o čem, je bil naposled
največkrat zadovoljen sam s seboj. Drugo jutro se je vzbu¬
dil ves vesel in dobre volje. Kadar pa v svojem premišljanju
ni mogel priti do povoljnega zaključka, tedaj ga je to vselej
jezilo. Zjutraj je vstal nato posebno čemeren in pobit.

Premišljal je pa o vsem, prav o vsem; celd o takih
rečeh, ki bi se bile drugemu zdele otročje in malenkostne.
Vendar je najrajši mislil o sebi in o svojih razmerah. Res,
dasi je vedel iz izkušnje, da je bil v tem slučaju le malo¬
kdaj popolnoma zadovoljen sam s seboj — vendar je mislil
najrajši o sebi in o svojih razmerah.

Rotijin Blaže na zunaj ni bil take postave, ki bi se
bila mogla imenovati lepa. Ne! Star je bil nekako osem¬
najst let, suh in dolg. Z udrtimi prsmi, s koščenimi rokami,
z vilastimi prsti — kdo bi rekel, da je bil lep? Poleg tega
je nekoliko šepal, odkar je bil še otrok padel iz zibeli in

45

si izvinil nogo. In na desni nogi pri palcu mu je molela
stranska kost nekam izzivajoče navzven, da se je to po¬
znalo celo na črevlju.

Tak je bil Rotijin Blaže po zunanji postavi. Koliko¬
krat mu je prišlo milo radi tega, a pomagati — kdo bi mu
mogel ? Zato pa Blaže o svoji zunanji postavi ni posebno
rad premišljal.

Tem rajši je pa mislil o svojih duševnih darovih. O
duševnih darovih... O, tu pa Rotijin Blaže ni bil tako
na slabem! Tu se je mogel ponašati z marsičim. Kregal
se ni rad, klel ni, zbadal ni, opravljal ni...  A kadar je
bilo treba, je zastavil tudi besedo. Sicer pa je bil Blaže
tih in pohleven, včasi še preveč. Mehak je bil in pregovoriti
se je dal prenaglo, bodisi za to ali za ono stvar. Izmed
vseh svojih lastnostij ni bil vesel edino te. Ta mehkoba
v njegovem značaju mu je delala skrbi in preglavico . . .

Pa Blaže — smo rekli — je premišljal tudi o svojih
razmerah. In glejte, ravno s temi je bil vselej zadovoljen
popolnoma in do pičice. Tu ni bilo nobene senčne poteze,
nobene slabe strani.

Blaže je služil pri Posečniku vrh Žirovskega vrha. Za
volarja je služil. Ni posebno imenitna služba volarska,
vendar Blaže jo je opravljal doslej vedno veselo in zado¬
voljno. Zakaj tudi ne? Saj volar je pri nas še vedno več
nego pastir. Volar je pri srednjih kmetih, kakoršen je
bil Posečnik, toliko kot po drugod mali hlapec. Pri takih
kmetih imata volar in pastir vsak svoje odkazano delo.
Volar vozi z voli raz njivo, krmi živino zvečer, pelje v mlin
vsak teden itd. Pastir pa se vsega tega niti dotakniti ne
sme. Njegovo mesto je na paši in le na paši. Cel6 ob
nedeljah popoldne, ko je volar prost kakor riba v vodi,
mora biti pastir pri svojih kravah in ovcah ... in to ni
prijetno. Vrh tega ga nihče ne čisla ali kako drugače vpo-
števa — nič! Pastir je reva in volar je gospod v primeri
z njim.

Tako je bilo tudi pri Posečniku v gorah. Če se je
moralo reči, da je bil pastir Štefuc čisto postranska in malo
čislana oseba pri hiši, se to ni moglo trditi o Blažetu. Bla-
žeta je imelo vse rado in vse mu je bilo prijazno. Le s
Posečnikovim dekletom, ki je bilo silno jezično, sta se sprla
včasi — a resno nikdar in za dolgo časa tudi ne. Zlasti
pa je Blažeta rad imel Posečnik sam. Ta mu je zaupal vse.

In če Blažeta ob nedeljah popoldne slučajno ni bilo malo

46

delj domov kakor po navadi, ga niti vprašal ni, kod je
hodil in kaj je delal; da je bil le o Marijah doma in da
je bila živina opravljena. Za to pa se je pobrigal Blaže
vselej vestno in ob času.

Tako je živel Blaže v miru z vsemi in zadovoljen s
svojimi razmerami. Dnevi so mu potekali — lepi dnevi,
dasi v hribih in dasi daleč proč od ljudij. Do zadnjega
mu ni prišlo na misel, da bi bil le za trenutek nezadovo¬
ljen s svojo službo ali s čimersibodi. Do zadnjega, pravim,
nazadnje pa -

Ali bi vam pripovedoval o tem ali ne?

Naj bo! Naj vam pripovedujem, kako je prav zdaj
proti koncu prišlo nekaj vmes, kar je bilo vzrok, da je
razmišljal Rotijin Blaže o sebi in o svojih razmerah še vse
bolj pogostoma in še vse bolj pozorno kakor doslej!

II.

Prišlo je takč-le — kar stopnjema . . .

Pastir Stefuc je bil nanagloma obolel. Tam neki dan
je deževalo z nalivom in Štefuc je pasel na planinici za
njivo. Je že morebiti mislil, da se bo prevleklo, zato je
čakal. A dež je lil in nevihta je pritiskala. Še le zvečer je
prignal domov — ves premočen. Drugi dan je moral ostati
v postelji; prehladil se je bil.

A ker je bilo jeseni — in jeseni je treba pasti kar
naprej — je rekel Posečnik drugi dan Blažetu:

»Blaže, ženi ti danes in jutri, da se otrok ozdravi.
Dolgo menda ne bo polegal . . .«

In Blaže je gnal. Zakaj bi se bil ustavljal, ko je videl,
da je potreba? Posečnik za prvo silo res ni mogel dobiti
drugega za na pašo. Hlapca je sicer imel, toda hlapec pri
svojih tridesetih letih vendar ni, da bi hodil za živino.
Domače dekle pa je bilo že v dvajsetem letu in je moralo
pomagati Posečnici pri pletvi. Ostal je torej samo še Blaže.

In Blaže je gnal rad in z veseljem; saj je bilo za
izpremembo.

Lepo je bilo. Solnce je sijalo ves dan; ob solncu pa
je tako prijetno, če se more nekoliko poležati v senci. Blaže
je ležal — roke pod glavo — ter prešteval oblake nad seboj,
ali pa gledal pred seboj doli v dolino.

1 a razgled! Že samo radi razgleda bi bilo vredno,
zameniti enkrat s Štefucem.

47

Žirovski vrh se od Posečnikove planinice znižuje strmo
navzdol. Dva rebra vodita v dolino. Na vznožju enega stoje
Žiri, na vznožju drugega pa Brodi. Žiri in Brodi sta dve
ljčni vasici v dolini. V nekakem loku se vleče dolina od
Žirov do Brodov okrog Žirovskega vrha. Po dolini pelje
cesta in ob cesti teče voda. Ob vodi pa se dvigajo na
vsako stran gore, porastle z gozdi.

Ti gozdi! Kako raznobojno obleko dobivajo dolinski
gozdi na jesen! Bukve in hrasti porumenč in porjave, a
bori stojč še vedno tako lepo zeleni kakor spomladi. Kodel¬
je listje že odpadlo z dreves, se vidi nekaka vrzel sredi
med goščavo. Izmed drevja se kaže na takih mestih ali
prstena melina, ali pa potlačeno, malo osmojeno resje.
Zajec se skriva med grmovjem in pok puške se čuje tu
in tam. Veverica pa zaide včasi celb iz gozda na pašnik
iskat si živeža.

Pa to še ni vse! Nad vso okolico vstajajo in se
menjavajo, svetloobrobljeni oblaki in oblački. Počasi se
dvigajo izza hribov, popenjajo se više in više in naposled
zopet izginjajo kje tam za tretjimi hribi. Veselje je zasle¬
dovati z očmi njih skrivnostna pota, ali pa opazovati njih
kretnje, tako gibke, a pri vsem tem vendar tako določne
in umerjene.

Blaže je mogel vse to. In kadar se je naveličal le¬
žati, je vstal in hodil po pašniku ter ukal v dolino, da je
odmevalo od vseh stranij. Razgreval se je pri tem in pred
oči so mu zopet stopili tisti časi, ko je še kot pastir pred
dvema letoma gonil živino skoro le na planinico. Moj Bog,
kje bi bil mogel misliti na kak dolg čas pri tem ! Dan mu
je minil hitro, še prehitro . . .

Štefuc pa le ni ozdravel. Polegal je drugi dan, tretji
dan, četrti dan ... in Posečnik je redno vsak večer prosil
Blažeta:

»Blaže, jutri še ženi, samo še jutri!«

In Blaže je zopet gonil brez kakega ugovora in brez
vsake nevolje.

In gonil bi bil rad in z veseljem še dalje in kakor
dolgo bi bilo treba, da ni ravno nekaj prekrižalo računa
njemu in Posečniku.

Nedelja je bila pred durmi, nedelja. Kdo ne vč, da je
nedelja na kmetih prost dan, dan, ko se delavni človek
oddahne in odpočije, nikar da bi se mučil in trudil po ne¬
potrebnem.

48

»In vendar — kaj ko bi prišlo Posečniku na misel, da
bi mi tudi v soboto zvečer rekel kakor po navadi: „Ženi!“
Ali bi gnal!«

Blaže je bil v zadregi sam pred seboj.

»Ali bi. gnal?«

»Ne!«

Ne, v nedeljo pa ne — ta sklep je bil tako trden in
gotov kot ne vem kaj. V nedeljo pa ne, če tudi bi imela
priti s Posečnikom popolnoma navzkriž. Ne! — In kakor
nekaka svojeglavnost se je hotela lotiti Blažeta.

Pa ravno to nedeljo naj bi pasel? Hm! Ravno to
nedeljo, ko ga je imel obiskati Petelinov Tinče. Petelinov
Tinče je bil kupil zadnjo nedeljo na loškem semnju har¬
moniko — harmoniko na tri glase. S to harmoniko bo
prišel v nedeljo popoldne k Muretu v gore, da ga bo IMu-
retov Andrejček učil gosti. Med potjo pa se bo Tinče oglasil
pri Blažetu in vzel tudi njega s seboj. In potem se bodo
učili pri Muretu . . . Hej, saj sta se dogovorila s Tinčetom,
da bo tako!

In da bi tako priliko zamudil? Da bi besedo prelomil
Posečniku na ljubo?

»Ne!«

Kakor rečeno, Blažetov sklep je bil trden in gotov.

Toda ko je prišel sobote večer, kaj mislite, da je bilo
tedaj iz vseh Blažetovih sklepov in naklepov? Nič! Po-
sečnik ga je naprosil kakor po navadi: »Ali boš —?« in
Blaže mu je odgovoril kakor po navadi: »Bom —!«

In drugi dan — lep dan je bil; v nedeljo popoldne
— je res gnal, jezen sam nase.

»Morebiti me pa obišče Tinče na planinici« Ta misel
je bila edina, ki je Blažetu hladila jezo in pobitost.

Toda žal, varalo ga je!

Petelinov Tinče je sicer prišel, toda kako!

Pozno popoldne je že bilo. Blaže je ležal pod orehom
in gledal po senožeti. Na enkrat se pokaže nekdo vrh gre¬
bena. Bil je Tinče s harmoniko. Blaže ga je spoznal takoj.

»Tinče, Tinče, pojdi doli!«

1 udi 'l inče ga je zapazil. In kaj je storil Tinče? Raz¬
koračil se je na robu senožeti, si položil obe dlani na lice,
da bi se bolje čulo, in je zavpil nad Blažetom :

»Pastir !«

Ali ni bil ta glas zaničljiv? Ali ni donelo to porogljivo?
Vendar Blaže še ni obupal.

49

»Tinče, ali greš k Muretu?«

Tinče pa se je namesto odgovora zopet razkoračil in
zavpil še bolj glasno in še bolj porogljivo:

»Pastir!«

In potem je izginil za ovinkom, ne da bi se bil ozrl
vsaj enkrat po Blažetu . . .

Blaže pa — ta je ostal sam, tako sam s svojimi mi¬
slimi, s svojo jezo in s svojo pobitostjo!

Pastir. — Kako porogljivo mu je donel še vedno ta
glas. Pastir . . . Sedaj je začutil na sebi vso težo te usode-
polne besede. Sedaj mu je kar v hipu stopilo jasno pred
oči, kar mu je dotlej le temno, a vendar težko kakor mora
ležalo na duši . . . Posečnik mu krati svobodo, ko ga takd-le
po sili vklepa v pastirske spone. In on se mu vda in trpi
vse, vse! Zato se mu pa že roga vsakdo in ga prezira.

Blažetu je bilo vse to tako jasno, tako gotovo in do¬
gnano!

Vstal je in začel hoditi s širokimi koraki po pašniku.
Obstal je takoj zopet in srpo zrl po senožeti. Vrelo mu je
v duši. Jezil bi se bil, jokal bi bil — toda nad kom? Nad
samim seboj?

Legel je zopet vznak in gledal po koncu.

Nad njim so se kopičili oblaki. Drug za drugim so
se drevili, drug prek drugega so uhajali. Videti je bilo,
kakor bi se podili z jezo in s silo in kakor bi se slabejši
strahopetno umikali močnejšim . . .

Prav tako tudi misli v Blažetovi duši! Tudi tč so
se podile. Izginjale so, pa zopet vstajale; prehitevale so
se in izpodrivale druga drugo — in vse skupaj so drevile
v neko megleno in popolnoma neznano daljavo . . .

Zakaj ljudje tal<6-le pometajo z njim? Zakaj lahko
vsakdo dela in razpolaga z njim, kakor se mu ljubi? Zakaj?

Zavoljo mehke in upogljive narave njegove! Zavoljo
pomanjkanja trdnega značaja, ki ga nima in ki ga še ni¬
kdar imel ni in ga ne bo!

In zakaj ga nima?

Zato, ker se drži tako sam; ker ne gre med ljudi;
ker je bojazljiv; ker živi sploh vse drugače, kakor živč in
se nosijo drugi — drugače, kakor živi in se nosi — brat
France!

Da, brat France . . .

In Blažeta je obdajalo sto in sto mislij — novih, a
vendar ne novih . . .

Večernice. 55. zv.

4

50

III.

Ali to veste, da je imela Rotija, mati Blažetova, dva
sina? Blažeta in Franceta je imela, le da je bil France
za celih pet let starejši ko Blaže.

France je bil zali otrok, ko je bil še majhen. Še ko
ga je mati pestovala, se je primerilo, da jo je obiskala ta
ali ona soseda in — moj Bog, kaj sta govorili med seboj?
Nič drugega kakor le o njem, o tem otroku — o Francetu.

Ko je bil otrok nekoliko odrastel, ga je Rotija poslala
v šolo. Nadejala se je Bog ve česa — no, pa tega ni
povedala nikomur ...

Domača šola je bila tedaj v Žireh. Ta vas je odda¬
ljena dobre pol ure od Rotijine koče. Zato je hodil Franček
sprva le po enkrat na dan, namreč dopoldne. Pozneje pa
se je otrok — Bog vedi kako — seznanil z Vilfanovo rod¬
bino v Žireh. Vilfan je bil trgovec, bogat in malo bolehen.
Francetovega očeta je dobro poznal in otrok sam se mu
je s svojim odkritim, malo samozavestnim značajem v
kratkem času prikupil. In ker je bil France že kot otrok
gibčen in je znal biti — kadar je bilo treba — tudi postre¬
žen, uljuden, zgovoren . . . je mogel že takoj v začetku tu
pa tam v prodajalni poprijeti za delo. Skratka, že kot
otrok je bil France malo ne domač pri Vilfanu.

Pri tem se je otrok učil dobro in šola ga je veselila
vedno bolj.

In kaj je bilo potem?

Šolali so ga naprej, dali so ga v mestne šole. Vilfan
ga je podpiral, oče Francetov, ki je bil v Ameriki in tam

dobro služil, je pošiljal denar, mati Rotija pa si je služila

krajcarje z dnino in jih pošiljala Francetu v mesto.

France se je učil dobro. Vsako leto je prihajal na
počitnice. Kako gosposki je bil! Lepo črno obleko je imel,
počesane lase, svetle škornje... Ljudje so rekli, da bo
gospod ... In mati ga je bila vesela, da ni vedela, s čim
bi mu bolje postregla.

Tako je bilo; dolgo je že tega. Blaže je bil tedaj še
majhen. Vendar vedel in videl je vse in zapazil je že
takrat marsikaj. Med drugim se mu je videlo, da mati

Rotija vidi Franceta vse rajši nego njega. A Blaže se zato

ni menil posebno. »Že mora tako biti!« si je mislil in
materi ni zameril. Samo Francetu je zameril. Videl je, da
ga še najbolj nezavidi France sam. To se mu ni zdelo
prav. Zato se je v Blažetovem srcu rodilo že v zgodnji

51

mladosti nekaj, kar sicer ni bilo sovraštvo in tudi mržnja
ne, pač pa ga je nekaj odtujevalo in gnalo proč iz Francetove
družbe.

Sploh pa Blaže že kot otrok ni bil prijatelj družbe.
Najrajši je rake lovil po domači grapi; to mu je bila dru¬
ščina in zabava. S privihanimi rokavi in mokrimi hlačami
do kolen je lazil ob vodi in gledal, kje in pod katero skalo
bi tičal rak. Imel je lepo nastavljene skale, umetno pri¬
slonjene h grivi, kamor so se mu poskrili raki črez noč.
To je bilo veselje, če je dobil včasi po dva ali še več pod
eno skalo.

A niti tega veselja mu ni privoščil France!

Nekoč j e ^ bil Blaže zasačil raka velikana in ga vlekel
izpod grive. Že ga je bil privlekel na dan in se veselil
svojega plena, držeč ga v roki po koncu. Kar se oglasi
nekdo za njim glasno in strogo:

»Kaj delaš tukaj?«

Bil je brat France, ki se je tedaj ravno vrnil iz mesta
na počitnice.

Blaže je osupnil. Ravno tedaj se ga je nadejal naj¬
manj. Vendar se mu je zdelo, da bo najboljše, če mu od¬
govori mirno in prijazno. France je bil vedno hud, kadar
se mu je Blaže odgovarjal.

»Rake lovim,« mu je odgovoril Blaže mirno in pre¬
prosto, »vidiš . . .«

In z veseljem mu je molil raka, kakor bi bil hotel
reči: »Ali ni velik?«

France se mu je že hotel nasmejati; toda nesreča je
hotela, da se je rak v tistem hipu skrivil nazaj in zagrabil
Blažeta v prst. O joj! Blaže je začel otresati z roko in
je kričal. A rak se je le držal. In čim huje se je držal,
tem huje je otresal Blaže. France pa je vpil nad njim, naj
miruje. Toda kako je mogel mirovati? Otresal je — in
otresel raka Francetu na novo, črno obleko. Rak pa je
bil ves travnat in blaten. In blato in trava se je na debelo
oprijela Francetove suknje . . . To je bila nesreča!

»Kaj — ? Da ti pokažem . . . Čakaj —!«

In z lepo palico, ki je imela srebrno bunko na koncu,
je priložil Blažetu črez pleča eno, dve.

To je bilo preveč! Blažetu je vzkipela kri:

»Čemu bi me tepel, ko ti tega nisem naredil nalašč?«

In zagrabil je pest peska ter ga telebil Francetu v
obleko.

4*

52

In zbežal je po bregu.

Zdaleč se je obrnil še enkrat in zavpil nad Francetom:

»Gospod ne boš nikdar, da veš! Vsak pravi, da ne
boš — in jaz tudi!«

Nato je izginil za grmovjem in se izgubil v gozdu.

In France —?

France je zelen od jeze gledal za njim in si brisal
obleko.

Ta slučaj je imel za Blažeta posledice, ki mu nikakor
niso bile ugodne. Ne, kakor da bi Blaže ne bil uganil, kar
je pretil Francetu — ne, tega ne! Zakaj že tiste počitnice
je ostal France doma in »gospod« ni bil nikdar. Pri Vil¬
fanu se je izučil za trgovca in Vilfan ga ima kakor za
svojega in vsakdo vč, da bo nekoč France dedič vsega
premoženja, kar ga imata Vilfan in Vilfanka.

A nekaj drugega je bilo, kar je škodilo Blažetu in na
kar ni toliko mislil tedaj.

France je imel pri materi Rotiji veliko veljavo. Rotija
mu je verjela vse in se tudi ravnala po njegovi besedi.
France pa je poslej črnil Blažeta, kjer in kakor ga je mogel.
Pregovarjal je mater, naj ga da od hiše. In pregovoril jo
je. Še tisto leto je moral iti Blaže. Pri Posečniku je manj¬
kalo pastirja. Rotija in Posečnik pa sta si bila v daljšem
sorodstvu. Alo! In Blaže je šel — rad ali nerad, tega ni
vprašal nihče . . .

Takrat je štel Blaže dvanajst let, France pa sedemnajst.

IV.

Kolikokrat je že premišljal Blaže o sebi in o Francetu
in kolikokrat je že primerjal samega sebe s Francetom!
In vselej je čutil, kako velika razlika je med njim in Fran¬
cetom. Vselej mu je bilo hudo pri tem in trpke misli so
se mu vsiljevale ob takih spominih.

Vendar tako trpko mu pri teh spominih ni bilo še
nikdar, kakor oni dan na paši. Ta dan je prišlo nad Blažeta
vse . . . Finče ga je jezil, Posečnik, Štefuc, živina — cel6
vreme mu ni bilo po všeč i.

Hodil je vedno znova gori in doli po pašniku; tiščal
je roke v žepu, gledal v tla in mislil, mislil . . .

»Vse bi še bilo,« je vzdihnil naposled, »vse bi še
bilo, da bi le Štefuc ozdravel.«

Potem bi bil Štefuc zopet pastir, Blaže pa voldr.

53

Volar —.

Seveda. Volar bi bil zopet in dobro bi mu bilo in
zadovoljen bi bil.

Moj Bog, kako je bil doslej kot volar vedno zado¬
voljen! Med tednom je delal in se trudil, to je res. Tudi
voli so ga jezili, kadar so mahali po muhah ali mu uhajali
iz kolovoza v stran. Pa kaj vse to! V nedeljo se je spočil
in razvedril po svoje. V nedeljo popoldne je šel, kamor je
hotel, in delal, kar je hotel.

A zdaj —? Zdaj je drugače.

O da bi se kmalu vrnili prejšnji časi; da bi se vrnili!

Pa saj se bodo; saj se morajo!

In upanje na boljše čase mu je vstajalo polagoma
pred dušo, kakor zarja izza gora.

Upanje, upanje!

In ravno upanje je bilo, ki ga je naposled znatno
pomirilo in ohrabrilo.

Upanje, upanje!

Toda kaj, ko nas upanje tako rado goljufa! Kaj, ko
si često slikamo prihodnjost vse lepše, kakor bi jo smeli!

In kdo se je že večkrat varal v svojih upih nego
Rotijin Blaže!

Tudi tedaj se je.

V.

Pastir Štefuc je ozdravel. Že drugi dan — v pone¬
deljek — je bil toliko zdrav, da je odrešil Blažeta in mogel
gnati na planinico. Konec tedna je že celd ukal na paši
in pel in kričal kakor pred boleznijo.

Toda vse to ni pomagalo Blažetu. Zanj le niso hoteli
priti tisti časi, ki si jih je oni dan tako goreče želel in se
jih veselil že naprej.

Blaže je bil zopet vofar kakor poprej in je vozil z
njive, pa zopet na njivo, v mlin, v laz — sploh povsod.
A glejte, navzlic temu ga je nekaj tiščalo kakor mora in
ga delalo pustega, jezavega in prepirljivega.

In vendar dotlej Blaže ni bil nikdar jezav in prepirljiv!

Kaj je bilo to? Sam ni vedel, kaj je bilo. To dušno
stanje, ki ga je čutil tiste dni, mu je bilo tako novo, da si
ga ni mogel razlagati. Le toliko je vedel, da ni zadovoljen
in da tudi kot volar ne more biti zadovoljen in naj si pri¬
zadeva, kolikor si hoče. Ničesar mu ni manjkalo, a čudno,
tistih srečnih, brezskrbnih dnij, kakor jih je imel včasi —

54

tistih ni bilo. Delal je sicer, a ne z veseljem. Storil je
vse, kar mu je ukazal Posečnik, a vendar bi mu bil naj¬
rajši kljuboval in ugovarjal.

Tako je šel čas svojo pot in dnevi so potekali pusto

in enolično.

Vendar — kdo ve, ali bi ne bil prišel Blaže naposled
vendarle nazaj v stari tir in bil zopet tisti srečni in zado¬
voljni Blaže kot svoj čas — da ni prišlo nekaj, kar ga je
vrglo popolnoma iz ravnotežja in kar je bilo ob enem
usodepolno za njegova poznejša dejanja.

VI.

Neko nedeljo je bilo. Posečnik je bil od maše gredč
pozabil plužna kolca v Brodeh. Brodski kovač mu jih je
bil popravil, ker v ponedeljek v jutro na vse zgodaj je
menil iti Posečnik orat. Na — pa jih pozabi! In kako
naj bi oral brez plužnih kole? Na vsak način jih je bilo
treba dobiti še tisti dan.

»Blaže, ti pojdi po nje!« je rekel Posečnik Blažetu.
Precej pozno popoldne je bilo.

»Zakaj ne? Rad grem.«

»Do noči boš opravil, ali ne?«

»Lahko.«

In Blaže je bil vesel ter se takoj odpravil v dolino.

Lep dan je bil — jesenskemu dnevu do malega nič
podoben. Solnce je peklo; listje, ki je bilo deloma že od¬
padlo z dreves, se je sušilo in pražilo po potih in stezah.

Blaže je hitel.

V dolini je bilo vse nekam praznično. Na Logu v
sosednji vasi, kake pol ure od Brodov, je bil semenj.
Streljali so vse popoldne in godba je donela in ukanje se
je čulo iz gostilen.

No, Blaže se ta dan ni zmenil niti za ukanje, niti za
ples; mudilo se mu je.

Dospel je v Brode in že je bil pri kovaču in mislil
zaviti v vežo in zadeti kolca, pa iti — kar ga nekdo po¬
kliče iz sosednje gostilne skoz okno:

»Blaže, pit pojdi!«

Lovrinova gostilna je bila to — edina v vasi. Fantje
so pili notri . . . Tisti pa, ki ga je klical, ni bil nihče drug,
nego Bolantaček iz Hotovelj. — Bolantaček iz Hotovelj je
h ! godec in z Blažetom sta si bila nekoliko znana.

»Ali ne greš, Blaže?«

55

»Ne utegnem.«

»Beži, no! Pit pojdi!« %

Blažeta se je lotila izkušnjava . * .

»Naj bo, kar hoče — saj bo samo za nekaj časa!«

In ker je bilo ravno blizu, je zavil v gostilno s trdnim
sklepom, da se le malo časa zamudi.

Toda kaj veljajo sklepi in naj so še tako dobri, če
človek zaide v tako-le druščino.

Blaže je kar zijal, ko je stopil v sobo, in vse se mu
je zdelo tako novo, tako nenavadno, a vendar tako vabljivo
in prijetno, kar je videl v fantovski druščini.

V prvi sobi na klopi je stal mlad fant, napol vojaško
opravljen, držeč v eni roki kozarec, drugo pa stiskajoč v
pest, in je vpil v nekem čudnem jeziku v enomer:

»Hremi na Loha! Hremi na Loha!«

Bil je to, kakor je Blaže pozneje zvedel, neki Oger,
inženirjev strežaj. Merjavci so namreč hodili po naših
gorah in risali karte. Dva strežaja sta hodila z njimi: ta
Oger in pa še nekdo drug, ki je nosil prtljago in orodje.
Ob nedeljah pa sta popivala s fanti. Ogru je bilo ime Janoš.

»Kaj pa govori?« je vprašal Blaže, ko je prisedel za
mizo. Ogrove besede je razumel le napol.

»Pravi, da naj gremo na Log,« mu je pojasnil Bolan-
taček in se takoj nato obrnil do Janoša, češ:

»Kaj praviš, Janoš?«

»Hremi na Loha! Hremi na Loha!«

»Stepli so se na Logu,« se je obrnil Bolantaček zopet
do Blažeta in mu kimaje z glavo in z od smeha mokrimi
očmi razlagal na dolgo in na široko, kako so bili to po¬
poldne Ložani otolkli nekoga izmed brodskih fantov, da se
je ta komaj privlekel domov; in kako je to razburilo vse in
kako so hoteli udariti nad Ložane in se maščevati nad njimi.

Blaže je videl, da so nekateri res že vstajali in se od¬
pravljali proti Logu. Drugi pa so tiščali krog Janoša in
ga izpraševali vedno znova:

»Kam gremo, Janoš, kam gremo?«

»Na Loha!«

»In kaj bo na Lohu, Janoš?«

»Hremi, hremi! S sabljo hremi!«

»Ali imaš sabljo, Janoš?«

»Imam sabljo . . . Imam štiri štuke sabljo!«

In skočil je raz stol, kakor bi se bil še le sedaj domislil
nečesa važnega, in jo ubral na vso silo skoz vrata, kričeč:

56

»Prinesem sabljo, takoj prinesem sabljo —«

Fantje so ga čakali in ugibali smejč se, kaj bo prinesel.
Mislili so, da bo prišel z velikansko sabljo, dolgo za štiri
druge, in radovednost jih je mučila. A bilo je ravno narobe,
kakor so mislili. Janoš se je vrnil hitro in prinesel štiri
prav kratke sablje. S temi je mahal že od daleč in vpil:

»Sablja štiri štuke! Glejte, to je sablja štiri štuke:
tu ena, tu ena, tu ena, tu ena!«

Štiri »štuke« — hm, kdo ga je razumel dotlej? Nihče!
Kdo bi se mu ne bil smejal temu Janošu in njegovim
štirim »štukom« sabelj?

Čas je potekal, a Lovrinova gostilna je bila še vedno
polna. Kdo bi se mogel ločiti tako hitro? Pili so, govorili,
smejali se in kratkočasno je bilo, da nikdar tako.

Tudi Blaže je pil. V vinu in šumu je lahko pozabil
na malenkosti, kakor so plužna kolca in pa Posečnikovo
oranje. Saj ni imel niti trenutka praznega časa, da bi se
bil spomnil, čemu je sploh tukaj in kdaj ima priti domov.

Ko so se dvignili in se med petjem in ukanjem od¬
pravili po cesti proti Logu, je bil že večer. Blažetu je bilo
stopilo vino v glavo. Čutil je, kako mu je gnalo kri po
žilah, kako mu je vrelo ob sencih, kako mu je migljalo
pred očmi . . . Neka nadležna misel se ga je hotela po¬
lastiti ... Iz neke temne daljave mu je prihajala ta misel
in črna je bila, hu! Blaže pa seje menil rajši za druščino,
ki mu je bila blizu; za fante, ki so ukali; za Bolantačka,
ki sta korakala skupaj.

»Ti, Bolantaček, kam gremo?«

»Na Log gremo.«

»Gremo!« ponovi Blaže.

Cesta je peljala vedno dalje, vedno dalje . . . Blažetu
se je zazdelo, da je danes že enkrat korakal po tej cesti;
a nič se ni mogel domisliti kdaj. Zdelo se mu je tudi, da
bi zdajle po tej cesti ne smel iti, ali — če že gre — da bi vsaj
dalje ne smel iti, nego doli do mosta, kjer se odcepi pot k
Posečniku ... In če bi šel dalje ko do mosta, potem bi —
kaj bi bilo potem? Tega se zopet ni mogel domisliti.

A bilo mu je, kakor bi ga podpirala neka tajna moč.

In ko so dospeli do mosta, je začutil Blaže kar mahoma
v sebi neko dušno silo, nekaj neumljivega, skratka, nekaj
tajnega, kar ga je gnalo v stran, proč, daleč proč od druščine.

In zavil jo je res v stran proti mostu, proti Posečniku.

Fantje pa so odkorakali dalje.

57

VIL

Kako je prišel Blaže tisti večer do Posečnika, sam
ni znal.

Zavedel se je še le drugo jutro, ko se je vzbudil na
svojem ležišču pod streho.

To je bilo nekaj čudnega to jutro!

Blaže je odprl oči in videl, da se nekaj sveti skoz
špranje v pažu. Ali je bila to luna, ali je bil že dan, ki
je sipal skoz poke svojo luč, tega Blaže ni utegnil pre¬
mišljati. Trepalnice so mu bile težke. Zatisnil je oči . . .
Toda v hipu ga je vzbudil nekak ropot. Odprl je zopet
oči in poslušal. Lestvica, ki je držala pod streho, se je
tresla in butala ob tram. In neki glas se je čul od spodaj

— bil je Posečnik:

»Blaže, vstani!«

Blažetu se je vračala zavest. »Ali sem res — ?« In
tista nadležna misel, katere se je včeraj branil na vso moč,
ga je obletavala znova.

»Blaže, orat bomo šli! Ali spiš?«

Blaže je spoznal svoje stanje. V hipu je vedel vse

— še preveč; toda odgovoriti ni vedel kaj in oglasiti se
ni upal.

»Ali si prinesel kolca?« je pozvedoval Posečnik.

»Nisem jih.«

»Nisi jih . . . Zakaj jih nisi?«

Namesto odgovora se je Blaže dvignil na ležišču.
Potegnil je z roko prek čela in si zasadil vilaste prste v
lase, kakor bi si hotel reči: »Gorje ti, Blaže!« A kaj mu je
pomagal kes in obup!

»Zakaj jih nisi prinesel? Ali ne boš povedal?«

»Pozabil sem jih!« je izustil Blaže. In hoteč pozabiti
obup in nezgodo, je omahnil nazaj na ležišče, da bi zaspal ...

Toda ni šlo!

Odprl je zopet oči in poslušal . . .

Posečnik je bil obstal še nekaj časa pod lestvico,
menda ne vedč, kaj bi si mislil in kaj bi rekel. Potem pa
se je oddaljil s trdimi koraki. In bilo je zopet vse tiho ...
Veter je pihal skoz paž in zibal pajčevine med tramovi . . .

Blažeta je zeblo.

Pa kaj zeblo! — »Kaj poreče Posečnik na vse to?«
To vprašanje mu je rojilo po glavi. Vedel je, da s tem,
ko je Posečnik odšel, nikakor še ni opravljeno vse. Ko
bo zvedel vse, ko bo čul vse, ko niti orati ne bo mogel

58

- potem, potem . . . Potem ga bo najpoprej ozmerjal in

naposled — izpodil.

Izpodil —? In kaj bo počel Blaže potem? Kje bo
dobil delo in službo — zdaj na jesen?

Na taka in slična vprašanja si Blaže sprva ni vedel
nobenega odgovora. Vrtelo se mu je po možganih in pri-
hodnjost mu je ležala tako temno in tako nejasno pred dušo.

A ko je le slonel na ležišču ter mislil in mislil, se
mu je začelo jasniti bolj in bolj ... In vse misli so se mu
zbrale okrog enega, a zato tem usodnejšega vprašanja:

»Ali bi on — Blaže — pri svojih osemnajstih letih
rčs ne mogel dobiti službe, in sicer boljše službe, kakor
je ona pri Posečniku?«

Nove misli so se mu porajale — nove in vedno bolj
mamljive . . . Blaže se jih je oklepal bolj in bolj. In ko¬
likor bolj se jih je oklepal, tem lažji se mu je zdel odgovor
in tem bolj neumljivo se mu je zdelo, kako da je mogel
zadnje dni sanjariti o svoji sreči v volarski službi.

Volar — ko se lahko udinja kje v dolini, kjer bo imel
denar in bo mogel zahajati med ljudi, kjer mu bo odprta
pot celč v fantovsko družbo . . .

»Uidem! Ne da bi me podil — uidem sam!« tako
je sklenil naposled.

In precej mu je prišlo v srcu tako veselo, tako pri¬
jetno, tako lahko ... V hipu je pozabil vse drugo.

Skočil je po koncu in se začel napravljati.

»Uidem!«

Vse misli so se mu sukale okrog edinega središča
uidem . . .

Kar se znova začujejo stopinje v skednju.

Blaže je obstal in poslušal . . .

To je bila Posečnica.

Posečnica se je ustavila pod lestvico in ga poklicala:

»Blaže!«

»Kaj je?« se je oglasil Blaže prijazno; zakaj Posečnica
je bila dobra žena, ki mu ni nikdar rekla žal besede.

»Ali si vstal, Blaže? Pojdi doli, pojdi! V mlin boš
peljal, zato ker ne bomo orali ... Da si moral pozabiti
kolca, Blaže! Sam se zdaj krega in rohni po hiši...  No,
pa da si vsaj domov prišel po noči!«

Nič drugega mu ni rekla Posečnica tisto jutro. In
zaradi Posečnice bi bil rad še ostal. Le da bi tega Po-
sečnika ne bilo!

59

A žal, Posečnik je bil ves drugačen, pa tudi ostala
družina ni bila dosti prida.

