Pisanje v narodnej šoli. Spisal A. Vranski. Med predineti narodne šole zavzema pisanje prav važno mesto. Pisanje je spretnost, ki je v živenji jako potrebna; to spretnost pa učencem privaditi je jedna najimenitnejših nalog narodne šole. Ako se človek v narodnej šoli ne priuči temeljitega pisanja, le redkoma se ga pozneje more navaditi, kajti pozneje — v višjih šolah — je v to svrbo le malo časa; če pa šol več ne obiskujemo, potem si pa pisave itak ne moiemo zboljšati, ker ni prilike v to. Pri trdem delu pa — in s takim se pač pri nas bavi večina iz šole izstopivših — postaja roka težka, za pisanje nevkretna, pisava sama mora torej naravno slabiti. Ko otrok šole več ne obiskuje, doma le redkorna za pero prime, a še takrat ko to stori, ž njirn le malo potez naredi: potem se ve-da se bode pisanja polagoraa odvadil, odvaditi moral, kajti kakor pri vseh rečeh, tako je tudi tu treba v a j e, ker le vaja ohrani človeku to, česar si je pridobil. če si je pa otrok v narodnej šoli pisanje le površno prisvojil, če le za silo zna pero sukati, potem pač ni čuda, da v malo letih po šolskem izstopu komaj svoje ime začečkati zna. (V niislih imamo otroke priprostih kmečkih starišev, vsaj se nam je po večjem ozirati le na nje!) — Ljudska ali narodna šola torej se mora z vso skrbljivostjo poprijeti velevažnega tega predmeta ter najboljše svoje moči vporabiti v to, da podari deci dar spretnega, lepega pisanja! Priučenje pisanja utenieljeno je deloma v znanosti podob in sestave črk ali pismen, deloina pa v mehaničnej spretnosti roke. Učitelj mora torej pred vsim svoje učence dobro seznaniti s podobo črk ter mora jim, ako hoče, da bodo kedaj pravilno pisali, vsako obliko prejpisati, a to tako, da vidijo, kako je nastala in kako je sestavljena. V posameznih delih, ko v celej podobi ima učitelj pismena otrokom predočiti ter je strogo posnemanja navaditi. Isto, se ve-da, velja tudi o sestavi črk — o besedah. — Obrazcev, po učitelju narejenib, navzame se otrok po vidu, a baš zato se ima paziti, da otrok res gleda. Po vidu se vpodabljajo oblike v duhu otročjem ter iz duba jib potem napiše otrok s pomočjo ročne svoje spretnosti ter svoje oblikovne zmožnosti. Učitelj mora tedaj pri lepopisnem uku — zlasti v prvih dveh letih — vse, kar piše, pisati zmirom tako, da to vidijo otroci, da se njihovemu duhu utisnejo prave podobe. Te podobe pa se morajo zdajci pravilno naslikati, t. j. otroci morajo črke, besede narediti vse istoležne ter sploh pisati vedno enakomerno. Za to je pa pisanje po narekovanji (diktatu) in taktiranji kaj dobro in uspešno! Po narekovanji otroci vsi na enkrat pišejo, po istočasnem pisanji pa dospejo do enakomerne pisave in roka jim če dalje bolj spretna postaja. A ni dosti, da otroci pišejo spretno, urno — pisati morajo tudi lepo! Lepo pa bodo pisali, če bodo pisali enakomerno ter i glede snažnosti posnemali pisavo učiteljevo. — Lepopisje ima po tem takem tudi odgojilno svojo stran! Po lepopisji vzbuja se pri otrocih ljubav do snažnosti, snage, čut lepote in redoljubje. Učitelj mora uriti otroke v prelepih teb lastnostih in v to mu kaj dobro služite lepopisje in risanje! Otroci pa uimajo le v lepopisnej uri gojiti snažnost in lepoto, marveč ti lastnosti kazati se morate v vseh njihovih spisih in nalogah! Kakor se reče: ,,povej mi, s čim občuješ in jaz ti povem, kaj (kedo) si", ravno tako lahko rečemo: »pokaži mi, kako pišeš in povedal ti boin, kakšen si". Po tem takem naj se pač vsak učitelj, kolikor more in vd, potrudi, da bo pouk v pisanji v svojej učilnici vsestransko gojil. Pisanje naj mu ne velja le za spretnost, smatra naj to tudi kot gojilno sredstvo! Vesten učitelj ne bo že zadovoljen s tem, da njegov učenec splob pisati zna, ampak brigal se bo tudi, kako to zna; niti truda se ne bo vstrašil, nego s potrpežljivostjo vporabljaje vse svoje znanje, bode navadil gojence svoje tudi lepe pisave. Po lepi pisavi podari on deci dragoceo dar za poznejše živenje. Nemški rek veli: nLepa pisava je najboljše priporočno pismo za živenje". nPreskrbimo torej prav obilo tacih pisern preljubljenej našej mladeži!