In še le tiste dni — tako se je zdelo Blažetu — je
spoznal docela te Posečnikove ljudi!

‘VIII.

Naslednje dni Posečnik po ves dan z Blažetom skoro
ni pregovoril besedice. Jezno se je držal in niti na vpra¬
šanja mu ni odgovarjal. Bil je kakor pravcato jesensko jutro.

In družina je vedela, zakaj se huduje gospodar. Vsled
tega so se še drugi jezili nad Blažetom, in sicer vsak po svoje.

Zlasti deklč — u, kako ga je to gledalo po strani in
ga zbadalo za vsako v  malenkost!

In pa hlapec! Če je Blaže vozil z voli domov in sta
se vola nekoliko popasla ob potu, ne da bi bil Blaže to
opazil, je že vpil nad njim:

»Ho! Voli se pasejo! Ni čuda, če se, ko v dolino
gleda, ne da bi pazil na nje, in ko misli na Bog ve kaj,
a ne na to, na kar bi imel!«

•In to se je ponavljalo dan na dan!

Blažeta je to neznansko jezilo! O, to so bile muke!
V takem ni bilo prestajati!

In tem rajši se je poslej zamislil tja doli v dolino —
tja doli v Brode. Vselej, ko je videl, kako je solnce ob¬
sevalo reko, vijočo se med travniki, ali pa lužo in rihnjak
doli pri Bolantačevi hiši, ali pa jez pri Andrejevem mlinu:
vselej mu je prišlo milo pri tem in skoro zoper voljo so
mu izrekla usta, kar je mislilo srce:

»Ne bo dolgo, ko bom služil kje tam-le doli!«

Kdaj ravno uide od Posečnika, tega še ni bil sklenil.
Posečnik mu sicer ni rekel kar naravnost: »Pojdi!« —
vendar, če bo šlo tako naprej, bo porabil Blaže prvo
priliko, ki se mu bo nudila, in bo šel; toliko je bilo gotovo.

In glejte — prilika se mu je ponudila poprej, nego
je pričakoval.

V nedeljo popoldne je bilo — po nauku. Solnce je
sijalo in se upiralo v rebra. Bilo je toplo, skoro vroče.
Blaže je sedel na vrtu pred hišo in zopet gledal pred se
v dolino. V dolini je bilo vse tako lepo, tako nedeljsko,
tako praznično ...

Pa je prišlo Posečnikovo deklč sem za hišo in obstalo
tik za Blažetom . . . Tedaj si je želel Blaže tega dekleta
najmanj!

60

»Kaj hočeš — ?« je zarežal nad njim.

»Nič.«

In gledalo ga je z nasmehom, v katerem je Blaže bral
zgolj prezir in zaničevanje — nič drugega.

»Kdo te je klical?!«

»Nihče. Saj ni, da bi me moral . . . Hm! Vidiš ga,
kako je zamišljen . . . Dolg čas mu je!«

»Komu je dolg čas?«

»Tebi, h ah ah a!«

»Kdo pravi, da mi je dolg čas?«

»Jaz!«

Blaže je umolknil in se zamislil doli proti Brodem,
kjer se je visoko nad poljem sukala kanja, prežeč na miš
pod seboj.

»V Žire mu diši!« tako je govorilo deklč dalje; »dobro
vem: v Žire mu diši! Tu pri nas mu ni všeč, hahahal
V gorah je, in dela je obilno . . . Misliš, da je po dolini
boljše? Sevč, tam po Žireh — tam pri Vilfanu . . .«

»Molči!«

»Zakaj? Ali meniš, da ne vem, da misliš proč. Dobro
vem; saj se ti vidi ... V Žire jo misliš pobrati. In oče
tudi ved6, da jo misliš ... Pa pojdi, le pojdi -!«

Da ni v tistem trenutku poklical Posečnik dekleta,
prav gotovo bi bil skočil Blaže po koncu, pograbil krepelec
in ga zalučal za njim. Zakaj kadar je Blažetu zavrela kri,
tedaj se ni menil za nič. In če mu je kdaj zavrela kri,
tedaj mu je.

D&, tedaj mu je. To mu je bilo preveč. Takoj, ko
je odšlo dekle, je skočil po koncu in se z urnimi koraki
podal na planinico. Na planinico — tja je najrajši zahajal
ob nedeljah popoldne. Zlasti tedaj, kadar je imel o čem
premišljati. In danes je imel . . .

»Ždaj bom pa šel,« to je bil Blažetov sklep že po
poti na planinico.

In ko je prišel na svoje mesto, odkoder se je najlepše
videlo v dolino, je bil že dozorel ta sklep popolnoma.

»Zdaj bom pa šel! Takoj jutri pojdem!«

Nič več ni omahoval, nič več ni dvomil. Načrt je
ležal jasno pred njim. In vesel je bil tega načrta.

»Zdaj bom pa šel! Takoj jutri pojdem! In sicer do¬
mov bom šel najprej!«

In tako je tudi bilo.

Drugo jutro je šel — hočem reči: ušel.

61

IX.

Kako so se čudili pri Posečniku, ko drugo jutro Bla-
žeta ni bilo izklicati z ležišča! Ni se oglasil in ni ga bilo,
kakor bi ga bila slana vzela po noči.

Posečnik je takoj uganil, kaj se je zgodilo.

»Ušel je!« je rekel sam pri sebi.

In malo zamišljen je poiskal Posečnico, češ:

»Skoro gotovo je ušel.«

»Beži, beži! Ali res?«

Hitela je gledat še Posečnica. Ko se je prepričala, da
bo najbrž tako, kakor je povedal Posečnik, je začela jokati
in očitati Posečniku, zakaj ga je imel tako hudo in zakaj
mu ni privoščil prijazne besede. Posečnik je pa molčal in
slabe volje je bil.

Le dekle Posečnikovo je ostalo hladno pri vsem tem
in dejalo malomarno:

»Saj bo prišel nazaj še rad!«

In te misli se je oprijel naposled še Posečnik in to¬
lažil Posečnico:

»Kajpak da bo prišel. Kam bi se sicer dejal, reva
nadložna — ? Kam pojde? Domov k materi? — Rotija
ga bo zapodila nazaj, kajpak!«

Toda, da je Posečnik videl, kako malo hudo je spre¬
jela Rotija tisto jutro Blažeta, izvestno bi si bil mislil sam
pri sebi: Ne bo ga nazaj!

In v resnici , niti sam Blaže se ni nadejal tako ugod¬
nega sprejema pri materi.

Rotija se ga je sprva ustrašila. Skuhala je bila kosilo
— zgodaj je še bilo — in še je stala v veži pred pečjo,
ko se prikaže Blaže na pragu.

»Križ božji! Ali si ti, Blaže?«

»Jaz sem.«

»Kako to ? Po kaj — kako, da si prišel ?«

»Ušel sem . . .«

»Kaj — ?« Rotija je osupnila in nehotč ji je stisnila
roka kuhalnico, ki jo je držala med prsti. — »Ušel si — ?
Od Posečnika . . . Zakaj?«

»Tako —!«

»Ti bom dala: tak6! Otrok zanikarni! Ali mi boš —!«

In hipoma je bila v ognju kakor včasi, ko je bil Blaže

še kot majhen otrok domd . . .

Toda — žal! Blaže ni bil več otrok. Od one nedelje,
ko ga je zaničeval Petelinov Tinče na planinici, od one

62

nedelje sem je sklenil biti drug, ves drug — bolj moški,
bolj trd, bolj postaven! In da je bil res, to je pokazal že
s tem, da je ušel od Posečnika. Pa tudi nasproti materi
se ni dal ostrašiti kar tako.

»Ušel sem!« je pritrdil mirno, a odločno; »ušel sem
in prav se mi zdi, da sem ušel. In če me izpodite nazaj,
zopet uidem . . .«

Rotija se je čudila. Kako si je hotela razlagati Bla-
žetov nastop? Tako odločnega ga še ni videla dotlej.

»Ali sta se, Blaže, ali sta se morebiti s Posečnikom?«

»Naj sva se ali naj se nisva,« je dejal Blaže in sedel
na stopnice, ki so peljale iz veže na vrh. »Ne grem, pa
je! K Posečniku nikdar in za noben denar ... Pa tudi
drugam ne grem. Doma bom!«

»Doma boš,« je povzela Rotija, in sicer mirneje, ker
je izprevidela, da bo tako najbolje. »Blaže, bodi pameten.
Glej, kaj boš doma? Kaj ti imam dati dela tu pri bajti?
Nič; še sama ga nimam. In kako te bom redila!«

»Saj imate denar.«

»Denar —. Ne rečem, da čisto nič nimam, Blaže. A
kar imam — poglej, to bo enkrat tvoje. France je preskrbljen;
on ne potrebuje ničesar. Oče tudi zasluži v Ameriki. Torej
bo tvoje, vse bo tvoje. A Blaže, zdaj vendar moraš delati
in služiti. Kaj bi rekli ljudje, ko bi postopal doma tak-le
hlapec . . . Pomisli!«

Blaže ni vedel kaj odgovoriti. Kar je trdila mati, je
bilo vse tako res.

Rotijo pa je to osrčilo in nadaljevala je:

»Saj te ne silim, Blaže. Če ne maraš k Posečniku —
saj te nihče ne sili. Pa kam drugam, Blaže . . .«

In ko Blaže zopet ni ugovarjal, je ponovila Rotija
še enkrat:

»Pa kam drugam, Blaže, pa kam drugam!«

X.

Rotijin Blaže je bil torej doma. Minil je en dan, dva
dni in šlo je vse lepo gladko, vse lepo po redu. Hiše
se je držal; saj je bil vajen že kot otrok, da ni hodil od
hiše, razen če je šel po grapi rake lovit. No, zdaj je bil
za rake prevelik; drugam pa iti ni imel.

Sploh pa ni bilo niti misliti na to, da bi bil šel
k '.m dalje od doma. Vreme je bilo ves čas tako pusto in
neugodno. Deževalo sicer ni, a nebo je bilo prevlečeno z

63

oblaki in le zdaj pa zdaj je posijalo solnce. V jutrih je
rosilo iz megle, ki je visela nad grapo; proti večeru pa se
je kazalo nebo tako, da je moral človek sklepati na dež.

Blaže se je dolgočasil doma. Včasi mu je že prišla
želja, da bi kar sam napeljal govor na to, ali naj gre kam
od hiše ali ne, in kam naj gre . . .

Mati namreč po onem prvem dnevi ni nikdar nič
zinila o tem. Delala se je, kakor bi ji niti od daleč ne
hodile na mar take misli, in Blaže si kar ni mogel razlagati
njenega vedenja.

Čudil se je na skrivnem in čakal, kaj bo iz tega. Da
mati nekaj namerava z njim, o tem ni več dvomil. A kaj,
to je bila uganka.

XI.

Bilo je peti dan, odkar je bil Blaže doma, ko mu reče
mati neko jutro:

»Veš kaj, Blaže, v mlin bi peljal . . . Zamesiti bo
treba za kruh.«

»Bom pa,« je dejal Blaže in bil je takoj voljen. »Zakaj
bi ne bil?« si je mislil, »bo vsaj nekoliko izpremembe . . .«

Rotija pa je takoj posegla dalje:

»Veš kaj, Blaže, v Brode pelji. Ali veš, da sem z
Andrejem govorila, da bi te vzel v mlin . . . Hlapca po¬
trebuje — in jaz sem takoj rekla: „Blaže bi bil pravi." In
Andrej je rekel, da te vzame, če prideš.«

Blaže je osupnil nekoliko. V mlin —. Hm, Andrejev
mlin mu je bil znan, saj je tja vozil od Posečnika. In
Andreja je poznal. Malo čudne narave je sicer bil ta
Andrej, a prijazen človek. Pa Micona, Andrejeva sestra,
je tudi prijazna. Andrej in Micona sami gospodarita. Pri
njih bi se Blažetu ne godilo slabo . . . Blažeta je mikalo
in materin nasvet se mu je videl pameten.

»Ali je rekel, da me vzame?«

»Rekel. In rad te vzame!« je hitro pritrdila Rotija,
ki je bila že skoro v strahu, kaj stori Blaže.

»Bom pa šel pogledat. Morebiti . . . No, bom že videl!«

S tem je bilo dogovorjeno. Rotija je naložila pšenico
v malo dvokolnico in Blaže se je odpravil po grapi proti

Brodem. .

Nekam čudno mu je bilo pri srcu. Vesel je bil, a or

enem ga je trla skrb, pa sam ni vedel, kateia. Čutil je,
da se bo z onim dnem, ko se udinja v Brodeh, začelo zanj

64

neko popolnoma novo življenje; in ta misel se mu je zdela
pomembna. Toda, kakšno bo to življenje? seje vpraševal.
Ali bo res zadovoljen sam s seboj? Ali mu bodo pogodu
ljudje, med katerimi bo bival? Bog ve! Zadnji čas — ako
pomisli nazaj — je bil sam sebi nekaka uganka. Neza¬
dovoljen z vsem in povsod. Nič ga ni veselilo ... Za
pastirja pri Posečniku ga ni veselilo. Ko je pasel mesto
Štefuca, je želel, da bi bil zopet enkrat volar. A potem, ko
je bil volar, si je želel proč od Posečnika: v dolino med
ljudi, v družbo. Zdaj je tu. Zdaj se mu nudi prilika. Zdaj
bo v Brodeh; ljudje bodo nosili v mlin in sam bo lahko
zahajal v druščino. A pri vsem tem, ali bo srečen, ali bo
zadovoljen ?

S takimi mislimi se je bližal Brodem in sam ni vedel
prav za prav, ali naj se udinja pri Andreju ali ne.

Pred mlinom je ustavil voziček, zadel pšenico in
stopil v mlin.

»Ali ni nikogar doma?« je zavpil parkrat tja pred se,
ko ni opazil žive duše v mlinu. Gledal je okrog sebe, a
bilo je nekam temačno in stope so tolkle nekje v kotu in
moka je sula iz »pajkelja« tam sredi izbe.

»Hej, ali ni nikogar?«

Na klopi pri oknu se je nekaj premaknilo. Andrej je
bil. Ležal je in najbrž spal. Blaže ga je opazil še le tedaj.

»Ali si ti, Blaže?«

»Jaz sem.«

In Andrej se je dvignil na klopi, si pomel oči in po¬
gledal Blažeta. Potčm je legel zopet po klopi in široko
zazdehal, kakor bi hotel reči: »Čemu me budiš; ali je
treba ?«

»Andrej, pšenico sem pripeljal.«

»No, kaj je pa pri vas novega, tam v grapi ?« je po¬
vzel Andrej črez malo časa, kakor da bi bil preslišal Bla-
žetovo opombo. Imel je navado, da ni odgovarjal na
vprašanja naravnost, ampak še le po ovinkih.

»Novega — ? Nič!« je odgovori! Blaže.

in potem sta molčala oba. Andrej si je popravljal
roke pod glavo in gledal v strop. Blaže pa se je oziral
okiog po prostoru. Voda je šumela pod oknom in padala
v korita; stope so tolkle kar naprej; po kotih so stale cele
kopice vreč, deloma praznih, deloma napolnjenih . . .

Opazoval je zdaj mlin, zdaj mlinarja — in nekam
čuden se mu je zdel Andrej.

65

Ta postava, dolga in trščata, ta lenost in malomarnost:
vse bi pri kom drugem odbijalo človeka, a pri Andreju ga
ni. Saj mu je oko sijalo vendarle prijazno! Blažetu se je
zdelo, da bi se lahko razumela z Andrejem . . .

»Andrej, pšenico sem pripeljal.«

»A, pšenico si pripeljal ?« je odgovoril Andrej, kakor
bi se bil še le tedaj domislil, po kaj je prav za prav prišel
Blaže. Sklonil se je po koncu in gledal okrog sebe. Blaže
je mislil, da bo vstal in mu presul pšenico, a kaj še? Legel
je zopet nazaj, si del roke pod glavo in vprašal:

»Francč je pa v Žireh, je li?«

»V Žireh,« je odgovoril Blaže.

»Vidiš, tak se mi zdi kakor goba tam po dežju.«

»Kdo se ti zdi ?«

»Francč!«

»Kako ?«

»Tak6-le, vidiš!« in Andrej se je preložil na klopi in
pogledal Blažetu v obraz. »Prehitro se je izrinil tako daleč
in pa brez truda in brez težave ... In to ni dobro!«

Blaže ni odgovoril nič.

»Kakd ti je všeč v mlinu?« je začel zopet Andrej, ko
je videl, da se Blaže z nekim zanimanjem ozira po prostoru.

»Dobro!« je dejal Blaže. »Všeč mi je.«

»Vidiš, povem ti: Francč je kakor goba po dežju. Vsi
govorč o njem in mu zavidajo, češ, vse bo imel po Vilfanu.
A čemu? Goba je! In kaj je goba? Hitro zraste in hitro
segnije! Meniš, da bo kdaj kaj posebnega iz njega? Nič!
Že zdaj je ošaben in slabo mero daje, da se Bogu smili.«

Blaže je molčal. O Francetu ni govoril rad.

»Ali te kaj bolč ušesa, Blaže?«

»Zakaj ?«

»Ker stope ropotajo.«

»Nič.«

Prav tedaj so se odprla vrata, ki so vodila iz mlina
v stanovanje, in sestra Micona se je prikazala na pragu.

»Sem pojdi!« je zaklical Andrej.

»Kaj hočeš?« je vprašala sestra. A ni šla bliže, ampak
se samo mimogrede nasmehnila Blažetu..

»Kaj boš skuhala?« je režal Andrej. # x

»Boš že videl!« se mu je odrezala Micona in začela

mirno in ne brigajoč se zanj pometati po mlinu. ^

Andrej pa se je delal silno jeznega in je zopet kričal:

»Kaj — ? Kaj boš skuhala?«

Večernice. 55. zv.

5

66

Micona pa je kar dalje pometala prav tam ob klopi,
kjer je ležal brat. Pometala je hitro in močno; prah in
moka sta sula kakor drobcen sneg na Andreja. Andrej je
trpel; ali delal se je, kakor bi se ne zmenil za to. Miconi
pa se je videlo, kako ga draži nalašč in z veseljem . . .
Pod Andrejevo klopjo je ležal šoln, ki mu je bil ušel raz
nogo. Po tega se je sklonila Micona in ga hotela pobrati.
A to je bila prilika za Andreja. Stegnil se je z roko in
hitreje, kot bi mu bil človek zaupal, je potegnil od vzadi
Miconi ruto raz glavo, češ:

»Taka-le ruta, kaj bo taka-le ruta!«

»Pusti!« je rekla sestra in se mu hotela izviti. A ker
je le ni pustil, si je domislila, da bi porabila zvijačo; odve¬
zala je hitro roglja na ruti spredaj pod vratom in mu ušla. ..

»No, kaj boš skuhala?«

»Olupkov!« je odgovoril Blaže mesto Micone — in vsi
trije so se smejali . . . Tudi Micona se je smejala, ko si
je popravljala lase . . .

»Tu bo prijetno življenje,« si je mislil Blaže, ko je
odhajal od Andreja.

A prav s tem se je spomnil, da gledč službe niti do
besede ni bilo prišlo.

Hotel se je že vrniti in storiti, kar je bil pozabil, ko
ga pokliče Andrej sem prek vode, kjer je ravno odpiral
zatvornice:

»Blaže, kako hočem semleti?«

»Na pajkelj!« je odvrnil Blaže in postal nekoliko.

»Ali se mudi?«

»O pa ne! Da bo le tja do konec tedna.«

»Ravno prav.« ?

In Blaže si je mislil: »Kaj bi neki? Se bodeva pa
takrat pomenila.«

In vesel ter sam s seboj zadovoljen se je vračal
proti domu.

XII.

»No, Blaže!« je pozdravljala Rotija Blažeta ter ga ča¬
kala že na pragu, ko se je vrnil.

Sla sta v hišo.

»Dobro, da si prišel. Poglej, dež bo šel.«

. . Blaže je pogledal skoz okno in videl, da so se res
zbirali oblaki nad grapo. Po poti niti zapazil ni bil tega . . .
ra saj se je bilo naredilo kar hipoma — in Rotija je mislila,

67

da bo ploha. Šla je gledat ven na prag, in ko je prišla
nazaj, je dejala:

»Deževalo bo ves dan in za nobeno delo ne bo danes.«

»No, Blaže, kako si opravil?« je začela potem.

»Dobro!« je odgovoril Blaže.

»Ali si kaj ogledal po mlinu?«

»Sem nekoliko.«

»Kdo je bil v mlinu?«

»Andrej in Micona — oba.«

»Ali sta se domenila z Andrejem gledč službe?«

»Nič se nisva,« je odgovoril Blaže in ta trenutek ga
je hotelo jeziti, zakaj da se nista. Saj bi bil lahko zinil
proti Andreju in domenjeno bi bilo, tako pa ni. »Nič se
nisva domenila, ker ni bila priložnost. Saj bom šel po
nedelji po moko; se bova takrat . . .«

Rotija je bila zadovoljna.

Popoldne po kosilu pa se je Blaže kakor po navadi
spravil na^peč, da bi nekoliko zadremal. Zakaj bi se ne
bil? Posebnega dela ni imel in zunaj je deževalo.

Zaspal je - in med tem ko je zunaj lilo v

curkih, da sta se prst in prah razmočila in da je voda
kopala in razjedala po kolovozu, je sedel Blaže v sanjah
med brodskimi fanti, godel na harmoniko in z jasnim
obrazom sprejemal desetice, ki so mu kar kupoma letele
v »gosli« . . .

Škoda, da se je prav tedaj zbirala nad njegovo glavo
nevihta, primeroma hujša, kakor ona tam zunaj . . .

Rotija je kar na enkrat pritekla v izbo in začela buditi
131 3 . Ž 0^ 3 . *

»Ali slišiš, Blaže? Vstani!«

»Kaj je — ?« je vprašal.

»Blaže, raz peč pojdi in se malo popravi, da ne boš

kakor strašilo . . .«

»Kaj je? Zakaj —?«

»France gre, no! Ali ne slišiš?«

»Kateri France?«

»1, naš!«

In Rotija je zopet tekla ven na prag, da bi se pre¬
pričala, ali je videla prav ali ne.

Res — Francč je bil . . . Ploha ga je bila ujela, ko je

bil na potu k Rotiji. Sicer je imel suknjo, a kaj pomaga...
in dežnik: majhen in z drobno, železno palčico, to m nič...

»Moj Bog, kako te je premočilo, Francfe! Poglej no:

5 *

68

ves si moker. Oh, oh! Obleke bo škoda, Francfc!« — In
peljala ga je v izbo. »Čakaj; suknjo sleci in jo posuši tu-le
ob peči!« Slekla mu je suknjo in jo razobesila. »Vidiš,

Blaže je tudi doma . . .«

Potem še le je mogel izpregovoriti Francč.

»Sem slišal,« je rekel, »da je doma. No, lepo ni, da
uhaja iz službe; lepo to ni!«

In začel je hoditi po sobi gori in doli. Molčal je in
delal dolge korake; gledal je v tla in se zadrl sem ter tja
nad materjo, ki mu je pravila na dolgo in široko o Blažetu
in ga izgovarjala, kakor je vedela in znala.

Blaže pa je ležal še vedno na peči — nepremično in
vsaj navidezno mirno. V resnici pa ni bil miren. Bilo mu
je neprijetno, da se prepirata mati in Francč radi njega in
da ga mati opravičuje in izgovarja, kar bi vsega treba ne
bilo ... In da bi mu ne bilo treba poslušati, se je zamislil
v kot gori za pečjo, kjer je imel samoten pajek svoj stan.
Opazoval je pajka, kako se je bil primotal oprezno in počasi
iz pajčevine ven na rob. Gledal ga je, kako je nekaj časa
ždel na robu, kakor bi se ne mogel odločiti ne sem, ne tja.
A naposled — glej čuda! — kakor da bi se bil pajek pre¬
strašil tako imenitnega gosta v Rotijini hiši, jo je popihal
z dolgimi koraki zopet v svoj stan.

Potem pa ni imel Blaže nič novega opazovati, in hočeš
nočeš je moral poslušati, kar se je govorilo po izbi.

»Ali, zakaj bi moral ravno doma tičati, če ne more
služiti pri Posečniku?« je vpraševal Francč.

»To je že, to je že!« je hitela Rotija, »saj ne bo doma;
saj bo šel k Andreju v Brode«

»Kam bo šel? K Andreju v Brode? Kaj bo tam?«

»Za hlapca bodem!« je odgovoril Blaže in to je bila
njegova prva beseda Francetu.

»Kaj? Za hlapca? Reva uboga — ! Kdo te bo hotel
za hlapca ... In v mlinu ... Le ne domišljuj se . . .«

»Kam bi se pa sicer vtaknil?« je premišljala Rotija.
Francetova misel jo je bila vidno poparila

»Kam bi šel — hm! Se že dobi delo!«

Fiance je obstal sredi izbe, kakor bi mu bila v hipu
zasijala nova misel:

»Pri nas, pri Vilfanu bi ga potrebovali!«

»Pri Vilfanu,« je ponavljala Rotija.

»Sevčda!« je pritrdil France, »Vilfan potrebuje enega.
Naročil mi je, naj ga preskrbim. No, ali bi šel k Vilfanu?«

69

Z zadnjimi besedami se je obrnil do Blažeta na peči.
Blaže je molčal. Rotija pa mu je začela prigovarjati:

»Zdaj je še čas, Blaže! Z Andrejem se nista še nič
domenila . . . Pomisli!«

Blaže je res pomislil, toda ne o tem, ali bi šel v Žire
ali ne. Da ne gre, o tem je bil gotov takoj prvi trenutek.
Ali nekaj drugega ga je jezilo. »Zakaj se ni domenil z
Andrejem do dobrega!« To se mu je utepalo! Kako bi
potem lahko odgovoril materi in Francetu kar odločno:
»Ne smem, ker sem Andreju obljubil!« Tako pa ne more...

»No, ali prideš ali ne?« ga je vprašal Francč in po¬
gledal na peč.

»Pa ne bom!« je odgovoril Blaže navzlic temu, da se
z Andrejem nista bila domenila. »Ne bom! Se bom rajši
z Andrejem pobotal!«

In ni se dal pregovoriti niti materi, niti Fancetu.
Čemu? Saj je bilo vendar toliko ko gotovo, da se ga
Andrej ne bo  branil in da bo lahko izhajal v mlinu.

Francč se je jezil in govoril o nepokorščini in trdo¬
vratnosti . . . Rotija pa se kar načuditi ni mogla, kako more
biti človek tako nespameten, da mu ni mar lepa »službica«
pri Vilfanu v Žireh.

Ko je odhajal France, se je bilo vreme že izvedrilo in
le pršalo je še nekoliko. Rotija ga je pridržala zunaj v
veži in mu rekla skrivnostno:

»Le name se zanesi, France! Ga bom jaz pregovorila;
vsaj toliko ga bom, da pride in poskusi za en dan, in
potem vem, da bo . . .

A ko je prišla^ Rotija v hišo, ji je povedal Blaže od¬
ločno, da ne gre v Žire tudi za en dan ne. In tudi razloge

ji je povedal, zakaj da ne gre.

»V Žire — ne! Kaj bi rekli ljudje, ko bi kar na enkrat

zvedeli, da je pri Vilfanu? »Poglejte, tak bo, kakoršen je
France — prevzeten!« In Andrej bi mu rekel: »Goba!« Ne,
tega bi Blaže ne mogel prenesti! In potem: da bi Francč
vedno režal vdnj in ga pri vsem tem plačeval kolikor mo¬
goče slabo — ne! In vrh tega še tiste polgosposke na¬
vade in razmere, ki so pri Vilfanu... Kratko in malo.

ni, da bi hodil k Vilfanu!

»Ali tudi za en dan ne, Blaže?«

»Tudi za en dan ne!«

In namenil se je, da vztraja pri svojem sklepu do
zadnjega — in naj bi prišlo karkoli.

70

XIII.

Ali poznate Blažeta? Ako ga poznate, boste rekli,
da se ni držal svojih sklepov in svojih besed, dasi so bili
dobri in jih je storil v trdni volji.

In res se jih ni.

Sprva je sicer stal trden in neustrašen. To je bilo

prvi dan, drugi dan, tretji dan-

Ko pa je Rotija govorila v enomer o Vilfanu in le o
Vilfanu, je Blaže kar na enkrat začel premišljati:

»Kaj, ko bi storil materi na ljubo...  Žel bi; toda

samo za en dan, več ne!«

In ko je na vse to prišla Rotija še s prijazno besedo,
češ, da en dan ni toliko, in ako mu ne bo všeč, da ga
potem ne bo več silila: tedaj sevčda drugače biti ni moglo,
kakor da se je Blaže, naravnost povedano, vdal.

»Bom, ako že ni drugače,« je rekel.

»Le daj, Blaže, le daj!« je hitela Rotija.

»Pa samo za en dan — več ne!«

»Pa za en dan, Blaže, pa za en dan!«

In drugi dan na vse zgodaj je že korakal po grapi
proti Žirem. Megla je še stala nad okolico, a jesenski
ptiči so se že prebujali in izkušali peti po vejah. Po
kotanjah in kolovozih je stala še voda. Izprani kameni so
se svetili v jutranjem svitu, ki je čim dalje močneje pro¬
diral skoz meglo. Raz drevje pa so kapale rosne kapljice
polagoma druga za drugo.

Blaže se je čutil prostejšega, veselejšega kakor včeraj.
Z mislijo na enodnevno službo pri Vilfanu se je bil na¬
posled sprijaznil.

»Zakaj ne bi poskusil?« si je mislil.

In tem lažje mu je bilo, ko je vedel, da Francč itak
ne pride mnogo v prodajalno . . . Vilfan pa in Vilfanka in
kar je še drugih — kaj so mu mar vsi drugi? Saj ne bo
privezan, in ako mu ne bo všeč — bo šel, če treba, še prej,
nego bo dan pri kraju ...

Ko je prišel pred hišo, so bili pri Vilfanu ravno od¬
prli prodajalno. Trgovski vajenec — Peter mu je bilo ime
in iz Krope je bil domd — je že močil in pometal po skla¬
diščih. Z njim se je Blaže seznanil najpoprej.

Peter je bil star kakih petnajst let. Živahen je bil in
zgo\oren; zraven pa uren in ročen kakor malokdo. Blažetu
je bil všeč na prvi mah. Dotlej ga še ni poznal, ker je
ra Peter se le pol leta pri Vilfanu in ker Blaže ni zahajal

71

v Žire, No, danes je Blaže takoj povedal Petru, da je on
brat Francetov; Peter pa je povedal Blažetu, da je ta dan
njegov zadnji pri Vilfanu, ker misli že jutri odriniti na svoj
dom v Kropo. In tako sta bila Blaže in Peter prijatelja
že na vse zgodaj zjutraj.

Potem se je pričelo delo. S Petrom sta delala skupaj.
Najprej sta imela opraviti s sladkorjem. Včeraj ga je prišlo
z vlakom na cente in vse te stožčaste zavoje, večje in manjše,
je bilo treba izložiti po policah. In ko sta dovršila to, ju
je čakalo zopet kaj drugega. Kavo sta mlela, lepila za¬
vojčke za moko in bonbone, presipavala moko in iztrkavala
vreče ... No in koliko je še drugega dela take vrste!
Blaže se ni kesal, da je prišel.

Peter je vedel in znal svoj posel natanko — kaj bi
ga ne! Zato je on določeval in ukazoval; Blaže pa je delal
in pomagal po svoje — in čas je potekal še dokaj hitro.

Vilfanka je bila večji del dneva v prodajalni. Malo
obila gospa' je bila, a izredno dobrosrčna. Žal besede ni
rekla človeku. Sedela je v prvi sobi za mizico tam ob
oknu in ali kaj pisala, ali pa gledala ven na trg, kjer so
se igrali otroci. Včasi se je malo nasmehnila, če se je ta
ali oni otročaj imenitno zvrnil po tleh in če drugega hudega
ni bilo, a takoj nato je bila zopet resna in skoro otožna.

Franceta ni bilo na izpregled. Samo enkrat je bil
prišel v prodajalno in še tedaj v naglici. Mudilo se mu je,
tako da je mogel Petru in Blažetu le mimogrede dati nekaj
navodil, kaj in kako naj delata. Potem je pa šel in ni ga
bilo ves čas nazaj.

Ljudje so prihajali na gosto drug za drugim, kupili,
pogovorili in šli.

Blaže in Peter sta delala v drugi sobi tik prodajalne.
Vrata so bila odprta, da se je videlo v prodajalno in je
Peter bil takoj na postrežbo, kadar je prišel kdo. Kadar
pa ne, sta lahko govorila z Blažetom , ne da bi bila Vil¬
fanka čula, o čem se menita.

In Blaže in Peter sta se pomenila takd-le o marsičem.

»Ti, Blaže!« je začel Peter malo negotovo in videlo
se je, da je v zadregi, ali bi zaupal Blažetu vse ali ne;
»kako sta kaj vidva s Francetom?«

»S katerim Francetom?«

»Z vašim ... Ali se razumeta?«

»Sevčda se.«

»Ali govorita mnogo med seboj ?«

72

»Tisto ravno ne.«

»Vidiš, Blaže!« je nadaljeval Peter malo tiše in malo
skrivnostno, »samo France je vzrok, da je postalo zadnje
dni tako dolgočasno pri Vilfanu. In že zato sem vesel, da
grem proč...  Ali ni res dolgočasno, kaj?«

»Meni se ne zdi.«

»Ne zdi — , verjamem, ker si še le prvi dan tukaj.
A ko bi bil ti na mojem mestu in moral poslušati dan na
dan nič drugega kakor kreg in gledati samo puste obraze,
potem bi govoril drugače . . .«

»Kakšen kreg?« je pozvedoval Blaže.

»Kreg — ali če kreg ne, pa vsaj nevoljo . . . Poglej;

pa saj ti menda ni znano, da sta si prišla Vilfan in Franci

navzkriž?«

»Ne.«

»Poglej, to je tako! Francč se ženi. Tinačevo Marico
misli vzeti. Dekle sicer ni bogato, a lepo je, in Svinjakarjev
ji je pisal iz Amerike, da jo vzame, če ga hoče. A tudi

Francč bi jo rad. Vilfan pa ne pusti, da bi jo Francč

jemal, ker bo imela dote malo ali pa nič. Vilfanka pa je
Maričina botra in se poteguje za njo. Vidiš in razpor je
tukaj. Vilfan na eni strani, Vilfanka in Francč na drugi...
In ni drugega ko prepir. Vilfana cel6 v prodajalno ni več!«

Blažetu je bilo vse to novo . . . Saj še ni čul o vsem

tem! Pa kako bo čul, ko se je pletlo še le zadnje dni!

A nekaj se mu je začelo daniti: to je najbrž vzrok Vilfan-
kine otožnosti . . .

»Vidiš!« je nadaljeval Peter, »zato je dolg čas pri nas.
Vilfanka molči, Vilfan je pa že od nekdaj bolehen . . Ver-
jami, jaz sem povedal Vilfanki naravnost: „Zato grem, ker
mi je dolg čas.“ ln res, največ grem radi tega.«

»Ali greš naravnost v Kropo?«

»Naravnost.«

»Zato je pa Francč mene hotel!« je dejal Blaže po
kratkem, napol na glas in sam pri sebi. A Peter ga je čul.

»Seveda,« mu je pritrdil Peter, »zato! In pa zato, da

bi te plačevati ne bilo treba. Ne veš, kako grabi in kako

* . % *. * f  g  i vso trgovino. Vilfana je kar od-

sta\ il in Vilfanka dela, kakor hoče Francč.«

O, ko bi bila s Petrom ves dan takd-le skupaj, bi bil
eter povedal še marsikaj in Blažetu bi še na misel ne
prišel kak dolg čas ali kaj sličnega. Toda ni bilo tako.

e cr je moral iti po opravkih. S konjem je moral na

73

pošto. In na pošti je bilo opraviti veliko. Zato ga dolgo
ni bilo nazaj.

Blaže pa je ves ta čas sedel v sobi tik prodajalne in
kavo mlel. Ura je tiktakala na steni in mlin je požiral
kavova zrna vedno znova in vedno enakomerno . . . Zunaj
pa je solnce sijalo in gorko je bilo in svetlo . . . Lepše bi
bilo doma na tnali zunaj pred hišo. Tam bi cepil drva, da
bi mu znoj tekel po čelu in iveri bi letele na vse strani,
da bi bilo veselje ... A tukaj —.

Vilfanka je uganila Blažetove misli. Obrnila se je
črez malo časa do njega in ga vprašala:

»Blaže, ali ti je dolg čas?«

In Blaže je odgovoril kar naravnost in brez ovinkov:

»Dolg čas!«

Da, Blaže je odgovoril kar naravnost. In zakaj? Zato,
ker mu je bila v tem hipu zabliščala vabljiva misel: »Kaj,
ko bi odpovedal in šel?« In te misli se je oprijel in rekel:

»Dolg čas!«

čas

všeč

— jaz
mi je

ne

pa

»Zakaj ti je dolg čas, Blaže?« se je čudila Vilfanka
in ga pogledala od okna sem. Govorila je milo, mehko.
Blažetu je bilo skoro žal, da ji je povedal kar po resnici.
A kaj je hotel! Beseda je bila izgovorjena in vztrajati je
bilo treba pri njej.

»Dolg čas mi je; kar tako mi je dolg
vem zakaj!« a pristavil je takoj nato: »O,
pri vas, zelb mi je všeč!«

»No, zato boš pa ostal pri nas — je  li da boš? Vsaj
do večera ostani, Blaže!«

»Do večera —« je pomišljal Blaže in v zadregi je
bil...  Ne, ne! Popoldne lahko nacepi drva za tri dni
naprej ... Ne, ne!

»Bom rajši kar zdajle šel!« je rekel in malo boječe
stopil pred Vilfanko. Klobuk je držal v roki in pripravljen
je bil, da jo ubere naravnost skoz vrata.

Toda Vilfanka ni obupala.

»Zdajle — ? Domov — ?« tako se je čudila in ob
enem zopet govorila takisto mehko in milo — : »Zakaj pa
domov, Blaže? Prav gotovo ti ni všeč pri nas . . .«

»O, všeč mi je pa; res mi je všeč!« je hitel in zatr¬
jeval Blaže.

»Zato pa ostani, Blaže! Vsaj do večera...«

»Do večera — « je zopet pomišljal Blaže in zopet mu
je donel po ušesih Viifankin glas, tisti mehki in mili, in

74

zdelo se mu je, da ga za božjo voljo prosi, naj ostane do
večera — samo še do večera . . .

In premagalo ga je in rekel je:

»Bom pa ostal, zato ker je že ravno pri tem.«

In mir je bilo besedij.

Ali pa mislite, da je res ostal do večera?

»Kaj še! Ko je zazvonilo poldan in Petra še vedno
ni bilo domov in je zunaj solnce še vedno sijalo in grelo,
je pozabil Blaže na vse drugo, pograbil klobuk in smuknil
skoz stranske duri venkaj na prosto ... In hitro, kakor bi
kdo kuril za njim, jo je ubral po trgu dalje in jo zavil v
grapo proti Rotiji-

XIV.

Kakor je računal Blaže, tako je bilo: z Andrejem v
Brodeh sta se domenila docela. In lahko sta se domenila.

»Saj bi ti bil že zadnjič rekel, pa si tako hitel domov,«
se je opravičeval Andrej, ko je prišel Blaže po moko. Go¬
voril je pametno; zakaj Andrej je bil tudi za pametne po¬
govore, kadar se mu je ljubilo.

»Nič ne dč!« je popravljal Blaže; »sem pa ta čas mar¬
sikaj izkusil — pri Vilfanu sem bil v Žireh in malo je manj¬
kalo, da me niso obdržali.«

»Tak6?« se je smejal Andrej in vihal brke; »ali so
ti povedali, da misli Francč v Ameriko?«

»So nekaj govorili,« je rekel Blaže in pristavil takoj:

»Po nedelji bom pa prišel, Andrej.«

»Kar pridi, kar pridi!«

In po nedelji v jutro na vse zgodaj se je Blaže po¬
slavljal od doma, napravljajoč se v Brode.

Slovo je bilo kratko; kaj je pač hotel? Spravil je
skupaj svoje reči — veliko itak ni imel — jih povezal v
culico in šel.

Rotija ga je spremila do praga. Težko ji je bilo in
razumeti ni mogla, kako more kdo po vsej sili biti rajši
kmet nego gospod. Vendar obupala še ni bila popolnoma.

Blažeta je pridržala na pragu, hoteč še v zadnjem trenutku
poskusiti svojo srečo.

»Zakaj pa v Zire ne?« je vprašala.

»V Zireh ni zame!« je odgovoril Blaže na kratko.

»Zakaj ni zdte?«

»Ne vem —.«

»Kako to, da ne veš? Izbirčen si —!«

75

»Izbirčen? Zakaj bi bil izbirčen?

»Zato, ker ti nikjer ni všeč . . . Pri Posečniku ti ni
bilo všeč in v Zireh ti ni všeč ... Kaj meniš, da ti v Brodeh
bode? Ni gotovo, da bi ti bilo . . .«

Kako je bilo to neprijetno! Kako je peklo Blažeta!

Kako da mu očita mati ravno to? Da bi bil izbirčen.
Zakaj? Ako mu pri Posečniku ni bilo všeč in v Žireh ne — ,
ali je radi tega že izbirčen ? Saj gre v Brode in tam mu
bo všeč . . .

In ali je čudno, ako mu pri Posečniku ni bilo všeč?
Ge pomisli nazaj — kaj mu je bilo dobrega pri Posečniku?
Tisto vedno prepiranje z dekletom ? Tisti vedno enaki,
vedno resni obrazi in pa tisto samotarjenje visoko gori v
gorah ?

In v Žireh — ? Za Žire on ni in ni, o tem ni vredno,
da bi mislil!

V Brodeh pa — v Brodeh bo vse drugače. Tam bo
vesel; od ondod si ne bo želel nikamor. Pri Andreju hoče
ostati stalno in ne več izbirati. Nalašč hoče pokazati materi,
da izbirčen ni — vse drugo, če hoče — a izbirčen ni!

»Izbirčen nisem!« je zatrdil še enkrat, kakor bi hotel
tudi materi vcepiti isto prepričanje; »izbirčen nisem ... In
pri Andreju bom ostal, ali verjamete ali ne.«

»Da bi bilo le res!« je vzdihnila Rotija in še dolgo
je stala na pragu in gledala za njim, ko je odhajal.

XV.

Za Rotijinega Blažeta se je začelo v Brodeh povsem
novo življenje — veselo in prijetno.

Hej, zjutraj je solnce že kukalo izza Žirovskega vrha
in ptiči so že davno peli, ko je Blaže smel še vedno ležati,
ne da bi ga kdo budil iz sladkega spanja. Če se je pa
slučajno kdaj vzbudil poprej, kakor je po navadi vstajal, je
rajši položil roke pod glavo in gledal v strop in^ bil brez
vsake skrbi; ali pa je poslušal, kako je voda šumela v
kolesa, ki so še stala tedaj, in kako je vrela in drevila
prek skal in skalic v tolmun pod njegovim oknom. In
poslušal je, ali se že slišijo v spodnjih prostorih korak;,
tihi in pohlevni, kot bi se bali glasiti se na zunaj in buditi
tako zgodaj . . . Ako so se slišali, je bila to Micona, ki je
vsako jutro najprej pometla in pospravila po mlinu, za¬
kurila za kosilo, nalupila krompirja in nakrmila dve kravi

76

in par prašičkov. Kadar je Blaže čul Miconine korake, je
vedel, da ne bo dolgo, ko bodo zaškripale velike duri, ki
vodijo v mlin, in bo prišla na prag. Kadar je bilo to, tedaj
se je Blaže navadno dvignil na postelji, odprl okno in za¬
klical Miconi:

»Micona, koliko je ura?«

In Micona je odgovorila: »Šest!« Vsaj približno toliko
je bilo vselej.

»Vstati bo treba, je li?« je rekel Blaže vselej potem
in se smejal Miconi, kot bi hotel reči: »Saj tako vem, da
bo treba!«

Micona pa ga ni silila.

»Kakor hočeš,« je rekla, »ali pa še nekoliko poleži!«

In nato j3 izginila zopet v mlin.

Blaže pa je vstal, se umil in oblekel. Ni hotel, da bi
zlorabil prijaznost Miconino.

Med tem ko se je oblačil, je imel okno odprto in
nekam veselo je vdihaval svežo jutranjo sapo, ki je vela
po grapi sem od Žirov. Zdelo se mu je, kot bi mu prav
ta sapa donašala mladostne svežosti in pravega veselja
do dela, ki ga je pogrešal že dokaj časa. Res, odkar je
bil pri Andreju, je bil dobil Blaže neko veselje, neko no¬
tranjo moč, ki ga je gnala in priganjala, da bi delal kar
naprej, opravil vse čim natančneje in hitreje, in to brez
prigovarjanja. Kaj takega — vsaj spominjati se ni mogel
— še ni čutil dotlej v svojem življenju, dasi len in površen
delavec ni bil nikdar ... O, tako-le v dolini med ljudmi,
med prijaznimi ljudmi je lahko delati! Blaže je bil dosegel,
po čemer je hrepenel.

Kdo ga je tukaj kaj nezavidel, kakor ga je pri Po-
sečniku v gorah? Nihče!

Micona — ? O to je bila pohlevna dušica; žal be¬
sedice ni izpregovorila; kaj še, da bi bila silila tja v člo¬

veka, kakor tisto Posečnikovo deklč Neumorno je delala.
Ali je bila na njivi, ki sta jo z Andrejem imela v bregu,

pet minut od hiše; ali pa je čedila po mlinu in krmila

živino. Hotela je storiti vse sama in pomagati vsakemu
in povsod

Ali pn Andrej — ali ga je mar Andrej zavidel? Kaj
se! Blaže in Andrej sta bila od dne do dne bolj prijatelja,
od dne do dne bolj navezana drug na drugega.

Res, to je bilo življenje za Blažeta: življenje med
ljudmi, med veselimi ljudmi.

77

O tako-le v dolini med ljudmi, med veselimi in pri¬
jaznimi ljudmi je lahko delati!

Sicer pa delo, katero je opravljal Blaže, ni bilo po¬
sebno težavno.

Večjidel je bil v mlinu. Iztrkaval je vreče ter sipal
v stope, kar je bilo treba: pšenico, proso, rž, kašo, ječmen
— sploh, kar so nanosili in navozili ljudje. Včasi je kako
vrečo prestavil, pazil na vodo in pa podložil lubja pod tri
stope, ki so na drugi strani ceste posebej tolkle in mlele
posušene smrekove omajke . . . Vsega tega se je bil pri¬
vadil takoj prve dni.

Ob tem, ko je imel opraviti po mlinu, sta se lahko z
Micono že zjutraj na vse zgodaj pogovarjala to in ono.

Saj je Micona govorila rada, jako rada.

»Ali si se že privadil pri nas, Blaže?« ga je vprašala
tiste prve dni in se mu nasmejala po svoji navadi, kakor
bi hotela reči: »Gotovo si se!« Zraven pa je popravljala
za njim to in ono pri stopah ali sploh v mlinu, kar more¬
biti takoj s početka še ni bil prav naredil.

»Kako bi se ne bil privadil? Saj nisem prišel tako-le
med kake tuje ljudi . . . Seveda sem se privadil.«

Tako je odgovarjal Blaže in zraven pazil, kako bo
popravila Micona za njim. Vedel je, da ga noče opozoriti
kar naravnost, boječ se, da ne bi ga razžalila takoj prve
dni. In prav to je bodrilo Blažeta še bolj, da se je hotel
priučiti popolnoma.

»Pri Posečniku ti je bilo bolje,« je pripomnila Micona.

»Kdo pravi? Ali mi tukaj ni dobro? Saj mi bolje
biti ne more . . .«

»Postreže ti nobeden ne.«

»Postreže —? Saj nisem cesar!« se je šalil Blaže.

»Pa vendar . . . Na kosilo moraš čakati, na malico
zopet. Saj bi rada pripravila včasi, pa ne utegnem, ker
je toliko dela. Ko bi vsaj te njive ne bilo . . . Zelnik sva
imela že poprej; pred štirinajstimi dnevi pa je še njivo
kupil od Fortuna. In zdaj je dela črez glavo, z Andrejem

pa nič ni: v mlinu bi le ležal in spal . . .«

Micona se je nasmejala in se ozrla v Blažeta, kakor

bi hotela reči: »Saj ga sam poznaš, kakšen je; saj ga vidiš.«

Blaže pa jo je tolažil, češ:

»Saj mu ni nič reči — Andreju . . .«

»O   nič reči!« je hitela Micona, »ga boš že še

spoznal! Nakupil bi vsega in privlekel k hiši, a da bi se

78

resno lotil kakega dela, tega ne! Pa saj ga vidiš; ali kaj

drugega dela, nego spi?«

»1, kajpak da dela . . .« se je smejal Blaže.

»No, kaj dela?«

»I, zatvornice odpira in zapira —.« Blaže drugega
res ni vedel povedati. In oba z Micono sta se smejala.

V resnici se ni moglo reči o Andreju, da bi kaj dru¬
gega delal, nego spal in pa skrbel za svoje zatvornice.

Na klopi je navadno ležal po ves dan; brigal se je
za vse in za nič; govoril je z vsakim človekom in o vsem;
a povedal je malo, ali pa nič . . . Tak je bil!

»Blaže, ali si že opazil, da imam tukajle malo linico
— ali vidiš?« je vprašal nekoč Blažeta in mu kazal malo,
za prst široko luknjico, ki je bila napeljana skoz zid ven
na vodo. Linica je bila tik pri zglavju, kjer je navadno
ležal Andrej, in človek je na prvi mah niti zapazil ni.

»Zakaj imaš to?«

»Poglej,« je začel razlagali Andrej, »na vodo gledam
in pa na zatvornice . . . Zatvornice sem napravil še le pred
letom. Narejene so po novem, tako da jih dvignem z
„mački.“ Moj oče ni imel takih, in ljudje so me čudno
gledali, ko sem jih napravljal. A jaz sem vedel, da si
bom prihranil z „mački“ mnogo truda. In res sem si ga.
Blaže poskusi enkrat dvigniti z njimi — boš videl . . .«

»Pa zakaj je linica, Andrej?«

»Linica — « in Andrej je bil zopet v ognju; o svojih
napravah je govoril rad — »linica? Zavoljo otrok! Ko
so otroci videli, da so zatvornice lahke, so mi izpuščali
vodo . . . Jaz pa sem si prevrtal zid in jih opazoval na
skrivnem. In še zdaj mi hodi linica v prid. Na vedo
gledam, da vidim, kdaj je ali prevelika ali premajhna, da
mi ni treba vstajati . . .«

»Pred letom, praviš, si napravil zatvornice?« je po-
zvedoval Blaže, ne toliko iz radovednosti, kakor bolj radi
tega, da je dal Andreju priliko govoriti in razkazovati se.

»Pred letom sem jih napravil,« je pritrdil Andrej; toda
tisti trenutek se ga je že prijemala lenoba in spanec.

»Kaj je pa Micona rekla nato?« je silil Blaže.

»Micona —?«

»Radi zatvornic, d&!«

»Ha -ha-ha!« se je zasmejal Andrej in bil hipoma
zopet v prejšnjem ognju; »kaj bo rekla? To, kar drugi:
oa tiatim denar. A da so zatvornice trdne in da ne pu-

79

šcajo tega ne pomisli! In da je vedno vode dovolj in
da vedno lahko meljem — tega tudi ne pomisli.«

»Pa njivo si tudi kupil . . .«

»Njivo —. Ali ti je pravila?« je povzel Andrej in
zopet se mu je dobro zdelo; »tudi njivo sem kupil. Micona
zdaj vedno tarna, koliko ima dela. Zakaj je pa pri hiši,
če ne za delo?«

Blaže mu ni vedel kaj odgovoriti.

»Čuden človek!« si je mislil sam pri sebi in se mu
smejal.

Pa še neki drug »čuden človek« je bil v Andrejevi
hiši. Bila je stara Špela, beračica in napol neumna, ki
jo je srenja redila in ki je ravno tiste dni stanovala pri
Andreju.

Kako je iznenadilo Blažeta, ko je videl, oziroma slišal
to žensko prvič!

Ravno prvi dan je bilo, ko je bil Blaže pri Andreju.
Kosili so v zgornji hiši: on, Andrej in Micona, ter se po¬
govarjali med seboj. Komaj je zastal pogovor nekoliko,
kar se oglasi izza peči čuden, piskajoč glas. Blaže se je
ozrl, toda niti zapaziti ni mogel nikogar; bilo je temačno.
A nekaj živega se je premikalo in gibalo. Bila je Špela.
In vselej, kadar se je zagibalo in premaknilo, se je oglasil
tisti piskajoči glas:

»Voda, oh voda . . .«

*  V

»Ali je voda, Spela?« je vprašal Andrej izza mize.

Glas za pečjo je hipoma utihnil.

Blaže je gledal. Iz tmine se je vedno bolj videl ko¬
ščeni in nagubani Špelin obraz s šilastim nosom in s suhimi,
kot črta tankimi ustnicami.

»Kdo je to?« je vprašal Blaže.

»Špela je,« je pojasnjevala Micona in se ozirala za
peč, »vedno govori o vodi ... Ni dom& v tem kraju, am¬
pak s Koroškega je prišla. Otroka je imela in ta otrok ji
je utonil v vodi. Potem je znorela — in zdaj govori le
o vodi«

»Voda, oh voda . . .« se je začulo zopet izza peči

— »voda, in ta ni povsod enaka . . . Včasi je zelena, huš.

— v taki tonejo ljudje . . . Včasi je rjavkasta, penasta, ki
mehurčke žene in se s sipo kali ... I o je voda . . . Kako
žeja, uh — kako žeja! A voda dere po strugah, dere . . .

dere . . .«

»Ali dere?« je vprašal Andrej.

80

In glas za pečjo je zopet utihnil . . .

Še le, ko se je za mizo oživil pogovor in zopet utih¬
nil, še le potem se je začulo izza peči:

»Voda, oh voda . . .«

In to se je ponavljalo vedno znova, vedno enako,
vedno v istem glasu ...

Kako je Blažeta vse to zanimalo.

V gorah na samoti ni tako, da bi človek naletel vsak
čas na kaj novega, nenavadnega ... No in brez tega človek
ne zve nič, ne izkusi nič . . . V dolini, med ljudmi — tu
človek kaj vidi in izkusi. Da, to je življenje, ki je vredno,
da ga človek živi: življenje v dolini, med ljudmi, med svetom.

In pri tem — kako bi bil mogel misliti na kak dolg
čas, ko so mu vendar tekli dnevi, kot bi jih podil z bičem,
in ko je minil prvi teden, da Blaže sam ni vedel, kdaj
in kako!

XVI.

Odkar je bil Rotijin Blaže v Brodeh, je imel priliko
občevati in govoriti z najrazličnejšimi ljudmi, ki so nosili,
oziroma vozili k Andreju v mlin. Andrej se, odkar je bil
Blaže pri njem, ni toliko menil za ljudi, ampak je vso skrb
prepustil Blažetu. Blaže pa je rad govoril. Tega ali onega,
s katerim sta bila nekoliko znana, je sem pa tja tudi pri¬
držal in mu razkazal prostore po mlinu, ako je želel. Zato
so pa ljudje splošno prav pohvalno govorili o Blažetu, in
Micona je rekla, da to ne bo slabo za hišo . . .

Res, marsikdo se je prav zaradi Blažeta pomudil dalje,
kakor bi se bil sicer. Tako stari Muha iz Bačen.

Stari Muha iz Bačen je bil moder mož. Irhaste hlače
je nosil z usnjatimi trakovi ob golenicah; črevlje na kveder;
telovnik s svetlimi gumbi; pa iz pipice je kadil. Svoj čas
je bil cel6 za župana v Bačnah in njegova beseda je ve¬
ljala. Saj pa tudi nikdar ni zinil katere prazne, ampak
vselej je preudaril poprej, predno je kaj rekel, in počasi in
krepko je povedal, kar je mislil.

Blaže in pa Muha se nista umela posebno. Umevno,
da se nista, ker je bil Muha v sorodu s Posečnikom in
zato tudi z Rotijo in po tej z Blažetom. Radi sorodstva
pa si je lastil mož do Blažeta marsikako pravico. In to
Blažetu ni bilo ljubo.

Muha ni odobraval, da je Blaže ušel od Posečnika.
Ni mogel umeti, da bi pri tako dobrem in tako poštenem

81

gospodarju, kakor je bil Posečnik, moglo biti človeku kaj
slabega toliko že celo ne, da bi bilo vredno, uhajati iz
službe  . . . Blaže pa je seveda trdil, da je bilo, in ni se
hotel vdati Muhi.

»Bilo je, bilo! Ato jaz sam najbolje vem, kaj je bilo...«

Tako je ponavljal Blaže, ko ga je nekega dne hotel
Muha izpraševati o tem.

»Kaj neki ti veš, mladost neizkušena!« mu je ugovarjal
Muha, sedeč na pragu pred mlinom, prižigajoč si pipico.

»Dobro vem.«

»No, pa če je že bilo,« se je vdal Muha, »zakaj nisi
doma pri materi? Če si že hotel imeti vse lepo in gladko,
doma bi bilo najlepše in najgladkejše . . .«

»Bi že bilo; pa mati ni marala, da bi bil domd.«

»In kaj je rekla?«

• »Da naj grem služit«

»Zakaj te pa nazaj k Posečniku ni zapodila?«

»Kaj me bo podila; saj nisem otrok . . .«

»V strah te ne zna prijeti, že vidim,« je modroval
Muha dalje, »v strah te ne zna prijeti. Saj tudi Franceta
ni znala . . . Zato pa ne bo nikdar nič prida iz njega. Zdaj
pravijo, da jo misli popihati v Ameriko. Če bo šel, bo šel
iz same ošabnosti in svojeglavnosti, pravim! — Ali si ti
že čul, da misli iti?«

»Sem,« je rekel Blaže in molčal.

»No, ali pri Andreju ti je dobro?« je napeljal Muha
zopet pogovor nazaj.

»Dobro . . . Bolje ko pri desetih Posečnikih!«

Muha pa je zmajal z glavo, češ:

»Fant, ti si ošaben; pazi, da se ne boš kesal . . .«

Ko je Muha odhajal, se je Blaže na skrivnem muzal
za njim, češ: »Kaj on vč o tem, dasi je star in izkušen —.«
In to je bilo dovolj, dasi mu je hotela vest nekaj očitati . . .

Sicer pa, ko bi se tudi Blaže sam ne bil potolažil, saj
je imel ljudi, ki so skrbeli za to, da se nadležna misel
zapodi iz srca . . .

Bolantaček iz Hotovelj je tudi večkrat prišel. Ne sicer
vedno z opravkom, dasi je tudi v mlin vozil k Andreju; a
tudi ne samo radi Blažeta, zakaj tudi z Andiejem sta si
bila v konce. Vendar odkar je bil Blaže pri Andreju, je
prihajal Bolantaček bolj pogosto. In Blaže in Bolantaček sta
se pomenila o marsičem. Najrajši pa sta govorila o godni
in o harmonikah. In taki pogovori so zanimali Blažeta vse

Večernice. 55. zv. ^

82

bolj in so vplivali nanj vse več, nego Muhove pripombe
in opomini . . .

Bolantaček je imel naročiti Blažetu harmoniko z dvoj¬
nimi basovi in s koščenimi »knofki« za šestdeset kron. In

potem ga je imel Bolantaček naučiti še gosti-to je

bilo sklenjeno.

Pa tudi še o čem drugem sta imela govoriti Blaže in
Bolantaček. Pomislite: Bolantaček je imel Blažeta vpeljati
v fantovsko druščino, in to ni mala stvar. Kako in kdaj —,
o tem niti sama še nista bila na jasnem. Čakati je bilo
treba ugodne prilike ... In ta prilika ni bila daleč.

Nekoč je prihitel Bolantaček k Blažetu z veselo novico:

»Blaže, drugo nedeljo je semenj!«

Blažetu se to ni zdelo nič tako posebnega, zato je
malobrižno vprašal Bolantačka, kaj potem.

Bolantaček mu je takoj razložil velik pomen tega
slučaja.

Na semanji dan se je imelo plesati pri Lovrinu. Fantje
so imeli prirediti ples in Bolantaček je bil povabljen za
godca. S tem je bila dana Blažetu prilika, da stopi prvič
v večjo družbo med fante ... In to je bilo dovolj.

»Ali prideš?« je vprašal Bolantaček.

»Ne vem, ali bi ali ne,« se je izgovarjal Blaže.

Imel je toliko pomislekov. Prvič se je bal, da se ne
bi zopet upijanil, kakor se je zadnjič; ples bo in družba bo
velika. Blaže pa je vedel sam o sebi, da mu vino rado
zleze v lase in da potem govori in dela, česar bi ne smel ...
Drugič, ker je bil tako malo časa v Brodeh in še ne znan
z vsemi fanti ... In nazadnje, ker bo treba plačati spre-
jemnino, denarja pa ni imel . . .

Toda vse pomisleke mu je zlahka ovrgel Bolantaček.
Kaj bi mu jih ne, ko mu je povedal, da ga fantje sami
vabijo, naj pride, in ga zagotovil, da mu toliko denarja
posodi Andrej z veseljem, ako mu reče Blaže le eno besedo.

»Torej, ali prideš?«

»Pa pridem . . .«

In Blaže je dal moško besedo, da pride.

Ko je razmišljal pozneje o tem, se mu je prav zdelo,
j e  obljubil Bolantačku. Saj je ravno po veseli fantovski
druščini hrepenel; saj je prav za prav — čemu bi si tajil
bila v prvi vrsti fantovska druščina, ki ga je izvabila
o J Posečnika v dolino ... In zdaj naj bi bil opustil lepo

83

priliko, ki se mu je nudila, in se morebiti fantom celo za¬
meril nazadnje? Nel

Naslednje dni je mislil Blaže samo na semenj in pa
na ples pri Lovrinu. Koval si je načrte za nedeljo. Plesati
sicer ni mislil. Plesal ni še nikdar, samo enkrat na
pustni večer pri Posečniku — z metlo, a godba ga je ve¬
selila in Blaže je neizmerno rad poslušal Bolantačka, kadar
je iztresal iz »meha« svoje polke in valčke in kar je še
drugih znal: šotiš, cep^arle, štajriš, marzolin itd. Slišal ga
je nekoč, ko so se Štivranovi svatje vračali od poroke.
Tedaj je bil ves neumen od tiste godbe in odtlej si je
ohranil Bolantačka v najboljšem spominu.

»Ali ti kaj greš med fante?« je vprašal Blaže tiste dni
z nekim ponosom — uganite koga! — Petelinovega Tinčeta!

S Petelinovim Tinčetom sta se bila po onem dogodku
na planinici sprijaznila popolnoma. Petelinov Tinče je tudi
vozil v Andrejev mlin in že zato ga ni smel sovražiti Blaže.

Petelinov Tinče je služil izven Brodov pri Pučniku za
malega hlapca. Pučnik je bil trgovec in je kupčeval z
lesom in z ogljem. Vsak drugi dan sta stala dva naložena
voza pred Pučnikovo hišo: eden z rimelci, drugi z ogljem.
S prvim je -vozil veliki hlapec, z drugim pa Tinče, ki se je
bil še le pred kratkim udinjal pri Pučniku. Veliki hlapec
je bil lahko čedno napravljen — seveda: les ga ni umazal.
Toda Tinče ne tako! On je bil vedno ves črn in niti v
mesto, kamor sta vozila oglje, si ni mogel obleči bele srajce,
ker bi bil prinesel domov črno. Zato je pa Tinče tudi
doma hodil v delavnik ves črn in umazan . . .

K Andreju je bil pripeljal tiste dni v mlin — črn in
zakajen kakor dimnikar ... In Blaže ga je lahko s tem
večjim ponosom vprašal, če hodi med fante; saj se Tinče
niti v nedeljo ni mogel omiti in očediti, kakor bi bilo treba...

»Med fante ne grem — nimam kaj delati med njimi . . .«
je odgovoril Tinče navzlic svoji črni srajci in zakajenemu
obrazu dokaj samozavestno.

Blaže si je moral priznati, da mu je prav ta samo¬
zavest na Ti-nčetu skoro ugajala. Najbrž zato, ker je meniJ
zapaziti na Tinčetu nekaj, česar sam ni imel in kar je zato
tolikanj bolj občudoval na drugih. Vendar se mu je čudno
zdelo, zakaj bi ravno Tinče ne maral med fante . . . Zato
je ugovarjal, rekoč:

c  »Delati —. Saj nihče nima nič delati med fanti . . .
Pa tako pravim, če kaj greš v druščino .«

6 *

84

• »Ne grem!
če jo hočem —
»Kakšne ?«
»Mestne!«
»Mestne

m

Čemu, ko lahko dobim druge druščine,
boljše . . .«

?« se je čudil Blaže.

»Mestne, mestne!« je ponovil Tinče; »misliš,
morem dobiti? S hlapcem voziva na kolodvor;

^ A XI t ^

da je ne
na kolo¬
dvoru pa so ljudje, ki so vse kaj drugega, kakor kmetiški
robavsi tukajle. Kaj veš ti, ki v sveta nisi videl več kot
toliko, kolikor se ga vidi raz Žirovski vrh — in še tega
le od daleč. A mestni delavci — meniš, da so to res de¬
lavci? V delavnikih so sicer delavci, toda v nedeljo se ti
ne ločijo od najbogatejšega gospoda. A navzlic temu marajo
zame in radi govorijo z menoj. Z vsemi sem znan!«

»No, in kaj so ti že povedali?« je pozvedoval Blaže.

»Kaj — ? Marsikaj! To že, da bodo na kolodvoru
v kratkem odpovedali delo vsi — in sicer zato, ker nočejo
biti tapice in trdo delati in klečeplaziti pred gospodarji. O,
mestni delavci so drugačni gospodje kakor kmetiški!«

Blaže je zmajeval z glavo. To mu ni šlo v glavo,
da bi res samo mestni delavec bil kaj, kmetiški pa kar
tako-le nič . . .

»Boš pa še ti odpovedal delo pri Pučniku, kali?« je
vprašal Tinčeta napol resno, napol zbadljivo. Zakaj znano
je bilo, da Tinče ne vozi rad oglja in da se je ponujal
Pučniku, da bi vozil les, a ne oglja; še le ko mu ni bilo
dovoljeno in ko drugje ni mogel dobiti službe, se je baje
udinjal za oglje. Tega pa seveda Tinče ni hotel priznati . ..

»Jaz da bi odpovedal?« je rekel na Blažetovo pri-
pomnjo; »saj nimam zakaj ... Pri Pučniku mi je všeč, da
mi bolj biti ne more. Mi ni nič hudega . . . Kadar mi pa
kaj prav ne bo — o tedaj pa odpovem kar naravnost!«

»Če te Pučnik sam ne bo prehitel!« seje vtaknil vmes
Andrej. Dotlej je ležal na klopi ter molčal in mežal. Tinče
je mislil, da spi.

Vendar je hotel 'l inče tudi Andreju ugovarjati.

»Pučnik, da bi mi

--v, ^

I oda Andrej je bil že na drugem predmetu. Videl
da se je bil Tinče neprevidoma zadel vreče, ob kateri
stal. In takoj ga je opomnil, češ:

»Poglej, srajco si si umazal!«

linčeta je bilo sram. Pogledal je okrog sebe, in
je zapazil Pučnikovo moko, je začel znašati vreče

J e,

je

ko

na voz.

85

Blažetu se je prav za prav dobro zdelo in smejal bi
se bil Andrejevi opazki, a se ni hotel zameriti Tinčetu.
Zato je šel rajši ven in pomagal Tinčetu nakladati.

In da bi potolažil Tinčetovo nevoljo, če je je kaj bilo,
se je pogovoril z njim in ga pridržal nekoliko.

»Vidiš, Tinče, meni se dobro godi pri Andreju,« mu
je rekel zaupno.

»Ali dobro —? No, saj je prav, da se ti.«

»In ravno tebi, Tinče, se imam zahvaliti za to.«

»Meni ?«

»Tebi, ker si mi ono nedeljo, ko sem pasel na Po-
sečnikovi planinici, rekel ,pastir*. — Takrat si mi odprl oči...
Sicer ne vem, ali bi bil zdajle tukaj ali ne.«

»Vidiš!« je dejal Tinče samozavestno in sedel na voz.

»Kaj pa na harmoniko — ali še kaj godeš?« je vprašal
Blaže pri slovesu.

»Ne več. Se mi je zdela prevelika in prenerodna,
zato sem jo prodal Muretovemu. Zdaj godem na orglice
za na usta — je bolj prijetno ... Ko vozim v mesto, sedim
vrh voza in godem, da vse pleše okrog -mene in da ljudje
glave potikajo skoz okna ... O, tudi meni ni nič hudega!«

Blaže zopet ni vedel, kaj bi si mislil: ali bi verjel
Tinčetu in mu zavidal srečo, ali pa neverjetno zmajal z
glavo in ga zavrnil. Tinčetove besede so sicer zvenele lepo,
toda srajca je pričala — kako bi rekel — črno . . .

Vendar je Blaže še dolgo stal na mestu in gledal za
Tinčetom, ko se je ta odpeljal po grapi. In neka zavistna
misel mu je vstajala v duši, polagoma kakor se dviga ob
poletni vročini na jasno nebo hudouren oblaček . . .

In ko je prišel nazaj v mlin in ga je sprejel Andrej
z bučnim smehom, češ: »Ali si videl, da se je poznalo na
vsaki vreči najmanj šest njegovih reber?« se mu Blaže
sprva ni smejal. Prav tisti trenutek mu je prišlo na misel,
da morebiti tak-le človek, kakoršen je Petelinov Tinče, ki
vsak dan vozi v mesto in nazaj, vidi in izkusi še največ...
No pa ta misel je obvladala Blažeta samo za hip. Takoj
nato je izprevidel, da je neumno, sploh misliti o tem.
Zato se je rajši nasmehnil ter pritrdil Andrejevi opazki,

rekoč:

»Prav gotovo — šest reber se mu je poznalo in še
pleča povrh . . .«

86

XVII.

Nedelja je prišla — semanja nedelja — in Blaže je
bil mož-beseda. Andreju je kar naravnost povedal, da gre
na ples, in ta mu ni branil. Micona pa mu je dala denarja

in mu tudi ni branila ... In šel je.

Mrak se je delal in pivska soba Lovrinova je bila do
mala polna, ko je vstopil Blaže. Kadilo se je po izbi in
fantje so že plesali in razbijali, da so deske odskakovale
od tal. Dekla je bila ravnokar poškropila po tleh; zato se
je para, pomešana s prahom, dvigala proti stropu in od--
sevala v luči, ki so jo bili ravno tedaj prižgali. Z vinom
in pivom prenasičeni zrak je puhtel pri durih in oknih
na prosto.

Blaže je obstal na pragu. Tesno mu je prišlo pri srcu
in za tisti hip se je pokesal, da se je držal obljube in
prišel . . . Tolike druščine ni bil vajen in v takem hrušču
in trušču še ni bil ... Že se je hotel vrniti in, če treba,
se tudi zameriti Bolantačku in drugim . . .

Toda namenjeno je bilo drugače.

Bolantaček, ki je sedel v kotu za mizo in je bil prav
tedaj odložil harmoniko, ga je zapazil pri durih.

»Blaže, pit pojdi, piti«

In pokazal mu je z roko na prazno mesto poleg sebe.

Ta opomin je vzbudil v Blažetu hipoma srčnost in
samozavest. Preril se je skoz sredo sobe in prisedel k
Bolantačku.

Potem je pa bilo vse dobro. Bolantačka je imel poleg
sebe in raz svoje mesto je mogel videti po vsej sobi. To
je bilo dovolj; več si Blaže ni želel.

Fantje, ki so dotlej plesali, so med tem posedli
po klopeh in dekleta tudi. In potem so peli, pili, smejali
se, nagajali si itd.

Pa kaj je Blažeta brigalo vse to! Njemu je bilo dovolj,

da je videl pred seboj vesele obraze in da je bil sam vesel
med njimi.

Sicer je pa imel Bolantačka poleg sebe in ta mu je
razložil, kar mu je bilo treba vedeti. Ta ga je po potrebi
seznanjal s fanti, s katerimi se Blaže dotlej še ni poznal,
n vsakdo izmed fantov se je Blažetu prijazno nasmehnil,
m r V - S f J . nami £ nil v  pozdrav. In to je bilo Blažetu dovolj.
* aj  k i 4. pr ! a , vil  dosti re čeno: ni minilo pol ure in

stvar! **  ^ t0  lk ° kot domač v  družbi ... In to ni mala

87

Pa to, kar je bilo doslej, to še ni bilo vse. Najlepše
je imelo priti. Najlepše je bilo tedaj, kadar je vzel Bolan-
taček harmoniko v roke in zagodel. Hej, kako je tedaj
Blažetu burno zaplalo srce in kako je bil hipoma ves drug;
kakor bi mu bil človek ognja nalil v žile namesto krvi . . .
Pa tudi na druge je delovalo. Kako je tedaj vselej zavr¬
šalo v družbi in kako je vse rinilo po koncu in tiščalo na
prostor sredi izbe, zbirajoč se v vrste in pare za ples!

Saj je pa bila tudi godba, ki jo je Bolantaček tako-
rekoč čaral iz harmonike, kakor nalašč za to, da je živ
človek ni mogel pozabiti vse življenje, ako jo je poslušal
le enkrat ... To so bili glasovi: ubrani, okrogli, globoki,
glasno doneči ... Ti glasovi so ob enem jokali in vriskali,
bobneli in doneli, pojemali in usihali ... In s temi glasovi
so v Blažetovem srcu oživele neke nove strune, ki so tudi
vriskale in jokale, pojemale in usihale, pa zopet naraščale
in se smejale . . .

Blaže se je smejal. — Poslušal je . . . bil je vesel
prek vse mere . . . gledal je in gledal ... To mu je bilo
nekaj novega, doslej še nepoznanega.

Pari po sobi so se drevili in se sukali kakor v vihri
in Bolantačkova harmonika jih je drevila huje in huje . . .

In tako je tekel večer.

Blaže je pil . . . Polagoma je sicer srkal dobro kapljico,
a vztrajno. Žejen je bil in denar je tudi imel . . . Sicer pa,
saj so drugi tudi pili!

In čim dalje je potekal večer, tem bolj domačega, tem
bolj prostega se je čutil. Prijaznost fantov ga je vzpod¬
bujala; bil je vedno zaupnejši, vedno veselejši, vedno glas¬
nejši. Vino je storilo svoje in godba ga je navduševala
bolj in bolj . . . Naposled si je upal cel6 izza mize. Kadar
niso plesali, je celo stopil parkrat po sobi gori in doli in
izpregovoril par besed s tem ali onim. In ker je bilo na¬
posled vroče v sobi, je šel tudi ven, postal nekoliko na
vežnem pragu, gledal v tiho noč ali pa na nebo, ki je bilo
na gosto posejano z zvezdami — in potem je šel zopet
nazaj med družbo, med fante, med sebi enake . . .

Blaže se ni kesal, da je prišel. Blagroval je samega
sebe, v duhu objemal ves svet in bil dobre volje, da bi se
ne bil jezil niti nad Posečnikovim dekletom, ko bi bilo v

tistem hipu stopilo predenj.

»Pleši!« ga je opomnil enkrat Bolantaček in mu že

hotel izbrati plesalko ...

88

»Tistega pa ne — plesal pa ne bom!« je rekel Blaže
odločno in sila čudno bi se mu bilo zdelo, ko bi mu bil
Bolantaček res pripeljal plesalko in bi se bil zavrtel z njo
sredi sobe, če tudi le parkrat . . . Ne, za ples Blaže ni bil
— to si je priznal sam.

Vendar tisti hip se je navzlic temu pokesal, da ne

zna plesati, kakor znajo drugi ...

Sicer pa je tudi to bilo dovolj, kar je imel. Saj mu
je tudi brez plesa bila duša polna in mu je radosti pre¬
kipevalo srce.

Pil je . . .

In čudno, pijača ga niti omamljala ni — kakor se mu
je zdelo... Res se mu je jezik že zapletal nekoliko, a
komu bi se ne bil — saj je bilo treba govoriti toliko in z
vsakim . . . Vendar trezen je bil Blaže pri vsem tem in

prav dobro je vedel, kaj dela, in zdelo se mu je, da bi

lahko dajal račun od vsake besede, ki jo je govoril.

Le sem pa tja je bil malo preveč domač — se mu

je zdelo — in upal si je nekoliko preveč. Tako na primer,

ko je videl, da so silili drugi v Bolantačka in mu oponašali
njegov »meh«, ga je tudi Blaže enkrat podražil nekoliko ...
Zdelo se mu je, da Bolantačku to ni bilo prav . . . Sicer
pa — ali je bil Blaže na koga navezan? Ali ni bil kakor
drugih kdo?

Sploh se Blaže naposled ni bal nobenega in zdelo se
mu je, da bi se bil postavil po robu vsakemu, ki bi mu
bil zinil žal besedo . . .

Petje in ples sta se menjavala med seboj, veselje je
naraščalo, vik in krik se je razlegal burneje. Šlo je na
polnoč ... -

Bolantaček je godel, da so ga bolele roke, a fantje

se niso utrudili; plesanja in drsanja ni bilo ne konca,
ne kraja.

Blaže je naročil Bolantačku, naj zagode »ceparle«. Ni
mu sicer dal v gosli, saj ni mislil plesati; vendar
»ceparle« je hotel slišati še enkrat, predno gre, zakaj ravno
tega je znal zagosti Bolantaček kakor malokdo.

In res je zagodel.

, . ^; *° . J* e  veselilo Blažeta! Dvignil se je za mizo,

T ' 1  7  ro ^ ami  P° zraku, smejal se in dvigal rame po taktu...
In ziaven je silil v Bolantačka:

godi >>l  « g0Ci '‘ Bolantaček, le godi! Ceparle godi...

89

Pri tem se je primerilo, da je včasi omahnil na stran
in se zadel ob Bolantačkovo ramo. To pa je Bolantačka
motilo. Pogledal je Blažeta po strani, češ, naj miruje. . .

A Blaže tega ni zapazil.

Ceparle je pel in fantje so plesali . . .

Blaže je sedel, ker noge ga niso več držale. In še
sede je tiščal in rinil v Bolantačka, češ:

»Poglej, Bolantaček, kako plešejo... hej!«

Bolantaček pa ga je zopet gledal po strani in to pot
se mu je jeza brala v očeh . . .

»Miruj!«

Blaže pa ga ni niti slišal, niti razumel.

In kaj je moralo še priti!

Blažetu je prišla na um neka nova misel in takoj jo
je bilo treba povedati Bolantačku. To ga je pokopalo.

»Slišiš, Bolantaček! Slišiš: ti mi ne boš naročal har¬
monike z Dunaja... Slišiš!« — in zraven je cukal Bo¬
lantačka za rokav. — »Slišiš: ti mi boš prodal svoj meh,
zato ker tako lepo poje . . . Slišiš!«

Bolantaček je znova zavpil: »Miruj!« in godel dalje.

Toda Blaže ni miroval . . .

Tedaj pa je bilo Bolantačku dovolj.

»Kaj hočeš —?« je zavpil na enkrat tja v Blažeta in
ustavil harmoniko-

Pari so obstali v diru in tišina je zavladala po sobi
prvi hip.

Bolantaček pa je škrtal z zobmi in divje ter nepre¬
mično upiral pogled v Blažeta. Oči so mu sijale jeze in
srda, prsti so mu podrhtavali ob »knofkih« in »basovih«.

»Kaj hočeš —?!«

Blaže je obsedel kakor vkopan. Bled je bil kakor
smrt in usta so se mu odprla od razočaranja in srce se
mu je krčilo strahu-

Toda kakor sodna trobenta je donel oni grozničavi
glas: »Kaj hočeš —?« in prevpil ves hrum in šum, ki je
bil znova nastal med plesalci in gledalci.

»Kaj je, kaj je?« so izpraševali fantje in silili v
ospredje. »Zakaj ne godeš, Bolantaček? — Godi!«

Bolantaček pa je vpil znova in vpričo fantov tiščal v
Blažeta:

»Zdaj povej, kar imaš! Kaj hočeš —?«

Blaže je hotel govoriti, toda glas mu je zastal v grlu;
in namesto glasu je privrel na dan piskajoč kašelj . . .

90

Bolantaček pa je le vpil, da je odmevalo od sten:

»Zdaj govori!«

Kaj je hotel govoriti, ko mu pametna stvar ni prišla
na misel in ko je mislil, da se udirajo tla pod njim!

Plesalci so vpili znova in že malo ne kričali in grozili
Bolantačku:

»Godi! — Kaj imata?! — Ako ne zaigraš takoj . . .«

In tudi kletvica se je čula vmes.

Bolantaček pa se ni dal oplašiti. Kričal je v enomer:

»Pri miru naj me pusti! Čemu sploh pride... Za
napotje je, pokveka nerodna! Niti plesati ne zna ... V
hribih naj bi ostal pri ovcah in kozlih — za ondi je . . .«

In še je vpil — še dolgo je vpil!

Blaže ni več vedel jasno, kaj se godi okrog njega.
Videl je sicer vse, a razumel ni vsega; poslušal je, a be¬
sede so hitele brez vtiska mimo njega . . .

Miza, soba, strop, okna — vse se je zasukalo pred
njim in le on — zdelo se mu je — je ostal miren, med
tem ko je krog njega vse vršelo in kričalo, vpilo in ruvalo.

To so bili grozni trenutki za Blažeta, navzlic temu,
da se jih ni zavedal popolnoma. In to je trpelo celo grozno
večnost . . .

Kar zahrešči harmonika znova - Bolantaček je

nadaljeval svoj »ceparle«.

Blažetu je odleglo - a ob enem mu je bilo dovolj,

dovolj .

Segel je v žep, treščil pest drobiža na mizo, pustil
klobuk in kamižolo, ki jo je bil odložil takoj pri vstopu,
in odbežal venkaj na prosto.

In tam zunaj je bila polnoč. Po okolici se je raz¬
grinjal lunin svit kakor čisto srebro in voda je bobnela

tja v tiho noč, in veter, ki je bil narastel, je tudi pihal tja
v tiho noč ...

Blažetu je bilo, kakor da se je prebudil iz sanj —
mučnih in težkih . . .

Obstal je spodaj pod stopnicami. Zazijal je, potegnil

zraka v^se j n  izprevidel hipoma vso groznost in usodnost
nocojšnjega večera.

»Sramota! O gorje, gorje mi!«
n poklical si je dogodke površno zopet v spomin.

” o rej ne za med ljudi, ampak — .«

( ,t ' a mu n ' prenesti — to je bilo pregrozno.

91

Zavrtelo se mu je v glavi, noge so se mu pošibile
in moral je sesti na stopnico.

Glavo je podpiral z roko; a jasno ni mogel misliti.

Vse misli so se mu v groznem neredu drevile krog
nekega središča, krog neke misli, ki je bila izmed vseh
najhujša in ki se mu je divje in brezsrčno režala v obraz
zopet in zopet. . .

»Ne za med ljudi, ampak za v hribe —. Za v hribe ...
za med ovce in kozle . . .«

Stresnilo ga je.

Hotel se je dvigniti, toda grozna zavest, da mu je en
trenutek podrl vse, vse — ta zavest ga je tiščala kakor
mora proti tlom.

Vendar — vstati je hotel, je moral, ker je sapa pihala
in mraz je bilo . . .

Dvignil se je s silo in s težavo.

Kam je hotel?

Sam ni vedel, kam je hotel. Proti domu bi bil šel;
proti Andreju je hotel. Storil je par korakov, opotekal se
je ... a zgrešil je pot in zašel na stransko stezo. In steza
je peljala nekam navzgor. Po koncu ni mogel . . . Sesedel
se je sredi pota in obsedel v bregu za Lovrinovo hišo. Iz
Lovrinove sobe pa je sijala luč skoz okna in Blaže je videl
v izbo, kjer so plesali in ukali dalje.

»Čemu sem šel med nje, čemu!?«

Tako je vzdihoval sam pri sebi; toda mesec na nebu
mu ni odgovarjal in voda je brezčutno drevila po grapi
mimo njega ...

»Čemu si prišel?« — tako mu je govoril neki tajen
glas — »čemu si prišel, ko bi bil lahko vedel, da nisi za
to, da nisi za družbo.«

In zopet so mu prišli pred dušo spomini — spomini,
ki jih je obnavljal že tolikokrat, ki ga pa navzlic temu še
niso bili spametovali: spomini na brata Franceta . . .

O, nima ga — nima ga Francetovega srca, in to je
grozno! — Kaj bi bil na primer France odgovoril nocoj,
kako se obnašal proti Bolantačku?

Ha, France bi se ne bil vdal kar tako; France bi bil
ravnal drugače!

»Kaj hočem —!?« tako bi bil vprašal France Bolan-
tačka in ga pogledal nazaj takisto jezno: »Kaj hočem!?
To hočem, da gddi! Ali si za kaj drugega tukaj, kakor

92

da godeš? Čemu smo te najeli, če ne za to, da godeš?
In ako se bojiš, da ti ne bom dal v gosli — tu imaš!«

In France bi bil vzel krono iz žepa in jo vrgel Bo-
lantačku pod nos. In vsi fantje bi ga bili pohvalili zato!

Kaj pa Blaže? Ali je on zinil katero? Niti ene! In

to je bilo grozno.

Prevara! Čemu se je silil med fante, čemu je sa¬
njaril o Bog ve čem, za kar ni ustvarjen, za kar nima niti
zmožnosti, niti poklica . . .

Da tega ni vedel poprej!

Kako bo prenesel udarec, kako bo pozabil sramoto!
Zdaj je prepozno . . .

»Prepozno —?« je vpraševal zopet drug glas, »pre¬
pozno? Saj ni prepozno . . . Ako ga fantje ne marajo, ako

za ples ni in za vpitje in krik — ali potem sploh za

ljudi ni?«

Blaže je dvignil glavo in novo upanje mu je podžgalo
ogenj v očeh. To so bile nove misli, ki so mu zopet

ogrele srce in dajale novo moč potrti in izmučeni duši

njegovi ...

»Ali ga je gnalo samo med fante, ko se je trgal od
Posečnika in od Žirovskih hribov, hrepeneč v dolino? Ali
ne med ljudi sploh? — In ali so samo fantje ljudje?...
Ako ga ne marajo fantje — dobro! Ga pa marajo drugi!
Saj mara zanj Andrej, njegova sestra Micona — saj mara
zanj Petelinov Tinče . . .«

Petelinov Tinče —.

Blaže si je v duhu poklical v spomin zadnji pogovor,
ki ga je imel s Petelinovim Tinčetom. Pretehtal je vsako
besedo njegovo. Jasno ga je videl pred seboj, kako sedi
na vozu visoko gori vrh ogljenih vreč in kako igra na
»orglice«. Zdelo se mu je, da sliši celč, kako se okna
odpirajo ob cestah in kako ljudje potikajo glave na prosto,
čudeč se in ugibajoč, kako more kdo na tako malo orodje
igrati tako lepo ... In Petelinov Tinče — tako se je zdelo
Blažetu - se napol smeje skoz orglice in oči se mu svetijo
veselja in ponosa, češ: »O, meni ni nič hudega!«...

Ob teh mislih že ni več Blažetu klonila glava na
piši, roka se mu ni tresla in kolena se mu niso šibila.
Nasprotno, začutil je novo moč po udih in življenje se
mu je vračalo v dušo.

i * i * ^ ^ se je popolnoma, pred dušo

mu je bilo jasno. F 1  F

93

Poiskal je pot, ki pelje od Lovrina proti Andreju, in
se napravil naravnost proti mlinu, da doma v postelji še
enkrat in še natančneje razmisli vso stvar.

Hitel je — in lahko mu je bilo hiteti . . . Veter, ki
je vel po grapi, mu je hladil razgreto čelo, in na pot mu
ni bilo treba paziti, saj je luna sijala in noč je bila tako
svetla, tako jasna . . .

Hitel je — pohitel bi bil lahko na konec sveta, ko bi
bilo treba. Hitel bi bil, pohitel bi bil naravnost k Tinčetu,
objel ga in mu povedal, da se ne bo norčeval iz njegove
črne srajce nikdar več; da se ne bo smejal Andrejevi šali
nikdar več in da bi se črne srajce ne sramoval niti sam,
ko bi imelo priti do tega.

V tem je dospel do mlina — brez klobuka in brez

kamižole- . Toda kaj! Ali je imel Blaže čas, misliti

na klobuk in na kamižolo? In ko bi bil tudi opazil, da
nima klobuka in kamižole — kaj bi mu bilo zato? Nič!
Blaže je imel novo misel, novo nado, ki mu sicer še ni
bila popolnoma jasna, katere se je pa navzlic temu že
oklepal z vso silo, z vso strastjo in z vsemi močmi svoje
duše ... In ta misel, ta nada je zadostovala Blažetu po¬
polnoma.

»Kje sem vendar?« se je vpraševal in se čudil, ko se
je zavedel ter videl pred seboj Andrejevo hišo in mlin;
»ali sem doma?«

Gledal je krog sebe in videl, da je voda tekla po
rakah kakor po navadi, da je včliko kolo stalo kakor
vselej po noči in da so valovi bruhali visoko, zaletavajoč
se v lopate kakor vselej.

»Hvala Bogu — doma sem!« je vzdihnil Blaže in pri
srcu mu je bilo, kakor da se je po dolgem trudu rešil iz
valov, ki so ga že požirali in ga z neodoljivo močjo tirali
v globino -

Da — bil je doma!

In mesec je sijal še vedno in listje, kar ga je bilo še
po vejah, je šuštelo in veter je vel . . . Izza gord pa so
vstajale nove zvezde in pričenjale dolgo, dolgo pot po ne¬
besnem svodu ... A mlado jutro je še spalo in niti zarja
se še ni bila dvignila na obzor . . .

94

XVIII.

Drugo jutro je bil Blaže bolan, resno bolan . . .

Vzbudil se je bil zgodaj.

Saj spati ni mogel vso noč. Vsa noč, kolikor je je
bilo, mu je potekla nemirno. Ko je legel v posteljo^ mu
je bilo, kakor bi mu bila padla megla na dušo, in nič več
ni mogel jasno razbrati svojih mislij. V nekem polsnu so
se mu mešale razne podobe pred očmi: zdaj je bil na^plesu
v Lovrinovi gostilni, zdaj je govoril s Petelinovim Tinčetom,
zdaj se je poslavljal od Andreja in se odpravljal nekam
silno daleč po svetu, a nikomur ni smel povedati, kam...
In pri tem ga je polival pot in ga kuhala vročina, da je
zmetal raz sebe malo ne vso odejo in naposled odprl okno
ob postelji . . .

Zaspal je še le proti jutru in še to le za silo.

A zjutraj se je vzbudil bolan, resno bolan . . .

Hotel se je dvigniti na postelji, a zabolelo ga je v
sencih, da je brez moči zopet omahnil na posteljo ... In
glava ga je bolela, da mu je hotela razpočiti, in mrazilo
ga je . . .

Stegnil je roko, ki pa se mu je tresla in bila skoro
brez moči, ter zaprl okno; zakaj megla je silila v sobo.
Potem pa je ležal nekaj časa utrujen in kakor brez živ¬
ljenja in z zaprtimi očmi.

A pred oči so mu stopili vsi dogodki pretekle noči s
posledicami vred. In to ga je hudo razburjalo . . .

»Moj Bog! Kaj bo? Ali sem bolan?«

Spomnil se je, da bi se bil utegnil prehladiti po noči;
d&, prišlo mu je celd na misel, da bržkone pri odhodu iz
gostilne ni bil vzel niti klobuka, niti kamižole . . .

Pogledal je na stol poleg postelje — in tam kamižole
in klobuka ni bilo.

Blaže ni več dvomil, da se je prehladil sinoči. In
zaskrbelo ga je.

»Kaj bo, kaj bo ?«

Odprl je oči in poslušal, ali sta Andrej in Micona že
vstal x a —  Hhmogredč mu je prišlo na um, kaj sta si neki
* n ou mislila o njem Andrej in Micona — in želel je, da
bi bila vsaj Micona že po koncu.

7 • * n rcs , so se s P°d a j čuli koraki — tihi in pridržani.

- a j in zdaj so se imela odpreti velika vrata in Micona
je imela stopiti na prag.

95

Tedaj jo mora poklicati — tako je sklenil Blaže. In
potem naj mu skuha zdravil.

Zopet je zatisnil oči in spanec se ga je hotel polastiti.
Že so mu vstajale pol jasne podobe pred dušo — take, ki
tvorijo prehod iz zavesti v spanje — in že je bil na tem,
da bi zaspal — kar ga vzbudijo stope, ki so prav tedaj
začele svoje delo.

Blaže je stegnil roko, potrkal na okno in izustil s sla¬
botnim glasom — tudi glas je imel na sebi znak bolezni — :

»Micona!«

Ali ga je čula, ali ne? Takoj nato je prišla v sobo
in vprašala, kaj je.

»Bolan sem . . .«

»Ali res?« se je začudila in zasmilil se ji je Blaže;
»kaj, ali si se prehladil?« je nadaljevala s plašnim glasom,
ko je videla Blažetovo bledo lice. »Pa ne da bi bilo nevarno?«

»Vstati ne morem . . . Glava me boli, v prsih me boli,
povsod me boli . . .«

»Moj Bog, kaj bo iz tega!«

Micona je mislila, kaj bi . . .

»Bezgovca ti bom skuhala, Blaže.«

Blaže je prikimal.

Potem mu je popravila odejo, prinesla še kočo in
obljubila, da hoče zakuriti v peč. Nato pa je odhitela, da
skuha čim prej zdravilo.

Ne dolgo potem je stal »bezgovec« pred Blažetom.

Blaže je pil in dobro mu je delo ... Gorkota mu je silila
po telesu in moči je čutil. Neka lahkota mu je legla na ude.

Vendar vstati bi še ne bil mogel in tudi ni hotel
poskušati.

»Danes moraš ostati v postelji!« mu je rekla Micona
in ga zadelala v odejo.

Blaže je ležal in gledal v strop. Bolečin ni čutil; zeblo
ga ni več — in neka omotica se ga je prijemala. Pol jasne
podobe so mu zopet vstajale pred dušo . . .

Ko je kmalu nato prišel še Andrej v sobo in vprašal,
kako mu je, ga je še razumel in mu odgovoril:

»Dobro.«

In, tudi je razumel, ko je Andrej rekel Miconi:

»Ce bo le slabo, bomo morali poslati po mater in po
zdravnika.«

Drugega ni več čul. V naslednjem ga je že objemal
spanec in sanje so ga ponesle proč odtod v drug delokrog ...

96

XIX.

Kako je bilo to vse čudno, neumevno!

Blaže je kar na enkrat stal pred Pučnikom, nevede,
kako je prišel tja, in nevedč, ali hoče Pučnik kaj od njega,
ali on od Pučnika.

In Pučnik je dvignil levo brko — to je navadno pri¬
vzdigoval, kadar je govoril — ter vprašal:

1  »Si li prišel služit? Hm! Hm! Služit, služit!«

Zraven se mu je tolsti obraz zategnil v tisoč gub,^pol
resnih, pol smehljajočih. In male oči so mu bodle v Blažeta,
kakor želo ...

Zadi za Pučnikom pa je stal Petelinov Tinče v črni
srajci ter z roko migal Blažetu, naj odgovori, naj pritrdi.

In Blaže se je čutil prisiljenega in je rekel:

»Služit sem prišel!«

»Služit — « je ponovil Pučnik in tiste gube, ki so bile
dotlej prijazne, so hipoma izgubile vso mehkobo in postale
resne in odurne . . .

»Idita!« je zapovedal Blažetu in Tinčetu ter pokazal
na vrata; »oglje je pripravljeno!«

'l inče je prijel Blažeta za roko in šla sta.

Pred hišo sta stala dva vozova, do vrha napolnjena z
ogljem, in dva mršava konja sta bila vprežena spredaj . . .

»Kaj bo — ?« se je zavzel Blaže, gledajoč pred seboj
konja in vozova. Nič dobrega ni slutil ... S plašnim po¬
gledom se je ozrl na belo srajco, ki mu jo je bila Micona
oprala in izlikala pri odhodu od Andreja. Kamižole ni imel
in klobuka tudi ne.

»V mesto bova peljala — na kolodvor!« mu je raz¬
lagal Tinče s prijaznimi besedami, kakor bi hotel s prijaznostjo

popraviti slab vtisk, ki sta ga na Blažeta napravila konja
in vozova.

»Ali bom tudi jaz peljal, kali?«

» I udi. Vozila bova skupaj: jaz s prvim, ti z drugim.«

»Pa jaz imam belo srajco,« se je izgovarjal Blaže, dasi
je slutil, da mu vsi ugovori ne bodo pomagali.

»Nič ne dč. Jaz sem jo tudi imel — še včeraj. A
poglej me danes . . . Sicer pa bela srajca ni vse.«

»Vendar, kaj bi rekla Micona, ko bi videla? In Andrej
bi se norčeval . . .« *

. K >>Za !V SC ne . b ri S a J> Blaže, in potolažen bodi;« — pri
i csedah je linče posegel v žep — »poglej, tukaj imam
orglice; igrala bodeva po poti.«

97

»Ali bodeva?«

In Blaže je bil takoj voljan.

Sedla sta na vozove in pognala . . .

Toda ta vožnja — ta ni šla počasi, kakor bi bil člo¬
vek mislil prej, sodeč po težkih vozovih in mršavih konjih.
Hu! To je drevilo že takoj s početka kakor za stavo! Šlo
je kakor veter in strela — in vrh tega še v klance, ki so
se vlekli od Pučnika navzgor.

Tinče je sedel na prvem vozu visoko vrh vreč. Z
bičem je švigal po konju, da je odskakoval in letel kakor
lastovica. In čim huje je drevil Tinčetov konj, tem huje je
Blaže priganjal svojega. Nekaj mu je reklo, da mora Tin-
četa na vsak način preteči. A ravno preteči se Tinče ni
dal. Kadar je bil Blaže že blizu in menil smukniti mimo
njega, vselej se je ozrl Tinče nazaj, počil z bičem in udaril
konja. In takoj je bila razdalja med njima najmanj deset
metrov dolga.

»Tinče, Tinče!« je vpil Blaže z drugega voza in sapa
mu je zastajala vsled hitre vožnje. »Počasi vozi! Sicer
se nama vse razbije . . . Tinče!«

Toda Tinče je drevil huje in huje in vozova sta od¬
skakovala. Pokrajina je kar plesala pred njima.

Pridrevila sta do vrh klancev.

»Zdaj — ? Kaj bo zdaj ?« je mislil Blaže.

Pot je držala navzdol in ako bosta drevila še dalje
s tako naglico —

Blažeta je izpreletela groza. Že je mislil skočiti raz
voz, že je bil iztegnil nogo — kar se obrne Tinče nazaj
in zavpije:

»Zdaj bom zaigral na orglice — in okna se bodo

odpirala . . .«

To je pridržalo Blažeta. Nogo je potegnil nazaj in
se sklonil med vreče, da ne bi videl na cesto pod seboj
in na kolesa, kako so odskakovala in trla kamenje po tleh.

Na prvem vozu pa je zadonel poskočni »ceparle«.
Tinče je igral tako milo, tako globoko, tako mogočno .
Blaže še ni čul kaj takega. To je bila godba! Ti glasovi
so doneli in bobneli tja v jasni zrak, da so oglušili ropot

vozov in hrskanje konj ... .

Blažeta je mamilo. Sedel je vrh voza a m vedel,
kje je; voz je odskakoval, a Blaže tega ni čutil. Videl m
slišal je samo — Tinčeta! In niti ni opazil, da so se od¬
pirala okna pri hišah zaporedoma drugo za drugim in da

7

Večernice. 55. zv.

98

so na vseh oglih tiščale radovedne glave na piano. Še le
ko se je začul šklefet šipe prav poleg njega, še le tedaj se
je ozrl Blaže in videl, da je nespretna roka, odpiraje okno,
ubila steklo in da so ostanki popadali na tlak pred hišo.

»Blagor tebi, Tinče! O, tebi ni hudega!«

Pa Tinče ga ni slišal. Pihal je v orglice, da so se
mu napenjala lica in da se mu je čelo rdečilo, in ni se
menil za vso slavo in za vse priznanje.

In »ceparle« je donel dalje. Blaže bi ga bil poslušal
vso večnost...

Toda nekaj je bilo, kar je obrnilo Blažetovo pozornost
drugam.

Blaže je z grozo zapazil, da odskakujejo ogljene vreče
na vozu; in kolikor bolj odskakujejo, tolikanj večja globel
se dela pod njim; on pa se pogreza v voz niže in niže;
in vreče se kopičijo okrog njega . . . Pogreznil se je bil že
nizko. Vreče so ga bile pokrile do pasu; in od pasu dalje
se je že mazala bela srajca . . . Krog njega pa se je še vedno
vse gibalo in odskakovalo, grozeč ga pokriti črez in črez . . .

Blaže si je hotel opomoči. Napel je moči ter se hotel
izvleči iz votline. A ni šlo. Vreče so ga pritiskale s silo.
Vse je tiščalo proti središču, se skladalo više in više in
ga zakrivalo bolj in bolj . . .

»Kaj, če me pokrije popolnoma?«

Obraz se mu je zategnil groze in strahti. Že se mu
je omazala srajca do ramen, že mu je šel v nos ogljeni
prah ter ga dušil in silil h kašlju, a Blaže se ni mogel ga¬
niti; noge so mu tičale globoko nekje notri med vrečami...

»O Bog, zadušilo me bo!«

Blaže je obupaval. Menil je, da se bori s smrtjo . . .

Voza pa sta drevila in Tinče je godel in vreče so od¬
skakovale po taktu ...

Blaže je zavpil na pomoč.

Tinče ga ni slišal.

Blaže je hlastal po sapi. Bili so že zadnji trenutki,
/daj in zdaj je imelo biti konec vsega — —

Toda — upanje!

Blaže je pogledal še enkrat krog sebe; oči so mu še
služile ...

In kaj je videl? Ali je videl prav? Glej, mestno
zi o v je se je kazalo iz daljave . . . Zvoniki so štrleli na-
vpik in nad kolodvorom se je kadilo_

99

O Bog, o da bi ga še ne pokrile vreče! Da bi vztrajal
še dotlej!

O Bog, o Bog — že so ga tiščale v lica; oglje ga je
bodlo v brado in prah ga je dušil-

Kar utihne »ceparle« in vozova obstaneta. Bila sta
na kolodvoru . . .

»Pomagajte!« je še zavpil Blaže ter se onesvestil.

Tinče in kolodvorski delavci so ga slišali. Šest rok se
je stegnilo in ga s trudom in naporom izvleklo izmed vreč . ..

Blaže je izpregledal. Zadihal je prosteje in moč se
mu je vračala v ude. A po koncu se ni mogel držati. Noge
ga niso nosile in glava mu je lezla na prsi.

»Ali boš mogel razkladati?« ga je vprašal Tinče s
sočutjem in neznansko mu je bilo žal radi Blažeta.

In skoro jokal je.

Blaže pa je sedel na kup hlodov, ki so bili zloženi
na kolodvoru, in vzdihnil:

»Bolan sem!«

A kolodvorski delavci so se mu grohotali v obraz.

»Bolan. Ha-ha-ha! Od česa neki?«

»Kaj ne bo bolan!« ga je zagovarjal Tinče; »saj je
lahko bolan, ker klobuka in kamižole ni imel!«

»Klobuka in kamižole, ha-ha-ha!« se je norčeval zopet
nekdo!

»In pa vajen ni takega dela!« ga je zopet opravičeval
Tinče; »ko se privadi nove službe, mu tudi oglje ne bo
škodovalo . . .«

»Ha-ha-ha!« je ugovarjal prvi. »Kako sem pa jaz
vajen? Jaz, ki dan na dan požiram oglje za kosilo in za
večerjo — a?«

»Pa ti si od mladosti pri tem!« je rekel Tinče.

Nato se je oglasil drug delavec in se potegnil za
Blažeta. Rekel je:

»Res, kdor je vajen, za tistega je tako delo. In kdor
je ustvarjen za to, ta se tudi privadi takega. A za vsakega
ni . . . In za kogar ni, ta se ne privadi vse življenje.«

Kako pametno in kako lepo so donele te besede!

Blaže je postal pozoren.

Kdo je govoril te besede, ki so donele kakor godba

na uho? Kdo? , , .

Dvignil je glavo, a ni mogel ločiti nikogar med delavci.

Vsi so bili enaki, vsi enako napravljeni . . .

7 *

100

Vendar ta glas, s katerim je govoril oni, ta glas se
je zdel Blažetu tako znan, tako domač ...

»Ali ne govori Muha iz Bačen tako?«

Blaže je verjel, da je čul samega Muho, in pritrjeval

mu je:

»Jaz nisem za to, jaz nisem za tol«

Tinče je med tem že odgovarjal in ugovarjal, češ:
»To zadnje pa zopet ni res! Privadi se človek vsega,

vsega!«

Toda oni je trdil še vedno svojo. In ko je Tinče
videl, da je zaman vsak ugovor, je umolknil tudi on.

Razložili so bili in Tinče in Blaže sta se obrnila proti
domu.

»Nič ne verjami onemu!« se je obrnil Tinče s prvega
voza in mislil pri tem na delavca z Muhovim glasom;
»oni ne vč nič. Ti moraš meni verjeti. Jaz vem, da se
boš privadil in da boš lahko obstal pri Pučniku.«

Tinčetov glas je donel zapovedujoče in Blaže se mu
ni mogel ustavljati. Sam je naposled verjel Tinčetu in mu
pritrdil, češ:

»Res, jaz tudi vem, da se bom privadil in da bom
lahko ostal pri Pučniku.«

Vozila sta počasi, zložno; Tinčetov voz je bil za deset
metrov pred Blažetovim.

Cesta se je vlekla. Ob cesti je tekla voda; na obeh
straneh pa so se kopičile gore, kakor da stražijo dolino.
Burja je vlekla in hrastovje ob cesti je šumelo.

Blaže se je prepustil veselim mislim. Nadejal se je,
da bo lahko in brez težave obstal pri Pučniku, ako bosta
s Tinčetom vozila vedno tako-le zložno in počasi. In za¬
dovoljnost se mu je brala na obrazu.

Pa ga doteče France — brat France . . .

Da, brat France ga je dotekel in mu kar na enkrat
podrl vse vesele misli in mu jih obrnil drugam.

iz Amerike. Lepo
srebrna veriga mu

Brat France se je namreč vračal
je bil oblečen; zelen telovnik je imel in
je visela od žepa. Blaže ga je komaj spoznal.

» J, ali si ti, France? Ali prideš iz Amerike?«

. rar [ LC  ^e J e cuc *il, j<do ga kliče tako domače, in de-
L  o je gledal Blažeta; ni ga bil spoznal. Zato mu je Blaže
sam priskočil na pomoč.

brat BlSc Tem!« j ' reke ' S >>ali me ne poznaš? Tvo]

101

»Ti —? Moj brat —?«

»Res! Jaz sem Rotijin Blaže!«

Se le potem ga je France spoznal. A sramoval se
ga je — sramoval se ga je radi črne srajce in pa radi
zakajenega obraza.

»Kje si zdaj —? Kaj delaš —?«

»Pri Pučniku sem in oglje vozim «

»Kako to, da si pri Pučniku? — Zakaj pri Posečniku
nisi več?«

»Gori ni zame, ker je v gorah. Gori po ves teden
ne pridem med ljudi. A tukaj — ne veš, kako je pri
Pučniku prijetno! S Petelinovim Tinčetom voziva v mesto
in s kolodvorskimi delavci govoriva . . . Koliko človek vidi
in sliši tako-le po svetu!«

»Vidi in sliši, ha-ha-ha!« se je zagrohotal France na
vse grlo in pozabil celo, da ima pred seboj Blažeta, ki bi
se ga imel sramovati — »vidi in sliši . . . Tako-le po
svetu . . . Teh par ur od doma . . .«

»Saj je daleč v mesto,« si je upal ugovarjati Blaže.

»Ha-ha-ha! Se ti vidi, da ne veš, kaj je daleč...
Ali veš, kje je Amerika? Ko bi vedel, kje je Amerika, bi
ne govoril tako . . . Ha, v Ameriki se kaj vidi in sliši —
to ti rečem!«

»V Ameriki — . V Ameriki —.«

Tako je ponavljal Blaže sam pri sebi in mislil Fran¬
ceta še nekaj vprašati.

Toda France je bil že deset korakov naprej in jo
hitro mahal proti domu. Menda se je bil spomnil, da se
mora sramovati Blažeta.

»Čakaj! Ne boš me zaničeval!« je zamrmral Blaže in
dvignil pest za Francetom; »ne boš me! Tudi jaz nekaj
premorem, to ti hočem pokazati . .. Jaz bom šel v Ameriko!«

V Ameriko! To je bil sklep, ki ga je naredil Blaže hitro
in ga imel izvršiti v kratkem in prav gotovo . . .

V Ameriko —.

In v hipu mu je bilo jasno, da se pri Pučniku ne bo
privadil tudi pri počasni vožnji ne.

V Ameriko —.

In kar naravnost bi bil najrajši povedal Tinčetu, da
pri Pučniku ne bo več dolgo in da bo šel po svetu daleč,

daleč . . . tja, kjer se kaj vidi in sliši.

To bi bil povedal Tinčetu — in kar naravnost, toda

vozova sta obstala in Blaže in I inče sta bila domd.

102

»No, ali sta prišla, ali sta prišla?« ju je sprejemal
Pučnik s smehljajočim obrazom stoječ na pragu; zopet je
v kratkih presledkih dvigal levo brko; »ali sta prišla? Da
sta le! Dolgo sta vozila — no, pa naj bo za prvič ... A
sedajle bo še čas, Blaže, da boš peljal v mlin...  K
Andreju boš peljal.«

»Kaj — ? K Andreju?« se je zavzel Blaže in jeza mu
je vstajala in upor se mu je budil.

»K Andreju. Je že naloženo; kar preprezi, ker se
mudi. Večer bo.« .

»K Andreju —? V tejle črni srajci?«

»Zakaj ne? Saj Andrej se ti ne bo posmehoval.
Obljubil je, da se ti ne bo . . .«

Blaže je omahoval ...

»Ali se mi res ne bo posmehoval?«

»Res se ti ne bo!«

In Blažeta je premagalo. Zapregel je in odpeljal.

Dolgo, dolgo se je vlekla pot proti Andreju. Konj je
bil izmučen, voz nenamazan. Pot je bila razorana od
zadnjega deževja in ogibati se je bilo treba voznikom.

Blažeta je vso pot skrbelo, kaj bo rekel Andrej. Že
ga je videl v duhu pred seboj, kako nabira usta v posmeh
in kako prešteva črna rebra po vreči . . . Jasno je bilo, da
se bo Andrej norčeval navzlic temu, da je obetal Pučnik,
da se ne bo.

Blažetu je šla kri v lica . . .

»Kaj bi storil — ?«

Že •mu je prišla misel, da bi obrnil, a bal se je Pučnika.

Slo je naprej. Bil je na pol poti. Pri srcu mu je
bilo tesneje in tesneje . . .

Ljudje so ga srečevali in se mu posmehovali. Cel6
Bolanlaček ga je srečal in se ga sramoval . . .

Blaže bi bil najrajši izginil s površja, udrl se v zemljo...

A konj je vlekel dalje, dalje ...

Ze se je videl mlin . . . stope so ropotale . . .

Blaže je ločil, kako se je vrtelo veliko kolo ter brizgalo
vodo daleč pred se. Tudi je videl, da nekdo stoji na pragu
m ga pričakuje.

»Kdo je oni?  Kdo ga pričakuje?«

i apenjal je oči, da bi ga spoznal. A ni videl prav

natanko. I oliko je ločil, da Andrej ni . . . Ne; to je bila
zcnsKd • • •

»Ali je Micona?«

103

Tudi Micona ni bila. In vendar se mu je zdela tako
znana, tako domača.

Blaže se je približal za dvajset korakov. Postava na
pragu se je zganila . . . hitela mu je naproti.

»Ali je —?«

Da, to je bila Rotija, mati Blažetova, ki mu je pri¬
tekla naproti, sklenila roke nad glavo ter vzkliknila pre¬
senečenja:

»Ah, Blaže, kako — kakd si zdelan!«

XX.

Blaže je odprl oči. Čudil se je in gledal krog sebe.
Ležal je na svoji postelji pri Andreju in voda je šumela in
stope so ropotale pod njim . . . Spoznal je, da se je vzbu¬
dil iz dolgih in kakor mora težkih sanj.

Ob zglavju je stala Rotija, ki je bila prišla prav tedaj.
Tarnaje je vila roke in zrla v prepadlo obličje Blažetovo.

»Ah, Blaže, kakd — kakb si zdelan! Blaže, ali je bolje?«

»Bolje,« je odgovoril Blaže in glas mu je bil slaboten.

Skušal se je obrniti na postelji; a moči ni bilo prave.
Oči so mu lezle skupaj; odeja ga je težila in pot ga je
polival.

Hotel si je pomagati; a Micona, ki je bila tudi v sobi,
je pristopila in ga zadelala znova.

»Vroče je!« je izpregovoril Blaže in zopet odprl oči.

»Blaže, le potrpi; bo kmalu bolje,« ga je tolažila Micona.

In Rotija je plakala znova:

»Ali je bolje, Blaže? Je li, da je bolje!«

Micona je odšla. Rotija pa je sedla na stol poleg
zglavja in z očesom ni trenila od Blažeta

Blaže je dihal počasi, a globoko. Čelo mu je bilo
rosno, in kadar se mu je orosilo popolnoma, tedaj je segla
Rotija po robec in mu obrisala kapljice.

»Blaže, ali boš zaspal? Le zaspi, Blaže!«

Blaže ni zaspal več. Mežal je; a bdel je in zdelo se
mu je, kakor bi ga bil kdo nenadoma potegnil v življenje,
katero je bil pozabil in izgubil v omotici . . .

»Mati!«

»Kaj je, Blaže? Ali si žejen?«

»Ne.«

»Kaj bi pa rad? Ali ti je slabo?«

»Ne. — Mati, ali sem dolgo spal?« #

»Ne, nisi spal dolgo . . . Blaže le zaspi zopet.«

104

»Mati, hude sanje sem imel.«

»Revež! Da je moralo priti tako daleč . . . Blaže, tukaj
ne boš več! Domov boš šel, kakor hitro ozdraviš ... In
potem boš doma!«

Blaže je molčal. Razumel je sicer, kar je rekla mati,
a da li bo res tako, kakor je rekla, o tem ni mogel pre¬
udarjati; preslab je bil.

Proti večeru je prišel zdravnik. Po dvakrat na teden
se je vozil skoz dolino. In ko se je ta dan pripeljal mimo,
ga je poklical Andrej in ga pripeljal k Blažetu.

»Kak6 je — ?« je vprašal zdravnik in potipal žilo.

»Bolan sem,« je odgovoril Blaže.

»To vidim, da si — he! No, nevarno ne bo! Pre-
hlajenje ni bilo popolno . . . hm, hm! A razburjenost, ta je
zakrivila mnogo . . . Miru treba, miru!

»Hvala Bogu!« je vzdihnila Rotija in težek kamen se
ji je odvalil od srca; »miru ti je treba, Blaže! Le miren
bodi in molči! Nič se ne vznemirjaj!«

Zdravnik je odšel.

Rotija pa je še nadalje sedela ob zglavju in molčala.
Molčala je samo radi Blažeta, ki mu je bilo treba miru in
ki se ni smel vznemirjati . . .

Prva noč je bila dolga. Blaže ni spal. Ležal je znak
in opazoval sence, ki so se delale na stropu in migljale,
kakor je migljal plamen svetilke, ki je brlela na mizi. Mati
je dremala ob zglavju. Od spodaj gori pa se je čul stoka¬
joči glas Špelin, ki tudi ni mogla spati po noči.

»Voda, oh voda . . . Včasi je zelena — huš! — v
taki tonejo ljudje . . .«

Blaže je poslušal in se zamislil v ta tožni in zategli
glas ... In bilo mu je kakor takrat, ko se je pogrezal v
Pučnikove vreče globokeje in globokeje . . .

»Včasi je rjavkasta, penasta, ki mehurčke žene...«

In potem mu je bilo, kakor bi ga kolodvorski delavci
vlekli izmed vreč in kakor bi zopet dihal prosteje . . .

»Oh, da bi ozdravel — da bi le ozdravel!« je vzdih¬
nil in neznanska želja se ga je polastila, da bi vstal, da
bi bil zdrav, da bi —

»Kaj bi potem ?« se je vpraševal.

i -u f u J e  ^' e nas *°pala slutnja, skrb — in dogodki
zadnjih dmj so mu silili v spomin

Toda vznemirjati se ni smel!

105

In Blaže je znova poslušal Špelo ter se zatapljal v
njen glas.

Drugi dan je bilo bolje. Ležal je laže in sopel je
mirneje. Tudi zaspal je črez dan.

Micona mu je kuhala in mu postregla kakor mu je
mogla. Tudi Andrej se je brigal in pobrigal, kolikor je bilo
mogoče. Rotija, ki se dotlej ni ganila od postelje, se je
poslovila zvečer in šla domov z obljubo, da pride zopet,
in s prošnjo, da naj naznanijo prav gotovo, ko bi se imelo
obrniti na slabše.

Minil je prvi dan, drugi dan — pa se ni obrnilo na
slabše. Zdravila, ki jih je bil zapisal zdravnik, so imela
svojo moč. Blažetu se je obračalo na bolje. Ni bilo več
dvoma, da je nevarnost pri kraju. Vsi so se veselili. Le
Blaže se ni veselil tako, kakor bi bilo pričakovati.

Oni nesrečni dogodek v Lovrinovi gostilni je bil ne¬
kako središče, okrog katerega so se sukale zdaj vse misli
Blažetove. Srce se mu je trgalo ob spominu na ta večer,
a Blaže ga je prešel v mislih še enkrat od konca do kraja.

Grozen in usodepoln je bil ta večer . . .

Blaže je pretehtal tudi posledice, ki bodo sledile, ki
morajo vsekako slediti dogodkom onega večera . . .

In tudi'te niso bile prijetne!

Ali bo poslej mogel pogledati mirno v oko kateremu¬
koli izmed tovarišev, ki so bili oni večer pri Lovrinu? Ne!
Ali se ne bo — oziroma ali se ni raznesel oni dogodek
sploh med ljudi? In ali ga ne bo zasmehoval vsakdo in
ga preziral? Po tej sramoti, ki si jo je nakopal oni usodni
večer — ali mu je še sploh mogoče bivati tu v dolini, tu
med ljudmi? ...

In že se mu je rodila misel, ali bolje, ni se mu rodila,
zakaj Blaže se je je bil oprijel že takoj prvi trenutek, ko
se je bil vzbudil iz onih strašnih sanj; zdaj mu je le vsta¬
jala znova in jasneje — misel, da pusti vse skupaj: dolino
in ljudi, ter se omeji zopet in izključno le sam nase.

In kakor glas iz nekih višjih svetov so mu donele v
spomin besede onega delavca z Muhovim glasom:

»Kdor je vajen, za tistega je . . . In kdor je ustvarjen
za to, ta se tudi privadi ... A za vsakega ni . . . In za

kogar ni, ta se ne bo privadil vse življenje . . .«

In te besede so Blažeta vlekle in vabile bolj in bolj.

Nove misli se je oprijemal . . . Saj je čutil v sebi, da
je v bolezni postal nekako drug, nekako nov človek . . .

106

One strahovite sanje so pustile v njegovi duši vidnih sledov.
Tista neukročena želja, ki se mu je javila dotlej brez pre-
stanka — želja po ljudeh, po družbi, po izvenrednih do¬
godkih: ta želja je minila kar hipoma in na njeno mesto
je stopila neka hladnost, neka premišljenost... Blaže je
postal mož — mož, ki preudarja resno in presoja mirno

in trezno ...

In ko je stopila predenj prihodnjost z vprašanjem:
»Kaj sedaj?« — tedaj je bilo pač treba presoditi stvar
mirno in trezno.

»Kaj sedaj —?«

Dolinsko življenje, t. j. življenje v vihrah in vrtincih,
v hrumu in šumu, se mu je pristudilo do grla.

Torej: Kaj sedaj?

Proč odtod, proč iz teh razmer — kamorkoli žel

»Kam —?«

Ali nazaj k Posečniku?

K Posečniku ne! Posečnik mu je zameril — in kadar
Posečnik zameri, tedaj ne odpusti zlepa. Posečnik bi ga
ne maral.

»A kam sicer —?«

Ali v Žire?

Blaže je bil prepričan, da Žire niso zanj in Vilfanova
prodajalna tudi ne. — V Žire ne!

Ali k Pučniku?

Ob spominih na Pučnika in na Tinčeta ga je streslo
in vselej, kadar se je spomnil onih groznih trenutkov v
sanjah, ga je izpreletelo po vsem životu. Ne, k Pučniku
ne, ko bi ga prosila Tinče in Pučnik na kolenih!

Kaj pa v Ameriko?

V Ameriko —. V Ameriki ima očeta; tega bi poiskal
in dobro bi mu bilo ... In ljudem in pa opravljivim jezi¬
kom bi se umaknil. Toda trezno je bilo treba to premisliti!
Kako dobiti očeta v Ameriki in — kar je glavno — kje je
denar za^ v Ameriko? In kje bi si upal Blaže sam v
Ameriko? Nič, nič! Tudi na Ameriko ni da bi mislil!

»Kam pa? Kam pa?«

,n tu se  J e  Blaže spomnil, kaj mu je rekla mati v
.olezm. »I ukaj ne boš več! Domov pojdeš, kakor hitro
o/cravš. Jn p° tem  boš doma!« Tedaj je bil Blaže pre-

S . a Ivi \  '.k ' 1  m °K el  misliti o teh besedah. A sedaj mu
,e 1  1  U1  Z 0 P e ^ krepak in lahko se je zaglobil.

107

Kaj ko bi šel domov, ko ozdravi nekoliko? In kaj
ko bi ostal potem stalno doma? V grapi bi bival; drva
bi cepil in kaj drugega malega bi storil ... In mir bi imel

pred ljudmi, mir pred samim seboj ... In na peči bi ležal
in gorko bi bilo . . .

Le nekaj ga je zaskrbelo pri tem.

Kaj, ko b\  mu doma zopet ne bilo povšeči in bi si
želel zopet proč, proč —? In potem bi mu mati zopet in
po pravici očitala, da je izbirčen . . . Tega bi mu ne bilo
prenesti!

No, pa ta skrb mu je prišla le mimogredč. Blaže se
je potolažil takoj, češ:

»Kam si bom neki želel? Ali nisem izkusil dobrega
in hudega dovolj ?«

A nekaj drugega mu je delalo skrbi in mu težilo srce.

Kako se ločiti od Andreja? Mlina se je bil privadil
v teh dneh in Andreja tudi in Micone tudi. Kaj bosta rekla
Andrej in Micona pri slovesu? Ali ga ne bo Micona vpra¬
šala: »Ali ti ni bilo lepo pri nas? Zakaj nas zapuščaš?«
Ali mu ne bo Andrej očital na tihem, da ne dela lepo, ko
jima vso prijaznost in vso postrežbo plačuje takd-le? In
na vse to Blaže niti pravega vzroka ne bo mogel povedati.
In ko bi ga tudi povedal, saj bi ga ne razumel niti Andrej,
niti Micona . . .

To je bilo hudo in to je težilo Blažetu srce bolj ko
vse drugo.

In tako je bil pri misli na bližajoče se zdravje vesel,
pa zopet ne vesel; in misli so se mu menjavale, vesele in
tožne, prav kakor tam zunaj jesenski dnevi, lepi in deževni.

XXI.

Rotijin Blaže je ozdravel.

Slab je bil sicer še, a toliko vendar, da je mogel biti
po koncu in pomagati po mlinu. Zopet je sipal v stope,
presejal moko in tudi zatvornico je mogel odpreti. Iežav-
nejša dela seveda je moral opravljati Andrej.

Zunaj je bil lep dan. Mrazovi, ki so bili zadnje čase
nastopili, so se prevlekli in solnce je sijalo in pogrevalo
zemljo. Brezlisto drevje ni več delalo sence; le veje so
tvorile posamezne, krepko očrtane obrise, kadar je solnce
posijalo. Tla, ki so že skoro zmrzovala, so se otajala in
delo na polju je šlo lahko izpod rok.

108

Blaže in Andrej sta delala v mlinu. Menila sta se poleg
drugega tudi o vremenu. Blaže je sodil, da so ga ravno
lepi dnevi vzdignili in mu pomagali na noge. Andrej pa je
pristavil, da bodo zopet lepi dnevi storili svoje ter okrepili in
ozdravili Blažeta popolnoma. In Andrej se je tega veselil.

Saj je pa imel tudi vzrok za to!

Koliko načrtov je bil sestavil za časa Blažetove bo¬
lezni, ki sta jih imela sedaj izvršiti z Blažetom skupno!
Po mlinu je bilo treba popraviti to in ono. Onstran vode,
kjer je uhajal potok v sosednjo grapo, je bilo treba sezidati
škarpo, in to vse še do zime. Potem se je bilo izrabilo .
par stop v tolkalu; okovati jih bo treba! Nekaj lopat v
velikem kolesu je bilo strohnelo; pajkelj v mlinu je puščal;
stopnice, ki vodijo v mlin, so kamenite in nerodne: vse to
je čakalo popravila. Skratka, Andreja in Blažeta je čakalo
dela dovolj . . .

Žal, da se Blaže ni mogel veseliti z Andrejem vred!
Danes ta dan je bilo treba govoriti odločilne besedo.

Večkrat je že menil začeti in povedati Andreju, da bo
šel proč, in to že jutri, a vselej mu je zastala beseda v

grlu in obmolknil je. Tesno mu je bilo pri srcu. Vedel je,

kaj dela, ali kaj bi vsaj moral delati; vendar ko je pogle¬
dal skoz vrata in videl, kako je voda bleščala v solncu in

kako so se žarki lomili v penah, ki so pršale od kolesa:
tedaj ga je tesnilo še posebno in ni se mogel sprijazniti z
mislijo, da bi bil ta dan njegov zadnji pri Andreju.

»Bom pa zvečer povedal — pri večerji!«

Tako je sklenil naposled in odložil do večera. Zvečer
je bila vselej tudi Micona poleg in treba ne bo tega praviti
vsakemu posebej . . .

Minilo je popoldne.

Zvečer pa ni kazalo odlašati več. Blaže je začel kar
naravnost:

»Proč pojdem —.«

Andrej ga je pogledal; tudi Micona se je začudila.

»Kam — ? Ali res?«

»Domov moram iti.« * I

domov? listo že . . . Kdaj boš pa nazaj prišel?«

Andrej in Micona ga nista umela. Blaže je moral
razlagati natančneje:

c vom > kdaj bom prišel . . . Saj mislim ostati doma
zav.se ej. Sem dejal, da ne bom več služil nikjer, zato
ker m zame, da bi služil . . .«

109

»Zakaj? Ali —? Blaže, ali morebiti nisi zdrav?«

»Tisto ne, zdrav sem. Vendar — zdi se mi najbolje
da sem doma . . . Mati je že stara — .«

»A — tako?« je rekel Andrej.

»Pa vendar —« je začel zopet Andrej po kratkem
molku; »za kak dan boš lahko prišel nazaj . . . Takd-le,
kadar bi bilo v mlinu dela veliko . . . Ali bi mogel?«

»Lahko, o tisto pa lahko!« In Blaže je bil vesel, da
je mogel obljubiti vsaj toliko.

No in potem je bilo tudi Andreju prav.

»Vidiš,« je rekel, »jaz sem sodil, da misliš v Žire . . .
Po pravici povem, žal bi mi bilo po tebi, ko bi šel v Žire.
— Ali veš, da je šel France v Ameriko?«

»Ne vem. Ali je res šel?«

»Res; pred par dnevi ... No in potem sem mislil, da
so te pregovorili k Vilfanu. — In zato bi mi bilo žal . . .«

»O, tisto pa ne!« je dejal Blaže, vesel, da more potola¬
žiti Andreja; »v Žire ne grem, ko bi me silil ne vem kdo!«

»Nič ne rečem,« je dejal zopet Andrej, »nič ne rečem;
rad sem te imel, rajši kakor koga drugega. In težko mi bo ...
No, pa črez zimo ne bom drugega iskal.«

In dobro je bilo.

Samo Micona še ni mogla umeti, zakaj bi moral Blaže
hoditi proč. Skoro verjeti ni mogla, da bi Blaže govoril resno.

»Morebiti pa le ne misliš iti, Blaže?«

»Moram iti, res moram iti!«

»Pa bi ostal vsaj toliko, da se pozdraviš.«

»Saj sem zdrav! Saj mi nič ni.«

»Vendar . . . kuhala bi ti, kakor sem ti v bolezni, jn
postregla bi ti - ; morebiti ti pa postrežba ni bila všeč?«

»Oh ne misli tega!« jo je zavrnil Blaže in zopet mu
je bilo hudo; »ne misli in ne verjami tega! Kako bi mi
postrežba ne bila všeč, ko boljša biti ni mogla! Vedno
bom rad prišel, gotovo! A zdaj, zdaj moram iti . . .«

Nadalje ga nista izpraševala niti Micona, niti Andrej.
Verjela sta mu; a hudo je bilo obema. In tudi Blažetu ni
bilo lahko pri srcu. Kako rad bi ju bil prepričal, kako rad
bi jima bil povedal vse, vse ... a ni mogel in Bog ve,
ali bi ju bil tudi prepričal s tem, ali ne?

Spodaj pa je šumela voda mimo mlina. Drsela in
polzela je prek skal in z glasnim bobnenjem padala v
tolmun pod jezom.

110

In ko je nora Špela zapazila, da zastaja pogovor za
mizo, jo je kar na enkrat navdušilo vodno šumenje in za¬
čela je s svojim piskajočim glasom:

»Voda, oh voda...  Včasi je penasta, ki mehurčke

žene in se s sipo kali . . . To je voda . . .«

Nato je počakala nekoliko, kakor bi hotela vprašati:
»Ali boste govorili?« — in ko je bilo za mizo le tiho, je
začela znova:

»Voda, oh voda . . .«

Blažetove misli pa so letele tja v grapo in po grapi
dalje do Rotije ... Saj je mati morebiti prav tedaj mislila
nanj, želeč, da naj bi nikar ne odlašal več in prišel, prišel...

XXII.

»No, ali si prišel, Blaže?« ga je pozdravila Rotija po
stari navadi, ko je prišel drugi dan proti poldnevu; »prav,
da si prišel! Ali si zdrav, Blaže? Popolnoma še nisi, je-li?
Kaj boš jedel?«

Blaže ni mogel ob enem odgovarjati na vsa vprašanja.
In Rotija tega tudi ni zahtevala. Peljala ga je v hišo in
postavila kosilo predenj.

Potem še le sta se oddahnila oba in se pogovorila o
tem in* onem.

»Prav, da si prišel!« je dejala Rotija zopet, »prav!
In po pravici ti povem, rajši vidim, da si doma, kot bi si
drugje kvaril zdravje in zapravljal denar . . .«

Poslednje je donelo malo očitajoče; zato je Rotija
popravila takoj in pristavila prijazno:

»Le jej, Blaže, le jej!«

In Blaže je jedel.

»Kaj pa — ?« je vprašal Blaže črez malo časa; »kaj
pa, ali je France res šel v Ameriko?«

In tedaj je bilo prvič, da je Blaže sam napeljal po¬
govor na ta predmet.

»Res je šel,« je odgovorila Rotija na kratko in na

čelu, ki se ji je stemnilo, je bilo videti, da ji ni čisto prav,
da je šel.

»Ali ste kaj vedeli naprej, da bo šel?«

. x  bom vedela,« je povzela Rotija; »malo ali pa

nic nisem vedela . . . Pred par tedni so že govoričili ljudje
o tem; pa kdo bi se zanesel na ljudi! Oni dan pa je prišel
ranče sam in povedal, da gre...  Pogovarjala sem ga,
na J sc  P rem !sli. A zavračal me je tako jezno, tako surovo,

111

češ, da ne razumem tega . . . O Bog — in za tako-le de¬
klino gre! Za tako-le, ki ne bo imela niti krajcarja in ki
jih je izpeljala že toliko . . . Popolnoma se bo izgubil po
svetu, to vem! Se naredil si bo kaj, ker nagel je in nje¬
gova mora obveljati vselej!«

Rotija je sklenila roke in pogledala kvišku. Na
obrazu se ji je brala žalost in v očeh so ji igrale solze.

Tudi Blažetu je bilo hudo — radi matere... Zinil
bi bil kaj, a ni vedel, kaj bi. O „deklini“ ni hotel izpraše¬
vati natančneje; o takih rečeh se Blaže ni rad menil z
nikomer, najmanj pa z materjo. O čem drugem pa tudi
ni vedel govoriti.

»Pravijo, da mu je Vilfanka dala denar,« je rekel na¬
posled, ko sta bila pomolčala nekoliko.

»Nič mu ni dala!« ga je zavrnila Rotija; »saj je sam
imel. Kako bi mu Vilfanka dajala denar, ko je sama ne¬
voljna, da je šel! Včeraj sem bila tamkaj in tožila je
črezenj, češ, da je bil čim starejši, tem ošabnejši . . .«

»Kaj pa Vilfan?«

»Vilfan se jezi, da se bolj ne more. Preti, da mu ne
bo dal niti krajcarja, ako se vrne z ono deklino. In pa
nad Vilfanko vpije, češ, da mu je ona dajala potuho . . .
Kaj mu je dajala potuho! Nič mu je ni dajala! Morebiti
je bila nekoliko predobra in premehka — drugega nič!«

Rotija je obmolknila in zrla v tla. Morebiti ji je očitala
vest, da niti Vilfanka, niti ona nista brez krivde. Morebiti
je morala priznati sama proti sebi, da po lastni krivdi ni
opazila slabih kalij, ki so poganjale v Francetu že kot
otroku in se razvile počasi v napuh in ošabnost . . . More¬
biti pa je mislila na Blažeta in na krivico, ki mu jo je de¬

lala, da ga je vedno in vedno tiščala v ozadje in ga cenila
vse premalo ...

Blaže pa je mirno jedel in molčal. Kaj je mislil prav
ta hip, se ne ve.

»Blaže, bolj sem te vesela ko Franceta!« je sprego¬
vorila Rotija naposled; »po pravici ti povem, prav je, da
nisi hotel ostati v Žireh ... Ni vselej tako, kakor se vidi
na zunaj . . . Nič več te ne bom silila nikamor. Ce hočeš

biti doma — bodi; si vsaj pošten ... Ce pa ne, si izbiraj

službo sam. Star si dovolj — in če rabiš pamet, lahko

spoznaš, kaj je prav in kako je prav.« .

Blaže je zopet molčal. Ža žlico je gledal, ki mu je
vedno enakomerno hodila od ust v skledo in nazaj. i o

112

jc, kakor bi se niti ne brigal za Rotijine besede, a se je.
Ko je videl materine solze, tedaj je prišlo tudi njemu trpko
pri srcu in zopet se je moral premagovati kakor vselej, da
se ni spominjal Franceta z jezo in sovraštvom.

Ta hip mu je tudi — kakor vselej, kadar se je spo¬
minjal Franceta — prišla na mar razlika med njim in med
Francetom. In čudno, ta hip Blaže ni bil žalosten, ko je
primerjal sebe s Francetom ... Ne, ta hip je bil prvič v
svojem življenju samega sebe vesel, sam s seboj zadovoljen.

Na tisto pa, kar mu je rekla mati: da naj si izbira
službo sam, ako hoče — na tisto Blaže tedaj ni hotel
misliti. Čemu bi bil mislil na tisto? Saj je bilo doma
dobro' in za prvi čas že cel6 ni kazalo izbirati; na zimo
delavca nihče ne potrebuje. Na pomlad pa — o svetem
Juriju, ko se seli družina — tedaj se bo že videlo. No,
toliko je pa vedel Blaže že sedaj, da, če bo iskal službe
je ne bo iskal niti po dolini, niti kje v mestu, najmanj pa
v Ameriki. Toda sedaj ni bilo treba premišljati o tem.

XXIII.

In vendar je bilo treba, da je Blaže mislil o tem prej,
kakor je sodil, da bo.

Ni bil še celi teden doma, ko pripelje nekoč — tak6-le
popoldne je bilo; Blaže je drva cepil na tnali, Rotija pa je
bila šla v delo — Posečnikov Štefuc doli po grapi in se
ustavi pri Blažetu.

»Ali si doma, Blaže?«

»Dom£ sem —. Kaj pa ti, Štefuc, no?«

»O nič! V mlin peljem, pa je dejala Posečnica, naj
se oglasim pri vas, ker je zvedela, da si bil nekaj bolan;
ali si še?«

»Zdaj nisem. — Ali je Posečnica rekla, da se oglasi?
Kaj je pa pri Posečniku kaj novega?«

»Novega ni nič. Saj nima biti kaj novega« — in Štefuc
se je popraskal za ušesi — »jaz sem sedaj za volarja . . .«

»Kdo pa pase?«

»Pase pa sedaj tistoDrolovo Reze — saj poznaš otroka?«

»Poznam . Kaj pa sedaj kaj pridelujete?«

»Vsake vrste...  Krompir smo že zdavna pokopali;
repo smo spravili; zelje je pa še na njivi ... O, dela je
dosti — ljudij je premalo . . .«

»Ljudij — ? Saj vas je dosti!«

113

»Ni nas ne! Posečnica je naročila, ko bi ti hotel priti
nazaj . . . Radi bi te vzeli ... In ko bi ne maral biti za
volarja, bi pa bil za malega hlapca. Tako mi je naročila!«

Blaže je obstal. Iznenadilo ga je.

»Ali je res tako naročila?«

»Res.«

To, kar je govoril Štefuc, to je bilo tako vabljivo,
tako prijetno ... To je bila godba ... »K Posečniku —.«
To bi bil vrhunec želja njegovih; to bi bilo tisto, po čemer
mu je hrepenela vsa duša že toliko časa, ne da bi bil vedel
za to . . . Da, k Posečniku, k Posečniku.

Blaže je pustil sekiro in polena in gnal Štefuca v hišo
in mu prinesel sadja in ga silil, naj jč.

In potem je hotel čuti zagotovilo še enkrat.

»Tako praviš, da ti je Posečnica naročila, je 1 i ?«

»Posečnica.«

Kaj je Štefuc vedel, kakšnega pomena je za Blažeta
novica, ki mu jo je prinesel! Niti sanjalo se mu ni o tem!

»Kaj je pa Posečnik rekel ?«

»Tudi Posečniku bi bilo prav, ko bi prišel,« je odgo¬
voril Štefuc in zadnje jabolko mu je izginjalo pod zobmi;
»on je tudi naročil, da pridi. Dela boš imel, če tudi bo
zima. In v nedeljo po maši boš lahko ostal dom& pri
materi . . . Tudi med tednom te bo pustil domov za kak
dan, če boš hotel. Tako mi je naročil.«

To je bilo zopet nekaj za Blažeta. Hej, potem bo

imel nedeljo prosto, potem bo celo med tednom-hm,

celo v Brode mu ne bo zaprta pot in Andreju bo lahko
izpolnil besedo, ki mu jo je dal . . .

»Tedaj tudi Posečnik je naročil?«

»Tudi. Ali boš prišel?«

»Kdaj bi pa imel priti?«

»Kadar ozdraviš popolnoma. Če si pa zdrav, pa lahko
takoj jutri.«

»Ali so rekli, da takoj jutri?«

»Rekli.«

»No, pa pridem; le povej, da pridem!«

Ko je odhajal Štefuc, je zrl Blaže še dolgo za njim.
Pri tem so se mu menjavala čuvstva tako različna, tako
vesela . . . Bilo mu je, kakor da je še le ta trenutek dosegel
tisti rešilni drog, po katerem je segal že toliko Časa, a
zaman ... In tega se je veselil. Pri srcu mu je bilo lahko,
da bi bil poletel kakor ptič. Najrajši bi bil objel ves svet

Večernice. 55. zv. ^

114

ob enem in povedal vsakemu posebej, da bo šel zopet k

Posečniku — in to takoj jutri ...

Ko je izginil Štefuc za ovinkom, je hodil Blaže s
hitrimi koraki po sobi gori in doli. Mirovati mu ni dalo.
Predstavljal se je zopet sredi med Posečnikovo družino.
Mislil je na to, kaj mu bo rekel Posečnik, kaj drugi. Po-
sečnik bo sicer vesel, a skrival bo veselje in se držal resno.
Posečnica bo malo ne jokala in mu stregla, kakor bo vedela
in znala. Hlapec bo molčal, morebiti se bo celo grdo držal;
a spoštoval ga bo. Tudi dekle bo molčalo, ker si ne bo
upalo dražiti ga vpričo Posečnika in Posečnice. In Štefuc

— ta bo ponosen na svojo volarsko službo, do katere je
prišel tako zgodaj in na tako lep način . . . Hej, to bo lepo!

— Blaže se je^ čudil, kako da mu je moglo kdaj presedati
življenje vrh Žirovskega vrha in kako da ga je mogla ob¬
vladati nezadovoljnost in mržnja do Posečnikovih ljudij.
O, ta dan, ta trenutek je videl stvari v drugi in lepši luči
kakor sicer!

Ko je prišla Rotija proti večeru domov, je imel Blaže
vsaj koga, da mu je mogel povedati vse, kar mu je ogre¬
valo dušo in mu polnilo srce.

Materi je povedal ves dogodek in ves pogovor s Šte-
fucem — in tudi o svojem namenu ni molčal.

In kaj bi bil mogel povedati Rotiji veselejšega kakor
to! Saj mu je že sama mislila prigovarjati k Posečniku,
pa se je bala, da bi ga ne razdražila. No in sedaj jo je
prehitel Blaže sam.

»O le k Posečniku, Blaže! Nikamor drugam kakor
k Posečniku!«

Razume se, da sta po večerji sedela še dolgo ter go¬
vorila in ukrepala o Blažetovi sreči.

,.J n  J e  naposled prišel Blaže v zidanico, kjer je imel

Ržišče, še dolgo, dolgo ni legel k počitku. Kdo bi mislil

na spanec,^ če je to njegov zadnji večer doma in če ve, da

se ima pričeti z drugim dnevom zanj staro, a vendar tako
novo življenje!

dalo spati. Ogrnil se je, odprl okno
mesečno noč.

je svetil na nebu in lep večer je bil

Blažetu se ni
in gledal venkaj v

Zadnji krajec
tam zunaj.

bi ° k a a ,^ e je v j del ° nravnost na Žirovski vrh. Gozde,

\ i vrhu n ° 'P I0tl  vrhu > je osvetljeval mesec le za silo.

1 >  jer so gozdi ponehali in se pričeli travniki

115

in senožeti, tam je izdala mesečna luč; tu se je ločila vsaka
senca, vsako drevesce, ako je stalo na samem. Prav po
vrhu najvišje senožeti se je vlekla podolgovata senčnata
poteza: to je bilo sadno drevje okrog Posečnika. Izmed sence
pa se je nekaj belilo, in to je bila Posečnikova hiša . . .

Blaže je slonel in gledal.

Pa ne le oko njegovo, tudi duh mu je rajal gori po
Zirovskem vrhu, gori okrog Posečnika.

Kako je bilo lepo tako-le ob mesečnih večerih tam
gori! Ob takih večerih je Blaže vselej slonel na lini gori
na Posečnikovih svislih, in pozno v noč zrl venkaj v pri¬
rodo. Kako bi se z veseljem ne spominjal tistih večerov!
A najlepše je bilo takrat, kadar je sijal zadnji krajec —
kakor nocoj. Tedaj so vpadali lunini žarki bolj na redko
in napošev. Ob takih prilikah niso osvetljevali predmetov
povse jasno, ampak le bolj v nedoločnih, razmočenih ob¬
risih. In vendar je odsevalo po drevesnih listih, ako je
bil zrak miren, ali da vsaj ni pihala burja. Kadar pa je
bilo vetrovno, tedaj so se peresa zibala in tedaj je bilo lepo!
Seveda — vse kaj bolj posebnega je bilo, pogledati ob takih
prilikah ob rebrih doli proti dolini. Ta se ni majala in
zibala ob vetru — ta se je raztezala tako mirno in tako
tiho v velikem loku sem od Žirov, pa daleč tja doli proti
Brodem in še dalje. Sredi po dolini se je plazila reka.
Zdaj pa zdaj je zalesketala v mesečini, in to v daljši ali
v krajši progi, kakor je naneslo. Tudi cesto je bilo ločiti,
ki se je vzporedno z reko vila proti mestu; in pogled je
plul za njo daleč tja doli, dokler ni izginila dolina in dokler
se nista reka in cesta izgubili v megli, ki se je počasi dvi¬
gala izmed vasij in gričev . . . Da, to je bil lep prizor ob
takih večerih!

In nocoj je bil prav tak večer.

Kdo bi tak večer mislil na spanje! Kdo bi se ne
mudil pri tako lepih spominih!

Blaže je slonel na oknu še dolgo — sam ni vedel
kako dolgo ... Še le ko mu je spanec silil na oči in ko
je začel biti nočni hlad občutljiv, je zaprl okno in zlezel
v posteljo.

Potem pa so ga ponesle sanje kakor na perotih na
Žirovski vrh — tja gori, kjer se na Posečnikovih svislih
ziblje pajčevina med ožganimi tramovi; tja gori, kjer se
bleskeče drevesno perje ob mesečnih nočeh; tja gori, kjer

8 *

116

živ£ ljudje življenje lepo in mirno, še vse lepše in mirnejše
nego tu spodaj.

m  *

Ne bom vam pravil dalje; ako bi vas zanimal še
konec, prosim pojdite in govorite z Blažetom samim. On
še živi — in rad vam bo povedal svojo povest od konca
do kraja.

O, Blaže še živi, dasi je minilo od teh dogodkov, ki
sem vam jih pripovedoval, nič manj ko trideset let.

Vrh Žirovskega vrha dobite Blažeta še vedno. Če
vas bo kdaj pot pripeljala na Žirovski vrh, le pojdite tam
mimo Posečnika in stavim, da boste naleteli na Blažeta.
V bregu nad potjo bo stal in pasel sedem ovac: tri bele
in štiri črne — in ko boste šli mimo, se bo obrnil in čudeč
se gledal za vami, kakor bi hotel vprašati: »Kako da vas je
pot zanesla sem gori?« In tedaj vam svetujem, da se
ustavite pri njem ter ga nagovorite.

»No, ali pasete?« tako ga vprašajte.

In odgovoril vam bo takoj in z največjim veseljem:

»Pasem, pasem! Tri bele pasem in štiri črne.«

In potem sem prepričan, da vam ne bo zmanjkalo
pogovora. Blaže bo govoril rad in o vsem. Ne bo dolgo,
ko bo začel govoriti tudi o sebi. Pripovedoval vam bo na
dolgo in široko svojo povest in povedal približno vse to
in tako, kakor sem vam povedal jaz, samo da še bolje.
In ko bo končal tam, kjer sem končal jaz, potem ga iz¬
prašujte še dalje;

»Kaj pa sedaj?« — tako mu recite — »ali vas še
kdaj zamika v dolino?«

»Kaj vam vse ne pride na mar?« tako vam bo od¬
govoril in vas pogledal z začudenjem; »ali ne vidite, da
imam svojo družinico tukaj: tri bele in štiri črne? Ali bi
jih mogel pustiti kar tako? In dolina — ? Ali se ne vidi
dolina najlepše raz Žirovski vrh? Rečem vam: vse lepše
. °.. od blizu! O, rad gledam tja doli, a le od daleč; v
i onno mo ne mika . . . Pač! V nedeljo grem k maši in
i 'i-d maso se rad ustavim pri družbi tam pod kostanjem.

! H ' sa J so  do linči tudi ljudje in ne sovražim jih!

\' lU ,u  ~~ P° Pavici povem — kadar mine maša, tedaj

s  °y c .  r  , P°bitim sem gori proti Žirovskemu vrhu.
Kes, tako je!«

117

»Ali ste bili od tistega časa vedno pri Posečniku?«

»Vedno. Kaj sem hotel drugače! Sprva sem služil
za malega hlapca, potem za velikega. In ko je Posečnik
umrl in se je dekle omožilo, sem bil še vedno za hlapca.«

»In sedaj?«

»Sedaj sem sam svoj. Pred leti mi je umrla mati
in mi zapustila bajto v grapi in pa nekaj denarja. Bajto
sem prodal; kaj bi počenjal tam doli? Za denar pa sem
si kupil kot pri Posečniku in pa td-le družinico sem si
napravil: tri bele in štiri črne. Pasem in pa v dolino
gledam, kadar je vreme jasno. Kadar je pa megleno, tedaj
sedim v izbi in si preganjam dolg čas s harmoniko, ki
sem jo bil ono leto naročil z Dunaja.«

»Torej Roti j a je umrla?«

»Umrla.«

»Kaj pa France?«

»France —. Hm! Tinačeva Marica ga ni hotela.
Dirjal je menda za njo po vsej Ameriki in tako zapravil
denar, kar ga je imel. Potem pa pravijo, da še dostojne
službe ni mogel dobiti. Moral se je udinjati v rudnike,
kakor kdo drug. Domov ni pisal nič; mislili smo, da je
že davno mrtev. A ono leto, ko je nastala v Ameriki
tista velika stavka, smo zvedeli, da on vodi stavko in da
ga zato zasledujejo, in pa da je v nevarnosti za življenje.
Po tistem pa nismo čuli o njem nič več.«

Tako vam bo pripovedoval Rotijin Blaže in rad bo
govoril. Vprašajte ga, kar ga hočete, na vse vam bo od¬
govarjal. Samo o Francetu, vam svetujem, ga ne izprašujte
veliko; zakaj o bratu Francetu Blaže še vedno ne govori
rad.

Po njeni krivdi.

(Povest. Spisal F. Ks. Steržaj.)

I.

lanec je bil strm, razjeden od dežja. Tu in tam je
molelo robato kamenje izpod peska. Na desni se
je razraščalo robidovje in vzpenjalo po rebri prav
do cestnega jarka. V ozadju se je razprostiral smrekov
gozd. Leskovo in bukovo grmičje ga je obdajalo. Vrhovi
visokih jelk in smrek so se lahno zibali v vetru. Na levi pa
se je svet počasi zniževal do potoka; vrbje in topoli so rastli
na obeh straneh, kakor bi ga hoteli čuvati in varovati.

Po razoranih kolesnicah nerodne poti je odskakoval
priličen koleselj. Zavrto kolo je škripalo. Oje je udarjalo
koščeno, lisičjerjavo kobilo, ki je počasi stopala nizdolu
in stresala glavo.

„Nepripraven je ta klanec in neroden
je dejal hlapec in se ozrl nazaj. Tu sta
Zalar in njegova žena.

On je bil zagorelega, širokega
Pod širokim nosom je imel močne,

Star je bil kakih petintrideset let.
mladem obrazu nekaj prikupljivega, dobrodušnega. Videlo se
ji je, da je gotovo kakih deset let mlajša od svojega moža.

J\aj si rekel, Matija?“ je vprašal gospodar in se

nagni naprej. Med drdranjem voza je bil preslišal hlap¬
čeve besede.

»Grd klanec je, sem rekel," je ponovil hlapec in
Švignil kobilo s težkim bičem po hrbtu.

”0, kajpak, da je," je potrdil hlapcu in rekel ženi:

„Mati naju gotovo pričakujejo"

e vem. V nedeljo bi bili naju prej, ko je bilo žegnanje."

ko bukova grča,"
sedela gospodar

in kozavega obraza,
rjavordečkaste brke.
Ona pa je imela na

119

»No, da. A saj veš, nisem utegnil.'“

„Cudno se mi zdi, da si se pripravil danes. Navadno
sem te morala vedno siliti.“

v

„Clovek se tako nerad odpravi od doma. Ne ma¬
ram, da bi ljudje kaj ugibali, čemu hodim na tvoj dom “
„Kaj naj bi ugibali ?“

„1, no, saj veš: France tako ali tako ne bo za doma¬
čijo. Potem bi pa lahko jeziki govorili, da hodim jaz radi
tega gori, da bi dobil“

„Zakaj bi ne bil France dober?“

„Kaj jaz vem.“

Nekam trdo ji je odgovoril in ona ni hotela popraševati.
Klanec se je počasi zravnal v gladko cesto. Matija je
odvil zavoro in kobilica je zdirjala, da je odletoval pesek
od koles. Pot se je vila črez kamenit mostiček. Starikavo,
napol strohnelo razpelo je stalo ob robu. Le nekaj svežih
poljskih cvetek je viselo ob nogah Kristusovih.

Na oni strani se je širila ravan.

Sredi nje je stala velika enonadstropna hiša. Gosto
sadno drevje jo je obdajalo od strani in le zgornji del z
zelenobarvanimi okni se je belil izmed zelenja češpelj, ki
so silile z vejami pod slamnato streho.

Za hišo je bilo veliko dvorišče.

V ospredju je stal nekoliko v stran od vrat vod¬
njak s koritom. Njemu nasproti pa pasja lopa, kamor je
bil privezan velik sivoprogast sultan.

„Pa smo doma,“ je dejal gospodar. „Počasi vozi,

Matijah 4

Koleselj je zavil s ceste na ozko, globoko razorano
pot. Lesen, tu in tam polomljen plot se je vlekel ob obeh
straneh.

Sultan, ki je leno ležal pred lopo, je dvignil dolge
uhlje, planil po koncu in hripavo zalajal.

Polahno je priropotal koleselj na dvorišče.

„E — e,“ je zavpil Matija in skočil na tla.

V istem trenutku je pridrevil iz veže dolgodlak, lisast
psiček in za njim visokonog lovski pes, ki sta zalajala

nad prišleci. #  .

Ravno tedaj se je na pragu pokazala hišna gospodinja,

vdova Matjaževka, starikava, a vendar še precej krepka

žena v temnomodri jopi, rdečkastem, zamazanem krilu /.

naočniki na nosu.

„Alo Pinč, Parizelj, tiho!“ je zavpila nad psoma in

120

zamahnila s predpasnikom. Psa sta vtaknila repke med
noge in jo ubrala proti hlevu. Matjaževka pa se je obrnila
proti prišlecema in rekla smeje se:

„No, vendar zopet enkrat! Moj Bog, tu vaju mora
človek prositi!"

Hitela je h koleslju, s katerega sta onadva med tem
poskakala. Podala je obema roko in z vidnim zadovolj¬
stvom so ji počivale oči na hčeri.

„Kako se vam že godi, mati?" je vprašala Rezika.

„Dolg čas mi je še vedno po tebi. Sicer pa, hvala
Bogu, dobro."

„Pojdite no, kaj bi to govorili," je med smehom ugo¬
varjala hči. „Po enem letu, in vam je še dolg čas"

„1, no, le verjami, le. Kar ne morem se privaditi.
Kaj pa dete, ali je zdravo?"

„0 da! In kako velika je že!"

On pa je pristavil smeje:

„ln kako kriči, ha-ha-ha. Ko bi jo vi slišali! Mene
že kar ušesa bolč — ha-ha."

„Boš se že privadil, že! Potem ti bo pa dolg čas, če
ne bo vedno otročjega krika okrog tebe. Pojdita no notri!
Zunaj ne bodeta stala." Tako ju je povabila Matjaževka in
peljala potem v zakajeno vežo.

„Kar tu-ie sedita! V sobi je vroče in polno muh.
Žejna sta, kaj ne?"

Odhitela je naročat hlapcu Matiju, naj da kobili ovsa,
in nato je šla v klet. Črez nekaj časa je prišla nazaj; v
desnici je držala krožnik z lepo narezano kračo in kruhom,
v levici pa liter sadjevca.

»Bijta in zataknita! To-le nam je še ostalo od
žcgnanja. Samo za pokušnjo! — Zakaj vaju ni bilo v
nedeljo:' Prav za trdno sem vaju pričakovala."

Sedla je k mizi in natočila sadjevca v kozarca.

,,Bo ni bilo časa. Jaz sem imel polno dela z računi
in trgovino — i ona pa sama ni hotela iti."

„lako, tako!"

. * sa sta se  Pripodila skoz duri v vežo. Previdno sta
st  , 'f a a  M^tjaževki, mahala z repkoma ter se začela na-
j v v  spenjati po krilu. Znova ju je zapodila od sebe,
iv a ,. s a  °P rezat n a drugo stran mize, k mladima.

Tl'in 11  T*? P rec * Zalarja, ga motrila z očmi in po
malem cvileč zalajala.

121

»Ali veš, kaj piješ?" je vprašala Matjaževka, ko je
bil Janez položil kozarec na mizo.

»I, kaj drugega kot vino. In dobro vino.“

„Hi-hi-hi. Vidiš, da nič ne poznaš/' se je zasmejala
mlada žena. „Sadjevec je. Napravili smo ga še tedaj, ko
sem bila doma."

„Lejte. si no! Kdo bi si mislil! Tako čisto — kot zlat6.“

„Pa ga nič ne piješ! Zakaj sem ga prinesla? Jejta
vendar!"

„0, saj jeva."

„A tako po malem, kakor bi se bala."

Molk je zavladal nekoliko časa. Le tu in tam ga je
premotil cvileč glas Pinča in Parizlja.

„No, Rezika, ali si že pogledala naše prašičke? In
pa onega telička od liske?"

»Ne!" '

„Poglej, poglej! Boš videla," ji je prigovarjala mati.

Rezika je vstala in odšla.

Ko je izginila hči skoz vrata, je potegnila Matjaževka
kakor v zadregi z roko prek nagubanega čela, pogledala
zeta in vprašala bolj tiho:

„No, kako si si premislil?"

Njene sive oči so ga zrle radovedno, zvedavo. On
je podprl glavo z rokama in dejal počasi:

„Vsekako bi prevzel."

Matjaževki se je obraz rasjasnil.

„Tako je prav! Posestvo je sedaj še v dobrem stanju
in mene rešiš velike skrbi. Ne veš, Janez, koliko sem
pretrpela ta čas! Francč je vedno slabši. Včasi presedi
po celo uro in strmi pred se. Meni se zdi, da ni vse prav
tu notri," in pri tem je s prstom pokazala na čelo. „Vrh
tega se ne zmeni za nobeno stvar. Že prime tu in tam za
delo — a kmet mora dandanes trdo delati, če hoče izha¬
jati. Ali ni res takd?"

„Res, res. Človek se muči in trudi, pa le nič ni.“

„No, vidiš! Franci pa noče. Samo okrog bi pohajal,
ali pa sedel prav zamišljen dom&. In to sedaj že dolgo.
Res je bil tudi že prej slaboten in bolehen; da mu bo pa
tudi na pamet udarilo, nisem mislila. Zato Francetu ne
morem dati posestva. Kaj bi počel z njim? V kratkih
letih bi je zanemaril in s tem uničil. — Doto mu izplačaš,
pa je. Skrbi me le to, da bi varuh ne delal zaprek. Res,

122

v izporočilu je izgovorjeno, da naj ga dam po previdnosti,
komur se mi zdi, da bo bolje, vendar: Smole je zvit!"

„Saj sem o tem tudi že jaz razmišljal. Najbolje bo:
drugega varuha vzemite!"

„Ne, ne! — Tega nočem. Saj v lahko še počakamo.
Govorila bom enkrat sama z njim. Če bo kaj, ti bom že
dala vedeti, kdaj bo pri notarju odpis"

Govorila je hitro in bolj tiho, da ne bi slišal France,
ki je sedel v hiši. Med tem je prišla hči iz hleva.

„Prašiči so pa letos še bolj rejeni kakor lansko leto.
S čim jih neki krmite?"

„Saj se ne manjka piče. Marijana, nova dekla, se
prav razume na to."

Janez pa, ki mu ni ravno ugajal pogovor, je vprašal:

„Kje pa je France, da se nič ne pokaže." .

„Menda za pečjo."

„Za pečjo? Ha-ha. — Po letu za pečjo, ha-ha."

Mati je odprla duri v gospodarsko sobo in poklicala
Franceta, ki je ležal na klopi in spal.

„Francč, hej Francč! Lenoba, zmeraj bi spal. Ven
pojdi, Rezika je prišla."

„Kdo?" je vprašal France in zaspano pogledal.

„Rezika z Janezom." Proti onima pa je rekla bolj
tiho: „Tak-le je. Kar praznoval bi zmeraj."

„Saj tako sinoči ni dosti spal. Ali niste do dveh
po polnoči meli proso? Vsaj hlapec je tako rekel," ga je
izgovarjala sestra.

Rezika je ljubila brata Franceta. Dostikrat ga je za¬
govarjala, še ko je bila doma. Opažala je, da ga mati
kar ne more, da ga ne ljubi.

„Ti ga pa tudi zmeraj zagovarjaš!" je dejala mati in
ustnice so se ji nevoljno zategnile.

Rezika je molčala.

Počasi je prišel iz sobe bled mladenič, črnih očij in
nabranega čela. Imel je dolge lase, ki so se na sencih
oprijemali. Srajca pod vratom je bila odpeta in roke je
tiščal v žepih. Malomarno je pogledal Janeza, Reziki pa
je pomolil roko in dejal počasi:

„Ali si prišla?"

„France, pojdi pit," ga je silil Janez.

France je stopil k mizi, nekoliko časa premišljal, ali

bi pil ali ne, nato se je ozrl na mater in komaj vidno
srebnil iz kozarca.

123

„Kaj se ponujaš? Kar zvrni ga, saj nima kosti!" ga
je silil Janez.

„Ne bom. Nisem žejen!"

„Pojdi no! — Pa se posili!“

A France je že odhajal skoz vrata na prosto.

»Vidiš ga, kakšen je," je dejala Matjaževka in po¬
menljivo pogledala zeta.

„Hm. S takim seveda nič ni," je odgovoril ta.

II.

France je stopal črez dvorišče mimo hleva in se
ustavil za skednjem pri skladanici drv.

Premišljal je, čemu je prišel Janez danes gori. Ta
prihod se mu je zdel nenavaden, čuden in sumljiv, zlasti
odkar ga je varuh zadnjič opomnil, naj se varuje Janeza
in naj pazi, če se bo doma kaj zgodilo. — No in če se,
kaj mu mari! — Otresel se je teh mislij, naslonil se na
skladanico, prekrižal roke na prsih in se zamislil.

Že nekaj tednov sem mu je po glavi blodila dekla
Marjanica. Ugajala mu je. Začel je misliti, da bi jo lahko
vzel za ženo, brž ko bo polnoleten in mu bo mati izročila
posestvo. Dve leti mu še manjkata, no toliko časa lahko
počaka. Bal se je, da bi ne bila mati huda, če bi to zve¬
dela; zato je skrival svojo namero. Le kadar je bil sam,
se je popolnoma prepuščal mislim svoje domišljije, ki mu
je z bujnimi barvami risala veselo, prijazno bodočnost. Že
prej molčeč in tih, je postajal zadnje tedne še bolj zamišljen.
To je bilo tudi, kar je Matjaževko, ki si je domnevala, da
ni povsem pri čisti pameti, še bolj potrjevalo v njenih
mislih. Zato je bila izporočila zetu Zalarju, naj pride ob
priliki gori, da se domenita o »stvari«.

Francč se je zibal v prijetnih mislih. V tem je prišla
dekla Marjanica po drv in ga premotila.

„Oj, Francč, kaj si sanjal?"

Njemu je obraz zasijal radosti, ko jo je zagledal.

„0 tebi!"

„Pojdi no, ali nimaš drugega dela?"

„Kakor vidiš, ne. Sicer pa — ," umolknil je in zardel.

„No, kaj imaš na srcu? Zakaj si obstal?" mu je
nagajala, ko je videla njegovo zadrego.

„Sicer pa, jaz najrajši sanjam o tebi! In ti?"

„Jaz rajši spim, kot bi sanjala. In če bi, ne vem, ali
bi o tebi —."

124

,,Ali res ?“

France je izgubil pri teh besedah vso ono radost, ki
mu je še prej sijala z lica. Bil je potrt.

„Seveda! Zakaj naj bi ravno o tebi? Jaz lahko o
drugih sanjam, 1 " ga je dražila.

„Pa daj!" je rekel trpko.

„Saj tudi!" je odvrnila Marjanica in smeje odhajala
z drvi v naročju po dvorišču.

Francč je gledal za njo in neko neprijetno čuvstvo
se mu je nehote vsiljevalo, neka bojazen, da Marjanica ne
bo nikoli njegova žena.

Slonel je še nekaj časa in nekam potrt je šel v hlev.
V hišo ni hotel, ni maral.

Samo stari hlapec Jernejec je bil v hlevu in pokladal

w • • •

živini.

„Da bi te - “ je zagodrnjal, ko je zagledal Franceta.

„Kaj laziš okoli? Notri bi bil, notri! — Zalar se smuče
okoli matere, da bi te okanil, ti pa hodiš okoli. Veš, France,
ko bi bil jaz na tvojem mestu, prijel bi poleno in mu ga
treščil v glavo"

„Zakaj me bo okanil?"

„Ljuba duša neumna," — Jernejec je bil že nad tri¬
deset let pri hiši za hlapca — „zakaj pa misliš, da je
prišel danes gori? Za posestvo bi te rad okanil, kar tako
bolj na tihem."

„Kako? Saj je posestvo moje."

„Materino, pa ne tvoje. Mati ga izroči, komur hoče,
tako je testament. Do kosti te bosta slekla, mati in Zalar.

No, za Reziko ravno ne rečem; a onadva-"

„Zakaj bi ga pa meni ne dali?"

„Mater vprašaj!" je odgovoril Jernejec in začel snažiti
jasli ter potresati otrobe.

hraneč se je zamislil in stal precej časa.

»Mater bom vprašal, pa bo,« je rekel skoz zobe in
širokih korakov stopal v vežo.

Pri mizi sta še vedno sedela Zalar, žena in mati

Matjaževka. Pogovor se je sukal o vsakdanjostih. Mati

e m hotela hčeri povedati, kaj misli narediti, ker je vedela,
da bi ona ugovarjala.

ki  i . Frd " c * -® e sto P^ P rec * mater. Oči so mu čudno žarele,
L  je mi m  ustne so mu trepetale, ko je vprašal:

»Komu bodete dali posestvo?"

125

Mati in Zalar sta se pogledala. Zet je v zadregi vihal
brke in gledal na mizo pred seboj.

»Pravijo, da je bo ta-le dobil, “ je dejal France in
pokazal na Zalarja, ki se je zdrznil pri teh besedah.

»Pojdi no! Kdo ti je neki to natvezel ?“

Potem je bilo na enkrat po veži vse tiho. Franci je
gledal sedaj mater, sedaj Zalarja, in tudi onadva sta molčala.

Ko je izprevidel, da ne dobi odgovora, je odšel trdih
korakov v hišo, ne da bi se ozrl.

Molk je pretrgala Rezika.

»Zakaj pa tako govori? Saj bo vendar njegovo, ne?“

Mati ji ni odgovorila, ampak pomežiknila je zetu in
rekla, kakor bi ne bila slišala hčerinega vprašanja:

»Pojdi no pogledat naš novi mlatilni stroj!“

Odšli so iz veže, psička pa sta se drevila za gospo¬
dinjo in jo grabila za krilo.

111 .

Pred petnajstimi leti je bil umrl gospodar Matjaž.

Vdova ni preveč žalovala za njim. Bil je že nekaj
let sem bolehen in nadležen. V obče sta sicer dobro iz¬
hajala, a da je bilo tako, se mora pripisovati le Matjaževi
mirnosti, tihosti. Ni ji ugovarjal. Govoril je malo, le po
potrebi. Zamišljen je hodil in prepuščal iz večine vso skrb
za gospodarstvo ženi. Zato ni gospodarstvo prav nič trpelo
vsled njegove smrti.

In ona je rada gospodarila.

Za varuha svojima otrokoma je imenoval Matjaž so¬
seda Smoleta, ženi pa je prepustil na voljo, naj izroči po¬
sestvo, kakor izprevidi — drugemu pa naj izplača doto.

Z vso marljivostjo se je oprijela gospodarstva. Hotela
je še bolj povzdigniti Matjaževo, zraven pa ji je po potrebi
pomagal varuh Smolč. Sosednji hiši sta bili v prav dobrem
sporazumljenju med seboj.

A ni bilo dolgo tako.

Kmalu se je vrinilo med soseda nekaj, kar ju je odslej
naprej ločilo.

Smolč, ki je bil že nekaj let sem vdovec, je zasnubil
Matjaževko kmalu po smrti njenega moža.

Prišel je in rekel kar naravnost:

»Mica, ti poznaš mene in jaz tebe,“ je dejal in po¬
mežiknil, kakor je imel navado. »Soseda sva. Otroke
imava nedorastle, posestva veliko vzemiva se, pa bo.

126

Njo pa je ta snubitev osupnila. Nikdar ni razmišljala,
da bi se po moževi smrti še enkrat možila. Odgovorila
mu je kratko, skoro nekam jezno:

„Veš, Lovrenc, vsak za svoje skrbiva in tako bo

najbolje / 4

Smole je odšel užaljen.

„Le čakaj, prevzetna si — a to se ti bo vračalo / 4  je
godrnjal, ko je šel po poti, ki je peljala do njegovega doma.

In od tedaj je bilo, kakor bi bil odrezal. Občevali so
le toliko, kolikor so morali, in še tisto neznansko hladno.

Odslej je bila Matjaževka bolj sama sebi prepuščena.
No, Bog ve kako težilo je to ni; vsaj na posestvu se ni opažalo.

Otroka sta z leti doraščala.

Mala Rezika — materina ljubljenka — se je razvila v
močno, zdravo, rdečelično dekle, polno živahnosti in veselja.

Francč pa je bil slabotnega telesa, že po očetu tih,
samosvoj. Ni maral druščine, tudi za Reziko se ni menil;
tičal je iz večine vedno doma, ali pa je hodil po gozdu.
Včasi po cele popoldneve, in še le zvečer je prihajal domov.

Matjaževka mu je branila, ga kaznovala. A zdelo se
je, kakor bi bil brezčuten. Drugič je zopet šel . . .

Mati ga ni ljubila. Preveč je bil rajnemu podoben —
rajnika pa je bila vzela le po želji starišev — in preveč je
bil trmoglav. Včasi se ji je zdelo, kakor bi ne bil pri pravi
pameti. To misel je gojila Matjaževka zmeraj bolj. Bolj
ko je sovražila to njegovo mirnost in tihost, bolj si je
domnevala, da je neumen.

Tolažila se je s tem, da se bo to sčasoma izboljšalo,
zato je omožila Reziko.

Hči je vedno ubogala mater — zato tudi sedaj. Vzela
je Zalarja ne iz ljubezni, ampak zato, ker je tako hotela mati.

Zalar je bil lesni trgovec. Nekoliko gosposki opravljen,

se je zdel na zunanjost dober in pripraven človek. — A

ljudje, ki so ga bolje poznali, so dejali, da je zvit, pohlepen,

zapravljivec. Ni mu zaupati. Matjaževka ni verjela, ni

hotela verjeti takim govoricam. — >Ej, ljudje so nevoščljivi

j f \ zato ta ko govorč,« si je mislila in še bolj silila

hčer, naj ga vzame.

Govorilo se je tudi, da je bogat. No, na videz je bilo

res nekaj. V resnici pa tudi ni bilo tako. Ves dobiček, ki

n u ga je lesna trgovina donašala, je iz večine zapravil
na potovanjih, na kupčiji.

Rezikina dota trije tisočaki — ga je bila za nekaj

127

časa podprla — a ne dolgo. Prejšnji dolgovi so pobrali
vse — njima ni ostalo nič več kakor novi dolgovi. O
vsem tem ni Rezika nič vedela. A tudi njena mati ne.
Toliko je bil že pretkan in zvit, da si je vedel pomagati
tu in tam v zadregi — a komaj plačani dolgovi so vlekli
nove dolgove za seboj.

Kakor nalašč je dobil od Matjaževke pismo, v ka¬
terem je izrazila željo, dati premoženje iz rok, in sicer njemu,
ker se ji zdi, posebno zadnji čas, da Francč nikakor ne bo
za gospodarja. In Zalarju je prišlo kakor nalašč. Kaj rad
je pritrdil njenemu predlogu.

Matjaževko so vedno mučile te misli. Vznemirjale so
jo in begale. Tam nekje v zadnjem kotičku njenega srca
se je vselej, kadar je razmišljala o tem, nekaj oglašalo,
nekaj neprijetnega, nekaj očitajočega. Čisto malo, komaj
čutno — saj je bila mržnja do sina večja. In ta mržnja
je dušila očitajočo vest — in jo tudi udušila.

Sklenila je dati posestvo Zalarju, sebi dosmrtni kot
in sinu dva tisočaka dote.

A kaj bo rekel varuh ?

Njega se je Matjaževka bala. Vedno je odlašala in
zavlačevala, končno pa je vendar šla.

Smole je sedel v hiši in prebiral pratiko. Ko je za¬
gledal Matjaževko, je bil prijel .za njo, češ, da ne bo rekla,
da kar tako sedi —.

„Dober dan, sosed!" ga je pozdravila.

„Ne vem, če bo dober, ko si ti prišla!' 4  ji je odvrnil
in se muzal. „Čakaj, to ti bom dal,“ si je mislil, „saj
vem, po kaj si prišla"

„Pojdi no, pojdi, saj nisem stara baba. Te prinašajo
nesrečo v hišo!"

Sedla je na klop pri zidu.

„Malo manjka, da nisi!"

„Pustiva to! — Nisem prišla za to sem, da bi mi ti
pripovedoval, da sem stara!"

„Jaz sem pa le mislil —

„Česa pa že ti nisi vsega mislil? 1 '

„Oho —! Tako? —."

„K1 in s klinom!"

„No, po kaj si pa prišla?"

„Gospodariti sem se naveličala. Posestvo bi rada
izročila — a France ni za gospodarja. Ne prime se dela
in pa — " Matjaževka je umolknila.


128

Zato bi pre-

„No, kaj še je vpraševal Smolk in zvito mežikal z
očmi.” Nekaj lisičjega je bilo v tem izrazu njegovega obraza.

„ln pa — težko rečem to o svojem sinu — in pa ne¬
koliko neumen je.“

„Tako?“ je vprašal Smolk; „kdo pa je rekel to, da

je Franck neumen ?“

„Vsak , kdor ga le natančneje poznal

pisala posestvo na zeta . 44  .

„Zdelo se mi je, da v tem grmu tiči zajec. Ta zet ti
je kaj na srce prirastel. A iz te moke ne bo kruha, da veš ! 44
„Zakaj ne ? 44

„Hčeri si dala doto ! 44  se je obregnil nad njo. „Sinu
pa daj posestvo in hišo! Dokler imam jaz kaj govoriti,
bo tako! Ako ti ne dopada, pa čakaj, da bo France
polnoleten / 4

Veselilo ga je, da ji more sedaj vračati hudo za hudo.
Ni mu bilo v resnici ravno na tem, ali gospodari ta ali oni.
Najbolj ga je gnalo to, da ji je mogel vrniti!

„Saj vendar vidiš, kakšen je ! 44

„Tak ali tak—jaz sem njegov varuh, pa je / 4  Moško
je udaril s pestjo po mizi, da je pratika kar poskočila.
„Kakor se ti zdi! Bo pa gosposka odločila 1 / 4
„Rad bi vedel, kako brez mene ? 44
„Misliš, da res ne ? 44
„Sev£da!“

„Bomo videli ! 44

Matjaževka je zaloputnila vrata za seboj, da so šipe
v oknu zašklepetale.

Smolčtu pa je igral vesel smeh krog usten, ko je
listal po pratiki in godrnjal:

„Ha, to sem ji dal. Cel zlodej je ta babnica! Hvala
Bogu, da je nisem vzel. Res, to je gad — gad — / 4

IV.

Drugo nedeljo potem, ko sta se Zalarja odpeljala, je
sla Matjaževka pozno od krščanskega nauka domov. Šla
je po stezi konec njiv, da bi pogledala ajdo. Rdeče ob¬
robljen molitvenik je stiskala pod pazduho, rjavo progasto,

katunasto krilo je pridrževala z levico.

Oster, jedek duh po strdi se je dvigal iz ajde in se
šini na okoli. 3

l am, kjer so se končavale njive, je tekel potok v senci
nizko košatih vrb in trepetajočih topolov.

129

Po stezi ob potoku so korakali fantje po dva in dva
in žvižgali. Ko so prišli mimo Matjaževke, je dejal Lukov
Janez doli iz vasi:

„Dolgo ste molili, Matjaževka, dolgo!“

„Ej, tako po potrebi/'

„Gotovo ste potem dosti potrebovali," je pristavil
Komarjev Tone in se zasmejal.

„Eden več, drugi manj. 'Sicer bi pa tudi tebi ne ško¬
dilo nekoliko več, Tone!" je odgovorila Matjaževka rezko.
„Mislite ?"

„No — da. To pa sam najbolje veš!"

Tone je bil jezen, da mu že vsak očita tisto njegovo
razmerje z domačo deklo, in sram ga je bilo.

Že jo je hotel vprašati, kaj ji to mari, ko je rekel
Lukov Janez Matjaževki:

„Vašega smo silili, naj bi šel z nami, pa ni hotel."

„1, sevčda — saj ni tako za nikamor," je dejala Matja¬
ževka in utrgala dolgo bilko, ki ji je prišla ravno pod roko.

„Tisto pa tisto!" se je rogal Komarjev. „Prav ste po¬
vedali! Taka mevža bi še jaz ne hotel biti, kakor je vaš.
Tebi nič, meni nič, fant pusti, da mu mati jemlje posestvo."

„Kaj?“ — hripav in oduren je bil glas, ki se ji je
iztrgal iz prsij. Neprijetno jo je dimilo to očitanje.

„Ha — ha — ha."

Fantje so med smehom odhajali naprej. Komarjev
Tone pa je zapel z visokim, hreščečim glasom:

»Oj mamka, mamka vi,

Al’ ste kaj žalostni - .«

Matjaževka je še vedno stala na onem mestu. Kar
umeti ni mogla, zakaj jo je to očitanje tako zadelo, tako
v živo — v srce.

Nalašč, še nalašč bo to naredila. Kaj briga to ljudi!
Saj naredi s svojim posestvom lahko, kar hoče. Nikomur
nič mari! Da, nikomur! — In vendar, kaj je na tem r Saj
mora vsakdo uvideti, da sin ni zato?  Čemu ji to očitajo?
— Francč ni za to, pa je. In če drugi ne uvidijo, pa ona.
Misel za mislijo se ji je podila po glavi. In te misli

so jo težile, vznemirjale. .

Sklonila se je ter utrgala pest ajde, da bi se otrc-la teh

težkih mislij. Pomela je ajdo na dlani in zmajala z glavo:
„Slabo kaže," je zamrmrala in zavila ob njivi na pot.

ki pelje skoz bukov gozdič.

Večernice. 55. zv.

9

130

Na obeh straneh kolovoza so stale sive, gladkodeble
bukve. Med njimi vitke, debele smreke in jelke in tu in
tam leskovo grmovje. Po nekod je rila iz zemlje gosta
praprot, ne daleč od nje živordeči naprstec ali pa rumeni
njegov bratec, sicer pa so bila tla enakomerno rjava, po¬
sejana z bukovim perjem in žirovimi lupinami, ki so padale
z drevja, kadar je zavel vetrič skoz gozd.

Tik poti je žuborel izpod rdečeilnate meline studenček
in žuborel med bjčjem, ki se je vleklo ob njem črez pot.
Studenec se je onkraj poti izgubljal v nizkem, bohotnem
grmičju.

Kovinskomodri, urni kačji pastirji so letali nad stu¬
dencem, sedali na ločje in odletavali prek poti.

Matjaževki je ta tišina dobro dela. Ugajal ji je ta
tihi mir, ki so ga dramili le njeni koraki. Želela si je
miru; da bi bilo vedno tako mirno okoli nje, kakor je
danes tukaj! In da bi bilo kmalu! — Mogoče potem, ko
ne bo gospodarila? Sedaj — sedaj je nemogoče. — Dan
za dnem vedno nove skrbi. Ej, to gospodarstvo! To jo
je potrlo — to jo bo uničilo. Čutila je, da se je naveličala
gospodariti — še le zdaj ji je bilo to prav jasno. In zato
bo odložila to trdo v  breme, ki jo pritiska k zemlji, vedno
bliže h grobu! — Čemu naj bi se še nadalje mučila, čemu
vznemirjala! Sedaj v starosti? — Saj ima mlade moči,
tem lahko odda to neznosno breme. — A komu naj bi dala?
Francetu? — On ni zmožen, on ni zdrav, ni pri pravi pa¬
meti in tako slaboten. To njegovo čudno obnašanje! Ni,
ni zdrav-ni zmožen, da bi gospodaril, zato bo naj¬

bolje, če da, kakor je že ukrenila, vse Zalarju; ta bo dober
gospodar. On naj izplača Francetu doto. France ne bo

trpel pri tem, saj bo imel doto- ! Pri tem ostane, naj

velja, kar hoče.

Matjaževka se je pokušala pregovoriti, opravičiti. A
tam v dnu srca se ji je oglasilo ono neprijetno čuvstvo,
oni zbadajoči glas: Francetu nič ni, on je zdrav! — Čemu
mu jemlješ posestvo, ki je mora dobiti edino le on?

In njej se je zdelo, kakor bi stal Francč pred njo in
jo gledal, očitajoč, vprašujoč:

»Komu bodete dali posestvo!"

J e  dospela na piano iz gozda. Malo od poti
T* V sonci  dreves Smoletovo domovanje in

ne a ec oc ^od, nekoliko bolj na bregu za drevesnimi
v:novi, se je vzdigoval dimnik Matjaževe hiše.

131

Ob poti, poleg stare, krivenčaste, z mahom porastle
hruške drobnice je stal uljnjak in na klopici ob strani je
sedel Smole. S komolci se je naslanjal na kolena in puhal
dim iz vivčka. Ko je prišla Matjaževka mimo, jo je vprašal:

„Kako, ali še le od nauka?“

„Kajpak! Tam-le na polju sem se precej zamudila.
Ali ti pa čebele paseš? Kako kaj kaže ? 44

„Bo že, bo. Ajdova paša zdaj prijenjuje, no pa so si
jo med mašama dobro okoristile. Nekaj panjev je prav
dobrih. Sicer pa — no, kaj si sklenila narediti ?“

„Kaj? — Saj sem ti zadnjič povedala . 44

„A bo šlo brez mene ?“

„Če hočeš biti pameten, lahko gre ? 44

„Kako to misliš?“

Matjaževka je prav dobro poznala- Smoleta. Še bolj
pa njegov pohlep po denarju. Zato je bila zadnjič sklenila,
da poskusi na ta način.

„ln no, kako? — Tisto veš, da ob priliki nisem praznih
rok in da ne stiskam / 4

„Aha —! No, koliko bi pa dala ? 44

„Reci moško besedo ! 44

„Sto! Ne več, ne manj. Velja ? 44

„Preveč.“

„Kakor hočeš! Jaz ne odneham . 44

„Pa bodi! Na dan izročitve ti jih izplača . 44

„Sicer pa ti glej! Če je tebi prav, meni je tudi / 4

Vstal je in se pogladil z rokama po križu. Nato pa
sta počasi odhajala po stezi v senci sadnega drevja.

Po vrtu je ležalo v travi tu in tam odpadlo jabolko,
hruška, sivorumenkasto perje, sem ter tja je poganjal bledo-
vijoličast podlesek.

„Mica! Nekaj bi ti svetoval , 44  je povzel črez nekoliko
časa Smolč.

„Kaj takega ? 44  je vprašala Matjaževka in uprla svoje
sive oči vanj.

„Če si pametna, gospodari, dokler si Še trdna. Posestvo
oddaš, kadar hočeš. Sicer pa 44  — kaj rad je poudarjal Smolč
ti besedici — „sicer pa pridejo leta, pride pamet, mogoče

tudi Francetu. Vendar, kakor hočeš / 4

„Moj Bog, kako si čuden! Saj veš, da bi rada. Ali

glej: jaz opazujem Franceta že od mladih let. lih, boječ,
zamišljen je bil že takrat in takšen je tudi* ostal . 44

„Meni se Franci ne zdi napačen ! 44

9 *

132

»Napačen — napačen! Saj bi tudi ne bil, ko bi bil
tak, kakoršna je Rezika. Tako poslušna in ob enem tako
živa, spretna. Ej, vse drugačna je nego on! Taka sem
bila jaz pred štiridesetimi leti. Človek ima kar veselje

nad njo“

»Kakor veš, no. — Saj pravim, meni je za fanta. Kaj
pa on pravi ?“

»Kaj hoče reči? Ali nisem jaz mati njegova? In ko
bi mi kaj rekel, bi me celo veselilo. A ker vedno molči,
to, to me grize in razjeda. — Naredi vedno le po svoje,
naj mu rečem kaj ali ne. Ni, pa ni pri pravi pameti!"

Matjaževka se je razvnela. Iz nje je govorilo so¬
vraštvo do sina, do molčečega sina.

Dospela sta polagoma do Matjaževega.

Smolč se je hotel posloviti. A ona mu ni pustila.

»Tu počakaj, da se preoblečem, potem bom prinesla
malo malice," rekši je odšla v hišo.

Smolč je sedel na klopico ob hišni steni v senco pod
češplje.

Nato pa je, kakor bi se česa domislil, pogledal skoz
okno in zapazil Franceta, ki je ležal ob peči znak, z ro¬
kama pod glavo.

Potrkal je s prsti na šipo. France se je vzpel po
koncu in malomarno pogledal varuha, ki se je nagnil skoz
okno in rekel s pridušenim glasom:

»Franci, to te bodo. Skoro se mi smiliš —."

„Kako me bodo?" je vprašal France.

»Ali ne veš, ne? Mati bo izročila posestvo Zalarju.
Sicer pa - — jaz sem ji branil. Kaj se hočem vtikati v
tuje stvari! Svojih imam dovolj."

„Jaz tega ne verjamem !"

„Kakor hočeš!"

V tem je prišla Matjaževka po stopnicah doli in pri¬
nesla čašico hruškovca in kos kruha.

»N š, pa pokusi našega!"

Doum je on zalagal, je poklicala sina:

»Francčl Francfc!"

Prišel je. Naslonil se je na podboj pri vratih. Bil je bolj

c m v  r | iraC( ‘ n ne &° navadno. Vprašaje je gledal mater.

»Zakaj si vedno dom^“

tu

»Kam pa naj grem ? Ali ne smem
»Kam, kam? — V druščino bi šel
ima.s denar, pojdi nekoliko v vas!"

biti niti doma?"
kakor drugi! Na,

133

Mati mu je dala goldinar. Francč ga je prijel in spravil.
A vendar je še vedno slonel ob vratih.

»Pojdi no vendar!"

France se je obrnil in šel, a ne proti vasi, ampak
zavil je po poti v gozd.

»Moj Bog! Ali vidiš? In človek naj misli, da je
zdrav? Nikoli! Ni mogoče!"

»Mica, ti si kriva, da je fant tak!"

»Jaz? — Kako?"

»Ker ga že od nekdaj ne moreš! Preveč je rajnkemu
podoben. In zato ga nisi mogla in ga ne moreš videti!
In sin to vč, je to vedel in čutil že od nekdaj! Le verjami
meni. Sicer pa, Bog plačaj za malico!"

Smole je vstal in odhajal.

Matjaževka je stala na v  onem mestu. Smoletove be¬
sede so jo zadele v živo. Čutila je, da ima sosed prav,
da je res tako, in vendar: ona mržnja, ki je bila v njej že
od nekdaj, ona mržnja do sina ji je govorila: „Ne, ne!
France ni zdrav! On ne bo gospodar."

Polmrak je zavijal okolico v tiho, molčeče ogrinjalo.

Matjaževka je slonela na zidu. Njene oči so zrle pred
se. In izraz njenega obraza je govoril, da se bije hud boj
v njenem srcu.

Mrak je prihajal, tihi, nežni večerni mrak in božal vso
okolico s svojimi rahlimi prsteci . . .

„Ne, Francetu, ne!"

Tudi v njeno dušo je prihajal mrak, a ta mrak je bil
temen, neprodiren.

V.

Francč je šel proti gozdu.

Zamišljen je bil, nekako potrt, poražen. Sedaj mu jr
tudi Jernejec že rekel, da mu mati jemlje posestvo. Kako
to? — Saj jo je zadnjič vprašal. Mati se mu je smejala,
češ, kako, da pride do teh mislij. No, in potolažil se je
bil. Sedaj pa zopet Smole. Ali je res? Zakaj mu
jemlje posestvo, zakaj? — Ali ne dela? — Dela, že dela,
vendar večinoma ne! A zakaj naj dela? — Saj mu ni sile.
In pa gnati se ne more, se ne sme, ko ni zdrav. Da, da,
že skoro celo leto čuti v sebi to kal, to mučno trudno>t,
to čudno zbadanje. A še nikoli ni tega povedal. poji
se. — Materi naj napravlja nove skrbi — ba, še zmeni se
ne zanj! In naposled, ko bi tudi povedal, saj mu nie ne

134

pomaga. Še bolj bi ga pomilovali kot sedaj! In naposled
tudi ni nevarno. Saj je že mnogo boljši, odkar hodi v

gozd. Ni sile — .

Vendar pa, ali je res to, da hoče mati izročiti posestvo
Zalarju? — Mogoče; ko bi ne bilo, bi ne imel ne ta, ne
Jernejec vzroka, pripovedovati mu tega. Torej nekaj je le
na tem.

A zakaj mu jemlje posestvo, zakaj?

Misel za mislijo mu je begala po glavi, brez skupnosti
in zveze, in na čelu so se mu prikazale svetle potne
kapljice.

To čuti, da ga mati ne ljubi. — Oj, to mu je največ,
največ! Vse bi dal, vse, ko bi bili ti njeni pogledi bolj
gorki, bolj materinski, in ne tako hladni, kakor led mrzli,
brez srca ...

Kolikokrat jo je opazoval še tedaj, ko je bila Rezika
doma, s koliko radostjo so počivale materine oči na njej.
Vsak gibljaj, vsako besedico in kretnjo je spremljal lju-
beznipoln pogled - .

A on jih ni čutil. Nikoli ne! Vedno, vedno tako
osamljen brez ljubezni. — Oče ga je ljubil, da, ali ni
kazal te ljubezni. Bilo pa mu je to dovolj, več ni zahteval.
— Da bi le pri materi bilo kaj takega — ali nikdar, nikdar!

In vendar zakaj? Kaj je zakrivil? — Ali ni vedno
izkušal sprva ustreči vsaki njeni želji, da bi dobil samo en
pogled, ki bi mu govoril o ljubezni — a tudi tega ni bilo.

Zakaj ?

Ni si vedel odgovora.

Z roko je obrisal potne kapljice raz čelo in otresal z
glavo, kakor bi se hotel otresti mislij, ki so se mu vsiljevale.

In sedaj mu hoče vzeti še posestvo!

No in če ga — ali mu je kaj na tem? se je vprašal.

9 da >. ta  domača zemlja, ta domači prag, ti travniki,
ta polja, saj mu je vse drago, kakor bi mu prirastlo k srcu,
kakor bi bilo del njegovega srca. In to mu hoče vzeti mati!

Ali naj pusti?

P a na J za brani? Saj je testament narejen tako.

Nu , nič ji ne more braniti. — A on si je bil tako lepo

naslikal bodočnost. On in Marjanica —. In iz vsega ne
bo nič.

In vendar kako rad bi - . No, a hoče jo vprašati

danes, zakaj mu jemlje posestvo, kaj je zakrivil. Prav
gotovo!

135

Pri tem sklepu je obstal.

Mrak se je širil po gozdni tišini, tiho, tiho, kakor bi
se kradel med drevjem in grmovjem.

Vse tiho . . . Niti šuštenje listja in smrekovih vrhov
se ni culo v tej gozdni tišini. Zdaj in zdaj se je oglasil
čivkajoč glasek, ki je prestrašen obmolknil, kakor bi se
zbal te samote, tega miru.

France je korakal po gozdu. Ni čutil, da so ga
prijemale trnjeve veje, praskale mu kožo na rokah; ni
opazil, da mu je nizka veja, ki je molela nad potjo, izbila
klobuk z glave. — Hitel je in mislil, a njegove misli niso
bile tako mirne, tako nežne, kakor tihi gozd v samotnem
večeru.

Po njem se je podilo vprašanje: zakaj mu jemlje po¬
sestvo? Kaj je zakrivil?

Obrnil se je in krenil domov. V njem je bil docela
dozorel sklep, da vpraša mater po vzroku. Odprl je duri.
Tema je bila v sobi, komaj vidno so se razločevala okna.
Pri peči je sedela mati. Francč je prižgal luč in sedel za mizo.
Nato pa je vprašal:

„Ali je res?“

Matjaževka se je zdrznila in pogledala v stran.

„Kaj je res? — Po čem vprašuješ?“

„Zakaj dajete posestvo onemu?"

„Komu?“

»Zalarju!“

»Ali ga ne smem? Dam ga, komur hočem!" Njen
glas se je tresel od razburjenosti.

»In zakaj meni ne?"

France je govoril na videz mirno. V resnici pa mu
je vstajala jeza vedno bolj, vedno bolj.

»Kaj hočeš z njim? Ti nisi za gospodarstvo, pa je"

»In zakaj ne? — To hočem vedeti!" je govoril trdo,
čvrsto. In to je Matjaževko še bolj jezilo.

»Glej ga no! Ker jaz nočem, veš."

»In zakaj ne?" — Francč je hotel dognati do kraja.
Vstajal je od mize, oči so mu žarele, lice gorelo.

»Ker nisi sposoben — ker si neumen!"

Po teh besedah je mati z ropotom zaprla vrata in od¬
hitela v zgornjico. Zaklenila je za seboj. Bala se je sina.
Tak France še ni bil, odkar ga pozna.

»Kaj?"

136

Hripav, raskav glas se mu je utrgal iz prsij. Počasi,
pretrgoma je ponavljal te besede, kakor bi jih ne mogel
poj miti.

„Ker — si — neumen."

Sesedel se je na klop. Ni vedel, kaj se godi okoli njega.
Neka slabost se ga je prijela, a to samo za nekaj hipov.
Nato pa je planil po koncu, prevrgel stol in zdirjal na piano.

Drugo jutro ni bilo sledu o njem. Nihče ni vedel,
kam je šel, kam je izginil.

O tem

VI.

Štiri leta so minila po teh dogodkih.

Okoli Matjaževega domovanja je bilo zamrlo življenje.
Nič več ni bilo one navadne živahnosti, katera se opaža
na velikih kmetskih posestvih.

Nekam tiho je bilo. V hlevu, ki je bil prej poln naj¬
lepše živine, sta mukali dve suhi kravici.

Že četrto leto je gospodaril Zalar. Kako?
so pričali prazni gozdovi, od hlodov razvlečene, razorane
senožeti in njive.

Takoj, ko je bil prevzel Matjaževo, so se oglašali
upniki, drug za drugim, dan za dnevom. Nihče ni vedel,
da je toliko dolgoval, niti žena ne.

Ni mu ostajalo drugega: lotil se je gozdov. Ko je
začelo snežiti, nekaj dnij potem je poslal v gozd celo kopo
delavcev.

Glasovi lačnih sekir so peli po prej navadno tihem
gozdu žalostno pesem. Smreka za smreko, jelka za jelko
je padala z glasnim truščem na tla.

Matjaževka je ostrmela. Nepričakovano ji je bilo to.
Ona, ki je bila tako ponosna na svoje nedotaknjene gozde,
si kar ni mogla misliti, da bi bilo to res.

In vendar je bilo res. Zamolkli udarci sekir, ki so
čuli iz gozda, so pričali o tem.

Bolelo jo je, da se je tako varala v zetu; grizlo jo je
nevolja se je je lotevala. Dala je duška tej nevolji
očitala zetu, kaj dela. A oni, prej tako tihi Zalar — se
sedai nokn/nl Kričal je in razbijal, češ, da je on go-

joj.

v zgornjico.

je bila tako na samem, tedaj se ji je
gost, neprijeten gost. Njena vest, oni

se

in

in

je sedaj pokazal,
spodar, da je bilo
Zaprla, se je
In tedaj, ko

začel

glas,

pridruževati

ki ga ni hotela prej poslušati, oni glas jo je obiskoval,

137

vznemirjal. Vedno bolj, vedno glasneje ji je očital: Prav
je . . . Kazen je! Zakaj si dala posestvo zetu in hčeri —
in izpodrinila sina? In to samo zato, ker ga nisi mogla
videti. Uničila si sina! Kje je? — Že tako dolgo in ni
sledu o njem! — Zakaj? — Kaj je zakrivil? Vsega,
vsega je kriva samo ona -

Dan za dnem jo je vznemirjala vest. Kar ni imela
miru. Zdelo se ji je, da tega ne bo mogla prenesti. In
pri tem je trpela. Trpela je duševno in telesno. Vidno se
je starala. A ni bilo samo to. Ni bila samo ona nesrečna,
bila je tudi hči Rezika. Zalar je izsekaval gozde, prodajal,
pil in — igral.

In to dan za dnem, skoro brez prestanka.

In vso to bedo je gledala, vso to žalost, in vse to
je zakrivila ona.

In lasje so se srebrili, gube so se večale, solze so ji
polzele po razoranem licu.

Krivica, ki jo je naredila sinu, se je maščevala nad njo.

A da bi bilo samo to!

Toda ni bilo . . .

Zima je prišla, že četrta, odkar ni vedel nihče o Francetu.
Kakor bi se bil vdrl v tla. Najmanjšega sledu ni bilo. Pozve-
dovali so na vse mogoče načine za njim. Francč je bil izginil.

Zima je bila prišla, taka kakor vsako leto, z mrazom
in debelim snegom, ki je pokril vso pokrajino. Bila je ta
pokrajina kakor tiha, bela duša, polna miru.

Svinčeno sivo nebo je ležalo nad Matjaževo hišo, nebo,
ki je dan za dnem sipalo drobne, goste snežinke. Rjavo-
sivkast dim se je vlačil nad raztrganim hišnim slemenom
in se plazil, vlačil, komaj gibal nad hišo.

Osamljen krokar je priletel, sedel na staro tepko, za-

krokal, enkrat, dvakrat, in odletel.

V hiši sta bili samo mati in hči. Rezika je plakala

in tolažila ob enem najmanjše dete.

„Moj Bog, moj Bog! Zakaj je to prišlo? Kaj sem zakri¬
vila, da me tepeš, da me kaznuješ ?“ je tarnala mlada žena.
„Hči —hči! Molči in trpi! Ne kregaj se z Bogom. On

že ve, kaj dela" . , . . ... t

„A zakaj ravno mene? Saj so drugi zakrivili vtx

nego jaz —.“ _ - .

„Da, dk.  — Lahko mi očitaš, lahko. O d&, jaz sem

zakrivila dosti gorja. — ležko breme me teži a ne

dolgo. Mogoče kmalu — kmalu.“

138

Počasi je govorila stara Matjaževka, glas se ji je tresel.
Zunaj pred vežnimi vrati pa so se začule stopinje..

V sobo je stopil občinski sluga. Bilo je pismo od
nekega okrajnega glavarstva z Ogrskega.

„Pa nikar se ne ustrašite! Ni ravno vesela novica.
Od Franceta je —,“ je dejal sluga in odšel.

„Kaj je rekel ?“

Starka je vstala. Obraz ji je bledel. „Od Franceta
je —. Da, sedaj prihaja, že čutim —“

Rezika je pismo odprla in čitala.

„Moj Bog, še to — še to!“

„Kaj pa je? — Govori vendar! Povej 1“

„France je umrl v bolniščnici-za jetiko."

Mati se je trudno sesedla na klop. Roki sta se ji
krčevito stegnili, čuden glas ji je prihajal iz grla; kap jo
je zadela.

Štiri dni pozneje je umrla.

Položili so jo poleg rajnkega moža.-

Pomlad je prihajala v deželo in z njo Zalarici novo
upanje, da se vsa stvar zasuče na bolje; Zalar je namreč
ženi za trdno obljubil, da neha zdaj pijančevati in igrati.

-Vendar še Rezika nekoliko dvomi — a tudi ta dvom

ji izgine. Zalar se drži trdno — — pa ne svoje obljube.

_,l*A3>.u_

V tihi

^se mirno, tiho . . .
Vesoljni svet spi.

Le v lesih nalahko
Tih sen šelesti.

Na obzoru luna
Utrujena sniva,

Pogreza v sen se
Razorana njiva.

Iz travnikov rosnih
Megle kipijo.

noči.

Morda pa so vile,

Ki kolo vrtijo ?. . .
Božanstven mir
V dolinskem selu,
Počiva kmetič
Po dnevnem delu . . .
Miruje vse,

Vse molči in spi —
Srce nemirno
Zaspi še ti!

Fr. Ks. Meško.


Kovač Peregrin.

(Bajka. — Spisal J. E. Rubin.)

■ ivela je nekdaj mati, ki je imela sina. Imenovali

so ga pri krstu Peregrin. Ko je dorastel, se je
izučil za kovača. Bil je kakor rojen za kovača,
ker je bil silno močan, velik in krepek. Preživel je sebe
in mater s svojim delom; no, pri vsem tem sta živela
skromno in ubožno, a zadovoljno in veselo. Saj so tačas
po svetu učili, da je zadovoljnost sreča . . .

Kovač Peregrin je koval najlepše in najboljše, kar je
bilo kovačev okoli. Nikomur ni zakoval konja in pri delu
je bil ročen in točen. Nikomur ni kaj obljubil, česar bi ne
bil ob napovedanem času izvršil. Zato so ga vsi spoštovali
in ljubili, in najraje so k njemu nosili kovat, kar so kmetje
potrebovali. „To je rojen kovač,“ so rekli kmetje. „Takega
kovača nimajo nikjer; hvalimo Boga, da imamo takega
kovača!" Res, ni ga bilo pod cesarjem njemu enakega.
Devet vasij na okoli so se ga vsi bali zaradi njegove ne¬
izrečene moči. Ugnal je zlahka najbolj divjega konja, ko
ga je koval; prijel ga je s svojo močno pestjo nad kopi¬
tom in razdivjanec je kar zatrepetal in obstal miren kakor
jagnje; oči pa so mu strašljivo žarele od jeze in od
bolečin . . . Deset mož bi konja ne bilo ugnalo, vse bi bil
pometal od sebe ko muhe, a Peregrin sam mu je bil kos.
— Pred njegovo kovačnico so se zbirali vedno kmetje, ki
so nosili 'kovat, in so gledali njegovo kovanje. Imel je
kladivo tako težko, da bi ga dva ne bila dvignila; preme¬
taval je zlahka nakovalo, ki ga trije niso mogli premakniti;
igral se je s kleščami, ki so jih drugi komaj z dvema ro¬
kama vzdignili. A pri vsej tej svoji moči je bil vsakemu
prijazen, mil in dober. Revežem je koval zastonj in tudi
beračem je rad dajal vbogajme, kar je zaslužil. Zato je

140

bil tačas poznan daleč na okoli in po celem Kranjskem so
govorili ljudje o močnem in dobrem kovaču Peregrinu. Na
vsaki ženitnim in na vsaki svatbi so berači pripovedovali
o njem in svatje so se čudili; obdarili so zato berače in
želeli poznati kovača Peregrina, močnega, velikega in do¬
brega . . . Popotniki so obstajali ob njegovi kovačnici, ob¬
čudovali kovačevo moč in potem pravili ljudem po svetu
čudno v  povest o kovaču Peregrinu in o njegovi stari materi.

Živela sta globoko doli na Dolenjskem nekje. Malo¬
kdo je izmed vseh, ki so slišali o njem, poznal kovača
Peregrina; razen bližnjih sosedov in vaščanov ga ni mogel
nihče poznati. On ni odhajal z doma Tudi v mesto ni
zahajal na semenj; železa je šel kupovat vselej na naj-
bližnji semenj in ga je prinesel enkrat toliko, da ga je
imel za dolgo časa dovolj. Sicer pa je bil vedno doma pri
svoji materi. No, povsem je bil podoben vsakemu navad¬
nemu kovaču. Bil je zagorelega obraza, a pri vsem tem
lep. Obraz mu je bil lepo okoli in okoli porastel s ko¬
drasto brado in tudi lase je imel črnokodraste; ustne je
imel ognjeno-rdeče , oči pa so se mu skoro svetile pod
ogljeno-črnimi obrvmi. Roke je imel debele in močne in
pred seboj usnjat predpasnik. V kovačnici je neprestane*
tlel ogenj, v žerjavici je razbeljal železo, pritiskal meh,
iskre so letele na vse strani, iz ljuknje nad kovačnico se
je valil gost dim in v kovačnici se je čulo močno razbi¬
janje. In to dan za dnem. O da ste ga videli pri delu!

A prav takrat se je zgodilo nekaj posebnega . . .

I ačas je šla po deželi pravljica, ki so jo pripovedo¬
vali in znali vsi: starci so jo pripovedovali vnukom, ma-
Umt  otrokom in otroci med seboj; to je bila pravljica o
kovaču s Pasjega brda. Tudi kovač Peregrin jo je slišal.
Piipovedoval mu jo je znovič starec, ki je prišel v ko-
vačnico po oglje, da si prižge pipo. Sedel je na klopi, z
začudenjem gledal Peregrinovo čudovito moč in pripovedo¬
val počasi o kovaču s Pasjega brda.

Pravljica pa je bila taka:

VJ  . J e ne kdaj kovač. Ljudje so mu rekli kovač s

asjega brda. Močan je bil tako, da mu ga v treh cesar-

■v n ' b,l ° na J tj  ©nakega ... Ko je bil star, pride ponj

* mi  • n  J e  ravno koval drevo in delal lemež pri drevesu,
ko je zapazil, da stoji smrt na vratih. A ni se je ustrašil

sa JJ° 1  rnočan in koval je brezskrbno dalje,
menoj pojdeš,“ reče smrt.

141

A kovač ji ravnodušno odgovori:

»Dokončati moram še to drevo, da me ne bo kmet
klel, če mu ga ob času ne naredim. Ko ga zdelam, pa
pridi in jaz pojdem s teboj. Za ta čas si lahko odpočiješ
kje tu pri meni, ker si že stara in težko hodiš. Ker si pa
suha, ne svetujem ti usesti se kje blizu mene, ker letč,
kadar kujem, iskre na vse strani in se je bati, da se ne
vnameš. Tudi zunaj pred kovačnico se mi ne zdi varno
zate. Spravi se torej gori na to-le hruško in počakaj, da
bo drevo gotovo / 4

Hruška, ki je stala pred kovačnico, pa je imela to
lastnost, da je obdržala v vejah vsakega razen kovača.
Smrt je bila s kovačevim nasvetom zadovoljna in stopi —
saj je bila dolga in suha — na hruško, ki je bila od sta¬
rosti že precej trhla, a je ravno v prvi pomladi ozelenela ...
Tako je bila smrt ujeta v hruškovih vejah, kovač pa se je
smejal in koval brez skrbi dalje, ne meneč se za ujeto smrt.

Smrt je spoznala, da jo je kovač prekanil.

„lzpusti me,“ ga je začela prositi, „izpusti me, nikoli
več ne pridem po te / 4  A kovač je bil gluh za njene prošnje
in je koval dalje kakor prej . . .

Po svetu pa je zavladal greh in brezskrbno življenje,
ker ni nihče umrl. Ljudje so bili vsega siti, polenili so se
in potem je nastala lakota po deželi. Smrti pa ni bilo nikjer
in vsi so popraševali po njej.

Kovač se je sčasoma naveličal smrti in ko mu je še
enkrat obljubila, da ne pride nikdar ponj, jo je na njene
gorke prošnje izpustil.

In res ni nikdar več prišla smrt ponj.

Nekoč pride črez dolga leta potem k njemu vrag, a
ni si upal pri vratih vstopiti, boječ se križa, ki je bil nad
vrati. In izmislil si je škrat, da pojde skoz okno v kovačnico.
Kovač ga je takoj spoznal in uvidel njegov namen.

„Kaj hočeš, vrag ? 44  ga vpraša kovač in kuje brez skrbi
dalje na svojem velikem nakovalu.

„Nič , 44  je lagal škrat; „slišal sem o tebi in sem te
prišel pogledat . 44

„A zakaj gledaš skoz okno ? 44

„Zato ker me izpred vrat lahko odnese sapa, ki^ pri¬
haja iz tvojega mehu. Glej, lahek sem kot peresce . 44  Škrat
je bil res suh kakor treska.

Kovač nastavi vrečo in ko je vrag mislil skočiti v
kovačnico, je skočil v vrečo in je bil ujet. Kovač ga dene

142

na nakovalo, vzame v roke najtežje kladivo in začne nabijati
po sključenem, zavezanem škratu, da so mu pokale kosti
in da je ta v groznih bolečinah prosil milosti in se zvijal
v kepo . . .

„Ali ne prideš nikoli več k meni,“ ga vpraša kovač
s Pasjega brda ...

„0, milost, milost, nikoli več, nikoli več, samo izpusti
me,“ je prosil vrag, ki bi bil rad obljubil vse, samo da bi
bil rešen iz groznih kovačevih rok.

Kovač ga izpusti in vrag je stekel kot devet vetrov,
ne ozrši se, kje stoji kovačnica. Imel je oba rožička po¬
lomljena in tudi hrbtanec se mu je skrivil, da ni mogel
biti nikoli več raven. Držal se je za glavo, vpil „jojmene“
in bežal, kar so ga nesle peklenske noge. V groznih bo¬
lečinah je vpil po celem peklu, kaj mu je napravil kovač
s Pasjega brda, in vsi vragi so sklenili — vsak pri sebi
tiho seveda — da ne pojde nihče več nadenj, da se jim
ne pripeti kaj enakega kot njihovemu bratcu.

Poslej je živel kovač brez skrbi in nihče se ni več
zmenil zanj, ne smrt, ne vrag . . .

A tudi on se je naveličal dolgočasnega, enakomernega
življenja in sklenil iti po svetu. Vzame kladivo in odide
na tuje . . .

Dolgo je hodil po svetu in videl in izkusil vse, dobro
in slabo . . .

Nazadnje je bil sit življenja in zaželel je umreti in iti
v nebesa. Napoti se torej pred nebeška vrata; ko pove
svetemu Petru, da je on — kovač s Pasjega brda — mu
sv. Peter pripre vrata, češ, da on ne sme iti v nebesa, ker
je zoper božje povelje ujel na svojo hruško božjo poslanko
— smrt. Kovač se odpravi torej pred peklenska vrata.
Takrat je imel stražo ravno tisti vrag, ki ga je bil kovač
nekoč ujel v vrečo in pretepel. Ta torej zavpije ves pre¬
strašen :

,,'i iščite, bratci; kovač s Pasjega brda gre. On vas
pobije, kakor je mene."

„Rcs, rogljičkov mu je še sedaj manjkalo in grbast je bil.

Priletel je skupaj ves pekel in uprli so se vragi in
jisčaii vrata tako, da so jim prodrli kremplji skoz vrata.
Kovač vzame kladivo in kremplje — zakuje.

Kaj se je potem zgodilo v peklu in kaj s kovačem s
Pasjega brda, o tem ni vedel nihče. Nekateri so pravili,
da so morali pustiti peklenščki kremplje v vratih in da so

143

potem prišli na svet brez krempljev in niso bili več tako
močni kakor prej, drugi pa so trdili, da je morda kovač
še sedaj kje na svetu, in najbolj lahkoverni so mislili celd
na kovača Peregrina . . .

Tako so pravili in kovač Peregrin je čul to pravljico.

„Naveliča se in gre po svetu , 44  je ponovil kovač Pe¬
regrin sam pri sebi trikrat in to mu je zelo ugajalo. Tudi
on je na enkrat zaželel iti po svetu. In sklenil je za trdno:

„Po svetu pojdem “

In rekel je materi:

„Mati, po svetu pojdem. Nič ne zna, kdor je vedno
doma. Preskrbljeni ste z vsem, jaz pojdem in črez leto
in dan se vrnem s tujega / 4

A mati ga je prosila: x

„Sin, ne hodi ! 44

Bala se je mati za sina.

Kaj hoče po svetu? Lahko ga ni več nazaj. Zadene
ga kako zlo . . . Na vse je mislila skrbna mati in spati
ni mogla po noči od skrbi . . .

A nič ni pomagalo. Kar je sklenil Peregrin, je bilo
trdno . . .

II.

Kovač Peregrin je živel s svojo materjo v borni koči
na samotni planjavi. Mati je bila starka osemdesetih let
in on jo je črez vse spoštoval in ljubil. Oženil se ni, a
imel je v vasi nevestico mlado in lepo, a oženil se ni.

„Ne ženi se, Peregrin, 1 “ mu je rekla mati; „oženi se,
ko umrjem jaz . 44  In ni se oženil. Živela sta torej zado¬
voljno in srečno; to je bilo nekdaj, ko so ljudje še verjeli
v pravljice in krepost . . .

Tačas so pravili ljudje, da bo imel cesar hudo vojsko
s Turkom, da bo potreboval mnogo vojakov junakov in da
je že pisal po mlade fante v vsem cesarstvu. Pravili so
tudi, da je bil že cesar zmagan in da je sila velika. In
vsi so jeli kakor enoglasno govoriti o kovaču Peregrinu
in o njegovi moči.

„Njega naj vzame cesar , 44  so rekli, „on mu pomore iz
vseh stisk. Ako ima Peregrina v vojski, mora povsod
zmagati. Dvajset Turkov na en mah, to bi bilo kovaču Pe¬
regrinu najlepša igrača; pobil bi vse do zadnjega, niti eden
bi ne odnesel pete . 44

Bali so se Turkov, da bi cesarja ne premagali. Cesar
ima sicer mnogo ljudij pod seboj, pa lahko bi le pozabil,

144

da ima tudi takega podložnika, kakoršen je kovač Peregrin.
Hm, gori na Dunaju tudi ne vedo vsega, če jim nihče ne
pove. Tudi cesar menda ni vseveden, kali ...

In sklenili so, da bodo naznanili cesarju, naj pozove
Peregrina k sebi in naj ga spusti nad Turke. Nekateri bi
bili to radi storili iz gole zavisti, ker so mu bili nevoščljivi
sreče, ki jo je imel; saj je imel — on in mati — vsega
zadosti; imel je moč, dobro ime, imel je nevestico, bajto,
kovačnico — vse . . . Nekateri bi se ga bili radi iznebili,
češ, ako pojde Peregrin in jih nadomesti sto, pa nam ne
bo treba iti; drugi pa so bili jezni na Turke, pa so si
mislili: Boste videli, vi krivogledi pasjeverci, vi krivonosi
pogani, kaj da zna Kranjec; takšnih junakov ne rodi vsaka
zemlja. Seveda, to je bilo nekdaj. Že so se v duhu ve¬
selili zmage, ki jo pribori cesarju Peregrin. Vedeli so, da
mora vse pasti, kamor pride on; njemu pa se ne more
zgoditi nič žalega. Drugi pa so mislili: morda ga ne bo
več nazaj.

Peregrin je bil sicer dober in miroljuben človek, a
vselej ga je nekaj speklo, kadar je slišal o Turkih. So¬
vražil jih je; in kaj se je reklo to, če je kovač Peregrin
koga sovražil!. . . Kadar mu je pravil kak popotnik o no¬
vicah po svetu, o cesarjevih sovražnikih, o Turkih in o
bojih, polnih nesreč, tedaj je vselej stisnil pesti in jeza se
mu je vzbudila. Če je pa imel v rokah kladivo, je jel na¬
bijati, da so iskre letele po celi kovačnici in oči so se mu
čudno svetile. Popotnik, ki bi ga ne bil poznal, bi se ga
bil bal in pobegnil izpred kovačnice.

Kovač Peregrin je želel enkrat videti Turke in bojevati
se z njimi. Mislil si je že in si slikal v duhu, kako bi
zadali . . . „Vzel bi najtežje kladivo,“ si je mislil, „posegel
'ri po prvih vrstah in zapodil vse nazaj na Turško, če
m.ajo sploh kaj svoje zemlje, in potem še s Turškega na¬
pi ej, da bi jih ne bilo nikjer / 4  Ob takih mislih se ga je

neugnana bojaželjnost se je
andila v njem. Kar zaželel je po boju in po pobijanju
sovražnikov ...

Zato je bil prav vesel, ko je čul o vojski.

„Sel bom,“ si je mislil.

Vsi so se veselili, da jih pojde Peregrin reševat
grozne nevarnosti. Govorili so, da cesar nima junakov,
sam pa tudi ne more v boj; v grozni stiski je. Turki že
počivajo na njegovi zemlji, pa jih ne more prepoditi, nima

145

moči ... In oni bojazljivci, ki niso za nič, se mu smejejo,
ker se jih boji. In zdaj nabira cesar v najhujši zadregi
junake po cesarstvu. Vsi so kazali na Peregrina in njegovo
kovačnico. Peregrin se je smejal in jezil. Spomnil se je
nevestice — in slave . . . Starčki, ki so se pri njem ustav¬
ljali, so ga prosili, naj gre reševat cesarja in domovino. On
pa je molčal in mislil svoje. Odločil se je bil:

„Pojdem . . “ In ta sklep je bil trden. Šel bo po
svetu, videl bo ljudi, svet in Turke in boje in izkusil bo
kaj ... In — morda si pridobi slave, in slaven bo on in
nevestica ... A to je bila skrita misel. Saj je čul prav¬
ljico o kovaču s Pasjega brda . . . O, šel bo na tuje, v
boje, nad vrage.

In vsi ljudje so govorili le eno: „Pojde, pojdepo¬
navljali so: „Kovač Peregrin pojde nad Turka, pojde in zdrobi
ga v prah; oh, on je močan, on ga pobije; pojde, pojde,
pojde . . .“ In vsi so se razveselili in potolažili.

Ko je to čula osemdesetletna mati, se je užalostila
in rekla potrta Peregrinu: „Peregrin, ne hodi po svetu, ne
hodi nad Turka!“

Sin pa je samoglavno molčal. Ni mogel, da bi ne
šel. Sinovska ljubezen se je bojevala z bojaželjno naravo,
dolžnost do matere se je bojevala z dolžnostjo do domo¬
vine. Molčal je in vzdigoval najtežje kladivo prav gori
do stropa ...

„Peregrin, ljubi sin, ne hodi,“ je prosila zopet mati.
„Sama bom, reva, če odideš."

Težak boj se je bil v Peregrinu in jezno je nabijal
na nakovalo.

„Ne hodi, sin, Peregrin, ne hodi; glej, ubijejo te Turki,
ujamejo te; ne hodi, vidiš, prosi te mati . . .“

Peregrin je stisnil klešče v roki, da so zaškripale in
se prelomile; stresel se je in rekel:

„Ne pojdem."

In starka se je vrnila v kočo, vesela, zadovoljna.
Ljubezen do matere je zmagala, a kovač Peregrin je tisti
dan koval najtrše železo, da je ob njem izkušal svojo moč;
govoril ni z nikomer, gledal je jezno in mislil na Turka.
V srcu je bil še vedno boj, hud boj . . .

Mati pa je utolažena hvalila Boga, da ji je obvaroval
sina, a pri tem je mislila na Turke, ki so kruti kot pasje-
glavci, hujši od zverij in krvoločnejši od trinogov....
Spomnila se je tudi na Turkinje, ki so baje zeld hude in

Večernice. 55. zv. 10

146

še hujše od Turkov, ki znajo mladeniče preslepiti s kraso¬
tami in omamami . . . Lahko bi preslepile Peregrina, a pri
tem bi ga Turki pobili in ona bi bila ob sina in njemu
gorje. Že pri tej misli se ji je utrnila solza iz onemoglih
očij, da ni smela dalje misliti, sicer bi se bila popolnoma
razjokala.

Tisto noč je kovač Peregrin pred kovačnico štel zvezde
in bal se je, da zmaga neki notranji glas, da pograbi kladivo
in odide v svet.

A kaj so se ljudje brigali za mater in njeno žalost.
Ona je stara; kaj je njej do življenja, naj bo žalostno ali
veselo ... In še vedno so govorili: Peregrin pojde ... In
nekoč je prišlo pisanje od cesarja, naj pride Peregrin ob
Donavo na vojsko. Cesar je bil res zvedel zanj. Peregrin
se je razveselil, a mati je bridko zajokala, svet pa si je
oddahnil.

III.

Takrat je bila pomlad v deželi. Kmetje so prihajali
h kovaču Peregrinu kovat orala, brane in drugo poljsko
orodje. Govorili so vedno o vsem in tudi o vojski. Pe¬
regrin je dodelal zadnja dela.

»Počakaj še,“ je rekla stara mati, „počakaj samo to¬
liko, da se jaz vrnem.“ — — — —

V gorah, v daljnih gorah je živel bogat stric oglar.
Žgal je oglje, kopal je v gozdih zaklade in varoval zlato
v koči. A tudi z nadnaravnimi močmi je bil v zvezi.
Poznal in imel je različna zelišča, ki so bila znana samo
njemu; on edini je vedel o njihovi čudoviti moči, ki po¬
maga za različne bolezni in druge nesreče. Pomogel je
vsakemu, ki je prišel do njega, a pot do njega je bila huda
in dolga. K njemu se je napotila po pomoč stara mati
kovačeva . . .

Starka je hodila tri dni in tri noči. Prvi dan ji je
svetilo vroče solnce in pot ji je tekel po razoranem čelu
in kapal na suho, trdo zemljo. Iti je morala po dolgi
planjavi, med bodečo travo in ostrim bičevjem; mnogo je
trpela starka, a vse je rada prestala za sina. Dan se je
nagnij, ko je prišla starka do gor. Solnce je zašlo in za¬
svetila je luna. Počila si je komaj nekoliko v hladnem
večeru, da si je otrla pot s čela, obrisala si obraz in solze,
ki so ji pritekle pri spominu na sina; napila se je izmu¬
čena studenčine in zaspala v mesečni senci dreves v meh¬
kem mahu. Sladko in mirno je spala, ker je bila trudna.

147

V sanjah je sanjala o Peregrinu. Svatba je bila doma.
Peregrin je sedel z nevestico v kotu, svatje so peli in ona
je sedela med njimi praznično oblečena, čislana od vseh;
smejala se je in veselila. A na enkrat je prišlo nekaj;
nevestici se je stemnil obraz, svatje so se ustrašili, šum je
napolnil hišo in v splošni zmešnjavi je ubežal vsem ženin
Peregrin, češ, da hoče boljšo nevestico ... Po hiši pa so
vpili svatje, kregali se, a drugi so, ne meneč se za to, pili
in peli, ona in nevestica pa sta se spustili v jok, a šum je
rastel . . . Starka se je vzbudila . . . Obrisala si je oči;
solnce še ni vzšlo, komaj prva zarja se je kazala in les
je šumel v jutranjem šumenju . . .

Starka je vstala in hitela dalje. Bodeče grmičje je
rastlo ob potu, pomešano s trnjem, in suha zemlja je kar
zijala. Starki so krvavele noge na skalni poti, a ni od¬
nehala, ampak pogumno hitela dalje, saj je šla za sina . . .
Spremljala jo je skrb in tuga. V dalji so bili črni gozdi,
prišla je v temne sence in zopet na solnčno vročino. Pri
vsem tem se ji ni utrnila niti ena solza zaradi prevelikega
truda. Čudna potrpežljivost jo je navdala. Gozd je postajal
vedno bolj divji. Nad njo so plavali orli v zračni višini,
oglašali so se kragulji in skobci in čudne črne ptice so
letale njej nad glavo . . . Pot je peljala vednG navzgor,
dalje, dalje v gozde navzgor.

Dolg in mučen je bil dan in padla je noč. Srečala ni
nikogar razen pastirja ob robu gozdnem. Zdaj ji je prišel
drugi človek naproti. Srečala je starca, ki je komaj lezel
pod butaro drv. Bil je suh in koščen in držal se je v tri
gube. Sel je pripoglo, da se je komaj videl njegov obraz:
suh, bled, razoran . . .

„Kam greš, .starec, pod noč?“ ga je vprašala starka.

„Eee, malo, malo, 1 * odgovori starec in jo pol smehljaje,
pol začudeno pogleda. Videlo se je, da je gluh kot zemlja.

„Kam neseš to, starec?" ga ogovori starka znova.
„Kje si pa doma?"

„Eee, noč bo, noč," je odgovoril stari pritlikovec.
„Nosim, nosim, težko nosim in tako malo, saj je še drv v
gozdu, te bom pa jaz pokuril." In smejal se je prijazno
in kazal čeljusti, v katerih ni bilo niti enega zoba več.

„Ne veš li, starec, kje stanuje oglar v gorah, bogati
stric?" mu je vpila na uho starka.

„0, boš že še dobila," je odgovarjal starec prijazno,
meneč, da ga izprašuje po drvih, „saj ne morem vsega

10 *

148

odnesti, ker nosim že osem križev na hrbtu in deveti se

mi že obeša na rame. Eee, stari smo, stari.“

Starki se je mudilo dalje. Hotela se je hitro vrniti k
sinu. Starec je odšel in se ni več ozrl po utrujeni materi.

Ptice so glasno pele zadnjo pesem v mračno noč. Zaspala

je v mraku. Luna je zasvetila nad gozdnimi sencami in
obsevala spečo mater, ki je spala pod drevesom in sanjala
sanje o sinu Peregrinu. Sanjala je, kako se bori s Turki.
Na planjavi je boj, vpitje, klanje. Povsod je on. Vse beži
pred njim. Sam sultan je zapazil njenega sina in beži zdaj
po planjavi. Krik raste, vrišč zmage polni planjavo, tro¬
bente in bobni preropočejo vse, povsod odmeva ime: Peregrin.
In dalje, dalje se podč vojske, Peregrin prvi; Turki ga
obdajajo, kakor psi se zaganjajo vanj, a on jih pobija,
izginja v metežu in zopet se prikaže visoko med drugimi,
in zdaj, zdaj je izginil — starka je zavpila in se vzbudila.

Plašna je vstala. Solnce je vzhajalo in ona se je
hitro odpravila dalje. Pot je bila pusta in prazna, nekako
grozna. Bila je globoko v gozdih. Ozrla se je včasi okoli
in potem zopet hitela dalje. Petja ptic ni bilo, tudi cvetek
ne, samo črne jate so krokale nad vrhovi košatih dreves
in bele bodeče rože so prerastle vse. Tu in tam je švignila
kača, zelenec, ali kdo ve kaj; ni se jih bala in hitela je
dalje. Niže in niže so se spuščali oblaki tistih črnih ptičev,
prav nad glavo so ji letali, in nad njimi se je zvijal orel,
prvi, drugi, tretji . . . Kričali so in se podili drug za drugim.
Vse je bilo divje. Mati je skoro omagovala, a zdelo se ji
je, da mora skoro dospeti do kraja. Čula je o bogatem
stricu. Njeni stari materi je pomagal, ko se je možila.

Solnce je stalo ravno v poldnevu, ko je prišla h koči.
Pred njo je sedel bogati starec in se prezirljivo ozrl na
utrujeno mater.

Ona se je ustavila in si oddahnila.

„Kaj hočeš, starka?“ jo je vprašal; bil je to mož visoke
postave, s sivo brado, skritih očij in zagorelega obraza.

„Pomagaj mi,“ je tožila starka. Bila je trudna in lačna
in sedla je vsa onemogla na klop.

„Pomorem ti rad,“ je odgovoril starec, „ako je mogoče.“

»Hočejo mi vzeti sina na vojsko, in sam hoče iti po

svetu, sam nad 1 urka, med tuje, hudobne ljudi; lahko mi

ga vzame svet, a vrniti mi ga ne more nihče. Pomagaj

mi, starec, če moreš, in reši mi sina. On mi je edini in
vse na svetu . .

149

Starec ji je dal črnega kruha in vode. — — Nekaj
čudno strašnega je bilo v tem gozdu, da so se ljudje bali
vanj. Odkar je surov grajščak ustrelil tu nedolžno deklico,
ko je bil na medvedjem lovu, od tedaj je bilo v njem divje
zakletje ... In oni, ki je bil tedaj z grajščakom, je prišel
sem, izvršil čin maščevanja zaradi deklice, in ljudje so ga
poznali pod imenom: Bogati stric, in pravili o njem temno
povest . . . Zato je bilo tako čudno strašno v tem gozdu .. .

Starka se je okrepčala. Starec ji je prinesel zavitek
s temnozelenim zeliščem ter ga dal starki, češ:

„Nobena morilna krogla in nobena smrtonosna puščica
ga ne zadene, ko bo pobijal Turke brezverce . . .“ Starka
ga je hvaležno pogledala.

Solnce se je nagnilo na popoldne. V vrhovih dreves
je šumel veter in ptice so nekako mirno, ne divje, letale
nad vrhovi temnih gor in se izgubljale v les.

„Bog ti povrni, starec,“ je rekla vsa hvaležna mati;
„milo srečo naj ti da.“

„Ne govori o sreči, ki je ni,“ je opomnil temno starec
in odšel ...

In tudi mati je odšla nazaj na dolgo pot. Čutila se
je zopet močno, čvrsto. Hitela je, zelo hitela, solnce pa
je padalo . . .

Ko je zemljo zopet pokrila noč, je zaspala starka po¬
čivajoča pod gabrom v mahu. In zopet je sanjala o sinu
Peregrinu. ... On hodi po Dunaju ob strani cesarja, on je
krvav, ah krvav od sovražne turške krvi. Ljudje mu vpi¬
jejo slavo. Polno je ljudij in vsi slave njega. A zdi se ji,
da je tudi na čelu krvav, in zdi se ji, da beži preplašena
množica, da so Turki že zopet tu, in on je brez meča . . .
Gorje, gorje, vpijejo ljudje, Turki so hudi maščevalci . . .
In zopet krik in vik ....  „Zmaga li?“ Čudne sanje so se
mešale materi . . . Zopet je bilo jutro. Veje so se zibale,
listje je šumelo in ptice so kričale . . . Vstala je s prvim
svitom in hitela domov, nesoč s seboj pomoč za sina, da
ga ji ne ubijejo na vojski sovražniki, in da mu ne mo¬
rejo ničesar žalega storiti zli ljudje.

Solnce je bilo zopet vroče. Žeje in lakote je mati
omagovala. Pot je bila huda in starka je bila že slabotna.
Tlačilo jo je število let, starost ji je vzela moči in dolga
hoja jo je uničila. A misel na sina ji je dajala moči.

Ko je padala tretja noč po zemlji, je prišla mati
domov -

150

Peregrin je slonel pri mizi, imel je pripravljeno naj¬
večje kladivo in čakal, kdaj se vrne mati, da se poslovi
in odide po svetu . . .

Mati se je zajokala. Spomnila se je, koliko je pre¬
stala za sina. Spustila se je na klop in si brisala debele
solze... Dolgo ga je redila, dolgo, predno je zrastel.
Dolgo sta živela skupaj, a zdaj ga ji hočejo vzeti. Bila je
srečna, kadar je videla svojega sina. A zdaj leži tam na
mizi pisanje od cesarja, da naj pride doli k Donavi nad
Turke. In on gre z veseljem, zapustil bo njo, ljubečo
skrbno mater.

„Zdaj moram iti, mati," je rekel Peregrin.

„Če moraš, moraš... pa pojdi," je rekla mati sla¬
botno in oči so ji zalile solze; „sreča bo s teboj. To-le nosi,
Peregrin, vedno in povsod s seboj. Nobena morilna krogla
te ne zadene, nobena smrtonosna puščica te ne bo ranila.
Ne doseže te smrt v boju in ne morejo ti škodovati zlobni
ljudje. Zlobni ljudje so na svetu ; lahko bi te deli ob
življenje, vzeli bi te meni, a ti se spomni matere in nosi
to s seboj. Moč je v tem, da se mi vrneš, da ne bom,
stara sirota, sama ostala na svetu . . . Glej, da ti ne vza¬
mejo tega, da ti ne ukradejo tega čara; nosi ga vedno s
seboj in — sreča bo s teboj in Bog . . “

Mati je jokaje devala sinu na vrat amulet. Peregrin
se je nekoliko stresnil, vzel kladivo in odšel po svetu k
Donavi nad Turke pomagat cesarju, reševat domovino.

Doma pa je jokala mati in klicala milo njegovo ime.

IV.

Ob Donavi je bila vojska, cesar je bil zmagan in vsa
zbrana vojska je bila utrujena in brez poguma. Turki so
divjali od veselja in vpili: Alah . . .

I akrat se je razširila po celem Dolenjskem vesela no¬
vica, da kovač Peregrin že potuje po svetu in da gre cesarju
na pomoč. Vsi so čakali na njegovo odrešenje, povsod so

je sivo obleko in kladivo v roki,
hodil je skoz vasi in gledal svet . . . Donava je daleč. Po¬
vsod so mu postregli in mu dali jesti in piti. Doma pa
je jokala mati noč in dan za sinom. Z veseljem* je prej
poslušala nabijanje v kovačnici, udarci kladiva so odmevali
m 0  se  j* navadila stara ušesa. A zdaj je bilo tiho,

vse uho, mrtvo, kakor če mrliča odnesč iz hiše. Vsi so

151

se ogibali zdaj Peregrinove kovačnice, nikogar ni bilo blizu.
V vasi so dobili drugega kovača, a niti malo ni bil podoben
kovaču Peregrinu in ženil se je pri Peregrinovi nevesti, da
ga je ta kar prezirala. Ogenj v kovačnici je ugasnil, prah
je pokril vse, in ljudje so samo govorili o Peregrinu in o
vojski in o materi. Pomilovali so jo. Mislila je, da si bo
izjokala ugasle oči. Upala je samo, da ga varuje skrivna
moč. Vedno in povsod je hodila z njim v mislih po svetu
in ga spremljala do Donave, do bojev. Mislila je o njem
in le o njem. Govorili so o vojski, a so rekli, da ni še
Peregrina v vojski ob Donavi. In njene misli so šle za
njim in ga iskale povsod po vsem svetu . . .

In takrat, ko je bila največja sila, je prišel kovač
Peregrin v vojsko ob Donavi. Cesar se je že v obupu pri¬
pravil na beg. Grozne nesreče so ga prisilile umakniti se
sovražniku. V taboru so ležali obupani izmučeni vojaki,
večinoma ranjeni, onemogli, pobiti. Ni je bilo rešitve. Vsem
je upadel pogum, mislili so na pogin in na smrt. V daljavi
pa so se videli beli tabori in turški polmeseci na njih. Tam
je ležala močna, spočita vojska, zmage pijana poganska
vojska. Vojaki so peli in pili in slavili lahko pridobljene
zmage . . . Noč in dan so plesali in vpili. Niso vedeli, da
že hodi po svetu kovač Peregrin ... O, da bi bili vedeli.
Pobegnili bi bili vsi že naprej . . .

Kovač Peregrin je prišel v tabor. Stopal je trdo in
mogočno. Ležeči vojaki so ga gledali, mu zavidali moč in
zdravje in ga pozdravljali z vzdihljaji. Kaj bo eden za
vse? Kovač je odložit kladivo in zavihal rokave — po
svetu ni hodil z zavihanimi rokavi — in gledal je izmu¬
čeno vojsko. Slišal je pijano slavlje in petje sovražnikov
in zgrabila ga je jeza . . .

Vojaki so gnali Peregrina pred cesarja. Vmes so po¬
skušali dvigniti njegovo kladivo, a kaj, ni bilo več moža
v celi vojski, ki bi vzdignil njegovo kladivo; Peregrin jim
ga je vrtil v zraku, da so se vsi čudili, ki so bili oslabeli
in brez prave moči; saj so bili nekateri že stari in so
pomnili čase kralja Matjaža.

Cesar sam je z vojskovodji obupaval sredi tabora.
Peregrin se je ustavil pred cesarjem in rekel:

„Prišel sem, cesar, kakor si ukazal. Bojeval se bom,
kakor boš zapovedal/*

Cesarju je bil Peregrin prav všeč, kakor se je zdelo;
ce!6 nasmehnil se mu je.

152

„Ti boš ostal vedno pri meni," je rekel potem, „vidim,
da si močan “ Peregrin je z eno roko trikrat vzdignil kla-
divo pred njim.

»Zapustil sem mater, cesar, in želim boja. Tudi ne¬
vestico imam in nazaj k njej pojdem“ Spustil je kladivo
na tla in gledal cesarja. Cesar je bil še mlad mož, šib¬
kega telesa in majhnih brčic; kakor otrok se mu je zdel,
vnet, a neizkušen.

Okoli stoječi generali so izkušali dvigniti kladivo, a
zardeli so od sramote, ker ga niso mogli. Tudi cesarju ga
je ponudil Peregrin, češ, poskusi ga vzdigniti, če moreš, a
cesar ni hotel niti poskušati in je rekel:

„Kaj bom poskušal, ko vem, da ga ne . . a sram
ga je vendar le bilo

„Za jutri le pripravi svojo moč,“ je rekel cesar in
odšel z generali dalje.

Peregrinu se je zdelo malo ošabno, a prijel se je za
brke, dolge in mogočne, in črez pas se je pretisnil, kakor
bi hotel reči: Saj me je le nekaj . . . vas pa tako malo . . .

Vojska je ležala in počivala za jutrišnji naskok. Ge¬
nerali so malo namrdnili obraz, po taboru pa so zastokali
ranjenci; radi bi se bili bojevali, a morali so ležati v bo¬
lečinah. Večerjali so, pripravljali meče in orožje in se
krepčali za spanje. Vse je šlo spat. Peregrinu so -dali
konjsko pleče in vina, a on ni šel spat. Po zelenih pla¬
njavah se je vila in šumela mogočna Donava, kakor da
šumi vojski pesem vspavanko. Daleč okoli je bila ravan
obsejana z mesečino, pokrita s srebrnimi meglami, kakor
stoje vojske oklopljenih vitezov. Peregrin je gledal v jasno
noč, pregledoval je vozove, okope, meče, ščite in med njimi
mirno počivajoče trume vojakov . . .

Drugi dan se je uvrstila vojska. Trombe so zapele,
zaropotali so bobni, zarožljalo je orožje, v jasnem solncu
so se zableščali ščiti, konji so zarezgetali, vojaki so zavpili:
hura! in z nekakim pogumom drli nad sovražnika, nad
turški tabor. Peregrin je bil med prvimi; dali so mu bili
v ro ^ e  najtežji ščit in najtežji meč; ker pa se mu je zdel
lahek ko pero, je rajši vzel kladivo in pogumen in vesel
je šel prvič nad sovražnika. Spomnil se je matere in
amuleta in bal se ni prav nič. Turki so ga zagledali, ko

st ?P a ' P rc ^ vsemi drugimi, in ker ga niso še nikdar
\ idoli in se jim je zdel nevaren, so se vrgli vsi najmoč¬
nejši naravnost nanj; on pa je začel s kladivom mahati po

153

turških glavah, mlatil je grozno okoli sebe in pogani so
odletavali mrtvi kakor muhe pod muhalnikom. Vojaki so
dobili pogum in so drli za Peregrinom; tudi cesar se je
zagnal jezen kar v prve vrste in za njim generali. Turki
so se bili z vsemi silami, a kaj? Celi kupi so jih oble¬
žali. Deset Turkov na en mah. Takega še ni mati rodila,
so si mislili Turki in se jeli s strahom umikati. Peregrina
ni dosegel, ni zadel nihče. Oči so mu sijale od veselja,
včasi mu je jeza pokrila obraz, žile na roki so se napele
in mahnil je še silneje in padla je nova vrsta . . . Turki
pa v beg... Ko cesar to zapazi, se opogumi znova in
gnali so se za Turki naprej. Peregrin je mlatil s kladivom,
pred njim pa so bežale cele vrste. Na vse strani so bežali.
Cesar se je z vojsko počil. Zavpili so: hura! in polegli po
tleh. Ko so si od prevelikega veselja odpočili, je prišel
cesar prav k Peregrinu in je rekel:

„Ti si junak — rešil si me. Plačilo ti ne odide . . .
Obdaril te bom z bogastvom in zemljo."

Peregrinu pa ni bilo za bogastvo in zemljo in je rekel:

„Kar ukažeš, cesar, to storim."

In zopet so vstali in šli za Turki. Podili so jih tja v
globoko Turčijo, črez mejo, daleč še od Donave in vsem
na čelu strašni kovač Peregrin s svojim kladivom. Zmago
za zmago so pridobili in vso zemljo, ki so jo prej vzeli
Turki.

Peregrin je postajal bolj in bolj bojevit. Bojne pesmi
in krik in slava in moč so ga storili čisto divjega. Želel je
le boja. Varovala pa ga je čudna moč materinega spomina
in amulet.

Boj se je vrstil za bojem. Mnogo pogumnih generalov
je že padlo. Ko so prišli že čisto blizu morja v turško
zemljo, je prišla nova vojska. Spet je bil Peregrin prvi
junak. Cesarja pa je jezilo, da mu Peregrin pribori vse
zmage; hotel se je tudi sam izkazati, a bil je mlad in ne¬
izkušen; hotel je junaških del, junaške slave; zagnal se je
v najhujši boj med Turke, planili so vsi besni nanj, zadela
ga je puščica v grlo — in padel je mrtev in okrog njega
kup vojakov in Turkov. Začel se je grozen boj. Puščice
so frčale mimo očij borečega se Peregrina, krogle so ubi¬
jale na desni in levi, a njega ni zadela nobena in bil je po
glavah in vrstah Turkov, da je skoro sam ostal, ker je
vse bežalo. To je bila zmaga na turški zemlji. Ker so
morali generali žalovati za cesarjem in cesarici naznaniti,

154

da je postala vdova, so se vrnili nazaj z ostankom vojske.
Med njimi je stopal kovač Peregrin s kladivom in dočim
so drugi peli, je on moleč korakal z njimi. Želel je še
boja in zmag.

Vse cesarjeve dežele je napolnilo veselje zaradi zmag
in vsi so slavili močnega kovača. On pa ni bil vesel;
želel je še boja in zmag . . .

V.

Vrnili so se na Dunaj. Zelo so jih slavili ljudje in
pozabili skoro žalovati za cesarjem. A ko so jim naznanili,
da je cesar ubit od Turkov, so žalovali cele tedne potem.

Cesarica je zelo jokala, ko so ji pripeljali cesarja
mrtvega domov. Oblekla se je črno in govorila ni z ni¬
komer; kaj so bile njej zmage, ko ni imela več cesarja!
Prišli so generali pred njo z vso vojsko, ki je dobila na
Dunaju za prestane trude mnogo jesti in piti; generali so
skesano potegnili sablje in jih uklonili pred njo, upognili
so glave, kakor bi hoteli reči: Tu imaš nas, če smo krivi,
da njega ni. Storili smo, kar smo mogli; tako je bilo uso¬
jeno; ni bilo mogoče drugače. Mi sami smo trpeli, bili se
in se vojskovali; glej, priborili smo zmag in deželo dobili
nazaj. A cesarica se ni dala utolažiti. Vstala je pred njimi
visoko gori na stopnicah in rekla s trdim glasom:

„Kdo mi ga maščuje?“

Vsi so molčali in še nižje upognili glave, kakor bi vsi
z enim glasom govorili: Ni mogoče, vaša milost. Glej nas,
tvoje sužnje, storimo vse, a to — ni mogoče. Najmlajšemu
iz njih je padla sablja iz rok . . . Cesarica je čakala odgo¬
vora in gledala poveljnike in vojsko pred seboj. Dolgo je
trajal molk, odgovora ni bilo od nikoder. Smrtno tiho je bilo.
Peregrin je stal prav tam vzadi in gledal cesarico. Bila je
mlada in lepa, da se je nehotč spomnil na svojo nevestico.
Dunajčanje so ga obsuli in ga radovedno ogledovali, a
on se ni menil za nje. Ko je pomislil na besede nesrečne
cesarice, je stisnil kladivo v roki. Mislil je, kako bi zopet
prišel v boj; lahko bi si priboril milost pri cesarici; cesar
mu je obljubil, da ga obdaruje, cesarica bi ga nagradila z
darovi in on bi smel domov, pa bi morda celč njegova
nevestica bila tako lepo oblečena ko cesarica. Neka ošab¬
nost je prišla nad Peregrina — hotel je naprej, naprej. Ko
bi prišel cel6 na cesarski dvor, s seboj bi pripeljal mater
m ne . e- :co, ali pa bi ne bil več kovač in bi lahko potem

155

vodil vojske. Veselje je imel nad Turki. Sto mislij ga je
motilo in tedaj je cesarica drugič vprašala:

„Kdo mi ga maščuje?“

Zopet molk. Peregrinu se je zmračilo lice. Ljudstvo
je šumelo po trgu in vojska je stala tiho, generali pa so
imeli poniknjene glave . . . Češ, služimo ti z vsem, a tu ni
mogoče; vse bi storili, toda tu se konča naša moč. Cesa¬
rica jih je gledala srepo in dvignila roko nad njimi. In
tretjič je vprašala:

„Kdo mi ga maščuje ?“

Ljudstvo je zašumelo. Kakor iz spanja se je vzbudil
Peregrin in samo od sebe mu je ušlo iz ust:

„Jaz.“

Močan glas se je razlegal iz ozadja vojske do cesarice.

„Kdo?“ je vprašala radostno. Generali so dvignili
glave, in ljudstvo je zarjulo od veselja. Vsi so gledali,
kdo si je vzel tako težavno nalogo.

Vojska se je jela gibati, kajti Peregrin je šel pred
cesarico. Vsi so se umikali in visoko gori vrh stopnic je
padel Peregrin pred cesarico na kolena. Generali so od
sramote zardeli, glas začudenja se je širil med množico in
odmevalo je okoli:

„Kovač, kovač !“

Cesarica ga je pogledala milo in se mu čudila; visok
je bil in pleča so bila enaka vrhu gore, pred njim pa je

ležalo kladivo.

„Jaz,“ je ponovil Peregrin.

Cesarica mu je dela roko na kuštravo glavo in se mu
celd nasmehnila.

„Tu imaš vojsko,“ je rekla, „maščuj ga!“

Ljudstvo je znova zarjulo in množice so se zganile.

„Odlikovan boš pred vsemi, 1 “ je rekla cesarica, „ko
se vrneš.“

„Imam mater,“ je rekel Peregrin, „staro in ubogo, njo
moram živiti . . .“

„Cesarica bo skrbela za njo,“ je rekla cesarica.

„Imam nevestico, lepo in mlado,“ je rekel kovač . . . .

„Ona dobi najlepši dar od mene; dobi svilnato poročno
obleko, zlate šolničke dobi in srebrno zibko, da ji bo mila
sreča na zemlji in tebi z njo . . .“

Peregrin je vstal, se priklonil cesarici in odšel nazaj

v vojsko.

Cesarski krojači pa so začeli na povelje cesarice zanj

156

delati takoj bogato, polzlato generalsko obleko. Vsa vojska
je slavila pogumnega Peregrina in generali so sklenili, da
pojdejo z njim ...

Drugi dan je odhajala cesarska vojska z Dunaja. Ce¬
sarica je gledala, kako gre kovač Peregrin se maščevat
namesto nje nad Turke. On je jezdil spredaj na vranem
konju v generalski polzlati obleki, v visokih škornjih s
kladivom ob strani. Staro obleko je pustil na Dunaju in
v njej in z njo vse, kar je imel z doma s seboj. Tudi
materin spomin je bil v navdušenju — pozabil . . .

In šli so.

Turki so vedeli, da ves Dunaj in vsa država žaluje
za cesarjem in so se vzdignili zopet na vojsko. Bili so že
daleč na potu. Ob Donavi so trčili na malo Peregrinovo
vojsko in vnel se je grozen boj; a zastonj so se bili Turki.
Peregrin je pobil stotine s svojo močno roko, in začeli so
bežati. Vendar je Peregrina ranila puščica. Spomnil se je
na mater in na njen amulet. Pozabil ga je, a kaj hoče.
Priboriti mora nevestici zlate šolničke in srebrno zibko. In
šel je z vojsko dalje, bojevat boj, pridobivat si zmag in
maščevat cesarja.

Turki so se mu ustavljali in bil je boj za bojem.
Izgubil je že mnogo vojakov ... A on jih je podil dalje
v globoko Turčijo ob Donavi.

Prišle so Turkom nove vojske in on je stal ob v  Do¬
navi z malo izmučeno vojsko. Še je bil bojaželjen. Že je
bila ranjena tu in tam lepa generalska obleka, a to ga je
navdušilo na nov boj. To je bil grozen boj ob Donavi.
Turki so se zapodili vanj, on je mahal po glavah, okoli
so mu padali vojaki, Turki so se množili, rana za rano je
padala na Peregrina, bil se je do zadnjega in padel ob Do¬
navi. Turki so zarjuli od veselja.

I am je padel kovač Peregrin, kjer leže pokopani tisoči
junakov ob Donavi, ob globoki slovanski Donavi . . . Padel
je junak.

Prišel je glas na Dunaj: Vojska je padla, Peregrin
leŽi^ ubit, a tudi I urki ne morejo nič. Cesar je dovolj
maščevan, enakih zmag in bitek še ni čutil svet. Cesarica
i° zadovoljna in se je omožila. V cesarskem gradu
pa so spravili darove, ki jih je bila pripravila za mater in
nevestico. Tudi Peregrinovo ime so si nekje zapomnili, a
zdaj se je menda že od starosti izbrisalo in izginilo . . .

A tam na Dolenjskem je sredi planjave v koči jokala

157

mati za Peregrinom. Mnogo lepega je čula o njem. Tudi
so ji povedali, da je šel kot general maščevat cesarja.
Huda slutnja je obšla materino srce. In črez dolgo so ji
povedali, da so ubili Peregrina Turki ... In jokala je, da je
prijokala smrt.

Ponosna nevestica si je tudi včasi otrla solze od žalosti
in se norčevala iz ženinov. Ko pa je čula, da je Peregrin
mrtev, je šla ven v noč in jokala in vpjla z razpuščenimi
lasmi v planjavo, pusto in gluho . . . Črez čas pa se je
potolažila in vzela novega kovača, ki ga je prej prezirala.
Sčasoma je pozabila na bolest — in pozabilo se je vse. Ona
pa ni hodila, kakor je bilo namenjeno, v zlatih šolničkih in
njeni otroci se niso zibali v srebrni zibki.

Lisica in trije bratje.

Narodna pripovedka.

'Zapisal J. Krenčnik  pri Sv. Duhu pri Lučah.

il je nekdaj mogočen grof, ki je imel tri sinove in
edino krasno hčerko. Hči je bila kakih 15 let
stara, ko pride v grad stara čarovnica. Videč lepo
grofico, ji reče: »Nikdar ne boš gospodinjila v tem gradu.«
To rekši, jo udari s šibo in deklica se izpremeni v lisico.
Ta grofična je potem izginila iz gradu, da ni bilo več sluha
o njej. V žalosti, da je hčerka ukleta, postavi grof veliko
lepo cerkev in pošlje najstarejšega sina poslušat, da zve,
kaj še manjka cerkvi. O polnoči pride dvanajst vragov in
ti se začnejo pogovarjati; kar reče eden vragov: »Sedaj je
pa grof postavil hlev.« Sin pove to očetu, ta pa da cerkev
razsuti in še lepšo postaviti. Sedaj pa pošlje grof sred¬
njega sina poslušat, kaj se bodo menili peklenščaki. Sedaj
reče drugi: »Grof je zopet postavil hlev.« Grof da zopet
cerkev razsuti in še lepšo postaviti. Sedaj pa pošlje grof
najmlajšega sina poslušat. O polnoči pridejo vragi kakor
navadno in zopet reče eden: »Sedaj je grof še lepši hlev
postavil.« — »Kaj ji pa manjka,« vpraša sin jezno. »Tistega
ptiča, ki za devetindevetdeset godcev gode,« mu rečejo. Sin
povč to očetu, in ta pošlje brž starejša brata iskat ptiča.

158

Brata gresta po svetu; solnce je hudo pripekalo, lačna
in žejna sedeta v senco ter južinata. Skoz gozd pa se pri¬
krade lisica in se njima prilizuje. »Zgrabiva in ubijva jo!«
kričita brata ter udrihata s palicami po njej. Lisica mahne
z repom po njiju in oba se izpremenita v kamen. Ko
starejših bratov dolgo ni nazaj, pošlje grof najmlajšega sina
iskat ptiča. Tudi ta gre dalje in dalje; pa glad ga prisili,
da začne jesti meso in kruh. Kar pride k njemu lisica in
mlajši brat ji reče: »Oh, sestra, le pridi; vem, da si lačna;
skupaj bova jedla.« Lisica ga vpraša, kam je namenjen.
Ta ji pove, da gre iskat ptiča, ki za devetindevetdeset god¬
cev gode, pa ga ne v£ kje najti. Lisica in brat gresta dalje
ter prideta do lepega gradu. »Tu notri je ptič,« reče lisica;
»če vzameš ptiča, pa ne smeš kletke prijeti, sicer bi se
vzbudili stražniki in te ujeli.« Sin pride v grad in vzame
ptiča, pa kmalu se mu vname želja po kletki in jo zgrabi,
kar se začuje vrišč in brenk; na kletki so bile namreč strune,
ki so tako pele, da so se stražniki vzbudili in mladeniča
odpeljali h kralju. Ta ga vpraša, kako je mogel skoz toliko
straž priti v grad. »To ni nobena zvijača; jaz si vam upam
roke in noge odsekati, da ne boste vedeli tega.« — »Prav, da
tega nisi storil; dam ti ptiča, pa dobiti mi moraš konja, ki
pride v dveh urah okoli zemlje.«

Lisica in brat gresta zopet dalje ter prideta do drugega
še lepšega gradu. »Tu notri je konj,« reče lisica; »pojdi,
vzemi konja, uzde pa ne, sicer bo huda pela « Ko pride v
grad, odveže konja, pa kmalu se mu vname želja po uzdi;
zgrabi jo, ali nastal je tak vrišč in brenk, da so se vzbudili
stražniki, ki so varovali konja, ter ga odpeljali k svojemu
carju. Ta mu reče: »Kako si vendar mogel skoz toliko
straž priti do konja.« — »To ni nobena zvijača; jaz vam
morem trebuh razparati, da ne boste vedeli tega.« — »Dobro,
da nisi tega storil. Dam ti konja, pa dobiti mi moraš kra¬
ljično, lepšo ko solnce, stanujočo v deveti deželi.«

Brat in lisica gresta dalje, kupita ladjo in blaga,
prstanov, svilenih robcev in drugih dragih rečij ter se od¬
peljeta proti deveti deželi. Tam začneta blago prodajati.

I isti, ki je sam prišel po blago, ga je dobil za prav nizko
ceno; za tistega pa, ki je poslal koga drugega ponje, je bilo
bla.eo silno drago, i udi kraljična bi rada nakupila blaga;
da hi ga pa dobila ceneje, gre sama na ladjo. Tukaj izbira
blago ter ga prav veliko nakupi. Ko si je že vse potrebno
izhiala, se poslovi in hoče oditi; pa kako se prestraši, videč,

da ladja že plava sredi morja. Trgovec jo potolaži, češ, da
se naj nič ne boji, ker se ji ne bo slabo godilo.

Mladenič, kraljična in lisica gredo potem h kralju, ka¬
teremu bi mogel kraljično dati za konja. Ali kraljična se
mu je usmilila in rad bi bil videl, da bi bila njegova,
toda moral jo je dati kralju. Zato prosi lisico, naj se ona
izpremeni v deklico, da jo da namesto kraljične za konja.
Lisica skoči kvišku; ko pa pade nazaj, je bila lepa kraljična.
Brat jo pelje h kralju ter dobi konja za njo. Črez nekaj časa
pa je lisica prihitela za njima in potem gredo skupaj h
kralju, kateremu bi moral dati konja za ptiča. Tudi konj
se mu je dopadel in ni ga mogel dati kralju; zatb prosi
lisico, naj mu še sedaj pomaga. Lisica skoči kvišku; ko
pa pade nazaj, je bila lep čil konjiček. Brat ga pelje h
kralju ter dobi zanj ptiča. Lisica pa zopet kmalu pribeži
za njima. Mladenič prosi lisico, naj mu starejša brata po¬
kaže. Ali ona mu reče, da bo sam nesrečen, če brata oži¬
vita. Nato se ju dotakne z repom in ona oživita, zgrabita
mlajšega brata ter ga razsekata na drobne kosce. Lisica
zbeži, konja, kraljično in ptiča pa vzameta brata s seboj.
Lisica pa pride nazaj, zbere kosce, jih skupaj sestavi, po¬
moči z živo vodo in natb brat oživi. Potem ga prosi lisica,
naj ji razpara hrbet. Ali on se brani, češ, da mu je toliko do¬
brega storila. »Le stori to in nič se ne boj,« reče lisica. Ko
ji tedaj razpara po hrbtu kožo, skoči iz nje krasna deklica.
Potem gresta domov. Starejša brata sta nesla ptiča v novo
cerkev. Bila je velika maša, pa ptič ni hotel peti. Potem
je bila tiha maša; ko prideta onadva v cerkev, pa je začel ptič
peti, da so ga vsi poslušali. Grof zapove strogo paziti na
tistega, zavoljo katerega ptič poje. Vsi drugi odidejo, samo
ta dva še ostaneta v cerkvi; ko pa stopita iz cerkve skoz
vrata, utihne tudi ptič. Stražniki, ki so ju dobili, ju odpeljejo
h grofu, kjer sta povedala, kdo sta in kaj sta starejša brata
učinila. Kraljična je tudi povedala, da si je najmlajši brat
pridobil njo, konja in ptiča, in natb sta starejša brata pobegnila
na vojsko, kjer sta končala svoje grešno življenje.

Kazalo.

Stran

Miklova Lipa. Zgodovinska povest. Spisal Mal ograjski  . 3

Rotijin Blaže. Spisal Pavel Perko .. 44

Po njeni krivdi. Povest. Spisal F. Ks. Steržaj .118

V tihi noči. Pesem. Fr. Ks. Meško .138

Kovač Peregrin. Bajka. Spisal J. E. Rubin .139

Lisica in trije bratje. Nar. pripovedka. Spisal J. Krenčnik 157






%

tV

3


t

. \ .•

/ ■ i




/


C0B1SS 8

NhR0DNH IN UMIUERZITETNfl
KNJIŽNICA


S>' V“' 7lj E5 S Vv' •$«■?? » ■ WgM

0 00Id Id Id 7 5 b Id b

%